Padli na Jelovici

<mediawiki xmlns="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:schemaLocation="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/ http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11.xsd" version="0.11" xml:lang="sl">
  <siteinfo>
    <sitename>Wikiverza</sitename>
    <dbname>slwikiversity</dbname>
    <base>https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran</base>
    <generator>MediaWiki 1.48.0-wmf.1</generator>
    <case>first-letter</case>
    <namespaces>
      <namespace key="-2" case="first-letter">Datoteka</namespace>
      <namespace key="-1" case="first-letter">Posebno</namespace>
      <namespace key="0" case="first-letter" />
      <namespace key="1" case="first-letter">Pogovor</namespace>
      <namespace key="2" case="first-letter">Uporabnik</namespace>
      <namespace key="3" case="first-letter">Uporabniški pogovor</namespace>
      <namespace key="4" case="first-letter">Wikiverza</namespace>
      <namespace key="5" case="first-letter">Pogovor o Wikiverzi</namespace>
      <namespace key="6" case="first-letter">Slika</namespace>
      <namespace key="7" case="first-letter">Pogovor o sliki</namespace>
      <namespace key="8" case="first-letter">MediaWiki</namespace>
      <namespace key="9" case="first-letter">Pogovor o MediaWiki</namespace>
      <namespace key="10" case="first-letter">Predloga</namespace>
      <namespace key="11" case="first-letter">Pogovor o predlogi</namespace>
      <namespace key="12" case="first-letter">Pomoč</namespace>
      <namespace key="13" case="first-letter">Pogovor o pomoči</namespace>
      <namespace key="14" case="first-letter">Kategorija</namespace>
      <namespace key="15" case="first-letter">Pogovor o kategoriji</namespace>
      <namespace key="710" case="first-letter">TimedText</namespace>
      <namespace key="711" case="first-letter">TimedText talk</namespace>
      <namespace key="828" case="first-letter">Modul</namespace>
      <namespace key="829" case="first-letter">Pogovor o modulu</namespace>
      <namespace key="1728" case="first-letter">Event</namespace>
      <namespace key="1729" case="first-letter">Event talk</namespace>
    </namespaces>
  </siteinfo>
  <page>
    <title>Padli na Jelovici</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4228</id>
    <revision>
      <id>86110</id>
      <parentid>85769</parentid>
      <timestamp>2026-11-01T19:08:50Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86110</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="58037" sha1="ixlewv38pwqxpukqbm9ftnpt00bczv1" xml:space="preserve">__TOC__

Seznam črpa iz zbirke žrtev druge svetovne vojne Sistory&lt;ref&gt;Duplikati in očitne napake v zbirki so bili za potrebe tega seznama odpravljeni.&lt;/ref&gt; in drugih virov. Privzeto je, da so povzročitelji smrti Nemci in da so bili ubiti partizani ali aktivisti OF, če so bili povzročitelji domobranci ali so bili žrtve civilisti, je to posebej zapisano. Mrtvih na strani okupatorja Sistory ne evidentira, domači kolaboranti in osumljeni izdaje so v zelenem (17), justifikacije partizanov (5 ali 6) v modrem. Sporočite prosim morebitne napake ali dopolnila. Vedno znova se v literaturi najde še kakšna žrtev, zato je številke treba jemati s previdnostjo. Verjetno se je kaka žrtev zaradi skopih podatkov in napak v zbirki izmuznila, posamezna pa je morda preveč, saj so popisovalci z Jelovico kot krajem smrti označevali tudi lokacije v dolinah pod Jelovico. Padlih pod Jelovico (v Železnikih, Selcah, Rudnem, Nemiljah, Njivici, Rovtah, Češnjici, Kropi, Kamni Gorici, Brezovici, Lipnicah, Brdih, Voščah, Kupljeniku, Nemškem Rovtu ...) tale seznam ne upošteva. So pa na seznamu mrtvi v Podlonku in Prtovču, ki bi jih sicer lahko upoštevali pri Ratitovcu. Poimensko poznanih žrtev na Jelovici in njenih pobočjih je bilo 295 plus 19 brez imena. Večinoma so bili to partizani ali aktivisti, 16 % je bilo civilnih žrtev okupatorjevega terorja (največ in naenkrat v Dražgošah) in 5 % je bilo žrtev med kolaboranti. Najbolj množično se je umiralo januarja 1942 (dražgoška bitka in spopad na Mošenjski planini), avgusta in septembra 1942 (spopad na Lipniški planini, Oblakova planina), maja in junija 1944 ter marca in aprila 1945. Za polovico žrtev v Sistory ni podatka o pokopu ali ne upošteva zadnjega prekopa. Za štiri partizane v Sistory še vedno piše, da so pokopani na Mošenjski planini, za tri ali štiri (S. Pesjak, F. Rajšter, F. Zorko, M. Kotnik) pa, da še kar ležijo na Lipniški planini, čeprav so od tam prekopali vse. Za marsikoga se ne ve, kje točno je umrl in kje so ga zagrebli. 72 na Jelovici odkopanih posmrtnih ostankov so po vojni prenesli v grobnico borcev NOB v Radovljico: 29 z imenom, 43 pa brez. Za povzetek žrtev na Jelovici glej tudi poglavje na Wikipediji [[:w:Jelovica#Jelovica med drugo svetovno vojno|Jelovica med drugo svetovno vojno]], kronologijo umiranja pa na [https://slov.si/mh/jelovica_zrtve.xlsx grafikonu.] 

== Na planoti ==

'''7. avgusta 1941''' Mošenjska planina, Jelovica
* &lt;font color=green&gt;Sepp Wünsche Hornitzky (1908, župan v Železnikih)&lt;ref&gt;Ciril Zupanc: [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0SI01BAO Partizanske enote in borbe v Selški dolini 1941—1943.] ''Loški razgledi'' 1975. 215&amp;ndash;16.&lt;/ref&gt; [https://www.sistory.si/ww2/D879E99D-9F21-4B5F-8AF8-FFD7E23B2E57 Sistory]&lt;/font&gt;

'''8. avgusta 1941''' Lipniška planina 

# Alojz Žvan (1919, Spodnje Gorje), zidar, [https://www.sistory.si/ww2/E547D3FA-28BC-402A-9DF3-ED3344A086A3 Sistory,] pokopan v Zgornjih Gorjah
# Pavel Koren (1916, Jesenice), tovarniški delavec, [https://www.sistory.si/ww2/A1A9F3AE-DCEC-4C86-ACA9-F9DC2FA5CDEE Sistory]
# Andrej Komar (1906, Spodnje Gorje), delavec v železarni, [https://www.sistory.si/ww2/606A12DD-3BB1-4613-A906-1A61680402AB Sistory] pokop Zgornje Gorje

'''pozno jeseni 1941''' Dražgoška gora
*&lt;font color=blue&gt;Lenart Praprotnik (1910, Kropa) delavec, partizan [https://www.sistory.si/ww2/6F70CE61-9FFD-4A4C-9F80-9BED94E66F4A Sistory,] likvidacija.&lt;ref&gt;&quot;Angelov Lenart pred vojno redne zaposlitve ni imel. Že poleti 1941 je vstopil v Cankarjev bataljon; večkrat je prekršil stroga pravila partizanskega zakona in včasih kaj »organiziral« na svojo roko. Zato so Lenarta v pozni jeseni likvidirali.&quot; (''Kroparska kronika'')&lt;/ref&gt;&lt;/font&gt; 

&lt;hr&gt;

'''13. januarja 1942''' [[:w:Spopad na Mošenjski planini|'''Spopad na Mošenjski planini''']] 
# [[:w:Henrik Biček|Henrik Biček]] (rojen 1917, Prapetno Brdo), športnik iz Stražišča, [https://www.sistory.si/ww2/96F1A1CF-3FF8-4A4C-B586-B56BF4EC408B Sistory]
# Miha Fister (1918, Cegelnica pri Naklem), zidarski delavec, komunist [https://www.sistory.si/ww2/B8D62146-7EE3-4723-8169-8331D5A98153 Sistory]
# Ciril Golja (1920, Trebenče nad Cerknim), kovaški pomočnik v Hotovlji, [https://www.sistory.si/ww2/930318E8-0456-4CB4-807C-EDA9F157A7EB Sistory]
# Jurij Gračan (1919, Kovačji Grad pri Vinici), kmečki sin, [https://www.sistory.si/ww2/C8322D72-C4D9-450A-84DB-DC2F089A3255 Sistory]
# Jaka Jereb (Praprotno), [https://www.sistory.si/ww2/A2B65AF5-05D3-4C14-85E4-6DBBF7F4AA58 Sistory]
# Jernej Kokalj (1922, Dolenčice), kmečki hlapec, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/E7C2ACFE-EF76-426E-90C9-070B216F8795 Sistory:] + 8. 1. 1942 na Mošenjski pl.
# Ivan Kovačič st. (1889, Pivka), mizar iz Kranja; njegov sin Janez je padel dva dni prej v Dražgošah, [https://www.sistory.si/ww2/B6730B3B-B141-4E11-86FC-B352691F1B9E Sistory]
# Karel Mlakar (1910, Nemčija), krojač iz Trzina, [https://www.sistory.si/ww2/3D491C94-D407-4B1E-8F7D-2850167B2DE9 Sistory:] Karol Mlakar
# Stanislav Oman (1924, Hotovlja), čevljarski pomočnik, [https://www.sistory.si/ww2/9E5DFE10-D4E3-400B-BA9E-3D66667C5AD6 Sistory:] + 5. 1. 1942
# Benedikt Padovan (1914, Števerjan), cestar iz Lesc, komunist, [https://www.sistory.si/ww2/EE98FBF6-BEC3-40FC-B03D-4052741D0FB4 Sistory]
# Mirko Šubic (1921, Hotovlja), dijak, pokop Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/500F8D32-FBF6-496B-8AC9-BF45DFF0E172 Sistory]
# Edvard Tominec (1921, Hruševje pri Postojni), električar iz Stražišča, [https://www.sistory.si/ww2/40DAC0CA-74C1-41A1-8B30-89F174C6CA94 Sistory:] + 11. 1. 1942

'''27. maja 1942''' Martinček
#&lt;font color=green&gt;Franc Košmerl (1921, Livold, Radovljica, gozdar, obtožen izdajstva, pokop Martinček), [https://www.sistory.si/ww2/0A6788D5-1ECD-4994-9B9B-B34C7E63D139 Sistory]
#Franc Košmrl (1895, Kočevsko, Radovljica, gozdni čuvaj, obtožen izdajstva, pokop Martinček), [https://www.sistory.si/ww2/C8FCF7DD-5528-4380-A8F1-7DE8D5A4B383 Sistory].&lt;/font&gt;&lt;ref&gt;Po Marijanu Masterlu Košmerlova nista bila izdajalca.&lt;/ref&gt;

'''1. julija 1942''' Jelovica
* &lt;font color=blue&gt;Alojz Pečnik (1900 Ljubno, komandant, likvidacija zaradi kritike) [https://www.sistory.si/ww2/DA4D49A0-0912-4E84-9CF5-D93B97657BDD Sistory]&lt;/font&gt;

'''18. julija 1942''' Jelovica
*&lt;font color=green&gt; Pavel Kern (1920 Kranj, Zgornja Dobrava, partizanski aktivist in sodelavec Gestapa) [https://www.sistory.si/ww2/574B5713-39DD-4DCB-AA02-ED69B055943B Sistory]&lt;/font&gt;

'''avgusta 1942''' Jelovica
* Anton Keber (1919 Sneberje, mizar, samomor, pokop neznan) [https://www.sistory.si/ww2/F6151AB3-90F4-448A-846A-E416DFE33587 Sistory]

'''8. avgusta 1942''' Jelovica
*Valentin Pavšič (1915 Železniki, usnjar, pokop Železniki) [Sistory]

'''10. avgusta 1942''' Oblakova planina, Jelovica (pri studencu Vederniku pod Babjim zobom) SPOMENIK&lt;ref&gt;Stanko Kocjančič: Vroče poletje 1942 na Jelovici. [https://znaci.org/00003/1275.pdf ''Borec'' 1962 (o tragediji na Oblakovi planini in kaznovanju izdajalca Antona Dežmana).&lt;/ref&gt;
# Janez Ambrožič (1916, Zasip, gozdar, pokop Zasip) [https://www.sistory.si/ww2/94EF67C3-5653-4AE3-99A4-5BAA4A477A18 Sistory]
# Janez Dežman (1914 Koritno, pokop Ribno, Jeseniška četa) [https://www.sistory.si/ww2/41EDC43B-4B0B-4E48-A5F4-E82AAE488B3A Sistory] oz. [https://www.sistory.si/ww2/140F092E-305D-4229-B3FD-7A2F39C6C583 Sistory]
# Jožef Dežman (1923 Lesce, delavec, kurir, pokop Lesce) [https://www.sistory.si/ww2/E2B88FC4-DC00-42AB-93E3-F3CE7795DCFF Sistory]
# Viktor Žnidar (1909, Bohinjska Bistrica, gozdar, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/EEF1A11C-61D0-4A2A-8F9C-22532BE65A52 Sistory]
#kje je še eden od petih tu padlih? oz. + trije neznani??

'''11. avgusta 1942''' Jelovica
* Franc Jelenc (1913 Smoleva, gozdar, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/D3F772DC-4136-46CB-B904-71D993A25AB8 Sistory]

'''11. avgusta 1942''' Dražgoška gora oz. Dražgoška gora na Jelovici
# Dominik Štibelj (1914, Javorje, Gorenja vas), hlapec, samomor v boju z Nemci [https://www.sistory.si/ww2/07B54290-52B5-4ABF-901E-658FFB217470 Sistory,] pokop Javorje
# Blaž Ažman (1922, Kropa, ključavničar) [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Sistory,] pokopan v kotlu nad Kroparico, TU PLOŠČA

'''11. avgusta 1942''' Planina Kališnik
*Franc Pogačnik (1912, Kropa, Koroščkov, Gorenjski odred, Selška četa, padel v spopadu z Nemci), [https://www.sistory.si/ww2/A76E1170-6581-48C4-B363-E78C1FA4B336 Sistory: smrt tudi 13. 8. 1942; po Kosu pokopan v Radovljici]

'''12. avgusta 1942''' Jelovica
# Jožef Gortnar (1924 Češnjica Železniki) [https://www.sistory.si/ww2/B64016BF-C278-4650-B78F-1F70BF9F862D Sistory]
# Jože Prezelj (1923 Češnjica, pogrešan, pokop Jelovica). Padel na Dražgoški gori&lt;ref&gt;[https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-6K1YKDBB/6bb9cc64-2cba-441d-9f8b-9130a4334d79/PDF ''Loški razgledi'', 284]  &lt;/ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/201EFCAA-09B5-4DDC-9A06-4BE893A85F6C Sistory]

'''14. avgusta 1942''' Jelovica
# Stanko Dolenc (1920 Praprotno) [https://www.sistory.si/ww2/CBA43A5E-C09F-4931-B551-D5BBC0385C73 Sistory]
# Jernej Lanišek (1923 Laniše, kovač) [https://www.sistory.si/ww2/F65C00DB-04F9-4C06-A7AA-13C88012DFDB Sistory]

'''25. avgusta 1942''' Jelovica
* Alozij Moškrič (1911 Zadvor, klepar, Molniška četa) [https://www.sistory.si/ww2/48C240A9-C9DF-44F0-B7C1-595ED46F857F Sistory]

'''31. avgusta 1942''' Jelovica
# Janez Berčon (1910 Trebeljevo, pokop neznan) [https://www.sistory.si/ww2/80CD4EC8-FF18-4F37-8FE3-09389B24456B Sistory]
# Ernest Piškur (1911 Horní Slavkov (Schlaggenwald), zidar, ubili Italijani?) [https://www.sistory.si/ww2/B952512B-F28E-486D-87F3-CF82C89E5B48 Sistory]

'''avgusta 1942''' Raztovka pri Rovtarici [najbrž so le iz leta 1944]
# 4 neznana trupla, najdena in prekopana 9. 6. 1961 verjetno v Radovljico

'''[[:w:Spopad na Lipniški planini|Spopad na Lipniški planini]] 9. septembra 1942'''
#Stanislav Aleš (1912, Ljubljana), radiotehnik [https://www.sistory.si/ww2/AE7ECE20-0362-4EC1-B708-AFB2E34AEBD1 Sistory:] + 15. 9. 1942
#Anton Benedičič - Tonček (1922, Brezovica pri Kropi), p. d. Benediščov, kmet, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/48EEDC58-0FB3-4BCC-AE4D-F601B753CE94 Sistory]
#Franc Bergant (1923, Kropa), p. d. Streharjev, žebljar, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/139D540A-9AA1-4AE3-A547-1592AC4164F6 Sistory]
#Štefan Bertoncelj (1921, Železniki), cestar, [https://www.sistory.si/ww2/B4DE9FB6-1ABC-429D-9864-37BB7E4EFD52 Sistory]
#Janez Branc - Gošar (1903, Hrušica), železničar, ki se je pred tem izognil streljanju talcev na Hrušici, [https://www.sistory.si/ww2/C480D2A9-013F-475D-862B-ACDE60323415 Sistory]
#Jakob Flego (1910, Pazin), delovodja iz Gorenje vasi, [https://www.sistory.si/ww2/1A5B5372-40DC-4539-B5AC-3FC54BF49293 Sistory]
#[[:w:Jože Gregorčič|Jože Avgust Gregorčič]] - Gorenjc (1903, Volosko pri Opatiji), tovarniški delavec na Jesenicah, [https://www.sistory.si/ww2/3742F28D-061F-4B4C-A73A-C17CD3F36FF7 Sistory]
#Franc Geiger (1900, Dobrava pri Kropi, &quot;Gajgar, livar iz Ljubljane&quot; (Razni zapiski o žrtvah z Lipniške planine, Gorenjski muzej v Kranju)), [https://www.sistory.si/ww2/72C902BB-0698-4CE5-9C95-73F8EF3BD65C Sistory:] + 31. 12. 1942 nekje na Gorenjskem.
#Angela Košnjek - Micka (1920, Ljubljana), p. d. Streharjeva iz Krope, žebljarka, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/34CCACA2-2434-4819-BA66-3ABEE78AD973 Sistory]
#Jože Krmelj - Škrbec (1918 Planina pri Polhovem Gradcu, delavec, komunist), [https://www.sistory.si/ww2/B60A92E7-9295-4893-AAAF-435CA15A6BDD Sistory]&lt;ref&gt;Ivan Jan: ''Vrh v Dražgošah'', 270; prej je bil naveden rojstni kraj Črni Vrh.&lt;/ref&gt; 
#Majnik (bolničar iz Čirč pri Kranju), [https://www.sistory.si/ww2/39C32BC8-BD20-44AE-94E4-F27288E8D53A Sistory]&lt;ref&gt;Vejetno &quot;zdravnik, imel je spalno vrečo iz ovčje kože&quot; (Razni zapiski o žrtvah z Lipniške planine, Gorenjski muzej v Kranju).&lt;/ref&gt;
#dvojčka: Sava Ciril Osredkar - Čiro (1922, Ljubljana), študent montanistike, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/987DDE41-7B1B-4CB8-92B7-AC4937DE8ABF Sistory] SPOMENIK pod Jelenovim vrhom skupaj s Šušteršičem
#Radko Metod Osredkar - Tedi (Čedo) študent metalurgije, pokop Radovljica,  [https://www.sistory.si/ww2/212e3549-ec2d-4d55-ace1-edd45be42652 Sistory] 
#Karel Perdih - Žar (1920, Velenje), graver s Primskovega pri Kranju, ki se je mesec prej z vratolomnim skokom v prepad rešil z morišča talcev v Mostah pri Žirovnici, [https://www.sistory.si/ww2/7389372F-2B1F-4EFD-BE6B-605202DD96A2 Sistory]
#Frančiška Pogačnik - Pepa (1925, Kropa), p. d. Koroščkova, šiviljska pomočnica, kraj pokopa Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/B21894D3-DBB6-45AC-9C05-EFC1F7CA94F0 Sistory] in njen brat
#Jože Pogačnik (1907, Kropa), p. d. Koroščkov, jeseniški železar, pokop Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/C7C324F1-265C-4CC8-888C-F5C69570D4AF Sistory:] Jožef
#Peter Pogačnik - Skala (1916, Zaloše), p. d. Žnidarjev, mizarski pomočnik, pokop Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/3C540F59-774B-4965-AD42-A5D66BBAED1E Sistory]
#Franc (Franko) Rajšter - Fedor (1914, Šoštanj), gradbeni inženir in radiotehnik iz Ljubljane, pokop Lipniška planina [https://www.sistory.si/ww2/1F3A7C4A-3EDC-41DD-9767-07023CD0B3EE Sistory:] † 11. 9. 1942
#brata Janko Ravnihar (Benjamin Ravnikar) - Beno (1924, Križna Gora), mizarski pomočnik, [https://www.sistory.si/ww2/D82E3E10-4B25-414A-9049-293F402751C2 Sistory:] Janko (Benjamin) Ravnikar (Ravnihar)
#Leopold Ravnihar/Ravnikar - Henrik (1918, Križna Gora), telefonist, [https://www.sistory.si/ww2/00F2B55A-D05E-47E2-B374-849FECCEA707 Sistory]
#Frančiška Staroverski - Špela (1889, Kropa), p. d. Smrekarjeva, pokop Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/AE2EFB22-0B18-4E38-AAF3-5FA949928416 Sistory], vdova, ki je bila v četi s sinovi Tonetom, Valentinom, Francem, starimi od 16 do 18 let, in 14-letno hčerko Francko
#Franc Štirn (1904, Gorenje pri Kranju), tovarniški delavec, [https://www.sistory.si/ww2/D2C43E7B-A5E6-4CDA-80C8-9B4069B96A61 Sistory]
#Mirko Šušteršič - France Logar (1922, Zmajevac, Hrvaška, Baranja), študent iz Ljubljane, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/087382FA-5378-4FB2-87A7-A234B8AF725E Sistory] SPOMENIK pod Jelenovim vrhom, do koder se je privlekel 
#Marta Tavčar - Rija (1920, Moste pri Žirovnici), šivilja iz Žirovnice, [https://www.sistory.si/ww2/CA3DDE12-694A-442E-981B-68C7F20FC956 Sistory]&lt;ref&gt;Marta je bila Gregorčičevo dekle, v partizanih je bila en mesec, doma pri starših je pustila leto starega sina Bena. Starše so Nemci izselili, Bena pa dali v program Lebensborn, da bi ga vzgojili v Nemca. Umrla je, ko se je ranjena vračala h Gregorčiču, da bi mu pomagala.&lt;/ref&gt;
# Franc Zorko (1900, Štajerska) iz Kranja, kuhar, [https://www.sistory.si/ww2/49EDF155-4EF7-4B07-BFEB-2E6F72ED1672 Sistory]
# Ivan Zorko (1898, Zgornja Pristava, električar, &quot;Ivan&quot; (Razni zapiski o žrtvah z Lipniške planine, Gorenjski muzej v Kranju), pokopan na Lipniški planini) [https://www.sistory.si/ww2/50BFEE0E-47D5-433A-8BBC-0992F4CEAD43 Sistory:] † 11. 9. 1942 kot talec&lt;ref&gt;Mogoče je bil zajet in ustreljen dva dni pozneje.&lt;/ref&gt;
# &quot;trije neznani borci&quot;, dveh še ni bilo mogoče identificirati: &quot;Fajdiga&quot; (register žrtev ne pozna nobenega takega Fajdige)&lt;ref&gt;V arhivu (Razni zapiski o žrtvah z Lipniške planine, Gorenjski muzej v Kranju) in&lt;/ref&gt;
# &quot;Miha iz Ljubljane, prej kuhar pri štabu Franca Rozmana&quot; 

'''12. septembra 1942''' Lipniška planina 
*Stanislav Pesjak (1925, Kranj), gimnazijec, pokop Lipniška planina [https://www.sistory.si/ww2/44C1D373-BD3D-463E-B406-B6866D1BB088 Sistory]

'''Septembra 1942''' Jelovica
* Ivan Hribar (1917, Sneberje, zidar) [https://www.sistory.si/ww2/B8E8E5FD-7A2E-4A58-BC64-7FBF258752D0 Sistory:]

'''1. oktobra 1942''' Jelovica
* Bogomir Červan (1926 Ljubljana, dijak) [https://www.sistory.si/ww2/16FDEC81-5639-4AA6-880C-C3676271983C Sistory]

'''20. novembra 1942''' Jelovica
* &lt;font color=green&gt; Franc Janša (1922 Koritno, nemški vojak) [https://www.sistory.si/ww2/73885652-D8E4-441E-B1D4-2A37D26B7D2B Sistory]&lt;/font&gt;

&lt;hr&gt;

'''4. aprila 1943''' Babji Zob na Jelovici
*Janez Tonejec (1920, Bohinjska Bela), zidar, [https://www.sistory.si/ww2/D0216F3F-6AE0-4FB1-AF5E-01237739B758 Sistory] SPOMENIK v Kupljeniku

'''15. aprila 1943''' Jelovica
* Stanislav Basle (1925 Ljubljana, Stražiše, pleskar, pokop Jelovica) [https://www.sistory.si/ww2/938B291C-A021-4676-A110-D88DE602837E Sistory]

'''15. julija 1943''' Jelovica
* Anton Demšar (1916 Lenart nad Lušo, politelegat) [https://www.sistory.si/ww2/306357BA-6392-4CE7-8C90-A4DA937963CA Sistory]

'''18. julija 1943''' &lt;s&gt;Ratitovec&lt;/s&gt; &gt; Pečana
* Valentin Hudolin (1922 Češnjica, pokop Ratitovec) [https://www.sistory.si/ww2/8B8DA291-C4F6-4C19-83C4-1BDC0C6AB94B Sistory]&lt;ref&gt;[https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-6K1YKDBB/6bb9cc64-2cba-441d-9f8b-9130a4334d79/PDF ''Loški razgledi'',] 281&lt;/ref&gt;

'''30. julija 1943''' &lt;s&gt;Ribno&lt;/s&gt; &gt; Žnidarjeva planina
*Alojzij Novak (1920 Dobravica, pokop Ovsiše; Kos: padel 30. 8. 43) [https://www.sistory.si/ww2/48386DEA-02E1-427D-8070-48507FA78A52 Sistory] SPOMENIK

'''8. avgusta 1943''' Jelovica
* Ludovik Gabrič (1918 Kranj) [https://www.sistory.si/ww2/E64FF229-D749-4219-9BE9-08FFFA378376 Sistory]

'''9. avgusta 1943''' Selška planina
* Matevž Pesjak (1899 Zgornja Lipnica, žagar, vojni status ni znan, sodelavec gestapa?)

