Wikizvor hrwikisource https://hr.wikisource.org/wiki/Glavna_stranica MediaWiki 1.47.0-wmf.16 first-letter Mediji Posebno Razgovor Suradnik Razgovor sa suradnikom Wikizvor Razgovor o Wikizvoru Datoteka Razgovor o datoteci MediaWiki MediaWiki razgovor Predložak Razgovor o predlošku Pomoć Razgovor o pomoći Kategorija Razgovor o kategoriji Autor Razgovor o autoru Stranica Razgovor o stranici Sadržaj Razgovor o sadržaju TimedText TimedText talk Modul Razgovor o modulu Event Event talk 0 4085 63487 40463 2026-08-19T19:41:53Z Coronus Tenebrosius 7277 63487 wikitext text/x-wiki *[[Mučeća ljubav]] *[[Divojka krčmarka zna volit junaka]] *[[Srića daje kaj misal ze zgaje]] *[[Cvitja razmišljenje i žalosno protuženje]] [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Hrvatsko 17. stoljeće]] 93cvu1qa4mzepq8tl547dzywas290py 63500 63487 2026-08-19T20:51:12Z Coronus Tenebrosius 7277 63500 wikitext text/x-wiki *[[Mučeća ljubav]] *[[Divojka krčmarka zna volit junaka]] *[[Srića daje kaj misal ze zgaje]] *[[Cvitja razmišljenje i žalosno protuženje]] [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Hrvatsko 17. stoljeće]] [[Kategorija:Fran Krsto Frankopan]] 4rj8s8bv3ibec0ovupy57ocn823dz45 0 16096 63494 51625 2026-08-19T20:21:49Z Coronus Tenebrosius 7277 63494 wikitext text/x-wiki {{ zaglavlje |prethodni = |sljedeći = |naslov = {{IMESTRANICE}} |odjeljak = |autor = Fran Krsto Frankapan |prevoditelj = |bilješke = }} {{Poezija| Gartlic za čas kratiti, v kojem cvitja vsakojačkih popivak nahode se. Ako bude komu drago va njem prošetat ter cvit sebi povoljan najde, slobodno naj utergne, al s korenom ne istergne. Ako bi cviti magajnasti bili ter dostojno ne izacvali, nimaj zamirit, ar moja meštrija ni vertlarija. K tomu za sadit cvitja triba je vrime povoljno, serce zadovoljno. Ovi pako gartlic je zasađen v oblačnih dnevih, v urah nesričnih, sercem turobnim, mislih nepriličnih. Zato ki Apola dično nasliduje, naj z mudrostjom svojom mene ispričuje; pače drago prosim, kaj najde neugodno, da zbriše, kaj štima potribno, pri[pi]še. Želim sriča da ti rabi, al z mene se ne spozabi, tvoj sluga, prijatelj DITELINA. Dragi prijatelj, poklon i pozdravlenje Prosim, naj se čudit da priprosta Ditelina od tako plemenita cvita lipote i ljubavi spominak činiti podstupujem. Znam dobro, kak god ni dopuščeno (zbog orla slavna) z naturalskim okom svitlost velikoga planete čversto razmišljati, tako i meni z mlahavim mojim percom diku i dostojnost prezmožna Kupida ne b' slobodno pisati. Vimdar buduč vridnim i nevridnim dano hasan i kripost sunčenu uživat, naj i meni prez zamire bude od lipote i ljubavi konči spominat. Ako u versih Apola mudrost i meštriju ne najdeš, neg listor občinske riči, ne hudaj zato, ar pelda Ikaruša je me oplašila, koji, hotivši previsoko litat, moral je iz višine u morsku glubinu nevoljno pondriti. Zato volih na sridnjem putu ostat, da znam kaj govorim i drugi razumit me more. Ni vertla gospockoga, s tim lipše nakinčena, v kojim ne bi rasla haluga i trava vsakojaka. Tako i va 'vom gartlicu nahodit je med cvitjem hudobne i koristne trave: zato opominam, ruka plemenita, naj prez rukavice po cvit posigati, ar se lahko na koprivu moreš namirit; drugač jada al čemera, ki bi zdravju škodil, ni bojati, samo kad opeče, da kožica malo začerlenjiva. Al za to ne maraj, hočeš konči znati za travu povidat. Vim bol ka od želje dojde prez rizika lahko projde! Zbogom. [1] CEFIRUŠ KAK FLORI ZRUČA PROTULITJE, FLORA DITELINI ZAUFUJE CVITJE Boreaš nemilni uzimlje proščenje; godine ter snigi, vitri jadoviti hudobnosti svojoj čine zaveršenje, moraju prik volje svitu ugoditi. Cefiruš nasladni gospodar postaje, z ljubeznostjom svojom, oh, kuliku radost nevoljnom stvorenju najednuč pridaje, vsu turobnost pervu preminjuje v dragost. Jur slavičak dragi milo se glasuje, ninfe i pastiri diple razigruju, jelen po dubravi veselo pasuje, polja, loze, zdenci znovinom zgizduju. Al verh vsega Flora, nad cvitjem božica, kak je vertle svoje dično nakinčila: okol naokolo rumeni rožica, tulipe, narcize posred razredila! Hijacint i naglic, v strankah postavljeni, lilije, jalzamin za vadlju cvatuju; dragoljub, zvončaci, gusto zasađeni, violice vsake venac izveršuju. Va ta gartlic Flora ljubleno poziva vsako drago serce načas prošetati, Ditelina pako verno obečiva troježljivu ljubav dostojno skazati. [2] OD SRIČE NESTALNOSTI Pravo jesu priđi znali izmisliti, da je sriča slipa htili nazvistiti, ar ona ne gleda nit prava nit kriva, još manje razštima vridna il nevridna. Vije se u kolu kot kača hudobna, vred zna obradovat, učinit turobna; sad jedna ispelja u mesto najviše, sad druga postavi pod vsima najniže. Oh, neverna sriča, nejednaka reda, vnoga dobra daješ i prevzimleš vreda; s tvojom se stalnostjom nigdor hvalit neče, ar ufanje vsaka prehiniti hoče! Nut kako iz ništar podigne človika, od priprosta roda učini velika, poda njemu razum, diku i gospocstvo, zlata, srebra dosta, batrivo junačstvo. Nazlobnike svoje oblada prez truda, proštimanja vnoga zadobi povsuda; nigdor mu se ne smi na lice kazati, neprijazan svoju očito nazvati. Kud godre oberne, vse mu se pridaje, u harcu ter boju oružje podaje; činenje njegovo povsud je hvaleno, da sam ne zna kako to ime dobleno. Ali kada štima verh vsih glas raztriti i veliko dobro u stalnosti vžiti, onda svoje kolo nesriča oberne, velik nastor svita oni čas naverne. Ku si pervo imal nezgovornu radost, povekšanu daj[e] sada tebi žalost; gospocstvo, junačstvo, diku i razumnost najednuč potamni ta svicka čalarnost. Gospoda prezmožna, ka ti v rodu bihu, ruke, halju tvoju celovati htihu, sad te ne spoznaju za vridna ljubiti, a kamo dostojna za pravo služiti. Prijatelje vnoge ke si znal spraviti štimajuč si verne u potribi biti: odvergli se jesu od ljubavi tvoje, nit več ne promisle na prisege svoje. Kim si dobra včinil i hotil ljubiti, s tobom obitahu živit i umriti: nete se sad na te pravo ogledati nit u vernoj službi pravično obstati. Grade i dvorove ke si pervo ladal, z opravom gospocskom konje bisne jahal, sablje okovane dično g boku pasal i viteštvo tvoje na mejdanu kazal: vse ti je prevzela nesriča hudobna, još i žitku tvomu postala nazlobna; ništar ti ne osta neg čemer i žalost ter nevolju moraš terpit za nasladnost. Ovo ti, o svite, od sriče himbenost, u kratkom vrimenu prečudna nestalnost: ako danas imaš dobro i veselje, jutra milo plačeš ime i poštenje. Finis. [3] ZMOŽNOST SRIČE K SUNCU SPODOBLENA Ki pravo razmisli nature zmožnosti, tulikaj vrimena njegove čudnosti, tomu ni potribno u dobru zgizditi nit prišastnoj sriči zavsima zdvojiti; ar i samo sunce u svojoj svitlosti od oblakov mora podnašat tamnosti, gda zmišani vitri u jedno shajaju, po vedromu nebu nemilo zastaju. Jedan drugom neče mesto valovati, u naglosti svojoj ništar odpuščati, neg razajti mora vsa lipa vedrina, u oka magnutje postati škurina. I to ni zadosta, neg moraš viditi okol naokolo prestrašno germiti, prez mire i broja odurno bliskanje, nigda doletiti ogneno triskanje. Vihri ne smajnkuju vse nevoljno zvirje ganut iz počinka i ptičneno gnizdje, još i ljudem kvara buduje v letini, ko ne more vujti tuči i godini. Onda strah, nevolja bantuje vsakoga, Bogu preporučat čini nemarnoga. Al ni toga dugo, vrime razhajuje, kolobar sunčeni bolje nazvistuje; ar ni moči sunce tako potamniti da b' svitlostjom svojom ne moglo svititi: akoprem ku vuru zakrito prebiva, zatim vekšu jakost neg prija dobiva. Oh, kuliku radost, kuliko veselje v sercu svojem čuti vse živo stvorenje kad vitri razajdu, triskanje prestane, a žarkimi traki vse svitlo postane. Ravno tako morem srična prispodobit koga jad i nazlob nigda zna obborit da se mora podat u svojoj zmožnosti i preterpit oblak hude čalarnosti. Onda mu ne prudi Šamšonova jakost niti Šalamona nezgovorna mudrost; man je Alekšandra prezmožno gospocstvo ili Darijuša veliko bogatstvo. Navale tad vitri z jadnim govorenjem, zatim germlavine s krivim svidočenjem, bliskanje povsuda strašnim ogovorom, triskavine guste s čemernim progonom. Prijatelje vidit ni mu dopuščeno, z rodbinom zastati zavsima skračeno; nigdir ne zna najti pravo smilovanje, a kamo spoznati vridno proštimanje. Kad jur štima nebog u zlu izdvojiti, nastore, sramote ne moč preboliti, al nut svitlost sunca, rekoh, dobre sriče, ona stira tamnost, ova pak teškoče. Oh, sriča ljublena, oh, stokrat blažena, ti si človičanstvu na pomoč stvorena; vsaki u nevolji tebi se utiče, u veselju pako još bolje primiče. Akoprem kot suncu nigda t' je merčati, da s tim činiš svitlost neg jače sijati; potom ne zgubivaš naturalsku vridnost, pače tad dobivaš povekšanu kripost. Nigda ti prepuščaš človika terpiti, ali potom ne daš zavsima zdvojiti; daš ga potlačiti, al ne daš zaterti, kad štimaju mertva, digneš ga od smerti. Vred znaš oprostiti nevoljno sužajnstvo, batrivo suzderžat čemerno progonstvo; što je kvara bilo, z duplom ga naplačaš, proti hudobnosti prezmožno ojačaš. Vsaku žalost vreda od serca protiraš, jad, nazlob, čalarnost batrivo zatiraš; diku i gospocstvo činiš vred spraviti, glas, ime, poštenje još veče dobiti. Al verh vsega štimam največe veselje kad nesričan more spunit si želenje: verhu zatočnikov oblast zadobiti, suprotivne svoje pod noge spraviti. Nut kako zna sriča to lipo speljati: proštimanje tvoje čini vred valjati, ku si pervo imal pri drugih nemilost, povekšanu daje poglavničku milost; ki su pervo bili največ suprotivni, ti se sad skazuju nazopet ponizni; ki su šetovali na tvoje skončanje, sada potribuju milo smilovanje. Ada, sriča draga, gdo te more zdičit, po vridnosti tvojoj zadovoljno zvišit? Zato ja henjujem, drugomu izručam, u milošču tvoju sebe preporučam. [4] SRIČU VSAKI IŠČE Nut poglejte kako sriču človičanski ljudi išču: ki z navukom med knigami, ki z oružjem med vojskami; ki u dvoru prislužujuč, z neistinom prilizujuč, drugim na zlo potverduju, što je krivo potribuju. Ali sriča je bižeča, malo kadi obstoječa, vsi ju žele, nasliduju, retki pako dostiguju. [5] ZORNICA NASLADNA Škuri mraki ti prohode, svitli tragi jur dohode od Danice, bele zvizde, koju zora nasliduje, žarko sunce prebližuje, dati radost i veselje. Ali vila gdi prebiva, v mehkom perju još počiva telo svoje prec nasladno, koga lipost i dostojnost ima k suncu vsu spodobnost, mertve stvari oživiti. Pojdem milo zdihavati, ljubi dragoj nazivati dobro jutro, dobro zdravje. Stani, stani, serce moje, lipe oči otvor tvoje, na me poglej milostivo ki oddavna prez pomoči nemiloma suze toči moleč, proseč tvoj' milošču. Z ufanjem se jesam hranil, z poniznostjom vazdar rabil vernu službu dat spoznati. Primi, vila, prošnju moju, ne skrati mi ljubav tvoju, da zdvojeno ne poginem. Z jednom ričjom moreš dati da se sričan hoču zvati, za te telo aldovati. Na to j' milo progledala, z dragim lišcem nasmijala sama sobom govoreči: Je li ogajn prez plamena ili serce iz kamena u stvorenju telovnomu? Kaplja kamen još prebije kad z višine doli lije svojim gustim opadanjem. Ni li vsakom dopuščeno, komu j' drugač odsujeno, gdi se najde dobro vžiti? Nato pojdoh približati, sam u sebi razmišljati: ki ne vaga, nima blaga. Naturalsko je mišlenje, človičansko je činenje: drago iskat tovaruštvo. [6] VZIMANJE DOBRE NOČI Nut dneva svitlosti, kako vred prohaja, nočna pako tamnost preberzo dohaja; jur je sunce na zapadu, jasan misec na izhodu, zvizde svitaju. Jur doba dohodi konak preminiti, tovaruštvo drago morat ostaviti, koga vridnost i dostojnost zadovoljno zreči ni moč niti zdičiti. Ako sam ti preveč zabavi učinil, z mojim govorenjem morebit zamiril, prosim, vila, tvoju lipost da ne primeš u nemilost moje pregrihe. Oh, na što je dobro neg mal čas terpeče, il veselje koje v žalost premineče? Al kada je tak stvoreno, od zle sriče odsujeno vsakom terpiti, moram i ja žalost tu sada podjeti ter od tebe, vila, proščenje vazeti. Kak se teško duša dili kad od tela smert ju sili druga zgubiti, onak mi postaje od tebe odhajat, lipa razgovora prik volje ostavljat, dok te, duša, zopet vidim, ruke tvoje milo ljubim verno dvoreči. Vidim da ni moči dneva zaderžati il škurinu nočnu duglje zapačati; zato, vila, zbogom ostaj, v Božjem miru ti počivaj telo nasladno! Bog ti daj vse dobro ovu noč sanjati i prišastno jutro povoljno valjati, ko bi tebe veselilo, drage glase donosilo, sercu radosti. Zbogom, duša, zbogom, predrago veselje, vsemu momu dobru jedino živlenje, listor z mene ne pozabi, vernom slugi ne zabrani tvoje milošče! [7] SRIČNO U LJUBAVI PRIGOĐENJE Jošče mi zora ne zabili niti sunašce ne presvitli, vidih divojku gizdavu cvitje beruči batrivu. Nje černe oči svitaju, kot sokol-ptici igraju; lišca rumena bliščahu, spodobno rožam cvat'jahu. Serce začutih hrabreno od nje lipote ranjeno, ne mogoh dalje zmagati, plamen goruči tajati. Ja ju pozdravih ljubleno ter se naklonih vmiljeno; skupa se bismo zastali, ruke na zdravju podali. Pojdem potiho govoriti: nimaj mi, vila, zamiriti da te na miru sbantujem, ljubav od serca očitujem. Koje mi, prosim, ne zverži, neg svomu sercu ti priveži; ter mu ne skrati živiti, z miloščom pravom hraniti. Ovo ti viru zavdajem, serce i telo aldujem, pravično ču te služiti, lipoti tvojoj dvoriti. Listor naj druga ljubiti, nit moj[u] službu odduriti; serce himbeno ne hrani, čistu mi ljubav ne zabrani. Nato je milo zdahnula, desnu mi ruku ponudila, koju ponizno celovah, serce si kruto obradovah. Skupa pojdosmo šetati, lozu zelenu pohajati, polag studenca počivati, draga spominka vživati. Oh, gdo bi mogal spisati kako je lipo bivati v letnoj vručini pod hladom, z ljubom predragom na samom. Je li mi takva nasladnost, koja premaže ljubeznost gdi se dva serca zastanu, dvi tela jedno postanu? To se je tako zgodilo, biti če i prija je bilo; moje mi serce naj počiva gdi se sad pjesam popiva. [8] TERPLENJE U LJUBAVI Tužno moje serce tako je stvoreno, od ljube nemile njemu odlučeno, da užit ne more od meda slatkosti gdi mu od pelina ne vmiša žuhkosti. Što mu sada vrime ufanja donaša, to u malom hipu nazopet odnaša; ne more počinka jedan čas imati, tulikaj nemira mora vdil spoznati. Kada smertjom štima vse zlo doveršiti, kako fenikš ptica mora spet roditi! S tim li hočeš, vila, sebe radovati da kot metul k sviči moram šetovati? Ako jednuč na me pogledaš ljubleno, u oka magnutje postaje čemerno; sada riči daješ pune ljubeznosti, pravo ne zgovoriš, da su nemilosti. Ada moram v sebi to zlo podnašati, žuhkost i nasladnost ujedno kušati, ter dosad ne morem pravo razibrati je l' veselje veče ili žalost znati. Ar dobra uživuč, strah me izkončuje, a terpeč nevolju, ufanje hranjuje; u plamenu sideč, bojim se zmer[z]nuti, a pod ledom buduč, nemilo sgoriti. Zato, vila draga, z Bogom te zaklinjam, iz pravoga serca na pomoč zazivljam, da se ti smiluješ mojemu terplenju il odlučiš konac tužnomu živlenju! [9] UFANJA KRIPOST Dojdi, oh, dojdi, ufanje, jedino moje zderžanje, ti jesi prava nasladnost koja premaže terplivost, u tebi biva živlenje, vsakoga serca veselje! Akoprem sriča neverna nigda postane čemerna, tugu, nevolju povekšati, vsake radosti izkončati, ti vindar jesi, ufanje, serca mojega zderžanje! Ako iz vile očiju triski nemili shodiju, s kimi zna ljuto raniti, serce ljubleno mučiti: ti vindar jesi, ufanje, jedino moje zderžanje! Ako ni moč zahvalnosti spoznat od ljube milosti, nego se tverda skazuje, ob mojoj tugi raduje: potom je vindar ufanje serca mojega zderžanje! Akoprem momu zazivanju, prez broja suz prolivanju bude tverđa od kamena, a nemilnija od plamena: potom je vindar ufanje, oh, moga serca zderžanje! More me vila mraziti, ja ju vim hoču ljubiti; ak joj ni drago smiliti, potom ja neču zdvojiti: dokle god živim, ufanje je moga serca zderžanje! Dojdi, oh, dojdi, ufanje, vsega stvorenja zderžanje, serce ljubleno pohodi, od njega več ne odhodi, naj spozna tvoje milosti i nezgovorne kriposti. [10] VERH LJUBE LIPOSTI RADOST Oh, veselju momu ti uzrok jedini, kako sercu tvomu drago more biti da lipotu tvoju vsim nam očituje sam bog od ljubavi, ovak izvišuje! More li gdo reči da kinča dragoga skratilo t' je nebo što god ma lipoga, kada sama Venuš mora valovati od tebe vsu diku, ljubeznost imati? Oči tvoje k suncu štimam prispodobne, ko vse stvari živi, okripi turobne; milo tvoje lišce pravo j' protulitje, v kojem lipost, dragost vsaka nahodit je. A vustnice drage kako ču zdičiti? Klariš i rubinti mogu se zakriti; biser z alabaštrom malu ima belost, proma tvojim zubi postaju neg tamnost. Blažen komu j' serce od tebe ranjeno il z močjom ljubavi slatko začareno, more se ta sričan med ljudi deržati, u vsem zadovoljan, sigur nazivati. Hvalim onom dnevu gda sam se narodil i za volju tvoju ljubleno obbolil; prija hoču sebe moči odduriti nego, draga duša, s tebe pozabiti. Bar neg zna slobodno vse živo stvorenje da s tobom, u tebi je moje živlenje; veselja ja nimam prez tvoje radosti nit čutim nasladnost prez tvoje dragosti. S tim ti bile ruke ponizno celujem, dušu, telo, serce navike aldujem, ništar nimam, vila, u mojoj zmožnosti ko b' me veselilo kak tvoje milosti. Ravno kako jesi v liposti kraljica, med travom ovelom prelipa rožica: hoču sluge tvoje nadajt u vernosti, skradnju kaplju za te stočit u stalnosti! [11] ŽELNO SMILOVANJE OD LJUBE Češ li, Kloriš, moč terpiti, sercu svomu oddoliti, ti jedina uzrok biti tak zdvojenoj mojoj smerti? S čim ja bolje zdihavanjem štimam tebe namoliti, vnogim suznim prolivanjem serce tvoje ukrotiti, s tim ti veča je nasladnost muke moje nabrajati, osebujnu kažeš radost rane moje ponavljati. Ali, draga, što ti prudi tak nemilo baratati: ki te pravo čisto ljubi za vsim sercem zamitati? More l' biti kaj dražega neg povoljno dragoj služit, a izmislit kaj težega neg ljubavi ne moč užit? Deh, smiluj se, poglej na me z dragim okom milostivo, ili z ričjom daj mi ufanje, bit če serce vse batrivo. Ako l' pako smilovanje najt pri tebi ni ufati, niti od serca zazivanje pravi najam kad dostati, bud mi konči dopuščeno jednuč lišce celovati, onda hoču rad veselo dneve moje dokončati. [12] OKORNOST KUPIDA Oh, Kupido, razbojnik neverni, vsevdil veče postaješ čemerni, rad bih pravo od tebe ziznati, misal tvoju jur jednuč spoznati. Što ti prudi takova himbenost da si štimaš osebujnu radost vsako serce nevoljno mučiti ko ne more lipotu mraziti? Zašto daješ, prelipo stvorenje, ljubeznivim batrivo ufanje, kad hamišno nečeš dopustiti da b' se moglo u veselju vžiti? Koju ljubim, ta me odurava, serca moga vernost ne spoznava; još kada me zavsim izkončuje, tugu moju s tim manje veruje. Da bih mogal neg moje terplenje s plačem zveršit i tužno živlenje, bih u suze preobernul plamen da b' se moral umehčati kamen. Al kada je tako narojeno, nevernomu Kupidu sujeno, da ne prudi ništar zdihavanje nit je pri njem najti smilovanje, zaman mi je milošču ufati, tugam mojim konac zazivati. Naj mu bude spunjeno hotenje, služba moja ljubi na poštenje. [13] STALNOST SLUŽBE Kako morski slapi pretverdu pečinu z gustim udaranjem ne mogu vmehčati, tako iz očiju suz mojih godinu tvoja, Klori, tverdnost niš ne da valjati. Kak je serce tvoje čversto zamerzneno i s čim veču k meni skazuješ himbenost, tak je z ognjem moje gusto obteršeno, s tim ja bolju hranim proma tebi vernost. S čim ja batrivije gotov sam terpiti, s tim manje pri tebi vidim smilovanje; ako kada ufam milošču dobiti, serditim pogledom činiš mi spoznanje. Postani neg gluha momu zazivanju, vnoge moje muke naj ti budu radost; serce ne okreni milom zdihavanju, još moje skončanje primi za nasladnost. Ja podpunom želim tvoj se nazivati dok kotriga bude živa u životu i napokon smerti jednako bivati sluga i prijatelj po vsem tom nazlobu. [14] EHA ODGOVOR Sad ču eha opitati je l' mi kada još ufati bit povoljan dragoj ljubi, dobit najam vernoj službi. Ar s čim veče vilu prosim ter iz prava serca molim mojim tugam polahčanje, vnogim suzam smilovanje, na to ona odgovara da i sada ne spoznava takvu tugu i terplenje nit rizično moj' živlenje. Ako hoču protužiti, žalost moju zgovoriti, koti kača biva jadna ter me želi izkončana. A ni moči pak z mučenjem nit od serca s poželenjem umehčati tverdokornost, zadobiti nje ljubeznost. Ada vidim izdvojeno, meni tužnom odsujeno prez milošče doživiti, u plamenu izgoriti. Al se eho oglašuje, zaistinu nazvistuje: misal tvoju ne razdruži, bit če, muči, verno služi. Veru imat češ z mučenjem, najam dobit češ služenjem; naj ti ne bu va tom dvojba, prijetna je tiha moljba. [15] ZAZIVANJE PRIŠASTJA LJUBE Oh, Fili predraga, jednuč me pohodi, z manom ti prebivaj i več ne odhodi; dojdi, duša, dobro moje, zatvori me v persi svoje da skup vživamo. Stokrat jesam v sercu momu na te misleči, ljubav tvoju i milošču milo proseči; ar vse moje zdihavanje ni neg tužno zazivanje tvoga prišastja. Kaj god more sama Venuš dati lipoga al iznajt se u stvorenju čuda vridnoga, vse ja štimam ničemurno, ništar vridno ni dostojno prom tebi, vila. Ni na svitu, veruj mi je, te nasladnosti nit mi serce imat more takve radosti koju čutim tebe vidit, drage tvoje riči užit, ruku ljubiti. Vse što imam dobra, blaga, rad ču zgubiti, misal moju nigdar neču ja preminiti; da ljubeznost draga tvoja jedina je radost moja, sercu veselje. Dosad nisam još ni jednoj serce aldoval niti službu vikovičnu kojoj valoval; tebi samoj želim biti veran sluga, vdil živiti tvojoj lipoti. Oh, kinč dragi, dojdi k meni, daj mi živlenje, z vridnim tvojim razgovorom skončaj terplenje; dojdi, vila, moja kripost, dojdi, duša, moja radost, serce hraniti. Ako li me obradovat z dragim prišastjem nit obderžat živa hočeš z dobrim ufanjem, bud mi konči dopuščeno ter z miloščom privoljeno za te umriti! [16] ŽALOSNO LUČENJE OD LJUBE Oh, nesriča, s tim li jesi dična da kad daješ komu radost, povekšivaš vreda žalost? Komaj sam se obradoval, z vilom dragom nasledoval, koje vridnost, dostojnost, ljubeznost vsako serce začaruje, milo k sebi privezuje. Al što prudi ko veselje, jedan mal čas neg terpeče, kad žalostno, zatim več turobno moram riči doveršiti, tovaruštvo ostaviti! Da b' neg mogal protužiti, tuge moje zgovoriti, koje čutim kad od tebe lučim, bih zadobil smilovanje, vernoj službi polahčanje. Ar mi serce ne počiva kad od tebe dalek biva, neg cvileči, plačuč i tužeči čini pravo svidočanstvo da j' dopalo u sužajnstvo. Al kada je tak sujeno, meni tužnom odlučeno od nesriče, prez vsake milošče vsu nasladnost dokončati, prez radosti odhajati, zato, duša, zbogom ostaj, v Božjem miru ti prebivaj, samo prosim, ponizno te molim, da mi ljubav ne zabraniš, verne službe ne spozabiš. Naj mi bude privoljeno, na odšastku dopuščeno, oh, kušnuti, od serca stisnuti tvoje ruke dragu belost, moga žitka tverdnu kripost. [17] VRIME PROHODI, PRILIKA VAZDAR NE DOHODI Deh, vila predraga, jur jednuč razmisli, vernoj mojoj službi, deh, najam privoli; dalje ne odvlači, ar teško je znati živlenju našemu kakov cil imati. Sada sriča služi dokončat terplenje i prilika dobra izpunit želenje; potlam vrime ne znaš kako j' odlučeno, skupa se zastati več kada sujeno. Nisi, duša, mogla ti dosad kušati kolika je žalost nutarnja spoznati, kad ni več ufanja dobro zadobiti koje koga more srična učiniti. Ova tvoja lipost, s kojom se veseliš, i draga dostojnost, s kojom se batriviš, veruj mi je, neče navike terpiti, ar spodobno cvitju hoče preminiti. Ravno kako večer zoru dostiguje, za lipim vrimenom godina buduje, onako natura mora prohajati, vsaku svoju diku prik volje skončati. Zato, drago serce, imaj miloserdnost, pervo neg poginem tebi projde lipost; drage oči svoje na me ti oberni, z ljublenim pogledom radost mi poverni. Oni lipi klariš i rubint kinčeni gdi beli biseri stoje zatvoreni, deh, mojemu lišcu milo je priloži, z dragim kuševanjem bogato obloži. Dopusti mi persi tvoje celovati, v lipom naručaju slatko počivati; hočeš moju službu dostojnu spoznati, a ja tvoju ljubav zahvalnu ozvati. [18] ZERCALO PRAVE LIPOTE Moju ljubav gdo če znati, vilu dragu če spoznati, naj me tiho sad posluhne, al od čuda ne zagluhne. Nje dostojnost ču popivat, nje lipotu pravo spisat, koja bude vsima radost, osebujna sercu dragost. U peršoni je nizoka, več od rifa ni visoka, okol pasa tak tanučna kot lagvica prec majučna. Lipa, bela u životu, tja ciganom da sramotu; tako dična u glatkosti kot ribazajm u oštrosti. Polag toga vertoglava, klukonosa i šmerklava, z jednim okom križogleda, z drugim bit če slipa vreda. Je iz vusti prec vojnjava, škerbozuba i kehlava, v persih svojih vsa pikasta, v zadnjem kraju pak puklasta. Ruke ima ljubeznive, kako kora su srablive, a ramena prec ovele ter na obih fontanele. Vidi mi se i burlava, a prez dvojbe je šantava, drugač pako dobro znana da j' perdliva i poscana. Jedno malo je skvarena, zato s flaštri obložena, kad govori, vusta slini, kad se smije, kot miš cvili. Z milim gerlom kad popiva, kot vuk tanko tad zavija, v tancu pako kada šeče, nogu vlači, z ritjom kreče. Drugo ne znam da b' joj bilo nit v lipoti kaj falilo. Ako koji volju ima, od mene se plašit nima: rad ju hoču odpuščati i prez novca valovati, naj ju vžije, naj ju ljubi, listor zdravje naj ne zgubi. [19] DRAGI SPOMINAK OD LJUBE U vsem jesam, vila, po tvojoj milošči tako zadovoljan i sričan na zemlji da, akoprem kada ne štimam dobiti bolje za života, zrok imam dvojiti. Listor gdo promisli tvojih oči svitlost, angelskoga lišca predragu rumenost, gdi se kerv i mliko ljubleno mišaju, farbom naturalskom tak dično zastaju, neče moč zadosta sobom prečuditi, verh stvorenja tvoga dostojno suditi, neg, u nebo gledeč, milo zdihavati, na pokonac koncu ovak valovati: Da jesi Dijani spodobna v liposti, manja od Minerve nisi u mudrosti; niti je moguče pravo razibrati je l' lipota veča il razum spoznati. Zato, vila draga, ja tvoju dostojnost tak tverdno pametim i čistu ljubeznost da veselja nimam neg s tobom živiti, u nebitju pako vse na te misliti. Još volim bižati svitlosti sunčene ter pojt se zakriti v tamnosti misečne, ar mi je oddurno i dobro i blago gdi ne imam tvoje tovaruštvo drago. Rad česa ti sudi kuliku nasladnost na te misleč čutim i dobivam jakost, da ako ne bi me to moglo živiti, moral bih jur stokrat nevoljno sginuti. [20] VALOVANJE SLUŽBE PROSEČ ZLAMENJE LJUBAVI Oh, blažena ka te narodila, tak lipo stvorila telo tvoje. Vsak valuje ki te vidi, od serca raduje ter se čudi. Ar ljubeznost ni moč izmisliti, lipotu zdičiti tvoga lišca. S tim ranjeno serce čutim, vsedil umiljeno za te trudim. Prisegal sam, volit ču skončati neg tebi zmajnkati u vernosti. Deh, ljublena, što ti prudi bit neumoljena ki te služi? Neg zlamenje da sam u milosti pri tvojoj dragosti privoli mi. Oh, smiluj se vernoj prošnji i ne zakrati se dat pomoči! [21] NEPRILIČNO JE RIZIČNO Dična ladja se odpravi, prik širine morja plavi; na kormanu je batrivost, a pri jadru pak razumnost. Z dobrom sričom putovahu, u ljubavi drugovahu; blizo kraja jur dosegli, strah i dvojbu od se zvergli. Al najednuč zamaglilo, svitlo sunce potamnilo; na vsih stranah germlavine, strašni vitri, bliskavine. Ni moč ladju tad ravnati, v želni porat zapeljati, neg ju slapi zalivaju, ob pečinu sterzivaju. Tak se zgaja razumnosti, nepriličnoj batrivosti, kad prik reda podstupluju, vsakom vitru zaufuju. Ni do duga njih veselje, a rizično pak zveršenje, jer hlipečem povekšanje vred doleti iskončanje. [22] SPETENJE ČLOVIČANSKE POHLIPNOSTI Su vridna veselja Kupida dragosti, ne daju terplenja, neg slatke radosti. To lišce ljubleno kak roža cvatuče je sarcu stvoreno vdil ljubit goruče. Oh, človik nevoljni, deh, misal uspeti, Višnjemu nakloni u združnoj pameti. Iz ništar te stvoril ter moreš pomislit, na kip svoj narodil: tak jalno zagrišit? Al dobro prebiva u kinčah vridnosti natura hlipiva na zlata svitlosti. I misal kot slipa: što godre svit daje, il dobra il lipa, nasladno povaje. Oh, kamo mišlenje ti, človik, strošuješ, to kratko živlenje rizično skončuješ? Vim svicke radosti kot tinja skersnuju, vsih kinčev dragosti kot cvit preminjuju. [23] ZVIRE KO SVIT ZDERŽUJE Žene drage, poštentajte ter me malo poslušajte, ništo ču vam dat na znanje, oh, kako j' lipo dugovanje. Došlo j' zvire iz priko mora, ima svitlost kako zora, da bi je neg prijeli v ruke, bele budu kako od muke. Ni veliko nit malahno, po životu pol golahno, povsud išče smilovanje, oh, kako j' milo dugovanje. Koti ditel ima glavu, nit če sena, nit če travu, pod terbuhom n[o]si krila, ravno stoji kako strila. Nit je riba, nit je ptica, okruglo je kot divenica, žita neče nit pšenice, samo mesa prez koščice. Naverh čela oko nosi, okulare gusto prosi, vse bahato razgleduje, vsak se čuvaj, nazvistuje. Kad se gladi, narastuje, rep kot macan podiguje, henjat neče od naglosti, neg da splače u dragosti. Vsakojake zna meštrije, štimam ništo i coprije, ar iz mala velik biva, a z velika mal dospiva. To je čudno, ne zna farbat, a podponom tako malat da človika u životu vsim če zgodit na sramotu. Med ženami rad prebiva, u njih krilu rad počiva, zna se lipo priložiti, vsakoj more ugoditi. Malo mesta potribuje, u tesnoči rad buduje, on ne mari dneva svitlost, vazdar voli nočnju tamnost. Drage žene, rad bih znati čete li se smilovati, ovo zvire dojt gledati i med sobom obderžati. Tako lipo je stvoreno, bit vam hoče prec ljubleno, drugač v sebi nima jada, neg da voli ka j[e] mlada. Istina je, triba čuvat, na gol život ne dopuščat, ar se rado če napuhnut da i koža mora puknut. Z čistim mesom ga hranjujte ter za Boga ne otrujte, ar ga potlam ne b' dobiti nit moguče ozdraviti. [24] IZIZVANJE KUPIDA Na harac, na harac, Kupido neverni! Ja neču ljubiti, nadalje služiti nestalnoj lipoti, neg volim terpiti, navike živiti v predragoj slobodi. Nu serce, nu misal, postan'te čemerni! Na harac, na harac, Kupido neverni! Projte, mišlenja, projte, terplenja, od serca na dalje; falšne liposti, jalne dragosti norije su skradnje. Nu serce, nu misal, postan'te čemerni! Na harac, na harac, Kupido neverni! Več neču žalosti, nit tvoj' hudobnosti ne plašim derično; jur nimam želenje, ne marim veselje ko daješ krivično. Nu misal, nu serce, postan'te čemerni! Na harac, na harac, Kupido neverni! Niš za te ne hajam, navik te ostavljam, od mene otidi: s tvojimi grožnjami il s krivi[m] prošnjami jur več me ne slidi. Nu misal, nu serce, postan'te čemerni! Na harac, na harac, Kupido neverni! [25] V LJUBAVI KI ZGUBIVA, TA DOBIVA Draga Venuš kad harcuje, nosi strile perenite; vred postanu ognjenite, potom serce ne skončuje. Zna raniti, boj dobiti, milo vimdar ugoditi: drage strile, drage rane kak nasladno serce hrane! Nje cifraste žute kose, ke niz nadra proigruju, gdo jih takne, začaruju, al dragosti neg donose. Dragi lasi, vridni lasi, čisto serce vas ne plaši; ko neg biva u vernosti, nima muke, neg radosti. Nje deržanje, pogledanje ima kripost od plamena; ki ni stvoren iz kamena, mora čutit umehčanje. Vred omertvi, vred oživi, vgodit triba takvoj divi; u nje harcu ki zgubiva, tad raduje kad dobiva. [26] ZDVOJENA LJUBAV Kako strašno moram tužit, oh, nevernica, da postaješ serca moga razbojnica, ar nit rišcu nit zlamenje verno moje zasluženje ne zna dostati. Onda listor, duša draga, ti raduješ kad prez zroka, oh, nemilo povekšuješ tuge moje i žalosti, nezgovorne terplivosti, ke me skončuju. Mojim prošnjam tverđa jesi od kamena, suzam mojim nemilnija od plamena, il mi živit prez ufanja il izginut prez veselja za tvoju okornost! Aj, spoznajem kak v olovu zlato biva, tak ljubeznost i nemilost skup prebiva; čemer hrani lipost tvoja, stalnu vernost misal moja tebe služeči. [27] PTICA PREZ PERJA Poglejte, žene drage, kako je ljubav jaka, da zna u lovca preminit iz dijaka ter sobom nosi prečudnu malu pticu, ni spedajm duga, čerlenu ma glavicu. Ako vam j[e] draga, ne stoji vnogo blaga, ali dobro paz'te da, kad ljuta postane, u koje duplo tiho se ne prekradne. Peruti nima, od zime vazdar derhče, v toplo mesto zapuzit vsa hlipeče, kamo ako dojde ter joj jad ne projde, dotmar se vtiska i ne prestavši vije dok belu pinu po životu prolije. Med vami, žene, najveselija biva, u vašem krilu prec povoljno počiva, misal zna spuniti, vsakoj ugoditi; samo je rizično, kad s klunom golo takne, il koža pukne il se verlo namakne. U vsakom mestu, a najmre u tesnosti, hvale je vridna i puna ljubeznosti, koti sokol friška; kad se gladi, stiska, onda se napuhne i rep kot pav nadigne, verla ta bude koja ga doli prigne. Neg jedno samo potribno j' obznaniti: da joj ne daste nad mesom prenagliti, ar če s krofom metat, nujna, trudna ležat, tad ju neg gusto v rukah pronašajte, nigda i nigda glavicu izmivajte. [28] NA DIKU ČERNIH OČI Oči drage, deh, ki vas vidi, vsak čudi vašu svitlost, jeste černe, al ljubeznive, ognjenive, al ste dragost; zato serce vam aldujem, drage oči, ja valujem. Jeste vridne, al što vam prudi ki ljubi nemilo skončat? Znajte, drage, takve teškoče prez milošče ni moč zbavljat; jur oddavna suze toči serce moje prez pomoči. Skaž'te jednuč, deh, smilovanje, ufanje s pogledom svojim, ar nadalje ni moči terpiti, neg zdvojiti živlenju mojim; zato dajte dopustiti, oči drage, vas ljubiti. [29] SERCE ŽALUJE DA VILU NE VIDI Vi loze zelene, vi polja cvatuča, vi zdenci, potoki i voda tekuča, deh, skaž'te smilenje verh tužno, žalostno to moje živlenje. Ni noči ni dneva prez suz polivanja, vsaki hip, magnutje ronim zdihavanja da b' se i pečine mogle umehčati od takve godine. Drugi se raduju u vašoj liposti, ja pak vdil tugujem u strašnoj žalosti, a pomoč ne vidim, neg kot praznu maglu ufanje naslidim. U vas dragost, vridnost vsaka je dobiti, v sercu pako momu čemer nahoditi, ki ga iskončava, ar milošče nigdir tužno ne spoznava. U vas što god živi, drago se raduje, v meni pako misal nigdar ne miruje, nit poznam veselje, ar spodobno smerti je moje živlenje. Oh, srično bivanje, oh, stokrat blaženo, svitlost sunca vidit da vam je sujeno, od vile lipotu, ka kot misec čista je v svomu životu. Neg meni tužnomu ne more sijati, ovo jur godišče da moram strajati nje tela svitlosti ter konca ne vidim, oh, mojoj žalosti. Aj, neverna sriča, s tim li jesi dična