Cerkveni učitelji
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Cerkveni učitelji so v katoliški cerkvi tisti teologi, ki so Cerkvi prispevali mnogo koristnega, in katerim je papež ali ekumenski koncil priznal v razglasih izjemno učiteljstvo ter veliko svetništvo. Te časti se podelijo zelo redko, vedno pa le posmrtno in po kanonizaciji. Do sedaj še noben ekumenski koncil ni izkoristil svoje pravice razglasiti nekoga za cerkvenega učitelja.
|
Ta članek (oz. del članka) je slogovno neurejen. Pomagajte nam ga urediti. Po končanem delu sporočilo odstranite. |
Prvotno je seznam vključeval le zahodne teologe, kot so sveti Ambrož, Avguštin iz Hipona, Hieronima in papeža Gregorja I., ki so bili razglašeni leta 1298. Vzhodni učitelji, med katere se prištevajo sveti Atanazij, Bazilij, Janez Krizostom in Gregor Nazianški, so bili razglašeni leta 1568, skupaj z Tomažem Akvinskim. Kot zadnji trije učitelji so bile imenovane tri svetnice.
Učiteljska dela se med sabo močno razlikujejo po temi in obiki. Nekateri so pisali pretežno kratka pisma in razprave (npr. Gregor, Ambrož), drugi pa so značilni po mistični teologiji (sveta Katarina Sienska, Janez od Križa). Mnogo učiteljev je napisalo dela v zagovor Cerkvi pred herezijami (Avguštin, Bellarmine). Avguštin je napisal tudi prvo avtobiografijo na svetu - Izpovedi (Confessiones). Bedejeva Cerkvena zgodovina Angležev podaja najboljše podatke o Angliji zgodnjega srednjega veka. Postopoma se teologi v seznam vključili tudi krščanske filozofe Anzelma, Alberta Velikega in Tomaža Akvinskega. Slednji velja za enega največjih srednjeveških mislecev zahodne Evrope. Spisi zgodnjih učiteljev podajajo znotraj zgodnje Cerkve odlično razumevanje teoloških tematik.
[uredi] Seznam cerkvenih učiteljev
Seznam katoliške cerkve navaja naslednjih 33 cerkvenih učiteljev.