Zunajosončni planet

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Infrardeča slika spremenljive zvezde GQ Volka (GQ Lup) (A), okoli katere kroži planet (b) na razdalji približno 20 krat večji kot je razdalja med Jupitrom in našim Soncem, slika ESO.
Povečaj
Infrardeča slika spremenljive zvezde GQ Volka (GQ Lup) (A), okoli katere kroži planet (b) na razdalji približno 20 krat večji kot je razdalja med Jupitrom in našim Soncem, slika ESO.
Umetnikova predstava zunajosončnega planeta Oziris
Povečaj
Umetnikova predstava zunajosončnega planeta Oziris
Umetniška upodobitev pogleda z domnevne lune na zunajosončni planet, ki kroži v tesno zvezanem sistemu treh zvezd
Povečaj
Umetniška upodobitev pogleda z domnevne lune na zunajosončni planet, ki kroži v tesno zvezanem sistemu treh zvezd

Zunajosončni planet (ízvenosónčni planét ali eksoplanét) je planet, ki kroži okoli druge zvezde kot je Sonce in tako pripada drugemu planetnemu sistemu in ne našemu Osončju.

O obstoju zunajosončnih planetov so že dolgo razmišljali, vendar do 90-tih let 20. stoletja niso našli nobenega planeta, ki bi krožil okoli zvezde z glavnega niza. Odkritje zunajosončnih planetov, čeprav je večina odkritih plinskih velikanov, je povečalo odprto vprašanje zunajzemeljskega življenja. Do maja 2005 so odkrili 156 zunajosončnih planetov v 136 planetnih sistemih.

Večina teh planetov je zelo blizu matične zvezde, ki so po večini po astronomskih merilih zelo podobne Soncu. Gre za preprosto dejstvo, da so se astronomi usmerili zgolj na tiste zvezde, ki naj bi imele zelo podobne lastnosti kot naša Zemlja in s tem vsaj malo možnosti, da bi se lahko na nekaterih od njihovih planetov razvilo inteligentno življenje. Ker so ti planeti zelo blizu matičnega sonca, so to razbeljene plinske krogle. Imajo lahko kamnito sredico s primesmi železa in silicija. Ker so zelo blizu matični zvezdi, lahko astronomi v še doglednem času odkrijejo njeno opletanje, ki je v velikostnem razredu nekaj metrov v sekundi, po navadi pa imajo tudi sinhrono tirnico, kar pomeni, da se vrtijo tako, da zvezdi kažejo eno lice. Obstajajo zelo majhne razlike, ki izhajajjo iz dejstva, da so bolj ali manj podobni podatkom o Merkurju in Veneri. Pri našem Merkurju, ki Sonce obkroži v približno 88 dneh, traja njegov dan dlje, kot njegovo leto. Pri Veneri, katere magnetno polje je obrnjeno skoraj za 180 stopinj, pa traja en njen dan 243 zemljinih dni.

Ker kažejo njihovim matičnim zvezdam eno stran, tam vladajo temperature, pri katerih začno izhlapevati kovine v kovinske pare. Pri vseh teh zvezdnih zunajonsončnih planetnih sistemih gre še za eno zanimivost: za vprašanje njihovega nastanka. Ker so bili prvotno zelo daleč od zvezde, so se počasi »selili« in pri tem zaradi plimskih sil raztrgali vse kamnite svetove in se končno ustalili na krožnih tirnicah z majhno izsrednostjo. Čeprav to vprašanje še ni dobro pojasnjeno, obstaja že kar nekaj modelov, kako bi lahko zvezda privlačila te oddaljene svetove. Ko zvezda postane zadostna za stek jedrskih zlivanj, se njena gravitacija močno poveča. Protozvezde pri tem oddajajo v vesoljski prostor curke vroče plazme ob polih. Mogoče gre tudi za vpliv med gibanjem planeta okoli njegove osi in ta proces traja, dokler se vrtenja planeta ne sinhonizira, popolnoma uskladi z lastnim gibanjem.