Biodiverziteta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Deževni gozdovi imajo največjo biodiverziteto ekosistemov na zemlji
Povečaj
Deževni gozdovi imajo največjo biodiverziteto ekosistemov na zemlji

Biodiverziteta ali biološka raznovrstnost je relativno nov pojem, ki so ga prvič uporabili šele leta 1986. Odtlej, še posebej pa po sprejetju konvencije o biološki raznovrstnosti v Rio de Janeiru leta 1992, se je število temeljnih raziskav na tem področju znatno povečalo, vzporedno pa so se zvrstile številne študije o ravnanju z biodiverziteto.

Biodiverziteta omogoča smotrno izrabo bioloških virov (za hrano, farmacevtska sredstva, turizem) in razumevanje pomena posameznih ekosistemov v biosferi. Hkrati pa je védenje o biodiverziteti pomembno, ker daje argumente za učinkovito varstvo narave. Poenostavljeno gledano gre za število različnih vrst organizmov, ki poseljujejo določen prostor in raznolikost ekosistemov nekega območja.

Vsebina

[uredi] Pomen izraza biodiverziteta

Beseda je sestavljenka iz bio (iz grškega bios - življenje) in diverziteta (iz angleške diversity - raznovrstnost). Ustrezen prevod bi bil torej raznovrstnost življenja. V anglosaškem svetu pogosto govorijo o biološki raznovrstnosti (biological diversity), v slovenščini pa nekateri zagovarjajo rabo biotske raznovrstnosti.

[uredi] Hierarhični nivoji biodiverzitete

Diverziteta morskih fosilov med Farenozoikom
Povečaj
Diverziteta morskih fosilov med Farenozoikom
Nenavadna zrna koruze so izbrana, da povečajo diverziteto pridelka z selektivnim gojenjem domače koruze.
Povečaj
Nenavadna zrna koruze so izbrana, da povečajo diverziteto pridelka z selektivnim gojenjem domače koruze.

Biodiverziteta je bogastvo celotne biosfere, ki se odraža v genetski raznovrstnosti organizmov, v različnosti vrst živih bitij in v raznovrstnosti sistemov, ki jih organizmi sestavljajo. Ker je biodiverziteta kompleksna, jo moramo razstaviti na več enot – pri tem izhajamo iz koncepta hierarhične organizacije življenja od molekule do celotne biosfere.

Vrstna diverziteta - Vsaka vrsta živih bitij, ki jo je znanost prepoznala kot samostojno enoto, je označena z dvojnim linejevskim imenom. Od leta 1753, ko je švedski naravoslovec Karl Linne prvič uporabil takšen sistem poimenovanja, se je nabralo več kot milijon in pol vrstnih imen. Vrstna diverziteta po Zemlji ni enakomerno razporejena. Za nekatera območja je značilna posebno velika koncentracija vrst. Takšnim območjem pravimo vroče točke biodiverzitete. Vrstno diverziteto izražamo kot število vrst na enoto površine.

Genetska diverziteta – Vsako živo bitje nosi v svoji DNK informacije, ki ga določjo kot posameznika (barva, vedenjski odziv, ....). Segmentu DNK, ki kodira določeno lastnost pravimo gen.

Ekosistemska diverziteta – organizmi, ki medsebojno vplivajo drug na drugega, skupaj s fizičnim okoljem tvorijo ekosistem. Živa bitja zunaj ekosistemov ne morejo preživeti. Če uničimo ekosistem, bodo propadle tudi vrste. Če uničujemo vrste, ki gradijo ekosistem, s tem uničimo tudi sam ekosistem.

[uredi] Stanje raziskanosti biodiverzitete

Aristotel (3.stol.pr.n.š.) v svojih delih omenja 520 živalskih vrst, Linne (18.stol) jih navaja nekaj čez 4000. Danes se ocene o številu različnih vrst organizmov razhajajo – prevladuje mnenje, da je znanih in opisanih vrst okoli 2 miljona. Ocenjujejo, da živi na Zemlji še od 4 do 12 miljonov neodkritih in neopisanih vrst.

