Deir al-Kamar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Deir al-Kamar (arabsko دير القمر, kar pomeni »lunin samostan«) je mestece na pobočju libanonskega pogorja Šuf in se nahaja pribl. 45 km jugovzhodno od Bejruta. Pretežno je poseljeno z maroniti in druzi. Danes se ponaša z najbolje ohranjeno podeželsko arhitekturo 17. in 18. stoletja v Libanonu. V tem času je veljalo tudi za eno središče arabske književnosti.

Fakhredinova mošeja
Povečaj
Fakhredinova mošeja
Fakhredinova palača
Povečaj
Fakhredinova palača
Han in skladišče
Povečaj
Han in skladišče
Maronitska cerkev Saidet et-Tallé
Povečaj
Maronitska cerkev Saidet et-Tallé

Ko je ozemlje današnjega Libanona prišlo v sklop Otomanskega imperija, je bilo razdeljeno na več fevdov, ki so jih upravljali emirji. Šufski emir Fakhreddine je konec 16. stoletja združil več fevdov v enega in zavladal območju, ki se približno ujema z današnjim Libanonom. Upravno središče je spočetka bilo v Baklinu, vendar ga je zaradi pomanjkanja vode kmalu prestavil v Deir al-Kamar, kjer se je obdržalo vse do poznega 18. stoletja. V tem obdobju je nastala večina zgodovinskih stavb, ki se razprostirajo okoli glavnega mestnega trga z vodnjakom.

Na zahodnem koncu trga stoji majhna Fakhredinova mošeja z osmeroktnim minaretom iz leta 1493 , ki je bila pod Fakhreddinom prenovljena. Danes velja za najstarejšo še stoječo mošejo v Libanonu. Za mošejo stoji nekdanji suk (tržnica), nad njim pa palača Fakhredinovega brata Junesa Maana, ki je vladal v obdobju med 1613 in 1618, ko je bil Fakhredine izgnan v Italijo. V palači je danes muzej hologramov.

Ob severni stranici trga stoji kopleks (zgrajen leta 1595) skladišč svile, ki so jo nekdaj predelovali v regiji) in hana, kjer so se ustavljali in prenočevali trgovci s svilo. Danes so v tej stavbi prostori francoskega kulturnega centra.

Kompleksa skladišč in hana se drži Fakhredinova palača, kjer je bila emirjeva rezidenca. Zgrajena je bila leta 1620, ko se je vrnil iz izgnanstva v Italiji. Po legendi naj bi bila zgrajena iz kamnov trdnjave tripolijskega paše v Akarju. Taisti paša je namreč med izgnanstvom sežgal prvotno Fakhrednovo palačo. Leta 1925 je palačo pridobila rodbina Baz in v nekdanjih prostorih harema je danes urejen mozej voščenih lutk »Marie Baz« pretežno z libanonskimi zgodovinskimi in političnimi osebnostmi.

Nad skladišči se nahaja zgradba nekdanje jezuitske šole, poleg nje je sinagoga iz 17. stoletja, poleg sinagoge pa je palača pesnika Nicolasa el-Turqa.

Ob vzhodnem koncu trga stoji palača Ahmada Šehaba, člana rodbine emirja Baširja Šihaba II. Palača je bila zgrajena leta 1755 na zahtevo Ahmadove žene, ki ni več hotela živeti v svojem prvotnem domu, kjer sta umrla dve njena sinova. Leta 1784 je v palači živel Ibrahim Paša in koordiniral upor proti Otomanski nadvladi. Danaes je palača v zasebni lasti družine Baz.

Ob južni stranici trga, ob kateri tudi teče glavna cesta med Damourjem in Beit ed-Dinom, si od vzhoda sledijo najprej zgradba lokalne maronitske verske skupnosti, restavracija ter Seraj Jusefa Šehaba. V tej stavbi je prvotno bilo sodišče, na kar še danes opozarjata dva izklesana leva nad glavnim vhodom. V notranjosti je lepo okrašeno dvorišče. Stavba danes služi kot mestna hiša.

Pod prostori maronitske skupnosti se nahaja maronitska cerkev Saidet et-Tallé (naša Gospa s hriba). Prvotna cerkev je zelo verjetno bila zgrajena leta 451 na mestu, kjer je prej stal tempelj boginje Astarte. Današnjo podobo je dobila v 16. stoletju. Cerkev je prizorišče velikega praznika device Marije, ki se dogaja vsako prvo avgustovsko nedeljo. Poleg cerkve stojita še maronitski samostan ter spomenik mučenikov, posvečen ubitim v pokolu leta 1860.

Navzdol po pobočju, južno od glavnega trga se nahajata še dve omembe vredni cerkvi: cerkev naše Gospe rožnega venca iz 17. stoletja ter cerkev sv. Elije iz 18. stoletja.

[uredi] Grad Musa

Grad Musa (oz. Moussa) (arabsko قلعة موسى, kalat musa) je sodoben grad še živečega istoimenskega lokalnega poslovneža z očitnimi vplivi Disneylanda ali gradu Hearst. Nahaja se pribl. 1 kilometer iz Deir al-Kamarja ob glavni cesti proti Beit ed-Dinu. Lastnik je bil v šoli večkrat tepen zaradi sanjarjenja o življenju v gradu. Ko je kot poslovnež obogatel, je uresničil sanje in si postavil grad z muzejem figur (nekatere se tudi mehanično premikajo), ki ponazarjajo različne prizore iz libanonske zgodovine. Grad je danes priljubljena turistična točka.

[uredi] Glej tudi

  • seznam mest v Libanonu

[uredi] Zunanje povezave