Slovensko narodno prebujanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Črka Wiki

Ta članek (oz. del članka) je zaradi neenotnega glagolskega časa/vida slogovno neurejen. Pomagajte nam ga urediti
Po končanem delu sporočilo odstranite.


Slovensko narodno prebujanje označuje postopno zavedanje lastne identitete in želja po priznanju.

Izraza slovenski narod ta doba še ni poznala, kar je bila posledica tedanje upravnopolitične ločenosti Slovencev v več držav in pokrajin (Kranjci, Korošci, Štajerci, Istrani, Kraševci, Prekmurci...) iz katere je izhajala predvsem močna zavest pokrajinske pripadnosti in ne narodne. Izraza »slovenski narod« ta doba nikakor še ni poznala.

Avguštinski menih, pater Marko Pohlin je leta 1768 »iz ljubezni do domovine« izdal v nemščini napisano Kraynsko grammatiko; temeljno dejanje narodnega preporoda (v njem odklanja nemščino, zavedajoč se nevarnosti germanizacije in poudarja vrednost slovenščine, in zahteva da bi jo morali učiti v šolah in jo uvajati na vsa kulturna področja), kateremu je dodal spevorečje (več misli o teoriji pesništva).

V celovitem besednem in znanstvenem ustvarjanju sta v tej dobi pomembno vlogo odigrala dva preroditeljska krožka (kroga): Pohlinov in Zoisov krožek.

Vsebina

[uredi] Pohlinov krožek

Pohlinov krog piscev okoli redovnika Marka Pohlina in Feliksa Antona Deva ni ostal le pri Kraynski grammatiki, temveč z izdajami posvetnih knjižnih del v slovenščini, kot je bil Pohlinov trojezični slovar Tu malu besedišče treh jezikov (slovenski, nemški, latinski) nadaljeval kulturno rast slovenskega jezika.

Njihov najpomembnejši učenec je bil Valentin Vodnik, na katerega je bistveno vplival kasneje tudi Zoisov krog. Pohlinu in Devu gre tudi zahvala za izdajanje pesniških zbornikov (trije deli) Pisanice od lepih umetnosti, kjer sta največ objavila Dev in Vodnik, avtor pesmi Zadovoljni Kranjec.

Pohlin je bil med drugim prizadeven tudi na drugih področjih: matematika (Bukvice za rajtengo) in kmetijstvu (Kmetom za potrebo in pomoč).

Na temelju Pohlinovega slovarja je Ožbalt Gutsman izdal dvojni nemško-slovenski in slovensko-nemški slovar, v nemščino napisano slovensko slovnico, za potrebe šolstva na Koroškem pa ABC bukvice teh čerk inu besied. Slovničarsko tradicijo je nadaljeval Mihael Zagajšek in še posebej Jernej Kopitar, avtor Gramatike slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štejerskem (1808).

[uredi] Zoisov krožek

Baron Žiga Zois ustanovi Zoisov krog s tem, ko postane zaščitnik cele vrste kranjskih izobražencev ne glede na narodnost ali ustvarjalno področje:

Pod Zoisovim pokroviteljstvom je Valentin Vodnik izdajal prvi slovenski časopis Lublanske novice, mnogo priročnikov, kuharske bukve in razne pratike.

[uredi] Slovensko nabožno slovstvo

Največji obseg slovenskih tiskov pa je v poznem 18. stoletju doživela cerkvena beseda. Jurij Japelj je prevedel Ta veliki katekhismus in v 80. letih izdal nov katoliški prevod Nove zaveze (Novi testament). Tudi protestantski pisci (Evangeličani) Franc Temlin, Štefan Kuzmič (Nouvi zakoni in testament) in drugi, so opravili izredno narodno zaščitno delo, saj so te tradicije, živeče v številnih domačih duhovnikih v 19. stoletju preprečile madžarizacijo Prekmurja.

[uredi] Znanstveni in drugi dosežki

[uredi] Glej tudi