RMS Titanic

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

RMS Titanic na preskusni vožnji 2. aprila 1912
Povečaj
RMS Titanic na preskusni vožnji 2. aprila 1912


RMS Titanic je bila potniška ladja, ki je postala znana po trčenju v ledeno goro in dramatičnim potopom.Ta razkošna ladja, je bila skupaj z dvema sestrama, RMS Olympic in HMHS Britannic narejena, da bi omogočili hitre usluge in dominantna prekoatlantska poslovna potovanja za družbo White Star Line. Titanic je bil zgrajen v ladjedelnici imenovani Harland & Wolff v Belfastu na Irskem in je bil v času svojega potopa največji potniški parnik. Med krstnim potovanjem ( iz Southamptona v Angliji; v Cherborug, Francija; Queenstown, Irska; in nato vNew York ) je Titanic zadel ob v ledeno goro ob 23:40 ( po ladijskem času ) v nedeljo zvečer, 14. aprila 1912 in se potopil po dveh urah in štiridesetih minutah v ponedeljek zjutraj 15. aprila, po tem, ko se je razlomil na dva dela.


~ Konstrukcija ~


Ladjedelnica Harlanda in Wolffa

Titanic je bila ladja družbe White Star Line, ki je bila narejena z namenom da postane najhitrejša potniška ladja na Atlantiku. Titanic, Olympic in takrat še samo v načrtih Britannic ( originalno Gigantic ) so bili narejeni z namenom, da bi bile največje in najbolj luksuzne ladje nasploh. Titanicov načrt so naredili direktor Harland & Wollf ladjedelnice Lord Pirrie, predstojnik konstrukcijskega oddelka Thomas Andrews in glavni upravnik Alexander Carlisle, ki so načrte tudi redno pošiljali direktorju uprave Josephu Bruceu Ismayu za namige, nasvete in navsezadnje za odobritev. 31. marca 1909 se je začela gradnja Titanica, ki jo je financiral ameriški bankir John Pierpont Morgan. Titanic je bil izdelan dve leti in dva mesca kasneje, 31. maja 1911.

Titanic je bila 269m dolga in 28m široka in 46 328 težka ladja, od vodne gladine do palube s čolni pa je bilo kar 18m razdalje. Ladja je imela dva štiri-celinderska trojno širjena obračalna parna stroja in eno nizko-tlačno parno turbino ki je poganjala tri propelerje. V ladji je bilo 29 kotlov, ki jih je ogrevalo 159 peči na premog, kar je pripomoglo h hitrosti 23 vozlov (43km/h). Samo trije od štirih 19-metrskih dimnikov so delali, četrti dimnik, ki je služil samo za prezračevanje, je bil dodan samo zaradi zunanjega izgleda ladje. Ladja bi lahko vzdržala 3 574 potnikov in posadke.

Titanic so imeli za nepotopljivega. Razdeljen je bil na 16 prekatov z vrati, ki so jih držali magnetni zapahi, vrata pa so se spustila ob premiku stikala na mostu; kakorkoli že, vodotesna pregrada ni segala čez vse palube, ampak samo do palube E. Titanic bi lahko ostal na površju s samo dvema poplavljenima prekatoma, z več poplave bi lahko ladja potonila.

Neprecenljivo razkošje

Za tiste čase je bilo razkošje ladje neprecenljivo. Ponujala je zunanji bazen, telovadnico, turško kopel, knjižnico… Skupne sobe prvih razredov so bile okrašene z raznoraznimi lesenimi opaži, dragim pohištvom in drugimi elegantnimi dekoracijami. Kot dodatek je Café Parisienne prvim razredom ponujala nepopisno dobro kuhinjo z očarljivo s soncem obsijano verando z mrežastimi dekoracijami.

Drugo-razredne in celo tretje-razredne prilagoditve in skupni prostori so bili opremljeni kot so bili opremljeni prvi razredi na drugih ladjah tistega časa. V ladji so bila tri dvigala za potnike prvega razreda in kot inovacija, dvigalo za potnike drugega razreda.

Kot dragulj v kroni, je bilo v ladji nedvomno veliko stopnišče prvega razreda. Raztezalo se je vse do palube E in bilo okrašeno s palmovimi opaži in pozlačeno grajo. V najvišjem delu stopnišča je bil velik opaž z uro, ki je bila obdana z alegoričnima figurama Časti in Slave ki kronata Čas.


