Vzgoja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Črka Wiki

Ta članek (oz. del članka) je slogovno neurejen. Pomagajte nam ga urediti
Po končanem delu sporočilo odstranite.


Vzgoja je stalen proces oblikovanja in samooblikovanja človekove osebnosti, ki poteka skladno z nekim ciljem. Vzgoja je po eni strani tudi manipulacija, saj je načrtno delovanje (vplivanje na drugo osebo - otroka) in posebna oblika komunikacije. Zanjo veljajo vse zakonitosti medčloveških odnosov.

Vzgoja je posebna dejavnost ljudi v družbi - nujna je za obstoj družbe in posameznika. Je tudi dejavnik družbenega razvoja in kot taka ima tri naloge:

  1. prenos in ohranjanje znanja spretnosti
  2. oblikovanje ustreznih vzorcev mišljenja, čustvovanja, vrednotenja in ravnanja posameznika
  3. razvijanje individualnih lastnosti in sposobnosti

Slikovni prikaz vzgajanja otrok [1]

Vzgajanje je v širšem pomenu besede proces oblikovanja človekove osebnosti kot celote, pomeni prenašanje izkušenj starejše generacije na mlajšo, vključuje izobraževanje in pouk. Medtem ko je vzgoja v ožjem pomenu, oblikovanje posameznih lastnosti osebnosti (človek si oblikuje moralne vrednote, prepričanja, stališča,interese, različne navade, itd.) Vse to pa pridobivamo z vzgojnimi metodami.

Poznamo več vzgojnih stilov:

  • Demokratični vzgojni stil - enakopraven odnos med vzgojiteljem in otrokom, v katerem prevladujeta odgovornost in samodisciplina na obeh straneh. Demokratičen vzgojitelj je strog in dosleden do otroka in samega sebe.
  • Anarhični vzgojni stil - popolna svoboda v odnosu med vzgojiteljem in otrokom. V tem odnosu ni nobenih prepovedi, nobenih obveznosti in odgovornosti. Tu govorimo o svobodni vzgoji.
  • Avtoritativni vzgojni stil - vzgojitelj ima v rokah moč in oblast. V vzgoji uporablja prisilne metode in sredstva, da bi dosegel ustrezno obnašanje otrok. Prisilja je lahko fizična ali psihična. Vendar taka vzgoja vodi v oblikovanje pokornih, nesamostojnih in nasilnih ljudi.

[uredi] Zgodovina vzgoje

Značilnosti vzgoje so se skozi zgodovino in v posameznih družbah spreminjale.

  • Primerjajmo vzgojo v stari Grčiji med Atenci in Špartanci: Špartanska vzgoja je bila strožja od atenske. Njihovi vzgojni cilji so bili predvsem oblikovati zvestega državljana in pogumnega vojaka - telesna in moralna vzgoja. Atene pa so imele povdarek na umski in estetski vzgoji. V Šparti je bila vzgoja stvar države, medtem ko je državni interes pri atenski vzgoji bil le politično vodenje in trgovina. V Šparti je bilo pri telesni vzgoji več krutosti (krute telesne kazni, skromna prehrana in obleka, itd., v A tenah pa je bilo več zgledov, navajanja in manj telesnih kazni. Vzgoja deklic v Šparti je bila ravno tako pod nadzorom države (urile so se telesno in vojaško, očile borilnih veščin, petja in plesa), deklice v Atenah pa so se šolale doma (gospodinjstvo, petje in ples).
  • Cilj vzgoje v srednjem veku je bil izoblikovanje vernega in oblasti pokornega človeka (potrpežljivost, delavnost, pokorščina). Udeleženci vzgoje so bili samo fantje, vsak učitelj je imel po enega učenca - potekal je individualen pouk. Veliko je bilo discipline in kazni.
  • Veliko spremembo za razvoj vzgoje naredi J.J. Rousseau in sicer naredi preobrat iz socialne vzgoje k individualni. Otrok naj bi bil center vzgoje, zato zahteva, da vzgoja poteka v skladu z otrokovo naravo. Odrekel je tudi družbeni vpliv na vzgajanje in je začetnik pedocentristične smeri.