Wikiverza slwikiversity https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.48.0-wmf.4 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikiverza Pogovor o Wikiverzi Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 4198 86165 83310 2026-11-10T15:52:51Z Hladnikm 30 86165 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' | title_orig = '''Dragi Franček: Pisma kolegov Francu Zadravcu''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = predobjava gradiva |image = }} <blockquote>Pisma službenih kolegov Francu Zadravcu dokumentirajo strokovna, organizacijska in osebna razmerja med glavnimi slovenisti druge polovice 20. stoletja. V Zadravčevi zapuščini so se ohranila pisma njegovih učiteljev Antona Slodnjaka in Marje Boršnik, generacijskih kolegov Borisa Paternuja in Jožeta Toporišiča, nekaj let starejšega Štefana Barbariča ter nekaj let mlajših sodelavcev Matjaža Kmecla, Aleksandra Skaze, Helge Glušič, Jožeta Koruze in Tarasa Kermaunerja. </blockquote> Na enem od družinskih obiskov po smrti Franca Zadravca (1925–2016) mi je vdova Olga Zadravec izročila vrečo pisem, dopisnic, razglednic in voščilnic, naslovljenih na pokojnega profesorja. Pisma sem razporedil po abecedi dopisnikov in jih preštel: gre za več kot 300 pisem okrog osemdesetih dopisovalcev.<ref>Po abecedi so to: Štefan Barbarič, Oton Berkopec, France Bernik, Marjana Beršadska, Marija Bobrownicka, Ju. V. Bogdanov, Franček Bohanec, Rado Bordon, Božidar Borko, Marja Boršnik, Matija Brezovar, Anica Britovšek, Ivan Cesar, Jožica Čeh, Zdzisław Darasz, Maria Deppermann, Drago Druškovič, Jože Filo, Aleksandar Flaker, Helga Glušič, Ferdo Godina, Vekoslav Grmič, Dragica Haramija, Svetozar Ilešič, Anton Ingolič, Jože Javoršek, Manfred Jähnichen, Franci Just, Taras Kermauner, Franc Kimovec, Matjaž Kmecl, France Koblar, Zoran Konstantinović, Jože Koruza, Jože Košar, Lojze Krakar, Bratko Kreft, Ivan Kreft, Andrijan Lah, J. P. Locher, Janez Logar, Juraj Martinović, Boris Merhar, Janko Messner, Dušan Mevlja, Dušan Moravec, Erna Musar, Krešimir Nemec, Rudolf Neuhäuser, Fran Petre, Jože Pogačnik, Ivan Potrč, Predrag Palavestra, Boris Paternu, vdova Avgusta Pavla, Jevgenija Ivanovna Rjabova, Vojan Rus, Maja Ryžova, Gerhard Schaumann, Aleksander Skaza, Anton Slodnjak, Drago Šega, Vanek Šiftar, Emil Štampar, Bogo Teply, Jože Toporišič, Klaus Trost, Zdeněk Urban, Andrej Ujčič, Fran Vatovec, Ivan Verč, Milan Vincetič, France Vodnik, Anton Vratuša, Sergej Vrišer, Dimitrije Vučenov, Stojan Vujčić, Pavle Zidar, Boris Ziherl, Ciril Zlobec, Vlado Žabot, Jože Žužek. </ref> Natančnih številk ne morem zapisati, ker je v nekaterih ovojnicah po več pisem. Posebej sem razporedil nekaj uradnih inštitucionalnih dopisov<ref>Občina Ljutomer, Mladinska knjiga (Janez Mušič), Pomurska založba (Jože Vild), SAZU, Srbska AZU, FF Beograd, Uni Celovec, Radio Slovenija, Rokopisna zbirka NUK, založba Veduta. </ref> in posebej sedem osebnih pisem, pri katerih identitete pisca nisem znal odkriti.<ref>Radović?, Jože (* 1920), Jovan? in Dagmar [Dorovski?], Prvošolec, R. Čaxx[činovič?], Vl. Mor??ič. </ref> Vdova je poskrbela, da so v svežnju večinoma pisma ljudi, ki so bili z naslovnikom prof. dr. Francem Zadravcem v strokovnih razmerjih. Naslovnik je pisma spravljal, luknje v pisemski izmenjavi pa govorijo, da se ni ohranilo čisto vse, kar je dobil v poštni nabiralnik, oziroma se je založilo. Kljub temu je zbirka reprezentativna, saj vključuje pisma sodobnikov, pisma starejše in pisma mlajše generacije ter tako odstira pogled v komunikacijski krog pomembnega slovenskega literarnega zgodovinarja.<ref>Drugo Zadravčevo zapuščino je pregledala in za potrebe SAZU, katere član je bil Franc Zadravec, spravila Petra Vide Ogrin. Zasebno in družinsko korespondenco je shranila vdova doma.</ref> Urejeno in deloma tudi že preslikano<ref>Poleg pričujočih pisem sem preslikal še pisma Zadravčevih južnoslovanskih in nemških dopisovalcev oz. pisma v nemščini.</ref> zbirko pisem bom po obdelavi izročil v hrambo Rokopisnemu oddelku NUK. Dopisovalci so bili Zadravčevi poklicni in službeni kolegi, pomurski rojaki, pisatelji, tuji literarni zgodovinarji, založniki, uredniki in predstojniki akademskih in drugih inštitucij. Dobra polovica korespondentov je zastopana le s posamičnim pismom, slaba polovica pa z več pismi. Najzvestejši Zadravčev dopisovalec je bil innsbruški komparativist Zoran Konstantinović s 24 pismi, tesno sledijo sarajevski slovenist Juraj Martinović in urednik pri Pomurski založbi Jože Vild (po 22), potem pa rojak Franček Bohanec, koroški pisatelj in profesor Janko Messner (po 15), berlinska slavista Gerhard Schaumann (14) in Manfred Jähnichen (13), Marja Boršnik (12) itd. Pisemske stike so dopolnjevali vzajemni obiski, strokovni in osebni. Tone Smolej je opazil, da med Zadravčevimi korespondenti ni [[:w:Miško Kranjec|Miška Kranjca]], čeprav je Zadravec iz Kranjčevih pisem precej citiral; za Kranjčevim svežnjem pisem še poizvedujemo. Mimo korespondentov za tale prispevek mi je v oči padel jezni dopis slovenskega pisatelja, ki ga je bilo mogoče dešifrirati kot Pavleta Zidarja. Enigmatična je kopija tipkopisa, ki ga pripisujem Jožetu Toporišiču. Namenjen je bil verjetno zagrebškemu profesorju Franu Petretu, kopija pa Francu Zadravcu, ki ga pismo omenja. V svežnju se je znašla še kopija pisma, ki ga je Franc Zadravec pisal pesnici Veri Albreht. Za tole priložnost sem prepisal<ref>Slike skeniranih tipkopisov je v besedilo pretvoril kar skener sam; ChatGPT je bil pri razbiranju posameznih rokopisov precej neuspešen. </ref> pisma, ki so jih Francu Zadravcu pisali njegovi kolegi na Filozofski fakulteti: učitelja Marja Boršnik in Anton Slodnjak,<ref>Pisma [https://sl.wikipedia.org/wiki/Bratko_Kreft ''Bratka Krefta''] (1905–1996), ki je bil tudi Zadravčev učitelj, sem [https://sl.wikiversity.org/wiki/Dva_sve%C5%BEnja_pisem_Bratka_Krefta ''pripravil za drugo priložnost'']. </ref> generacijska kolega Boris Paternu in Jože Toporišič, malo starejši rojak Štefan Barbarič ter nekaj let mlajši sodelavci Matjaž Kmecl, Jože Koruza, Aleksander Skaza, Helga Glušič in Taras Kermauner.<ref>Slovenski literarni zgodovinar Taras Kermauner sicer ni študiral na slavistiki (do prekinitve delovnega razmerja 1958 je bil asistent na oddelku za filozofijo na FF), vendar je njegovo pisanje preveč vpeto v slovenistiko, da bi ga mogli brez škode izpustiti. </ref> == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Marja_Bor%C5%A1nik ''Marja Boršnik''] (1906–1982) == === 5. III. 1964.<ref>Tipkopis v nefrankirani pisemski ovojnici na naslov Tov. dr. Franc Zadravec, docent / Ljubljana / Slavistični oddelek Filozofske fakultete in povratnim naslovom Boršnik, Ljubljana, Rimska 20/I. </ref> === Spoštovani tovariš Zadravec, na plenarnem sestanku jugoslovanskega slavističnega komiteta ste bili 29. III. t. l. soglasno izvoljeni v informacijsko-bibliografsko komisijo, ki jo vodi dr. Polenaković.<ref>[https://en.wikipedia.org/wiki/Haralampije_Polenakovi%C4%87 ''Haralampije Polenaković'']. </ref> Ker se je to zgodilo na moj predlog, odgovarjam za Vaše sodelovanje. Če tega ne bi mogli prevzeti, me, prosim, v teku enega tedna (do 12. III.) informirajte, da predlog prekličem. S tovariškim pozdravom Marja Boršnik === 28. I. 1965.<ref>Tipkopis brez ovojnice. </ref> === Spoštovani tovariš Zadravec, pravkar mi piše dr. Bratko Kreft: »Jaz Jagoditschu<ref>Več o aferi Jagoditsch je v [https://sl.wikiversity.org/wiki/Dva_sve%C5%BEnja_pisem_Bratka_Krefta ''Zadravčevi korespondenci z Bratkom Kreftom'']. </ref> nisem več odgovoril zaradi tega, ker nisem hotel odgovoriti bivšemu nacistu, ki me je pri avstrijskem ministrstvu denunciral kot nevarnega komunista in s tem preprečil, da bi kljub ustnemu dogovoru s prof. dr. Hammom,<ref>[https://hr.wikipedia.org/wiki/Josip_Hamm ''Josip Hamm''] (1905–1986). </ref> lahko imel predavanja o slovenski književnosti cel semester (kakor sem jih imel v Frankfurtu).<ref>Bratko Kreft je bil gostujoči predavatelj v Frankfurtu leta 1961/62. </ref> O tem Vam lahko da informacije doc. dr. Zadravec, ki je bil takrat ravno na Dunaju in je to povedal pred tremi dnevi tudi na seji uredništva JIS v navzočnosti akad. prof. dr. Bezlaja in lekt. B. Urbančiča …«<ref>Sodelavca na slavistiki [https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Bezlaj ''France Bezlaj''] in [https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Urban%C4%8Di%C4%8D ''Boris Urbančič''] sta bila člana uredništva JiS. </ref> Prosim Vas, če bi mi hoteli ''nemudoma'' sporočiti vse, kar veste o Jagoditschevem bivšem nacizmu<ref>Avstrijski slavist [https://de.wikipedia.org/wiki/Rudolf_Jagoditsch ''Rudolf Jagoditsch''] (1892–1976) je leta 1940 res zaprosil za članstvo v NSDAP. </ref> in o njegovem denunciantstvu Bratka Krefta pri avstrijskem ministrstvu. O tem namreč jaz prvič slišim, ni mi pa vseeno, kakšen je predsednik mednarodne slavistične komisije za zgodovino slavistike, kjer tudi jaz še sodelujem. Tovariško Vas pozdravlja Marja Boršnik Rimska 20/I === 30. III. 1967.<ref>Tipkopis v nežigosani pisemski ovojnici na naslov Tov. dr. Franc Zadravec / Slavistični oddelek in rokopisnim povratnim naslovom: Rimska 20. </ref> === Dragi tovariš Zadravec, precej, ko sem Ti oddala reč za JS, sem dognala, da se dá neka moja domneva, ki je dovolj važna, argumentirati s pismom. To pismo sem bila v naglici spregledala, z njim pa se ta domneva neizpodbitno potrjuje kot resnica. Prosim Te torej, če bi hotel drugi del zadnjega odstavka na prvi strani takole spremeniti: in podlistki, se je v njej prebudil tudi pripovedni talent, saj je morala že v tem letu oblikovati prvo povest, ki se je odločila, da se z njo uveljavi v našem tedanjem osrednjem časopisu. To povest Ana, ki je naslednje leto izšla v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Moja prijateljica, je poslala uredništvu že 27. decembra 1888 (prvo pismo, ohranjeno med Maričino korespondenco Kersniku) in jo je imel Levčev leposlovni pomočnik Kersnik v rokah vsaj že v januarju 1889, ko o njej poroča uredniku Levcu (Prijatelj, Kersnik II. 503). Ta listek kar izstriži in prilepi na prvo stran. Ko boš že tako aktiven, vrini še tri besede na 3. stran: v drugo vrsto »pripovedništvo ''skoraj'' odtehta; v šesto vrsto »ko so vsi ''prizadeti moški'' molčali.«<ref>Pogled v članek Marje Boršnik Ob stoletnici rojstva Marice Nadliškove ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-OL0GDQ7Z ''JiS 12/4 (1967'']), 106–108) pokaže, da je Zadravec, ki je bil član uredništva, popravke upošteval. </ref> Če se še tako muzaš – kar je res, je res! Pozdrav! Marja Poskusi mi poslati korekturo – če me najdeš v Ljubljani!<ref>Rokopisni dodatek. </ref> === 23. V. 1967<ref>Dopisnica z žigom Kranj 23. 5. 1967 na naslov Tovariš / dr. Franc Zadravec, / docent / Ljubljana / Prule, Prijateljeva ? (univerzitetne hiše). </ref> === Dragi tov. Zadravec, pred tremi dnevi (20. V.) sem Ti pisala na univerzo, ker pa Smolej<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Viktor_Smolej ''Viktor Smolej''] (1910–1992) je bil na FF lektor za slovaščino. </ref> trdi, da tjakaj ne hodiš, Te ponovno prosim za odgovor z obratno pošto: do kdaj je ''popolnoma zadnji termin'' za oddajo 10 tipkanih strani predavanja o Tavčarju. Moja logika mi namreč pravi, da se takšna reč lahko razmnoži v 14 dneh in je zato še čas do avgusta, zlasti, ker sem prepričana, da zdaj nihče ne utegne pisati. Jaz pa sem obupno zaposlena z vodno inštalacijo in bi morala v primeru, da stari termin drži, z vsem delom prekiniti: organizacija delavcev se z duševno koncentracijo izključuje. Prosim Te torej za milosten odgovor z obratno pošto in Te lepo pozdravljam. Marja Marja Boršnik, Drulovka 31 pri Kranju === 16. III. 1968<ref>Tipkana dopisnica z žigom Ljubljana 16. 3. 1968 na naslov Tovariš / dr. Franc Zadravec, docent / Prijateljeva 9 / Ljubljana. </ref> === – Dragi tovariš Zadravec, Tvoja razprava pojde v ponedeljek v tiskarno, ne da bi jo utegnila podrobno predelati.<ref>Gre za razpravo Dramatika Slavka Gruma (SR 16/1–2 (1968), 413–69) v številki SR, posvečeni mednarodnemu slavističnemu kongresu v Pragi. Urednica za literaturo je bila Marja Boršnik. </ref> Pogrešala pa sem v njej obravnavo Majcnove drame Prekop, ki spada med naše najboljše iz tega obdobja in se s kakšnim abstraktnim Vergerijem po mojem sploh ne dá ne po kvaliteti ne po event. učinkoviti uprizorljivosti primerjati. Tudi o njegovi Alenčici sem drugačnih misli. H Grumu bi imela to in ono pripomniti, čeprav obdelava ni slaba. Svojčas si želel moje kritike, ki sem ti jo obljubila, a ne utegnila. V sredo ob mojem predavanju bi mi bila tudi Tvoja in Vaša dobrodošla. Ker imaš gotovo duplikat svoje razprave, mi ga, prosim, prinesi s seboj ali pa oddaj komu drugemu, če ne utegneš priti, z navedbo, kdaj želiš, da se sestaneva. Lep pozdrav! Marja === 2. X. 68<ref>Dopisnica iz Ljubljane z žigom 2. 10. 1968, naslovljena na Tovariš / dr. Fr. Zadravec / univ. prof. / Ljubljana / Prijateljeva 9 / (univerzitetna hiša na Prulah), povratni naslov: Boršnik, Ljubljana, / Rimska 20/I. </ref> === – Dragi Zadravec, najbrž nisi pozabil, da je treba za Majcnovo 80-letnico (29. X.) v JS nekaj napisati. Skoraj gotovo boš to storil Ti, ker me nisi nič opozoril (kakor se morda še spominjaš, sem rekla, da bi jaz kaj zelo kratkega, a samo če Ti ne boš obsežneje).<ref>Članek je nazadnje napisala Marja Boršnik. </ref> – Prosim, sporoči mi, kaj boš pripravil za Cankarjev simpozij (in za SR) in koliko bo obsegalo.<ref>Franc Zadravec: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-FU2QC52L ''Satira v Cankarjevi pesmi, prozi in dramatiki'']. SR 17/1 (1969). 203–39. </ref> Lep pozdrav! Marja === 6. X. 1968.<ref>Tipkopis v pisemski ovojnici z žigom Ljubljana 6. 10. 1968 na naslov Tov. univ. prof. / dr. Fr. Zadravec / Ljubljana / Prijateljeva 9 in povratnim naslovom: Boršnik, Ljubljana, Rimska 20/I. </ref> === Dragi tovariš Zadravec, ker praviš, da se mudi, sem priloženo v naglici sestavila in nisem utegnila pretipkati. Hvaležna Ti bom, če lahko stisneš še v oktobrsko številko. Prosim za korekturo.<ref>Gre za članek Marje Boršnik Stanko Majcen. [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-NO296OQP ''JiS 13/7 (1968'']). 224–25. </ref> Če do Cankarjevega simpozija sploh pride – organizirali ga ne bomo mi (misliš sourednike SR), marveč Matica –, bo skušal biti znanstveno ustvarjalen. Kar bo takšnega, bo sprejeto v prihodnjo številko SR.<ref>[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-NRZ5SKCP ''Prva številka SR 1969''], podnaslovljena Ob 50. obletnici Cankarjeve smrti, je prinesla 23 prispevkov. </ref> Fraz smo že siti. Tvojo temo pozdravljam.<ref>O Cankarjevi satiri. </ref> Kolikor vem, je nima nihče drug na programu. Pa četudi bi jo imel, ne odloča starost, marveč temeljitost. – Ali si prejel moj separat o &quot;moderni&quot;? Če ga nisi, mi sporoči, da Ti pošljem drugega, ker dva še imam. Prosim Te pa za oceno.<ref>Gre za članek Marje Boršnik [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-5XW4ESDJ ''Cankar z novostrujarskim klubom pri Mladosti'']. Odlomke iz razprave je avtorica predstavila na Cankarjevem simpoziju 7. decembra 1968 v Slovenski matici, separat je iz SR 17/1 (1969), 25–67. Zadravčeve ocene v njegovi bibliografiji ni zaslediti. </ref> Lepo Te pozdravljam Marja === 15. I. 69<ref>Dopisnica iz Ljubljane z žigom 15. 1. 1969 na naslov Tovariš / univ. prof. Fr. Zadravec / Ljubljana / Prijateljeva 9. </ref> === Dragi tov. Zadravec, prisiljena sem Te ponovno nadlegovati. Pravkar sem prejela Kermaunerjevo knjigo: I. Cankar in slovenska politika leta 1918, ki Te brezdvomno zanima, pa ni še naprodaj. Posodim Ti lahko svoj izvod, dokler ga ne dobiš gratis od Cankarjeve založbe, samo če si pripravljen o njej napisati krajšo (lahko tudi daljšo) oceno za Slavist. revijo do konca tega meseca.<ref>Zadravec je [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-6WC64VYM ''oceno knjige Dušana Kermavnerja''] objavil v Cankarjevi številki SR 1969. </ref> Ker Tvojo razpravo pričakujem že do 20. t. m., kar je zadnji termin za razprave, Ti zdaj še preostaja prosti čas ob univ. počitnicah. Knjiga Te čaka pri meni, ali pa mi vsaj telefoniraj (24 782), kam naj ti jo prinesem. Upam, da odklonil ne boš. Pozdr. Marja === 7. II. 1969.<ref>Tipkano pismo brez ovojnice. </ref> === Dragi tovariš Zadravec, žal mi je, da nisi utegnil k meni. Ko se prvič srečava, Ti povem, za kaj je šlo. Čedalje bolj pogrešam telefonske povezave s Tabo. Mudi se zmeraj in k sreči je ljubezniva Rozka<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Rozka_%C5%A0tefan ''Rozka Štefan''] je bila lektorica poljščine na FF. </ref> tu. Veliko uslugo bi mi napravil, če bi mogel priloženi članek sprejeti v JS. Naročen je bil za SR, Pirjevec<ref>Dušan Pirjevec je bil poleg Boršnikove, Borisa Paternuja, Franceta Bernika, Jožeta Toporišiča, Tineta Logarja (odg. ur.) in Franca Jakopina urednik SR. </ref> pa ga odklanja, ker je sam pisal o Walderju<ref>Wolfram Walder: Ivan Cankar als Künstlerpersönlichkeit. ''Wiener Slavistisches Jahrbuch''. Graz-Köln, 1954; Pirjevec je knjigo ocenil v SR 1955, 120–28. Ne v SR ne v JiS v naslednjih številkah ni zaslediti kakega koroškega prispevka o Walderju. </ref> drugače. Stil je res bližji JS kakor pa SR. Zelo pa bi mi ga bilo &lt;težko&gt; kot povabljenemu Korošcu onstran meje popolnoma odbiti. Če referata ne moreš sprejeti, mi ga, prosim, nemudoma vrni, da ga le kako uredim za SR, če se bi dalo, ne da P. bode v oči. Hvala za oba prispevka za SR.<ref>Franc Zadravec: Satira v Cankarjevi pesmi, prozi in dramatiki. Cankarjeva številka SR 17/1 (1969). 203–40. — Franc Zadravec: Dušan Kermavner, Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918. Cankarjeva številka SR 17/1 (1969), 326–27. </ref> Prosim za povzetek (resume) k razpravi. Nujno! Pozdrav Marja === 12. IX. 1970.<ref>Tipkano nefrankirano pismo v ovojnici z naslovom Tovariš / dr. Franc Zadravec, univ. prof. / Ljubljana / Filozofska fakulteta, Slavistični oddelek in povratnim naslovom: Boršnik, Drulovka 31 pri Kranju. </ref> === Spoštovani tovariš, odbor SDS je na sinočnji seji za simpozij (dialog) o Gradniku, ki bo 26. septembra v Novi Gorici, določil naslednji program:<ref>O slavističnem zborovanju v Novi Gorici je poročalo [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YISKXQL6 ''''Delo 29. 9. 1970''''], 5. </ref> Marja Boršnik, uvod 15,30 h<br /> France Bernik, Estetski problemi Gradnikove poezije 15,40<br /> Marja Boršnik, Gradnikov ustvarjalni ritem 16<br /> Taras Kermauner, Mors et Deus 16,20<br /> Jože Mahnič, Pokrajinski, socialni in nacionalni motivi pri Gradniku 16,40<br /> Marija Mitrović, Motiv &quot;mrtve ljube&quot; pri Gradniku 17<br /> Boris Paternu, Gradnikovo mesto v razvoju slovenske lirike 17,20<br /> Fran Petre, Stilna opredelitev Gradnikove lirike 17,40<br /> Emil Štampar, Gradnikovi literarni odnosi do Hrvatov in Srbov 18<br /> Franc Zadravec, Oblika in struktura Gradnikove poezije 18,20 Vrstni red referatov naj bo alfabetski, referat naj bo natipkan in ne sme presegati dvajset minut branja, lahko pa je krajši. Zavoljo številnih najavljenih referatov naj bo dialog (diskusija) o njih po večerji od 20h naprej v manjšem, klubskem prostoru za aktivne udeležence. Referentom bodo povrnjeni potni stroški z dnevnicami, njihovi referati pa natisnjeni v Gradnikovem zborniku.<ref>''Srečanja'' 1970, št. 25/26 prinašajo naslednje prispevke o Gradniku: M. Boršnik, 32–5; B. Paternu, 35–9; F. Petre, 41–3; T. Kermauner, 43–5; M. Mitrovič, 45–9; J. Mahnič, 49–54; F. Zadravec, 54–61; F. Bernik, 62–5; E. Štampar, 66–8; B. Borko, 19–23. </ref> S tovariškimi pozdravi Marja Boršnik, Drulovka 31 pri Kranju 31 Marja === 29. VII. 1975.<ref>Dopisnica z žigom Brnik aerodrom 29. 7. 1975, naslovljena na Tov. univ. prof. / dr. Fr. Zadravec / 61000 Ljubljana / Filozofska fakult. / Aškerčeva 12. </ref> === Dragi tov. Zadravec, tik pred odhodom v Dubrovnik (za Goveđare na Mljetu)<ref>Marja Boršnik je redno letovala na Mljetu in tam pri kopanju tudi umrla. </ref> Te na Brnikih prosim naslednje. Slovenistka Ryžova<ref>Prevod Kranjca [https://sl.wikipedia.org/wiki/Maja_Ilini%C4%8Dna_Ry%C5%BEova ''Maje Ilinične Ryžove''] je najti v knjigi ''Slovenskaja novella XX veka v perevodah Maji Ryžovoj'' (Moskva: Centr knigi Rudomino, 2011)''.'' </ref> bi rada čimprej zvedela, katera dela naj naroči v Leningrad, da bi lahko najboljša od Miška Kranjca iz ''zadnjega desetletja'' lahko prevedla in s študijo o njem objavila v ruščini. Ker Ti Kranjca najbolje poznaš, bi ji Ti najbolje lahko svetoval. Rada bi Ti poslala pismo z njenim naslovom, pa sem oboje pozabila na Špiku.<ref>Na Špiku (Drulovka pri Kranju) je stala počitniška hiša Boršnikove. </ref> Tja se povrnem 20. VIII. in Te prosim, če bi mi hotel tjakaj poslati svoj naslov, da Ti konec avgusta oboje lahko pošljem. Dotlej pa boš morda lahko že malo premislil svoje nasvete. Zelo Ti bom hvaležna kakor tudi Tvoji ruski znanstv. tovariši[ci] za pomoč. Veliko plodnega počitka Ti želi in Te pozdravlja Marja Boršnik, Mljet, Njivice, p. Govedjari 50226 Jezero === 22. VIII. 1975.<ref>Pisemska ovojnica z žigom Ljubljana 22. 8. 1975, naslovljena na Tovariš / univ. prof. dr. Franc Zadravec / 61000 Ljubljana / Prijateljeva 9 in povratnim naslovom: M. Boršnik, Drulovka 31 pri 64000 Kranju. </ref> === Dragi tov. Zadravec, o priloženi prošnji sem Ti pisala že na univerzo z Mljeta, zdaj pa Ti na dom prilagam še naslov Ryžove z njenim pismom<ref>V Zadravčevi korespondenci je tudi pismo Ryžove Zadravcu z dne 28. 12. 1972. </ref> in s prošnjo, da ji kot najboljši Miškov poznavalec<ref>Zadravec je iz Miška Kranjca doktoriral 1962 in o njem do leta 1975 objavil več del, mdr. monografijo 1963. </ref> ustrežeš, pismo pa mi o prvi priložnosti vrneš, ker ji še nisem odgovorila. Lepa hvala v naprej! Pozdrav Marja == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Slodnjak ''Anton Slodnjak''] (1899–1983) == === Ljubljana, 20. I. 1955.<ref>Rokopisna dopisnica, žigosana v Ljubljani 21. 1. 1955 in v Murski Soboti, naslovljena na Tovariš / Franček Zadravec / profesor na gimnaziji / v / Murski Soboti / Prekmurje. </ref> === Dragi tovariš! Kar v miru delajte svojo nalogo!<ref>Verjetno disertacijo o Mišku Kranjcu, ki jo je zagovarjal leta 1962. </ref> Ko jo zgotovite, pa jo pošljite! Vi imate lepo pisavo, zato je zaradi mene ne bi bilo treba prepisavati s strojem. Ker pa bi se morebiti drugi člani komisije čutili zaradi tega »prizadeti«, pa jo rajši dajte tipkat. Seveda če bo prilika za to. Zahvaljujem se za pozdrave in jih vračam vsem tovarišem slavistom, Vas pa prosim, da mi oprostite, ker sem na naslovni strani zapisal Vaše ime v naši domači obliki. Najprej sem zapisal France, nato pa pogledal, kako se Vi podpisujete, no, in tedaj sem »popravil« po domače. Vaš A. Slodnjak === Ljubljana, 7. 6. 1956.<ref>Tipkopis na dopisnici z žigoma Ljubljana 7. 6. 1956 in Murska Sobota 8. 6. 1956 na naslov Tovariš / Franc Zadravec / profesor / MURSKA SOBOTA / gimnazija. </ref> === Dragi kolega! Oprostite, da Vam nisem odgovoril. Toda vsebina Vašega pisma se mi je zdela takšna, da ne potrebuje odgovora. Kar se tiče Vaše službe pri nas,<ref>Franc Zadravec je zasedel mesto asistenta za novejšo slovensko literarno zgodovino na FF v Ljubljani leta 1957. </ref> sem danes prosil dekanat, naj ''pospeši'' pri Sekretariatu za proračun sistemizacijo novega asistentskega mesta v institutu. Šele ko bo to mesto odobreno, bomo mogli razpisati natečaj. Tedaj boste morali po mojem mnenju prošnjo ponoviti. Upam, da bodo te formalnosti kmalu rešene. S kolegialnimi pozdravi Vaš A. Slodnjak === Ljubljana, 12. III. 1974.<ref>Rokopis brez ovojnice. </ref> === Spoštovani tovariš! Prisrčna hvala za recenzijo! Takoj sem sporočil Vašo sodbo Pogačniku.<ref>Za katero študijo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Poga%C4%8Dnik_(literarni_zgodovinar) ''Jožeta Pogačnika''] gre, ne upam špekulirati; pri SAZU ni v teh letih izšlo nobeno njegovo delo. </ref> Zdi se mi, da ni prav navdušen nad njo. Vendar upam, da bo napravil, kar bo potrebno. Danes sem sporočil Medakademijskemu odboru oz. njegovemu predsedniku akad. L. Vavpetiču,<ref>Pravnik [https://sl.wikipedia.org/wiki/Lado_Vavpeti%C4%8D ''Lado Vavpetič'']. </ref> da ste ocenili Pogačnikovo študijo, ter sem ga zaprosil, naj Vam nakaže zasluženi honorar. Pozdravljam Vas A. Slodnjak == [https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0tefan_Barbari%C4%8D ''Štefan Barbarič''] (1920–1988)<ref>Barbarič je bil med 1957 in 1961 asistent za slovensko književnost. </ref> == === Lj. 5. 10. 56.