Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.3 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 34912 224034 221376 2026-05-24T13:20:32Z PlavniLes 10598 Tiskarski popravek 224034 wikitext text/x-wiki Ivan Cankar, Bobi Vir: Ivan Cankar, 1909 , Ljubljanski zvon Sedela sva v mraku v krčmi, edina gosta. Zunaj je zvonilo in potrkavalo prazniku v pozdrav. Molčala sva, ker sva oba dva čutila, da bi se ob prvi besedi izlila grenkoba, prej zaklenjena, iz srca v srce ; vzkliknila bi, zavzdihnila, slajša bi ne bila. Prišel je postrežnik, da bi napravil luč ; moj drug mu je nejevoljen odmahnil. „Ne prižigaj !* Nato se je okrenil k meni. „Ob takih večerih, kakor je nocojšnji, me luč skeli — prav do neznosne telesne bolečine ; zdi se mi, da mi sije v vest v spomin, da zbadajo tenki žarki, tenke svetle iglice, v vse kote srca . . . takrat zaskeli, kar je bilo že zdavnaj zaceljeno in pozabljeno , . . Zgodaj je še, do jutra bova sanjarila po krajih, kjer ni veselja; čemu bi molčala ? Udušilo bi naju pred polnočjo. Bolje je , da se pogovarjava s samoto in s spomini; samota ne bo nič tesnejša, nič svetlejši ne bodo spomini — ampak besede so kakor gladek tir, po njem beže ure v daljavo . . . Jaz sem drugače vesel človek, nisem zlovoljen tudi ob belem dnevu, ne ob glasnem delavniku. Morda zapoje včasi spomin kakor daljna pesem, ampak to je hip — in sonce sije. Ti, ki hraniš bridkost, o kateri te ne vprašam, ti si v mraku brez jutra in poldneva in brez črne noči. Včasi zahrepenim po tem mraku: spomini se zlijejo v eno samo kesanje ; srce je žalostno, a mirno je. Kadar se bližajo prazniki, mi trkajo na okno spomini; zmerom močneje. Na predvečer praznika pa se prikažejo, prav natanko jih razločim ob oknu, kakor tenke bele roke in velike strmeče oči. Bežim — ubežati ne morem , . . Sam ne vem, odkod to čudno naključje, da je vse, kar sem kdaj storil nizkotnega in sramotnega, tesno združeno s prazniki; s katerimikoli; z Božičem, z Veliko nočjo, celo s pustno nedeljo. In tudi to je čudno, da najhujši in najgrenkejši spomini ne očitajo tistih velikih, očitnih grehov . . . tistih namreč, ki ne šepetajo v tihem srcu, temveč kriče na javni cesti. Ne bole me nič, ne sramujem se jih, komaj da mislim nanje. Da sem ubil nedolžnega človeka, ne hodil bi me strašit nasveti večer; pač pa bi prišel potrkat na okno berač, ki sem ga ozmerjal, ko me je prosil kruha. Spomini niso zmerom enaki, malokdaj se ponavljajo. Najgrenkejši so tisti, ki priromajo nenadoma iz daljne daljave, iz zgodnje mladosti. Tako se mi včasi zdi, kakor da bi — o mraku, pred praznikom — odprl duri svoje izbe in bi sedel v kotu, napol v temi, čisto sključen, ves zaprašen človek, ter bi strmci izpod čela name z velikimi očmi. „Dolgo sem hodil, zdaj sem prišel — ali se več ne spominjaš?" — En sam spomin, še izza otroških let, se je bil povrnil nocoj že vtretjič. Prikazal se mi je bil prvikrat lani osorej, nato letos pred pustno nedeljo. Pil mi je kri kakor nobeden pred njim. Ni mi izpustil dan in noč, niti minute; in čudno je — tudi jaz ga nisem izpustil; bila sva kakor v tesnem objemu; napol poljubovaje se, napol življenje sesaje. Ko se je usmilil, napil se dovolj krvi in je izginila izpred okna tudi senca njegova, sem legel bolan na posteljo in sem se obrnil v zid. Stvar je, če jo pretehtaš na dlani, malenkostna in brezpomembna, komaj pripovedovanja vredna. Gode se take reči vsako uro in minuto; in dan za dnem bi bil vsak svetnik stokraten hudodelec, če imenujem hudodelstvo, kar sem storil, Pa vendar ni popil grešnik pod vislicami pol kozarca mojega trpljenja , . . Takrat sem bil še otrok. Hodil sem v ljudsko šolo in sem bil slab učenec, najbrž zategadelj, ker so me doma strahovito razvajali. Gospodar sem bil hiše in ljudi; vsi, od matere do pastirja, so se tresli pred menoj, pred mojim krikom in jokom. Drugače pa lahko prisežem, da nisem bil v srcu hudoben. Moja beseda je bila od nekdaj zapoved in zato sem bil pač uverjen, da je tako popolnoma prirodno in pravično, Bog vedi, kje bi se bila ustavila objestnost, da nisem ob pravem času zapravil doma do zadnje lehe ter se vzdramil v življenju. Slab učenec sem bil, pa setu si izbral tovariša, da mi je pisal naloge in da sem se učil z njim, če se mi je zazdelo. Zahajal je k nam vsak popoldan, malical je z nami, nato pa sva se igrala in včasi tudi učila, posebno če je deževalo, da nisva mogla na vrt. Vse moje hudobne muhe je prenašal z vdano potrpežljivostjo, tako da sem bil včasi jezen do solz . . . zakaj ni udaril ? . . , Slaboten, plah fant je bil, zelo slabo oblečen; poleti bos in golorok, po zimi zavit v zakrpano predolgo suknjo, ki se mi je zdela strašno smešna. Spominjam se, da sem oblekel neko tisto suknjo ter se valjal z njo po snegu, on pa je stal tam napol nag, na jok mu je bilo in tresel se je od mraza , . . Njegovi domači so bili kajžarji s klanca, siromaki, da se Bogu usmili. Kadar sem bil dobre volje, sem ga vprašal, kaj da je kosil; vselej, petek in svetek, je odgovoril: „Močnik!" In če sem bil še boljše volje, sem ga izpraševal nadalje: „Pa kakšen močnik? „Koruzen močnik * — „Pa hudo zabeljen ? — Na to ni ve odgovoril, jaz pa sem bil jezen, da mi ni pljunil v obraz. Neko je prišla njegova mati, suhotna, drobna ženska, ki ji pa tli bilo več nego trideset let, pa je bila starka po nagubanih licih in sključenem hrbtu. Prišla je kakor beračica; s tihimi koraki je stopila v vežo, ozirala se je plaho na desno, na levo. Midva sva stala kraj vrta in sva gledala; jaz sem se natihem smejal tisti ponižni plahosti, on pa se je tako tresel, ne vem čemu, da so mu zobje šklepetali. Nenadoma je vzkliknil — ali je zajokal, ali je zavrisnil — in že je bil preko plota; mati mu je odmahovala z obema rokama in je bila očitno v velikem strahu; nato sta obadva izginila v vežo. Ko se je vrnil od druge strani, se mi je zdelo, da ima rdeče oči; prišla je bila pa beračit, najbrž za koruzni močnik, njega pa je bilo sram; morda je doma jokal, da naj ne pride več, zakaj nikoli je nisem videl . . . Tisto, kar je ostalo v srcu na vekomaj, pa se je zgodilo nekoč ob žegnanju. Posebna prilika je bila, stoletnico farne cerkve so menda praznovali; zakaj vsa fara je bila kakor v sladki omotici, mlaje in kolone so postavljali, potrkavalo je na fari in na podružnicah že nedeljo poprej; in po vsej dolini je dišalo ves teden in zmerom močneje po cvrtju in pecivu . . . Ampak ne tako . . . drugače sem ti mislil povedati. — Ko je prvikrat potrkal spomin na okno in mi je gledal v oči vso dolgo noč, nisem videl sebe, ne doline, ne mlajev in ne zelenili kolon, temvec samo njega sem videl in vse njegove misli, še tiste, ki jih morda sam ni razločno občutil .. . Po davnodavnem času je prišel nenadoma v mojo izbo, skozi zaklenjene duri je prišel, Bog vedi kako; in je sedel tam, prav tako majhen, plah in bledikast kakor nekdaj in prav tako oblečen; celo tisto predolgo zakrpano suknjo je imel ogrnjeno, dasi je bilo gorko zunaj; mirno je sedel, ko me je ugledal, samo z glavo je pokimal in je molčal . . . Na jesen je bilo tisto veliko žegnanje. Gorka jesen je bila, tako lepa, kakor je nisem doživel pozneje nikoli. Včasi je malo porodilo iz belih oblakov, zato da ni bilo prahu na cesarski cesti in da ni zadremalo dišeče življenje, ki je žehtelo iz polja in senožeti... Ja vem, da bi spomin ne bil tako grenak, da je takrat deževalo od sivega neba in da se je prelivalo blato po dolini . . . Sladak, ves blagodišeč večer je bil, praznikov predvečer; s Petrom — Peter mu je bilo namreč ime — sva hodila do poznega mraka po dolini, še ko je odzvonilo angelsko češčenje; nebo se mi je zdelo tako visoko kakor nikoli in čisto je bilo, da so se komaj zvezde razločile; s hriba so grmeli možnarji, mlaji so bili že postavljeni, fantje so stali v gručah in so prepevali. Šele pod nočjo, ko so bila okna že svetla in zagrnjena, sem se vračal truden domov, Tudi Peter se je napotil v klanec. Hitro je šel, nič truden ni bil; gledal je veselo in svetlo, celo lica, tista suha, so bila narahlo zardela. Tako se mi zdi; in tudi se mi zdi, da že takrat ni čutil ostrega kamenja na klancu, ni videl tiste črne lesene bajte in ne prazne, zatohle izbe, v katero je stopil. Kajti že takrat so bile prelepe sanje v njegovem srcu. Namreč sanje o bobih . , . Ali nikoli nisi občutil, da je greh zoper naturo, če so otroške sanje goljufane? V srcu ostanejo zmerom, do zadnjega dne, kakor žolč in pelin; ne premaga jih nobeno zrelo veselje in tudi ne nobeno zrelo razočaranje ; pa da bi življenje odprlo sam paradiž - - nenadoma bi prikipele izpod cvetja, grenak studenec . . . Kaj naše razočaranje starcev, kaj naše spoznanje! Beseda več na popisanem papirju! . . , Razočaranje otroka pa je prvotno besedilo vsega življenja ; morda se po dolgem romanju izpremeni ali zabriše posamezna beseda, morda se malo predrugači slog — ampak prvotno besedilo ostane in je vsem očitno . . . Tisti večer, v sanjah Petrovih, je bila napisana prva beseda. „Kod si hodil do noči?" je vprašala mati. „Z Mihčetom sem bil!;' Mati je položila na mizo kos kruha, ki je bil tako tenak in droben, da bi ga bil Peter lahko stisnil in skril v pesti, kakor je bila majhna. „Saj si morda že tam večerjal !* je rekla mati. Peter ni odgovoril nič, v treh grižljajih je pojedel kruli, ker je bil lačen; nato je legel. Zakaj sanje bi bile zbežale, da je izpregovoril !. Široka blazina je ležala na tleh; tam so že spale Petrove male sestre. Odel se je s starim materinim krilom, do spanja pa mu ni bilo; okno je bilo odprto, zvezde so sijale v izbo, od fare je še potrkavalo — mehka, sladka pesem kakor o daljnem paradižu, ln s tisto pesmijo, s tihimi koraki se je napotil Peter v paradiž; zatisnil je oči in se je smehljal . . Vzbudil ga je oče, ki je stopil v izbo s trdim korakom. Kaj se že spet cmeriš je ogovoril mater, ki je klečala pred posteljo, „Bolje ne bo, ne z molitvijo, ne s kletvijo; drugim bob in špehovko — nam kamen; tako je pa zapisano!" Peter je zavzdihnil; in le počasi, le natihoma in plaho so se vračale sanje . . , Vzbudilo ga je glasno zvonjenje; potrkavalo in zvonilo je od fare in od podružnic, ves zrak, od neba do zemlje, je bil kakor ena sama vesela, vse sladkosti oznanjujoča pesem, Peter se je ozrl — svetel dan je že bil. Urno je vstal, oblekel se je ter si nato mukoma obuval stare Mihčetove škornje, ki so ga boleli, ker je hodil ob delavnikih bos . Nato je popil kavo, gorko sivkasto vodo, ter pojedel svoj delež soržičnega kruha, ki je bil tisto jutro manjši nego druge dni. „Saj se boš še najedel, ne bo ti sile danes se je nasmehnila mati. „Ne bo mi sile!" se je nasmehnil tudi Peter. „Kar po maši pojdem tja! „Pa robec vzemi s seboj, da boš zavil!'je rekla mati. Peter je spravil v žep velik pisan robec. „Nikar ne jej preveč, Peter!" je prosila najmlajša sestra, ki je komaj šele izpregovorila. „Ne jej preveč, da bo kaj ostalo!" , Peter se je smejal in je bil ves vesel. „Največji bob prinesem tebi, Francka, in še s cukrom bo potresen „Pa kmalu pridi, ne mudi se brez potrebe!" je zaklicala mati še na pragu za njim. Šel je v cerkev s tako lahkimi koraki, kakor da bi ne nosil nerodnih čevljev. Vse je bilo lepše in bolj nedeljsko nego kdaj poprej _ nebo, visoko razpeto, s tenkimi belimi oblaki kakor z jablanovim cvetjem posuto. ljudje, glasni in veseli, prazniško oblečeni, sami svatje; in vriskajoče petje zvonov. Kasno je prišel; cerkev je bila že natlačena, in kakor je bil droban in gibek, se je s težavo preril pred oltar. Stopil je na prste in je visoko vzdignil glavo, da bi videl Mihčeta; ugledal ga je na drugi strani, skoro že med belimi dekleti; tik pred oltarjem je stal, gosposko je bil oblečen, svetli kodri so bili počesani kakor za prvo sveto obhajilo in obraz sam, rdeč in nežen, je bil kakor dekliški, Peter je gledal nanj z velikimi, svetlimi očmi. Takrat in do konca maše je bilo njegovo srce čisto in vse polno ljubezni. Po maši je stal Peter v gneči pred cerkvijo, da bi videl Mihčeta. „Morda poreče: Pojdi z menoj, da boš kosil pri nas ! In šel bi z njim, gosposkim, po cesarski cesti, med ljudmi . , Mihče je prišel z očetom in teto iz zakristije. Voz je čakal, sedli so in prah se je vzdignil za njimi. Ljudje so se razšli in porazgubili, cesta je bila že prazna, ko se je Peter napotil, iz hiš je prijetno dišalo po gorkih bobih, šele iz ponve zajetih, in po mastnem rumenem cvrtju; celo vilice in nože je slišal in vesele glasove. Mudilo se mu je in vendar ni hitel; noge same niso hotele — nenadoma so bile vse težke in nerodne, zaboleli so ga tesni čevlji. In zaželelo se mu je, da bi že rajši bil tam, da bi že sedel za mizo in da bi ne bilo te dolge, bele, vroče ceste, Ko je ugledal hišo, belo in visoko, je postal ter pomislil. Hiša se mu je zazdela nenadoma vsa gosposka, tuja, kakor Sprašujoča : „Kaj pa bi ti v paradižu, berač, sin beračev?" In je ukrenil: „Ne pojdem v vežo pri velikih vratih, ne spodobilo bi se danes, ko je tak praznik in je tam veliko ljudi; preko vrta pojdem, pa pri malih durih!" Šel je na vrt; pa tudi vrt, znanec in tovariš njegov, se mu je zdel ves mrk in neprijazen; temno je gledalo drevje nanj in ga ni pozdravljalo: „Kaj pa bi ti, berač, beračev sin, na tem gosposkem vrtu?" Po ozkih stopnicah je šel, stopil je v vežo pri tistih durih, kjer prihajajo posli, popotniki in berači, Iz kuhinje je sladko šumelo in dišalo; lonci so ropotali, ponve so žvenketale, umi, drobni koraki so hiteli, duri so se odpirale in zapirale, Peter je stal in ni vedel kam. Bilo mu je, kakor da je stopil v popolnoma tujo hišo — odkril bi se v veži ter molil očenaš za'vbogajme . Sram ga je bilo. Duri so so urno odprle, v vežo je stopila gospa sama, vsa rdeča in potna, belo pečico na glavi, bel predpasnik prevezan. „Kaj pa ti, Peter? " je rekla, šumela je mimo, druge duri so se odprle in zaprle, „Samo da me je videla!" se je razveselil Peter. „Povedala bo in bo vse storila; čakal bom, saj ni treba, da bi bil prvi na vrsti" In je čakal. Prišla je iz kuhinje dekla s skledami in krožniki in se je vrnila; prisla je iz kleti hišna s steklenicami in se je vrnila; Peter se je stisnil k zidu, da bi nikomur ne bil napoti, in je čakal, „Kosijo, pokosili bodo!" ga je izpreleteto. „Sam bi moral povedati Mihčetu, pa kako bi mu povedal, ko je tam?" Stopil je bliže, da bi ga videli iz izbe, če bi hišna odprla duri, „Kakor berač je pomislil, „ki stoji v krčmi pred durmi, kadar je svatba in ga nejevoljni odrivajo pijani svatje!" Nič ni bil lačen, še do rumenih bobov mu je bilo komaj. Srce pa mu je bilo težko, tiščalo ga je k tlom. Spomnil se je Francke, male Francke, ki je šele dobro izpregovorila. „Ne jej preveč, Peter, ne jej preveč, da bo kaj ostalo! Spomnil se je matere. „Vzemi robec, Peter, da boš zavil!" In cerkve se je spomnil, Mihčetovega dekliškega obraza. „Glej, pozabil je name, pozabil je na berača, sina beračevega ! „Kaj pa stojiš tukaj in muliš?" je zaklicala hišna, ker je bil stopil preblizu duri. Sam Bog je hotel, da je bil stopil preblizu. Takrat ga je ugledal Mihce, ki je sedel za mizo, pod vratom bel prtič, ves obraz svetal, ustnice omaščene od pečenke in bobov . . . Takrat, Bog se usmili, sem ga ugledal, ko je stal v veži, majhen in plah, v zakrpani obleki in nerodnih tesnih čevljih, oči velike in bleščeče — in velik robec v žepu; zdaj se mi zdi, da sem natanko vedel o tistem velikem pisanem robcu, ki je bil za bobe in špehovko pripravljen. V roki Sem držal velik, še gorak, s cukrom potresen bob, zamahnil sem in sem ga zalučil proti durim. Videl sem natanko, še nocoj vidim, da je letel tik mimo Petrovega lica, da se ga je najbrž narahlo dotaknil ter se nato zakotalil po veži. In hišna je zaprla duri. Tako je bilo. Jaz sem se smejal in vsi so se smejali ter so rekli, da sem razposajen . . . Peter je stal in strmel. Nato je šel počasi, s težkimi nogami in sklonjenim hrbtom preko veže, pobral je bob, nikamor ni več pogledal in nič več ni čakal. Na vrt je stopil, stopil je na cesto, nameril se je v klanec. „Ne jej preveč, Peter, da bo kaj ostalo!