da činiš terpiti prava za krivična! Vsako svoj cil ima, neg moje terplenje smilovanja nima. Deh, vi konči, vitri, glas moj pronosite ter vili ljublenoj službu nazvestite. Serce tak valuje: gdi telo ne more, naj misal zveršuje. [30] LIPOTI DUŽNO JE SLUŽIT UFAJUČ ZAHVALNOST Deh, vila, ki t' vidi u tvojoj vridnosti, prez glihe liposti, kot sužajn te slidi. Ar zvizda Danica ti jesi v svitlosti, u lišca dragosti cvatuča rožica. Kak godre ni moči u sunce gledati, tak znaju zažgati premile tvoje oči. Vi, vusta ljublena, ste dična zadosti, u farbe zmožnosti kot klariš stvorena. Prom zubih belosti ni sniga spodobit nit biser priložit, postaju tamnosti. Oh, kako nasladno u persih zigruju ter skup se raduju kerv z mlikom prikladno. Što god je va tebi, vse skup i po sebi, je vridno ljubiti, ponizno služiti. Odkad te ja vidih, službu ti aldovah i serce valovah, tak tverdno t' omilih. Ti jesi živlenje u mojoj nevolji, u dobroj pak volji jedino veselje. Al, draga, kaj prudi okorno baratat, nemilo zamitat pravično ki t' služi? Češ lasno ziznati od mene lipšega, al v sercu čistijega ti nigdar spoznati. Vim služba pravična dobiva zahvalnost, u ljubavi stalnost buduje kad srična; neg moje služenje ne more zadobit, tak dugo izmolit milošče zlamenje. Si vridna ljubavi, ponizno dvoriti; ah, draga, što prudi zamitat ki t' služi? Ja neču prepuščat pokorno dvoreči, vsedilje moleči moj žitak iskončat. Zato te zaklinjam za ljubav nebesku, za sriču vitešku, na pomoč zazivljam. Deh, daj mi dobiti tuliko milosti, ruk tvojih dragosti povoljno ljubiti. Il bar neg magnutje od oka ljubleno naj bu mi sujeno za moje zginutje. Oh, vila, što prudi okorno deržanje, nemilo skončanje, ponizno ki t' služi? [31] PREZ LJUBAVI U SLOBODI ŽIVITI Draga Klori, ti vkanjuješ misli svoje ak veruješ da prez tebe nemrem živiti. Vnoge jesu tvoje vridnosti i nezgovorne ljubeznosti, al ja rad njih neču zdvojiti. Dugo sam te verno služil, s čistim sercem stalno ljubil rad pogleda dragih oči; tvoje pako bihu milosti jadne riči od nemilosti, prez ufanja i prez pomoči. More l' biti kaj čudnijega, a izmislit kaj težega neg prez hvale tužno služit? Serce kak se če veseliti, v čemeru moč prehraniti kad ljubavi ni moč užit? Zato neču več ljubiti, milo lišce odsad služiti, navik uzimljem proščenje. Tverdo budi, oh, serce moje, ne okreni jur misli tvoje na ljubleno ko zlamenje. Izdvojeno trošit vrime je preteško takvo brime, ki zna svita čalarnosti. Zbogom, Klori, zbogom ostaj, moje riči več ne slušaj, ar su listor vust jalnosti. Jur izkušal sam zadosti od Kupida himbenosti, koji nima zveličenje; neču odsad več verovati, lipoti kojoj aldovati slobodno moje živlenje. [32] SERCE VILU LJUBI Deh, vila, ki t' ne ljubi iz prava serca služi, je tverđi od kamena, nestalnij' od vrimena. Oh, duša draga, ojme, ako te ljubim, ako te služim, serce povič za me. Deh, vila, ki te čuje, lipotu razmišluje ter za te ne pogiba, nim[a] karv, serce nima. Ufanje moje, ojme, ak pogibam, ak zdvojav[a]m, ljubav govor za me. Oh, draga, ja te prosim i z dušom, s telom molim tugam mojim polahčanje, vnogim suzam smilovanje. Milošču jednu, ojme, il s pogledom il s besedom privol jednuč za me! [33] V LJUBAVI TEŠKO JE UŽITI, A NI MOČ ZDVOJITI Da ufam v živlenju, skazuješ ku dragost; da živim v terplenju, vred daješ pak žalost. Oh, lipost preslavna, kak serce zderžuješ; oh, dragost nestalna, kak telo skončuješ. Vdil prosim pomoči od tvoje liposti, ar živit ni moči prez tvoje milosti. Tva lišca rumena batrivo raduju, a vusta ljublena nemilost valuju. Kad jadno gleduješ, gotov sam zgoriti; kad drago miluješ, štimam se roditi. Je slatko živlenje, ar ne smim zdvojiti; je teško terplenje, ar ni moč užiti. [34] CVITJA RAZMIŠLENJE I ŽALOSTNO PROTUŽENJE Kak ste lipo, drago cvitje, tak ste berzo premineče; daste spoznat da veselje neg magnutje je terpeče. Ako zora vas poliva, s čistom rosom okripiva, al vas sunce povenuje, na zapadu iskončuje. Što vam daje u liposti tihi siver batrivosti, povekšuju u žalosti nagla juga čalarnosti. Tada diku pogubite, vsu ljubeznost preminite, daste spoznat, drago cvitje, da je radost neg magnutje. Vim od mene ste sričnije, v kratkom žitku povoljnije; mirno, dično prebivate, jedan konči dan vživate. Al ja nebog vse tugujem, nit hip nit čas ne radujem; je mi mladost ljuta žalost, sriča moja neg čemernost. U kolipki majku zgubih, u ditinstvu otca stužih, imam krila prekinuta, do dva bratca poginuta. Milu sestru, koju ljubih, u nevolji sad začutih, ljubu dragu, s kom se dičih, jur oddavna da ne vidih. Prijetelji pres pomoči, a rodbina suze toči, verne sluge raztrešene, prez obrambe zapuščene. Ada jeste, drago cvitje, vindar srično ko magnutje; al ja tužan, odkad rodih, nit hip sriče ne nahodih. [35] POZVANJE NA VOJSKU Na vojsku, na vojsku, vitezi zibrani, koga god majka junačka odhrani; jur bubnji, herpavke povsuda se čuju, šipi, trumbite nadalek glasuju, dični šeregi skup se zastaju. Na noge, na noge, vi jalni ležaci, u vojsku, u vojsku, hrabreni junaci, sablje i puške na berzom priprav'te, sebe i konje viteški oprav'te, vreda potež'te k slavnom dundaru. Stirajte od serca vsak oblak plahosti, vazmite na se ščit batrivosti; draže vam budi glas, ime, poštenje neg hip, magnutje, sramotno živlenje; navik on živi ki zgine pošteno. Ni moč izmislit hvalnije skazanje neg na mejdanu vridno deržanje gdi gromi od pukaš i sablje se viju, vnoga gospoda kerv svoju proliju za domovinu, za veru kerščansku. Boga višnega na pomoč zazov'te, vaših starijih glas, ime ponov'te, na svoje sprotivne navalj'te ognjeno, jedan drugoga izruč'te ljubleno. živ'te bratinski, pogin'te viteški. Kada vam sriča na ruku potegne ter neprijatelj iz mesta okrene, oh, kakvo poštenje, pajdaši bogati, sablje, paloši i konji bahati, sprave kovane, sviti gospocske. Nu, bratja ljublena, na noge, na noge, turskom misecu da stlačemo roge, za veru kerščansku, viteštva zlamenje, svitu na hasan, a nam na poštenje, naj nam ne budi premilo živlenje. [36] RAZGOVOR MED MUŽEM I ŽENOM M.: Gdo ti je dopustil tak lipo cifrati, po placu iskati ki bi te oblubil? Ž.: Oh, čudna hudobnost od muža strašliva ki suze proliva verh svoju nezmožnost! M.: Serce mi povida da mene ne ljubiš, neg drugim ti služiš kot striha pres zida. Ž.: Nut kako blaznuje od polja, od gore, sam nebog ne more, drugim naviduje. M.: Kakovi dvorani uvečer dohode, u zoru odhode prec dobro deržani? Ž.: To jesu dijaki, ki hode po noči ter dajem pomoči kad dojdu zemljaki. M.: Gdo biše na ganku ki t' serce aldoval i lišce celoval na pervom zastanku? Ž.: Je zakon oddavna ob vsakom godišču da rođak rodicu tad kušne izravna. M.: S kim jesi u mraku tak oštro borila da smetna si bila kot polmiš u zraku? Ž.: Z jednim se povadih, štimah ga oborit, al morah podložit da vsa se ukalih. M.: Čer slušah pri vratih: "Ja tvoj, a ti moja", "Ti moj, a ja tvoja" v spominkah tak dragih. Ž.: Nis zato grišila, braca sam prijela ter milo objela, dostojno ljubila. M.: S kim putom dobivaš te lance biserne, a kako perstene ke gusto preminjaš? Ž.: Je ženska meštrija znat ljude primamit, njih blago dovabit: zove se coprija. M.: Skup ležemo spati, pak tiho ti projdeš, do zore ne dojdeš, zaman mi te zvati. Ž.: Vim tebi služujem, balote tad zlivam ter pušku nabijam, na straži skoznujem. M.: Čuh kričat učera kad si se prevergla, moj zeslim poterla: "Je l' vera, je l' vera?" Ž.: Skrivalca igrasmo, tad dite prec milo utaknuh pod krilo ter skup se zvaljasmo. M.: A nigda začujem po noči roštanje, kad dojde fučkanje, tad tebe zgrišujem. Ž.: Ni t' triba bojati kad čuješ praskanje, tad dojde ki znan je moj dimnjak strugati. M.: Ti gusto povidaš da jesi bolestna ter prece žalostna, za vraštvo spominaš. Ž.: Znaš ranu ku imam, kad mi se usahne ter stin ne utakne, počinka ja nimam. M.: Nu, žena ljublena, proščenje te prosim, ar sada nahodim da jesi poštena. Ž.: Ni t' triba dvojiti, skerb nosit tuliku, ar tebi na diku znam drugim vgoditi. M.: Ja sada verujem da čisto me ljubiš i verno me služiš, pred svitom valujem. Ž.: Vim sam ti velila, znam kamo kaj hodi i jajce kak plodi večkrat sam skusila. M.: Hod'mo se pomirit i drago se ljubit. Ž.: Odveč se sad serdim, za ljubav ti sperdim. M.: Oh, draga, oprosti, da t' kušnem, dopusti. Ž.: Ne bi ti prostila da b' fruštana bila. M.: Nemoj se serditi, moju ljubav mraziti. Ž.: Ti meni ne hasniš, moje delo neg kvariš. M.: Gotov sam včiniti, tvoju volju spuniti. Ž.: Za riči ne hajam, neg škude spoganjam. M.: Ak ti je tak drago, na t' srebra i blago. Ž.: Sad si mi ugodan, do noči povoljan. M.: Ah, žena predraga, znaš več od dva vraga. Ž.: Tako se prigaja ki ženi ne vgaja. [37] VRIME CVITJE POVENUJE, BETEG LIPOST ISKONČUJE Tužno moje serce, kamo sada misliš? Je l' na vilu dragu kojoj verno služiš, na nje černe oči ke dično igraju, ar spodobno suncu serce zažigaju? Je l' vustnicu miliš, ke skup drago zdiva, v kojih klariš, biser kinčeno prebiva? Il nje bele persi štimaš tak nasladne, koje snigu, mliku bivaju prikladne? Aj, tverdno ja ufah da vile ljublenost, nezgovorna dika, lipost i nasladnost u nje telu, lišcu vazdar je terpeča, lilija i roža cvatuč nahodeča. Al nut kako vreda dostojnost prohodi, vrimena čalarnost vsu diku odvodi; sada prav spoznajem da se prigođuje da kaj cvalo vjutro, k večer preminjuje. Ništar ni na svitu, vse je prohodeče, kot oblak il magla, neg mal čas terpeče; deh, razmisli, kada duša s telom dili, kaj su oči, vusta, persi v dragoj vili. [38] SPOGAJNANJE PROŠASTNOGA VRIMENA Filenuš i Klori. [Fil.:] Dobar večer, Klori moja, kamo, kamo lipost tvoja s kojom si se oholila, tak cifrasto ponosila? Ti jur nisi ona diva, tako draga, ljubezniva, ku sam nigda znal služiti, s prava serca htil ljubiti. Vnoge suze ja prolivah, od ljubavi vas pogibah, rad vust tvojih nasladnosti, svitlih oči ljubeznosti. Vse je vrime potrošilo, milo lišce zgerbavilo; kamo dika, lipost tvoja? Dobar večer, Klori moja. Klori: Zlo ti jutro, zlo godišče, kak ti čudno pamet stiče, v tebi nima riči stalne, il su laži, il su jalne. Kamo moljbe ke si činil, kamo kletve ke si dilil da b' te listor uslišala, z dragim okom pogledala? Vsemu svitu ču te tužit, rad nevere nigdar ljubit, s tobom nimam več spravišče; zlo ti jutro, zlo godišče. Fil.: Dobar večer, moja Klori, zgorili su tvoji dvori, il se cifraš il se malaš, serce moje več ne včaraš. Tvoji gusti sedi lasi od zmerzline nose glasi, persi pako izdojene kažu iskre pogašene. Vkanjen bude ki te služi, zlo nahranjen ki te ljubi; kamo dika, lipost tvoja? Dobar večer, Klori moja. Klori: Zlo ti jutro, zlo godišče, da b' mi dobit toporišče, bih te znala pozdraviti, na dvoranstvu zahvaliti. Ak sam ružna, sebi jesam, ak sam lipa, tebi nisam, još med ledom plamen biva, stara serna poigriva. Jur te spoznah u falšnosti, za dvi jajca si vridnosti, nimam s tobom več spravišče; zlo ti jutro, zlo godišče. Fil.: Muči, muči, Klori draga, ja ne iščem tvoga vraga, neg te prosim za milošču da me primeš v nemilošču. Klori: Rada ču ti ugoditi, nigdar na te ni glediti, il se serdi il ne serdi, moja mare za te sperdi. Fil.: Dobro smo se pogodili, u ljubavi zgovorili. Klori: Ak je tebi tak povoljno, meni bolje zadovoljno. [39] ZORNICA NA DOBRO OPOMINAJUČ Svitla zora jur ishodi, žarko sunce dohodi dati radost, veselje, vsem stvorenju živlenje; za milošču tak veliku dajte, oh, Višnjem diku! Jur ptice povsud pjevaju, cvitja lipo cvitaju, još i zdenci tekuči, polja, loze bliščuči, Bogu hvalu nazvestuju, dično skupa raduju. Vse ribe v morskih glubinah, vse zvirje u planinah, kaj godre hrani vedrina, vsega svita širina, Stvoritelja ispoznaju, slavu mogučnu daju. Sam človik v grihu prebiva ter Bogu ne hvaliva, nit zna grišnik promislit da mora spet preminit u zemlju, odkud je rojen, u blatu, kak i stvoren. Neg se listor posmihuje, dok vura prebližuje skradnje tuge i nevolje, pijuč, jiduč, dobre volje; kako milo potom tuži koji Bogu ne služi. Digni v nebo tvoje oči, gdi su ufat pomoči, onde dobro je terpeče, na zemlji premineče; ovde jesu čalarnosti, v nebu pak nasladnosti. [40] VILI NA SLUŽBU ŽIVIT I UMRITI Nemoj zamiriti, oh, vila, merziti moje tuženje; ar ni moč terpiti, sercu preboliti takvo terplenje. Razmisli vridnosti, prečudne liposti stvorenja tvoga; lasno češ suditi ter zmožnost čutiti terplenja moga. Oddavna ljubeči, ponizno služeči, vernost skazujem; kad mi neg sujeno vidit te ljubleno, vas obradujem. Ni takve prilike nit strašne rizike moči podjeti, ke ja za nasladnost, za tvoju ljubeznost ne b' htil prijeti. Ne marim živiti, sam sebi vgoditi prez volje tvoje; ar tebi aldovah, navike valovah živlenje moje. Ako t' je usluženo, v sercu ugođeno moje skončanje, rad ču privoliti kerv moju stočiti teb na zderžanje. Pren tvoje dragosti takve odurnosti v sebi zderžuju, moje pak vernosti listor poniznosti vsedil hranjuju. Deh, vila, smiluj se, oh, draga, gani se od nemilosti ter daj mi spoznati il konči ufati tvoje milosti. Što t' prudi mučiti, učinit zdvojiti ki t' verno služi? Ne morem strajati nit ranu tajati, serce te ljubi. Il te drago skončati il pomilovati moje živlenje; ja neču zmajnkati vsedil zazivati drago smilenje! [41] ŽITAK ČLOVIČANSKI JE MAGNUTJE Jedan hip od dobre sriče da živlenje, da veselje, ali vse to je bižeče, jedan mal čas neg terpeče. Kako plamen skonča prutje, je stvoreno, je sujeno da vsih žitak je magnutje. Pozableno je prošastno, nesigurno je prišastno; a buduče komaj dojde, s praznom maglom zopet projde. Kako plamen skonča prutje, je stvoreno, je sujeno da vsih žitak je magnutje! [42] STARICA ŽALUJE MLADE DANKE Dokle jesam mlada bila, znala san si ugoditi, osebujno veselila gusto drage preminiti. Ne htih vnoge ni gledati ki mi verno prislužahu, nego želih prebirati ki bahato koračahu. Sada pako, da ostarih, zaman mi je žalovati; za što pervlje ja ne marih, sad bih rada kupovati. Dokle imah ja cvatuču u obrazu lipost, glatkost ter si čutih još goruču u naturi friškost, mladost, onda vnogo nis hajala nit gospodu nit dvorane, nego raja spoznavala pope, fratre i katane. Sada pako sidi lasi vnogo skerbi znaju zavdat, ar se nigdor ne oglasi s kim bih mogla kaj izpravdat. [43] STARAC BATRIV U ŽIVOTU Akoprem ostaril sam, što je ljubav dobro znam i nje šegavosti, ar još nisam pozabil kak se jesem navučil u mojoj mladosti. Rad se i zda pridružim, lipoj snahi poslužim s čim god još moguči. Imam serce gizdavo, stoji život batrivo divojkam dvoreči. Znam se vsemu priložit, prez strimenka zaskočit na gola zelenka. Pušku ufam izhitit, prez naslona pogodit u posredu tarče. Nimam srama tancati, u kariku derčati po belom mejdanu. Bojno kopje pronosim, kad je triba, položim proti zatočniku. Ni m' oružje škerbavo, akoprem je erđavo, to se vred osvitla. Što v oštrini pomajnka, pak u špici nadoda ka se krivit neče. Da me leta varaju ter sidine izdaju, zato nis za verči. Imam skrovnu ljubeznost, u životu batrivost, bum prijetan mladoj. Neg se listor oglasi ka novaka ne plaši zastat u gorici. Hočemo se potirat da če voda prebijat prik tanke košulje. [44] NAVUK MLADIM GOSPOJAM I DIVOJKAM Dok ja bih divojka prave mladosti, rada se navučih svicke radosti, sad da jur ostarih, zlo mi prigodi, falarari, falarari, faldiridi, tad dobro bi. Gdi su tanci bili, vred se prigodih, s friškimi junaci rada priložih; lipo mu zahvalih ki me poljubi, falarari &c. kak dobro bi. Imah serce milo, puna dragosti, u čem bih moguča, dilih milosti; vnogo put mi sriča dobro prigodi, falarari &c. kak dobro bi. Ak mi koji junak službu valoval il z ljublenom rišcom serce aldoval, vreda mi natura k njemu uvoli, falarari &c. kak dobro bi. Ne bih suprotivna prom darovanju niti tverdokorna v mojem deržanju; na to su mi vnogi vridni svidoki, falarari &c. kak dobro bi. Kad je bilo pojti na vert šetati il v lozu zelenu hlada vživati, vdil poiskah druga ki me posluži; falarari &c. kak dobro bi. Nisam lena bila stajat u zoru, s tovarušem verlim pojti na goru, preskakujuč klade, dok nas pot probi, falarari &c. kak dobro bi. Tak ja mladost moju znahi potrošit, veče neg jednomu lipo ugodit; sad da jur ostarih, život ne serbi; falarari &c. kak dobro bi. Nu, gospoje mlade, bute priskočne, divojčice lipe, bute ljublene, nimajte zlu volju, vrime prohodi; falarari &c. kak dobro bi. [45] VSAKA ŽENA ŠTIMA SE LIPA Ki če ženam ugodit, njih milošču zadobit u pravoj dragosti, naj lipotu hvaljiva, njih dostojnost zvišiva do neba vridnosti: da je zvizda Danica il cvatuča rožica, u lišcu ljublena; da kot mramor v glatkosti, snig i biser v belosti po telu stvorena. Ter bar ludo ne čmerkni, njih maganje ne terkni da te ka začuje. Jer nit čora, srabljiva, coclava nit sperdljiva ružna bit valuje. [46] PARIŽ I GALATEA Dičan junak priko ravna polja bisno jaše viteškoga konja, pod njim konjic cifrasto fercuje, kako vila oholo zigruje. Na junaku kočak, njustovina, a na kojnju dupla risovina; pri junaku sablja nakinčena, a na kojnju sprava pozlačena. Nasred polja gospoju zagleda, nju pozdravit šetuje tam vreda; ona cvitje i rožice brala, fijolice u nadra metala. Da si zdrava, lipotom gospoja, blago njemu komu milost tvoja! Oh, čestita mati ka te rodi, lišce tvoje ljubeznivo stvori. Od liposti plamen vred začutih, od dragosti serce jur pogubih; je l' dopustak ruku celovati, v dragoj družbi cvitje pobirati? Na te riči gospoja odsudi, da odsede, ljubleno ponudi: Odkada se ja na svit porodih, ne b' junaka koga tak zahotih. Je l', viteže, slobodno pitati ime tvoje prez zamire znati, odkud dika, vridnost tvoja shodi, v koje kraje draga misal vodi? Tada junak ponizno pristupi ter gospoji bilu ruku ljubi: Rad ti hoču volju ispuniti, moje ime, misal obznaniti. Ja sam Pariž, roda gospockoga, a iz Krete, od mesta slavnoga, gdi s Peršejom na mejdanu borih, rad ljubovce bojno kopje zlomih. Zatočnika bih obladal srično, sablju ovu tad zadobil dično, al orsaga zakone spuniti z domovine moral vdil otiti. Sriču iščuč po tujih orsagih, tebe, vilo, zdaleka opazih, koja svitiš kot sunce v svitlosti, a dičnije neg Venuš v liposti. Tebi službu poniznu valujem, serce, telo navika aldujem, vse sam gotov za te učiniti, u vernosti živit i umriti. Dragi Pariž, tvoje prigođenje sercu momu vžiže poželenje u vridnosti bolje te spoznati, razgovore duglje uživati. Ovo dvori posred loze stoje, Galatea pravo j' ime moje, ako t' drago vaj nje ušetati, z dobrom voljom ču te upeljati. Vidim, mora odsujeno biti jedan druga dostojno ljubiti; zato ljubav sad ti očitujem, serce moje tvomu priložujem, dragi Pariž, želna moja radost! Galatea, serca moga dragost, lišca tvoja kak su rumenita, oh, vustnica kako nasladnita! Ova bihu draga govorenja, a za njimi kakva pripečenja, lahko more vsaki izmisliti, dva serdašca kak znaju vgoditi. [47] KAK SVIT PROHAJA Oh, nesrično serce moje, kamo lipost vile tvoje, kamo mila nje dostojnost, kamo vridna nje ljubeznost? Ah, z vrimenom vse prohaja, čas do časa neg sprovaja, kaj god dična daje mladost, iskončava beteg, starost. Žarko sunce kaj daruje, jadni oblak potamnuje; v protulitju kaj cvatuje, ljuta zima povenuje. Kaj god daje dobra sriča, to prevzimlje vred nesriča; danas smiješ u veselju, jutra plačeš u terplenju. Oh, nesrično serce moje, na što trudiš misli svoje? Kamo ugodno družbovanje, kamo svicko proštimanje? Danas imaš vnoge časti, jutra moraš tužno spasti; prijatelji ki ti bihu, v neprijazan preminihu. Nit je dobra, nit je blaga, nit je kinča tako draga, ni radosti, nasladnosti, ni liposti, ljubeznosti; vse kot tinja iskersnuje, kako magla poginuje, je naturi preminiti, što god živi, mora mriti. [48] ČLOVIČSTVO ZOVE SE PRAVA LIPOTA Ona lipost koja v dragom lišcu biva, lilija i roža cvatuč nahodiva, buduči nestalna, tinja se poziva, ar vrime čalarno vsu diku skončiva. Neg samo človičstvo vsedil je terpeče, ono krunu nosi verhu vse liposti, u vridnosti svojoj nigdar premineče, ono je kinč slavni verhu vse dragosti. Bar neka se trudi vsa svicka meštrija vulja, farbe, vode najdičnije zmislit, lasno če spoznati da je neg norija, ar najmajni uzrok zna lipost preminit. To vsakdašnja pelda čisto očituje da lipoga lišca ništar je ljubeznost; tako mudrih ljudih navuk nazvestuje: človičstvo kraljuje kakot prava lipost. [49] PRISEGA MUČATI Lidija, deh, našto prez zroka žaluješ, tužnom sercu momu čemer povekšuješ? Štimaš da prisegi nedostojno zmajnkah, ljubav i milošču skrovnu očitovah. Bar me naj požere ta morska glubina il s triskom izkonča nebeska vedrina; bar Kupido nek me nigdar ne miluje, z jadovitom strilom ovi čas otruje: ako za života hoču ovaditi da lipoti tvojoj znal sam vgodan biti. Oh, ljublena dragost naša skrovnovita, veruj, nigdar bude komu vistovita! Teb' je samo, duša, znana ljubav moja, vernom sercu momu draga milost tvoja; ar znam, Venuš neče za vridna deržati ki lipotu vživa, a ne zna mučati. [50] V LJUBAVI POTRIBNO JE GOVORIT Zaman su ti zdihavanja il mučeča zazivanja; ni moč zidu razumiti, skrovnu ljubav izviditi. Neg ljubezno govorenje ter dvoransko posluženje milost more dočekati, tverdokornost umehčati. Ni v človiku kaj dičnije, dragih riči nasladnije; sam Kupido oči nima, al prezmožan jezik ima. Zato koji vilu ljubi, rad milošče verno služi: naj mišlenje nastran stavi, a z vustnicom ljubu slavi. Ali va tom razlog davaj, sam na samom rič ne šparaj; kad zadobiš dragost koju, ne razbubnaj sriču svoju. [51] LILA SPOGANJA TEŽEU DA NI ZNAL MUČATI Prem goruči plamen v sercu momu čutim, neverni Težeuš, al te več ne ljubim, jer hudoban jezik ni ti znal mučati, skrovne ljubeznosti dostojno tajati. Bar se jesi mogal sričan nazivati kad sujeno biše tebi uživati Lile nigda drage nasladne milosti, ljube tako verne serčene dragosti. Odsad zbogom ostaj, plači al zdihavaj, pervu moju ljubav zadobit ne ufaj: jer ni vridan serce da ga čisto dvori koji ne zna mučat, prez reda govori. [52] TEŽEUŠ SEBE PRIČA NAZLOBNIKA KRIVEČ Ah, prokleti jezik hude čalarnosti, pun jada, čemera, falšne nazlobnosti, koji smil podstupit na moje skončanje, kaj nigdar ne mislih činit valovanje. Ja li priko reda z miloščom se hvalih il vridne skrovnosti drugimi ovadih? Ak sam va tom sfalil, Lila, dobro moje, naj me v pepel zažgu černe oči tvoje. Ak sam, Lila draga, sfalil u vernosti, nek izginem tužan prez neba milosti; ak se kada dičih skrovnostjom ljubavi, nek me smert žalostna ovi čas zadavi. Aj, smiluj se, Lila, z Bogom te zaklinjam, pogibelji mojoj na pomoč zazivljam; veruj da znam mučat, malo govoriti, sercem te ljubiti, a z vustmi dvoriti. [53] LIPOST NAJ NE ČEKA STAROST Čintija, veruj mi da če vrime dojti, pervo nego misliš vsa ljubeznost projti, kad v zercalo budeš htila pogledati, drume tvoga lišca nečeš moč spoznati. A ja u slobodi, prez vsake skerbnosti, vžival budem dneve povoljne dragosti; plamen, ki rad tebe serce mi zižguje, onda nit iskrica več ne oživuje. Nego ti prez draga dneve češ trošiti, a ja prez ljubovce moral bum živiti; vimdar sercu bude fantenja nasladnost: pogubljena lipost, ljuta tvoja starost. [54] BABAJKO OD DIVOJKE LJUBAV PROSI Nebog starac milo protužuje, ninfu dragu na pomoč zovuje, ove riči pojde govoriti, ljubav svoju ovak nakloniti: Deh, umehčaj okornosti tvoje ter zaprimi ljubeznosti moje; akprem vidiš da j' mladost strošena, al je mošnja zlatom napunjena. Lipo t' bude starcom baratati ki ti želi telo milovati, kako hčerku k sebi pritiskati, v naručaju slatko počivati. Bar veruj mi da se ukanjuješ, ninfa draga, ak zato stezuješ da mi starcu glava osidila, po obrazu koža zgerbavila. Al v životu tak se frižak čutim da od mlada ništar se ne lučim: kerv mi kipi, plamen zažiguje, od dragosti serce poigruje. Ti sadašnji golobradi dici kak na tergu puni jesu z riči: jednu danas v sercu poželuju, jutra drugoj službu naklanjuju. Va njih nima mira ni stalnosti, kot lisice puni šegavosti; doklam prose, kot janci ponizni, kak obderže, kot vuci pohlipni. Al u starcu biva zrela mudrost, proma ljubi vernost i pokornost, veruj, ninfa, drago ču t' dvoriti, kak premorem službu obveršiti. [55] DIVOJKA RAD LJUBAVI ŠPOTA BABAJKA Nuti čuda, nut priče velike, v jednom starcu ludosti tolike, od divojke ljubav zaiskuje, a prik praga komaj koračuje. Još kaj gorje, mladim prigovara, sam hudobe svoje ne spoznava; nu, babajko, ja ti ču vgoditi, ali pervo dat svitu suditi. Ove jesu tvoje ljubeznosti, tela tvoga derične vridnosti: imaš napre čelo plišivije neg je turan sejnske biškupije. Kremežljive kamo tvoje oči? Komaj staklom luče dan od noči, lasi pako stoje raztrešeni, kot nevoljnim ki su obišeni. Mila lišca su ti prepadnula, neg ob kosti koža usternula, okol nosa dosta bar posluješ da otirat šmerkle utežuješ. A vustnice imaš u glatkosti kot cerova kora v jednakosti; iz njih shaja sapa tak dišeča kot mercina v letu razpadeča. Od dragosti, kada govoruješ, il skašljivaš, pluješ il sperduješ; v smihu činiš vusta tak ljublena koti figa ka je raspuknjena. Vsa ti puzne brada i obervi kak u zimi lisice svekervi, gerlo ti je suho i gerbavo koti štroku od dima sajavo. Persti ruke imaš tak hergaste, kot krostava žaba vse pikaste, je l' su burle, je l' je fontanela, s tebe cidi kot dinja prezrela. Neču t' dalje, babajko, zderžati, neg na kratkom odlučak ti dati: tvoja ljubav je divojkam vgodna kot zadnjica oku prispodobna. [56] AURORA I KLITUŠ Ljubav i nasladnost preminjuje u nestalnost Klituš: Znam, Aurora, jadno te vrazujem, tvoj vridnosti krivo zahvalujem; al ni moči misal preminiti, novu ljubav v sercu pozabiti. Znam, Aurora, moje preminjenje je himbeno, neverno činjenje! Ali ne znam plamen ugasiti, neg mi pervo sercu preminiti. Aurora: Tak li, Klituš, moram slušat prevarljivo baratanje? Ah, ne morem dalje mučat serca moga iskončanje. Tu li vračaš ti zahvalnost službe moje poniznosti? Obečana ta l' je vernost čistoj mojoj ljubeznosti? Klituš dragi, deh, oberni novu ljubav, dragost tvoju ter z miloščom spet poverni pervu vernost, radost moju. Klituš: Znam, Aurora, moje preminjenje je himbeno, neverno činjenje; al mi serce zavsima pogiba, nove ljube dragost neg zaziva. Aurora: Ah, nevernik, tak li jališ dužno tvoje smilovanje? Tak li sada jadno šališ tužno moje zazivanje? Pazi dobro da nevernost ku skazuješ moj dragosti ne bu vreda pogibelnost prevarlivoj nasladnosti. Ar Aurora ukanjena zna krivicu požaliti, v jadni oblak preminjena strašnim triskom doveršiti. Klituš: Zaman, zaman trošiš riči tvoje, jur aldovah drugoj misli moje, nje vridnosti ni moč pozabiti, rad Aurore sunce omraziti. Aurora: Vidim ada izdvojeno bažiliška pripitomit, meni tužnoj odsujeno krokodila ne umolit. Al čemerno sad zaklinjam vse četiri elemente, na skončanje vas zazivljam: nevernika izkoren'te! Ar ni vridan zemlju tlačit veri svojoj ki zmajnkuje, neg paklenski plamen gasit ki Auroru prevaruje. [57] JANTEA I OŽIRIO Ljubav jednuč ukanjena ne bu drugom več sujena Jantea: Zaman je moliti serdite dragosti, od jadne liposti milošču dobiti. Ak jedan je vkanil, ojme, ljubav moju ter prisegu svoju sramotno ostavil, jur serce ne haja nit službu nit prošnje, neg kletve ter grožnje u sebi ponavlja. Ožirio: Jantea neumolna, deh, milost, ljubeznost! Jantea: Ni jedna več dragost ne bu mi povoljna. Ožirio: Ak v dužnoj stalnosti nevernik znal skrivit, u čistoj vernosti ja neču preminit. Jantea: Ne želim spoznati po drugoč jur kvare, nadalje skušati himbene prevare. Ožirio: Jantea ljubljena, rad tvoje vridnosti naj bu mi sujena neg rišca milosti. Jantea: Bar riči ne troši rad moje okornosti, nadalje ne prosi od stine dragosti. [58] KOMAR JADNO KLUJE DRAGO LIŠCE ORIŽBE Kada žarko sunce v oroslan dospiva ter z jakostjom svojom zemlju zažigiva, od vručine silne zgiba vse stvorenje, kripost poiskuje nevoljno živlenje, tad v zelenu lozu vsaki rad utiče, hladnomu studencu veselo primiče il u bistroj vodi raduj[e] gaziti, kotrige života nasladno hladiti. Va 'nu dobu pojde Orižbe šetati, lipo svoje telo na samom kupati, koje alabaštru spodobno v belosti, a mramoru svitlom u dičnoj glatkosti. Biše malo potom zdencu prošetala, pod jesenim hladom slatko pozaspala; nje dostojnost ki bi vidil kad počiva, rekal bi da Venuš s Kupidom prebiva. Al komar hudobni smil se vim podstupit, na angelsko telo neverno dobrundit ter s čemernim klunom lišce vurazuje, ah, tu vridnu kervcu nemilo sasnuje! Ti čalarni komar, ti komar prokleti, kak smiš takva kinča kradomce vazeti? Tak li je nasladnost gnjusu odsujena, nezgovorna lipost užit dopuščena? Oh, da b' mogal kada tu sriču skusiti ter blaženo lišce Orižbe ljubiti, ne bih kervcu sasnul, jadnovito kljuval, neg kot dušu telo u dragosti čuval. [59] BUHE BANTUJU ZORICU Oh, Zorica tužna, kak postaješ nujna jer te buhe tak bantuju, nemiloma kluju! Kaj vsedil posluješ, sprid i zad ziskuješ? Je l' te buhe tak bantuju, nemiloma kluju? Sad posižeš v nadra, sad u dolnja jadra, nigda herbat v stinu ribaš il haljinu zdizaš. Sad štunfice zvlačiš, zopet vred oblačiš, sad oplečak preminjuješ, kitlicu stresuješ. Nogu z nogom ribaš, kolina stiskivaš, i terbušac ne miruje, ručica ščesuje. Oh, tužna Zorica, svidoči guzica, ka se javlja izdihujuč, odviš pregibujuč. Al kad sriča služi, v ščapce ka zapuzi, ni te muke izmisliti, buhu pogubiti. Nu, Zorica, slušaj ter moj navuk skušaj, veruj, češ se obradovat, od vsih buh mentovat. Poj k vodi tekuči, sed vnutar kupljuči, za junaka pak proskerbi, skaži gdi te serbi. [60] BI GRUJICA U LOV PROŠAL, NA DVOJICU NE HTEČ DOŠAL Kada sunce največ grije, pojdoh jednuč na lovinu v gustu lozu, gdi ne sije, iščuč zajca il zvirinu. Al me sriča namirila da pogledah va dolinu gdi pri zdencu govorila draga dragu na kolinu. Skup se lipo obimluju, z rukom poprik zagerluju, vusta k vustan pritiskuju, lišce k lišcu priložuju. On njoj tuži vnogu žalost u ljubavi ku je sterpil, ona tverdi serca stalnost da u tugah ni zneveril. Veruj, draga, ni terplenje ko b' me moglo preplašiti nit vridnije ko veselje tebe, duša, omraziti. Ja se srična pak nazivam odkad spoznah vridnost tvoju ter iznovič potverđivam tebi, serce, ljubav moju. Ižabela, moja dragost, tvoj bih vazdar, želim biti, ar ne čutim drugu radost neg v milošči tvoj živiti. Oh, Aminta, dika moja, tebe čisto hoču ljubit i do groba biti tvoja, od vernosti nigdar lučit. Ižabela, čini probu službe moje poniznosti. Oh, Aminta, nimaj dvojbu v serca moga ljubeznosti. Ovo z rukom veru dajem tebe, duša, verno služit. A ja serce tvom pridajem, teb', Aminta, stalno ljubit. Ova bihu govorenja ke iz kraja mogoh slušat; kakva pako pripečenja, vsak pomisli, ja ču mučat. S tim otidoh po dubravi zvire koje uloviti, vas razmišljen, u ljubavi če l' kad meni tak zgoditi. [61] LOVAC PRAVO ČINI AR V SLOBODI ŽIVI Pravo jesu priđi htili nazvistiti da se more sričan vsaki nazivati ki živlenje svoje tak zna urediti, prost od skerbi, poslov vrime uživati. Ta blaženi žitak lovac nasleduje, poslovanje njegvo biva listor radost, on u sercu svomu povoljno živuje ar vsi trudi, skerbi postaju nasladnost. V lipom protulitju pervo dneva stane, jagariju svoju dostojno razluči, kamo god oberne il neg korak gane, ptice vsakojačke začuje pojuči. Odovud se javlja slavič ljubeznivi pod kitici niskoj, ali zelenitoj, z dragim svojim glasom usil govorlivi prihod nazvistuje zori rumenitoj. Odnud pako štiglic, grijendlic prijavluju, cajzlin tere finki lipo veseleči, z glasnim svojim gerlom skup se pozovuju, sprid i zad za lovcem bisno proleteči. Ak u zrak pogleda, škerlac preigruje Bogu milo hvaleč rad sunca žarkosti, do oblakov skoro lit svoj podiguje kažuč v malom telu prečudne zmožnosti. Malo dalje ide, to k lozi dospiva, vred na igrališču kokota začuje; grivaš pako golub na hrastu zgerljiva, jarebica lozna druga privabuje. Ak podigne oči prom suhoj kitici, zadružnu če vidit milu golubicu; namirce kad dojde tekučoj vodici, tu če najti pijuč ljubljenu gerlicu. V takvoj nasladnosti svoje telo trudno pri studencu bistrom lovac počivuje, svicke himbenosti il činjenje nujno prostu nj[e]gvu misal v ničem ne zbantuje. Oh, povoljni žitak, oh, stokrat blaženi, nima navidnosti drugih povekšajnju, časti, dike, kinči, kako god stvoreni, nisu uzrok sercu tužnom zdihavanju. Nego vas povoljan lipa zraka vživa, dostojne lovine vesel nastoječi, u slobodi dragoj dan i noč prebiva, skerbi, policije drugim ostaveči. Vsak mu je prijatelj, vsaki drago ljubi, a ni jednom misli preuzeti sriču, z lažmi prilizivat ništar se ne trudi nit raduje druga spravit u nesriču. [62] ZVIRARA MARLJIVO LOVLENJE ČINI SERCU POVOljNO ŽIVLENJE Pervo nego Febuš iza briga zajde, svitle svoje trage nad zemljom razgerne; pervo nego rosa na polju razajde, a prigusta magla nad goru oberne, zvirar jur na nogah pušku pripravljuje, gdi če zvire najti, u sebi misleči, priko rosna polja marlivo šetuje, po zelenom lugu poslušno hodeči. Iz leva zagleda na maloj čistini lisicu kraduču, zajce zigrajuči; malo dalje pako na jednoj ledini hudobna divjaka zemlju rovajuči. S trudom nezgovornim k njemu približiva, od hrasta do hrasta skrovnomce dohodi; po več puti s puškom želno namiriva, koncu ogajn spruži, divjaka pogodi. Oh, kakovu radost zvirar tada čuti da ob pervom hitcu sriča poslužila, zadovoljnim sercem nadalje se trudi, al nut izpred njega serna iskočila! Od naglosti nemre na sinjal pobrati, medtim guščavina zvire otimluje; malo v toj žalosti moral prebivati, da jelena starca rukajuč začuje. Na ta glas poteže vsakom marlivostjom, vidi vuka kašuč, na buki h[e]juša; ne zna kaj začeti svojom pohlipnostjom: če l' jelena slidit, vuka al hejuša. Milo mu je jedno, drugo još milnije, ak na ovo hiti, ono če oplašit; dok sobom razmišlja koje bi dičnije, jelena zagleda k potoku doprašit. Onda vred dokonča svoje razmišlenje, pojde rad jelena drume obračati ter priličnim jarkom, ne gledeč terplenje, čes klade, čes germje blizo dohajati. Ravno tada jelen biše začel piti štimajuč pokojno zdenca uživati; al zvirar na njega primirlivo hiti da na pervom skoku mora skončivati. Dobro prigođenje verlo ga raduje, nezgovornu dragost v sebi povekšiva; va toj nasladnosti domom zavračuje, ali polag puta medvid