Primerjava z ladjo Olympic

Titanic je bil skoraj identičen svoji starejši sestri Olympic, bilo pa je nekaj razlik, za nekatere pa je dal pobudo Bruce Ismay ki so slonele na stvareh ki jih je naredil na parniku Olympic. Najbolj opazna razlika je bila, da je bila Titanikova prednja sprehajalna paluba A ( pod palubo z rešilnimi čolni ) ograjena, paluba B pa se je popolnoma razlikovala palubi Olympica. Titanic je imel specialno restavracijo imenovano Café Parisienne, ki bi jo Olympic lahko dobila šele leta 1913. Druge razlike, kot so Titanicove luči na palubi A, ki so bile okrogle, medtem ko so bile na Olympicu ovalne. Te in druge novosti, so naredile Titanic težji od Olympica za kar 1.004 t.


~ Potniki ~

Nekateri zelo pomembni ljudje na svetu so potovali v prvem razredu. Med njimi so milijonar John Jacob Astor IV in njegova noseča žena Madeleine; industrijalist Benjamin Guggenheim; milijonarka Margaret »Molly« Brown, ter drugi, vključno z direktorjem uprave White Star Line, Bruceom Ismayom, ki je nesrečo preživel, in graditelj ladje Thomas Andrews, ki je bil zadolžen za obvladovanje kakršnih koli problemov na novi ladji.


~ Katastrofa ~

O izgubi potnikov v nesreči je kar nekaj podatkov. Preiskovalni univerzitetni svet v ZDA poroča o 1.522 umrlih ljudi v nesreči, medtem ko britanski preiskovalni univerzitetni svet poroča o 1.490 umrlih. Na žalost je to ena najhujših pomorskih nesreč v zgodovini in daleč najbolj slavna. Titanic je bil narejen s takrat najboljšo tehnologijo in je veljal za praktično nepotopljivo ladjo. Tisti čas je bil to velik šok, da je Titanic potonil s tako veliko izgubo življenj.

13:45 – Ameriško obvestilo o ledenih gorah

Na nedeljski večer, 14. aprila, je bila malo nad lediščem in ocean je bil popolnoma miren. Preživeli drugi častnik Charles Lightoller je kasneje zapisal: »Morje je bilo kot steklo«. Lune ni bilo na vidiku in nebo je bilo jasno. Kapitan Edward Smith, je verjetno zaradi odziva na opozorila o ledenih gorah, ki jih je prejel nekaj dni prej, je ukazal naj ladja pluje 18km južno od predvidene smeri potovanja. Tisto nedeljo, ob 13:45, je bilo prejeto sporočilo parnika SS Amerika, o ledenih gorah ki ležijo severno od Titanicove smeri potovanja, ampak opozorilo nikoli ni prišlo do ladijskega mosta. Opozorila o ledenih gorah so prejemali skozi cel dan, kar je bilo dokaj normalno za tisti letni čas. Kasneje tistega večera ob 21:30, je bilo prejeto še eno opozorilo o velikanskih ledenih gorah na Titanicovi poti, ki sta ga v radijski sobi sprejela Jack Phillips in Harold Bride, tokrat pa je bilo opozorilo poslano z ladje Mesaba, ampak tudi to opozorilo ni prišlo do ladijskega mosta. Titanic je imel tri skupine po dva izvidnika, ki so bili visoko na »vranjih gnezdih« ki pa so se menjavali vsake dve ure in katere koli noči bi bilo mogoče opaziti ledene gore ravno ob pravem času. Tiste usodne noči ni bilo lune, ni bilo vetra in bilo je zelo temno, zato so bili izvidniki brez moči. Če bi opazili goro tri sekunde prej, ali tri sekunde kasneje, ali pa tudi če bi se zaleteli naravnost vanjo, se ladja po vsej verjetnosti nebi potopila. Ampak kot je Lightoller povedal na ameriških preiskavah: »Tiste noči je bilo vse proti nam.«


