Hieroglif

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Hieroglifi na egipčanski nagrobni plošči (Ashmoleov muzej, Oxford).
Povečaj
Hieroglifi na egipčanski nagrobni plošči (Ashmoleov muzej, Oxford).

Hieroglífi so pisava, ki so jo uporabljali v starem Egiptu. Pisava je uporabljala kombinacije samoznakov (logografov) z zlogovnimi (silabičnimi) in abecednimi elementi.

Vsebina

[uredi] Etimologija

Beseda hieroglif izhaja iz grške besede ἱερογλύφος: hieroglúfos; ἱερός: hiero- - svet + γλύφειν: glúfein - rezbariti. Tradicionalno egipčansko ime za hieroglife se v latinici zapiše kot medu netdžer, kar pomeni 'božje besede'. Tako so Grki, ki so obiskali Egipt, imenovali egipčanske ideografe okoli leta 300 pr. n. št.

[uredi] Izvor

Egipčani so verjeli, da je pisavo izumil njihov bog modrosti Tot in zato so jih tako imenovali. Ker so besede prihajale od bogov, so imele čarobno moč. Z napisi na grobnice so Egipčani izražali svoje prepričanje, da s tem ohranjajo osebo živo. Če so napis izbrisali, je izginila tudi oseba. Ker so verjeli, da je življenje osebe omejeno z njenim imenom, so imeli egipčanski faraoni po pet imen, od katerih sta bili najpomembnejši kronsko in rojstno ime.

Hieroglifi v karnaškem templju.
Povečaj
Hieroglifi v karnaškem templju.

[uredi] Zgodovina in razvoj egipčanskih hieroglifov

Hieroglifi v karnaškem templju.
Povečaj
Hieroglifi v karnaškem templju.

Veliko let je bila najstarejši znan hieroglifski napis paleta faraona Narmerja iz okoli leta 3000 pr. n. št. (tudi 3200 pr. n. št.), ki so jo našli leta 1898 med izkopavanji kraljevskih prostorov v Hierakonpolisu (Neken, danes Kom El-Ahmar). Leta 1987 je nemška arheološka skupina pri izkopavanjih v Abidosu, (danes Um el-Kva'ab), odkrila grobnico U-j, ki je pripadala preddinastičnemu vladarju. V njej je bilo več sto kostnih tablic s popolnoma razvitimi hieroglifi. Starost grobnice so ocenili na okoli 3150 pr. n. št.

Hieroglifi so imeli tri vrste znakov:

  • znake za glasove, vključno z enozvočnimi znaki, kot pri abecedi, vendar je večina predstavljala enega ali več zlogov,
  • ideografe, ki so predstavljali posamezne besede
  • determinative, ki so naznačevali razred izrečene besede brez nakazovanja njenega natančnega pomena.
Hieroglifi v memfiškem muzeju s kipom Ramzesa II. Velikega v ozadju.
Povečaj
Hieroglifi v memfiškem muzeju s kipom Ramzesa II. Velikega v ozadju.

Pisava se je razvijala in so jo vedno bolj uporabljali. Pri tem je nastala poenostavljena črkovna oblika. Odtod sta se razvili naprej, kurzivna (ležeče tiskane pismenke) hieratska (svečeniška) pisava in še enostavnejša demotska (ljudska, razširjena) pisava. Obe obliki so lahko uporabljali tudi na papirusu. Hieratsko pisavo so uporabljali pri pisanju pisem, zgodb in poslovnih pogodb, demotsko pa za pisanje pravnih listin. Na znamenitem kamnu iz Rosette (Rašid) iz leta 196 pr. n. št. sta poleg grške pisave obe, hieroglifska in demotska.

Hieroglife so uporabljali tudi pod perzijsko nadvlado (s presledki v 6. in 5. stoletju pr. n. št.), po zavzetju Egipta Aleksandra III. Velikega ter med makedonskim in rimskim obdobjem. Delno so kasnejši hieroglifi postali bolj zapleteni kot odziv na spremenjene politične razmere. Nekateri verjamejo, da je bila funkcija hieroglifov način razpoznavanja 'pravih Egipčanov' od zunanjih osvajalcev (in njihovih krajevnih lakajev). Ta pogled lahko smatramo kot posledico zavajajoče kakovosti ohranjenih razlag grških in rimskih avtorjev o hieroglifih. Drug činitelj je predirljiva drža »spoštovanja«, združena z odklonitvijo ukvarjanja s tujo kulturo z lastnimi izrazi, kar je označevalo grško-rimski pristop egipčanski kulturi na splošno. Ko so grško-rimski avtorji videli, da so bili hieroglifi sveta pisava, so si zamislili ta zapleten, vendar razumski sistem kot prispodoben in celo kot čaroben sistem za prenos skrivnega, čarobnega znanja. Takšen obzir ni zaplodil zanimanja, temveč nevednost.