pomermljiva. Vreda pušku spravi, izlize na kladu, medvida premiri, zgodi među oči; šetuje iz luga, dan bi na zapadu, veselje ko ima ispisat ni moči. Ta slobode drage koristna je vridnost da v divjaku skonča čemernu himbenost, u medvidu stare hudobnu serditost, u jelenu pako oholu sponešast. [63] EHA SRIČAN GLAS Dragi eho, k tebi protužujem: čujem, nezgovornu serca žalost moju: tvoju, da v ljubavi ne uživam radost: žalost, neg nevolju i terplenje tužno: suzno. Premda Kloriš ufanje mi daje: daje, da rad svita skaziva nemilost: milost, al hudobnu va sebi ne hrani: hrani, tverdokornost, još manje neljubav: ljubav. Ja podpunom tugujem nemilo: milo, izlag ričih ništar ne izprosim: prosim, jur dvi leta da ju serce služi: služi, ne b' mu nigdar misal postati neverno: verno. Eho dragi, tebi se ojavljam: javljam, je l' mi ufat, je l' mi izdvojiti: biti, je l' ostanem, il dalje odhajam: najam, deh, obznani kaj prigodit hoče: hoče. Čujem: tvoju: žalost: suzno: glasi, daje: milost: hrani: ljubav: glasi, milo: prosim: služi: verno: glasi, javljam: biti: najam: hoče: glasi. Sričan ada morem se nazvati kad mi ljubav sujena vživati, bude radost vse pervo terplenje, bude dragost ostalo živlenje. Viva eho, ki dobro glasuje: tužno serce z ufanjem raduje. [64] PASTIRNICA Ne b' zvizda Danica još zabelila nit svitla zornica zarumenila, da pastiri vstaju, skup se zazivaju: haj, pomoz, Bože, na polje zrenimo ovce i koze! Veselo pojdoše z blagom verviti, z dipljami igraj[u]č sunce slaviti, oh, da si blaženo, od Boga stvoreno, vsim na veselje, ti daješ pravu kripost i živlenje. Na lipu čistinu kad bihu zašli, milahne ovčice sito napasli, kozliči preskakujuč, germje ogrizujuč, pojdu prihajat hladnomu studencu, blago napajat. Pastir pastiricu k sebi zaziva, v družbi povoljnoj hlada uživa, nasladno kušujuči, drago obimljuči, za radovanje, oh, kakvo lipo biva dugovanje! V germju zelenom druga dvojica mesto ziskiva gdi raste rožica, na notu pofučkuje, v strunu udaruje, za radovanje, oh, kakvo lipo biva dugovanje! Ostala družina, kak sriča zgodi, s pastiricom mladom vrime sprovodi, gdi jedan ne vtegne, drugi pak priverne, za radovanje, oh, kakvo lipo biva dugovanje! Jur sunce med gore zapalo biše, veselo proti domu poverviše dva na dva pjevajuči, friško skakajuči; takvo živlenje ne daje turobnosti nit terplenje. [65] KUPIDO MILOSTIVNU DAJE AUDIJENCIJU Zaljubljena serca vsa ujedno: Prezmožni Kupido, ladavac zemaljski, k tebi se utiču vsih orsagov stranski proseč sercu svomu drago smilovanje, nezgovornim tugam milo polahčanje. Kupido: Tužbe vaše hoču marlivo slušati, vsakom po vridnosti pravicu skazati; zato neg po redom bliže pristupite, otajnosti svoje čisto protužite. Popi: Velika krivica svicke hudobnosti! Jur nam ni smit deržat ikakve liposti, kuharicu mladu, ar taki morguju, k tomu do kurviša očito špotuju. Kup[ido]: Takvu svita sumnju priličnu spoznajem, zato prijateljski ovi svit vam dajem: da, kad obljubite mladu kuharicu, vreda ju potverte najbližnju rodicu. Redovniki: Jesmo i mi z mesa kot drugi stvoreni, bivamo kak sužnji v kloštrah zatvoreni, kad bi nam i sriča mogla ka prigodit, zaman, ar prez druga ni smit van ishodit. Kup[ido]: Dajem vam dva puta, zber'te ki se vidi, jedan je pod ime pobožne spovidi, druga zaslipeči, z dragom pak užiti, al najsigurnije za dvi proskerbiti. Oženjeni: Ženami našimi nismo zadovoljni, ki s[t]arom, ki s hudom, ki z merskom povoljni, ako liploj kojoj skazujemo službu, gorju pak od vraga imamo njih družbu. Kup[ido]: Vašemu terplenju teško je vgoditi, sama skradnja vura zna tu bol zvračiti, medtim sil'te vusta drage riči davat, z drugom pak, povoljnom sercu milo vgajat. Udovci: Ovo jur oddavna udovci živimo, ljubu po vridnosti nigdir ne dobimo, divojke nas nete rad zrele starosti, udovice friške rad blaga skuposti. Kup[ido]: Tugi vašoj pomoč hoču svitovati, kako vred z ljubovcom čete radovati: ki med vami bogat, vazmi siromašku, ki v životu čverstan, išči stare tašku. Mladenci: Leto dan služimo ljubi prez radosti, naša verna služba nima zahvalnosti, ke nam veru dale čiste ljubeznosti, drugim privoliše cvit svoje liposti. Kup[ido]: Pripečenje takvo od serca žalujem, al vas naplatiti tverdno običujem, poiščite ljubu povoljne dragosti, dat vam hoču oblast dobit nje milosti. Dvorani: Prezmožni Kupido, zlo nas pritiskuje, vsaka vridna ljuba zato oduruje, kaj nam ni sujeno bogato imajnje, zlatom tere srebrom cifrasto deržanje. Kup[ido]: Tak li ženski narod oholo zgizdiva, lipost premineču prez reda zvišiva? Ja ču znat razlučit, naj vam ne bu dvojba, da človičstvo vaše bu prijetna moljba. Katane: V ljubavi nit v službi ni nam smilovanje, kako golopendam tužno proštimanje, radi nemilosti moramo zdvojiti, ar prez zahvalnosti teško je živiti. Kup[ido]: Ni katani lipo nit je pristoječe ljubav zaiskivat, blago prohodeče, ar na petlariju sam se hoče spravit, z obšanostjom ljubu napotlam ostavit. Tergovci: Velika krivica nam se prigođuje, vsaka mlada ljuba jalno zneviruje, dok imasmo blaga, znale su nas ljubit, sad, da mošnja prazna, gotove oddurit. Kup[ido]: Vnogu jeste znali z darmi prehiniti, siromah junaku priliku skratiti, zato sad i one jesu premineče, ni peršone vaše, neg mošnju ljubeče. Dijaki: Trudimo u knjigah mi cvatuču mladost, ufajuč uživat u ljubavi radost, al divojke prošnju našu zamičuju: pojte lizat tintu, jadno odpravljuju. Kupido: Ni vam zato krivo, nego je dostojno, da lipim divojkam biva nepovoljno z dičaki baratat, ne majnka junakov bolje zadovoljnih, kot v nebu oblakov. Gospoda: Znaš, Kupido slavni, gospocko živlenje, tebi neg na diku je naše mišlenje, zapovidi tvoje verno zveršujemo, čista serca naša vilam aldujemo. Lipotu dvoreči, u nas biva stalnost, ljubav uživuči, zamučana vernost, vimdar nismo srični milost zadobiti, drage lj[u]beznosti nasladno užiti. Kup[ido]: Po gospodi največ slavu zadobivam, kraljestva mojega zmožnost povekšivam, zato dužan jesam zahvalnostjom vračat, ljubav i prijazan z ljubavjom naplačat. Oto vam predajem strilu ognjenitu, ljubave zmožnostjom dično perenitu, da si svomu sercu drago ugodite, samo z govorenjem jalno ne bludite. S tim Kupido pojde z gospodom šetati, vnoge otajnosti vridno občinjati, navuka dajuči lipe šegavosti, tverdokorna serca dobit ljubeznosti. [66] VENUŠ NASTANE DAVAT AUDIJENCIJU Ženski spol ujedno: Presvitla kralica, dična u zmožnosti, tebi naklajnamo serca poniznosti, tverdno ufajuči milost izmoliti, krivičnom terplenju pravicu dobiti. Venuš: Lipo vas pozdravljam, drago pohranjenje, razumiti želim vaše protuženje, potribščinam vašim dobar navuk dati, vsakoj po vridnosti milošču skazati. Divojke ružne: Ni nam vsim sujeno lipom naroditi, lišca z ljubeznostjom oholo dičiti, nigdor nas pak neče milovati ružne, zato nam je živit prez ljubavi tužne. Venuš: Ja nesriču vašu od serca žalujem, teško ružnu ljubit, lahko to verujem, vimdar miloj prošnji pomoč hoču dati, blago i človičstvo obilno podati. Divojke lipe: Tužna naša lipost, ar je neg čemernost, ljubav obečana postaje nevernost, komu venac dasmo, jalno izgizdava, koga serce ljubi, dragost ne spoznava. Venuš: S tim je zmožnost moja odviš vuražena, zahvalnost ljubavi zavsim pozabljena, bar ne budem Venuš, ču vas uvoliti, takve gizdavice k nogam položiti. Udovice verstne: Ovo osmo leto jesmo udovice, pune su nam hiže nevoljne dičice, od friških udovcev ni nam smilovanje, od junakov mladih majnje proštimanje. Venuš: Takvom[u] betegu teško je pomoči, jer starosti vaše dica su svidoci, neg na stan vazmite mahnita katanu, znat če dobro zvračit vsaku staru ranu. Udovice mlade: Udove ostasmo v cvatučoj mladosti, navadne užiti ljubavi radosti, al rad ničemurna svita običaja moramo strajati dok leto ishaja. Medtim pogubimo sriču nam povoljnu, jer ni smit iskazat dragost zadovoljnu, mladi pak junaci z ričjom ne raduju, neg ljubavi prave zaklad potribuju. Venuš: Istina, mladosti teško je zmagati, jur navadne hrane leto dan strajati, zato vam dopuščam ljubeznost užiti, sam[o] znajte mudro nasladnost pokriti. Snahe pristare: Ni moč sercu našem žalost preboliti, s friškimi junaci htism[o] zaručiti, listor da užimo ljubeznive danke; sada nas zamiču ljubeč mlade, tanke. Venuš: Da mlad voli mladoj, natura to daje, al terplenju vašem vraštvo vim ostaje, listor blago zderš'te pod svojoj oblasti, nete vam pomajnkat u ljubavi slasti. Snahe mlade: Po nesriči našoj starcem privolismo, bogatstvo veliko tužne pohlipismo ufajuč dočekat serca radovanje, odurne starosti vreda iskončanje. Sad nam takva tuga odviš dodijava, lipa naša mladost dobra ne spoznava, ulogi, betegi su nam na veselje, dan i noč terplenje ljubleno živlenje. Venuš: Oh, kak mi je sercu teško poslušati, s kervjom mojom rada bih vam pomoč dati, al zaman z vrimenom čemerno boriti, ni prilike bolje neg mirno terpiti. Dojti hoče doba povoljne dragosti, sadašnja terplenja preminit v radosti, medtim naj vam serce drage misli hrani, ufanom junaku ljubav ne zabrani. Opatice: Rad starijih straha priko dobre volje obisismo na se petljarske nevolje, biva i nam kervca kot drugim goruča, prez hasni prohaja, oh, mladost cvatuča. Venuš: Vi se zneveriste orsagu mojemu, sebe izručiste pod oblast tujemu, drugo vam ne more volju ispuniti neg provincijala milost zadobiti. Slobodne: Živimo slobodne, al prez zahvalnosti, vridni oduruju naše ljubeznosti, vimdar človičanstvo po nas povekšiva, vsak potriban pomoč dragu zadobiva. Venuš: Ki zadobit more teleču pečenju, našto kupovati govecku rebernju? Ni vam triba va tom jako poteščavat, dosta vam sloboda ljubavi uživat. Starice: Pokihdob nas starost na to jur spravila da kožica glatka zavsim zgerbavila, jedinu milošču ponizno molimo, za poslužit dragim meštriju prosimo. Venuš: Tribovanje vaše kruto je pravično, ar v mladosti lipoj dost služiste dično, zato vam darujem ov moj lasac zlati, pred zmožnostjom koga sercu ni obstati. Gosposke kervi: Oh, preslavna Venuš, tebe pozdravljamo, ljubeznosti tvojoj serca naklajnjamo, ti znaš misal naših derične skrovnosti, kakve podnašamo otajne žalosti. Ufanje jedino zadobit pravicu, požalenu vidit očitu krivicu podlažemo milo tvojoj uzmožnosti, verne službe naše dužnoj zahvalnosti. Venuš: Draga moja družba, drago radovanje, nezgovorno imam z vami smilovanje, al vas lipo prosim, nimajte dvojiti, dragost, radost sercu povoljno dobiti. U čem največ zmorem, sada vam podajem: serce u ljubavi goruče predajem; koga god dotakne jedina iskrica, ak vam ne bu sužajn, bud moja krivica. Obilnije želim z vami govoriti, sadašnjega svita šega obznaniti; hod'mo v lipoj družbi Floru pohoditi, onde beruč cvitje sercu ugoditi. [67] RUKAM BELIM NA DIKU Deh, ruka ljubljena, iz čista mlika stvorena, milo priziva, slobodu vsaku udil zadobiva. Jur serce ranjeno, na poklon umiljeno, tvojoj dragosti valuje rado svoje zmožnosti. Da b' jednuč sujeno, z miloščom privoljeno, oh, celovati, navik ti hoču službu aldovati! Deh, ruka blažena, prom snigu prispodobljena, oblada belosti, kak dragih sercev vse ljubeznosti. Je l' kada viditi prez duše telo živiti? Ah, ni moguče, prez tebe serce je pogibuče. Neg jednuč kušnuti, predraga, k sebi stisnuti daj dopuščati, živlenje hoču vesel dokončati. [68] KLORI NESRIČNA Ja nesrična Klori da bih pitat smila zašto sam se na svit kada porodila! Ar veselje moje cvatuče mladosti ne bi neg terplenje, tuge i žalosti. Z domovine projdoh ufajuč radovat, Jupitera z voljom vridno gospodovat; rodbinu ostavih, prijatelje zmožne, štimajuč užiti ljubeznosti zložne. Al čalarna sriča vred mi navidila, batrivo ufanje v čemer preminila; pravo još ne spoznah svita nasladnosti, prez mire i broja čutih turobnosti, ke ni moč ispisat, manje zgovoriti; k tomu da ne prudi skrovno protužiti, ar rizične rane gusto previjati čine prez koristi muke ponavljati. Za me naj govore vnoga zdihavanja, bar svidoci budu suzna prolivanja, da ni dneva, vure kada ne tugujem; celo projde leto jednuč ak radujem. Ravno kako sunce, gda nastane zima, kaže da je svitlo, al žarkosti nima: tako i ja kažem vajnsku nigda radost, al u sercu vimdar nimam nego žalost. Tebi, Vsemoguči, jesu otvorena vsa terplenja moja, zavsim podložena; v tebi samo ufam milošču spoznati ter na drugom svitu navik radovati. [69] PRIČANJE U ZAMIRI Jur ne hajaš moju družbu, Klori draga, vernu službu? U čem ti se zamirila, deh, s kim potom odurila? Je l' pregriših u vernosti serca moga poniznosti? Je l' premilo zdihavajuč, dragost tvoju zazivajuč? Ako znal sam zagrišiti, želim vridno spokoriti; vekša budi milost tvoja neg nehteča ludost moja. Ni na svitu kaj dičnije nit činjenje povolnije kot potribnim pomoč dati, a poniznim smilovati. Pred te, Klori, poklecujem, oproščenje zazivujem; volil bih se nigdar rodit lascu tvomu kot ne vgodit. Deh, oberni drage oči, tužnom sercu daj pomoči, gani vusta ljubezniva, bud mi z ričjom milostiva. [70] BETEG DRAGE KLORI SERCE POŽALJIVA Bi mi jedno vrime užiti sujena mila tvoja dragost, oh, Klori ljubljena: ah, kuliko puti bih od tebe ranjen, po milošči tvojoj nazopet ozdravljen! Još s čim vekše, draga, rane moje bihu, s tim me v sercu momu bolje veselihu; dobro znaduč kakva je ljubavi zmožnost, da vse ljute rane postaju nasladnost. Prija v tebi živih, sad bolestnu vidim. Al kako prez duše i serca ja živim? Stvoritelju svita, deh, daj joj pomoči, telu momu živit prez duše ni moči. Vi, vustnice drage, vi, živlenje moje, gdi biser, rubinti zatvoreni stoje, lilija nit roža ne bi tak dišeča kot vi, z dragom sapom vusta govoreča. Biste nigda uzrok mojemu veselju, sada rad vas tužim u teškom terplenju; zazivanju vnogom oglasit se nete, listor s praznom maglom kriči moji lete. A vi, lišca mila angelskoga stvora, ke bliščaste dično kak rumena zora, biste pervo kripost moje nasladnosti, sada jeste uzrok čemerne žalosti. Kamo lipe oči, kamo njih ljubeznost? Tak li v kratkom hipu pogubihu svitlost? Nut kak prebledihu; ajme, prigođuje da, kaj cvate vjutro, k večer povenuje! Tak li rad betega dragost preminila ka mi jesi vazdar duša, serce bila? Vidim, vsaka radost ima u dragosti mali červič, uzrok nje pogibelnosti. Oh, predraga Klori, Klori ljubezniva, na te gledeč, serce milo zamagljiva; od Boga ti prosim vreda ozdravlenje il s tobom ujedno moje pogiblenje. [71] BUHE NEVOljNO SKONČAJNJE Takvo strašno prigođenje, popom, fratrom na sujenje, ar v prokletstvo zapadiva živo telo ki skončiva. Biše dalje od pol noči, tak govore vsi svidoci, da nit kriva niti dužna, mirno, veruj, buha tužna prik terbuha, polje ravno, mimo šunke, mesto slavno, ne navrača na harmicu boječ zgubit vsu zdravicu. Kad jur došla med dolice, pervi konfin od guzice, htiše onde počinuti, v rosnoj travi osvanuti; al zagermi vred lumbarda iz Soksane, stara grada, koja zgodi tako strašno, vsu na kuse zmervi lasno. Oh, komu se ne b' smilila glavu svoju da zgubila tužna buha prija zore; deh, pivajte, mile hore! [72] POP SNAHU POZDRAVLJA, ONA VRED SE JAVLJA U posreda zime mimo sela jaše mahnit sufragija, plebanuš bijaše. Al polag studenca snaha friška stala z bosimi nogami, rubeninu prala. Zasukane ruke dalje lakta ima, halju zagernjenu više od kolina, od silene zime koža se vužgaše, a rumeno lišce kot plamen bliščaše. Ovu lipu snahu verlo pop zmiruje, rad nje ljubeznosti serce mu raduje, "dobar dan" nazivlje ruku podavajuč, gladi milo lišce v nadra posigajuč. "Oh, ljublena snaha, kako te milujem, to zimno terplenje rad tebe žalujem; ako ti je volja život natopliti, hod pod moju šubu, vreda ču t' vgoditi." "Lipo vam zahvalim", snaha govorila, "nisam, dragi pope, tako ozebila, imam v petah ogajn, a v riti kresalo, za popovsku bradu dostojno zercalo." "Prosim ada, draga, nemoj zakratiti ob ognivo tvoje ogajn izkrišiti, kaj nažgati morem tu moju svičicu, ar ni vidit puta u tvoju zadnicu?" Snaha vred skočila, halju zagernula ter na diku popu strašno zaperdnula: "Ovo ti, moj pope, vuglen i iskricu, nažgi s tvojim nosom potribnu svičicu." [73] MATI HČER UDAJE, POŠTEN NAVUK DAJE Oh, ljublena hčerka, vrime približiva, zarukov odlučnih termin jur dospiva, z tobom, duša, milo lučit, zaručniku vred izručit tvoje vridnosti. Pervo razlučenja ču te svitovati, prišastnom vrimenu pošten navuk dati, s kim se budeš mogla dičit, Bogu, svitu vridno živit, sercu vgoditi. Budi gospodaru ovčica pokorna, volji, zapovidi nigdar tverdokorna; s čistim sercem njega ljubi, vsom jakostjom verno služi, dobro pameti. Prez dopustka muža goste ne pozivlaj, u nebitju njegvom stranske ne prijimlaj; hiže tvoje otajnosti, tot dragosti, tot žalosti, drugim ne ufuj. Ništar se ne pačaj v lucko prigođenje nit želno spitavaj orsaga činenje; ni jednoga naj hudati al drugoga izvišati prik dostojnosti. Podložnu družinu vnemar ne zaverži, v hižnom poslo[v]ajnu ter u strahu derži; nigda sama bar iglicu vazmi v ruke il preslicu, peldu dajuči. Ni potribno vasdan pri zercalu sidit, s kravzanjem, s cifranjem kot Dijana cirit; ar kaj drugim je nasladnost, mužu biva tužna žalost, hčerka, veruj mi! Zato vimdar snaga vsim je pristoječa, po vridnosti oprav dična, pronoseča, telo lipo čisto deržat, drago lišce gusto vmivat, ruke snažiti. Susestvo proštimaj, ne bud zamirljiva, proti gospodaru v ničem nemorgljiva; verhu vsega ne pjančivaj, priko reda ne strošivaj v svickih zakonih. Ak ti bu sujeno dicu zadobiti, nemoj bolje jedno neg drugo ljubiti; truda svoga k njim ne šparaj, pildu, navuk pošten davaj v pervoj mladosti. Kada gospodara vidiš dobre volje, znaj i ti priložit serca drage volje; ako l' pako u žalosti ti jednaka v turobnosti raduj i žaluj. U potribi vsakoj, va dne i po noči, ogrustna ne budi dužne dat pomoči; ne himbeno, ne hudobno, neg marlivo, dobrovoljno, s čistom ljubavjom. Spomeni se prava bit prijateljica i do groba verna kak tovarušica; jer kot duša telo ljubi, vridna žena mužu služi misal zveršeči. Prisegi prestrašnoj nimaj prekeršiti, z gospodarom svojim zlo i dobro vžiti, kot dvi drage golubice verne skupa pomočnice živit i umriti. Ov spominak, hčerka, verno ti ostavljam, z materinskim mlikom drago te zaklinjam, nimaj svita čalarnosti, nepristojnoj nasladnosti posluh davati. Imaj pred očima glas, ime, poštenje, dično i hvaljeno bu tvoje živlenje, na 'vom svitu češ radovat, a na drugom vik kraljovat, nimaj dvojiti. Od Boga ti, hčerka, dobro i radosti, a od mene, majke, ljubav i dragosti; iz mene se naj zabiti, svitlu diku potamniti svoga kolena. [74] OTAC SINA OŽENUJE, PRAVO HIŽIT NAPUTUJE Ljubljeni moj sinko, milo te odhranih, na junačke noge dostojno postavih, k tomu jur proskerbih i tvojoj mladosti zaručnicom vridnom roda i liposti. Buduč da se vnogi v nezvist oženjiva, blagoslova Božja z ljubom ne uživa: zato, dobro moje, ču te svitovati, s tovarušem dragim srično prebivati. Zavezom jednakim skupa priseguju muž ženom na vernost, serca si alduju; kako ruka ruki na pomoč stvorena, tako je u hištvu dragost odlučena. Mužu je pristojno peldu dobru dati da se more žena v zercalo gledati; proti njoj skaživaj ljubav, smilovanje, sebi čini nosit posluh, proštimanje. Pregrihe pomajnše mudro pregledivaj, ne za vsaku karaj, špotaj il vudiraj; ar tak ničemurne tolvajske naglosti nisu pristoječe hižnoj jedinosti. Nego, dragi sinko, kaj ti ni ugodno, v bitju il nebitju drugač nepovoljno: na ufanom ženi drago progovori, z načinom ljublenim želenje otvori. Pred njom bar ne skrivaj hižne zmogučnosti niti kaži dvojbu čiste nje vernosti; neg tri dugovanja triba samo mučat, ženi na spoznanje nikakor dopuščat: pineze i kinč svoj pod oblast ne dati, kak ti život zmožan, zavsim ne skazati; strajnske otajnosti al stvari derične poufati ženi bivaju nesrične. Priko vridna reda cifre naj terpiti, ogovor pri ljudi znaju vred spraviti; k tomu tak hudobne svita nasladnosti uzrok jesu nigda serca turobnosti. Bivaju rizična vnoga gostovanja, na proščenje crikvam gusta pohajanja, po susestvu odviš slobodno klatarit: čine u poštenju čemerno zahvalit. Zato ne skrativaj pobožnosti dične, veselja poštena, razgovore vridne; ar tesnoča vnoga pervlje zna naškodit neg sloboda sridnja koje zlo prirodit. Naj ti ne bu dikla tužna službenica, al nit preohola tebi glavarica; ne daj joj u dobru odveč izgizditi niti radi straha nevoljno zdvojiti. Ne pomajnkaj, sinko, u tvojoj dužnosti dostojne skaživat ženi ljubeznosti; nemoj tvoje vile skraja iziskivat, jer nevera takva smi se naplativat. Zapovid je Božja verno skup hižiti, tovaruša draga kot sebe ljubiti; da b' od Jecabele još ružnija bila, naj človičstvu tvomu vridna bude vila. Z Adamova rebra Eva bi stvorena, ne iz nog il glave opervič rojena; htil je Vsemoguči po tom iskazati da muž ženu ima kot serce čuvati. Ova, sinko dragi, na pameti imaj, mirno i jedino z ljubom ti prebivaj; hočeš u človičstvu vridno napridovat, u dragosti pravoj blaženo radovat. [75] ROŽA U NADRIH STOJEČA Fili draga, kak raduju, v persih tvojih preigruju golubice belosnižne, u vridnosti slavne, višne. Vposred kojih procvativa dična roža rumeniva, tebi dajuč ljubeznosti, sebi pako nasladnosti. Bar slobodno, ah, rožica, med vsim cvitjem ti kraljica sad se moreš nazivati, nigdar bolje prebivati. Jer u nadrih položena, dragim kinčem odičena, jedne dive vživaš lipost, živa sunca pravu svitlost. Oh, da b' bilo kad sujeno, s tobom zminit dopuščeno, hotil bih se sričan deržat, u blaženstvu takvom ležat. [76] DRAGOLJUBA ZLAMENJE Bud mi, Fili, dopuščeno u vernosti, poniznosti cvit naklonit umiljeno. Dragoljub je ime cvitu, rad dragosti, rad vridnosti dobro znano vsemu svitu. Al razmisli to stvorenje zač je belo kad je zrelo: vridno spoznat češ zlamenje. Ar z beločom nazvistuje da ljubeznost ter jedinost čisto serce potribuje. Kaj su vnogi pak zvončaci: zlamenuju da zvezuju u ljubavi kot lančaci. Zato prosim: cvit nastani, koga gledeč, drago misleč, z verna sluge ne pozabi. Veruj, Fili, da te služi, ne himbeno, neg serčeno, ki ti šalje dragoljubi. [77] PENELOPE SRAMOŽLIVOST Ulišeš: Ikaruš zibrani, ovo ti se klanjam, ponizan Ulišeš od serca pozdravljam, obečanu proseč milost, hčerke tvoje dragu vridnost, koju zaslužih. Ikaruš: Hrabreni Ulišeš, vidih vernost tvoju s kojom si tri leta Penelope dvoril, ne želim zakratit rič poštenu moju, ar iz prava serca sam ti hčer privolil. Penelope draga, oh, hčerka ljublena, došlo je jur vrime s tobom milo lučit, buduč da od Boga sriča ti sujena roditela ostavit, zaručnika ljubit. Zato, mila duša, blagoslov ti dajem, tebe, moj kinč dragi, vse moje radosti, hrabrenom Ulišu dostojno predajem, ž njim prebivaj v miru, vživaj ljubeznosti. Ulišeš: Penelope slavna, božica liposti, draža i dičnija vsih kinčev vridnosti, otca tvoga volju spunih, tri godišča tebe služih verno, dostojno. Bili su svidoki moga poželenja suze, zdihavanja, prez broja terplenja, milost tvoju zadobiti, stalnost moju svidočiti prom tebi, vila. Smilovanje ada pokorno zazivam, serce moje tvomu navik izručivam, dok živ budem, tvoj ču biti, vernost nigdar preminiti, Bogu prisižem! Deh, razmisli, duša, kakgodre ni moči telu bit pres duše nit dnevu prez noči, tak prez tebe ni ufanje žitka moga, neg skončanje moram podjeti. Penelope: Vsemoguči Stvoritelju koji ladaš nebo, zemlju, pomoč tvoju sad zazivam, volju moju teb' zručivam. Ne znam kaj ču učiniti, sama sobom razlučiti, roditela ostaviti, zaručnika obljubiti. Otac je me jur privolil, a Ulišeš vrime strošil; ov je vridan zahvalnosti, otac pako ljubeznosti. Z otcem rada bih ostati, a z Ulišem uživati; tu me ljubav začariva, tamo dužnost priveziva. Milo mi je domovine, a odurit ni tujine; misal otca nasliduje, serce draga pak miluje. Otca ljubit jes rojena, a Ulišu odsujena, v jednom ljubim vse vridnosti, v drugom vidim kinč dragosti. Oh, da b' moči razlučiti, dušu s telom razdvojiti, otca z dušom bih ljubila, draga s telom pak služila. Oh, roditel poštovani, oh, Ulišeš izibrani, s tobom želim vdil živiti, tebi verna pak umriti. Ikaruš: Blagoslovna hčerka, vidim tvoju mudrost, roditela miliš, ljubiš zaručnika, vridna hvale navik takva sramožljivost, meni biva radost, a Ulišu dika. Drugo bit ne more, Penelope slavna, otca je ostavit, a z Ulišom pojti, ar te ljubi verno, služi jur oddavna, ruku njemu podaj, dobro če vam dojti. Ulišeš: Ni te mudre glave, razumna jezika, koji ne b' zanimil od čuda tulika videč tvoje razumnosti, nezgovorne poniznosti v telu angeljskom. Hvalim ti ponizno, Ikaruš zibrani, komu verstna, velim, ovi svit ne hrani, da se jesi htil dostojat, tvoj kinč dragi sad darovat hčerke jedine. Penelope draga, ruku ti celujem, dušu, serce, telo navike aldujem, tebe ljubit i služiti, s tobom živit i umriti želim pravično. Penelope: Otca volju je spuniti, ni smit hčeri sprotiviti; oh, Ulišeš, dragost moja, Penelope ta je tvoja. Va me, prosim, naj dvojiti, verna vazdar ču ti biti, nimam v sercu himbenosti, nego čiste ljubeznosti. Ikaruš: Penelope slavna, drago odhranjenje, Ulišeš hrabreni, viteška kolena, bit če zložnost vaša Ikaru živlenje, na spominak svitu prilika poštena. Zato z vami ljubleno radujem, sriču dobru od serca voščujem, kako sinka drago obimlujem, tebe, hčerka, njemu izručujem. Ulišeš: Viva, viva, Penelope draga, draža si mi vsega svita blaga. Penelope: Viva, viva, Uliše zibrani, dika tvoja serce moje hrani. Ulišeš: Ovo t' veru do groba ponavljam. Penelope: Moju k tvojoj navike pristavljam. Ulišeš: Tela moga ti si duša prava. Penelope: Duše moje ti jedina slava. [78] JE AL NE Ni moč dalje sercu strajat, tverdokornost tvoju zmagat; zato prosim, Fili, ojme, reci jednoč: je al ne! Tuge moje su t' radosti, vnoge suze nasladnosti; ni moč zmagat, Fili, ojme, reci jednoč: je al ne! Z ufanjem me listor hraniš, a vse jače serce raniš; zato prosim: je al ne, naj bu konac momu ojme! Ako morem je zaslužit, nigdar neču več protužit; ako moram ne podjeti, i smert gotov sam prijeti. Kak god volim zaveršenje, il skončanje il življenje, ni moč terpit tužno ojme; zato reci: je al ne! [79] ODGOVOR NA JE AL NE Protuženje tvoga ojme potribujuč je al ne milo jesam razumila i odgovor odlučila. Tvoju žalost ja milujem, sebi radost ne skratujem; da te ljubim, velim je, serce ne zna za to ne! Vnoge jesu tve vridnosti, a priproste moje liposti; tebe ljubit želim je, nigdar mislih, veruj, ne! Nimaš zroka izdvojiti nit zahvalnost tak moliti, vim te ljubim, velim je, serce ne zna za to ne!! Misal dragu ne razdruži, ki zna terpit, verno služi, tebe ljubit želim je, nigdar mislih, veruj, ne! Dragost tvoju proštimujem, na milošči zahvalujem, prosim, zabi tužno ojme, znaj razumit je al ne! [80] DIVOJKE SPISANJE OD GLAVE DO NOG Gdo ti stvoril tak lipu glavicu vridnu nosit vdil krunicu? Moja majka zrok je bila kad je otca poljubila. Odkud su ti te očice černe, svitle, drage i miljene? Moja majka &c. Gdo ti stvoril ta nosac ljubleni, oh, kak lipi i serčeni? Moja majka &c. Odkud tebi ta lišca blažena? Kot rožica su rumena. Moja majka &c. Gdo ti stvoril vustnicu tak dičnu, od rubintov bolje vridnu? Moja majka &c. Odkud zubi od sniga beliji, od bisera proštimaniji? Moja majka &c. Gdo ti stvoril tu lipu bradicu, ka te diči kot kraljicu? Moja majka &c. A gultajnčič tak ljubeznivi? Ki ga ljubi, vsaka živi. Moja majka &c. Gdo ti stvoril te persi belahne? Kot mramorak su gladahne. Moja majka &c. A te skrovne, oh, jabučice, kot dvi čiste golubice? Moja majka &c. Gdo ti stvoril ta život angelski, vridan ljubit prijateljski? Moja majka &c. A terbušac od vnoge liposti prez dlačice u glatkosti? Moja majka &c. Gdo ti stvoril tu dragu ptičicu, po imenu lastovicu? Moja majka &c. A brižanke jednake višine gdi su guste germlavine? Moja majka &c. Kako je lipo med brigi počivat, a s ptičicom poigrivat; blago njemu ki tam dojde, sram ga budi ak vred projde. Gdo ti stvoril ta glatka steganca koja krote friška vranca? Moja majka &c. A kolena tak čversta, okrugla, razbojniku draga prugla? Moja maj[k]a &c. Gdo ti stvoril tak ravne nožice? Da b' postale zaručnice! Moja majka &c. Gdo ti stvoril do lakta ramena, tako bela i čerlena? Moja majka &c. A ručice tak lipe, prikladne, kralja vodit vridno spravne? Moja majka &c. Z jednom ričjom, vse tvoje stvorenje vsaka serca je veselje. Vsemu majka &c. Kad je majka tom vsemu zrok bila tako lipu da t' rodila, vsaki ada naj zaziva: viva majka, hčerka viva! Ki te godre serčeno ne služi, naj ga barem Bog ne ljubi! Vsaki ada naj zaziva: viva majka, hčerka viva! [81] HAJDUK TUŽI SVOJU NEVOLJU Gdi se godre ko zlo zgodi, na hajduka zrok prihodi; kaj mi nebog i ne misli, vse na njega nastor sili. Oh, nesričan, zač se rodih kad na svitu ništar dobih? Nimam blaga radovanje nit pri drugih proštimanje. Ako v boju na mejdanu zatočniku zavdam ranu, nit mi hvale, nit vridnosti, drugim dika i radosti. Z junačkom se rukom hranim, danas dobim, jutra zbavim; nigdar novca ne prišparam, nasladnosti vsake strajam. Zdrav i frižak jes v životu, nimam drugu, znam, lipotu; ako iščem koju ljubu, vsaka merzi moju družbu. Premda živim vdil pošteno, ni mi dobro odsujeno, ar se ne znam prilizivat, druga škodu zaiskivat. Zato, svita Stvoritelju, našto tlačim tvoju zemlju, kad vse moje, oh, živlenje ni neg čemer i terplenje? Daj mi ada iskončanje il pokaži smilovanje, jer mi tužnu izdvojiti kad zlo na zlo je siliti. [82] SERCA SUŽAJNSTVO DOBROVOljNO Ni moč spisat, oh, svitlost sunčenu, zvizd, miseca lipotu stvorenu: tako ravno, Fili, tvoju diku pravo spisat ni moč najt priliku. Ar Afrika dala t' je razumnost, Amerika diku i batrivost, Europa lipost i dostojnost, Ažija pako vsih kinčev obilnost. Kad se smiješ, roža rumenjiva; kad govoriš, biser probeljiva; iz očiju plamen zažiguje, a iz nadrah dragost začaruje. Je angeljsko vse tvoje stvorenje, sercev ladaš konac i živlenje; ki te vidi, mora sud podjeti, ar se ni moč oblasti oteti. Ah, spoznajem, serce ni več moje, jur zavsima je postalo tvoje; nima v sebi nijedne kriposti, listor živi na tvojoj milosti. Sužnju tvomu, prosim, draga Fili, z ljubeznostjom i koliko smili, ni mu želja slobodu dobiti, neg v sužajnstvu pokorno živiti. Veruj, neče sfalit u vernosti, jesam poruk njegove stalnosti, kak ti volja, draga, z njim razluči, ar od tebe nigdar več ne luči. [83] DELI BARE JUNAČKA BATRIVOST Deli Bara, deh, povij pravo, tako t' došlo leto zdravo: Kaj ti biva najpovolnije, va 'vom svitu ugodnije? Ništar ni mi na svitu ugodnije, telu momu povoljnije, neg durata friška jahat, po mejdanu z njim obračat. Deli Bara, deh, povij pravo, tako t' došlo leto zdravo: Zač durata, a ne vranca il zelenka koji tanca? Vsake škulje je vranac plašljiv, a zelenko sperdljiv, kašljiv, durat pako segur biva, ne uzmakne kad je triba. Deli Bara &c., kad se ufaš konja jahat, bi li smila pušku spraskat? Kad nabijam, po dvi balote mečem v pušku prez strahote, ak se listor civ ne skrivi, zgodim v černo, kak je tribi. Deli Bara &c., znaš li kopje prijet v ruku ter karike zgodit luknu? Od mladosti sam privučila, kopje v rukah pronosila, i najtverđe znam oblomit, vsred karike vazdar zgodit. Deli Bara &c., znaš li strilom baratati, luk do vuha natezati? Zna povidat ta moja desnica, vsakom luku jes meštrica, oh, kulike zgodih ptice ter izmezgih njim glavice. Deli Bara &c., kad bi sama v lozi bila, bi l' se druga prestrašila? Ni junaka mat rodila s čija straha bih obledila, naj me kuša ki dvojbu ima, deli Bara straha nima. Deli Bara &c., je l' si kada z junakom borila, na mejdanu zadobila? Več neg z jednim se ja povadih, kot žabicu med noge stavih, kad se čversti pak namiril, je nad manom verlo spinil. Deli Bara, si hvale vridna, med ženami kot kralj dična, vsak te ljubi ki te vidi, deli Bara, Bog te živi. [84] PARIDEŠ MUDRO ČINI SPOZNANJE Anhišeš: Parideš preslavni, vnoga tvoja mudrost, po vsem svitu znana i gospocka vridnost, ufam se da neče potamnit pravicu, hčer zakratit svoju meni zaručnicu. Leto dan služiti bi mi odlučeno, obveršivši verno vživat dopuščeno; termin je izminul, služba iskazana, veže ljubu dragu na to vera dana. Hipomene slavna ovo t' je nazoči, deh, ljublena, prosim, rič moju svidoči, je l' pregriših kada v dužnoj pokornosti, al dostojno skazah od serca dragosti? Hipomene: Oh, Anhišeš, dobro se spominam vere dane, koju potverđivam; ne izlažem ništar službi tvojoj, u vsem znal si vgodit misli mojoj. Šilvijuš: Parideš prezmožni, tvojoj razumnosti klajnjam se ponizno proseč, oh, milosti, da mi ljubu ne zabraniš, vernu službu ne pošališ, koju iskazah. Celo leto verših pokorno dvoreči, čisto i pravdeno hčer tvoju ljubeči, na to imam svidočenje, ovi persten na zlamenje ljube stalnosti. Ufam se da neče persten progovorit, drugom nego meni milošču privolit; sama povij, duša draga, je l' milovah telo, blaga rad tvoje volje. Hipomene: Vazdar sam te od serca ljubila, službi tvojoj zahvalnost željila; kad ti persten, Šilvijuš, darovah, pravu ljubav onda z njim aldovah. Težeuš: Parideš slavni, teb' se klanjam, mudrosti tvojoj prijavljam, prosim, i mene raštimaj, pravične zroke ne zatiraj, koje ti imam svidočiti, jedinu hčerku dobiti. Leto dan služih dostojno divi predragoj povoljno, serce u rukah noseči, dragosti zaklad moleči; nato se ona smiljila, oh, kušac dragi zdilila. Deh, more l' biti kaj vridnijega, zaveza ljube tverđega nego serčeno objeti, kušac podat i prijeti; nemoj, dušica, tajati, moje živlenje skončati. Hipomene: Oh, Težeuš, prava radost moja, Hipomene veruj da je tvoja; zato serce želječ te ljubiti htilo s kušcom vernost svidočiti. Parideš: Hipomene, veruj, s tobom prigođenje vsakoj mudroj glavi daje promišlenje; vimdar kak je pravo, hoču znat razlučit, tebe, drago dite, jednomu prisudit. Hipomene: Serce moje v oblast tvoju dajem, zapovidi pokorno podlažem, znam da jesam va tom zaludila ter zaveze vsim trim privoljila. Parideš: Hrabreni Anhišeš, moram valovati da zrok imaš jaki hčer potribovati; al kad roditelu ljubav je neznana, tako nima kripost hčere vera dana. Šilvijuš ljubleni, perstena zlamenje ni tak stanovito ljube zadoblenje, ar se rad prijazni po večkrat dariva, neg prisežni persten ta sam zaveziva. Težeuš razumni, ti si znal pogodit, stanoviti zaklad ljubavi zadobit, ar