Slovenska zaveza
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Slovenska zaveza je razširjeno ilegalno predstavništvo predvojnih demokratičnih strank in nekaterih medvojnih aktivističnih skupin, ki je med drugo svetovno vojno v okupirani Sloveniji poskušalo organizirati nekomunističen odpor proti okupatorjem.
Vsebina |
[uredi] Nastanek in razvoj
Slovenska zaveza je nastala v zasedeni Ljubljani konec aprila oz. v začetku maja 1942. Bila je naslednica še ožjega Narodnega odbora, ki je bil improviziran septembra 1941 iz zastopnikov slovenskih vej JRZ (SLS) in JNS (SDS) kot nekaka ljubljanska podružnica tedanjega Slovenskega narodnega odbora v Londonu pod vodstvom ministra Mihe Kreka.
Slovenska zaveza je bila prvotno ustanovljena na pobudo prof. Jakoba Šolarja kot slovenski odziv na poziv begunske vlade kraljevine Jugoslavije v Londonu. Ta vlada je namreč 26. aprila 1942 pozvala vse demokratične odpornike v zasedeni Jugoslaviji, naj se podredijo generalu Draži Mihajloviću kot novemu vojnemu ministru in poveljniku kraljevske vojske v domovini. Za razliko od prejšnjega Narodnega odbora v predstavništvu Slovenske zaveze ni bilo ne dr. Natlačena ne ministra Puclja; zamenjali so ju manj vidni ljudje, kot npr. za JRZ (SLS) Miloš Stare, ljubljanski zaupnik dr. Mihe Kreka. Ker pa so v vedno večji ljudski stiski v Ljubljanski pokrajini pod dvojnimi udarci partizanov in italijanskih represalij kmalu po ustanovitvi Slovenske zaveze vaške straže pritegnile veliko večino mladih mož in fantov v oboroženo samoobrambo, se o Slovenski zavezi takrat ni dosti slišalo.
Do širše zasnove prejšnje Slovenske zaveze je prišlo v začetku leta 1944, ko je bil ustanovljen Slovenski ljudski blok (SLB) kot skupnost vseh krščanskosocialnih skupin, tudi tistih, ki niso delovale v okviru predvojne slovenske veje JRZ in niso bile vključene v prejšnji Narodni odbor.
Sporazum o ustanovitvi SLB so podpisali prof. Mirko Bitenc in Rudolf Smersu za slovensko vejo JRZ, ki je po beograjskem puču konec marca 1941 zopet privzela častitljivo ime SLS; dr. Andrej Gosar in prof. Jakob Šolar za svojo skupino (v kateri je bilo poleg drugih tudi več mlajših starešin Zarje), prof. Pavle Verbic in dr. Ludvik Leskovar za "Mlade intelektualce SLS", večinoma starešine Straže, duhovnik Jožko Krošelj pa za štajersko (begunsko) skupino SLS. Ni povsem jasno, zakaj sta sporazum podpisala tudi Jože Lekan (za KA?) in prelat dr. Franc Lukman (kot nekak neuradni zastopnik ali priča ali opazovalec za škofa?). Tudi aktivne "liberalne" skupine so se združile v širšo Napredno delovno skupnost (NDS), ki je, podobno kot SLB, prav tako imela posebno begunsko skupino štajerskih liberalcev.
Tako sta SLB in NDS v začetku 1944 v Slovenski zavezi ustvarili najširšo slovensko demokratično koalicijo, ki je hotela še enkrat poskušati prepričati OF za skupen slovenski nastop ob pričakovanem prevratu.
Tradicijo te organizacije nadaljuje Nova slovenska zaveza.
[uredi] Glej tudi
- Nacionalna ilegala Slovenske zaveze
[uredi] Viri
- Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija, Ljubljana, 1990.