* „Vzemi robec, Peter, da boš zavil! " „Največji bob prinesem tebi, Francka, in s cukrom bo potresen!" Pod klancem je postal, hudo je bil truden. „Ne pojdem domov .. . v gozd pojdem , . . pa zmerom dalje, dokler ne pridem do Ljubljane. Tam so drugačni ljudje, visoke hiše so tam, tudi škof je tam .. . In kadar bi Imel vsega zadosti, bi se povrnil velik gospod in bi rekel'. „Tako se je zgodilo, pa sem šel, da vam prinesem bobov polno skledo in celo špehovko! " Krenil je v senožet,tam pa je legel v travo, ker je bil truden; v travo je skril obraz in je zajokal. Tiha senožet ga je slišala in slišal sem ga jaz - . . nocoj, ko se prvikrat zapeli zvonovi . . , Ne v gozd ni šel in ne v Ljubljano; obrisal si je solze, da bi jih ljudje ne videli, in se je vrnil v klanec. Na pragu je stala mali, „Kako je bilo, Peter? Kaj nisi nič prinesel?" Na prag je prišla Francka. „Kaj nisi nič prinesel, Peter?" Peter se je nasmehnil, „Kakor sem rekel, Francka, tako sem storil. Prinesel sem ti največji bob, še s cukrom je potresen! Dal ji je bob, blagodišeč, rumen, s cukrom potresen, „Jedel sem, mati, in pil; vzeti pa nisem mogel, veliko gospode je bilo tam. „Res bi se ne spodobilo! " je rekla mati, „Samo da si jedel in pil! . . . Oče je prinesel pečenke od Stržinarjevih, pa te nismo čakali!" Peter je stopil v izbo- Na mizi so bili še krožniki in na očetovem je ležala lepa mastna kost. Sedel je na posteljo, roke je vprl ob kolena, glava mu je klonila globoko in mrzel pot mu je prilil na čelo. Lačen je bil. — Tako sem ga videl nocoj, ko so prvikrat zapeli glasovi. Ugledal sem ga lani osorej in letos pred pustno nedeljo. Takrat, ko je stal v veži in potem ko je sedel na postelji, in imel tiste dolge zakrpane suknje. Nocoj jo je imel, ko sem ga ugledal v mraku v svoji izbi; preromal je pač dolgo pot in noči so hladne... [[Kategorija:Ivan Cankar]] [[Kategorija:Kratka proza]] [[Kategorija:Ljubljanski zvon]] [[Kategorija:Dela leta 1909]] 1dcy6f73qb66n9bklxwnea6r07l9xx4 0 38324 224035 222573 2026-05-24T22:31:14Z ReníJakomin 8062 224035 wikitext text/x-wiki {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= ''Sprehod v Belo krajino'' | poglavje= | avtor= Janez Trdina | licenca=javna last | obdelano=1 | spisano= Ajda Sokler; Lara Utenkar; Rení Jakomin | vir= Po Zbranem delu Janeza Trdine. }} Lepih sprehodov ima človek v Novem mestu na izbiro. Meni se je zdel izmed vseh najprijetnejši tisti proti Gorjan­cem in čez to goro v Belo krajino. Kadarkoli me je obhajal dolgčas ali kaka druga duševna stiska, sem se obrnil po Karlovški cesti na izhod in šel naprej nekoliko ur in še isti, včasi tudi šele drugi dan sem se vrnil, vselej okrepčan, vesel in zadovoljen, nazaj v otožno središče dolenjske birokracije in revščine. Prosim častite bralce, naj me blagovoljno enkrat spremijo. Ko pridemo čez most, stojimo v Kandiji. Vprašamo se, od kod in kako se je priselilo ime grškega otoka sem? Rajni šmihelski župnik Mejač mi je pravil, da so nekdaj, ko še ni bilo nič vasi, igrali tukaj komedijanti, ki so hodili razvese­ljevat Novomeščane. Besedo »komedija« izgovarjajo ljudje še dandanašnji »komendija« in včasi »kamendija«; skrajšana se zdaj glasi Kandija in pomeni tedaj to, kar igrališče. Ta izpeljava ni dokazana, ali je mogoča. Kandija je jako čedna vas. V njej ostajajo vozovi, dohaja­joči iz Bele krajine, Šentjerneja, Kostanjevice, Kočevja in sploh z desnega obrežja Krke, da ne trebajo plačati mosto­vine. Krčmarijo skoraj vse hiše in večidel prav dobro in z dobičkom. Že dolgo časa se snuje, kako bi se dalo to premožno selo združiti z Novim mestom, kateremu je res pravo predmestje. Kandijanci pa se obotavljajo privoliti, ker se boje mestne »štibre«. Zdaj spadajo pod šmihelsko duhovnijo. Kosti njihovih prednikov in sorodnikov počivajo na šmihel­skem pokopališču, in ravno ta okolnost se imenuje med glavnimi vzroki, ki jim branijo, da bi se ponovomestili. Po strmem bregu dospemo do Smoletove graščine Grma. Rajni Smola se je rodil na Češkem. Svojim kmetom se je zameril zaradi verske svobodomiselnosti (nekateri trdijo, da je bil luteran, drugi, da je prostomavtar), ali se jim je zopet priljubil, ker je postopal z njimi jako priljudno in usmiljeno. Njegov sin, sedanji gospodar, se šteje med zagrizene nem­čurje, trdi, da zato, ker je nemškega rodu! On sam se obnaša proti narodni stranki dosti mirno, ali hčere mu kažejo ob vsaki priliki svojo jezo zoper slovenstvo, dasiravno se pogovarjajo po domače dosti laglje in lepše nego po nemško. Popotnik vidi okoli grada krasne zasade murvove, deloma celo po polju, kar je na Laškem sploh navadno, ali se našim razmeram ne prileže. Smoletova gospa se smatra po pravici za najpridnejšo in najmodrejšo sviloprejko novomeške okolice. Ko bi posnemali njen sijajni zgled drugi graščaki in kmetje, ni dvombe, da bi se povzdignilo slovensko svilarstvo v kratkem času na visoko stopnjo in bi dajalo narodu izdatne prihodke in dobičke. Šmihelska cerkev nam ostaja na desni, kakih deset minut od ceste. Ona nima za nas nič mikavnega. Domoljubu se ozira oko raje proti oddaljenemu pokopališču, na katerem je zakopano truplo nepozabljive Primčeve Julije. Streljaj od Grma stoji ob potoku Težki vodi Gotna vas. To ime je delalo našim narodnim filologom mnogo skušnjav. Izpeljavali so ga nekateri od germanskih Gotov, ki bi bili na svojem potu v Italijo ustanovili tu svojo kolonijo. Ali ti divjaki so, dirjaje skoz našo zemljo, težko kdaj pomislili na kakšno naselitev; zadovoljili so se z lagljejim ropom in morijo mirnih prebivalcev. V tem kraju žive še zdaj rodovine, ki se zovo po dolenjskem izgovoru Gut, kar bi se reklo drugje Got. Vas je prejela po mojem mnenju svoje ime od njih kakor Irča vas od Irka ali Irkov, Smolinja od Smolina, Draganje selo od Dragana itd. V Gotno vas se je priselil bivši ritmojster cesarske dvorske straže, Malolaščan Deak. Bil je sin prostih kmetov, ali nenavadno brhek fant, da se je zaljubila vanj marsikatera Dunajčanka in tudi sedanja mu gospa, bogata Poljakinja. Z ženitvijo si je opomogel, kupil hišo in jo tako čedno po­zidal in uredil, da stanuje zdaj kakor v graščini. Deaki so doma pravzaprav v Ribnici. Ime je popačeno po tamošnjem izgovarjanju in bi se moralo glasiti pravilno Divjak. Prijatelj Dragotin Rudež mi je pravil, da se v Ribnici misli, da je prišel od tod tudi sprednik slovečega madžarskega državnika Deaka. Ljubljanski kanonik Kramar ima neki v rokah nepobitne dokaze za slovenstvo madžarskega prvaka. Meni pa se zdi, da si ga prisvajajo z večjo pravico Hrvatje, trdeči, da dohaja ime iz njihove besede djak (učenec). Ali če bi tudi obveljala ribniška, ne bi smatral jaz to za nikako čast, ampak za sramoto, za nov dokaz, da služijo Slovenci celemu svetu, samo svojemu rodu ne. Madžari imajo sto vzrokov, poveličevati svojega Deaka, Slavjani pa sto vzrokov, bati se ga in ga sovražiti, kajti storil jim je že brez števila krivic vkljub svojemu blagemu značaju. On je največ pripomogel, da je zavladala na Ogrskem brezobzirna centralizacija, ki preti požreti vse nemadžarske narodnosti. Hrvatom se je hlinil sicer prijatelja, ker jih je potreboval, in jim podal tisti zloglasni beli list, na kateri naj si zapišejo vse pravice, ki jim gredo po njihovem prepričanju. Skušnja pa je pokazala, da se je smelo napisati nanj samo to, kar je bilo pogodu Madžarom. Hrvatje zdaj vedo, da so verjeli člo­veku, ki ni bil vreden nobene vere. Gotenska cerkvica stoji na gričku nekoliko korakov od ceste. Blizu nje raste po slovanski navadi lipa, zaradi katere bi se bila kmalu vnela pravda med vaščani in sedanjim žup­nikom Peterlinom. Ta gospod slovi za velikega pobožnjaka in – skopuha. Ti dve lastnosti sta ga napeljali, da je napovedal vojsko drevju, največji krasoti vsakega kraja. Pri­ šedši v Šmihel, je dal posekati najprej visok in čudovito lep kostanj, ker je delal vrtu senco in oviral rast koristnih zeli. Potem se je spravil nad lipe, ki so stale pred cerkvijo, in dal tudi nje brez milosti podreti, dasiravno ni imel do njih no­bene pravice, kajti rasle so na srenjski zemlji. Izgovarjal se je s tem, da so motile ljudem pobožnost, ker so uhajali v poletni soparici radi iz cerkve v njihovo prijetno senco. Žup­ljani so hudo godrnjali in se nekaj časa grozili, da bodo župnika tožili, vendar so se dali umiriti, da ne žalijo moža, ki so ga morali za vse druge reči, če ne ljubiti, pa vsaj spo­štovati. Peterlin je menda namenil iztrebiti lipe izpred vseh cerkva svoje duhovnije. Za gotensko je bila sekira že na­brušena. Nejevolja pa je prikipela v ljudstvu do vrha; uprlo se je s tako odločnostjo, da je župnik moral popustiti. Konec vasi, ki stoji preko vode, se zove za šalo »Jamrovci«. Hiše so bile sezidane na grajski zemlji in niso imele od konca nič svojega polja. Takratni župnik je gospodarjem rekel: »Kaj si postavljate domove tukaj? Vi boste sami berači, sami jamrovci.« Ta beseda se je prijela hiš, kakor se taki pridevniki med zabavljivimi Slovenci sploh radi ukorenijo. Za daljni, dosti težavni pot se je treba okrepčati. Stopimo tedaj v najboljšo gotensko krčmo, v Petričevo. Gostom streže marljiva in dobrovoljna gospodinja, mož, srenjski tajnik, sedi podnevi večidel v pisarnici; z njim se more govoriti šele proti večeru. Zaradi njega sem zahajal kaj rad sem, dokler me niso pregnali samopašni brambovci. Mož zna nemško in izdeluje vse občinske spise le po nemško. Ta napaka se godi le po volji in zapovedi njegovega gospodarja, župana Langerja Podgorskega. V mladosti je služil Petrič v raznih gradovih za oskrbnika in pripoveduje marsi­kaj zanimivega o prejšnjem življenju in rogoviljenju naših fevdalcev. Mene je najbolj mikalo, kar mi je pravil o svojem nekdanjem gospodu, o Prešernovem prijatelju Smoletu, čigar graščino presežek je dalj časa oskrboval. Smole je prebival pozimi navadno v Ljubljani, poleti pa ali v kakih toplicah ali v Prežeku. Petrič veli, da ga ne more dosti hvaliti. Prihodke da je zapravljal tako čez mero nepremišljeno, da mu je dostikrat zmanjkovalo denarjev za najpotrebnejše reči, na primer za sol. Neprenehoma so mo­rali ljudje čakati za plačo ali pa še celo posojati. Gosto­ljuben je bil brez konca in kraja. Prijateljem ni stregel le z najboljšim domačim vinom, ampak tudi z dragim šampanjcem. Kak posebno vesel večer je šla rakom žvižgat cela košara butilj. Spat se ni mogel lahko spraviti, pred eno uro po polnoči ni legel nikoli, včasi je blagoval z društvom do treh in tudi do belega dne. Enkrat ga je pohodil Prešeren (menda leta 1839) in ostal pri njem dobre tri tedne. Imela sta direndaj, da nikoli takega. Šampanjec je tekel scurkoma. Kaj sta se menila in čemu sta se tako neusmiljeno krohotala, malo izobraženi oskrbnik ni mogel razumeti. V posteljo sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kakor klade in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu čulo, do enajstih in tudi do poldne. Čez nekoliko dni se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij Grün. Zdaj šele se je začela črna vojska. Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči, vsa družina je govorila: »Takih norcev še grad ni videl.« Za srečo je trajalo to samo tri dni. Ko je Turnski odrinil, sta morala razsajati sama. Samote Smole ni ljubil. Če ni bilo gospode, se ni vedel kam dejati. Poleg Prežeka stoji prijazen hribček. Gospodar si je na njem naredil šotor ali kolibico, kateri je dal ime: Andreasruh. O lepem vremenu je sedel v njej cel dan in oziraje se po krasni bližnji in daljni okolici in proti gorenjskim goram je izpraznoval poliček za poličkam, zraven pa zalagal pleče, brez katerega ni mogel živeti. Noči pa je prebival tako, da ni trebal zavidati oženjenim. Služila je pri njem priliznjena punca Neža. Hinavka je tajia, ali kar se ne stori, se ne zve, delo pa pride vsako na videlo. Nasledki so pokazali, da je svet ni obrekoval po krivem. Rodila je Smoletu hčer, ki je prišla pozneje v ljubljanske šole in postala nuna. Smole ni bil pravi nič zloben, ali včasi pa na vso moč srborit in samopašen. Ponoči pri pijači so uganili vinski bratci marsikatero noro. Nekdo blekne: »Andrej, če imaš kaj srca, kakor se bahaš, hajd na pokopališče, izderi križ in prinesi ga sem, da vidimo, če si res junak.« Smole ni od­govoril nič, vzel je klobuk in šel. Ljudje, ki so se ponoči vračali domov, so srečevali moža, ki je nesel na rami mrtvaški križ; nekateri so ga tudi poznali. Župnik je to zvedel in Smole ga je moral neki za božjo voljo prositi, da je molčal, in mu zapečatiti usta s celim sodom starine, kakor pravijo. Drugače bogve, kako bi bila sodnija z njim zaplesala. Križ mu je moral prizadeti tem več truda, ker mu je rabila samo ena (menda leva) roka, druga pa mu mahala skoraj otrp­njena, da ni mogel z njo nič prav prijeti. To je bil morda vzrok, da so ga pijanci še bolj silili, naj jim pricefra križ. Kadar se je tovarišija razšla, se je kratkočasil Smole z branjem. Bukev je imel cele sklade, na cente. Bil je, kakor veli Švaba, »ein belesener Mann«. Govoril je več jezikov in znal občiti enako lepo z gospodom in kmetom, z domačinom in tujcem. Tako po priliki mi je popisal Petrič značaj slavnega Smoleta. Drugi njegovi znanci so to sliko potrdili, deloma pa tudi dopolnili. Soglasno so odobravali Prešernove besede o njem: »Boljš'ga srca ni imela Ljubljana – kak si za srečo človeštva bil vžgan!