'''18. avgusta 1943''' Bodlajka na Jelovici
* Janez Griljc (Grilc) (1901, Spodnja Lipnica), kmet, aktivist OF, žrtev bombardiranja [https://www.sistory.si/ww2/41D3B708-D581-4F8E-B94D-C945B85D84AD Sistory,] pokop Kamna Gorica

'''oktobra 1943''' Jelovica
* Jožef Ferjan (1908 Zagorice, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/6695F584-D335-4C4E-8B32-FAEDA21D71E3 Sistory]

'''2. oktobra 1943''' Jelovica
*&lt;font color=blue&gt;Alojz Mavsar (1911 Jesenice, železničar, likvidiran, ker se ni strinjal s taktiko bojevanja / označen kot dezerter od partizanov) [https://www.sistory.si/ww2/AB752477-CC1F-481E-8DBF-D219F19A0D50 Sistory]&lt;/font&gt;

'''21. oktobra 1943''' Lipniška planina [mogoče napačen vpis???]
* Anton Benedičič (1922 Čirčiče, delavec) [https://www.sistory.si/ww2/21EBBE5E-F841-45C1-9F17-1AEFF8885571 Sistory]

'''22. novembra 1943''' Pečana na Jelovici
* Srečko Medvešček (1925 Bohinjska Bistrica, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/F3AAEF56-6D11-4728-B46D-31D9F8BD020F Sistory] SPOMENIK

'''decembra 1943''' Jelovica
* Franc Vesel (1920 Travnik) [https://www.sistory.si/ww2/9FCF523D-DCAD-4FDF-8751-7A74DFC1F0AA Sistory]

'''12. decembra 1943''' Talež
* &lt;font color=green&gt;Franc Šolar (1896 Želeče, uradnik, civilist sodelavec okupatorja?) [https://www.sistory.si/ww2/F3C93065-801A-4242-8275-2942F7BF593D Sistory] &lt;/font&gt;

'''15. decembra 1943''' Jelovica
* Ignacij Demšar (1922 Lenart nad Lušo) [https://www.sistory.si/ww2/F54B134F-FB1D-4648-982B-8F6C66A7A983 Sistory]

&lt;hr&gt;

'''? 1944''' Jelovica ??? mogoče napačen vpis
# Karel Rihar (1916, Ljubljana), borec [https://www.sistory.si/ww2/3A0CB4DA-3E51-479E-B163-7CD5A280916A Sistory]
# Simenona Veronika Ramoveš (1923 Soteska) [https://www.sistory.si/ww2/8AD93CC6-215A-48C4-9EC1-36579E4BC3B3 Sistory]
# Matevž Sušnik (1912 Ljubljana, Kropa, žebljar, PPS 294, Vlasta: padel po 26. 5. 1943) [https://www.sistory.si/ww2/6CB712B6-D46A-43FD-8875-1511C33A20E7 Sistory]

'''16. januarja 1944''' Jelovica
*Venceslav Pečenko (1903 Selo Dornberk, pokop Jelovica) [https://www.sistory.si/ww2/CE28E63D-947A-4406-8B54-E97722B2BB18 Sistory]

'''16. februarja 1944''' Talež (&gt; planina Vršana)
* Mihael Torkar (1912 Ribno, vosovec, pokop Ribno) [https://www.sistory.si/ww2/3D914ED9-AECF-498D-A770-2908727A9C03 Sistory] PLOŠČA

'''29. aprila 1944''' Jelovica
* Miran Šlajmer (mladoleten, Šentvid) [https://www.sistory.si/ww2/C5ADB047-41C4-40B4-B3CA-F5AE7D523215 Sistory]

'''maja 1944''' Jelovica
* Feliks Boltar (1913 Stara Fužina) [https://www.sistory.si/ww2/98E1EA50-8CEF-444E-BA77-94011B8E2C0E Sistory]

'''6. maja 1944''' Jelovica
* Vincencij Primožič (1912 Kupljenik, pogrešan oz. ujet -- PPS 279, smrt v Dachauu?) [https://www.sistory.si/ww2/C22F556C-B6D7-4734-8A90-7D94364637DE Sistory]

'''10. maja 1944''' Soriška planina
* Janez Juhant (1919 Klanec, pokop Šentrupert na Koroškem) [https://www.sistory.si/ww2/2B28DE29-B1AD-4A71-8090-A3BC726E28EA Sistory]

'''17. maja 1944''' Jelovica
* Matevž Šušteršič (1900 Podreča, domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/CBBE8FD8-FC74-420D-885B-C1C02DE8F212 Sistory]

'''20. maja 1944''' Lipniška planina, Jelovica
*Franc Ravnik (1910 Ravne v Bohinju, železničar) [https://www.sistory.si/ww2/77104017-60FB-4CFE-94BD-B785A4ECA098 Sistory]

'''20. maja 1944''' Jelovica
* Janez Preša (1912 Cerklje, mlinar, pokop Cerklje) [https://www.sistory.si/ww2/F4E90546-43B3-4899-AC30-132FD7B117B1 Sistory]

'''22. maja 1944''' Selška planina na Jelovici
# Martin Kotnik (1901 Tržič, 2. bat. Franceta Prešerna, pokop bodisi Lipniška, Mošenjska, Tržič?) [https://www.sistory.si/ww2/EF99B3FF-9513-4614-9C45-58318A7D6DA5 Sistory]
# Franc Demšar (1914 Lancovo, učitelj, pokop Selška pl.-Rovtarica) [https://www.sistory.si/ww2/B6B00EB4-F91F-4E94-8012-0D7CA9E401FF Sistory]

'''23. maja 1944''' Jelovica (Martinček SPOMENIK: piše 21. maja, 11 pobitim ranjencem, prav je 12, datum na spomeniku ni pravi, saj je bil prvi spopad prešernovcev z Nemci po Kosu dan pozneje.)
# Kristina Bukovnik (1923 Zgornja Bela) [https://www.sistory.si/ww2/1CD48A9E-7318-4EBA-8080-1A2C1BDBD4FE Sistory]
# Frančišek Verderber (1919 Jelševnik, montanist, pokop Jelovica) [https://www.sistory.si/ww2/6503F799-52AA-4A36-90DB-808814D072FE Sistory] Kje so imena ostalih 9 neznanih trupel?

'''23. maja 1944''' Martinček
*Anton Iskra (1913, Nemški Rovt, kmet, pokopan na Martinčku), [https://www.sistory.si/ww2/2FD74B48-26BB-4FAB-AF06-8254B52C70DA Sistory]

'''23. maja 1944''' pokop Mošenjska planina 
*Marko Tomac (1924 Zgornje Bitnje, štab) [https://www.sistory.si/ww2/F96AB067-A32C-4215-AAB4-8E9F4E3AD0F1 Sistory]&lt;ref&gt;Kraja Ugorje, kjer naj bi padel, v Sloveniji ni, najbližje kraju pokopa je vrh Veliki Gregorjevec na Jelovici, ki ga je popisovalec iz rokopisnega zapisa V. Gregorjevec napačno razbral kot ''U. Gorje.'' Partizanski grob na Mošenjski leta 1946 označuje 14 pokopanih, poleg tistih, ki so padli januarja 1942, še Tomca in Viktorja Berganta (in/ali Martina Kotnika).&lt;/ref&gt;

'''junija 1944''' Jelovica
* Alojz Merljak (1911 Bukovica, pogrešan) [https://www.sistory.si/ww2/1EB274F2-7971-4980-95C5-C5F35BDE71A3 Sistory]

'''13. junija 1944''' Talež na Jelovici, Lancovo
#Angela Koselj (1915 Bodešče), gospodinjska pomočnica, ubili domobranci, [https://www.sistory.si/ww2/AA0CC6E4-5E73-4570-A044-DEC527A0394C Sistory,] kraj pokopa Ribno SPOMINSKA PLOŠČA
# Marija Marin (1921 Suhadole, natakarica, ubili domobranci, pokop Talež) [https://www.sistory.si/ww2/5A82DD0B-0489-4A20-8A49-71E646F6C80E Sistory] SPOMINSKA PLOŠČA

'''16. junija 1944''' planina Strme &gt; Strmne nad Nemškim Rovtom
* Mihael Čelik (1923 Nemški Rovt, intendant, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/BAED1238-EA99-4A0E-B68B-4701C8AB20DB Sistory]

'''16. junija 1944''' Jelovica [Raztovka]
* Avgust Dolinar (1928 Ljubljana, Suha, pokop Jelovica Rastovke, Felc: 19. 6.) [https://www.sistory.si/ww2/9219D85B-F510-491A-9A63-3BE807A33CF1 Sistory]

'''16. junija 1944''' Jelovica
# Vinko Eržen (1923 Dobračeva Žiri, pokop Jelovica, Selška pl.) [https://www.sistory.si/ww2/1003E660-F79A-4124-9B71-B01BF7CDC87C Sistory]
# Alojz Kržišnik (1924 Kladje, pokop Selška planina, prekopan v Staro Oselico?, na Selški pl.) [https://www.sistory.si/ww2/AAF1A7F6-E41E-44A4-BAA4-4F0BDABCD718 Sistory]

'''18. junija 1944''' Jelovica
* Janez Zalokar (1923 Žeje pri Komendi) [https://www.sistory.si/ww2/20FF3E5F-EC39-41D2-A495-3FCBA3A26770 Sistory]

'''18. junija 1944''' Selška planina na Jelovici
# Anton Kovač (1927, Ljubljana, usnjar, obveščevalec Preš. brigade, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/0B0EA588-8383-453A-AEF2-8EC9E24A2416 Sistory]
# Martin Škantar (1921 Srednja vas, pobegnil iz nem. vojske, pokop Selška pl.) [https://www.sistory.si/ww2/634B4F89-D63C-4B83-9DD9-7F30161A280F Sistory]
# Zorko Henrik Madon (1926 Bate, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/38E58F1A-9FCE-46E7-B128-3FE915C827CD Sistory]

'''18. junija 1944''' Rovtarica
* Janez Cvetek (1907, Laški Rovt, mitraljezec Janka Premrla Vojka, 18. 6. 1944 v spopadu z Nemci, pokop v Boh. Bistrici), [https://www.sistory.si/ww2/86BFB4EF-6787-4BFC-BEC3-98255DC445CD Sistory]

'''19. junija 1944''' Selška planina na Jelovici, Selška planina, Selška planina/Jelovica, Jelovica, na Sevški planini
# Franc Korošec (1915 Koprivnik, trgovec, pokop Srednja vas v Bohinju) [https://www.sistory.si/ww2/5B17D506-BE0B-4013-8020-EF6DABAF6DC4 Sistory]
# Jožef Starič (1927 Slovenski Javornik, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/ED2832BA-6C10-41DF-8C8D-493EB5A913E7 Sistory]
# Jožef Aljančič (1900, Kovor, čevljar, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/B71B71E8-0091-4601-B6A3-817645732099 Sistory]
# Jožef Lukič (1926 Slovenski Javornik, strugar, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/675BDA3C-BEFA-4101-BF36-D544471E8D8C Sistory]
# Gorge (Djuro) Tanković (1913 Ohrid, branjevec, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/C9D6991E-D616-4944-80E3-7402DA5F333C Sistory]
# Franc Torkar (1915 Koritno, kolar, pokop Ribno) [https://www.sistory.si/ww2/7AF1C1F4-8A8D-435B-98E5-44235306BF92 Sistory]
# Mihael Šolar (1905 Grabče, železar, pokop Zg. Gorje) [https://www.sistory.si/ww2/95533035-3C8B-4415-97E9-600F9D27FB9D Sistory]
# Jože Pavlič (1921 Goče, obveščevalec, padel na Radovljiški planini, pokop Jelovica, najbrž kar tam) [https://www.sistory.si/ww2/17F6AFCE-13B6-40B8-B84C-7C2CF160B798 Sistory]
# Anton Rozman (1915 Kamnje) [https://www.sistory.si/ww2/6D83FBF2-5723-4C6A-B41B-2AD90226D9B1 Sistory]
# Janez Rozman (1924 Otoče, železničar, pokop Otoče) [https://www.sistory.si/ww2/D2B1BFBB-9CEF-48B7-A2B5-8FCA894356D6 Sistory]
# Peter Dobovšek (1912 Zgornje Stranje, pokop Selška pl.-Rovtarica) [https://www.sistory.si/ww2/F4F076CB-BD1D-4D17-89B7-1EADFEA0A1BB Sistory]

'''19. junija 1944''' Rovtarica (Rovtarica na Jelovici, Rovtarica nad Jelovico)
# Jožef Cvetek (1903 Solkan, bat. Ivana Gradnika, pokopan na Ribčevi pl.), [https://www.sistory.si/ww2/21C3A5C0-908D-4238-BE46-C14640490952 Sistory]
# Ivan Vodopivec (1909, Prešernov bat., v spopadu z Gorenjsko samozaščito, pokop pri Rovtarici), [https://www.sistory.si/ww2/9E018359-81D3-4864-A387-DC84DE871A4D Sistory]
# Valentin Pavletič (1913 Solkan, Gradnikov bat., mehanik, v spopadu z Nemci, pokop Rovtarica), [https://www.sistory.si/ww2/7C5755C8-12BD-476F-BB61-D35CEEE45C2F Sistory]
# Ivan Ercegovič (1905, desetar Preš. bat., pokop pri Rovtarici), [https://www.sistory.si/ww2/B842B82C-BC2F-46F6-8726-B9F4793A63F5 Sistory]

'''19. junija 1944''' Jelovica 
# Alojzij Burnik (1922 Smlednik, gradbinec, pokop Jelovica Raztovka, prekop v Smlednik?) [https://www.sistory.si/ww2/5975DD9E-F57C-4A1E-B0EB-F581C8490994 Sistory]
# Franc Mlinarič (1914 Retnje, ubili domobranci, pokop Selška planina, potem Križe) [https://www.sistory.si/ww2/F985404E-C65B-410E-8959-F2FD3E68EB7C Sistory]

'''20. junija 1944''' Jelovica (Jesenovec pod Kosmatim vrhom)
* Jožef Mihevc (1922 Idrija, Rudar, narodni heroj ([https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi923930/ SB]), [https://www.sistory.si/ww2/E016B8E9-0AEF-4C3A-ABD7-433CFB78192C Sistory] oz. [https://www.sistory.si/ww2/5834790A-1DBC-418F-93ED-2B55D4C108E1 Sistory (dvojnik)] 

'''20. junija 1944''' Pečana na Ratitovcu
* Alojzij Justin (1926, Bukov Vrh,) [https://www.sistory.si/ww2/992EC207-EFE2-457F-8405-0CA1EB070B6C Sistory]

'''20. junija 1944''' Jelovica
* Stanislaj Zupanc (1930 Voglje, pokop Šenčur, 14 let star) [https://www.sistory.si/ww2/4697862E-9C5B-441A-B84D-6B92C18B00B1 Sistory]

'''20. junija 1944''' verjetno Rovtarica
* &lt;font color=blue&gt;Franc Arh (1906 Bohinjska Češnjica, dezerter, pokop Srednja vas v Bohinju) [https://www.sistory.si/ww2/BC0AB115-171D-44AA-9448-245B10FFE137 Sistory]&lt;/font&gt;

'''22. junija 1944''' Jelovica
* Anton Grilc/Gerilc (1900 Stiška vas, Felc: 19. 6. Selška pl.) [https://www.sistory.si/ww2/D9202275-B578-4815-B059-CF9A7CFC9E93 Sistory] talec na Jelovici??

'''24. junija 1944''' Jelovica ???
* Dragotin Cotič (1924 Renče) [https://www.sistory.si/ww2/A38ADF0A-CCC6-44BF-8758-788F0F35C082 Sistory] --&gt;

'''25. junija 1944''' Jelovica
* Alojzij Zgonik (1924 Bukovica, Dornberk, smrt Jelovec??) [https://www.sistory.si/ww2/1F59671C-1F21-4AD8-B8D5-ED4F084C6DF8 Sistory]

'''30. junija 1944''' Jelovica
* Vinko Prezelj (1926 Ravne Cerkno, pogrešan v Ravnah?) [https://www.sistory.si/ww2/CB87041F-0D2C-44FB-8526-87BAA2782EB0 Sistory]

'''1. julija 1944''' Mošenjska planina, Jelovica
* Viktor Bergant (1928 Vižmarje, mučen od domobrancev, pokop Mošenjska planina) [https://www.sistory.si/ww2/BC16E3EE-FB42-4D63-B9CC-BC12CF519270 Sistory]

'''16. julija 1944''' Jelovica
* Franc Pušar (1915 Puštal, pokop Jelovica) [https://www.sistory.si/ww2/9D83891A-5019-4D96-8DA3-B083785584B8 Sistory]

'''20. julija 1944'''
* Jožef Špacapan (1925 Vogrsko) [https://www.sistory.si/ww2/EDB3942D-91A5-49A0-BD34-E54768A457F8 Sistory]

&lt;hr&gt;

'''januarja 1945''' Jelovica
* Anton Svetina (1914 Koroška Bela, železničar) [https://www.sistory.si/ww2/DE329349-59B3-4F2F-A6E6-61D03FECCFFA Sistory]

'''28. februarja 1945''' Jelovica
* Jožef Košir (1906 Kamna Gorica, pokop Kamna Gorica) [https://www.sistory.si/ww2/D719CC14-27B2-46F4-8B14-61CEE950716B Sistory]

'''20. marca 1945''' Pri Kropi &gt; Kroparska gora SPOMENIK
# Anton Jelovčan (1903 Martinj Vrh &gt; Kropa, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/D2ED1FE8-B460-4B7C-937D-7B04AE2B6AC4 Sistory]
# Ciril Osterman (1914 OtočE, ubili domobranci, pokop Srednja Dobrava) [https://www.sistory.si/ww2/D2ED1FE8-B460-4B7C-937D-7B04AE2B6AC4 Sistory])

'''20. marca 1945''' Vresje na Jelovici
# Oto Kelih (1915 Koroška Bela) [https://www.sistory.si/ww2/32EA27C3-7478-48FA-BAFE-74F86D25091C Sistory]
# Jožef Rozman (1915 Ravne v Bohinju, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/DA58BEC1-0135-4182-8F6E-CF03FE21CED6 Sistory]
# Ivan Torkar (1927 Log, vajenec, kurir, pokop Bitnje) [https://www.sistory.si/ww2/02C7614D-E957-4B4A-B7B6-CAE73A5CCE0B Sistory]
# Martin Torkar (1927 Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/9B3E038B-3F2F-4037-A57C-ADC41EEFD337 Sistory]

'''21. marca 1945''' Jesenovec pod Ratitovcem
* Lovrenc Šmid (1904 Podlonk, transport. četa) [https://www.sistory.si/ww2/3C7BB1C4-E63F-4DAC-9003-05F304A2C992 Sistory]

'''aprila 1945''' Jelovica
*Anton Pretnar (1923 Radovljica, pogrešan, PPS 277) [https://www.sistory.si/ww2/73F47F9B-7946-4869-A42D-2538F3B82A0D Sistory]

==Na pobočjih==

'''10. aprila 1941''' Podlonk
*Florjan Šturm (1894 Podlonk, umrl kot jugoslovanski vojak v ujetništvu v Podlonku ali Topoljah nad Selci) [https://www.sistory.si/ww2/86DC8274-92A5-49E2-A25A-6FA6ADD4A814 Sistory]

'''17. avgusta 1941''' Pod Jelovico
*&lt;font color=green&gt;Frančišek Gašparšič (1897, Kropa), obč. tajnik, likvidiran [https://www.sistory.si/ww2/E2EE8FB3-4EE6-4627-95C7-4D0B81D7E2CC Sistory,]; Kroparska kronika, 14&lt;/font&gt;

'''27. avgusta 1941''' Jelovica, Barigla 
*Franc Kosmač (1918, Jesenice, delavec, nesreča z orožjem, pokopan na Barigli) [https://www.sistory.si/ww2/CC0C2DC7-C46F-4681-96D8-A033B2EC95B9 Sistory]

&lt;hr&gt;

'''9. januarja 1942''' Lajše
* Jože Rihtaršič (1905 Lajše, tesar) [https://www.sistory.si/ww2/94485589-F777-49D6-848A-E3777532CF6D Sistory]

'''11. januarja 1942''' Lajše
*&lt;font color=green&gt;Anton Peternel (1896 Lajše, kmet, ubili partizani) [https://www.sistory.si/ww2/F6728C62-B00A-40F7-8FEC-F34CD6286F91 Sistory]&lt;/font&gt;

'''11. januarja 1942''' Jelenšče&lt;ref&gt;Sistory ima napačen datum 10. jan. 1942.&lt;/ref&gt; SPOMENIK
# Primož Ambrožič (1876 Davča, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/32C28A83-D648-4EE8-8417-41845CDB349D Sistory]: napaka v kraju
# Vincenc Benedičič (1927 Podblica, pastir, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/FB3BD901-B209-47F2-BB4B-A60570C50FCC Sistory]: napaka v kraju in datumu
# Tomaž Berce (Brce) (1875 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/A22FF14C-43AC-451F-88E5-739BF47FE6D1 Sistory]: napaka v kraju in datumu
# Terezija Šolar (1938 Dražgoše, otrok, od nemške granate) [https://www.sistory.si/ww2/E65EB705-281A-4A98-B240-C84FE971B535 Sistory]
# Peter Frakelj (1885 Dražgoše, talec) [https://www.sistory.si/ww2/9E02A840-A055-485C-931D-C681FE407720 Sistory]
# Zdravko (Valentin) Frakelj (1924 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/F9499580-1073-48D7-93F1-CFD5964A1F1E Sistory]: napaka v datumu in kraju smrti
# Anton Bešter (1930 Dražgoše, učenec, talec) [https://www.sistory.si/ww2/58D1F5E9-5D71-4C78-843B-6B9EF8E64ECD v Sistory napaka:] + 10. jan. 
# Janez Habjan (1909 Lajše, od nemške granate) [https://www.sistory.si/ww2/FF1685F3-7AE6-4106-99A8-36F1EFF46195 v Sistory napaka:] + 10. jan. 
# Franc Jelenc (1922 Dražgoše, Bolčarjev, Jan: 17 let??) [https://www.sistory.si/ww2/DDD99B8A-A855-4B21-9C54-68A761F7BB73 Sistory napaka:] + 10. jan.
# Leopold Jelenc (1924 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/1968A7CE-A227-4CC7-AFE2-D6B6D7868F2F Sistory:] + 10. 1.
# Maks Jelenc (1920 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/24EB4E92-859E-4BA7-A533-78684A556BD5 Sistory:] + 10. 1.
# Matija Jelenc (1889 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/D9733EFA-F07F-45CF-A254-39A15344AB11 Sistory napaka:] + 10. 1.
# Anton Lotrič (1926 Dražgoše, učenec) [https://www.sistory.si/ww2/B6DD3A34-3AE5-4A35-97B1-81AF30B97443 Sistory napaka:] + 10. 1.
# Franc Lotrič (1923 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/F3D2A361-1804-4D28-80B4-6795AA33AAFA Sistory napaka:] + 10. 1.
# Ciril Lotrič (1923 Dražgoše, civilist, talec) [https://www.sistory.si/ww2/7BD4324A-EA38-4AD7-A956-AE72340FD0E9 Sistory] napaka v datumu in kraju
# Franc Lotrič (1881 Dražgoše, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/16FA87DA-5679-49D5-8F44-76E6EFC646AA Sistory] napaka datum kraj
# Jakob Šolar (1882 Kališe, cestar, talec) [https://www.sistory.si/ww2/5444DE8D-BC4D-42E5-B96F-A2C3F9F43FE3 Sistory napaka:] + 10. 1.
# Jakob Lotrič (1874 Dražgoše, mežnar, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/3D7DFD98-C6C7-4578-A608-E14CF01979EF Sistory]
# Tomaž Lotrič (1899 Dražgoše, civilist, ubit na begu, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/167CECF8-D91C-448D-9094-034D513AB12B Sistory]
# Stanislav Marenk (1921 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/217AC2A0-199A-4137-8DAF-9B405AAC4A75 Sistory]

# Gregor Božič (1912 Brusnice, zidar, borec) [https://www.sistory.si/ww2/AA3A15A4-BBE6-42C9-AE36-E038FCABC3E9 Sistory]
# Maks Dolinar (1922 Mlaka nad Lušo, borec) [https://www.sistory.si/ww2/02A6443F-4A3C-460F-9EB6-AAC47E7771CB Sistory:] napaka v kraju in datumu
# Boštjan Jezeršek (1902 Stara Oselica, mizar, borec) [https://www.sistory.si/ww2/D28DE598-0ECB-4A02-849B-0AB636A589E6 Sistory:] napaka v kraju smrti
# Janez Kovačič ml. (1916 Radohova vas pri Pivki, Stražišče, borec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/17880204-0A3E-4393-ABB7-15DC3E887631 Sistory]
# Maks Krmelj (1911 Bačne, borec, pokop Poljane) [https://www.sistory.si/ww2/83AFA656-E565-413C-8443-8C6359F3357E Sistory]
# Maksimiljan Ržen (Režen) (1921 Javorje, borec, pokop Selca) [https://www.sistory.si/ww2/1777C00C-6BCB-41E5-B627-56F72FD9E9A2 Sistory]
# Stanislav Škofic (1915 Mengeš, železičar, borec) [https://www.sistory.si/ww2/5C291609-D52B-48A4-B2C1-D8FE928205E9 Sistory]
# Janez Zajc (1905 Zgornje Gameljne, borec) [https://www.sistory.si/ww2/DAF925B2-6A47-4C6F-BADB-1AC057AD0D2F Sistory]
# Vinko Žakelj (1913 Stara vas, Kranj, mitraljezec) [https://www.sistory.si/ww2/D2EB91E5-3A1E-4A32-9322-5A18178A8F94 Sistory]

'''12. januarja 1942''' Dražgoše
# Alojz Ambrožič (1908 Dražgoše, pokop Dražgoše, po Sistory borec?) [https://www.sistory.si/ww2/C9595150-7E8C-4DC0-9B4F-11FCFB7658AC]
# Jože Bertoncelj (1920 Rudno, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/59D5D138-C0FE-4AAC-980A-0748914762B7 Sistory]
# Ignacij Habjan (1922 Dražgoše, ključavničar, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/707E213F-D0BC-4161-91CA-8686034765C7 Sistory] napaka v datumu
# Mihael Habjan (1905 Dražgoše, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/C6B7CB59-BA72-4B26-AAF8-D0A8DFA459A3 Sistory] napaka v datumu
# Tomaž Habjan (1911 Dražgoše, civilist, pokop DraŽgoše) [https://www.sistory.si/ww2/67F1A2D0-FD91-4E85-808A-B4A21C7BA2EF Sistory] napaka v datumu
# Jernej Jelenc (1910 Dražgoše, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/F2BCC046-1410-4C3A-BEFD-85E0FF526A13 Sistory] napaka v datumu
# Tomaž Jelenc (1916 Dražgoše, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/A0C0661D-24E9-4CA4-9FAA-4497E0D17BEB Sistory]
# Janez Kavčič (1887 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/F515EAAF-4DEC-4213-95FA-F6E302443057 Sistory] napaka v datumu
# Peter Kavčič (1897 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/CF7CD8C0-846D-4656-9797-28A5705F203E Sistory] napaka v datumu
# Franc Lotrič (1925 Dražgoše, Štihelnov, ustreljen na begu) [https://www.sistory.si/ww2/E734A90A-B73E-4A0F-A4B8-EB6BBD460A85 Sistory]
# Janez Megušar (1911 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/F93B30C6-97FB-4166-AC4C-44F79FD2D1A4 Sistory]
# Vincenc Megušar (1915 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/57C8C2A4-A3DB-44B0-94A9-F644860041D7 Sistory]
# Filip Mlinar (1906 Žirovski Vrh, organist, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/04F4198E-A8B9-4729-A7CC-ABFBDBA1CF0C Sistory]
# Alojz Petrovič (1906 Gradec, pek, civilist, ubit na begu) [https://www.sistory.si/ww2/699E9F94-024D-4CFF-8B0A-C4317D1AF5EB Sistory]
# Peter Prevc (1917 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/0B7AA478-FE36-45E9-9869-3449E18E439D Sistory]
# Rafael Prevc (1919 Dražgoše, mlinar, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/5868951E-C14D-4D73-B58A-26A97E057A93 Sistory]
# Janez Šmid (1912 Dražgoše, talec, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/9488B7AA-7286-43B5-A534-09D3156B2067 Sistory]
# Gregor Šmid (1903 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/B9A87320-62FB-4ED5-9C9D-36248072D2F5 Sistory]
# Tomaž Šolar (1911 Dražgoše, gradbinec, talec, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/FC1746D0-5E64-4357-B86F-56210B10C11B Sistory]
# Albin Šolar (1913 Dražgoše, civilist, talec) [https://www.sistory.si/ww2/69118318-76B6-451A-8C60-1551B483EB64 Sistory]

'''27. januarja 1942''' Dražgoše &gt; Golnik
# Marija Šolar (1905 Češnjica, Dražgoše, ranjena od Nemcev v koči na Rovtarici na begu iz Dražgoš, umrla za ranami na Golniku, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/951A6477-D072-4B2A-8839-47138C56E31F Sistory]

'''marca 1942''' Lajše - Nemilje
* Jožef Lotrič (1909 Dražgoše, čevljar) [https://www.sistory.si/ww2/C5DC955A-BBF8-4C7A-8E59-3E6EECBCA956 Sistory]

'''1. junija 1942''' Dražgoše
* &lt;font color=blue&gt;Janez Gašperšič (1916 Kropa, Stražišče) [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory]&lt;ref&gt;&quot;Bolj zaradi preplaha kot zaradi politične aktivnosti in prepričanja se je v začetku julija 1941 umaknil na Jelovico v okolico Krope. Nekaj časa je vzdrževal stike z bivšimi sošolci, v partizanske enote pa se ni vključil. V začetku avgusta je sodeloval v pripravah za napad na Begunje. Ker pa partizani na svojem terenu niso mogli trpeti tako
neopredeljenih ilegalcev, se ga že jeseni 1941 likvidirali.&quot; (''Kroparska kronika'', 16) &lt;/ref&gt;&lt;/font&gt;

'''24. julija 1942''' Lajše
*Vinko Gortnar (1913 Podlonk, gozdar) [https://www.sistory.si/ww2/F9FCCAF1-5188-4BB8-AD4F-465753862094 Sistory]

'''28. avgusta 1942''' Jamnik &gt; nad Podblico
*Viktor Kejžar (1910 Spodnja Sorica, pokop Draga) [https://www.sistory.si/ww2/991B5F91-1D50-4447-9C19-5F81A14829A8 Sistory]&lt;ref&gt;ZAL, RAD 14: Oče Jožef; po poklicu varilec; padel v boju z Nemci na Jelovici novembra 1942.&lt;/ref&gt; SPOMENIK

'''20. oktobra 1942''' Jamnik (Kropa)
* Alojz Kebe (1908 Cerknica, narodni heroj) [https://www.sistory.si/ww2/48C99461-7377-4770-9E20-462DC4702F9C Sistory:] Jamnik nad Kropo, pokopan in SPOMENIK tam&lt;ref&gt;Ivan Jan: Na obronkih Jelovice: O čudni, junaški smrti narodnega heroja Lojzeta Kebeta &amp;ndash; Štefana. [https://znaci.org/00003/1279.pdf ''Borec'' 1963.] 465&amp;ndash;71.&lt;/ref&gt;

'''26. novembra 1942''' Lajše
* &lt;font color=green&gt;Matija Fajfar (Pfeifer) (1908 Lajše, civilist, ubili partizani) [https://www.sistory.si/ww2/33C73677-C8E6-4C6F-B9E3-1AFEB7C1310E Sistory]&lt;/font&gt;

'''31. decembra 1942''' Dražgoše
* Stanko Stanovnik (1921 Horjul, kolar, datum smrti ni točno znan) [https://www.sistory.si/ww2/8DB7B185-5EBD-4D60-95E0-B9BDE69A170F Sistory]

&lt;hr&gt;

'''24. januarja 1943''' Jamnik
*&lt;font color=green&gt;Maksimilijan Hribernik (1921 Velika Nedelja, Wehrmannschaft) [https://www.sistory.si/ww2/9494B578-CDB6-40AD-84C4-F9CA77EE5354 Sistory]&lt;/font&gt;