<ref>Rokopis brez ovojnice. </ref> === Dragi Zadravec, Prof. Boršnikova je želela, naj bi Ti pisal na Tvoja vprašanja o formalnostih v zvezi s prijavo disertacije. Kolikor so te in druge stvari meni znane in poznane, to rad storim. Govoril sem mimogrede z Jakopinom,<ref>Rusist [https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Jakopin ''Franc Jakopin''] je bil po diplomi 1949 asistent na ljubljanski slavistiki. </ref> pa tudi on kaj več ne ve. Disertacijo je treba prijaviti na dekanatu fakultete (PMF). Na eni tipkani strani razložiš svoj načrt obdelave in označiš namen oz. smotre dela. Kot priloge je treba dodati: 1. prepis diplome (za interno rabo Ti ga overi sekretar fakultete), 2. biografijo in opis dosedanjega strokovnega oz. znanstvenega dela (3. bibliografijo). Prošnjo t. j. prijavo kolkuješ s 180 din, priloge z 30 (ali 25?) din. V prijavi teze formalno prosiš, naj Ti določijo komisijo. Fakultetna uprava bo na svoji seji določila komisijo, ki bo temo potrdila. V dveh letih po prijavi je treba predložiti disertacijo (menda v petih izvodih) na dekanatu, nato jo dobi komisija in ko ti smatrajo, da ustreza zahtevam, sledi obramba (javno v sejni dvorani). Za komisijo boš imel iste kot ostali iz literarne zgodovine: Tebi bo verjetno na prvem mestu Boršnikova, zraven nje še Slodnjak in Ocvirk.<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Ocvirk ''Anton Ocvirk''] je med 1949 in 1971 vodil oddelek za primerjalno književnost na FF. </ref> <s>Za</s> K »obrambi« bosta določena še dva profesorja. O rigorozih doslej ne vemo nič gotovega. Temo predložiš dogovorno s profesorjem. Ta Ti bo med delom svetoval. Ne maram se vtikati v Tvoje stvari, vendar omenjam, da po zatrjevanju kolegov že objavljene študije ne morejo predstavljati jedra disertacije. Sicer pa se zanimaj pri profesorju samem, kako je s tem (če boš kaj takega seveda rabil). To je v glavnem vse, kar je zaenkrat možno pisati. Lepo Te pozdravljam Štefan Barbarič === Zadar, 7. I. 72.<ref>Rokopis v pisemski ovojnici z žigom Zadar 8. 1. 1972 na naslov Tovariš / dr. Franc Zadravec, univ. prof. / ''61000 Ljubljana'' / Prijateljeva 7. Barbarič je bil med 1965 in 1972 višji predavatelj za slovensko književnost in jezik na Filozofski fakulteti v Zadru. </ref> === Dragi Franček, Zahvaljujem se Ti za Tvojo pozornost in enako želim Tebi, gospe Olgi in vsej družini zdravo, zadovoljno in uspešno novo leto. Pravzaprav bi se moral oglasiti že prej, a živim zadnje čase precej napeto (in pripeto), saj za novo leto nisem šel niti v Ljubljano. Nikoli nisem mislil, da bom toliko časa ostal tu, poteka mi sedmo leto. Ne pomaga nič, kljub vsemu je to – Pont, včasih mrzel,<ref>Aluzija na verz »Mraz Ovid'ja v Pontu tare« iz Prešernove Glose. </ref> drugič vroč. Sicer bi raje o tem, kar delam, govoril s Teboj ustno. Morda ko bom v februarju v Ljubljani. Pol leta sem se ukvarjal s študijem humanizma in protestantskih piscev. Rezultat: dve predavanji na Madžarskem (eno v maju v Sopronu, ki bo objavljeno te dni v Helikonu, akademijskem glasilu za primerjalno književnost, seveda v madžarščini, in drugo, v decembru, na budimpeštanski slavistiki), za novogradske Slavističke radove sem pripravil študijo Stik P. Trubarja z miselnostjo Erazma Rotterdamskega (nekaj čez 20 tipkanih strani).<ref>Stik Primoža Trubarja z mislijo Erazma Rotterdamskega. ''Zbornik za slavistiku'' 3 (1972), 87–98. </ref> In nazadnje mi je prof. Gspan<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Alfonz_Gspan_(literarni_zgodovinar) ''Alfonz Gspan''], urednik ''Slovenskega biografskega leksikona''. </ref> ponudil Trubarja za SBL. Ne vem, če mi bo to mogoče.<ref>Ni bilo mogoče, geslo Primož Trubar je za SBL napisal Jože Rajhman. </ref> Sedaj sem se vrnil v 80. leta, k problemom realizma. Z devizo: od gradiva k teoretskim kategorijam, ne obratno. Sicer pa odlagam težišče pogovora za srečanje, ki si ga stvarno želim. Mnogo pozdravov Štefan === Lj. 3. XI. 81.<ref>Rokopis v ovojnici z žigom 3. 11. 1981 iz Ljubljane na naslov Spoštovani tovariš / dr. Franc Zadravec, akad. / univ. prof. / 61000 ''Ljubljana'' / Prijateljeva 9. </ref> === Dragi Franček, Bil sem teden dni odsoten, v Rog. Slatini in v Prekmurju (tudi v M. Soboti, kjer sem srečal J. Ternarja).<ref>Pesnik Jože Ternar. </ref> Zato se Ti lahko šele sedaj, po povratku zahvalim za Tvojo prijateljsko pozornost in za lepo knjigo o Gradniku.<ref>Monografijo ''Alojz Gradnik'' je Zadravec izdal 1981 pri Partizanski knjigi v zbirki Znameniti Slovenci. </ref> Elaborat Pála Sándorja, ki govori o omembah Prekmurcev v listu Magyar Hirmondó (U. Rath, 1780–82),<ref>[https://en.wikipedia.org/wiki/Magyar_H%C3%ADrmond%C3%B3 ''''Magyar Hírmondó'''']. </ref> sem pregledal. V tej obliki ni primeren za objavo, je preveč razvlečen (preko 50 tipkanih strani). Kar je novega in za nas zanimivega, bi se dalo opraviti na nekih 15-ih straneh. In seveda madž. citate iz časopisnih objav je treba prevesti. Navedbe iz bratislavskega časopisa imajo dokumentarično vrednost in bi kot take zaslužile, da jih pri nas evidentiramo (tudi jih ne kaže razbijati, čeprav so nekatere v naši publicistiki že omenjene, prim. moj spis v Panonskem zborniku in I. Škafarja).<ref>Take objave Pála Sándorja v slovenščini ni zaslediti; namenjena je bila najbrž ''Jeziku in slovstvu''. </ref> Koliko se bo avtor s tem strinjal, jaz ne vem. Morebiti bi bilo najbolje, če bi to uredil Pogačnik,<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Poga%C4%8Dnik_(literarni_zgodovinar) ''Jože Pogačnik'']. </ref> ki je elaborat posredoval. Tekst je pri meni v Slov. knjižnici.<ref>Barbarič je vodil Slovansko knjižnico v letih 1981–88. </ref> Če prej ne, ga lahko konec tedna oddam na slavistiki. Z mnogimi lepimi pozdravi gospe, družini in Tebi Štefan == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Paternu ''Boris Paternu''] (1926–2021) == === Lj., 1. 8. 1958<ref>Pismo v ovojnici, žigosani v Ljubljani 1. 8. 1958, na naslov Tov. / prof. Franc Zadravec / univ. asistent / Murska Sobota / Cvetkova 5, povratni naslov: B. Paternu, Ljubljana, Linhartova 22. </ref> === Dragi Franček! Dobil sem Tvoje pismo in pozdrave, prav lepa hvala! Glede domnevnega zagovora,<ref>Najbrž kake diplomske naloge. </ref> ki naj bi bil 5. avgusta, ne vem ničesar. Vprašal sem tudi Kranjca,<ref>Bibliotekar [https://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Kranjec_(bibliotekar) ''Marko Kranjec'']. </ref> ki je edini tukaj, pa mu tudi ni nič znanega. Prof. Slodnjak je 19. julija odšel na Mežakljo<ref>Na Mežakli ima od 1980. let dalje Univerza v Ljubljani počitniški dom. </ref> in se vrne v ponedeljek, 4. avgusta. Jaz odrinem na počitnice tudi v ponedeljek. Štefan<ref>Štefan Barbarič. </ref> je nekje v Ribnici, Jakopin<ref>Asistent [https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Jakopin ''Franc Jakopin'']. </ref> doma. Medtem sta »prišli« dve diplomski nalogi. V ponedeljek jih bom oddal Slodnjaku in potem bo mir. Po mojem ni potrebno, da 5. avgusta <s>hodiš</s> prideš v Ljubljano. Vse se bo dalo pomeniti, če bo kaj, tudi 10. Pravkar sem zvedel, da bo Štefan odšel te dni v Prekmurje. Prof. Slodnjaku bom sporočil, če se v ponedeljek še vidiva, da prideš 10. avgusta. Če bi zvedel kaj nujnega, Ti bom pa sporočil. Bodi torej brez skrbi! In obdeluj prekmursko zemljico in njenega Kranjca.<ref>Tokrat Miško Kranjec, tema Zadravčevega doktorata. </ref> Jaz sem si prizadeval, da bi svojega Levstika med počitnicami nekoliko zredil.<ref>Disertacijo Idejno in estetsko teoretično izhodišče realizma v Levstikovi literarni kritiki je Paternu zagovarjal leta 1960. </ref> Trudil sem se, pa nisem napravil toliko, kot sem želel. Hudič je v tej pošastni vročini! Drugi teden bom vse odložil in šel na Gorenjsko, 15. pa v Dalmacijo. Bodi zdrav in vse najboljše Tvoji družinici! Boris === Varšava, 28. XI. 1960<ref>Rokopisna razglednica iz Varšave z žigom Warszawa 28. 11. [1961] na naslov Tov. / Franček Zadravec / univ. asistent / p. 259 [dopisano od pošte] / Ljubljana / Slovanski seminar / Turjaška 1 / Jugoslavija. </ref> === Dragi Franček! Škoda je, da Te ni v naši veseli družbi jugosl. asistentov. Ne moreš si misliti, kako koristno in osvežujoče je – kljub naporom – takole potepanje. In mislim, da ni dežele, kjer bi se počutil tako prijetno, kot na Poljskem. Na sliki ti pošiljam del obnovljene – docela v nekdanjem slogu rekonstruirane Varšave – kjer je bilo eno izmed središč legendarne vstaje iz leta 1944.<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Var%C5%A1avska_vstaja_(1944) ''Varšavska vstaja (1944)'']. </ref> Mi stanujemo v štud. domu, ki stoji na podrtem in pobitem getu. Najmočnejši in pošasten vtis je na nas napravil Osvięcin (Auschwitz) s svoji[m] ironičnim napisom nad vrati »Arbeit macht frei«.<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Koncentracijsko_tabori%C5%A1%C4%8De_Auschwitz ''Koncentracijsko taborišče Auschwitz'']. Wikipedija. </ref> Pozdravi vse – Boris === Dunaj, 5. dec. 1963<ref>Rokopis v ovojnici na naslov Tov. / doc. dr. France Zadravec / tu! </ref> === Dragi Franček! Mimogrede bosta minila dva meseca, odkar se klatim po Dunaju in preživljam noči v gogovski Seilerstätte2/II.<ref>V [https://sl.wikipedia.org/wiki/Knafljeva_ustanova ''Knafljevem domu''] na Seilerstätte2 v prvem dunajskem okrožju so od leta 1961 do sredine osemdesetih let bivali študentje s krajšimi študijskimi štipendijami Ljubljanske univerze. </ref> Zadnje čase se nas je tu nabralo kar lepo število, tako da so vse postelje in vsa mesta okoli štedilnika tesno zasedena. Zadnji teden sem izpregel in se z Bredo<ref>Asistentka [https://sl.wikipedia.org/wiki/Breda_Pogorelec ''Breda Pogorelec'']. </ref> potepava, kar navsezadnje čisto prija. Prihodnji teden bom spet sedel h knjigam, za praznike pa odrinem v Ljubljano, ker bo tu vse izumrlo s knjižnico vred. Pa še mraz je pritisnil te dni. Iz Tvojega, Marjinega, Matjaževega<ref>Marja Boršnik, Matjaž Kmecl. </ref> in Bredinega pisma sem nekako rekonstruiral zadevo okrog JiS,<ref>Marja Boršnik je bila urednica v JiS leta 1955/56 in v prvi številki 1964, sicer pa med 1967 in 1969 urednica pri SR; za kakšen spor je šlo, ni jasno. </ref> ki je za Marjo precej grenka, za naše razmere pa precej ilustrativna. Če stvari presojam iz nekoliko hladne razdalje, moram reči samo to, da vse preveč energij zabijamo v preklarije, namesto da bi se ukvarjali s tistim, kar je nujno. Toda ljudje so strahotno nespremenljivi v svoji občutljivosti take ali drugačne vrste. Ne moreš in ne moreš mimo človeških narav, ker so defektne vsaj v enem predalu svoje osebnosti. Ideološki del boja je razmeroma neznaten. Mi se bomo iz vsega marsikaj naučili. In velika zasluga učiteljev je, če svoje »učence« naučijo, kaj se ne sme delati in z vzgledi pokažejo, kako se ne sme ravnati. Ta šola je bila razmeroma bogata, zato sem glede naših bodočih odnosov – optimist. Toliko v naglici, več ustno. Okoli mene sedi namreč družba Knafljevcev in pišem sredi vroče debate, tako da samo z enim očesom gledam v tole pismo. Prepričan sem, da z vso svojo energijo uspešno nosiš breme, ki se je v tem semestru zavalilo nate. Prihodnji semester Ti bom, kolikor se le da, pomagal vleči voz. Lep pozdrav Tebi in ženi Tvoj Boris === Praga 22. 5. 68<ref>Razglednica s sliko Prage in žigom Praha 23. 5. 1968 na naslov Spošt. tovariš / prof. dr. Franc Zadravec / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12 / Ljubljana / Jugoslavija. </ref> === Dragi Franček! Po dolgem kolovratenju sem se naposled ustavil v Pragi in danes bom – na vso srečo – končal s predavanji. Pota so zanimiva, ljudje tudi, vendar sem že nekoliko utrujen. 31. odpotujem v Brno. Upam, da si že zdrav in pri polnih močeh. Lep pozdrav Tebi in Tvoji soprogi, pa vsem najbližjim – Boris === Lj., 29. 8. 72<ref>Rokopis v ovojnici, žigosani Ljubljana 30. 8. 1972, na natipkani naslov Spoštovani tovariš / prof. dr. Franc Zadravec / 61000 Ljubljana / Prijateljeva 9 in povratnim naslovom: Poš.: B. Paternu, Ljubljana, Linhartova 22. </ref> === Dragi Franček! Naj k temu uradnemu dopisu<ref>Ni znano, za kakšen uradni dopis gre. </ref> dodam nekaj pojasnil, namenjenih Tebi. Morda Ti ni znano, da sem bil julija in še znaten del avgusta bolan. Moj stari želodčni ulcus je prešel v skrajno kritično fazo, se pravi v penetracijo. Bolečine so me dajale več tednov skupaj in za las sem ušel kirurgom, oziroma me je iz njihovih predlogov potegnila žena, ki je vso reč še enkrat odložila. Na morju sem se res izvlekel iz težav in bolečin, tako da zdaj spet lahko normalno živim in delam. Seveda pa so mi prepovedali vsakršno preobremenjevanje z delom in skrbmi. Najbrž imajo prav. Zborovanje<ref>Najbrž napovedano zborovanje slavistov v Murski Soboti 15.–17. septembra 1972. </ref> je vsebinsko bogato, referati številni in udeležbi se odrekam z mirno vestjo ter zlahka. Zelo pa me muči problem predsedništva, ker me sicer prav nič ne veseli, ker moje ambicije niso ambicije te vrste, pač pa me muči kot zadeva moralne dolžnosti, ki se prenaša tudi na druge in povzroča dober ali pa slab zgled. Danes na primer dobro vem in priznam, da sem prav v tej zadevi ravnal zelo napak na kranjskem zborovanju slavistov.<ref>Kranjsko zborovanje slavistov je bilo 27. septembra 1969. </ref> Toda iz tira me je takrat spravilo Slodnjakovo nemogoče obnašanje in žal nisem imel dovolj mirnih živcev, da bi vso reč ravnodušno prezrl in kljub žalitvam predsedništvo sprejel. To sem mislil popraviti na letošnjem zborovanju, vendar sem se po daljšem premisleku in pod pritiskom položaja odločil drugače.<ref>Boris Paternu res nikoli ni bil predsednik Slavističnega društva Slovenije, medtem ko je bil Zadravec predsednik 1970–1972. </ref> Najbrž tudi ne veš, kaj vse me čaka septembra. Ne le ''beograjski kongres'', ki se ga ne upam izogniti. Martinović<ref>Sarajevski slovenist [https://sl.wikipedia.org/wiki/Juraj_Martinovi%C4%87 ''Juraj Martinovič'']. Paternu je njegovo monografijo ''Apsurd i harmonija. Jedno videnje Prešernovog pjesničkog djela'' (Sarajevo: Svjetlost, 1973, 387 strani) ocenil v SR 23/1 (1975), 71–79. </ref> mi je prinesel v recenzijo (za založbo) ''461 strani obsežno razpravo'' ''o Prešernu''. Na mizi mi leži ''Rotarjev''<ref>Literarni zgodovinar [https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Rotar ''Janez Rotar'']; najbrž je zaprosil za docenturo, saj je bil leta 1978 že izredni profesor. </ref> ''opus'' in vloga za vnaprejšnjo habilitacijo. Zraven pa ''Tvoja zadeva'',<ref>Verjetno prošnja za redno profesuro, ki jo je Zadravec dobil leta 1973. </ref> ki jo je Boršnikova v celoti preložila name. In nazadnje me najbrž čaka tudi pisanje ocene za Skazo,<ref>Rusist Aleksander Skaza, tudi on je verjetno zaprosil za docenturo. </ref> ker Brnčićeva<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Vera_Brn%C4%8Di%C4%87 ''Vera Brnčić''] je bila predavateljica ruske književnosti na FF. </ref> verjetno ne bo zmogla. V središču mojega osebnega dela pa je ''referat za Varšavo'',<ref>7. mednarodni slavistični kongres v Varšavi je bil 21.–27. avgusta 1973. Paternu je tam predstavil referat Recepcija romantike v slovenski poeziji (SR 21/2 (1973), 113–48). </ref> ki ga moram končati do 1. decembra. ''Torej moram dolžnosti odžagati tam, kjer se mi edino zdi mogoče''. Upam, da boš razumel z dobro voljo. V novi uredniški odbor SR bomo (za literarnozgodovinski del) predlagali Tebe (kot sva se nekoč že domenila) in Kosa. Pirjevec in Bernik<ref>''[https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Bernik France Bernik]'' je bil med 1951 in 1957 asistent pri Antonu Slodnjaku, v Zadravčevi zapuščini je samo eno njegovo pismo iz poznejšega časa. </ref> bosta verjetno odpadla. Jaz ostanem.<ref>Uredniški odbor SR leta 1973 so sestavljali France Bernik, Vatroslav Kalenić, Janko Kоs, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petrè, Jakob Rigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje in odgovorni urednik), Franc Zadravec. Odpadel je torej samo Dušan Pirjevec, Bernik pa ne. </ref> Lep pozdrav in dober uspeh! Boris === 18. jan. 1973<ref>Tipkopis brez ovojnice. </ref> === Dragi Franček, V svojem odgovoru, če ga na kratko povzamem, mi očitaš neznanje, laž, zavist in to, da jemljem oddelku ugled. Ton je očitkom ustrezen. Zavezal si mi jezik, ker na to ne morem in ne bi bilo pametno odgovarjati. Čeprav me te stvari skrbijo. Vendar sem Ti dolžan pojasnila v eni zadevi, in sicer glede mojega reagiranja, ko so mi pred leti poslali od sklada Borisa Kidriča,<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Sklad_Borisa_Kidri%C4%8Da ''Sklad Borisa Kidriča'']. </ref> ko sta tam sedela Slodnjak in Grafenauer,<ref>Anton Slodnjak in Ivan ali Bogo Grafenauer. </ref> v oceno Pirjevčeve Hlapce.<ref>Dušan Pirjevec: ''Hlapci, heroji, ljudje''. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968. </ref> Če se prav spominjam, sem Ti takrat o vsej zadevi podrobneje pripovedoval, vendar sem Ti svoje dejanje pripravljen natančneje pojasniti, ko se srečava. Pozdravlja Te Boris Ljubljana, dne 18. januarja 1973 === Ljubljana, 12. aprila 77<ref>Rokopis brez ovojnice. </ref> === Dragi Franček! Ob več kot zasluženem priznanju<ref>Leta 1977 je Franc Zadravec prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča. </ref> Ti iskreno čestitam in želim nadaljno srečno pot. Tvoj simbolizem<ref>Mogoče je mišljena razprava Oton Župančič in impresionizem ter simbolizem, SR 26/ 4 (1978). </ref> pričakujem z veliko radovednostjo in z zaupanjem, da bo to novi temelj v razlagi novejše slovenske poezije pa tudi proze vse do danes. Pozdravlja Te Boris === Dubrovnik 3. feb. 82<ref>Razglednica s sliko Dubrovnika in žigom Dubrovnik 4. 2. 1982, naslovljena na Spoštovani / tovariš / prof. dr. Franc Zadravec / 61000 Ljubljana / Prijateljeva 11 (?). </ref> === Dragi Franček! Tu imajo magistrske učenosti prirejene mnogo bolj sončno in zdravo in renesančno, kot znamo to mi. Povrhu pa človeka ne preganjajo seje in »smernice« vseh vrst. Tako svojega posla skoraj ne čutim in naše usmerjeno izobraževanje kaže bolj v morsko smer. Pozdravljam Te in tudi Tvoje najbližje! Boris == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Topori%C5%A1i%C4%8D ''Jože Toporišič''] (1926–2014) == === Zgb, 25. XI. 1954<ref>Rokopis v ovojnici z žigom Zagreb 26. 11. 1954 in Ljubljana 27. 11. 1954 na naslov Zadravec, Franc / profesor na gimnaziji / Murska Sobota / Slovenija. V pismu je listek: Moj točni naslov / Žabota Franc / Čanićeva ul. 3/III. / Zagreb. </ref> === Dragi Franc! Že dolgo se spravljam, da bi se Ti oglasil, pa je vedno prišlo kaj vmes. Danes sem bil v knjižnici in v Sodobnosti sem odkril Tvoje ime.<ref>Franc Zadravec: O razvrednotenju nekaterih vrednot. ''Naša sodobnost'' 2 (1954), 699–708. Članek polemizira s stališči Vladimirja Bartola v prispevku Slovenska književnost in njena dialektika v zagrebški literarni reviji ''Republika'' 1954, ki vlogo Frana Levstika v razvoju slovenske književnosti enači z zaviralno vlogo Jerneja Kopitarja. </ref> Veš, da sem se takoj lotil Tvojega članka. V marsičem mi je bilo zanimivo, o čemer tam razpravljaš. Spomnil si me z nekaterimi mislimi in izrazi mojega prepira s Slodnjakom,<ref>V Toporišičevi bibliografiji spor s Slodnjakom ni dokumentiran. </ref> nazorov, ki tudi Tvojemu pisanju o Levstiku niso povsem tuji. Zelo me zanima, kaj bodo odgovorili, če bodo odgovorili. Tvoje pisanje Ti bo nemara pripomoglo do mesta v slovanskem institutu. Kako je sedaj s tem? Mislil sem si takoj po tistem oglasu v časopisju,<ref>Franc Zadravec je zasedel mesto asistenta za novejšo slovensko literarno zgodovino na FF leta 1957, torej je šlo za neki drugi razpis. </ref> da je mesto prav zate. Zavidam Ti, da prideš v Ljubljano. Sicer ne vem, kako Te bo Slodnjak gledal, v prof. Boršnikovi boš pa imel močno zaslombo in tudi hvaležen kažipot v marsičem, vsaj zdi se mi, da bo tako. Ampak glavno so le možnosti za delo, ki jih glede slovenistike nikjer ni enakih. To čutim tudi jaz tu v Zagrebu.<ref>Jože Toporišič je bil v letih 1954–1965 lektor slovenskega jezika na filozofski fakulteti v Zagrebu. </ref> Spravil sem se siromak nad težko nalogo, da podam zgodovino slov. literarne kritike, kolikor bi pa to bilo preobširno ali zaradi dognanosti ne več zanimivo, bi se pa omejil na klerikalno kritiko, ki je zaključena celota zase tudi že v časovnem pogledu. Tu imamo nekaj gradiva za tako delo, manjkajo nam pa zlasti revije. Prašal sem torej v slovanskem seminarju v Ljubljani, ali bi mi jih (n. pr. Čbelo, Bčelo, Glasnik) posodili, pa so odgovorili odklonilno. Ker vem, da pripravljaš disertacijo o M. Kranjcu, bi me zanimalo, ali Ti je kdo vzbujal kake pomisleke zoper delo o še živečem piscu. Zanima me zato, ker bi se sam rad oprijel celotnega Finžgarja, če mi delo o kritiki zaradi omenjenih težkoč ne bo šlo od rok. Če najdeš časa za odgovor, naj torej, prosim, ne bo gluh za pravkar stavljeno vprašanje. – Slišal sem, da si o počitnicah delal v Ljubljani; tudi sam nameravam drugo leto tako storiti in se prav veselim priložnosti, da prebijem v pomenku s Tabo kako urico. – Sedaj imaš na gimnaziji zopet dovolj dela.<ref>Franc Zadravec je bil profesor za slovenščino na murskosoboški gimnaziji v letih 1952–1957. </ref> Z ene strani je vendarle prijetno na srednji šoli: da imaš, če si dovolj spreten, hvaležne poslušalce. Lahko si misliš, da slovenščina na zagrebški univerzi ni ravno zelo imeniten predmet, čeprav ga vsaj polovica študentov resnično hodi poslušat. Preštudiral sem še enkrat Ramovša,<ref>Jezikoslovec [https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Ramov%C5%A1 ''Fran Ramovš''] je umrl leta 1952. </ref> prvič tudi sh. gramatiko, in sedaj poskušam nujno združiti s prijetnim. Prevajamo namreč slovenske pesnike in pisatelje, potem ko imam pred tem vsakokrat 45 minut predavanja iz slovnice. Tu živo čutim razliko med besedo in umetniško besedo, zato si vedno zatrjujem in želim in upam, da bi mi bilo zdaj mogoče govoriti o slovenski literaturi pred takim izbranim avditorijem, kot ga imam sedaj za jezik. Zato le poskušaj in se z vsemi sredstvi prizadevaj, da prideš v Ljubljano, kjer Ti bo pač slična želja, kot navdaja mene, dosti prej uresničljiva. Lepo te pozdravljam Jože Mažuranićev trg 4 Zagreb === 3. 1. 1958<ref>Rokopis v ovojnici z žigom Dobova in Ljubljana 3. 1. 1958 na naslov Tov. / Zadravec Franc / univerzitetni asistent / Ljubljana / Univerzitetna knjižnica / Slovanski inštitut. </ref> === Dragi Franc! Tvoje pismo sem prejel z velikim veseljem: res je, ni treba šteti let, ko sva molčala. Mislim, da je vsemu pripomogla najprej nemarnost, potem pa še zakrknjenost: če se greh dela, naj se dela do konca. Oktobra sem Te res nekajkrat iskal. Menil sem, da bi se o vsem tem ustno še najlaže sporazumela. Upam, da boš sredi januarja v Ljubljani: tedaj prideva s Petretom<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Petre ''Fran Petrè''] je od 1950 predaval na katedri za slovenski jezik in književnost FF v Zagrebu, 1955–75 kot redni profesor. </ref> za nekaj dni s študenti gor na izlet, pa bo priložnosti, da se končno snideva. Da ti po pravici povem, rad bi se s Tabo posvetoval o književnosti pa tudi o nekih personalnih razmerah na ljubljanski univerzi. Kakor so ostali asistenti sicer z mano prijazni, mislim, da me vendarle obravnavajo kot mogočega, neljubega konkurenta. Tako seveda voda ni povsem bistra. Bavim se z marsičem, zdi se mi pa, da sem na področju jezikoslovja tako daleč, da bi bilo v škodo slovenščini, ko bi se držal Košarjevega<ref>Založnik [https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Ko%C5%A1ar ''Jože Košar'']. </ref> izreka, »saj drugi govorijo«. Težave so v tem, da svojih del nimaš kje objaviti, t. j. lahko jih samo tam, kjer so sami največ prizadeti. Morda bi te zanimalo brati mojo 38 strani obsegajočo oceno Slov. slovnice, ki pa ni mogla zagledati belega dne.<ref>V Toporišičevi bibliografiji (SR 34/4 (1986)) ni dokumentirana. </ref> Sploh je za moj način »ustvarjanja« značilno, da izhaja iz kritike, nezadovoljstva s spoznanim stanjem na določenem področju umske dejavnosti. Bojim se, da bom tudi v svoji disertaciji<ref>Jože Toporišič je doktoriral 1963 pri Marji Boršnik s tezo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze (1962). </ref> primoran precej mahati na to in ono stran, prav tako pa me je tudi strah, da kljub »življenjskim« izkušnjam ne bom mogel respektirati [zanesenjaške] rekonstrukcije naše lit. preteklosti, ki je tako značilna za nekaternike. To so težave. Svoje posebno veselje sem imel, ko sem se dve leti bavil z literarno teorijo. Rezultat: napisal sem dve poglavji za knjigo, ki bi morala iziti v Zagrebu,<ref>Najbrž Suglasnički skupovi u slovenskom književnom jeziku. ''Radovi slavenskog instituta'' III, 1959, 113–122. </ref> pa se je v zadnjem času zaradi lenobe ali neznanja in strahu nekaterih univ. profesorjev nekam zavlekla. To seveda škodi delovnemu »elanu«. – Pri fantih v Ljubljani sem opazil, da jim je anglosaška teoretska misel zapečatena knjiga. Prepričan sem, da si že ugotovil, da jim to škodi. Leto, ki smo vanj pravkar stopili, bo menda zelo važno za naju, ker bova izdelovala disertaciji.