« Smole je kakor najčistejši idealist za denar malo maral in brez dvombe slabo gospodaril, ali pre­moženja ni tratil le za šampanjsko vino, Nežiko in druge veselice, ampak je podpiral z njim velikodušno revščino, znanost, napredek in svoje prijatelje. Dohodki od graščine se mu niso kopičili kakor drugim, ker mu blago srce ni dalo, da bi zatiral in odiral kmete, svoje slovenske brate. O slabih letinah ni zahteva od njih nikakršne desetine, o boleznih nikakršne tlake. Lahko se trdi, da so mu podložniki dajali samo toliko, kar so sami hoteli. Od njegovih skrbnikov so trpeli nekatero krivico in stisko, ali če je prišlo do ušes njemu, je pomogel ljudem gotovo vselej in precej. Da so postopali s kmeti tako po človeško drugi graščaki, ne bi bil naš narod grajske oblasti nikdar preklinjal, ampak jo bla­goslavljal. Od Gotne vasi naprej se cesta nekolilko napenja, ali pada kmalu v globok jarek, nad katerim stoji na mogočnem ska­lovju Langerjeva stolica, grad Poganec. Pod njim sem videl v celi novomeški okolici najprej cveteti jugovčke, soldatke, marjetice in druge pomladne rožice, razen vijol, ki se raz­vijajo pozneje, ker je kraj zanje premalo prisojen in odprt. V pečinah gnezdijo gadje, ali pikajo samo tiste, ki jih dražijo. V gradu pa živi gospod, ki zabada strupeno želo v svoj narod, ki mu ni storil nič žalega. Očetove zasluge so pri­dobile Francu Langerju prosto plemstvo, 1873. leto mu je prineslo viteštvo. Znanci in prijatelji so se čudno spogledo­vali in popraševali, zakaj mu je padla ta redka čast. On sam je govoril, da ne ve vzroka. O službeni slovesnosti, ki se je napravila zaradi te prigodbe v magistratski hiši novomeški, je okrajni glavar Ekel lovil kar za lase slavne čine Langer­jeve, ki so zbudili pozornost visoke vlade in jo prisilili na tako sijajno priznanje. Pourdarjal je zlasti njegove zasluge za domače čebelarstvo. Res je, da je poganški gospod začel gojiti te živalce in trgovati z njimi na tak način, ki doslej v teh krajih ni bil znan. Ali vsakdo je dejal, da mu za to novino popolnoma zadostuje tistih 1500 goldinarjev dobička, ki mu ga daje obrtnost, da pa druge nagrade ni potreben niti vreden. Te besede izvirajo morda iz zavisti, po mojem prepričanju si je vsekako zaslužil lepo hvalo za svoj gospodarstveni napredek. Ali gotovo je, da mu viteštvo ni bilo podarjeno ne zaradi čebeloreje ne zaradi drugih reči, katere je omenil okrajni glavar. Nemško ministrstvo je hotelo izkazati hvaležnost zvestemu hlapcu in stebru svoje politike. Leta 1860 se je izdajal Langer za Slovenca, ali grof Anton Auersperg ga je kmalu obrnil na druge misli. Od takrat se je stanovitno ustavljal vsem pravicam in željam naše stranke ter je zagovarjal in podpiral s svojim glasom vsako krivico in silo, katero nam je delala dunajska vlada. Njegovo ponašanje v kranjskem zboru bralci pomnijo in mi ga ni treba popisovati. Glavni čin njegovega županovanja bo ostal, dokler bo živ, zapisan s črnimi črkami v spominu vseh rojakov, ki se pečajo s politiko. Dosegel je s svojim vplivom in nagovar­janjem, da je srenja sprejela za častnega uda najhudobnejšega sovražnika našega naroda, deželnega poglavarja Bacha, tistega Bacha, ki ni vedel predložiti kranjskemu zboru v po­svetovanje nič drugega kakor novo postavo za konjederce. Ta zabavljivi čin je razkačil celo naše nemškutarske poslance, da so pokazali z narodnjaki vred zobe žalivcu zborovega dostojanstva. Poganec se smatra na Dolenjskem za glavno zbirališče in torišče slovenskih odpadnikov in nasprotnikov, za naj­trdnejši tabor nemčurske stranke. Sosebno rad vabi Langer v svoj grad visoko birokracijo, kateri se dobrika na vso moč, da se prav vidi, kako da hrepeni in koprni po njeni milosti. Ni tedaj čudo, da ga je vladi priporočila. Z nje pomočjo se snujejo in kujejo vsi načrti vojskovanja zoper nedolžno Slovenijo. Vselej me je groza spreletavala, kadar sem korakal mimo te nevarne graščine. To sem že povedal, da uraduje Langer vse v tujem je­ziku, kar se mu mora tembolj zameriti, ker zna po domače ne le dobro govoriti, ampak tudi precej ročno pisati. Nove volitve bi se bile imele že davnaj razpisati, ali se ne čuje še za nikake priprave. Če srenjčani to store, kar govore, bo Langer odletel. Z največjo nevoljo pripovedajo, da županuje že celih šest let in več, ne da bi položil kak račun. Politična oblast to dobro ve, ali molči. Brez glasnega zahtevanja srenje ne bo hotela siliti na odstop tako dobrega si prijatelja in pomočnika. Ali bežimo hitro naprej, da nas ne bo bolela preveč glava od takega premišljevanja in nejevoljstva. Po strmem klancu priplezamo na mejo šmihelske duhovnije; gibali se bomo kratko uro po stopiški. Pot nam olajšuje milo petje brezbrojnih ptičkov, katerim so se bližnje goščave in hoste menda prav posebno priljubile. Slavčkov nisem slišal nikjer toliko kakor v poganških dobravah. Težka voda teče globoko pod nami na levi strani, na desni nam zapira hribovje pogled. Pri vodi tiči borna vas Črmošnjice. Bere se, da se je rodil glasoviti poveljnik puntarskih kmetov Ilija Gregorič v Črmošnjicah. Če je to res, nam je vsekako treba na ''to'' vas misliti, ne pa na tisto kočevsko istega imena, ki stoji na sredi pota med Toplicami in Semičem. Podgorci so se v 16. sto­letju med vsemi Dolenjci najhuje puntali. Prav naravno bi tedaj bilo, da so dali upornikom tudi zapovednika in prvaka. Jaz ne bi lahko verjel, če bi nam zaznamovalo tudi kako pismo tiste dobe kočevske Črmošnjice za rojstni kraj Grego­ričev. Samo z enim dokazom se ne bi mogel zadovoljiti, kajti temu mnenju se vse okolnosti preveč protivijo. Župna vas Stopiče (slabe pol ure od ceste) nam ne more pokazati nobene druge posebnosti kakor – župnika Vrščaja. Mislim, da se ne nahaja v celi Kranjski deželi ne pet dušnih pastirjev, katere bi ljudje tako živo sovražili. Vprašal sem marsikoga za vzrok te jeze, vsak mi je povedal kaj drugega. Kaplan mi je rekel: »Tukaj živim v peklu, ne na zemlji. Vrščaj me očitno sramoti pred farmani, dasi izpolnjujem svoje dolžnosti natanko, kar le morem. Če me škof ne bo kmalu prestavil, se bom obesil ali pa pobegnil v Ameriko.« Učitelj se mi je tožil: »Župnik me zmerja vpričo otrok kakor psa. Pa to bi še potrpel, ali zavida mi še te borne do­hodke, kar jih imam. Začel si jih je sam prisvajati. Popihal jo bom na Štajersko.« Za srečo je bil kaplan še tisto leto premaknjen, učitelj pa si je dobil res drugo službo na Štajer­skem. Njuna naslednika godrnjata zopet, druge krivice, ki jima jih naklanja župnik. Neki farman se je togotil: »Gospod so mi naredili izpisek, pa sem moral plačati zanj dva goldinarja. V mestu pa sem zvedel, da ne smejo zahtevati za take spise ne krajcarja. Zdaj vidim, da so me osleparili.« Njegov sosed je zarenčal: »To je mala reč. Kaj pa se je zgodilo meni? Fajmošter se mi je zagrozil, če ne pridem precej k spovedi, da me bo dal razglasiti pred cervijo za brezverca, potem pa poslal pome žandarja, da me bo tiral s silo k spovedi. Če to stori, bom prodal domačijo in se preselil drugam. K spovedi pa zdaj nalašč ne grem; rajši prestopim k luteranom ali k Turikom, da bo enkrat mir.« Takim govoricam se ne sme vselej verjeti, ali je vsekako hudo za Vrščaja, če je le deseti del njih resničen. Žalostno je, da se razlagajo na slabo pot tudi njegove dobre misli in lastnosti. Ko je priporočal ljudem Društvo svetega Mohorja, so jeli mrmrati: »Far si je pa izmislil že spet novo odrtijo.« Nameril sem se na ženina, ki ga je strašno preklinjal. Vrščaj ga ni hotel poročiti v ponedeljek, da se ne bi svatba po stari šegi podaljšala do petka. Rekel mu je, naj pride v sredo, ker si bo prihranil s tem veliko nepotrebnih stroškov. To je storil gotovo jako pametno, ali farmani so pritrdili ženinu, da ravna tako iz zlobne nagajivosti. Nezadovoljnost je rasla bolj in zmerom bolj, dokler se niso namenili, tožiti župnika škofu in prositi za drugega. Jeli so nabirati podpise, ki so se hitro množili. Vrščaj to zve in začne klicati in nagovarjati ljudi, naj se podpišejo, da ga imajo radi in si ne žele nobene zamene. Zdaj se je pokazala moč, katero ima do našega naroda tudi duhovnik, ki se mu je zameril. Vrščaj je dobil zase podpisov, kolikor je hotel, nasprotniki so od­padali drug za drugim od prejšnjega zahtevka, pravda se je zvršila s tem, da k škofu ni šla v ime duhovnije nobena tožba in je župniik ostal mirno na svojem mestu. Pozneje so se župljani hudo kesali zaradi te pomirljivosti, ali se niso več drznili stopiti zoper svojeglavega in trdega gospoda v borbo. Naj povem tu neko smešnico. V vasi Težki vodi sem po vedal v krčmi za šalo neresnično novico, da se mora po škofovem ukazu stopiški župnik preseliti v drugo službo na Gorenjsko. Da ste videli veselje in navdušenje, ki ga je napravila moja pripovedka! Krčmarica je precej tekla k so­sedu naznanit radostno prigodbo. V pol ure se je raznesla po celi vasi. Iz vseh hiš so jeli prihajati možaki v krčmo, češ tako sporočilo je treba pozdraviti in praznovati z dobro pijačo. Poliči so se praznili, kakor bi trenil. Krčmarju sem dal na ta način precej zaslužiti, ali Težke vode sem se moral potem dalj časa ogibati. Ko so vaščani videli, da sem se lagal, so se name prav živo razsrdili, da jih imam za norce. Vrnivšim se iz Stopič nam je zopet lesti v hud klanec. Na vrhu stoji na eni strani hiša Bučarjeva, na drugi Bri­njevkina. Sosedje se sploh radi pisano gledajo, tudi ta dva sta si kakor pes in mačka, že zato, ker sta kuhala prejšnji čas oba brinjevec in oba krčmarila in sta si bila tedaj tekmeca. Lepo je, da pred ljudmi ne kažeta dosti svoje jeze, ampak se pikata in obirata bolj skrivaj. Bučar je obšel kot rokodelec veliko sveta. Zanj se lahko prekrasno rabi hrvaški pregovor: Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba. Kadar mi je pravil, večidel vinjen, svoje prigodke, se mi je vselej zdelo, kakor da čujem basne kakega godca. Leta 1848 je delal v Zagrebu in se tako vnel za bana Jelačića, da ga smatra še zdaj za ideal junaštva, dobrote, ljubeznivosti in vseh popolnosti. S slovesnim glasom se mi je zaklel, da ne sme noben dan spati, ne da bi odmolil očenaš za dušo tega hrvaškega »kralja«. Na Ogrskem je neki strašna kuga morila ljudi. On je razodel Madžarom, da v njegovi domovini ta bolezen nikdar ne besni, ker so si Kranjci izvolili za varuha sv. Jožefa. Svetoval jim je, naj store isto, če se hočejo kuge znebiti. Res so ga poslušali in sezidali v Ostrogonu prelepo cerkev na čast sv. Jožefu in od takrat žive v takem božjem zdravju kakor Kranjci. V Slovakiji je delal pri čudnem mojstru. Rekel je Bučarju: »Špot mi delaš, poberi se.« On je odgovoril: »Špota ne bo Kranjec nikjer delal. Če si tak bedak, pa grem.« Mož menim, da ni dobro razumel svojega rokodelstva, pa je moj­ster dejal: »Špatne (slabo) delaš, poberi se!« Tudi na Poljsko je priblodil in ostal nekaj časa v mestu, trgu ali vasi (ne vem prav, kaj je) Kalvariji. Čuvši to bi­blično ime, je bil Bučar prepričan, da je prišel v Palestino, pod judovsko Kalvarijo, mučilišče Kristovo. Obhajale so ga vse groze kranjske pobožnosti. Hotel je iti na hrib molit, ali neka skrivna sila ga je pehala nazaj. Kajti noben grešnik ne more doseči te milosti in sreče. Grešniki pa so vsi odrasli, ker so izgubili nedolžnost. Tudi sebe šteje tedaj Bučar mod grešnike. Na vrh Kalvarije more dospeti samo čist otrok in še ta le po trikratnem vrednem obhajilu. Vsled te povesti se je razširila po okolici trdna misel, da je bil Bučar tudi v obljubljeni deželi in v Jeruzalemu. Še bolj čudno pa je, da sam to trdi in verjame. Prišedši z mnogoletnega potovanja domov, je jel pridno gospodariti in ne brez uspeha. Vojaki, stanujoči v okolici, so dali krčmi veliko zaslužkov. Še zdaj jih rad hvali in trdi, da kmet poleg puške dobro izhaja. Brinjevca je nakuhal v enem letu po petdeset avstrijskih veder in je slovel po pravici za prvega podgorskega žganjarja. Na vrtu je zasadil in od­gojil celo hosto sliv. Popotniki jih z veseljem ogledujejo in dičijo marljivega sadjarja. Od konca, je pravil, so rasle ne­kako borno. Neki gospod je prišel pit polič vina in ga naučil, kako jim mora gnojiti, če jim hoče rast olajšati in pospešiti. Takrat se sadju še ni dosti gnojilo, pravzaprav nič. Bučar je poslušal gospodov svet in češplje so šle kvišku, da je bilo ve­selje. On veli: »Kmetje se gospodi smejemo in govorimo, da ne razume o gospodarstvu nič. Ali to so nam le besede. Če nam pove kak omikan človek kaj pametnega, ga radi ubo­gamo. Mislimo si: Ta mož se je učil več kakor mi, mora tedaj tudi kaj več znati. Ali sveti se nam morajo dajati s pohlevnim, prijaznim glasom, drugače so bob ob steno. Go­spoda bi kmeta lahko vodila, kakor in kamor bi ga hotela, ali bi se morala ponižati, govoriti s kmeti po kmetiško kakor prijatelj prijatelju, pa bi videla, da nismo tako svojeglavi in starokopitni, kakor si nas misli. Če se nam zabavlja, pa se­veda pokažemo roge in najboljši nauki splavajo po vodi.« Bučar je imel marsikatero lastnost, ki mu je obetala premožnost, ali žalibog da tudi nekatere take, ki so morale zidanje teh zopet ustaviti in sčasoma celo porušiti. Vdal se je slovenskima napakama: pijančevanju in pravdanju. Ža­lostni nasledki niso izostali. Gospodarstvo se je obrnilo na rakovo pot. Revež zdaj le borno životari; krčma ne nese nič; brinjevcu je dal slovo; poljedelstvo pa hrani v tukajšnjem kraju slabo. Sreča je skočila onkraj ceste k sosedi. Od kraja se ji je godilo dosti hudo. Mož je znail samo zapravljati, pridobiti pa nič. Hiša se je pogreznila v dolg in revščino. Po njegovi smrti so pestili vdovo neusmiljeni rablji od vseh strani. Vrla žena pa ni obupala. Delala je noč in dan, pazila na vsak krajcar, poiskala in našla si zaslužka in dobička s krčmarijo, žganjarijo, spretnim kmetovanjem, premetenim ku­povanjem, skupljevanjem in prodajanjem. Hiša se je zopet dvignila na čisto, dolg se poravnal, denar jel še drugim izposojati, skoraj vsako leto se je prikupilo za majhne krajcarje kaj zemljice, tu za njivo, tam za hosto ali za vinograd. Pet­deseto leto je že davnaj dovršila, ali noge se ji še niso utrudile. Vse ve natanko, kje raste najboljše brinje in se dobi najceneje; da ujame kak goldinar, oblazi vse podgorske in belokranjske hribe in doline; ljudje jo poznajo, da pošteno plačuje, in dajo brinje rajši njej nego nezanesljivim slepar­jem, ki obetajo za blago tretjino več kakor ona. Svojemu brinjevcu je pridobila tako lep glas, da ga jemljo od nje graščaki in kmetje, uradniki in meščani, Dolenjci, Posavci in Ljubljančani. V mlajših letih je prehodila s to robo velik kos sloven­skega sveta in si našla zanjo povsod trg in kupca. Zdaj jo dobro rejeni život preveč teži, da ne gre rada od doma. V Novem mestu pa jo vidim vsak drugi dan s košaro in ogromnimi steklenicami tekati sem ter tja. Ljudje ji zavidajo in jo radi obrekujejo. Eni trdijo, da prodaja za brinjevec špirit, drugi vele, da slepari gosposko, kajti kuha več nego ji je privoljeno, tretji pravijo: »Baba je vsa hudičeva; kdor se neče speči, naj se varuje z njo tržiti.« Brinjevka to ve, ali se ne jezi, ampak se šegavo muza in govori: »Če sem res taka, naj me pa primejo, če me imajo za kaj.