&lt;font color=green&gt;'''2. februarja 1943''' Jamnik
# Janez Bešter (Poljšica) [https://www.sistory.si/ww2/4991A99E-FEC9-4DD6-8211-97F31AC5AE6D Sistory] (nemška vojska?)
# Rudolf Bešter (Poljšica) [https://www.sistory.si/ww2/AE353E59-396B-4C9F-865C-BF0C7987F2F7 Sistory] (nemška vojska?)&lt;ref&gt;Domačin Janko Potočnik (Rovte, Podnart) ne pozna nobeno od teh dveh imen.&lt;/ref&gt;&lt;/font&gt;

'''5. februarja 1943''' Bodešče &gt; Senožeti pod Brdi
* Franc Pesjak (1922 Bodešče, pokop Ribno) [https://www.sistory.si/ww2/AF1ED8B9-D1EB-4B68-A900-AC9E9BC54A51 Sistory] SPOMENIK

'''marca 1943'''  ob poti na Talež nad mostom čez Savo pri Bodeščah
* Stane Šurk (1923 Ljubljana, klepar, ubili orožniki, pokop na mestu smrti) [https://www.sistory.si/ww2/E142E77F-B7B6-4EC7-A54E-CAB8462C7400 Sistory]

'''14. marca 1943''' Prtovč
*&lt;font color=green&gt;Alojz Ravnihar (1917 Praprotno, pokop Prtovč, po dražgoški bitki prešel k Nemcem in bil zato justificiran) [https://www.sistory.si/ww2/53287CD4-9C1E-4E97-AF0A-3FCA75394347 Sistory]&lt;/font&gt;

'''30. marca 1943''' [Senožeti] pri Voščah pri Lancovem SPOMENIK
* Djuro Kragulj (1915 Banja Luka &gt; Stražišče, žimar, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/B5748D82-A61A-45A1-BC5C-358050FCDE1E Sistory]

'''29. aprila 1943''' Kališe v Selški dolini
* Jožef Veber (1921 Češnjica pri Železnikih, mitraljezec, ranjen v Žabnici, pokop Seca) [https://www.sistory.si/ww2/864A8096-D300-4C71-B0EA-C81E436B7DA4 Sistory]

'''7. junija 1943''' Senožeti pod Brdi SPOMENIK
*Anton Pesjak (1925 Vošče, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/C303B8C2-A483-4050-8EB0-F4723A1AFF5F Sistory]

'''22. julija 1943''' Prtovč
* Jakob Fajfar (Pfajfar) (1923 Selške Lajše, pokop Železniki) [https://www.sistory.si/ww2/25F66203-E559-4ABF-8798-21253148D673 Sistory]

'''26. julija 1943''' Jelovica, Plašnica (&gt; Plaznica)
*&lt;font color=green&gt;Valentin Pogačnik (1920, Spodnja Lipnica), delavec [https://www.sistory.si/ww2/91129C51-38A6-4880-B341-8463DD6D5AF2 Sistory] likvidiran iz osebnega sovraštva, mogoče ni bil partizan&lt;/font&gt;
&lt;!-- '''27. julija 1943''' Kolnica SPOMENIK
* Anton Toman (1915, Bodešče, mizar, pokop Ribno) [https://www.sistory.si/ww2/01BAA18F-E726-4914-AD32-2E4704FA288D Sistory] --&gt;

'''3. avgusta 1943''' Lajše
# Danimir Ažman (1921 Ljubljana, Kranj, krojač, skakalec, začasni pokop Lajše, stalni Kranj?) [https://www.sistory.si/ww2/A37E94EA-ED1F-4BF6-AD23-F16A2A69E74F Sistory] SPOMENIK
# Jože Božič (1921 Kališe, kmet, pokop Lajše) [https://www.sistory.si/ww2/48E03160-6C26-4CE4-A942-A31CC1093B6F Sistory]
# Franc Fajfar (1921 Rudno, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/C2EE216F-7631-4F8D-8A4A-33D6264E036B Sistory]
# Franc Pfajfar (1920 Selca) [https://www.sistory.si/ww2/E3FBC6D4-24CF-481C-B025-C47ABB6AC7D7 Sistory]
# Janez Luznar (1913 Dolenja vas, ključavničar) [https://www.sistory.si/ww2/142290EA-7D78-4C13-9CAA-B94C5A5ABF30 Sistory]

'''15. avgusta 1943''' Podblica
* Rudolf Potočnik (1925 Dražgoše, gozdar) [https://www.sistory.si/ww2/0118B358-04DC-49BC-98B1-CDB9EC25F0F3 Sistory]

'''oktobra 1943''' &quot;v gozdu nad peskolomom pod Vodicami&quot;
*&lt;font color=green&gt;Vladimir Kapus (1885 Kamna Gorica, lovski pisatelj) [https://www.sistory.si/ww2/A2BBA59C-C7E6-4B9C-B979-48BF503BA5B5 Sistory]&lt;ref&gt;&quot;Podobna usoda je doletela spomladi 1943 lovca in pisatelja Vladimirja Kapusa iz Kamne gorice.&quot; ([https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika'',] 14); &quot;Vladimir Kappus je umrl oktobra 1943 v gozdu nad peskolomom pod Vodicami. Za mrtvega je bil razglašen s sklepom okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 11. novembra 1946.&quot; (Nadja Gartner-Lenac: Rodbina Kappus. ''Vigenjc'' 2009, 7-18, 86-87.&lt;/ref&gt; &lt;/font&gt;

'''15. oktobra 1943''' nad Jamnikom
*Miha Vinkšelj (1923 Mokronog, Naklo) [https://www.sistory.si/ww2/EEE1FDF3-3D1E-4DAC-9508-2DD0DA4592D6 Sistory]

'''18. novembra 1943''' Dražgoše
* Albin Jelenc (1920 Dražgoše, kurir, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/7DE46517-E3FC-4F19-BE37-AEB6B7438E39 Sistory]

'''19. novembra 1943''' pod Dražgošami
* Ciril Lušina (1933 Dražgoše, otrok) [https://www.sistory.si/ww2/0FDFCC64-739E-48E6-9E26-31A06B17B5E6 Sistory], [https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-6K1YKDBB/6bb9cc64-2cba-441d-9f8b-9130a4334d79/PDF ''Loški razgledi'', 265] 

'''20. novembra 1943''' Prtovč
*Franc Krmelj (1915 Škofja Loka, pokop Škofja Loka) [https://www.sistory.si/ww2/8BCE89DC-EF9D-407E-9319-B68432141DBD Sistory]

'''21. december 1943''' Mala Jelovica nad Jamnikom
*Anton Petrovčič (1924 Novi svet pri Godoviču, pokop Jamnik), [https://www.sistory.si/ww2/CD3E5A79-E9CD-4968-A261-2A15BCB6F13B Sistory]

'''27. decembra 1943''' Nemilje
* Karl Elbl (1922 Cogetinci, mlinar) [https://www.sistory.si/ww2/B32D71C1-2791-4AD4-B57D-75A2BF50D178 Sistory] SPOMENIK

'''29. decembra 1943''' nad Kropo
* Dušan Filip Pogačnik (1922 študent, pokop Srednja Dobrava) SPOMENIK [https://www.sistory.si/ww2/ECDA6E60-F130-477B-A19E-FAF5A81FB994]

&lt;hr&gt;

'''februarja 1944''' Prtovč
*&lt;font color=blue&gt; Jurij Mayer (1911 Ruma, živel v Spodnji Lipnici pri Kamni Gorici, železničar, pogrešan pri partizanih, ubili Nemci oz. po mnenju svojcev partizani) [https://www.sistory.si/ww2/8BCE89DC-EF9D-407E-9319-B68432141DBD] &lt;/font&gt;

'''26. februarja 1944''' Podlonk/Jelovica
*Franc Lotrič (1914 Kališe, kurir, pokop Selca) [https://www.sistory.si/ww2/741AC27C-3568-4BB3-9851-8FA06D752979 Sistory] 

'''27. februarja 1944''' Jamnik
# Frančišek Hlebce (1915 Stražišče, finančnik, pokop Stražišče) [https://www.sistory.si/ww2/E3EB354A-C8DE-4C0C-B021-B8BF417DD877 Sistory]
# Andrej Katrašnik (1879 Jamnik) [https://www.sistory.si/ww2/3E9BC3B2-2DD2-4BE3-976D-30FBC2F459E2 Sistory] PLOŠČA
# &lt;font color=green&gt;Matej Pogačnik (1900 Jamnik, domobranec, ubit od Nemcev?) [https://www.sistory.si/ww2/6F726562-529F-4BF8-85CC-5EAE28BBD8F1 Sistory]&lt;ref&gt;Janko Potočnik trdi, da na Jamniku ni bilo priimka Pogačnik.&lt;/ref&gt;&lt;/font&gt;

'''14. aprila 1944''' Podlonk
* &lt;font color=green&gt;Gašper Gosar (Gaser) (1901 Zgornje Danje, najbrž nemški policist, padel v boju s partizani ali pomotoma od Nemcev, ker je pozabil geslo) [https://www.sistory.si/ww2/12EA646C-45AE-4BCF-88C7-A881E2946C14 Sistory]&lt;/font&gt;

'''28. aprila 1944''' Zgornje Lajše
* Janez Robič (1924 Jesenice, prebegnil iz nemške vojske, pokop tam nekje) [https://www.sistory.si/ww2/D35EF136-95A1-4946-A430-C02B8BE7FA9A Sistory]

'''3. ali 4. maja 1944''' Jelovica &gt; ob cesti na Talež/Bodanova peč nad Voščami 
* Filip Ažman (1918 Lancovo, ubili domobranci, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/89D87C32-85AB-443B-8199-5B371F36619A Sistory] SPOMENIK

'''15. maja 1944''' Lajše-Dražgoše
* Ferdinand Oman (1926 Tržič, delavec, pokop na mestu smrti ali pozneje v Tržiču) [https://www.sistory.si/ww2/948D3D08-EBA6-46FA-B7BA-76CF153C0647 Sistory]

'''22. maja 1944''' na poti čez Jelovico, mogoče na Jamniku
# Franc Grilc (Brinar, Smrekar) (1911 Virlog Ribno, čevljar, aktivist, ubili domobranci, grob neznan) [https://www.sistory.si/ww2/03D2D3AC-E327-4E35-9739-DC8BC1926878 Sistory]

'''22. maja 1944''' pri sveti Jedrti v Lajšah, Dražgoše-Lajše
# Franc Rakuš (1914 Kostanjevica, Bled, pek, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/F782085E-CF1D-4934-A796-85CDCDBC87B3 Sistory]
# Angela (Gizela) Anderlin (1922 Kranj, bolničarka, pokop Dražgoše ali Lajše) [https://www.sistory.si/ww2/2FC2645B-D0B2-401A-BB6A-853F6D0E5DBC Sistory]

'''25. maja 1944''' Podlonk/bolnica
*Jože Pravst (1914 Hrastje, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/502CC77C-B5EB-4851-9D3A-A859764C5D28 Sistory]

'''15. junija 1944''' Podlonk
* Antonija Bernik (1890 Podlonk, aktivistka OF, ustrelili Nemci)  [https://www.sistory.si/ww2/E5205D4C-EC29-4A95-AF89-4061E325677C Sistory]

'''17. junija 1944''' Podblica pri Jamniku
* Jožef Tancar (1914 Stara Fužina, pokop Srednja vas) [https://www.sistory.si/ww2/3CF593ED-FC14-43AC-8DD9-6600770DA844 Sistory]

'''22. junija 1944''' bolnica Podlomek &gt; Podlonk, Jelovica
* Dragotin Gostiša (1913 Logatec, politkomisar, padel lahko na Ratitovcu, pokop Gornji Logatec) [https://www.sistory.si/ww2/066E0E55-60E6-45E3-957E-F6FB6DAD6CF4 Sistory]

'''julija 1944''' Jamnik
* Vincenc Papler (1927 Palovče, hlapec, pogrešan partizan) [https://www.sistory.si/ww2/6BC1DA54-2FBE-4F35-8B2A-2C10B4568C24 Sistory]

'''julija 1944''' Jelovica
* Janez Pogačnik (1910 Spodnje Gorje, PPS 274) [https://www.sistory.si/ww2/B23E8C86-FD92-4DEA-B215-78384B4A62B5 Sistory]

'''21. julija 1944''' Jelovica &gt; pod cesto na Talež
* Janez Dežman (1909 Brda, kurir, umrl zaradi bolezni in napora, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/F9351CC1-C247-4757-A254-FB639B284DAC Sistory] SPOMENIK

'''2. avgusta 1944''' Kroparska grapa, Šolarjev travnik pod Špikom v Kropi &gt; pri Slovenski peči nad Kropo SPOMENIK
# Jože Megušar (1910 Češnjica, Kropa, kurir, ubili domobranci, pokop Kropa), [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Sistory:] Jožef Magušar + 25. 8. 1944
# Rudolf Pretnar (1907 Spodnje Gorje, pokop Zgornje Gorje, ubili domobranci), [https://www.sistory.si/ww2/DCFC0981-9AF2-432D-97CC-BF349FA10CBD Sistory]
# Andrej Vodnjov (1904 Podhom, ubili domobranci), [https://www.sistory.si/ww2/9199D2E7-2F46-4F5F-BED7-92DE06D6E9AA Sistory:] Vadnjov

'''20. avgusta 1944''' Jamnik
* &lt;font color=green&gt;Marija Ovsenek (1901 Peračica, Mišače, kot nemška simpatizerka) [https://www.sistory.si/ww2/0B024A53-CCFB-4A23-B05D-E175398A95BE Sistory]&lt;/font&gt;

'''30. septembra 1944''' Kupljenik
* Leopold Heberle (1923 Mlino, elektromehanik, umorili domobranci, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/38853A88-1E86-4CBF-B90C-8E9842FCBF80 Sistory] SPOMENIK

'''4. oktobra 1944''' v gozdu nad Lajšami
* Andrej Jenko (1918 Goričane, pokop Goričane) [https://www.sistory.si/ww2/7AF47435-1F25-423F-B5A8-A05EAC479267 Sistory]

'''5. oktobra 1944''' pri Jamniku
* Janez Gartnar (1899 Jamnik, aktivist, pokop Selca) [https://www.sistory.si/ww2/AD5B9482-46F9-43E2-810C-8DADEAE503F9 Sistory]

'''5. oktobra 1944''' Lajše
* Jakob Razložnik (1907 Kopačnica, Stražišče, železničar, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/BC8EEB83-AA3B-481E-A408-478E8BACC9BB Sistory]

'''4. novembra 1944''' pri Kropi
* Janez Arh (1924 Bohinjska Češnjica, pokop Srednja vas, Felc: pri sestopu s Kroparske gore) [https://www.sistory.si/ww2/F9BC5429-FF69-4D4D-AE6C-63AF6EF916C3 Sistory]

&lt;hr&gt;

'''1945''' Podlonk
* Antonija Brtoncelj (1900 Torka, civilist, povzročitelj neznan) [https://www.sistory.si/ww2/1B1B53DC-462A-4F94-962B-FD2DDD370826 Sistory]

'''3. januarja 1945''' Lajše
* Vladislav Pavlin (1925 Grgar, obrtnik) [https://www.sistory.si/ww2/56055F73-6C43-426A-A076-830F1D92F1FF Sistory]

'''15. januarja 1945''' Zgornje Lajše - pri Brvačevem logu
* Jakob Omejc (1904 Trnovec Medvode, kovač, pokop Zgornje Lajše) [https://www.sistory.si/ww2/65FF33FB-FF2C-4BCC-B960-4935001D85F8 Sistory]

'''18. januarja 1945''' Lajše
* Franc Papler (1925 Besnica, kmet) [https://www.sistory.si/ww2/118E6302-D89B-4C3F-9F04-5ACFDAF71C9C Sistory]

'''2. februarja 1945''' Dražgoše
* Maksimiljan Medvešček (1922 Anhovo, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/53C4F12B-749F-4AE8-949C-5109BF8095B1 Sistory]

'''4. februarja 1945''' Nemilje, Podblica
*Karel Primc (1921 Ljubljana, poštar, pokop Žale) [https://www.sistory.si/ww2/4BEFE0FE-0992-4A74-99B5-29F2DFDB24A1 Sistory]

'''5. februarja 1945''' Jamnik
*Janez Kavčič (1879 Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/B81A44D8-C0E8-493C-B8D4-4AE0BFDAC8C3 Sistory]

'''18. februarja 1945''' Jamnik 
*Peter Hudovernik (1925 Kropa, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/7F3099AD-0A3C-4805-90D7-57A7343D035F Sistory]

'''24. februarja 1945''' Jelovica pri Kropi
*Franc Hočevar (1906, Zapoge), delavec, komanda mesta Kranj, nesreča z orožjem, kraj pokopa Preska [https://www.sistory.si/ww2/6459FDE7-04D3-46DE-A4E2-B4B855A26544 Sistory]

'''26. februarja 1945''' Jamnik
*Albin Benedičič (1921 Javornik Kranj, pokop Kropa) [https://www.sistory.si/ww2/DF745562-10CD-4A53-A51B-DA4776290F0D Sistory] 

'''1. marca 1945''' Lajše
* Ivan Armand Toporiš (1923 Brežice, študent farmacije, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/F7FCD75A-3DFE-47DB-A6DE-EEA50E47888D Sistory]

'''7. marca 1945''' Jelovica &gt; ob cesti na Talež
# Ivan Ažman (1919 Brda, gozdar, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/BD1AE01B-D35A-4DF7-A507-A8D51157891C Sistory] SPOMENIK
# neznana dvajsetletna partizanka, padla v marcu leta 1945 (pokop najbrž Radovljica) SPOMENIK skupaj z Ažmanoma&lt;ref&gt;Mogoče [https://www.sistory.si/ww2/CF91A3C6-85C8-4861-AEBB-1C4E0FB91ABD Frančiška Naglič?]&lt;/ref&gt;

'''10. marca 1945''' Kališe pri Škofji Loki
* Dorotej Kavčič (1915 Draga pri Trstu, Stražišče, čevljar, pokop Železniki) [https://www.sistory.si/ww2/CB5D0EA8-931A-491B-9EF1-70A8EA227203 Sistory]

'''16. marca 1945''' Dražgoše
* Janko Frakelj (1916 Dražgoše, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/A82BC82F-8AE2-400E-8F58-0EAF6A173887 Sistory]

'''17. marca 1945''' Jamnik 
*Janez Kavčič (1867 Dražgoše, ubit od Nemcev na begu) [https://www.sistory.si/ww2/7E3C6A85-55C1-4E29-9E1A-0F21D701A24D Sistory]

'''20. marca 1945''' Barigla
* Milan (Bogumil) Gašperšič (1923 Kropa, kovač, ustrelili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/174A6004-3B59-4A10-8811-BD0E814E3682 Sistory] SPOMENIK

'''20. marca 1945''' Mali vrh pri Jamniku
* Anton Globočnik (1888 Mošnje, kovač, kurir G-12, ubili domobranci, pokop Mošnje) [https://www.sistory.si/ww2/05980E75-E7DD-47C4-BAB5-5D9A313A6CE7 Sistory]

'''21. marca 1945''' Prtovč nad Železniki
*Angela Knaflič (1909 Bled, kuharica  v bolnici, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/EFD9F8E0-57CC-4DEE-98E3-63E773CCF0CB Sistory]

'''24. marca 1945''' Prtovč
#Valentin Mulej (1899 Krnica, transportna četa) [https://www.sistory.si/ww2/C87D3776-A2B6-4DF5-8348-454506C18B99 Sistory]
# Valentin Beznik (1896 Krnica, transportna četa, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/BA26CC59-C2C0-4845-98BB-CE855DDC5540 Sistory]
#Valentin Beznik ml. (1928 Krnica, kurir &gt; borec, mladoleten, padel ob očetu? tudi na Kališah? gl. Kos) [https://www.sistory.si/ww2/3FF7A993-CEB5-4C03-B686-BAEAFFF340E2 Sistory]

'''5. aprila 1945''' Kališe pri Železnikih
* Anton Zaletel (1911 Stražišče) [https://www.sistory.si/ww2/5CC27EE7-DD2F-42E4-B1BC-A1DB7E080024 Sistory]

'''7. aprila 1945''' Dražgoše (ali Rudno?)
* Ignac Zlobec (1924 Kazlje, pokop Rudno) [https://www.sistory.si/ww2/03F8D8EE-3720-42C2-8065-BC0B6CDA27AA Sistory]

'''8. aprila 1945''' Jelovica &gt; pod cesto na Talež
*Martin Benedičič (1913 Podblica, kurir, pokop Radovljica), [https://www.sistory.si/ww2/C3BE3898-B605-49F7-AA7C-026C387AC11D Sistory] SPOMENIK&lt;ref&gt;Na spomeniku je datum smrti 4. 4. 1945, v arhivu OF Ribno pa 27. 4. na Ledincah na Jelovici.&lt;/ref&gt;

'''17. aprila 1945''' Kališe
* Anton Svoljšak (1924 Stara Loka, krojač, politkomisar, ubili domobranci, pokop Stara Loka) [https://www.sistory.si/ww2/A7C8D952-5BA9-41B5-A0C8-FD1A66C68768 Sistory]

'''18. aprila 1945''' Lajše
# Franc Golec (1927 Rečica, kolar, kurir, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/22FA6079-B57B-424A-A9EF-1BCAFC81600F Sistory]
# Martin Cerkovnik (1914 Stara Fužina, obveščevalec, ubili domobranci, pokop Srednja vas) [https://www.sistory.si/ww2/3C085654-FBF0-4C03-A3BC-728429523762 Sistory]

'''19. aprila 1945''' Lajše
# Cecilija Odar (1919 Brdo, Kranj, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/6FB113BF-992A-4B2C-859A-C5AC0BA647AF Sistory]
# Vida Šinkovec (1925 Kranj, dijakinja, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/7368E517-1FD4-414A-B17C-442EC28F7867 Sistory]

'''20. aprila 1945''' Lajše nad Selcami pri Škofji Loki
* Janez Janša (1913 Podhom, pokop Zgornje Gorje) [https://www.sistory.si/ww2/7C964AD3-3CF4-4EF4-AA84-A9E35EF34C86 Sistory]

'''20. aprila 1945''' Kališe pri Škofji Loki, Pri Kališah nad Selci
# Janez Tavčar (1896 Lenart nad Lušo, gozdar, ubili domobranci, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/71069591-56C4-42B1-8C42-754EB97960BB Sistory]
# Alojzij Petkoš (1906 Bled, tesar, ubili domobranci, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/EA309C8B-2F8E-4D55-ABC4-7F85472A80ED Sistory]

'''9. maja 1945''' Lajše
*Marija Bertoncelj (1897, civilist, posledice taborišča) [https://www.sistory.si/ww2/ED9BAC42-7BC0-4BE3-8399-DE7BF927ACAB Sistory]

&lt;!-- == Najbrž padli kje drugje ==
* Ivan Hribar [https://www.sistory.si/ww2/B8E8E5FD-7A2E-4A58-BC64-7FBF258752D0]
--&gt;

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu]]</text>
      <sha1>ixlewv38pwqxpukqbm9ftnpt00bczv1</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Partizanski dom na Vodiški planini</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4241</id>
    <revision>
      <id>86107</id>
      <parentid>86055</parentid>
      <timestamp>2026-11-01T15:47:59Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86107</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="8441" sha1="bolqvwhvv6irnqj8zisr8nh0n49tfyd" xml:space="preserve">&lt;font color=grey&gt;''' Partisan Lodge on Vodiška planina'''&lt;/font&gt;

{|
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Spominska plošča na Partizanskem domu na Vodiški planini, 1961]]
|[[File:Otvoritev planinskega doma na Vodiški planini leta 1963.jpg|thumb|Otvoritev planinskega doma na Vodiški planini leta 1963]]
|}

{|
|[[File:Partizanski dom na Vodiški planini po otvoritvi 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini po otvoritvi. Slika je pripravljena za izbris; Jeseniški muzej, ki hrani fotografijo, se namreč ne strinja z njeno objavo na Wikimedia Commons, ker želi &quot;ohraniti nadzor nad njeno uporabo&quot;.]]
|[[File:Partizanski dom na Vodiški planini po otvoritvi 04.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini po otvoritvi. Slika je pripravljena za izbris; Jeseniški muzej, ki hrani fotografijo, se namreč ne strinja z njeno objavo na Wikimedia Commons, ker želi &quot;ohraniti nadzor nad njeno uporabo&quot;.]]
|[[File:Partizanski dom na Vodiški planini po otvoritvi 03.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini po otvoritvi. Slika je pripravljena za izbris; Jeseniški muzej, ki hrani fotografijo, se namreč ne strinja z njeno objavo na Wikimedia Commons, ker želi &quot;ohraniti nadzor nad njeno uporabo&quot;.]]
|}

{|
|[[File:Partizanski dom na Vodiški planini po otvoritvi 02.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini po otvoritvi. Slika je pripravljena za izbris; Jeseniški muzej, ki hrani fotografijo, se namreč ne strinja z njeno objavo na Wikimedia Commons, ker želi &quot;ohraniti nadzor nad njeno uporabo&quot;.]]
|[[File:Partizanski dom na Vodiški planini po otvoritvi 05.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini po otvoritvi. Slika je pripravljena za izbris; Jeseniški muzej, ki hrani fotografijo, se namreč ne strinja z njeno objavo na Wikimedia Commons, ker želi &quot;ohraniti nadzor nad njeno uporabo&quot;.]]
|}

{|
|[[File:Koča na Vodiški planini 01.jpg|thumb|Koča na Vodiški planini. Arhiv DAR]]
|[[File:Koča na Vodiški planini 02.jpg|thumb|Koča na Vodiški planini. Arhiv Rok Gašperšič]]
|}
{|
|[[File:Koča na Vodiški planini 03.jpg|thumb|Koča na Vodiški planini. Delcampe]]
|[[File:Koča na Vodiški planini 04.jpg|thumb|Koča na Vodiški planini. Delcampe]]
|}

'''Za cesto še gradnja doma'''

Okrajni odbor ZB NOV Kranj namerava obnoviti na planini Vodice (nad Kropo) pastirski dom. Zadnja dva meseca so na vso moč hiteli z gradnjo ceste od Martinčka na planino Vodice. To cesto, ki je dolga 2100 m in ima 50 metrov padca, je zgradilo Gozdno gospodarstvo z Bleda. Med prebivalstvom od Krope do Selške doline je zopet oživela dolgoletna želja, da bi povezali cesto Kropa-Jamnik z Dražgošami. Kmetijska zadruga v Dražgošah kakor tudi mnogi prebivalci teh krajev so pripravljeni prispevati les in prostovoljno opraviti nekatera dela, samo da bi čimprej prišlo do uresničitve te zamisli. Koča na Vodicah in cesta bosta velikega pomena za turizem. Cesta do Dražgoš bo razen tega tudi velikega gospodarskega pomena in bo ena najlepših sredogorskih cest na Gorenjskem. 
([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CLJH0TRX ''Glas'' 9. 9. 1961])

'''Ob dnevu borca'''

[...] Danes, žal, lahko vidimo, da nam vsako leto zahrbtna smrt ugrabi mnogo borcev, vendar mnogokrat ob tem pozabimo, da umirajo zaradi posledic vojne in preveč napornega dela v povojnem času. Marsikomu bi morali z vso skrbjo priskočiti na pomoč in nuditi primerno oskrbo; žal, v mnogih primerih ugotovimo, da temu posvečamo še vse premalo pozornosti. Seveda lahko trdimo, da smo že ogromno storili za to, toda posledice vojne so neizmerne in družba je dolžna, da za borce skrbi s povečano pozornostjo.

Po vojni smo zgradili že več raznih objektov, ki naj bi služili za oddih in za zdravljenje borcev. Gorenjska bo ob letošnjem praznovanju 4. julija dobila tak objekt na Vodiški planini na Jelovici — prav tam, kjer so v času NOB borci imeli svoj drugi dom. Zato smo lahko vsi borci vsem tistim, ki so količkaj pripomogli k tej izgradnji, zelo hvaležni. Želja vseh pa je, da bi bil to res dom borcev in postal zopet dom vseh tistih, ki so potrebni počitka in zdravljenja. [...]

Janko Prezelj - Stane ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-JLYGEOWE ''Glas'' 3. 7. 1963])

'''Praznik partizanske Jelovice: Slovesna otvoritev Partizanskega doma na Vodiški planini'''

Ljubljana 4. julija [1963]. – Že pred osmo uro zjutraj so začele voziti kolone osebnih avtomobilov, avtobusov in motornih koles iz Radovljice, Selške in Bohinjske doline proti Jelovici, kjer je bila osrednja proslava dneva borca. Do desetih se je na Vodiški planini, sredi Jelovice, zbralo približno 8.000 ljudi, med njimi družbeni in politični delavci ljubljanskega okraja in številni borci revolucije s spomenicami in odlikovanji na prsih.

