Wikiverza slwikiversity https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.11 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikiverza Pogovor o Wikiverzi Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 2647 85431 85425 2026-07-19T14:52:55Z Hladnikm 30 85431 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author ='''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' | title_orig = '''Triglavske partizanske plošče''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = predobjava oz. gradivo za objavo v zborniku ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav ''Triglav 240'', ur. Matija Zorn idr., Ljubljana: ZRC SAZU, 2018, 213–223. | media_type = | udk = || predmetne-oznake = | cobiss = }} :<small>V petkilometrskem pasu okrog Triglava je pet partizanskih spominskih plošč, ki od drugih po Sloveniji odstopajo z manjšim deležem vpisanosti v Register kulturne dediščine in večjim deležem vandaliziranja, ki se je dogajalo ob slovenski osamosvojitvi.</small> :<small>'''Ključne besede:''' [[:w:partizanski spomenik|spominske plošče]], [[:w:druga svetovna vojna|druga svetovna vojna]], [[:w:partizani|slovenski partizani]], [[:w:Triglav|Triglav]], [[:w:Register nepremične kulturne dediščine|Register kulturne dediščine]], [[:w:vandalizem|vandaliziranje]], [[:w:Geopedia|Geopedia]]</small> '''Partisan memorial plaques on Triglav''' :<small>'''Keywords:''' [[:w:en:Commemorative plaque|memorial plaques]], [[:w:en:World War II|World War II]], [[:w:en:Talk:Slovene Partisans|Slovene partisans]], [[:w:en:Triglav|Triglav]], National Registry of Cultural Heritage, [[:w:e:vandalism|vandalism]], Geopedia</small> :<small>Within the 5-kilometre circle around mount Triglav, there are 5 [[:w:en:Monuments to the Slovene Partisans|partisan memorial plaques]]. They differ from others in Slovenia in terms of lesser representation in the National registry of cultural heritage. They were also more ferquently vandalised at the time of Slovene secession from Yugoslavia.</small> ==Uvod== Prispevek izhaja iz [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x473871.594_y120564.898_s10_b4 popisovanja slovenskih partizanskih spominskih obeležij za Geopedijo,] ki se je začelo leta 2013 iz zasebne pobude ob začudenju, da taka podatkovna zbirka ne obstaja. Pridružili so se študenti zgodovine, nekatere področne organizacije Zveze borcev in drugi zavzeti posamezniki, vsega skupaj nekaj deset oseb. Podatke o spomenikih zajemamo iz [http://rkd.situla.org/ Registra kulturne dediščine] (RKD), ki vsebuje med 2600 in 2900 obeležij, iz občinskih publikacij in odlokov, iz arhivov ZB, časopisnih člankov, spletnih virov in s terena. Trenutno je v zbirki 2800 spomenikov od predvidenih 4000,<ref>Predvidevanja so bila preskromna: trenutno (22. 8. 2021) je v zbirki 6475 obeležij, vseh bo najbrž okrog 7000.</ref> najizčrpneje so popisani na Gorenjskem. Podatke lahko vpisuje kdor koli, ki se registrira. V visokogorju (nad 1500 m) ni veliko spominskih obeležij iz časa druge svetovne vojne, precej bolj na gosto so posejana v sredogorju. V krogu pet kilometrov zračne črte od vrha Triglava je partizanskih plošč pet ([http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1935_x410857.536133301_y137803.646636856_s17_b4 Triglav] 2864 m, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1936_x411809.693176757_y137842.260965241_s17_b4 Kredarica] 2515 m, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1372_x406034.375_y138492.375_s15_b4 Zadnjica] 700 m, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1462_x411274.187_y140813.886_s15_b4 Vrata] 1009 m, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1956_x415380.787727356_y135963.613616943_s15_b4 Srenjski preval] 1860 m), od tega na višinah le tri. V krogu 10 km se v višinah pokažejo še [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1021_x403804.179_y143949.1915_s15_b4 Vršič] (1600 m), [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1839_x409760.406_y143895.094_s15_b4 Škrlatica] (2740 m), [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1967_x420869.281982422_y139185.531089783_s15_b2 planina Klek] (1580 m), [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1957_x417033.348272461_y137411.545577118_s15_b2 Mrežce] (1840 m), [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1838_x417985.022_y137205.16_s15_b2 Lipanca] (1600 m), malo nižje pa Rudno polje (1350 m), Pri rupah (1355 m), Uskovnica (1160 m), Vogar (1090 m, 950 m). Zunaj kroga 10 km so ob planinskih poteh nad 1000 metri še spomenik v Tilčevem rovtu pod Jerebikovcem (1340 m), na Mežakli (spomenik, 1150 m, in bolnica, 1120 m, na Zakopih), pokljuški spomeniki (Meja dolina, 1340 m, Jerhanka, 1200 m, dva na Goreljku, 1280 m, Konjska dolina, 1400, pod Berjanco, 1100 m, Turn, 1225m), na Komni (1500 m) in na planini Bareča dolina (1100 m). Nižje ležeči so malo poznani spomenik alpinistu partizanu Miranu Cizlju nad Martuljkom (860 m) in prgišče pokljuških spomenikov: po trije so na Gorjušah in Spodnjih Gorjušah, dva na Koprivniku in eden na planini Za jamo (vsi okrog 1000 m). Če bi vzeli za okvir širše območje Triglavskega narodnega parka, bi našli še kakšno visokogorsko partizansko obeležje (npr. na Krnski škrbini, 2060 m); ker pa plošče na Bovškem, Kobariškem in Tolminskem na Geopediji še niso sistematično popisane, jih puščam ob strani, toliko pa je že evidentiranih, da je očitno, kako partizanska obeležja v krnskem visokogorju RKD sistematično izpušča za razliko od obeležij prve svetovne vojne (zlasti italijanskih), ki so v RKD vpisana. Ta nenavadna selekcija sporoča, da so zahodni Julijci za slovensko državo kulturno pomembni le zaradi italijanskih grobov, ne pa zaradi partizanskih grobov. Kot da bi druge svetovne vojne na tem področju ne bilo oziroma kot da ni vredna zgodovinskega spomina. V ožjem območju TNP je osem partizanskih obeležij (Vršič, Škrlatica, Triglav, Kredarica, Vrata, Mrežce, Srenjski preval, Komna).<ref>Dodati je treba še relief tigrovcu, partizanu, kulturniku in gorniku Danilu Turku - Jocu (1912&ndash;1991) v jedilnici koče Planike.</ref> V triglavskem visokogorju so tudi druge plošče: ob poti na vrh Triglava prvemu slikarju Triglava Marku Pernhartu ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5390 EŠD 5390])<ref>Plošča z latinskim napisom je bila vzidana 1907 v skalo sredi grebena Malega Triglava v spomin na triglavsko panoramo, ki jo je naslikal Korošec Marko Pernhart 1864–67, za spomenik razglašena 25. 2. 1987.</ref> in prvemu poetu Triglava Valentinu Vodniku ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5389 EŠD 5389]),<ref>Valentin Vodnik je bil na Triglavu 20. 8. 1795, marmornato ploščo z Vodnikovim verzom sta ob stoletnici tega dogodka dala pod vrhom Triglava vzidati Jakob Aljaž in Jakob Matjan, razglašena za spomenik 25. 2. 1987.</ref> ploščica Aljaževi poti na Aljaževem stolpu,<ref>Pot je bila odprta 1998, vodnik po njej je prvič izšel 2001.</ref> kip Jakoba Aljaža in velika plošča obnovi Triglavskega doma na Kredarici leta 1984, v lopi kapele je več kamnitih spominskih plošč,<ref>Ena je posvečena varuhu Aljaževih svetinj Jožetu Kumerju (1955--2007), zraven je plošča Jakobu Aljažu).</ref> dve sta iz stare kapele, od novejših pa je bila deležna kritične medijske pozornosti plošča kardinalu Stepincu iz leta 2006.<ref>Novica o postavitvi v Delu je doživela kar [http://www.delo.si/novice/slovenija/odkrili-spominsko-plosco-kardinalu-stepincu.html 354 bralskih komentarjev.]</ref> Kar tri spominske plošče ima Valentin Stanič na planinski koči, poimenovani po njem (2332 m). Plošča žrtvam planin je na Škrlatici ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=22696 EŠD 22696]), ponesrečenim alpinistom Jožetu Pogačniku v koči na Kriških podih, Vladimirju Topolovcu pod Severno steno Triglava, Klementu Jugu v Steni, Ratku Čapku v Špiku in drugim ponesrečenim plezalcem. 4 km od vrha Triglava je pod Stenarjem plošča ponesrečenemu češkemu plezalcu Zdeněku Záboju. Na planini Jasenje pod Špikom je plošča nesreči, ki je leta 1952 vzela pet življenj, med njimi tri iz družine Uršič, in postala spodbuda za Ingoličev roman ''[[:w:Pretrgana naveza|Pretrgana naveza]]'', prav tam je leta 2000 postavljena [http://slov.si/mh/galerije/galeri222/target25.html plošča Pavli Jesih] ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=22695 EŠD 22695]). Nad Malim poljem je plošča na t. i. Kardeljevi koči, nad Vodnikovo kočo na Velem polju pa Balthasarju Hacquetu.<ref>Na zadnji dve me je opozoril Peter Skoberne.</ref> 2016 so na Vodnikovi koči na Velem polju odkrili spominsko ploščo Rozaliji Škantar, hčeri vodnika Šesta, ki je bila 1870 prva ženska na Triglavu (Šelek 2016), stara 20 let.<ref>Eine Triglaversteigung. ''Laibacher Tagblatt'' 8. okt. 1870. 2–3.</ref> Pod Pihavcem je plošča [[:w:Tine Mihelič|Tinetu Miheliču]], ki je tu umrl leta 2004. Zlasti na primorsko stran je precej obeležij prvi svetovni vojni. Na skali ob Triglavskem jezeru je spominska plošča oskrbniku [[:w:Alojz Knafelc|Alojziju Knafelcu]], avtorju rdeče-bele planinske markacije.<ref>Precej plošč je bilo verjetno vzidanih brez uradnih dovoljenj in evidence. Samo ob grebenski poti s Kredarice na Triglav je pet plošč v spomin planincem, ki jih je ubila strela: 29. 7. 1972 so umrli najstniki Jože Ješe, Marjan Rakovec in Roman Avguštin z Dobrave pri Kropi ter Janez Krč iz Kranja in 27-letni Janez Žumer z Bleda. 29. 8. 1991 Mateja Klemenčič, 2014 Petar Mandić iz Zagreba, 10. 8. 1978 Ludvik Bunderla, 9. 9. 1977 Jože Podlogar iz Spodnje Besnice. Pod potjo, ki vodi povprek čez pobočje Tošca proti Vodnikovi koči, je plošča kolektiva Iskre Barbari Kamušič (* 1. 12. 1958), ki se je ponesrečila 29. 4. 1978. </ref> Glavnine naštetega ni v RKD. So pa v RKD celi objekti. Aljažev stolp, postavljen 7. 8. 1895 »kot zavetišče pred strelo in kot simbol slovenskega lastništva« ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5531 EŠD 5531]), je bil za spomenik nacionalnega pomena proglašen šele 6. 10. 1999. Aljažev dom v Vratih ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=28032 EŠD 28032]) je postavil Jakob Aljaž leta 1896, 1904 je bil objekt povečan, 1909 ga je podrl plaz, 1910 ga je zgradil na novo, prezidali so ga leta 1978 in odkrili v njem spominsko ploščo Jakobu Aljažu, delo kiparja Toneta Logondra.<ref>In ne Lagonderja, kot piše v RKD; podatka, kdaj je bil vpisan v RKD, ni.</ref> Zraven stoji Kapela sv. Cirila in Metoda ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=4167 EŠD 4167]), zgrajena 1927 po načrtih Ivana Vurnika na pobudo Jakoba Aljaža in razglašena za spomenik lokalnega pomena 25. 2. 1987. Na Kredarici je Kapela Marije Snežne ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=4166 EŠD 4166]), ena izmed šestih takih kapel na Slovenskem in eden od 24 cerkvenih objektov, posvečenih Mariji Snežni, ki imajo status slovenskega kulturnega spomenika. Za ta najvišje ležeči sakralni objekt, ki ga je 1897 zgradil Jakob Aljaž,<ref>V RKD navajajo letnico izgradnje 1896.</ref> ki je bil 1952 porušen in 1992 po načrtih Jožeta Marinka zgrajen na novo, ni podatka o datumu razglasitve za kulturni spomenik. Popisovanja partizanskih spomenikov na Geopedijo smo se lotili, ker je v RKD vpisan le njihov izbor in ker so vpisi v RKD prepogosto napačni, pomanjkljivi in zastareli. Kriteriji, zakaj je bil neki spomenik vključen v nacionalno zbirko, drugi pa ne, niso jasni, zdi se, da so bile odločitve arbitrarne. O vpisu je odločala vplivnost ali vztrajnost predlagateljev ali nazorska orientacija območnih Zavodov za varstvo kulturne dediščine (ZVKD). V nekaterih občinah so bila neselektivno popisana domala vsa obeležja, drugod pa so bili nerazumno selektivni. Razlike je mogoče pripisati tako spreminjanju družbenih vrednot in javne klime skozi čas kot kadrovskim slučajnostim. Splošna izkušnja popisovalcev partizanskih spomenikov za Geopedijo je, da so regionalni ZVKD-ji slabo odzivni in da sporočenih napak ne vnašajo v centralno bazo. Bazo naj bi vsaka dva meseca osveževali na Ministrstvu za kulturo, vendar z ZVKD-jev do tja predlogi očitno ne pridejo.<ref>Za triglavske spomenike skrbi ZVKD Kranj: vrh Triglava je sicer na stičišču štirih občin: Kranjska Gora, Bovec, Bohinj in Gorje.</ref> V RKD sta iz petkilometrskega pasu okrog Triglava vpisana dva partizanska spomenika (Vrata – [http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5393 EŠD 5393] – in Srenjski preval – [http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=13221 EŠD 13221]), ne pa obeležja na Triglavu, na Kredarici in v Zadnjici. V desetkilometrskem pasu so bili manj izbirčni in so izpustili samo obeležjA na Vršiču, na Rudnem polju in na Kovinarski koči v Krmi, ostalih osem pa so upoštevali.<ref>Na Škrlatici, Kleku, Mrežcah, na Lipanci, Pri rupah, na Uskovnici in oba na Vogarju.</ref> V sredogorskem območju več kot 10 km od Triglava je več kot 20 partizanskih spomenikov – v RKD so vpisani skoraj vsi. V splošnem je bil RKD partizanskim spominskim obeležjem v gorskem svetu bolj naklonjen kot tistim v dolini (register vsebuje predvidoma okrog 70 % vseh partizanskih spomenikov), selektiven je bil le pri spomenikih v bližini Triglava. V alpskem prostoru daje RKD prednost vpisovanju alpskih pašnikov in objektov sakralne dediščine (znamenj, kapelic, cerkva).<ref>Vendar tudi tu ne povsod dosledno: 1939 leta zgrajena, 1952 požgana in 2002/03 ponovno postavljena kapelica na Uskovnici npr. ni doživela vpisa v RKD.</ref> Vpisan je npr. najvišji slovenski sakralni objekt kapelica na Kredarici,<ref>Datum razglasitve za kulturni spomenik v RKD manjka.</ref> ni pa te časti doživel najvišje ležeči nastanitveni objekt Triglavski dom na Kredarici, ki je po nastanku celo starejši, niti katera druga od starih triglavskih koč. Skraja je treba zavreči morebitni argument, da ima v TNP prednost varovanje naravne dediščine pred varovanjem kulturne dediščine. V težko dostopnih predelih je točk kulturne dediščine res manj, vendar nikakor niso v podrejeni vlogi. Človekovi gospodarski posegi v ta svet v obliki krčenja gozdov za planinske pašnike so registrirani in vzdrževani kot kulturna krajina, kot kulturna dediščina so označeni ostanki razkopavanja iz rudarskega interesa, utrdbe, obrambni jarki, ceste za oskrbo enot v prvi svetovni vojni. Gradnja turistične infrastrukture v parku in oskrba objektov s helikopterji, žičnicami in tovornimi živalmi so neprimerno večja ekološka motnja kot spominska obeležja. Obeležja se s časom tako zelo zlijejo z okoljem, da jih komaj opazimo in da jih pogosto spregledamo celo popisovalci.<ref>Tako sem večkrat šel mimo plošče pod Srenjskim prevalom in pod Mrežcami.</ref> Od tod dejstvo, da je tako težko dobiti njihove posnetke na spletu, čeprav se ljudje na veliko slikajo v njihovi bližini, npr. posnetek spominske plošče na Aljaževem stolpu. Pomemben kriterij pri izboru za RKD je dostopnost objekta. V registru ni plošč na težko dostopnih krajih nesreče, tudi če gre za legendarne žrtve, npr. za Klementa Juga. Drugi kriterij je starost: starejša ko je plošča, večja je možnost za njen vpis. Ravnanje RKD-ja se v tej točki ujema z ljudskim stališčem, da je spominskih obeležij preveč in da se je pri postavljanju novih treba omejevati.