« Do zdaj je niso mogli v nobeni večji reči zasačiti, niti ne verjamem, da jo bodo zanaprej. Spretna obrtnica se zna nevarnosti ogibati, pa si je tudi že tako izdatno opomogla, da ji ni treba doisti varati. Od Bučarjeve in Brinjevkine hiše stoji naprej ob cesti še nekoliko hiš, ki se zovejo Gorenja Težka voda. Iz te vasi vodi dobra cesta proti izviru potoka Težke vode. V četrt ure pridemo do njega. Voda šumlja na več krajih izpod kamenja. O poletni vročini daje žejnemu in trudnemu preizvrstno pijačo in krepilo. Ti studenci spadajo med najboljše v okolici Novega mesta. Škoda da so oddaljeni od njega skoraj pol­drugo uro. Da izvirajo bliže, bi se meščani hodili brez dvombe hladit k njim, ker je njihova Krka premehka in mlačna in se tedaj ne pije z nobeno slastjo. Od Gorenje Težke vode ni takraj Gorjancev nobene vasi več. Mora se popotovati dobro miljo, dokler se ne prispe, grede po veliki cesti, do sela, ki je tega imena vredno. Pot se dviguje čimdalje bolj; na desni in levi nas obdaja hosta in zopet hosta, le sem pa tam se zariva mednjo kaka njivica. Kraj je jako tih in samoten. Le malokdaj sreča človeka kak Gorenjec, ki pelje metliško vino, ali kak Belokranjec, ki gre v mlin ali po kakem drugem opravku na »Kranjsko«. Časa nam ostaja dovolj, da se ozremo, nekoliko po deželi, po kateri popotujemo, in po ljudeh, ki prebivajo v njej. Krajini pravijo Podgorje, ker leži pod Gorjanci, prebi­valcem torej Podgorci. Ti besedi se ne rabita vselej v istem pomenu. Podgorje v širšem smislu obsega dele šmihelske in šentjernejske in celo stopiško, brusniško in podgrajsko ali mehovsko duhovnijo, v ožjem pa samo te tri in še komaj, kajti sliši se to ime pogostoma le za nekoliko vasi, ki stoje najbliže Gorjancem. Jaz bom govoril tu o Podgorju v širšem pomenu, ki se razprostira med Kukovo goro (ali Gorjanci) in Krko, med šentjernejskim poljem in ljubenskim hribom. Zemljišče mu je prekrižano na vse strani z goricami in napetinami, z dolinicami, jarki in tokavami; vsakih pet minut se odkrivajo očesu nove oblike, novi pogledi, ki mu mestoma jako ugajajo, mestoma pa ga tudi s svojo puščobo precej dolgočasijo. Po gričih raste šuma in trta. Doline na­makajo nekateri potoki, izmed katerih je največji Težka voda. Ob njih se vijo prijetne loke, sem ter tja tudi kaka košenica, sosebno na severu nas razveseljujejo prelepe, gosto­travne senožeti. Mora se priznati, da znajo Podgorci moč vode dobro rabiti. Na vsakem pripravnem kraju klopočejo mali mlini, katerim se more edino ta napaka očitati, da so narejeni zgolj na starodolenjski način, nerodno in nepraktično. Ob večji suši upadajo potoki na curljajoče studence in mlini obstanejo. Taki tožni pripetljaji žalibog niso redki. Skoraj za celo Podgorje se more trditi, da ima premalo vode. Potokov ni veliko; sem ter tja se sicer nahajajo posamezni beči, vrelci in vodnjaki, ali zemlja je tako gosto zaseljena, da zadostujejo komaj v mokrih letih. Najhujšo sušo in žejo trpi mehovska župnija. Na cer­kvenem shodu Pod gradom sem večkrat videl strašen prepir in enkrat tudi krvav pretep za vodo. Vozniki so hoteli na­pajati živino na vodnjakih, ljudje pa so jim branili in kričali, da ne dado vode, kajti je še njim zmanjkuje; če jo potrebujejo, naj gredo ponjo na Težko vodo (debelo uro daleč!). Podgorska zemlja nam povsod pokazuje velike razločke formacije, skoraj še večje pa plodnosti. Šentjernejski oddelek ima mastna tla, pšenica plenja v srednjih letinah šest do osem zrn. Tudi drugod se nahaja na mesta kaka jako rodovita njiva, sploh pa svet ne more živiti vseh ljudi, zlasti če ne pade veliko dežja. Podgorska ajda daje več zrnja in rodi bolj stanovitno nego n. pr. v novomeški okolici; tudi pšenica se močno hvali zaradi neobične jeklenosti in teže. Ob dohrih letinah kmet izhaja, ob srednjih ga že hudo pobira, ob slabih ga tare taka lakota, da vse mrgoli podgorskih beračev. V šentjernejslki duhovniji se prideluje močno in slastno vino, sploh pa podgorska kapljica slabo slovi; šteje se med zadnja dolenjska vina. Ta graja ni opravičena; če se pa­metno spravijo in dve leti počakajo, dajo prav prijetno in zdravo pijačo. Sosebno okoli Hrušice in Selc raste vino, ki se ne ustraši nobenega dolenjskega; krčmarji ga točijo, da ga draže izvedó, za trškogorskega. Krasni gozdi, ki so dičili tudi spodnje Gorjance, so se že zdavnaj posekali; mesto njih raste navadna hosta in gošča, ki služi za domače potrebe, ali ni zanjo vlak v trgovini. Hostnega drevja dobiš tudi drugod, kolikor hočeš, toda de­beli hlodi so izginili. Podgorcu ne manjka lesa za stavbe in drv za kurjavo, to se pravi, če ima kaj svoje hoste. Ali jako mnogo je takih, ki si morajo te reči kupovati. Nekdaj čujem, da so kupci radi iskali in dobro plačevali podgorske orehe in javore, dandanašnji se po njih malo po­prašuje, ker je njihova obilnost prenehala. Namesto košatih gozdov obrašča brda in gorske hrbte nizaka dobrava in gosto grmovje, kamor se zaganja živina past. To se ve, da se od take paše ne more dosti zrediti. Človek vidi skoraj le borne kravice in slabe voličke in se kmalu prepriča, da mleko tod malo izda in se orje polje z veliko težavo in vkljub vsemu trudu pridnih prebivalcev le plitvo in bolj po večjem. Pod­gorju bi se dalo temeljito pomagati samo s tem, da bi se predelali vsi ti mršavi pašniki, občinski in zasebni, v njive, travnike in gozde. Doslej ugaja kraj le ovcam in kozam, katere mnogi gospodarji tudi goje, ali ta reja ni še nobenega Podgorca obogatila. Nekoliko dobička nese edinim Podgraj­cem, ki brez drobnice ne bi imeli nobene koristi od svojih žalostnih goličav in goščav. Nihče se ne bo čudil, ko vse te okolnosti premisli, da stanuje v Podgorju velika revščina, ki sili občutljivega po­potnika na globoko omilovanje in včasi tudi na jok. V premnogih hišam pogreša prve potrebe in pogoje človeškega življenja. Namesto skladov drv leže pred vrati dva, trije krepelci, v kašči dostikrat ni zrna, v loncih ne za ocvirek zabele, za moko se ne sme niti vprašati. Včasi sem poslušal gospodinje, ki so se menile, kaj bodo kuhale. Ena je rekla: »Mi tolčemo že štirinajst dni sam krompirček, še bog, da ga imamo.« Druga je tožila: »Jaz pristavljam tudi že več dni bob in korenje, krompir nam je pošel. Hodi nam vsem na misel, ali kaj, ko ni denarja, da bi ga kupili.« Tretja je dejala: »Nam se godi še vse huje. Posode so se izpraznile. Mož je šel v mesto, pa ga še ni nazaj. Gotovo kje pije, če ne pride kmalu, bomo ostali brez kosila.« Opoldne tekajo otroci sem ter tja po hišah, da dobe na posodo kaj soli; včasi je nima vsa vas dva funta; neslanih jedi použijejo nekateri ljudje več kakor slanih; slabo ali tudi nič zabeljenih se ne brani skoraj nobeden, ker so Podgorci take hrane od mladih nog navajeni. Še bolj kakor ubožnost jih pritiska zanikrno gospodar­stvo. Prascev se veliko izpita in pokolje. Kadar je meso doma, planejo nanj kakor krokarji na crkovino. Goste in maste se nekoliko dni. Ko se popeče in pokuha, začne doha­jati na mizo zopet bob in krompir; beli se z mlekom, kvečjemu s kakim žaltavim odpadkom in ostankom. V krčmah sem večkrat videl Podgorce, kako debelo so prežali na goste, ki so jedli svinino ali govedino. Če je odrezal kdo in na stran porinil kak košček premastnega mesa, brž so prišli in ga pobrali v robec ali malho, da ga neso domov za zabelo. Sami pa so toliko zapili, da bi si bili lahko kupili za tisti denar več funtov masla ali slanine. Pijanstvo more se tem ljudem po pravici očitati. Če ne zadene vinogradov kaka ujma, pridelajo vina sila veliko. Ali polovico ga polokajo doma, pol denarjev, katere iztržijo za drugo polovico, pa zapravijo v krčmah, na shodiščih in veselicah. Geslo: »Danes z betom, jutri s pesom« nima nikjer tolike veljave kolikor v Podgorju. V Stopičah sem vprašal krčmarja, kdaj Podgorec misli, da dobro živi. Odgovoril mi je, da takrat, kadar se mu ku­hajo lahko za vrstjo štiri jedi: krompir, kislina (zelje ali repa), sočivje in ječmen ali kaša; dalje ne gre njegova po­željivost. Za popolnoma srečnega pa se smatra tisti, ki se razen te navadne hrane o posebnih prilikah, kakor ob novini in o praznikih, more toliko napiti in nažreti, da kozla. Kar je rekel krčmar, so mi potrdili tudi drugi, ki poznajo te ljudi. Kolikor bolj sem jih opazoval, tem bolj sem se preveril, da so si svojih nadlog vsaj na pol sami krivi. Nekaterim sem povedal to v obraz, pa so se mi smejali in dejali: »Imate prav. Ali kaj to hasni? Mi se ne bi poboljšali, če bi nam prišel sam angel iz nebe oznanjevat to resnico in nas od­vračat od te naše, ''starinske šege''. Duhovni so nas že dosti učili. Škoda za ves ta trud. V naše trdo srce bi moralo tre­skati, drugače se ne da omečiti. Zato pa imamo, veste, neko drugo dobro lastnost, katere menda ne poznate: tako utrjen želodec, da nam ne škodi, če goltamo žeblje. Nam tekne enako dobra in slaba jed. Pravimo: Če je, je, če ni, ni; kaj koga briga? Tako slabo kakor mi ne živi noben berač, ali tako z voljo kakor mi tudi ne trpi noben berač svojega siromaštva. ''Mi smo za ta stan ustvarjeni''. Štirinajst dni v letu prosimo Boga: Daj nam vina, pečenke, potice; petdeset tednov pa molimo: Daj nam vode, krompirja in, če se hočeš prav posebno izkazati, zraven še malo boba in repice. Ob tem živežu prebivamo prav lahko in ostanemo zmerom veseli, zdravi in močni, da nas ne užuga nuben škric in noben poljanec.« Kdor izbira tako malo v jedi, hrepeni še manj po lepem oblačilu in domovanju. Debela podgorska srajca je na daleč okoli znana in je prišla v pregovor. Če se veli o kakem človeku, da je njo oblekel, se hoče povedati, da mu je zapel boben, da nosi mesto platna in bombaža konopljo in guzovino. To velja pa seveda le za sploh; o velikih godiščih se hoče tudi podgorska mladina nališpati in nafrfuliti, vendar ji bolj olikani sosedje, zlasti pa sosede močno prigovarjajo, da tega posla ne razume, da vise na njej cape, kakor bi jih obesil na kak rogovilast kol ali štor. V podgorskih kočah ne išči ne poda ne zrcala ne ličnih podob ne čednega pohištva, skratka, niti lepotine niti udobnosti. Prostoti in praznini se še Dolenjci čudijo, ki se sami nikakor ne morejo pohvaliti z obilnostjo in gospoščino. Več kot ena postelja se ne nahaja skoraj v nobeni hiši, pod glavo se vržejo kake cunje, pa lahko noč! Še slajše pa se spi na mrvi ali slami, poleti je dobro tudi pod kozolcem ali za kakim plotom, če ni drugače. V marsikateri hiši nisem našel nobene postelje. Za razloček in v znamenje svojega dosto­janstva leži gospodar z ženo na beli slami, družina pa na ajdovici! V srednje veliko skrinjo bi strpal brez težave opravo cele rodovine in vem, da bi ostalo včasi več praznega kakor polnega. Bajte so zvečine tako nespretno sestavljene, da nimajo niti stene prave navpičnosti niti stavbe prave četveroogla­tosti; popotnik lahko meni, da gleda začasne kolibe, kakor si jih napravljajo drvarji, in ne bi rad verjel, če mu poveš, da stanujejo v njih ljudje, v nekaterih že več sto let. Mala okna so malokdaj videti čista ali cela; česar manjka, se za­dela s papirjem ali pa tudi do trde zime kar tako ostane. V nekatero hišo žvižga in cvili burja skozi sto razpok in lukenj; ljudem pa ta hladna godba ne preseda dosti, ker ne vedo, kaj je prehlajenje, in še niso nikoli niti izkusili niti slišali, da je prepih človeškemu zdravju nevaren. V Podgorju se zove človek kmalu bogatin. Kdor premore dva tisočaka, je že razglašen za trdnega kmeta; čigar kme­tija se ceni na pet tisoč, se smatra že za prvaka in veljaka prvega reda. Nekateri so si pomnožili imetek s kupčijo in barantijo, še bolj in bolj pogostoma pa s tihotapstvom in sploh s prevaro in sleparijo. Izvedenci se boje podgorsikh trgovcev huje kakor Ciganov, ne delaje nobenega razločka med poštenimi in nepoštenimi. Novomeška okrožna sodnija pomni posebno dobro brusniške zvijačnike, ki so ji prizadeli sila sitnega in zamudnega posla. Na Gorenji Težki vodi mi je tožila krčmarica, koliko neprilik in zgube ima s svojim vinskim zakladačem. Ker mu ne more vselej prvi hip plačati, ga prosi za potrpljenje in mu obljubi tudi dosti velike obresti. On pa veli bahato: »Botra, kaj res misliš, da te bom hotel odirati? Sram te bodi za to krivo mnenje! Tebe čakam celo leto in ne zahtevam ne groša obresti. Samo če bom mimogrede začutil kako žejo, mi ga boš prinesla kak maselček za božje plačilo. Te obresti te ne bodo ožulile.« Ali žena trdi, da so jo že nemilo ogarale. Kadar pride sam, ne zapija dosti, ali včasi privleče s sabo celo tropo mešetarjev in beratačev, da pijo likof, za katerega ne dobi ona ne pol solda. Še več stroškov pa ji napravi, ko se priplazi s kako ljubico. To slabost dele z dolenjskimi bogataši tudi podgorski, da so strašno zaljubljeni. Krčmarica je morala dedcu in babi vso noč točiti, peči in creti in vse zastonj. Enkrat jima je nekaj malega računala, pa se je oderuh zagrozil proti vlačugi: »To nesramnost bo avša drago plačala. Precej jutri jo bom zgrabil za dve sto petdeset gol­dinarjev, katere mi je dolžna.« Krčmarica je bridko zdihnila: »Bog ve, da bi si rada prebrala, ali kaj bi mi koristilo? Drugi niso nič boljši. To me najbolj jezi, da zahtevajo te mrhe od človeka še hvaležnost. Naj vzame zlodej take dobrotnike!« Temu sleparstvu sem se tembolj čudil, ker sem našel Podgorce sploh za jako poštene v vseh rečeh, da jih štejem glede tega skoraj za najboljše med vsemi Dolenjci. Pri njih se nahaja še zmerom dosti deklic, ki s fanti nič ne vasujejo. Katera se pregreši, nosi sramoto do groba, vrstnice se je ogibljejo kakor stekle in kužne. Svobodneje se živi samo v šentjernejski duhovniji, v obližju Novega mesta, posebno pa ob veliki cesti, kjer so ženske po mnogem občenju z vozniki in drugimi popotniki precej pokvarjene. Tukaj pripovedujejo o marsikateri hiši gnusne prigodbe, katerih se človek v tem, od večjih mest in tvornic tako od­daljenem kraju ne nadeja slišati. Za zgled bom nekatere priobčil, da vidijo bralci spolno korupcijo, ki skruni in raz­jeda družinsko zavezo deloma tudi že med preprostimi Podgorci. Gospodar neke krčme se je oženil. Jaz pridem tja teden po poroki in vprašam deklo, kje je mlada nevesta. Ona se zareži nekako čudno in veli: »Mati so nam ušli. Predvčeraj­šnjim je nekdo potrkal na okno. Mati vstanejo in jo pobrišejo. Zdaj čivkajo že vraibci na strehah, da jih je upeljal neki vojak, njih stari ljubček.« Opazivši, da si dekla briše oči, jo pobaram, če joka po nevesti. Žalostno in obenem togotno mi odvrne: »Mar mi je za cundro! Ker se že dolgo poznamo, vem, da ste slišali, kako se mi je pridušil tisti kodrasti Go­renjec, ki je hodil sem po vino, da me bo vzel. Jaz trapa sem mu verjela. Tako so mu verjele še tri druge, katerim je obetal zakon. Zdaj se cmerimo vse štiri. Grduh je že dolgo oženjen, me pa imamo, kar smo iztaknile. Naj vzame hudič dedce! Godi se mi stokrat prav; čemu sem znorela in jih poslušala?« V neki premožni hiši je gospodinja igrala cele noči s hlapcem. Na koncu leta je videl, da je zgubil ves prislužek, in je začel grozovito razsajati in babo preklinjati. Ona pa mu potrka na ramo in pravi: »Ti si pravi tepec. Ali si res oslepel, da ne opaziš, kako te imam rada? Plače ti gre štiri­deset goldinarjev, na jih šestdeset! Če boš pameten, dobiš k letu še več.« Hlapec se je po njeni volji spametoval, hišni mir pa je šel rakom žvižgat. V drugi hiši se je gospodinja zvadila z meščani, ki so hodili k nji pit. V enega se je tako zatelebala, da je prisegla, da mora biti njegova, če se ima zemlja zrušiti. Mož je še živel in ni kazalo, da bo kmalu umrl, ker je bil stanovitnega zdravja. Žena mu začne delati očitno sramoto in ga žali in draži na vse kriplje. Mož jo prosi in opominja; ker nič ne izda, zboli in leže, kakor je želela. Zdravnik je trpina to­lažil, da bo kmalu ozdravel. Ali možu so pešale moči od dne do dne, rekel je zdravniku, da ga ne potrebuje več. Neki znanec prinese vsakovrstnih planinskih rož in reče bolniku vpričo žene, da je od teh zeli še vsak ozdravel, naj torej pridno pije njih vodo in v štirih tednih bo okreval. Ljubezniva krčmarica pa ni hotela kuhati rož, kajti zdele so se ji za njen namen nevarne, vrgla jih je v gnoj. Kmalu potem pošlje mož po pisarja, naredi oporoko in umrje. Baba ni skrivala kar nič svojega veselja; bila je prepričana, da dobi hišo in se bo lahko omožila. Precej po moževi smrti je prišel ljubček k njej stanovat. Ali negodnica se je debelo zmotila. V oporoki je rajnki zapustil kmetijo najbližjemu sorodniku, ne pa njej; brezbožni naklep se je zvršil s sramoto. O proščenju je sedelo za veliko mizo stopiške krčme vse polno zalih deklet. Jaz velim učitelju, da toliko lepotic že dolgo nisem videl skupaj. On odgovori: »Recite rajši, toliko grdic. Vse te so zapravile venec najprej pri visokem šoceljnu, pri vaši gnadi, zdaj se vlačijo z vsakim, kdor jih hoče.