kad dobrovoljno neg jednoč kušnjena je divojka prava, ta je zadobljena. Ni moč kušac nigdar več nazad uzeti nit za ljubu drugi poštenu prijeti, Šilvijuš, Anhišeš, najte zamiriti, koga je kušnula, toga mora biti. [85] FRATRI PUT[N]ICI Dva fratra su zgudi stala ter skupa potovala čez krajnsku deželju; prišli su v goru stermu drevovat v jednu kerčmu, majuč le tu želju. Tam bila kerčmarica, jederna ka ena sernica, bela ino rumena; al pater takur joj pravi: "Oh, ljuba, ti me ozdravi, natur si rojena. Terbuh mi hudo rošta, nič mi ne bu zadosta, kar ruka tva ljubezna; jest čem ti tringelt dati, vse grihe odvezati, le ne budi jezna." Al pravi kerčmarica: "Jest sam dobrodelnica bolnim pomoč dati; nocuj hčem tiho priti terbuh vam namastiti, dobru če vam djati." Takur se domenili, jen drugom obljubili vračstvu ino tringelt; po noči skup se stali, bolnoga namazali, praveči: še jen fert. Le tur je kozal slišal, v postelji zubmi škripal praveč: "Haj ju, haj ju; serce molčno trepeče, vračstvu takur topleče naj tudi meni bu." Pa se je hitro skočil, vrata tverdno zatvoril praveč: "Haj ju, haj ju; per moji duši, vun ne zideš dok kuli k men ne prideš, kar patru le taku." Ni moglo inač biti, morala kozlu priti, tudi ga vračiti; dostar je poslovala, vsu noč bolne mazala za tringelt dobiti. [86] OČIJU SERDITIM MOljBA DA SE UKROTE Drage oči, prosim, rec'te kaj vam prudi da nemilost vaša na smert me odsudi; vim ne prosim vnoge službi zahvalnosti, jedno neg magnutje prave ljubeznosti. Dične jeste zvizde. Zač jur tak čemerne komete postaste, oh, sercu čemerne da namesto dobra, draga smilovanja dajete zlamenje tužna izkončanja? Imate u sebi sunčenu spodobnost, vse stvorenje živit narojenu kripost; ni l' dičnije sijuč dat radost, veselje neg, hudobno merčeč, tugu i terplenje? Deh, povijte, drage, našto vam škurine, s koje neg izhode strašne bliskavine? Je l' želite mene s triskom iskončati, tužno moje serce v drobni prah zažgati? Ali, ljubeznive, prosim, kaj vam prudi da nemilost vaša na smert me odsudi? Jedno neg magnutje prave ljubeznosti vernoj službi mojoj bit če jur zadosti. [87] GOVORIT PREPOVIDA KUPIDO Rad bih, Fili draga, s tobom progovoril, serca moga ranu otajnu otvoril, al Kupido zmožni, ta mi prepovida, pod zgublenje glave mučat zapovida. Ah, tiranuš jedni, prepovid nemila, more l' bit na svitu krivičnija sila neg da ni slobodno splakat žalostnomu niti ranu svoju vračit betežnomu? Al kad meni tužnom je tako odlučeno, muke ni terplenje stužit dopuščeno, ada jezik moči ni smit prekeršiti, neg vi, oči moje, znajte govoriti. [88] FILI NEMILNA Kamo, Fili, je t' mišlenje? Vim znaš, draga, serca kripost, da neg tvoja biva vridnost njemu konac i živlenje. Zač ne morem jur dostati u vernosti moje službe, u dragosti tvoje družbe smert al žitak kad spoznati? Vekše najt je smilovanje pri tolvaju, razbojniku, premda mučit štima diku, konči jednuč da skončanje. Ti pak serce vsevdil raniš, jer ga naprav ne skončuješ nit zavsima oživuješ, neg kot tinju vnemar staviš. [89] TITULUŠA NIMA, IME VIMDAR IMA Fili draga, veruj, nezgovornu žalost Rad tebe začutih, u sercu čemernost, Ar ni moči telu nikakor terpiti, Neg i duša mora nevoljno tužiti. Kada god pomislim na prošastno vrime, Onda suze ronim, svoje zabim ime, Prokleta bi vura ka te odsudila, Ah, terplenje takvo jadno navalila. Nimajuč uzroka prom tvojoj vridnosti, Zbučit je hotila svicke hudobnosti, Engedujuč rada nazlobu, čemeru, Ranit serce tvoje, skazat vsu neveru. Je li to moguče, svita Stvoritelju, Nepravica takva tlači tvoju zemlju? Još li češ preterpit čalarnom narodu Kot lakomu vuku nad ovcami škodu? Al morebit zato grihe pregleđivaš, Tujinu nazlobit tako prepuščivaš, Tvojom da pak z močjom pravične desnice Angela odlučiš požalit krivice? Raduj, ada, Fili, dojti hoče vrime, Jedino živuči stresti tužno brime, Naj bu vse prošastno zasad pozabljeno, Ar ime, poštenje dično je dobljeno. [90] KUPIDO SERCA IZVIŽBA Rad bih ništo obznaniti, al se bojim ku neveru; nego, draga, daj mi veru da me nečeš ovaditi. Znaj, Kupido je med vami ter ga nigdor ne poznaje, kinče svoje razprodaje koti kramar med ženami. Drugo ime na se vazel boječ svita hudobnosti, još rad vekše segurnosti pri lipoti stan je zavjel. U slobodi tak raduje poslušajuč zdihavanja, dragih sercev zazivanja, vim se nikom ne javluje. Ni za drugo ta šegavost da se neče dat spoznati, neg da želi razabrati sercev vaših tverdokornost. Ar su vnoge došle tužbe da od vaše nemilosti ni moč ufat ljubeznosti, ne prudeči moljbe, službe. Zato, draga, sad razluči smilovanje prošnji mojoj, žal če biti lipost' tvojoj ak mi serce na te tuži. [91] MISAL UKANJUJE Nigda kad zapazi jarebica plaha jastreba hudobna oberh glave litat, ne zna kaj začeti od velika straha, neg se med travicom šetuje zakrivat. Ali nut, nesrična, kak se zaman trudi, želeč vujti ptiču, na pogibel ide; ne videč rizika, u prugla zabludi, marljivomu lovcu tužna na del pride. Tako ravno človik štima se zakriti čalarnoj nesriči, ka ga nastoruje: gdi najmanje misli sprotivnost dobiti, tu ga neprijatelj s prevarom skončuje. [92] TERPEČE NIŠTAR NI NA S[V]ITU Oh, nestalnost ova svita! Kaj su orsagi, kaj kraljestva, dragi kinči, kaj bogat[stva], kaj su dike, kaj vridnosti, kaj veselje, kaj zmožnosti? Vse je listor tinja cvita, oh, nestalnost ova svita! Oh, nestalnost ova svita! Kaj su lipih oči svitlost, draga lišca, vust ljubeznost, kaj dostojno zaljublenje, kaj razumno govorenje? Vse je listor tinja cvita, oh, nestalnost ova svita! Oh, nestalnost ova svita! Kaj su dragi roditelji, kaj rodbina, prijatelji, kaj dvorani, vnoge sluge, štimajuč si verne druge? Vse je listor tinja cvita, oh, nestalnost ova svita! [93] KLETVA PROT LJUBI KA SFALJIVA Z dopuščenjem, drage žene, haj fa la larariron fa, drage žene, z dopuščenjem naj smim protužiti, nemilnoj ljubi mojoj naplatu vratiti. Vnogi dan se rad nje trudih, haj &c., u pravoj vernosti, običuč ona meni od serca dragosti. Na te riči tverdno ufah, haj &c., zahvalnost dobiti, nje lipo, drago lišce dostojno užiti. Bi došlo jednoč vrime, haj &c., na samom zastati ter ljubav obečanu pravično spoznati. S čim bolje prosih, molih, haj &c., milošču ljubljenu, vim drugo ne obderžah neg veru faljenu. Tak li momu zdihavanju, haj &c., neverna raduješ, od serca zazivanju čemerno smiluješ? Al te zato neču kleti, haj &c., prem zrok imijuči, neg proščenje vazeti, navik t' ostavljuči. Medtim ču milo prosit, haj &c., od neba pomoči, da b' ti se prigodilo za spolom tri noči, kad godre htila budeš, haj &c., u večer zaspati, ob pervom oka žmanju u postelj posrati. Kuliko je zvizd na nebu, haj &c., ke ni moč zbrojiti, tuliko prez počinka znaj percev skrojiti. Ništar manje neg drobnoga, haj &c., je peska u moru, tak gusto se zbudila pak stala u zoru. Kaj god su ciganice, haj &c., lažev osnovale, tulike da b' te buhe čez noč zbantovale. Po životu kaj dlak imaš, haj &c., ke t' nisu osidile, tuliko da b' ti vuši iz glave skipile. Kuliko ima nitcev, haj &c., tvoja rubačica, da b' spuzila iz vsake zadružna stinica. Nesriču ne želim ti, haj &c., ka bi ti škodila, neg samo prošnja moja da b' se prigodila. Onak mi serce bude, haj &c., s tebe naplačeno, himbenoj šegavosti s trijumfom vračeno. Vam dajem, žene drage, haj &c., pravično suditi, verh ljube pomajnkanja je l' vridno stužiti! [94] DVOJŽLIVOST U LJUBAVI Oh, razmirje strašno čutim prik ufanja v telu momu, rad bih pomoč nevoljnomu, al si glave zaman trudim. Jedno lišce prevarljivo, to mi serce tužno rani, zavsim zdvojit pako brani govorenje prijažlivo. Ne znam komu verovati, misal kriči: ufaj, ufaj, serce pako: puščaj, puščaj, med tim dvojem razabrati. Oh, razmirje strašno čutim, neg, Kupido, ti razluči: puščat, ufat: deh, odluči, ja prez tebe ne odsudim. Med žerjavkom pravo bivam ufajuči i boječi, pomaganje vdil kričeči, pomoč vimdar ne dobivam. Neg mi serce tužno rani jedno krivo pogledanje, ljubeznivo nasmijanje pak z ufanjem drago hrani. Ne znam kako razlučiti, misal veli: veruj, veruj, serce pako: stezuj, stezuj, med tim dvojem odlučiti. Neg Kupida ču prositi, ki me more, zna svitovat, je l' stezivat, je l' verovat, če mi hasnit al škoditi. [95] KUPIDA SLIPA MALAJU, AL KRIVIČNO Kriva, nepravdena je misal onoga ki povida, Fili, Kupida slipoga, ar je lahko spoznat vse njegve zmožnosti u očiju tvojih ljublenoj svitlosti. Dobro zna svidočit tužno serce moje kaj su svitli traki, oh, vridnosti tvoje, kada god s pogledom lipo ga miluješ, tad s čemernom strilom strašno vurazuješ. Ada prez viđenja Kupido ne biva, neg, bistro gledeči, serca izranjiva, najmre oči tvoje ki pravo raštima, najti če da va njih stolno mesto ima. [96] NAŠVE PROCIMBA Našva draga, našva dična, oh, prilika vazdar srična, nimam, veruj, vekšu radost neg razmišljat tvoju dragost. Premda sama izgizdivaš, zlatom, srebrom prosvitivaš, još ti kinče pridodala ruka lipa ka t' vezala. Nisu moje, znam, vridnosti moč zaslužit te milosti, al se sunce s tim poznaje da jednako svitlost daje. Zato sebe ne procinjam, diku tvoju neg zazivljam: ti me včini vridnom biti kinča takva pronositi. Našva draga, našva dična, oh, prilika vazdar srična, polag serca se nastani, z ufanjem ga, prosim, hrani. [97] FILENUŠA SMERT OD KLORI NEMILNE Nu serce, nu misal, kaj prudi živlenje kad drugo ni ufat neg strašno terplenje? Jedino ufanje človika zderživa, kak ono prestane, i žitak skončiva. Vidiš, vernoj službi kakve zahvalnosti od nemilne Klori imaš ljubeznosti; s čim več suze točiš, roniš zdihavanja, s tim su nje tverdnosti vekša radovanja. Još li ne spoznavaš da ti ni sujeno na 'vom svitu užit dobro odlučeno; nu serce, nu misal, kaj prudi živlenje kad drugo ni ufat neg strašno terplenje? Ovak je Filenuš sam sobom protužil, ljubav izdvoječi, na smert se odsudil; s čemernim handžarom prom sercu vudira: zbogom ostaj, Klori, sluga tvoj umira. Tverda Klori nato ravno bi dospila, tužno javčuč, plačuč, mertvoga ljubila; al jur več ne prudi serca smilovanje, okorne tverdnosti kasno umehčanje. [98] KLORI ŽALOVANJE Oh, Filenuš, ja te skončah, z okornostjom to prepuščah; ojme, jadna, kaj učinih, moljbi tvojoj zač ne smilih? Zakaj sam se kad rodila, prez uzroka pogubila ki me čisto, verno ljubil, s poniznostjom stalno služil? Oh, Filenuš, dragost moja, Klori, veruj, bila je tvoja, neg od sriče ne b' stvoreno, skup radovat odsujeno. Bude duša, oh, nesrična, tebi truha vikovična, kriči moji, suz ronjenja, bilig tvoga preminenja. Budu moja zdihavanja, draga ki[n]ča žalovanja, a černina, tugi dana, farba moja izibrana. Zbogom, zbogom, vse radosti, več ne želim nasladnosti; odsad moje bu živlenje kriči, plači i tuženje! [99] OPOMINANJE ŽENAM NA MILOST Sad se vuč'te, lipe žene, veri sfalit obečanoj, bud vam pelda tužne mene vernoj službi nezahvalnoj. Ar lipota prez milosti drago serce jadno truje, a prez reda okornosti izdvojeno iskončuje. Ovo tužna mora[h] spoznat, al je kasno žalovanje, jur nesričnoj ni mi ufat z dragim mojim radovanje. Nezgovorna žalost biva, drage žene, bar verujte, z okornostjom ka zgubiva ljuba svoga; deh, milujte! Ni l' vam bolje v ljubeznosti ki vas služi milovati neg v prokletoj nemilosti, oh, prez draga tugovati? Od nature je nam dano dragih prošnjam sustezivat, al je sercu vimdar znano kak nam teško zakrativat. [100] KITICI DAROVANOJ HVALA Blagoslovna budi, ljublena ručica, odkud sad izajde tak dična kitica; tebe, drago cvitje, k sercu pritiskujem, na spominak ruke ponizno celujem. Roža zlamenuje lišca tvoga lipost, violica škura černih oči svitlost, naglic z rumeninom, oh, vustnicev dičnost, dragoljub s čistočom vsega tela vridnost. Ne znam, Fili draga, dostojno zgovorit, zavez moje službe prom daru spodobit; jezik zanimiva verh takve milosti, serce moč zgubiva od vnoge radosti. Misto govorenja bud mi zaprimljeno, priprost cvit darovat, prosim, dopuščeno; ovo, Fili draga, ditelinu zručam, kaj god zlamenuje, navik preporučam. [101] ZDAHNUTJE ZADERŽANO Vi mučeča zazivanja, zaderžana zdihavanja, strašni potres nagražate, ojme sercu pripravljate. Nakaj tajat moju žalost, nakaj skrivat jadnu zdvojnost? Vim je spoznat z mojih oči da se vnoga suza stoči. Silu vašu, deh, ganite, na jezera izajdite; drugač sercu ni živlenje nit mu ufat kad veselje. [102] ZA OSTAJENJE MOljBA Zakaj, drago serce, tak naglo šetuješ, ka si moga serca kinč, žitak, veselje, z odšastkom tak naglim zakaj me skončuješ? Vim znaš da prez tebe ni mi ufat živlenje. Stani, sunce drago, il konči segurnost skora zavernutja naj mi rič obeča; ar i luč nebeska od mrakov škurinost zna protirat vreda kad se k nam povrača. Zato, Klori draga, imaj smilovanje vreda zopet dojti, radost ponoviti: ar v tamnosti bude moje prebivanje dok ne vidim tvoje sunce prosvititi. [103] B. D. Bar veselo serce tuži Ar nebeskoj vili služi, Radi koje ljubeznosti Biva dično u žalosti. Angeljskomu, oh, stvorenju Raduj serce u terplenju, Akprem milost ni dobiti, Dostojno je vernom biti. Rajše nego pomajnkanje Alduj žitka iskončanje; Stalnost krunu zadobiva, Kaplja kamen umehčiva. Oh, preslavna draga Fili, Veruj serce da te slidi, Još u grobu bit če tvoje, Tako tvoje bilo moje. Bar mu sriča naj ne rabi, bator navik z njega zabi, ranu skrovnu ak protuži, ar ki terpi, verno služi. [104] BOJEŽLIV U LJUBAVI Fili draga, ti me pitaš s koga zroka tak zdihavam, kaj u sebi razmišljavam. Oh, prevnogo zapovidaš! Ar boječi ne znam zreči kaj me boli, zač se tužim; neg ti, serce, povij prece je l' me ljubi kojoj služim. Fili draga, želiš znati zač tak guste suze ronim, žalost moju ne zgovorim. Ne smim, ne znam povidati! A z mučanjem ter ufanjem milost vimdar ne dobujem, neg, služeči i terpeči, ovak tužno iskončujem. Da ti povim, potribuješ, zač zdvojeno tak odlučih, serce na smert jur odsudih. Fili, zač se ne smiluješ? Tverdnost tvoja, žalost moja zdvojit čini vdil terpeči, a smilenje bu živlenje, uzrok smerti ne znam zreči. [105] SERCE IZ VUZE KUPIDA UTEKLO Veselje, veselje, lanci su preterti, davnoga sužanstva lokoti odperti; Kupido nemilni, na truc ti radujem, u vuzi nevoljnoj jur več ne tugujem. Veselje, veselje! Jur serce ni v uzi, Kupida ne služi, na truc mu raduje, nit več ne tuguje u njegvoj zmožnosti, neg puno radosti sprovaja živlenje! Plamen ki me pervo strašno iskončival, jad, čemer i nazlob dan i noč strošival, nimajuč od tebe jedne zahvalnosti, sad se je preverglo v slobodne radosti. Veselje, veselje! Zmožnosti bar svoje, Kupido, ne trudi, ar serce jur moje odsad več ne ljubi okorne liposti, himbene dragosti, neg čisto živlenje. Veselje, veselje, ni več zdihavanje, jadnoga Kupida pomoč zazivanje; ptica dovabljena, kad vujde, popiva, tako prosto serce v slobodi uživa. Veselje, veselje! V kerletki ka biva ljublena ptičica, kad vujde, popiva: tak moja dušica prez jarma ljubavi, nimajuč zabavi, sprovaja živlenje. Bar veruj, Kupido, jur ništar ne prudi, ki jednoč te skušal, drugoč ne zabludi; obečanju tvomu več ne dajem veru, jer vsedil izpoznah hudobnu neveru. Veselje, veselje! Kupido, proščenje serce ti poruča, sužanstva terplenje vsim dragim izruča, na truc ti raduje, v slobodi strošuje nasladno živlenje. [106] HOP HAJ DA: KAMO LJUBA, TAMO JA Dobre volje hod'mo biti, ljubu dragu pozdraviti; vsak nas reci: hop haj da, kamo ljuba, tamo ja! Ki kaj želi, naj zgovori, misal skrovnu naj otvori; vsak nas reci &c. Ja joj želim verno služit, desnu ruku drago ljubit; vsak nas reci &c. Ja pak serce valovati, milo lišce celovati; vsak nas reci &c. Meni bude dost pomoči jedan pogled dragih oči; vsak nas reci &c. Meni pako bu živlenje, oh, na samom govorenje; vsak nas reci &c. Htil bih kontent s tim radovat, vusta k vustam pritiskovat; vsak nas reci &c. Blago njemu ki dobiva v naručaju da počiva; vsak nas reci &c. Drago gerlit, v nadra sigat čini kervcu vred zažigat; vsak nas reci &c. Žive klade rasklenjivat čini život narastivat; vsak nas reci &c. Al ujedno vsi želimo da konfine razdelimo; vsak nas reci &c. Sričan junak koji ljubi ter povoljno dragoj služi, vsak nas reci &c. Blago njemu ki dospiva kad ljubovca pozaspiva; vsak nas reci &c. Neka bude bar nebore ki ju ima ter ne more; vsak nas reci &c. Komu ne bu odsujeno ljubu ljubit dopuščeno, naj prekine ž njom slamicu pak oberne vred guzicu. Hod'mo drugo sad misliti, pehar vina izroniti, jeda sriča dobra dojde il nam ljubav z glave projde. [107] MUČEČA LJUBAV U mučanju tverdnom je zaljublen živil milost, najam, dragost prositi želeči od vile predrage, vim se ni podstupil, neg z vustmi je mučal sercem govoreči. Z gustim zdihavanjem plamen svoj skažival čudeč, razmišlajuč u njem izgoriti, prem ne prosil milost, milost je ufival, z mučečim jezikom htil to izprositi. Štimal je nevoljnik z mučanjem bit sričan, al goruči plamen nastal objačati, da ni mogal dalje prebolit nesričan, neg kot verna fenikš moral izažgati. Tako služeč, mučeč, oh, prez smilovanja, u ljubavi stalan volil preterpiti; zamiru je štimal pomoč zazivanja, ne hteč reči: vmiram, moral je umriti. [108] KUPIDO NI DRUGO NEG LIPOST Vnogo let si glavu trudih i po svitu sim tam bludih, gdi Kupida bi moč najti, če li kada med nas zajti. Njega iščuč, skušah dosti, oh, terplenja i žalosti! Kad htih skoro izdvojiti, je mi misal govoriti: Kaj je dite tak povoljno nego telo, oh, dostojno, ono drago rad liposti, ovo lipo rad dragosti? Kaj su strile perenite neg dve oči ognjenite? Kaj su prugla prevarljiva neg vustnica ljubezniva? Kaj pak lanci tako vridni nego lasi lipi, dični, a serdašce u plamenu slova draga u vrimenu? Kaj su krila razgernjena neg zdahnutja zaljublena? Ona berza u litanju, ova kasna u zajmanju. Tada pravo ja razabrah, istinitu misal spoznah da Kupido želni biva kadi lipost procvativa. Zato znajte, serca draga, da ni kinča niti blaga prom liposti spodobiti kad Kupido tu zna biti. [109] NEVERNA AK JE JEDNA, BIT ČE DRUGA VERNA Oh, sriča nestalna, žalostno sujenje, zakaj tužnom sercu ponavljaš terplenje? Ta li je zahvalnost službi obečana, ta li je nasladnost u ljubavi dana? Koju čisto ljubih, sad me odurava; kojoj verno služih, več me ne spoznava; listor jedan pogled ni moč zadobiti, kamo dragu slovu ufat razumiti. Oh, nestalna sriča, na kaj me odsudi, služba, moljba, kletva ništar več ne prudi; ču li od neverne vse muke podjeti ali izdvojeno jadnu smert prijeti? Ne, ne, serce moje, na to ne pomisli, druge, prosim, najdi koristnije misli; ne majnka na svitu lišca ljubezniva, od nemilne Klori bolje prijazljiva. Želju tvoju drugoj okreni liposti, veruj, dobit hočeš povoljne radosti; ki pod jednom zvizdom sriču pogubiva, ta pod drugom zopet vekšu zadobiva. Još i samo sunce takvu peldu daje, ko na jednom mestu dugo ne ostaje; tulikaj miseca premimba svidoči da svitit i merčat jednako ni moči. Ne, ne, serce moje, nimaj izdvojiti, češ pri drugih, veruj, milost izmoliti; ni vse jedna vura, vse jedno stvorenje: nigdi nezahvalnost, nigdi pak smilenje. }} [[Kategorija:Hrvatska poezija]] [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Hrvatsko 17. stoljeće]] [[Kategorija:Poezija]] 8z07tf9s6ae72l0jyuzzva0tbh02ifq 63497 63494 2026-08-19T20:37:02Z Coronus Tenebrosius 7277 63497 wikitext text/x-wiki {{ zaglavlje |prethodni = |sljedeći = |naslov = {{IMESTRANICE}} |odjeljak = |autor = Fran Krsto Frankapan |prevoditelj = |bilješke = }} {{Poezija| Gartlic za čas kratiti, v kojem cvitja vsakojačkih popivak nahode se. Ako bude komu drago va njem prošetat ter cvit sebi povoljan najde, slobodno naj utergne, al s korenom ne istergne. Ako bi cviti magajnasti bili ter dostojno ne izacvali, nimaj zamirit, ar moja meštrija ni vertlarija. K tomu za sadit cvitja triba je vrime povoljno, serce zadovoljno. Ovi pako gartlic je zasađen v oblačnih dnevih, v urah nesričnih, sercem turobnim, mislih nepriličnih. Zato ki Apola dično nasliduje, naj z mudrostjom svojom mene ispričuje; pače drago prosim, kaj najde neugodno, da zbriše, kaj štima potribno, pri[pi]še. Želim sriča da ti rabi, al z mene se ne spozabi, tvoj sluga, prijatelj DITELINA. Dragi prijatelj, poklon i pozdravlenje Prosim, naj se čudit da priprosta Ditelina od tako plemenita cvita lipote i ljubavi spominak činiti podstupujem. Znam dobro, kak god ni dopuščeno (zbog orla slavna) z naturalskim okom svitlost velikoga planete čversto razmišljati, tako i meni z mlahavim mojim percom diku i dostojnost prezmožna Kupida ne b' slobodno pisati. Vimdar buduč vridnim i nevridnim dano hasan i kripost sunčenu uživat, naj i meni prez zamire bude od lipote i ljubavi konči spominat. Ako u versih Apola mudrost i meštriju ne najdeš, neg listor občinske riči, ne hudaj zato, ar pelda Ikaruša je me oplašila, koji, hotivši previsoko litat, moral je iz višine u morsku glubinu nevoljno pondriti. Zato volih na sridnjem putu ostat, da znam kaj govorim i drugi razumit me more. Ni vertla gospockoga, s tim lipše nakinčena, v kojim ne bi rasla haluga i trava vsakojaka. Tako i va 'vom gartlicu nahodit je med cvitjem hudobne i koristne trave: zato opominam, ruka plemenita, naj prez rukavice po cvit posigati, ar se lahko na koprivu moreš namirit; drugač jada al čemera, ki bi zdravju škodil, ni bojati, samo kad opeče, da kožica malo začerlenjiva. Al za to ne maraj, hočeš konči znati za travu povidat. Vim bol ka od želje dojde prez rizika lahko projde! Zbogom. [1] CEFIRUŠ KAK FLORI ZRUČA PROTULITJE, FLORA DITELINI ZAUFUJE CVITJE Boreaš nemilni uzimlje proščenje; godine ter snigi, vitri jadoviti hudobnosti svojoj čine zaveršenje, moraju prik volje svitu ugoditi. Cefiruš nasladni gospodar postaje, z ljubeznostjom svojom, oh, kuliku radost nevoljnom stvorenju najednuč pridaje, vsu turobnost pervu preminjuje v dragost. Jur slavičak dragi milo se glasuje, ninfe i pastiri diple razigruju, jelen po dubravi veselo pasuje, polja, loze, zdenci znovinom zgizduju. Al verh vsega Flora, nad cvitjem božica, kak je vertle svoje dično nakinčila: okol naokolo rumeni rožica, tulipe, narcize posred razredila! Hijacint i naglic, v strankah postavljeni, lilije, jalzamin za vadlju cvatuju; dragoljub, zvončaci, gusto zasađeni, violice vsake venac izveršuju. Va ta gartlic Flora ljubleno poziva vsako drago serce načas prošetati, Ditelina pako verno obečiva troježljivu ljubav dostojno skazati. [2] OD SRIČE NESTALNOSTI Pravo jesu priđi znali izmisliti, da je sriča slipa htili nazvistiti, ar ona ne gleda nit prava nit kriva, još manje razštima vridna il nevridna. Vije se u kolu kot kača hudobna, vred zna obradovat, učinit turobna; sad jedna ispelja u mesto najviše, sad druga postavi pod vsima najniže. Oh, neverna sriča, nejednaka reda, vnoga dobra daješ i prevzimleš vreda; s tvojom se stalnostjom nigdor hvalit neče, ar ufanje vsaka prehiniti hoče! Nut kako iz ništar podigne človika, od priprosta roda učini velika, poda njemu razum, diku i gospocstvo, zlata, srebra dosta, batrivo junačstvo. Nazlobnike svoje oblada prez truda, proštimanja vnoga zadobi povsuda; nigdor mu se ne smi na lice kazati, neprijazan svoju očito nazvati. Kud godre oberne, vse mu se pridaje, u harcu ter boju oružje podaje; činenje njegovo povsud je hvaleno, da sam ne zna kako to ime dobleno. Ali kada štima verh vsih glas raztriti i veliko dobro u stalnosti vžiti, onda svoje kolo nesriča oberne, velik nastor svita oni čas naverne. Ku si pervo imal nezgovornu radost, povekšanu daj[e] sada tebi žalost; gospocstvo, junačstvo, diku i razumnost najednuč potamni ta svicka čalarnost. Gospoda prezmožna, ka ti v rodu bihu, ruke, halju tvoju celovati htihu, sad te ne spoznaju za vridna ljubiti, a kamo dostojna za pravo služiti. Prijatelje vnoge ke si znal spraviti štimajuč si verne u potribi biti: odvergli se jesu od ljubavi tvoje, nit več ne promisle na prisege svoje. Kim si dobra včinil i hotil ljubiti, s tobom obitahu živit i umriti: nete se sad na te pravo ogledati nit u vernoj službi pravično obstati. Grade i dvorove ke si pervo ladal, z opravom gospocskom konje bisne jahal, sablje okovane dično g boku pasal i viteštvo tvoje na mejdanu kazal: vse ti je prevzela nesriča hudobna, još i žitku tvomu postala nazlobna; ništar ti ne osta neg čemer i žalost ter nevolju moraš terpit za nasladnost. Ovo ti, o svite, od sriče himbenost, u kratkom vrimenu prečudna nestalnost: ako danas imaš dobro i veselje, jutra milo plačeš ime i poštenje. Finis. [3] ZMOŽNOST SRIČE K SUNCU SPODOBLENA Ki pravo razmisli nature zmožnosti, tulikaj vrimena njegove čudnosti, tomu ni potribno u dobru zgizditi nit prišastnoj sriči zavsima zdvojiti; ar i samo sunce u svojoj svitlosti od oblakov mora podnašat tamnosti, gda zmišani vitri u jedno shajaju, po vedromu nebu nemilo zastaju. Jedan drugom neče mesto valovati, u naglosti svojoj ništar odpuščati, neg razajti mora vsa lipa vedrina, u oka magnutje postati škurina. I to ni zadosta, neg moraš viditi okol naokolo prestrašno germiti, prez mire i broja odurno bliskanje, nigda doletiti ogneno triskanje. Vihri ne smajnkuju vse nevoljno zvirje ganut iz počinka i ptičneno gnizdje, još i ljudem kvara buduje v letini, ko ne more vujti tuči i godini. Onda strah, nevolja bantuje vsakoga, Bogu preporučat čini nemarnoga. Al ni toga dugo, vrime razhajuje, kolobar sunčeni bolje nazvistuje; ar ni moči sunce tako potamniti da b' svitlostjom svojom ne moglo svititi: akoprem ku vuru zakrito prebiva, zatim vekšu jakost neg prija dobiva. Oh, kuliku radost, kuliko veselje v sercu svojem čuti vse živo stvorenje kad vitri razajdu, triskanje prestane, a žarkimi traki vse svitlo postane. Ravno tako morem srična prispodobit koga jad i nazlob nigda zna obborit da se mora podat u svojoj zmožnosti i preterpit oblak hude čalarnosti. Onda mu ne prudi Šamšonova jakost niti Šalamona nezgovorna mudrost; man je Alekšandra prezmožno gospocstvo ili Darijuša veliko bogatstvo. Navale tad vitri z jadnim govorenjem, zatim germlavine s krivim svidočenjem, bliskanje povsuda strašnim ogovorom, triskavine guste s čemernim progonom. Prijatelje vidit ni mu dopuščeno, z rodbinom zastati zavsima skračeno; nigdir ne zna najti pravo smilovanje, a kamo spoznati vridno proštimanje. Kad jur štima nebog u zlu izdvojiti, nastore, sramote ne moč preboliti, al nut svitlost sunca, rekoh, dobre sriče, ona stira tamnost, ova pak teškoče. Oh, sriča ljublena, oh, stokrat blažena, ti si človičanstvu na pomoč stvorena; vsaki u nevolji tebi se utiče, u veselju pako još bolje primiče. Akoprem kot suncu nigda t' je merčati, da s tim činiš svitlost neg jače sijati; potom ne zgubivaš naturalsku vridnost, pače tad dobivaš povekšanu kripost. Nigda ti prepuščaš človika terpiti, ali potom ne daš zavsima zdvojiti; daš ga potlačiti, al ne daš zaterti, kad štimaju mertva, digneš ga od smerti. Vred znaš oprostiti nevoljno sužajnstvo, batrivo suzderžat čemerno progonstvo; što je kvara bilo, z duplom ga naplačaš, proti hudobnosti prezmožno ojačaš. Vsaku žalost vreda od serca protiraš, jad, nazlob, čalarnost batrivo zatiraš; diku i gospocstvo činiš vred spraviti, glas, ime, poštenje još veče dobiti. Al verh vsega štimam največe veselje kad nesričan more spunit si želenje: verhu zatočnikov oblast zadobiti, suprotivne svoje pod noge spraviti. Nut kako zna sriča to lipo speljati: proštimanje tvoje čini vred valjati, ku si pervo imal pri drugih nemilost, povekšanu daje poglavničku milost; ki su pervo bili največ suprotivni, ti se sad skazuju nazopet ponizni; ki su šetovali na tvoje skončanje, sada potribuju milo smilovanje. Ada, sriča draga, gdo te more zdičit, po vridnosti tvojoj zadovoljno zvišit? Zato ja henjujem, drugomu izručam, u milošču tvoju sebe preporučam. [4] SRIČU VSAKI IŠČE Nut poglejte kako sriču človičanski ljudi išču: ki z navukom med knigami, ki z oružjem med vojskami; ki u dvoru prislužujuč, z neistinom prilizujuč, drugim na zlo potverduju, što je krivo potribuju. Ali sriča je bižeča, malo kadi obstoječa, vsi ju žele, nasliduju, retki pako dostiguju. [5] ZORNICA NASLADNA Škuri mraki ti prohode, svitli tragi jur dohode od Danice, bele zvizde, koju zora nasliduje, žarko sunce prebližuje, dati radost i veselje. Ali vila gdi prebiva, v mehkom perju još počiva telo svoje prec nasladno, koga lipost i dostojnost ima k suncu vsu spodobnost, mertve stvari oživiti. Pojdem milo zdihavati, ljubi dragoj nazivati dobro jutro, dobro zdravje. Stani, stani, serce moje, lipe oči otvor tvoje, na me poglej milostivo ki oddavna prez pomoči nemiloma suze toči moleč, proseč tvoj' milošču. Z ufanjem se jesam hranil, z poniznostjom vazdar rabil vernu službu dat spoznati. Primi, vila, prošnju moju, ne skrati mi ljubav tvoju, da zdvojeno ne poginem. Z jednom ričjom moreš dati da se sričan hoču zvati, za te telo aldovati. Na to j' milo progledala, z dragim lišcem nasmijala sama sobom govoreči: Je li ogajn prez plamena ili serce iz kamena u stvorenju telovnomu? Kaplja kamen još prebije kad z višine doli lije svojim gustim opadanjem. Ni li vsakom dopuščeno, komu j' drugač odsujeno, gdi se najde dobro vžiti? Nato pojdoh približati, sam u sebi razmišljati: ki ne vaga, nima blaga. Naturalsko je mišlenje, človičansko je činenje: drago iskat tovaruštvo. [6] VZIMANJE DOBRE NOČI Nut dneva svitlosti, kako vred prohaja, nočna pako tamnost preberzo dohaja; jur je sunce na zapadu, jasan misec na izhodu, zvizde svitaju. Jur doba dohodi konak preminiti, tovaruštvo drago morat ostaviti, koga vridnost i dostojnost zadovoljno zreči ni moč niti zdičiti. Ako sam ti preveč zabavi učinil, z mojim govorenjem morebit zamiril, prosim, vila, tvoju lipost da ne primeš u nemilost moje pregrihe. Oh, na što je dobro neg mal čas terpeče, il veselje koje v žalost premineče? Al kada je tak stvoreno, od zle sriče odsujeno vsakom terpiti, moram i ja žalost tu sada podjeti ter od tebe, vila, proščenje vazeti. Kak se teško duša dili kad od tela smert ju sili druga zgubiti, onak mi postaje od tebe odhajat, lipa razgovora prik volje ostavljat, dok te, duša, zopet vidim, ruke tvoje milo ljubim verno dvoreči. Vidim da ni moči dneva zaderžati il škurinu nočnu duglje zapačati; zato, vila, zbogom ostaj, v Božjem miru ti počivaj telo nasladno! Bog ti daj vse dobro ovu noč sanjati i prišastno jutro povoljno valjati, ko bi tebe veselilo, drage glase donosilo, sercu radosti. Zbogom, duša, zbogom, predrago veselje, vsemu momu dobru jedino živlenje, listor z mene ne pozabi, vernom slugi ne zabrani tvoje milošče! [7] SRIČNO U LJUBAVI PRIGOĐENJE Jošče mi zora ne zabili niti sunašce ne presvitli, vidih divojku gizdavu cvitje beruči batrivu. Nje černe oči svitaju, kot sokol-ptici igraju; lišca rumena bliščahu, spodobno rožam cvat'jahu. Serce začutih hrabreno od nje lipote ranjeno, ne mogoh dalje zmagati, plamen goruči tajati. Ja ju pozdravih ljubleno ter se naklonih vmiljeno; skupa se bismo zastali, ruke na zdravju podali. Pojdem potiho govoriti: nimaj mi, vila, zamiriti da te na miru sbantujem, ljubav od serca očitujem. Koje mi, prosim, ne zverži, neg svomu sercu ti priveži; ter mu ne skrati živiti, z miloščom pravom hraniti. Ovo ti viru zavdajem, serce i telo aldujem, pravično ču te služiti, lipoti tvojoj dvoriti. Listor naj druga ljubiti, nit moj[u] službu odduriti; serce himbeno ne hrani, čistu mi ljubav ne zabrani. Nato je milo zdahnula, desnu mi ruku ponudila, koju ponizno celovah, serce si kruto obradovah. Skupa pojdosmo šetati, lozu zelenu pohajati, polag studenca počivati, draga spominka vživati. Oh, gdo bi mogal spisati kako je lipo bivati v letnoj vručini pod hladom, z ljubom predragom na samom. Je li mi takva nasladnost, koja premaže ljubeznost gdi se dva serca zastanu, dvi tela jedno postanu? To se je tako zgodilo, biti če i prija je bilo; moje mi serce naj počiva gdi se sad pjesam popiva. [8] TERPLENJE U LJUBAVI Tužno moje serce tako je stvoreno, od ljube nemile njemu odlučeno, da užit ne more od meda slatkosti gdi mu od pelina ne vmiša žuhkosti. Što mu sada vrime ufanja donaša, to u malom hipu nazopet odnaša; ne more počinka jedan čas imati, tulikaj nemira mora vdil spoznati. Kada smertjom štima vse zlo doveršiti, kako fenikš ptica mora spet roditi! S tim li hočeš, vila, sebe radovati da kot metul k sviči moram šetovati? Ako jednuč na me pogledaš ljubleno, u oka magnutje postaje čemerno; sada riči daješ pune ljubeznosti, pravo ne zgovoriš, da su nemilosti. Ada moram v sebi to zlo podnašati, žuhkost i nasladnost ujedno kušati, ter dosad ne morem pravo razibrati je l' veselje veče ili žalost znati. Ar dobra uživuč, strah me izkončuje, a terpeč nevolju, ufanje hranjuje; u plamenu sideč, bojim se zmer[z]nuti, a pod ledom buduč, nemilo sgoriti. Zato, vila draga, z Bogom te zaklinjam, iz pravoga serca na pomoč zazivljam, da se ti smiluješ mojemu terplenju il odlučiš konac tužnomu živlenju! [9] UFANJA KRIPOST Dojdi, oh, dojdi, ufanje, jedino moje zderžanje, ti jesi prava nasladnost koja premaže terplivost, u tebi biva živlenje, vsakoga serca veselje! Akoprem sriča neverna nigda postane čemerna, tugu, nevolju povekšati, vsake radosti izkončati, ti vindar jesi, ufanje, serca mojega zderžanje! Ako iz vile očiju triski nemili shodiju, s kimi zna ljuto raniti, serce ljubleno mučiti: ti vindar jesi, ufanje, jedino moje zderžanje! Ako ni moč zahvalnosti spoznat od ljube milosti, nego se tverda skazuje, ob mojoj tugi raduje: potom je vindar ufanje serca mojega zderžanje! Akoprem momu zazivanju, prez broja suz prolivanju bude tverđa od kamena, a nemilnija od plamena: potom je vindar ufanje, oh, moga serca zderžanje! More me vila mraziti, ja ju vim hoču ljubiti; ak joj ni drago smiliti, potom ja neču zdvojiti: dokle god živim, ufanje je moga serca zderžanje! Dojdi, oh, dojdi, ufanje, vsega stvorenja zderžanje, serce ljubleno pohodi, od njega več ne odhodi, naj spozna tvoje milosti i nezgovorne kriposti. [10] VERH LJUBE LIPOSTI RADOST Oh, veselju momu ti uzrok jedini, kako sercu tvomu drago more biti da lipotu tvoju vsim nam očituje sam bog od ljubavi, ovak izvišuje! More li gdo reči da kinča dragoga skratilo t' je nebo što god ma lipoga, kada sama Venuš mora valovati od tebe vsu diku, ljubeznost imati? Oči tvoje k