<ref>Kadar obstaja lokalni interes za obeležje, je to načelo hitro pozabljeno. </ref> Nerazrešeno ostaja, kako oddaljeni morajo biti dogodki za neproblematično uspomeničenje in do kdaj je to primerno storiti. Nasprotnikom partizanskega gibanja so partizanske plošče že premlade in zato odveč. Primeri vandaliziranih obeležij kažejo, da vključenost obeležij v RKD prav nič ne pomaga pri njihovi obnovi.<ref>Spomeniki v RKD so glede tega morda celo na slabšem, saj utegnejo lokalni ZVKD-ji njihovo obnavljanje celo oteževati z zahtevami po »avtentični« barvi črk ipd. Obeležja s statusom nacionalnih spomenikov so v slabem položaju tudi zaradi zakonodaje, ki kljub nedavni sprostitvi še vedno prepoveduje njihovo fotografiranje v pridobitne namene, torej za potrebe turističnih plakatov, kar je kulturno škodljivo.</ref> Spomeniki se obnavljajo le, če za to še vedno obstaja interes tistih, ki so jih postavili. Partizanske plošče, ki jim ni uspelo vstopiti v RKD, kažejo, da je bil zadnji čas za vpis v 1970. letih. Nevpisano obeležje na Vršiču je bilo postavljeno leta 1980, ploščo bolnici v Zadnjici so postavili verjetno leta 1981, plošče na Triglavu, Kredarici in Rudnem polju pa leta 1986. Za izločitev plošče na Vršiču je bil morda kriv napis, ki govori o »jugoslovanski vojski«, ki je leta 1945 tu bojevala zadnje bitke, in spomenik zato ne spada v »slovensko« kulturno dediščino. Ali pa morda ni prišla v poštev, ker se je njen »slavni pohod na Koroško« končal s ponovno izgubo Koroške. ==Plošča na Aljaževem stolpu== {| |[[Slika:Aljaž Tower 01.jpg|thumb|right|250px|Aljažev stolp s ploščo]] |[[Slika:Aljaž Tower 02.jpg|thumb|right|450px|Plošča na Aljaževem stolpu, 2018]] |} Aljažev stolp na Triglavu je bil postavljen kot zmagovalni prapor slovenstva nad Nemci (Brvar 1995). Med obema vojnama je bila na Triglavu meja med Jugoslavijo in Italijo in Aljažev stolp točka merjenja moči z Italijani. Simbolna nacionalna točka slovensko-nemškega tekmovanja (popolnoma v duhu Aljaževega stolpa) je bil stolp tudi med drugo svetovno vojno: 19. oktobra 1944 se je nanj povzpelo 142 vojakov nemškega lovskega polka Brandenburg, nastanjenih na Bledu, dan pozneje pa 7 partizanov Jeseniško-bohinjskega odreda (Kajzer 2015).<ref>Vlasta Felc dvomi o verodostojnost te informacije: lahko bi bil "alarmni/šolski in ne lovski polk. Razen Gradiška o Nemcih ni govoril noben od ostalih udeležencev vzpona. Množica Nemcev naj bi se vpisala v vpisno knjigo, namestila zastavo s svastiko ... Partizani so prišli en dan za njimi, pa tega ne bi videli ali zamolčali? Tudi v knjigi Mileta Pavlina ''Jeseniško bohinjski odred'' tega ni."</ref> Kurir Anton Pretnar z Bleda je s sekiro zasekal luknjo v streho Aljaževega stolpa in vanjo zasadil palico s 6 metrov dolgo slovensko zastavo z zvezdo. Izstrelili so častno salvo, [http://forum.striparna.com/viewtopic.php?f=6&t=3556&start=1020 dogodek je fotografiral Bogo Tavčar,]<ref>Kakšno kulturno poslanstvo opravlja oznaka Kopiranje ni dovoljeno pod kopijo slike, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine, mi ni jasno.</ref> v spominsko knjigo so pod rubriko smer sestopa zapisali V SVOBODO! Ker se je razobešenje zastave zgodilo ob osvoboditvi Beograda, so se za dejanje nadejali plakete mesta Beograd, vendar je niso dobili menda zato, ker zastava ni bila jugoslovanska (Lucu 2011). {| |[[File:Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944 01.jpg|thumb|220 px|Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944. Foto Bogo Tavčar]] |[[File:Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944 03.jpg|thumb|200 px|Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944.Foto Bogo Tavčar]] |[[File:Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944 02.jpg|thumb|250 px|Partizani z zastavo na Kredarici 19. 10. 1944. Foto Bogo Tavčar]] |} {| |[[File:Bogo Tavčar.jpg|thumb|Bogo Tavčar]] |[[File:Agfa fotoaparat iz leta 1944.jpg|thumb|310 px|Fotografski aparat Agfa Boga Tavčarja, s katerim je bila posneta fotografija razvitja slovenske zastave na Triglavu 20. oktobra 1944]] |} 42 let pozneje (18. ali 19. julija 1986) so ob prvem spominskem pohodu borcev na Triglav v spomin na dogodke leta 1944 udeleženci na stolp montirali bronasto ploščo. Izdelala jo je Livarna Železarne Jesenice, odkrili so jo borci 7. SNOUB Franceta Prešerna in borci Jeseniško-bohinjskega odreda. Na njej je bilo naslednje besedilo (Kos 1990, 205, 206): ::Na tem mestu so med NOV pripadniki NOVJ izobesili slovensko zastavo in sicer: <br> ::30. maja 1944 borci II. SNOUB Ivana Gradnika po neuspelem napadu Nemcev na Titov štab v Drvarju;<br> ::2. avgusta 1944 partizani kulturne skupine IX. korpusa in soški aktivisti ter odstranili mejni kamen med Italijo in Tretjim rajhom;<br> ::20. oktobra 1944 borci Jeseniško-bohinjskega odreda in mladinci okrajnega komiteja SKOJ Bohinj v počastitev osvoboditve Beograda.<br> ::ZZB NOVS Poznana so imena partizanskih pristopnikov na Triglav med vojno: 30. 5. 1944 Oto Vrhunc (Blaž Ostrovrhar), Martin Škantar (Žvan), Miro Pavlin, Srečko Perhavec; 2. 8. 1944 Lev Svetek (Zorin), Danilo Turk (Joco), glasbenik Jožko Erjavec, kurir Jože Šebenik, aktivistka Tilka Domevšček, pozneje Lojk (Žarka), župnik Herman Srebrnič (Loški Trentar); 20. 10. 1944 član SKOJ-a Jeseniško-bohinjskega odreda Ivan Gradišek (Dimitrij), Bogo Tavčar, terenska aktivistka SKOJ Jeseniško-bohinjskega odreda Angelca Vidic (por. Rožic) - Vlasta in sekretarka SKOJ-a Jeseniško-bohinjskega odreda Ivanka Stare (por. Gracelj) - Tanja, Jože Rožman (Peter), ki je bil vodja, kurir G-7 Anton Pretnar in Bernard Rekelj (Kos 1990).<ref>Po drugih podatkih so bili na vrhu Ivan Gradišek iz Limbuša pri Mariboru, Vlasta Vidic iz vasi Kamnje, Ivanka Stare s Koprivnika, Blejca Bogo Tavčar in Jože Rozman in kurirja Jaka Bernard in Anton Pretnar z Bleda; zastavo je sešila Ivanka Gracelj (Lucu 2011). Vsaj za Jaka Bernarda podatek ne drži, saj je padel že leta 1942. &mdash; Partizanskih vzponov na Triglav je bilo sicer več. 8. oktobra sta bila vpisana dr. Ivan Hribernik - Matjaž in dr. Edmund Kadlik iz Prage, ki sta se povzpela iz partizanske ambulante na Pokljuki skupaj z bolničarko Marico Rozman - Rosvito, ki pa ni vpisana. (Vlasta Felc: Na vrhu so bile štiri in ne tri partizanske skupine. [https://www.svobodnabeseda.si/wp-content/uploads/2026/02/casopis-SB-124-feb-2026.pdf ''Svobodna beseda'' februar 2026.] 7.)</ref> Partizanska spominska plošča je nadomestila veliko šesterokotno ploščo,<ref>»[P]lošča, ki smo jo štirim možem na čast odkrili in prikovali pred 20 leti tu na Aljaževem stolpu na vrhu Triglava« (Miha Potočnik, Slavnostni govor dr. Mihe Potočnika ob odkritju spomenika štirim srčnim možem, 27. 8. 1978, [http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1978_10.pdf ''Planinski vestnik'' 78/10 (1978),] 604.</ref> ki je bila od 1958 pritrjena na stolp<ref>Videti jo je na fotografiji stolpa z zvezdo iz leta 1968.</ref> in je proslavljala imena prvopristopnikov iz leta 1778; mavčni odlitek plošče hrani Slovenski planinski muzej v Mojstrani, kje je original, nisem uspel izvedeti.<ref>Peter Skoberne je odstranjeno ploščo fotografiral v Staničevem zavetišču pod vrhom. Gradivo o obeležju iz leta 1980 je v fondu Planinske zveze Slovenije v Arhivu Slovenije ([http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=179829 SI AS 1176/18/633 Spominsko obeležje na Aljaževem stolpu na Triglavu, 1980 (Združeni dokumenti)]).</ref> Zvezdo so na vrh stolpa montirali namesto prvotne zastave z letnico že kmalu po vojni, vidna je namreč na fotografiji Jožeta Mallyja 20. maja 1949. Zvezda se je polomila, leta 1983<ref>ORF in RTV snemata fiim o planincu Kugyju. [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8QNZSE2E ''Slovenski vestnik'' 38/32 (12. 8. 1983).] Po nekaterih podatkih so ga začeli snemati 1982; film Kugy (režija Marjan Ciglič, scenarij Željko Kozinc) je bil dokončan leta 1984.</ref> so jo ob snemanju filma o Juliusu Kugyju nadomestili s kopijo prvotnega znamenja. Tone Urbas iz TNP-ja jo je odnesel na Planiko in tam deponiral, kje je danes, ni znano. Najbrž so ob 6. spominskem pohodu na Triglav leta 1991 udeleženci opazili, da plošče razvitju slovenske zastave med drugo svetovno vojno in strmoglavljenju mejnika med Nemčijo in Italijo ni več. Obveljalo je, da je končala v prepadu. Sumničenja, da bi to storili vremenarji na Kredarici, je zavrnil Franci Zupančič, ki je poleti pomagal prepleskati stolp in je zatrdil, da so po obnovi ploščo privili nazaj. Odstranitev bi mogoče lahko razumeli v kontekstu težav z gradnjo Aljaževe kapelice na Kredarici, ki pa so bile glede na to, da je gradnja potekala v TNP in da je bil novi objekt precej večji od predhodnega, majhne. Gradnja je imela najvišjo politično podporo, vsa potrebna dovoljenja so bila pridobljena tik pred blagoslovom objekta 18. 8. 1992.<ref>[http://www.zupnija-dovje.si/index.php?Itemid=7&catid=3&id=21%3Akapela-na-kredarici&option=com_content&view=article Kapela na Kredarici.] Župnija Dovje.</ref> Borci so pisali v zvezi z izginulo ploščo načelniku GRS Mojstrana Janezu Brojanu, ki je odgovoril, da nima s tem nič, da pa je osebno proti postavljanju plošč na mestih, ki imajo »vseslovenski pomen«. Marjan Černivec iz Kranja je dodal, naj stolp ostane brez plošče NOV, ker »spominja le na delček – 4 leta – tisočletne slovenske zgodovine«, novinarka pa je primer zaključila s pozivom: »na Aljažev stolp nobenih obeležij več« (Sedej 1992), ki ustreza zahtevi po »avtentičnem« Aljaževem stolpu,<ref>Obnova porušene kapelice na Kredarici ni bila izvedena po prvotnem načrtu kot replika, ampak je bila modernizirana.</ref> ki jo je dve leti prej izrekel Janez Bizjak: ::<blockquote>»Zato vrednotimo Aljažev stolp kot spomenik naše kulturne in zgodovinske dediščine. Če takega vrednotenja ne priznavamo, je le kup pločevine, ki kazi najvišjo goro Julijskih Alp, kakor so mu očitali Nemci. Aljažev stolp je lahko kulturni spomenik samo tak, kot ga je postavil Aljaž; brez poznejših nasilnih sprememb. Torej: sivo pobarvan, s kovinsko zastavico, ki ima izrezano letnico 1895 in nič drugega. Kvečjemu še komaj opazna ploščica z informacijo, da je to kulturni spomenik. Aljažev stolp kot kulturni spomenik tudi ne more biti prostor za obešanje plošč, ki spominjajo na medvojne obiske partizanskih skupin. Ne vem, zakaj tega ne upa nihče javno povedati. Pri vseh uradnih proslavah in množičnih obleganjih Triglava doslej še nihče ni povedal, kdaj, zakaj in kdo je odstranil ploščo triglavskim prvopristopnikom, na njenem mestu pa se je pojavila plošča triglavski diviziji.« (Bizjak 1990)</blockquote> Pri zahtevi po ohranitvi avtentičnosti Aljaževega stolpa moti dejstvo, da Aljažev stolp ni umetnina, pač pa kleparski izdelek po načrtu, ki ga je naročnik duhovnik narisal mimogrede s palico v pesek dvorišča. Status nedotakljivosti kljub temu dobiva zato, ker je postal nacionalna relikvija, nacionalna svetinja pa je zato, ker je v času nacionalne emancipacije zaznamoval slovenskost Triglava v opoziciji z dominantnim nemštvom. S stališča današnjih idealov sožitja med slovanskim, romanskim in germanskim prebivalstvom na področju Alp, kakor ga pooseblja druga velika ikona Julijskih Alp Julius Kugy, je simbolika Aljaževega stolpa presežena. Stolp je zgodovinski dokument boja proti nacionalnim tekmecem in sovražnikom, anahronistično pa bi bilo jemati ta dokument s preloma 19. in 20. stoletja za zgled današnjemu političnemu čustvovanju in obnašanju. V zgodovinsko funkcioniranje stolpa kot nacionalnoobrambne ikone spadajo tudi vsi »nasilni« ali manj nasilni dodatki, ki so v preteklosti potrjevali in krepili njegovo simbolno vrednost, pa naj bo to plošča prvopristopnikom, partizanom, zvezda na njem ali oznaka točke na Aljaževi poti. Vse je bilo pričvrščeno nanj v duhu Aljaževe nacionalne ideje. Julius Kugy je bil, čeprav slovenskega porekla, do slovenskega nacionalnega gibanja distanciran in ga je v svoji nemški knjigi od Triglavu celo ironiziral.<ref>Ker je v ''Fünf Jahrhunderte Triglav'' (Gradec, 1938; slov. prevod ''Pet stoletij Triglava'', 1973, 1979) »na mnogih mestih knjige skritih dokaj nemško nacionalnih bodic«, je člankar odsvetoval prevajanje (Jože Rus, K vprašanju prevodov, ''Jutro'' 5. 3. 1931; [http://www.gore-ljudje.net/novosti/63959/ Ali naj prevajamo Kugyjevo knjigo o Triglavu,] Gore-ljudje). </ref> Pomenljivo je, da so zvezdo kot simbol slovenskega upora proti okupatorju sneli s stolpa prav ob snemanju filma o Kugyju. Oba, Aljaž in Kugy, sta vredna zgodovinskega spomina, upoštevanja in spoštovanja, za morebitno nacionalno idolatrijo pa bo potrebna odločitev za enega ali drugega, saj sta si njuna politična in kulturna koncepta preveč vsaksebi. Stolp je magnet za simbolno opomenjanje, seveda pa za vse, kar bi želeli nanj prilepiti, ni prostora, zato bi veljalo premisliti o informacijah o zgodovini obeležij na vrhu Triglava na notranji steni stolpa.<ref>Za zgled bi bila lahko umestitev plošč v notranjosti kapelice na Kredarici. Tam so obeležja gasilcem (relief sv. Florijana) in reliefi zavetnikov planicev sv. Bernarda, popotnikov sv. Jakoba, sv. Jožefa, razpelo s Kristusom Ivana Poljanca in kopija Marije Snežne Fortunata Berganta.</ref> Ob poizvedovanju za tale prispevek se je izkazalo, da plošča ni končala v prepadu. Po pričevanju tedanjega vremenarja in poznejšega oskrbnika Janka Rekarja je nekaj časa tičala v upravnikovi sobi na Kredarici. Na Kredarici je menda ni več, mogoče so jo skupaj s starimi vpisnimi knjigami odpeljali v depo PZS. Novo ploščo s skrajšanim besedilom sta postavila Planinska zveza Slovenije in borci Prešernove brigade (Miklavčič 2010).<ref>Številna poizvedovanja o datumu postavitve pri organizacijah in posameznikih so bila neuspešna.</ref> Na njej stoji (Gorišek 2011): <poem> ::Na tem mestu so med NOB l. 1944 ::partizani: Gradnikove brigade, ::kulturniki IX. korpusa, Jes.-boh. ::odreda in mladinci OK Bohinj ::podrli mejnik Italija-Nemčija ::in izobesili slovensko zastavo.<ref>[http://www.gore-ljudje.net/novosti/71196/ Plošča na Aljaževem stolpu.] Foto Gorazd Gorišek. Za slovo na zasneženi Triglav (2864 m). Gore-ljudje.net.</ref> </poem> {| |[[File:Triglav 1968.jpg|thumb|left|250 px|Na Triglavu 1968]] |[[File:Aljažev stolp po drugi svetovni vojni.jpg|thumb|750 px|Menjava obeležij na Aljaževem stolpu po drugi svetovni vojni]] |} ==Druge triglavske plošče== Hkrati s ploščo na Triglavu so postavili ob prvem spominskem pohodu na Triglav še plošči na Kredarici in na Rudnem polju. Na tisti na Kredarici piše: <poem> ::V bojih za našo narodno, ::socialno in človeško ::osvoboditev 1941—1945 ::je Triglav, pradavni ::simbol slovenstva, postal ::tudi simbol OF. Po njem je ::dobila ime Triglavska ::divizija NOVJ.</poem> Odkrili so jo borci XXXI. divizije in PD Ljubljana Matica 18. 7. 