« Za nekega krčmarja sem vedel, da ženo zaničuje, dasi jo je vzel iz ljubezni. Vzrok mi je povedal sam. Bila se je spečala z nekim voznikom, ali nasledke je znala skrivati tako umetno, da je zvedel mož šele dve leti po poroki, da je rodila ljubeju dvojčke, katerim donaša vse, kar le more odtrgati od hiše. Neki drug je dobro vedel, da je živela nevesta z raznimi gospodki in da ima že precej veliko hčer. Napredni ženin je smatral take reči za malenkost; še veselil se jih je, ker se je nadejal, da bo s priporoko teh gospodkov ujel lahko kako mastno službico. Po poroki pa se je žena prejšnjih ljubčkov odrekla; kadar so se približali, jih je jela psovati; tako so malo po malo izginili in naprednjak je moledoval zastonj za mastno službico, še mršave mu niso hoteli na­kloniti. Neka žena je slovela v duhovnji za prvo krasotico, ali mož ni maral zanjo kakor niti ona ne zanj. Ko se je nave­ličal vednega prepiranja, je napregel voz in šel po svetu. S tem ji je jako ustregel. Zdaj je smela občiti prav po volji s svojim ljubčkom, nekim kmetišikim bahačem in grajskim podrepnikom. Mož se je sicer vrnil, ali se ni menil zanjo; po kratki bolezni je umrl. Žena je rodila hčer in čez dvajset let jo je dala bahaču v zakon. Ljudje so kar odreveneli ob tej novici. Neki sosed te babure mi je rekel: »Svetil res ni nobeden, priseči in dokazati se ne more, ali kdor pozna okolnosti, ne dvomi čisto nič, da se je oženila ista kri. To je drugi tak slučaj v našem kraju. Dandanašnji bi se kaj takega teže zgodilo, ljudje, pa tudi gosposke pazijo ostreje nego prejšnje čase. Nekateri trdijo, da so se ponašali stari ljudje vse pošteneje od sedanjih. Jaz pa pravim: Ta je bosa! Grešilo se je zmerom, še v raju. Dokler je šla trgovina s Hrvaškega tod v Ljubljano in Trst, dokler so hodili Gorenjci po vino samo na našo dolenjsko stran, niso peli pri nas kakor zdajle strički, ampak bele, srebrne dvajsetice. Takrat je bilo za greh več prilike in to prililko smo tudi rabili, da se nas bog usmili. Imeli smo direndaj po vseh hišah, zdaj se živi tako pa tako komaj v vsaki tretji. Nisem pozabil, kako so moj oče brzdali dekle, ali kadar se baba požene, se ne da zlepo ustaviti. Ob cesti so stale zgolj Sodome in Gomore. Drugi Podgorci se niso udeležili našega predpusta, Gorenjci in drugi popotni niso marali za njih, podgorskemu vinu so rekli žvižga in so se ga bali kakor hudič križa. Zdaj vidite, zakaj so ostali še dosti krščanski. Nas so zapeljali tujci in, kakor pravim, ne le enega, ampak vse. Če vidi kak človek v cerkvi pobožnost naših stark, si mora misliti, da se bodo zdaj zdaj posvetile. Potrpi, ljubček! Ako ti povem zgodovino njihove mladosti, se boš kar križal in rekel: Pojdimo naprej, tukaj nebesa niso odprta. Veliko, bogme, se je spremenilo zadnjih dvajset let. Mi smo se jako poboljšali, ali se bojim, da nam Bog tega ne bo štel v zasluženje; smo pač greh za­pustili, ker je greh ''nas'' zapustil.« Kakor vsem revežem, se očita tudi Podgorcem, da radi kaj izmaknejo. Razne skušnje so me prepričale, da se jim godi težka krivica. Ob tržnih dnevih sem se često napotil k Petriču, da poslušam in opazujem pivce, večidel korenite Podgorce. Vrgel sem daleč od sebe na klop lep, volnat robec. Več ko trideset ljudi je prišlo tja sest in ga je brez dvombe videlo, ali se ga nihče ni dotaknil. Drugo pot sem položil na mizo šestico. Gosti so brž jeli popraševati, kdo jo je pustil. Dejal sem prednje nov peresni nožič, goldinarski bankovec, listnico. Priče ni bilo včasi nobene, ukrasti se je moglo, kolikor se je hotelo, in vendar ni vtaknil teh reči nihče v žep. Nekateri jih je odrinil na sredo mize, zvečine so poklicali natakarico in ji izročili najdeno stvar. Svojega imetka noben Podgorec ne skriva, svojih skrinj nihče ne zapira; kdor je lakomen tujega blaga, se ga more polastiti brez straha, da ga bo kdo zasačil, in vendar se skoraj nikoli ne čuje o kaki tatvini. Kadar se kaj takega primeri, se pokaže večidel, da je krivec kak tujec ali pa tak domačin, ki se je potepal po svetu in se izpridil. Govori se, da se Podgorci za vsako malo stvar tožijo. Gotovo je, da se radi pravdajo kakor vsi Slovenci. Ta napaka se na noben način ne sme in ne more braniti. Če pa se po­težejo pogostoma pri sodbi za svoje poštenje, kadar jih kdo zmerja in pita s pridevki ali jih lažnivo okrivljuje, jim pa nikakor ne bomo zamerili te občutljivosti, marveč jo mo­ramo še odobriti in na vso moč pohvaliti kot veselo znamenje njihovega ponosa in častiljubja. Ta lastnost dokazuje, da njihova narava še ni izgubila prirojene plemenitosti. Gorje si ga narodu in človeku, ki se da žaliti brez jeze in kazni! Podgorci radi molijo in hodijo v cerkev. Svojo pobožnost opravljajo resda navadno brez misli, ali ne grajajmo zato njih, ampak njihove cerkvene predstojnike, ki jih niso, zanemarivši svojo dolžnost, naučili z zbranim duhom moliti. Mnogi častijo izmed vseh svetnikov najbolj svetega Feliksa, ki se je rodil po besedah stare pripovedke v podgorski vasi, na Potavrhu. Kar se tiče duševnega izobraženja, pa se, žalibog, ne da tajiti, da stoje Podgorci na jako nizki stopinji, bržkone na najnižji med vsemi Dolenjci, gotovo zaradi tega, ker niso imeli šol in prilik, občiti z razsvetljenim in napredujočim svetom. Ostali so nevedni in surovi, da je groza. V njihove dobrave in tokave ni zablodil noben pojem o močeh in postavah neutrudne delavke in podiralke narave. Od tod izvira, da se je ohranilo pri njih toliko ''starih'' vraž in da se zalegajo še neprenehoma ''nove''. V coprnice verujejo vsi, stari in mladi. Nahajajo se ljudje, ki so jih videli s svojimi očmi padati iz oblaka ali pa letati na Klek. Nekdo mi je rekel, da potrdi s prisego, če je treba, da mu je čarovnica vrgla uzdo na usta in ga hotela zajahati, da se dvigne na njem v zrak. Neka starka govori, da se je bila zapisala sama v to krdelo in je frčala večkrat na Klek k hu­dičevi pojedini, dokler je ni neka posebna božja milost rešila iz peklenskih spon. Celo v šentjernejski, že bolj omikani župniji sem se nameril na sicer pametne može, ki so, kakor pravijo, opazovali pogubno delovanje teh hudičevih pomočnic. Našel sem več ko deset ljudi, ki po raznih znamenjih poznajo coprnice in so mi znali s prstom pokazati, katere so. Ko sem jih vprašal, kako se razločijo od drugih žensk, so rekli, da tega natanko ne morejo povedati; za to reč je treba bistrih oči in dolge skušnje. Že koža jim je drugačna, ne prav bleda, ne prav rumena; večidel je opisana z drobnimi pegami, ki se komaj vidijo. Po nagrbančenem čelu se vijo majhni krempeljci. Te pošasti navadno škilijo, ali ne vse in ne vselej; oči se jim bliskajo, kakor bi švigali iz vsakega po dve iskri naenkrat. Nos, večidel tenak in oster, se jim trese, pregiblje in nagiblje. Skrčena usta ne kažejo ne sledu člo­veške krvi. Kadar jih odpro, se jim razpotegnejo kakor žabi. Največ coprnic prebiva v Gabrju, Pod gradom in na Mokrem polju. Vsi Podgorci so prepričani, da znajo duhovni točo delati in odvračati. Ni tedaj čudo, da pripisujejo to nesrečo naj­rajši svojim župnikom, zlasti če jih sovražijo. Stopiška in brusniška duhovnija trpita po toči dostikrat veliko škodo. Ljudje trdijo, da zato, ker se župnika Vrščaj in Turk črtita in na vse kriplje nadlegujeta in preganjata. Ob nevihti se dvigneta v oblake in začneta butati eden v drugega, dokler se ne zruši slabejši na tla in zmagovalec duhovnijo svojega nasprotnika ne obspe s točo. Nad brhovskim gradom stanuje jako premožen in razumen mož, ki je govoril o tej veri nekako zabavljivo. Moj tovariš ga vpraša: »Vi tedaj ne verjamete, da imajo duhovni moč točo delati?« Podgorec veli: »Smejem se pač taki misli, ali nekaj mora biti le vendar res. Le pomislite! Kostanjeviški župnik se je bil odpeljal ne vem kam, menda v Škocijan k prijatelju. Jelo se je oblačiti in grmeti. Gospod pogleda skozi okno, pokliče hlapca in mu veli: ,Le hitro naprezi, vidim, da slabo kaže.' Na potu ga je neprenehoma opomi­njal, da naj vozi, kar morejo konji teči. Ko prideta v kostanjeviško duhovnijo, pa mu pravi: ,Zdaj pa ni treba več pri­ganjati, je že dobro.' Iz te resnične prigodbe sodim, da je župnik precej zavohal točo, ko je pogledal v oblak, in da bi bila gotovo potolkla kostanjeviško okolico, ko ne bi bil o pravem času še prihitel in jo odvrnil.« Kjer si snujejo ljudje iz tako jasnih in naravnih pripetljajev ''take'' misli, je moralo praznoverje pač prešiniti celo njihovo bitje in razum popolnoma zapresti in ukleniti. Priž­nica in šola se bosta trebali dolgo dolgo truditi, dokler ne razbijeta te strašne verige. Tudi drugih vraž vse mrgoli v Podgorju. Zmaje smatrajo za tako resnične živali kakor npr. krave, le da doslej še ne morejo planiti na dan, ker so ukleti in privezani v gorskih votlinah. Hudobni in sploh premeteni ljudje napravljajo in zdravijo bolezni, komur hočejo, če je tudi sto ur daleč; znajo zagovarjati kačji pik, vzdigovati zaklade, dajati in jemati živini mleko, prežinjati žito in privabiti zrnje s tujih njiv na svoje, prerokovati bodočnost, priklicati hudiča iz pekla, z eno besedo, vse napraviti, kar jim le na misel pride, to se ve, da »z božjim dovoljenjem«. Take čenče so sicer po Dolenjskem sploh posejane, ali se nahaja vendar povsod dvomljivcev, še med starci, ki se jim smejejo, in mladi rod jih meče z lahko vestjo v ropotarnico. Podgorci pa se jih trdno drže kakor pred tisoč leti in z ravno tistim in dostikrat še z bolj gorečim prepričanjem nego resnic in naukov krščanske vere. Lahkovernost jih je tako prevzela, da verjamejo vsako laž, tujo in ''svojo'', če se trdi kaj posebno čudnega in nenavadnega, medtem ko presojajo vsakdanje raz mere in prigodke ne samo jasno in bistroumno, ampak z veliko nezaupnostjo in z razžaljivo kritiko. Dva zgleda bosta posvedočila resnico teh besed. V Mirni peči poznam krčmo, ki se lahko zove prava nabiralnica in kovačnica novic in laži. Ko pride kak gost, skočijo precej gospodinja in nje hčere k njemu in ga izpra­šujejo, kaj je novega. Zaradi te zvedavosti so dobile priimek »novičarice«. Kdor kaj ve, jim pove; kdor je prazen, se jim zlaže, da le ustreže klepetuljam. Neko nedeljo sem sedel v tej hiši celo popoldne in poslušal marnje, katere so pravili pivci natakaricam. One so od veselja kar skakale in ploskale, kajti zvedele so toliko novic, da so jih pripovedovale lahko štirinajst dni naprej, seveda dobro zabeljene in izdatno po­množene. Prijatelj, ki je pil z mano, mi zašepeta: »Čakaj, zdaj se bom pa še jaz lagal, da se ne poreče, da sva prišla midva sem samo za svoj kratek čas.« Najprej je hotel društvo ustrašiti. Povedal je grozno prigodbo, da so nad Gorenjo Težko vodo tolovaji popotnika ubili in ga razsekali na dronbne kosce. Cele pol ure daleč so se nahajali udje in deli razmesarjenega trupla: tu glava, potem oko, noga, roka, uho, zopet roka in zopet uho in tako dalje. Ko so se poslušalci načudili in natrepetali, jim začne kvasiti drugo, bolj zabavno pripovedko. Luški krčmar (onkraj Gorjancev) da je zadel v veliki loteriji pol milijona. Mož se boji, da bi mu denarji prišli po pošti. Moglo bi se kaj zvedeti in razbojniki bi utegnili pošto ustaviti in okrasti, potem bi bila velika težava, preden bi se denar dobil. Krčmar je tedaj namenil, da pojde sam ponj. Nazaj grede se bo pre­oblekel po beraško in popotoval peš, da unese svojega pol milijončka brez nevarnosti domov. Da ne zbudi nobenega suma, bo spotoma po hišah prosil kakor drugi berači. Ta burka je napravila še večje strmenje od prejšnje. Družba je dalj časa čisto molčala, sčasoma so se začuli po­samezni klici: »Oh, čudo, pravo čudo! Ti presneta sreča ti, da te ne zna vsak ujeti! Bo pa krčmar zdaj visoko glavo nosil! Tak bedak in zdaj tak bogatin! Avša, zakaj ne pusti pipe in se ne preseli v Ljubljano, da bi začel zdaj uživati, saj se je ubijal s pijanci dosti dolgo« itd. Ko so se pivci že nekoliko bolj zavedeli in utolažili, pravi krčmarica: »Osel bo videl, da ga poznamo. Zdaj bom pre­drto dobro pazila na berače. Ni zlodja, da ne bi zasačila med njimi luškega Jožeta. Moral bo dati za vino, da bo teklo od vseh miz, ne le od ene. Mrha si je to izmislil iz skoposti, da ga ne bi ljudje drezali za dar. Stoj, tiček! Te bomo že oskubli. Kdor nosi toliko perja, mu ne škodi nič, če mu ga izpukamo nekaj za svojo blazinico.« Ko s prijateljem odideva, mu velim: »To pojde naprej kakor burja. Novičarice bodo še kaj dodale in tvoja povest bo romala še ta teden proti Ljubljani in Karlovcu. Ljudje se bodo več dni z njo zabavali, dokler je ne prerine kaka druga mastna novica.« To se je tudi res zgodilo, ali povsod so jo sprejeli z ve­liko nevernostjo. Da so tolovaji razsekali popotnika, se jim sicer ni zdelo nemogoče, odločno pa so zavrgli krčmarjevo popotovanje v beraški obleki. Dva meseca po tem babjem pogovoru sem šel na Gorenjo Težko vodo pokušat podgorski mošt. Ker ni bilo nič pivcev, sva se menila s priljudnim krč­marjem sama. On je prašal za novice mene, jaz pa njega. Mirnopeška pošta je kmalu prišla na vrsto, ali tako spremenjena in prav po predpustno našemljena, da bi bil skoraj od smeha počil. Krčmar se je čudil, kako se morem takim groznim in doslej neslišanim rečem krohotati. On sam je ostal resen in nekako slovesen do zadnje besede svojega pri­povedovanja. Kaj neki mi je pravil? Po dolgem in dolgočasnem zdihavanju, kako razuzdan je sedanji svet, mi je jel razlagati prigodbo krvavega umora neznanega popotnika. Vedel je vse natanko, kje so ga tolovaji napadli, koliko jih je bilo in kje so bržkone doma. Ubili so ga trinajst korakov od kamna, na katerem se bere napis, da stoji miljo od Novega mesta. Blizu tam raste grmovje, kamor je postavljal gospodar bližnjih njiv najemnikom kosilo. Kadar so prišli, sta jih že kruh in vino čakala; pojedši in popivši so začeli delati. Ko prikorakajo po tistem poboju tja, ne najdejo nič kosila, ampak, oj groze, slepo človeško glavo. Najemniki se pre­križajo in pobegnejo. Zdaj priteko drugi ljudje in vidijo isto. Še bolj pa se prestrašijo, ko jim glava spregovori: »Prosim vas, pokopljite me na Gorjancih zraven cerkve sv. Jedrti, sedem stopinj pred pragom.« Noben človek se ni drznil čre­pino prijeti in odnesti na goro. Neki Hrvat to zve, se ojunači, vzame glavo in jo pokoplje pri sv. Jedrti. Bog mu je ta trud obilno povrnil. V jami je našel poln lonec cekinov in zdaj živi srečno; ima vsega, kar poželi. Eno oko je zagledal na cesti voznik in ga brcnil vstran k drevesu. Tisti hip pa je vozniku noga ohromela in drevo se je posušilo. Drugo oko je našla krčmarica, kaj menite, kje? Zjutraj je hotela vzeti z okna posodo z žganjem, kar vidi, da je za­taknjena namesto s čepom s človeškim očesom; zavpije in pade vznak na tla. Od vseh strani dero ljudje skupaj in gledajo čudo. Neki berač, ki je bil na eno oko slep, se domisli in veli: »Oko v posodi miglja, torej živi. Morda ga je Bog poslal meni, da me ozdravi.« Brez strahu izdere oko iz stek­lenice in si ga zarine v glavo. Kmalu začne ukati in po­skakovati od prevelikega veselja, da mu novo oko služi. Videl je nanj še dosti bistreje nego na svoje, zazrl je vsak zaklad, ki je bil pod zemljo skrit in tako si je kmalu opo­mogel, da mu ni treba več beračiti. Neki popotnik je stopil na odsekan prst, katerega se je držal zlat prstan. Prstan je hotel sneti, prst pa zagnati proč. Ali kaj se zgodi? Prst se mu je tako trdno oklenil roke, da ga ni moči odtrgati. Ves skesan se je napotil na Brezje, da mu pomore mati božja. Srce umorjenega človeka pa je viselo na veji, moralo je biti bržkone prebodeno. Nanj prileti roj čebel, da ga ni mogel nihče zapaziti. Gospodar pride in pobere čebele s srcem vred v panj. Ta panj je kmalu potem prodal nekemu gospodu na Toplice. Mož ni vedel, kak božji blagoslov mu gre od hiše. Tisti gospod bo v dveh, treh letih s temi čebe­lami obogatel. Rojijo mu, veste, vsak dan, včasi po dvakrat, in vsak roj nosi toliko medu, da je čez teden panj poln. Kam so izginili drugi udje, in deli trupla, ne ve nihče za gotovo. Eni govore tako, drugi kako drugače. Iz vsega tega je povzel moj povestnik, da je moral biti umorjeni človek svetnik. Jaz sem mu rekel, kako za božjo voljo more verjeti te grozovitosti. Ker bi se bile pripetile blizu njegove vasi, naj mi pokaže dobre priče, ki so jih videle. Krčmar mi odvrne: »S tistimi, ki so videli glavo in oči, ravno nisem govoril, ali te čudeže mi je pripovedovalo toliko poštenih ljudi, da so se gotovo zgodili, pa recite in mislite o tem, kar hočete. Tomaž tudi ni verjel, pa je Kristus vendarle od mrtvih vstal, kakor se je pozneje sam prepričal.