suncu štimam prispodobne, ko vse stvari živi, okripi turobne; milo tvoje lišce pravo j' protulitje, v kojem lipost, dragost vsaka nahodit je. A vustnice drage kako ču zdičiti? Klariš i rubinti mogu se zakriti; biser z alabaštrom malu ima belost, proma tvojim zubi postaju neg tamnost. Blažen komu j' serce od tebe ranjeno il z močjom ljubavi slatko začareno, more se ta sričan med ljudi deržati, u vsem zadovoljan, sigur nazivati. Hvalim onom dnevu gda sam se narodil i za volju tvoju ljubleno obbolil; prija hoču sebe moči odduriti nego, draga duša, s tebe pozabiti. Bar neg zna slobodno vse živo stvorenje da s tobom, u tebi je moje živlenje; veselja ja nimam prez tvoje radosti nit čutim nasladnost prez tvoje dragosti. S tim ti bile ruke ponizno celujem, dušu, telo, serce navike aldujem, ništar nimam, vila, u mojoj zmožnosti ko b' me veselilo kak tvoje milosti. Ravno kako jesi v liposti kraljica, med travom ovelom prelipa rožica: hoču sluge tvoje nadajt u vernosti, skradnju kaplju za te stočit u stalnosti! [11] ŽELNO SMILOVANJE OD LJUBE Češ li, Kloriš, moč terpiti, sercu svomu oddoliti, ti jedina uzrok biti tak zdvojenoj mojoj smerti? S čim ja bolje zdihavanjem štimam tebe namoliti, vnogim suznim prolivanjem serce tvoje ukrotiti, s tim ti veča je nasladnost muke moje nabrajati, osebujnu kažeš radost rane moje ponavljati. Ali, draga, što ti prudi tak nemilo baratati: ki te pravo čisto ljubi za vsim sercem zamitati? More l' biti kaj dražega neg povoljno dragoj služit, a izmislit kaj težega neg ljubavi ne moč užit? Deh, smiluj se, poglej na me z dragim okom milostivo, ili z ričjom daj mi ufanje, bit če serce vse batrivo. Ako l' pako smilovanje najt pri tebi ni ufati, niti od serca zazivanje pravi najam kad dostati, bud mi konči dopuščeno jednuč lišce celovati, onda hoču rad veselo dneve moje dokončati. [12] OKORNOST KUPIDA Oh, Kupido, razbojnik neverni, vsevdil veče postaješ čemerni, rad bih pravo od tebe ziznati, misal tvoju jur jednuč spoznati. Što ti prudi takova himbenost da si štimaš osebujnu radost vsako serce nevoljno mučiti ko ne more lipotu mraziti? Zašto daješ, prelipo stvorenje, ljubeznivim batrivo ufanje, kad hamišno nečeš dopustiti da b' se moglo u veselju vžiti? Koju ljubim, ta me odurava, serca moga vernost ne spoznava; još kada me zavsim izkončuje, tugu moju s tim manje veruje. Da bih mogal neg moje terplenje s plačem zveršit i tužno živlenje, bih u suze preobernul plamen da b' se moral umehčati kamen. Al kada je tako narojeno, nevernomu Kupidu sujeno, da ne prudi ništar zdihavanje nit je pri njem najti smilovanje, zaman mi je milošču ufati, tugam mojim konac zazivati. Naj mu bude spunjeno hotenje, služba moja ljubi na poštenje. [13] STALNOST SLUŽBE Kako morski slapi pretverdu pečinu z gustim udaranjem ne mogu vmehčati, tako iz očiju suz mojih godinu tvoja, Klori, tverdnost niš ne da valjati. Kak je serce tvoje čversto zamerzneno i s čim veču k meni skazuješ himbenost, tak je z ognjem moje gusto obteršeno, s tim ja bolju hranim proma tebi vernost. S čim ja batrivije gotov sam terpiti, s tim manje pri tebi vidim smilovanje; ako kada ufam milošču dobiti, serditim pogledom činiš mi spoznanje. Postani neg gluha momu zazivanju, vnoge moje muke naj ti budu radost; serce ne okreni milom zdihavanju, još moje skončanje primi za nasladnost. Ja podpunom želim tvoj se nazivati dok kotriga bude živa u životu i napokon smerti jednako bivati sluga i prijatelj po vsem tom nazlobu. [14] EHA ODGOVOR Sad ču eha opitati je l' mi kada još ufati bit povoljan dragoj ljubi, dobit najam vernoj službi. Ar s čim veče vilu prosim ter iz prava serca molim mojim tugam polahčanje, vnogim suzam smilovanje, na to ona odgovara da i sada ne spoznava takvu tugu i terplenje nit rizično moj' živlenje. Ako hoču protužiti, žalost moju zgovoriti, koti kača biva jadna ter me želi izkončana. A ni moči pak z mučenjem nit od serca s poželenjem umehčati tverdokornost, zadobiti nje ljubeznost. Ada vidim izdvojeno, meni tužnom odsujeno prez milošče doživiti, u plamenu izgoriti. Al se eho oglašuje, zaistinu nazvistuje: misal tvoju ne razdruži, bit če, muči, verno služi. Veru imat češ z mučenjem, najam dobit češ služenjem; naj ti ne bu va tom dvojba, prijetna je tiha moljba. [15] ZAZIVANJE PRIŠASTJA LJUBE Oh, Fili predraga, jednuč me pohodi, z manom ti prebivaj i več ne odhodi; dojdi, duša, dobro moje, zatvori me v persi svoje da skup vživamo. Stokrat jesam v sercu momu na te misleči, ljubav tvoju i milošču milo proseči; ar vse moje zdihavanje ni neg tužno zazivanje tvoga prišastja. Kaj god more sama Venuš dati lipoga al iznajt se u stvorenju čuda vridnoga, vse ja štimam ničemurno, ništar vridno ni dostojno prom tebi, vila. Ni na svitu, veruj mi je, te nasladnosti nit mi serce imat more takve radosti koju čutim tebe vidit, drage tvoje riči užit, ruku ljubiti. Vse što imam dobra, blaga, rad ču zgubiti, misal moju nigdar neču ja preminiti; da ljubeznost draga tvoja jedina je radost moja, sercu veselje. Dosad nisam još ni jednoj serce aldoval niti službu vikovičnu kojoj valoval; tebi samoj želim biti veran sluga, vdil živiti tvojoj lipoti. Oh, kinč dragi, dojdi k meni, daj mi živlenje, z vridnim tvojim razgovorom skončaj terplenje; dojdi, vila, moja kripost, dojdi, duša, moja radost, serce hraniti. Ako li me obradovat z dragim prišastjem nit obderžat živa hočeš z dobrim ufanjem, bud mi konči dopuščeno ter z miloščom privoljeno za te umriti! [16] ŽALOSNO LUČENJE OD LJUBE Oh, nesriča, s tim li jesi dična da kad daješ komu radost, povekšivaš vreda žalost? Komaj sam se obradoval, z vilom dragom nasledoval, koje vridnost, dostojnost, ljubeznost vsako serce začaruje, milo k sebi privezuje. Al što prudi ko veselje, jedan mal čas neg terpeče, kad žalostno, zatim več turobno moram riči doveršiti, tovaruštvo ostaviti! Da b' neg mogal protužiti, tuge moje zgovoriti, koje čutim kad od tebe lučim, bih zadobil smilovanje, vernoj službi polahčanje. Ar mi serce ne počiva kad od tebe dalek biva, neg cvileči, plačuč i tužeči čini pravo svidočanstvo da j' dopalo u sužajnstvo. Al kada je tak sujeno, meni tužnom odlučeno od nesriče, prez vsake milošče vsu nasladnost dokončati, prez radosti odhajati, zato, duša, zbogom ostaj, v Božjem miru ti prebivaj, samo prosim, ponizno te molim, da mi ljubav ne zabraniš, verne službe ne spozabiš. Naj mi bude privoljeno, na odšastku dopuščeno, oh, kušnuti, od serca stisnuti tvoje ruke dragu belost, moga žitka tverdnu kripost. [17] VRIME PROHODI, PRILIKA VAZDAR NE DOHODI Deh, vila predraga, jur jednuč razmisli, vernoj mojoj službi, deh, najam privoli; dalje ne odvlači, ar teško je znati živlenju našemu kakov cil imati. Sada sriča služi dokončat terplenje i prilika dobra izpunit želenje; potlam vrime ne znaš kako j' odlučeno, skupa se zastati več kada sujeno. Nisi, duša, mogla ti dosad kušati kolika je žalost nutarnja spoznati, kad ni več ufanja dobro zadobiti koje koga more srična učiniti. Ova tvoja lipost, s kojom se veseliš, i draga dostojnost, s kojom se batriviš, veruj mi je, neče navike terpiti, ar spodobno cvitju hoče preminiti. Ravno kako večer zoru dostiguje, za lipim vrimenom godina buduje, onako natura mora prohajati, vsaku svoju diku prik volje skončati. Zato, drago serce, imaj miloserdnost, pervo neg poginem tebi projde lipost; drage oči svoje na me ti oberni, z ljublenim pogledom radost mi poverni. Oni lipi klariš i rubint kinčeni gdi beli biseri stoje zatvoreni, deh, mojemu lišcu milo je priloži, z dragim kuševanjem bogato obloži. Dopusti mi persi tvoje celovati, v lipom naručaju slatko počivati; hočeš moju službu dostojnu spoznati, a ja tvoju ljubav zahvalnu ozvati. [18] ZERCALO PRAVE LIPOTE Moju ljubav gdo če znati, vilu dragu če spoznati, naj me tiho sad posluhne, al od čuda ne zagluhne. Nje dostojnost ču popivat, nje lipotu pravo spisat, koja bude vsima radost, osebujna sercu dragost. U peršoni je nizoka, več od rifa ni visoka, okol pasa tak tanučna kot lagvica prec majučna. Lipa, bela u životu, tja ciganom da sramotu; tako dična u glatkosti kot ribazajm u oštrosti. Polag toga vertoglava, klukonosa i šmerklava, z jednim okom križogleda, z drugim bit če slipa vreda. Je iz vusti prec vojnjava, škerbozuba i kehlava, v persih svojih vsa pikasta, v zadnjem kraju pak puklasta. Ruke ima ljubeznive, kako kora su srablive, a ramena prec ovele ter na obih fontanele. Vidi mi se i burlava, a prez dvojbe je šantava, drugač pako dobro znana da j' perdliva i poscana. Jedno malo je skvarena, zato s flaštri obložena, kad govori, vusta slini, kad se smije, kot miš cvili. Z milim gerlom kad popiva, kot vuk tanko tad zavija, v tancu pako kada šeče, nogu vlači, z ritjom kreče. Drugo ne znam da b' joj bilo nit v lipoti kaj falilo. Ako koji volju ima, od mene se plašit nima: rad ju hoču odpuščati i prez novca valovati, naj ju vžije, naj ju ljubi, listor zdravje naj ne zgubi. [19] DRAGI SPOMINAK OD LJUBE U vsem jesam, vila, po tvojoj milošči tako zadovoljan i sričan na zemlji da, akoprem kada ne štimam dobiti bolje za života, zrok imam dvojiti. Listor gdo promisli tvojih oči svitlost, angelskoga lišca predragu rumenost, gdi se kerv i mliko ljubleno mišaju, farbom naturalskom tak dično zastaju, neče moč zadosta sobom prečuditi, verh stvorenja tvoga dostojno suditi, neg, u nebo gledeč, milo zdihavati, na pokonac koncu ovak valovati: Da jesi Dijani spodobna v liposti, manja od Minerve nisi u mudrosti; niti je moguče pravo razibrati je l' lipota veča il razum spoznati. Zato, vila draga, ja tvoju dostojnost tak tverdno pametim i čistu ljubeznost da veselja nimam neg s tobom živiti, u nebitju pako vse na te misliti. Još volim bižati svitlosti sunčene ter pojt se zakriti v tamnosti misečne, ar mi je oddurno i dobro i blago gdi ne imam tvoje tovaruštvo drago. Rad česa ti sudi kuliku nasladnost na te misleč čutim i dobivam jakost, da ako ne bi me to moglo živiti, moral bih jur stokrat nevoljno sginuti. [20] VALOVANJE SLUŽBE PROSEČ ZLAMENJE LJUBAVI Oh, blažena ka te narodila, tak lipo stvorila telo tvoje. Vsak valuje ki te vidi, od serca raduje ter se čudi. Ar ljubeznost ni moč izmisliti, lipotu zdičiti tvoga lišca. S tim ranjeno serce čutim, vsedil umiljeno za te trudim. Prisegal sam, volit ču skončati neg tebi zmajnkati u vernosti. Deh, ljublena, što ti prudi bit neumoljena ki te služi? Neg zlamenje da sam u milosti pri tvojoj dragosti privoli mi. Oh, smiluj se vernoj prošnji i ne zakrati se dat pomoči! [21] NEPRILIČNO JE RIZIČNO Dična ladja se odpravi, prik širine morja plavi; na kormanu je batrivost, a pri jadru pak razumnost. Z dobrom sričom putovahu, u ljubavi drugovahu; blizo kraja jur dosegli, strah i dvojbu od se zvergli. Al najednuč zamaglilo, svitlo sunce potamnilo; na vsih stranah germlavine, strašni vitri, bliskavine. Ni moč ladju tad ravnati, v želni porat zapeljati, neg ju slapi zalivaju, ob pečinu sterzivaju. Tak se zgaja razumnosti, nepriličnoj batrivosti, kad prik reda podstupluju, vsakom vitru zaufuju. Ni do duga njih veselje, a rizično pak zveršenje, jer hlipečem povekšanje vred doleti iskončanje. [22] SPETENJE ČLOVIČANSKE POHLIPNOSTI Su vridna veselja Kupida dragosti, ne daju terplenja, neg slatke radosti. To lišce ljubleno kak roža cvatuče je sarcu stvoreno vdil ljubit goruče. Oh, človik nevoljni, deh, misal uspeti, Višnjemu nakloni u združnoj pameti. Iz ništar te stvoril ter moreš pomislit, na kip svoj narodil: tak jalno zagrišit? Al dobro prebiva u kinčah vridnosti natura hlipiva na zlata svitlosti. I misal kot slipa: što godre svit daje, il dobra il lipa, nasladno povaje. Oh, kamo mišlenje ti, človik, strošuješ, to kratko živlenje rizično skončuješ? Vim svicke radosti kot tinja skersnuju, vsih kinčev dragosti kot cvit preminjuju. [23] ZVIRE KO SVIT ZDERŽUJE Žene drage, poštentajte ter me malo poslušajte, ništo ču vam dat na znanje, oh, kako j' lipo dugovanje. Došlo j' zvire iz priko mora, ima svitlost kako zora, da bi je neg prijeli v ruke, bele budu kako od muke. Ni veliko nit malahno, po životu pol golahno, povsud išče smilovanje, oh, kako j' milo dugovanje. Koti ditel ima glavu, nit če sena, nit če travu, pod terbuhom n[o]si krila, ravno stoji kako strila. Nit je riba, nit je ptica, okruglo je kot divenica, žita neče nit pšenice, samo mesa prez koščice. Naverh čela oko nosi, okulare gusto prosi, vse bahato razgleduje, vsak se čuvaj, nazvistuje. Kad se gladi, narastuje, rep kot macan podiguje, henjat neče od naglosti, neg da splače u dragosti. Vsakojake zna meštrije, štimam ništo i coprije, ar iz mala velik biva, a z velika mal dospiva. To je čudno, ne zna farbat, a podponom tako malat da človika u životu vsim če zgodit na sramotu. Med ženami rad prebiva, u njih krilu rad počiva, zna se lipo priložiti, vsakoj more ugoditi. Malo mesta potribuje, u tesnoči rad buduje, on ne mari dneva svitlost, vazdar voli nočnju tamnost. Drage žene, rad bih znati čete li se smilovati, ovo zvire dojt gledati i med sobom obderžati. Tako lipo je stvoreno, bit vam hoče prec ljubleno, drugač v sebi nima jada, neg da voli ka j[e] mlada. Istina je, triba čuvat, na gol život ne dopuščat, ar se rado če napuhnut da i koža mora puknut. Z čistim mesom ga hranjujte ter za Boga ne otrujte, ar ga potlam ne b' dobiti nit moguče ozdraviti. [24] IZIZVANJE KUPIDA Na harac, na harac, Kupido neverni! Ja neču ljubiti, nadalje služiti nestalnoj lipoti, neg volim terpiti, navike živiti v predragoj slobodi. Nu serce, nu misal, postan'te čemerni! Na harac, na harac, Kupido neverni! Projte, mišlenja, projte, terplenja, od serca na dalje; falšne liposti, jalne dragosti norije su skradnje. Nu serce, nu misal, postan'te čemerni! Na harac, na harac, Kupido neverni! Več neču žalosti, nit tvoj' hudobnosti ne plašim derično; jur nimam želenje, ne marim veselje ko daješ krivično. Nu misal, nu serce, postan'te čemerni! Na harac, na harac, Kupido neverni! Niš za te ne hajam, navik te ostavljam, od mene otidi: s tvojimi grožnjami il s krivi[m] prošnjami jur več me ne slidi. Nu misal, nu serce, postan'te čemerni! Na harac, na harac, Kupido neverni! [25] V LJUBAVI KI ZGUBIVA, TA DOBIVA Draga Venuš kad harcuje, nosi strile perenite; vred postanu ognjenite, potom serce ne skončuje. Zna raniti, boj dobiti, milo vimdar ugoditi: drage strile, drage rane kak nasladno serce hrane! Nje cifraste žute kose, ke niz nadra proigruju, gdo jih takne, začaruju, al dragosti neg donose. Dragi lasi, vridni lasi, čisto serce vas ne plaši; ko neg biva u vernosti, nima muke, neg radosti. Nje deržanje, pogledanje ima kripost od plamena; ki ni stvoren iz kamena, mora čutit umehčanje. Vred omertvi, vred oživi, vgodit triba takvoj divi; u nje harcu ki zgubiva, tad raduje kad dobiva. [26] ZDVOJENA LJUBAV Kako strašno moram tužit, oh, nevernica, da postaješ serca moga razbojnica, ar nit rišcu nit zlamenje verno moje zasluženje ne zna dostati. Onda listor, duša draga, ti raduješ kad prez zroka, oh, nemilo povekšuješ tuge moje i žalosti, nezgovorne terplivosti, ke me skončuju. Mojim prošnjam tverđa jesi od kamena, suzam mojim nemilnija od plamena, il mi živit prez ufanja il izginut prez veselja za tvoju okornost! Aj, spoznajem kak v olovu zlato biva, tak ljubeznost i nemilost skup prebiva; čemer hrani lipost tvoja, stalnu vernost misal moja tebe služeči. [27] PTICA PREZ PERJA Poglejte, žene drage, kako je ljubav jaka, da zna u lovca preminit iz dijaka ter sobom nosi prečudnu malu pticu, ni spedajm duga, čerlenu ma glavicu. Ako vam j[e] draga, ne stoji vnogo blaga, ali dobro paz'te da, kad ljuta postane, u koje duplo tiho se ne prekradne. Peruti nima, od zime vazdar derhče, v toplo mesto zapuzit vsa hlipeče, kamo ako dojde ter joj jad ne projde, dotmar se vtiska i ne prestavši vije dok belu pinu po životu prolije. Med vami, žene, najveselija biva, u vašem krilu prec povoljno počiva, misal zna spuniti, vsakoj ugoditi; samo je rizično, kad s klunom golo takne, il koža pukne il se verlo namakne. U vsakom mestu, a najmre u tesnosti, hvale je vridna i puna ljubeznosti, koti sokol friška; kad se gladi, stiska, onda se napuhne i rep kot pav nadigne, verla ta bude koja ga doli prigne. Neg jedno samo potribno j' obznaniti: da joj ne daste nad mesom prenagliti, ar če s krofom metat, nujna, trudna ležat, tad ju neg gusto v rukah pronašajte, nigda i nigda glavicu izmivajte. [28] NA DIKU ČERNIH OČI Oči drage, deh, ki vas vidi, vsak čudi vašu svitlost, jeste černe, al ljubeznive, ognjenive, al ste dragost; zato serce vam aldujem, drage oči, ja valujem. Jeste vridne, al što vam prudi ki ljubi nemilo skončat? Znajte, drage, takve teškoče prez milošče ni moč zbavljat; jur oddavna suze toči serce moje prez pomoči. Skaž'te jednuč, deh, smilovanje, ufanje s pogledom svojim, ar nadalje ni moči terpiti, neg zdvojiti živlenju mojim; zato dajte dopustiti, oči drage, vas ljubiti. [29] SERCE ŽALUJE DA VILU NE VIDI Vi loze zelene, vi polja cvatuča, vi zdenci, potoki i voda tekuča, deh, skaž'te smilenje verh tužno, žalostno to moje živlenje. Ni noči ni dneva prez suz polivanja, vsaki hip, magnutje ronim zdihavanja da b' se i pečine mogle umehčati od takve godine. Drugi se raduju u vašoj liposti, ja pak vdil tugujem u strašnoj žalosti, a pomoč ne vidim, neg kot praznu maglu ufanje naslidim. U vas dragost, vridnost vsaka je dobiti, v sercu pako momu čemer nahoditi, ki ga iskončava, ar milošče nigdir tužno ne spoznava. U vas što god živi, drago se raduje, v meni pako misal nigdar ne miruje, nit poznam veselje, ar spodobno smerti je moje živlenje. Oh, srično bivanje, oh, stokrat blaženo, svitlost sunca vidit da vam je sujeno, od vile lipotu, ka kot misec čista je v svomu životu. Neg meni tužnomu ne more sijati, ovo jur godišče da moram strajati nje tela svitlosti ter konca ne vidim, oh, mojoj žalosti. Aj, neverna sriča, s tim li jesi dična da činiš terpiti prava za krivična! Vsako svoj cil ima, neg moje terplenje smilovanja nima. Deh, vi konči, vitri, glas moj pronosite ter vili ljublenoj službu nazvestite. Serce tak valuje: gdi telo ne more, naj misal zveršuje. [30] LIPOTI DUŽNO JE SLUŽIT UFAJUČ ZAHVALNOST Deh, vila, ki t' vidi u tvojoj vridnosti, prez glihe liposti, kot sužajn te slidi. Ar zvizda Danica ti jesi v svitlosti, u lišca dragosti cvatuča rožica. Kak godre ni moči u sunce gledati, tak znaju zažgati premile tvoje oči. Vi, vusta ljublena, ste dična zadosti, u farbe zmožnosti kot klariš stvorena. Prom zubih belosti ni sniga spodobit nit biser priložit, postaju tamnosti. Oh, kako nasladno u persih zigruju ter skup se raduju kerv z mlikom prikladno. Što god je va tebi, vse skup i po sebi, je vridno ljubiti, ponizno služiti. Odkad te ja vidih, službu ti aldovah i serce valovah, tak tverdno t' omilih. Ti jesi živlenje u mojoj nevolji, u dobroj pak volji jedino veselje. Al, draga, kaj prudi okorno baratat, nemilo zamitat pravično ki t' služi? Češ lasno ziznati od mene lipšega, al v sercu čistijega ti nigdar spoznati. Vim služba pravična dobiva zahvalnost, u ljubavi stalnost buduje kad srična; neg moje služenje ne more zadobit, tak dugo izmolit milošče zlamenje. Si vridna ljubavi, ponizno dvoriti; ah, draga, što prudi zamitat ki t' služi? Ja neču prepuščat pokorno dvoreči, vsedilje moleči moj žitak iskončat. Zato te zaklinjam za ljubav nebesku, za sriču vitešku, na pomoč zazivljam. Deh, daj mi dobiti tuliko milosti, ruk tvojih dragosti povoljno ljubiti. Il bar neg magnutje od oka ljubleno naj bu mi sujeno za moje zginutje. Oh, vila, što prudi okorno deržanje, nemilo skončanje, ponizno ki t' služi? [31] PREZ LJUBAVI U SLOBODI ŽIVITI Draga Klori, ti vkanjuješ misli svoje ak veruješ da prez tebe nemrem živiti. Vnoge jesu tvoje vridnosti i nezgovorne ljubeznosti, al ja rad njih neču zdvojiti. Dugo sam te verno služil, s čistim sercem stalno ljubil rad pogleda dragih oči; tvoje pako bihu milosti jadne riči od nemilosti, prez ufanja i prez pomoči. More l' biti kaj čudnijega, a izmislit kaj težega neg prez hvale tužno služit? Serce kak se če veseliti, v čemeru moč prehraniti kad ljubavi ni moč užit? Zato neču več ljubiti, milo lišce odsad služiti, navik uzimljem proščenje. Tverdo budi, oh, serce moje, ne okreni jur misli tvoje na ljubleno ko zlamenje. Izdvojeno trošit vrime je preteško takvo brime, ki zna svita čalarnosti. Zbogom, Klori, zbogom ostaj, moje riči več ne slušaj, ar su listor vust jalnosti. Jur izkušal sam zadosti od Kupida himbenosti, koji nima zveličenje; neču odsad več verovati, lipoti kojoj aldovati slobodno moje živlenje. [32] SERCE VILU LJUBI Deh, vila, ki t' ne ljubi iz prava serca služi, je tverđi od kamena, nestalnij' od vrimena. Oh, duša draga, ojme, ako te ljubim, ako te služim, serce povič za me. Deh, vila, ki te čuje, lipotu razmišluje ter za te ne pogiba, nim[a] karv, serce nima. Ufanje moje, ojme, ak pogibam, ak zdvojav[a]m, ljubav govor za me. Oh, draga, ja te prosim i z dušom, s telom molim tugam mojim polahčanje, vnogim suzam smilovanje. Milošču jednu, ojme, il s pogledom il s besedom privol jednuč za me! [33] V LJUBAVI TEŠKO JE UŽITI, A NI MOČ ZDVOJITI Da ufam v živlenju, skazuješ ku dragost; da živim v terplenju, vred daješ pak žalost. Oh, lipost preslavna, kak serce zderžuješ; oh, dragost nestalna, kak telo skončuješ. Vdil prosim pomoči od tvoje liposti, ar živit ni moči prez tvoje milosti. Tva lišca rumena batrivo raduju, a vusta ljublena nemilost valuju. Kad jadno gleduješ, gotov sam zgoriti; kad drago miluješ, štimam se roditi. Je slatko živlenje, ar ne smim zdvojiti; je teško terplenje, ar ni moč užiti. [34] CVITJA RAZMIŠLENJE I ŽALOSTNO PROTUŽENJE Kak ste lipo, drago cvitje, tak ste berzo premineče; daste spoznat da veselje neg magnutje je terpeče. Ako zora vas poliva, s čistom rosom okripiva, al vas sunce povenuje, na zapadu iskončuje. Što vam daje u liposti tihi siver batrivosti, povekšuju u žalosti nagla juga čalarnosti. Tada diku pogubite, vsu ljubeznost preminite, daste spoznat, drago cvitje, da je radost neg magnutje. Vim od mene ste sričnije, v kratkom žitku povoljnije; mirno, dično prebivate, jedan konči dan vživate. Al ja nebog vse tugujem, nit hip nit čas ne radujem; je mi mladost ljuta žalost, sriča moja neg čemernost. U kolipki majku zgubih, u ditinstvu otca stužih, imam krila prekinuta, do dva bratca poginuta. Milu sestru, koju ljubih, u nevolji sad začutih, ljubu dragu, s kom se dičih, jur oddavna da ne vidih. Prijetelji pres pomoči, a rodbina suze toči, verne sluge raztrešene, prez obrambe zapuščene. Ada jeste, drago cvitje, vindar srično ko magnutje; al ja tužan, odkad rodih, nit hip sriče ne nahodih. [35] POZVANJE NA VOJSKU Na vojsku, na vojsku, vitezi zibrani, koga god majka junačka odhrani; jur bubnji, herpavke povsuda se čuju, šipi, trumbite nadalek glasuju, dični šeregi skup se zastaju. Na noge, na noge, vi jalni ležaci, u vojsku, u vojsku, hrabreni junaci, sablje i puške na berzom priprav'te, sebe i konje viteški oprav'te, vreda potež'te k slavnom dundaru. Stirajte od serca vsak oblak plahosti, vazmite na se ščit batrivosti; draže vam budi glas, ime, poštenje neg hip, magnutje, sramotno živlenje; navik on živi ki zgine pošteno. Ni moč izmislit hvalnije skazanje neg na mejdanu vridno deržanje gdi gromi od pukaš i sablje se viju, vnoga gospoda kerv svoju proliju za domovinu, za veru kerščansku. Boga višnega na pomoč zazov'te, vaših starijih glas, ime ponov'te, na svoje sprotivne navalj'te ognjeno, jedan drugoga izruč'te ljubleno. živ'te bratinski, pogin'te viteški. Kada vam sriča na ruku potegne ter neprijatelj iz mesta okrene, oh, kakvo poštenje, pajdaši bogati, sablje, paloši i konji bahati, sprave kovane, sviti gospocske. Nu, bratja ljublena, na noge, na noge, turskom misecu da stlačemo roge, za veru kerščansku, viteštva zlamenje, svitu na hasan, a nam na poštenje, naj nam ne budi premilo živlenje. [36] RAZGOVOR MED MUŽEM I ŽENOM M.: Gdo ti je dopustil tak lipo cifrati, po placu iskati ki bi te oblubil? Ž.: Oh, čudna hudobnost od muža strašliva ki suze proliva verh svoju nezmožnost! M.: Serce mi povida da mene ne ljubiš, neg drugim ti služiš kot striha pres zida. Ž.: Nut kako blaznuje od polja, od gore, sam nebog ne more, drugim naviduje. M.: Kakovi dvorani uvečer dohode, u zoru odhode prec dobro deržani? Ž.: To jesu dijaki, ki hode po noči ter dajem pomoči kad dojdu zemljaki. M.: Gdo biše na ganku ki t' serce aldoval i lišce celoval na pervom zastanku? Ž.: Je zakon oddavna ob vsakom godišču da rođak rodicu tad kušne izravna. M.: S kim jesi u mraku tak oštro borila da smetna si bila kot polmiš u zraku? Ž.: Z jednim se povadih, štimah ga oborit, al morah podložit da vsa se ukalih. M.: Čer slušah pri vratih: "Ja tvoj, a ti moja", "Ti moj, a ja tvoja" v spominkah tak dragih. Ž.: Nis zato grišila, braca sam prijela ter milo objela, dostojno ljubila. M.: S kim putom dobivaš te lance biserne, a kako perstene ke gusto preminjaš? Ž.: Je ženska meštrija znat ljude primamit, njih blago dovabit: zove se coprija. M.: Skup ležemo spati, pak tiho ti projdeš, do zore ne dojdeš, zaman mi te zvati. Ž.: Vim tebi služujem, balote tad zlivam ter pušku nabijam, na straži skoznujem. M.: Čuh kričat učera kad si se prevergla, moj zeslim poterla: "Je l' vera, je l' vera?" Ž.: Skrivalca igrasmo, tad dite prec milo utaknuh pod krilo ter skup se zvaljasmo. M.: A nigda začujem po noči roštanje, kad dojde fučkanje, tad tebe zgrišujem. Ž.: Ni t' triba bojati kad čuješ praskanje, tad dojde ki znan je moj dimnjak strugati. M.: Ti gusto povidaš da jesi bolestna ter prece žalostna, za vraštvo spominaš. Ž.: Znaš ranu ku imam, kad mi se usahne ter stin ne utakne, počinka ja nimam. M.: Nu, žena ljublena, proščenje te prosim, ar sada nahodim da jesi poštena. Ž.: Ni t' triba dvojiti, skerb nosit tuliku, ar tebi na diku znam drugim vgoditi. M.: Ja sada verujem da čisto me ljubiš i verno me služiš, pred svitom valujem. Ž.: Vim sam ti velila, znam kamo kaj hodi i jajce kak plodi večkrat sam skusila. M.: Hod'mo se pomirit i drago se ljubit. Ž.: Odveč se sad serdim, za ljubav ti sperdim. M.: Oh, draga, oprosti, da t' kušnem, dopusti. Ž.: Ne bi ti prostila da b' fruštana bila. M.: Nemoj se serditi, moju ljubav mraziti. Ž.: Ti meni ne hasniš, moje delo neg kvariš. M.: Gotov sam včiniti, tvoju volju spuniti. Ž.: Za riči ne hajam, neg škude spoganjam. M.: Ak ti je tak drago, na t' srebra i blago. Ž.: Sad si mi ugodan, do noči povoljan. M.: Ah, žena predraga, znaš več od dva vraga. Ž.: Tako se prigaja ki ženi ne vgaja. [37] VRIME CVITJE POVENUJE, BETEG LIPOST ISKONČUJE Tužno moje serce, kamo sada misliš? Je l' na vilu dragu kojoj verno služiš, na nje černe oči ke dično igraju, ar spodobno suncu serce zažigaju? Je l' vustnicu miliš, ke skup drago zdiva, v kojih klariš, biser kinčeno prebiva? Il nje bele persi štimaš tak nasladne, koje snigu, mliku bivaju prikladne? Aj, tverdno ja ufah da vile ljublenost, nezgovorna dika, lipost i nasladnost u nje telu, lišcu vazdar je terpeča, lilija i roža cvatuč nahodeča. Al nut kako vreda dostojnost prohodi, vrimena čalarnost vsu diku odvodi; sada prav spoznajem da se prigođuje da kaj cvalo vjutro, k večer preminjuje. Ništar ni na svitu, vse je prohodeče, kot oblak il magla, neg mal čas terpeče; deh, razmisli, kada duša s telom dili, kaj su oči, vusta, persi v dragoj vili. [38] SPOGAJNANJE PROŠASTNOGA VRIMENA Filenuš i Klori. [Fil.:] Dobar večer, Klori moja, kamo, kamo lipost tvoja s kojom si se oholila, tak cifrasto ponosila? Ti jur nisi ona diva, tako draga, ljubezniva, ku sam nigda znal služiti, s prava serca htil ljubiti. Vnoge suze ja prolivah, od ljubavi vas pogibah, rad vust tvojih nasladnosti, svitlih oči ljubeznosti. Vse je vrime potrošilo, milo lišce zgerbavilo; kamo dika, lipost tvoja? Dobar večer, Klori moja. Klori: Zlo ti jutro, zlo godišče, kak ti čudno pamet stiče, v tebi nima riči stalne, il su laži, il su jalne. Kamo moljbe ke si činil, kamo kletve ke si dilil da b' te listor uslišala, z dragim okom pogledala? Vsemu svitu ču te tužit, rad nevere nigdar ljubit, s tobom nimam več spravišče; zlo ti jutro, zlo godišče. Fil.: Dobar večer, moja Klori, zgorili su tvoji dvori, il se cifraš il se malaš, serce moje več ne včaraš. Tvoji gusti sedi lasi od zmerzline nose glasi, persi pako izdojene kažu iskre pogašene. Vkanjen bude ki te služi, zlo nahranjen ki te ljubi; kamo dika, lipost tvoja? Dobar večer, Klori moja. Klori: Zlo ti jutro, zlo godišče, da b' mi dobit toporišče, bih te znala pozdraviti, na dvoranstvu zahvaliti. Ak sam ružna, sebi jesam, ak sam lipa, tebi nisam, još med ledom plamen biva, stara serna poigriva. Jur te spoznah u falšnosti, za dvi jajca si vridnosti, nimam s tobom več spravišče; zlo ti jutro, zlo godišče. Fil.: Muči, muči, Klori draga, ja ne iščem tvoga vraga, neg te prosim za milošču da me primeš v nemilošču. Klori: Rada ču ti ugoditi, nigdar na te ni glediti, il se serdi il ne serdi, moja mare za te sperdi. Fil.: Dobro smo se pogodili, u ljubavi zgovorili. Klori: Ak je tebi tak povoljno, meni bolje zadovoljno. [39] ZORNICA NA DOBRO OPOMINAJUČ Svitla zora jur ishodi, žarko sunce dohodi dati radost, veselje, vsem stvorenju živlenje; za milošču tak veliku dajte, oh, Višnjem diku! Jur ptice povsud pjevaju, cvitja lipo cvitaju, još i zdenci tekuči, polja, loze bliščuči, Bogu hvalu nazvestuju, dično skupa raduju. Vse ribe v morskih glubinah, vse zvirje u planinah, kaj godre hrani vedrina, vsega svita širina, Stvoritelja ispoznaju, slavu mogučnu daju. Sam človik v grihu prebiva ter Bogu ne hvaliva, nit zna grišnik promislit da mora spet preminit u zemlju, odkud je rojen, u blatu, kak i stvoren. Neg se listor posmihuje, dok vura prebližuje skradnje tuge i nevolje, pijuč, jiduč, dobre volje; kako milo potom tuži koji Bogu ne služi. Digni v nebo tvoje oči, gdi su ufat pomoči, onde dobro je terpeče, na zemlji premineče; ovde jesu čalarnosti, v nebu pak nasladnosti. [40] VILI NA SLUŽBU ŽIVIT I UMRITI Nemoj zamiriti, oh, vila, merziti moje tuženje; ar ni moč terpiti, sercu preboliti takvo terplenje. Razmisli vridnosti, prečudne liposti stvorenja tvoga; lasno češ suditi ter zmožnost čutiti terplenja moga. Oddavna ljubeči, ponizno služeči, vernost skazujem; kad mi neg sujeno vidit te ljubleno, vas obradujem. Ni takve prilike nit strašne rizike moči podjeti, ke ja za nasladnost, za tvoju ljubeznost ne b' htil prijeti. Ne marim živiti, sam sebi vgoditi prez volje tvoje; ar tebi aldovah, navike valovah živlenje moje. Ako t' je usluženo, v sercu ugođeno moje skončanje, rad ču privoliti kerv moju stočiti teb na zderžanje. Pren tvoje dragosti takve odurnosti v sebi zderžuju, moje pak vernosti listor poniznosti vsedil hranjuju. Deh, vila, smiluj se, oh, draga, gani se od nemilosti ter daj mi spoznati il konči ufati tvoje milosti. Što t' prudi mučiti, učinit zdvojiti ki t' verno služi? Ne morem strajati nit ranu tajati, serce te ljubi. Il te drago skončati il pomilovati moje živlenje; ja neču zmajnkati vsedil zazivati drago smilenje! [41] ŽITAK ČLOVIČANSKI JE MAGNUTJE Jedan hip od dobre sriče da živlenje, da veselje, ali vse to je bižeče, jedan mal čas neg terpeče. Kako plamen skonča prutje, je stvoreno, je sujeno da vsih žitak je magnutje. Pozableno je prošastno, nesigurno je prišastno; a buduče komaj dojde, s praznom maglom zopet projde. Kako plamen skonča prutje, je stvoreno, je sujeno da vsih žitak je magnutje! [42] STARICA ŽALUJE MLADE DANKE Dokle jesam mlada bila, znala san si ugoditi, osebujno veselila gusto drage preminiti. Ne htih vnoge ni gledati ki mi verno prislužahu, nego želih prebirati ki bahato koračahu. Sada pako, da ostarih, zaman mi je žalovati; za što pervlje ja ne marih, sad bih rada kupovati. Dokle imah ja cvatuču u obrazu lipost, glatkost ter si čutih još goruču u naturi friškost, mladost, onda vnogo nis hajala nit gospodu nit dvorane, nego raja spoznavala pope, fratre i katane. Sada pako sidi lasi vnogo skerbi znaju zavdat, ar se nigdor ne oglasi s kim bih mogla kaj izpravdat. [43] STARAC BATRIV U ŽIVOTU Akoprem ostaril sam, što je ljubav dobro znam i nje šegavosti, ar još nisam pozabil kak se jesem navučil u mojoj mladosti. Rad se i zda pridružim, lipoj snahi poslužim s čim god još moguči. Imam serce gizdavo, stoji život batrivo divojkam dvoreči. Znam se vsemu priložit, prez strimenka zaskočit na gola zelenka. Pušku ufam izhitit, prez naslona pogodit u posredu tarče. Nimam srama tancati, u kariku derčati po belom mejdanu. Bojno kopje pronosim, kad je triba, položim proti zatočniku. Ni m' oružje škerbavo, akoprem je erđavo, to se vred osvitla. Što v oštrini pomajnka, pak u špici nadoda ka se krivit neče. Da me leta varaju ter sidine izdaju, zato nis za verči. Imam skrovnu ljubeznost, u životu batrivost, bum prijetan mladoj. Neg se listor oglasi ka novaka ne plaši zastat u gorici. Hočemo se potirat da če voda prebijat prik tanke košulje. [44] NAVUK MLADIM GOSPOJAM I DIVOJKAM Dok ja bih divojka prave mladosti, rada se navučih svicke radosti, sad da jur ostarih, zlo mi prigodi, falarari, falarari, faldiridi, tad dobro bi. Gdi su tanci bili, vred se prigodih, s friškimi junaci rada priložih; lipo mu zahvalih ki me poljubi, falarari &c. kak dobro bi. Imah serce milo, puna dragosti, u čem bih moguča, dilih milosti; vnogo put mi sriča dobro prigodi, falarari &c. kak dobro bi. Ak mi koji junak službu valoval il z ljublenom rišcom serce aldoval, vreda mi natura k njemu uvoli, falarari &c. kak dobro bi. Ne bih suprotivna prom darovanju niti tverdokorna v mojem deržanju; na to su mi vnogi vridni svidoki, falarari &c. kak dobro bi. Kad je bilo pojti na vert šetati il v lozu zelenu hlada vživati, vdil poiskah druga ki me posluži; falarari &c. kak dobro bi. Nisam lena bila stajat u zoru, s tovarušem verlim pojti na goru, preskakujuč klade, dok nas pot probi, falarari &c. kak dobro bi. Tak ja mladost moju znahi potrošit, veče neg jednomu lipo ugodit; sad da jur ostarih, život ne serbi; falarari &c. kak dobro bi. Nu, gospoje mlade, bute priskočne, divojčice