Na proslavi je govoril državni podsekretar v zveznem sekretariatu za industrijo Vinko Hafner. [...] Slovesnost ob dnevu borca pa so združili tudi z otvoritvijo partizanskega doma na Vodiški planini. Član predsedstva ZZB NOV ljubljanskega okraja Ivan Bertoncelj je v pozdravnem govoru poudaril:

-- Dom, ki ga danes odpiramo, ne bo samo okrevališče borcev naše revolucije, temveč tudi pomemben spomenik dogodkov iz narodnoosvobodilne borbe. Gradnja doma je bila tesno povezana z gradnjo ceste – najprej od Bodlajke do Vodic ter končno do doma. Izreči je treba priznanje kolektivu gozdnega gospodarstva Bled in zahvalo vsem kolektivom, zavodom in ustanovam, ki so s svojimi prispevki omogočili dograditev partizanskega doma.
Po pestrem kulturnem programu, ki so ga izvajali pevski zbor »France Prešeren« iz Kranja, pevski zbor »Svobode« iz Krope, recitatorji in godba na pihala kranjske »Svobode«, se je slovesnost spremenila v ljudsko rajanje.

Srečavali so se borci, ki se morda že leta niso videli. Pripovedovali so svoja doživetja in se spominjali 418 tovarišev, ki so padli na Jelovici za boljše življenje in svobodo. &amp;mdash; V. Černelč

*'''Dom na Vodiški planini.''' [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_13.pdf ''TV-15'', št. 13]. 
*[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-O9ZUU42Z Posnetek članka v ''Delu'' 5. julija 1963]
*[http://slov.si/doc/znacka_vodice.jpg Značka ob otvoritvi Partizanskega doma na Vodiški planini]
*[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-XKEKVCUI Plakat Otvoritev partizanskega doma: Jelovica, Vodiška planina, 4. julija 1963]

'''Izlet po poteh partizanske Jelovice.''' Vojaški vojni invalidi v veselem razpoloženju na Vodiški planini. Člani krajevne organizacije vojaških vojnih invalidov iz Bitnja in Žabnice so priredili v nedeljo, 12. julija, enodnevni izlet po poteh partizanske Jelovice. S posebnimi avtobusi so se odpeljali že v zgodnjih jutranjih urah. Pot jih je vodila preko Škofje Loke do znane partizanske vasice Dražgoše, kjer je bila po predvidenem programu prva postaja. Pred zadružnim domom so jih sprejeli predstavniki krajevne [...] 
([https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_31.pdf ''TV-15'' 1964, št. 31,] s sliko pohodnikov na Vodiški planini)

'''Spominska plošča na Vodiški planini na Jelovici.''' Poleg drugih slovesnosti, ki so bile na dan vstaje, dne 22. julija, v radovljiški občini, je bila v prvih popoldanskih urah tega dne skromna, toda zato tem bolj ganljiva slovesnost tudi na Vodiški planini na Jelovici, ob kateri je predsednik ZZB NOV občine Radovljiva tov. Janez Strgovšek odkril na nedavno dograjeni zgradbi Partizanskega doma (1118 m nadmorske višine) spominsko ploščo pred kratkim umrlemu Ivanu Bertonclju - Johanu, glavnemu pobudniku za zgraditev te nove počitniške postojanke borcev NOV sredi čudovitih gozdov partizanske Jelovice. Tovariš Janez Strgovšek je ob tej priložnosti podrobno orisal tudi vso bogato predvojno in medvojno revolucionarno zgodovino partizanske Jelovice, še posebej pa Vodiške planine, kjer stoji danes novi Partizanski dom, in njene neposredne okolice. ([https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf ''TV-15'' 1966, št. 30])

*[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf '''Partizanski dom na Jelovici.''' ''TV-15'' 1973, št. 17-18.]

{|
|[[File:Poštni žig Partizanski dom na Vodiški planini, Kropa 1963.jpg|thumb|400px|Poštni žig Partizanski dom na Vodiški planini, Kropa 1963]] 
|}

&lt;hr&gt;
'''Za naprej'''

*[https://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/15908610_1976_51_L.pdf Prijetno počutje na Vodiški planini GG 2. 7. 1976]

&lt;hr&gt;


Nazaj na [[Spominska soba na Vodiški planini]]</text>
      <sha1>bolqvwhvv6irnqj8zisr8nh0n49tfyd</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Kovači v partizanih</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4309</id>
    <revision>
      <id>86119</id>
      <parentid>86018</parentid>
      <timestamp>2026-11-02T10:28:04Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Župančičevi kovači */</comment>
      <origin>86119</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="148341" sha1="qziiligp840g92bhh4kzx8vs21cruun" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi, v delu!
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev (1868–1930).&lt;ref&gt;[[:w:ru:Шкулёв, Филипп Степанович|Шкулёв, Филипп Степанович]]. Wikipedija.&lt;/ref&gt; Komsomolci so jo razširili med delavce v besedilnih in melodijskih variantah. K nam je prišla v esperantskem prevodu. Slovenski prevod je nastal med političnimi zaporniki v kaznilnici v Sremski Mitrovici. Prevod je bil objavljen v ''Partizanskih pesmih'' 1943, str. 13, in v mnogih drugih partizanskih pesmaricah. Ruski napev so priredili skladatelji Rado Simoniti, Radovan Gobec in Slavko Mihelčič. Pela se je med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa. Njeni verzi se najdejo tudi na kakšnem partizanskem nagrobniku.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &amp;mdash; ''Slovensko pesništvo upora'', 2. knjiga, ''Partizanske''. Ur. Boris Paternu idr.  Novo mesto: Dolenjska založba, 1995, 643. &amp;mdash; [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/7592/ Pirkovičevi.]Patizanstvo.si.&lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol.&lt;ref&gt;Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148. &amp;mdash; Šmitek 2004: 151.&lt;/ref&gt; V ''Pohorskih bajkah'' Jožeta Tomažiča (1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Šmitek 2004: 152).

&lt;blockquote&gt;
Kovač dokonča tisto, kar je zemlja pustila nedokončano ... Z ognjem ima kovač moč odpraviti čas in pospešiti naravno preobrazbo snovi. (Mircea Eliade, ''Forgerons et alchimistes'', 1956)&lt;ref&gt;&quot;The smith completes what the earth left unfinished... By wielding fire, the smith has the power to eliminate time and accelerate the natural transformation of matter.&quot;&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Podoba peči se lahko uporablja za negativne ali pozitivne vidike spodnjega sveta. Negativni ali demonski svet je tradicionalni pekel, ki je peč z vročino brez svetlobe. Pozitivni svet so purgatorij oz. talilni lonec, iz katerega odrešeni izstopijo prečiščeni kot kovina v talilnici. [...] Čistost duhovnega telesa je včasih simbolizirana s kovino. (Northrop Frye: ''Words with Power'', 1990)&lt;ref&gt;&quot;The image of the furnace may be used for either the negative or positive aspects of the lower world. The negative or demonic world is the traditional hell which is a furnace of heat without light. The positive one is purgatorial, a crucible from which the redeemed emerge purified like metal in a smelting operation. [...] the purity of the spiritual body is sometimes symbolized by metal.&quot;&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

====Kovač Martin Krpan====

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, da zna kovati tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (pomislimo samo na naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' (1956) in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres (npr. ''zanetiti kres upora''). Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. 

S svojo dvojno naravo Krpan kot slovenski arhtipski kovač ustreza dvema platema kovača pri Northropu Fryu (1979), demonični in apokaliptični (odrešenjski). Ker je kovaštvo v zgodovini služilo predvsem izdelavi orožja za vojno, je lik kovača povezan z demoničnimi silami, podzemljem in uničenjem. Po drugi strani pa kovaško delo predstavlja prečiščevanje sveta, plemenitenje materialne energije in odrešenje. Med Fryevimi štirimi prostorskimi arhetipi (gora, vrt, jama, peč) kovači pripadajo slednjemu, ki simbolizira ukrotitev materiala, znanost, tehnologijo, preobrazbo elementov s pomočjo ognja ter alkimistični proces prečiščevanja skozi umetnost in trpljenje. Kovaško nakovalo in meh simbolizirata ustvarjalni napor umetnika.

====Kovači v slovenski književnosti====

V slovenskem leposlovju kovač ni redka figura, srečamo ga v ljudskih pesmih in pravljicah (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja ...), zlasti v proletarski poeziji (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač). Pomembno vlogo imajo v povestih in romanih Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič.

V povesti Franceta Bevka ''Gmajna'' (1933), ki je izšla pri Goriški matici, se kovač Gregor Mežon poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem: &quot;Nato je vzel železo iz žerjavice, koval, da s je vse stresalo. Kakor da bije kmete in zemljemerce&quot;. &quot;Njegova uporna, bojevita nrav in sirovo življenje sta ga skovala v možatega, odločnega borca za skupne pravice. O pravici je spoznal v smislu našega trdega veka: „S palico si jo je treba izklatiti.&quot; Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;), v evforiji pobije nasprotnika in gre v uporu do konca: utrdi se v svoji
bajti, strelja na orožnike in se obesi, da jim ne bi padel živ v roke. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, težje pa presodimo kovačev konec: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje (táko bi jo dojeli napredno usmerjeni) ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;) &amp;ndash; tako bi jo dojemali konservativno usmerjeni.

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

====Župančičevi kovači====

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta v pesmi Kovaška (''Prvi majnik'' 1901) kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...
&lt;/poem&gt;

Pogosto se recitira njegova pesem Žebljarska (LZ 19012, ''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 
|}

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
:Plamen, ki vas ogreva, 
:tudi mene obseva; 
:vroč sem od njega in svetal, 
:kakor bi skupaj z vami koval. 
:O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
:1947
&lt;/poem&gt;

Rokopis v zapuščini ima drugačen besedni red:

&lt;poem&gt;
:Plamen, ki vas obseva, 
:tudi mene ogreva; 
:ves sem od njega vroč in svetal, 
:kakor bi z vami skupaj koval. 
&lt;/poem&gt;

Delovna verzija rokopisa je bila iz treh verzov, zaključek se je glasil

&lt;poem&gt;
:&lt;s&gt;kakor bi z vami koval&lt;/s&gt;
:da sem od njega ves vroč in svetal. 
&lt;/poem&gt;

V rokopisni Župančičevi zapuščini se nahajajo še štirje verzi, nastali verjetno za isto priložnost: 

&lt;poem&gt;
:Plamen sije, plamen greje,
:zlato seme v zemljo seje &gt; zlate iskre v zemljo seje,
:zlate zvezde nébu vžiga,
:radostno v bodočnost šviga.
&lt;/poem&gt;

Navesti je treba še en nedokončani poskus posvetila kovačem:

&lt;poem&gt;
:Tako je vroč in tako žari &amp;ndash;
:ne ločiš, kaj je plamen, kaj je kri,
:pod rokó je kakor plamen,
:pred očesom kakor kri
:pod roko
&lt;/poem&gt;

Kroparji so prosili Župančiča za prispevek v časopisu ''Plamen'' ob 50-letnici zadruge (Zadrugar 16. 11. 1945). Župančič je govoril v Kropi na drugem partizanskem dnevu 18. 8. 1946 (Kroparski vigenjci, ''Veš poet svoj dolg?'', 1948: 120). Ohranjeno je še voščilo žebljarjev Župančiču ob njegovi 71-letnici 21. 1. 1949. 

Govor velja navesti kar v celoti:

xxx


'''Ivan Cankar''' je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva, ki so ga simbolno reprezentirali prav kovači.

====Kovači v slovenskem jeziku====

V kako veliki meri je kovaški poklic vpet v slovensko življenje, družno z asociacijami na uporništvo, govori Kovač, ki je sedmi po pogostnosti, skupaj z izvedenimi priimki (Kovačič, Kovačevič, Kovič, Šmid, Schmid, Šmitek ...) pa se uvršča še višje.  Kovač je tudi najpogostejši med priimki, ki označujejo dejavnost osebe.&lt;ref&gt;Drugi taki priimki so Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar itd.&lt;/ref&gt;

--- Fraze in pregovori s kovači.


'''Literatura'''

*Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982.
*Northrop Frye: ''Anatomija kritike''. Zagreb: Naprijed, 1979.
*Miran Hladnik: ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: FF, 2014.
*Milko Matičetov: xxx 
*Jože Pogačnik: (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega)
*Zmago Šmitek: ''Mitološko izročilo Slovencev''. Ljubljana: Študentska založba, 2004.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

====Vigenjci====

{|
|[[File:Mimi Malenšek, Vigenci, Glas Gorenjske 1957.jpg|thumb|Mimi Malenšek, Vigenci, Glas Gorenjske 1957]]
|[[File:Mimi Malenšek, Vigenjci, 1978.jpg|thumb|Mimi Malenšek, Vigenjci, 1978]]
|}

Tule je povzetek romana ''Vigenjci'' do strani 45, kot ga je po kosih napravila umetna pamet. 

Roman ''Vigenjci'' (prvič objavljen v letih 1957/58) je obsežno družbenozgodovinsko delo slovenske pisateljice Mimi Malenšek. Zgodba je postavljena v konec 19. stoletja v Kropo, znamenito gorenjsko kovaško središče. Izraz »vigenj« pomeni kovaško delavnico oziroma odprto ognjišče, roman pa realistično prikazuje propad malih, tradicionalnih obrtnih kovačev in žebljarjev pred neustavljivim naletom industrializacije, modernih fužin in kapitalističnega načina proizvodnje.

Zgodba se odpre v mrzlem, zimskem času s pokopom kroparskega kovaškega mojstra Aleša Gašperina. Njegova smrt simbolizira začetek konca za ugledno, a močno zadolženo kovaško družino. Na pogrebščini v starinski in nekoč mogočni Gašperinovi hiši se zbere številna žlahta. Med njimi sta rajnikov svak Zgonc iz Kamne gorice (oblasten, preračunljiv kovač in posestnik) ter pokojnikov svak, lokalni duhovnik gospod Filip. Po pogrebu prisotni tiho razmišljajo o tem, kako je stari Gašperin »zavozil« premoženje. Čeprav je prevzel bogato kovaško zapuščino, je zaradi slabih časov, nepodjetnosti in goljufij preprodajalcev počasi izgubljal premoženje. Trg Kropa se sooča s krizo: kupčija z žeblji stagnira, mladi kovači odhajajo v Nemčijo in Ameriko, v domačih vigenjcih pa ostajajo le še stari obrtniki. 

Glavno breme propadajoče obrti pade na pokojnikovo hčerko, petintridesetletno Ano Gašperin. Ana je izobražena, saj jo je oče poslal v samostansko šolo, vendar je krhka, »gosposka« in povsem neizkušena v vodenju kovaškega posla. Njen mlajši brat Aleš je še študent v Ljubljani; nima kovaških izkušenj, z očetom sta si bila skoraj tuja, zato se takoj po pogrebu vrne k študiju. Ana po očetovi smrti ugotovi, da je v hiši ostalo le nekaj drobiža. Oče je umrl brez oporoke, vse njegove poslovne skrivnosti in dolgovi pa so zaklenjeni v veliki knjigi v njegovi pisarni. V hiši živi še stari stric Miklavž, dobrodušen kovač, a nagnjen k pijančevanju, ki ni sposoben samostojno voditi posla. 

Prvi stisko osamljene Ane izkoristi stric Zgonc. Ponudi ji posojilo 100 goldinarjev za kritje stroškov pogreba in takoj predlaga, naj mu v najem odda spodnji, manjši Gašperinov vigenj. Delo v njem naj bi prevzel njegov najstarejši sin Dominik, ki je ravno odslužil vojaščino. Stric Miklavž temu ostro nasprotuje, saj sovraži Zgončevo grabežljivost, in opozarja, da je spodnji vigenj eden najboljših v Kropi (nekoč je v njem delalo tudi po dvajset mož). Kljub temu Ana v stiski sprejme Zgončev denar, kar deluje kot predhodna privolitev v najem. 

Po sedmini se Ana sama v mrazu s sanmi odpelje v Selško dolino k stricu duhovniku Filipu, da bi ga prosila za nasvet in finančno pomoč. V varnem zavetju župnišča pa jo čaka nov šok. Stric Filip ji razkrije resnično finančno stanje: na Gašperinovi hiši in zemlji je že več kot deset let vknjižen dolg mestni posojilnici v višini 7000 goldinarjev, obresti pa se še naprej kopičijo. Filip skritizira njeno prenagljeno odločitev, da odda spodnji vigenj Zgoncu za pičlih tristo goldinarjev. Pove ji, da je imel sam drugačne načrte: s fužinarjem Globočnikom (vplivnim industrialcem, ki ima najmodernejši plavž na Kranjskem) se je že dogovarjal, da bi ta vzel v najem oba Gašperinova vigenjca za pošteno najemnino. S tem denarjem bi posojilnica dobila obresti, Ana in brat pa bi imela zagotovljeno preživetje. 

V pogovoru med Ano in stricem Filipom se razkrijejo globlje družinske rane. Filip obtožuje pokojnega Gašperina, da je bil slab gospodar, ki je s svojo prevzetnostjo uničil življenje Anini materi. Hkrati se izve, da je stari Gašperin v preteklosti zavrnil Globočnikovo snubitev – Ana bi lahko postala bogata gospa, a je oče ponudbo trmasto zavrnil. Medtem ko želi stric Filip rešiti nečaka tako, da bi Gašperinovo posest sčasoma v celoti prepustili modernemu kapitalu (Globočniku), se v Ani prebudi ponos. Kljub temu da uradno še nima lastninske pravice (ker zapuščinska razprava še ni opravljena), se odločno upre: »Nočem, da bi naš dom prišel v tuje roke, ne v Globočnikove in ne v katere druge!« 

Pripravljena se je odpovedati svojemu deležu v korist brata Aleša, samo da bi hiša in kovaško ime (ki je starejše od same zgradbe) ostala v družinskih rokah. Stric Filip, presenečen nad njeno nenadno trmo in strastjo, nekoliko popusti in obljubi, da bo poskusil pri mestni posojilnici doseči odlog plačila dolga. (do strani 45)

&lt;!--

Tretje poglavje

Ana po pogovoru s stricem Filipom dovoli Dominiku, da za eno leto vzame v najem spodnji Gašperinov vigenjc. Dominik se takoj loti dela in se izkaže kot zelo podjeten in praktičen človek. V zapuščeni in zanemarjeni kovačnici najprej uredi orodje in ognjišče, nato pa razmišlja, kako bi pridobil dobre delavce in naročila. Pri tem se pokaže njegova bistvena razlika od pokojnega Gašperina: Dominik je pripravljen tvegati, delati in predvsem kupčevati, saj razume, da brez naročil in trga tudi dobra kovačija ne more uspevati.

V krčmi pri puklastem Blažku sliši, da je Rant svojim kovačem znižal plačilo. Takoj prepozna priložnost in ponudi delo Voltrešču, izkušenemu in močnemu kovaču. Voltrešč ponudbo sprejme, Dominik pa mu celo izplača predujem, da utrdi njun dogovor. S tem si Dominik pridobi prvega res sposobnega delavca in hkrati pokaže, da zna ravnati z ljudmi in denarjem.

Miklavž je sprva nezaupljiv in užaljen, ker mu mladi Dominik ukazuje, vendar se postopoma sprijazni z njim. Ob Dominikovi podjetnosti se v njem celo prebudi ponos na kovaštvo in odloči se, da bo spet resno delal ter opustil pitje.

Četrto poglavje

Četrto poglavje se dogaja na pustni torek, ko je Kropa kljub revščini in težkim razmeram polna življenja. Ana pripravlja pustno pojedino, po trgu hodijo berači in maškare, v ozadju pa se kaže velika socialna razlika med nekdanjim blagostanjem Gašperinovih in sedanjim pomanjkanjem.

Dominik je medtem že postal pomemben človek v hiši. Njegova podjetnost in samozavest Ani ugajata, saj se zdi, da je v Gašperinovo hišo prinesel nov način življenja. Ana ga začne gledati z vse večjo naklonjenostjo. Ob skupnem večeru se med njima pojavi tudi močna, čeprav še neizrečena privlačnost. Ana se sama pri sebi sprašuje, kaj pomenijo njegova bližina, dotik in pogled.

Vrhunec poglavja je pustna zabava, na kateri pride do spopada med Kropečani in Kamnogoričani. Maškarada s slamnato nevesto je uperjena proti bogatemu Rantu, nato pa se norčevanje sprevrže v pravi pretep. Dominik se sprva zabava, toda ko njegov brat Štefan pride v nevarnost, poseže vmes in ga reši pred Rantom, ki ima v rokah nož. S tem si Dominik sicer pridobi še več sovražnikov, vendar se pokaže njegova odločnost in pripravljenost braniti svoje ljudi.

Na koncu se pustno razpoloženje umiri. Ana je zadovoljna, ker je Dominik postal del njihovega življenja, hkrati pa se njena notranja vznemirjenost stopnjuje. Ko ji Dominik ob polnoči zaželi lahko noč, se začne spraševati, ali njegov pogled in dotik morda pomenita, da tudi on čuti nekaj do nje. Poglavje se tako konča z Aninim precej zmedenim spoznanjem, da se je v njej prebudilo čustvo, ki si ga skoraj ne upa priznati.

5. poglavje

Dominik se vse bolj uveljavlja kot podjetnik. V Gradcu si pridobi pomembno naročilo za železniško družbo in s tem dobi priložnost, da svojo kovačijo močno razširi. Ana ga pri tem podpira, njuna medsebojna privlačnost pa preraste v ljubezensko razmerje. Hkrati Ana postaja vse bolj ljubosumna na Polono, saj se boji, da bi Dominika izgubila.

6. poglavje

Dominik se z uspehom vse bolj oddaljuje od preprostega kovaškega življenja in želi postati pravi gospodar. Njegov vzpon spremljajo napetosti z drugimi kovači in z Rantom, medtem ko se Ana vse bolj zaveda, da je njena sreča odvisna od njega. V ospredje pride tudi Aleš, ki se vrne h kovaškemu delu in se zbliža z Rantovo hčerjo Marinko.

7. poglavje

Ana in Dominik se poročita, vendar je njuna svatba skromna in brez pravega veselja. Ana je noseča in kmalu po poroki rodi sina Pavla. Otrok prinese v hišo veliko sreče in za nekaj časa pomiri tudi napetosti med njenimi prebivalci. Medtem Dominik dobi veliko poslovno priložnost in začne razmišljati, kako bi naročilo razdelil med več kovačev.

8. poglavje

Aleš je zdaj mlad kovač in Rant ga želi poročiti s svojo hčerjo Marinko, tudi zato, da bi ga obvaroval vojaške službe. Medtem se Dominik in Aleš zaradi nasprotnih interesov znova zapletata v spore. Ko se moški odpravijo po seno, se Alešu na saneh pretrga vrv in doživi hudo nesrečo. Kljub prizadevanjem zdravnika umre. Njegova smrt močno prizadene Ano, Miklavž pa začne vse bolj odkrito sumiti, da nesreča ni bila naključna.

9. poglavje

Aleš se po šolanju vrne v Kropo in napove, da bi ostal doma ter se lotil kovaštva. S tem se takoj zaostri njegov odnos z Dominikom, saj oba čutita, da sta tekmeca za položaj v Gašperinovi hiši in vigenjcih. Aleš se pri delu hitro uveljavi, ob kovaški nedelji pa se zbliža z Rantovo hčerjo Marinko.

10. poglavje

Dominik po uspešni veliki dobavi še bolj verjame v svojo podjetniško prihodnost. Na kovaški nedelji pa se napetost med njim, Alešem in Miklavžem stopnjuje. Aleš se pridruži fantom, ki Dominiku iz maščevanja podžagajo veliko vodno kolo; Dominik jih zaloti in tako dobi nov razlog za sovraštvo do Aleša.

11. poglavje

Po sabotaži se Dominik zaplete v spor z Alešem, ki mu ne prizna pravice do vigenjcev. Aleš in Dominik se skoraj fizično spopadeta, Ana pa se zaman trudi pomiriti oba. Dominik se nato odpravi v Gradec in si pridobi veliko novo naročilo; ko se vrne, se odloči za Ano in prvič skupaj preživita noč.

12. poglavje

Ana ugotovi, da je noseča, in to pove Dominiku. Njegov odziv je precej hladen: bolj kot otrok ga skrbi delo in veliko naročilo. Kljub temu se dogovorita za poroko, Ana pa se sredi posta vda in sprejme, da bo morala svojo prihodnost povezati z njim. Na veliko noč se tiho poročita na Brezjah.

13. poglavje

Po poroki se Ani začne porod, ki se zaradi prezgodnjih popadkov razvije v dolgo in težko preizkušnjo. Ob pomoči žensk vendarle rodi sina Pavla. Otrok prinese v hišo novo veselje in za nekaj časa zbliža tudi ljudi, ki so bili prej sprti.

14. poglavje

Po Pavlovem rojstvu se razmere za nekaj časa umirijo. Dominik pa še naprej razmišlja predvsem o kupčiji in si prizadeva pridobiti velike posle; eno večje naročilo razdeli med manjše kovače in si s tem utrjuje položaj. Hkrati se Aleš zbliža z Marinko in Rant načrtuje njuno poroko, kar v Dominiku prebudi novo ljubosumje in predvsem strah, da bo Aleš postal njegov tekmec.

15. poglavje

Dominikovo sovraštvo do Aleša se stopnjuje. Ko Aleš preživi manjšo nezgodo s padcem z lestve, Dominik razmišlja, kako bi se ga lahko znebil. Pozimi se nato moški odpravijo po seno; Dominik namenoma poškoduje vrv na Aleševih saneh. Vrv se med vožnjo pretrga, Aleš se hudo ponesreči in kljub zdravniški pomoči umre.

Po Aleševi smrti Marinka v žalosti javno obtoži Ano in Dominika, da sta imela od njegove smrti korist. Miklavž sumi, da je Dominik povzročil nesrečo, vendar tega ne more dokazati. Ana pa iz Dominikovega vedenja prvič zares dojame, da je njen mož morda morilec; odločilno je, da resnice ne razkrije, predvsem zaradi otroka.

16. poglavje

Po Aleševi smrti Miklavž spet zapade v obup in pijančevanje. Spomladi pride velika povodenj, ki ogrozi Kropo in predvsem vigenjce. Miklavž se kljub svoji ostarelosti in izčrpanosti prebudi v nekdanjega sposobnega mojstra: skupaj z Dominikom in drugimi kovači organizira reševanje ter zgradijo jez, ki vigenjce obvaruje pred uničenjem.

Po rešitvi vigenjcev Miklavža premaga pljučnica. Pred smrtjo se zave, da je jez vzdržal in da so vigenjci spet rešeni. Ani izreče le še njeno ime, nato umre; Ana ostane sama z zavestjo, da ve strašno resnico o Dominiku, ki je ne more nikomur zaupati.

Če bi moral zadnjih osem poglavij stisniti v eno samo razvojno črto:
Alešev prihod → Dominikov poslovni vzpon → poroka z Ano → rojstvo Pavla → Aleševa ljubezen z Marinko → Dominikovo ljubosumje in umor → Miklavževa slutnja → povodenj in Miklavževa smrt.

To je pravzaprav zelo jasen lok, v katerem se roman iz zgodbe o vzponu mladega podjetnika postopoma spremeni v zgodbo o pohlepu, krivdi in razpadu družine.
--&gt;

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left|Mimi Malenšek (1919&amp;ndash;2012)]]

*ultra kratek CV Mimi Malenšek pod sliko

Rodila se je kot Mimica Konič v Dobrli vasi na Koroškem. Njena starša sta se spoznala med prvo svetovno vojno: oče je bil ranjeni avstrijski vojak iz Podbrezij, mama pa begunka. Zaradi stiske je mati trimesečno Mimi prinesla k očetu. Mimi je otroštvo preživela v Podbrezjah in matere nikoli ni spoznala, čeprav je ta poskušala navezati stike. Oče, ki je ob kmetovanju delal na Jesenicah v železarni, je dobil novo ženo, Mimi pa dva polbrata in polsestro. Za branje jo je navdušil oče. 

Obiskovala je gimnazijo v Kranju, dokler zaradi bolezni starih staršev ni šolanja prekinila. Napravila je trgovski tečaj in se zaposlila kot bančna uradnica pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani.

Pri devetnajstih letih se je poročila z Rihardom Malenškom, lastnikom tovarne pohištva v Ljubljani. Rodila sta se jima dva otroka, sin Danijel in hčerka Emilia. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v NOB, s svojim ilegalnim imenom Miška je podpisovala pesmi. Po vojni so tovarno nacionalizirali, Mimi se je posvetila pisateljevanju in prevajanju in 1947 vstopila v Društvo slovenskih pisateljev. Pokopana je v Podbrezjah, kjer so ji v parku znamenitih krajanov postavili doprsni kip.

Je najplodnejša slovenska pisateljica. Prvo povest Pesem polja je napisala pri šestnajstih letih za časopis zavarovalnice, kjer je delala, ''Naša moč''. Sprva je objavljala pod psevdonimom Mimica Zagorska in pod  dekliškim priimkom. V žanru zgodovinskega romana je po številu romanov in njihovem obsegu prvakinja. Lotevala se je vsem zgodovinskim temam: usodi Karantancev po Samovi smrti (''Bratstvo'', 1957), pokristjanjevanju (''Črtomir in Bogomila'', 1959), marčni revoluciji (''Marčni veter99, 1988), keltskemu Noriškemu kraljestvu konec 2. stoletja (''Noriška rapsodija'', 1968). 

V generacijskem romanu ''Minuta molka'' (1965) je predstavila pretrese, ki so jih med intelektualci prinesle prva svetovna vojna, boji za Koroško in Maribor, gospodarske krize pred drugo vojno, okupacija, partizanstvo in osvoboditev. 

''Vigenjci'' (1957/58, v knjigi 1978) predstavljajo industrializacijo kovaške obrti v Kropi (prehod iz majhnih kovaških ognjišč (vigenjcev) v industrijske plavže in obrate) in propad obrtnikov konec 19. stoletja, nadaljevanje so ''Skobci nad dolino'' (1985). S tovarniškimi temami se ukvarjajo ''Purgarji'' (1987) in ''Sinovi predmestja'' (1938). 

