Valentin Vodnik
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Valentin Vodnik, slovenski duhovnik, književnik, šolnik in preroditelj, * 3. februar 1758, Šiška pri Ljubljani, † 8. januar 1819, Ljubljana.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Valentin Vodnik se je rodil v kmečko-obrtniški družini. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani. Nato se je izobraževal pri stricu v novomeškem samostanu in v ljubljanski gimnaziji (1769-1775). Postal je frančiškanski menih in leta 1782 zaključil teološke študije. Kot duhovnik je služboval v Ljubljani, Sori, na Bledu, v Ribnici in od leta 1793 na Koprivniku nad Bohinjem, kjer je prišel v stik z lastnikom bohinjskih fužin, Žigo Zoisom. Zois je Vodniku pomagal pri premestitvi nazaj v Ljubljano, kjer je že leta 1797 postal profesor na gimnaziji.
Po prihodu Francozov na slovensko ozemlje in ustanovitvi Ilirskih provinc je Vodnik, ki je bil velik podpornik nove oblasti, saj je v njej videl možnost, da slovenski jezik dobi veljavo v šolstvu, postal celo ravnatelj in šolski nadzornik. Bil je verjetno tudi član prostozidarske lože. Po vrnitvi Avstrijcev se je Vodnikov položaj poslabšal, saj so mu ti navdušeno sodelovanje s Francozi zamerili in ga posledično upokojili.
[uredi] Delo
Vodnik se je v začetku ukvarjal s pesništvom. Svoje prve pesmi je objavljal v zborniku Marka Pohlina Pisanice, med katerimi je bolj znana Zadovolni Krajnc, razsvetljenska hvalnica preprostemu Slovencu. Svoje pesniško delo je po srečanju z Zoisom povezal z ostalimi razsvetljenskimi idejami, zato lahko njegovo poezijo označimo kot uporabno - utilitarno. Pesma na moje rojake (Dramilo), govori o tem, da imajo Slovenci vse pogoje (naravne danosti, bistrost), vendar se morajo za uspeh tudi sami potruditi, obenem pa je svarilo pred lenobo:
- ... lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal ...
V letih 1795 - 1797 je urejal Veliko pratiko, od 1798 - 1806 pa Malo pratiko, v katerih je objavljal svoje pesmi in poučne sestavke. Leta 1806 je izdal prvo slovensko pesniško zbirko Pesme za pokušino, ki ji je sledila zbirka Pesmi za brambovce. Urejal je Lublanske novice, prvi slovenski časopis, ki je izhajal dvakrat tedensko v letih 1797 - 1800. V času Ilirskih provinc je objavil hvalnico Ilirija oživlena, v kateri se je zahvaljeval Napoleonu za sodelovanje pri slovenskem prerodu. V zadnjih letih je opazna pesem Moj spominek, v kateri je opisal svojo življensko pot.
Poleg umetniškega ustvarjanja se je Vodnik ukvarjal tudi s pisanjem izobraževalnih in poljudnih del. Leta 1799 je izšla kuharska knjiga Kuharske bukve, leta 1818 pa Babištvo, priročnik za porodničarke. Izdal je slovnico Pismenost ali gramatika za perve šole, zbiral pa je tudi slovarsko gradivo.
[uredi] Glej tudi
- seznam slovenskih katoliških duhovnikov
- seznam slovenskih pesnikov
- seznam slovenskih pisateljev
- seznam slovenskih pedagogov