1986, izdelala jo je Livarna Železarne Jesenice. {| |[[File:Partizanska plošča na Kredarici.jpg|thumb|Partizanska plošča na Kredarici]] |[[File:Partizanska plošča na Kredarici 02.jpg|thumb|Partizanska plošča na Kredarici]] |[[File:Kredarica.jpg|thumb|Kredarica]] |} {| |[[File:Kredarica 02.jpg|thumb|Kredarica]] |[[File:Kredarica 03.jpg|thumb|Kredarica]] |} Obeležje na Rudnem polju je iz varjene skulpture Toneta Svetine z napisom »Bitka triglavskih divizij NOVJ«. Deset let pozneje so ji dodali ploščo z napisom <poem> ::Pohodi na Triglav ::trikrat partizanske patrole 1944 ::desetkrat partizanski mladi 1986–1995 </poem> {| |[[File:Rudno Polje.jpg|thumb|200 px|Rudno Polje]] |[[File:Rudno Polje 02.jpg|thumb|200 px|Rudno Polje, Plošča spominskemu pohodu na Triglav 1986]] |} Nobena od teh triglavskih plošč ni vpisana v RKD. Zaradi slabih opisov v RKD in drugod sem težko našel ploščo pod Srenjskim prevalom (EŠD 13221) iz leta 1959 (Konobelj 1961): <poem> ::Tu je dne 8. 8. 1942 štab ::Gorenjskega odreda ::doživel močan nemški napad ::V tem boju sta padla ::Stražišar Polde ::Jesenice komandant odreda ::Bernard Ivan ::Bled kurir odreda ::Borci NOV </poem> {| |[[File:Partizanska plošča pod Srenjskim prevalom.jpg|thumb|Partizanska plošča pod Srenjskim prevalom]] |[[File:Mali Draški vrh.jpg|thumb|Mali Draški vrh s Srenjskim prevalom]] |[[File:Partizanska bolnica v Zadnjici.jpg|thumb|Partizanska bolnica v Zadnjici]] |[[File:Partizanska bolnica v Zadnjici 02.jpg|thumb|Zadnjica]] |} V ožjo triglavsko bližino spadata še plošča v Vratih z napisom »Padlim partizanom – gornikom 1941 do 1945«, pričvrščena na skalo z dvometrsko kovinsko maketo klina z vponko, in plošča v Zadnjici, za katero ni podatkov o postavitvi. Obeležje v Vratih so postavili leta 1953 ob 60-letnici Planinskega društva Dovje-Mojstrana na pobudo društva. Jeseni 1992 oz. poleti 1993 (Sedej 1993) je bila plošča pod klinom nasilno odstranjena in kmalu nadomeščena z novo. {| |[[File:Padlim partizanom v Vratih 01.jpg|thumb|Padlim partizanom v Vratih]] |[[File:Padlim partizanom v Vratih 02.jpg|thumb|Padlim partizanom v Vratih]] |} Partizanske plošče v gorah so postavljali in jih vzdrževali skupaj planinci in borci. Sodelovanje se je v 90. letih pretrgalo, o čemer pričajo opozorilna pisma, ki so jih področna združenja ZB naslavljala na lokalna PD, kadar je bil spomenik potreben obnove ali ko ga je zmanjkalo.<ref>»Zveza združenj borcev pa je dvakrat pisala Planinskemu društvu Dovje - Mojstrana, a odgovora ni bilo.« (Sedej 1993)</ref> ==Škrlatica== Posebna je zgodba spominskega obeležja na Škrlatici (EŠD 22696).<ref>Po dokumentaciji jeseniške ZB je parcelna številka spomenika Kranjska Gora 821/1, v resnici pa je vrh Škrlatice v k. o. Dovje.</ref> Izčrpno popisani zgodbi<ref>Milan Božič: Spomini s Škrlatice še živijo. [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-9K2YLRNU/4f26d1ac-85c1-4038-a062-e539757f5dd9/PDF ''Planinski vestnik'' 93/7&ndash;8 (1993);] Stanko Klinar: Na gori križ. [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-UAEWYSBU/0f881dd3-6ec3-44d3-a417-e4005d4617d4/PDF ''Planinski vestnik'' 96/9 (1996);] [http://slov.si/doc/ks_kranjska_gora.pdf KS Kranjska Gora.] Zavod za spomeniško varstvo, 1982. </ref> dodajmo nekaj manj poznanih podrobnosti. Križ je leta 1934 postavil Turistovski klub Skala<ref>RKD zmotno navaja, da je šlo za Gorniški klub dr. Henrik Tuma; v resnici je ta le naslednik TK Skala.</ref> in ga opremil z napisom »Žrtvam planin T. K. Skala 1934«. Tik po drugi svetovni vojni, 5. avgusta 1945, so partizani na križ dodali okroglo plaketo v obliki zvezde z vencem in z napisom »1941 Kot žrtve ste padli v borbi za nas! 1945«. Več kot 80 zbranim planincem sta ob otvoritvi govorila poročnik XV. divizije Rudolf Wölle in alpinist Uroš Župančič. Leta 1953 (po RKD pa 1954) so neodkriti vandali vrgli križ v prepad. V štrcelj križa so katoliki v naslednjih letih nasajali nadomestke, ki pa se niso obdržali. 6. 7. 1996 so križ postavili na novo. Na njem naj bi bila po RKD »plaketa padlim planincem med NOB«, vendar tega napisa na križu ni, tam je le replika napisa iz leta 1934. {| |[[File:Žrtvam planin 1934.jpg|thumb|Žrtvam planin, Škrlatica 1934]] | |[[File:Škrlatica 02.jpg|thumb|Škrlatica]] |[[File:Škrlatica 03.jpg|thumb|Škrlatica]] |} Kopiji obeh plošč, tiste iz leta 1934 in tiste iz leta 1945, sta skupaj z ostankom okroglega stebra pritrjeni na železni križ, ki stoji za dovškim pokopališčem, vliti ju je dal Božo Gorjanc z Dovjega. Ostanki padlega križa in originalni plaketi so pri župniku Francetu Urbaniji na Planini pod Golico, kamor jih je prenesel z Dovjega za namene muzejske zbirke. Ostanke križa so želeli postaviti ob kapelici v Klinu v dolini Velike Pišnice, vendar do realizacije ni prišlo. Vrnitev partizanskega obeležja na škrlatiški križ bi pomenilo restavracijo stanja, kot ga evidentira RKD, in bilo dejanje pomiritve med nazorsko ločenimi ali sprtimi gorniki. Partizanski spomeniki z zvezdo in križem niso nič posebnega,<ref>Na Gorenjskem so taki na Jamniku, v dolini Belce, na Javorškem prevalu, v Ljubnem itd. </ref> lepo bi bilo videti, ko bi tudi križ znal potrpeti z zvezdo. ==Sklep== Triglavsko visokogorje je simbolni prostor slovenstva, spominska obeležja na tem občutljivem področju govorijo o identitetnih rečeh. Odsotnost triglavskih partizanskih plošč v RKD, njihovo odstranjevanje in njihova pozaba so simptom identitetnih težav Slovencev. V RKD je vpisanih 70 % partizanskih plošč, triglavskih partizanskih samo 40 %. Po Sloveniji je bilo demoliranih okrog 10 % plošč, med tistimi v ožjem pasu okrog Triglava kar 40 %.<ref>Vandalizem nad partizanskimi ploščami po Sloveniji je večinoma ekonomske narave (v gorskem svetu so nazadnje tri težke bronaste plošče ukradli na Mežakli in eno v Gorjah), pri triglavskih ploščah pa je bil ideološke narave.</ref> Usoda partizanske spominske plošče na vrhu Triglava sporoča, da je bil Aljažev upor proti Nemcem 19. stoletja v redu, partizanski upor proti nemškim nacističnim nameram nekaj desetletij pozneje pa naj bi ne bil v redu. Potlačenje narodnoosvobodilnega in protifašističnega boja 1941–1945 je ob dejstvu, da je šlo za spopad z globalnim zlom in zmago nad njim, absurdno. Triglava si brez stolpa ne znamo predstavljati. Njegova kulturno simbolna vloga gladko zbriše morebitne naravovarstvene pomisleke o ekološki spornosti objekta. Kot konstruktivni državljani EU moramo verjeti, da so časi spopadanja s sosednjimi nacijami za teritorij stvar zgodovine in iz zaupanja ravnati tako, da pri tem ostane. Aljažev kulturni boj ne sme ostati naše politično in kulturno vodilo, saj bi to pomenilo regresijo v 19. stoletje. Pričevalo bi, da smo vstopili v EU s figo v žepu in da bomo v stiski prvi pripravljeni izdati plemenito evropsko idejo o sožitju med narodi. Odpoved socialnodarvinističnemu razumevanju skupnosti kot nenehnemu merjenju moči s sosedi pa seveda ne pomeni, da bi morali pozabiti na zgodovinsko vlogo Aljaževega stolpa in njegovih spominskih plošč. Nasprotno, dolžni smo negovati spomin na prve pristopnike, na podjetno Aljaževo dejavnost, na merjenje moči z italijanskim iredentizmom med obema vojnama, na rušenje mejnega kamna 1944 in na razvijanja slovenske zastave ob prelomnih dogodkih leta 1944 in 1991 ter vse to pojasnjevati domačim in tujim obiskovalcem. Četrt stoletja po zadnjih vandalskih posegih in ob načrtovani obnovi Aljaževega stolpa bi bil čas, da RKD dokumentira tudi ta del slovenske zgodovine. Javna klima, kakor jo je povzela novinarka, je bila temu naklonjena že tedaj: »Lahko bi se celo strinjali, da morda ni primerno, da je po naših hribih in planinah toliko spominskih obeležij in plošč. Nikakor pa se ne moremo strinjati s tem, da preko noči izginjajo.« (Sedej 1993) Kako se bo Triglav soočil z zgodovino NOB, ostaja vprašljivo. [https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/1999-01-3862/odlok-o-razglasitvi-aljazevega-stolpa-na-triglavu-za-kulturni-spomenik-drzavnega-pomena Odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na Triglavu za kulturni spomenik državnega pomena] (Ur. list RS št. 81/1999), pod katerega se je podpisal nekdanji podpredsednik vlade RS Marjan Podobnik, v 4. členu namreč določa prepoved postavljanja spominskih plošč na Aljažev stolp in v njegovo neposredno okolico. Kot da bi bilo potlačenje vojnega dela triglavske zgodovine zakonsko predvideno in zagotovljeno. Če bi odlok skušali uveljaviti po črki in za nazaj, bi morali poleg partizanske spominske plošče odstraniti tudi spominsko ploščo Valentinu Vodniku tik pod vrhom. Ponovna odstranitev triglavske spominske plošče bi legalizirala politično motivirani vandalizem iz leta 1991 in bi dajala potuho nadaljnjemu podobnemu početju.<ref>3. oktobra 2018 so v dolini obnovljeni stolp ponovno postavili na vrh Triglava, brez plošče in brez jasne odločitve Zavoda za varstvo kulturne dediščine, kaj bodo z njo: »V naslednjih korakih, ki bodo predvidoma izvedeni v prihodnjih letih, bodo strokovnjaki obravnavali tudi druge elemente opreme: panoramo, spominsko ploščo, postavitev značke Aljaževa pot, skrinjico z žigom in morebitno ponovno postavitev opreme, ki je bila nekoč prisotna – barometer, termometer, stolčki.« ([https://www.24ur.com/novice/slovenija/obnovljen-in-ojacan-bo-vsemu-kljuboval-se-najmanj-123-let.html Misija uspela, 'pleh z dušo' je spet nazaj na vrhu Triglava. 24ur.com 3. okt. 2018]) V začetku oktobra 2019 je PZS ploščo vendarle vrnila na vrh. Vzidana je vodoravnem položaju nekaj metrov vzhodno od stolpa na mestu, kjer je med obema vojnama stal mejnik med Jugoslavijo in Italijo. V Register kulturne dediščine pa je ZVKD ni vpisal.</ref> ==Opombe== <references /> ==Viri in literatura== *Janez Bizjak: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-R992G33V Aljažev stolp je kulturni spomenik.] ''Planinski vestnik'' 90/9 (1990). 369, 370. *[Andrej Brvar]: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WMZ1UU5T Na Kredarici je bila slovesnost ob 100-letnici Aljaževega stolpa: Simbol, skupen vsem Slovencem.] ''Planinski vestnik'' 95/9 (1995). 384, 385. *Gorazd Gorišek: [http://www.gore-ljudje.net/novosti/71196/ Za slovo na zasneženi Triglav (2864 m).] Gore-ljudje 23. 11. 2011. *Stanko Hribar: [http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1962_02.pdf#page=79 Spominske plošče okoli Triglava.] ''Planinski vestnik'' febr. 1962. 77&ndash;79. *Rok Kajzer: [http://www.delo.si/ozadja/iz-rajha-do-piskra-in-aljazevega-stolpa.html Po pobegu iz rajha je Ivo odprl Pisker, Ivan pa zapičil zastavo na Triglav.] ''Delo'' 10. 5. 2015. *Franc Konobelj - Slovenko: ''Pod Možakljo in Karavankami so se uprli''. Jesenice: Zveza borcev, 1954 (odlomek v ''Železarju'' 1961). *Alojz Kos: ''Po poti spominov''. Radovljica: SZDL, 1990 (Radovljiški zbornik). *Aleksander Lucu: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-6IVNPHHX Slovenska zastava zmotila Beograd.] ''Nedeljski dnevnik'' <s>2. 2. 2011 (18. 10. 2011)</s> 23. 10. 2011. *Ivo Miklavčič: Kako se je začelo. Valerija Keršič (ur.): [http://www.zdruzenje-sever.si/assets/bilten_25_let_spominskih_pohodov_na_triglav.pdf ''25 let spominskih pohodov na Triglav''.] Radovljica, 2010. 12–13. *Darinka Sedej: Aljaž turna ni postavil v svojo čast in slavo. [http://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1992_28_L.pdf ''Gorenjski glas'' 10. 4. 1992.] *Darinka Sedej: Spominska obeležja izginjajo: Kje je spominska plošča iz doline Vrat? [http://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1993_60_L.pdf ''Gorenjski glas'' 6. 8. 1993.] *Marija Šelek: [http://revijazarja.si/clanek/ljudje/5800deb24f0f0/spregledana-junakinja-v-krilu Spregledana junakinja v krilu.] ''Zarja'' 19. 10. 2016. *Dušan Škodič: [http://www.gore-ljudje.net/novosti/130229/ Streljanje in pleskarske vojne na Triglavu.] Gore-ljudje 10. 11. 2016. Aljažev stolp popackan z grafiti in barvo. ''Planinski vestnik'' 7–8 (2015). *Tone Wraber: Wraber: Kam je izginila spominska plošča prvopristopnikom? ''Delo'', Prejeli smo, 3. 12. 1991. Za informacije po telefonu, ustno ali po pošti se zahvaljujem Tomažu Bregantu, Janezu Brojanu, Andreju Brvarju, Franciju Ekarju, Marjanu Cigliču, Gorazdu Gorišku, Edu Grabrijanu, Elizabeti Gradnik, Boštjanu Kostanjšku, Saši Mesec, Ivu Miklavčiču, Petru Mikši, Renati Pamić, Franju Potočniku, Andreju in Janku Rekarju, Dušanu Škodiču, Francetu Urbaniji, Tonetu Urbasu, Roku Uršiču, po objavi pa še Petru Skobernetu. [[Kategorija: Miran Hladnik]] 4gd8e9mizxbv8d8ju1ma7xo8vhplp4c 85450 85431 2026-07-20T11:23:32Z Hladnikm 30 85450 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author ='''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' | title_orig = '''Triglavske partizanske plošče''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = predobjava oz. gradivo za objavo v zborniku ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav ''Triglav 240'', ur. Matija Zorn idr., Ljubljana: ZRC SAZU, 2018, 213–223. | media_type = | udk = || predmetne-oznake = | cobiss = }} :<small>V petkilometrskem pasu okrog Triglava je pet partizanskih spominskih plošč, ki od drugih po Sloveniji odstopajo z manjšim deležem vpisanosti v Register kulturne dediščine in večjim deležem vandaliziranja, ki se je dogajalo ob slovenski osamosvojitvi.</small> :<small>'''Ključne besede:''' [[:w:partizanski spomenik|spominske plošče]], [[:w:druga svetovna vojna|druga svetovna vojna]], [[:w:partizani|slovenski partizani]], [[:w:Triglav|Triglav]], [[:w:Register nepremične kulturne dediščine|Register kulturne dediščine]], [[:w:vandalizem|vandaliziranje]], [[:w:Geopedia|Geopedia]]</small> '''Partisan memorial plaques on Triglav''' :<small>'''Keywords:''' [[:w:en:Commemorative plaque|memorial plaques]], [[:w:en:World War II|World War II]], [[:w:en:Talk:Slovene Partisans|Slovene partisans]], [[:w:en:Triglav|Triglav]], National Registry of Cultural Heritage, [[:w:e:vandalism|vandalism]], Geopedia</small> :<small>Within the 5-kilometre circle around mount Triglav, there are 5 [[:w:en:Monuments to the Slovene Partisans|partisan memorial plaques]]. They differ from others in Slovenia in terms of lesser representation in the National registry of cultural heritage. They were also more ferquently vandalised at the time of Slovene secession from Yugoslavia.</small> ==Uvod== Prispevek izhaja iz [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x473871.594_y120564.898_s10_b4 popisovanja slovenskih partizanskih spominskih obeležij za Geopedijo,] ki se je začelo leta 2013 iz zasebne pobude ob začudenju, da taka podatkovna zbirka ne obstaja. Pridružili so se študenti zgodovine, nekatere področne organizacije Zveze borcev in drugi zavzeti posamezniki, vsega skupaj nekaj deset oseb. Podatke o spomenikih zajemamo iz [http://rkd.situla.org/ Registra kulturne dediščine] (RKD), ki vsebuje med 2600 in 2900 obeležij, iz občinskih publikacij in odlokov, iz arhivov ZB, časopisnih člankov, spletnih virov in s terena. Trenutno je v zbirki 2800 spomenikov od predvidenih 4000,<ref>Predvidevanja so bila preskromna: trenutno (22. 8. 2021) je v zbirki 6475 obeležij, vseh bo najbrž okrog 7000.