Mimi Malenšek je za svoje zgodovinske romane natančno preštudirala zgodovinske vir. Za svoje železarske in kovaške romane je pregledala arhivsko gradivo in krajevno kroniko Krope, Cehovska pravila, zapise o kovaških cehih, pravilih dela v vigenjcih in cesarskih patentih za izkoriščanje rudnikov in fužin, poslovne knjige in dolžnostne registre. V romanih mrgoli kovaških terminov. Upoštevala je ustno izročilo in pričevanja domačinov. 

*zanimivi citati

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt;

====Skobci nad dolino====

{|
|[[File:Mimi Malenšek, Skobci nad dolino.jpg|thumb|Mimi Malenšek, Skobci nad dolino]]
|[[:w:Slika:Skobci nad dolino.jpg]]
|}

*povzetek dogajanja
&lt;!--

Z veseljem — in hvala za tolažbo! 🙂 Tokrat sem šel še malo bolj na kratko. Skobci nad dolino imajo 15 poglavij; nadaljevanje lepo pokaže, kako se zgodba o Dominikovem vzponu iz Vigenjcev postopoma spremeni v zgodbo o njegovem notranjem in družinskem propadu.

1. poglavje

Dominik je na vrhuncu svoje moči in premoženja, vendar že čuti, da se časi spreminjajo. Tovarniška proizvodnja vse bolj ogroža kroparsko kovaštvo, zato se pojavi zamisel o delniški družbi. Dominik ji ne zaupa, predvsem zato, ker sluti, da bi v njej glavno besedo dobila Rant in Hetori.

2. poglavje

Dominik se vse bolj zaveda, da je pri odločanju sam, saj mu Ana in Pavel ne pomagata tako, kot bi želel. Pavel je že predstavnik nove generacije: zanima ga šola, gledališče in drugačno življenje, česar oče ne razume. Med očetom in sinom se zato začne tiha napetost.

3. poglavje

Pavel in Vida nastopata v šolski igri in njuna medsebojna naklonjenost postaja vse očitnejša. Pavel Vido ljubi, ona pa se boji, da je ne bo znal braniti pred Dominikom. V ozadju se nadaljuje boj kroparskih kovačev za oblikovanje nove družbe.

4. poglavje

Na ustanovnem sestanku se pokaže, da želita Rant in Hetori z delniško družbo predvsem utrditi svojo moč. Dominik zavrača njune pogoje in ostaja zunaj. Hkrati sinu pove, da bo moral prevzeti več odgovornosti in pomagati pri njegovem boju za obstanek kovačije.

5. poglavje

Dominik se vse bolj zaveda, da njegov poslovni svet ni več tako varen kot nekoč. Ob tem se razkrije tudi njegova moralna brezobzirnost: izkoristi mlado Marjeto, ki rodi njegovega otroka. Dekletu izplača denar in ji kupi hišo, vendar s tem ne more prikriti sramote in bolečine, ki jo je povzročil Ani.

6. poglavje

Dominik dobi veliko poslovno priložnost za dobavo ladijskih žebljev, vendar so pogoji za plačilo zelo neugodni. Ob velikem naročilu spozna, da se kovaštvo vse težje prebija skozi konkurenco tovarn. Poslovni uspeh, ki mu je bil nekoč samoumeven, postaja vse bolj negotov.

7. poglavje

Dominik poskuša svojo prihodnost zavarovati s Pavlovo poroko s Helo Herderjevo. V tem vidi predvsem poslovno povezavo med Zgončevimi in Herderjevimi. Pavel pa do Hele ne čuti tistega, kar pričakuje oče, in se vse bolj upira njegovim načrtom.

8. poglavje

Pavel dokončno pove, da se s Helo ne bo poročil: ona si ne želi življenja v Kropi. Dominik je razočaran, saj se mu sesuje velik načrt za prihodnost. Obenem se vse bolj zapleta položaj delniške družbe, ki se začne spopadati z izgubami in notranjimi nasprotji.

9. poglavje

Ana se vedno bolj zaveda, da je njeno navidezno urejeno življenje zgrajeno na molku in strahu. Še vedno jo preganja sum, da je Dominik povzročil Aleševo smrt. Hkrati dozori njena odločitev, da mora Pavel živeti po svoje in si izbrati ženo po lastni volji.

10. poglavje

V ospredje stopi Tonček, Dominikov nezakonski sin, ki odrašča v revščini in ve, kdo je njegov pravi oče. Kontrast med njim in Pavlom pokaže posledice Dominikovega ravnanja: eden od sinov odrašča kot bogati Gašperinov dedič, drugi pa kot otrok, ki mu je vstop v očetovo hišo prepovedan.

11. poglavje

Delniška družba zaide v resne finančne težave. Hetori in Rant se zaradi izgub hudo spreta, Hetori pa Rantu predloži obračune, ki razkrijejo njegove obveznosti in izgube. Rant je v popolnem obupu; še istega večera ga najdejo mrtvega v pisarni.

12. poglavje

Rantova smrt spremeni razmerje moči v Kropi in Dominik za trenutek misli, da se je znebil velikega tekmeca. Toda doma se njegov spor s Pavlom in Ano stopnjuje. Ana končno pomaga Pavlu in Vidi, da zapustita hišo in začneta svoje življenje.

13. poglavje

Pavel se želi osamosvojiti kot kovač. France Grošelj med manjšimi kovači začne organizirati Kovaško zadrugo, ki naj bi bila drugačna od Rantove in Hetorijeve delniške družbe. Pavel se ji pridruži, kar Dominika prizadene kot izdaja in ga dokončno postavi proti sinu.

14. poglavje

Dominik se zaradi Pavlove odločitve zlomi. V hudem prepiru z Ano prvič skoraj odkrito govori o tem, da bi Pavlu lahko storil kaj hudega. Ana mu v obupu zabrusi, da »nikogar več ne boš ubil«, s čimer razkrije, da ves čas ve za Aleševo smrt. Dominik nato odide s puško v gozd in poskuša narediti samomor.

15. poglavje

Dominika najdejo hudo ranjenega in ga rešijo. Po dolgem okrevanju se spremeni: postane mirnejši, prijaznejši in se približa Pavlu ter Kovaški zadrugi. Ana mu končno odpusti, čeprav ne pozabi njegove krivde. Nekaj let pozneje Dominik umre v spodnjem vigenjcu, kjer je nekoč začel svojo pot.

Če celotno povest skrčim v eno razvojno črto:
Dominikov vrh → prihod novega časa → Pavlova ljubezen z Vido → propad delniške družbe → Rantova smrt → Pavlova osamosvojitev → Kovaška zadruga → Dominikov zlom → sprava z Ano → smrt v vigenjcu.

In prav lep je zadnji obrat: v Vigenjcih Dominik postane gospodar vigenjcev, v Skobcih nad dolino pa se mora nazadnje naučiti, da jih ne more imeti samo zase. Ko to končno dojame, je že star in bolan, vendar je prav takrat prvič zares sposoben človeškega odnosa do drugih.

S tem pa sva, kot kaže, res prišla do konca. 🙂

--&gt;

*ilustrativen citat ali dva

*sliki knjižnih ovitkov romanov, še bolje kar izvod obeh romanov
*posnetek prvega nadaljevanja Vigencev v časopisu

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenjci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: [https://slov.si/doc/malensek_skobci.pdf ''Skobci nad dolino'']. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/1367F6BD-A8F7-4A02-B13D-7146E02F4E3E Aleš Smrekar]).&lt;ref&gt;Mogoče bi morali k petim likvidiranim prišteti še petokolonaša [https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Gabrijela Zupana] iz Lesc, ki je bil po rodu Kropar (''Po poti spominov'', 139).&lt;/ref&gt; 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Spominska soba na Vodiški planini 01.jpg|thumb|Spominska soba na Vodiški planini]]
|[[File:Spominska soba na Vodiški planini 02.jpg|thumb|Spominska soba na Vodiški planini]]
|[[File:Spominska soba na Vodiški planini 03.jpg|thumb|Spominska soba na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943]]
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Leš 1918-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji  Janko Leš 1918-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944]]
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Gartner 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Gartner 1903-1945 [https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Sistory: Frančišek,] pogrešan pri Škofji Loki]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Konrad Eržen 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji: Konrad Eržen 1912-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945]]
|Matija Gartner 1912-1945 [https://www.sistory.si/ww2/DC4093DC-8FB5-4488-94E5-D3EFB4FA0355 Sistory:] padel na Poreznu 24. 3. 1945
|}

==Vzporedna partizanska država==

{|
|[[File:Janko Berce, kurir G 12.jpg|thumb|Janko Berce, kurir G 12]]
|[[File:Simon Mihelič, kurir na postaji G 12.jpg|thumb|Simon Mihelič, kurir na postaji G 12]]
|[[File:Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko.jpg|thumb|Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF Kranj Jelovica.jpg|thumb|Okrajni odbor OF Kranj Jelovica]]
|[[File:OF v karavli Svoboda na Pečeh.jpg|thumb|Člani OF v karavli Svoboda na Pečeh]]
|[[File:OF Gorenjska 1944.jpg|thumb|OF Gorenjska 1944]]
|}

{|
|[[File:Krojaška delavnica v Kroparski gori.jpg|thumb|Krojaška delavnica v Kroparski gori]]
|[[File:Partizanska delavnica na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska krojaška delavnica na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Čevljarska delavnica Mačkovina.jpg|thumb|Čevljarska delavnica Mačkovina]]
|}

{|
|[[File:Partizanska ambulanta na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska ambulanta na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Gospodarska komisija kranjskega okrožja.jpg|thumb|Gospodarska komisija kranjskega okrožja]]
|}

{|
|[[File:Borke Prešernove brigade.jpg|thumb|Borke Prešernove brigade]]
|[[File:Štab Gorenjskega vojnega področja 1945.jpg|thumb|Štab Gorenjskega vojnega področja 1945]]
|[[File:Štab Gorenjskega odreda maj 1943.jpg|thumb|Štab Gorenjskega odreda maj 1943]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF na Pečeh.jpg|thumb|Okrajni odbor OF na Pečeh]]
|[[File:Gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Štab komande mesta Kranj.jpg|thumb|Štab komande mesta Kranj]]
|}

{|
|[[File:Okrajna gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Okrajna gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Rajonski odbor OF Jelovica.jpg|thumb|Rajonski odbor OF Jelovica]]
|[[File:Prvi dnevi osvoboditve.jpg|thumb|Prvi dnevi osvoboditve]]
|}

{|
|[[File:Prevoz hrane partizanom nad Kropo.jpg|thumb|Prevoz hrane partizanom nad Kropo]]
|[[File:Partizanska transportna četa, ki je nosila orožje iz Martinj Vrha v Kropo marca 1944.jpg|thumb|Partizanska transportna četa, ki je nosila orožje iz Martinj Vrha v Kropo marca 1944]]
|[[File:Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944.jpg|thumb|Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944]]
|}

{|
|[[File:Smučarske tekme v Cerknem 1945.jpg|thumb|Smučarske tekme v Cerknem 1945]]
|[[File:Kropa 1943.jpg|thumb|Kropa 1943]]
|}

===Dokumenti in plakati===

{|
|[[File:Delavci Oberkranja mislite na Kroppo.jpg|thumb|Delavci Oberkranja mislite na Kroppo]]
|[[File:Plakat za talce na Lancovem.jpg|thumb|Nemški plakat o streljanju talcev na Lancovem 17. 10. 1941]]
|[[File:Nemški plakat o streljanju talcev v Lipnici.jpg|thumb|Nemški plakat o streljanju talcev v Lipnici 19. 4. 1943]]
|}

{|
|[[File:Gesla za letake OF 92.jpg|thumb|Gesla za letake OF: slovansko bratstvo, zahodni zavezniki, ruski junaki, z Rdečo armado na Berlin]]
|[[File:Gesla za letake OF.jpg|thumb|Gesla za letake OF]]
|[[File:Živela rdeča armada.jpg|thumb|Živela Rdeča armada, rešiteljica človeštva pred fašističnim nasiljem]]
|}

{|
|[[File:Partijsko spričevalo za Vinka Šmitka 1943.jpg|thumb|Partijsko spričevalo za Vinka Šmitka 1943]]
|[[File:Poziv za mobilizacijo 1943.jpg|thumb|Poziv za mobilizacijo 1943]]
|[[File:Partizanska propustnica za Franca Gašperšiča, 1945.jpg|thumb|Partizanska propustnica za Franca Gašperšiča, 1945]]
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bila izvršena takoj blizu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju v Bistri obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titove dežele.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

»Odprto telovadišče, kjer smo imeli med drugim tudi kroge, je bilo ograjeno. Prvi športni podvih vsakega mladega Kroparja je bil, da je preplezal to ograjo. Potem se je stvar kar stopnjevala. Sledilo je igranje v mivki pod krogi, kasneje plezanje po drogu. Višek je bil, če je kdo dosegel kroge in se nanje slovesno obesil. Če so nas opazili starejši fantje, smo pa še tekli, da nas niso nabili. Otroci smo na igrišču vse razmetali pa tudi pokvarili, zato so nas preganjali. Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče dachavski interniranec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

{|
|[[File:Justin Ažman.jpg|thumb|Justin Ažman v 30. letih]]
|}

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz).&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;&lt;/blockquote&gt;

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.
*Saša Florjančič: [Zapisi Justina Ažmana iz Krope v koncentracijskem taborišču Dachau], ''Vigenjc'' 15 (2015). &lt;!-- št. 29 363 --&gt;

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|350 px|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar 02.jpg|thumb|200 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar]]
|}

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar 03.jpg|thumb|150 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Dnevniki Lojzeta Jožeta Žabkarja.jpg|thumb|Delček Žabkarjevih dnevnikov v uredništvu Boža Flajšmana]]
|[[File:Lojze Žabkar, Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983.jpg|thumb|Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982]]
|}

Jože Žabkar se je rodil 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki gozdnemu čuvaju Alojzu in Mariji. V letih 1923–31 je hodil v klasično gimnazijo v Ljubljani in po maturi stopil v križniški red. Po noviciatu 1931–2 na Dunaju je med letoma 1932 in 1934 na jezuitski univerzi v Innsbrucku študiral teologijo in filozofijo, 1934–37 pa v Ljubljani teologijo. 1937/38 je bil kaplan v Metliki, 1938 je služil vojaščino, 1938–1941 je bil ravnatelj Vajeniškega doma v Ljubljani, 1941–1943 kaplan in do 1969 župnik v Črnomlju. Ker so njegovi dijaki med prvimi odšli v partizane, se ga je prijel vzdevek »rdeči kaplan«. Nazadnje, do smrti 1983, je bil župnik v Kropi, kamor ga je nadškof Pogačnik prestavil kljub množičnemu nasprotovanju črnomaljskih vernikov. Zelo se je priljubil tudi faranom v Kropi.

Kot krščanski socialist je objavljal v ''Delavski pravici'' in njeni prilogi ''Polet''. Takoj v začetku okupacije se je vključil v OF. V Črnomlju in okolici je pomagal organizirati partizansko šolstvo in februarja 1944 ustanoviti versko komisijo pri SNOS. Uporniški Žabkar je bil med vojno kritičen do nepotrebnega partizanskega nasilja nad nasprotniki, po vojni pa je bil v konfliktu z nadrejenimi cerkvenimi oblastniki. Po osvoboditvi je bil leta 1949 soustanovitelj in član duhovniškega Ciril-metodijskega društva. Predaval je ob 400-letnici slovenske knjige (''Organizacijski vestnik CMD'' 1951), v KMD 1984 je pisal o cerkvi med NOB na osvobojenem ozemlju, objavljal je tudi v ''Družini'', ''Novi poti'' idr. Prejel je visoki državni priznanji: 1959 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. 2020 mu je belokranjsko muzejsko društvo v Črnomlju odkrilo spominsko ploščo; cerkev je postavitev plošče ovirala.

Pesmi in kratko prozo je pisal in objavljal že v gimnazijskem glasilu, pred vojno v ''Domu in svetu'', ''Kresu'', ''Mladiki'', ''Naši zvezdi'', ''Rasti'', ''Vigredi'', po vojni v ''Novi poti'', ''Glasniku Slovenskega duhovniškega društva'' idr. Čeprav je imel že pred vojno pripravljeni zbirki pesmi ''Metlika, mesto ob Kolpi'' (1937) in ''Dnevi na jugu'' (1938), je samostojno zbirko objavil šele 1981. Naslovil jo je ''Brevir moj v travi'' (spremna beseda Boris Paternu; ocene D. Voglar, ''Borec'' 1982, 411–2; M. Košir, ''Dnevnik'' 1981, št. 349; M. Novak, ''Delo'' 1981, št. 297; ista, ib. 1983, št. 43; T. Bohinc, ''Glasnik Slovenskega duhovniškega društva'' 1982, 33–4; B. Štih, ''Dnevnik'' 1982, št. 42). Zanjo je prejel 1983 Kajuhovo nagrado. Zbirka je izbor Žabkarjeve partizanske in domovinske poezije, ki je zrasla iz osebnih doživetij v Beli krajini in na Dolenjskem. Žabkar je v njej iskreno veren in poln zaupanja v pravičnost življenja in plemenitost preprostih ljudi. Pripravljal je nadaljevanje partizanski pesmi pod naslovom ''Zbudil bom jutranjo zarjo''.

V rokopisu je ostala tudi pesniška zbirka ''Železna vezenina'' s 70 kroparskimi pesmimi, ki jo je, vse se tako zdi, načrtoval za svojo sedemdesetletnico in jo popravljal še nadaljnja tri leta, dokler ga ni 23. junija 1983 v Ljubljani prehitela smrt.

&lt;!-- '''Viri za geslo Franceta Pibernika v SBL''': J. Grgič, ''Delo'' 1983, št. 149 (s sliko); M. Gregorčič, ''Večer'' 1983, št. 57 (s sliko); B. Kocjan, ''Družina'' 1983, št. 30; J. Gregorič, KMD 1984, 122–3 (s sliko); intervju v ''Glasu'' 1980, št. 33/4 (D. Sedej). --&gt;

====Na Jelovici 1970====

&lt;poem&gt;
Tu padla dva sta borca,
prav na tej škrbini
dala na oltar 
življenji mladi domovini.

Avgusta petega,
v letu prvem vstaje
Cankarja brigada
tu se je rodila.
Svobode kal
v gozdovih teh
v strahotnih dneh je vzklila.

Modrina encijana me zastira,
požira pot me skalnata,
volčje črešnje
teloha belino nasledile,
sesajo me naročja bukovih gozdov,
z Vodic me pelje pot domov.

Križ lesen in Križani na njem,
Bog vedi, kdaj se je podrl:
nema priča na križpotju,
zadet od krogle 
partizan je tu umrl.

Vodice, 20. maja 1970.
Lojze Jože Žabkar
&lt;/poem&gt;

====[[:w:Joža Bertoncelj|Joža Bertoncelj]]====

&lt;poem&gt;
Kdor samo to premišljuje,
kje in kaj bi pojedel,
kar se med palcem
kazalcem premika,
kar gre v trebuh po grlu,
več vreden ni,
kakor tisto,
kar se iz njega scedi.
Pobral je železo na cesti,
ga v ognju,
vigenjcu svojem zmehčal,
križ in na križu
Gospoda skoval:
&quot;V imenu Očeta in Sina,
v hišo krščansko
potuj, umetnina!&quot;

Pljunil pred njega možak je,
za zbito železo
da dal bi stotake,
škoda bi bilo:
zanje dobiš v gostilni
obilno kosilo!&quot;
Za kruh naš vsakdanji
Bog bodi zahvaljen!
Če v potu obraza
v železo sem martro božjo vkoval,
nerad bi bedaku pod ceno
jo zdajle prodal!
&quot;Pri ješi se mojster
s kladivom, hrust, je zravnal
in dodal:
&quot;Če zdi se premalo,
pljuni pred mene ponovno!
Nič večje od tebe
za to ne bo govno!
&quot;Segel v žep je ponosno,
ponudil možaku prijazno:
&quot;O lepem vedenju
knjigo za dinarje tele naroči!
[[:w:Mirko Mahnič|Mahničev Mirko]] vesel,
še lepšo bo zate napisal.
Čas pa tvoj pljunek
na mojem bo križu izbrisal.&quot;
&lt;/poem&gt;
Kropa, 15. oktobra 1973&lt;br&gt;
Lojze Jože Žabkar

(''Železna vezenina'')

====Železni Kristus====
&lt;poem&gt;
Na razstavi svetovni
zlato dobil je odličje
mojster železa
Joža Bertoncelj:
Kristus s povešeno glavo,
še in še jo poveša,
kakor žebljarji skozi stoletja,
od kovanja in rodnje
sključene matere kroparske
s sadom telesa v naročju,
daleč premalo dajale so njive
kruha in mleka na Stočju.

Prsti od kladiv so zviti,
v ročaj se leseni zažrli,
trde komaj načeli
v zemlji, za Lenartom svetim,
v grobu so črvi.

Kristus s povešeno glavo,
križ kraj njega leseni
na steni v kapeli,
stotine žebljev vseh vrst
vanj so zabiti,
stkane v mrežo
železne so niti,
nam in zanamcem v spomin,
Kroparski Kristus –
v trdo železo vkovan
je mož bolečin.

Prikloni se romar moderni
kot na razstavi na steni,
Ta Kristus, ti žeblji skovani,
daleč, daleč že so za nami:
standard moderni
trpljenje je daleč odrinil.
Bog nas obvaruj,
da bi spomin na kovanje
v stoletjih za nami izginil.

Kropa, 18. 1. 1982.
Lojze Jože Žabkar
&lt;/poem&gt;

====Železni oltar v Kropi====

&lt;poem&gt;
V oči se iskremu zapikajo ognjene,
med koksom se žarečim
cvre železo,
mehko kot testo
pod kleščami se zvija:
kaplje znojne ga hladijo,
udarci kladiva
naprej, naprej
se kar vrstijo.

Za kosom kos
ustvarja vezenino,
za božjo čast,
za farno še družino.
&quot;Kako je dober Bog,
da dal je tem pestem
tako posrečeni objem
kladiva težkega,
in da je klešč prijem
tako prečudno vešč!&quot;

Kot klekljarice svila
previja se v oblike
železnina,
kako kar raste
iz rok kovaških
čudežna iz jekla
vezenina!
Bog sam v sledenje teh,
oblikovno navzoč,
duha razširil je
prostranosti obroč,
prelil vesolja je širino
v to prelepo čipko –
mrtvega železja vezenino.

Kropa, 19. maja 1971.
Lojze Jože Žabkar&lt;/poem&gt;

====Mojih sedemdeset let====

&lt;poem&gt;
Ničla sem pred Bogom,
to bolj sam vem, kot drugi,
po svoji,
na svet priromal sem zaslugi.
Zabijal vso mladost
mi oče je v betico,
sveto, enkratno resnico:
&quot;Roke za vsako delo,
usteca za vsako jelo!
&quot;Vse do križa sedmega
me spremlja ta maksima,
včasih več, včasih manj
se dejstvo rima!

Kovačeve roke
vitre železne krivijo,
vez za vezjo,
spojka za spojko,
vežejo plašček
stekleni posodi,&lt;ref&gt;UI je takole razložila ta plašček: &quot;Plašček za stekleno posodo v kovaškem in tradicionalnem žargonu pomeni okrasni ali zaščitni kovinski preplet, ki obdaja steklenico. V širšem smislu gre za tradicijo opletanja steklenic (pletenk ali demižonov). Medtem ko so se pletenke običajno opletale z vrbinimi vitrami, šibjem ali leskovim lesom, pa so kroparski umetni kovači razvili posebno spretnost: steklenice so opletali z izjemno tankimi, prožnimi železnimi nitmi in trakovi.Izraz ima v pesmi tako praktičen kot simbolen pomen: Praktični (tehnični) pomen: Kovač iz tankih železnih trakov skuje nekakšno kovinsko »mrežo« ali »srajčko« (spojka za spojko), v katero nato obleče stekleno posodo. Ta plašč varuje krhko steklo pred udarci in hkrati služi kot unikatni dekorativni element, ki dokazuje kovačevo izjemno natančnost. Vsebinski kontekst pesmi: Avtor v naslednjih verzih pravi: »Da bi ga mnogim iz te 'vezenine železne' še lahko natočil ...« S tem neposredno nakaže, da gre za kovan in s kovanimi nitmi opleten bokal ali steklenico za žganje oz. vino (verjetno za tisto »zelenega šilce«, ki ga omenja na začetku zadnje kitice).&lt;/ref&gt;
božje dobrote talent,
paseka dva še,
zamašek skovan je,
sedmici dodelana ničla:
Bolj kot to delo,
letina moja je pičla.

Zelenega šilce popijmo,
let še teh nekaj,ki bodo, zalijmo!
Da bi ga mnogim
iz te &quot;vezenine železne&quot;
še lahko natočil,
preden moj dan bo slovesa napočil!

Kropa, 5. januarja 1980.
Lojze Jože Žabkar&lt;/poem&gt;

====Karabinko mi na grob denite====
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;


====Na Bistrici 1942====

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

* Božidar Flajšman: [https://www.youtube.com/watch?v=yJvNkjWyqfk Pestro življenje duhovnika, pesnika in kronista Lojzeta Jožeta Žabkarja in njegov izgon iz Črnomlja.] Središče za  javno zgodovino FF UL 14. 6. 2023. Youtube.
* [https://radio-odeon.com/novice/v-crnomlju-o-pestrem-zivljenju-lojzeta-zabkarja/ V Črnomlju o pestrem življenju Lojzeta Žabkarja.] Radio Odeon 15. 6. 2023.
* Božidar Flajšman: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-V8CLPSD9 Dnevi na jugu, 1937-1938: slovenski duhovnik in pesnik na služenju vojaškega roka v Srbiji, za časa Kraljevine Jugoslavije.] ''Retrospektive'' 22/1 (2023).
*Helena Ralič: Lojzetu Jožetu Žabkarju v Slovo. ''Plamen'' 1983. 7&amp;ndash;9.
* [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-IP4YNXWU/cbad936e-6fb0-4f0f-82de-7fc3319dce1f/PDF Članek o Žabkarju v ''Gorenjskem glasu'' 1983].
*Darinka Sedej: &quot;Rdeči kaplan&quot; pa se ni ponižno uklonil. ''Plamen'' 1980. 19&amp;ndash;221.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|[[File:Kristina Šuler 02.jpg|thumb|Kristina Šuler, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler s hčerko Kristo.jpg|thumb|Kristina Šuler s hčerko Kristo]]
|[[File:Kristina Šuler 1914.jpg|thumb|Kristina Šuler 1914]]
|[[File:Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi.jpg|thumb|Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štekar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Pokop partizanov v Kropi 1945.jpg|thumb|Pokop partizanov v Kropi 1945]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

Ad Pokop partizanov v Kropi: Pokop 5 partizanov v Kropi 1945. V krstah so Antonija Zupan (Matelova Tona,  [https://www.sistory.si/ww2/A45B5738-CEA0-43EF-B799-13E76B4DA6E1 Sistory]), Leopold Mihelič ([https://www.sistory.si/ww2/6AC2A65D-34C5-43C0-8841-21107DE9CDE5 Sistory]), Alfonz Mihelič (Gašperšič, [https://www.sistory.si/ww2/08BFC094-91CC-4434-B4CB-E1EA9EE74F7E Sistory]) in še dva. Obred je vodil župnik Kljun. Fotografijo je 17. 2. 2009 muzeju podarila Barbara Ahačič, rojena Ažman.

