France Kidrič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

France Kidrič
France Kidrič, doprsni kip pred Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani

France Kidrič, slovenski literarni zgodovinar, znanstvenik in prešernoslovec, * 23. marec 1880, Ratanska vas, † 11. april 1950, Ljubljana.

Vsebina

[uredi] Življenjepis

Rodil se je 23. marca 1880 v Ratanski vasi pri Rogaški Slatini kot najstarejši izmed šestih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Rogaški Slatini, gimnazijo pa v Mariboru. Šolanje mu je omogočil Vinko Žurman, lastnik Knežca, kmetije pod Sveto Trojico (ki jo je kasneje zapustil prav Kidriču). Želja po znanju ga je vodila na Univerzo na Dunaju, kjer je študiral slavistiko in filozofijo. Študij je zaključil leta 1906 z doktoratom Revizija glagolskih cerkvenih knjig in se zaposlil kot bibliotekar v slavističnem seminarju. Leta 1908 je nastopil službo v Dvorni knjižnici. Med tamkajšnjim službovanjem se je ukvarjal z literarno zgodovino in leta 1919 habilitiral z razpravo o Trubarjevi Cerkovni ordnungi. 1911 se je poročil z Jelico Krušičevo. V tem zakonu se je rodil slovenski politik Boris Kidrič. Do prve svetovne vojne in med njo je Kidrič živel na Dunaju, žena s sinom pa na Knežcu; leta 1920 pa se je tudi sam vrnil v Slovenijo, kjer je nastopil službo profesorja starejše slovenske književnosti na ljubljanski univerzi, od leta 1925 dalje pa je predaval še primerjalno književnost. Bil je trikrat dekan Filozofske fakultete, leta 1923/24 5. rektor ljubljanske univerze, leta 1938 je bil med ustanovitelji Akademije znanosti in umetnosti, kasneje 19451950 pa predsednik SAZU. Med vojno je bil med organizatorji OF na Univerzi, zato je večino časa preživel v zaporih in v internaciji. Šele po vojni se je vrnil v Ljubljano. Leta 1948 je zaradi bolezni zaključil s predavanji in postal upravnik literarnega inštituta na SAZU. Umrl je 11. aprila 1950.

Kidrič je naš prvi prešernoslovec, sodi pa tudi med utemeljitelje znanstvene literarne zgodovine pri nas, idejno in metodološko je vplival na celo generacijo učencev in naslednikov, t. i. Kidričeva šola. Njegovo znanstveno delo obsega okoli 400 člankov; preučeval je predvsem starejšo slovensko književnost in pesništvo Franceta Prešerna in Stanka Vraza. Leta 1950 je prejel Prešernovo nagrado.

[uredi] Dela

  • Revizija glagolskih cerkvenih knjig (1906)
  • Die protestanische Kirchenordnung der Slovenen im 16. Jahrhundert (1919)
  • Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti (1938)
  • Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti (1927)
  • Zgodovina slovenskega slovstva I–V (1929–38)
  • Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe (1930)
  • Korespondenca Janeza Nepomuka Primca (1934)
  • Prešeren I. Pesnitve – pisma (1936)
  • Prešeren 1800–1838. Življenje pesnika in pesmi (1938)
  • Zoisova korespondenca I–II (1939–1941)
  • Korytkova smrt in ostalina (1947)
  • Prešernov album (1950), dokončala A. Gspan in M. Rupel, ponatis 1980
  • Izbrani spisi I–III (z bibliografijo in ponatisom,1928), ur. D. Dolinar

[uredi] Glej tudi

[uredi] Viri in zunanje povezave