</ref> najizčrpneje so popisani na Gorenjskem. Podatke lahko vpisuje kdor koli, ki se registrira. V visokogorju (nad 1500 m) ni veliko spominskih obeležij iz časa druge svetovne vojne, precej bolj na gosto so posejana v sredogorju. V krogu pet kilometrov zračne črte od vrha Triglava je partizanskih plošč pet ([http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1935_x410857.536133301_y137803.646636856_s17_b4 Triglav] 2864 m, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1936_x411809.693176757_y137842.260965241_s17_b4 Kredarica] 2515 m, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1372_x406034.375_y138492.375_s15_b4 Zadnjica] 700 m, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1462_x411274.187_y140813.886_s15_b4 Vrata] 1009 m, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1956_x415380.787727356_y135963.613616943_s15_b4 Srenjski preval] 1860 m), od tega na višinah le tri. V krogu 10 km se v višinah pokažejo še [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1021_x403804.179_y143949.1915_s15_b4 Vršič] (1600 m), [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1839_x409760.406_y143895.094_s15_b4 Škrlatica] (2740 m), [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1967_x420869.281982422_y139185.531089783_s15_b2 planina Klek] (1580 m), [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1957_x417033.348272461_y137411.545577118_s15_b2 Mrežce] (1840 m), [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1838_x417985.022_y137205.16_s15_b2 Lipanca] (1600 m), malo nižje pa Rudno polje (1350 m), Pri rupah (1355 m), Uskovnica (1160 m), Vogar (1090 m, 950 m). Zunaj kroga 10 km so ob planinskih poteh nad 1000 metri še spomenik v Tilčevem rovtu pod Jerebikovcem (1340 m), na Mežakli (spomenik, 1150 m, in bolnica, 1120 m, na Zakopih), pokljuški spomeniki (Meja dolina, 1340 m, Jerhanka, 1200 m, dva na Goreljku, 1280 m, Konjska dolina, 1400, pod Berjanco, 1100 m, Turn, 1225m), na Komni (1500 m) in na planini Bareča dolina (1100 m). Nižje ležeči so malo poznani spomenik alpinistu partizanu Miranu Cizlju nad Martuljkom (860 m) in prgišče pokljuških spomenikov: po trije so na Gorjušah in Spodnjih Gorjušah, dva na Koprivniku in eden na planini Za jamo (vsi okrog 1000 m). Če bi vzeli za okvir širše območje Triglavskega narodnega parka, bi našli še kakšno visokogorsko partizansko obeležje (npr. na Krnski škrbini, 2060 m); ker pa plošče na Bovškem, Kobariškem in Tolminskem na Geopediji še niso sistematično popisane, jih puščam ob strani, toliko pa je že evidentiranih, da je očitno, kako partizanska obeležja v krnskem visokogorju RKD sistematično izpušča za razliko od obeležij prve svetovne vojne (zlasti italijanskih), ki so v RKD vpisana. Ta nenavadna selekcija sporoča, da so zahodni Julijci za slovensko državo kulturno pomembni le zaradi italijanskih grobov, ne pa zaradi partizanskih grobov. Kot da bi druge svetovne vojne na tem področju ne bilo oziroma kot da ni vredna zgodovinskega spomina. V ožjem območju TNP je osem partizanskih obeležij (Vršič, Škrlatica, Triglav, Kredarica, Vrata, Mrežce, Srenjski preval, Komna).<ref>Dodati je treba še relief tigrovcu, partizanu, kulturniku in gorniku Danilu Turku - Jocu (1912&ndash;1991) v jedilnici koče Planike.</ref> V triglavskem visokogorju so tudi druge plošče: ob poti na vrh Triglava prvemu slikarju Triglava Marku Pernhartu ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5390 EŠD 5390])<ref>Plošča z latinskim napisom je bila vzidana 1907 v skalo sredi grebena Malega Triglava v spomin na triglavsko panoramo, ki jo je naslikal Korošec Marko Pernhart 1864–67, za spomenik razglašena 25. 2. 1987.</ref> in prvemu poetu Triglava Valentinu Vodniku ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5389 EŠD 5389]),<ref>Valentin Vodnik je bil na Triglavu 20. 8. 1795, marmornato ploščo z Vodnikovim verzom sta ob stoletnici tega dogodka dala pod vrhom Triglava vzidati Jakob Aljaž in Jakob Matjan, razglašena za spomenik 25. 2. 1987.</ref> ploščica Aljaževi poti na Aljaževem stolpu,<ref>Pot je bila odprta 1998, vodnik po njej je prvič izšel 2001.</ref> kip Jakoba Aljaža in velika plošča obnovi Triglavskega doma na Kredarici leta 1984, v lopi kapele je več kamnitih spominskih plošč,<ref>Ena je posvečena varuhu Aljaževih svetinj Jožetu Kumerju (1955--2007), zraven je plošča Jakobu Aljažu).</ref> dve sta iz stare kapele, od novejših pa je bila deležna kritične medijske pozornosti plošča kardinalu Stepincu iz leta 2006.<ref>Novica o postavitvi v Delu je doživela kar [http://www.delo.si/novice/slovenija/odkrili-spominsko-plosco-kardinalu-stepincu.html 354 bralskih komentarjev.]</ref> Kar tri spominske plošče ima Valentin Stanič na planinski koči, poimenovani po njem (2332 m). Plošča žrtvam planin je na Škrlatici ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=22696 EŠD 22696]), ponesrečenim alpinistom Jožetu Pogačniku v koči na Kriških podih, Vladimirju Topolovcu pod Severno steno Triglava, Klementu Jugu v Steni, Ratku Čapku v Špiku in drugim ponesrečenim plezalcem. 4 km od vrha Triglava je pod Stenarjem plošča ponesrečenemu češkemu plezalcu Zdeněku Záboju. Na planini Jasenje pod Špikom je plošča nesreči, ki je leta 1952 vzela pet življenj, med njimi tri iz družine Uršič, in postala spodbuda za Ingoličev roman ''[[:w:Pretrgana naveza|Pretrgana naveza]]'', prav tam je leta 2000 postavljena [http://slov.si/mh/galerije/galeri222/target25.html plošča Pavli Jesih] ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=22695 EŠD 22695]). Nad Malim poljem je plošča na t. i. Kardeljevi koči, nad Vodnikovo kočo na Velem polju pa Balthasarju Hacquetu.<ref>Na zadnji dve me je opozoril Peter Skoberne.</ref> 2016 so na Vodnikovi koči na Velem polju odkrili spominsko ploščo Rozaliji Škantar, hčeri vodnika Šesta, ki je bila 1870 prva ženska na Triglavu (Šelek 2016), stara 20 let.<ref>Eine Triglaversteigung. ''Laibacher Tagblatt'' 8. okt. 1870. 2–3.</ref> Pod Pihavcem je plošča [[:w:Tine Mihelič|Tinetu Miheliču]], ki je tu umrl leta 2004. Zlasti na primorsko stran je precej obeležij prvi svetovni vojni. Na skali ob Triglavskem jezeru je spominska plošča oskrbniku [[:w:Alojz Knafelc|Alojziju Knafelcu]], avtorju rdeče-bele planinske markacije.<ref>Precej plošč je bilo verjetno vzidanih brez uradnih dovoljenj in evidence. Samo ob grebenski poti s Kredarice na Triglav je pet plošč v spomin planincem, ki jih je ubila strela: 29. 7. 1972 so umrli najstniki Jože Ješe, Marjan Rakovec in Roman Avguštin z Dobrave pri Kropi ter Janez Krč iz Kranja in 27-letni Janez Žumer z Bleda. 29. 8. 1991 Mateja Klemenčič, 2014 Petar Mandić iz Zagreba, 10. 8. 1978 Ludvik Bunderla, 9. 9. 1977 Jože Podlogar iz Spodnje Besnice. Pod potjo, ki vodi povprek čez pobočje Tošca proti Vodnikovi koči, je plošča kolektiva Iskre Barbari Kamušič (* 1. 12. 1958), ki se je ponesrečila 29. 4. 1978. </ref> Glavnine naštetega ni v RKD. So pa v RKD celi objekti. Aljažev stolp, postavljen 7. 8. 1895 »kot zavetišče pred strelo in kot simbol slovenskega lastništva« ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5531 EŠD 5531]), je bil za spomenik nacionalnega pomena proglašen šele 6. 10. 1999. Aljažev dom v Vratih ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=28032 EŠD 28032]) je postavil Jakob Aljaž leta 1896, 1904 je bil objekt povečan, 1909 ga je podrl plaz, 1910 ga je zgradil na novo, prezidali so ga leta 1978 in odkrili v njem spominsko ploščo Jakobu Aljažu, delo kiparja Toneta Logondra.<ref>In ne Lagonderja, kot piše v RKD; podatka, kdaj je bil vpisan v RKD, ni.</ref> Zraven stoji Kapela sv. Cirila in Metoda ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=4167 EŠD 4167]), zgrajena 1927 po načrtih Ivana Vurnika na pobudo Jakoba Aljaža in razglašena za spomenik lokalnega pomena 25. 2. 1987. Na Kredarici je Kapela Marije Snežne ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=4166 EŠD 4166]), ena izmed šestih takih kapel na Slovenskem in eden od 24 cerkvenih objektov, posvečenih Mariji Snežni, ki imajo status slovenskega kulturnega spomenika. Za ta najvišje ležeči sakralni objekt, ki ga je 1897 zgradil Jakob Aljaž,<ref>V RKD navajajo letnico izgradnje 1896.</ref> ki je bil 1952 porušen in 1992 po načrtih Jožeta Marinka zgrajen na novo, ni podatka o datumu razglasitve za kulturni spomenik. Popisovanja partizanskih spomenikov na Geopedijo smo se lotili, ker je v RKD vpisan le njihov izbor in ker so vpisi v RKD prepogosto napačni, pomanjkljivi in zastareli. Kriteriji, zakaj je bil neki spomenik vključen v nacionalno zbirko, drugi pa ne, niso jasni, zdi se, da so bile odločitve arbitrarne. O vpisu je odločala vplivnost ali vztrajnost predlagateljev ali nazorska orientacija območnih Zavodov za varstvo kulturne dediščine (ZVKD). V nekaterih občinah so bila neselektivno popisana domala vsa obeležja, drugod pa so bili nerazumno selektivni. Razlike je mogoče pripisati tako spreminjanju družbenih vrednot in javne klime skozi čas kot kadrovskim slučajnostim. Splošna izkušnja popisovalcev partizanskih spomenikov za Geopedijo je, da so regionalni ZVKD-ji slabo odzivni in da sporočenih napak ne vnašajo v centralno bazo. Bazo naj bi vsaka dva meseca osveževali na Ministrstvu za kulturo, vendar z ZVKD-jev do tja predlogi očitno ne pridejo.<ref>Za triglavske spomenike skrbi ZVKD Kranj: vrh Triglava je sicer na stičišču štirih občin: Kranjska Gora, Bovec, Bohinj in Gorje.</ref> V RKD sta iz petkilometrskega pasu okrog Triglava vpisana dva partizanska spomenika (Vrata – [http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5393 EŠD 5393] – in Srenjski preval – [http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=13221 EŠD 13221]), ne pa obeležja na Triglavu, na Kredarici in v Zadnjici. V desetkilometrskem pasu so bili manj izbirčni in so izpustili samo obeležjA na Vršiču, na Rudnem polju in na Kovinarski koči v Krmi, ostalih osem pa so upoštevali.<ref>Na Škrlatici, Kleku, Mrežcah, na Lipanci, Pri rupah, na Uskovnici in oba na Vogarju.</ref> V sredogorskem območju več kot 10 km od Triglava je več kot 20 partizanskih spomenikov – v RKD so vpisani skoraj vsi. V splošnem je bil RKD partizanskim spominskim obeležjem v gorskem svetu bolj naklonjen kot tistim v dolini (register vsebuje predvidoma okrog 70 % vseh partizanskih spomenikov), selektiven je bil le pri spomenikih v bližini Triglava. V alpskem prostoru daje RKD prednost vpisovanju alpskih pašnikov in objektov sakralne dediščine (znamenj, kapelic, cerkva).<ref>Vendar tudi tu ne povsod dosledno: 1939 leta zgrajena, 1952 požgana in 2002/03 ponovno postavljena kapelica na Uskovnici npr. ni doživela vpisa v RKD.</ref> Vpisan je npr. najvišji slovenski sakralni objekt kapelica na Kredarici,<ref>Datum razglasitve za kulturni spomenik v RKD manjka.</ref> ni pa te časti doživel najvišje ležeči nastanitveni objekt Triglavski dom na Kredarici, ki je po nastanku celo starejši, niti katera druga od starih triglavskih koč. Skraja je treba zavreči morebitni argument, da ima v TNP prednost varovanje naravne dediščine pred varovanjem kulturne dediščine. V težko dostopnih predelih je točk kulturne dediščine res manj, vendar nikakor niso v podrejeni vlogi. Človekovi gospodarski posegi v ta svet v obliki krčenja gozdov za planinske pašnike so registrirani in vzdrževani kot kulturna krajina, kot kulturna dediščina so označeni ostanki razkopavanja iz rudarskega interesa, utrdbe, obrambni jarki, ceste za oskrbo enot v prvi svetovni vojni. Gradnja turistične infrastrukture v parku in oskrba objektov s helikopterji, žičnicami in tovornimi živalmi so neprimerno večja ekološka motnja kot spominska obeležja. Obeležja se s časom tako zelo zlijejo z okoljem, da jih komaj opazimo in da jih pogosto spregledamo celo popisovalci.<ref>Tako sem večkrat šel mimo plošče pod Srenjskim prevalom in pod Mrežcami.</ref> Od tod dejstvo, da je tako težko dobiti njihove posnetke na spletu, čeprav se ljudje na veliko slikajo v njihovi bližini, npr. posnetek spominske plošče na Aljaževem stolpu. Pomemben kriterij pri izboru za RKD je dostopnost objekta. V registru ni plošč na težko dostopnih krajih nesreče, tudi če gre za legendarne žrtve, npr. za Klementa Juga. Drugi kriterij je starost: starejša ko je plošča, večja je možnost za njen vpis. Ravnanje RKD-ja se v tej točki ujema z ljudskim stališčem, da je spominskih obeležij preveč in da se je pri postavljanju novih treba omejevati.<ref>Kadar obstaja lokalni interes za obeležje, je to načelo hitro pozabljeno. </ref> Nerazrešeno ostaja, kako oddaljeni morajo biti dogodki za neproblematično uspomeničenje in do kdaj je to primerno storiti. Nasprotnikom partizanskega gibanja so partizanske plošče že premlade in zato odveč. Primeri vandaliziranih obeležij kažejo, da vključenost obeležij v RKD prav nič ne pomaga pri njihovi obnovi.<ref>Spomeniki v RKD so glede tega morda celo na slabšem, saj utegnejo lokalni ZVKD-ji njihovo obnavljanje celo oteževati z zahtevami po »avtentični« barvi črk ipd. Obeležja s statusom nacionalnih spomenikov so v slabem položaju tudi zaradi zakonodaje, ki kljub nedavni sprostitvi še vedno prepoveduje njihovo fotografiranje v pridobitne namene, torej za potrebe turističnih plakatov, kar je kulturno škodljivo.</ref> Spomeniki se obnavljajo le, če za to še vedno obstaja interes tistih, ki so jih postavili. Partizanske plošče, ki jim ni uspelo vstopiti v RKD, kažejo, da je bil zadnji čas za vpis v 1970. letih. Nevpisano obeležje na Vršiču je bilo postavljeno leta 1980, ploščo bolnici v Zadnjici so postavili verjetno leta 1981, plošče na Triglavu, Kredarici in Rudnem polju pa leta 1986. Za izločitev plošče na Vršiču je bil morda kriv napis, ki govori o »jugoslovanski vojski«, ki je leta 1945 tu bojevala zadnje bitke, in spomenik zato ne spada v »slovensko« kulturno dediščino. Ali pa morda ni prišla v poštev, ker se je njen »slavni pohod na Koroško« končal s ponovno izgubo Koroške. ==Plošča na Aljaževem stolpu== {| |[[Slika:Aljaž Tower 01.jpg|thumb|right|250px|Aljažev stolp s ploščo]] |[[Slika:Aljaž Tower 02.jpg|thumb|right|450px|Plošča na Aljaževem stolpu, 2018]] |} Aljažev stolp na Triglavu je bil postavljen kot zmagovalni prapor slovenstva nad Nemci (Brvar 1995). Med obema vojnama je bila na Triglavu meja med Jugoslavijo in Italijo in Aljažev stolp točka merjenja moči z Italijani. Simbolna nacionalna točka slovensko-nemškega tekmovanja (popolnoma v duhu Aljaževega stolpa) je bil stolp tudi med drugo svetovno vojno: 19. oktobra 1944 se je nanj povzpelo 142 vojakov nemškega lovskega polka Brandenburg, nastanjenih na Bledu, dan pozneje pa 7 partizanov Jeseniško-bohinjskega odreda (Kajzer 2015).<ref>Vlasta Felc dvomi o verodostojnost te informacije: lahko bi bil "alarmni/šolski in ne lovski polk. Razen Gradiška o Nemcih ni govoril noben od ostalih udeležencev vzpona. Množica Nemcev naj bi se vpisala v vpisno knjigo, namestila zastavo s svastiko ... Partizani so prišli en dan za njimi, pa tega ne bi videli ali zamolčali? Tudi v knjigi Mileta Pavlina ''Jeseniško bohinjski odred'' tega ni."</ref> Kurir Anton Pretnar z Bleda je s sekiro zasekal luknjo v streho Aljaževega stolpa in vanjo zasadil palico s 6 metrov dolgo slovensko zastavo z zvezdo. Izstrelili so častno salvo, [http://forum.striparna.com/viewtopic.php?f=6&t=3556&start=1020 dogodek je fotografiral Bogo Tavčar,]<ref>Kakšno kulturno poslanstvo opravlja oznaka Kopiranje ni dovoljeno pod kopijo slike, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine, mi ni jasno.