Pristajanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Pristajanje je zadnji del poleta letala ali drugega zrakoplova in pomeni vrnitev na tla. To je najzahtevnejši in najbolj kritičen del poleta, saj nepazljivost hitro pripelje do nesreče.

Bistvo pristanka letal je izničenje sile vzgona v trenutku stika s tlemi. Vendar je za uspešen pristanek izrednega pomena tudi pravilno približevanje pristajalni stezi, ki mora biti izvedeno s skrbnim nadziranjem hitrosti leta in hitrosti spuščanja; še posebej v zadnji fazi, ko je letalo tik nad stezo. To se izvaja s pomočjo krmilne palice in ročice za plin, ki pa pri pristanku zamenjata funkciji (pri pristanku se s krmilno palico uravnava hitrost, z ročico za plin pa hitrost spuščanja, kar je ravno obratno kot pri normalnem letu). Da letalo sledi pravilni poti do pristajalne steze skrbi bodisi pilot z opazovanjem steze ali sistem za pristajanje po instrumentih (angleško: ILS).

Tik pred dotikom steze se kot spuščanja zmanjša, zaradi česar pade hitrost in letalo pristane. Potniška letala pri tem zaradi precejšnje mase na ta način ne morejo zavreti dovolj, zato uporabijo t.i. »spojlerje«, ki vnesejo oviro v tok zraka čez krilo, kar ima za posledico zmanjšanje sile vzgona.

Bolj zahtevno je pristajanje v bočnem vetru, kjer mora letalo leteti rahlo proti vetru in se poravnati s stezo tik pred pristankom.

Precej zahtevno je tudi pristajanje na letalonosilkah, kjer mora letalo zadeti pravo mesto na izredno kratki stezi, da ujame eno od žic, ki ga zaustavi. Se pa pristanek na letalonosilki odvija pri višji hitrosti za primer, če pilot zgreši vse žice. V tem primeru ima dovolj hitrosti, da se dvigne in poskusi ponovno.