23:30 – »Ledena gora naravnost pred nami!«

Ko so ob 23:30 pluli južno od Grand Banksa pri Newfoundlandu, sta izvidnika Frederick Fleet in Reginald Lee opazila veliko ledeno goro naravnost pred ladjo. Trikrat sta pozvonila na ladijski zvonec in telefonirala na ladijski most. Šesti častnik Moody se oglasi: "Ja, kaj vidiš?", izvidnik mu razloži:"Ledena gora, naravnost pred nami!", na kar se Moody odzove:"Hvala" še preden obvesti prvega častnika Murdocha o klicu. Murdoch je ( ki je sedaj že videl goro ) ukazal nepričakovan zavoj v levo in s polno paro vzvratno. Trčenje je bilo neizbežno, in desna stran ladje je zadela ob ledeno goro, kar je povzročilo šest razpok v prvih petih vodotesnih pregradah. Murdoch je potem ukazal naj zavijejo ostro desno, kar je ladjo obrnilo od ledene gore. Vodotesna vrata so začeli zapirati takoj, ko je začelo poplavljat preko petih vodotesnih pregrad – Titanic pa bi lahko ostal na gladini samo s štirimi. Ko je kapitan Smith po trku prišel na ladijski most je ukazal, naj se vsi motorji ustavijo. Ko so ladijski častniki in konstruktor Thomas Andrews ocenili škodo in izvedeli da je cel poštni oddelek pod vodo, je bilo očitno – Titanic bo potonil. Ob 00:30, 45 minut po trku, je kapitan Smith ukazal pripraviti rešilne čolne za izkrcanje; 15 minut kasneje, je četrti častnik Joseph Boxhall v zrak spustil prvo raketo v znak, da so v stiski.


00:45 – Prvi rešilni čoln spuščen

Prvi rešilni čoln, čoln 7, je bil spuščen malo po 00:45 na desnem boku ladje s samo 28 ljudmi v čolnu s kapaciteto 65 ljudi. Titanic je imel 20 rešilnih čolnov, vse skupaj za 1. 178 potnikov in osebja, 1. 178 od 2. 223 ljudi. 32 čolnov je bilo originalno specifiranih, toda vodstvo je menilo da bi bila paluba preveč polna in bi pokvarila izgled ladje. Titanic je nosil čolne za nekaj manj kot polovico vseh potnikov, toda britanski Board of Trade je menil, da je tudi to preveč.

Prvi in drugi razred sta imela enostaven dostop do čolnov preko stopnic ki so vodile do palube s čolni, toda tretji razredi so imeli to pot nekoliko oteženo. Medtem ko je bilo večinoma žensk in otrok iz prvega in drugega razreda rešenih, je umrlo veliko žensk in otrok tretjega razreda. Zaklenjena vrata tretjega razreda so bila rezultat slabe komunikacijske povezave med palubo s čolni in palubama F in G. Rešilni čolni naj bi se z ženskami in otroki spustili iz palube z čolni in se ustavili pri palubi F in G kjer bi preko ladijskih prehodov pobrali ženske in otroke tretjega razreda. Na žalost niso imeli mornarji nikoli nobene vaje z rešilnimi čolni, zato so čolne spuščali kar do vodne brez ustavljanja.

Jack Phillips in Harold Bride sta bila zaposlena s pošiljanjem klicev v sili preko radia. Sporočilo se je glasilo: » SOS – MGY, utapljamo se, potrebujemo takojšnjo pomoč«. Nekaj ladij se je oglasilo, vključno z ladjo Mount Temple, Franfurkt in Titanicova sestra, ladja Olympic, toda nobena ni bila tako blizu, da bi prišla pravočasno. Olympic je bila kakšnih 500 navtičnih milj stran. Najbližja ladja, ki se je odzvala, je bila RMS Carpathia, ki je bila oddaljena 58 navtičnih milj ( 107 km ), in bi prišla na kraj nesreče v štirih urah, kar pa bi bilo že prepozno.

Z ladijskega mosta so se luči videle približno 10 – 15 milj daleč. Četrti častnik Boxhall je vsakih 15 minut v zrak spustil raketo v znak nevarnosti, Quartermaster Rowe pa je z lučjo s pomočjo Morsejeve abecede pošiljal besedila v upanju, da bi dobil kakšen odgovor s katere druge ladje.


2:00 – Voda doseže sprednji del palube s čolni

sprva so potniki neradi zapuščali topel, in na videz varen Titanic, ki ni kazal nobenega znaka nevarnosti. To je bil razlog, da je bilo veliko čolnov ki so bili na začetku spuščeni v vodo, napol praznih. Drugi razlog pa je bila bojazen, da bi zaradi prevelike teže čolni popokali, še preden bi jih spustili v vodo. Kapitan Smith je ukazal, naj v vodo spuščajo napol prazne čolne, v upanju da se bojo čolni lahko vrnili in rešili ljudi, nekaterim čolnom pa je bilo ukazano izrecno to. Eden čoln, čoln št. Ena naj bi moral vsebovati vsaj 40 ljudi, toda Titanic je zapustil s samo 12 ljudmi.

Bolj ko se je začela ladja nagibati, bolj so ljudje postali nervozni, in čolni so začeli zapuščati Titanic s polno kapaciteto. Ukaz »Najprej ženske in otroci« pa je veljal še vedno. Nekaj malo po 2:00 je voda začela dosegati ladijski most in sprednjo palubo s čolni, zato so pospešili z vkrcavanjem v čolne in jih tudi hitro spustili v vodo.