</ref> v spominsko knjigo so pod rubriko smer sestopa zapisali V SVOBODO! Ker se je razobešenje zastave zgodilo ob osvoboditvi Beograda, so se za dejanje nadejali plakete mesta Beograd, vendar je niso dobili menda zato, ker zastava ni bila jugoslovanska (Lucu 2011). {| |[[File:Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944 01.jpg|thumb|220 px|Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944. Foto Bogo Tavčar]] |[[File:Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944 03.jpg|thumb|200 px|Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944.Foto Bogo Tavčar]] |[[File:Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944 02.jpg|thumb|250 px|Partizani z zastavo na Kredarici 19. 10. 1944. Foto Bogo Tavčar]] |} {| |[[File:Bogo Tavčar.jpg|thumb|Bogo Tavčar]] |[[File:Agfa fotoaparat iz leta 1944.jpg|thumb|310 px|Fotografski aparat Agfa Boga Tavčarja, s katerim je bila posneta fotografija razvitja slovenske zastave na Triglavu 20. oktobra 1944]] |} 42 let pozneje (18. ali 19. julija 1986) so ob prvem spominskem pohodu borcev na Triglav v spomin na dogodke leta 1944 udeleženci na stolp montirali bronasto ploščo. Izdelala jo je Livarna Železarne Jesenice, odkrili so jo borci 7. SNOUB Franceta Prešerna in borci Jeseniško-bohinjskega odreda. Na njej je bilo naslednje besedilo (Kos 1990, 205, 206): ::Na tem mestu so med NOV pripadniki NOVJ izobesili slovensko zastavo in sicer: <br> ::30. maja 1944 borci II. SNOUB Ivana Gradnika po neuspelem napadu Nemcev na Titov štab v Drvarju;<br> ::2. avgusta 1944 partizani kulturne skupine IX. korpusa in soški aktivisti ter odstranili mejni kamen med Italijo in Tretjim rajhom;<br> ::20. oktobra 1944 borci Jeseniško-bohinjskega odreda in mladinci okrajnega komiteja SKOJ Bohinj v počastitev osvoboditve Beograda.<br> ::ZZB NOVS Poznana so imena partizanskih pristopnikov na Triglav med vojno: 30. 5. 1944 Oto Vrhunc (Blaž Ostrovrhar), Martin Škantar (Žvan), Miro Pavlin, Srečko Perhavec; 2. 8. 1944 Lev Svetek (Zorin), Danilo Turk (Joco), glasbenik Jožko Erjavec, kurir Jože Šebenik, aktivistka Tilka Domevšček, pozneje Lojk (Žarka), župnik Herman Srebrnič (Loški Trentar); 20. 10. 1944 član SKOJ-a Jeseniško-bohinjskega odreda Ivan Gradišek (Dimitrij), Bogo Tavčar, terenska aktivistka SKOJ Jeseniško-bohinjskega odreda Angelca Vidic (por. Rožic) - Vlasta in sekretarka SKOJ-a Jeseniško-bohinjskega odreda Ivanka Stare (por. Gracelj) - Tanja, Jože Rožman (Peter), ki je bil vodja, kurir G-7 Anton Pretnar in Bernard Rekelj (Kos 1990).<ref>Po drugih podatkih so bili na vrhu Ivan Gradišek iz Limbuša pri Mariboru, Vlasta Vidic iz vasi Kamnje, Ivanka Stare s Koprivnika, Blejca Bogo Tavčar in Jože Rozman in kurirja Jaka Bernard in Anton Pretnar z Bleda; zastavo je sešila Ivanka Gracelj (Lucu 2011). Vsaj za Jaka Bernarda podatek ne drži, saj je padel že leta 1942. &mdash; Nekdanji partizan Andrej Čopi je leta 1974 na sliki s Triglava 20. oktobra prepoznal Franca Selana - Brinco in Toneta Urbanca (ta je bil sicer avtor mnogih fotografij Jeseniško-bohinjskega odreda), vendar je njuna udeležba v skupini vprašljiva, saj Selanova hči pravi, da njenega očeta ni bilo na Triglavu, alternativni zasedbi oporeka poznavalec partizanskih vzponov na Triglav Jože Vidic, identiteto Selana in Urbanca na triglavskem posnetku pa zanika tudi AI-program za prepoznavo obrazov. Hvala Janezu Križaju za ekspertizo z Anthropicovim AI-programom Claude Code in programom ArcFace ter Vlasti Felc za druge v tej opombi naknadno navedene informacije. Miran Hladnik 20. 7. 2026. &mdash; Partizanskih vzponov na Triglav je bilo sicer več. 8. oktobra sta bila vpisana dr. Ivan Hribernik - Matjaž in dr. Edmund Kadlik iz Prage, ki sta se povzpela iz partizanske ambulante na Pokljuki skupaj z bolničarko Marico Rozman - Rosvito, ki pa ni vpisana. (Vlasta Felc: Na vrhu so bile štiri in ne tri partizanske skupine. [https://www.svobodnabeseda.si/wp-content/uploads/2026/02/casopis-SB-124-feb-2026.pdf ''Svobodna beseda'' februar 2026.] 7.)</ref> Partizanska spominska plošča je nadomestila veliko šesterokotno ploščo,<ref>»[P]lošča, ki smo jo štirim možem na čast odkrili in prikovali pred 20 leti tu na Aljaževem stolpu na vrhu Triglava« (Miha Potočnik, Slavnostni govor dr. Mihe Potočnika ob odkritju spomenika štirim srčnim možem, 27. 8. 1978, [http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1978_10.pdf ''Planinski vestnik'' 78/10 (1978),] 604.</ref> ki je bila od 1958 pritrjena na stolp<ref>Videti jo je na fotografiji stolpa z zvezdo iz leta 1968.</ref> in je proslavljala imena prvopristopnikov iz leta 1778; mavčni odlitek plošče hrani Slovenski planinski muzej v Mojstrani, kje je original, nisem uspel izvedeti.<ref>Peter Skoberne je odstranjeno ploščo fotografiral v Staničevem zavetišču pod vrhom. Gradivo o obeležju iz leta 1980 je v fondu Planinske zveze Slovenije v Arhivu Slovenije ([http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=179829 SI AS 1176/18/633 Spominsko obeležje na Aljaževem stolpu na Triglavu, 1980 (Združeni dokumenti)]).</ref> Zvezdo so na vrh stolpa montirali namesto prvotne zastave z letnico že kmalu po vojni, vidna je namreč na fotografiji Jožeta Mallyja 20. maja 1949. Zvezda se je polomila, leta 1983<ref>ORF in RTV snemata fiim o planincu Kugyju. [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8QNZSE2E ''Slovenski vestnik'' 38/32 (12. 8. 1983).] Po nekaterih podatkih so ga začeli snemati 1982; film Kugy (režija Marjan Ciglič, scenarij Željko Kozinc) je bil dokončan leta 1984.</ref> so jo ob snemanju filma o Juliusu Kugyju nadomestili s kopijo prvotnega znamenja. Tone Urbas iz TNP-ja jo je odnesel na Planiko in tam deponiral, kje je danes, ni znano. Najbrž so ob 6. spominskem pohodu na Triglav leta 1991 udeleženci opazili, da plošče razvitju slovenske zastave med drugo svetovno vojno in strmoglavljenju mejnika med Nemčijo in Italijo ni več. Obveljalo je, da je končala v prepadu. Sumničenja, da bi to storili vremenarji na Kredarici, je zavrnil Franci Zupančič, ki je poleti pomagal prepleskati stolp in je zatrdil, da so po obnovi ploščo privili nazaj. Odstranitev bi mogoče lahko razumeli v kontekstu težav z gradnjo Aljaževe kapelice na Kredarici, ki pa so bile glede na to, da je gradnja potekala v TNP in da je bil novi objekt precej večji od predhodnega, majhne. Gradnja je imela najvišjo politično podporo, vsa potrebna dovoljenja so bila pridobljena tik pred blagoslovom objekta 18. 8. 1992.<ref>[http://www.zupnija-dovje.si/index.php?Itemid=7&catid=3&id=21%3Akapela-na-kredarici&option=com_content&view=article Kapela na Kredarici.] Župnija Dovje.</ref> Borci so pisali v zvezi z izginulo ploščo načelniku GRS Mojstrana Janezu Brojanu, ki je odgovoril, da nima s tem nič, da pa je osebno proti postavljanju plošč na mestih, ki imajo »vseslovenski pomen«. Marjan Černivec iz Kranja je dodal, naj stolp ostane brez plošče NOV, ker »spominja le na delček – 4 leta – tisočletne slovenske zgodovine«, novinarka pa je primer zaključila s pozivom: »na Aljažev stolp nobenih obeležij več« (Sedej 1992), ki ustreza zahtevi po »avtentičnem« Aljaževem stolpu,<ref>Obnova porušene kapelice na Kredarici ni bila izvedena po prvotnem načrtu kot replika, ampak je bila modernizirana.</ref> ki jo je dve leti prej izrekel Janez Bizjak: ::<blockquote>»Zato vrednotimo Aljažev stolp kot spomenik naše kulturne in zgodovinske dediščine. Če takega vrednotenja ne priznavamo, je le kup pločevine, ki kazi najvišjo goro Julijskih Alp, kakor so mu očitali Nemci. Aljažev stolp je lahko kulturni spomenik samo tak, kot ga je postavil Aljaž; brez poznejših nasilnih sprememb. Torej: sivo pobarvan, s kovinsko zastavico, ki ima izrezano letnico 1895 in nič drugega. Kvečjemu še komaj opazna ploščica z informacijo, da je to kulturni spomenik. Aljažev stolp kot kulturni spomenik tudi ne more biti prostor za obešanje plošč, ki spominjajo na medvojne obiske partizanskih skupin. Ne vem, zakaj tega ne upa nihče javno povedati. Pri vseh uradnih proslavah in množičnih obleganjih Triglava doslej še nihče ni povedal, kdaj, zakaj in kdo je odstranil ploščo triglavskim prvopristopnikom, na njenem mestu pa se je pojavila plošča triglavski diviziji.« (Bizjak 1990)</blockquote> Pri zahtevi po ohranitvi avtentičnosti Aljaževega stolpa moti dejstvo, da Aljažev stolp ni umetnina, pač pa kleparski izdelek po načrtu, ki ga je naročnik duhovnik narisal mimogrede s palico v pesek dvorišča. Status nedotakljivosti kljub temu dobiva zato, ker je postal nacionalna relikvija, nacionalna svetinja pa je zato, ker je v času nacionalne emancipacije zaznamoval slovenskost Triglava v opoziciji z dominantnim nemštvom. S stališča današnjih idealov sožitja med slovanskim, romanskim in germanskim prebivalstvom na področju Alp, kakor ga pooseblja druga velika ikona Julijskih Alp Julius Kugy, je simbolika Aljaževega stolpa presežena. Stolp je zgodovinski dokument boja proti nacionalnim tekmecem in sovražnikom, anahronistično pa bi bilo jemati ta dokument s preloma 19. in 20. stoletja za zgled današnjemu političnemu čustvovanju in obnašanju. V zgodovinsko funkcioniranje stolpa kot nacionalnoobrambne ikone spadajo tudi vsi »nasilni« ali manj nasilni dodatki, ki so v preteklosti potrjevali in krepili njegovo simbolno vrednost, pa naj bo to plošča prvopristopnikom, partizanom, zvezda na njem ali oznaka točke na Aljaževi poti. Vse je bilo pričvrščeno nanj v duhu Aljaževe nacionalne ideje. Julius Kugy je bil, čeprav slovenskega porekla, do slovenskega nacionalnega gibanja distanciran in ga je v svoji nemški knjigi od Triglavu celo ironiziral.<ref>Ker je v ''Fünf Jahrhunderte Triglav'' (Gradec, 1938; slov. prevod ''Pet stoletij Triglava'', 1973, 1979) »na mnogih mestih knjige skritih dokaj nemško nacionalnih bodic«, je člankar odsvetoval prevajanje (Jože Rus, K vprašanju prevodov, ''Jutro'' 5. 3. 1931; [http://www.gore-ljudje.net/novosti/63959/ Ali naj prevajamo Kugyjevo knjigo o Triglavu,] Gore-ljudje). </ref> Pomenljivo je, da so zvezdo kot simbol slovenskega upora proti okupatorju sneli s stolpa prav ob snemanju filma o Kugyju. Oba, Aljaž in Kugy, sta vredna zgodovinskega spomina, upoštevanja in spoštovanja, za morebitno nacionalno idolatrijo pa bo potrebna odločitev za enega ali drugega, saj sta si njuna politična in kulturna koncepta preveč vsaksebi. Stolp je magnet za simbolno opomenjanje, seveda pa za vse, kar bi želeli nanj prilepiti, ni prostora, zato bi veljalo premisliti o informacijah o zgodovini obeležij na vrhu Triglava na notranji steni stolpa.<ref>Za zgled bi bila lahko umestitev plošč v notranjosti kapelice na Kredarici. Tam so obeležja gasilcem (relief sv. Florijana) in reliefi zavetnikov planicev sv. Bernarda, popotnikov sv. Jakoba, sv. Jožefa, razpelo s Kristusom Ivana Poljanca in kopija Marije Snežne Fortunata Berganta.</ref> Ob poizvedovanju za tale prispevek se je izkazalo, da plošča ni končala v prepadu. Po pričevanju tedanjega vremenarja in poznejšega oskrbnika Janka Rekarja je nekaj časa tičala v upravnikovi sobi na Kredarici. Na Kredarici je menda ni več, mogoče so jo skupaj s starimi vpisnimi knjigami odpeljali v depo PZS. Novo ploščo s skrajšanim besedilom sta postavila Planinska zveza Slovenije in borci Prešernove brigade (Miklavčič 2010).<ref>Številna poizvedovanja o datumu postavitve pri organizacijah in posameznikih so bila neuspešna.</ref> Na njej stoji (Gorišek 2011): <poem> ::Na tem mestu so med NOB l. 1944 ::partizani: Gradnikove brigade, ::kulturniki IX. korpusa, Jes.-boh. ::odreda in mladinci OK Bohinj ::podrli mejnik Italija-Nemčija ::in izobesili slovensko zastavo.<ref>[http://www.gore-ljudje.net/novosti/71196/ Plošča na Aljaževem stolpu.] Foto Gorazd Gorišek. Za slovo na zasneženi Triglav (2864 m). Gore-ljudje.net.</ref> </poem> {| |[[File:Triglav 1968.jpg|thumb|left|250 px|Na Triglavu 1968]] |[[File:Aljažev stolp po drugi svetovni vojni.jpg|thumb|750 px|Menjava obeležij na Aljaževem stolpu po drugi svetovni vojni]] |} ==Druge triglavske plošče== Hkrati s ploščo na Triglavu so postavili ob prvem spominskem pohodu na Triglav še plošči na Kredarici in na Rudnem polju. Na tisti na Kredarici piše: <poem> ::V bojih za našo narodno, ::socialno in človeško ::osvoboditev 1941—1945 ::je Triglav, pradavni ::simbol slovenstva, postal ::tudi simbol OF. Po njem je ::dobila ime Triglavska ::divizija NOVJ.</poem> Odkrili so jo borci XXXI. divizije in PD Ljubljana Matica 18. 7. 1986, izdelala jo je Livarna Železarne Jesenice. {| |[[File:Partizanska plošča na Kredarici.jpg|thumb|Partizanska plošča na Kredarici]] |[[File:Partizanska plošča na Kredarici 02.jpg|thumb|Partizanska plošča na Kredarici]] |[[File:Kredarica.jpg|thumb|Kredarica]] |} {| |[[File:Kredarica 02.jpg|thumb|Kredarica]] |[[File:Kredarica 03.jpg|thumb|Kredarica]] |} Obeležje na Rudnem polju je iz varjene skulpture Toneta Svetine z napisom »Bitka triglavskih divizij NOVJ«. Deset let pozneje so ji dodali ploščo z napisom <poem> ::Pohodi na Triglav ::trikrat partizanske patrole 1944 ::desetkrat partizanski mladi 1986–1995 </poem> {| |[[File:Rudno Polje.jpg|thumb|200 px|Rudno Polje]] |[[File:Rudno Polje 02.jpg|thumb|200 px|Rudno Polje, Plošča spominskemu pohodu na Triglav 1986]] |} Nobena od teh triglavskih plošč ni vpisana v RKD. Zaradi slabih opisov v RKD in drugod sem težko našel ploščo pod Srenjskim prevalom (EŠD 13221) iz leta 1959 (Konobelj 1961): <poem> ::Tu je dne 8. 8. 1942 štab ::Gorenjskega odreda ::doživel močan nemški napad ::V tem boju sta padla ::Stražišar Polde ::Jesenice komandant odreda ::Bernard Ivan ::Bled kurir odreda ::Borci NOV </poem> {| |[[File:Partizanska plošča pod Srenjskim prevalom.jpg|thumb|Partizanska plošča pod Srenjskim prevalom]] |[[File:Mali Draški vrh.jpg|thumb|Mali Draški vrh s Srenjskim prevalom]] |[[File:Partizanska bolnica v Zadnjici.jpg|thumb|Partizanska bolnica v Zadnjici]] |[[File:Partizanska bolnica v Zadnjici 02.jpg|thumb|Zadnjica]] |} V ožjo triglavsko bližino spadata še plošča v Vratih z napisom »Padlim partizanom – gornikom 1941 do 1945«, pričvrščena na skalo z dvometrsko kovinsko maketo klina z vponko, in plošča v Zadnjici, za katero ni podatkov o postavitvi. Obeležje v Vratih so postavili leta 1953 ob 60-letnici Planinskega društva Dovje-Mojstrana na pobudo društva. Jeseni 1992 oz. poleti 1993 (Sedej 1993) je bila plošča pod klinom nasilno odstranjena in kmalu nadomeščena z novo. {| |[[File:Padlim partizanom v Vratih 01.jpg|thumb|Padlim partizanom v Vratih]] |[[File:Padlim partizanom v Vratih 02.jpg|thumb|Padlim partizanom v Vratih]] |} Partizanske plošče v gorah so postavljali in jih vzdrževali skupaj planinci in borci. Sodelovanje se je v 90. letih pretrgalo, o čemer pričajo opozorilna pisma, ki so jih področna združenja ZB naslavljala na lokalna PD, kadar je bil spomenik potreben obnove ali ko ga je zmanjkalo.<ref>»Zveza združenj borcev pa je dvakrat pisala Planinskemu društvu Dovje - Mojstrana, a odgovora ni bilo.« (Sedej 1993)</ref> ==Škrlatica== Posebna je zgodba spominskega obeležja na Škrlatici (EŠD 22696).<ref>Po dokumentaciji jeseniške ZB je parcelna številka spomenika Kranjska Gora 821/1, v resnici pa je vrh Škrlatice v k. o. Dovje.</ref> Izčrpno popisani zgodbi<ref>Milan Božič: Spomini s Škrlatice še živijo. [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-9K2YLRNU/4f26d1ac-85c1-4038-a062-e539757f5dd9/PDF ''Planinski vestnik'' 93/7&ndash;8 (1993);] Stanko Klinar: Na gori križ. [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-UAEWYSBU/0f881dd3-6ec3-44d3-a417-e4005d4617d4/PDF ''Planinski vestnik'' 96/9 (1996);] [http://slov.si/doc/ks_kranjska_gora.pdf KS Kranjska Gora.] Zavod za spomeniško varstvo, 1982. </ref> dodajmo nekaj manj poznanih podrobnosti. Križ je leta 1934 postavil Turistovski klub Skala<ref>RKD zmotno navaja, da je šlo za Gorniški klub dr. Henrik Tuma; v resnici je ta le naslednik TK Skala.