Kamen iz Rosette, ki je omogočil razvozlavo hieroglifov. Stoji v londonskem Britanskem muzeju.
Povečaj
Kamen iz Rosette, ki je omogočil razvozlavo hieroglifov. Stoji v londonskem Britanskem muzeju.

Do 4. stoletja je lahko bralo hieroglife le nekaj Egipčanov, vse bolj pa je naraščal »mit« o hieroglifih. Leta 391 je rimski cesar Teodozij I. Veliki zaprl vse nekrščanske templje in raba hieroglifov na spomenikih je zamrla. Zadnji znani zapis je iz templja prav na jugu malo po letu 391.

V 4. stoletju se je pojavil tudi Horapollonov spis Hierpglyphica, »razlaga« skoraj 200 znakov. Delo je bilo sicer ugledno, vendar v veliki meri napačno, in je dokaj trajno oviralo dešifriranje egipčanske pisave. Zgodnejši učenjaki so poudarjali njegov grški izvor, sodobnejši pogled pa nakazuje ostanke pristnega znanja in ga zavrača kot »obupen« poskus egipčanskih razumnikov za rešitev nepovrnljive preteklosti. Hieroglyphica je imela velik vpliv na renesančni simbolizem, še posebej na knjigo podob Emblemata italijanskega pravnika Andree Alciata v zgodnjem 16. stoletju in na delo Hypnerotomachia Poliphili (Polifilov boj za ljubezen in sanje) italijanskega dominikanskega duhovnika in meniha Francesca Colonne iz leta 1499.

Veliko sodobnih učenjakov je skozi stoletja poskušalo dešifrirati hieroglife. Med njimi je bil Athanasius Kircher, ki je med leti 1650 in 1654 v Rimu izdal štiri zvezke prevodov hieroglifov. Od teh ni bil pravilen niti eden in tudi niti približno ni zadel pomena. Vseeno pa je njegovo delo pomembno, ker je spoznal, kakšno vrednost je dalo učenje koptščine, najkasnejše oblike egipčanskega jezika, ki so jo drugi tajili. Vsi poskusi učenjakov niso uspeli, saj so temeljili na njihovem prostem spominu. Francoski orientalist Joseph de Guignes je sto let kasneje celo izjavil, da so bili Kitajci egipčanski naseljenci. Poleg Kircherja je egipčanske hieroglife raziskoval tudi francoski učenjak Nicolas Freret. Angleški škof in kritik William Warburton je ugotovil, da egipčansko pisavo sestavljajo tudi znaki iz abecede. Pri razvozlanju hieroglifov sta največ prispevala angleški fizik Thomas Young in francoski jezikoslovec Jean-François Champollion, ki je hieroglife dokončno razvozlal med leti 1822 in 1824. Odkritje kamna iz Rosette leta 1799 članov Napoleonovega vojaškega pohoda na Egipt je Champollionu dalo odločilen korak. To je bil velik uspeh mlade vede, egiptologije.

[uredi] Pisava

Enoznačni znaki
Znak Prepis Izgov. Opombe
A
3 a alef,
goltniški zapornik,
egipčanski jastreb
i
ỉ; i/a i, imenovan jod
list trsta, bičje
i i
ali
y
j j/(y) dvojni i, imenovan dvojni jod
par trstov ali par potez
a
̒ a ajin,
zveneči mehkonebni pripornik
laket, roka
w
ali
W
v v/u/(w) vav
mladič prepelice ali njegova hieratska okrajšava
b
b b noga, nart
p
p p trstena rogoznica, stol
f
f f/(v) rogati gad
m
m m sova
n
n n vodni val
r
r r usta
h
h h trsteni ščit, dvorišče
H
h poudarjen h,
nezveneči mehkonebni pripornik,
pleteni stenj
x
k nezveneči velarni pripornik,
posteljica ali klobčič niti (?), sito
X
k mehkejši glas,
nezveneči trdonebni pripornik,
živalski trebuh z repom, vime
s
ali
z
s s/(z) preganjeno blago ali zapah
S
š š vrtni bazen, ribnik, jezero
q
k/(q) poudarjen k,
nezveneči mehkonebni zapornik,
pobočje griča
k
k k košara z ročajem
g
g g stojalo vrča
t
t t žemlja, štruca
T
č vrv povodca
d
d d roka
D
kobra
Glavni članek: Egipčanski jezik.
To je zapleten sistem, pisava, ki ima hkrati prenesen, simboličen in glasovni pomen, v istem besedilu, v istem reklu. Skoraj bi rekel, da v isti besedi. Champollion v pismu Dacierju, 27. september 1822.