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

===Osebnosti iz Krope===

* [[:w:Janez Krstnik Potočnik]] (15. 6. 1749, [[:w:Kropa]] - 9. 2. 1834, [[:w:Ljubljana]]), slikar in restavrator
* [[:w:Jožef Potočnik]] (1753, [[:w:Kropa]] - 1808), pravnik, cesarski dvorni svetnik
* [[:w:Simon Ignac Pesjak]] (29. 7. 1778, [[:w:Kropa]] - 24. 9. 1857, [[:w:Ljubljana]]), trgovec
* [[:w:Valentin Klinar]] (1840, [[:w:Kropa]] - 23. 12. 1902, [[:w:Kropa]]), trgovec, soustanovitelj in načelnik žebljarske zadruge
* [[:w:Danijel Pogačnik]] (1834, [[:w:Kropa]] - 1910), ilirski pesnik
* [[:w:Janez Šolar]] (27. 8. 1827, [[:w:Kropa]] - 22. 2. 1882, [[:w:Zadar]]), duhovnik, jezikoslovec, profesor in šolski nadzornik
* [[:w:Jurij Varl]] (23. 4. 1827, [[:w:Kropa]] - 5. 3. 1874, [[:w:Velesovo]]), pesnik, duhovnik in pripovednik
* [[:w:Ivan Zupan]] (9. 12. 1857, [[:w:Kropa]] - 4. 7. 1900, [[:w:Kamna Gorica]]), skladatelj in orglar
* [[:w:Jožef Zupan]] (12. 3. 1811, [[:w:Kropa]] - 29. 8. 1866, [[:w:Kropa]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Simon Zupan]] (24. 10. 1844, [[:w:Kropa]] - 20. 10. 1925, [[:w:Ljubljana]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Rok Gašperšič]] (9. 8. 1941, [[:w:Kropa]]), direktor, lovec, pisec domoznanskih del
* [[:w:Justin Ažman]] (25. 3. 1910, [[:w:Trst]] - 1991, [[:w:Kropa]]), politični in kulturni delavec
* [[:w:Joža Bertoncelj]] (1901, [[:w:Kropa]] - 1976), umetnostni kovač in literat
* [[:w:Anton Dermota]] (4. 6. 1910, [[:w:Kropa]] - 22. 6. 1989, [[:w:Dunaj]]), tenorist, operni pevec, koncertni pevec in pedagog
* [[:w:Gašper Dermota]] (1917, [[:w:Kropa]] - 1969), operni pevec
* [[:w:Leopold Dermota]] (1912, [[:w:Kropa]] - 1992), operni pevec
* [[:w:Lovrenc Dermota]] (1938, [[:w:Kropa]]), direktor Mariborskih lekarn
* [[:w:Rudi Finžgar]] (7. 5. 1920, [[:w:Podnart]] - 9. 7. 1995, [[:w:Kropa]]), smučarski skakalec in podjetnik
* [[:w:Boštjan Gašperšič]] (1938, [[:w:Kropa]] - 1938), arhitekt, glasbenik in risar
* [[:w:Branko Gašperšič]] (11. 1. 1935, [[:w:Kropa]] - 5. 7. 2006, [[:w:Jesenice]]), doktor znanosti, univerzitetni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, dekan
* [[:w:Janez Gašperšič]] (4. 12. 1934, [[:w:Kropa]] - 27. 3. 2009, [[:w:Radovljica]]), graver in cizeler
* [[:w:Jože Gašperšič]] (14. 3. 1896, [[:w:Kropa]] - 7. 12. 1964, [[:w:Kropa]]), gospodarstvenik, glasbenik in zgodovinar
* [[:w:Marjan Gašperšič]] (15. 8. 1929, [[:w:Kropa]] - 16. 12. 2015, [[:w:Ljubljana]]), arhitekt in industrijski oblikovalec
* [[:w:Zlata Obnjanovič Gašperšič]] (17. 3. 1931, [[:w:Kropa]]), glasbenica in sopranistka
* [[:w:Damjan Hafner]] ([[:w:Kropa]] - 2014 [[:w:Kropa]]), direktor
* [[:w:Luka Hafner]] (1859, [[:w:Kropa]] - 1935, [[:w:Kropa]]), fužinar, kovaški podjetnik, župan in soustanovitelj žebljarske zadruge
* [[:w:Adam Kržišnik]] (1936, [[:w:Kropa]]), umetnostni kovač
* [[:w:Kamilo Legat]] (17. 9. 1935, [[:w:Kropa]] - 1995), akademski slikar in likovni pedagog
* [[:w:Dušan Petrač]] (28. 1. 1932, [[:w:Kropa]]), fizik
* [[:w:Matija Pirc]] (21. 3. 1875, [[:w:Kropa]] - 24. 2. 1927, [[:w:Maribor]]), profesor, zgodovinar, geograf
* [[:w:Anton Šilar]] (28. 1. 1936, [[:w:Kropa]] - 2015, [[:w:Nova Gorica]]), dramski in filmski igralec
* [[:w:Kristina Šuler]] (17. 7. 1866, [[:w:Kropa]] - 25. 12. 1959, [[:w:Ljubljana]]), pesnica
* [[:w:Artur Vidic]] (1922, [[:w:Kropa]] - 16. 3. 2006, [[:w:New York]]), doktor znanosti, sociolog, univerzitetni profesor na New School for Social Research, New York
* [[:w:Peter Žmitek]] (28. 6. 1874, [[:w:Kropa]] - 27. 12. 1935, [[:w:Ljubljana]]), akademski slikar
* [[:w:Dominik Gašperšič]] (19. 2. 1940, [[:w:Kropa]]), univerzitetni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, stomatolog
* [[:w:Egidij Gašperšič]] (1. 9. 1936, [[:w:Kropa]]), pevski pedagog, skladatelj in zborovodja
* [[:w:Alojz Potočnik]] (11. 6. 1951, [[:w:Kropa]]), politik
* [[:w:Janez Potočnik]] (22. 3. 1958, [[:w:Kropa]]), doktor znanosti, ekonomist, politik, evropski poslanec in komisar
* [[:w:Zmago Šmitek]] (1949, [[:w:Kropa]]), etnolog, kulturni antropolog, doktor znanosti, univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalec
* [[:w:Irma Mihelič]] (4. 10. 1984, [[:w:Kropa]]), operna pevka


(izpis iz [[:w:Seznam osebnosti iz Občine Radovljica|Seznama osebnosti iz Občine Radovljica]]. DAR.)
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdojekdo.]

==Opombe==

{{sklici}}

==Predmeti==
* z Vurnikove hiše odstranjena spominska plošča OF v Radovljici, posvečena aktivistu OF in partizanu Stanetu Bertonclju (1912 Ljubno &amp;ndash; 1966 Radovljica), ki je bil nazadnje v vojni čevljarski delavnici na Brezovici pri Kropi.
* v lovsko puško predelana brzostrelka Franca Gašperšiča, ki je bila njegovo orožje v partizanih in jo je pred leti podaril Kovaškemu muzeju.

'''Predmeti iz mestnega arhiva''' (Kranj?, posredovala Vlasta Felc)

**30) KNP 1146 puška mauser 5455 Puško je dal Jeraša Gabrijel, Kropa 4. Našel jo je zakopano nad Kropo. Zakopal jo je partizan Tone iz Primorske v začetku 1943. Tone je bil v vodu, ki je prenašal orožje izpod Storžiča na Jelovico in je padel pri Poreznu sredi 1944.  
**31) KNP 1147 nahrbtnik Dal ga je Strnad Janez, Kropa 36, ki je z njim odšel v partizane 25. 6. 1943 v Jeloviški bataljon. Z njim je bil tudi po Dolenjski, v Kočevskem Rogu, v SCVPB.
**32) KNP 1148 sekira Našel jo je Vršnik Lojze vlogorju na Pogrošarjevi plani pri Vodiški planini, kjer je bil ustanovljen Cankarjev bat.
**33) KNP 1149 --&quot;-- žebelj velik kroparski Zabit v smreko, kjer so borci obešali meso.
**34) KNP 1150 šaržer za zbrojevko brez peresa Cankarjev bataljon, Pogrošarjeva plana
**35) KNP 1151 del levega čevlja --&quot;--
**36) KNP 1152 
** [...] še predmeti z Jelovice
**71) KNP 1237 pokrivač za puškino cev Najden v kuhinji bolnice II. grupe odredov v Peštini na Jelovici, ustanovljeni 24. ali 25. julija 1942. Zdravnik je bil iz Ljubljane, komandir in šef kuhinje je bil Šiško. 13., 14. in 15. avg. so Nemvci naredili hajko, bolnica s pribl. 16 ranjenci je bila pravočasno izpraznjena.  
** 72) KNP 1238 xxx šaržerja za mauser puško --&quot;--
** 73) ?? KNP 1240 pištola Steyer, kal. 7,65 Last Vinka Hafnerja, izročila sestra Ančka iz Stražišča. Pištola ima odrgnino od gestapovske krogle. 
** [...]
** 107) KNP 1389 24 italijanskih nabojev s šaržerji Našel jih je Jeraša Gabrijel iz Krope v logorju čevljarske delavnice na Kosovini pri Kropi, ki jo je organiziral Stane Žagar spomladi 1942. 
** 108) KNP 1390 italijanska puška prelomljena Našel jo je Jeraša Gabrijel iz Krope v logorju komande mesta Kranj v Kroparski gori, kjer je bil od sept. 1943 do osvoboditve.
** 109) KNP 1391 emajlirana skleda --&quot;--
** 110) KNP 1392 šaržer za italijansko puško --&quot;--
** 111) KNP 1393 šaržer za lahko bredo --&quot;--

'''Predmeti iz Gorenjskega muzeja v Kranju''' (Jana Babšek, Marija Kos):
**NZV 72/1	deska za rezanje mesa	deska je predelana v predal	les	23x42x4,5 cm	foto IMG_8086-33		rabili so jo za prenašanje in skrivanje ilegalne literature na Dobravi pri Kropi pri tov. Ivanu Bertonceljnu - Johanu.
**NZV 72/2	pokrov deske za rezanje mesa	manjša deščica za zapiranje	les	37x4x2 cm			rabili so ga za prenašanje in skrivanje ilegalne literature na Dobravi pri Kropi pri tov. Ivanu Bertonceljnu - Johanu.
**NZV 167	škatla	zarjavela okrogla škatla	pločevina	28x13 cm	foto: NZV_167		V njej so bili shranjeni dokumenti Okrajnega komiteja Skoj Jelovica, najdena na Malem Vrhu pri Rovtih
**NZV 85 	lonec	ena in pollitrski rjav        emajlirani lonec	pločevina	20x12 cm	foto IMG_8240-159	7.11.1962	Lonec iz taborišča Jelovške ali Tončkove čete, ki je konec 1942 in v začetku 1943 taborila na Osekano na Jelovici.
**NZV 82	zajemalka	modra emajlirana zajemalka	pločevina	35x9 cm	foto IMG_8233-150,159, IMG_8235-150	7.11.1962	Zajemalka iz taborišča Jelovške ali Tončkove čete, ki je konec 1942 in v začetku 1943 taborila na Osekano na Jelovici.
**NZV 76	porcija	ponvica ali porcija	pločevina	7x21 cm	foto IMG_8238-152	7.11.1962	Ponvica, najdena v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 81	ročka	del ročke posode	pločevina	23 cm	foto IMG_8230-153, IMG_8231-153	7.11.1962	Ročka posode, najdena v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 265	steklenica	steklenička za zdravilo - rjava	steklo	6x3 cm	foto IMG_9837-156	7.11.1962	Steklenička je bila najdena v taborišču Jelovške čete na Jelovici, kjer se je četa zadrževala v letih 1942 in 1943.
**NZV 147	lonec	velik lonec z žično nosilko	pločevina	50x30 cm	foto: NZV 147	7.11.1962	Lonec za kuhanje hrane, najden v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 145	lonec	velik pločevinast lonec brez žične nosilke	pločevina	50x27 cm	foto IMG_8026-158	8.11.1962	Lonec za kuhanje hrane, najden v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 80	porcija	nemška vojaška porcija z žičnatim ročajem	pločevina	18 x 18 x 9 cm	foto IMG_8233-150,159, IMG_8234-159	8.11.1962	Porcija, najdena v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 149	vedro	vedro za vodo	pločevina	32x28 cm	foto IMG_8062-160	8.11.1962	Vedro, najdeno v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.

'''Predmeti iz jeseniškega muzeja''' (Daša Čopi):
**Stran 2 (T-759): Obkroževalna akcija na Jelovici. Z daljnogledom se išče sovražnika. Umringelungaktion in der Jelovica. In Scheren-Fernrohr wird der Feind gesucht.
**Stran 4 (T-1498): Partizanska transportna četa, ki je nosila orožje iz Martinj vrha v Kropo in obratno. Komisar je bil Hafner iz Jesenic. Slikano marca 1944. Na sliki so: Hinko Klinar iz Hrušice, Mirko Klinar, Jože Božič iz Jesenic, Franc Žurman iz Jesenic.
**Stran 6 (T-2862): Velika akcija na Jelovici 24.7.1942. Policijski tovorni konji. Gross Einsatz in der Jelovica 24.7.1942. Tragtier der Polizei.
**Stran 8 (T-2863): Velika akcija na Jelovici 24. 7. 1942. Nemški vojak motorist v akciji.
**Stran 10 (T-2864): Velika akcija na Jelovici 24.7.1942. Pešadijsko orožje se bo odpeljalo. Gross Einsatz in der Jelovica 24.7.1942. Das Infanterie - Geschütz wird abtransportiert.
**Stran 12 (T-2865): Velika akcija na Jelovici 24.7.1942. Pešadijsko orožje se bo opustilo. Gross Einsatz in der Jelovica 24.7.1942. Das Infanterei Geschütz wird verlastet.
**Stran 14 (T-2866): Nemška akcija na Jelovici 24.7.1942. Nakladanje pešadijskega topa na kamion.
**Stran 16 (T 4449): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Oddelek policistov gre na pot. bt 3/6 1806
**Stran 18 (T 4450): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Vojak - policist opazuje okolico. Ibt 2/32 1806Stran 20 (T 4451): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Kolona gre na pot. Ibt 2/34 1806
**Stran 22 (T 4452): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Kurir gre s kolesom na pot. Ibt. 6/12a 1806
**Stran 24 (T 4453): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Tankovski lovec. Ibt. 6/16a 1806
**Stran 26 (T 4454): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Teški pehotni top vlečejo na določeno mesto. Ibt. 6/19a 1806.
**Stran 28 (T 4455): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Težki pehotni top vlečejo na določeno mesto. Ibt 6/20a 1806
**Stran 30 (T 4456): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Nemški pehotni top vlečejo na določeno mesto. Ibt 2 / 23 aStran 32 (T 4457): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Težki pehotni top vlečejo na določeno mesto. Ibt 6/24a 1806
**Stran 34 (T 6102): VOS-ovci v zgodnji pomladi 1944 pod Jelovico blizu vasi Selo: 1. kurir, 2. Kunčič Anton z Bleda, 3. Zupan Ivan - Nestor, 4. [prazno], 5. Erman Anton z Bleda, 6. Vovk Franc, 7. leži Rožič Mirko - Raskovec z Ribčevega laza v Bohinju.
**Stran 36 (T 6501): Iz občnega zbora Zveze prostovoljcev borcev za severne meje 1918-1919 v dvorani jeseniških upokojencev dne 28.5.1977 na Jesenicah. V prvi vrsti od leve proti desni sedijo: 1. Miha Ancelj Mojstrana, 2. Krajnik Franc Dovje, 3. Jože Osvald Rateče, 4. Lovro Mlakar Jesenice, 5. Rudolf Ogrin Javornik, 6. Franc Fais Jesenice, 7. Šorli Srečko Dobrava, 8. Franc Hartman Planina, 9. Kisovec Matevž Jesenice, 10. Čop Srečko Radovljica, 11. Vrhovšek Karol Jesenice, 12. Blažič Henrik Kr. Gora.
**Stran 38 (T 6528): Partizanski dom na Jelovici - Vodiški planini. Dom je zgradil Okrajni odbor ZZB Kranj leta [prazno].
**Stran 40 (T 6529): Pročelje partizanskega doma na Jelovici - Vodiški planini.
**Stran 42 (T 6530): Partizanski dom na Vodiški planini v osrčju gozdnega masiva Jelovice.
**Stran 44 (T 6531): Pogled na partizanski dom na Jelovici - Vodiški planini.

'''Predmeti iz MNZ v Ljubljani''' (Monika Kokalj Kočevar)
**INV 1463 Tulec je iz kurirske postaje D nad Kropo na Gorenjskem. Obstajala je od spomladi 1944 do osvoboditve.
**INV 1623 Svetilka  iz nekdanjega tabora VOS Kranjskega okrožja na Kroparski gori v občini Radovljica.
**INV 1645 Štirje prazni medeninasti tulci s šaržerjem za angleško puško. Tabor OOF Jelovica, ki je bil za Brezovico nad Kropo od poletja 1943 do septembra istega leta.
**INV 2030 Skodelica iz  nekdanjega taborišča Okrajnega odbora OF Jelovica nad Brezovico pri Kropi
**INV 0018 Puška - nemška, Mauser. Izkopana  nad  Kropo.
**INV 0021 Puška - italijanska, dolga. Številka orožja na cevi: YN 6014, nad njo je napis: TERNI, za njim pa številka 16. Iz tabora Komande mesta Kranj v Kroparski gori.
**INV 0069 Deli italijanske, kratke puške: cev, prednja in zadnja merilna priprava, spodnji obroč, sprožilec in dno nabojišča. Brez ostalih delov. S Kroparske gore, kjer je od sredine 1943 do osvoboditve taborila komanda mesta Kranj.
**1191/3	 	Hrast; Kropa, nakladanje hrane za partizane na Jelovci 1944
**1394/16	 	Bočna - Kropa pri Kranjc Francu, kjer je bila Tiskarna
**1844/26	 	Pred partizanskim bunkerjem nad Kropo, kjer se je zdravil narodni heroj Dežman Tone - Tonček, ki je bil ranjen v letu 1944. Sredi Pretnar Jakob iz Dobrave pri Kropi
**1844/28	 	Čevljarska delavnica nad Kropo 1944. Stojita: Bertoncelj Mara - Cveta, Bertoncelj Stane - Stašo. Sedijo: tertji Vovk Franc, zadnji Maček
**1844/36	 	Grupa partizanov nad žago v Kropi 1944. leta
**1867/5	 	Gospodarski odsek Kropa 24. 7. 1944
**1959/30	 	Kamna Gorica pri Kropi na Gorenjskem. Porušena žandarmerijska postojanka v februarju ali marcu 1944. Pri tem miniranju sta padla partizana Vidic in Staroverski iz Krope. Napad je izvršila Prešernova brigada in minerski vod Ratitovec
**1959/31	 	Kamna Gorica pri Kropi na Gorenjskem. Porušena žandarmerijska postojanka v februarju ali marcu 1944. Pri tem miniranju sta padla partizana Vidic in Staroverski iz Krope. Napad je izvršila Prešernova brigada in minerski vod Ratitovec

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>qziiligp840g92bhh4kzx8vs21cruun</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Spomeniki oktobra 2026</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4321</id>
    <revision>
      <id>86115</id>
      <parentid>85982</parentid>
      <timestamp>2026-11-02T02:05:16Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86115</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="4310" sha1="a58khgoknhzfmbbysqgiezr1alj2fw9" xml:space="preserve">Za začetek vesela novica, da so po mnogih zapletih partizanska grobišča v Radovljici, Begunjah in Dragi končno opremljena z informacijskimi tablami; o grobišču v Begunjah govori [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Grobišče talcev v Begunjah|prispevek v oktobrski ''Svobodni besedi'']]. Obnova [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6/ grobišča borcev na Srednji Dobravi] gre proti koncu, mogoče bo zaključena do komemoracije 22. oktobra ob 16.00, na kateri bo govorila [[:w:Spomenka Hribar|Spomenka Hribar]]. 

Poročati je treba tudi o neveselih rečeh. Na [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/9331/ planinski koči na Kofcah] se štiri leta po obnovi fasade spominska plošča nikakor ne more vrniti iz začasne hrambe na podstrehi na pročelje. Izginila je plošča s [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1325/ spomenika v Zgornjem Hotiču,] nekdo je odstranil ploščo s [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/92/ spomenika na Zakopih na Mežakli.] Uničevanje partizanske kulturne dediščine je dobilo polet po lanskem obglavljenju Augustinčićevega kipa Tita v Velenju, ki ga je podprla fašistična politika v spregi z RKC. Promociji vandalizma se je pridružilo tudi [https://www.mojaobcina.si/radovljica/dogodki/predstavitev-knjige-mira-pecnika-obglavljeni-diktator.html društvo Sotočje, za katerega sem zmotno mislil, da je namenjeno reševanju reke Save;] za Savo se v resnici zavzema civilna iniciativa [https://www.resisotocje.si/ Reši sotočje.]  

Kako odpravljamo posledice vandalizma? Nekdo je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1916/ v Ribčevem Lazu montiral lično začasno nadomestno ploščo iz alubonda.] [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1282/ Nadomestno ploščo pri Potokih] je neki barabin odtrgal s skale; Božo Janežič jo je ponovno privil nazaj. Stroški izdelave začasnih nadomestnih plošč so tako majhni, da področne ZB ne bi smele odlašati z njimi. Vse prerado se namreč zgodi, da prostor ostane brez obeležja. Pri pripravi nadomestnih plošč radi pomagamo.

Septembrski prirastek spomenikov v zbirki [https://partizanstvo.si Partizanstvo.si] je večinoma zasluga Zdenke Primožič, ki sistematično preverja družinske nagrobnike po Sloveniji in jih vpisuje vanjo. Med sveže vpisanimi javnimi obeležji pa so [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11368/ doprsni kip Iveta Osredkarja v depoju piranskega pomorskega muzeja,] troje obeležij partizanu Mihajlu oz. Mehdiju Hüsejnzadeju v njegovem rodnem Bakuju v Azerbajdžanu (npr. [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11362/ kip v parku]), njegov celopostavni kip v spominski sobi v Šempasu pa bo treba še vpisati. 

Digitalizacija. Na spletu so [https://sl.wikiversity.org/wiki/Partizanska_literatura#Borec letniki revije ''Borec'' vse do 2002.] Umetna pamet se pri poizvedovanju o drugi svetovni vojni vedno pogosteje sklicuje na portal Partizanstvo.si, najde pa tudi že sveže digitalizirane letnike revije ''Borec'' in ''TV-15''.

Naš mojster Miha Simonič je med kitajskimi prazniki izboljšal vmesnik spletišča. Zdaj je podrobni ogled zapisa o spomeniku ličnejši, osamosvojila se je zbirka Osamosvojitvenih spomenikov, na [https://partizanstvo.si/sl/statistika/ strani s statistiko] pa se pokaže, koliko obeležij že imamo: Partizanski spomeniki 10.478, Hrvaški partizanski spomeniki 279, Bolnišnice 50, Poimenovanja 69, Točke brez obeležja 32, Obhodnice	13, Ostalo 284, Osamosvojitvena obeležja 381, Skupaj	11.586. V zbirkah je 88.379 datotek, od tega 33.361 slik, vse skupaj zasede 34,4 GB prostora. Seznam novosti spletišča je na [[Spomeničarski problemi#Novosti vmesnika Partizanstvo.si|servisnih straneh projekta]].

5. novembra bomo projekt Partizanstvo.si predstavili na [https://citizenscience.si/dan-obcanske-znanosti-2026/ dnevu občanske znanosti v univerzitetni knjižnici Maribor.] V kratkem se dobimo v Ljubljani na spomeničarski delavnici, ki bo namenjena tudi vnašanju fotografij spomenikov v Wikimedijino Zbirko &amp;ndash; javi se, če se želiš priključiti.

Srečno, miran

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Okrožnice|Okrožnice]].</text>
      <sha1>a58khgoknhzfmbbysqgiezr1alj2fw9</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Spomenik petim talcem v Lescah</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4325</id>
    <revision>
      <id>86106</id>
      <parentid>86100</parentid>
      <timestamp>2026-11-01T15:33:40Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86106</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="10458" sha1="fdhzl50p2qyl0xn1vg92hef7i50ib3p" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Spomenik petim talcem v Lescah'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = govor v Lescah 30. 10. 2026 
|image = [[File:Partizanska obeležja v Lescah 03.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lescah 1941]]
}}

Partizani Jelovške čete so v noči med 2. in 3. septembrom 1941 v Lescah ustrelili petokolonaša Gabrijela Zupana iz Krope.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Sistory].&lt;/ref&gt; Za njegovo smrt je že naslednji dan&lt;ref&gt;Po Sistory naj bi talci umrli dva dni pozneje, 5. septembra.&lt;/ref&gt; z življenjem plačalo pet talcev, ki so jih sem pripeljali iz Begunjskih zaporov.

'''Kdo so bili peteri nesrečniki''', ki so jih Nemci 4. septembra ustrelili na tem mestu? Dva Jožeta (Jože Bernard (na spomeniku Josip) in Jože Dacar), dva Antona (Anton Mohorič in Anton Poje) in Franc Kraštek oz. Franjo Krastek.&lt;ref&gt;V  Dragi je [[Pokopani na grobišču talcev v Dragi#cite note-33|na nagrobniku napačno ime Krastnik]].&lt;/ref&gt; Stari so bili od 33 do 55 let, delavci in zraven še obrtniki, trije so bili člani komunistične partije, trije so bili rojeni v okoliških krajih (Koritno, Črnivec, Besnica), štirje so živeli v Lescah. Dacar in Poje sta že zaprisegla kot partizana v Jelovški četi, Bernard je bil aktivist OF, vsi so bili delavsko napredno usmerjeni in dejavni. Gestapo je vedel za njihovo nazorsko usmerjenost od začetka okupacije in jih je zato zaprl v Begunje; nekatere so Gestapu izdali sosedje, ko so se iz ilegale mimogrede oglasili doma. Štirje so našli grob v Dragi pri Begunjah, Jože Bernard pa na grobišču NOB na Bledu. V državni zbirki žrtev druge svetovne vojne Sistory so podatki o ustreljenih pomanjkljivi ali celo napačni, za Pojeta in Mohoriča npr. piše, da sta umrla na Koroški Beli, kar bo treba popraviti. 

Hči likvidiranega Gabrijela Zupana je bila še bolj maščevalna od okupatorja, zahtevala je deset žrtev. Alojz Kos v zborniku ''Po poti spominov'' poroča, kako so bili za ustrelitev sprva določeni tudi Leščan Anton Dežman in v Lescah živeči Kroparji Janez Gašperšič, Janez Strgovšek, Lenart Petrač in Miha Rajgelj, vsi člani ali simpatizerji Komunistične partije, vendar so zanje posredovali ravnatelj tovarne verig v Lescah, sicer Ljubljančan, Herman Hieng, ki je bil proti temu, da bi streljali njegove delavce, posestnik Anton Legat, občinski komisar Franc Füreder in občinski tajnik Jože Horvat. 

Anton Dežman je pozneje še večkrat ušel smrti talca. Njegova sinova Jože in Anton (Tonček je bil po vojni razglašen za narodnega heroja) sta bila od junija 1941 v partizanih in udeležena pri požigu žage na Lancovem oktobra 1941. Zaprli so ga v Begunje, kjer je postal bolniški strežnik. Drugega januarja 1942 je bil na seznamu 35 talcev, a je vodja kaznilnice Peter Glanzer za streljanje določil nekoga drugega, ker mu je Dežman zdravil živino v hlevu in skrbel za kaznilniške čebele. Zanj je posredoval tudi ženin brat Franc, ki je od malega živel v Avstriji in bil v tistih dneh kot nemški vojak na dopustu na Bohinjski Beli. Take slučajnosti so tedaj odločale o življenju in smrti. Vojno so preživeli tudi drugi s prvotnega seznama za streljanje, niso pa imeli te sreče bližnji sorodniki pobitih: brat Jožeta Dacarja Franc je padel kot partizan v Gorjah januarja 1942; ko so ga obkolili, se je ustrelil, da ne bi prišel okupatorju živ v roke. Sin Lenarta Petrača partizan Valentin (Zdravko) je bil ubit pod Stolom in po vojni pokopan v Dragi.

O '''Gabrijelu Zupanu''', ki so ga likvidirali partizani, ni najti veliko podatkov. Izdajalci so skupnosti v sramoto, čim prej bi jih rada pozabila, zato za njimi ostane le malo sledov. Protipartizanska literatura ga seveda navaja med žrtvami komunističnega nasilja. Zaposlen je bil kot nočni čuvaj v tovarni verig, čeprav je bil za tisti čas že zelo v letih (71), in lokalni aktivisti OF med delavci so po vsej verjetnosti sumili, da je okupatorjev ovaduh, nasprotnik upora proti okupatorju oziroma nekdo, ki ovira gverilske sabotaže v tovarni Veriga. Nisem mogel ugotoviti, kaj konkretno je zagrešil. Rodil se je v Kropi, vendar ga na seznamu petih od partizanov ustreljenih kroparskih kolaborantov in dezerterjev ni; vsi drugi Kroparji so bili na partizanski strani &amp;ndash; sicer nadvse natančni kroparski kronist Janez Šmitek ga je prepustil kar Leščanom.  

'''Tovarna verig''' &amp;ndash; kako pomenljivo ime, pomislimo samo na fraze &quot;vtakniti koga v verige&quot;, &quot;nadeti komu verige&quot;, &quot;ječati v verigah&quot;, &quot;strgati politične verige&quot; in slovarski pomen 'priprava, ki omejuje gibanje in svobodo'. Poleg pomena suženjstva ima veriga tudi pozitiven pomen sklenjenosti, povezanosti članov skupnosti (&quot;ljudje so sklenili verigo&quot; ali &quot;sorodstvena veriga&quot;). Delavci tovarne Veriga so se od ustanovitve tovarne leta 1920 povezovali v sindikalnih (Društvo kovinarjev in sorodnih strok, Jugoslovanska strokovna zveza, Savez metalnih radnika Jugoslavije) in kulturno-prosvetnih društvih (Svoboda in Vzajemnost, Društvo prijateljev Sovjetske zveze) ter strankah (KP 1934). Povezali so se v uspešnem štrajku leta 1935, o čemer priča spominska plošča na spomeniku pred tovarno. Stavko je pomagal organizirati učitelj Stane Žagar z Dobrave, med organizatorji pa je bil še Lenart Petrač, ki je bil pozneje zaradi te svoje vloge zaprt v Begunjah in določen za streljanje na tem mestu. Delavci so se povezali tudi v uporu proti okupatorju. Večina delavcev je bila aktivistov OF, vključeni so bili v vaške odbore OF, gospodarske komisije, narodno zaščito, slovensko protifašistično žensko zvezo, zvezo slovenske mladine SKOJ in KPS v domačih krajih.  

Prva '''neposlušnost delavcev do okupatorja''' je bil bojkot proslave prvega maja 1941. Takrat so delavci ustanovili vojaške trojke, zbirali so orožje in municijo. Z aretacijami je gestapo začel junija 1941. Na poziv komunistov je 28. julija 1941. odšla v ilegalo prva skupina delavcev. Propagandni material za boj proti okupatorju so prinašali delavci v tovarno iz vasi izpod Karavank in Jelovice, pozneje iz ilegalnih tiskarn v Lescah (Mladinska ciklostilna tehnika Lesce in Partizanska ciklostilna tehnika Lesce) in iz T3 v Dragi. 