</ref> in ga opremil z napisom »Žrtvam planin T. K. Skala 1934«. Tik po drugi svetovni vojni, 5. avgusta 1945, so partizani na križ dodali okroglo plaketo v obliki zvezde z vencem in z napisom »1941 Kot žrtve ste padli v borbi za nas! 1945«. Več kot 80 zbranim planincem sta ob otvoritvi govorila poročnik XV. divizije Rudolf Wölle in alpinist Uroš Župančič. Leta 1953 (po RKD pa 1954) so neodkriti vandali vrgli križ v prepad. V štrcelj križa so katoliki v naslednjih letih nasajali nadomestke, ki pa se niso obdržali. 6. 7. 1996 so križ postavili na novo. Na njem naj bi bila po RKD »plaketa padlim planincem med NOB«, vendar tega napisa na križu ni, tam je le replika napisa iz leta 1934. {| |[[File:Žrtvam planin 1934.jpg|thumb|Žrtvam planin, Škrlatica 1934]] | |[[File:Škrlatica 02.jpg|thumb|Škrlatica]] |[[File:Škrlatica 03.jpg|thumb|Škrlatica]] |} Kopiji obeh plošč, tiste iz leta 1934 in tiste iz leta 1945, sta skupaj z ostankom okroglega stebra pritrjeni na železni križ, ki stoji za dovškim pokopališčem, vliti ju je dal Božo Gorjanc z Dovjega. Ostanki padlega križa in originalni plaketi so pri župniku Francetu Urbaniji na Planini pod Golico, kamor jih je prenesel z Dovjega za namene muzejske zbirke. Ostanke križa so želeli postaviti ob kapelici v Klinu v dolini Velike Pišnice, vendar do realizacije ni prišlo. Vrnitev partizanskega obeležja na škrlatiški križ bi pomenilo restavracijo stanja, kot ga evidentira RKD, in bilo dejanje pomiritve med nazorsko ločenimi ali sprtimi gorniki. Partizanski spomeniki z zvezdo in križem niso nič posebnega,<ref>Na Gorenjskem so taki na Jamniku, v dolini Belce, na Javorškem prevalu, v Ljubnem itd. </ref> lepo bi bilo videti, ko bi tudi križ znal potrpeti z zvezdo. ==Sklep== Triglavsko visokogorje je simbolni prostor slovenstva, spominska obeležja na tem občutljivem področju govorijo o identitetnih rečeh. Odsotnost triglavskih partizanskih plošč v RKD, njihovo odstranjevanje in njihova pozaba so simptom identitetnih težav Slovencev. V RKD je vpisanih 70 % partizanskih plošč, triglavskih partizanskih samo 40 %. Po Sloveniji je bilo demoliranih okrog 10 % plošč, med tistimi v ožjem pasu okrog Triglava kar 40 %.<ref>Vandalizem nad partizanskimi ploščami po Sloveniji je večinoma ekonomske narave (v gorskem svetu so nazadnje tri težke bronaste plošče ukradli na Mežakli in eno v Gorjah), pri triglavskih ploščah pa je bil ideološke narave.</ref> Usoda partizanske spominske plošče na vrhu Triglava sporoča, da je bil Aljažev upor proti Nemcem 19. stoletja v redu, partizanski upor proti nemškim nacističnim nameram nekaj desetletij pozneje pa naj bi ne bil v redu. Potlačenje narodnoosvobodilnega in protifašističnega boja 1941–1945 je ob dejstvu, da je šlo za spopad z globalnim zlom in zmago nad njim, absurdno. Triglava si brez stolpa ne znamo predstavljati. Njegova kulturno simbolna vloga gladko zbriše morebitne naravovarstvene pomisleke o ekološki spornosti objekta. Kot konstruktivni državljani EU moramo verjeti, da so časi spopadanja s sosednjimi nacijami za teritorij stvar zgodovine in iz zaupanja ravnati tako, da pri tem ostane. Aljažev kulturni boj ne sme ostati naše politično in kulturno vodilo, saj bi to pomenilo regresijo v 19. stoletje. Pričevalo bi, da smo vstopili v EU s figo v žepu in da bomo v stiski prvi pripravljeni izdati plemenito evropsko idejo o sožitju med narodi. Odpoved socialnodarvinističnemu razumevanju skupnosti kot nenehnemu merjenju moči s sosedi pa seveda ne pomeni, da bi morali pozabiti na zgodovinsko vlogo Aljaževega stolpa in njegovih spominskih plošč. Nasprotno, dolžni smo negovati spomin na prve pristopnike, na podjetno Aljaževo dejavnost, na merjenje moči z italijanskim iredentizmom med obema vojnama, na rušenje mejnega kamna 1944 in na razvijanja slovenske zastave ob prelomnih dogodkih leta 1944 in 1991 ter vse to pojasnjevati domačim in tujim obiskovalcem. Četrt stoletja po zadnjih vandalskih posegih in ob načrtovani obnovi Aljaževega stolpa bi bil čas, da RKD dokumentira tudi ta del slovenske zgodovine. Javna klima, kakor jo je povzela novinarka, je bila temu naklonjena že tedaj: »Lahko bi se celo strinjali, da morda ni primerno, da je po naših hribih in planinah toliko spominskih obeležij in plošč. Nikakor pa se ne moremo strinjati s tem, da preko noči izginjajo.« (Sedej 1993) Kako se bo Triglav soočil z zgodovino NOB, ostaja vprašljivo. [https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/1999-01-3862/odlok-o-razglasitvi-aljazevega-stolpa-na-triglavu-za-kulturni-spomenik-drzavnega-pomena Odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na Triglavu za kulturni spomenik državnega pomena] (Ur. list RS št. 81/1999), pod katerega se je podpisal nekdanji podpredsednik vlade RS Marjan Podobnik, v 4. členu namreč določa prepoved postavljanja spominskih plošč na Aljažev stolp in v njegovo neposredno okolico. Kot da bi bilo potlačenje vojnega dela triglavske zgodovine zakonsko predvideno in zagotovljeno. Če bi odlok skušali uveljaviti po črki in za nazaj, bi morali poleg partizanske spominske plošče odstraniti tudi spominsko ploščo Valentinu Vodniku tik pod vrhom. Ponovna odstranitev triglavske spominske plošče bi legalizirala politično motivirani vandalizem iz leta 1991 in bi dajala potuho nadaljnjemu podobnemu početju.<ref>3. oktobra 2018 so v dolini obnovljeni stolp ponovno postavili na vrh Triglava, brez plošče in brez jasne odločitve Zavoda za varstvo kulturne dediščine, kaj bodo z njo: »V naslednjih korakih, ki bodo predvidoma izvedeni v prihodnjih letih, bodo strokovnjaki obravnavali tudi druge elemente opreme: panoramo, spominsko ploščo, postavitev značke Aljaževa pot, skrinjico z žigom in morebitno ponovno postavitev opreme, ki je bila nekoč prisotna – barometer, termometer, stolčki.« ([https://www.24ur.com/novice/slovenija/obnovljen-in-ojacan-bo-vsemu-kljuboval-se-najmanj-123-let.html Misija uspela, 'pleh z dušo' je spet nazaj na vrhu Triglava. 24ur.com 3. okt. 2018]) V začetku oktobra 2019 je PZS ploščo vendarle vrnila na vrh. Vzidana je vodoravnem položaju nekaj metrov vzhodno od stolpa na mestu, kjer je med obema vojnama stal mejnik med Jugoslavijo in Italijo. V Register kulturne dediščine pa je ZVKD ni vpisal.</ref> ==Opombe== <references /> ==Viri in literatura== *Janez Bizjak: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-R992G33V Aljažev stolp je kulturni spomenik.] ''Planinski vestnik'' 90/9 (1990). 369, 370. *[Andrej Brvar]: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WMZ1UU5T Na Kredarici je bila slovesnost ob 100-letnici Aljaževega stolpa: Simbol, skupen vsem Slovencem.] ''Planinski vestnik'' 95/9 (1995). 384, 385. *Gorazd Gorišek: [http://www.gore-ljudje.net/novosti/71196/ Za slovo na zasneženi Triglav (2864 m).] Gore-ljudje 23. 11. 2011. *Stanko Hribar: [http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1962_02.pdf#page=79 Spominske plošče okoli Triglava.] ''Planinski vestnik'' febr. 1962. 77&ndash;79. *Rok Kajzer: [http://www.delo.si/ozadja/iz-rajha-do-piskra-in-aljazevega-stolpa.html Po pobegu iz rajha je Ivo odprl Pisker, Ivan pa zapičil zastavo na Triglav.] ''Delo'' 10. 5. 2015. *Franc Konobelj - Slovenko: ''Pod Možakljo in Karavankami so se uprli''. Jesenice: Zveza borcev, 1954 (odlomek v ''Železarju'' 1961). *Alojz Kos: ''Po poti spominov''. Radovljica: SZDL, 1990 (Radovljiški zbornik). *Aleksander Lucu: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-6IVNPHHX Slovenska zastava zmotila Beograd.] ''Nedeljski dnevnik'' <s>2. 2. 2011 (18. 10. 2011)</s> 23. 10. 2011. *Ivo Miklavčič: Kako se je začelo. Valerija Keršič (ur.): [http://www.zdruzenje-sever.si/assets/bilten_25_let_spominskih_pohodov_na_triglav.pdf ''25 let spominskih pohodov na Triglav''.] Radovljica, 2010. 12–13. *Darinka Sedej: Aljaž turna ni postavil v svojo čast in slavo. [http://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1992_28_L.pdf ''Gorenjski glas'' 10. 4. 1992.] *Darinka Sedej: Spominska obeležja izginjajo: Kje je spominska plošča iz doline Vrat? [http://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1993_60_L.pdf ''Gorenjski glas'' 6. 8. 1993.] *Marija Šelek: [http://revijazarja.si/clanek/ljudje/5800deb24f0f0/spregledana-junakinja-v-krilu Spregledana junakinja v krilu.] ''Zarja'' 19. 10. 2016. *Dušan Škodič: [http://www.gore-ljudje.net/novosti/130229/ Streljanje in pleskarske vojne na Triglavu.] Gore-ljudje 10. 11. 2016. Aljažev stolp popackan z grafiti in barvo. ''Planinski vestnik'' 7–8 (2015). *Tone Wraber: Wraber: Kam je izginila spominska plošča prvopristopnikom? ''Delo'', Prejeli smo, 3. 12. 1991. Za informacije po telefonu, ustno ali po pošti se zahvaljujem Tomažu Bregantu, Janezu Brojanu, Andreju Brvarju, Franciju Ekarju, Marjanu Cigliču, Gorazdu Gorišku, Edu Grabrijanu, Elizabeti Gradnik, Boštjanu Kostanjšku, Saši Mesec, Ivu Miklavčiču, Petru Mikši, Renati Pamić, Franju Potočniku, Andreju in Janku Rekarju, Dušanu Škodiču, Francetu Urbaniji, Tonetu Urbasu, Roku Uršiču, po objavi pa še Petru Skobernetu. [[Kategorija: Miran Hladnik]] rnhn6ny7m7d6qyy4ks67ly9evirer9r 0 4309 85427 85423 2026-07-19T12:17:14Z Hladnikm 30 /* Kristina Šuler */ 85427 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== *Blaž Ažman *Rudi Finžgar, partizan športnik (v filmu o partizanskih skokih v Cerknem) *Mirko Šušteršič, lovec in oče padlega sina *Ivan Bertoncelj - Johan, prvoborec *Lojze Žabkar, partizanski duhovnik (pesmi) *Kristina in Krista Šuler, pesnica in njena hči partizanka (pesmi hčeri) ===[[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]]=== <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. n26q2jz20blqz9vni2ywbfmy4446sb4 85428 85427 2026-07-19T14:01:56Z Hladnikm 30 /* Portreti in zgodbe */ 85428 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === [[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|left|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Brat Jože ga je z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. ===Lovec in oče padlega sina Mirko Šušteršič === *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [:w:Ivan Bertoncelj - Johan|Ivan Bertoncelj]]=== ===Rdeči kaplan [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. ij928jb13qs9ch3ht6j395wrpi0v9c9 85429 85428 2026-07-19T14:04:15Z Hladnikm 30 /* Prvoborec [:w:Ivan Bertoncelj - Johan|Ivan Bertoncelj]] */ 85429 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === [[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|left|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Brat Jože ga je z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. ===Lovec in oče padlega sina Mirko Šušteršič === *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. jbzz6e1n9vw8bge0kaa3lvx6q0yv7x8 85430 85429 2026-07-19T14:28:49Z Hladnikm 30 /* Rdeči kaplan Lojze Žabkar */ 85430 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === [[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|left|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Brat Jože ga je z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. ===Lovec in oče padlega sina Mirko Šušteršič === *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. a7i6cbqt3nube3o275wyv6f3tsr7l0x 85432 85430 2026-07-19T15:40:18Z Hladnikm 30 /* Partizan športnik Rudi Finžgar */ 85432 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === [[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|left|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Brat Jože ga je z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> ===Lovec in oče padlega sina Mirko Šušteršič === *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. m9ayyqg5e7x0l5et9gsz7i2e2mcd3g2 85433 85432 2026-07-19T15:53:11Z Hladnikm 30 /* Blaž Ažman, partizan samo en dan */ 85433 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === [[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|left|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> ===Lovec in oče padlega sina Mirko Šušteršič === *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. nykn6j55bktfcxcvbewg9kp3nju507y 85434 85433 2026-07-19T15:59:40Z Hladnikm 30 /* Portreti in zgodbe */ 85434 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> ===Lovec in oče padlega sina Mirko Šušteršič === *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. 0m1comqfynoazqn45wf7rqvngat912v 85435 85434 2026-07-19T16:53:22Z Hladnikm 30 /* Lovec in oče padlega sina Mirko Šušteršič */ 85435 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. xxx Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. 9. septembra 1942 je bil udeležen v spopadu na Lipniški planini. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju šele tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da je sin še vedno pokopan na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> V knjigi ''Kajuh podobe'' (2022) je na str. 75 fotografija Mirka Šušteršiča s kolesom v Tivoliju v družbi Kajuha. *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. gjtjt7fh4rwqe8xq91sxbiyk9tq4wzj 85436 85435 2026-07-19T17:06:37Z Hladnikm 30 /* Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec */ 85436 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil udeležen v spopadu na Lipniški planini. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju šele tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da je sin še vedno pokopan na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. dkxuaqij3jindvgcppml35m65ha1fql 85437 85436 2026-07-19T17:07:36Z Hladnikm 30 /* Rdeči kaplan Lojze Žabkar */ 85437 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil udeležen v spopadu na Lipniški planini. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju šele tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da je sin še vedno pokopan na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. 9ejsb5g1fuujvx7l4rjixys40n5ffib 85438 85437 2026-07-19T19:14:01Z Hladnikm 30 /* Pesnica Kristina Šuler in njena hči partizanka */ 85438 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil udeležen v spopadu na Lipniški planini. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju šele tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da je sin še vedno pokopan na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci iz bogatih družin. Kristina Šuler (1866&ndash;1959) je bila fužinarska hči. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani. Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja. 1899--1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF, hči pa je šla v partizane. Hčer Kristo so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Po zaporu je z materjo živela do leta 1959, ko je umrla za rakom. Kristina Šuler je umrla pet mesecev kasneje. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah so vklesani njeni verzi: <poem> Stopinje moje tišje so in tišje ... Odhajam praznih rok neznano kam.