Hieroglifska pisava ima 24 glavnih enoznačnih znakov, ki predstavljajo samostojen glas, podobno kot slovenske črke, kakor tudi veliko dvoznačnih znakov, ki predstavljajo dva glasova. Obstajajo tudi troznačni glasovi, čeprav v pisavi niso tako pogosti.

Vedeti moramo, da večine samoglasnikov v hieroglifski pisavi niso zapisovali, tako da pri izgovarjavi med soglasniki dodajamo »e«. Na primer: nfr -> nefer - lep, dober.

Beseda 'Ptolemej' je v hieroglifih zapisana kot:

p
t
wA l
M
i i s

Črke na tej ploščici so:


P
T
O L
M
E E S

čeprav EE predstavlja eno črko in se v latinico prepiše kot I (ali Y).

Drug primer kako se lahko hieroglife razume je pomen egipčanske besede pr (po navadi izgovorjeno kot per). Prvi pomen je bil 'hiša', hieroglifski zapis je bil enostaven:

pr
Z1

Tukaj je hieroglif 'hiša' deloval kot ideogram: predstavljal je besedo z enim samim znakom. Z navpično potezo pod hieroglifom so v splošnem označili, da ima znak pomen ideograma.

Beseda pr je lahko pomenila tudi 'iti ven, oddti'. Kadar so zapisali to besedo, je hieroglif 'hiša' pomenil glasovni znak:

pr
r
D54

Tukaj je hieroglif 'hiša' pomenil soglasnika pr. Hieroglif 'usta' spodaj je bil glasovno dopolnilo: bere se kot r, in ojača glasovno izgovorjavo pr. Tretji hieroglif je bil determinativ, ideogram, ki je podal bralcu širok pomen tistega kar je bilo zapisano. Tukaj je nakazoval glagol gibanja.

Ker je bilo pri takšni pisavi možno, da je imelo zaporedje znakov več pomenov, lahko vidimo, kako težko je bilo razvozlati hieroglife.

[uredi] Zunanje povezave

Hieroglif je tudi
v Wikislovarju, prostem slovarju.


Ankh Stari Egipt uredi Ankh
Kraji: Nil | Tebe | Aleksandrija | Heliopolis | Luksor | Abidos | Giza | Memfis | Tanis | Rozeta | Amarna | Al Fajum | Elephantine | Sakara | Dašur
Velika Enneada Heliopolisa: Aton | Shu | Nut | Geb | Nuit | Oziris | Izida | Set | Nephthys
Večja božanstva: Amon | Anubis | Apofis | Apis | Bastet | Hator | Khepri | Khonsu | Maat | Min | Neith | Pta | Re | Set | Sobek | Tot |Wepwawet | Aton
Ogdoada Heliopolisa: Amon/Amonet | Huh/Hauhet | Kuk/Kauket | Nun/Naunet
Vojna božanstva: Bast | Anhur | Maahes | Sekhmet | Pakhet
Pobožene predstave: Čons | Maàt | Hu | Saa | Šai | Renenutet| Min | Hapi
Drugi bogovi: Čnum | Taveret | Bes | Seker | Sešat
Smrt: Mumija | Štirje sinovi Horusa | Canopic jars | Ankh | Knjiga mrtvih | KV | Mrtvaški tempelj | Ušabti
Zgradbe: Piramide | Tempelj v Karnaku | Sfinga | Aleksandrijski svetilnik | Aleksandrijska knjižnica | Deir el-Bahri | Memnonški kolos | Ramesseum | Abu Simbel
Pisave: Hieroglifi | Egipčanske številke | Prevajanje antične egipčanščine | Demotična | Hieratična egipčanščina
Kronologija: Stari Egipt | Grško-rimski Egipt | Zgodnjearabski Egipt | Otomanski Egipt | Mohamed Ali in njegovi nasledniki | Sodobni Egipt