1943 je bila ustanovljena Organizacija delavske enotnosti, ki je izvajala '''sabotaže''' in odnašala tovarniško lastnino (orodje, pločevino, žeblje). Pri kmetih so jo aktivisti zamenjavali za živež in uporabljali za gradnjo partizanskih objektov. Ker je tovarna proizvajala verige in oklepne plošče za potrebe nemškega rajha na vzhodni fronti, je žirovniška skupina Varnostno obveščevalne službe 25. marca 1944 tovarno uničila. Obnova je trajala do 1945. leta. 19 padlim delavcem tovarne so leta 1959 pred tovarno odkrili spominsko ploščo in spomenik s skulpturo Toneta Svetine.

'''Izdajanje'''. Aktiviste in simpatizerje OF je gestapo zapiral v zloglasne Begunje po tekočem traku, zato so partizani z rojaki, ki so jih sumili, da so nemški špiclji, opravili na kratko. Iz partizanske literature, dokumentarne in leposlovne, spoznamo, kako vseprisotna je bila med vojno izdaja in kako je bila prva skrb, življenjska skrb upornikov odkriti izdajalce. Petokolonaši (izraz je iz španske državljanske vojne in označuje fašistične enote, ki prikrito delujejo na sovražnikovem področju) so delali za okupatorja že pred vojno, zanje se je vedelo, da občudujejo vse nemško in da bodo upornike zašpecali okupatorju. 

Ampak kruto je gospodaril tudi sum do sosedov, sodelavcev in celo do družinskih članov, da niso morda prestopili k nasprotniku in postali izdajalci. Ni šlo za prazno preganjavico, prestopi niso bili redki, partizanstvo ni bila udobna življenjska izbira, ni prizanašalo z napori in marsikdo ni zdržal. Kdor od partizanskih dezerterjev ali aktivistov se je prijavil okupatorski oblasti, je moral resnost svoje odločitve dokazati z izdajo tovarišev. Ker so poznali organiziranost uporniške strani, so bile njihove izdaje usodne. Morda lahko razumemo človeka, ki je izdajal zato, ker ni prenesel mučenja in se mu je mešalo od bolečine, ni pa mogoče razumeti človeka, ki dandanašnji po fejsbuku razlaga, kako bi sam od sebe takoj izdal partizansko bolnico Franjo sovražniku. Za take ljudi skupnost v vojni nima razumevanja in  milosti.

V Lescah so še '''drugi partizanski spomeniki'''. Ker pred njimi ni proslav, so malo v pozabi, zato naj jih vsaj naštejem. Obeležje partizanski javki na robu travnika na Lipcah (na drugi strani križišča s cesto proti Bledu; ima obnovljen napis, dostop do njega pa je hudo zaraščen), spomenik partizanski javki pri Šobčevem jezeru in plošča ustanovitvi celice KPS pri Dacarju na Dacarjevi ulici. Ne smemo pozabiti tudi družinskih nagrobnikov s padlimi partizani in žrtvami fašizma na leškem pokopališču. V KS Lesce spadata tudi spominska plošča Albinu Žemvi in Antonu Kokalju v Hrašah in spomenik NOB v Hlebcah. Razveseljivo je, da za razliko od nekaterih drugih krajev v okolici leška partizanska obeležja niso predmet vandalizma. 

Govore na partizanskih proslavah zaključujemo ponavadi z mislimi na današnji čas. '''Kaj smo se naučili iz prelomnih trenutkov v zgodovini'''. Nobena posebna modrost ali zapletena teorija ni potrebna, da bi razumeli, da smo tudi danes na zgodovinski prelomnici, z vojnami v okolici in z vojno doma na obzorju. Tudi danes nas agresivni imperiji želijo podrediti svojim interesom, zlepa ali zgrda. Tudi danes so med nami sodržavljani s politično močjo, ki agresivne tujce občudujejo oziroma jim prepuščajo kose nacionalne suverenosti. Da ne bo nesporazuma, v podrejeni ali vazalski vlogi smo v prvi vrsti do Izraela in ZDA, uklanjamo se tudi politiki EU. Med nami so glasni petokolonaši in izdajalci. Nauk iz druge svetovne vojne pa se glasi, z vzklikom francoskega pisatelja in aktivista Stéphana Hessla: ''Dvignite se!'' (frc. ''Indignez-vous!'' (2010), slov. prevod 2011). Prestavimo ga v prvo osebo množine, da bo zavezujoč: ''Dvignimo se!'' Fašizem je drugo ime za hujskanje na vojno, zato kličemo ''Ne vojne'' in kličemo ''smrt fašizmu''.

==Opomba==

&lt;references/&gt;

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Govori|seznam partizanskih govorov]]
*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>fdhzl50p2qyl0xn1vg92hef7i50ib3p</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>86111</id>
      <parentid>86106</parentid>
      <timestamp>2026-11-01T19:15:55Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86111</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="10868" sha1="fx1hvbybd2hnc2nomhzfqd455axv101" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Spomenik petim talcem v Lescah'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = govor v Lescah 30. 10. 2026 
|image = [[File:Partizanska obeležja v Lescah 03.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lescah 1941]]
}}

Partizani Jelovške čete so v noči med 2. in 3. septembrom 1941 v Lescah ustrelili petokolonaša Gabrijela Zupana iz Krope.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Sistory].&lt;/ref&gt; Za njegovo smrt je že naslednji dan&lt;ref&gt;Po Sistory naj bi talci umrli dva dni pozneje, 5. septembra.&lt;/ref&gt; z življenjem plačalo pet talcev, ki so jih sem pripeljali iz Begunjskih zaporov.

'''Kdo so bili peteri nesrečniki''', ki so jih Nemci 4. septembra ustrelili na tem mestu? Dva Jožeta (Jože Bernard (na spomeniku Josip)&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5E8CA4F1-057E-4DE9-A0AA-6F4BDFB4B21A Sistory]&lt;/ref&gt; in Jože Dacar&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/EB2A3F37-FD15-4796-ACDB-AB14C092DF5C Sistory]&lt;/ref&gt;), dva Antona (Anton Mohorič&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/CDA4F078-F374-47FE-9AF6-557808F7CBBF Sistory]&lt;/ref&gt; in Anton Poje&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/BBDC4F04-962F-45EB-A460-437EEF11DC63 Sistory]&lt;/ref&gt;) in Franc Kraštek oz. Franjo Krastek.&lt;ref&gt;V  Dragi je [[Pokopani na grobišču talcev v Dragi#cite note-33|na nagrobniku napačno ime Krastnik]]. [https://www.sistory.si/ww2/ECF40311-F7AC-46C9-80A1-699E96C459E7 Sistory]&lt;/ref&gt; Stari so bili od 33 do 55 let, delavci in zraven še obrtniki, trije so bili člani komunistične partije, trije so bili rojeni v okoliških krajih (Koritno, Črnivec, Besnica), štirje so živeli v Lescah. Dacar in Poje sta že zaprisegla kot partizana v Jelovški četi, Bernard je bil aktivist OF, vsi so bili delavsko napredno usmerjeni in dejavni. Gestapo je vedel za njihovo nazorsko usmerjenost od začetka okupacije in jih je zato zaprl v Begunje; nekatere so Gestapu izdali sosedje, ko so se iz ilegale mimogrede oglasili doma. Štirje so našli grob v Dragi pri Begunjah, Jože Bernard pa na grobišču NOB na Bledu. V državni zbirki žrtev druge svetovne vojne Sistory so podatki o ustreljenih pomanjkljivi ali celo napačni, za Pojeta in Mohoriča npr. piše, da sta umrla na Koroški Beli, kar bo treba popraviti. 

Hči likvidiranega Gabrijela Zupana je bila še bolj maščevalna od okupatorja, zahtevala je deset žrtev. Alojz Kos v zborniku ''Po poti spominov'' poroča, kako so bili za ustrelitev sprva določeni tudi Leščan Anton Dežman in v Lescah živeči Kroparji Janez Gašperšič, Janez Strgovšek, Lenart Petrač in Miha Rajgelj, vsi člani ali simpatizerji Komunistične partije, vendar so zanje posredovali ravnatelj tovarne verig v Lescah, sicer Ljubljančan, Herman Hieng, ki je bil proti temu, da bi streljali njegove delavce, posestnik Anton Legat, občinski komisar Franc Füreder in občinski tajnik Jože Horvat. 

Anton Dežman je pozneje še večkrat ušel smrti talca. Njegova sinova Jože in Anton (Tonček je bil po vojni razglašen za narodnega heroja) sta bila od junija 1941 v partizanih in udeležena pri požigu žage na Lancovem oktobra 1941. Zaprli so ga v Begunje, kjer je postal bolniški strežnik. Drugega januarja 1942 je bil na seznamu 35 talcev, a je vodja kaznilnice Peter Glanzer za streljanje določil nekoga drugega, ker mu je Dežman zdravil živino v hlevu in skrbel za kaznilniške čebele. Zanj je posredoval tudi ženin brat Franc, ki je od malega živel v Avstriji in bil v tistih dneh kot nemški vojak na dopustu na Bohinjski Beli. Take slučajnosti so tedaj odločale o življenju in smrti. Vojno so preživeli tudi drugi s prvotnega seznama za streljanje, niso pa imeli te sreče bližnji sorodniki pobitih: brat Jožeta Dacarja Franc je padel kot partizan v Gorjah januarja 1942; ko so ga obkolili, se je ustrelil, da ne bi prišel okupatorju živ v roke. Sin Lenarta Petrača partizan Valentin (Zdravko) je bil ubit pod Stolom in po vojni pokopan v Dragi.

O '''Gabrijelu Zupanu''', ki so ga likvidirali partizani, ni najti veliko podatkov. Izdajalci so skupnosti v sramoto, čim prej bi jih rada pozabila, zato za njimi ostane le malo sledov. Protipartizanska literatura ga seveda navaja med žrtvami komunističnega nasilja. Zaposlen je bil kot nočni čuvaj v tovarni verig, čeprav je bil za tisti čas že zelo v letih (71), in lokalni aktivisti OF med delavci so po vsej verjetnosti sumili, da je okupatorjev ovaduh, nasprotnik upora proti okupatorju oziroma nekdo, ki ovira gverilske sabotaže v tovarni Veriga. Nisem mogel ugotoviti, kaj konkretno je zagrešil. Rodil se je v Kropi, vendar ga na seznamu petih od partizanov ustreljenih kroparskih kolaborantov in dezerterjev ni; vsi drugi Kroparji so bili na partizanski strani &amp;ndash; sicer nadvse natančni kroparski kronist Janez Šmitek ga je prepustil kar Leščanom.  

'''Tovarna verig''' &amp;ndash; kako pomenljivo ime, pomislimo samo na fraze &quot;vtakniti koga v verige&quot;, &quot;nadeti komu verige&quot;, &quot;ječati v verigah&quot;, &quot;strgati politične verige&quot; in slovarski pomen 'priprava, ki omejuje gibanje in svobodo'. Poleg pomena suženjstva ima veriga tudi pozitiven pomen sklenjenosti, povezanosti članov skupnosti (&quot;ljudje so sklenili verigo&quot; ali &quot;sorodstvena veriga&quot;). Delavci tovarne Veriga so se od ustanovitve tovarne leta 1920 povezovali v sindikalnih (Društvo kovinarjev in sorodnih strok, Jugoslovanska strokovna zveza, Savez metalnih radnika Jugoslavije) in kulturno-prosvetnih društvih (Svoboda in Vzajemnost, Društvo prijateljev Sovjetske zveze) ter strankah (KP 1934). Povezali so se v uspešnem štrajku leta 1935, o čemer priča spominska plošča na spomeniku pred tovarno. Stavko je pomagal organizirati učitelj Stane Žagar z Dobrave, med organizatorji pa je bil še Lenart Petrač, ki je bil pozneje zaradi te svoje vloge zaprt v Begunjah in določen za streljanje na tem mestu. Delavci so se povezali tudi v uporu proti okupatorju. Večina delavcev je bila aktivistov OF, vključeni so bili v vaške odbore OF, gospodarske komisije, narodno zaščito, slovensko protifašistično žensko zvezo, zvezo slovenske mladine SKOJ in KPS v domačih krajih.  

Prva '''neposlušnost delavcev do okupatorja''' je bil bojkot proslave prvega maja 1941. Takrat so delavci ustanovili vojaške trojke, zbirali so orožje in municijo. Z aretacijami je gestapo začel junija 1941. Na poziv komunistov je 28. julija 1941. odšla v ilegalo prva skupina delavcev. Propagandni material za boj proti okupatorju so prinašali delavci v tovarno iz vasi izpod Karavank in Jelovice, pozneje iz ilegalnih tiskarn v Lescah (Mladinska ciklostilna tehnika Lesce in Partizanska ciklostilna tehnika Lesce) in iz T3 v Dragi. 

1943 je bila ustanovljena Organizacija delavske enotnosti, ki je izvajala '''sabotaže''' in odnašala tovarniško lastnino (orodje, pločevino, žeblje). Pri kmetih so jo aktivisti zamenjavali za živež in uporabljali za gradnjo partizanskih objektov. Ker je tovarna proizvajala verige in oklepne plošče za potrebe nemškega rajha na vzhodni fronti, je žirovniška skupina Varnostno obveščevalne službe 25. marca 1944 tovarno uničila. Obnova je trajala do 1945. leta. 19 padlim delavcem tovarne so leta 1959 pred tovarno odkrili spominsko ploščo in spomenik s skulpturo Toneta Svetine.

'''Izdajanje'''. Aktiviste in simpatizerje OF je gestapo zapiral v zloglasne Begunje po tekočem traku, zato so partizani z rojaki, ki so jih sumili, da so nemški špiclji, opravili na kratko. Iz partizanske literature, dokumentarne in leposlovne, spoznamo, kako vseprisotna je bila med vojno izdaja in kako je bila prva skrb, življenjska skrb upornikov odkriti izdajalce. Petokolonaši (izraz je iz španske državljanske vojne in označuje fašistične enote, ki prikrito delujejo na sovražnikovem področju) so delali za okupatorja že pred vojno, zanje se je vedelo, da občudujejo vse nemško in da bodo upornike zašpecali okupatorju. 

Ampak kruto je gospodaril tudi sum do sosedov, sodelavcev in celo do družinskih članov, da niso morda prestopili k nasprotniku in postali izdajalci. Ni šlo za prazno preganjavico, prestopi niso bili redki, partizanstvo ni bila udobna življenjska izbira, ni prizanašalo z napori in marsikdo ni zdržal. Kdor od partizanskih dezerterjev ali aktivistov se je prijavil okupatorski oblasti, je moral resnost svoje odločitve dokazati z izdajo tovarišev. Ker so poznali organiziranost uporniške strani, so bile njihove izdaje usodne. Morda lahko razumemo človeka, ki je izdajal zato, ker ni prenesel mučenja in se mu je mešalo od bolečine, ni pa mogoče razumeti človeka, ki dandanašnji po fejsbuku razlaga, kako bi sam od sebe takoj izdal partizansko bolnico Franjo sovražniku. Za take ljudi skupnost v vojni nima razumevanja in  milosti.

V Lescah so še '''drugi partizanski spomeniki'''. Ker pred njimi ni proslav, so malo v pozabi, zato naj jih vsaj naštejem. Obeležje partizanski javki na robu travnika na Lipcah (na drugi strani križišča s cesto proti Bledu; ima obnovljen napis, dostop do njega pa je hudo zaraščen), spomenik partizanski javki pri Šobčevem jezeru in plošča ustanovitvi celice KPS pri Dacarju na Dacarjevi ulici. Ne smemo pozabiti tudi družinskih nagrobnikov s padlimi partizani in žrtvami fašizma na leškem pokopališču. V KS Lesce spadata tudi spominska plošča Albinu Žemvi in Antonu Kokalju v Hrašah in spomenik NOB v Hlebcah. Razveseljivo je, da za razliko od nekaterih drugih krajev v okolici leška partizanska obeležja niso predmet vandalizma. 

Govore na partizanskih proslavah zaključujemo ponavadi z mislimi na današnji čas. '''Kaj smo se naučili iz prelomnih trenutkov v zgodovini'''. Nobena posebna modrost ali zapletena teorija ni potrebna, da bi razumeli, da smo tudi danes na zgodovinski prelomnici, z vojnami v okolici in z vojno doma na obzorju. Tudi danes nas agresivni imperiji želijo podrediti svojim interesom, zlepa ali zgrda. Tudi danes so med nami sodržavljani s politično močjo, ki agresivne tujce občudujejo oziroma jim prepuščajo kose nacionalne suverenosti. Da ne bo nesporazuma, v podrejeni ali vazalski vlogi smo v prvi vrsti do Izraela in ZDA, uklanjamo se tudi politiki EU. Med nami so glasni petokolonaši in izdajalci. Nauk iz druge svetovne vojne pa se glasi, z vzklikom francoskega pisatelja in aktivista Stéphana Hessla: ''Dvignite se!'' (frc. ''Indignez-vous!'' (2010), slov. prevod 2011). Prestavimo ga v prvo osebo množine, da bo zavezujoč: ''Dvignimo se!'' Fašizem je drugo ime za hujskanje na vojno, zato kličemo ''Ne vojne'' in kličemo ''smrt fašizmu''.

==Opomba==

&lt;references/&gt;

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Govori|seznam partizanskih govorov]]
*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>fx1hvbybd2hnc2nomhzfqd455axv101</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>86112</id>
      <parentid>86111</parentid>
      <timestamp>2026-11-01T19:16:47Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86112</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="10797" sha1="maw353lis2tqp094pa68uyayalcz0od" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Spomenik petim talcem v Lescah'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = govor v Lescah 30. 10. 2026 
|image = [[File:Partizanska obeležja v Lescah 03.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lescah 1941]]
}}

Partizani Jelovške čete so v noči med 2. in 3. septembrom 1941 v Lescah ustrelili petokolonaša Gabrijela Zupana iz Krope.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Sistory].&lt;/ref&gt; Za njegovo smrt je že naslednji dan z življenjem plačalo pet talcev, ki so jih sem pripeljali iz Begunjskih zaporov.

'''Kdo so bili peteri nesrečniki''', ki so jih Nemci 4. septembra ustrelili na tem mestu? Dva Jožeta (Jože Bernard (na spomeniku Josip)&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5E8CA4F1-057E-4DE9-A0AA-6F4BDFB4B21A Sistory]&lt;/ref&gt; in Jože Dacar&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/EB2A3F37-FD15-4796-ACDB-AB14C092DF5C Sistory]&lt;/ref&gt;), dva Antona (Anton Mohorič&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/CDA4F078-F374-47FE-9AF6-557808F7CBBF Sistory]&lt;/ref&gt; in Anton Poje&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/BBDC4F04-962F-45EB-A460-437EEF11DC63 Sistory]&lt;/ref&gt;) in Franc Kraštek oz. Franjo Krastek.&lt;ref&gt;V  Dragi je [[Pokopani na grobišču talcev v Dragi#cite note-33|na nagrobniku napačno ime Krastnik]]. [https://www.sistory.si/ww2/ECF40311-F7AC-46C9-80A1-699E96C459E7 Sistory]&lt;/ref&gt; Stari so bili od 33 do 55 let, delavci in zraven še obrtniki, trije so bili člani komunistične partije, trije so bili rojeni v okoliških krajih (Koritno, Črnivec, Besnica), štirje so živeli v Lescah. Dacar in Poje sta že zaprisegla kot partizana v Jelovški četi, Bernard je bil aktivist OF, vsi so bili delavsko napredno usmerjeni in dejavni. Gestapo je vedel za njihovo nazorsko usmerjenost od začetka okupacije in jih je zato zaprl v Begunje; nekatere so Gestapu izdali sosedje, ko so se iz ilegale mimogrede oglasili doma. Štirje so našli grob v Dragi pri Begunjah, Jože Bernard pa na grobišču NOB na Bledu. V državni zbirki žrtev druge svetovne vojne Sistory so podatki o ustreljenih pomanjkljivi ali celo napačni, za Pojeta in Mohoriča npr. piše, da sta umrla na Koroški Beli, kar bo treba popraviti. 

Hči likvidiranega Gabrijela Zupana je bila še bolj maščevalna od okupatorja, zahtevala je deset žrtev. Alojz Kos v zborniku ''Po poti spominov'' poroča, kako so bili za ustrelitev sprva določeni tudi Leščan Anton Dežman in v Lescah živeči Kroparji Janez Gašperšič, Janez Strgovšek, Lenart Petrač in Miha Rajgelj, vsi člani ali simpatizerji Komunistične partije, vendar so zanje posredovali ravnatelj tovarne verig v Lescah, sicer Ljubljančan, Herman Hieng, ki je bil proti temu, da bi streljali njegove delavce, posestnik Anton Legat, občinski komisar Franc Füreder in občinski tajnik Jože Horvat. 

Anton Dežman je pozneje še večkrat ušel smrti talca. Njegova sinova Jože in Anton (Tonček je bil po vojni razglašen za narodnega heroja) sta bila od junija 1941 v partizanih in udeležena pri požigu žage na Lancovem oktobra 1941. Zaprli so ga v Begunje, kjer je postal bolniški strežnik. Drugega januarja 1942 je bil na seznamu 35 talcev, a je vodja kaznilnice Peter Glanzer za streljanje določil nekoga drugega, ker mu je Dežman zdravil živino v hlevu in skrbel za kaznilniške čebele. Zanj je posredoval tudi ženin brat Franc, ki je od malega živel v Avstriji in bil v tistih dneh kot nemški vojak na dopustu na Bohinjski Beli. Take slučajnosti so tedaj odločale o življenju in smrti. Vojno so preživeli tudi drugi s prvotnega seznama za streljanje, niso pa imeli te sreče bližnji sorodniki pobitih: brat Jožeta Dacarja Franc je padel kot partizan v Gorjah januarja 1942; ko so ga obkolili, se je ustrelil, da ne bi prišel okupatorju živ v roke. Sin Lenarta Petrača partizan Valentin (Zdravko) je bil ubit pod Stolom in po vojni pokopan v Dragi.

O '''Gabrijelu Zupanu''', ki so ga likvidirali partizani, ni najti veliko podatkov. Izdajalci so skupnosti v sramoto, čim prej bi jih rada pozabila, zato za njimi ostane le malo sledov. Protipartizanska literatura ga seveda navaja med žrtvami komunističnega nasilja. Zaposlen je bil kot nočni čuvaj v tovarni verig, čeprav je bil za tisti čas že zelo v letih (71), in lokalni aktivisti OF med delavci so po vsej verjetnosti sumili, da je okupatorjev ovaduh, nasprotnik upora proti okupatorju oziroma nekdo, ki ovira gverilske sabotaže v tovarni Veriga. Nisem mogel ugotoviti, kaj konkretno je zagrešil. Rodil se je v Kropi, vendar ga na seznamu petih od partizanov ustreljenih kroparskih kolaborantov in dezerterjev ni; vsi drugi Kroparji so bili na partizanski strani &amp;ndash; sicer nadvse natančni kroparski kronist Janez Šmitek ga je prepustil kar Leščanom.  

'''Tovarna verig''' &amp;ndash; kako pomenljivo ime, pomislimo samo na fraze &quot;vtakniti koga v verige&quot;, &quot;nadeti komu verige&quot;, &quot;ječati v verigah&quot;, &quot;strgati politične verige&quot; in slovarski pomen 'priprava, ki omejuje gibanje in svobodo'. Poleg pomena suženjstva ima veriga tudi pozitiven pomen sklenjenosti, povezanosti članov skupnosti (&quot;ljudje so sklenili verigo&quot; ali &quot;sorodstvena veriga&quot;). Delavci tovarne Veriga so se od ustanovitve tovarne leta 1920 povezovali v sindikalnih (Društvo kovinarjev in sorodnih strok, Jugoslovanska strokovna zveza, Savez metalnih radnika Jugoslavije) in kulturno-prosvetnih društvih (Svoboda in Vzajemnost, Društvo prijateljev Sovjetske zveze) ter strankah (KP 1934). Povezali so se v uspešnem štrajku leta 1935, o čemer priča spominska plošča na spomeniku pred tovarno. Stavko je pomagal organizirati učitelj Stane Žagar z Dobrave, med organizatorji pa je bil še Lenart Petrač, ki je bil pozneje zaradi te svoje vloge zaprt v Begunjah in določen za streljanje na tem mestu. Delavci so se povezali tudi v uporu proti okupatorju. Večina delavcev je bila aktivistov OF, vključeni so bili v vaške odbore OF, gospodarske komisije, narodno zaščito, slovensko protifašistično žensko zvezo, zvezo slovenske mladine SKOJ in KPS v domačih krajih.  

Prva '''neposlušnost delavcev do okupatorja''' je bil bojkot proslave prvega maja 1941. Takrat so delavci ustanovili vojaške trojke, zbirali so orožje in municijo. Z aretacijami je gestapo začel junija 1941. Na poziv komunistov je 28. julija 1941. odšla v ilegalo prva skupina delavcev. Propagandni material za boj proti okupatorju so prinašali delavci v tovarno iz vasi izpod Karavank in Jelovice, pozneje iz ilegalnih tiskarn v Lescah (Mladinska ciklostilna tehnika Lesce in Partizanska ciklostilna tehnika Lesce) in iz T3 v Dragi. 

1943 je bila ustanovljena Organizacija delavske enotnosti, ki je izvajala '''sabotaže''' in odnašala tovarniško lastnino (orodje, pločevino, žeblje). Pri kmetih so jo aktivisti zamenjavali za živež in uporabljali za gradnjo partizanskih objektov. Ker je tovarna proizvajala verige in oklepne plošče za potrebe nemškega rajha na vzhodni fronti, je žirovniška skupina Varnostno obveščevalne službe 25. marca 1944 tovarno uničila. Obnova je trajala do 1945. leta. 19 padlim delavcem tovarne so leta 1959 pred tovarno odkrili spominsko ploščo in spomenik s skulpturo Toneta Svetine.

'''Izdajanje'''. Aktiviste in simpatizerje OF je gestapo zapiral v zloglasne Begunje po tekočem traku, zato so partizani z rojaki, ki so jih sumili, da so nemški špiclji, opravili na kratko. Iz partizanske literature, dokumentarne in leposlovne, spoznamo, kako vseprisotna je bila med vojno izdaja in kako je bila prva skrb, življenjska skrb upornikov odkriti izdajalce. Petokolonaši (izraz je iz španske državljanske vojne in označuje fašistične enote, ki prikrito delujejo na sovražnikovem področju) so delali za okupatorja že pred vojno, zanje se je vedelo, da občudujejo vse nemško in da bodo upornike zašpecali okupatorju. 

Ampak kruto je gospodaril tudi sum do sosedov, sodelavcev in celo do družinskih članov, da niso morda prestopili k nasprotniku in postali izdajalci. Ni šlo za prazno preganjavico, prestopi niso bili redki, partizanstvo ni bila udobna življenjska izbira, ni prizanašalo z napori in marsikdo ni zdržal. Kdor od partizanskih dezerterjev ali aktivistov se je prijavil okupatorski oblasti, je moral resnost svoje odločitve dokazati z izdajo tovarišev. Ker so poznali organiziranost uporniške strani, so bile njihove izdaje usodne. Morda lahko razumemo človeka, ki je izdajal zato, ker ni prenesel mučenja in se mu je mešalo od bolečine, ni pa mogoče razumeti človeka, ki dandanašnji po fejsbuku razlaga, kako bi sam od sebe takoj izdal partizansko bolnico Franjo sovražniku. Za take ljudi skupnost v vojni nima razumevanja in  milosti.

V Lescah so še '''drugi partizanski spomeniki'''. Ker pred njimi ni proslav, so malo v pozabi, zato naj jih vsaj naštejem. Obeležje partizanski javki na robu travnika na Lipcah (na drugi strani križišča s cesto proti Bledu; ima obnovljen napis, dostop do njega pa je hudo zaraščen), spomenik partizanski javki pri Šobčevem jezeru in plošča ustanovitvi celice KPS pri Dacarju na Dacarjevi ulici. Ne smemo pozabiti tudi družinskih nagrobnikov s padlimi partizani in žrtvami fašizma na leškem pokopališču. V KS Lesce spadata tudi spominska plošča Albinu Žemvi in Antonu Kokalju v Hrašah in spomenik NOB v Hlebcah. Razveseljivo je, da za razliko od nekaterih drugih krajev v okolici leška partizanska obeležja niso predmet vandalizma. 

Govore na partizanskih proslavah zaključujemo ponavadi z mislimi na današnji čas. '''Kaj smo se naučili iz prelomnih trenutkov v zgodovini'''. Nobena posebna modrost ali zapletena teorija ni potrebna, da bi razumeli, da smo tudi danes na zgodovinski prelomnici, z vojnami v okolici in z vojno doma na obzorju. Tudi danes nas agresivni imperiji želijo podrediti svojim interesom, zlepa ali zgrda. Tudi danes so med nami sodržavljani s politično močjo, ki agresivne tujce občudujejo oziroma jim prepuščajo kose nacionalne suverenosti. Da ne bo nesporazuma, v podrejeni ali vazalski vlogi smo v prvi vrsti do Izraela in ZDA, uklanjamo se tudi politiki EU. Med nami so glasni petokolonaši in izdajalci. Nauk iz druge svetovne vojne pa se glasi, z vzklikom francoskega pisatelja in aktivista Stéphana Hessla: ''Dvignite se!'' (frc. ''Indignez-vous!'' (2010), slov. prevod 2011). Prestavimo ga v prvo osebo množine, da bo zavezujoč: ''Dvignimo se!'' Fašizem je drugo ime za hujskanje na vojno, zato kličemo ''Ne vojne'' in kličemo ''smrt fašizmu''.