<ref>Zadravec je doktoriral tri leta pozneje (1962) s tezo Idejno-estetska geneza in struktura Kranjčeve proze: 1930–1935; ime mentorja na naslovni strani ni zapisano. </ref> Moja ni čisto sigurna, zakaj zdrav nisem več, in subjektivni moment igra veliko vlogo vsled tega. Ti si korenjak, zato Ti skoro ni treba želeti, da v tem, sedaj še mladem letu, dosežeš doktorat in tako odstraniš še eno oviro, ki ti zavira pot k profesuri. Veselim se, da bo vsaj en resničen in nepomeščanjen proletarec na takem mestu. Lep pozdrav Jože === Mostec, 30. XII. 1958<ref>Rokopis v ovojnici z žigom Dobova 30. 12. 1958 in Ljubljana 31. 12. 1958 na naslov Tov. / Franc Zadravec / univ. asist. / Ljubljana / Slovanski inštitut / Univerzitetna knjižnica. Jože Toporišič je bil doma iz Mosteca pri Dobovi. </ref> === Dragi Franc! Najprej se ti lepo zahvaljujem za novoletno voščilo: res sem jih zelo potreben – uspehov in sreče. Ti vse to že imaš, zatorej Ti želim še večjih, vsaj za uspehe je stopnjevanje gotovo še mogoče. Videl sem, da realiziraš svoj načrt letošnjega publiciranja, meni pa je več stvari ušlo v prihodnje leto, tudi knjiga.<ref>Prva Toporišičeva knjiga je bila ''Slovenski jezik. Izgovor i intonacija s recitacijama na pločama''. Zagreb, 1961 (Acta Instituti phonetici, 9). </ref> Zelo sem je vesel, toda že gre k mojemu značaju, da se mi vse razvija počasi, če ne celo z zaostankom. No, pa obupujem vseeno ne, saj imam celo izglede, da bodo navsezadnje le tiskani moji članki o pesniku, kritiki in lit. zgodovini.<ref>Mogoče Jože Toporišič: Besedni umetnik in družbena vloga književnosti, ''Dolenjski zbornik'', 1961, 179–192; Kritika i povijest književnosti, ''Uvod u književnost'', ur. Zdenko Škreb in Fran Petre, Zagreb, 1961, 565–585; zagrebški univerzitetni priročnik je v [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-3YWGJ514 ''JiS 1962 (7/7,''] 222–224) ocenil Matjaž Kmecl. </ref> Delal sem dolgo na vsem tem – bi rad, da bi imel dokaz za svoje delo – tudi, da bi slišal mnenje drugih. Ko bi le preveč kritično ne bilo! Pišeš mi, kdaj kaj pridem v Ljubljano: za Novo leto bom že tam, pa Tvojega naslova ne vem, ker mi ga nisi sporočil. Upam, da si že v novem stanovanju: sedaj Ti ne preostane ničesar drugega kot ustvarjati itd., zakaj vse drugo, o čemer mali človek misli, da mu je za življenje potrebno, si že srečno dosegel. Tudi jaz si v zadnjem času prizadevam napraviti red v svojem izgubljenem življenju: veliko bogov je, ki zahtevajo, naj se jim doprinašajo žrtve. Po svojih močeh jim skušam zadostiti, pa brez zamere menda le ne bo šlo. Sicer pa zadevo prepustimo bodočnosti! – Zelo rad bi, da bi se kje dobila ter se o tem in onem pomenila: v Zagrebu sicer imam veliko dobrih kolegov, pa le čutim, da sva se midva dialektično spopolnjevala, pravzaprav dopolnjevala, in da so raznolika gledanja na stvari ustvarjala tisto vzburjenost, ki je za nastanek novih misli potrebna. Lepo Te pozdravlja Jože. === 2. 10. 1959<ref>Razglednica s sliko univerze v Poznanju, žigosana Poznań 2. 10. 1959, naslovljena na Gospod / Franc Zadravec / Slovanski seminar / v Univerzitetni knjiž. / Ljubljana / Jugoslavija. </ref> === Dragi France! 1. X. 59 Na svojem dolgem popotovanju po Poljski sem se spomnil tudi Tebe. Sorazmerno zelo lepo je tukaj, posebno če se sučeš po boljših lokalih in če se voziš v I. razredu. Ljudje so nasplošno zelo navdušeni, tako da se moram zelo paziti, da ne zgubim kaj svojega pesimizma. Kako je pa kaj pri Vas v Ljubljani? Lepo Te pozdravlja Jože === 7. I. 1960<ref>Dopisnica z žigom Zagreb 7. 1. 1960, naslovljena na Tov. / Zadravec Franc / univerzitetni asistent / Ljubljana / Univerzitetna knjižnica. </ref> === Dragi Franc! Pišem Ti zaradi svojega članka o Župančičevi pesmi: kot rečeno, pesem umikam, sedaj jo moram tudi, če bi jo Vi tiskali neskrajšano, ker sicer bi izšla v dveh revijah.<ref>Interpretacijo je Toporišič ponudil v objavo tudi ''Jeziku in slovstvu'', kjer je bil Zadravec urednik, čeprav je v kolofonu od uredništva zapisan samo Boris Merhar. </ref> Po tistih težavah pri ured. sem jo prevedel v hrvaščino in jo prinese Umjetnost riječi, ko bo zopet izhajala.<ref>Jože Toporišič: Oton Župančič: Žebljarska. Interpretacija. ''Umjetnost riječi'' 4 (1960), 35–46; SKJ 3, 1967, 84–94. </ref> Tako jim povej. Jožetu,<ref>Literarni zgodovinar Jože Pogačnik je bil v letih 1959–69 asistent na FF v Zagrebu, tam je 1963 doktoriral s tezo Stritarjev literarni nazor. </ref> mojemu novemu kolegu, tiskajo stvari brez popravkov, jaz pa tudi nisem več tak učenec. Bom pa še čakal, da prilike dozorijo tudi za moje objave. Ko bom v Ljubljani, bi Te spet obiskal. Če utegneš telefonirati Evi.<ref>Žena Eva Toporišič je bila tudi slavistka. </ref> Jože == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Matja%C5%BE_Kmecl ''Matjaž Kmecl''] (1934) == === 30. 5. 1960<ref>Rokopis v pisemski ovojnici, žigosani Titograd 30. 5. 1960, naslovljeni na Tovariš / France Zadravec / Ljubljana / Slovanski institut / Turjaška 1 – NUK. === [Iz Kmeclovih pisem so tule stavki, ki so jih dopisali njegovi pokojni kolegi. Objava Kmeclovih pisem po možnosti še pride. -- mh] [...] <!-- Spoštovani, medtem sem že odpisal prof. Boršnikovi in dr. Paternuju; prav tako je Saša (Skaza)<ref>Aleksander Skaza, tedaj asistent na rusistiki FF.</ref> v mojem imenu in brez moje vednosti rekel prof. Boršnikovi, da sem pokimal. Seveda me ne smete razumeti napak (in tudi to sem že pisal obema), če je slučajno izgledalo, da se dam bogve kako prositi; <s>potem</s> ne imejte tega – prosim – za gesto človeka, ki ima o sebi pretirano visoko oz. sploh visoko mišljenje, marveč kot za neobhodno posledico resnično težavne, skorajda življenjske odločitve. Kajti z mislijo na kako znanstveno ali vsaj raziskovalno delo sem se – po pravici povedano –, pred tem samo nekajkrat igračkal in še to samo neresno in – nesistematično. Kadar me je pač zaneslo slučajno slavistično okolje ali kakšen manjši uspeh v debati. Eden takšnih »slabih« trenutkov, se mi zdi, je bil tudi tisti naš lanski pogovor v kavarni. – Ne rečem pa, da me misel na to ne bi privlačevala. – Nasprotno, le da sem jo zmeraj podrejal svojim načrtom na vzporedni cesti I. reda. – Poleg tega me je mučilo še kup pomislekov; med drugim recimo moje nesistematično, neorganizirano, pomanjkljivo znanje, ki je pač razmetano oz. zbrano v nekaj vozliščih (pogosto celo precej problematične narave), medtem ko se nikoli nisem uspel – in se verjetno tudi nikoli ne bom – disciplinirati vsaj toliko, da bi prazno vesolje ob teh vozliščih prepredel vsaj s tankimi nitmi. Če me namreč kakšna stvar ne zanima, me lahko tolčete s kolom po glavi, pa mi bo zmeraj enako odvratna in neprivlačna. – Potem recimo vprašanje, kako zabožjovoljo delati s slavističnim avditorijem kot nekakšen svetnik, čeprav nimam za sabo prav nikakršne opore v lastnem publiciranju (ki ga skratka ni) in ki mora, če že drugemu ne, vsaj kakšnemu prestrašenemu brucu vlivati spoštovanje in zaupanje v kosti. Potem ste verjetno že &lt;sami&gt; opazili, da nisem pred uradnim, širšim avditorijem, nikakršen govornik. In še in še. Ker po drugi strani v stvareh vendarle ne želim biti polovičen oz. si vsaj prizadevam za tem, se <s>po drugi strani</s> spet zavedam, da bo vse to terjalo od mene v začetku nagovor, kakršnih v ustrezni kvantiteti in kvaliteti pač nisem nikoli preveč cenil, če sem odkrit jih sprejmem kot nujno zlo res le v »najnujnejših« primerih. – A vendar, da s temi stvarmi končam, gotovo se Vam ne zdijo pretirano interesantne. – Le še nekaj »tehničnih« strani. Predvsem me zanima, kaj moram sedaj jaz osebno storiti (kdaj in kam je treba poslati prošnje, ev. življenjepise, prepise, potrdila in te zadeve). Poleg tega je tu še en zadržek: Svet za kulturo in prosveto LRS me je štipendiral 4 leta in tudi to bi moral nekako urediti, kajti moja dolžnost sedaj bi bila, da sem mu »na razpolago«. In kako ste Vi? Upam, da Vam gre delo dobro izpod rok in da vam letošnja brucovska generacija ne dela pretiranih skrbi. Baje so bili letos seminarji bolj »tihe vaje«. Tega nikoli nisem mogel prav razumeti. Saj gre tu vendar za skupek ljudi, ki jih je moral na slavistiko privesti vsaj nekakšen pozitiven odnos do cele zadeve – in če že vseh 100 ne, potem vsaj 5–6. In če nima niti teh 5–6 nič, kar se jim zdi, da bi morali povedati, je to klavrna zadeva. Namesto, da bi se ljudje na koncu stepli, kar mi zmeraj veliko bolj ugaja. Obzirnost in neaktivnost ni botrovala razvoju vrst in verjetno tudi ne bo razvoju slavistike, kvečjemu v negativnem smislu. – V ostalem pa komaj čakam, kdaj bo konec mojega komisa.<ref>Matjaž Kmecl je pisal s služenja vojaškega roka v Titogradu (danes Podgorici). </ref> Prejmite iskrene pozdrave (in hvala za karto!) Vaš vdani Matjaž P. S. Da se ne bi sami mučili s pisanjem – gotovo Vas tudi delo precej baše –, recite, prosim, glede tistih tkzv. »tehničnih stvari« Saši, kaj naj mi piše. Za vse – najlepša hvala. --> === Dragi Franček,<ref>Nedatirani rokopis brez ovojnice. Kolegi s FF so pisali Francu Zadravcu na Dunaj, kjer je študijsko bival, aprila ali maja 1962 ali 1963. </ref> === [...] <!-- imaš seveda vso pravico, da si misliš o meni kar že hočeš, ko Ti tako dolgo ne odpišem. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da gre za čisto malomarnost. Znamko sem kupil v ta namen menda že pred mesecem dni, pa pisma nisem imel. Zdaj sem pismo nažical pri Bredi<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Breda_Pogorelec ''Breda Pogorelec''] je bila zaposlena na FF kot asistentka od 1955, doktorirala je 1964. </ref> (ker ga je tako težko dobiti) in tako tešim – končno – svojo slabo vest. – Da je v Ljubljani in v njeni kulturi marsikaj novega – in obenem nič –, si lahko misliš. Tinka<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Martina_Oro%C5%BEen ''Martina Orožen''] je bila v letih 1962–1964 lektorica za slovenščino v Krakovu. </ref> piše nostalgično-patetična pisma s Poljske, Urbančič<ref>Lektor za češčino [https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Urban%C4%8Di%C4%8D ''Boris Urbančič'']. </ref> je spet zbolel (srce), tako da je absolventska ekskurzija na Češko obvisela nekako na sredi vrvi, debate o intelektualcu še trajajo z nezmanjšano gorečnostjo, prvi letnik smo gnali na ekskurzijo, od koder smo Ti poslali pozdrave, v drami se je posrečilo vodstvu in igralcem končno oživeti dramo, ki ni sicer nič posebnega, a navdušuje – kulturno in nekulturno – občinstvo vsevprek (Behan, Talec<ref>Brendan Behan: Talec. SNG Drama 1962/63. </ref> – nekakšna sentimentalno vesela, lascivna brehtovščina), Janez Zor<ref>Lektor za ruščino [https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Zor ''Janez Zor'']. </ref> prejema pozdrave in priznavalna pisma televizijskih učencev ruščine, v Aškerčevi cesti oz. pod njo – zdaj jo renovirajo in delajo kanalizacijo – odkrivajo stare rimljanske omete, kamenčke, kamne in drugo ropotijo na veliko navdušenje ljubljanske publike, Joco Ternar bo izdal pri Pomurski založbi pesniško zbirko (kar pa verjetno sam bolje veš kakor jaz),<ref>Jože Ternar: ''Sejalec'' (1963). Pesnik Ternar je bil Zadravčev prekmurski rojak. </ref> Problemi se ukvarjajo z internimi razprtijami<ref>''Problemi'', ''revija za kulturo in družbena vprašanja'', je začela izhajati leta 1962, glavni urednik je bil Vladimir Kavčič, odgovorni Božidar Debenjak, v uredništvu in med avtorji sta bila Matjaž Kmecl in Boris Paternu, v njej sta objavljala tudi Franc Zadravec in Breda Pogorelec. V [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-J406M003 ''tretji številki''] so Miško Kranjec, Janez Dokler, Kmecl in Paternu polemizirali o vprašanju literarnega mentoriranja revij ''Mlada pota'', ''Mladinska revija'' in ''Problemi'', ki ga je odprla študentska revija ''Tribuna'' in se je razširilo tudi v ''Naše razglede.'' </ref> – seveda zelo fino – itd. itd. Skratka zmeraj novo in zmeraj kot ponavadi. Bolj me seveda – in Helgo in Saša<ref>Asistenta Helga Glušič in Aleksander Skaza. </ref> tudi – zanima druga stvar. Gre za knjigo, o kateri smo govorili.<ref>Ljubljanski literarni zgodovinarji so knjigo ''Lirika, epika, dramatika: Š''tudije iz novejše slovenske književnosti (Murska Sobota: Pomurska založba, zbirka Svet ob Muri) izdali leta 1965. Lahko pa bi šlo tudi že za načrt ''Slovenske književnosti 1945–1965, 1–2'', ki je izšla pri Slovenski matici leta 1967. </ref> Lahko si misliš, da še nihče nič kaj intenzivno ne dela zanjo. Razlog je seveda preprost: koncept ni bogvekako jasen in seveda prihaja ob konkretnem delu oz. razmišljanju zmeraj znova do vprašanj, ki bi jih morali nekako sproti skupno reševati. Vse tisto, kar smo se dogovorili, preden si šel, je bilo zelo okvirno in premalo obsegajoče: ni bil viden obraz celotne knjige. Hotenje je bilo evidentno, manj cilj tega hotenja, pot še manj – do realizacije namreč. – Ti gotovo zdaj o tem precej razmišljaš – in ne bi bilo slabo, če bi se takoj po Tvoji vrnitvi dobili in se ponovno dogovorili. – Z vsem tem ne mislim na interpretacije: tam bo stvar že šla – in prav nič slabega ne bo – če bodo literarne tekste obravnavale z različnimi vidiki oz. aparaturami. Precej težav pa bo z uvodnim delom. – Sicer pa se tako pomenimo, ko se vrneš – in to ni več tako daleč. Če pa seveda misliš, da tako ne gre, in če pričakuješ, da bi morali do takrat imeti kaj več, prosim, hitro piši. Ostro in obširno! – Maj bo tukaj potekal že v znamenju razbitosti in uvajanja v počitnice. Ni samo mesec ekskurzij, marveč tudi mesec vsezveznega slavističnega kongresa (teden dni),<ref>Tretji kongres jugoslovanskih slavistov je bil v Ljubljani med 18. in 23. majem 1961 (''Hrčak''). </ref> volitev itd. Obisk pada, ljubezen narašča, slavistika se razmnožuje, kažejo se prve evidentne posledice zimskih ljubezni. Medtem, upam, si se temeljito seznanil z Dunajem, s to zaprašeno staro ropotarnico. Še najboljša sta Prater in živalski vrt. Kako so te sprejeli v koroškem klubu, če si bil kaj tam? In Detela?<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Lev_Detela ''Lev Detela''] je iz protesta proti prisilni upokojitvi Antona Slodnjaka na FF leta 1959 opustil študij slavistike v Ljubljani in ga 1960 nadaljeval na Dunaju. </ref> Verjetno precej nestrpno. – Menda je okolica veliko lepša in tudi izleti ven Te verjetno ne bi preveč stali (proti Neu Siedel See ipd.).<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Ne%C5%BEidersko_jezero ''Nežidersko jezero''], nem. Neusiedler See. </ref> Toda verjetno preveč varčuješ. Končujem, ker sem zadnjo stran rezerviral za Saša in Helgo. Vsi Te lepo pozdravljamo: nepoboljšljivi Janez Zor, Breda in ostali, zlasti pa seveda Matjaž Nasvidenje! --> Najprej lepe pozdrave – po dolgem času –; zdaj sem se lotila (šele zdaj!) Jamnice, ker se mi zdi, da bom s Kosmačevo novelo in s Klopčičevo pesmijo hitreje opravila.<ref>Naštete interpretacije Helge Glušič so izšle v ''Liriki, epiki, dramatiki'' (LED) 1965: Prežihov Voranc, Jamnica; Ciril Kosmač, Balada o trobenti in oblaku, Socialna misel v pesmi Mileta Klopčiča, Dete ne mara spati. </ref> Z Boršnikovo kar voziva, obremenjuje me ne preveč, le zdaj gre predavat za 2 dni v Beograd, pa jo bom jaz nadomestovala. O drugih stvareh pri nas Ti je verjetno že Matjaž pisal, sicer pa se bomo kmalu spet videli. Torej – kmalu na svidenje! Helga V kolektivnem in personalnem imenu naše ruske komune v seminarju Ti najprej pošiljamo горячий братский коммунистычэский привет: <blockquote>за мир во всем мире in še zraven: Мир и дружба,<ref>Topel bratski komunistični pozdrav, za mir v vsem svetu, mir in prijateljstvo. </ref> </blockquote> kar Ti seveda tam v smislu aktivne koeksistence med ljudmi in deželami z različnimi družbenimi sistemi v redu izpolnjuješ. Samo pazi, da ne bo prišlo do kakšne revolucije, sicer pa vse drugo lahko – Franček, zdaj pa še čisto osebno prošnjo: prejmi prav lepe pozdrave in kaj kmalu se nam vrni – Tvoj Janez<ref>Janez Zor. </ref> Ker so me potisnili na rob pisma, mi pravzaprav ne ostane nič drugega, kot to, da te junaško pozdravljam. Drugače delam in pripravljam nekaj strani za jesen (mednje spada tudi naše skupno podjetje).<ref>Knjiga LED, za katero je Skaza prispeval poglavje o epiki. </ref> Dragi Franček, drži se in nasvidenje Saša === Dunaj 13. 11. 1968<ref>Razglednica Wien – Heldenplatz mit Neuer Burg z žigom Wien 13. 11. 1968 na naslov Tovariš / prof. dr. Franc Zadravec / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12 – slav. / Ljubljana / Jugoslavija. </ref> === [...] <!-- Dragi Franček, s to sliko hrama učenosti (nacionalke)<ref>Vhod v čitalnico Avstrijske nacionalne knjižnice (ÖNB) v Hofburgu na Dunaju je s Heldenplatz 1. </ref> Ti pošiljava zadnje dneve najinega prekladanja po dunajskih knjižnicah in javnih kuhinjah lepe pozdrave! Žal se vseskupaj malo prehitro končuje, čeprav – zlasti Jožetu<ref>Asistent [https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Koruza ''Jože Koruza'']. </ref> – kar cvete življenjska radost ob dejstvu bližnjega prihoda v domačo oskrbo. – Še enkrat – lep pozdrav Tebi in družini – Matjaž Jože --> === Iz Melbourna<ref>Razglednica Melbourna s katedralo sv. Patricka, z nejasnim žigom in brez datuma na naslov Tovariš prof. dr. / Franc Zadravec / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12 / 61000 Ljubljana / Yugoslavia. </ref> === [...] <!-- Lepo Te pozdravljam iz Avstralije, kjer srečujem številne zanimive naše in druge ljudi. Seveda je zanimivo tudi vse drugo, od pokrajine do arhitekture (Melbourne je dolg 110 in širok 70 km, velike Murgle!) Najlepša pa bo vseeno vrnitev! Lep pozdrav tudi vsem Tvojim! Matjaž --> == [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RNCDBAEF ''Aleksander Skaza''] (1934) == === Moskva, 14. decembra 1964<ref>Razglednica z motivom Kremlja in nejasnim žigom Moskve, na naslov СФР Югославия / Franc Zadravec / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12 / Ljubljana. </ref> === Dragi Franček! Najprej te prosim, da mi oprostiš vse neumnosti iz zadnjega leta. Potem ti želim zdravja, sreče in veselje v novem letu in še posebej mnogo plodnih uspehov pri tvojem znanstvenem delu. Tudi tvoji družini vse najboljše ... tvoj Saša === Leningrad, 21./I. 65<ref>Razglednica s spomenikom Leninu v Leningradu, žig Leningrad 21. 1. 1965, naslov Югославия – YOUGOSLAVIE / Franc Zadravec / Ljubljana / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12. </ref> === Dragi Franček, pošiljam ti prav prisrčne pozdrave v upanju, da si pozabil na svojo pravično jezo. Sam jaz sem se v teh mesecih, če lahko tako rečem, poboljšal v mnogem … Potovanje je zdravilo, še posebej, če se človek sreča s fantastiko Leningrada. Saša === Ljubljana, 12. oktobra 1970<ref>Rokopis brez ovojnice. </ref> === Dragi Franček! Telefoniral sem Ti že večkrat, toda Tvoj telefon samo brni. Tako ti moram &lt;kar v pismu&gt; sporočiti zame precej neprijetno novico – da bom z delom za našo knjigo<ref>''Lirika, epika, dramatika: Študije iz novejše slovenske književnosti''. Druga, predelana izdaja. Maribor: Pomurska književnost, 1971. Skaza ima v tej knjigi poglavje Epika. </ref> gotov šele prihodnji teden. Opravičila za to moje mečkanje seveda ni, razen morda tistega neprijetnega spomina, ki mi pravi: »Ne bodi temno ozadje«. To pa mi narekuje previdnost in skepso. Lepo Te pozdravlja Saša === Moskva, 19. IV. 1971<ref>Razglednica z motivom kremeljskega kongresnega dvorca, žig Moskve, datum nejasen, na naslov СФР Югославия / dr. Franc Zadravec / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12 / 61000 Ljubljana. </ref> === Dragi Franček! Resno in strogo se drži ta dežela, kot dvorec, ki ti ga pošiljam v pozdrav (tukaj bi rekli »bratski pozdrav«). Pa ni tako hudo: prostora je dovolj tudi za humor in presenečenja (tudi ugodna). Prisrčno te pozdravljata Saša Matjaž Lep pozdrav domačim<ref>Ob robu s pisavo Matjaža Kmecla. </ref> === Nottingham, 15. VIII. 1986<ref>Razglednica z motivi iz Nottinghama in žigom Nottingham 18. avg. 1986 na naslov Spoštovani tovariš / prof. Franc / dr. ZADRAVEC / Odd. za slovan. jezike / in knjiž. / FF, Aškerčeva 12 / YU 61000 LJUBLJANA / YUGOSLAVIA. </ref> === Dragi Franček! Pravijo, da zaostajamo na področju duha – na … Naj, če primerjam vse to s tem, kar se »dogaja« tukaj. Lepo pozdravi ženo! Tvoj Saša == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Koruza ''Jože Koruza''] (1935–1988) == === Dunaj, 6. okt. 1968.<ref>Razglednica z Dunaja (Heldenplatz mit Neuer Burg), žig Wien 10. 10. 1968 na naslov Spoštovani tovariš / prof. dr. Franc Zadravec / Ljubljana / Filozofska fakulteta / Oddelek za slov. jezike in knjiž. / Aškerčeva 12/II / Jugoslavija. </ref> === Dragi Franček! Z Matjažem pridno zahajava v poslopje na sliki, kjer je zdaj inštalirana tudi čitalnica »Nacionalke«.<ref>[https://de.wikipedia.org/wiki/%C3%96sterreichische_Nationalbibliothek ''Österreichische Nationalbibliothek'']. </ref> Tako najdeva le malo časa za pisanje, čeprav imava kolege večkrat v mislih in besedi. Ob prostem času se namreč še poglabljava v arhitektonske, naravoslovne in druge posebnosti stare cesarske prestolnice. – Lepe pozdrave Jože + Matjaž === Dunaj, 2. avg. 1970.<ref>Razglednica s sliko Burgtheatra na Dunaju, z nerazločnim avstrijskim žigom, naslovljena na Spoštovani tovariš / dr. Franc Zadravec / univ. prof. / Ljubljana / Prijateljeva 9 / Jugoslavija. </ref> === Dragi Franček! Moji delovni dnevi na Dunaju se bližajo koncu in se že predajam veselemu pričakovanju skorajšnjih počitniških dni. Moje potikanje po dunajskih »bukviščih«, kakor bi dejal V. Vodnik, je bilo kar uspešno, pa človeku se odpirajo vedno nove možnosti dela in novi zanimivi problemi, da je vedno ob koncu premalo časa za vse. Lepe pozdrave Tebi in Tvojim! Jože === Göttingen, 13. II. 1971.<ref>Razglednica Am Auditorium, Göttingen, žigosana 14. 2. 1971 v Göttingenu, na naslov Spoštovani tovariš / prof. dr. Franc Zadravec / Prijateljeva 9 / 61000 Ljubljana / Jugoslavija. </ref> === Dragi Franček! Moje študijsko potepanje se bliža koncu. Upam, da sem ga dobro izkoristil in da bom v kratkem lahko pokazal rezultate v pisani obliki. Seveda vprašanja se vedno znova pojavljajo in odpirajo se tudi možnosti novih virov. Pa iskanje je zamudno in treba bo zaključiti. Zabave pa si na tem potovanju nisem privoščil nobene, ker ni prave družbe. Tako vseskozi vzdržujem pravo delovno vzdušje. Lepe pozdrave Tebi in Tvoji gospe! Jože === Igman, 19. okt. 1985<ref>Razglednica Kuršumli medresa, Sarajevo, žigosana v Sarajevu, naslovljena na Spoštovani tov. / dr. Franc Zadravec / akademik, univ. prof. / 61000 Ljubljana / Prijateljeva. </ref> === Dragi Franček! Jugoslovanski slavistični panoptikum<ref>V Sarajevu je bil oktobra 1985 11. kongres zveze slavističnih društev Jugoslavije. </ref> se zaključuje. Slišali smo vrsto referatov v telegrafskem stilu, doživeli to in ono, kot Slovenci pa občutili toleranco v gluhi lozi. Veliko »čuvenih« slavistov je povpraševalo tudi po Tebi in po odsotnosti reprezentativnih imen slovenske slavistike. Lep pozdrav iz bosanske planinske samote! Jože Saša Alenka<ref>Poleg Koruze sta podpisana še Aleksander Skaza in [https://sl.wikipedia.org/wiki/Alenka_%C5%A0ivic_Dular ''Alenka Šivic Dular'']. </ref> == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Helga_Glu%C5%A1i%C4%8D ''Helga Glušič''] (1934–2014) == === Lawrence, 26. decembra 1985<ref>Tipkopis brez ovojnice. Helga Glušič je bila Fulbrightova lektorica za slovenščino in srbohrvaščino na univerzi v Kansasu v študijskem letu 1985/86. </ref> === Dragi Franček, hvala za pismo in novoletne napotke, ki se ogibajo besede &quot;sreča&quot;, kar je še bolj vznemirljivo, kot navadna, standardna &quot;ekspresija&quot; novoletne fraze. Lepo in skoraj ganljivo, posebno v tujini, ko je človek še bolj žejen in lačen pozornosti. Tukaj se človeštvo peha – vsak na svoj brezupni način – ker drugače ne preživiš. Jaz se, kot navadno, nič kaj preveč ne &quot;peham&quot;, kot se je, verjetno, moj predhodnik,<ref>Leto prej je bil lektor na University of Kansas v Lawrencu [https://sl.wikipedia.org/wiki/Miran_Hladnik ''Miran Hladnik'']. </ref> pa vseeno kar gre. Moj slovenski ponos tudi tukaj nič ne popusti, tudi za ceno skromnega bivanja ne. Še doma nič ne prosim nikogar, tukaj pa tega sploh ne bom delala, čeprav pravijo, da nič ne dobiš, če ne zahtevaš. Lepo, da si govoril s Korošcem<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Rajko_Koro%C5%A1ec ''Rajka Korošca''] je Helga Glušič želela za asistenta; vendar se je ta odločil drugače. </ref> – upam, da je karakter, s katerim bo mogoče delati, kar je mogoče enakovredno formalni privrženosti, ki jo pogrešaš. Če me bo občutek za njegovo človeško poštenost in kritičnost prevaral, bom res žalostna. Le upam lahko, da bo v redu delal. Saj bi kakega domišljavega preambicioznega človeka verjetno vsi težje prenašali. Ali celo kakšno histerično žensko osebico (nič proti ženskam!). Tukaj sem se nekako umirila, ko so semestralne počitnice in mi je prihranjeno naporno prevažanje k mojim Slovencem, ki so prijazni ljudje.