lipe, bute ljublene, nimajte zlu volju, vrime prohodi; falarari &c. kak dobro bi. [45] VSAKA ŽENA ŠTIMA SE LIPA Ki če ženam ugodit, njih milošču zadobit u pravoj dragosti, naj lipotu hvaljiva, njih dostojnost zvišiva do neba vridnosti: da je zvizda Danica il cvatuča rožica, u lišcu ljublena; da kot mramor v glatkosti, snig i biser v belosti po telu stvorena. Ter bar ludo ne čmerkni, njih maganje ne terkni da te ka začuje. Jer nit čora, srabljiva, coclava nit sperdljiva ružna bit valuje. [46] PARIŽ I GALATEA Dičan junak priko ravna polja bisno jaše viteškoga konja, pod njim konjic cifrasto fercuje, kako vila oholo zigruje. Na junaku kočak, njustovina, a na kojnju dupla risovina; pri junaku sablja nakinčena, a na kojnju sprava pozlačena. Nasred polja gospoju zagleda, nju pozdravit šetuje tam vreda; ona cvitje i rožice brala, fijolice u nadra metala. Da si zdrava, lipotom gospoja, blago njemu komu milost tvoja! Oh, čestita mati ka te rodi, lišce tvoje ljubeznivo stvori. Od liposti plamen vred začutih, od dragosti serce jur pogubih; je l' dopustak ruku celovati, v dragoj družbi cvitje pobirati? Na te riči gospoja odsudi, da odsede, ljubleno ponudi: Odkada se ja na svit porodih, ne b' junaka koga tak zahotih. Je l', viteže, slobodno pitati ime tvoje prez zamire znati, odkud dika, vridnost tvoja shodi, v koje kraje draga misal vodi? Tada junak ponizno pristupi ter gospoji bilu ruku ljubi: Rad ti hoču volju ispuniti, moje ime, misal obznaniti. Ja sam Pariž, roda gospockoga, a iz Krete, od mesta slavnoga, gdi s Peršejom na mejdanu borih, rad ljubovce bojno kopje zlomih. Zatočnika bih obladal srično, sablju ovu tad zadobil dično, al orsaga zakone spuniti z domovine moral vdil otiti. Sriču iščuč po tujih orsagih, tebe, vilo, zdaleka opazih, koja svitiš kot sunce v svitlosti, a dičnije neg Venuš v liposti. Tebi službu poniznu valujem, serce, telo navika aldujem, vse sam gotov za te učiniti, u vernosti živit i umriti. Dragi Pariž, tvoje prigođenje sercu momu vžiže poželenje u vridnosti bolje te spoznati, razgovore duglje uživati. Ovo dvori posred loze stoje, Galatea pravo j' ime moje, ako t' drago vaj nje ušetati, z dobrom voljom ču te upeljati. Vidim, mora odsujeno biti jedan druga dostojno ljubiti; zato ljubav sad ti očitujem, serce moje tvomu priložujem, dragi Pariž, želna moja radost! Galatea, serca moga dragost, lišca tvoja kak su rumenita, oh, vustnica kako nasladnita! Ova bihu draga govorenja, a za njimi kakva pripečenja, lahko more vsaki izmisliti, dva serdašca kak znaju vgoditi. [47] KAK SVIT PROHAJA Oh, nesrično serce moje, kamo lipost vile tvoje, kamo mila nje dostojnost, kamo vridna nje ljubeznost? Ah, z vrimenom vse prohaja, čas do časa neg sprovaja, kaj god dična daje mladost, iskončava beteg, starost. Žarko sunce kaj daruje, jadni oblak potamnuje; v protulitju kaj cvatuje, ljuta zima povenuje. Kaj god daje dobra sriča, to prevzimlje vred nesriča; danas smiješ u veselju, jutra plačeš u terplenju. Oh, nesrično serce moje, na što trudiš misli svoje? Kamo ugodno družbovanje, kamo svicko proštimanje? Danas imaš vnoge časti, jutra moraš tužno spasti; prijatelji ki ti bihu, v neprijazan preminihu. Nit je dobra, nit je blaga, nit je kinča tako draga, ni radosti, nasladnosti, ni liposti, ljubeznosti; vse kot tinja iskersnuje, kako magla poginuje, je naturi preminiti, što god živi, mora mriti. [48] ČLOVIČSTVO ZOVE SE PRAVA LIPOTA Ona lipost koja v dragom lišcu biva, lilija i roža cvatuč nahodiva, buduči nestalna, tinja se poziva, ar vrime čalarno vsu diku skončiva. Neg samo človičstvo vsedil je terpeče, ono krunu nosi verhu vse liposti, u vridnosti svojoj nigdar premineče, ono je kinč slavni verhu vse dragosti. Bar neka se trudi vsa svicka meštrija vulja, farbe, vode najdičnije zmislit, lasno če spoznati da je neg norija, ar najmajni uzrok zna lipost preminit. To vsakdašnja pelda čisto očituje da lipoga lišca ništar je ljubeznost; tako mudrih ljudih navuk nazvestuje: človičstvo kraljuje kakot prava lipost. [49] PRISEGA MUČATI Lidija, deh, našto prez zroka žaluješ, tužnom sercu momu čemer povekšuješ? Štimaš da prisegi nedostojno zmajnkah, ljubav i milošču skrovnu očitovah. Bar me naj požere ta morska glubina il s triskom izkonča nebeska vedrina; bar Kupido nek me nigdar ne miluje, z jadovitom strilom ovi čas otruje: ako za života hoču ovaditi da lipoti tvojoj znal sam vgodan biti. Oh, ljublena dragost naša skrovnovita, veruj, nigdar bude komu vistovita! Teb' je samo, duša, znana ljubav moja, vernom sercu momu draga milost tvoja; ar znam, Venuš neče za vridna deržati ki lipotu vživa, a ne zna mučati. [50] V LJUBAVI POTRIBNO JE GOVORIT Zaman su ti zdihavanja il mučeča zazivanja; ni moč zidu razumiti, skrovnu ljubav izviditi. Neg ljubezno govorenje ter dvoransko posluženje milost more dočekati, tverdokornost umehčati. Ni v človiku kaj dičnije, dragih riči nasladnije; sam Kupido oči nima, al prezmožan jezik ima. Zato koji vilu ljubi, rad milošče verno služi: naj mišlenje nastran stavi, a z vustnicom ljubu slavi. Ali va tom razlog davaj, sam na samom rič ne šparaj; kad zadobiš dragost koju, ne razbubnaj sriču svoju. [51] LILA SPOGANJA TEŽEU DA NI ZNAL MUČATI Prem goruči plamen v sercu momu čutim, neverni Težeuš, al te več ne ljubim, jer hudoban jezik ni ti znal mučati, skrovne ljubeznosti dostojno tajati. Bar se jesi mogal sričan nazivati kad sujeno biše tebi uživati Lile nigda drage nasladne milosti, ljube tako verne serčene dragosti. Odsad zbogom ostaj, plači al zdihavaj, pervu moju ljubav zadobit ne ufaj: jer ni vridan serce da ga čisto dvori koji ne zna mučat, prez reda govori. [52] TEŽEUŠ SEBE PRIČA NAZLOBNIKA KRIVEČ Ah, prokleti jezik hude čalarnosti, pun jada, čemera, falšne nazlobnosti, koji smil podstupit na moje skončanje, kaj nigdar ne mislih činit valovanje. Ja li priko reda z miloščom se hvalih il vridne skrovnosti drugimi ovadih? Ak sam va tom sfalil, Lila, dobro moje, naj me v pepel zažgu černe oči tvoje. Ak sam, Lila draga, sfalil u vernosti, nek izginem tužan prez neba milosti; ak se kada dičih skrovnostjom ljubavi, nek me smert žalostna ovi čas zadavi. Aj, smiluj se, Lila, z Bogom te zaklinjam, pogibelji mojoj na pomoč zazivljam; veruj da znam mučat, malo govoriti, sercem te ljubiti, a z vustmi dvoriti. [53] LIPOST NAJ NE ČEKA STAROST Čintija, veruj mi da če vrime dojti, pervo nego misliš vsa ljubeznost projti, kad v zercalo budeš htila pogledati, drume tvoga lišca nečeš moč spoznati. A ja u slobodi, prez vsake skerbnosti, vžival budem dneve povoljne dragosti; plamen, ki rad tebe serce mi zižguje, onda nit iskrica več ne oživuje. Nego ti prez draga dneve češ trošiti, a ja prez ljubovce moral bum živiti; vimdar sercu bude fantenja nasladnost: pogubljena lipost, ljuta tvoja starost. [54] BABAJKO OD DIVOJKE LJUBAV PROSI Nebog starac milo protužuje, ninfu dragu na pomoč zovuje, ove riči pojde govoriti, ljubav svoju ovak nakloniti: Deh, umehčaj okornosti tvoje ter zaprimi ljubeznosti moje; akprem vidiš da j' mladost strošena, al je mošnja zlatom napunjena. Lipo t' bude starcom baratati ki ti želi telo milovati, kako hčerku k sebi pritiskati, v naručaju slatko počivati. Bar veruj mi da se ukanjuješ, ninfa draga, ak zato stezuješ da mi starcu glava osidila, po obrazu koža zgerbavila. Al v životu tak se frižak čutim da od mlada ništar se ne lučim: kerv mi kipi, plamen zažiguje, od dragosti serce poigruje. Ti sadašnji golobradi dici kak na tergu puni jesu z riči: jednu danas v sercu poželuju, jutra drugoj službu naklanjuju. Va njih nima mira ni stalnosti, kot lisice puni šegavosti; doklam prose, kot janci ponizni, kak obderže, kot vuci pohlipni. Al u starcu biva zrela mudrost, proma ljubi vernost i pokornost, veruj, ninfa, drago ču t' dvoriti, kak premorem službu obveršiti. [55] DIVOJKA RAD LJUBAVI ŠPOTA BABAJKA Nuti čuda, nut priče velike, v jednom starcu ludosti tolike, od divojke ljubav zaiskuje, a prik praga komaj koračuje. Još kaj gorje, mladim prigovara, sam hudobe svoje ne spoznava; nu, babajko, ja ti ču vgoditi, ali pervo dat svitu suditi. Ove jesu tvoje ljubeznosti, tela tvoga derične vridnosti: imaš napre čelo plišivije neg je turan sejnske biškupije. Kremežljive kamo tvoje oči? Komaj staklom luče dan od noči, lasi pako stoje raztrešeni, kot nevoljnim ki su obišeni. Mila lišca su ti prepadnula, neg ob kosti koža usternula, okol nosa dosta bar posluješ da otirat šmerkle utežuješ. A vustnice imaš u glatkosti kot cerova kora v jednakosti; iz njih shaja sapa tak dišeča kot mercina v letu razpadeča. Od dragosti, kada govoruješ, il skašljivaš, pluješ il sperduješ; v smihu činiš vusta tak ljublena koti figa ka je raspuknjena. Vsa ti puzne brada i obervi kak u zimi lisice svekervi, gerlo ti je suho i gerbavo koti štroku od dima sajavo. Persti ruke imaš tak hergaste, kot krostava žaba vse pikaste, je l' su burle, je l' je fontanela, s tebe cidi kot dinja prezrela. Neču t' dalje, babajko, zderžati, neg na kratkom odlučak ti dati: tvoja ljubav je divojkam vgodna kot zadnjica oku prispodobna. [56] AURORA I KLITUŠ Ljubav i nasladnost preminjuje u nestalnost Klituš: Znam, Aurora, jadno te vrazujem, tvoj vridnosti krivo zahvalujem; al ni moči misal preminiti, novu ljubav v sercu pozabiti. Znam, Aurora, moje preminjenje je himbeno, neverno činjenje! Ali ne znam plamen ugasiti, neg mi pervo sercu preminiti. Aurora: Tak li, Klituš, moram slušat prevarljivo baratanje? Ah, ne morem dalje mučat serca moga iskončanje. Tu li vračaš ti zahvalnost službe moje poniznosti? Obečana ta l' je vernost čistoj mojoj ljubeznosti? Klituš dragi, deh, oberni novu ljubav, dragost tvoju ter z miloščom spet poverni pervu vernost, radost moju. Klituš: Znam, Aurora, moje preminjenje je himbeno, neverno činjenje; al mi serce zavsima pogiba, nove ljube dragost neg zaziva. Aurora: Ah, nevernik, tak li jališ dužno tvoje smilovanje? Tak li sada jadno šališ tužno moje zazivanje? Pazi dobro da nevernost ku skazuješ moj dragosti ne bu vreda pogibelnost prevarlivoj nasladnosti. Ar Aurora ukanjena zna krivicu požaliti, v jadni oblak preminjena strašnim triskom doveršiti. Klituš: Zaman, zaman trošiš riči tvoje, jur aldovah drugoj misli moje, nje vridnosti ni moč pozabiti, rad Aurore sunce omraziti. Aurora: Vidim ada izdvojeno bažiliška pripitomit, meni tužnoj odsujeno krokodila ne umolit. Al čemerno sad zaklinjam vse četiri elemente, na skončanje vas zazivljam: nevernika izkoren'te! Ar ni vridan zemlju tlačit veri svojoj ki zmajnkuje, neg paklenski plamen gasit ki Auroru prevaruje. [57] JANTEA I OŽIRIO Ljubav jednuč ukanjena ne bu drugom več sujena Jantea: Zaman je moliti serdite dragosti, od jadne liposti milošču dobiti. Ak jedan je vkanil, ojme, ljubav moju ter prisegu svoju sramotno ostavil, jur serce ne haja nit službu nit prošnje, neg kletve ter grožnje u sebi ponavlja. Ožirio: Jantea neumolna, deh, milost, ljubeznost! Jantea: Ni jedna več dragost ne bu mi povoljna. Ožirio: Ak v dužnoj stalnosti nevernik znal skrivit, u čistoj vernosti ja neču preminit. Jantea: Ne želim spoznati po drugoč jur kvare, nadalje skušati himbene prevare. Ožirio: Jantea ljubljena, rad tvoje vridnosti naj bu mi sujena neg rišca milosti. Jantea: Bar riči ne troši rad moje okornosti, nadalje ne prosi od stine dragosti. [58] KOMAR JADNO KLUJE DRAGO LIŠCE ORIŽBE Kada žarko sunce v oroslan dospiva ter z jakostjom svojom zemlju zažigiva, od vručine silne zgiba vse stvorenje, kripost poiskuje nevoljno živlenje, tad v zelenu lozu vsaki rad utiče, hladnomu studencu veselo primiče il u bistroj vodi raduj[e] gaziti, kotrige života nasladno hladiti. Va 'nu dobu pojde Orižbe šetati, lipo svoje telo na samom kupati, koje alabaštru spodobno v belosti, a mramoru svitlom u dičnoj glatkosti. Biše malo potom zdencu prošetala, pod jesenim hladom slatko pozaspala; nje dostojnost ki bi vidil kad počiva, rekal bi da Venuš s Kupidom prebiva. Al komar hudobni smil se vim podstupit, na angelsko telo neverno dobrundit ter s čemernim klunom lišce vurazuje, ah, tu vridnu kervcu nemilo sasnuje! Ti čalarni komar, ti komar prokleti, kak smiš takva kinča kradomce vazeti? Tak li je nasladnost gnjusu odsujena, nezgovorna lipost užit dopuščena? Oh, da b' mogal kada tu sriču skusiti ter blaženo lišce Orižbe ljubiti, ne bih kervcu sasnul, jadnovito kljuval, neg kot dušu telo u dragosti čuval. [59] BUHE BANTUJU ZORICU Oh, Zorica tužna, kak postaješ nujna jer te buhe tak bantuju, nemiloma kluju! Kaj vsedil posluješ, sprid i zad ziskuješ? Je l' te buhe tak bantuju, nemiloma kluju? Sad posižeš v nadra, sad u dolnja jadra, nigda herbat v stinu ribaš il haljinu zdizaš. Sad štunfice zvlačiš, zopet vred oblačiš, sad oplečak preminjuješ, kitlicu stresuješ. Nogu z nogom ribaš, kolina stiskivaš, i terbušac ne miruje, ručica ščesuje. Oh, tužna Zorica, svidoči guzica, ka se javlja izdihujuč, odviš pregibujuč. Al kad sriča služi, v ščapce ka zapuzi, ni te muke izmisliti, buhu pogubiti. Nu, Zorica, slušaj ter moj navuk skušaj, veruj, češ se obradovat, od vsih buh mentovat. Poj k vodi tekuči, sed vnutar kupljuči, za junaka pak proskerbi, skaži gdi te serbi. [60] BI GRUJICA U LOV PROŠAL, NA DVOJICU NE HTEČ DOŠAL Kada sunce največ grije, pojdoh jednuč na lovinu v gustu lozu, gdi ne sije, iščuč zajca il zvirinu. Al me sriča namirila da pogledah va dolinu gdi pri zdencu govorila draga dragu na kolinu. Skup se lipo obimluju, z rukom poprik zagerluju, vusta k vustan pritiskuju, lišce k lišcu priložuju. On njoj tuži vnogu žalost u ljubavi ku je sterpil, ona tverdi serca stalnost da u tugah ni zneveril. Veruj, draga, ni terplenje ko b' me moglo preplašiti nit vridnije ko veselje tebe, duša, omraziti. Ja se srična pak nazivam odkad spoznah vridnost tvoju ter iznovič potverđivam tebi, serce, ljubav moju. Ižabela, moja dragost, tvoj bih vazdar, želim biti, ar ne čutim drugu radost neg v milošči tvoj živiti. Oh, Aminta, dika moja, tebe čisto hoču ljubit i do groba biti tvoja, od vernosti nigdar lučit. Ižabela, čini probu službe moje poniznosti. Oh, Aminta, nimaj dvojbu v serca moga ljubeznosti. Ovo z rukom veru dajem tebe, duša, verno služit. A ja serce tvom pridajem, teb', Aminta, stalno ljubit. Ova bihu govorenja ke iz kraja mogoh slušat; kakva pako pripečenja, vsak pomisli, ja ču mučat. S tim otidoh po dubravi zvire koje uloviti, vas razmišljen, u ljubavi če l' kad meni tak zgoditi. [61] LOVAC PRAVO ČINI AR V SLOBODI ŽIVI Pravo jesu priđi htili nazvistiti da se more sričan vsaki nazivati ki živlenje svoje tak zna urediti, prost od skerbi, poslov vrime uživati. Ta blaženi žitak lovac nasleduje, poslovanje njegvo biva listor radost, on u sercu svomu povoljno živuje ar vsi trudi, skerbi postaju nasladnost. V lipom protulitju pervo dneva stane, jagariju svoju dostojno razluči, kamo god oberne il neg korak gane, ptice vsakojačke začuje pojuči. Odovud se javlja slavič ljubeznivi pod kitici niskoj, ali zelenitoj, z dragim svojim glasom usil govorlivi prihod nazvistuje zori rumenitoj. Odnud pako štiglic, grijendlic prijavluju, cajzlin tere finki lipo veseleči, z glasnim svojim gerlom skup se pozovuju, sprid i zad za lovcem bisno proleteči. Ak u zrak pogleda, škerlac preigruje Bogu milo hvaleč rad sunca žarkosti, do oblakov skoro lit svoj podiguje kažuč v malom telu prečudne zmožnosti. Malo dalje ide, to k lozi dospiva, vred na igrališču kokota začuje; grivaš pako golub na hrastu zgerljiva, jarebica lozna druga privabuje. Ak podigne oči prom suhoj kitici, zadružnu če vidit milu golubicu; namirce kad dojde tekučoj vodici, tu če najti pijuč ljubljenu gerlicu. V takvoj nasladnosti svoje telo trudno pri studencu bistrom lovac počivuje, svicke himbenosti il činjenje nujno prostu nj[e]gvu misal v ničem ne zbantuje. Oh, povoljni žitak, oh, stokrat blaženi, nima navidnosti drugih povekšajnju, časti, dike, kinči, kako god stvoreni, nisu uzrok sercu tužnom zdihavanju. Nego vas povoljan lipa zraka vživa, dostojne lovine vesel nastoječi, u slobodi dragoj dan i noč prebiva, skerbi, policije drugim ostaveči. Vsak mu je prijatelj, vsaki drago ljubi, a ni jednom misli preuzeti sriču, z lažmi prilizivat ništar se ne trudi nit raduje druga spravit u nesriču. [62] ZVIRARA MARLJIVO LOVLENJE ČINI SERCU POVOljNO ŽIVLENJE Pervo nego Febuš iza briga zajde, svitle svoje trage nad zemljom razgerne; pervo nego rosa na polju razajde, a prigusta magla nad goru oberne, zvirar jur na nogah pušku pripravljuje, gdi če zvire najti, u sebi misleči, priko rosna polja marlivo šetuje, po zelenom lugu poslušno hodeči. Iz leva zagleda na maloj čistini lisicu kraduču, zajce zigrajuči; malo dalje pako na jednoj ledini hudobna divjaka zemlju rovajuči. S trudom nezgovornim k njemu približiva, od hrasta do hrasta skrovnomce dohodi; po več puti s puškom želno namiriva, koncu ogajn spruži, divjaka pogodi. Oh, kakovu radost zvirar tada čuti da ob pervom hitcu sriča poslužila, zadovoljnim sercem nadalje se trudi, al nut izpred njega serna iskočila! Od naglosti nemre na sinjal pobrati, medtim guščavina zvire otimluje; malo v toj žalosti moral prebivati, da jelena starca rukajuč začuje. Na ta glas poteže vsakom marlivostjom, vidi vuka kašuč, na buki h[e]juša; ne zna kaj začeti svojom pohlipnostjom: če l' jelena slidit, vuka al hejuša. Milo mu je jedno, drugo još milnije, ak na ovo hiti, ono če oplašit; dok sobom razmišlja koje bi dičnije, jelena zagleda k potoku doprašit. Onda vred dokonča svoje razmišlenje, pojde rad jelena drume obračati ter priličnim jarkom, ne gledeč terplenje, čes klade, čes germje blizo dohajati. Ravno tada jelen biše začel piti štimajuč pokojno zdenca uživati; al zvirar na njega primirlivo hiti da na pervom skoku mora skončivati. Dobro prigođenje verlo ga raduje, nezgovornu dragost v sebi povekšiva; va toj nasladnosti domom zavračuje, ali polag puta medvid pomermljiva. Vreda pušku spravi, izlize na kladu, medvida premiri, zgodi među oči; šetuje iz luga, dan bi na zapadu, veselje ko ima ispisat ni moči. Ta slobode drage koristna je vridnost da v divjaku skonča čemernu himbenost, u medvidu stare hudobnu serditost, u jelenu pako oholu sponešast. [63] EHA SRIČAN GLAS Dragi eho, k tebi protužujem: čujem, nezgovornu serca žalost moju: tvoju, da v ljubavi ne uživam radost: žalost, neg nevolju i terplenje tužno: suzno. Premda Kloriš ufanje mi daje: daje, da rad svita skaziva nemilost: milost, al hudobnu va sebi ne hrani: hrani, tverdokornost, još manje neljubav: ljubav. Ja podpunom tugujem nemilo: milo, izlag ričih ništar ne izprosim: prosim, jur dvi leta da ju serce služi: služi, ne b' mu nigdar misal postati neverno: verno. Eho dragi, tebi se ojavljam: javljam, je l' mi ufat, je l' mi izdvojiti: biti, je l' ostanem, il dalje odhajam: najam, deh, obznani kaj prigodit hoče: hoče. Čujem: tvoju: žalost: suzno: glasi, daje: milost: hrani: ljubav: glasi, milo: prosim: služi: verno: glasi, javljam: biti: najam: hoče: glasi. Sričan ada morem se nazvati kad mi ljubav sujena vživati, bude radost vse pervo terplenje, bude dragost ostalo živlenje. Viva eho, ki dobro glasuje: tužno serce z ufanjem raduje. [64] PASTIRNICA Ne b' zvizda Danica još zabelila nit svitla zornica zarumenila, da pastiri vstaju, skup se zazivaju: haj, pomoz, Bože, na polje zrenimo ovce i koze! Veselo pojdoše z blagom verviti, z dipljami igraj[u]č sunce slaviti, oh, da si blaženo, od Boga stvoreno, vsim na veselje, ti daješ pravu kripost i živlenje. Na lipu čistinu kad bihu zašli, milahne ovčice sito napasli, kozliči preskakujuč, germje ogrizujuč, pojdu prihajat hladnomu studencu, blago napajat. Pastir pastiricu k sebi zaziva, v družbi povoljnoj hlada uživa, nasladno kušujuči, drago obimljuči, za radovanje, oh, kakvo lipo biva dugovanje! V germju zelenom druga dvojica mesto ziskiva gdi raste rožica, na notu pofučkuje, v strunu udaruje, za radovanje, oh, kakvo lipo biva dugovanje! Ostala družina, kak sriča zgodi, s pastiricom mladom vrime sprovodi, gdi jedan ne vtegne, drugi pak priverne, za radovanje, oh, kakvo lipo biva dugovanje! Jur sunce med gore zapalo biše, veselo proti domu poverviše dva na dva pjevajuči, friško skakajuči; takvo živlenje ne daje turobnosti nit terplenje. [65] KUPIDO MILOSTIVNU DAJE AUDIJENCIJU Zaljubljena serca vsa ujedno: Prezmožni Kupido, ladavac zemaljski, k tebi se utiču vsih orsagov stranski proseč sercu svomu drago smilovanje, nezgovornim tugam milo polahčanje. Kupido: Tužbe vaše hoču marlivo slušati, vsakom po vridnosti pravicu skazati; zato neg po redom bliže pristupite, otajnosti svoje čisto protužite. Popi: Velika krivica svicke hudobnosti! Jur nam ni smit deržat ikakve liposti, kuharicu mladu, ar taki morguju, k tomu do kurviša očito špotuju. Kup[ido]: Takvu svita sumnju priličnu spoznajem, zato prijateljski ovi svit vam dajem: da, kad obljubite mladu kuharicu, vreda ju potverte najbližnju rodicu. Redovniki: Jesmo i mi z mesa kot drugi stvoreni, bivamo kak sužnji v kloštrah zatvoreni, kad bi nam i sriča mogla ka prigodit, zaman, ar prez druga ni smit van ishodit. Kup[ido]: Dajem vam dva puta, zber'te ki se vidi, jedan je pod ime pobožne spovidi, druga zaslipeči, z dragom pak užiti, al najsigurnije za dvi proskerbiti. Oženjeni: Ženami našimi nismo zadovoljni, ki s[t]arom, ki s hudom, ki z merskom povoljni, ako liploj kojoj skazujemo službu, gorju pak od vraga imamo njih družbu. Kup[ido]: Vašemu terplenju teško je vgoditi, sama skradnja vura zna tu bol zvračiti, medtim sil'te vusta drage riči davat, z drugom pak, povoljnom sercu milo vgajat. Udovci: Ovo jur oddavna udovci živimo, ljubu po vridnosti nigdir ne dobimo, divojke nas nete rad zrele starosti, udovice friške rad blaga skuposti. Kup[ido]: Tugi vašoj pomoč hoču svitovati, kako vred z ljubovcom čete radovati: ki med vami bogat, vazmi siromašku, ki v životu čverstan, išči stare tašku. Mladenci: Leto dan služimo ljubi prez radosti, naša verna služba nima zahvalnosti, ke nam veru dale čiste ljubeznosti, drugim privoliše cvit svoje liposti. Kup[ido]: Pripečenje takvo od serca žalujem, al vas naplatiti tverdno običujem, poiščite ljubu povoljne dragosti, dat vam hoču oblast dobit nje milosti. Dvorani: Prezmožni Kupido, zlo nas pritiskuje, vsaka vridna ljuba zato oduruje, kaj nam ni sujeno bogato imajnje, zlatom tere srebrom cifrasto deržanje. Kup[ido]: Tak li ženski narod oholo zgizdiva, lipost premineču prez reda zvišiva? Ja ču znat razlučit, naj vam ne bu dvojba, da človičstvo vaše bu prijetna moljba. Katane: V ljubavi nit v službi ni nam smilovanje, kako golopendam tužno proštimanje, radi nemilosti moramo zdvojiti, ar prez zahvalnosti teško je živiti. Kup[ido]: Ni katani lipo nit je pristoječe ljubav zaiskivat, blago prohodeče, ar na petlariju sam se hoče spravit, z obšanostjom ljubu napotlam ostavit. Tergovci: Velika krivica nam se prigođuje, vsaka mlada ljuba jalno zneviruje, dok imasmo blaga, znale su nas ljubit, sad, da mošnja prazna, gotove oddurit. Kup[ido]: Vnogu jeste znali z darmi prehiniti, siromah junaku priliku skratiti, zato sad i one jesu premineče, ni peršone vaše, neg mošnju ljubeče. Dijaki: Trudimo u knjigah mi cvatuču mladost, ufajuč uživat u ljubavi radost, al divojke prošnju našu zamičuju: pojte lizat tintu, jadno odpravljuju. Kupido: Ni vam zato krivo, nego je dostojno, da lipim divojkam biva nepovoljno z dičaki baratat, ne majnka junakov bolje zadovoljnih, kot v nebu oblakov. Gospoda: Znaš, Kupido slavni, gospocko živlenje, tebi neg na diku je naše mišlenje, zapovidi tvoje verno zveršujemo, čista serca naša vilam aldujemo. Lipotu dvoreči, u nas biva stalnost, ljubav uživuči, zamučana vernost, vimdar nismo srični milost zadobiti, drage lj[u]beznosti nasladno užiti. Kup[ido]: Po gospodi največ slavu zadobivam, kraljestva mojega zmožnost povekšivam, zato dužan jesam zahvalnostjom vračat, ljubav i prijazan z ljubavjom naplačat. Oto vam predajem strilu ognjenitu, ljubave zmožnostjom dično perenitu, da si svomu sercu drago ugodite, samo z govorenjem jalno ne bludite. S tim Kupido pojde z gospodom šetati, vnoge otajnosti vridno občinjati, navuka dajuči lipe šegavosti, tverdokorna serca dobit ljubeznosti. [66] VENUŠ NASTANE DAVAT AUDIJENCIJU Ženski spol ujedno: Presvitla kralica, dična u zmožnosti, tebi naklajnamo serca poniznosti, tverdno ufajuči milost izmoliti, krivičnom terplenju pravicu dobiti. Venuš: Lipo vas pozdravljam, drago pohranjenje, razumiti želim vaše protuženje, potribščinam vašim dobar navuk dati, vsakoj po vridnosti milošču skazati. Divojke ružne: Ni nam vsim sujeno lipom naroditi, lišca z ljubeznostjom oholo dičiti, nigdor nas pak neče milovati ružne, zato nam je živit prez ljubavi tužne. Venuš: Ja nesriču vašu od serca žalujem, teško ružnu ljubit, lahko to verujem, vimdar miloj prošnji pomoč hoču dati, blago i človičstvo obilno podati. Divojke lipe: Tužna naša lipost, ar je neg čemernost, ljubav obečana postaje nevernost, komu venac dasmo, jalno izgizdava, koga serce ljubi, dragost ne spoznava. Venuš: S tim je zmožnost moja odviš vuražena, zahvalnost ljubavi zavsim pozabljena, bar ne budem Venuš, ču vas uvoliti, takve gizdavice k nogam položiti. Udovice verstne: Ovo osmo leto jesmo udovice, pune su nam hiže nevoljne dičice, od friških udovcev ni nam smilovanje, od junakov mladih majnje proštimanje. Venuš: Takvom[u] betegu teško je pomoči, jer starosti vaše dica su svidoci, neg na stan vazmite mahnita katanu, znat če dobro zvračit vsaku staru ranu. Udovice mlade: Udove ostasmo v cvatučoj mladosti, navadne užiti ljubavi radosti, al rad ničemurna svita običaja moramo strajati dok leto ishaja. Medtim pogubimo sriču nam povoljnu, jer ni smit iskazat dragost zadovoljnu, mladi pak junaci z ričjom ne raduju, neg ljubavi prave zaklad potribuju. Venuš: Istina, mladosti teško je zmagati, jur navadne hrane leto dan strajati, zato vam dopuščam ljubeznost užiti, sam[o] znajte mudro nasladnost pokriti. Snahe pristare: Ni moč sercu našem žalost preboliti, s friškimi junaci htism[o] zaručiti, listor da užimo ljubeznive danke; sada nas zamiču ljubeč mlade, tanke. Venuš: Da mlad voli mladoj, natura to daje, al terplenju vašem vraštvo vim ostaje, listor blago zderš'te pod svojoj oblasti, nete vam pomajnkat u ljubavi slasti. Snahe mlade: Po nesriči našoj starcem privolismo, bogatstvo veliko tužne pohlipismo ufajuč dočekat serca radovanje, odurne starosti vreda iskončanje. Sad nam takva tuga odviš dodijava, lipa naša mladost dobra ne spoznava, ulogi, betegi su nam na veselje, dan i noč terplenje ljubleno živlenje. Venuš: Oh, kak mi je sercu teško poslušati, s kervjom mojom rada bih vam pomoč dati, al zaman z vrimenom čemerno boriti, ni prilike bolje neg mirno terpiti. Dojti hoče doba povoljne dragosti, sadašnja terplenja preminit v radosti, medtim naj vam serce drage misli hrani, ufanom junaku ljubav ne zabrani. Opatice: Rad starijih straha priko dobre volje obisismo na se petljarske nevolje, biva i nam kervca kot drugim goruča, prez hasni prohaja, oh, mladost cvatuča. Venuš: Vi se zneveriste orsagu mojemu, sebe izručiste pod oblast tujemu, drugo vam ne more volju ispuniti neg provincijala milost zadobiti. Slobodne: Živimo slobodne, al prez zahvalnosti, vridni oduruju naše ljubeznosti, vimdar človičanstvo po nas povekšiva, vsak potriban pomoč dragu zadobiva. Venuš: Ki zadobit more teleču pečenju, našto kupovati govecku rebernju? Ni vam triba va tom jako poteščavat, dosta vam sloboda ljubavi uživat. Starice: Pokihdob nas starost na to jur spravila da kožica glatka zavsim zgerbavila, jedinu milošču ponizno molimo, za poslužit dragim meštriju prosimo. Venuš: Tribovanje vaše kruto je pravično, ar v mladosti lipoj dost služiste dično, zato vam darujem ov moj lasac zlati, pred zmožnostjom koga sercu ni obstati. Gosposke kervi: Oh, preslavna Venuš, tebe pozdravljamo, ljubeznosti tvojoj serca naklajnjamo, ti znaš misal naših derične skrovnosti, kakve podnašamo otajne žalosti. Ufanje jedino zadobit pravicu, požalenu vidit očitu krivicu podlažemo milo tvojoj uzmožnosti, verne službe naše dužnoj zahvalnosti. Venuš: Draga moja družba, drago radovanje, nezgovorno imam z vami smilovanje, al vas lipo prosim, nimajte dvojiti, dragost, radost sercu povoljno dobiti. U čem največ zmorem, sada vam podajem: serce u ljubavi goruče predajem; koga god dotakne jedina iskrica, ak vam ne bu sužajn, bud moja krivica. Obilnije želim z vami govoriti, sadašnjega svita šega obznaniti; hod'mo v lipoj družbi Floru pohoditi, onde beruč cvitje sercu ugoditi. [67] RUKAM BELIM NA DIKU Deh, ruka ljubljena, iz čista mlika stvorena, milo priziva, slobodu vsaku udil zadobiva. Jur serce ranjeno, na poklon umiljeno, tvojoj dragosti valuje rado svoje zmožnosti. Da b' jednuč sujeno, z miloščom privoljeno, oh, celovati, navik ti hoču službu aldovati! Deh, ruka blažena, prom snigu prispodobljena, oblada belosti, kak dragih sercev vse ljubeznosti. Je l' kada viditi prez duše telo živiti? Ah, ni moguče, prez tebe serce je pogibuče. Neg jednuč kušnuti, predraga, k sebi stisnuti daj dopuščati, živlenje hoču vesel dokončati. [68] KLORI NESRIČNA Ja nesrična Klori da bih pitat smila zašto sam se na svit kada porodila! Ar veselje moje cvatuče mladosti ne bi neg terplenje, tuge i žalosti. Z domovine projdoh ufajuč radovat, Jupitera z voljom vridno gospodovat; rodbinu ostavih, prijatelje zmožne, štimajuč užiti ljubeznosti zložne. Al čalarna sriča vred mi navidila, batrivo ufanje v čemer preminila; pravo još ne spoznah svita nasladnosti, prez mire i broja čutih turobnosti, ke ni moč ispisat, manje zgovoriti; k tomu da ne prudi skrovno protužiti, ar rizične rane gusto previjati čine prez koristi muke ponavljati. Za me naj govore vnoga zdihavanja, bar svidoci budu suzna prolivanja, da ni dneva, vure kada ne tugujem; celo projde leto jednuč ak radujem. Ravno kako sunce, gda nastane zima, kaže da je svitlo, al žarkosti nima: tako i ja kažem vajnsku nigda radost, al u sercu vimdar nimam nego žalost. Tebi, Vsemoguči, jesu otvorena vsa terplenja moja, zavsim podložena; v tebi samo ufam milošču spoznati ter na drugom svitu navik radovati. [69] PRIČANJE U ZAMIRI Jur ne hajaš moju družbu, Klori draga, vernu službu? U čem ti se zamirila, deh, s kim potom odurila? Je l' pregriših u vernosti serca moga poniznosti? Je l' premilo zdihavajuč, dragost tvoju zazivajuč? Ako znal sam zagrišiti, želim vridno spokoriti; vekša budi milost tvoja neg nehteča ludost moja. Ni na svitu kaj dičnije nit činjenje povolnije kot potribnim pomoč dati, a poniznim smilovati. Pred te, Klori, poklecujem, oproščenje zazivujem; volil bih se nigdar rodit lascu tvomu kot ne vgodit. Deh, oberni drage oči, tužnom sercu daj pomoči, gani vusta ljubezniva, bud mi z ričjom milostiva. [70] BETEG DRAGE KLORI SERCE POŽALJIVA Bi mi jedno vrime užiti sujena mila tvoja dragost, oh, Klori ljubljena: ah, kuliko puti bih od tebe ranjen, po milošči tvojoj nazopet ozdravljen! Još s čim vekše, draga, rane moje bihu, s tim me v sercu momu bolje veselihu; dobro znaduč kakva je ljubavi zmožnost, da vse ljute rane postaju nasladnost. Prija v tebi živih, sad bolestnu vidim. Al kako prez duše i serca ja živim? Stvoritelju svita, deh, daj joj pomoči, telu momu živit prez duše ni moči. Vi, vustnice drage, vi, živlenje moje, gdi biser, rubinti zatvoreni stoje, lilija nit roža ne bi tak dišeča kot vi, z dragom sapom vusta govoreča. Biste nigda uzrok mojemu veselju, sada rad vas tužim u teškom terplenju; zazivanju vnogom oglasit se nete, listor s praznom maglom kriči moji lete. A vi, lišca mila angelskoga stvora, ke bliščaste dično kak rumena zora, biste pervo kripost moje nasladnosti, sada jeste uzrok čemerne žalosti. Kamo lipe oči, kamo njih ljubeznost? Tak li v kratkom hipu pogubihu svitlost? Nut kak prebledihu; ajme, prigođuje da, kaj cvate vjutro, k večer povenuje! Tak li rad betega dragost preminila ka mi jesi vazdar duša, serce bila? Vidim, vsaka radost ima u dragosti mali červič, uzrok nje pogibelnosti. Oh, predraga Klori, Klori ljubezniva, na te gledeč, serce milo zamagljiva; od Boga ti prosim vreda ozdravlenje il s tobom ujedno moje pogiblenje. [71] BUHE NEVOljNO SKONČAJNJE Takvo strašno prigođenje, popom, fratrom na sujenje, ar v prokletstvo zapadiva živo telo ki skončiva. Biše dalje od pol noči, tak govore vsi svidoci, da nit kriva niti dužna, mirno, veruj, buha tužna prik terbuha, polje ravno, mimo šunke, mesto slavno, ne navrača na harmicu boječ zgubit vsu zdravicu. Kad jur došla med dolice, pervi konfin od guzice, htiše onde počinuti, v rosnoj travi osvanuti; al zagermi vred lumbarda iz Soksane, stara grada, koja zgodi tako strašno, vsu na kuse zmervi lasno. Oh, komu se ne b' smilila glavu svoju da zgubila tužna buha prija zore; deh, pivajte, mile hore! [72] POP SNAHU POZDRAVLJA, ONA VRED SE JAVLJA U posreda zime mimo sela jaše mahnit sufragija, plebanuš bijaše. Al polag studenca snaha friška stala z bosimi nogami, rubeninu prala. Zasukane ruke dalje lakta ima, halju zagernjenu više od kolina, od silene zime koža se vužgaše, a rumeno lišce kot plamen bliščaše. Ovu lipu snahu verlo pop zmiruje, rad nje ljubeznosti serce mu raduje, "dobar dan" nazivlje ruku podavajuč, gladi milo lišce v nadra posigajuč. "Oh, ljublena snaha, kako te milujem, to zimno terplenje rad tebe žalujem; ako ti je volja život natopliti, hod pod moju šubu, vreda ču t' vgoditi." "Lipo vam zahvalim", snaha govorila, "nisam, dragi pope, tako ozebila, imam v petah ogajn, a v riti kresalo, za popovsku bradu dostojno zercalo." "Prosim ada, draga, nemoj zakratiti ob ognivo tvoje ogajn izkrišiti, kaj nažgati morem tu moju svičicu, ar ni vidit puta u tvoju zadnicu?" Snaha vred skočila, halju zagernula ter na diku popu strašno zaperdnula: "Ovo ti, moj pope, vuglen i iskricu, nažgi s tvojim nosom potribnu svičicu." [73] MATI HČER UDAJE, POŠTEN NAVUK DAJE Oh, ljublena hčerka, vrime približiva, zarukov odlučnih termin jur dospiva, z tobom, duša, milo lučit, zaručniku vred izručit tvoje vridnosti. Pervo razlučenja ču te svitovati, prišastnom vrimenu pošten