Črna luknja
Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Čŕna lúknja je v astrofiziki teorijska zgostitev mase, katere težnostno polje je tolikšno, da ubežna hitrost (druga kozmična hitrost) presega hitrost svetlobe. Zategadelj pridevnik »črna«, saj nič, niti svetloba, ne more uiti njeni težnosti. Čeprav je zveza »črna luknja« zelo razširjena, teorija ne govori o kakršnikoli »luknji« v običajnem pomenu besede. Besedo »črna luknja« si je v ameriški angleščini (black hole) leta 1967 hudomušno domislil John Archibald Wheeler, ameriški fizik, eden od Einsteinovih zadnjih sodelavcev in naslednikov; tako se je ime prijelo. Večkrat uporabljajo tudi izraz kolapsar. Teoretično so lahko črne luknje poljubne velikosti, od mikroskopskih do skoraj velikosti vidnega Vesolja.
Klasična splošna teorija relativnosti predpostavlja, da zunanji opazovalec ne more zaznati nobene snovi ali informacije, ki bi zapustila notranjost črne luknje. S črne luknje torej ne moremo odnesti nekaj mase, ne moremo posvetiti s svetilko, niti se ne moremo od zunaj dokopati do nobenih podatkov o snovi, ki je vstopila v črno luknjo. Kvantnomehanski pojavi dovoljujejo, da črna luknja seva snov in energijo, vendar znanstveniki verjamejo, da je narava sevanja neodvisna od tega, kaj je v preteklosti padlo v črno luknjo.
Obstoj črnih lukenj v Vesolju podpira vrsta teorijskih raziskav in astronomskih opazovanj, še posebej iz raziskovanja supernov in sevanja rentgenskih žarkov iz aktivnih galaktičnih jeder. Kljub temu pa manjšina fizikov v obstoj črnih lukenj še naprej dvomi.
[uredi] Vrste črnih lukenj
Na podlagi tega kako so nastale in na podlagi njihove mase poznamo več vrst črnih lukenj:
- mikročrne luknje,
- prvobitne črne luknje,
- zvezdne črne luknje,
- srednje težke črne luknje in
- supermasivne črne luknje.
[uredi] Glej tudi