==Opomba==

&lt;references/&gt;

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Govori|seznam partizanskih govorov]]
*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>maw353lis2tqp094pa68uyayalcz0od</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>86113</id>
      <parentid>86112</parentid>
      <timestamp>2026-11-01T19:21:39Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86113</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="10879" sha1="8rnmnsx19j6zl2u19ed8us4xpzw8zxj" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Spomenik petim talcem v Lescah'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = govor v Lescah 30. 10. 2026 
|image = [[File:Partizanska obeležja v Lescah 03.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lescah 1941]]
}}

Partizani Jelovške čete so v noči med 2. in 3. septembrom 1941 v Lescah ustrelili petokolonaša Gabrijela Zupana iz Krope.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Sistory].&lt;/ref&gt; Za njegovo smrt je že naslednji dan z življenjem plačalo pet talcev, ki so jih sem pripeljali iz Begunjskih zaporov.

'''Kdo so bili peteri nesrečniki''', ki so jih Nemci 4. septembra ustrelili na tem mestu? Dva Jožeta (Jože Bernard (na spomeniku Josip)&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5E8CA4F1-057E-4DE9-A0AA-6F4BDFB4B21A Sistory]&lt;/ref&gt; in Jože Dacar&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/EB2A3F37-FD15-4796-ACDB-AB14C092DF5C Sistory]&lt;/ref&gt;), dva Antona (Anton Mohorič&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/CDA4F078-F374-47FE-9AF6-557808F7CBBF Sistory]&lt;/ref&gt; in Anton Poje&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/BBDC4F04-962F-45EB-A460-437EEF11DC63 Sistory]&lt;/ref&gt;) in Franc Kraštek oz. Franjo Krastek.&lt;ref&gt;V  Dragi je [[Pokopani na grobišču talcev v Dragi#cite note-33|na nagrobniku napačno ime Krastnik]]. [https://www.sistory.si/ww2/ECF40311-F7AC-46C9-80A1-699E96C459E7 Sistory]&lt;/ref&gt; Stari so bili od 33 do 55 let, delavci in zraven še obrtniki, trije so bili člani komunistične partije, trije so bili rojeni v okoliških krajih (Koritno, Črnivec, Besnica), štirje so živeli v Lescah. Dacar in Poje sta že zaprisegla kot partizana v Jelovški četi, Bernard je bil aktivist OF, vsi so bili delavsko napredno usmerjeni in dejavni. Gestapo je vedel za njihovo nazorsko usmerjenost od začetka okupacije in jih je zato zaprl v Begunje; nekatere so Gestapu izdali sosedje, ko so se iz ilegale mimogrede oglasili doma. Štirje so našli grob v Dragi pri Begunjah, Jože Bernard pa na grobišču NOB na Bledu. V državni zbirki žrtev druge svetovne vojne Sistory so podatki o ustreljenih pomanjkljivi ali celo napačni, za Pojeta in Mohoriča npr. piše, da sta umrla na Koroški Beli, kar bo treba popraviti. 

Hči likvidiranega Gabrijela Zupana je bila še bolj maščevalna od okupatorja, zahtevala je deset žrtev. Alojz Kos v zborniku ''Po poti spominov'' poroča, kako so bili za ustrelitev sprva določeni tudi Leščan Anton Dežman in v Lescah živeči Kroparji Janez Gašperšič, Janez Strgovšek, Lenart Petrač in Miha Rajgelj, vsi člani ali simpatizerji Komunistične partije, vendar so zanje posredovali ravnatelj tovarne verig v Lescah, sicer Ljubljančan, Herman Hieng,&lt;ref&gt;Herman Hieng je bil stric pisatelja [[:w:Andrej Hieng|Andreja Hienga]].&lt;/ref&gt; ki je bil proti temu, da bi streljali njegove delavce, posestnik Anton Legat, občinski komisar Franc Füreder in občinski tajnik Jože Horvat. 

Anton Dežman je pozneje še večkrat ušel smrti talca. Njegova sinova Jože in Anton (Tonček je bil po vojni razglašen za narodnega heroja) sta bila od junija 1941 v partizanih in udeležena pri požigu žage na Lancovem oktobra 1941. Zaprli so ga v Begunje, kjer je postal bolniški strežnik. Drugega januarja 1942 je bil na seznamu 35 talcev, a je vodja kaznilnice Peter Glanzer za streljanje določil nekoga drugega, ker mu je Dežman zdravil živino v hlevu in skrbel za kaznilniške čebele. Zanj je posredoval tudi ženin brat Franc, ki je od malega živel v Avstriji in bil v tistih dneh kot nemški vojak na dopustu na Bohinjski Beli. Take slučajnosti so tedaj odločale o življenju in smrti. Vojno so preživeli tudi drugi s prvotnega seznama za streljanje, niso pa imeli te sreče bližnji sorodniki pobitih: brat Jožeta Dacarja Franc je padel kot partizan v Gorjah januarja 1942; ko so ga obkolili, se je ustrelil, da ne bi prišel okupatorju živ v roke. Sin Lenarta Petrača partizan Valentin (Zdravko) je bil ubit pod Stolom in po vojni pokopan v Dragi.

O '''Gabrijelu Zupanu''', ki so ga likvidirali partizani, ni najti veliko podatkov. Izdajalci so skupnosti v sramoto, čim prej bi jih rada pozabila, zato za njimi ostane le malo sledov. Protipartizanska literatura ga seveda navaja med žrtvami komunističnega nasilja. Zaposlen je bil kot nočni čuvaj v tovarni verig, čeprav je bil za tisti čas že zelo v letih (71), in lokalni aktivisti OF med delavci so po vsej verjetnosti sumili, da je okupatorjev ovaduh, nasprotnik upora proti okupatorju oziroma nekdo, ki ovira gverilske sabotaže v tovarni Veriga. Nisem mogel ugotoviti, kaj konkretno je zagrešil. Rodil se je v Kropi, vendar ga na seznamu petih od partizanov ustreljenih kroparskih kolaborantov in dezerterjev ni; vsi drugi Kroparji so bili na partizanski strani &amp;ndash; sicer nadvse natančni kroparski kronist Janez Šmitek ga je prepustil kar Leščanom.  

'''Tovarna verig''' &amp;ndash; kako pomenljivo ime, pomislimo samo na fraze &quot;vtakniti koga v verige&quot;, &quot;nadeti komu verige&quot;, &quot;ječati v verigah&quot;, &quot;strgati politične verige&quot; in slovarski pomen 'priprava, ki omejuje gibanje in svobodo'. Poleg pomena suženjstva ima veriga tudi pozitiven pomen sklenjenosti, povezanosti članov skupnosti (&quot;ljudje so sklenili verigo&quot; ali &quot;sorodstvena veriga&quot;). Delavci tovarne Veriga so se od ustanovitve tovarne leta 1920 povezovali v sindikalnih (Društvo kovinarjev in sorodnih strok, Jugoslovanska strokovna zveza, Savez metalnih radnika Jugoslavije) in kulturno-prosvetnih društvih (Svoboda in Vzajemnost, Društvo prijateljev Sovjetske zveze) ter strankah (KP 1934). Povezali so se v uspešnem štrajku leta 1935, o čemer priča spominska plošča na spomeniku pred tovarno. Stavko je pomagal organizirati učitelj Stane Žagar z Dobrave, med organizatorji pa je bil še Lenart Petrač, ki je bil pozneje zaradi te svoje vloge zaprt v Begunjah in določen za streljanje na tem mestu. Delavci so se povezali tudi v uporu proti okupatorju. Večina delavcev je bila aktivistov OF, vključeni so bili v vaške odbore OF, gospodarske komisije, narodno zaščito, slovensko protifašistično žensko zvezo, zvezo slovenske mladine SKOJ in KPS v domačih krajih.  

Prva '''neposlušnost delavcev do okupatorja''' je bil bojkot proslave prvega maja 1941. Takrat so delavci ustanovili vojaške trojke, zbirali so orožje in municijo. Z aretacijami je gestapo začel junija 1941. Na poziv komunistov je 28. julija 1941. odšla v ilegalo prva skupina delavcev. Propagandni material za boj proti okupatorju so prinašali delavci v tovarno iz vasi izpod Karavank in Jelovice, pozneje iz ilegalnih tiskarn v Lescah (Mladinska ciklostilna tehnika Lesce in Partizanska ciklostilna tehnika Lesce) in iz T3 v Dragi. 

1943 je bila ustanovljena Organizacija delavske enotnosti, ki je izvajala '''sabotaže''' in odnašala tovarniško lastnino (orodje, pločevino, žeblje). Pri kmetih so jo aktivisti zamenjavali za živež in uporabljali za gradnjo partizanskih objektov. Ker je tovarna proizvajala verige in oklepne plošče za potrebe nemškega rajha na vzhodni fronti, je žirovniška skupina Varnostno obveščevalne službe 25. marca 1944 tovarno uničila. Obnova je trajala do 1945. leta. 19 padlim delavcem tovarne so leta 1959 pred tovarno odkrili spominsko ploščo in spomenik s skulpturo Toneta Svetine.

'''Izdajanje'''. Aktiviste in simpatizerje OF je gestapo zapiral v zloglasne Begunje po tekočem traku, zato so partizani z rojaki, ki so jih sumili, da so nemški špiclji, opravili na kratko. Iz partizanske literature, dokumentarne in leposlovne, spoznamo, kako vseprisotna je bila med vojno izdaja in kako je bila prva skrb, življenjska skrb upornikov odkriti izdajalce. Petokolonaši (izraz je iz španske državljanske vojne in označuje fašistične enote, ki prikrito delujejo na sovražnikovem področju) so delali za okupatorja že pred vojno, zanje se je vedelo, da občudujejo vse nemško in da bodo upornike zašpecali okupatorju. 

Ampak kruto je gospodaril tudi sum do sosedov, sodelavcev in celo do družinskih članov, da niso morda prestopili k nasprotniku in postali izdajalci. Ni šlo za prazno preganjavico, prestopi niso bili redki, partizanstvo ni bila udobna življenjska izbira, ni prizanašalo z napori in marsikdo ni zdržal. Kdor od partizanskih dezerterjev ali aktivistov se je prijavil okupatorski oblasti, je moral resnost svoje odločitve dokazati z izdajo tovarišev. Ker so poznali organiziranost uporniške strani, so bile njihove izdaje usodne. Morda lahko razumemo človeka, ki je izdajal zato, ker ni prenesel mučenja in se mu je mešalo od bolečine, ni pa mogoče razumeti človeka, ki dandanašnji po fejsbuku razlaga, kako bi sam od sebe takoj izdal partizansko bolnico Franjo sovražniku. Za take ljudi skupnost v vojni nima razumevanja in  milosti.

V Lescah so še '''drugi partizanski spomeniki'''. Ker pred njimi ni proslav, so malo v pozabi, zato naj jih vsaj naštejem. Obeležje partizanski javki na robu travnika na Lipcah (na drugi strani križišča s cesto proti Bledu; ima obnovljen napis, dostop do njega pa je hudo zaraščen), spomenik partizanski javki pri Šobčevem jezeru in plošča ustanovitvi celice KPS pri Dacarju na Dacarjevi ulici. Ne smemo pozabiti tudi družinskih nagrobnikov s padlimi partizani in žrtvami fašizma na leškem pokopališču. V KS Lesce spadata tudi spominska plošča Albinu Žemvi in Antonu Kokalju v Hrašah in spomenik NOB v Hlebcah. Razveseljivo je, da za razliko od nekaterih drugih krajev v okolici leška partizanska obeležja niso predmet vandalizma. 

Govore na partizanskih proslavah zaključujemo ponavadi z mislimi na današnji čas. '''Kaj smo se naučili iz prelomnih trenutkov v zgodovini'''. Nobena posebna modrost ali zapletena teorija ni potrebna, da bi razumeli, da smo tudi danes na zgodovinski prelomnici, z vojnami v okolici in z vojno doma na obzorju. Tudi danes nas agresivni imperiji želijo podrediti svojim interesom, zlepa ali zgrda. Tudi danes so med nami sodržavljani s politično močjo, ki agresivne tujce občudujejo oziroma jim prepuščajo kose nacionalne suverenosti. Da ne bo nesporazuma, v podrejeni ali vazalski vlogi smo v prvi vrsti do Izraela in ZDA, uklanjamo se tudi politiki EU. Med nami so glasni petokolonaši in izdajalci. Nauk iz druge svetovne vojne pa se glasi, z vzklikom francoskega pisatelja in aktivista Stéphana Hessla: ''Dvignite se!'' (frc. ''Indignez-vous!'' (2010), slov. prevod 2011). Prestavimo ga v prvo osebo množine, da bo zavezujoč: ''Dvignimo se!'' Fašizem je drugo ime za hujskanje na vojno, zato kličemo ''Ne vojne'' in kličemo ''smrt fašizmu''.

==Opomba==

&lt;references/&gt;

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Govori|seznam partizanskih govorov]]
*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>8rnmnsx19j6zl2u19ed8us4xpzw8zxj</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>V november z 10.563 obeležji</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4332</id>
    <revision>
      <id>86108</id>
      <parentid>86105</parentid>
      <timestamp>2026-11-01T16:08:32Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86108</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="308" sha1="q1qhic55atgq8hb8gheqyvsl6jed9ra" xml:space="preserve">Na zemljevidu [https://partizanstvo.si Partizanstvo.si] si oglejmo trenutno [https://partizanstvo.si/sl/statistika/ statistiko]: 10.563 partizanskih obeležij.
*Jeseniški muzej, ki hrani fotografije iz NOB, se ne strinja z njihovo  objavo na Wikimedia Commons, ker želi &quot;ohraniti nadzor nad njeno uporabo&quot;.</text>
      <sha1>q1qhic55atgq8hb8gheqyvsl6jed9ra</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>86109</id>
      <parentid>86108</parentid>
      <timestamp>2026-11-01T16:16:38Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86109</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="588" sha1="q7g4d86tk99dsdq2mc5exk96mbmfq1p" xml:space="preserve">Na zemljevidu [https://partizanstvo.si Partizanstvo.si] si oglejmo trenutno [https://partizanstvo.si/sl/statistika/ statistiko]: 10.563 partizanskih obeležij.
*Jeseniški muzej, ki hrani fotografije iz NOB, se ne strinja z njihovo  objavo na Wikimedia Commons, ker želi &quot;ohraniti nadzor nad njeno uporabo&quot;.
* govori: Spomenka Hribar, Komelj, M. Blažić, Flajšman, Felc, Torkar, Hladnik: [[Spomenik petim talcem v Lescah]]
* po 20 letih vendarle obnovljeno obeležje bratoma Vreček v Kranju, Ribčev Laz, Titova vas
* Tomaž Teropšič: literatura in spomeniki
* prevzemi obeležij?
*</text>
      <sha1>q7g4d86tk99dsdq2mc5exk96mbmfq1p</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>86114</id>
      <parentid>86109</parentid>
      <timestamp>2026-11-01T20:01:31Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86114</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="2592" sha1="amfu0sm5rov5mlv4pmxapt0ku1loslz" xml:space="preserve">Na zemljevidu [https://partizanstvo.si Partizanstvo.si] si oglejmo trenutno [https://partizanstvo.si/sl/statistika/ statistiko]: 10.563 partizanskih obeležij.

Na [[ seznamu partizanskih govorov]] so trenutno na vrhu govori [ Spomenke Hribar na Dobravi,] Miklavža Komelja v Zakojci, Milene M. Blažić v Dobrniču, Božidarja Flajšmana, [ Silva Torkarja v Hudajužni,]   [[Spomenik petim talcem v Lescah|Mirana Hladnika v Lescah]] in [ scenarij Vlaste Felc za proslavo v Radovljici.]

Med žalostna  dejstva spada novica, da se Jeseniški muzej, ki hrani fotografije iz NOB, ne strinja z njihovo  objavo pod licenco proste uporabe CC 4.0 na Wikimedia Commons, ker želi &quot;ohraniti nadzor nad njeno uporabo&quot;. Inštitucija, ki naj bi delovala v javnem interesu, tj. služila zgodovinskemu spominu in s tem nacionalni identiteti, daje prednost zaslužk: predmete, ki jih hrani, raje trži. Žal ne gre za osamljeno obnašanje javne inštitucije.   

Po dolgih letih mučnega pregovarjanja je vendarle ponovno postavljeno [ obeležje bratoma Vreček v Kranju;] o postavitvi novega spomenika smo izvedeli slučajno, saj občine in ZVKD o takih rečeh Zveze borcev nimajo navade obveščati. Nova plošča je tudi na [ spomeniku v Ribčevem Lazu] in v [ Titovi vasi v Završnici.] Držimo pesti še za nadomestilo drugih plošč v okolici, ki so bile odstranjene v zadnjem času. In pazimo, da pri obnovah obeležij ne pride do njihovega sovražnega prevzema s strani ljudi, ki bi želeli ob njih pripravljati komemoracije proti &quot;žrtvam komunističnega terorja&quot;. 

Spomeniška skupnost ima novega sodelavca, vojaškega zgodovinarja Tomaža Teropšiča, čigar prispevke si je mogoče ogledati v naši [ spletni partizanski knjižnici.] [ Spominski prostori NOB v Sromljah] so rezultat njegovega dela.

Študentje zgodovine so se v semiarju Bojana Balkovca lotili postavljanja fotografij partizanskih spomenikov v Wikimedijino Zbirko; pomemben vir pri tem bodo slike spomenikov na Partizanstvo.si. Teme uvodnega predavanja zanje si radovednež lahko ogleda na [[]]. 

5. novembra bo v Mariboru [ 4. dan občanske znanosti,] na katerem bo ob 13.30 tudi predstavitev spomeniškega portala Partizanstvo.si. Razveseljivo je mednarodno širjenje naše zbirke: Julia Stolba in Stefan Wahler iz Nemčije sta našo zbirko priključila drugim prosto uporabnim zbirkam kulturne dediščine po Evropi na [ spletišču AvArc;] posrednika sta bila Mirko Messner in Nikolaj Orasche. Informacije o slovenskih partizanskih spomenikih so na ponujo v šestih jezikih. 

Srečno do prihodnjič &amp;ndash; miran hladnik</text>
      <sha1>amfu0sm5rov5mlv4pmxapt0ku1loslz</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>86116</id>
      <parentid>86114</parentid>
      <timestamp>2026-11-02T02:07:08Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86116</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="2755" sha1="345k1sywi8en4wt7v2aiby4o9rnjsbo" xml:space="preserve">Na zemljevidu [https://partizanstvo.si Partizanstvo.si] si oglejmo trenutno [https://partizanstvo.si/sl/statistika/ statistiko]: 10.563 partizanskih obeležij.

Na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Govori|seznamu partizanskih govorov]] so trenutno na vrhu govori [ Spomenke Hribar na Dobravi,] Miklavža Komelja v Zakojci, Milene M. Blažić v Dobrniču, Božidarja Flajšmana, [ Silva Torkarja v Hudajužni,]   [[Spomenik petim talcem v Lescah|Mirana Hladnika v Lescah]] in [ scenarij Vlaste Felc za proslavo v Radovljici.]

Med žalostna  dejstva spada novica, da se Jeseniški muzej, ki hrani fotografije iz NOB, ne strinja z njihovo  objavo pod licenco proste uporabe CC 4.0 na Wikimedia Commons, ker želi &quot;ohraniti nadzor nad njeno uporabo&quot;. Inštitucija, ki naj bi delovala v javnem interesu, tj. služila zgodovinskemu spominu in s tem nacionalni identiteti, daje prednost zaslužk: predmete, ki jih hrani, raje trži. Žal ne gre za osamljeno obnašanje javne inštitucije.   

Po dolgih letih mučnega pregovarjanja je vendarle ponovno postavljeno [ obeležje bratoma Vreček v Kranju;] o postavitvi novega spomenika smo izvedeli slučajno, saj občine in ZVKD o takih rečeh Zveze borcev nimajo navade obveščati. Nova plošča je tudi na [ spomeniku v Ribčevem Lazu] in v [ Titovi vasi v Završnici.] Držimo pesti še za nadomestilo drugih plošč v okolici, ki so bile odstranjene v zadnjem času. In pazimo, da pri obnovah obeležij ne pride do njihovega sovražnega prevzema s strani ljudi, ki bi želeli ob njih pripravljati komemoracije proti &quot;žrtvam komunističnega terorja&quot;. 

Spomeniška skupnost ima novega sodelavca, vojaškega zgodovinarja Tomaža Teropšiča, čigar prispevke si je mogoče ogledati v naši [ spletni partizanski knjižnici.] [ Spominski prostori NOB v Sromljah] so rezultat njegovega dela.

Študentje zgodovine so se v semiarju Bojana Balkovca lotili postavljanja fotografij partizanskih spomenikov v Wikimedijino Zbirko; pomemben vir pri tem bodo slike spomenikov na Partizanstvo.si. Teme uvodnega predavanja zanje si radovednež lahko ogleda na [[]]. 

5. novembra bo v Mariboru [ 4. dan občanske znanosti,] na katerem bo ob 13.30 tudi predstavitev spomeniškega portala Partizanstvo.si. Razveseljivo je mednarodno širjenje naše zbirke: Julia Stolba in Stefan Wahler iz Nemčije sta našo zbirko priključila drugim prosto uporabnim zbirkam kulturne dediščine po Evropi na [ spletišču AvArc;] posrednika sta bila Mirko Messner in Nikolaj Orasche. Informacije o slovenskih partizanskih spomenikih so na ponujo v šestih jezikih. 

Srečno do prihodnjič &amp;ndash; miran hladnik

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Okrožnice|Okrožnice]].</text>
      <sha1>345k1sywi8en4wt7v2aiby4o9rnjsbo</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>86117</id>
      <parentid>86116</parentid>
      <timestamp>2026-11-02T02:22:45Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86117</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="2929" sha1="hb6gd22prifnpujcz4hewww4pf0fcle" xml:space="preserve">Na zemljevidu [https://partizanstvo.si Partizanstvo.si] si oglejmo trenutno [https://partizanstvo.si/sl/statistika/ statistiko]: 10.563 partizanskih obeležij.

Na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Govori|seznamu partizanskih govorov]] so trenutno na vrhu govori [ Spomenke Hribar na Dobravi,] Miklavža Komelja v Zakojci, Milene M. Blažić v Dobrniču, Božidarja Flajšmana, [ Silva Torkarja v Hudajužni,]   [[Spomenik petim talcem v Lescah|Mirana Hladnika v Lescah]] in [ scenarij Vlaste Felc za proslavo v Radovljici.]

Med žalostna  dejstva spada novica, da se Jeseniški muzej, ki hrani fotografije iz NOB, ne strinja z njihovo  objavo pod licenco proste uporabe CC 4.0 na Wikimedia Commons, ker želi &quot;ohraniti nadzor nad njeno uporabo&quot;. Inštitucija, ki naj bi delovala v javnem interesu, tj. služila zgodovinskemu spominu in s tem nacionalni identiteti, daje prednost zaslužk: predmete, ki jih hrani, raje trži. Žal ne gre za osamljeno obnašanje javne inštitucije.   

Po dolgih letih mučnega pregovarjanja je vendarle ponovno postavljeno [ obeležje bratoma Vreček v Kranju;] o postavitvi novega spomenika smo izvedeli slučajno, saj občine in ZVKD o takih rečeh Zveze borcev nimajo navade obveščati. Nova plošča je tudi na [ spomeniku v Ribčevem Lazu] in v [ Titovi vasi v Završnici.] Držimo pesti še za nadomestilo drugih plošč v okolici, ki so bile odstranjene v zadnjem času. In pazimo, da pri obnovah obeležij ne pride do njihovega sovražnega prevzema s strani ljudi, ki bi želeli ob njih pripravljati komemoracije proti &quot;žrtvam komunističnega terorja&quot;. 

Spomeniška skupnost ima novega sodelavca, vojaškega zgodovinarja Tomaža Teropšiča, čigar prispevke si je mogoče ogledati v naši [ spletni partizanski knjižnici.] [ Spominski prostori NOB v Sromljah] so rezultat njegovega dela.

Študentje zgodovine so se v semiarju Bojana Balkovca lotili postavljanja fotografij partizanskih spomenikov v Wikimedijino Zbirko; pomemben vir pri tem bodo slike spomenikov na Partizanstvo.si. Teme uvodnega predavanja zanje si radovednež lahko ogleda na [[]]. 

5. novembra bo v Mariboru [ 4. dan občanske znanosti,] na katerem bo ob 13.30 tudi predstavitev spomeniškega portala Partizanstvo.si. Razveseljivo je mednarodno širjenje naše zbirke: Julia Stolba in Stefan Wahler iz Nemčije sta našo zbirko priključila drugim prosto uporabnim zbirkam kulturne dediščine po Evropi na [ spletišču AvArc;] posrednika sta bila Mirko Messner in Nikolaj Orasche. Informacije o slovenskih partizanskih spomenikih so na ponujo v šestih jezikih. 

Posnetke s proslave 24. oktobra ob odhodu okupatorja iz Žirov, kjer je govorila Urška Klakočar Zupančič, najdete na [https://slov.si/mh/galerije/galeri577/index.html].

Srečno do prihodnjič &amp;ndash; miran hladnik

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Okrožnice|Okrožnice]].</text>
      <sha1>hb6gd22prifnpujcz4hewww4pf0fcle</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>86118</id>
      <parentid>86117</parentid>
      <timestamp>2026-11-02T09:49:05Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>86118</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="3107" sha1="5ckk3x5wp2i4hywl9gmf2oaqsynshrh" xml:space="preserve">Na zemljevidu [https://partizanstvo.si Partizanstvo.si] si oglejmo trenutno [https://partizanstvo.si/sl/statistika/ statistiko]: 10.563 partizanskih obeležij.

Na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Govori|seznamu partizanskih govorov]] so trenutno na vrhu govori [ Spomenke Hribar na Dobravi,] Miklavža Komelja v Zakojci, Milene M. Blažić v Dobrniču, Božidarja Flajšmana, [ Silva Torkarja v Hudajužni,]   [[Spomenik petim talcem v Lescah|Mirana Hladnika v Lescah]] in [ scenarij Vlaste Felc za proslavo v Radovljici.]

Med žalostna  dejstva spada novica, da se Jeseniški muzej, ki hrani fotografije iz NOB, ne strinja z njihovo  objavo pod licenco proste uporabe CC 4.0 na Wikimedia Commons, ker želi &quot;ohraniti nadzor nad njeno uporabo&quot;. Inštitucija, ki naj bi delovala v javnem interesu, tj. služila zgodovinskemu spominu in s tem nacionalni identiteti, daje prednost zaslužk: predmete, ki jih hrani, raje trži. Žal ne gre za osamljeno obnašanje javne inštitucije. Pregledov vojaških grobišč po občinah iz let 2000 z Ministrstva za obrambo še vedno nismo prejeli, čeprav gre za informacije javnega značaja; prizadevanja se nadaljujejo.  

Po dolgih letih mučnega pregovarjanja je vendarle ponovno postavljeno [ obeležje bratoma Vreček v Kranju;] o postavitvi novega spomenika smo izvedeli slučajno, saj občine in ZVKD o takih rečeh Zveze borcev nimajo navade obveščati. Nova plošča je tudi na [ spomeniku v Ribčevem Lazu] in v [ Titovi vasi v Završnici.] Držimo pesti še za nadomestilo drugih plošč v okolici, ki so bile odstranjene v zadnjem času. In pazimo, da pri obnovah obeležij ne pride do njihovega sovražnega prevzema s strani ljudi, ki bi želeli ob njih pripravljati komemoracije proti &quot;žrtvam komunističnega terorja&quot;. 

Spomeniška skupnost ima novega sodelavca, vojaškega zgodovinarja Tomaža Teropšiča, čigar prispevke si je mogoče ogledati v naši [ spletni partizanski knjižnici.] [ Spominski prostori NOB v Sromljah] so rezultat njegovega dela.

Študentje zgodovine so se v seminarju Bojana Balkovca lotili postavljanja fotografij partizanskih spomenikov v Wikimedijino Zbirko; pomemben vir pri tem bodo slike spomenikov na Partizanstvo.si. Teme uvodnega predavanja zanje si radovednež lahko ogleda na [[]]. 

5. novembra bo v Mariboru [ 4. dan občanske znanosti,] na katerem bo ob 13.30 tudi predstavitev spomeniškega portala Partizanstvo.si. Razveseljivo je mednarodno širjenje naše zbirke: Julia Stolba in Stefan Wahler iz Nemčije sta našo zbirko priključila drugim prosto uporabnim zbirkam kulturne dediščine po Evropi na [ spletišču AvArc;] posrednika sta bila Mirko Messner in Nikolaj Orasche. Informacije o slovenskih partizanskih spomenikih so na ponujo v šestih jezikih. 

Posnetke s proslave 24. oktobra ob odhodu okupatorja iz Žirov, kjer je govorila Urška Klakočar Zupančič, najdete na [https://slov.si/mh/galerije/galeri577/index.html].

Srečno do prihodnjič &amp;ndash; miran hladnik

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Okrožnice|Okrožnice]].</text>
      <sha1>5ckk3x5wp2i4hywl9gmf2oaqsynshrh</sha1>
    </revision>
  </page>
</mediawiki>