<ref>Slovenski skupnosti sta tod dve: ena v uro oddaljenem Kansas Cityju, Missouri, druga v tri ure oddaljenemu Pittsburgu, Kansas. </ref> Za novo leto so mi poklonili ameriško kuharsko knjigo, kar je simptomatično, saj tukaj kuhanju in prehranjevanju posvečajo veliko časa in denarja. Mi kuhamo seveda slovensko in to damo poskušati tudi amerikanskim gurmanom. Potice, zavitki, žganci in štruklji – tukaj se bom temeljito izvežbala za gospodinjo. Pozno, žal. Tudi misel o staranju me tukaj bolj preganja, kot doma, morda zato, ker so tukaj sami mladi ljudje, ali pa zato, ker imam več časa zase. Tudi sivim kar hitro in razumem tvojo jubilejno stisko.<ref>Zadravec je 27. septembra obhajal svojo 60-letnico. </ref> Naravnemu teku pa se vsak po svoje upiramo in ne popustimo – razen v tihih trenutkih – v katerih imaš svoje domače &quot;pripadnike&quot; (mislim na tvoje male deklice in na fantička tudi, če se ne motim), ki ti podaljšujejo mladost. Zagrebški Grčevič <ref>Hrvaški literarni zgodovinar [https://hr.wikipedia.org/wiki/Franjo_Gr%C4%8Devi%C4%87 ''Franjo Grčević'']. </ref> je ob svoji šestdesetletnici rekel prisrčne besede: &quot;V tej dobi naše mladosti ...&quot;. Moja uteha tukaj je ogromna korespondenca: počutim se kot kakšna gospa iz 18. stoletja. In namesto amerikanskih predmetov bom domov prinesla poln kovček pisem iz vseh koncev in vseh kontinentov. Značilnost mojega bivanja tukaj, ki jo nisem načrtovala niti pričakovala – presenečenje. Imela sam predavanje (2 uri) za komparativiste in sem jim med drugim brala tudi Kosovela (v angleščini) – zelo so bili pozorni (študentje magistrskega študija). Trenutki zadovoljstva. Zbiram gradivo slovenskih romanopiscev tukaj in že kar nekaj se ga je nabralo: morda bo nastalo kaj koristnega.<ref>Helga Glušič je mdr. prispevala vrsto poglavij za trilogijo ''Slovenska izseljenska književnost, 1–3''. Ljubljana: ZRC, Rokus, 1999. </ref> Ni velikih umetnin, so pa zanimive stvari. Franček, z veseljem pričakuj pomlad in sončno toploto, uživaj z vnučki in malo tudi z našimi slavističnimi mladinci in mladinkami. Lepo pozdravi ženo in vse naše kolege, z najlepšimi željami in prisrčnim pozdravom Helga === Lawrence, 25. marca 1986<ref>Tipkopis v avionski ovojnici, žigosani Kansas City 25. marca 1986, naslovljeni na Prof. dr. Franc Zadravec / FF, Aškerčeva 12 / Ljubljana 61000 / Slovenija / JUGOSLAVIJA. </ref> === Dragi Franček, kot mi piše Janez Rotar,<ref>Literarni zgodovinar in jugoslavist [https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Rotar ''Janez Rotar'']. </ref> je menda še čas za prijavo teme za slavistični kongres v Bolgariji (pravzaprav ne vem, kdaj bo, zdi pa se mi, da konec 87).<ref>10. mednarodni slavistični kongres je bil v Sofiji leta 1988. Pet slovenskih udeležencev je prispevke objavilo v [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-LWCYLVIO ''''Slavistični reviji 36/2 (1988)''''], med njimi Helga Glušič članek Sodobna slovenska književnost v Ameriki. 233–37. </ref> Mislila sem, da bi se vendarle enkrat udeležila mednarodnega slavističnega kongresa, ko je v bližini, in prijavila ustrezno temo. Sicer ne vem, kakšna tematika je zaželena (ali komparativna?) in kakšni so siceršnji pogoji – vedno padem v takšno kombinacijo, da moram vse sama poravnati in potem je moj odnos do tega sveta povsem zanikalen. Morda bi bolgarske literaturovede zanimala tema o Bevkovem ustvarjanju, ker so njegovo delo precej prevajali. Okvirno bi torej rekla: ''Bevkova proza'' (morda z ozirom na prevode v bolgarski jezik). Tukaj se študijsko leto počasi izteka, štejem dneve in vožnje v Pittsburg. Tedni drvijo, da sama ne vem kam, in poskušam se obvladati in se ogibati vznemirjenju zaradi vseh neustreznosti, ki doletijo tujca v tej &quot;tesni&quot; deželi. K sreči sije sonce, toplo je in močno piha, grmi so se razcveteli in pomlad, k sreči, prekrije vse ostale grenke misli (za naprej in za nazaj). Berem Delo in sem na tekočem s fakultetno nejevoljo, cenami, novimi knjigami, prepiri s Svetino,<ref>Morda ob izidu 4. dela ''Ukane'' (»romana o romanu«) Toneta Svetine. </ref> z novim vodstvom Književnih listov<ref>Književne liste sta tedaj družno urejala Tit Vidmar in Janez Zadnikar, od 1987 dalje pa samo Zadnikar. Mogoče so bile mišljene kake zamenjave v časopisnem svetu.</ref> (simptomatično!) ipd. Tu imamo razne dogodke, ki jih vedno na široko komentirajo z razumljivo preprosto enostranskostjo, kakršne celo mi nismo vajeni. Zdi se mi, da milejše svobode, kot jo imamo mi, ni. To bi bilo treba povedati vsem nezadovoljnežem doma in jim pokazati, kakšen vrag je drugod po svetu. Res je, da se skozi nostalgijo vidi vse lepše, (izvzemši B. P. – fakultetni hišni bau-bau, ki se ga še od tukaj bojim),<ref>Breda Pogorelec. </ref> nekaj objektivne presoje pa je še vedno. Tukaj si neprestano in neovrgljivo kriv za vse že naprej – če ima ženska otroke, nima pri delovnem mestu nikakršnega dopusta ali finančnega povračila, letne davke plačuješ s formularji, ki se jih ne naučiš izpolnjevati v teku enega življenjskega obdobja, če udariš svojega otroka, greš v zapor, če tvoj pes ugrizne sosedovega fanta – zapor in 1000 $ kazni, mladina do 21 leta ne dobi alkohola (kar je dobro!), če zapelješ skozi oranžno luč, plačaš okrogel milijon (v domači dinarski valuti). Denar ti poberejo na vsakem vogalu, dajo pa ti ga ne radi. Neprestano si dopovedujem, da bom zadovoljna, zadovoljna, zadovoljna – pa mi le s težavo uspe. K sreči imam veliko dela: tri dni srbohrvaščine (6 ur) in dve uri slovenščine v Lawrencu in tri ure v Pittsburgu me dovolj utrudi, da nedelje prespim (na prekratkem in preozkem kanapeju). Ko sem bila prejšnji teden v Bloomingtonu,<ref>Oddelek za slovanske jezike in književnosti na Indiana University v Bloomingtonu. </ref> sem videla knjižnico, v kateri je slovenski oddelek zavidljivo lepo urejen, celo nekaj dragocenih starih knjig je tam, mnogo časopisov, ki redno prihajajo, in predvsem, mislim, je za lepo stanje zaslužen tudi prijatelj naše književnosti Henry Cooper, katerega Krst<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Henry_R._Cooper ''Henry Cooper'']: The Baptism on the Savica: A tale in verse. ''Slovene Studies'' 7/1–2 (1985), 63–80. </ref> mi je prav zaradi preprostega, jasnega prevoda (brez umetne in nasilne arhaizacije jezika) zelo všeč. Nekaj strokovnih stvari se mi je že nabralo in čakam konca predavanj in zelo fizično zahtevne dolžnosti v Pittsburgu, da bom končno napravila kaj koristnega za slovensko literarno zgodovino. Zadnje dneve je bilo tukaj na TV videti našo smučarko, ki je zmagala na tekmovanju,<ref>Mateja Svet je v 22. marca 1986 zmagala na veleslalomski tekmi v Bromontu, Kanada. </ref> – govorila je slovensko in me je, seveda, ganilo do solz (slišati slovensko po televiziji!). Da name računajo v Bloomingtonu, je že znano,<ref>Helga Glušič je leta 1986/87 nadaljevala z lektoratom v Bloomingtonu. </ref> kaj bom pa vmes, pa še ne vem. Sporočila bom v aprilu. Aleš se takoj, ko bo konec predavanj, vrne domov, ker prav tako šteje dneve, Roku pa je tukaj zelo všeč in uživa v šoli; piše v angleščini.<ref>Aleš in Rok Krisper sta sinova Helge Glušič in Primoža Krisperja. </ref> Zanj sem res vesela, ker sem imela kar nekaj težav v zadnjih letih. Ker navadno vsi pravijo, da sem žilava, bom poskusila biti tudi v resnici. Prisrčno pozdravljen!! Helga === Bloomington, 1. dec. 86<ref>Rokopis brez ovojnice. </ref> === Dragi Franček, ker ni jasno, koliko časa bo potovala novoletna pošta, opravljam to zadovoljno dolžnost kar sedaj, ko tukaj istočasno kot pri nas državni praznik slavijo »Zahvalni dan«, s čimer izražajo hvaležnost za dobro življenje.<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Zahvalni_dan ''Zahvalni dan''] se v ZDA in Kanadi praznuje na različne dni v oktobru in novembru. </ref> Tukajšnji politiki so tako prepričljivi, da večina živi v veri, da je njihovo življenje resnično dobro. No, povsem jasno pa jim ni, kaj je vsebina tega dobrega življenja. Trgovine so res polne vsega, za kogar so. Kljub blagostanju pa temu življenju povsem manjka duhovna dimenzija, česar se k sreči ne zavedajo. Če bi hotel videti pravi materializem, pridi sem! Vse je podrejeno ekonomskim zakonitostim, vse, kar je mogoče, tudi lepota, čustva, kultura, vera itd. Edino narava jim kdaj kakšno zagode, kar me v resnici veseli! Narava je tudi tukaj veličastna – vredno si jo je bilo ogledati. Vsej Tvoji družini in Tebi želim zdravo Novo leto 1987 Helga == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Taras_Kermauner ''Taras Kermauner''] (1930–2008) == === 10. XII. 81<ref>Tipkopis v pisemski ovojnici, žigosani Ljubljana 10. 12.1981 in naslovljeni na Tov. Franc Zadravec / 61000 Ljubljana / Prijateljeva 9, povratni naslov: Taras Kermauner, Avber 8, 66210 Sežana. </ref> === Dragi Franček, tvoje pismo sem nekam založil; iščem ga že mesec dni in več. Bolje je, da ti odgovorim na pamet, kot pa da še naprej vlečem svoj molk, ki bi ga ti mogel in smel tolmačiti kot mojo nevljudnost, čeprav bi rad, da ne bi bila in da bi mojo nerodnost pripisal [l]e mojemu bohemskemu načinu življenja (imam kar štiri &quot;stanovanja&quot;, pa nobeno ni čisto zares moje). Oprosti človeku, ki se je že tako prilagodil jugoslovanskemu standardu, da je postala neodgovornost že njegova druga narava. Najprej hvala za oboje, za pismo in za povabilo, naj sodelujem na Seminarju slovenskega jezika itn.<ref>Seminar slovenskega jezika, literature in kulture v organizaciji ljubljanske slavistike. Predsednica 18. SSJLK (1982) na temo humorja bila jezikoslovka Martina Orožen, Zadravec pa je Kermaunerja najbrž vabil na 5. simpozij Obdobja (Ekspresionizem v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi), ki mu je predsedoval leta 1983. </ref> Počaščen sem, obenem pa se je moje &quot;sovraštvo&quot; do slavistov nekoliko zmanjšalo, saj vidim, da le niso vsi tako črni; dozdajšnje slabe izkušnje so me res napravile nekam besnega (a bolje je biti besen, kot zagrenjen – takšno je moje izkustvo, čeprav vem, da tudi bes ni mnogo vreden in da je – kar sem videl pri lastnem očetu<ref>Politik [https://sl.wikipedia.org/wiki/Du%C5%A1an_Kermavner ''Dušan Kermavner'']. </ref> – znak nemoči). Je pa lahko človek – socialno, psihološko – zares vsestransko močan, suveren, če je njegov spor s svetom tak, da nisi popolnoma pokopan pod svetom. Trudim se, da ne bi bil Levstik<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Levstik ''Fran Levstik'']. </ref> (seveda mislim na njegovo slabo stran nasilneža in zagrenjenca); a ni zmerom lahko. Včasih človeku pomaga k normalnosti nekega odnosa mala pozornost; za takšno imam tudi tvoje povabilo. (Vem, da ga brez tvoje pozornosti ne bi dobil.) Vesel bom, če me bo seminar povabil tudi naslednja leta; že od nekdaj želim, da bi se ustvarjalno – po svojih močeh – vključil v raziskavo slovenske literature in kulture. (Kadar sem poskušal, sem bil odbit, če sem se hotel vključiti v skladu z lastno naravo, a sem bil vabljen, če so vabitelji predpostavljali, da se bom sebi odpovedal; šele zadnje čase se ta stalinistično klerikalni model spreminja. Živijo!) O ekspresionizmu bi rad govoril, imam dve témi: Preglja in eks. dramatiko.<ref>Kermauner je razpravo Ljubezen mater je presegla pravico moža: Prolegomena za razumevanje Preglja, a še posebej Plebanusa Joannesa objavil kot spremno besedo k natisu romana ''Plebanus Joannes'' 1985, razpravo Nerazločljivost in omrtvelost: Ob Grumovem Dogodku v mestu Gogi pa ob ponatisu drame 2001. </ref> Prav tako bi rad sodeloval pri analizi obdobja socialnega realizma; a za to je še čas.<ref>Socialnemu realizmu so bila posvečena Obdobja 7 (1985), ki jim je tudi predsedoval Zadravec. </ref> Prijavo pošiljam kar tebi. Kot boš videl iz prijave, sem se odločil za analizo Nine;<ref>V [http://www.kermauner.org/TsBib.asp ''Kermaunerjevi bibliografiji''] razprave o Cankarjevi [https://nl.ijs.si/imp/wikivir/dl/WIKI00403-1906.html ''''Nini (1906)''''] ni, je pa z njo nastopil na simpoziju. </ref> že dolgo bi rad povedal nekaj o tej nenavadni povesti. Primerjal bom z Milanom in Mileno, Z voljo in močjo<ref>[https://sl.wikisource.org/wiki/Milan_in_Milena ''Ivan Cankar: ''Milan in Milena'' (1913)'']. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Volja_in_mo%C4%8D ''Ivan Cankar: ''Volja in moč'' (1911).''] </ref> itn. Upam, da je téma ustrezna in zanimiva. V svojem prejšnjem pismu<ref>Tega pisma v Zadravčevi zapuščini ni. </ref> sem se najbrž slabo izrazil. Nikdar zadnje čase nisem pomislili na to, da bi šel v redno, normalno službo. Ritem mojega dela mi ustreza. Kot živim, izrabljam vse energije, ki jih imam. (Mislim, da se ne motim, če to podčrtam: vse – a koliko sem jih neizrabljenih zavrgel, ko nisem znal živeti takšnega načina življenja; ko me Ziherl<ref>Kermauner je bil v letih 1955–1958 asistent pri profesorju filozofije na FF ''[https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Ziherl Borisu Ziherl]u''. </ref> kot asistenta ni pustil predavati, sam pa nisem imel moči, da bi dovolj asketsko študiral.) Svoboda, ki sem je deležen, mi ustreza, ker me skrajno zavezuje in se mnogo bolj odpovedujem svobodi, kot pa bi se ji, če bi mi bila nasilno vzeta; to pa je v vsaki uradni službi. V pismu sem mislil le na to, če bi se mogla najti neka socialna – tudi institucialna – oblika, ki bi me bolj povezala z obstoječo organizacijo slovenske slovenistike. Ta &quot;bolj&quot; je relativen. Da bi se vključil v kak projekt. (Saksida<ref>Sociolog [https://sl.wikipedia.org/wiki/Stane_Saksida ''Stane Saksida'']. </ref> na Institutu za sociologijo vodi tak projekt slovenske zgodovine, a jaz ne smem biti zraven, čeprav sem se ponujal in bil že na nekaterih preliminarnih sestankih; pa bi jim naredil več, kot bojo vsi, ki zdaj sodelujejo, skupaj; predlagal sem jim: sociologijo slovenskega kmeta, intelektualca, delavca, meščana v slovenski prozi. Kakšna čudovita téma; pripravljen bi ji bil posvetiti nekaj let življenja; mnogo imam že narejenega. Pa nič.) No tako sem si želel delati tudi na temi slovenske dramatike med leti 1870 in 1920. Sam bom to težko izpeljal.<ref>Taras Kermauner je od leta 1963 objavil v zbirki Rekonstrukcija in reinterpretacija slovenske dramatike okog 128 knjig ([http://www.kermauner.org/AlVsd.asp ''Kermauner.net''] in [https://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija:WikiProjekt_Romani/Stvarna_kazala_Kermaunerjevih_knjig_o_slovenski_dramatiki ''Stvarna kazala Kermaunerjevih knjig'']). </ref> Na natis Cankarjeve dramatike sem čakal šest let,<ref>Taras Kermauner: ''Cankarjeva dramatika'', 1979 (samozaložba). </ref> na povrnjene stroške bom čakal do smrti ... Skratka: mislil sem, da bi morala slovenska Akademija računati z delovnimi silami, ki obstoje danes na Slovenskem in jih ''izkoristiti'', če so se same pripravljene &quot;izkoriščati&quot;; da je to njena dolžnost – dobra organizacija družbe in proizvodnje. Zato se sam ponujam – seveda pa sam ne vem, kako bi se to organizacijsko izvedlo; to tudi ni moja stvar; moja stvar je, da bi delal. Ni mogoča neka pogodba (večletna), ki bi me vezala z Akademijo in s to temo? Seveda pogodba, ki mi bi mi prinesla toliko novcev, da bi se lahko delu posvetil? Te lepo pozdravlja Taras === 22. V. 82<ref>Tipkopis v pisemski ovojnici z žigom Ljubljana 25. 5. 1982 in naslovom Tov. / dr. prof. Franc Zadravec / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12/II / 61000 Ljubljana, povratni naslov: Taras Kermauner, 64000 Drulovka 30a. </ref> === Dragi Franček, čeprav sem pripotoval iz Pariza že pred nekaj dnevi, ti šele zdaj pošiljam enostransko skico. V Parizu sem sicer sestavil svojo analizo Nine,<ref>V zborniku Obdobja 4 (1984), ki je prinesel referate s simpozija o simbolizmu leta 1982, Kermaunerjeve analize Nine ni. </ref> moral pa sem jo le še preveriti; ker je prehod na domače razmere hud – hujši, kot sem si predstavljal – je pač nekaj časa trajalo. Upam, da nisem zamudil roka. Prebral bom del svojega spisa – pač v okviru propozicij (do 20 minut); če se mi bo spis podaljšal preko 10 strani – kar je verjetno, ker nočem zapraviti edinstvene priložnosti, natančno govoriti o Nini – bom pač dal v zbornik le 10 izbranih strani. Saj to gre, ali ne? Bom gledal, da bo zaključena celota. Še enkrat hvala za povabilo; res sem se ga razveselil, ker zadnja leta s slavisti nisem imel dobrih izkušenj – ti mi vračaš zaupanje vanje. Kaj počneš? Kaj pišeš? Mimogrede: v Kranju bodo igral[i] Vošnjakovega Doktorja Dragana v Vurnikovi priredbi.<ref>Josip Vošnjak: ''Doktor Dragan''. Dr. Josipa Vošnjaka zbrani dramatični in pripovedni spisi, 3. Celje: Dragotin Hribar, 1894 (Narodna knjižnica, 3). Delo bilo uprizorjeno 1982/83 v kranjskem Prešernovem gledališču (priredba [https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Vurnik ''France Vurnik''], dramaturgija Taras Kermauner). </ref> Sam bom zraven dramaturg. Z režiserjem Logarjem<ref>[https://sigledal.org/geslo/Matija_Logar ''Matija Logar'']. </ref> premišljujeva, da bi dala stvari večji pomen, saj ne gre le za prvo uprizoritev tega teksta, ampak bi bila možnost, podrobneje spregovoriti tudi o Tomanovi<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Lovro_Toman ''Lovro Toman'']. </ref> usodi, njegovi poeziji itn. Mislim, da je bilo o tem premalo govora. Če smo imeli že osrednji Bleiweissov dan v Matici,<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Bleiweis ''Janez Bleiweis''] je bil predsednik Slovenske matice 1875–1881. </ref> zakaj ne bi govorili še o Tomanu – poleg tega o Prešernu itn.? Bi bil ti pripravljen sodelovati na takšnem majhnem zboru? Kaj praviš, koga bi še povabili? Melika?<ref>Zgodovinar [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vasilij_Melik ''Vasilij Melik'']. </ref> Kmecla? Za Kranj bi bila takšna resna prireditev zelo ugodna. Nekoliko me poznaš, pa že veš, da spadam – kljub svojim ostrim javnim besedam – med starokopitne idealiste! Lepe pozdrave Taras Kermauner === 11. III. 82<ref>Tipkopis v pisemski ovojnici, žigosani Ljubljana 12. 8. 1982 in naslovljeni na Tov. / Franc Zadravec / Prijateljeva 9 / 61000 Ljubljana, povratni naslov: Taras Kermauner, 64000 Drulovka 30a. </ref> === Dragi Franček, upravičeno boš prepričan, da sem skrajnje nevljuden človek; tako dolgo ti nisem odgovoril. Opravičila ni, navzlic temu, da sem bil nekaj časa bolan in nekaj časa nerazpoložen za kakršno koli pisanje. Spet se je v meni nekaj obrnilo; tedaj potrebujem mir, napade me utrujenost, saj se rešitve preobračajo globoko v moji notrini. Šele ko se jasne pokažejo tudi moji zavesti, ki jih ves čas napeto pričakuje, ozdravim. In tako sem zdaj spet zdrav. Kakšna pa bo ta moja nova – no ja, nova, napol nova orientacija, pa se bo videlo iz mojega nadaljnjega dela; morda spet malo manj konservativna in bližje postmodernizmu, ki pa ni retradicionaliziranje. Rad bi ohranil distanco tako do tradicije kot do modernizmov. Rad bi bil na meji vsega. Študiram nove filozofske knjige, ki me seveda medejo, ker so tako dobre; lepo, da jih Slovenci ne poznajo: lahko živijo naprej v suvereni varnosti. Na simpoziju bom sodeloval, saj sem tačas že odposlal prijavo. – Zdajle sem se spomnil, da sem jo poslal Tebi. Morda pa sem ti sploh že odgovoril? No ja, boš pa prebolel to pismo kot ponavljanje starih flanc; staram se, ne držim več v glavi marsičesa civilnega; ta[k]o<ref>V pismu je še več zatipkov. </ref> zapadam v nove težave. A če bodo samo te. Torej, na simpozij bom rad prišel; se bom potrudil. Upam, da bo še čas za oddajo rokopisa. Zdajle ne morem nič vzeti v delo, ker odpravljam prastare dolgove; aprila in maja sem v Parizu. Bom pa zato junija bolj spočit. Veseli me tvoja odprtost, ki se mi znova potrjuje; priznam, da sem prej mislil o tebi in tvojem ravnanju drugače; a vsi se učimo, motimo in popravljamo. No, tudi brez instituta in službe bom vzdržal teh osem let do pokoja. Ga pa že težko čakam. Ko sem močan – kot zdajle – je vse v redu; pridejo pa časi hude potrtosti, ker pač telo ne folga viharnega duha. Zdaj spet gojim mnogo športa oz. hoje po planinah in telovadbe, da bi čim bolje prenašal telesne tegobe in s tem ohranjal bodrega duha. Hvala za sugestijo; res se bom enkrat napotil k Šumiju.<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Nace_%C5%A0umi ''Nace Šumi''] je bil 1983–1986 dekan FF in ustanovitelj ter vodja Znanstvenega inštituta FF (1979). </ref> Junija. Žal ga osebno ne poznam; v eni knjigi sem ga kritiziral, morda me zato preveč ne sovraži. Bomo videli; res sem si naredil mnogo sovražnikov ... Garam. To je moje edino – ali eno od edinih, zmerom sem nagnjen k pretiravanju – veselje. Jeseni sem pisal zgodovino (seveda svojevrstno, mojo) povojne slovenske dramatike; zdaj me intrigira teorija komedije. V Parizu bi rad precej preštudiral. Kadar grem tja, je to le bralni in delovni samostan. Pa si ga plačam sam. Ta Slovenija ima velik gobec, a tedaj, ko je potrebno kaj ustvarjalnega organizirati, popušča. No ja, spet pretiravam, marsikaj pozitivnega se dogaja, a bi se lahko več – glede na kapacitete, kot jih imamo. Sicer je pa morda zame in za druge najbolje, da ostane z mano, kot je; najbrž je to moja življenjska pot in vse ostalo – zame – korupcija. Najti sebe, to je vse. Hvala za tvojo ljubeznivost. Kaj pišeš ti? Lepe pozdrave Taras === 30. VI. 83<ref>Tipkopis v pisemski ovojnici, žigosani v Ljubljani in naslovljeni na Tov. Franc Zadravec / 61000 Ljubljana / Prijateljeva 9, povratni naslov: Taras Kermauner, 61000 Ljubljana, Jamova 75. </ref> === Dragi Franc, opravičiti se moram, da sem tako nemarno ravnal s povabilom, naj se tudi letos udeležim simpozija. Najprej sem pozabil, da nisem Nine popravil oz. da nisem poslal tistega dela, ki sem ga lani predaval. Moj način življenja me vleče po robu med zavestjo in norostjo – toliko delam in tudi moram delati – zato me je še posebej prizadelo, da nisem dobil službe na AGRFTV, čeprav so mi nazadnje le priznali naslov rednega profesorja, ki pa od njega nič nimam, saj nihče noče poslušati mojih predlogov, da bi mi financirali znanstveno delo. Tako se pretirano razdajam ne vse strani – sicer le kot pisatelj – popravljam rokopise knjig in živim kot pobesnel menih. In v tem kontekstu se je dogodilo tudi to, da sem pozabil na svojo dolžnost in bo knjiga o lanskem simpoziju izšla brez mojega prispevka. Ga bom pa popravil jeseni do konca in ga dal za Slavistično revijo; upam, da mi zdaj ne bo več tako nenaklonjena. (Ali pa?)<ref>Kermauner v zbornikih Obdobja ni uspel objaviti nobenega od svojih referatov na simpozijih. V SR je objavil šest prispevkov, vendar nič od načrtov iz teh pisem. </ref> Zelo rad bi se tudi letos udeležil simpozija, a žal grem jutri za mesec dni na študijsko potovanje v Hamburg. To sem že lep čas nameraval, a do zadnjega nisem vedel, ali bo kaj iz tega ali ne in zato nisem mogel prijaviti svoje udeležbe. Imel sem spet precejšnje težave s srcem, pa sin je v šoli slab in sva morala z ženo prestaviti potovanje iz aprila na julij. Posebno žal mi je, ker me ekspresionizem zelo zanima in ker mislim sodelovati jeseni na Matičinem simpoziju o Preglju,<ref>V ''Pregljevem zborniku'' (Ljubljana: Slovenska matica, 1984) Taras Kermauner svojega referata ni objavil. </ref> za Kondor pa pisati o Majcnu.