« Zdaj povem krčmarju, kdo in kje si je umor izmislil. On me debelo pogleda, zmaje z glavo in veli nejevoljen: »Pripeljite tistega človeka sem, pa mu porečem v obraz, da laže. Take reči se ne izmišljujejo. Poboji in čudeži so se že od nekdaj delali in povsod, kjer je Bog pripustl; jaz bi rad vedel, zakaj se ne bi mogli delati tudi dandanašnji in pri nas. Če ste vi brezverec, pa jaz nisem.« Nato sem vprašal moža, če je kaj slišal o neznanski sreči luškega Jožeta in če verjame tudi to burko? Krčmar se vname še bolj in pravi: »Vidim, da mi hočete utajiti tudi to, kar ne potrebuje nobene priče, o čemer sem se preveril sam na svoje oči in na svoja ušesa. Jože je res zadel v lote­riji, da bi jaz tako! Pricapljal je k meni v beraških capah in me prosil z milim glasom za dar božji. Jaz pa sem že prej vedel, kako komedijo bo igral. Pazil sem na vsakega berača, vse, kak je, kako hodi in govori in kako se obnaša. Dolgo nisem zasledil nič. Včeraj pred tremi tedni je Jože prikrevsal v mojo hišo. Bil je raztrgan kakor strah v prosu. Jaz ga pogledam in spoznam kakor bi trenil. Nadel se je bogme res tako, da živa duša ne bi bila mogla pomisliti: To je mili­jonarec Jože. Ali mene pa človek ne prevari zlahka. Stal je takole na pragu in godrnjal svojo molitev. Jaz pa pravim sam v sebi: Postava je Jožetova; život majhen in čokljat, ves Jožetov; glas je zvijačnik nekoliko spremenil, ali ga ne­katera beseda vendarle izdaja; natvezel si je rjavo brado, ali ni zakril popolnoma svojih črnih kocinic; kima z glavo prav kakor Jože, živio, to ni in ne more biti nihče drug kakor moj dobri znanec Jože! Jaz ga pokličem pit in velim: ,Zvrni ga no eno kupico na svojo srečo in najino zdravje. Na Luži mi boš vrnil.' Berač ga iztrese in potrka s kupico ob zobe. Takrat sem se spomnil, da ima Jože to navado. Zdaj se mu začnem smejati, mu voščim srečo in mu povem, da ga poznam. On pa je poskočil kakor pijan, zavrisnil, šinil skoz vrata na cesto in jo pobrisal proti Luži, kakor da mu gori za petami. No, kaj se vam zdi? Ali res mislite, da si bom dal iz glave izbiti, kar sem sam videl in sliša?« Ta dva slučaja dokazujeta, kako globoko pritiska k tlom v tem kotu Slovenije domišljija zdrav razum in skušnje življenja. Krčmar je imel (ni davno, kar je umrl) pri ljudeh obče spoštovanje zaradi svoje neomadeževane poštenosti in izredne modrosti. Z največjim veseljem sem ga poslušal, kadar mi je razkladal svoje misli o vinski in drugi domači trgovini, o vzrokih dolenjske revščine, o nesreči avstrijskega orožja in o mnogih drugih državnih, deželnih in občinskih raz­merah. Mož ni zinil ne ene brez zrelega premisleka. Ali kadar se je obrnil pomenek na čudovite reči in zgodbe, je bilo, kakor da ga je pamet popolnoma zapustila, da se mu je vsa trezna logika izneverila, kakor da bi bil postal drug človek. Če biva to na zelenem lesu, kaj šele na suhem! Glede podgorskih vraž moram še opomniti, da so ne­katere sploh razširjene po vseh vaseh in glavah, druge so se prijele le nekojih krajev in celo samo nekojih rodovin. Zdra­vilni moči gorjanskih zeli in škocijanskega homeopata verjame celo Podgorje, ali posamezne hiše rabijo še svoje po­sebne lokarije in zdravnike, za katere drugi ne marajo in jih deloma niti ne poznajo. Večkrat sem slišal, da privezujejo pastirji okoli Gabrja goveji živini na roge zoper vešče in naklepe hudobnih ljudi čarobne mešičke, v katere dev­ljejo razen več nedolžnih reči nekaj takega, da me je sram povedati, kaj. Na Gorenji Težki vodi in drugod pa se ljudstvo temu pripomočku zabavljivo smeje. Vsled tolike lahkovernosti so Podgorci razglašeni po celi okolici za velike bedake. Govori se o njih veliko smešnega. Kadar ugane kdo kako debelo budalost, se precej veli: Zdaj si pa izvalil podgorsko. O Mokropoljcih se pripoveduje, da se dolgo niso mogli domisliti, kako bi pregnali točo. Naj­modrejši med njimi pa lopne z nogo ob tla in zavpije: »Kaj stojimo tu in zijamo brez dela? Ali ne veste, kako se gre na sovražnika? Vsak naj vzame drog, pa hajd na pošast. V močni roki močen kol nikoli ne laže.« Mokropoljci so res zgrabili drogove in odgnali točo na Tolsti vrh. Zdaj pa jim spet rada pobija in zakaj? Zato ker se ne nahaja med njimi noben modrijan več, ki bi jim svetoval, da naj prepode ujmo z drogovi. Brez sveta pametnih glav Mokropoljci ničesar ne delajo. Brusničani so po splošni govorici jedli mačka. O tej pojedini se prepeva tudi pesem, v kateri se natanko popisuje, kateri ud in košček je katera hiša dobila. Podgorec je pri­peljal v Brusnice tujca in ga svaril, naj ne reče proti ni­komur »mav«, sicer bo tepen, ker bodo vaščani mislili, da jim očita mačji obed. Tujec veli: »Zdaj bom pa nalašč to izustil in stavim sod vina, da se mi ne bo nič žalega zgodilo.« Podgorec poda roko in sprejme stavo. V nedeljo se oba vstopita pred cerkvena vrata, ko so za­čeli ljudje vreti iz cerkve. Sredi velike množice vpraša po­potnik Brusničana: »Ali bi me res nabili, če rečem: mav?« Brusničan se zasmeja in pravi: »Res, res! Če mislite kaj takega blekniti, se hitro poberite od tod, drugače bo pok in joj. Reber ne odnesete celih.« Tujec se obveseli in veli tova­rišu: »Stavo sem dobil; dejal sem: mav, in ni se me živ duh dotaknil.« Podgorec je plačal, Brusničani pa trdijo še dan­ dandanašnji, da po krivem. Ta zabavljica spominja na gorenjske Moravčane, o ne­katerih drugih mislimo na Ribničane. Tako so Brusničani zagledali na lipi lepo grlico in se jeli dogovarjati, kako bi se je polastili. Po dolgem pretehtovanju se spomnijo, da je edini pripomoček, da se lipa poseka. Pade lipa, pade grlica in Brusničani jo bodo zasačili. Take in druge burke lete še na marsikatero podgorsko vas in rodovino. Za šalo se jih človek ne brani, ali strašno bi se zmotil, kdor bi jih sprejel za resnico. Koliko traparij se natveza Ribničanom! Pa ven­dar spadajo med najbolj obrtne, napredne, omikane, in raz­umne slovenske kmete. Podgorci se z njimi ne morejo sicer skušati in meriti, ali tudi oni se odlikujejo z nenavadno bistroumnostjo v vseh potrebah in vprašanjih dejanskega življenja. Sedel sem dostikrat med njimi in se čudil njih naravni domiselnosti, duhovitemu opazovanju, jedrnemu razsojanju in njihovim ostrim in slanim šalam in burkam, ki so se jim sipale iz ust nepretrgoma in hitro, da je kar druga drugo pobijala. Mora se jim priznati, da so krepke postave, zdra­vega duha in zdravega trupla. Ohranili so si v jeziku krasne zaklade narodnih besed in izrek. Čul sem pri njih n. pr. »država« v pomenu »gospodarstvo«. Brinjevka je dejala: »Pri Zajcu, kjer imam hčer omoženo, imajo silno veliko ''državo''.« Zaradi te čistosti narečja trdijo morda bližnji so­sedje, da so Podgorci na pol Hrvatje. V turških vojskah so se med nje gotovo doselili kaki hrvaški begunci; za prežeško okolico na spričuje Valvasor, da so ob njegovem času stanovali v njej Uskoki. Ti prihodniki so nekaj svojih besed brez dvombe podarili svoji novi domovini. Namesto »trak« ali tujke »žnora« govore n. pr. Podgorci »vrpca« kakor Hrvatje. Ali kaka izdatna primes hrvaške krvi in hrvaškega jezika se ne bo dala zlahka dokazati. Podgorci rabijo polglasnike in požirajo in popačujejo samoglasnike prav tako, kakor drugi dolenjski Slovenci, včasi še skoraj bolj. Prav pod Gorjanci stoji v globoki tolkavi vas Suhadol, Podgorci pa ji pra­vijo »Shodu«! Kjer se ljudstvo mnogo trudi, slabo hrani in dostikrat še lakoto trpi, ni videti dosti bele kože, nežnih črt in lepote v obrazu. Teh gospoščin v Podgorju ne išči! Tem več pa boš našel, kar je veliko več vredno, močnih in utrjenih životov, ki so kos vsakemu vremenu in bremenu, vsaki borbi in te­žavi. Podgorec slovi po pravici za najboljšega delavca na Dolenjskem. Česar se poloti, mora zmagati; prej ne odneha. Kadar se postavlja v Novem mestu kaka hiša ali drugo zidanje, se jemljejo težaki navadno iz bližnje okolice. Ti ljudje pa rajši pijejo nego pot prelivajo. Gledaje lenuhe, je zagodrnjal že marsikateri, zakaj se ne najamejo Podgorci, ki bi posel opravili na pol prej in desetkrat bolj od teh tožlji­vih pijančkov in pijančic. Podgorec dela goreče, togotno, strastno; njemu ne gibljejo le roke in noge, ampak tudi oči, lice, usta, truplo, in duša. Ali te marljivosti se je nadejati samo takrat, kadar se trudijo za svoj žep in dober dobiček, zastonj ne store nič. Premnogi životarijo doma leno in ne­marno, da je strah. Kdor jih vidi, si ne more lahko misliti, kolika čilost in pridnost jim prešine žile, če se trudijo za izdatno plačilo. Slabejših in bolj upornih tlačanov niso imeli dolenjski graščaki. Podgorci so rojeni demokrati, gospodi neukrotni in nepomirni sovražniki. Šestnajstega stoletja so se dvigali zoper grajski jarem v krvavih puntih. Med njimi ni nikoli zamrlo upanje in prerokovanje, da bo tlaka in desetina nehala. Pa­ zih so ostro na vsako znamenje, ki jim je to srečo obetalo. Že okoli 1830. leta so se med njimi narejale stave, da bo v kratkem grajska oblast padla in bo služil kmet edinemu cesarju, v čigar pomoč so vedno verjeli in zaupali. Leta 1842 je stavil Podgorec z nekim drugim kmetom za vse svoje pre­moženje, da se bo to zgodilo, preden preteče deset let, in je stavo, kakor bralci vedo, res dobil. Vkljub vsemu praznoverju se ne da tajiti, da je začelo tudi Podgorje napredovati. Za srečen pomen smatram že to, da se svojih vraž pred neznanim človekom sramujejo. Dasi verujejo n. pr. v coprnice, mu v obraz ne bodo tega trdili, da jih ne bi imel za stare balbe. To namreč prav dobro vedo, da ne deli cel svet njihovega nmenja. Za tako sramežljivostjo dohaja kaj pogostoma dvomba, ubijalka vsakega praznoverja. Napredek se sme tudi imenovati, da so jenjala božja pota na Gorjance, ki so dajala toliko prilike pohajkovanju, za­pravljanju in vlačuganju. Na potu skozi goste šume je marsikatero pijano dekle izgubilo svoj venec. V Šmihelu in Stopičah stoji že dalj časa šola, prav zdaj se zida Pod gradom, in v Brusnicah uči otroke za majhen priboljšek prost kmet. Velik del mladine zna brati, najbolj pridni tudi za silo pisati. Mnogi starejši ljudje so se sami naučili brati. Družba sv. Mohorja si dobiva čimdalje več udov in prijateljev svojih lepih knjig tudi v Podgorju. Sem ter tja se nahajajo še drugi samouki. Seznanil sem se s takim, ki se je navadil brez mojstra izdelovati ure in orglice. Za nekega drugega sem zvedel, da dela prav dobre pušike. Pred štiridesetimi leti, pravijo, da ni bilo razen graščin v celem Podgorju nobene ure. Možje, ki so mislili peljati v mesto drva naprodaj, so vstajali, kadar so s zbudili, in so odrinili, ne vede nikoli, koliko je ura. Nekateri se je dvignil že o polnoči in čakal pred mestom pozimi po celih pet ur do dne. Kak drug se je predramil komaj ob šestih in je izgubil z vožnjo celo dopoldne. Ure se ne nahajajo niti zdaj po vseh hišah, ali bolj premožni in bahati si jih sploh omiš­ljajo in cela vas gotovo ni nobena brez ure. Tudi oblači se sedanja mladina mnogo lepše, nego so se nosili starci in starke v svoji mladosti. To dohaja resda nekolilko od večje gizdavosti in potrate sedanje dobe proti nekdanji, ali ravno toliko, če ne več, pa tudi od večjih zaslužikov, katere spravlja marljivi delavec. Pridni Podgorec dobro dojde, kamor pride, posebno se ga vesele Hrvatje in Primorci. Že si išče dobra tretjina možakov kruha na Hrvaškem in Bavarskem z delom in kupčijo, in donašajo domov razen nekaterih razvad tudi lepe navade, razne znanosti in dostikrat precejšnje kupčke pošteno prisluženih bankovcev. Kadar se bodo, jele v teh krajih zidati tvornice, si bodo v Podgorju dobile izvrstnih delovnih sil, kolikor bodo hotele, in pomagano bo tem in onim. Doslej poznam en sam tak poskus, ki je pa spodletel. Pod Kukovo goro je stala - ni še dolgo - velika steklarnica, ali je pred več leti zopet pro­padla, ne vem prav, iz kakega vzroka. Nekaj malo se je začelo že tudi kmetovanje pomikati naprej. Izsrkanim njivam se daje več gnoja; več gospodarjev je sprevidelo potrebo močne živine in si kupilo lepe vole; v vinogradih se ne trga več na pol zeleno grozdje; za do­mačo rabo se izžema čimdalje bolj zdrava pijača, ki se zove v laškem in zdaj tudi v našem jeziku »vin pikolo«, to je malo vino; skrbi se za trdno in pripravnejše orodje; pohi­štvo se zavaruje zoper ogenj itd. To so male reči, ali jih pozdravlja z veseljem slovenski opazovalec kot začetek pamet­nejšega gospodarstva in boljše bodočnosti. Lep zgled dajejo kmetom nekateri gospodje. Svilorejo Smoletove gospe in umetno čebelarstvo Langerjevo sem že omenil. Ta graščak si je izbral za naslov plemenščine ime domačega kraja: vitez Podgorski, ki ga rabi tudi v nemškem jeziku: Ritter von Podgoro, kar je na vsak način hvale vredno, dasi moramo njegovo nemškutarijo v vseh drugih rečeh na vso moč grajati. Dragotin Rudež se je izučil za ekonoma na visoki šoli v Ogrskem Starem gradu in gospo­dari sam brez oskrbnika po znanstvenih pravilih, kolikor mu dovoljujejo okolnosti njegovega zemljišča. Svojih enajst ora­lov prej tako zanemarjenih vinogradov je zasadil z gostim in žlahtnim trsjem. Pri tem blagodušnem gospodu nahajajo bližnji Podgorci v vsaki sili in potrebi dober svet in dosti­krat tudi dejansko pomoč. Posestnik slatniški Mach, rojen Čeh, je začel v Avstriji prvi gojiti svilne črviče nove vrste, ki se zovejo jama-mai in Perné in se razlikujejo od domačih v tem, da obirajo hra­stovo listje in se rede v hosti. Ruprčvrška graščina je pri­delovala nekaj let izvrsten hmelj, ki se ji je dobro plačeval. Čujem, da je to opustila, ker so jo delavci predrago stali in tudi niso bili prav izurjeni za to opravilo. Vsekako pa je ta poskus dokazal, da dolenjska zemlja dobro ugaja hmelju. Kadar se naše okolnosti zboljšajo, smemo upati, da se ga bodo veliki gospodarji sploh poprijeli in dobivali od njega ravno tisto ogromno korist kakor Čehi, Nemci in drugi na­ rodi, ki ga sejejo. Struški graščak vitez Adolf Jelovšček, z nemškim pri­devkom von Fichtenau, slovi kot jako praktičen zemljedelec. Med najbolj modre in napredne ekonome štejejo tudi pod­grajskega župnika Volčiča. Človek pogreša samo eno reč. Ti in še nekateri drugi izobraženi možje razen Rudeža ne ob­čijo dosti s kmetom in se ne brigajo, da bi ga učili in vodili s prijateljsko besedo. To je glavni vzrok, da njihovega zgleda ne vidi in ne posnema. Podgorskih imenitnosti ni veliko, ali nekatere so jako zanimive. Vedno ljub bo domorodcu ostal prežeški grad kot nekdanje prebivališče Prešernovega prijatelja Andreja Smo­leta. Blizu njega izvira studenec, za katerega mi je pravil sedanji posestnik Evgen Jelovšček, vitez Fichtenauski, da bruha iz zemlje včasi na enem, včasi na drugem mestu. Ob tej priliki naj omenim še graščino pletersko, ki stoji dobro uro od Prežeka nedaleč od Šentjerneja. V njej je živel dolgo časa mož, ki spada med največje avstrijske izobretnike, Čeh Resel, rojen Hrudimec. Iznašel je razen drugih strojev par­nega polža (Dampfschraube) in si