Emona
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
-
Za druge pomene glej Emona (razločitev).
Emona (lat. Colonia Iulia Aemona) je bila rimska naselbina na območju današnje Ljubljane.
Vsebina |
[uredi] Nastanek
Nastanek sega v čas rimskega vojaškega prodora na Balkan. Ob prvem pohodu rimske vojske leta 35 pr. n. št. je bil na starem ilirsko-keltskem selišču urejen vojaški tabor, bodoča civilna Emona. Sprva so bili prebivalci odsluženi rimski vojaški veterani, trgovci in uradniki. Civilno mesto postane leta 14 z odlokom cesarja Tiberija. Takrat se XV. legija Apollinaris premesti v Carnuntum (Petronell). Emona postane, poleg Akvileje (Oglej), najpomembnejši pospeševalec romanizacije današnjih slovenskih pokrajin.
[uredi] Tlorisna podoba
Med leti 14 in 15 (našega štetja) je bila Emona obdana z obzidjem pravokotne oblike v izmeri 430*540 m. Obzidje je v višino merilo od 6 do 8 metrov, v širino pa 2,5 metra. V njem so bila 4 glavna vrata in 26 obrambnih stolpov, razvrščenih v medsebojni razdalji okrog 60 m. Na severni in zahodni strani obzidja je imela Emona dva obrambna jarka, ki sta ju polnila potok izpod Šišenskega hriba in potok izpod Tivolskega gradu. Znotraj obrambnega zidu je bilo mesto razdeljeno na pravokotne parcele, imenovane insulae (otoki), ki so jih ločevale pravokotno sekajoče se ulice. Glavni ulici sta bili Cardo maximus (sever-jug) in Decumanus maximus (vzhod-zahod). To je ustrezalo običajnemu vzorcu provincialnih rimskih mest. Insule so imele talno gretje (hipokavst) in kanalizacijo (kloaka). Imela je forum (med današnjo Gregorčičevo in Rimsko cesto) s svetiščem (kapitol) posvečenim Jupitru, sodno dvorano (bazilika), mestno posvetovalnico (kurija) in starokrščansko baziliko, ki je bila v 4. stoletju sedež emonske škofije. Baziliko so nekajkrat prezidali. Emona verjetno ni presegla 10.000 prebivalcev. Grobišča (nekropole) so bila zunaj obzidja. Mrtve so na ta mesta začeli pokopavati v Tiberijevem času. Najdbe rimskih grobov so se vrstile ob vseh cestah, ki so vodile v Emono. V okolici Ljubljane so tako našli kar 3000 rimskih grobov. Emona je bila predvsem trgovsko mesto, ki se je ukvarjalo z raznimi obrtmi (keramika). Prevladovali so bloki v katerih je živelo več družin. Bogatih patricijskih hiš je bilo malo.
[uredi] Propad Emone
Propad Emone se začne v času cesarja Marka Avrelija (161-180), s prvim markomanskim vpadom na to ozemlje. Po vpadu so se Markomani umaknili visoko na sever, a kraji si skoraj niso več opomogli. Izdelava pestre emonske keramike zamre, bogatim grobnicam iz Šempetra pri Celju se ne pridružijo nove. Leta 238 je bila Emona prvič porušena ob pohodu cesarja Maksimina v Italijo. Leta 314 jo prizadene državljanska vojna. Temu je sledilo obleganje Zahodnih Gotov pod vodstvom Alariha leta 401. Dokončno pa so Emono porušili Huni pod vodstvom Atile na svojem drugem pohodu proti Italiji leta 452. Prebivalstvo se je izselilo v Italijo in deloma v Istro (današnji Novigrad je nastal kot Emona Nova), Ljubljanska kotlina pa je ponovno zacvetela šele po odhodu Langobardov v Italijo (leta 568) s prihodom Slovanov.
[uredi] Preostanki Emone v današnji Ljubljani
V današnji Ljubljani je še vedno vrsta rimskih ostankov, najbolj je ohranjeno južno obzidje, ki ga prebivalci imenujejo »Rimski zid« (ob ulici Mirje). Rimska infrastruktura je bila urejena zelo temeljito, zato je bil še v 20. stoletju v uporabi brezhiben rimski opečnati kanalizacijski sistem (npr. Gregorčičeva in Vegova ulica). Muzej na prostem je na Erjavčevi ulici, sicer pa je rimske ostanke moč videti v Mestnem in Narodnem muzeju v Ljubljani. Eden znamenitejših rimskih ostankov je tudi kipec, imenovan »Emonček«. Njegova kopija stoji v parku Zvezda, nedaleč od kraja, kjer je bil izkopan.
[uredi] Viri
- Cunliffe, Barry. Rimljani, Ljubljana, 1982.
- Korošec Branko. Ljubljana skozi stoletja : mesto na načrtih, projektih in stvarnosti. Ljubljana, 1991.
- Plesničar Gec, Ljudmila. Urbanizem Emone. Ljubljana, 1999.
- Plesničar Gec, Ljudmila. "Emona v pozni antiki". Arheološki vestnik 21-22 (1970-71). 117-122.
- Šašel, Jaroslav. Vodnik po Emoni. Ljubljana, 1955.