<ref>Drame Stanka Majcna so izšle v 249. številki zbirke Kondor leta 1988 v uredništvu in s spremno besedo Gorana Schmidta, ne pa Tarasa Kermaunerja. </ref> Želim Tebi in vsem dobro delo na simpoziju in tudi sicer. Nič te ne vidim, vendar sem za to najbrž kriv sam, ker se skrivam v Avbru in v Drulovki,<ref>Avber na Krasu in Drulovka pri Kranju sta bila dva od Kermaunerjevih ustvarjalnih prostorov. </ref> samo da bi čimveč iztisnil iz sebe. Prav rad pa bi sodeloval spet naslednje leto, saj v bodoče ne bom več prenašal svojih potovanj na poletje; čez vse potrebujem počitka. Lepe pozdrave Taras <references /> <hr> *[[Objave: Miran Hladnik]] 7d9c94fabaw89d9f7fx67gyzj2xah5b 86166 86165 2026-11-10T15:54:04Z Hladnikm 30 /* Matjaž Kmecl (1934) */ 86166 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' | title_orig = '''Dragi Franček: Pisma kolegov Francu Zadravcu''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = predobjava gradiva |image = }} <blockquote>Pisma službenih kolegov Francu Zadravcu dokumentirajo strokovna, organizacijska in osebna razmerja med glavnimi slovenisti druge polovice 20. stoletja. V Zadravčevi zapuščini so se ohranila pisma njegovih učiteljev Antona Slodnjaka in Marje Boršnik, generacijskih kolegov Borisa Paternuja in Jožeta Toporišiča, nekaj let starejšega Štefana Barbariča ter nekaj let mlajših sodelavcev Matjaža Kmecla, Aleksandra Skaze, Helge Glušič, Jožeta Koruze in Tarasa Kermaunerja. </blockquote> Na enem od družinskih obiskov po smrti Franca Zadravca (1925–2016) mi je vdova Olga Zadravec izročila vrečo pisem, dopisnic, razglednic in voščilnic, naslovljenih na pokojnega profesorja. Pisma sem razporedil po abecedi dopisnikov in jih preštel: gre za več kot 300 pisem okrog osemdesetih dopisovalcev.<ref>Po abecedi so to: Štefan Barbarič, Oton Berkopec, France Bernik, Marjana Beršadska, Marija Bobrownicka, Ju. V. Bogdanov, Franček Bohanec, Rado Bordon, Božidar Borko, Marja Boršnik, Matija Brezovar, Anica Britovšek, Ivan Cesar, Jožica Čeh, Zdzisław Darasz, Maria Deppermann, Drago Druškovič, Jože Filo, Aleksandar Flaker, Helga Glušič, Ferdo Godina, Vekoslav Grmič, Dragica Haramija, Svetozar Ilešič, Anton Ingolič, Jože Javoršek, Manfred Jähnichen, Franci Just, Taras Kermauner, Franc Kimovec, Matjaž Kmecl, France Koblar, Zoran Konstantinović, Jože Koruza, Jože Košar, Lojze Krakar, Bratko Kreft, Ivan Kreft, Andrijan Lah, J. P. Locher, Janez Logar, Juraj Martinović, Boris Merhar, Janko Messner, Dušan Mevlja, Dušan Moravec, Erna Musar, Krešimir Nemec, Rudolf Neuhäuser, Fran Petre, Jože Pogačnik, Ivan Potrč, Predrag Palavestra, Boris Paternu, vdova Avgusta Pavla, Jevgenija Ivanovna Rjabova, Vojan Rus, Maja Ryžova, Gerhard Schaumann, Aleksander Skaza, Anton Slodnjak, Drago Šega, Vanek Šiftar, Emil Štampar, Bogo Teply, Jože Toporišič, Klaus Trost, Zdeněk Urban, Andrej Ujčič, Fran Vatovec, Ivan Verč, Milan Vincetič, France Vodnik, Anton Vratuša, Sergej Vrišer, Dimitrije Vučenov, Stojan Vujčić, Pavle Zidar, Boris Ziherl, Ciril Zlobec, Vlado Žabot, Jože Žužek. </ref> Natančnih številk ne morem zapisati, ker je v nekaterih ovojnicah po več pisem. Posebej sem razporedil nekaj uradnih inštitucionalnih dopisov<ref>Občina Ljutomer, Mladinska knjiga (Janez Mušič), Pomurska založba (Jože Vild), SAZU, Srbska AZU, FF Beograd, Uni Celovec, Radio Slovenija, Rokopisna zbirka NUK, založba Veduta. </ref> in posebej sedem osebnih pisem, pri katerih identitete pisca nisem znal odkriti.<ref>Radović?, Jože (* 1920), Jovan? in Dagmar [Dorovski?], Prvošolec, R. Čaxx[činovič?], Vl. Mor??ič. </ref> Vdova je poskrbela, da so v svežnju večinoma pisma ljudi, ki so bili z naslovnikom prof. dr. Francem Zadravcem v strokovnih razmerjih. Naslovnik je pisma spravljal, luknje v pisemski izmenjavi pa govorijo, da se ni ohranilo čisto vse, kar je dobil v poštni nabiralnik, oziroma se je založilo. Kljub temu je zbirka reprezentativna, saj vključuje pisma sodobnikov, pisma starejše in pisma mlajše generacije ter tako odstira pogled v komunikacijski krog pomembnega slovenskega literarnega zgodovinarja.<ref>Drugo Zadravčevo zapuščino je pregledala in za potrebe SAZU, katere član je bil Franc Zadravec, spravila Petra Vide Ogrin. Zasebno in družinsko korespondenco je shranila vdova doma.</ref> Urejeno in deloma tudi že preslikano<ref>Poleg pričujočih pisem sem preslikal še pisma Zadravčevih južnoslovanskih in nemških dopisovalcev oz. pisma v nemščini.</ref> zbirko pisem bom po obdelavi izročil v hrambo Rokopisnemu oddelku NUK. Dopisovalci so bili Zadravčevi poklicni in službeni kolegi, pomurski rojaki, pisatelji, tuji literarni zgodovinarji, založniki, uredniki in predstojniki akademskih in drugih inštitucij. Dobra polovica korespondentov je zastopana le s posamičnim pismom, slaba polovica pa z več pismi. Najzvestejši Zadravčev dopisovalec je bil innsbruški komparativist Zoran Konstantinović s 24 pismi, tesno sledijo sarajevski slovenist Juraj Martinović in urednik pri Pomurski založbi Jože Vild (po 22), potem pa rojak Franček Bohanec, koroški pisatelj in profesor Janko Messner (po 15), berlinska slavista Gerhard Schaumann (14) in Manfred Jähnichen (13), Marja Boršnik (12) itd. Pisemske stike so dopolnjevali vzajemni obiski, strokovni in osebni. Tone Smolej je opazil, da med Zadravčevimi korespondenti ni [[:w:Miško Kranjec|Miška Kranjca]], čeprav je Zadravec iz Kranjčevih pisem precej citiral; za Kranjčevim svežnjem pisem še poizvedujemo. Mimo korespondentov za tale prispevek mi je v oči padel jezni dopis slovenskega pisatelja, ki ga je bilo mogoče dešifrirati kot Pavleta Zidarja. Enigmatična je kopija tipkopisa, ki ga pripisujem Jožetu Toporišiču. Namenjen je bil verjetno zagrebškemu profesorju Franu Petretu, kopija pa Francu Zadravcu, ki ga pismo omenja. V svežnju se je znašla še kopija pisma, ki ga je Franc Zadravec pisal pesnici Veri Albreht. Za tole priložnost sem prepisal<ref>Slike skeniranih tipkopisov je v besedilo pretvoril kar skener sam; ChatGPT je bil pri razbiranju posameznih rokopisov precej neuspešen. </ref> pisma, ki so jih Francu Zadravcu pisali njegovi kolegi na Filozofski fakulteti: učitelja Marja Boršnik in Anton Slodnjak,<ref>Pisma [https://sl.wikipedia.org/wiki/Bratko_Kreft ''Bratka Krefta''] (1905–1996), ki je bil tudi Zadravčev učitelj, sem [https://sl.wikiversity.org/wiki/Dva_sve%C5%BEnja_pisem_Bratka_Krefta ''pripravil za drugo priložnost'']. </ref> generacijska kolega Boris Paternu in Jože Toporišič, malo starejši rojak Štefan Barbarič ter nekaj let mlajši sodelavci Matjaž Kmecl, Jože Koruza, Aleksander Skaza, Helga Glušič in Taras Kermauner.<ref>Slovenski literarni zgodovinar Taras Kermauner sicer ni študiral na slavistiki (do prekinitve delovnega razmerja 1958 je bil asistent na oddelku za filozofijo na FF), vendar je njegovo pisanje preveč vpeto v slovenistiko, da bi ga mogli brez škode izpustiti. </ref> == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Marja_Bor%C5%A1nik ''Marja Boršnik''] (1906–1982) == === 5. III. 1964.<ref>Tipkopis v nefrankirani pisemski ovojnici na naslov Tov. dr. Franc Zadravec, docent / Ljubljana / Slavistični oddelek Filozofske fakultete in povratnim naslovom Boršnik, Ljubljana, Rimska 20/I. </ref> === Spoštovani tovariš Zadravec, na plenarnem sestanku jugoslovanskega slavističnega komiteta ste bili 29. III. t. l. soglasno izvoljeni v informacijsko-bibliografsko komisijo, ki jo vodi dr. Polenaković.<ref>[https://en.wikipedia.org/wiki/Haralampije_Polenakovi%C4%87 ''Haralampije Polenaković'']. </ref> Ker se je to zgodilo na moj predlog, odgovarjam za Vaše sodelovanje. Če tega ne bi mogli prevzeti, me, prosim, v teku enega tedna (do 12. III.) informirajte, da predlog prekličem. S tovariškim pozdravom Marja Boršnik === 28. I. 1965.<ref>Tipkopis brez ovojnice. </ref> === Spoštovani tovariš Zadravec, pravkar mi piše dr. Bratko Kreft: »Jaz Jagoditschu<ref>Več o aferi Jagoditsch je v [https://sl.wikiversity.org/wiki/Dva_sve%C5%BEnja_pisem_Bratka_Krefta ''Zadravčevi korespondenci z Bratkom Kreftom'']. </ref> nisem več odgovoril zaradi tega, ker nisem hotel odgovoriti bivšemu nacistu, ki me je pri avstrijskem ministrstvu denunciral kot nevarnega komunista in s tem preprečil, da bi kljub ustnemu dogovoru s prof. dr. Hammom,<ref>[https://hr.wikipedia.org/wiki/Josip_Hamm ''Josip Hamm''] (1905–1986). </ref> lahko imel predavanja o slovenski književnosti cel semester (kakor sem jih imel v Frankfurtu).<ref>Bratko Kreft je bil gostujoči predavatelj v Frankfurtu leta 1961/62. </ref> O tem Vam lahko da informacije doc. dr. Zadravec, ki je bil takrat ravno na Dunaju in je to povedal pred tremi dnevi tudi na seji uredništva JIS v navzočnosti akad. prof. dr. Bezlaja in lekt. B. Urbančiča …«<ref>Sodelavca na slavistiki [https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Bezlaj ''France Bezlaj''] in [https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Urban%C4%8Di%C4%8D ''Boris Urbančič''] sta bila člana uredništva JiS. </ref> Prosim Vas, če bi mi hoteli ''nemudoma'' sporočiti vse, kar veste o Jagoditschevem bivšem nacizmu<ref>Avstrijski slavist [https://de.wikipedia.org/wiki/Rudolf_Jagoditsch ''Rudolf Jagoditsch''] (1892–1976) je leta 1940 res zaprosil za članstvo v NSDAP. </ref> in o njegovem denunciantstvu Bratka Krefta pri avstrijskem ministrstvu. O tem namreč jaz prvič slišim, ni mi pa vseeno, kakšen je predsednik mednarodne slavistične komisije za zgodovino slavistike, kjer tudi jaz še sodelujem. Tovariško Vas pozdravlja Marja Boršnik Rimska 20/I === 30. III. 1967.<ref>Tipkopis v nežigosani pisemski ovojnici na naslov Tov. dr. Franc Zadravec / Slavistični oddelek in rokopisnim povratnim naslovom: Rimska 20. </ref> === Dragi tovariš Zadravec, precej, ko sem Ti oddala reč za JS, sem dognala, da se dá neka moja domneva, ki je dovolj važna, argumentirati s pismom. To pismo sem bila v naglici spregledala, z njim pa se ta domneva neizpodbitno potrjuje kot resnica. Prosim Te torej, če bi hotel drugi del zadnjega odstavka na prvi strani takole spremeniti: in podlistki, se je v njej prebudil tudi pripovedni talent, saj je morala že v tem letu oblikovati prvo povest, ki se je odločila, da se z njo uveljavi v našem tedanjem osrednjem časopisu. To povest Ana, ki je naslednje leto izšla v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Moja prijateljica, je poslala uredništvu že 27. decembra 1888 (prvo pismo, ohranjeno med Maričino korespondenco Kersniku) in jo je imel Levčev leposlovni pomočnik Kersnik v rokah vsaj že v januarju 1889, ko o njej poroča uredniku Levcu (Prijatelj, Kersnik II. 503). Ta listek kar izstriži in prilepi na prvo stran. Ko boš že tako aktiven, vrini še tri besede na 3. stran: v drugo vrsto »pripovedništvo ''skoraj'' odtehta; v šesto vrsto »ko so vsi ''prizadeti moški'' molčali.«<ref>Pogled v članek Marje Boršnik Ob stoletnici rojstva Marice Nadliškove ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-OL0GDQ7Z ''JiS 12/4 (1967'']), 106–108) pokaže, da je Zadravec, ki je bil član uredništva, popravke upošteval. </ref> Če se še tako muzaš – kar je res, je res! Pozdrav! Marja Poskusi mi poslati korekturo – če me najdeš v Ljubljani!<ref>Rokopisni dodatek. </ref> === 23. V. 1967<ref>Dopisnica z žigom Kranj 23. 5. 1967 na naslov Tovariš / dr. Franc Zadravec, / docent / Ljubljana / Prule, Prijateljeva ? (univerzitetne hiše). </ref> === Dragi tov. Zadravec, pred tremi dnevi (20. V.) sem Ti pisala na univerzo, ker pa Smolej<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Viktor_Smolej ''Viktor Smolej''] (1910–1992) je bil na FF lektor za slovaščino. </ref> trdi, da tjakaj ne hodiš, Te ponovno prosim za odgovor z obratno pošto: do kdaj je ''popolnoma zadnji termin'' za oddajo 10 tipkanih strani predavanja o Tavčarju. Moja logika mi namreč pravi, da se takšna reč lahko razmnoži v 14 dneh in je zato še čas do avgusta, zlasti, ker sem prepričana, da zdaj nihče ne utegne pisati. Jaz pa sem obupno zaposlena z vodno inštalacijo in bi morala v primeru, da stari termin drži, z vsem delom prekiniti: organizacija delavcev se z duševno koncentracijo izključuje. Prosim Te torej za milosten odgovor z obratno pošto in Te lepo pozdravljam. Marja Marja Boršnik, Drulovka 31 pri Kranju === 16. III. 1968<ref>Tipkana dopisnica z žigom Ljubljana 16. 3. 1968 na naslov Tovariš / dr. Franc Zadravec, docent / Prijateljeva 9 / Ljubljana. </ref> === – Dragi tovariš Zadravec, Tvoja razprava pojde v ponedeljek v tiskarno, ne da bi jo utegnila podrobno predelati.<ref>Gre za razpravo Dramatika Slavka Gruma (SR 16/1–2 (1968), 413–69) v številki SR, posvečeni mednarodnemu slavističnemu kongresu v Pragi. Urednica za literaturo je bila Marja Boršnik. </ref> Pogrešala pa sem v njej obravnavo Majcnove drame Prekop, ki spada med naše najboljše iz tega obdobja in se s kakšnim abstraktnim Vergerijem po mojem sploh ne dá ne po kvaliteti ne po event. učinkoviti uprizorljivosti primerjati. Tudi o njegovi Alenčici sem drugačnih misli. H Grumu bi imela to in ono pripomniti, čeprav obdelava ni slaba. Svojčas si želel moje kritike, ki sem ti jo obljubila, a ne utegnila. V sredo ob mojem predavanju bi mi bila tudi Tvoja in Vaša dobrodošla. Ker imaš gotovo duplikat svoje razprave, mi ga, prosim, prinesi s seboj ali pa oddaj komu drugemu, če ne utegneš priti, z navedbo, kdaj želiš, da se sestaneva. Lep pozdrav! Marja === 2. X. 68<ref>Dopisnica iz Ljubljane z žigom 2. 10. 1968, naslovljena na Tovariš / dr. Fr. Zadravec / univ. prof. / Ljubljana / Prijateljeva 9 / (univerzitetna hiša na Prulah), povratni naslov: Boršnik, Ljubljana, / Rimska 20/I. </ref> === – Dragi Zadravec, najbrž nisi pozabil, da je treba za Majcnovo 80-letnico (29. X.) v JS nekaj napisati. Skoraj gotovo boš to storil Ti, ker me nisi nič opozoril (kakor se morda še spominjaš, sem rekla, da bi jaz kaj zelo kratkega, a samo če Ti ne boš obsežneje).<ref>Članek je nazadnje napisala Marja Boršnik. </ref> – Prosim, sporoči mi, kaj boš pripravil za Cankarjev simpozij (in za SR) in koliko bo obsegalo.<ref>Franc Zadravec: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-FU2QC52L ''Satira v Cankarjevi pesmi, prozi in dramatiki'']. SR 17/1 (1969). 203–39. </ref> Lep pozdrav! Marja === 6. X. 1968.<ref>Tipkopis v pisemski ovojnici z žigom Ljubljana 6. 10. 1968 na naslov Tov. univ. prof. / dr. Fr. Zadravec / Ljubljana / Prijateljeva 9 in povratnim naslovom: Boršnik, Ljubljana, Rimska 20/I. </ref> === Dragi tovariš Zadravec, ker praviš, da se mudi, sem priloženo v naglici sestavila in nisem utegnila pretipkati. Hvaležna Ti bom, če lahko stisneš še v oktobrsko številko. Prosim za korekturo.<ref>Gre za članek Marje Boršnik Stanko Majcen. [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-NO296OQP ''JiS 13/7 (1968'']). 224–25. </ref> Če do Cankarjevega simpozija sploh pride – organizirali ga ne bomo mi (misliš sourednike SR), marveč Matica –, bo skušal biti znanstveno ustvarjalen. Kar bo takšnega, bo sprejeto v prihodnjo številko SR.<ref>[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-NRZ5SKCP ''Prva številka SR 1969''], podnaslovljena Ob 50. obletnici Cankarjeve smrti, je prinesla 23 prispevkov. </ref> Fraz smo že siti. Tvojo temo pozdravljam.<ref>O Cankarjevi satiri. </ref> Kolikor vem, je nima nihče drug na programu. Pa četudi bi jo imel, ne odloča starost, marveč temeljitost. – Ali si prejel moj separat o &quot;moderni&quot;? Če ga nisi, mi sporoči, da Ti pošljem drugega, ker dva še imam. Prosim Te pa za oceno.<ref>Gre za članek Marje Boršnik [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-5XW4ESDJ ''Cankar z novostrujarskim klubom pri Mladosti'']. Odlomke iz razprave je avtorica predstavila na Cankarjevem simpoziju 7. decembra 1968 v Slovenski matici, separat je iz SR 17/1 (1969), 25–67. Zadravčeve ocene v njegovi bibliografiji ni zaslediti. </ref> Lepo Te pozdravljam Marja === 15. I. 69<ref>Dopisnica iz Ljubljane z žigom 15. 1. 1969 na naslov Tovariš / univ. prof. Fr. Zadravec / Ljubljana / Prijateljeva 9. </ref> === Dragi tov. Zadravec, prisiljena sem Te ponovno nadlegovati. Pravkar sem prejela Kermaunerjevo knjigo: I. Cankar in slovenska politika leta 1918, ki Te brezdvomno zanima, pa ni še naprodaj. Posodim Ti lahko svoj izvod, dokler ga ne dobiš gratis od Cankarjeve založbe, samo če si pripravljen o njej napisati krajšo (lahko tudi daljšo) oceno za Slavist. revijo do konca tega meseca.<ref>Zadravec je [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-6WC64VYM ''oceno knjige Dušana Kermavnerja''] objavil v Cankarjevi številki SR 1969. </ref> Ker Tvojo razpravo pričakujem že do 20. t. m., kar je zadnji termin za razprave, Ti zdaj še preostaja prosti čas ob univ. počitnicah. Knjiga Te čaka pri meni, ali pa mi vsaj telefoniraj (24 782), kam naj ti jo prinesem. Upam, da odklonil ne boš. Pozdr. Marja === 7. II. 1969.<ref>Tipkano pismo brez ovojnice. </ref> === Dragi tovariš Zadravec, žal mi je, da nisi utegnil k meni. Ko se prvič srečava, Ti povem, za kaj je šlo. Čedalje bolj pogrešam telefonske povezave s Tabo. Mudi se zmeraj in k sreči je ljubezniva Rozka<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Rozka_%C5%A0tefan ''Rozka Štefan''] je bila lektorica poljščine na FF. </ref> tu. Veliko uslugo bi mi napravil, če bi mogel priloženi članek sprejeti v JS. Naročen je bil za SR, Pirjevec<ref>Dušan Pirjevec je bil poleg Boršnikove, Borisa Paternuja, Franceta Bernika, Jožeta Toporišiča, Tineta Logarja (odg. ur.) in Franca Jakopina urednik SR. </ref> pa ga odklanja, ker je sam pisal o Walderju<ref>Wolfram Walder: Ivan Cankar als Künstlerpersönlichkeit. ''Wiener Slavistisches Jahrbuch''. Graz-Köln, 1954; Pirjevec je knjigo ocenil v SR 1955, 120–28. Ne v SR ne v JiS v naslednjih številkah ni zaslediti kakega koroškega prispevka o Walderju. </ref> drugače. Stil je res bližji JS kakor pa SR. Zelo pa bi mi ga bilo &lt;težko&gt; kot povabljenemu Korošcu onstran meje popolnoma odbiti. Če referata ne moreš sprejeti, mi ga, prosim, nemudoma vrni, da ga le kako uredim za SR, če se bi dalo, ne da P. bode v oči. Hvala za oba prispevka za SR.<ref>Franc Zadravec: Satira v Cankarjevi pesmi, prozi in dramatiki. Cankarjeva številka SR 17/1 (1969). 203–40. — Franc Zadravec: Dušan Kermavner, Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918. Cankarjeva številka SR 17/1 (1969), 326–27. </ref> Prosim za povzetek (resume) k razpravi. Nujno! Pozdrav Marja === 12. IX. 1970.<ref>Tipkano nefrankirano pismo v ovojnici z naslovom Tovariš / dr. Franc Zadravec, univ. prof. / Ljubljana / Filozofska fakulteta, Slavistični oddelek in povratnim naslovom: Boršnik, Drulovka 31 pri Kranju. </ref> === Spoštovani tovariš, odbor SDS je na sinočnji seji za simpozij (dialog) o Gradniku, ki bo 26. septembra v Novi Gorici, določil naslednji program:<ref>O slavističnem zborovanju v Novi Gorici je poročalo [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YISKXQL6 ''''Delo 29. 9. 1970''''], 5. </ref> Marja Boršnik, uvod 15,30 h<br /> France Bernik, Estetski problemi Gradnikove poezije 15,40<br /> Marja Boršnik, Gradnikov ustvarjalni ritem 16<br /> Taras Kermauner, Mors et Deus 16,20<br /> Jože Mahnič, Pokrajinski, socialni in nacionalni motivi pri Gradniku 16,40<br /> Marija Mitrović, Motiv &quot;mrtve ljube&quot; pri Gradniku 17<br /> Boris Paternu, Gradnikovo mesto v razvoju slovenske lirike 17,20<br /> Fran Petre, Stilna opredelitev Gradnikove lirike 17,40<br /> Emil Štampar, Gradnikovi literarni odnosi do Hrvatov in Srbov 18<br /> Franc Zadravec, Oblika in struktura Gradnikove poezije 18,20 Vrstni red referatov naj bo alfabetski, referat naj bo natipkan in ne sme presegati dvajset minut branja, lahko pa je krajši. Zavoljo številnih najavljenih referatov naj bo dialog (diskusija) o njih po večerji od 20h naprej v manjšem, klubskem prostoru za aktivne udeležence. Referentom bodo povrnjeni potni stroški z dnevnicami, njihovi referati pa natisnjeni v Gradnikovem zborniku.<ref>''Srečanja'' 1970, št. 25/26 prinašajo naslednje prispevke o Gradniku: M. Boršnik, 32–5; B. Paternu, 35–9; F. Petre, 41–3; T. Kermauner, 43–5; M. Mitrovič, 45–9; J. Mahnič, 49–54; F. Zadravec, 54–61; F. Bernik, 62–5; E. Štampar, 66–8; B. Borko, 19–23. </ref> S tovariškimi pozdravi Marja Boršnik, Drulovka 31 pri Kranju 31 Marja === 29. VII. 1975.<ref>Dopisnica z žigom Brnik aerodrom 29. 7. 1975, naslovljena na Tov. univ. prof. / dr. Fr. Zadravec / 61000 Ljubljana / Filozofska fakult. / Aškerčeva 12. </ref> === Dragi tov. Zadravec, tik pred odhodom v Dubrovnik (za Goveđare na Mljetu)<ref>Marja Boršnik je redno letovala na Mljetu in tam pri kopanju tudi umrla. </ref> Te na Brnikih prosim naslednje. Slovenistka Ryžova<ref>Prevod Kranjca [https://sl.wikipedia.org/wiki/Maja_Ilini%C4%8Dna_Ry%C5%BEova ''Maje Ilinične Ryžove''] je najti v knjigi ''Slovenskaja novella XX veka v perevodah Maji Ryžovoj'' (Moskva: Centr knigi Rudomino, 2011)''.'' </ref> bi rada čimprej zvedela, katera dela naj naroči v Leningrad, da bi lahko najboljša od Miška Kranjca iz ''zadnjega desetletja'' lahko prevedla in s študijo o njem objavila v ruščini. Ker Ti Kranjca najbolje poznaš, bi ji Ti najbolje lahko svetoval. Rada bi Ti poslala pismo z njenim naslovom, pa sem oboje pozabila na Špiku.<ref>Na Špiku (Drulovka pri Kranju) je stala počitniška hiša Boršnikove. </ref> Tja se povrnem 20. VIII. in Te prosim, če bi mi hotel tjakaj poslati svoj naslov, da Ti konec avgusta oboje lahko pošljem. Dotlej pa boš morda lahko že malo premislil svoje nasvete. Zelo Ti bom hvaležna kakor tudi Tvoji ruski znanstv. tovariši[ci] za pomoč. Veliko plodnega počitka Ti želi in Te pozdravlja Marja Boršnik, Mljet, Njivice, p. Govedjari 50226 Jezero === 22. VIII. 1975.<ref>Pisemska ovojnica z žigom Ljubljana 22. 8. 1975, naslovljena na Tovariš / univ. prof. dr. Franc Zadravec / 61000 Ljubljana / Prijateljeva 9 in povratnim naslovom: M. Boršnik, Drulovka 31 pri 64000 Kranju. </ref> === Dragi tov. Zadravec, o priloženi prošnji sem Ti pisala že na univerzo z Mljeta, zdaj pa Ti na dom prilagam še naslov Ryžove z njenim pismom<ref>V Zadravčevi korespondenci je tudi pismo Ryžove Zadravcu z dne 28. 12. 1972. </ref> in s prošnjo, da ji kot najboljši Miškov poznavalec<ref>Zadravec je iz Miška Kranjca doktoriral 1962 in o njem do leta 1975 objavil več del, mdr. monografijo 1963. </ref> ustrežeš, pismo pa mi o prvi priložnosti vrneš, ker ji še nisem odgovorila. Lepa hvala v naprej! Pozdrav Marja == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Slodnjak ''Anton Slodnjak''] (1899–1983) == === Ljubljana, 20. I. 1955.<ref>Rokopisna dopisnica, žigosana v Ljubljani 21. 1. 1955 in v Murski Soboti, naslovljena na Tovariš / Franček Zadravec / profesor na gimnaziji / v / Murski Soboti / Prekmurje. </ref> === Dragi tovariš! Kar v miru delajte svojo nalogo!<ref>Verjetno disertacijo o Mišku Kranjcu, ki jo je zagovarjal leta 1962. </ref> Ko jo zgotovite, pa jo pošljite! Vi imate lepo pisavo, zato je zaradi mene ne bi bilo treba prepisavati s strojem. Ker pa bi se morebiti drugi člani komisije čutili zaradi tega »prizadeti«, pa jo rajši dajte tipkat. Seveda če bo prilika za to. Zahvaljujem se za pozdrave in jih vračam vsem tovarišem slavistom, Vas pa prosim, da mi oprostite, ker sem na naslovni strani zapisal Vaše ime v naši domači obliki. Najprej sem zapisal France, nato pa pogledal, kako se Vi podpisujete, no, in tedaj sem »popravil« po domače. Vaš A. Slodnjak === Ljubljana, 7. 6. 1956.<ref>Tipkopis na dopisnici z žigoma Ljubljana 7. 6. 1956 in Murska Sobota 8. 6. 1956 na naslov Tovariš / Franc Zadravec / profesor / MURSKA SOBOTA / gimnazija. </ref> === Dragi kolega! Oprostite, da Vam nisem odgovoril. Toda vsebina Vašega pisma se mi je zdela takšna, da ne potrebuje odgovora. Kar se tiče Vaše službe pri nas,<ref>Franc Zadravec je zasedel mesto asistenta za novejšo slovensko literarno zgodovino na FF v Ljubljani leta 1957. </ref> sem danes prosil dekanat, naj ''pospeši'' pri Sekretariatu za proračun sistemizacijo novega asistentskega mesta v institutu. Šele ko bo to mesto odobreno, bomo mogli razpisati natečaj. Tedaj boste morali po mojem mnenju prošnjo ponoviti. Upam, da bodo te formalnosti kmalu rešene. S kolegialnimi pozdravi Vaš A. Slodnjak === Ljubljana, 12. III. 1974.<ref>Rokopis brez ovojnice. </ref> === Spoštovani tovariš! Prisrčna hvala za recenzijo! Takoj sem sporočil Vašo sodbo Pogačniku.<ref>Za katero študijo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Poga%C4%8Dnik_(literarni_zgodovinar) ''Jožeta Pogačnika''] gre, ne upam špekulirati; pri SAZU ni v teh letih izšlo nobeno njegovo delo. </ref> Zdi se mi, da ni prav navdušen nad njo. Vendar upam, da bo napravil, kar bo potrebno. Danes sem sporočil Medakademijskemu odboru oz. njegovemu predsedniku akad. L. Vavpetiču,<ref>Pravnik [https://sl.wikipedia.org/wiki/Lado_Vavpeti%C4%8D ''Lado Vavpetič'']. </ref> da ste ocenili Pogačnikovo študijo, ter sem ga zaprosil, naj Vam nakaže zasluženi honorar. Pozdravljam Vas A. Slodnjak == [https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0tefan_Barbari%C4%8D ''Štefan Barbarič''] (1920–1988)<ref>Barbarič je bil med 1957 in 1961 asistent za slovensko književnost. </ref> == === Lj. 5. 10. 56.