2:10 – Zadnji del ladje ( krma ) se vzdigne nad vodo

Okoli 2:10 se krma dvigne nad vodo, videlo se je tudi propelerje, sprednji del palube s čolni pa je popolnoma poplavljen. Zadnja čolna sta se odstranila od palube takoj, ko ju je ocean dosegel: rešilni čoln B je bil obrnjen okoli, rešilni čoln A pa je bil napol napolnjen z vodo. Kmalu po tem je padel prvi dimnik, in pod sabo zmečkal del ladijskega mosta in ljudi, ki so tam plavali. Na palubi so se ljudje prerivali proti krmi, ali pa so skakali z ladje v upanju, da ujamejo kateri čoln. Ko se je krma počasi dvigala v zrak, je vse kar je bilo premikajočega na ladji, padalo proti prednjemu delu. Elektrika se je končno vdala, in luči, ki so do sedaj svetile, so se ugasnile. Titanicov drugi dimnik pade v vodo, in poškoduje tudi del ladje.


2:20 – Titanic se potopi

Stres na ladijskem trupu je povzročil, da se je Titanic prelomil na dva velika dela, med tretjim in četrtim dimnikom, in prednji del se takoj potopi. Krma se je dvignila in nekaj časa stala vertikalno, nato pa se tudi ona potopi, 2 ure in 40 minut po trku v ledeno goro.

Od skupaj 2.223 ljudi jih je preživelo le 706; 1.517 jih umre. Če bi imeli čolni izpopolnjene kapacitete, bi bilo rešenih 1.178 ljudi. Iz prvega razreda je bilo rešenih 199 ljudi ( 60% ) umrlo pa jih je 130. Iz drugega razreda je bilo rešenih 119 ljudi ( 44% ), 166 pa je bilo izgubljenih. Iz tretjega razreda je bilo rešenih 173 ( 25% ), umrlih pa 536 ljudi. Izmed posadke je bilo rešenih 214 ljudi, 685 pa jih je umrlo. Nesreča je pokopala 1.347 moških ( 80% ) in 103 ženske ( 26% ). Umrlo je tudi 35 otrok ( 50% ). Praktično so se utopili vsi iz inženirskega oddelka, ki so skrbeli, da je bila na Titaniku elektrika. Tudi ladijski orkester je bil izgubljen. Orkester je vodil Wallace Hartley, na palubi pa so igrali na noč potopa, da bi pomirili potnike. Kot zadnjo pesem, naj bi zaigrali himno "Nearer, My God, to Thee". Večino smrti po potopu, je povzročila ledeno mrzla voda ( -2°C ). Samo en rešilni čoln se je vrnil na kraj potopa, da bi rešil preživele. Rešilni čoln 4 je bil dovolj blizu, da je pobral 8 članov posadke, od katerih sta 2 kasneje umrla. Skoraj uro kasneje, po tem ko so poskušali zvezati 3 ali 4 čolne skupaj ( kar je na odprtem morju zelo težko ), se je 14 čoln pod poveljstvom petega častnika Harolda Lowa, vrnil iskati še preživele. Preživela je tudi pomembna častna oseba z ladje, Charles Lightolloer, radijski obveščevalec Harold Bride in glavni pek James Jougin. V nekaterih čolnih so se tudi kregali o vrnitvi čolnov na kraj potopa, toda nekateri so se bali, da bi jih ljudje, ki bi hoteli splezati v čoln prevrnili, ali pa bi jih posrkal vrtinec ki nastane pri potopu ladje. Samo 12 so jih rešili z morja.


4:10 – Carpathia pobere prvi rešilni čoln

Skoraj dve uri po Titanicovem potopu, je Carpathia prišla na kraj potopa in iz vode ob 4:10 potegnila prvi reševalni čoln, čeprav je bila 10 milj stran ladja Californian, ki je Titanicu tudi poslala sporočila o ledenih gorah. V naslednjih urah so bili preživeli rešeni. Carpathia je kraj potopa zapustila ob 8:50 in se napotila proti New Yorku, kamor je prišla 18. aprila. Ko se je izvedelo kakšna je bila izguba življenja, je družba White Star Line poslala ladjo MacKay-Bennett, da bi pripeljala žrtve. Vse skupaj so našli 238 trupel.


[uredi] Zunanje povezave


Ta članek, ki se nanaša na tehnologijo, je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.