navuk dati, s kim se budeš mogla dičit, Bogu, svitu vridno živit, sercu vgoditi. Budi gospodaru ovčica pokorna, volji, zapovidi nigdar tverdokorna; s čistim sercem njega ljubi, vsom jakostjom verno služi, dobro pameti. Prez dopustka muža goste ne pozivlaj, u nebitju njegvom stranske ne prijimlaj; hiže tvoje otajnosti, tot dragosti, tot žalosti, drugim ne ufuj. Ništar se ne pačaj v lucko prigođenje nit želno spitavaj orsaga činenje; ni jednoga naj hudati al drugoga izvišati prik dostojnosti. Podložnu družinu vnemar ne zaverži, v hižnom poslo[v]ajnu ter u strahu derži; nigda sama bar iglicu vazmi v ruke il preslicu, peldu dajuči. Ni potribno vasdan pri zercalu sidit, s kravzanjem, s cifranjem kot Dijana cirit; ar kaj drugim je nasladnost, mužu biva tužna žalost, hčerka, veruj mi! Zato vimdar snaga vsim je pristoječa, po vridnosti oprav dična, pronoseča, telo lipo čisto deržat, drago lišce gusto vmivat, ruke snažiti. Susestvo proštimaj, ne bud zamirljiva, proti gospodaru v ničem nemorgljiva; verhu vsega ne pjančivaj, priko reda ne strošivaj v svickih zakonih. Ak ti bu sujeno dicu zadobiti, nemoj bolje jedno neg drugo ljubiti; truda svoga k njim ne šparaj, pildu, navuk pošten davaj v pervoj mladosti. Kada gospodara vidiš dobre volje, znaj i ti priložit serca drage volje; ako l' pako u žalosti ti jednaka v turobnosti raduj i žaluj. U potribi vsakoj, va dne i po noči, ogrustna ne budi dužne dat pomoči; ne himbeno, ne hudobno, neg marlivo, dobrovoljno, s čistom ljubavjom. Spomeni se prava bit prijateljica i do groba verna kak tovarušica; jer kot duša telo ljubi, vridna žena mužu služi misal zveršeči. Prisegi prestrašnoj nimaj prekeršiti, z gospodarom svojim zlo i dobro vžiti, kot dvi drage golubice verne skupa pomočnice živit i umriti. Ov spominak, hčerka, verno ti ostavljam, z materinskim mlikom drago te zaklinjam, nimaj svita čalarnosti, nepristojnoj nasladnosti posluh davati. Imaj pred očima glas, ime, poštenje, dično i hvaljeno bu tvoje živlenje, na 'vom svitu češ radovat, a na drugom vik kraljovat, nimaj dvojiti. Od Boga ti, hčerka, dobro i radosti, a od mene, majke, ljubav i dragosti; iz mene se naj zabiti, svitlu diku potamniti svoga kolena. [74] OTAC SINA OŽENUJE, PRAVO HIŽIT NAPUTUJE Ljubljeni moj sinko, milo te odhranih, na junačke noge dostojno postavih, k tomu jur proskerbih i tvojoj mladosti zaručnicom vridnom roda i liposti. Buduč da se vnogi v nezvist oženjiva, blagoslova Božja z ljubom ne uživa: zato, dobro moje, ču te svitovati, s tovarušem dragim srično prebivati. Zavezom jednakim skupa priseguju muž ženom na vernost, serca si alduju; kako ruka ruki na pomoč stvorena, tako je u hištvu dragost odlučena. Mužu je pristojno peldu dobru dati da se more žena v zercalo gledati; proti njoj skaživaj ljubav, smilovanje, sebi čini nosit posluh, proštimanje. Pregrihe pomajnše mudro pregledivaj, ne za vsaku karaj, špotaj il vudiraj; ar tak ničemurne tolvajske naglosti nisu pristoječe hižnoj jedinosti. Nego, dragi sinko, kaj ti ni ugodno, v bitju il nebitju drugač nepovoljno: na ufanom ženi drago progovori, z načinom ljublenim želenje otvori. Pred njom bar ne skrivaj hižne zmogučnosti niti kaži dvojbu čiste nje vernosti; neg tri dugovanja triba samo mučat, ženi na spoznanje nikakor dopuščat: pineze i kinč svoj pod oblast ne dati, kak ti život zmožan, zavsim ne skazati; strajnske otajnosti al stvari derične poufati ženi bivaju nesrične. Priko vridna reda cifre naj terpiti, ogovor pri ljudi znaju vred spraviti; k tomu tak hudobne svita nasladnosti uzrok jesu nigda serca turobnosti. Bivaju rizična vnoga gostovanja, na proščenje crikvam gusta pohajanja, po susestvu odviš slobodno klatarit: čine u poštenju čemerno zahvalit. Zato ne skrativaj pobožnosti dične, veselja poštena, razgovore vridne; ar tesnoča vnoga pervlje zna naškodit neg sloboda sridnja koje zlo prirodit. Naj ti ne bu dikla tužna službenica, al nit preohola tebi glavarica; ne daj joj u dobru odveč izgizditi niti radi straha nevoljno zdvojiti. Ne pomajnkaj, sinko, u tvojoj dužnosti dostojne skaživat ženi ljubeznosti; nemoj tvoje vile skraja iziskivat, jer nevera takva smi se naplativat. Zapovid je Božja verno skup hižiti, tovaruša draga kot sebe ljubiti; da b' od Jecabele još ružnija bila, naj človičstvu tvomu vridna bude vila. Z Adamova rebra Eva bi stvorena, ne iz nog il glave opervič rojena; htil je Vsemoguči po tom iskazati da muž ženu ima kot serce čuvati. Ova, sinko dragi, na pameti imaj, mirno i jedino z ljubom ti prebivaj; hočeš u človičstvu vridno napridovat, u dragosti pravoj blaženo radovat. [75] ROŽA U NADRIH STOJEČA Fili draga, kak raduju, v persih tvojih preigruju golubice belosnižne, u vridnosti slavne, višne. Vposred kojih procvativa dična roža rumeniva, tebi dajuč ljubeznosti, sebi pako nasladnosti. Bar slobodno, ah, rožica, med vsim cvitjem ti kraljica sad se moreš nazivati, nigdar bolje prebivati. Jer u nadrih položena, dragim kinčem odičena, jedne dive vživaš lipost, živa sunca pravu svitlost. Oh, da b' bilo kad sujeno, s tobom zminit dopuščeno, hotil bih se sričan deržat, u blaženstvu takvom ležat. [76] DRAGOLJUBA ZLAMENJE Bud mi, Fili, dopuščeno u vernosti, poniznosti cvit naklonit umiljeno. Dragoljub je ime cvitu, rad dragosti, rad vridnosti dobro znano vsemu svitu. Al razmisli to stvorenje zač je belo kad je zrelo: vridno spoznat češ zlamenje. Ar z beločom nazvistuje da ljubeznost ter jedinost čisto serce potribuje. Kaj su vnogi pak zvončaci: zlamenuju da zvezuju u ljubavi kot lančaci. Zato prosim: cvit nastani, koga gledeč, drago misleč, z verna sluge ne pozabi. Veruj, Fili, da te služi, ne himbeno, neg serčeno, ki ti šalje dragoljubi. [77] PENELOPE SRAMOŽLIVOST Ulišeš: Ikaruš zibrani, ovo ti se klanjam, ponizan Ulišeš od serca pozdravljam, obečanu proseč milost, hčerke tvoje dragu vridnost, koju zaslužih. Ikaruš: Hrabreni Ulišeš, vidih vernost tvoju s kojom si tri leta Penelope dvoril, ne želim zakratit rič poštenu moju, ar iz prava serca sam ti hčer privolil. Penelope draga, oh, hčerka ljublena, došlo je jur vrime s tobom milo lučit, buduč da od Boga sriča ti sujena roditela ostavit, zaručnika ljubit. Zato, mila duša, blagoslov ti dajem, tebe, moj kinč dragi, vse moje radosti, hrabrenom Ulišu dostojno predajem, ž njim prebivaj v miru, vživaj ljubeznosti. Ulišeš: Penelope slavna, božica liposti, draža i dičnija vsih kinčev vridnosti, otca tvoga volju spunih, tri godišča tebe služih verno, dostojno. Bili su svidoki moga poželenja suze, zdihavanja, prez broja terplenja, milost tvoju zadobiti, stalnost moju svidočiti prom tebi, vila. Smilovanje ada pokorno zazivam, serce moje tvomu navik izručivam, dok živ budem, tvoj ču biti, vernost nigdar preminiti, Bogu prisižem! Deh, razmisli, duša, kakgodre ni moči telu bit pres duše nit dnevu prez noči, tak prez tebe ni ufanje žitka moga, neg skončanje moram podjeti. Penelope: Vsemoguči Stvoritelju koji ladaš nebo, zemlju, pomoč tvoju sad zazivam, volju moju teb' zručivam. Ne znam kaj ču učiniti, sama sobom razlučiti, roditela ostaviti, zaručnika obljubiti. Otac je me jur privolil, a Ulišeš vrime strošil; ov je vridan zahvalnosti, otac pako ljubeznosti. Z otcem rada bih ostati, a z Ulišem uživati; tu me ljubav začariva, tamo dužnost priveziva. Milo mi je domovine, a odurit ni tujine; misal otca nasliduje, serce draga pak miluje. Otca ljubit jes rojena, a Ulišu odsujena, v jednom ljubim vse vridnosti, v drugom vidim kinč dragosti. Oh, da b' moči razlučiti, dušu s telom razdvojiti, otca z dušom bih ljubila, draga s telom pak služila. Oh, roditel poštovani, oh, Ulišeš izibrani, s tobom želim vdil živiti, tebi verna pak umriti. Ikaruš: Blagoslovna hčerka, vidim tvoju mudrost, roditela miliš, ljubiš zaručnika, vridna hvale navik takva sramožljivost, meni biva radost, a Ulišu dika. Drugo bit ne more, Penelope slavna, otca je ostavit, a z Ulišom pojti, ar te ljubi verno, služi jur oddavna, ruku njemu podaj, dobro če vam dojti. Ulišeš: Ni te mudre glave, razumna jezika, koji ne b' zanimil od čuda tulika videč tvoje razumnosti, nezgovorne poniznosti v telu angeljskom. Hvalim ti ponizno, Ikaruš zibrani, komu verstna, velim, ovi svit ne hrani, da se jesi htil dostojat, tvoj kinč dragi sad darovat hčerke jedine. Penelope draga, ruku ti celujem, dušu, serce, telo navike aldujem, tebe ljubit i služiti, s tobom živit i umriti želim pravično. Penelope: Otca volju je spuniti, ni smit hčeri sprotiviti; oh, Ulišeš, dragost moja, Penelope ta je tvoja. Va me, prosim, naj dvojiti, verna vazdar ču ti biti, nimam v sercu himbenosti, nego čiste ljubeznosti. Ikaruš: Penelope slavna, drago odhranjenje, Ulišeš hrabreni, viteška kolena, bit če zložnost vaša Ikaru živlenje, na spominak svitu prilika poštena. Zato z vami ljubleno radujem, sriču dobru od serca voščujem, kako sinka drago obimlujem, tebe, hčerka, njemu izručujem. Ulišeš: Viva, viva, Penelope draga, draža si mi vsega svita blaga. Penelope: Viva, viva, Uliše zibrani, dika tvoja serce moje hrani. Ulišeš: Ovo t' veru do groba ponavljam. Penelope: Moju k tvojoj navike pristavljam. Ulišeš: Tela moga ti si duša prava. Penelope: Duše moje ti jedina slava. [78] JE AL NE Ni moč dalje sercu strajat, tverdokornost tvoju zmagat; zato prosim, Fili, ojme, reci jednoč: je al ne! Tuge moje su t' radosti, vnoge suze nasladnosti; ni moč zmagat, Fili, ojme, reci jednoč: je al ne! Z ufanjem me listor hraniš, a vse jače serce raniš; zato prosim: je al ne, naj bu konac momu ojme! Ako morem je zaslužit, nigdar neču več protužit; ako moram ne podjeti, i smert gotov sam prijeti. Kak god volim zaveršenje, il skončanje il življenje, ni moč terpit tužno ojme; zato reci: je al ne! [79] ODGOVOR NA JE AL NE Protuženje tvoga ojme potribujuč je al ne milo jesam razumila i odgovor odlučila. Tvoju žalost ja milujem, sebi radost ne skratujem; da te ljubim, velim je, serce ne zna za to ne! Vnoge jesu tve vridnosti, a priproste moje liposti; tebe ljubit želim je, nigdar mislih, veruj, ne! Nimaš zroka izdvojiti nit zahvalnost tak moliti, vim te ljubim, velim je, serce ne zna za to ne!! Misal dragu ne razdruži, ki zna terpit, verno služi, tebe ljubit želim je, nigdar mislih, veruj, ne! Dragost tvoju proštimujem, na milošči zahvalujem, prosim, zabi tužno ojme, znaj razumit je al ne! [80] DIVOJKE SPISANJE OD GLAVE DO NOG Gdo ti stvoril tak lipu glavicu vridnu nosit vdil krunicu? Moja majka zrok je bila kad je otca poljubila. Odkud su ti te očice černe, svitle, drage i miljene? Moja majka &c. Gdo ti stvoril ta nosac ljubleni, oh, kak lipi i serčeni? Moja majka &c. Odkud tebi ta lišca blažena? Kot rožica su rumena. Moja majka &c. Gdo ti stvoril vustnicu tak dičnu, od rubintov bolje vridnu? Moja majka &c. Odkud zubi od sniga beliji, od bisera proštimaniji? Moja majka &c. Gdo ti stvoril tu lipu bradicu, ka te diči kot kraljicu? Moja majka &c. A gultajnčič tak ljubeznivi? Ki ga ljubi, vsaka živi. Moja majka &c. Gdo ti stvoril te persi belahne? Kot mramorak su gladahne. Moja majka &c. A te skrovne, oh, jabučice, kot dvi čiste golubice? Moja majka &c. Gdo ti stvoril ta život angelski, vridan ljubit prijateljski? Moja majka &c. A terbušac od vnoge liposti prez dlačice u glatkosti? Moja majka &c. Gdo ti stvoril tu dragu ptičicu, po imenu lastovicu? Moja majka &c. A brižanke jednake višine gdi su guste germlavine? Moja majka &c. Kako je lipo med brigi počivat, a s ptičicom poigrivat; blago njemu ki tam dojde, sram ga budi ak vred projde. Gdo ti stvoril ta glatka steganca koja krote friška vranca? Moja majka &c. A kolena tak čversta, okrugla, razbojniku draga prugla? Moja maj[k]a &c. Gdo ti stvoril tak ravne nožice? Da b' postale zaručnice! Moja majka &c. Gdo ti stvoril do lakta ramena, tako bela i čerlena? Moja majka &c. A ručice tak lipe, prikladne, kralja vodit vridno spravne? Moja majka &c. Z jednom ričjom, vse tvoje stvorenje vsaka serca je veselje. Vsemu majka &c. Kad je majka tom vsemu zrok bila tako lipu da t' rodila, vsaki ada naj zaziva: viva majka, hčerka viva! Ki te godre serčeno ne služi, naj ga barem Bog ne ljubi! Vsaki ada naj zaziva: viva majka, hčerka viva! [81] HAJDUK TUŽI SVOJU NEVOLJU Gdi se godre ko zlo zgodi, na hajduka zrok prihodi; kaj mi nebog i ne misli, vse na njega nastor sili. Oh, nesričan, zač se rodih kad na svitu ništar dobih? Nimam blaga radovanje nit pri drugih proštimanje. Ako v boju na mejdanu zatočniku zavdam ranu, nit mi hvale, nit vridnosti, drugim dika i radosti. Z junačkom se rukom hranim, danas dobim, jutra zbavim; nigdar novca ne prišparam, nasladnosti vsake strajam. Zdrav i frižak jes v životu, nimam drugu, znam, lipotu; ako iščem koju ljubu, vsaka merzi moju družbu. Premda živim vdil pošteno, ni mi dobro odsujeno, ar se ne znam prilizivat, druga škodu zaiskivat. Zato, svita Stvoritelju, našto tlačim tvoju zemlju, kad vse moje, oh, živlenje ni neg čemer i terplenje? Daj mi ada iskončanje il pokaži smilovanje, jer mi tužnu izdvojiti kad zlo na zlo je siliti. [82] SERCA SUŽAJNSTVO DOBROVOljNO Ni moč spisat, oh, svitlost sunčenu, zvizd, miseca lipotu stvorenu: tako ravno, Fili, tvoju diku pravo spisat ni moč najt priliku. Ar Afrika dala t' je razumnost, Amerika diku i batrivost, Europa lipost i dostojnost, Ažija pako vsih kinčev obilnost. Kad se smiješ, roža rumenjiva; kad govoriš, biser probeljiva; iz očiju plamen zažiguje, a iz nadrah dragost začaruje. Je angeljsko vse tvoje stvorenje, sercev ladaš konac i živlenje; ki te vidi, mora sud podjeti, ar se ni moč oblasti oteti. Ah, spoznajem, serce ni več moje, jur zavsima je postalo tvoje; nima v sebi nijedne kriposti, listor živi na tvojoj milosti. Sužnju tvomu, prosim, draga Fili, z ljubeznostjom i koliko smili, ni mu želja slobodu dobiti, neg v sužajnstvu pokorno živiti. Veruj, neče sfalit u vernosti, jesam poruk njegove stalnosti, kak ti volja, draga, z njim razluči, ar od tebe nigdar več ne luči. [83] DELI BARE JUNAČKA BATRIVOST Deli Bara, deh, povij pravo, tako t' došlo leto zdravo: Kaj ti biva najpovolnije, va 'vom svitu ugodnije? Ništar ni mi na svitu ugodnije, telu momu povoljnije, neg durata friška jahat, po mejdanu z njim obračat. Deli Bara, deh, povij pravo, tako t' došlo leto zdravo: Zač durata, a ne vranca il zelenka koji tanca? Vsake škulje je vranac plašljiv, a zelenko sperdljiv, kašljiv, durat pako segur biva, ne uzmakne kad je triba. Deli Bara &c., kad se ufaš konja jahat, bi li smila pušku spraskat? Kad nabijam, po dvi balote mečem v pušku prez strahote, ak se listor civ ne skrivi, zgodim v černo, kak je tribi. Deli Bara &c., znaš li kopje prijet v ruku ter karike zgodit luknu? Od mladosti sam privučila, kopje v rukah pronosila, i najtverđe znam oblomit, vsred karike vazdar zgodit. Deli Bara &c., znaš li strilom baratati, luk do vuha natezati? Zna povidat ta moja desnica, vsakom luku jes meštrica, oh, kulike zgodih ptice ter izmezgih njim glavice. Deli Bara &c., kad bi sama v lozi bila, bi l' se druga prestrašila? Ni junaka mat rodila s čija straha bih obledila, naj me kuša ki dvojbu ima, deli Bara straha nima. Deli Bara &c., je l' si kada z junakom borila, na mejdanu zadobila? Več neg z jednim se ja povadih, kot žabicu med noge stavih, kad se čversti pak namiril, je nad manom verlo spinil. Deli Bara, si hvale vridna, med ženami kot kralj dična, vsak te ljubi ki te vidi, deli Bara, Bog te živi. [84] PARIDEŠ MUDRO ČINI SPOZNANJE Anhišeš: Parideš preslavni, vnoga tvoja mudrost, po vsem svitu znana i gospocka vridnost, ufam se da neče potamnit pravicu, hčer zakratit svoju meni zaručnicu. Leto dan služiti bi mi odlučeno, obveršivši verno vživat dopuščeno; termin je izminul, služba iskazana, veže ljubu dragu na to vera dana. Hipomene slavna ovo t' je nazoči, deh, ljublena, prosim, rič moju svidoči, je l' pregriših kada v dužnoj pokornosti, al dostojno skazah od serca dragosti? Hipomene: Oh, Anhišeš, dobro se spominam vere dane, koju potverđivam; ne izlažem ništar službi tvojoj, u vsem znal si vgodit misli mojoj. Šilvijuš: Parideš prezmožni, tvojoj razumnosti klajnjam se ponizno proseč, oh, milosti, da mi ljubu ne zabraniš, vernu službu ne pošališ, koju iskazah. Celo leto verših pokorno dvoreči, čisto i pravdeno hčer tvoju ljubeči, na to imam svidočenje, ovi persten na zlamenje ljube stalnosti. Ufam se da neče persten progovorit, drugom nego meni milošču privolit; sama povij, duša draga, je l' milovah telo, blaga rad tvoje volje. Hipomene: Vazdar sam te od serca ljubila, službi tvojoj zahvalnost željila; kad ti persten, Šilvijuš, darovah, pravu ljubav onda z njim aldovah. Težeuš: Parideš slavni, teb' se klanjam, mudrosti tvojoj prijavljam, prosim, i mene raštimaj, pravične zroke ne zatiraj, koje ti imam svidočiti, jedinu hčerku dobiti. Leto dan služih dostojno divi predragoj povoljno, serce u rukah noseči, dragosti zaklad moleči; nato se ona smiljila, oh, kušac dragi zdilila. Deh, more l' biti kaj vridnijega, zaveza ljube tverđega nego serčeno objeti, kušac podat i prijeti; nemoj, dušica, tajati, moje živlenje skončati. Hipomene: Oh, Težeuš, prava radost moja, Hipomene veruj da je tvoja; zato serce želječ te ljubiti htilo s kušcom vernost svidočiti. Parideš: Hipomene, veruj, s tobom prigođenje vsakoj mudroj glavi daje promišlenje; vimdar kak je pravo, hoču znat razlučit, tebe, drago dite, jednomu prisudit. Hipomene: Serce moje v oblast tvoju dajem, zapovidi pokorno podlažem, znam da jesam va tom zaludila ter zaveze vsim trim privoljila. Parideš: Hrabreni Anhišeš, moram valovati da zrok imaš jaki hčer potribovati; al kad roditelu ljubav je neznana, tako nima kripost hčere vera dana. Šilvijuš ljubleni, perstena zlamenje ni tak stanovito ljube zadoblenje, ar se rad prijazni po večkrat dariva, neg prisežni persten ta sam zaveziva. Težeuš razumni, ti si znal pogodit, stanoviti zaklad ljubavi zadobit, ar kad dobrovoljno neg jednoč kušnjena je divojka prava, ta je zadobljena. Ni moč kušac nigdar več nazad uzeti nit za ljubu drugi poštenu prijeti, Šilvijuš, Anhišeš, najte zamiriti, koga je kušnula, toga mora biti. [85] FRATRI PUT[N]ICI Dva fratra su zgudi stala ter skupa potovala čez krajnsku deželju; prišli su v goru stermu drevovat v jednu kerčmu, majuč le tu želju. Tam bila kerčmarica, jederna ka ena sernica, bela ino rumena; al pater takur joj pravi: "Oh, ljuba, ti me ozdravi, natur si rojena. Terbuh mi hudo rošta, nič mi ne bu zadosta, kar ruka tva ljubezna; jest čem ti tringelt dati, vse grihe odvezati, le ne budi jezna." Al pravi kerčmarica: "Jest sam dobrodelnica bolnim pomoč dati; nocuj hčem tiho priti terbuh vam namastiti, dobru če vam djati." Takur se domenili, jen drugom obljubili vračstvu ino tringelt; po noči skup se stali, bolnoga namazali, praveči: še jen fert. Le tur je kozal slišal, v postelji zubmi škripal praveč: "Haj ju, haj ju; serce molčno trepeče, vračstvu takur topleče naj tudi meni bu." Pa se je hitro skočil, vrata tverdno zatvoril praveč: "Haj ju, haj ju; per moji duši, vun ne zideš dok kuli k men ne prideš, kar patru le taku." Ni moglo inač biti, morala kozlu priti, tudi ga vračiti; dostar je poslovala, vsu noč bolne mazala za tringelt dobiti. [86] OČIJU SERDITIM MOljBA DA SE UKROTE Drage oči, prosim, rec'te kaj vam prudi da nemilost vaša na smert me odsudi; vim ne prosim vnoge službi zahvalnosti, jedno neg magnutje prave ljubeznosti. Dične jeste zvizde. Zač jur tak čemerne komete postaste, oh, sercu čemerne da namesto dobra, draga smilovanja dajete zlamenje tužna izkončanja? Imate u sebi sunčenu spodobnost, vse stvorenje živit narojenu kripost; ni l' dičnije sijuč dat radost, veselje neg, hudobno merčeč, tugu i terplenje? Deh, povijte, drage, našto vam škurine, s koje neg izhode strašne bliskavine? Je l' želite mene s triskom iskončati, tužno moje serce v drobni prah zažgati? Ali, ljubeznive, prosim, kaj vam prudi da nemilost vaša na smert me odsudi? Jedno neg magnutje prave ljubeznosti vernoj službi mojoj bit če jur zadosti. [87] GOVORIT PREPOVIDA KUPIDO Rad bih, Fili draga, s tobom progovoril, serca moga ranu otajnu otvoril, al Kupido zmožni, ta mi prepovida, pod zgublenje glave mučat zapovida. Ah, tiranuš jedni, prepovid nemila, more l' bit na svitu krivičnija sila neg da ni slobodno splakat žalostnomu niti ranu svoju vračit betežnomu? Al kad meni tužnom je tako odlučeno, muke ni terplenje stužit dopuščeno, ada jezik moči ni smit prekeršiti, neg vi, oči moje, znajte govoriti. [88] FILI NEMILNA Kamo, Fili, je t' mišlenje? Vim znaš, draga, serca kripost, da neg tvoja biva vridnost njemu konac i živlenje. Zač ne morem jur dostati u vernosti moje službe, u dragosti tvoje družbe smert al žitak kad spoznati? Vekše najt je smilovanje pri tolvaju, razbojniku, premda mučit štima diku, konči jednuč da skončanje. Ti pak serce vsevdil raniš, jer ga naprav ne skončuješ nit zavsima oživuješ, neg kot tinju vnemar staviš. [89] TITULUŠA NIMA, IME VIMDAR IMA Fili draga, veruj, nezgovornu žalost Rad tebe začutih, u sercu čemernost, Ar ni moči telu nikakor terpiti, Neg i duša mora nevoljno tužiti. Kada god pomislim na prošastno vrime, Onda suze ronim, svoje zabim ime, Prokleta bi vura ka te odsudila, Ah, terplenje takvo jadno navalila. Nimajuč uzroka prom tvojoj vridnosti, Zbučit je hotila svicke hudobnosti, Engedujuč rada nazlobu, čemeru, Ranit serce tvoje, skazat vsu neveru. Je li to moguče, svita Stvoritelju, Nepravica takva tlači tvoju zemlju? Još li češ preterpit čalarnom narodu Kot lakomu vuku nad ovcami škodu? Al morebit zato grihe pregleđivaš, Tujinu nazlobit tako prepuščivaš, Tvojom da pak z močjom pravične desnice Angela odlučiš požalit krivice? Raduj, ada, Fili, dojti hoče vrime, Jedino živuči stresti tužno brime, Naj bu vse prošastno zasad pozabljeno, Ar ime, poštenje dično je dobljeno. [90] KUPIDO SERCA IZVIŽBA Rad bih ništo obznaniti, al se bojim ku neveru; nego, draga, daj mi veru da me nečeš ovaditi. Znaj, Kupido je med vami ter ga nigdor ne poznaje, kinče svoje razprodaje koti kramar med ženami. Drugo ime na se vazel boječ svita hudobnosti, još rad vekše segurnosti pri lipoti stan je zavjel. U slobodi tak raduje poslušajuč zdihavanja, dragih sercev zazivanja, vim se nikom ne javluje. Ni za drugo ta šegavost da se neče dat spoznati, neg da želi razabrati sercev vaših tverdokornost. Ar su vnoge došle tužbe da od vaše nemilosti ni moč ufat ljubeznosti, ne prudeči moljbe, službe. Zato, draga, sad razluči smilovanje prošnji mojoj, žal če biti lipost' tvojoj ak mi serce na te tuži. [91] MISAL UKANJUJE Nigda kad zapazi jarebica plaha jastreba hudobna oberh glave litat, ne zna kaj začeti od velika straha, neg se med travicom šetuje zakrivat. Ali nut, nesrična, kak se zaman trudi, želeč vujti ptiču, na pogibel ide; ne videč rizika, u prugla zabludi, marljivomu lovcu tužna na del pride. Tako ravno človik štima se zakriti čalarnoj nesriči, ka ga nastoruje: gdi najmanje misli sprotivnost dobiti, tu ga neprijatelj s prevarom skončuje. [92] TERPEČE NIŠTAR NI NA S[V]ITU Oh, nestalnost ova svita! Kaj su orsagi, kaj kraljestva, dragi kinči, kaj bogat[stva], kaj su dike, kaj vridnosti, kaj veselje, kaj zmožnosti? Vse je listor tinja cvita, oh, nestalnost ova svita! Oh, nestalnost ova svita! Kaj su lipih oči svitlost, draga lišca, vust ljubeznost, kaj dostojno zaljublenje, kaj razumno govorenje? Vse je listor tinja cvita, oh, nestalnost ova svita! Oh, nestalnost ova svita! Kaj su dragi roditelji, kaj rodbina, prijatelji, kaj dvorani, vnoge sluge, štimajuč si verne druge? Vse je listor tinja cvita, oh, nestalnost ova svita! [93] KLETVA PROT LJUBI KA SFALJIVA Z dopuščenjem, drage žene, haj fa la larariron fa, drage žene, z dopuščenjem naj smim protužiti, nemilnoj ljubi mojoj naplatu vratiti. Vnogi dan se rad nje trudih, haj &c., u pravoj vernosti, običuč ona meni od serca dragosti. Na te riči tverdno ufah, haj &c., zahvalnost dobiti, nje lipo, drago lišce dostojno užiti. Bi došlo jednoč vrime, haj &c., na samom zastati ter ljubav obečanu pravično spoznati. S čim bolje prosih, molih, haj &c., milošču ljubljenu, vim drugo ne obderžah neg veru faljenu. Tak li momu zdihavanju, haj &c., neverna raduješ, od serca zazivanju čemerno smiluješ? Al te zato neču kleti, haj &c., prem zrok imijuči, neg proščenje vazeti, navik t' ostavljuči. Medtim ču milo prosit, haj &c., od neba pomoči, da b' ti se prigodilo za spolom tri noči, kad godre htila budeš, haj &c., u večer zaspati, ob pervom oka žmanju u postelj posrati. Kuliko je zvizd na nebu, haj &c., ke ni moč zbrojiti, tuliko prez počinka znaj percev skrojiti. Ništar manje neg drobnoga, haj &c., je peska u moru, tak gusto se zbudila pak stala u zoru. Kaj god su ciganice, haj &c., lažev osnovale, tulike da b' te buhe čez noč zbantovale. Po životu kaj dlak imaš, haj &c., ke t' nisu osidile, tuliko da b' ti vuši iz glave skipile. Kuliko ima nitcev, haj &c., tvoja rubačica, da b' spuzila iz vsake zadružna stinica. Nesriču ne želim ti, haj &c., ka bi ti škodila, neg samo prošnja moja da b' se prigodila. Onak mi serce bude, haj &c., s tebe naplačeno, himbenoj šegavosti s trijumfom vračeno. Vam dajem, žene drage, haj &c., pravično suditi, verh ljube pomajnkanja je l' vridno stužiti! [94] DVOJŽLIVOST U LJUBAVI Oh, razmirje strašno čutim prik ufanja v telu momu, rad bih pomoč nevoljnomu, al si glave zaman trudim. Jedno lišce prevarljivo, to mi serce tužno rani, zavsim zdvojit pako brani govorenje prijažlivo. Ne znam komu verovati, misal kriči: ufaj, ufaj, serce pako: puščaj, puščaj, med tim dvojem razabrati. Oh, razmirje strašno čutim, neg, Kupido, ti razluči: puščat, ufat: deh, odluči, ja prez tebe ne odsudim. Med žerjavkom pravo bivam ufajuči i boječi, pomaganje vdil kričeči, pomoč vimdar ne dobivam. Neg mi serce tužno rani jedno krivo pogledanje, ljubeznivo nasmijanje pak z ufanjem drago hrani. Ne znam kako razlučiti, misal veli: veruj, veruj, serce pako: stezuj, stezuj, med tim dvojem odlučiti. Neg Kupida ču prositi, ki me more, zna svitovat, je l' stezivat, je l' verovat, če mi hasnit al škoditi. [95] KUPIDA SLIPA MALAJU, AL KRIVIČNO Kriva, nepravdena je misal onoga ki povida, Fili, Kupida slipoga, ar je lahko spoznat vse njegve zmožnosti u očiju tvojih ljublenoj svitlosti. Dobro zna svidočit tužno serce moje kaj su svitli traki, oh, vridnosti tvoje, kada god s pogledom lipo ga miluješ, tad s čemernom strilom strašno vurazuješ. Ada prez viđenja Kupido ne biva, neg, bistro gledeči, serca izranjiva, najmre oči tvoje ki pravo raštima, najti če da va njih stolno mesto ima. [96] NAŠVE PROCIMBA Našva draga, našva dična, oh, prilika vazdar srična, nimam, veruj, vekšu radost neg razmišljat tvoju dragost. Premda sama izgizdivaš, zlatom, srebrom prosvitivaš, još ti kinče pridodala ruka lipa ka t' vezala. Nisu moje, znam, vridnosti moč zaslužit te milosti, al se sunce s tim poznaje da jednako svitlost daje. Zato sebe ne procinjam, diku tvoju neg zazivljam: ti me včini vridnom biti kinča takva pronositi. Našva draga, našva dična, oh, prilika vazdar srična, polag serca se nastani, z ufanjem ga, prosim, hrani. [97] FILENUŠA SMERT OD KLORI NEMILNE Nu serce, nu misal, kaj prudi živlenje kad drugo ni ufat neg strašno terplenje? Jedino ufanje človika zderživa, kak ono prestane, i žitak skončiva. Vidiš, vernoj službi kakve zahvalnosti od nemilne Klori imaš ljubeznosti; s čim več suze točiš, roniš zdihavanja, s tim su nje tverdnosti vekša radovanja. Još li ne spoznavaš da ti ni sujeno na 'vom svitu užit dobro odlučeno; nu serce, nu misal, kaj prudi živlenje kad drugo ni ufat neg strašno terplenje? Ovak je Filenuš sam sobom protužil, ljubav izdvoječi, na smert se odsudil; s čemernim handžarom prom sercu vudira: zbogom ostaj, Klori, sluga tvoj umira. Tverda Klori nato ravno bi dospila, tužno javčuč, plačuč, mertvoga ljubila; al jur več ne prudi serca smilovanje, okorne tverdnosti kasno umehčanje. [98] KLORI ŽALOVANJE Oh, Filenuš, ja te skončah, z okornostjom to prepuščah; ojme, jadna, kaj učinih, moljbi tvojoj zač ne smilih? Zakaj sam se kad rodila, prez uzroka pogubila ki me čisto, verno ljubil, s poniznostjom stalno služil? Oh, Filenuš, dragost moja, Klori, veruj, bila je tvoja, neg od sriče ne b' stvoreno, skup radovat odsujeno. Bude duša, oh, nesrična, tebi truha vikovična, kriči moji, suz ronjenja, bilig tvoga preminenja. Budu moja zdihavanja, draga ki[n]ča žalovanja, a černina, tugi dana, farba moja izibrana. Zbogom, zbogom, vse radosti, več ne želim nasladnosti; odsad moje bu živlenje kriči, plači i tuženje! [99] OPOMINANJE ŽENAM NA MILOST Sad se vuč'te, lipe žene, veri sfalit obečanoj, bud vam pelda tužne mene vernoj službi nezahvalnoj. Ar lipota prez milosti drago serce jadno truje, a prez reda okornosti izdvojeno iskončuje. Ovo tužna mora[h] spoznat, al je kasno žalovanje, jur nesričnoj ni mi ufat z dragim mojim radovanje. Nezgovorna žalost biva, drage žene, bar verujte, z okornostjom ka zgubiva ljuba svoga; deh, milujte! Ni l' vam bolje v ljubeznosti ki vas služi milovati neg v prokletoj nemilosti, oh, prez draga tugovati? Od nature je nam dano dragih prošnjam sustezivat, al je sercu vimdar znano kak nam teško zakrativat. [100] KITICI DAROVANOJ HVALA Blagoslovna budi, ljublena ručica, odkud sad izajde tak dična kitica; tebe, drago cvitje, k sercu pritiskujem, na spominak ruke ponizno celujem. Roža zlamenuje lišca tvoga lipost, violica škura černih oči svitlost, naglic z rumeninom, oh, vustnicev dičnost, dragoljub s čistočom vsega tela vridnost. Ne znam, Fili draga, dostojno zgovorit, zavez moje službe prom daru spodobit; jezik zanimiva verh takve milosti, serce moč zgubiva od vnoge radosti. Misto govorenja bud mi zaprimljeno, priprost cvit darovat, prosim, dopuščeno; ovo, Fili draga, ditelinu zručam, kaj god zlamenuje, navik preporučam. [101] ZDAHNUTJE ZADERŽANO Vi mučeča zazivanja, zaderžana zdihavanja, strašni potres nagražate, ojme sercu pripravljate. Nakaj tajat moju žalost, nakaj skrivat jadnu zdvojnost? Vim je spoznat z mojih oči da se vnoga suza stoči. Silu vašu, deh, ganite, na jezera izajdite; drugač sercu ni živlenje nit mu ufat kad veselje. [102] ZA OSTAJENJE MOljBA Zakaj, drago serce, tak naglo šetuješ, ka si moga serca kinč, žitak, veselje, z odšastkom tak naglim zakaj me skončuješ? Vim znaš da prez tebe ni mi ufat živlenje. Stani, sunce drago, il konči segurnost skora zavernutja naj mi rič obeča; ar i luč nebeska od mrakov škurinost zna protirat vreda kad se k nam povrača. Zato, Klori draga, imaj smilovanje vreda zopet dojti, radost ponoviti: ar v tamnosti bude moje prebivanje dok ne vidim tvoje sunce prosvititi. [103] B. D. Bar veselo serce tuži Ar nebeskoj vili služi, Radi koje ljubeznosti Biva dično u žalosti. Angeljskomu, oh, stvorenju Raduj serce u terplenju, Akprem milost ni dobiti, Dostojno je vernom biti. Rajše nego pomajnkanje Alduj žitka iskončanje; Stalnost krunu zadobiva, Kaplja kamen umehčiva. Oh, preslavna draga Fili, Veruj serce da te slidi, Još u grobu bit če tvoje, Tako tvoje bilo moje. Bar mu sriča naj ne rabi, bator navik z njega zabi, ranu skrovnu ak protuži, ar ki terpi, verno služi. [104] BOJEŽLIV U LJUBAVI Fili draga, ti me pitaš s koga zroka tak zdihavam, kaj u sebi razmišljavam. Oh, prevnogo zapovidaš! Ar boječi ne znam zreči kaj me boli, zač se tužim; neg ti, serce, povij prece je l' me ljubi kojoj služim. Fili draga, želiš znati zač tak guste suze ronim, žalost moju ne zgovorim. Ne smim, ne znam povidati! A z mučanjem ter ufanjem milost vimdar ne dobujem, neg, služeči i terpeči, ovak tužno iskončujem. Da ti povim, potribuješ, zač zdvojeno tak odlučih, serce na smert jur odsudih. Fili, zač se ne smiluješ? Tverdnost tvoja, žalost moja zdvojit čini vdil terpeči, a smilenje bu živlenje, uzrok smerti ne znam zreči. [105] SERCE IZ VUZE KUPIDA UTEKLO Veselje, veselje, lanci su preterti, davnoga sužanstva lokoti odperti; Kupido nemilni, na truc ti radujem, u vuzi nevoljnoj jur več ne tugujem. Veselje, veselje! Jur serce ni v uzi, Kupida ne služi, na truc mu raduje, nit več ne tuguje u njegvoj zmožnosti, neg puno radosti sprovaja živlenje! Plamen ki me pervo strašno iskončival, jad, čemer i nazlob dan i noč strošival, nimajuč od tebe jedne zahvalnosti, sad se je preverglo v slobodne radosti. Veselje, veselje! Zmožnosti bar svoje, Kupido, ne trudi, ar serce jur moje odsad več ne ljubi okorne liposti, himbene dragosti, neg čisto živlenje. Veselje, veselje, ni več zdihavanje, jadnoga Kupida pomoč zazivanje; ptica dovabljena, kad vujde, popiva, tako prosto serce v slobodi uživa. Veselje, veselje! V kerletki ka biva ljublena ptičica, kad vujde, popiva: tak moja dušica prez jarma ljubavi, nimajuč zabavi, sprovaja živlenje. Bar veruj, Kupido, jur ništar ne prudi, ki jednoč te skušal, drugoč ne zabludi; obečanju tvomu več ne dajem veru, jer vsedil izpoznah hudobnu neveru. Veselje, veselje! Kupido, proščenje serce ti poruča, sužanstva terplenje vsim dragim izruča, na truc ti raduje, v slobodi strošuje nasladno živlenje. [106] HOP HAJ DA: KAMO LJUBA, TAMO JA Dobre volje hod'mo biti, ljubu dragu pozdraviti; vsak nas reci: hop haj da, kamo ljuba, tamo ja! Ki kaj želi, naj zgovori, misal skrovnu naj otvori; vsak nas reci &c. Ja joj želim verno služit, desnu ruku drago ljubit; vsak nas reci &c. Ja pak serce valovati, milo lišce celovati; vsak nas reci &c. Meni bude dost pomoči jedan pogled dragih oči; vsak nas reci &c. Meni pako bu živlenje, oh, na samom govorenje; vsak nas reci &c. Htil bih kontent s tim radovat, vusta k vustam pritiskovat; vsak nas reci &c. Blago njemu ki dobiva v naručaju da počiva; vsak nas reci &c. Drago gerlit, v nadra sigat čini kervcu vred zažigat; vsak nas reci &c. Žive klade rasklenjivat čini život narastivat; vsak nas reci &c. Al ujedno vsi želimo da konfine razdelimo; vsak nas reci &c. Sričan junak koji ljubi ter povoljno dragoj služi, vsak nas reci &c. Blago njemu ki dospiva kad ljubovca pozaspiva; vsak nas reci &c. Neka bude bar nebore ki ju ima ter ne more; vsak nas reci &c. Komu ne bu odsujeno ljubu ljubit