</poem> <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. mxortybtxk9qz7tnbac34m3i7drvf9x 85439 85438 2026-07-19T19:16:51Z Hladnikm 30 /* Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec */ 85439 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil udeležen v spopadu na Lipniški planini. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju šele tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci iz bogatih družin. Kristina Šuler (1866&ndash;1959) je bila fužinarska hči. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani. Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja. 1899--1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF, hči pa je šla v partizane. Hčer Kristo so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Po zaporu je z materjo živela do leta 1959, ko je umrla za rakom. Kristina Šuler je umrla pet mesecev kasneje. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah so vklesani njeni verzi: <poem> Stopinje moje tišje so in tišje ... Odhajam praznih rok neznano kam.</poem> <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. ciidzulh4ufy4pv3yrz6b428gzi6zfm 85440 85439 2026-07-19T19:37:32Z Hladnikm 30 /* Pesnica Kristina Šuler in njena hči partizanka */ 85440 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil udeležen v spopadu na Lipniški planini. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju šele tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci iz bogatih družin. Te je okupator tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&ndash;1959) je bila fužinarska hči. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani. Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899--1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF, hči pa je šla v partizane. Hčer Kristo so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Po zaporu je z materjo živela do leta 1959, ko je umrla za rakom. Kristina Šuler je umrla pet mesecev kasneje. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah so vklesani njeni verzi: <poem> Stopinje moje tišje so in tišje ... Odhajam praznih rok neznano kam.</poem> <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. raft7ityvvkhi4qowvl16f6o7l1mj6t 85441 85440 2026-07-19T19:39:26Z Hladnikm 30 /* Pesnica Kristina Šuler in njena hči partizanka */ 85441 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil udeležen v spopadu na Lipniški planini. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju šele tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci iz bogatih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&ndash;1959) je bila fužinarska hči. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani. Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899--1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF, hči pa je šla v partizane. Hčer Kristo so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Po zaporu je z materjo živela do leta 1959, ko je umrla za rakom. Kristina Šuler je umrla pet mesecev kasneje. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah so vklesani njeni verzi: <poem> Stopinje moje tišje so in tišje ... Odhajam praznih rok neznano kam.</poem> <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. 1d9ddvx3dkv6utnr3v9imepf55a7lpr 85442 85441 2026-07-19T19:45:41Z Hladnikm 30 /* Pesnica Kristina Šuler in njena hči partizanka */ 85442 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil udeležen v spopadu na Lipniški planini. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju šele tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci iz bogatih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&ndash;1959) je bila fužinarska hči. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani. Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899--1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna, kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF, hči Krista pa je šla v partizane. Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Po zaporu je z materjo živela do leta 1959, ko je umrla za rakom. Kristina Šuler je umrla pet mesecev pozneje. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah so vklesani njeni verzi: <poem> Stopinje moje tišje so in tišje ... Odhajam praznih rok neznano kam.</poem> Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. n1peal8d15cgloslnblqdsne11i85r8 85443 85442 2026-07-19T19:47:27Z Hladnikm 30 /* Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec */ 85443 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci iz bogatih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&ndash;1959) je bila fužinarska hči. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani. Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899--1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna, kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF, hči Krista pa je šla v partizane. Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Po zaporu je z materjo živela do leta 1959, ko je umrla za rakom. Kristina Šuler je umrla pet mesecev pozneje. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah so vklesani njeni verzi: <poem> Stopinje moje tišje so in tišje ... Odhajam praznih rok neznano kam.</poem> Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. 0efjqncgnwnfybw33hsu78cfr6pqls1 85444 85443 2026-07-19T20:02:18Z Hladnikm 30 /* Partizan športnik Rudi Finžgar */ 85444 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === Rudi Finžgar (1920--1995) se je v mladosti ljubiteljsko ukvarjal s smučarskimi skoki, za športno pot pa se je dokončno odločil leta 1936 ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Organiziral je akcijo Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> *Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci iz bogatih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&ndash;1959) je bila fužinarska hči. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani. Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899--1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna, kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF, hči Krista pa je šla v partizane. Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Po zaporu je z materjo živela do leta 1959, ko je umrla za rakom. Kristina Šuler je umrla pet mesecev pozneje. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah so vklesani njeni verzi: <poem> Stopinje moje tišje so in tišje ... Odhajam praznih rok neznano kam.</poem> Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. 32xg7xv4op5t7ry8o50qf1t6t5nvg1m 85445 85444 2026-07-19T20:39:40Z Hladnikm 30 /* Partizan športnik Rudi Finžgar */ 85445 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === {| |[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]] |[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]] |} Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli. 1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti. Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda. *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> *Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci iz bogatih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&ndash;1959) je bila fužinarska hči. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani. Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899--1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna, kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF, hči Krista pa je šla v partizane. Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Po zaporu je z materjo živela do leta 1959, ko je umrla za rakom. Kristina Šuler je umrla pet mesecev pozneje. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah so vklesani njeni verzi: <poem> Stopinje moje tišje so in tišje ... Odhajam praznih rok neznano kam.</poem> Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. m16a7usf0yq0k1fn4vq071zkwo5z3dp 85446 85445 2026-07-20T04:55:31Z Hladnikm 30 /* Partizan športnik Rudi Finžgar */ 85446 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === {| |[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]] |[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]] |} Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli. 1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti. Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan. Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda. *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> *Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci iz bogatih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&ndash;1959) je bila fužinarska hči. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani. Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899--1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna, kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF, hči Krista pa je šla v partizane. Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Po zaporu je z materjo živela do leta 1959, ko je umrla za rakom. Kristina Šuler je umrla pet mesecev pozneje. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah so vklesani njeni verzi: <poem> Stopinje moje tišje so in tišje ... Odhajam praznih rok neznano kam.</poem> Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. n6qesl7w7hkxz451c20ndsei2udu2ck 85447 85446 2026-07-20T05:10:00Z Hladnikm 30 /* Pesnica Kristina Šuler in njena hči partizanka */ 85447 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === {| |[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]] |[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]] |} Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli. 1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti. Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan. Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda. *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> *Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci iz bogatih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&ndash;1959) je bila fužinarska hči. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani. Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899--1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna, kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino. Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Po zaporu je z materjo živela do leta 1959, ko je umrla za rakom. Kristina Šuler je umrla pet mesecev pozneje. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah so vklesani njeni verzi: <poem> Stopinje moje tišje so in tišje ... Odhajam praznih rok neznano kam.</poem> Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. *Emil Cesar: članek v ''Borcu'' * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. *Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985. *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. b1tlkfhjwhs96kru3jmebbpy74xvmg4 85448 85447 2026-07-20T06:10:49Z Hladnikm 30 /* Pesnica Kristina Šuler in njena hči partizanka */ 85448 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === {| |[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]] |[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]] |} Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli. 1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti. Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan. Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda. *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> *Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Prvoborec [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivan Bertoncelj - Johan]]=== [[File:Ivan Bertoncelj Johan.jpg|thumb|left|Ivan Bertoncelj &ndash; Johan]] Ivan Bertoncelj (1908&ndash;1965) se je rodil pri Hrvatovih na Zgornji Dobravi pri Kropi kot eden od devetih otrok. Izučil se je za mizarja in se pod vplivom Staneta Žagarja in skupaj z njim kulturno in politično udejstvoval. Bil je član društva kmetskih fantov in deklet, od 1936 član KP in od 1938 v vodstvu njenega jeseniškega okrožnega komiteja. 1941 je bil med organizatorji prvih partizanov na Jelovici in komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah, komisar Selške čete in Kokrškega odreda. Njegovo partizansko ime je bilo Johan. Potem je med Jelovico in Karavankami organiziral OF, bil sekretar KPS in OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je živel v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je končal višjo politično šolo. Po vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Med jeseniškimi in radovljiškimi komunisti je imel visoke funkcije, postal je direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je prejel več priznanj. Zaslužen je za gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini 1961 v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} [posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934] V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani. Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna, kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino. Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: <poem> Stopinje moje tišje so in tišje ... Odhajam praznih rok neznano kam.</poem> Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. *Emil Cesar: članek v ''Borcu'' * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. *Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985. *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. 6yq4chnaow2qovxrak71jqebuyp89xd 85449 85448 2026-07-20T06:11:25Z Hladnikm 30 /* Prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan */ 85449 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi |image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]] }} ==Kovači smo== ===Kovaška simbolika=== Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo < sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152). Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom. <blockquote> "Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico."</blockquote> V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori "bruse pa kresilno gobo". Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov "kovač" Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. **Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye) * Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...). * kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.<ref>Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")?</ref> ==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti== *Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska *Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928) *Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]] *Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978) *Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]] ===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]=== [[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]] Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani. Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]]. Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem. ==Partizanska Kropa== V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.<ref>[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner, Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.</ref> Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.<ref>Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).