pridobil s tem sijajno zaslugo za brodarstvo, katere pa vlada ni prav priznala niti nagradila. Neumnost in nehvaležnost sveta mu je grenila celo življenje. Dunajčani so mu postavili krasen spominek. Mojster je vrezal v napis: Natione Bohemus. To je pa fa­natične Nemce tako razkačilo, da so dali te besede izbrisati! Prelepo se dviguje nad šentjernejskim poljem in obliž­jem Gracarjev turen, lastnina Rudeževa. Iz tega gradu se vidi okoli štirideset cerkva, ki lepšajo okolico po vseh hribih in ravnicah. Bližnje Brhovo je kupil bogatin Kozler. H gra­dičku je dal napeljati bistri potok Kamnišček. Vodotoču se je začudil že marsikateri, kajti kraj leži tako, da se vidi, kakor da teče voda navkreber. Za pravo središče in stolico vsega Podgorja se mora sma­trati vas Gabrje pod Gorjanci. Kdor želi videti velikansko gomilo koč, kolib, podrtin, razvlak, nereda in siromaštva, naj pride sem, ali s sitim želodcem, kajti tukajšnji krčmarji bi ga ne imeli s čim pogostiti. Še manj je vredno govoriti o drugih vaseh. Tembolj pa mikajo vsakega popotnika raz­valine mehovskega gradu, čepeče na visokem, kopičastem holmu, ki moli, od vseh strani od ostalega hribovja ločen, visoko v sinji zrak ravno pod Gorjanci, kakor da jim je postavljen nalašč za stražo. To častno službo pa je tudi zvesto izpolnjeval v stoletnem viharju turškega naskakovanja. Precej ko je prinesel glasnik sporočilo, da je prigrmel v Belo krajino sovražnik krščanskih narodov, je na Mehovem za­plamenela visoka grmada, in to znamenje je šlo bliskoma po celi Sloveniji od hriba do hriba, od tabora do tabora, in klicalo z ognjenim jezikom brate na brzo pomoč in ma­ščevanje. Grad si je ohranil neumrlo slavo, da mu Turčin nikdar ni predrl zidov in razsajal po njegovih dvoranah, ali si jo je oskrunil peklensko grdo z nečloveškim postopanjem s slo­vensikim ljudstvom, z ubogimi podgorskimi kmeti. Tudi drugi graščaki so tlačili in trpinčili brez milosti svoje podložnike, ali mehovski gospod Mindorf je delal z njimi huje nego z nemo živino; letopisec mu pravi po pravici »der ärgste Bauernschinder«. Kmetje so dolgo trpeli, pričakovali in prosili olajšanja, dokler se niso prepričali, da grajsko srce milosti ne pozna. Celo Podgorje skoči na noge in obleže leta 1515 brlog Mindorfov. Vsi graščaki iz bližnje in daljne okolice so pribežali tja, kajti mislili so, da na strmem hribu stoječe trdnjave ne more nobena človeška moč ustrahovati. To je puntarje brez dvombe veselilo, ker so dobili priliko zasačiti naenkrat celo krdelo svojih brezdušnih zatiralcev. Niso se zbali ne kupov kamenja, s katerim jih bo osipala grajska drhal, niti visokih stolpov in debelilh sten, s katerih bo nanje letelo razbeljeno olje, žveplo, smola in stovrstno orožje. Hrabro in složno so se spustili v breg brez druge brambe razen trste, ki so jo upali od Boga, svojih hitrih nog, svoje pogumnosti in srditosti. Ko sem korakal na to goro prvikrat, sem v duhu videl trume naših mož, vihrajočih proti vrhu, in plamen v nji­hovem očesu in pene pravičnega bésa na njihovih ustih, slišal sem bojni krik od zdolaj in zgoraj in sem želel od srca srečen uspeh svojim rojakom. Prikazal se mi je njihov po­veljnik, doneči glas se mu je razlegal daleč okoli po goliča­vah in dobravah, razumel sem lahko vsako besedo, ki mu je prišla iz junaških prsi in živo razžarjenega srca: »Naprej za mano, slovenska kri! Na tolovaje, ki so nam ugrabili naj­lepše dele naše zemlje in nas pustili na bornem ostanku le zato, da jim služimo s tlako, desetino, z davščinami brez konca in kraja, da pasemo njihovo pijano grlo, njihov požrešni želodec, da se potimo za nje noč in dan, v praznik in delavnik, medtem ko brusijo meče in sulice, da z njimi nas, ni krive ni dolžne, mesarijo in nabadajo. Naprej, za mano gor na naše krvave sodnike, ki so nam delali brezbožno pravdo, ki so uklepali naša trupla, ki so nas metali v kužne ječe, nas vlačili na morišče, nas ubijali z gladom in žejo, z mukami in strahotami, z železom in ognjem! Naprej za mano na pohotne, poživinjene pošasti, ki so skrunile naše device, naše neveste, naše žene, našo in božjo čast in po­štenje! Naprej za mano na tuje rablje, ki so nas vrgli, svobodne Slovence, pod jarem strašne, neprejenljive, sra­motne sužnosti, ki so pahnili nas, po božji podobi ustvarjena bitja, v gnoj in blato med vole, da jim z njimi vred rabo­tamo, dokler ne crknemo! Naprej za mano! Ne ozirajte se po tovariših, ki padajo in umirajo. Niso nam izgubljeni, kajti njihove duše gredo k Bogu in ga prosijo, da pomore nam in naši pravici! Naprej za mano! Še petnajst, deset korakov ... Vihtite sekire, da razbijemo vrata, naslanjajte vsakod lestvice, da preplezamo obzidje! Zdaj pomozi Bože! Usmili se sirot, ki so v tvoje ime pričele boj in ga bodo v tvoje ime končale.« Spremljal sem hrabre brate od tal hriba do vrha, motril trepetaje njihovo borbo, gledal obupovaje njihove izgube, pozdravljal vriskaje njihovo zmago, dobljenje mehovskega grada. Ko so pa jeli vzburjeni in zdivjani vršiti sodbo z ujetimi sovražniki, sem se obrnil v stran in pobegnil, da ne vidim nečloveškega maščevanja. Šestnajst plemenitašev so puntarji umorili, Mehovo pa porušili, da ni ostal kamen na kamnu. Grad se je pozneje zopet sezidal in vdrugič podrl. Mislim, da nobenega lastnika ni več dosti mikalo stanovati sredi tako groznih spominov in podgorskih demokratov. Me­hovo je zdaj popolnoma razvaljeno in razdrobljeno, razen stolpa, katerega kipeči, daleč vidni ostanki oznanjujejo, kako minljivo je vsako delo človeške roke. V Podgorju smo se dosti dolgo mudili, primimo palico in hitimo naprej! Lahko je reči: hitimo! Ali težko je to storiti. Prišli smo, do samih Gorjancev; cesta se spenja kvi­šku, da komaj dihamo; začenja se grozovit klanec, ki se vleče pol milje; za srečo ima na mesta ravne presledke, da spehana noga lahko nekoliko odpočine. Zadnja hiša takraj gore stoji v neznanski samoti že na klancu, pravi se ji pri Zajcu. Polja, hoste in travnikov spada k njej za majhno gra­ščino. Vrednost te posesti bi človek cenil na kakih dvajset tisoč goldinarjev. Zajčeva tašča Brinjevka pa mi je rekla, da ne da zanjo nihče ne šest tisoč. Ona sama je kupila blizu svoje hiše, v bolj priličnem kraju, tri orale seveda slabe hoste za manj ko sto goldinarjev. Tako slabo se tod ceni zemlja. O Zajcu moram še to opomniti, da se drži nemčurske stranke, kakor pristopajo k njej le preradi vsi naši kmečki bogatini. Ta stranka se baha, da ima na Slovenskem zase inteligenco in kapital. Glede one se laže, kapital pa žalibog služi res večidel še njej. Streljaj od Zajčeve hiše nam je lesti v najhujši del klanca; cesta gre kakor v nebesa; po marsikateri strehi bi se hodilo laglje. Dala bi se bila utreti brez težave in velikih stroškov prav položno in prilično. Inženirji si niso postavili z njo nobenega spomenika slave. Cestnik nas tolaži: »Zdaj ni tolike nevarnosti. Izmed deset voz se ne pohabi ne eden. Prejšnje čase je zdrkljalo v prepad kol, konj in vina, da je groza pomisliti; naredilo se je škode, da je ne poplačaš z mnogimi tisočaki. Pot se je jel bolje nasipati, se je polegel in udelal, napravila se je ograja, vozove, tekoče navzdol, je treba čvrsto zavreti, zraven paziti na konje, in voznikom, ki so trezni, se ne bo pripetilo nič kvara. Hudič nagaja zdaj samo pijancem, takim ljudem pa se ne da pomoči ne tako ne tako.« To trjenje nas ne more dosti zadovoljiti, kajti vroč znoj nas obliva, naj stopamo počasno, kolikor hočemo. Vsi za­sopljeni pridemo do zidane kolibice, kateri pravijo »vahta«. Namesto nekdanjih stražnikov, ki so prežali na tihotapce, stanuje v njej cestnik, ki pa ni menda nikoli doma; vsaj jaz nisem videl koče nikoli še odprte, dasi sem popotoval tod gotovo petdesetkrat. Klanec se nadaljuje še četrt ure; potem stojimo na ploščnati višavi, po kateri se je ob poletni soparici kaj prijetno sprehajati. Na desni in levi se vzdigujejo strmi in precej visoki, zeleni, z žvrgolenjem drobnih ptičic oživ­ljeni hribi; v soteski pa vlada čaroben mir in hlad tudi ob največji vročini, kajti jo prepihujejo blage sapice, ki doha­jajo zaporedoma z Dolenjskega in iz Bele krajine. Ob dežju se razteka voda s ceste tu na to, tam na drugo stran gore, tu v našo Slovenijo, tam v bratovsko Hrvatijo. Stari mejaš med tema narodoma so namreč Gorjanci; šele novejši vek je razširil kranjsko mejo in slovensko narodnost preko njih do deroče Kolpe. Kadar gre človek na kak hrib, se rad ozira po bližnji in daljni okolici. Od Novega mesta do vrha ceste smo šli tri ure navzgor. Kak pogled se je našim očem odpiral? Pohvaliti se z njim ravno ne moremo. Novo mesto se je pogrezovalo bolj in bolj v globok kotel, nazadnje ne vidimo drugega ko Kapiteljski griček, na njem cerkev, zvonik in kupček hiš. Nad Gotno vasjo so nas prvikrat očarali v sinji daljavi kam­niški Grintovci in se nam prikazujejo sem ter tja do vrha. To je domalega vse. Pokrajino napolnjujejo, dokler seže oko, dolenjski in štajerski hribi, med katerimi tiče zakrite naše brezštevilne vasi, seka in posamezne koče slovenskih kmetov. Večjih ljudskih prebivališč ni zazreti skoraj nikjer. Vendar se ne more reči, da je pogled popolnoma prazen. Po gričih in gorah se povsod blešče prazne cerkvice in med njimi sem pa tam velikanski, starodavni gradovi. Cerkve in gradovi! Dve kratki ali neizmerno pomenljivi besedi! Oznanjujeta nam zastopnike dveh prerazličnih živ­ljev, dveh sistem, dveh narodnosti. Gradove so sezidali nemški plemenitniki in njihovi nasledniki, da vkujejo v ja­rem sužnosti našega kmeta, posestnika te zemlje, prej svobodnega gospodarja naše Slovenije. Cerkve je povzdignila blaga vera Kristova, ki ni prinesel na svet hlapčevanja, ampak enakost, pobratimstvo, ljubezen vsem narodom in ljudem. Naša duhovščina je zanemarjala svoj sveti poklic veliko vekov. Tudi ona je služila tuji oblasti, je pomagala zatirati narod gmotno in duševno, je silila kmeta na tlako in desetino, je razglašala upornost zoper robstvo za brez­božen punt, za smrtni greh. Časi so se hvala bogu spreme­nili. Preteklo je sto let in več, da se je cerkev spomnila svoje vzvišene naloge, delati za svoj nesrečni narod, buditi ga iz mrtvila, iz tisočletnega groba, vdihniti mu zopet staro za­vest in novo bodrost za novo življenje. Kako dolga in krasna veriga veže Japlja in Vodnika z našim Trstenjakom in Raičem! Duhovščina je sestavljala veliko desetkov let jedro narodne vojske v ljuti borbi zoper zatirajočo nas tujščino. Graščine so morale kmeta sicer iz­pustiti iz krutih nohtov, ali duhu in glasu devetnajstega stoletja so se skoraj popolnoma oglušile. Izmed dvajset je komaj ena odprla vrata osvoboditeljnim idejam naše dobe. Njihova končna usoda je s tem odločena. Cerkve in gradovi odpirajo nam tedaj knjigo naše novejše zgodovine, ki sili domoljub­nega popotnika več misliti nego pogled najsvetlejših mest, najbogatejših dežela. Od »vahte« do temena Gorjancev je treba korakati še tri ure. Od daleč bi človek sodil, da kipi v zrak strma stena. Prišedši na vrh, vidi, da je gora jako raznesena; prikazuje se mu obraz prostorne raznolike pokrajine, v kateri se vrste mogočni bukovi gozdi s sočnimi spašniki in senožetmi, moleče, skoraj navpične rebri s travnimi ravnicami in lazi, hribi, griči in pomoli z vlažnimi jarki in strahotnimi pre­padi. Staro ime Kuka ali Kukova gora se je že skoraj po­zabilo; spominjajo ga še edini berači, ki molijo na božjih portih za prebivalce pod »Kukovo goro«, da jih ne bi zatopilo mitično jezero, ki se nahaja v njih. Gorjanci spadajo med največje višave na Dolenjskem, v marsikaterem oziru pa med najbolj zanimive in najmanj znane v celi Sloveniji. Na njih štrle razvaline treh cerkva, katere so sezidali naši spredniki bržkone ob času turških vojska, da jim služijo za varno opravljanje božje službe in morda tudi v zavetje zoper napade azijskih krvolokov. Tisti sv. Jedrti in sv. Elije stojita skoraj tikoma ena pri drugi. Človek se veseli prav iz srca njunih podrtin, kajti spričujejo mu krščansko slogo, v kateri so molili svojega Boga udje različnih plemen in razredo v naše vere. Pri sv. Jedrti se je brala latinska maša za Slovence, pri sv. Eliji slavjanska liturgija za staroverne brate Hrvate. Cerkev sv. Miklavža je stala debelo uro naprej, in sicer na zapadni, kranjski strani gore. Za božja pota se je izmed vseh treh rabila najdalje, dokler ni dal pred kakimi leti šent­jernejski župnik Rak tudi njo zapreti, da odvrne razne ne­varnosti in napake, ki so bile z njimi v zavezi. Gosposki potniki hodijo na Gorjance največ zaradi veli­častnega razgleda, ki se mora po njihovi domišljiji tod razprostirati. Prišedši domov pripovedujejo nejevoljni, da so se prevarili. In res je taka. Od sv. Jedrti dalje ti ljudje po navadi ne gredo. Od nje se ne vidi drugega ko Karlovec in nekoliko bornih vasi, vse drugo zajemlje in zakriva hrvaško gorje in hribovje. Kdor se potrudi do sv. Miklavža, se ravno ne sme dosti tožiti. Pod sabo ima šentjernejsko polje, dolino srednje in dolnje Krke, sto raznovrstnih lepotij in čarobij in proti severu in zapadu se mu ovija božanski venec gorenjskih snežnikov in velikanov. Ali te in druge dobrote uživa lahko na mnogo nižjih krajih, kjer se dobi za želodec zme­rom kak tečen založek. Z Rake ali nad Tolstim vrhom (blizu Rudeževe graščine) se vidi rajska dolina Krke še bolj razločno in torej lepše nego z Gorjancev. Pri Tolstem vrhu stopa pred oči tudi naš sivi očak Triglav; še bolj pa razodeva in razkazuje svojo mogočnost in krasoto pri podgorskem Dovžu. Zaradi pogleda ni torej potrebno in vredno pehati in potiti se celih šest ur, ker se doseže isti namen v dveh ali treh. Turistom nagaja rada tudi dolenjska kraljica megla, da prihajajo, ne da bi kaj opazili, večidel prazni domov, zakli­njaje se, da nikoli več ne pojdejo. Veliko več dobička, zabave in poduka obeta in daje gora lovcem, gospodarjem, naravoslovcem, geologom, geografom in etnografom. Ptičev vsake vrste, grabljivih in krotkih, koristnih in škodljivih vse mrgoli. Če imaš s sabo psa, bo kmalu zasledil urnega zajčka. Lisic se polega še preveč, pe­rutnino bližnjih graščin in vasi davijo tako neusmiljeno marljivo, da je marsikatera gospodinja vse veselje do nje izgubila. Po višavah dirja tenkonogih srn toliko, da se šteje za slabega lovca, kdor ni še nobene podrl. Po jarkih in go­ščavah se plazijo potuhnjeni volkovi, včasi kar čredoma, in delajo silen strah pastirjem in njihovi živini. Že nekateri prasec jim je zlezel v nenasitni goltanec namesto na mizo. Ob hudi zimi se priklatijo celo v nižave. Straža, ki je bila postavljena nad »vahto« ob času kužne bolezni, da brani živini na Kranjsko, je dostikrat videla volkove, enkrat se jih je sprehajalo po veliki cesti šest skupaj, da se prestrašeni vojak ni drznil streljati. Ko sem popotoval 1870. leta po ve­likem snegu v Belo krajino, sem jih slišal tuliti z ene in druge strani pota. Za prvaka gorjanskih lovcev slovi Lenarčič, po domačem pridevku Lakonšek, ki je doma Pod gradom. Če bi ga poznal ruski pisatelj Turgenjev, bi si ga gotovo izbral za predmet kake mikavne pripovedke. Mož je prišel že jako v leta, nosi jih na plečih kakih šestdeset, ali starost ga ni še čisto nič ne oslabila ne pripognila. Vidi se, da mu hribovski zrak tekne. Suh je kakor komar, dasi dostikrat jé in pije. Lahki život ne prizadeva nogam veliko truda. Nosijo ga čez strmine in pečine tako hitro, da ti komaj za gričem zgine, pa že stoji na oddaljenem vrhu drugega griča. Z matema­tično gotovostjo zna uganiti, od kod bo zajec pritekel in kam je odtekel. Vsem zverem ve za brloge, skrivališča, steze in čakališča. Prirojene so mu vse lastnosti najodličnejšega sled­nega psa. Prišedši na kako kopico, se ozre dva, tri pote in zdajci jo ubriše kakor blisk proti tisti strani, kjer sta mu bistro oko in nos ovohala zaželeni plen. Volkovi beže od njega že od daleč, kajti skušnja nesrečnih bratov jih je na­učila, da se z njim ni dobro srečati, nikar šaliti. Od veselja in ponosa se mu sveti mršavi obraz, ko nam razklada, kje in kako je osmodil tega pa tega kosmatina. Njegova smrtonosna puška je izpihnila življenje že enajstim volkovom. Zanj ni največja žalost, da mu umrje ljub sorod­nik, ampak to, če se mu izmakne ostreljena zver. Star, veli­kanski volk ga je dolgo hodil dražit. Lakonšek je dejal: »Ti boš moj, če se pes obesi.