Franc Pogačnik - Naval
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ljubljenec dunajskega občinstva, ki je občudovalo njegov fino izšolani tenor s plemenitim, čudovito mehkim glasom je bil Franc Pogačnik – Naval, pravi belkantist.
Rodil se je 20. oktobra 1865 v Ljubljani in bil v svojem času eden najznamenitejših svetovnih opernih tenorjev. Za petje ga je pridobil Anton Nedvěd, še posebej pa se je zanj zavzel dunajski profesor Joseph Gänsbacher. Že kot študent je Naval sodeloval pri filharmoničnih koncertih in mašah v dunajski dvorni kapeli, pa tudi pri prireditvah slovenskih društev na Dunaju. Leta 1888 je dobil angažma v Frankfurtu na Majni, kjer je ostal sedem let. Debitiral je kot Lyonel v 'Marthi' ter nastopal kot lirični tenor.
Gostovanja so njegov sloves podkrepila in 1895. je sprejel stalni angažma v berlinski Dvorni operi, kjer je ostal tri leta. Dunajsko občinstvo pa je očaral kot pravi belkantist – v globini je ohranil prav tako sladko mehkobo kot v višini. Prisrčnost in glasbeni okus njegovega petja, izvrstna pevska tehnika in intonacija ter toplina njegove igre so ga usposobili posebej za vloge , kot so Werter, des Grieux, Tamino, Ottavio, Rudolf in podobne.
Vojvoda Kuberg-Gotha mu je podelil naslov saškega komornega pevca, isti naslov je leta 1901 dobil tudi na Dunaju. 1902. se je sprl z Gustavom Mahlerjem, ker je dobila manjšo vlogo, in zahteval prekinitev pogodbe. Od občinstva se je poslovil z lastnim koncertom, ki je zanj pomenil pravo zmagoslavje. Spet je veliko gostoval po Evropi. Tako je bilo v kratki novici v 'Cerkvenem glasbeniku' moč prebrati: »Komorni pevec , gospod Naval – Pogačnik, naš rojak, prej član dvorne opere na Dunaju, nastopi prihodnje leto engagement na veliki operi v Parizu z letno plačo 90.000 frankov. Pred kratkem je pel na povabilo romunske kraljice Elizabete v Bukarešti. Kralj mu je podelil častniški križec romunske krone, kraljica pa mu je podarila svojo sliko, na katero je napisala nekoliko vrstic.«
Leta 1904 jo je mahnil v Ameriko in v Bostonu, Chicagu, Philadelphii, Pittsburghu, Washingtonu ter drugje pel vloge francoskega repertoarja. Po vrnitvi v Evropo ga je nemški cesar Viljem II. spet pridobil za berlinsko Dvorno opero. Po poročilu 'Slovenskega naroda' je imela »tak uspeh, da ga je težko opisati, Občinstvo se ni moglo ločiti iz dvorane. Dame so hitele k njemu in ga objemale. Nič ni pomagalo, da je dodal štiri pesmi in se oproščeval z 'Auf Wiedersehen'; šele ko so začele luči ugašati po dvorani, je občinstvo jelo odhajati.«
Leta 1913 je prenehal nastopati. Živel je na Dunaju in kasneje v Nici. Vojno je preživel v Švici in po njenem koncu postal profesor na konservatoriju. Pel je prek 80 vlog v italijanščini, nemščini in francoščini, prve plošče je posnel 1901., pozneje pa še célo 'Cavallerio rusticano' in Schubertov ciklus 'Lepa mlinarica'. Umrl je na Dunaju kmalu po začetku druge svetovne vojne, 9. novembra 1939.
[uredi] Glej tudi
- seznam slovenskih tenoristov