Pogovor:Tone Pavček

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Majnice


 PREDSTAVITEV PESNIŠKE ZBIRKE

Pesniško zbirko Majnice, je napisal znani slovenski pesnik Tone Pavček. Izšla je v Ljubljani leta 1996, pri založbi Mladika. Knjigo je ilustriral Kostja Gatnik. Večina pesmi v tej zbirki, imajo ljubezensko tematiko in so napisane v slengu. Pesniški slog pa je sodoben.







 PREDSTAVITEV PESMI

Pesem z naslovom Tožba, sem si izbrala predvsem zato, ker mi je pesem čisto nasprotje.

1. TEMATIKA Pesem Tožba ima življenjsko tematiko. Govori o mladoletni deklici, s katero se nihče ne pogovarja in se zanjo tudi nihče ne zmeni. Deklica se zdi da je osamljena, kar je še posebej značilno za najstniška leta. V pesmi pisatelj omeni tudi sebe na nek zabaven način.

2. RIMA Rima v pesmi je kombinirana, saj ima vsaka kitica drugačno rimo. a) 1. kitica: (pogovarja – zarja) » oklepajoča rima b) 2. kitica: (bralcem – kazalcem) » zaporedna rima c) 3. kitica: (zmeni – ceni) » prestopna rima

3. PESNIŠKA SREDSTVA a) POBAVLJANJE:  Vsak se s kom pogovarja  Le b) POOSEBITEV V pesmi se predmeti pogovarjajo z osebami. Vsak se s kom pogovarja:  Knjiga z bralcem  Igra z igralcem  Pavček s kazalcem  Pivec z mehom  Šef s sefom c) METAFORA  pavček se igra s kazalcem lahko pa se palec na roki lahko pomeni, da se pisatelj igra s kazalcem igra s kazalcem (če bi bil Pavček pisano z veliko začetnico)

4. BESEDNA IGRA  Šef sef



 PREDSTAVITEV AVTORja Slovenski pesnik, prevajalec, urednik, publicist, znan kulturni delavec. Tone Pavček se je v Juriju pri Novem mestu rodil 29. septembra leta 1928. Leta 1984 je za svoje delo prejel Prešernovo nagrado. Bil je novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, na RTV Ljubljana in hkrati ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Bil je glavni urednik Cankarjeve založbe in predsednik Društva slovenskih pisateljev. S Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Cirilom Zlobcem je leta 1953 izdal zbirko Pesmi štirih. Po tem je izdal še mnogo pesniških zbirk za odrasle (Poganske hvalnice, 1976, Dediščina, 1983, Upočasnitve, 1998) in pesniških knjig za otroke (dve knjigi dogodivščin Jurija Murija v Afriki, 1958 in 2001; Vrtiljak, 1965; Prave (in neprave) pesmi, 1986; Majnice, 1996). Pripada povojni generaciji pesnikov, ki so izšli iz socialnega realizma in ga razvijali v smeri intimizma. Njegov pesniški razvoj je dosegel vrh v refleksivni poeziji o vprašanjih življenja in smrti – zbirki Dediščina in Goličava. Tudi pesmi iz zbirke Temna zarja kažejo presenetljivo živost in žlahtnost njegove pesniške besede. V intervjuju, ki sem ga našla na internetu, pa je Tone povedal tudi tole: V življenju imam najraje dvoje: besedo in zemljo. V obeh je mnogo slasti in muke in mnogo ljubezni. Z besedo gradiš stavbo duše, iz zemlje rasteš kot trta, kot vitice trav ali kitice pesmi, da se vate toči veselje vina in neumljiva volja vesolja. Prvo vprašanje, o tem, kdaj sem napisal prvo pesem. Lahko bi rekel, da je to prva pesem, ki je bila objavljena, to je bilo pri mojih sedemnajstih letih v nekdanji Mladinski reviji, a tiste pesmi ne cenim in mislim,da ni bila prava pesem. Torej, vprašanje je, kaj poimenujem z visokim imenom pesem. Če sem že v ljudski šoli, sedanji in nekdanji moji gimnaziji pri svojih dvanajstih, trinajstih letih pisal nekakšne verze, je bilo to daleč od poezije. Prvo pesem zato imenujem Pesem o zvezdah, ki je bila napisana enkrat po moji maturi in je objavljena kot zadnja pesem v zbirki Pesmi štirih.

Drugo vprašanje hoče vedeti, kaj me je navdušilo za pisanje pesmi. Nič posebnega in vse posebno. Rad sem bral, rad sem bil sam in hotel sem poimenovati tisto, o čemer sem mislil, sanjal, doživljal. Morda je bilo vmes tudi kaj letom primerne važnosti in prsenja, da bi tudi jaz zmogel ustvariti dober verz. Potem pa sem se navadil živeti z besedami, s pesmimi. V gimnaziji sem že pisal veliko, a slabo, potem pa zmeraj manj, ker sem se naučil izbirati, pisati ne več na papir, ampak vase in v sebi. Tudi ena sama pesem, ali zgolj življenje s pesmijo je veliko, zelo veliko.