<ref>Rokopis brez ovojnice. </ref> === Dragi Zadravec, Prof. Boršnikova je želela, naj bi Ti pisal na Tvoja vprašanja o formalnostih v zvezi s prijavo disertacije. Kolikor so te in druge stvari meni znane in poznane, to rad storim. Govoril sem mimogrede z Jakopinom,<ref>Rusist [https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Jakopin ''Franc Jakopin''] je bil po diplomi 1949 asistent na ljubljanski slavistiki. </ref> pa tudi on kaj več ne ve. Disertacijo je treba prijaviti na dekanatu fakultete (PMF). Na eni tipkani strani razložiš svoj načrt obdelave in označiš namen oz. smotre dela. Kot priloge je treba dodati: 1. prepis diplome (za interno rabo Ti ga overi sekretar fakultete), 2. biografijo in opis dosedanjega strokovnega oz. znanstvenega dela (3. bibliografijo). Prošnjo t. j. prijavo kolkuješ s 180 din, priloge z 30 (ali 25?) din. V prijavi teze formalno prosiš, naj Ti določijo komisijo. Fakultetna uprava bo na svoji seji določila komisijo, ki bo temo potrdila. V dveh letih po prijavi je treba predložiti disertacijo (menda v petih izvodih) na dekanatu, nato jo dobi komisija in ko ti smatrajo, da ustreza zahtevam, sledi obramba (javno v sejni dvorani). Za komisijo boš imel iste kot ostali iz literarne zgodovine: Tebi bo verjetno na prvem mestu Boršnikova, zraven nje še Slodnjak in Ocvirk.<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Ocvirk ''Anton Ocvirk''] je med 1949 in 1971 vodil oddelek za primerjalno književnost na FF. </ref> <s>Za</s> K »obrambi« bosta določena še dva profesorja. O rigorozih doslej ne vemo nič gotovega. Temo predložiš dogovorno s profesorjem. Ta Ti bo med delom svetoval. Ne maram se vtikati v Tvoje stvari, vendar omenjam, da po zatrjevanju kolegov že objavljene študije ne morejo predstavljati jedra disertacije. Sicer pa se zanimaj pri profesorju samem, kako je s tem (če boš kaj takega seveda rabil). To je v glavnem vse, kar je zaenkrat možno pisati. Lepo Te pozdravljam Štefan Barbarič === Zadar, 7. I. 72.<ref>Rokopis v pisemski ovojnici z žigom Zadar 8. 1. 1972 na naslov Tovariš / dr. Franc Zadravec, univ. prof. / ''61000 Ljubljana'' / Prijateljeva 7. Barbarič je bil med 1965 in 1972 višji predavatelj za slovensko književnost in jezik na Filozofski fakulteti v Zadru. </ref> === Dragi Franček, Zahvaljujem se Ti za Tvojo pozornost in enako želim Tebi, gospe Olgi in vsej družini zdravo, zadovoljno in uspešno novo leto. Pravzaprav bi se moral oglasiti že prej, a živim zadnje čase precej napeto (in pripeto), saj za novo leto nisem šel niti v Ljubljano. Nikoli nisem mislil, da bom toliko časa ostal tu, poteka mi sedmo leto. Ne pomaga nič, kljub vsemu je to – Pont, včasih mrzel,<ref>Aluzija na verz »Mraz Ovid'ja v Pontu tare« iz Prešernove Glose. </ref> drugič vroč. Sicer bi raje o tem, kar delam, govoril s Teboj ustno. Morda ko bom v februarju v Ljubljani. Pol leta sem se ukvarjal s študijem humanizma in protestantskih piscev. Rezultat: dve predavanji na Madžarskem (eno v maju v Sopronu, ki bo objavljeno te dni v Helikonu, akademijskem glasilu za primerjalno književnost, seveda v madžarščini, in drugo, v decembru, na budimpeštanski slavistiki), za novogradske Slavističke radove sem pripravil študijo Stik P. Trubarja z miselnostjo Erazma Rotterdamskega (nekaj čez 20 tipkanih strani).<ref>Stik Primoža Trubarja z mislijo Erazma Rotterdamskega. ''Zbornik za slavistiku'' 3 (1972), 87–98. </ref> In nazadnje mi je prof. Gspan<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Alfonz_Gspan_(literarni_zgodovinar) ''Alfonz Gspan''], urednik ''Slovenskega biografskega leksikona''. </ref> ponudil Trubarja za SBL. Ne vem, če mi bo to mogoče.<ref>Ni bilo mogoče, geslo Primož Trubar je za SBL napisal Jože Rajhman. </ref> Sedaj sem se vrnil v 80. leta, k problemom realizma. Z devizo: od gradiva k teoretskim kategorijam, ne obratno. Sicer pa odlagam težišče pogovora za srečanje, ki si ga stvarno želim. Mnogo pozdravov Štefan === Lj. 3. XI. 81.<ref>Rokopis v ovojnici z žigom 3. 11. 1981 iz Ljubljane na naslov Spoštovani tovariš / dr. Franc Zadravec, akad. / univ. prof. / 61000 ''Ljubljana'' / Prijateljeva 9. </ref> === Dragi Franček, Bil sem teden dni odsoten, v Rog. Slatini in v Prekmurju (tudi v M. Soboti, kjer sem srečal J. Ternarja).<ref>Pesnik Jože Ternar. </ref> Zato se Ti lahko šele sedaj, po povratku zahvalim za Tvojo prijateljsko pozornost in za lepo knjigo o Gradniku.<ref>Monografijo ''Alojz Gradnik'' je Zadravec izdal 1981 pri Partizanski knjigi v zbirki Znameniti Slovenci. </ref> Elaborat Pála Sándorja, ki govori o omembah Prekmurcev v listu Magyar Hirmondó (U. Rath, 1780–82),<ref>[https://en.wikipedia.org/wiki/Magyar_H%C3%ADrmond%C3%B3 ''''Magyar Hírmondó'''']. </ref> sem pregledal. V tej obliki ni primeren za objavo, je preveč razvlečen (preko 50 tipkanih strani). Kar je novega in za nas zanimivega, bi se dalo opraviti na nekih 15-ih straneh. In seveda madž. citate iz časopisnih objav je treba prevesti. Navedbe iz bratislavskega časopisa imajo dokumentarično vrednost in bi kot take zaslužile, da jih pri nas evidentiramo (tudi jih ne kaže razbijati, čeprav so nekatere v naši publicistiki že omenjene, prim. moj spis v Panonskem zborniku in I. Škafarja).<ref>Take objave Pála Sándorja v slovenščini ni zaslediti; namenjena je bila najbrž ''Jeziku in slovstvu''. </ref> Koliko se bo avtor s tem strinjal, jaz ne vem. Morebiti bi bilo najbolje, če bi to uredil Pogačnik,<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Poga%C4%8Dnik_(literarni_zgodovinar) ''Jože Pogačnik'']. </ref> ki je elaborat posredoval. Tekst je pri meni v Slov. knjižnici.<ref>Barbarič je vodil Slovansko knjižnico v letih 1981–88. </ref> Če prej ne, ga lahko konec tedna oddam na slavistiki. Z mnogimi lepimi pozdravi gospe, družini in Tebi Štefan == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Paternu ''Boris Paternu''] (1926–2021) == === Lj., 1. 8. 1958<ref>Pismo v ovojnici, žigosani v Ljubljani 1. 8. 1958, na naslov Tov. / prof. Franc Zadravec / univ. asistent / Murska Sobota / Cvetkova 5, povratni naslov: B. Paternu, Ljubljana, Linhartova 22. </ref> === Dragi Franček! Dobil sem Tvoje pismo in pozdrave, prav lepa hvala! Glede domnevnega zagovora,<ref>Najbrž kake diplomske naloge. </ref> ki naj bi bil 5. avgusta, ne vem ničesar. Vprašal sem tudi Kranjca,<ref>Bibliotekar [https://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Kranjec_(bibliotekar) ''Marko Kranjec'']. </ref> ki je edini tukaj, pa mu tudi ni nič znanega. Prof. Slodnjak je 19. julija odšel na Mežakljo<ref>Na Mežakli ima od 1980. let dalje Univerza v Ljubljani počitniški dom. </ref> in se vrne v ponedeljek, 4. avgusta. Jaz odrinem na počitnice tudi v ponedeljek. Štefan<ref>Štefan Barbarič. </ref> je nekje v Ribnici, Jakopin<ref>Asistent [https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Jakopin ''Franc Jakopin'']. </ref> doma. Medtem sta »prišli« dve diplomski nalogi. V ponedeljek jih bom oddal Slodnjaku in potem bo mir. Po mojem ni potrebno, da 5. avgusta <s>hodiš</s> prideš v Ljubljano. Vse se bo dalo pomeniti, če bo kaj, tudi 10. Pravkar sem zvedel, da bo Štefan odšel te dni v Prekmurje. Prof. Slodnjaku bom sporočil, če se v ponedeljek še vidiva, da prideš 10. avgusta. Če bi zvedel kaj nujnega, Ti bom pa sporočil. Bodi torej brez skrbi! In obdeluj prekmursko zemljico in njenega Kranjca.<ref>Tokrat Miško Kranjec, tema Zadravčevega doktorata. </ref> Jaz sem si prizadeval, da bi svojega Levstika med počitnicami nekoliko zredil.<ref>Disertacijo Idejno in estetsko teoretično izhodišče realizma v Levstikovi literarni kritiki je Paternu zagovarjal leta 1960. </ref> Trudil sem se, pa nisem napravil toliko, kot sem želel. Hudič je v tej pošastni vročini! Drugi teden bom vse odložil in šel na Gorenjsko, 15. pa v Dalmacijo. Bodi zdrav in vse najboljše Tvoji družinici! Boris === Varšava, 28. XI. 1960<ref>Rokopisna razglednica iz Varšave z žigom Warszawa 28. 11. [1961] na naslov Tov. / Franček Zadravec / univ. asistent / p. 259 [dopisano od pošte] / Ljubljana / Slovanski seminar / Turjaška 1 / Jugoslavija. </ref> === Dragi Franček! Škoda je, da Te ni v naši veseli družbi jugosl. asistentov. Ne moreš si misliti, kako koristno in osvežujoče je – kljub naporom – takole potepanje. In mislim, da ni dežele, kjer bi se počutil tako prijetno, kot na Poljskem. Na sliki ti pošiljam del obnovljene – docela v nekdanjem slogu rekonstruirane Varšave – kjer je bilo eno izmed središč legendarne vstaje iz leta 1944.<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Var%C5%A1avska_vstaja_(1944) ''Varšavska vstaja (1944)'']. </ref> Mi stanujemo v štud. domu, ki stoji na podrtem in pobitem getu. Najmočnejši in pošasten vtis je na nas napravil Osvięcin (Auschwitz) s svoji[m] ironičnim napisom nad vrati »Arbeit macht frei«.<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Koncentracijsko_tabori%C5%A1%C4%8De_Auschwitz ''Koncentracijsko taborišče Auschwitz'']. Wikipedija. </ref> Pozdravi vse – Boris === Dunaj, 5. dec. 1963<ref>Rokopis v ovojnici na naslov Tov. / doc. dr. France Zadravec / tu! </ref> === Dragi Franček! Mimogrede bosta minila dva meseca, odkar se klatim po Dunaju in preživljam noči v gogovski Seilerstätte2/II.<ref>V [https://sl.wikipedia.org/wiki/Knafljeva_ustanova ''Knafljevem domu''] na Seilerstätte2 v prvem dunajskem okrožju so od leta 1961 do sredine osemdesetih let bivali študentje s krajšimi študijskimi štipendijami Ljubljanske univerze. </ref> Zadnje čase se nas je tu nabralo kar lepo število, tako da so vse postelje in vsa mesta okoli štedilnika tesno zasedena. Zadnji teden sem izpregel in se z Bredo<ref>Asistentka [https://sl.wikipedia.org/wiki/Breda_Pogorelec ''Breda Pogorelec'']. </ref> potepava, kar navsezadnje čisto prija. Prihodnji teden bom spet sedel h knjigam, za praznike pa odrinem v Ljubljano, ker bo tu vse izumrlo s knjižnico vred. Pa še mraz je pritisnil te dni. Iz Tvojega, Marjinega, Matjaževega<ref>Marja Boršnik, Matjaž Kmecl. </ref> in Bredinega pisma sem nekako rekonstruiral zadevo okrog JiS,<ref>Marja Boršnik je bila urednica v JiS leta 1955/56 in v prvi številki 1964, sicer pa med 1967 in 1969 urednica pri SR; za kakšen spor je šlo, ni jasno. </ref> ki je za Marjo precej grenka, za naše razmere pa precej ilustrativna. Če stvari presojam iz nekoliko hladne razdalje, moram reči samo to, da vse preveč energij zabijamo v preklarije, namesto da bi se ukvarjali s tistim, kar je nujno. Toda ljudje so strahotno nespremenljivi v svoji občutljivosti take ali drugačne vrste. Ne moreš in ne moreš mimo človeških narav, ker so defektne vsaj v enem predalu svoje osebnosti. Ideološki del boja je razmeroma neznaten. Mi se bomo iz vsega marsikaj naučili. In velika zasluga učiteljev je, če svoje »učence« naučijo, kaj se ne sme delati in z vzgledi pokažejo, kako se ne sme ravnati. Ta šola je bila razmeroma bogata, zato sem glede naših bodočih odnosov – optimist. Toliko v naglici, več ustno. Okoli mene sedi namreč družba Knafljevcev in pišem sredi vroče debate, tako da samo z enim očesom gledam v tole pismo. Prepričan sem, da z vso svojo energijo uspešno nosiš breme, ki se je v tem semestru zavalilo nate. Prihodnji semester Ti bom, kolikor se le da, pomagal vleči voz. Lep pozdrav Tebi in ženi Tvoj Boris === Praga 22. 5. 68<ref>Razglednica s sliko Prage in žigom Praha 23. 5. 1968 na naslov Spošt. tovariš / prof. dr. Franc Zadravec / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12 / Ljubljana / Jugoslavija. </ref> === Dragi Franček! Po dolgem kolovratenju sem se naposled ustavil v Pragi in danes bom – na vso srečo – končal s predavanji. Pota so zanimiva, ljudje tudi, vendar sem že nekoliko utrujen. 31. odpotujem v Brno. Upam, da si že zdrav in pri polnih močeh. Lep pozdrav Tebi in Tvoji soprogi, pa vsem najbližjim – Boris === Lj., 29. 8. 72<ref>Rokopis v ovojnici, žigosani Ljubljana 30. 8. 1972, na natipkani naslov Spoštovani tovariš / prof. dr. Franc Zadravec / 61000 Ljubljana / Prijateljeva 9 in povratnim naslovom: Poš.: B. Paternu, Ljubljana, Linhartova 22. </ref> === Dragi Franček! Naj k temu uradnemu dopisu<ref>Ni znano, za kakšen uradni dopis gre. </ref> dodam nekaj pojasnil, namenjenih Tebi. Morda Ti ni znano, da sem bil julija in še znaten del avgusta bolan. Moj stari želodčni ulcus je prešel v skrajno kritično fazo, se pravi v penetracijo. Bolečine so me dajale več tednov skupaj in za las sem ušel kirurgom, oziroma me je iz njihovih predlogov potegnila žena, ki je vso reč še enkrat odložila. Na morju sem se res izvlekel iz težav in bolečin, tako da zdaj spet lahko normalno živim in delam. Seveda pa so mi prepovedali vsakršno preobremenjevanje z delom in skrbmi. Najbrž imajo prav. Zborovanje<ref>Najbrž napovedano zborovanje slavistov v Murski Soboti 15.–17. septembra 1972. </ref> je vsebinsko bogato, referati številni in udeležbi se odrekam z mirno vestjo ter zlahka. Zelo pa me muči problem predsedništva, ker me sicer prav nič ne veseli, ker moje ambicije niso ambicije te vrste, pač pa me muči kot zadeva moralne dolžnosti, ki se prenaša tudi na druge in povzroča dober ali pa slab zgled. Danes na primer dobro vem in priznam, da sem prav v tej zadevi ravnal zelo napak na kranjskem zborovanju slavistov.<ref>Kranjsko zborovanje slavistov je bilo 27. septembra 1969. </ref> Toda iz tira me je takrat spravilo Slodnjakovo nemogoče obnašanje in žal nisem imel dovolj mirnih živcev, da bi vso reč ravnodušno prezrl in kljub žalitvam predsedništvo sprejel. To sem mislil popraviti na letošnjem zborovanju, vendar sem se po daljšem premisleku in pod pritiskom položaja odločil drugače.<ref>Boris Paternu res nikoli ni bil predsednik Slavističnega društva Slovenije, medtem ko je bil Zadravec predsednik 1970–1972. </ref> Najbrž tudi ne veš, kaj vse me čaka septembra. Ne le ''beograjski kongres'', ki se ga ne upam izogniti. Martinović<ref>Sarajevski slovenist [https://sl.wikipedia.org/wiki/Juraj_Martinovi%C4%87 ''Juraj Martinovič'']. Paternu je njegovo monografijo ''Apsurd i harmonija. Jedno videnje Prešernovog pjesničkog djela'' (Sarajevo: Svjetlost, 1973, 387 strani) ocenil v SR 23/1 (1975), 71–79. </ref> mi je prinesel v recenzijo (za založbo) ''461 strani obsežno razpravo'' ''o Prešernu''. Na mizi mi leži ''Rotarjev''<ref>Literarni zgodovinar [https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Rotar ''Janez Rotar'']; najbrž je zaprosil za docenturo, saj je bil leta 1978 že izredni profesor. </ref> ''opus'' in vloga za vnaprejšnjo habilitacijo. Zraven pa ''Tvoja zadeva'',<ref>Verjetno prošnja za redno profesuro, ki jo je Zadravec dobil leta 1973. </ref> ki jo je Boršnikova v celoti preložila name. In nazadnje me najbrž čaka tudi pisanje ocene za Skazo,<ref>Rusist Aleksander Skaza, tudi on je verjetno zaprosil za docenturo. </ref> ker Brnčićeva<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Vera_Brn%C4%8Di%C4%87 ''Vera Brnčić''] je bila predavateljica ruske književnosti na FF. </ref> verjetno ne bo zmogla. V središču mojega osebnega dela pa je ''referat za Varšavo'',<ref>7. mednarodni slavistični kongres v Varšavi je bil 21.–27. avgusta 1973. Paternu je tam predstavil referat Recepcija romantike v slovenski poeziji (SR 21/2 (1973), 113–48). </ref> ki ga moram končati do 1. decembra. ''Torej moram dolžnosti odžagati tam, kjer se mi edino zdi mogoče''. Upam, da boš razumel z dobro voljo. V novi uredniški odbor SR bomo (za literarnozgodovinski del) predlagali Tebe (kot sva se nekoč že domenila) in Kosa. Pirjevec in Bernik<ref>''[https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Bernik France Bernik]'' je bil med 1951 in 1957 asistent pri Antonu Slodnjaku, v Zadravčevi zapuščini je samo eno njegovo pismo iz poznejšega časa. </ref> bosta verjetno odpadla. Jaz ostanem.<ref>Uredniški odbor SR leta 1973 so sestavljali France Bernik, Vatroslav Kalenić, Janko Kоs, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petrè, Jakob Rigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje in odgovorni urednik), Franc Zadravec. Odpadel je torej samo Dušan Pirjevec, Bernik pa ne. </ref> Lep pozdrav in dober uspeh! Boris === 18. jan. 1973<ref>Tipkopis brez ovojnice. </ref> === Dragi Franček, V svojem odgovoru, če ga na kratko povzamem, mi očitaš neznanje, laž, zavist in to, da jemljem oddelku ugled. Ton je očitkom ustrezen. Zavezal si mi jezik, ker na to ne morem in ne bi bilo pametno odgovarjati. Čeprav me te stvari skrbijo. Vendar sem Ti dolžan pojasnila v eni zadevi, in sicer glede mojega reagiranja, ko so mi pred leti poslali od sklada Borisa Kidriča,<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Sklad_Borisa_Kidri%C4%8Da ''Sklad Borisa Kidriča'']. </ref> ko sta tam sedela Slodnjak in Grafenauer,<ref>Anton Slodnjak in Ivan ali Bogo Grafenauer. </ref> v oceno Pirjevčeve Hlapce.<ref>Dušan Pirjevec: ''Hlapci, heroji, ljudje''. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968. </ref> Če se prav spominjam, sem Ti takrat o vsej zadevi podrobneje pripovedoval, vendar sem Ti svoje dejanje pripravljen natančneje pojasniti, ko se srečava. Pozdravlja Te Boris Ljubljana, dne 18. januarja 1973 === Ljubljana, 12. aprila 77<ref>Rokopis brez ovojnice. </ref> === Dragi Franček! Ob več kot zasluženem priznanju<ref>Leta 1977 je Franc Zadravec prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča. </ref> Ti iskreno čestitam in želim nadaljno srečno pot. Tvoj simbolizem<ref>Mogoče je mišljena razprava Oton Župančič in impresionizem ter simbolizem, SR 26/ 4 (1978). </ref> pričakujem z veliko radovednostjo in z zaupanjem, da bo to novi temelj v razlagi novejše slovenske poezije pa tudi proze vse do danes. Pozdravlja Te Boris === Dubrovnik 3. feb. 82<ref>Razglednica s sliko Dubrovnika in žigom Dubrovnik 4. 2. 1982, naslovljena na Spoštovani / tovariš / prof. dr. Franc Zadravec / 61000 Ljubljana / Prijateljeva 11 (?). </ref> === Dragi Franček! Tu imajo magistrske učenosti prirejene mnogo bolj sončno in zdravo in renesančno, kot znamo to mi. Povrhu pa človeka ne preganjajo seje in »smernice« vseh vrst. Tako svojega posla skoraj ne čutim in naše usmerjeno izobraževanje kaže bolj v morsko smer. Pozdravljam Te in tudi Tvoje najbližje! Boris == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Topori%C5%A1i%C4%8D ''Jože Toporišič''] (1926–2014) == === Zgb, 25. XI. 1954<ref>Rokopis v ovojnici z žigom Zagreb 26. 11. 1954 in Ljubljana 27. 11. 1954 na naslov Zadravec, Franc / profesor na gimnaziji / Murska Sobota / Slovenija. V pismu je listek: Moj točni naslov / Žabota Franc / Čanićeva ul. 3/III. / Zagreb. </ref> === Dragi Franc! Že dolgo se spravljam, da bi se Ti oglasil, pa je vedno prišlo kaj vmes. Danes sem bil v knjižnici in v Sodobnosti sem odkril Tvoje ime.<ref>Franc Zadravec: O razvrednotenju nekaterih vrednot. ''Naša sodobnost'' 2 (1954), 699–708. Članek polemizira s stališči Vladimirja Bartola v prispevku Slovenska književnost in njena dialektika v zagrebški literarni reviji ''Republika'' 1954, ki vlogo Frana Levstika v razvoju slovenske književnosti enači z zaviralno vlogo Jerneja Kopitarja. </ref> Veš, da sem se takoj lotil Tvojega članka. V marsičem mi je bilo zanimivo, o čemer tam razpravljaš. Spomnil si me z nekaterimi mislimi in izrazi mojega prepira s Slodnjakom,<ref>V Toporišičevi bibliografiji spor s Slodnjakom ni dokumentiran. </ref> nazorov, ki tudi Tvojemu pisanju o Levstiku niso povsem tuji. Zelo me zanima, kaj bodo odgovorili, če bodo odgovorili. Tvoje pisanje Ti bo nemara pripomoglo do mesta v slovanskem institutu. Kako je sedaj s tem? Mislil sem si takoj po tistem oglasu v časopisju,<ref>Franc Zadravec je zasedel mesto asistenta za novejšo slovensko literarno zgodovino na FF leta 1957, torej je šlo za neki drugi razpis. </ref> da je mesto prav zate. Zavidam Ti, da prideš v Ljubljano. Sicer ne vem, kako Te bo Slodnjak gledal, v prof. Boršnikovi boš pa imel močno zaslombo in tudi hvaležen kažipot v marsičem, vsaj zdi se mi, da bo tako. Ampak glavno so le možnosti za delo, ki jih glede slovenistike nikjer ni enakih. To čutim tudi jaz tu v Zagrebu.<ref>Jože Toporišič je bil v letih 1954–1965 lektor slovenskega jezika na filozofski fakulteti v Zagrebu. </ref> Spravil sem se siromak nad težko nalogo, da podam zgodovino slov. literarne kritike, kolikor bi pa to bilo preobširno ali zaradi dognanosti ne več zanimivo, bi se pa omejil na klerikalno kritiko, ki je zaključena celota zase tudi že v časovnem pogledu. Tu imamo nekaj gradiva za tako delo, manjkajo nam pa zlasti revije. Prašal sem torej v slovanskem seminarju v Ljubljani, ali bi mi jih (n. pr. Čbelo, Bčelo, Glasnik) posodili, pa so odgovorili odklonilno. Ker vem, da pripravljaš disertacijo o M. Kranjcu, bi me zanimalo, ali Ti je kdo vzbujal kake pomisleke zoper delo o še živečem piscu. Zanima me zato, ker bi se sam rad oprijel celotnega Finžgarja, če mi delo o kritiki zaradi omenjenih težkoč ne bo šlo od rok. Če najdeš časa za odgovor, naj torej, prosim, ne bo gluh za pravkar stavljeno vprašanje. – Slišal sem, da si o počitnicah delal v Ljubljani; tudi sam nameravam drugo leto tako storiti in se prav veselim priložnosti, da prebijem v pomenku s Tabo kako urico. – Sedaj imaš na gimnaziji zopet dovolj dela.<ref>Franc Zadravec je bil profesor za slovenščino na murskosoboški gimnaziji v letih 1952–1957. </ref> Z ene strani je vendarle prijetno na srednji šoli: da imaš, če si dovolj spreten, hvaležne poslušalce. Lahko si misliš, da slovenščina na zagrebški univerzi ni ravno zelo imeniten predmet, čeprav ga vsaj polovica študentov resnično hodi poslušat. Preštudiral sem še enkrat Ramovša,<ref>Jezikoslovec [https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Ramov%C5%A1 ''Fran Ramovš''] je umrl leta 1952. </ref> prvič tudi sh. gramatiko, in sedaj poskušam nujno združiti s prijetnim. Prevajamo namreč slovenske pesnike in pisatelje, potem ko imam pred tem vsakokrat 45 minut predavanja iz slovnice. Tu živo čutim razliko med besedo in umetniško besedo, zato si vedno zatrjujem in želim in upam, da bi mi bilo zdaj mogoče govoriti o slovenski literaturi pred takim izbranim avditorijem, kot ga imam sedaj za jezik. Zato le poskušaj in se z vsemi sredstvi prizadevaj, da prideš v Ljubljano, kjer Ti bo pač slična želja, kot navdaja mene, dosti prej uresničljiva. Lepo te pozdravljam Jože Mažuranićev trg 4 Zagreb === 3. 1. 1958<ref>Rokopis v ovojnici z žigom Dobova in Ljubljana 3. 1. 1958 na naslov Tov. / Zadravec Franc / univerzitetni asistent / Ljubljana / Univerzitetna knjižnica / Slovanski inštitut. </ref> === Dragi Franc! Tvoje pismo sem prejel z velikim veseljem: res je, ni treba šteti let, ko sva molčala. Mislim, da je vsemu pripomogla najprej nemarnost, potem pa še zakrknjenost: če se greh dela, naj se dela do konca. Oktobra sem Te res nekajkrat iskal. Menil sem, da bi se o vsem tem ustno še najlaže sporazumela. Upam, da boš sredi januarja v Ljubljani: tedaj prideva s Petretom<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Petre ''Fran Petrè''] je od 1950 predaval na katedri za slovenski jezik in književnost FF v Zagrebu, 1955–75 kot redni profesor. </ref> za nekaj dni s študenti gor na izlet, pa bo priložnosti, da se končno snideva. Da ti po pravici povem, rad bi se s Tabo posvetoval o književnosti pa tudi o nekih personalnih razmerah na ljubljanski univerzi. Kakor so ostali asistenti sicer z mano prijazni, mislim, da me vendarle obravnavajo kot mogočega, neljubega konkurenta. Tako seveda voda ni povsem bistra. Bavim se z marsičem, zdi se mi pa, da sem na področju jezikoslovja tako daleč, da bi bilo v škodo slovenščini, ko bi se držal Košarjevega<ref>Založnik [https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Ko%C5%A1ar ''Jože Košar'']. </ref> izreka, »saj drugi govorijo«. Težave so v tem, da svojih del nimaš kje objaviti, t. j. lahko jih samo tam, kjer so sami največ prizadeti. Morda bi te zanimalo brati mojo 38 strani obsegajočo oceno Slov. slovnice, ki pa ni mogla zagledati belega dne.<ref>V Toporišičevi bibliografiji (SR 34/4 (1986)) ni dokumentirana. </ref> Sploh je za moj način »ustvarjanja« značilno, da izhaja iz kritike, nezadovoljstva s spoznanim stanjem na določenem področju umske dejavnosti. Bojim se, da bom tudi v svoji disertaciji<ref>Jože Toporišič je doktoriral 1963 pri Marji Boršnik s tezo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze (1962). </ref> primoran precej mahati na to in ono stran, prav tako pa me je tudi strah, da kljub »življenjskim« izkušnjam ne bom mogel respektirati [zanesenjaške] rekonstrukcije naše lit. preteklosti, ki je tako značilna za nekaternike. To so težave. Svoje posebno veselje sem imel, ko sem se dve leti bavil z literarno teorijo. Rezultat: napisal sem dve poglavji za knjigo, ki bi morala iziti v Zagrebu,<ref>Najbrž Suglasnički skupovi u slovenskom književnom jeziku. ''Radovi slavenskog instituta'' III, 1959, 113–122. </ref> pa se je v zadnjem času zaradi lenobe ali neznanja in strahu nekaterih univ. profesorjev nekam zavlekla. To seveda škodi delovnemu »elanu«. – Pri fantih v Ljubljani sem opazil, da jim je anglosaška teoretska misel zapečatena knjiga. Prepričan sem, da si že ugotovil, da jim to škodi. Leto, ki smo vanj pravkar stopili, bo menda zelo važno za naju, ker bova izdelovala disertaciji.