Slovenska vojna partizanska bolnica Franja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Slovenska vojna partizanska bolnica Franja (kratica SVPB-F; 536 m) je bila bolnica, ki je med 2. svetovno vojno v letih 1943 do 1945 delovala v Dolenjih Novakih pri Cerknem v težko dostopni soteski Pasice. Imenuje se po dr. Franji Bojc Bidovec, zdravnici te bolnice. Zgrajena je bila za zdravljenje ranjencev in težjih bolnikov na območju 9. korpusa slovenske partizanske vojske. Bolnica je bila organizirana v več manjših oddelkov v ožji in širši okolici, v času delovanja se je v njej zdravilo okoli 1000 borcev. V Sloveniji je bilo še okoli 120 vojnih bolnic, ki so bile izvrstno skrite v raznih jamah, kotlinah, gozdovih in grapah.

Pregled objektov
Povečaj
Pregled objektov

V spomin na bolnišnico se vsakoletno odvija kolesarski maraton Franja, ki se začne in konča v Ljubljani.

Vsebina

[uredi] Objekti

Objekti na področju bolnišnice so označeni s številkami, nekateri izmed njih služijo le oskrbi:

  1. Soba za ranjence in bunker
  2. Izolirnica
  3. Operacijska soba
  4. Soba za zdravnike
  5. Rentgen
  6. Shramba za nosila
  7. Kuhinja
  8. Soba za ranjence in jedilnica
  9. Soba za ranjence, skladišče in mizarska delavnica
  10. Soba za osebje
  11. Kopalnica in pralnica
  12. Invalidski dom
  13. .
  14. Električna centrala
  15. Objekt za zakopavanje udov
  16. Bunker nad sotesko Pasice

[uredi] Zgodovina

Bolnica Franja je prvič začela delovati 23. decembra 1943, ko je prejela v oskrbo 7 ranjencev. Aprila 1944 so nemške patrulje prvič napadle bolnico, ranjenci in osebje se je umaknilo, vendar se po le nekaj mesecih ponovno naselilo. Po napadu je delovala vse do osvoboditve, čeprav je bila med tem (24. marca 1945) ponovno napadena. 5. maja 1945 so ranjenci in osebje zapustili bolnico in sotesko - od tega časa dalje služi kot turistična atrakcija. Bolnica Franja je ena redkih dobro ohranjenih partizanskih bolnic iz časa 2. svetovne vojne v Sloveniji. Zasluge za nemoteno obratovanje bolnice gredo vaščanom, ki so pridno skrivali bolnico pred okupatorji ter nosili hrano (kuhinja je bila zadnja zgrajena baraka v bolnici). Ranjencem so pred potjo v bolnico zavezali oči, da bi kasneje ob morebitnem mučenju okupatorjev ne mogli izdati podatkov o lokaciji. Graditelji bolnice so sprva načrtovali le nekaj barak, izkazalo pa se je, da so bile potrebe oskrbe ranjencev mnogo večje. Vsakič ko so se odpravili po poti do bolnice so za sabo vedno »razmetali« in s tem zakrili sledi. Večina poti v Franjo pa teče ob potoku Čerinščica.

Bolnico je sestavljalo 13 barak, ki pa niso bile enako velike in seveda niso služile enakemu namenu. Imeli so več sob za ranjence, sobo za zdravnike, sobo za osebje, invalidski dom, sobo za komisarje, kopalnico, mizarsko delavnico, operacijsko sobo, izolirnico, kuhinjo (zadnja soba), sobo za rentgen itd. V vsaki sobi so bila nosila in peč.

Amputirane telesne ude (roke, noge, prste) so vkopali v jamo, mrtve ljudi pa so v preprostih krstah pokopali, poleg njih so v krsto položili steklenico s podatki (ime, priimek, morda tudi datum rojstva in smrti ter vzrok smrti). Kasneje so jih pokopali na vaškem pokopališču. V bolnici so izdajali tudi svoje glasilo Bolniški list. Čeprav je bolnica Franja slovenska vojna bolnica, so se v njej zdravili tudi Italijani, Francozi, Rusi, Poljaki, dva Američana in en Avstrijec, kar izpričuje spoštovanje Ženevske konvencije, saj so bili (vsaj v tistem času) Italijani in Avstrijci zavezniki Nemcev. 52 let po vojni, t.j. leta 1997, je Ameriško združenje letalcev-vojnih veteranov podelilo Partizanski bolnici Franja priznanje za pomoč in zdravljenje njihovega člana Harolda Adamsa.

[uredi] Galerija

[uredi] Glej tudi

  • Slovenska vojna partizanska bolnica Pavla

[uredi] Zunanje povezave