dopuščeno, naj prekine ž njom slamicu pak oberne vred guzicu. Hod'mo drugo sad misliti, pehar vina izroniti, jeda sriča dobra dojde il nam ljubav z glave projde. [107] MUČEČA LJUBAV U mučanju tverdnom je zaljublen živil milost, najam, dragost prositi želeči od vile predrage, vim se ni podstupil, neg z vustmi je mučal sercem govoreči. Z gustim zdihavanjem plamen svoj skažival čudeč, razmišlajuč u njem izgoriti, prem ne prosil milost, milost je ufival, z mučečim jezikom htil to izprositi. Štimal je nevoljnik z mučanjem bit sričan, al goruči plamen nastal objačati, da ni mogal dalje prebolit nesričan, neg kot verna fenikš moral izažgati. Tako služeč, mučeč, oh, prez smilovanja, u ljubavi stalan volil preterpiti; zamiru je štimal pomoč zazivanja, ne hteč reči: vmiram, moral je umriti. [108] KUPIDO NI DRUGO NEG LIPOST Vnogo let si glavu trudih i po svitu sim tam bludih, gdi Kupida bi moč najti, če li kada med nas zajti. Njega iščuč, skušah dosti, oh, terplenja i žalosti! Kad htih skoro izdvojiti, je mi misal govoriti: Kaj je dite tak povoljno nego telo, oh, dostojno, ono drago rad liposti, ovo lipo rad dragosti? Kaj su strile perenite neg dve oči ognjenite? Kaj su prugla prevarljiva neg vustnica ljubezniva? Kaj pak lanci tako vridni nego lasi lipi, dični, a serdašce u plamenu slova draga u vrimenu? Kaj su krila razgernjena neg zdahnutja zaljublena? Ona berza u litanju, ova kasna u zajmanju. Tada pravo ja razabrah, istinitu misal spoznah da Kupido želni biva kadi lipost procvativa. Zato znajte, serca draga, da ni kinča niti blaga prom liposti spodobiti kad Kupido tu zna biti. [109] NEVERNA AK JE JEDNA, BIT ČE DRUGA VERNA Oh, sriča nestalna, žalostno sujenje, zakaj tužnom sercu ponavljaš terplenje? Ta li je zahvalnost službi obečana, ta li je nasladnost u ljubavi dana? Koju čisto ljubih, sad me odurava; kojoj verno služih, več me ne spoznava; listor jedan pogled ni moč zadobiti, kamo dragu slovu ufat razumiti. Oh, nestalna sriča, na kaj me odsudi, služba, moljba, kletva ništar več ne prudi; ču li od neverne vse muke podjeti ali izdvojeno jadnu smert prijeti? Ne, ne, serce moje, na to ne pomisli, druge, prosim, najdi koristnije misli; ne majnka na svitu lišca ljubezniva, od nemilne Klori bolje prijazljiva. Želju tvoju drugoj okreni liposti, veruj, dobit hočeš povoljne radosti; ki pod jednom zvizdom sriču pogubiva, ta pod drugom zopet vekšu zadobiva. Još i samo sunce takvu peldu daje, ko na jednom mestu dugo ne ostaje; tulikaj miseca premimba svidoči da svitit i merčat jednako ni moči. Ne, ne, serce moje, nimaj izdvojiti, češ pri drugih, veruj, milost izmoliti; ni vse jedna vura, vse jedno stvorenje: nigdi nezahvalnost, nigdi pak smilenje. }} [[Kategorija:Hrvatska poezija]] [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Hrvatsko 17. stoljeće]] [[Kategorija:Poezija]] [[Kategorija:Fran Krsto Frankopan]] a577w6mg7wzjnaseul9jfsjn6k4un6c 100 16726 63498 52239 2026-08-19T20:40:32Z Coronus Tenebrosius 7277 63498 wikitext text/x-wiki {{Autor |ImePrezime = Fran Krsto Frankapan |Godine = (1643. – 1671.) |PrezimeIme = Frankapan, Fran Krsto |PočetnoSlovoPrezimena = F |Wikipedia = Fran Krsto Frankapan |Wikiquote = |Wikicommons = Category:Fran Krsto Frankopan |Bio = Hrvatski plemić, vojskovođa i pjesnik iz velikaške obitelji Frankapan. |Slika = Statua Frana Krsta Frankopana u Čakovcu.jpg |Potpis = }} *[[Dijačke junačke]] *[[Gartlic za čas kratiti]] * [[Poezija Frana Krste Frankopana]] {{Licencija|100}} [[Kategorija:Fran Krsto Frankopan]] q6fbq4emr9h55vfs3uhmn8ey14l3084 0 16912 63499 50467 2026-08-19T20:44:55Z Coronus Tenebrosius 7277 63499 wikitext text/x-wiki {{ zaglavlje |prethodni = |sljedeći = |naslov = {{IMESTRANICE}} |odjeljak = |autor = Fran Krsto Frankopan |prevoditelj = |bilješke = }} {{Poezija| [1] NAPOJNICE PRI STOLU [1] Nek vam projde misal nujna, toči čašu vina rujna, da se serce razveseli, dobra volja k nam priseli. Što težaci prideluju, naj ležaci nasladuju. Vitezovi, da ste zdravi, verla sriča vami rabi, haj, pri stolu gospockomu, na mejdanu junačkomu; muzovire Bog ubio, a pravične počastnio! [2] Desna ruka kopje lomi, dobra volja serce goni; haj, hod'mo se veseliti, pehar vina izroniti. Mi dva vam dvim naklanjamo, s napojnicom pozdravljamo. Koji koga ljubi v bitju, zagovori u nebitju, a za herptom koji hudi, kurva mati njemu budi. [3] Gerla naša bojl priprav'mo, do tretoga ne ustav'mo, naj zdravica obhajuje, jedna drugu dostiguje; a spominak da ne zgine vse kerščanske pokrajine, Bog je čuvaj i potverdi, poganina pak zateri. [2] POSKOČNICA Da si zdrava, divojčica, ka sad cvateš kot rožica. Imaš lišca rumenita, a vustnica nasladnita. Igraju ti bisne oči, tvoj vridnosti su svidoci. Bila persa poskakuju, vsako serce začaruju. Blago majci ka te rodi, tak ljublenu ka te stvori. Oh, da b' mogal sričan biti, tebe, duša, ogerliti; što god morem, ne b' miloval, tvomu telu bih aldoval. Oh, da b' mi te neg objeti, med kolena kad prijeti. Smiluj mi se, dobro moje, zaklopi me v krilo svoje. Dojdi, duša, drago moje, gdi mi bratcu tori stoje. Hočemo se poigrati pak ledinu razorati il pod črišnjom na travici dno dosigat u vodici. Al ti draže fatat pticu ka miluje divojčicu? K noj se stiska i primače, dok god stuži, verlo splače. Pojde mlada govoriti, na pozdravku zahvaliti: Je l' od serca govorenje, družbe moje poželenje? Ar me majka naučila da, kad koga je ljubila, moral joj je vazdar stavit s čim se ljubav zna utažit. Ak mi veru češ zavdati, kako majci dogajati, pojt ču s tobom na travicu, prija dneva fatat pticu. Vred se bismo pogodili, na mejdanu ogerlili; tad jamicu prokopasmo i ledinu razorasmo. [3] ŠTO SE KADA NE ISKUJE, TO SE V HIPU PRIGOĐUJE Biše v letu najvekša vručina, kad ne biva rosa ni godina; frižak junak, ki počivat neče, uz vodicu polag loze šeče. Tu zagleda lipotom gospoju, ka pod hladom nasladno počiva, prez obdulje u košuli spiva. Pojde junak tiho približati, nad lipotom u sercu zdihavat: Aj, ne vidih za života moga lipše telo kano sad ovoga. Draga lišca, kak ste rumenita, vi vustnica, milo nasladnita; da b' mi znati glavu pogubiti, ne b' uzmajnkal tada vas ljubiti. Dobra sriča bi mu priskočila da gospoja ni se sprobudila, več opravi što bi namislio, aj, povojlno život nahranio! S tim se vrati junak na tragove, z dobrom voljom dojde na dvorove. Malo potom gospoja se skoči ter otira svoje černe oči: Oči moje, kako tverdno spaste, friška hlada nasladno vživaste! Verlo mi je ta sanjak dovolil, po životu miljeno ugodil; da bi znala tu radost skušiti, noč i danak htila bih tu biti. Blago njemu komu se zgoduje, prez oblike košulju zdiguje! [4] NOGE PRALA DIVOJKA PRI ZDENCU, NAJDE SRIČU, DA PROŠČENJE VENCU Prija zore junak se skočio, pojde šetat ka hladnom studencu. Tu zagleda divojčicu mladu koja pere do kolina noge sama sobom glasno govoreči: Našto si me, majka, porodila, u životu frišku istvorila? Oto projde jur petnajst godina da me nitko nije obljubio. Nato pojde junak besiditi: Da si zdrava, lipotom divojka? Tvoju tužbu bih od kraja čujo, da si skerbna za mlada junaka. Ja te jesam v sercu omilio; zavdajem ti tu junačku viru da, dok bude ka kotriga živa, s tobom hoču virno drugovati, čisto ljubit tvoje milo lišce. Nato biše mukom zamuknula, al čez malo grohotom nasmije: Ka te sriča simo namirila, dragi braje, neznani junače? Tvoje riči je l' od serca shode il se z manom tako izgizduješ? Da b' te mogla zaisto spoznati, htila bih te dostojno ljubiti, serce moje tvomu priložiti. Vred za ruku junak ju ufati ter ju k sebi milo pritisnujo; skup se bihu lasno pogodili: on joj dade serce od života, ona njemu gdi stoji dobrota. [5] OD VLAŠIČA JUNAKA Jur mi sunce na zapadu biše, putom ide Vlašič, dobar junak, ter od ljube veselo popiva: Da bi mi se moč zastati s tobom pod jabukom, pod tankom košuljom, bi ti, draga, verlo ugodio, na milosti lipo zahvalio. To začula gizdava divojka, proma njemu vreda išetala: Pomoz, Bože, neznana delija, je l' ti život kako serce ljuto? Bojno kopje je l' znaš oblomiti? Kak na dugo mahom preskočiti? Al govori Vlašič, dobar junak: Vira t' moja, lipotom divojko, vnoga jesam oblomio kopja, s tebe dugo večkrat preskočio, ni uzmanka u životu momu; ki b' me z rujnim napojio vinom, htil bih junak vreda ukazati kak se skače, kak se kopje lomi. Več te prosim, lipotom divojko, daj dopustak s tobom družbovati, što je Vlašič, znat češ testir dati. [6] DIVOJKA KERČMARKA ZNA VOLJIT JUNAKA Dva junaka skup se obljubihu, viru davši, lipo pobratihu. U bratinstvu pojdu drugovati, na pazaru konje kupovati. Al je sriča vreda namirila na divojku ka je kerčmarila; u liposti vridna biše ljube, u dragosti te junačke službe. Ter joj pojdu druga govoriti: Bi l' se dala, divojko, ljubiti za prijazan i spenzu junačku? Nemoj skratit milost divojačku. Nato mi se grohotom nasmije, čašu vina gizdavo napije. Jednomu je zdravicu napila, a drugomu čašu naklonila: Ni vas moči jednako ljubiti, po vridnosti pravo ugoditi; veče vami na izbor ostavljam, tko je friži, tomu se ojavljam. Pobratini kad to bihu čuli, divojku su na stran utisnuli: Vira t' naša, divojko ljublena, vsaki nas je tverđi od kamena; gdi se jedan uzda preskočiti, tu i drugi neče pogerditi; veče skušaj kak je koji čverstan, po tom sudi tko je bolje verstan. [7] NIGDA JEDNA ŽALOST POVEKŠIVA RADOST Nujan junak dobra konja vodi, milo tuži, grozne suze roni. Zagleda ga lipotom gospoja ter junaku pojde govoriti: Što ti se je huda prigodilo? Suze roniš, a zdihuješ milo. Ah, gospojo, ne znam ti stužiti, žalost moju naprav zgovoriti. Dan godišče ja divojku ljubih, po vridnosti što bih moguč služih; ter kad ufah u mojoj vernosti najam dobit, testir zahvalnosti, al me ona ljuto prevarila ter drugoga v sercu obljubila: njemu persten i viru podade, mene tužna nemilo prodade. Vred gospoja side besiditi: Nemoj, junak, u sercu zdvojiti, ak ti jedna u viri sfalila, je te druga milo obljubila. Aj, junače, z Bogom te zaklinjam, primi mene va milošču svoju, aldujem ti čistu ljubav moju. Ja ču s tobom virno drugovati, srebra, blaga neče t' pomajnkati. Nato junak serce zadobio ter gospoju milo ogerlio: Što ja zgubih mladu divojčicu, koju deržah za zvizdu Danicu, sad zadobih u tvojoj dragosti žarko sunce od bolje vridnosti. Oh, čestita majka ka te rodi, lišce tvoje ljubeznivo stvori! Ovo t' viru junačku zavdajem, serce, telo navike predajem. Va me nimaj, prosim te, dvojiti, misli tvojoj znat ču ugoditi. To govori, dragu pritiskuje, na travicu tiho povaluje. Što god bihu skupa zgovorili, belodano jesu potverdili. [8] SRIČA DAJE KAJ MISAL NE ZGAJE Bisno jaše Horvačanin junak priko polja viteškoga konja; na junaku perje risovina, a na konju sprava pokovana. Tu zasreti lipotom gospoju, koja cvitje i rožice brala, fiolice u nadra metala. Al joj side junak govoriti: Od Boga te dobra sriča najde, a od mene milo pozdravlenje. Je l' dopustak ruku celovati ter u družbi cvitje pobirati? Gospoja ga lipo pozdravila, da odsede, drago ponudila, sama sobom tiho govoreči: Odkada se ja na svit porodih, ne b' junaka ki b' mi omilio kaono sada neznan Horvačanin. Vred od konja junak odskočio ter gospoji bilu ruku ljubi, proma nebu milo izdihuje: Ajme meni, što se sad prigodi, od liposti sam se preminio, od dragosti serce pogubio. Još govori lipotom gospoja: Kamo si se junak odputio, nočevati gdi si naminio? Ako t' drago konak učiniti, oto su ti bili dvori moji; rada ču te va nje upeljati, vsu mogučnu službu iskazati. Nato se je junak poklonio, na milošči lipo zahvalio: Nisam vridan, lipotom gospojo, da ulizem u dvorove tvoje i poklonim ljubeznosti moje. Aj, odkud mi dobra sriča dojde tebe vidit, tebi poslužiti, vse sam gotov za te učiniti. Cvitje beruč, malo poštentahu, a k večeru na dvor ušečahu. Što su bila draga govorenja, a za njimi bolja pripečenja, lasno more vsaki upetiti kak si znaju serca ugoditi. }} [[Kategorija:Fran Krsto Frankopan]] [[Kategorija:Hrvatska poezija]] [[Kategorija:Poezija]] [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Hrvatsko 17. stoljeće]] scpuv28orv3kxjtiubjvukwnnxt1b2x 0 20213 63488 63424 2026-08-19T19:46:51Z Coronus Tenebrosius 7277 63488 wikitext text/x-wiki [[Autor:Krunoslav Mrkoci|Krunoslav Mrkoci]] [[Datoteka:Kruno_nova.png|mini|Krunoslav Mrkoci]] hrvatski pjesnik, esejist, prevoditelj i povjesničar, rođen 1978. u Zaboku (Krapinsko-zagorska županija). == Djela dostupna na Wikizvoru == * [[Priručnik egzistencijalne metafizike]] * [[Prepjevi Shakespeareovih soneta]] * [[Djevicama, da dobro iskoriste vrijeme]] * [[Neuvrštene pjesme: Udvojeni Vrhovi]] == Vidi također == * [https://la.wikisource.org/wiki/Scriptor:Coronus_Tenebrosius Coronus Tenebrosius] – latinska verzija autora == Objavljeni radovi == * ''Osluškivanje tišine'', pjesme, Zagreb 1998. == == Radovi objavljeni u časopisu ''Riječi'' Matice hrvatske u Sisku (u tiskanom i PDF obliku): == == * ''Metafizika svakidašnjega života''; izbor iz poezije, u: časopis ''Riječi'', Matica hrvatska Sisak, br. 3–4/2020.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/izdanje/85] * ''Fran Krsto Frankopan ili Ferenac Krištof Frangopan, grof Teržački: Zaboravljeni barokni pjesnik''; esej, u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 1–2/2020.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2020_01-02.pdf] * ''Metafizičko u poeziji''; u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2021.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2021_3-4.pdf] * ''Problem poimanja paradigme sadašnjosti u suvremenom hrvatskom romanu''; u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2021.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2021_3-4.pdf] * Prepjevi: William Shakespeare (soneti 107, 76) / Robert Herrick (''Djevicama, da dobro iskoriste vrijeme''); u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 1–2/2022.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2022_1-2.pdf] * ''Privilegij samoće'' (kratka lirsko-refleksivna proza); u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 1–2/2022.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2022_1-2.pdf] * ''Putovanje na Karpathos'' (putopis); u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2022.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2022_3-4.pdf] * ''Nacrt nove umjetnosti – kraj modernog eksperimenta''; u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2022.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2022_3-4.pdf] * ''Prva žena'' (kratka priča); u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 1–2/2023.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2023_1-2.pdf] * ''Smještaj Bijele ili Velike Hrvatske...''; historiografski članak, u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 1–2/2024.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/izdanje/99] * ''O problemu prevođenja Shakespeareovih soneta na hrvatski jezik''; u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2024.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/Rijeci_listopad_2024_9.pdf] * ''Tri soneta'' (prepjevi soneta 18, 20, 65); u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2024.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/Rijeci_listopad_2024_9.pdf] * ''Nove pjesme'' (9 pjesama); u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 1–2/2025. [https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/Rijeci_svibanj_2025.pdf] * ''Tri maga u potrazi za ključem''; esej, u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2025.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/izdanje/103] * ''Houellebecqov uspjeh''; esej, u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2025.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/izdanje/103] * ''Mama zna najbolje''; esej, u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2025.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/izdanje/103] == == Radovi objavljeni u elektroničkom časopisu ''Kvaka'': == == * Jesmo li mi Josef K.? [https://www.casopiskvaka.com.hr/2018/12/krunoslav-mrkoci-jesmo-li-mi-josef-k.html] * Sjaj i honorar pisaca [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/12/krunoslav-mrkoci-sjaj-i-honorar-pisaca.html] * Put prema svojoj iskrenijoj prirodi [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/12/krunoslav-mrkoci-put-prema-svojoj.html] * Diskretan miris snobizma [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/11/krunoslav-mrkoci-diskretan-miris.html] * Djela koja (ne) obogaćuju [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/10/krunoslav-mrkoci-djela-koja-ne-obogacuju.html] * Biti pjesnik [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/08/krunoslav-mrkoci-biti-pjesnik.html] * Crno-bijela fotografija [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/08/krunoslav-mrkoci-crno-bijela-fotografija.html] * Ljetna lektira [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/08/krunoslav-mrkoci-ljetna-lektira.html] * Priča iz Hrvatske [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/07/krunoslav-mrkoci-prica-iz-hrvatske.html] * Umjetnost danas [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/07/krunoslav-mrkoci-umjetnost-danas.html] * Status suvremenog hrvatskog pjesništva [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/06/krunoslav-mrkoci-status-suvremenog.html] * Poljodjelska [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/04/krunoslav-mrkoci-poljodjelska.html] * Satirična poezija ismijavanja [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/03/krunoslav-mrkoci-satiricna-poezija.html] * Nerazdvojnost djela i biografije. Slučaj Baudelaire [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/02/krunoslav-mrkoci-nerazdvojnost-djela-i.html] * Jedne zimske večeri [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/01/krunoslav-mrkoci-jedne-zimske-veceri.html] * Nadrealizam naš svagdanji [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/01/krunoslav-mrkoci-nadrealizam-nas.html] * Ostavljene [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/12/krunoslav-mrkoci-ostavljene.html] * Mačka koja dolazi [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/12/krunoslav-mrkoci-macka-koja-dolazi.html] * Gađenje nad modernitetom [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/12/krunoslav-mrkoci-gaenje-nad-modernitetom.html] * Nitko nije nevin [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/10/krunoslav-mrkoci-nitko-nije-nevin.html] * Blagajnica hoće [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/08/krunoslav-mrkoci-blagajnicahoce-pravila.html] * Stvarnost [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/04/krunoslav-mrkoci-stvarnost28.html] * O naslovima književnih djela [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/04/krunoslav-mrkoci-o-naslovima-knjizevnih.html] * Kontemplacija uz obrok [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/03/krunoslav-mrkoci_18.html] * Noć [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/03/krunoslav-mrkoci.html] * Katren [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/03/krunoslav-mrkoci-poezija_2.html] == == Radovi objavljeni u elektroničkom časopisu ''Pravo u metu'' == == * Umjetnička instalacija [https://pravoumetu.com/2021/03/16/umjetnicka-instalacija-krunoslav-mrkoci/] * Ponor nakon pobjede [https://pravoumetu.com/2021/04/12/ponor-nakon-pobjede-krunoslav-mrkoci/] * Gađenje nad modernitetom [https://pravoumetu.com/2021/05/03/gadenje-nad-modernitetom-degeneracija-i-dekadencija-u-poeziji-i-prozi-od-rimbauda-preko-eliota-i-bukowskoga-do-danas-krunoslav-mrkoci/] * Privilegij samoće [https://pravoumetu.com/2021/10/09/privilegij-samoce-krunoslav-mrkoci/] * Modus operandi za dušu [https://pravoumetu.com/2021/12/29/modus-operandi-za-dusu-krunoslav-mrkoci/] == == [[Kategorija:Hrvatski književnici]] [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Autori]] [[Kategorija:Autori-M]] [[Kategorija:Autori po abecedi]] {{DEFAULTSORT:Mrkoci, Krunoslav}} [[Kategorija:Krunoslav Mrkoci]] [[Kategorija:Hrvatska poezija 20. stoljeća]] [[Kategorija:Hrvatska poezija 21. stoljeća]] f06n3mryqd3ce9xhe272rk80t1hj32e 63489 63488 2026-08-19T19:48:59Z Coronus Tenebrosius 7277 63489 wikitext text/x-wiki [[Autor:Krunoslav Mrkoci|Krunoslav Mrkoci]] [[Datoteka:Kruno_nova.png|mini|Krunoslav Mrkoci]] hrvatski pjesnik, esejist, prevoditelj i povjesničar, rođen 1978. u Zaboku (Krapinsko-zagorska županija). == Djela dostupna na Wikizvoru == * [[Priručnik egzistencijalne metafizike]] * [[Prepjevi Shakespeareovih soneta]] * [[Djevicama, da dobro iskoriste vrijeme]] * [[Neuvrštene pjesme: Udvojeni Vrhovi]] == Vidi također == * [https://la.wikisource.org/wiki/Scriptor:Coronus_Tenebrosius Coronus Tenebrosius] – latinska verzija autora == Objavljeni radovi == * ''Osluškivanje tišine'', pjesme, Zagreb 1998. == == Radovi objavljeni u časopisu ''Riječi'' Matice hrvatske u Sisku (u tiskanom i PDF obliku): == == * ''Metafizika svakidašnjega života''; izbor iz poezije, u: časopis ''Riječi'', Matica hrvatska Sisak, br. 3–4/2020.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/izdanje/85] * ''Fran Krsto Frankopan ili Ferenac Krištof Frangopan, grof Teržački: Zaboravljeni barokni pjesnik''; esej, u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 1–2/2020.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2020_01-02.pdf] * ''Metafizičko u poeziji''; u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2021.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2021_3-4.pdf] * ''Problem poimanja paradigme sadašnjosti u suvremenom hrvatskom romanu''; u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2021.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2021_3-4.pdf] * Prepjevi: William Shakespeare (soneti 107, 76) / Robert Herrick (''Djevicama, da dobro iskoriste vrijeme''); u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 1–2/2022.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2022_1-2.pdf] * ''Privilegij samoće'' (kratka lirsko-refleksivna proza); u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 1–2/2022.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2022_1-2.pdf] * ''Putovanje na Karpathos'' (putopis); u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2022.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2022_3-4.pdf] * ''Nacrt nove umjetnosti – kraj modernog eksperimenta''; u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2022.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2022_3-4.pdf] * ''Prva žena'' (kratka priča); u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 1–2/2023.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/rijeci_2023_1-2.pdf] * ''Smještaj Bijele ili Velike Hrvatske...''; historiografski članak, u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 1–2/2024.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/izdanje/99] * ''O problemu prevođenja Shakespeareovih soneta na hrvatski jezik''; u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2024.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/Rijeci_listopad_2024_9.pdf] * ''Tri soneta'' (prepjevi soneta 18, 20, 65); u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2024.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/Rijeci_listopad_2024_9.pdf] * ''Nove pjesme'' (9 pjesama); u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 1–2/2025. [https://www.maticahrvatskasisak.hr/uploads/rijeci/Rijeci_svibanj_2025.pdf] * ''Tri maga u potrazi za ključem''; esej, u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2025.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/izdanje/103] * ''Houellebecqov uspjeh''; esej, u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2025.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/izdanje/103] * ''Mama zna najbolje''; esej, u: ''Riječi'', MH Sisak, br. 3–4/2025.[https://www.maticahrvatskasisak.hr/izdanje/103] == == Radovi objavljeni u elektroničkom časopisu ''Kvaka'': == == * Jesmo li mi Josef K.? [https://www.casopiskvaka.com.hr/2018/12/krunoslav-mrkoci-jesmo-li-mi-josef-k.html] * Sjaj i honorar pisaca [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/12/krunoslav-mrkoci-sjaj-i-honorar-pisaca.html] * Put prema svojoj iskrenijoj prirodi [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/12/krunoslav-mrkoci-put-prema-svojoj.html] * Diskretan miris snobizma [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/11/krunoslav-mrkoci-diskretan-miris.html] * Djela koja (ne) obogaćuju [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/10/krunoslav-mrkoci-djela-koja-ne-obogacuju.html] * Biti pjesnik [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/08/krunoslav-mrkoci-biti-pjesnik.html] * Crno-bijela fotografija [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/08/krunoslav-mrkoci-crno-bijela-fotografija.html] * Ljetna lektira [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/08/krunoslav-mrkoci-ljetna-lektira.html] * Priča iz Hrvatske [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/07/krunoslav-mrkoci-prica-iz-hrvatske.html] * Umjetnost danas [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/07/krunoslav-mrkoci-umjetnost-danas.html] * Status suvremenog hrvatskog pjesništva [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/06/krunoslav-mrkoci-status-suvremenog.html] * Poljodjelska [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/04/krunoslav-mrkoci-poljodjelska.html] * Satirična poezija ismijavanja [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/03/krunoslav-mrkoci-satiricna-poezija.html] * Nerazdvojnost djela i biografije. Slučaj Baudelaire [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/02/krunoslav-mrkoci-nerazdvojnost-djela-i.html] * Jedne zimske večeri [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/01/krunoslav-mrkoci-jedne-zimske-veceri.html] * Nadrealizam naš svagdanji [https://www.casopiskvaka.com.hr/2017/01/krunoslav-mrkoci-nadrealizam-nas.html] * Ostavljene [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/12/krunoslav-mrkoci-ostavljene.html] * Mačka koja dolazi [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/12/krunoslav-mrkoci-macka-koja-dolazi.html] * Gađenje nad modernitetom [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/12/krunoslav-mrkoci-gaenje-nad-modernitetom.html] * Nitko nije nevin [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/10/krunoslav-mrkoci-nitko-nije-nevin.html] * Blagajnica hoće [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/08/krunoslav-mrkoci-blagajnicahoce-pravila.html] * Stvarnost [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/04/krunoslav-mrkoci-stvarnost28.html] * O naslovima književnih djela [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/04/krunoslav-mrkoci-o-naslovima-knjizevnih.html] * Kontemplacija uz obrok [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/03/krunoslav-mrkoci_18.html] * Noć [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/03/krunoslav-mrkoci.html] * Katren [https://www.casopiskvaka.com.hr/2016/03/krunoslav-mrkoci-poezija_2.html] == == Radovi objavljeni u elektroničkom časopisu ''Pravo u metu'' == == * Umjetnička instalacija [https://pravoumetu.com/2021/03/16/umjetnicka-instalacija-krunoslav-mrkoci/] * Ponor nakon pobjede [https://pravoumetu.com/2021/04/12/ponor-nakon-pobjede-krunoslav-mrkoci/] * Gađenje nad modernitetom [https://pravoumetu.com/2021/05/03/gadenje-nad-modernitetom-degeneracija-i-dekadencija-u-poeziji-i-prozi-od-rimbauda-preko-eliota-i-bukowskoga-do-danas-krunoslav-mrkoci/] * Privilegij samoće [https://pravoumetu.com/2021/10/09/privilegij-samoce-krunoslav-mrkoci/] * Modus operandi za dušu [https://pravoumetu.com/2021/12/29/modus-operandi-za-dusu-krunoslav-mrkoci/] == == [[Kategorija:Hrvatski književnici]] [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Autori]] [[Kategorija:Autori-M]] [[Kategorija:Autori po abecedi]] {{DEFAULTSORT:Mrkoci, Krunoslav}} [[Kategorija:Krunoslav Mrkoci]] sasnna8m78oimvhb7g5pdq8icufiqf5 0 20214 63491 63359 2026-08-19T20:03:39Z Coronus Tenebrosius 7277 63491 wikitext text/x-wiki {| class="wikitable" style="background:#d6e3d6; border:2px solid #2f4f2f; width:100%;" |- ! style="text-align:center; font-size:145%; color:#1f2f1f; padding:12px;" | METAFIZIČKE KONTEMPLACIJE |- | style="text-align:center; font-size:115%; color:#1f2f1f; padding:10px;" | '''Autor:''' [[Krunoslav Mrkoci]] |} === I. OSLUŠKIVANJE TIŠINE === [[Kako je divno osjećati jesen]] [[U listu]] [[Zvuk tišine]] [[Noina arka]] [[Svjedočanstvo]] [[Kaktus]] [[Romanca pogleda]] [[Pusti, draga, nije važno]] [[Osluškivanje tišine]] [[Ljepota]] [[Umor]] [[Stvarnost]] [[Lirski intermezzo]] [[Pjesnikova pritužba]] [[Moji pretci]] === II. METAFIZIKA SVAKIDAŠNJEGA ŽIVOTA === [[Blagajnica hoće]] [[Kontemplacija uz obrok]] [[Pripremljenost]] [[Autor:Krunoslav Mrkoci/Noć|Noć]] [[Put prema svojoj iskrenijoj prirodi]] [[Lanci i karike]] [[Barbarske svetkovine]] [[Katren]] [[Šeik Mustafa]] [[San dojke]] [[Autor:Krunoslav Mrkoci/U vrtu|U vrtu]] [[Što ostaje]] [[Sjenoviti labirint]] [[Proročke formule]] [[Što narodi kažu kada kažu rat]] [[Utopljen]] [[Mačka koja dolazi]] [[Ostavljene]] [[Nitko nije nevin]] [[Varka]] === III. NALIČJE VJETRA === [[Naličje vjetra]] [[Poljodjelska]] [[Slike iz rujanske noći]] [[Sve je spojeno u jedno]] [[Ljeto, poslije kiše]] [[U krugu obitelji]] [[Gnjavatorka]] [[Muškarci srednjih godina]] [[Dodatak]] [[Kretanje]] [[Epigram]] [[Anonimnom pjesniku]] [[Koliko vrijedimo?]] [[U sebi nosiš]] [[Prave riječi]] [[Kategorija:Krunoslav Mrkoci]] [[Kategorija:Hrvatska poezija]] [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Poezija]] [[Kategorija:Metafizičke kontemplacije]] [[Kategorija:Hrvatska poezija 21. stoljeća]] 42oir8rqdsu8fbs1sxk8vf5w1lmkxtg 100 20266 63503 63364 2026-08-19T21:16:01Z Coronus Tenebrosius 7277 /* Poveznice */ 63503 wikitext text/x-wiki == Krunoslav Mrkoci == * hrvatski pjesnik, esejist, prevoditelj i povjesničar '''Glavna stranica:''' [[Krunoslav Mrkoci]] == Odabrana djela == * [[Priručnik egzistencijalne metafizike]] * [[Prepjevi Shakespeareovih soneta]] == Poveznice == * [https://la.wikisource.org/wiki/Scriptor:Coronus_Tenebrosius Coronus Tenebrosius] – latinska verzija autora * [[Kategorija:Krunoslav Mrkoci|Popis svih djela]] [[Kategorija:Autori]] [[Kategorija:Autori-M]] [[Kategorija:Autori po abecedi]] {{DEFAULTSORT:Mrkoci, Krunoslav}} j04as6aolwegzybkx4g0mg9e0rvkb6t 63504 63503 2026-08-19T21:53:41Z Coronus Tenebrosius 7277 /* Odabrana djela */ 63504 wikitext text/x-wiki == Krunoslav Mrkoci == * hrvatski pjesnik, esejist, prevoditelj i povjesničar '''Glavna stranica:''' [[Krunoslav Mrkoci]] == Odabrana djela == * [[Priručnik egzistencijalne metafizike]] * [[Prepjevi Shakespeareovih soneta]] * [[Djevicama, da dobro iskoriste vrijeme]] * [[Neuvrštene pjesme: Udvojeni Vrhovi]] == Poveznice == * [https://la.wikisource.org/wiki/Scriptor:Coronus_Tenebrosius Coronus Tenebrosius] – latinska verzija autora * [[Kategorija:Krunoslav Mrkoci|Popis svih djela]] [[Kategorija:Autori]] [[Kategorija:Autori-M]] [[Kategorija:Autori po abecedi]] {{DEFAULTSORT:Mrkoci, Krunoslav}} q1pnkan2ry82aksyol079akm2m0u2w2 0 20315 63493 63476 2026-08-19T20:15:51Z Coronus Tenebrosius 7277 63493 wikitext text/x-wiki vidi: [[Krunoslav Mrkoci]] = UDVOJENI VRHOVI = * [[Potraga]] * [[Tišina]] * [[Želja (Krunoslav Mrkoci)|Želja]] * [[Neonske reklame]] * [[Bol]] * [[Preko opne]] * [[Neka ptice pjevaju]] * [[Slikarova pjesma]] * [[Spoznaja]] * [[Pojava]] * [[Djevojka]] * [[Na rubovima]] * [[Ego hic fui]] * [[Cvijet u paukovoj mreži]] * [[U promjeni]] * [[Širenje plodova ljepote]] * [[Pobjeda]] * [[Pojava bezimene bakterije ...]] * [[Miris ljubavi]] * [[Slutnje krajem ožujka]] * [[Između riječi]] * [[Megleene daljine]] * [[Pistolero]] * [[Noćas]] * [[Veličina i slava svijeta]] [[Kategorija:Krunoslav Mrkoci]] [[Kategorija:Hrvatska poezija]] [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Poezija]] [[Kategorija:Hrvatska poezija 21. stoljeća]] pu2f9lwjaoowmmrfmnlthmxdktfmns9 14 20342 63490 2026-08-19T19:54:01Z Coronus Tenebrosius 7277 Nova stranica: Kategorija:Hrvatska poezija 21. stoljeća == Opis == Sadrži poeziju napisanu na hrvatskom jeziku u 21. stoljeću. 63490 wikitext text/x-wiki Kategorija:Hrvatska poezija 21. stoljeća == Opis == Sadrži poeziju napisanu na hrvatskom jeziku u 21. stoljeću. 6w46vo3ij3qfvysn34776mnpgeivbsl 63492 63490 2026-08-19T20:06:55Z Coronus Tenebrosius 7277 63492 wikitext text/x-wiki Kategorija:Hrvatska poezija 21. stoljeća == Opis == Sadrži poeziju napisanu na hrvatskom jeziku u 21. stoljeću. [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Hrvatska poezija]] 1j2i0h7kxop1efdc3tj6x4egtfawprm 14 20343 63495 2026-08-19T20:26:49Z Coronus Tenebrosius 7277 Nova stranica: [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Hrvatska poezija]] 63495 wikitext text/x-wiki [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Hrvatska poezija]] pyxor5cq55vwscbjxvqgev714bzxljf 63496 63495 2026-08-19T20:29:51Z Coronus Tenebrosius 7277 63496 wikitext text/x-wiki [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Hrvatska poezija]] [[Kategorija:Hrvatsko 17. stoljeće]] 8ssfpulhi4qxs1t24838awk4d2twvs9 63501 63496 2026-08-19T20:59:43Z Coronus Tenebrosius 7277 63501 wikitext text/x-wiki Vidi također: [[s:la:Scriptor:Franciscus Christophorus Comes de Frangipanibus]] [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Hrvatska poezija]] [[Kategorija:Hrvatsko 17. stoljeće]] goj1zeq08fj403leosaaw9h93dj4jgl 63502 63501 2026-08-19T21:02:34Z Coronus Tenebrosius 7277 63502 wikitext text/x-wiki == Vidi također == * [https://la.wikisource.org/wiki/Scriptor:_Franciscus_Christophorus_Comes_de_Frangipanibus Franciscus Christophorus Comes de Frangipanibus] [[Kategorija:Hrvatska književnost]] [[Kategorija:Hrvatska poezija]] [[Kategorija:Hrvatsko 17. stoljeće]] 6m92qd67ey1blcer6vfzxi1v5i9nykp