<ref>Zadravec je doktoriral tri leta pozneje (1962) s tezo Idejno-estetska geneza in struktura Kranjčeve proze: 1930–1935; ime mentorja na naslovni strani ni zapisano. </ref> Moja ni čisto sigurna, zakaj zdrav nisem več, in subjektivni moment igra veliko vlogo vsled tega. Ti si korenjak, zato Ti skoro ni treba želeti, da v tem, sedaj še mladem letu, dosežeš doktorat in tako odstraniš še eno oviro, ki ti zavira pot k profesuri. Veselim se, da bo vsaj en resničen in nepomeščanjen proletarec na takem mestu. Lep pozdrav Jože === Mostec, 30. XII. 1958<ref>Rokopis v ovojnici z žigom Dobova 30. 12. 1958 in Ljubljana 31. 12. 1958 na naslov Tov. / Franc Zadravec / univ. asist. / Ljubljana / Slovanski inštitut / Univerzitetna knjižnica. Jože Toporišič je bil doma iz Mosteca pri Dobovi. </ref> === Dragi Franc! Najprej se ti lepo zahvaljujem za novoletno voščilo: res sem jih zelo potreben – uspehov in sreče. Ti vse to že imaš, zatorej Ti želim še večjih, vsaj za uspehe je stopnjevanje gotovo še mogoče. Videl sem, da realiziraš svoj načrt letošnjega publiciranja, meni pa je več stvari ušlo v prihodnje leto, tudi knjiga.<ref>Prva Toporišičeva knjiga je bila ''Slovenski jezik. Izgovor i intonacija s recitacijama na pločama''. Zagreb, 1961 (Acta Instituti phonetici, 9). </ref> Zelo sem je vesel, toda že gre k mojemu značaju, da se mi vse razvija počasi, če ne celo z zaostankom. No, pa obupujem vseeno ne, saj imam celo izglede, da bodo navsezadnje le tiskani moji članki o pesniku, kritiki in lit. zgodovini.<ref>Mogoče Jože Toporišič: Besedni umetnik in družbena vloga književnosti, ''Dolenjski zbornik'', 1961, 179–192; Kritika i povijest književnosti, ''Uvod u književnost'', ur. Zdenko Škreb in Fran Petre, Zagreb, 1961, 565–585; zagrebški univerzitetni priročnik je v [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-3YWGJ514 ''JiS 1962 (7/7,''] 222–224) ocenil Matjaž Kmecl. </ref> Delal sem dolgo na vsem tem – bi rad, da bi imel dokaz za svoje delo – tudi, da bi slišal mnenje drugih. Ko bi le preveč kritično ne bilo! Pišeš mi, kdaj kaj pridem v Ljubljano: za Novo leto bom že tam, pa Tvojega naslova ne vem, ker mi ga nisi sporočil. Upam, da si že v novem stanovanju: sedaj Ti ne preostane ničesar drugega kot ustvarjati itd., zakaj vse drugo, o čemer mali človek misli, da mu je za življenje potrebno, si že srečno dosegel. Tudi jaz si v zadnjem času prizadevam napraviti red v svojem izgubljenem življenju: veliko bogov je, ki zahtevajo, naj se jim doprinašajo žrtve. Po svojih močeh jim skušam zadostiti, pa brez zamere menda le ne bo šlo. Sicer pa zadevo prepustimo bodočnosti! – Zelo rad bi, da bi se kje dobila ter se o tem in onem pomenila: v Zagrebu sicer imam veliko dobrih kolegov, pa le čutim, da sva se midva dialektično spopolnjevala, pravzaprav dopolnjevala, in da so raznolika gledanja na stvari ustvarjala tisto vzburjenost, ki je za nastanek novih misli potrebna. Lepo Te pozdravlja Jože. === 2. 10. 1959<ref>Razglednica s sliko univerze v Poznanju, žigosana Poznań 2. 10. 1959, naslovljena na Gospod / Franc Zadravec / Slovanski seminar / v Univerzitetni knjiž. / Ljubljana / Jugoslavija. </ref> === Dragi France! 1. X. 59 Na svojem dolgem popotovanju po Poljski sem se spomnil tudi Tebe. Sorazmerno zelo lepo je tukaj, posebno če se sučeš po boljših lokalih in če se voziš v I. razredu. Ljudje so nasplošno zelo navdušeni, tako da se moram zelo paziti, da ne zgubim kaj svojega pesimizma. Kako je pa kaj pri Vas v Ljubljani? Lepo Te pozdravlja Jože === 7. I. 1960<ref>Dopisnica z žigom Zagreb 7. 1. 1960, naslovljena na Tov. / Zadravec Franc / univerzitetni asistent / Ljubljana / Univerzitetna knjižnica. </ref> === Dragi Franc! Pišem Ti zaradi svojega članka o Župančičevi pesmi: kot rečeno, pesem umikam, sedaj jo moram tudi, če bi jo Vi tiskali neskrajšano, ker sicer bi izšla v dveh revijah.<ref>Interpretacijo je Toporišič ponudil v objavo tudi ''Jeziku in slovstvu'', kjer je bil Zadravec urednik, čeprav je v kolofonu od uredništva zapisan samo Boris Merhar. </ref> Po tistih težavah pri ured. sem jo prevedel v hrvaščino in jo prinese Umjetnost riječi, ko bo zopet izhajala.<ref>Jože Toporišič: Oton Župančič: Žebljarska. Interpretacija. ''Umjetnost riječi'' 4 (1960), 35–46; SKJ 3, 1967, 84–94. </ref> Tako jim povej. Jožetu,<ref>Literarni zgodovinar Jože Pogačnik je bil v letih 1959–69 asistent na FF v Zagrebu, tam je 1963 doktoriral s tezo Stritarjev literarni nazor. </ref> mojemu novemu kolegu, tiskajo stvari brez popravkov, jaz pa tudi nisem več tak učenec. Bom pa še čakal, da prilike dozorijo tudi za moje objave. Ko bom v Ljubljani, bi Te spet obiskal. Če utegneš telefonirati Evi.<ref>Žena Eva Toporišič je bila tudi slavistka. </ref> Jože == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Matja%C5%BE_Kmecl ''Matjaž Kmecl''] (1934) == === 30. 5. 1960<ref>Rokopis v pisemski ovojnici, žigosani Titograd 30. 5. 1960, naslovljeni na Tovariš / France Zadravec / Ljubljana / Slovanski institut / Turjaška 1 – NUK.</ref> === [Iz Kmeclovih pisem so tule stavki, ki so jih dopisali njegovi pokojni kolegi. Objava Kmeclovih pisem po možnosti še pride. -- mh] [...] <!-- Spoštovani, medtem sem že odpisal prof. Boršnikovi in dr. Paternuju; prav tako je Saša (Skaza)<ref>Aleksander Skaza, tedaj asistent na rusistiki FF.</ref> v mojem imenu in brez moje vednosti rekel prof. Boršnikovi, da sem pokimal. Seveda me ne smete razumeti napak (in tudi to sem že pisal obema), če je slučajno izgledalo, da se dam bogve kako prositi; <s>potem</s> ne imejte tega – prosim – za gesto človeka, ki ima o sebi pretirano visoko oz. sploh visoko mišljenje, marveč kot za neobhodno posledico resnično težavne, skorajda življenjske odločitve. Kajti z mislijo na kako znanstveno ali vsaj raziskovalno delo sem se – po pravici povedano –, pred tem samo nekajkrat igračkal in še to samo neresno in – nesistematično. Kadar me je pač zaneslo slučajno slavistično okolje ali kakšen manjši uspeh v debati. Eden takšnih »slabih« trenutkov, se mi zdi, je bil tudi tisti naš lanski pogovor v kavarni. – Ne rečem pa, da me misel na to ne bi privlačevala. – Nasprotno, le da sem jo zmeraj podrejal svojim načrtom na vzporedni cesti I. reda. – Poleg tega me je mučilo še kup pomislekov; med drugim recimo moje nesistematično, neorganizirano, pomanjkljivo znanje, ki je pač razmetano oz. zbrano v nekaj vozliščih (pogosto celo precej problematične narave), medtem ko se nikoli nisem uspel – in se verjetno tudi nikoli ne bom – disciplinirati vsaj toliko, da bi prazno vesolje ob teh vozliščih prepredel vsaj s tankimi nitmi. Če me namreč kakšna stvar ne zanima, me lahko tolčete s kolom po glavi, pa mi bo zmeraj enako odvratna in neprivlačna. – Potem recimo vprašanje, kako zabožjovoljo delati s slavističnim avditorijem kot nekakšen svetnik, čeprav nimam za sabo prav nikakršne opore v lastnem publiciranju (ki ga skratka ni) in ki mora, če že drugemu ne, vsaj kakšnemu prestrašenemu brucu vlivati spoštovanje in zaupanje v kosti. Potem ste verjetno že &lt;sami&gt; opazili, da nisem pred uradnim, širšim avditorijem, nikakršen govornik. In še in še. Ker po drugi strani v stvareh vendarle ne želim biti polovičen oz. si vsaj prizadevam za tem, se <s>po drugi strani</s> spet zavedam, da bo vse to terjalo od mene v začetku nagovor, kakršnih v ustrezni kvantiteti in kvaliteti pač nisem nikoli preveč cenil, če sem odkrit jih sprejmem kot nujno zlo res le v »najnujnejših« primerih. – A vendar, da s temi stvarmi končam, gotovo se Vam ne zdijo pretirano interesantne. – Le še nekaj »tehničnih« strani. Predvsem me zanima, kaj moram sedaj jaz osebno storiti (kdaj in kam je treba poslati prošnje, ev. življenjepise, prepise, potrdila in te zadeve). Poleg tega je tu še en zadržek: Svet za kulturo in prosveto LRS me je štipendiral 4 leta in tudi to bi moral nekako urediti, kajti moja dolžnost sedaj bi bila, da sem mu »na razpolago«. In kako ste Vi? Upam, da Vam gre delo dobro izpod rok in da vam letošnja brucovska generacija ne dela pretiranih skrbi. Baje so bili letos seminarji bolj »tihe vaje«. Tega nikoli nisem mogel prav razumeti. Saj gre tu vendar za skupek ljudi, ki jih je moral na slavistiko privesti vsaj nekakšen pozitiven odnos do cele zadeve – in če že vseh 100 ne, potem vsaj 5–6. In če nima niti teh 5–6 nič, kar se jim zdi, da bi morali povedati, je to klavrna zadeva. Namesto, da bi se ljudje na koncu stepli, kar mi zmeraj veliko bolj ugaja. Obzirnost in neaktivnost ni botrovala razvoju vrst in verjetno tudi ne bo razvoju slavistike, kvečjemu v negativnem smislu. – V ostalem pa komaj čakam, kdaj bo konec mojega komisa.<ref>Matjaž Kmecl je pisal s služenja vojaškega roka v Titogradu (danes Podgorici). </ref> Prejmite iskrene pozdrave (in hvala za karto!) Vaš vdani Matjaž P. S. Da se ne bi sami mučili s pisanjem – gotovo Vas tudi delo precej baše –, recite, prosim, glede tistih tkzv. »tehničnih stvari« Saši, kaj naj mi piše. Za vse – najlepša hvala. --> === Dragi Franček,<ref>Nedatirani rokopis brez ovojnice. Kolegi s FF so pisali Francu Zadravcu na Dunaj, kjer je študijsko bival, aprila ali maja 1962 ali 1963. </ref> === [...] <!-- imaš seveda vso pravico, da si misliš o meni kar že hočeš, ko Ti tako dolgo ne odpišem. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da gre za čisto malomarnost. Znamko sem kupil v ta namen menda že pred mesecem dni, pa pisma nisem imel. Zdaj sem pismo nažical pri Bredi<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Breda_Pogorelec ''Breda Pogorelec''] je bila zaposlena na FF kot asistentka od 1955, doktorirala je 1964. </ref> (ker ga je tako težko dobiti) in tako tešim – končno – svojo slabo vest. – Da je v Ljubljani in v njeni kulturi marsikaj novega – in obenem nič –, si lahko misliš. Tinka<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Martina_Oro%C5%BEen ''Martina Orožen''] je bila v letih 1962–1964 lektorica za slovenščino v Krakovu. </ref> piše nostalgično-patetična pisma s Poljske, Urbančič<ref>Lektor za češčino [https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Urban%C4%8Di%C4%8D ''Boris Urbančič'']. </ref> je spet zbolel (srce), tako da je absolventska ekskurzija na Češko obvisela nekako na sredi vrvi, debate o intelektualcu še trajajo z nezmanjšano gorečnostjo, prvi letnik smo gnali na ekskurzijo, od koder smo Ti poslali pozdrave, v drami se je posrečilo vodstvu in igralcem končno oživeti dramo, ki ni sicer nič posebnega, a navdušuje – kulturno in nekulturno – občinstvo vsevprek (Behan, Talec<ref>Brendan Behan: Talec. SNG Drama 1962/63. </ref> – nekakšna sentimentalno vesela, lascivna brehtovščina), Janez Zor<ref>Lektor za ruščino [https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Zor ''Janez Zor'']. </ref> prejema pozdrave in priznavalna pisma televizijskih učencev ruščine, v Aškerčevi cesti oz. pod njo – zdaj jo renovirajo in delajo kanalizacijo – odkrivajo stare rimljanske omete, kamenčke, kamne in drugo ropotijo na veliko navdušenje ljubljanske publike, Joco Ternar bo izdal pri Pomurski založbi pesniško zbirko (kar pa verjetno sam bolje veš kakor jaz),<ref>Jože Ternar: ''Sejalec'' (1963). Pesnik Ternar je bil Zadravčev prekmurski rojak. </ref> Problemi se ukvarjajo z internimi razprtijami<ref>''Problemi'', ''revija za kulturo in družbena vprašanja'', je začela izhajati leta 1962, glavni urednik je bil Vladimir Kavčič, odgovorni Božidar Debenjak, v uredništvu in med avtorji sta bila Matjaž Kmecl in Boris Paternu, v njej sta objavljala tudi Franc Zadravec in Breda Pogorelec. V [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-J406M003 ''tretji številki''] so Miško Kranjec, Janez Dokler, Kmecl in Paternu polemizirali o vprašanju literarnega mentoriranja revij ''Mlada pota'', ''Mladinska revija'' in ''Problemi'', ki ga je odprla študentska revija ''Tribuna'' in se je razširilo tudi v ''Naše razglede.'' </ref> – seveda zelo fino – itd. itd. Skratka zmeraj novo in zmeraj kot ponavadi. Bolj me seveda – in Helgo in Saša<ref>Asistenta Helga Glušič in Aleksander Skaza. </ref> tudi – zanima druga stvar. Gre za knjigo, o kateri smo govorili.<ref>Ljubljanski literarni zgodovinarji so knjigo ''Lirika, epika, dramatika: Š''tudije iz novejše slovenske književnosti (Murska Sobota: Pomurska založba, zbirka Svet ob Muri) izdali leta 1965. Lahko pa bi šlo tudi že za načrt ''Slovenske književnosti 1945–1965, 1–2'', ki je izšla pri Slovenski matici leta 1967. </ref> Lahko si misliš, da še nihče nič kaj intenzivno ne dela zanjo. Razlog je seveda preprost: koncept ni bogvekako jasen in seveda prihaja ob konkretnem delu oz. razmišljanju zmeraj znova do vprašanj, ki bi jih morali nekako sproti skupno reševati. Vse tisto, kar smo se dogovorili, preden si šel, je bilo zelo okvirno in premalo obsegajoče: ni bil viden obraz celotne knjige. Hotenje je bilo evidentno, manj cilj tega hotenja, pot še manj – do realizacije namreč. – Ti gotovo zdaj o tem precej razmišljaš – in ne bi bilo slabo, če bi se takoj po Tvoji vrnitvi dobili in se ponovno dogovorili. – Z vsem tem ne mislim na interpretacije: tam bo stvar že šla – in prav nič slabega ne bo – če bodo literarne tekste obravnavale z različnimi vidiki oz. aparaturami. Precej težav pa bo z uvodnim delom. – Sicer pa se tako pomenimo, ko se vrneš – in to ni več tako daleč. Če pa seveda misliš, da tako ne gre, in če pričakuješ, da bi morali do takrat imeti kaj več, prosim, hitro piši. Ostro in obširno! – Maj bo tukaj potekal že v znamenju razbitosti in uvajanja v počitnice. Ni samo mesec ekskurzij, marveč tudi mesec vsezveznega slavističnega kongresa (teden dni),<ref>Tretji kongres jugoslovanskih slavistov je bil v Ljubljani med 18. in 23. majem 1961 (''Hrčak''). </ref> volitev itd. Obisk pada, ljubezen narašča, slavistika se razmnožuje, kažejo se prve evidentne posledice zimskih ljubezni. Medtem, upam, si se temeljito seznanil z Dunajem, s to zaprašeno staro ropotarnico. Še najboljša sta Prater in živalski vrt. Kako so te sprejeli v koroškem klubu, če si bil kaj tam? In Detela?<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Lev_Detela ''Lev Detela''] je iz protesta proti prisilni upokojitvi Antona Slodnjaka na FF leta 1959 opustil študij slavistike v Ljubljani in ga 1960 nadaljeval na Dunaju. </ref> Verjetno precej nestrpno. – Menda je okolica veliko lepša in tudi izleti ven Te verjetno ne bi preveč stali (proti Neu Siedel See ipd.).<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Ne%C5%BEidersko_jezero ''Nežidersko jezero''], nem. Neusiedler See. </ref> Toda verjetno preveč varčuješ. Končujem, ker sem zadnjo stran rezerviral za Saša in Helgo. Vsi Te lepo pozdravljamo: nepoboljšljivi Janez Zor, Breda in ostali, zlasti pa seveda Matjaž Nasvidenje! --> Najprej lepe pozdrave – po dolgem času –; zdaj sem se lotila (šele zdaj!) Jamnice, ker se mi zdi, da bom s Kosmačevo novelo in s Klopčičevo pesmijo hitreje opravila.<ref>Naštete interpretacije Helge Glušič so izšle v ''Liriki, epiki, dramatiki'' (LED) 1965: Prežihov Voranc, Jamnica; Ciril Kosmač, Balada o trobenti in oblaku, Socialna misel v pesmi Mileta Klopčiča, Dete ne mara spati. </ref> Z Boršnikovo kar voziva, obremenjuje me ne preveč, le zdaj gre predavat za 2 dni v Beograd, pa jo bom jaz nadomestovala. O drugih stvareh pri nas Ti je verjetno že Matjaž pisal, sicer pa se bomo kmalu spet videli. Torej – kmalu na svidenje! Helga V kolektivnem in personalnem imenu naše ruske komune v seminarju Ti najprej pošiljamo горячий братский коммунистычэский привет: <blockquote>за мир во всем мире in še zraven: Мир и дружба,<ref>Topel bratski komunistični pozdrav, za mir v vsem svetu, mir in prijateljstvo. </ref> </blockquote> kar Ti seveda tam v smislu aktivne koeksistence med ljudmi in deželami z različnimi družbenimi sistemi v redu izpolnjuješ. Samo pazi, da ne bo prišlo do kakšne revolucije, sicer pa vse drugo lahko – Franček, zdaj pa še čisto osebno prošnjo: prejmi prav lepe pozdrave in kaj kmalu se nam vrni – Tvoj Janez<ref>Janez Zor. </ref> Ker so me potisnili na rob pisma, mi pravzaprav ne ostane nič drugega, kot to, da te junaško pozdravljam. Drugače delam in pripravljam nekaj strani za jesen (mednje spada tudi naše skupno podjetje).<ref>Knjiga LED, za katero je Skaza prispeval poglavje o epiki. </ref> Dragi Franček, drži se in nasvidenje Saša === Dunaj 13. 11. 1968<ref>Razglednica Wien – Heldenplatz mit Neuer Burg z žigom Wien 13. 11. 1968 na naslov Tovariš / prof. dr. Franc Zadravec / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12 – slav. / Ljubljana / Jugoslavija. </ref> === [...] <!-- Dragi Franček, s to sliko hrama učenosti (nacionalke)<ref>Vhod v čitalnico Avstrijske nacionalne knjižnice (ÖNB) v Hofburgu na Dunaju je s Heldenplatz 1. </ref> Ti pošiljava zadnje dneve najinega prekladanja po dunajskih knjižnicah in javnih kuhinjah lepe pozdrave! Žal se vseskupaj malo prehitro končuje, čeprav – zlasti Jožetu<ref>Asistent [https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Koruza ''Jože Koruza'']. </ref> – kar cvete življenjska radost ob dejstvu bližnjega prihoda v domačo oskrbo. – Še enkrat – lep pozdrav Tebi in družini – Matjaž Jože --> === Iz Melbourna<ref>Razglednica Melbourna s katedralo sv. Patricka, z nejasnim žigom in brez datuma na naslov Tovariš prof. dr. / Franc Zadravec / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12 / 61000 Ljubljana / Yugoslavia. </ref> === [...] <!-- Lepo Te pozdravljam iz Avstralije, kjer srečujem številne zanimive naše in druge ljudi. Seveda je zanimivo tudi vse drugo, od pokrajine do arhitekture (Melbourne je dolg 110 in širok 70 km, velike Murgle!) Najlepša pa bo vseeno vrnitev! Lep pozdrav tudi vsem Tvojim! Matjaž --> == [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RNCDBAEF ''Aleksander Skaza''] (1934) == === Moskva, 14. decembra 1964<ref>Razglednica z motivom Kremlja in nejasnim žigom Moskve, na naslov СФР Югославия / Franc Zadravec / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12 / Ljubljana. </ref> === Dragi Franček! Najprej te prosim, da mi oprostiš vse neumnosti iz zadnjega leta. Potem ti želim zdravja, sreče in veselje v novem letu in še posebej mnogo plodnih uspehov pri tvojem znanstvenem delu. Tudi tvoji družini vse najboljše ... tvoj Saša === Leningrad, 21./I. 65<ref>Razglednica s spomenikom Leninu v Leningradu, žig Leningrad 21. 1. 1965, naslov Югославия – YOUGOSLAVIE / Franc Zadravec / Ljubljana / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12. </ref> === Dragi Franček, pošiljam ti prav prisrčne pozdrave v upanju, da si pozabil na svojo pravično jezo. Sam jaz sem se v teh mesecih, če lahko tako rečem, poboljšal v mnogem … Potovanje je zdravilo, še posebej, če se človek sreča s fantastiko Leningrada. Saša === Ljubljana, 12. oktobra 1970<ref>Rokopis brez ovojnice. </ref> === Dragi Franček! Telefoniral sem Ti že večkrat, toda Tvoj telefon samo brni. Tako ti moram &lt;kar v pismu&gt; sporočiti zame precej neprijetno novico – da bom z delom za našo knjigo<ref>''Lirika, epika, dramatika: Študije iz novejše slovenske književnosti''. Druga, predelana izdaja. Maribor: Pomurska književnost, 1971. Skaza ima v tej knjigi poglavje Epika. </ref> gotov šele prihodnji teden. Opravičila za to moje mečkanje seveda ni, razen morda tistega neprijetnega spomina, ki mi pravi: »Ne bodi temno ozadje«. To pa mi narekuje previdnost in skepso. Lepo Te pozdravlja Saša === Moskva, 19. IV. 1971<ref>Razglednica z motivom kremeljskega kongresnega dvorca, žig Moskve, datum nejasen, na naslov СФР Югославия / dr. Franc Zadravec / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12 / 61000 Ljubljana. </ref> === Dragi Franček! Resno in strogo se drži ta dežela, kot dvorec, ki ti ga pošiljam v pozdrav (tukaj bi rekli »bratski pozdrav«). Pa ni tako hudo: prostora je dovolj tudi za humor in presenečenja (tudi ugodna). Prisrčno te pozdravljata Saša Matjaž Lep pozdrav domačim<ref>Ob robu s pisavo Matjaža Kmecla. </ref> === Nottingham, 15. VIII. 1986<ref>Razglednica z motivi iz Nottinghama in žigom Nottingham 18. avg. 1986 na naslov Spoštovani tovariš / prof. Franc / dr. ZADRAVEC / Odd. za slovan. jezike / in knjiž. / FF, Aškerčeva 12 / YU 61000 LJUBLJANA / YUGOSLAVIA. </ref> === Dragi Franček! Pravijo, da zaostajamo na področju duha – na … Naj, če primerjam vse to s tem, kar se »dogaja« tukaj. Lepo pozdravi ženo! Tvoj Saša == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Koruza ''Jože Koruza''] (1935–1988) == === Dunaj, 6. okt. 1968.<ref>Razglednica z Dunaja (Heldenplatz mit Neuer Burg), žig Wien 10. 10. 1968 na naslov Spoštovani tovariš / prof. dr. Franc Zadravec / Ljubljana / Filozofska fakulteta / Oddelek za slov. jezike in knjiž. / Aškerčeva 12/II / Jugoslavija. </ref> === Dragi Franček! Z Matjažem pridno zahajava v poslopje na sliki, kjer je zdaj inštalirana tudi čitalnica »Nacionalke«.<ref>[https://de.wikipedia.org/wiki/%C3%96sterreichische_Nationalbibliothek ''Österreichische Nationalbibliothek'']. </ref> Tako najdeva le malo časa za pisanje, čeprav imava kolege večkrat v mislih in besedi. Ob prostem času se namreč še poglabljava v arhitektonske, naravoslovne in druge posebnosti stare cesarske prestolnice. – Lepe pozdrave Jože + Matjaž === Dunaj, 2. avg. 1970.<ref>Razglednica s sliko Burgtheatra na Dunaju, z nerazločnim avstrijskim žigom, naslovljena na Spoštovani tovariš / dr. Franc Zadravec / univ. prof. / Ljubljana / Prijateljeva 9 / Jugoslavija. </ref> === Dragi Franček! Moji delovni dnevi na Dunaju se bližajo koncu in se že predajam veselemu pričakovanju skorajšnjih počitniških dni. Moje potikanje po dunajskih »bukviščih«, kakor bi dejal V. Vodnik, je bilo kar uspešno, pa človeku se odpirajo vedno nove možnosti dela in novi zanimivi problemi, da je vedno ob koncu premalo časa za vse. Lepe pozdrave Tebi in Tvojim! Jože === Göttingen, 13. II. 1971.<ref>Razglednica Am Auditorium, Göttingen, žigosana 14. 2. 1971 v Göttingenu, na naslov Spoštovani tovariš / prof. dr. Franc Zadravec / Prijateljeva 9 / 61000 Ljubljana / Jugoslavija. </ref> === Dragi Franček! Moje študijsko potepanje se bliža koncu. Upam, da sem ga dobro izkoristil in da bom v kratkem lahko pokazal rezultate v pisani obliki. Seveda vprašanja se vedno znova pojavljajo in odpirajo se tudi možnosti novih virov. Pa iskanje je zamudno in treba bo zaključiti. Zabave pa si na tem potovanju nisem privoščil nobene, ker ni prave družbe. Tako vseskozi vzdržujem pravo delovno vzdušje. Lepe pozdrave Tebi in Tvoji gospe! Jože === Igman, 19. okt. 1985<ref>Razglednica Kuršumli medresa, Sarajevo, žigosana v Sarajevu, naslovljena na Spoštovani tov. / dr. Franc Zadravec / akademik, univ. prof. / 61000 Ljubljana / Prijateljeva. </ref> === Dragi Franček! Jugoslovanski slavistični panoptikum<ref>V Sarajevu je bil oktobra 1985 11. kongres zveze slavističnih društev Jugoslavije. </ref> se zaključuje. Slišali smo vrsto referatov v telegrafskem stilu, doživeli to in ono, kot Slovenci pa občutili toleranco v gluhi lozi. Veliko »čuvenih« slavistov je povpraševalo tudi po Tebi in po odsotnosti reprezentativnih imen slovenske slavistike. Lep pozdrav iz bosanske planinske samote! Jože Saša Alenka<ref>Poleg Koruze sta podpisana še Aleksander Skaza in [https://sl.wikipedia.org/wiki/Alenka_%C5%A0ivic_Dular ''Alenka Šivic Dular'']. </ref> == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Helga_Glu%C5%A1i%C4%8D ''Helga Glušič''] (1934–2014) == === Lawrence, 26. decembra 1985<ref>Tipkopis brez ovojnice. Helga Glušič je bila Fulbrightova lektorica za slovenščino in srbohrvaščino na univerzi v Kansasu v študijskem letu 1985/86. </ref> === Dragi Franček, hvala za pismo in novoletne napotke, ki se ogibajo besede &quot;sreča&quot;, kar je še bolj vznemirljivo, kot navadna, standardna &quot;ekspresija&quot; novoletne fraze. Lepo in skoraj ganljivo, posebno v tujini, ko je človek še bolj žejen in lačen pozornosti. Tukaj se človeštvo peha – vsak na svoj brezupni način – ker drugače ne preživiš. Jaz se, kot navadno, nič kaj preveč ne &quot;peham&quot;, kot se je, verjetno, moj predhodnik,<ref>Leto prej je bil lektor na University of Kansas v Lawrencu [https://sl.wikipedia.org/wiki/Miran_Hladnik ''Miran Hladnik'']. </ref> pa vseeno kar gre. Moj slovenski ponos tudi tukaj nič ne popusti, tudi za ceno skromnega bivanja ne. Še doma nič ne prosim nikogar, tukaj pa tega sploh ne bom delala, čeprav pravijo, da nič ne dobiš, če ne zahtevaš. Lepo, da si govoril s Korošcem<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Rajko_Koro%C5%A1ec ''Rajka Korošca''] je Helga Glušič želela za asistenta; vendar se je ta odločil drugače. </ref> – upam, da je karakter, s katerim bo mogoče delati, kar je mogoče enakovredno formalni privrženosti, ki jo pogrešaš. Če me bo občutek za njegovo človeško poštenost in kritičnost prevaral, bom res žalostna. Le upam lahko, da bo v redu delal. Saj bi kakega domišljavega preambicioznega človeka verjetno vsi težje prenašali. Ali celo kakšno histerično žensko osebico (nič proti ženskam!). Tukaj sem se nekako umirila, ko so semestralne počitnice in mi je prihranjeno naporno prevažanje k mojim Slovencem, ki so prijazni ljudje.