V Sloveniji smo doslej določili okrog 24.000 vrst živih bitij, natančna opredelitev števila za zdaj še ni mogoča. Številčne ocene vseh potencialnih vrst pri nas pa se gibljejo med 50.000 in 120.000. Slovenija je torej dokaj slabo raziskana. Domači strokovnjaki se ukvarjajo s skupinami živih bitij, ki obsegajo slabo polovico pri nas živečih vrst. O praživalih in nekaterih skupinah mnogoceličnih živali (o številčno bogatih skupinah žuželk npr. dvokrilcev) praktično nimamo podatkov. Z raziskavami rastlin in vegetacije je nekoliko boljše, najslabše stanje pa je v raziskavah bakterij in gliv. Kljub slabi raziskanosti pa do sedaj zbrani podatki pričajo o izjemni biotski pestrosti Slovenije.

[uredi] Vidiki ogroženosti biodiverzitete

Osnovni vzrok za propadanje biodiverzitete je hitra demografska rast človeške populacije, ki potrebuje vedno več dobrin. Človeštvo posega v okolje, spreminja in uničuje obstoječe ekosisteme, ki zato vse bolj izgubljajo biodiverziteto. Izginjanje vrst je povezano z manjšanjem raznovrstnosti ekosistemov, pomembnejši dejavniki pa so:

  • Uničevanje naravnih bivališč - širjenje urbanih naselij.
  • Fragmentacija ekosistemov, ki povzroča motnje v inter- in intraspecifičnih razmerjih - gradnja cest.
  • Parcialni posegi v življenjsko okolje.
  • Vnos alohtonih vrst - intenzivno monokulturno kmetijstvo in gozdarstvo.
  • Prekomerno izkoriščanje vrst, npr. lov ali nabiranje.
  • Onesnaževanje okolja - zraka, tal in vode z odplakami, izpuhi, pesticidi, umetnimi gnojili...

[uredi] Izumiranje, ki ga povzroča človek

Na začetku človekovega vzpona, je bil glavni razlog za povečano izumiranje neposreden lov. Kasneje so eksotične vrste, ki jih je v novo okolje zanesel človek, vzpostavile z avtohtonimi živimi bitji nove biotske povezave, ki so pripeljale do izumiranja slednjih. Danes je glavni vidik izumiranja globalno poseganje v biosfero, ki ima za posledico nazadovanje in uničenje ekosistemov velikih razsežnosti.

Izumiranje vrst ni proces značilen samo za današnje čase. Znanstveniki ocenjujejo, da danes živi le 1% vseh vrst, ki so se zvrstile skozi zemeljsko zgodovino. Zgodilo se je najmanj pet velikih biotskih katastrof - veliko izumiranje vrst v razmeroma kratkem časovnem obdobju. Vsaka od njih pa je povzročila tudi nov evolucijski razvoj. V zadnjem obdobju, s pojavim človeka, pa se je tempo izumiranja tudi do tisočkrat povečalo. 22.500 že znanih živalskih in rastlinskih vrst je na robu izumrtja, nekatere pa bodo izumrle, še preden jih bomo odkrili. Tudi v Sloveniji je stanje zaskrbljujoče. V seznam ogroženih živali je vključenih 45% vrst. Stanje pri rastlinah je nekoliko ugodnejše, ogroženih je okoli 19% vrst.

[uredi] Nazadovanje in izguba habitatov

Habitat je okolje z živo in neživo naravo, v kateri živi osebek, populacija, vrsta ali skupina vrst. Pod ekosistem pa razumemo skupino organizmov v njihovem neživem okolju. Nazadovanje habitata je proces, ki zmanjšuje kakovost habitata. Če habitat za nadaljnji obstoj vrste ni primeren, pa govorimo o izgubi habitata. Kadar se spremeni kakovost večjega števila habitatov, lahko govorimo o nazadovanju ekosistema oz. o izgubi ekosistema. Eden glavnih vzrokov upadanja biodiverzitete zaradi izgube ekosistemov je uničevanje gozdov. Proces dosega najhujši obseg na območju tropskega deževnega gozda. Vsako leto izgubimo 150.000m² teh gozdov.