</ref> Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],<ref>V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.</ref> župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],<ref>Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]</ref> dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]<ref>Po sklepu vojaškega sodišča.</ref> in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. *grafikon vlog v drugi svetovni vojni "Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti." (Maličev 2026) ==Spomeniki== * Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: "Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič "Plamenu" | 1947" * Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: "Od štirih do ene" ... * interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si ==Mesta umiranja== *interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu) ==Časovni trak== *kronologija vojnih dogodkov v Kropi Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij 1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in naborne komisije po dva partizana so šlo od hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu, ki je bil med vso vojno založen z veliko skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope okoli 40 mož, fantov in deklet: Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl. Vstop v partizane so na planini Kocjanerica pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem. V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«. Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni, vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za menažo je bila največkrat močno zab3ljena mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj časa hitro prebavo. Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom ga je treba pobrati«. Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz starih partizanov in vsi so glasovali za smrt. Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča. Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne 10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12. julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29) ==Portreti in zgodbe== ===Blaž Ažman, partizan samo en dan === {| |[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]] |[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] |} Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno'xxx poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. Blaž se je pod vplivom Žagarjeve šole priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. Dne 13. avgusta<ref>Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.</ref> sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov. Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.<ref>Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] </ref> Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.<ref>''Po poti spominov'', 125.</ref> ===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === {| |[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]] |[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]] |} Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli. 1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti. Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan. Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda. *V filmu o partizanskih skokih v Cerknem. * [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.] <!-- Rudi Finžgar (1) Šola za življenje. — »Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ' Vlage Obiski Draga O Rudij u Finžgarju n e mo ­ rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l •l e prv i Jugoslovan , k i j e n a smučeh preskočil 100-metrsk o znamk o i n j e zat o osta l pla - niSk i juna k tud i danes , k o Pričakujemo prv o svetovn o Prvenstv o v smučarskih po ­ leti h v Planic i te r b o t o ved ­ n o tud i ostal . Rud i s e j e rodi l let a 1920 ko t drug i si n mizarskem u mojstr u Rudolf u Finžgarju. ^ brato m Ivano m An oo j e parno m i n sestr o ffi&SS M 6 otro - Sre - ljem , ,..^/.ivi]at svoj e o štvo v žcbljarski Kropi . 1 čal s e j e s trdi m življenjem,, k i j e bil o izpolnjen o ž delom . pra v t o življenj e dal o os - riov e njegov i osebnosti ? S o mu t a drobn a vsakodnevn a doživetja krepil a tel o i n zna ­ čaj? Nedvomno . »Ko sem bi l star 5 let, se m * i odrezal prv e drsne plohe, * kakršnimi sm o se otroci »Puščali p o klanci h v okolic i Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da mora ­ jo bit i smuči ukrivljene ... « Otroc i s o s i pomagal i n a najrazličnejše naoine . Drse ­ nj e p o sneg u j c bil o v Krop i prav a tradicija . Otroc i s o ob ­ čudovali drsenj e hlodov , k i s o ji h spuščali z. Jamnik a n a žag o v Kropo . O b te m s o s i izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«. »Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! T o je bila naša prva šola drsanja. « Otroc i v Krop i s o se delil i n a različne skupine . Vsak a j e imel a svojeg a »kolovodjo«. V te h skupina h s o doraščali Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­ ne z Zupan , inž. Jane z šmitek , Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n drugi . »Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine To ­ ne Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo ( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­ pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .« Poletj e s o preživljali otroc i o b tolmun u v Lipnici , kje r se stekat a Kroparščic a i n Kamnišca . V nje m s o stal e tr i skale , kamo r s o se raz ­ vrščali otroc i p o svoje m zna ­ nj u plavanja . »Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so znali naredit i dva zamaha na vodi, pr i tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Rib o sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. « Otroc i s o s i Krop o razde ­ lili . Delil i s o j o n a zgornjo , srednj o i n spodnjo , tak o ko t s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a dela , ko t jo j e ločil potoček. »Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili me d otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji me d spodnjim in srednjim delom Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .« Vod a j e delil a kroparsk e otrok e n a lev e i n desne . Ta ­ k o deljen i s o hodil i nabira t gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­ čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­ čo. Če se j e približal sosed , s o m u tako j svetovali : »Pojdi na svoj konec ... « T o otroško rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­ snej e s o se fantj e pomešali i n enotn o nastopal i v novi h podvigih . »S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko... « Znan a j e bil a V >parska vr ­ st a dvanajsti h fantov , k i j e nastopal a n a proslava h v naj ­ različnejših krajih . Redn o s o vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­ lj i društva razlagal i o obna ­ šanju, o odnosi h d o dekle t i n podobnem . Raze n tisteg a o dekletih , ji m takra t n i dost i ostal o v ušesih. »Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o je gledati pod vodo. Pote m nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, i n na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... « Priljubljen a točke kropar - skih fanto v n a nastopi h j e bil »levji skok«. Prv i je po ­ klekni l na vse štiri, drug i j c skočil čezenj i n se postavi l o b prvega . Tak o s o nadalje ­ val i vse d o dvanajstega . Zad ­ nji j e ponavad i skaka l Rudi . Ke r j e ime l že takrat dober odriv , j e v splošno zadovolj ­ stv o lep o zaplava l čez vse h enajs t tele s svoji h kolegov . Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­ naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej - stvovanj e kasneje . V Krop i ni bil o tolik o ravnine , d a bi lahk o igral i nogomet , zat o s o fantj e odvozil i zemljo , d a s o s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako so več let gradil i telovadnico . Finžgar se j e srečal s špor ­ to m že v ran i mladost i i n m u j e kasneje posveti l vcM k de l svojetra časa. ? . Čolnar --> *Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. ===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec === {| |[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]] |[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]] |} Mirko Šušteršič, oče (1891&ndash;1984) in sin (1922&ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd. Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar. 9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: <blockquote> "Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)</blockquote> *Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino *Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115. *[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB] ===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]=== {| |[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]] |} ====Karabinko mi na grob denite==== <poem> Pomlad se v reber je pognala, nevidna sila v breze zlezla je zarana, sok napenja skorjo belo, kosu kos v dragi odgovarja: nad Metliko, pod Gorjanci se zbudila jutranja je zarja. "Vzemi nožek, draga, v skorjo breze ostro riso m1 zareži, rano težko z robčkom mi preveži. Soka kar v menažko mi nastrezi, čudežna je moč v brezi, morda me pozdravi 1 Sok mlade breze v žile se zaleze, kot skorjo belo kožo velo bo napelo, brez zdravnika bo me ozdravilo. Če pa volja božja bo, da v majniku cvetočem vzeti moral bom slovo, pod brezo tole čudežno me pokopljite, na grob mi karabinko s titovko denite, da veren bil sem, še križ lesen nanj zasadite!" ''Brevir moj v travi'' (1981), 17&ndash;18. </poem> ====Na Bistrici 1942==== <poem> Sklonim nad njim se, potno je čelo, ves nebogljen in v cunje zavit, v trebuhu ga zvija: "Pomagajta, Jezus, Marija 1" Sestra tiho mi dahne: ''Tifus mori ga, strel v čreva dobil je, krog pasa ves gnil je, zdržal ne bo. Vas je naročil, dajte mu to, kar je potrebno za zadnje slovo." V srcu me misel boli, da mora mlad iti, razvezane mladih moči so vse niti. Dekle mu piše: "Majnik kot lani, moj dragi, je danes v Ljubljani, še lepše nam bo, ko se vrneš domov ... " Fantu steklijo oči, globlje, vse globlje v prsih mu hrope, stiska roke mi, rad bi še nekaj povedal, ko se je vsega spovedal: "Če me v Ljubljano svobodno ne bo, povejte ji vi, moji ljubljeni Sonji, mislil sem nanjo vse dni: videla bova se v večnosti." </poem> ''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403. ===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka === {| |[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]] |[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]] |} {| |[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]] |[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]] |} [posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934] V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani. Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna, kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino. Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: <poem> Stopinje moje tišje so in tišje ... Odhajam praznih rok neznano kam.</poem> Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. <poem> '''V ječi''' Bila pohlevna sem in tiha, otrokom svojim sem bila ljubeča mati, o, zdaj me ni več prepoznati - preklinjam, krčim žuljave roke v pesti: "Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila, mi sina je edinca umorila, prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali, v sramoto in trpljenje jo pehali, porušili, požgali dom ste naš; ponižan, strt naj rod bo vaš!" Bila pohlevna sem in tiha, zdaj levinja sem krvoločna; da bi telo in dušo mi ubili, za mreže ste železne me vtaknili, da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem, brez njih ljubezni in opore naj preminem. Že bliža dan se, okupatorji krvavi, ko levinja za mrežami bo zarjovela - v svobodo zlato našo bo zdrvela, slavila z narodom njegov veliki dan. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481. </poem> <poem> '''Lučka na grobu''' Lučka na grobu, drobna kresnica, svetiš v noč gozdno, v temi blestiš, padel junak je za narod, svobodo, njemu v spomin, ti lučka, goriš. Smreke zelene, gozdne ciprese v molku globokem ob grobu stoje, breze junaku pozdrav šepetajo ... z listjem jesenskim grob mu zlate. Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni, srca prešine plamen naj tvoj, s silo udarno po poti junaka stopajmo proti sovražniku v boj! Lučka na grobu, drobna kresnica, bodi znanilka srečnih nam dni, ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen iz bolečine, trpljenja, krvi. ''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi. </poem> <blockquote> Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. </blockquote> <poem> Odprl knjigo si velike svoje zgodovine, v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate, prešel je mrak, minila groza je noči, s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti. Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori. Če kdaj še v te zažene vojni se vihar, boš dvignil močno pest na nov udar. </poem> <blockquote> '''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim: »Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.« Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje, zaključi pa se z besedami: Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]<ref>Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.</ref> </blockquote> In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959] *Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9. *Emil Cesar: članek v ''Borcu'' * Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&ndash;109. *Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985. *Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.] ==Civilno življenje == {| |[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]] |[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]] |[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]] |} {| |[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]] |[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]] |} ==Vzporedni projekti== *dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji *vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko *vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap *dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory ==Opombe== {{sklici}} ==Literatura== * Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str. * Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981. * [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons. * Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) * Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej. *Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR. * Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. * Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak). * Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022. * Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ? * Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja. *Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026. <hr> *Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]]. pkph2y8ga3p7q04y0agrj6ubhc7c0ip