<ref>Slovenski skupnosti sta tod dve: ena v uro oddaljenem Kansas Cityju, Missouri, druga v tri ure oddaljenemu Pittsburgu, Kansas. </ref> Za novo leto so mi poklonili ameriško kuharsko knjigo, kar je simptomatično, saj tukaj kuhanju in prehranjevanju posvečajo veliko časa in denarja. Mi kuhamo seveda slovensko in to damo poskušati tudi amerikanskim gurmanom. Potice, zavitki, žganci in štruklji – tukaj se bom temeljito izvežbala za gospodinjo. Pozno, žal. Tudi misel o staranju me tukaj bolj preganja, kot doma, morda zato, ker so tukaj sami mladi ljudje, ali pa zato, ker imam več časa zase. Tudi sivim kar hitro in razumem tvojo jubilejno stisko.<ref>Zadravec je 27. septembra obhajal svojo 60-letnico. </ref> Naravnemu teku pa se vsak po svoje upiramo in ne popustimo – razen v tihih trenutkih – v katerih imaš svoje domače &quot;pripadnike&quot; (mislim na tvoje male deklice in na fantička tudi, če se ne motim), ki ti podaljšujejo mladost. Zagrebški Grčevič <ref>Hrvaški literarni zgodovinar [https://hr.wikipedia.org/wiki/Franjo_Gr%C4%8Devi%C4%87 ''Franjo Grčević'']. </ref> je ob svoji šestdesetletnici rekel prisrčne besede: &quot;V tej dobi naše mladosti ...&quot;. Moja uteha tukaj je ogromna korespondenca: počutim se kot kakšna gospa iz 18. stoletja. In namesto amerikanskih predmetov bom domov prinesla poln kovček pisem iz vseh koncev in vseh kontinentov. Značilnost mojega bivanja tukaj, ki jo nisem načrtovala niti pričakovala – presenečenje. Imela sam predavanje (2 uri) za komparativiste in sem jim med drugim brala tudi Kosovela (v angleščini) – zelo so bili pozorni (študentje magistrskega študija). Trenutki zadovoljstva. Zbiram gradivo slovenskih romanopiscev tukaj in že kar nekaj se ga je nabralo: morda bo nastalo kaj koristnega.<ref>Helga Glušič je mdr. prispevala vrsto poglavij za trilogijo ''Slovenska izseljenska književnost, 1–3''. Ljubljana: ZRC, Rokus, 1999. </ref> Ni velikih umetnin, so pa zanimive stvari. Franček, z veseljem pričakuj pomlad in sončno toploto, uživaj z vnučki in malo tudi z našimi slavističnimi mladinci in mladinkami. Lepo pozdravi ženo in vse naše kolege, z najlepšimi željami in prisrčnim pozdravom Helga === Lawrence, 25. marca 1986<ref>Tipkopis v avionski ovojnici, žigosani Kansas City 25. marca 1986, naslovljeni na Prof. dr. Franc Zadravec / FF, Aškerčeva 12 / Ljubljana 61000 / Slovenija / JUGOSLAVIJA. </ref> === Dragi Franček, kot mi piše Janez Rotar,<ref>Literarni zgodovinar in jugoslavist [https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Rotar ''Janez Rotar'']. </ref> je menda še čas za prijavo teme za slavistični kongres v Bolgariji (pravzaprav ne vem, kdaj bo, zdi pa se mi, da konec 87).<ref>10. mednarodni slavistični kongres je bil v Sofiji leta 1988. Pet slovenskih udeležencev je prispevke objavilo v [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-LWCYLVIO ''''Slavistični reviji 36/2 (1988)''''], med njimi Helga Glušič članek Sodobna slovenska književnost v Ameriki. 233–37. </ref> Mislila sem, da bi se vendarle enkrat udeležila mednarodnega slavističnega kongresa, ko je v bližini, in prijavila ustrezno temo. Sicer ne vem, kakšna tematika je zaželena (ali komparativna?) in kakšni so siceršnji pogoji – vedno padem v takšno kombinacijo, da moram vse sama poravnati in potem je moj odnos do tega sveta povsem zanikalen. Morda bi bolgarske literaturovede zanimala tema o Bevkovem ustvarjanju, ker so njegovo delo precej prevajali. Okvirno bi torej rekla: ''Bevkova proza'' (morda z ozirom na prevode v bolgarski jezik). Tukaj se študijsko leto počasi izteka, štejem dneve in vožnje v Pittsburg. Tedni drvijo, da sama ne vem kam, in poskušam se obvladati in se ogibati vznemirjenju zaradi vseh neustreznosti, ki doletijo tujca v tej &quot;tesni&quot; deželi. K sreči sije sonce, toplo je in močno piha, grmi so se razcveteli in pomlad, k sreči, prekrije vse ostale grenke misli (za naprej in za nazaj). Berem Delo in sem na tekočem s fakultetno nejevoljo, cenami, novimi knjigami, prepiri s Svetino,<ref>Morda ob izidu 4. dela ''Ukane'' (»romana o romanu«) Toneta Svetine. </ref> z novim vodstvom Književnih listov<ref>Književne liste sta tedaj družno urejala Tit Vidmar in Janez Zadnikar, od 1987 dalje pa samo Zadnikar. Mogoče so bile mišljene kake zamenjave v časopisnem svetu.</ref> (simptomatično!) ipd. Tu imamo razne dogodke, ki jih vedno na široko komentirajo z razumljivo preprosto enostranskostjo, kakršne celo mi nismo vajeni. Zdi se mi, da milejše svobode, kot jo imamo mi, ni. To bi bilo treba povedati vsem nezadovoljnežem doma in jim pokazati, kakšen vrag je drugod po svetu. Res je, da se skozi nostalgijo vidi vse lepše, (izvzemši B. P. – fakultetni hišni bau-bau, ki se ga še od tukaj bojim),<ref>Breda Pogorelec. </ref> nekaj objektivne presoje pa je še vedno. Tukaj si neprestano in neovrgljivo kriv za vse že naprej – če ima ženska otroke, nima pri delovnem mestu nikakršnega dopusta ali finančnega povračila, letne davke plačuješ s formularji, ki se jih ne naučiš izpolnjevati v teku enega življenjskega obdobja, če udariš svojega otroka, greš v zapor, če tvoj pes ugrizne sosedovega fanta – zapor in 1000 $ kazni, mladina do 21 leta ne dobi alkohola (kar je dobro!), če zapelješ skozi oranžno luč, plačaš okrogel milijon (v domači dinarski valuti). Denar ti poberejo na vsakem vogalu, dajo pa ti ga ne radi. Neprestano si dopovedujem, da bom zadovoljna, zadovoljna, zadovoljna – pa mi le s težavo uspe. K sreči imam veliko dela: tri dni srbohrvaščine (6 ur) in dve uri slovenščine v Lawrencu in tri ure v Pittsburgu me dovolj utrudi, da nedelje prespim (na prekratkem in preozkem kanapeju). Ko sem bila prejšnji teden v Bloomingtonu,<ref>Oddelek za slovanske jezike in književnosti na Indiana University v Bloomingtonu. </ref> sem videla knjižnico, v kateri je slovenski oddelek zavidljivo lepo urejen, celo nekaj dragocenih starih knjig je tam, mnogo časopisov, ki redno prihajajo, in predvsem, mislim, je za lepo stanje zaslužen tudi prijatelj naše književnosti Henry Cooper, katerega Krst<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Henry_R._Cooper ''Henry Cooper'']: The Baptism on the Savica: A tale in verse. ''Slovene Studies'' 7/1–2 (1985), 63–80. </ref> mi je prav zaradi preprostega, jasnega prevoda (brez umetne in nasilne arhaizacije jezika) zelo všeč. Nekaj strokovnih stvari se mi je že nabralo in čakam konca predavanj in zelo fizično zahtevne dolžnosti v Pittsburgu, da bom končno napravila kaj koristnega za slovensko literarno zgodovino. Zadnje dneve je bilo tukaj na TV videti našo smučarko, ki je zmagala na tekmovanju,<ref>Mateja Svet je v 22. marca 1986 zmagala na veleslalomski tekmi v Bromontu, Kanada. </ref> – govorila je slovensko in me je, seveda, ganilo do solz (slišati slovensko po televiziji!). Da name računajo v Bloomingtonu, je že znano,<ref>Helga Glušič je leta 1986/87 nadaljevala z lektoratom v Bloomingtonu. </ref> kaj bom pa vmes, pa še ne vem. Sporočila bom v aprilu. Aleš se takoj, ko bo konec predavanj, vrne domov, ker prav tako šteje dneve, Roku pa je tukaj zelo všeč in uživa v šoli; piše v angleščini.<ref>Aleš in Rok Krisper sta sinova Helge Glušič in Primoža Krisperja. </ref> Zanj sem res vesela, ker sem imela kar nekaj težav v zadnjih letih. Ker navadno vsi pravijo, da sem žilava, bom poskusila biti tudi v resnici. Prisrčno pozdravljen!! Helga === Bloomington, 1. dec. 86<ref>Rokopis brez ovojnice. </ref> === Dragi Franček, ker ni jasno, koliko časa bo potovala novoletna pošta, opravljam to zadovoljno dolžnost kar sedaj, ko tukaj istočasno kot pri nas državni praznik slavijo »Zahvalni dan«, s čimer izražajo hvaležnost za dobro življenje.<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Zahvalni_dan ''Zahvalni dan''] se v ZDA in Kanadi praznuje na različne dni v oktobru in novembru. </ref> Tukajšnji politiki so tako prepričljivi, da večina živi v veri, da je njihovo življenje resnično dobro. No, povsem jasno pa jim ni, kaj je vsebina tega dobrega življenja. Trgovine so res polne vsega, za kogar so. Kljub blagostanju pa temu življenju povsem manjka duhovna dimenzija, česar se k sreči ne zavedajo. Če bi hotel videti pravi materializem, pridi sem! Vse je podrejeno ekonomskim zakonitostim, vse, kar je mogoče, tudi lepota, čustva, kultura, vera itd. Edino narava jim kdaj kakšno zagode, kar me v resnici veseli! Narava je tudi tukaj veličastna – vredno si jo je bilo ogledati. Vsej Tvoji družini in Tebi želim zdravo Novo leto 1987 Helga == [https://sl.wikipedia.org/wiki/Taras_Kermauner ''Taras Kermauner''] (1930–2008) == === 10. XII. 81<ref>Tipkopis v pisemski ovojnici, žigosani Ljubljana 10. 12.1981 in naslovljeni na Tov. Franc Zadravec / 61000 Ljubljana / Prijateljeva 9, povratni naslov: Taras Kermauner, Avber 8, 66210 Sežana. </ref> === Dragi Franček, tvoje pismo sem nekam založil; iščem ga že mesec dni in več. Bolje je, da ti odgovorim na pamet, kot pa da še naprej vlečem svoj molk, ki bi ga ti mogel in smel tolmačiti kot mojo nevljudnost, čeprav bi rad, da ne bi bila in da bi mojo nerodnost pripisal [l]e mojemu bohemskemu načinu življenja (imam kar štiri &quot;stanovanja&quot;, pa nobeno ni čisto zares moje). Oprosti človeku, ki se je že tako prilagodil jugoslovanskemu standardu, da je postala neodgovornost že njegova druga narava. Najprej hvala za oboje, za pismo in za povabilo, naj sodelujem na Seminarju slovenskega jezika itn.<ref>Seminar slovenskega jezika, literature in kulture v organizaciji ljubljanske slavistike. Predsednica 18. SSJLK (1982) na temo humorja bila jezikoslovka Martina Orožen, Zadravec pa je Kermaunerja najbrž vabil na 5. simpozij Obdobja (Ekspresionizem v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi), ki mu je predsedoval leta 1983. </ref> Počaščen sem, obenem pa se je moje &quot;sovraštvo&quot; do slavistov nekoliko zmanjšalo, saj vidim, da le niso vsi tako črni; dozdajšnje slabe izkušnje so me res napravile nekam besnega (a bolje je biti besen, kot zagrenjen – takšno je moje izkustvo, čeprav vem, da tudi bes ni mnogo vreden in da je – kar sem videl pri lastnem očetu<ref>Politik [https://sl.wikipedia.org/wiki/Du%C5%A1an_Kermavner ''Dušan Kermavner'']. </ref> – znak nemoči). Je pa lahko človek – socialno, psihološko – zares vsestransko močan, suveren, če je njegov spor s svetom tak, da nisi popolnoma pokopan pod svetom. Trudim se, da ne bi bil Levstik<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Levstik ''Fran Levstik'']. </ref> (seveda mislim na njegovo slabo stran nasilneža in zagrenjenca); a ni zmerom lahko. Včasih človeku pomaga k normalnosti nekega odnosa mala pozornost; za takšno imam tudi tvoje povabilo. (Vem, da ga brez tvoje pozornosti ne bi dobil.) Vesel bom, če me bo seminar povabil tudi naslednja leta; že od nekdaj želim, da bi se ustvarjalno – po svojih močeh – vključil v raziskavo slovenske literature in kulture. (Kadar sem poskušal, sem bil odbit, če sem se hotel vključiti v skladu z lastno naravo, a sem bil vabljen, če so vabitelji predpostavljali, da se bom sebi odpovedal; šele zadnje čase se ta stalinistično klerikalni model spreminja. Živijo!) O ekspresionizmu bi rad govoril, imam dve témi: Preglja in eks. dramatiko.<ref>Kermauner je razpravo Ljubezen mater je presegla pravico moža: Prolegomena za razumevanje Preglja, a še posebej Plebanusa Joannesa objavil kot spremno besedo k natisu romana ''Plebanus Joannes'' 1985, razpravo Nerazločljivost in omrtvelost: Ob Grumovem Dogodku v mestu Gogi pa ob ponatisu drame 2001. </ref> Prav tako bi rad sodeloval pri analizi obdobja socialnega realizma; a za to je še čas.<ref>Socialnemu realizmu so bila posvečena Obdobja 7 (1985), ki jim je tudi predsedoval Zadravec. </ref> Prijavo pošiljam kar tebi. Kot boš videl iz prijave, sem se odločil za analizo Nine;<ref>V [http://www.kermauner.org/TsBib.asp ''Kermaunerjevi bibliografiji''] razprave o Cankarjevi [https://nl.ijs.si/imp/wikivir/dl/WIKI00403-1906.html ''''Nini (1906)''''] ni, je pa z njo nastopil na simpoziju. </ref> že dolgo bi rad povedal nekaj o tej nenavadni povesti. Primerjal bom z Milanom in Mileno, Z voljo in močjo<ref>[https://sl.wikisource.org/wiki/Milan_in_Milena ''Ivan Cankar: ''Milan in Milena'' (1913)'']. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Volja_in_mo%C4%8D ''Ivan Cankar: ''Volja in moč'' (1911).''] </ref> itn. Upam, da je téma ustrezna in zanimiva. V svojem prejšnjem pismu<ref>Tega pisma v Zadravčevi zapuščini ni. </ref> sem se najbrž slabo izrazil. Nikdar zadnje čase nisem pomislili na to, da bi šel v redno, normalno službo. Ritem mojega dela mi ustreza. Kot živim, izrabljam vse energije, ki jih imam. (Mislim, da se ne motim, če to podčrtam: vse – a koliko sem jih neizrabljenih zavrgel, ko nisem znal živeti takšnega načina življenja; ko me Ziherl<ref>Kermauner je bil v letih 1955–1958 asistent pri profesorju filozofije na FF ''[https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Ziherl Borisu Ziherl]u''. </ref> kot asistenta ni pustil predavati, sam pa nisem imel moči, da bi dovolj asketsko študiral.) Svoboda, ki sem je deležen, mi ustreza, ker me skrajno zavezuje in se mnogo bolj odpovedujem svobodi, kot pa bi se ji, če bi mi bila nasilno vzeta; to pa je v vsaki uradni službi. V pismu sem mislil le na to, če bi se mogla najti neka socialna – tudi institucialna – oblika, ki bi me bolj povezala z obstoječo organizacijo slovenske slovenistike. Ta &quot;bolj&quot; je relativen. Da bi se vključil v kak projekt. (Saksida<ref>Sociolog [https://sl.wikipedia.org/wiki/Stane_Saksida ''Stane Saksida'']. </ref> na Institutu za sociologijo vodi tak projekt slovenske zgodovine, a jaz ne smem biti zraven, čeprav sem se ponujal in bil že na nekaterih preliminarnih sestankih; pa bi jim naredil več, kot bojo vsi, ki zdaj sodelujejo, skupaj; predlagal sem jim: sociologijo slovenskega kmeta, intelektualca, delavca, meščana v slovenski prozi. Kakšna čudovita téma; pripravljen bi ji bil posvetiti nekaj let življenja; mnogo imam že narejenega. Pa nič.) No tako sem si želel delati tudi na temi slovenske dramatike med leti 1870 in 1920. Sam bom to težko izpeljal.<ref>Taras Kermauner je od leta 1963 objavil v zbirki Rekonstrukcija in reinterpretacija slovenske dramatike okog 128 knjig ([http://www.kermauner.org/AlVsd.asp ''Kermauner.net''] in [https://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija:WikiProjekt_Romani/Stvarna_kazala_Kermaunerjevih_knjig_o_slovenski_dramatiki ''Stvarna kazala Kermaunerjevih knjig'']). </ref> Na natis Cankarjeve dramatike sem čakal šest let,<ref>Taras Kermauner: ''Cankarjeva dramatika'', 1979 (samozaložba). </ref> na povrnjene stroške bom čakal do smrti ... Skratka: mislil sem, da bi morala slovenska Akademija računati z delovnimi silami, ki obstoje danes na Slovenskem in jih ''izkoristiti'', če so se same pripravljene &quot;izkoriščati&quot;; da je to njena dolžnost – dobra organizacija družbe in proizvodnje. Zato se sam ponujam – seveda pa sam ne vem, kako bi se to organizacijsko izvedlo; to tudi ni moja stvar; moja stvar je, da bi delal. Ni mogoča neka pogodba (večletna), ki bi me vezala z Akademijo in s to temo? Seveda pogodba, ki mi bi mi prinesla toliko novcev, da bi se lahko delu posvetil? Te lepo pozdravlja Taras === 22. V. 82<ref>Tipkopis v pisemski ovojnici z žigom Ljubljana 25. 5. 1982 in naslovom Tov. / dr. prof. Franc Zadravec / Filozofska fakulteta / Aškerčeva 12/II / 61000 Ljubljana, povratni naslov: Taras Kermauner, 64000 Drulovka 30a. </ref> === Dragi Franček, čeprav sem pripotoval iz Pariza že pred nekaj dnevi, ti šele zdaj pošiljam enostransko skico. V Parizu sem sicer sestavil svojo analizo Nine,<ref>V zborniku Obdobja 4 (1984), ki je prinesel referate s simpozija o simbolizmu leta 1982, Kermaunerjeve analize Nine ni. </ref> moral pa sem jo le še preveriti; ker je prehod na domače razmere hud – hujši, kot sem si predstavljal – je pač nekaj časa trajalo. Upam, da nisem zamudil roka. Prebral bom del svojega spisa – pač v okviru propozicij (do 20 minut); če se mi bo spis podaljšal preko 10 strani – kar je verjetno, ker nočem zapraviti edinstvene priložnosti, natančno govoriti o Nini – bom pač dal v zbornik le 10 izbranih strani. Saj to gre, ali ne? Bom gledal, da bo zaključena celota. Še enkrat hvala za povabilo; res sem se ga razveselil, ker zadnja leta s slavisti nisem imel dobrih izkušenj – ti mi vračaš zaupanje vanje. Kaj počneš? Kaj pišeš? Mimogrede: v Kranju bodo igral[i] Vošnjakovega Doktorja Dragana v Vurnikovi priredbi.<ref>Josip Vošnjak: ''Doktor Dragan''. Dr. Josipa Vošnjaka zbrani dramatični in pripovedni spisi, 3. Celje: Dragotin Hribar, 1894 (Narodna knjižnica, 3). Delo bilo uprizorjeno 1982/83 v kranjskem Prešernovem gledališču (priredba [https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Vurnik ''France Vurnik''], dramaturgija Taras Kermauner). </ref> Sam bom zraven dramaturg. Z režiserjem Logarjem<ref>[https://sigledal.org/geslo/Matija_Logar ''Matija Logar'']. </ref> premišljujeva, da bi dala stvari večji pomen, saj ne gre le za prvo uprizoritev tega teksta, ampak bi bila možnost, podrobneje spregovoriti tudi o Tomanovi<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Lovro_Toman ''Lovro Toman'']. </ref> usodi, njegovi poeziji itn. Mislim, da je bilo o tem premalo govora. Če smo imeli že osrednji Bleiweissov dan v Matici,<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Bleiweis ''Janez Bleiweis''] je bil predsednik Slovenske matice 1875–1881. </ref> zakaj ne bi govorili še o Tomanu – poleg tega o Prešernu itn.? Bi bil ti pripravljen sodelovati na takšnem majhnem zboru? Kaj praviš, koga bi še povabili? Melika?<ref>Zgodovinar [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vasilij_Melik ''Vasilij Melik'']. </ref> Kmecla? Za Kranj bi bila takšna resna prireditev zelo ugodna. Nekoliko me poznaš, pa že veš, da spadam – kljub svojim ostrim javnim besedam – med starokopitne idealiste! Lepe pozdrave Taras Kermauner === 11. III. 82<ref>Tipkopis v pisemski ovojnici, žigosani Ljubljana 12. 8. 1982 in naslovljeni na Tov. / Franc Zadravec / Prijateljeva 9 / 61000 Ljubljana, povratni naslov: Taras Kermauner, 64000 Drulovka 30a. </ref> === Dragi Franček, upravičeno boš prepričan, da sem skrajnje nevljuden človek; tako dolgo ti nisem odgovoril. Opravičila ni, navzlic temu, da sem bil nekaj časa bolan in nekaj časa nerazpoložen za kakršno koli pisanje. Spet se je v meni nekaj obrnilo; tedaj potrebujem mir, napade me utrujenost, saj se rešitve preobračajo globoko v moji notrini. Šele ko se jasne pokažejo tudi moji zavesti, ki jih ves čas napeto pričakuje, ozdravim. In tako sem zdaj spet zdrav. Kakšna pa bo ta moja nova – no ja, nova, napol nova orientacija, pa se bo videlo iz mojega nadaljnjega dela; morda spet malo manj konservativna in bližje postmodernizmu, ki pa ni retradicionaliziranje. Rad bi ohranil distanco tako do tradicije kot do modernizmov. Rad bi bil na meji vsega. Študiram nove filozofske knjige, ki me seveda medejo, ker so tako dobre; lepo, da jih Slovenci ne poznajo: lahko živijo naprej v suvereni varnosti. Na simpoziju bom sodeloval, saj sem tačas že odposlal prijavo. – Zdajle sem se spomnil, da sem jo poslal Tebi. Morda pa sem ti sploh že odgovoril? No ja, boš pa prebolel to pismo kot ponavljanje starih flanc; staram se, ne držim več v glavi marsičesa civilnega; ta[k]o<ref>V pismu je še več zatipkov. </ref> zapadam v nove težave. A če bodo samo te. Torej, na simpozij bom rad prišel; se bom potrudil. Upam, da bo še čas za oddajo rokopisa. Zdajle ne morem nič vzeti v delo, ker odpravljam prastare dolgove; aprila in maja sem v Parizu. Bom pa zato junija bolj spočit. Veseli me tvoja odprtost, ki se mi znova potrjuje; priznam, da sem prej mislil o tebi in tvojem ravnanju drugače; a vsi se učimo, motimo in popravljamo. No, tudi brez instituta in službe bom vzdržal teh osem let do pokoja. Ga pa že težko čakam. Ko sem močan – kot zdajle – je vse v redu; pridejo pa časi hude potrtosti, ker pač telo ne folga viharnega duha. Zdaj spet gojim mnogo športa oz. hoje po planinah in telovadbe, da bi čim bolje prenašal telesne tegobe in s tem ohranjal bodrega duha. Hvala za sugestijo; res se bom enkrat napotil k Šumiju.<ref>[https://sl.wikipedia.org/wiki/Nace_%C5%A0umi ''Nace Šumi''] je bil 1983–1986 dekan FF in ustanovitelj ter vodja Znanstvenega inštituta FF (1979). </ref> Junija. Žal ga osebno ne poznam; v eni knjigi sem ga kritiziral, morda me zato preveč ne sovraži. Bomo videli; res sem si naredil mnogo sovražnikov ... Garam. To je moje edino – ali eno od edinih, zmerom sem nagnjen k pretiravanju – veselje. Jeseni sem pisal zgodovino (seveda svojevrstno, mojo) povojne slovenske dramatike; zdaj me intrigira teorija komedije. V Parizu bi rad precej preštudiral. Kadar grem tja, je to le bralni in delovni samostan. Pa si ga plačam sam. Ta Slovenija ima velik gobec, a tedaj, ko je potrebno kaj ustvarjalnega organizirati, popušča. No ja, spet pretiravam, marsikaj pozitivnega se dogaja, a bi se lahko več – glede na kapacitete, kot jih imamo. Sicer je pa morda zame in za druge najbolje, da ostane z mano, kot je; najbrž je to moja življenjska pot in vse ostalo – zame – korupcija. Najti sebe, to je vse. Hvala za tvojo ljubeznivost. Kaj pišeš ti? Lepe pozdrave Taras === 30. VI. 83<ref>Tipkopis v pisemski ovojnici, žigosani v Ljubljani in naslovljeni na Tov. Franc Zadravec / 61000 Ljubljana / Prijateljeva 9, povratni naslov: Taras Kermauner, 61000 Ljubljana, Jamova 75. </ref> === Dragi Franc, opravičiti se moram, da sem tako nemarno ravnal s povabilom, naj se tudi letos udeležim simpozija. Najprej sem pozabil, da nisem Nine popravil oz. da nisem poslal tistega dela, ki sem ga lani predaval. Moj način življenja me vleče po robu med zavestjo in norostjo – toliko delam in tudi moram delati – zato me je še posebej prizadelo, da nisem dobil službe na AGRFTV, čeprav so mi nazadnje le priznali naslov rednega profesorja, ki pa od njega nič nimam, saj nihče noče poslušati mojih predlogov, da bi mi financirali znanstveno delo. Tako se pretirano razdajam ne vse strani – sicer le kot pisatelj – popravljam rokopise knjig in živim kot pobesnel menih. In v tem kontekstu se je dogodilo tudi to, da sem pozabil na svojo dolžnost in bo knjiga o lanskem simpoziju izšla brez mojega prispevka. Ga bom pa popravil jeseni do konca in ga dal za Slavistično revijo; upam, da mi zdaj ne bo več tako nenaklonjena. (Ali pa?)<ref>Kermauner v zbornikih Obdobja ni uspel objaviti nobenega od svojih referatov na simpozijih. V SR je objavil šest prispevkov, vendar nič od načrtov iz teh pisem. </ref> Zelo rad bi se tudi letos udeležil simpozija, a žal grem jutri za mesec dni na študijsko potovanje v Hamburg. To sem že lep čas nameraval, a do zadnjega nisem vedel, ali bo kaj iz tega ali ne in zato nisem mogel prijaviti svoje udeležbe. Imel sem spet precejšnje težave s srcem, pa sin je v šoli slab in sva morala z ženo prestaviti potovanje iz aprila na julij. Posebno žal mi je, ker me ekspresionizem zelo zanima in ker mislim sodelovati jeseni na Matičinem simpoziju o Preglju,<ref>V ''Pregljevem zborniku'' (Ljubljana: Slovenska matica, 1984) Taras Kermauner svojega referata ni objavil. </ref> za Kondor pa pisati o Majcnu.<ref>Drame Stanka Majcna so izšle v 249. številki zbirke Kondor leta 1988 v uredništvu in s spremno besedo Gorana Schmidta, ne pa Tarasa Kermaunerja. </ref> Želim Tebi in vsem dobro delo na simpoziju in tudi sicer. Nič te ne vidim, vendar sem za to najbrž kriv sam, ker se skrivam v Avbru in v Drulovki,<ref>Avber na Krasu in Drulovka pri Kranju sta bila dva od Kermaunerjevih ustvarjalnih prostorov. </ref> samo da bi čimveč iztisnil iz sebe. Prav rad pa bi sodeloval spet naslednje leto, saj v bodoče ne bom več prenašal svojih potovanj na poletje; čez vse potrebujem počitka. Lepe pozdrave Taras <references /> <hr> *[[Objave: Miran Hladnik]] 5m61jq0m14ufuxt9lbvzyv399prvtyr