Znak za boj proti partizanom

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Znak za boj proti partizanom (nemško Bandenkampfabzeichen) je bil nemški vojaški znak druge svetovne vojne.

Znak je nastal zaradi vse večje organiziranosti odporniških gibanj v državah, ki jih je zasedel Tretji rajh. Taka gibanja v Jugoslaviji, Franciji, Grčiji, Poljski, Albaniji, Sovjetski Zvezi in drugod. Znak je bil ustanovljen 30. januarja 1944 in je bil namenjen tistim vojakom, ki so dalj časa sodelovali v akcijah proti odporniškim gibanjem. Podeljevan je bil v treh »barvah«, zlati, srebrni in bronasti.

[uredi] Opis

Znak je temeljil na insigniji šlezijskih pripadnikov »Freikorps« iz leta 1919 in je bil ovalne oblike. Obroč je predstavljal venec iz hrastovih listov, na sredini pa je bil rimski meč, ki je prebadal bajeslovno hidro, ki je predstavljala partizane. Meč je imel na braniku »sončno« svastiko, ki je predstavljala nemško vojsko in vse pripadnike tujih enot, ki so se bojevale na strani Osi. Na konici meča je bila upodobljena lobanja, ki naj bi predstavljala pripadnike Schutzstaffela in odločenost Nemčije, da porazi odporniška gibanja.

[uredi] Kriteriji za pridobitev znaka

Kriterije za pridobitev znaka je izdal Heinrich Himmler 1. februarja 1944.

Bronasti znak
  • 20 dni bojevanja za pripadnike kopenskih enot
  • 30 dni bojevanja za pripadnike Luftwaffe
Srebrni znak
  • 50 dni bojevanja za pripadnike kopenskih enot
  • 75 dni bojevanja za pripadnike Luftwaffe
Zlati znak
  • 100 dni bojevanja za pripadnike kopenskih enot
  • 150 dni bojevanja za pripadnike Luftwaffe