Ekosistem Prvotna površina (km²) % preostale površine
Severna Amerika visokotravnata prerija 1,430.000 1
Šri Lanka bodičasto grmičevja 19.000 25
Velika Britanija resave 1.432 27
Primeri izgube negozdnih ekosistemov zaradi človekove dejavnosti.

[uredi] Onesnaževanje

Učinki onesnaževanja so lahko neposredni, v nekaterih primerih pa nastopijo šele po določenem času, ko dosežejo strupeni učinek zaradi akumulacije. Povečana smrtnost je najočitnejši kazalec onesnaževanja. Drugi kazalci onesnaženja je padec odpornosti, dovzetnost za bolezni in zajedavce, zmanjšanje natalitete, presnovne motnje, itd. Prizadeta populacija postaja manj uspešna in njena gostota začne padati.

[uredi] Mehanizmi vzdrževanja biodiverzitete z naravovarstvenimi ukrepi

Ohranjanje biotske raznovrstnosti pomeni ohranitev znanih in še ne prepoznavnih naravnih virov, pomeni prizadevanje za zaustavitev propadanja prizadetih območij. Raznolikost živega sveta ni proizvod človeka, ampak evolucije Zemlje njeno ohranjanje pa je nacionalna in kulturna obveza vsakega posameznika, naroda in človeštva.

Za ohranjanje biotske raznovrstnosti sta na splošno možna dva pristopa:

  • varovanje preostankov naravne raznovrstnosti v svetovnih naravnih rezervatih
  • obnavljanje (renaturacija) opustošenih območij

[uredi] Ohranjanje biotske raznovrstnosti z ohranjanjem habitatnih tipov in habitatov vrst

S spremljanjem stanja v naravi je ugotovljeno, da so nekatere vrste in populacije bolj ogrožene od drugih. Kadar želimo ohranjati biotsko raznovrstnost, takšnim populacijam in vrstam posvečamo svetovno pozornost. Navedene so v rdečem seznamu svetovno ogroženih vrst, ki ga vodi Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN). Države oziroma skupnosti držav (npr. EU) so odgovorne za ohranjanje biotske raznovrstnosti na svojem ozemlju in za trajnostno rabo svojih bioloških virov. Zato morajo prednostno usmeriti pozornost na te populacije in vrste na svojem ozemlju, pa tudi na populacije in vrste, ki so ogrožene na ravni celine oziroma države. Temelje za določitev teh vrst postavlja varstvena biologija.

[uredi] Varstvo naravnih vrednot

Cilj sistema varstva naravnih vrednot je ohranitev lastnosti, zaradi katerih je del narave postal naravna vrednota. Poleg tega se varuje naravne procese, ki te lastnosti vzpostavljajo in ohranjajo, cilj varstva pa je tudi vzpostavljanje razmer za obnovitev degradiranih naravnih vrednot.

[uredi] Ohranjanje biotske raznovrstnosti z varovanjem vrst

Varovanje vrst je potrebno predvsem, kadar so te ogrožene zaradi odvzema iz narave ali vznemirjanje v kritičnih življenjskih obdobjih (razmnoževanje, vzreja mladičev, hibernacija in selitev). Odvzem iz narave je praviloma povezan z rabo vrste (npr. nabiranje, lov ali ribolov) ali drugih vrst s podobnimi življenjskimi navadami (npr. stranski ulov pri morskem ribolovu, lov z vrstno neselektivnimi sredstvi – pasti) in preprečevanjem škode. Velika večina vrst večino leta ni posebej občutljiva za vznemirjanje. Izjema so predvsem nekateri večji sesalci in nekatere skupine ptic (npr. ujede, sove, divji petelin), in to v določenih prej naštetih obdobjih.

Številne prostoživeče živalske in rastlinske vrste so v svetu ogrožene tudi zaradi njihovega pretiranega izkoriščanja v mednarodni trgovini. V svetu dosega trgovanje z živalmi in rastlinami vrednost več deset milijard USD na leto.

[uredi] Glej tudi

[uredi] Zunanje povezave