« Skušena mrcina se ni dala niti zasačiti niti zmotiti. Vsak drug bi bil obupal, ne pa Lakonšek. On je lazil in plazil, prežal in prežal, dokler ni videl, da je prilika sprožiti. Tresk! Oj zadosti! Ranjeni volk zarjove in se zvali. Lakonšek stopa modro in počasno proti njemu, mrmraje: »Saj sem vedel, da boš moj, če se pes obesi.« Naenkrat, tri tisoč hudičev, skoči zver zopet pokonci, se strese in šine v goščo. Z izpraznjeno enocevko je ni mo­goče poškropiti od zadaj. Preden je vdrugič napolnjena, ni o volku več ne sledu ne tiru, izginil je za zdaj in za vselej. Ta zguba moža tako prevzame, da se zruši na kamen in začne na ves glas jokati kakor otrok, kateremu se ugrabi priljubljena igrača, in še zdaj, več let po tej prigodbi, mu stopijo solze v oči, kadar jo pripoveduje. Langer, čigar lovska oblast obsega tudi prostoren kos Gorjancev, je vzel Lakonška za služabnika. Širokovestni Nimrod pa je služil bolje sebi nego graščaku, najslastnejše pečenke je deval na stran za svoj želodček. Langer je jako potrpljiv gospod, ali kadar mu prekipi čez mero, se pa vname, da treba teči. Pognal je Lakonška in skoraj prisegel, da ga ne bo nikoli več pogledal, še manj pa mu kaj zaupal. Enkrat je prišlo v grad več uglednih gostov, katerim bi bil rad postregel z divjačino. Lovci so obšli hribe in doline, ali niso mogli dobiti ne žabjega kleka, nikar kaj boljšega. Langer se je spomnil porednega Lakonška, ga poklical in vprašal, če bi mu mogel kaj zaslediti. Starec se je namuzal, ko je videl, da gospoda brez njega ne izhajajo, in obljubil divjačino. Sam bog si vedi, kod je štrkal, ali ostal je mož beseda, prinesel je kmalu dva velika zajca. Od takrat se mu je gospodova milost zopet nekoliko povrnila, da si ga v službo ne prosi več. To sem že omenil, da so se veliki gozdi na spodnjih Gorjancih posekali. Zdaj raste tu navadna hosta, po mnogih krajih pa le trnje in grmovje in nekateri stoje do malega goli. Gospoda in kmetje trdijo soglasno, da sta se od takrat zrak in vreme v Podgorju in tudi po dolini Krke spremenila. Nastopila je čudna nestanovitnost, da se človek ne more nikoli zanesti. Letino uničujejo zdaj suše, zdaj plohe, toča in vsakovrstne ujme. Oblaki, dohajajoči s Štajerskega, so prejšnji čas ostajali na gori in natapljali deželo s pohlevnim dežjem, skoraj tako in toliko, kakor so si ljudje sami želeli. Zdaj ko jih ne ustavljajo šume, se pode naprej in nosijo namesto blagoslova nesrečo. Više gori proti temenu diči goro še zmerom veličastna bukovina, ki pa deloma nima velike cene, ker je skoraj ne­mogoče spraviti drva pod hrib z vozom, drče pa se ne dajo narediti povsod, da bi se prožila. Neki Dunajčan, ki je mislil s tem lesom obogateti, je izgubil dvajset tisoč goldinarjev. Na tisoče sežnjev njegovih drv zdaj trohni in gnije brez koristi. Trud in stroški so se pokazali tako ogromni, da je rajši žrtoval ta denar, sežnje pustil in se pobral s praznim žepom nazaj na Dunaj. Posestnik belokranjske tvornice v Gradcu, vitez Friedau, je naredil do svoje šume cesto, po kateri se mu dovaža brez nevarnosti potrebno kurivo. Čeravno se Gorjanci ne morejo več ponositi z nekdanjim bogastvom, se itak ne sme misliti, kakor da ljudje ne bi pre­jemali od njih veliko dobrega. Paliva in staviva jim dajejo več, nego ga potrebujejo. Tudi se ne sme prezreti paša, ki jo dobiva živina; sosebno v bukovju se prasci kaj veselo krmijo in debele. Vse to velja le za kranjsko stran gore, hrvaška ima vse drug značaj, o katerem tu ne bom govoril. Botaniki so naše Gorjance še malo preiskali in premo­trili; njih čakajo brez dvombe največji zakladi, katere bodo ogrenili brez velikega truda in brez nevarnosti. Šetaje se po njih, sem vsako pot obžaloval svojo nemarnost, da me ta lepa znanost v mladosti ni veselila in se nisem naučil toliko, da bi mogel zasledovati in nabirati zeli v duševni prid ali sebi ali komu drugemu. Kamorkoli sem pogledal, ležala je pred mano terra incognita. Med sto rastlinami sem poznal komaj petim ime, vseh lastnosti pa nobeni! Pridnejši od mene so mi pravili navdušeno o zalih orhidejah, ki rasto na Gorjancih. Jaz vem samo to, da sem opazil sem ter tja cvet­lice, kakršnih, če se prav spominjam, nisem prej nikjer in nikoli videl. Mene ni mikalo drugo kakorr živa barva in duh cvetja, ki sta se mi dozdevala v tej višavi dosti bolj nežna, sveža in blagodejna nego v dolinah nekoliko tisoč korakov niže. Tudi kmečki ljudje se niso mogli načuditi in naveseliti lepoti gorjanskih rožic. Neki hlapec, ki je nosil na hrib za gospodo hrano, mi je zatrdil, da kaj krasnejšega še ni videl, kar je na svetu; še grajski vrti niso senca proti dišečim, vse barve spreminjajočim gorjanskim tratam. »Drugod rasto lepe rože, tu ena, tam ena, gori pa sem zagledal nekoliko stopinj naprej od ''Krvavega kamna'' naenkrat celo ploho cvetlic eno tik druge, eno lepšo od druge. Ko bi bil kdo postavil na sredo križ ali kako drugo podobo in prižgal dve sveči, bi bil mislil, da stojim pred oltarjem božjim, ki so ga naredili nebeški angeli.« Moje oko ni moglo opaziti te čarobije, ker nisem prišel tja nikoli spomladi ali poleti, videlo pa je neko drugo čudo, ki se dogaja vsakih sto let komaj enkrat. Bralci vem, da se spominjajo blage zime leta 1872–73. Do februarja nismo imeli ne snega ne mraza. Ta čas se je zdel meni in prijatelju Dragotinu Rudežu kaj pripraven za pot. V društvu še nekih drugih znancev sva odrinila na Gorjance. V treh urah smo dospeli do Krvavega kamna. ''Blizu njega je cvetelo leščevje.'' Čez druge tri ure polahke hoje smo sedli pri sv. Jedrti h kosilu. ''Okoli nas so cvetele marjetice, kurji sled in še druge rože.'' To je bilo enajstega januarja, na vrhu Gorjancev! Tako zgodnje flore in v toliki visočini ne pomni noben starec, morda niti starka Kuka gora. Znanstveni popotnik, gledajoč z Gorjancev proti Krki, se rad zamika v tiste starodavne čase, ko se ni snovala na­rodom še nobena zgodovina, ko se prvi človek morda še rodil ni. Kakor mnoge druge dežele zalivalo je tudi Ogrsko in polovico Hrvaške prostrano morje, ki se zove terciarno. Zaliv se mu je zarinil v Slovenijo; sedanje krško in šentjernejsko polje je ležalo globoko pod vodo. Školjke in drugi morski sledovi in spomeniki se nahajajo tod povsod ne samo po ravninah in nižinah, ampak še precej visoko po celem Podgorju in prigorju Kukove gore. Tukajšnji izobraženci ne preiskujejo ničesar, ne bero ničesar in tedaj ne poznajo temeljito niti zemlje, po kateri hodijo. Za terciarno morje so zvedeli šele od g. Dragotina Dežmana, ki je večkrat iz znan­stvenih namenov tod popotoval in o Gorjancih tudi pisal. Ta novica se jih je slabo prijela. Nekateri so ga debelo gle­dali in ga še razumeli niso, drugi so trdili, da čenča in laže, tretji so ga za hrbtom obrekovali in govorili, da se je prišel sem s svojo učenostjo bahat, oni pa da lahko in sladko jedo, pijo in spe brez njegovega ''tercijalskega'' morja! Ali kaj grajam druge, ki sam ne razumem dosti teh pre­važnih reči, niti se ne brigam zanje, kakor zaslužijo. Zanima me skoraj edino le ljudski značaj. Bralce prosim, naj sprejmo to za nekak izgovor, če morejo. Naše Podgorce sem jim ob kratkem popisal. Zdaj bi tre­balo, da jim pokažem tudi hrvaške gorce in podgorce onstran hriba, ki se zovejo v knjigah Uskoki. O njih bi se dalo govoriti še veliko več mikavnega in novega. Poznajo jih slabo še njihovi rojaki. Ali jaz sem namenil, povedati kaj malega samo o Dolenjcih; Hrvatje mi stoje v drugi vrsti. Dve, tri črte morajo o njih zadostovati. Uskoki so se preselili pod Gorjance v turških vojskah. Njihova stara domovina je bila Bosna, vera pa pravoslavna, tista, ki ne priznava rimskega papeža za poglavarja. Za čudo čvrsto so si ohranili svoje šege, svoje, pesmi in pripovedke in svoj prelepi hrvaško-srbski jezik. Uskoki govore popol­noma tako, kakor Hrvatje in Srbi pišejo. Pravzaprav pa le najboljši pisatelji znajo pogoditi neizmerno čistost in narodnost njihovega narečja. Vera se jim je v toliko spremenila, da so sprejeli papežev primat, da so se tedaj z rimokatoško cerkvijo zedinili. Ali v vseh drugih rečeh je ostal obred sta­rinski. Božja služba se izvršuje v slavjanskem jeziku; nji­hovi duhovniki žive v zakonu; v dnevih zaostajajo po starem koledarju dvanajst dni za nami; ko praznujemo mi tri kralje, oni božiču jejo itd. Pod škofa ne spadajo niti pod ljubljanskega niti pod zagrebškega kakor drugi rimokatoličani te okolice, ampak pod križevskega, ki stanuje od njih tako daleč in jih pohaja tako poredkoma, da ga mnogi ne poznajo niti po imenu. Narodnih navad, popevk, misli bi človek lahko nabral med Uskoki cele foliante. Starine pa se drže, žalibog, tudi v slabih rečeh. Ne napredujejo v nobeni reči skoraj čisto nič: poljedelstvo, obrtnost, omika, vede in umetnije stoje do malega na isti stopnji kakor pred sto leti. Duhovniki so sami borno izobraženi (izvzemši dva, tri, ki so se izučili po duhu in potrebi sedanjega časa), narod se od njihove teme ne more razsvetliti. Kaj pa šole – morda so opravljale svojo dolžnost vsaj one? Čuda se dandanašnji več ne dogajajo. Učilnic ali ni bilo ali pa se je mlatila v njih brezumna nemščina. Treba je vedeti, da so bili Uskoki do najnovejše dobe vpisani med graničarje. V tem stanju so imeli samo tri svo­bode in pravice: obdelovati s potom in trudom svojo ne­bogato zemljo, nositi puško, naj bo vojska ali mir, ima pa – učiti se nemški jezik kot jezik, ki zapoveduje v vojaški službi. Krajina je zdaj prenehala. Poleg osvobojenja Srbije in bolgarskega eksarhata je to največji napredek, ki ga je storila Jugoslavija v tečaju devetnajstega stoletja. Nehala je ravno še o pravem času, ko ni še mogla spriditi in ostrupiti naroda niti vojaška lenoba in razuzdanost niti bahatost in silovitost tujega življa in jezika, ki sta z njim vladala. Jarem ga je dolgo tiščal, ali ne predolgo, gnilež se ga je prijel le po vrhu, dal se bo ostrgati brez truda. Kakor si je ohranil vse zaklade jezika, mu je ostala neoskrunjena tudi poštenost in celo staroslavjansko družinsko življenje se mu ni kar nič omajalo. V kri in mišice se ni vcepila tedaj nobena nevarna primes, nobena razjeda. Ko sem vprašal Uskoka, če se nahaja tudi pri njih kaj nemškutarjev, ki žele, da gospodari nemščina še zanaprej, mi je odgovoril: »Te kranjske nesnage mi ne poznamo.« Hrvatom se lahko čestita, da dobe take brate nazaj. Trojedna kraljevina ne bo imela nikjer bolj zvestih, bolj zanesljivih in vnetih sinov nego v nekdanji granici. V dunajskem državnem in v kranjskem deželnem zboru se je čulo dokazovati, da prebivajo Uskoki na starokranjskem zemljišču in da bi se morali po pravici zdrnžiti z našo de­želo. Ko bi hoteli ''sami'' stopiti v naše kolo, sprejeli bi jih Slovenci s srčnim pozdravom in veseljem. Ali bolje je, da se ne varamo. Kri ni voda. Sila bi nam več škodila, nego ko­ristila. Iz svoje drage volje se Uskoki ne bodo dali nikdar pokranjčiti, vkljub vsem simpatijam, ki se sem ter tja za nas oglašajo. Naj gre povsod v božje ime svoje k svojemu, Slovenec k svoji Sloveniji, Hrvati k svoji trojednici. Jalov je posel, preiskavati, čigavo je bilo kaj pred sto in sto leti, treba je popraševati: Čigavo je zdaj? Uskoki nam svoje dežele niso ukradli. Našli so jo pusto in prazno in so si jo zaslužili pošteno z obilnim znojem doma in z obilno krvjo na brez­številnih turških boriščih. Ta dežela je torej postala njihova, je postala hrvaška. Ne prilastujmo si tega, kar je naše bilo, ali je že davno naše biti nehalo! Če gremo od zadnjih podgorskih hiš in poslopij naprej gor, leže pred nami po priličnih krajih njive in gorice, po katerih se peha poljedelec in vinogradnik od zadnjega pomladnega do prvega zimskega snega, včasi še sredi zime, ako je zemlja taka. Naj bo na slovenski ali hrvaški strani, po­vsod se bomo namerili na pohlevne, gostoljubne in zgovorne ljudi, ki nam bodo ponudili kupico vina in založek kruha, to se pravi, če teh božjih darov le sami ne stradajo, kar se jim dostikrat pripeti. Pustivši obdelani svet za sabo, lesti in plezati nam je zdaj po spašnikih in strmcih, zdaj po grmovju in dobravah, zdaj po lazih in tokavah, včasi čez pesek in kamenje, včasi skozi blato in mlakuže. Obuti se moramo dobro, drugače ne shajamo. Tudi tukaj ne zamira človeški glas, ne miruje de­lavna roka. Pozdravljamo se s podgorskimi pastirji, drvarji in oglarji. Mestni človek si misli življenje teh ljudi otožno in dolgočasno, ali se moti. Zlasti pastirjev ni vzroka omilo­vati. V žilah jim roji mlada kri, v osrčju sanja bodra duša. Veselje jim izvira bujno iz skalne rebri kakor iz košate do­brave, iz cvetoče spomladi kakor iz resne jeseni, iz burnega vremena kakor iz vedrega. Vredno je pri njih malo postati in opazovati njihove prerazlične navade, igre in veselice, ki so zadržale v sebi toliko mitologičnih in občeslavjanskih spominov. Vidi se, da so se nas ustrašili, da jim naše društvo preseda; ta drobni rod se kratkočasi najrajši sam zase; priče bi se jim utegnile smejati, ovaditi njihove često prerazposajene burke rodite­ljem. Sosebno kadar imajo s sabo polne čutare vina, se jim zabave ne vrše popolnoma nedolžno. Med dečki in dekli­cami se sprede kmalu sladka ljubezen, vname se ljubosum­nost, bijejo se srdite, neredkokrat krvave bitve. Veliko bolj prijazno sprejemajo popotnika drvarji. Oni se vesele, da dobe človeka, s katerim se morejo par besedi pomeniti, ki jim pove kaj o tujem svetu, ki jim ponudi tudi kako smotko. Gorjance poznajo dobro kakor domačo vas. Če želimo, nam bodo radovoljno odkrili vse gorske skrivnosti in posebnosti, bodo nas napotili k hladnemu studencu, nam pokazali najlepšo stezo, najkrajši pot proti vrhu. Že za svojo korist se bomo radi kako urico zamudili med njimi. Pravijo, da ni dobro znamenje, kadar sreča človek dosti drvarjev in oglarjev v hosti. Ob dobri vinski letini sekira slabo poje, dima skoraj ni zazreti. Kovači so mi tožili, kak križ imajo s podgorskimi oglarji. Kadar se trta zlaže, bi vsi hoteli žgati noč in dan; če so pa sodi polni, jih ni spraviti za noben denar v šumo. Ako jih nagovarjajo, da naj si vzamejo, če so tako žejni, vina s sabo, jim odvračajo pijančki: »Kaplja je najslajša v hramu, na potu izgubi slast, se utrudi in jo zrak tako prevzame, da ne ostane v njej ne pol moči. Pa je tudi težavno, nositi toliko s sabo. En bokal je premalo, dva sta premalo in trije še tudi premalo. Če bi ga bilo pet, bi se eden že nekako z njim potolažil, ali kaj, če pa pride kak dober znanec? Kako bom postregel njemu in ne zapustil sebe? Pet bokalov bi hitro izcedila, potem, kajne, naj se pa gledava? Vino je treba piti doma, v hramu, da si ga človek lahko natoči, kolikor se mu ga ljubi, in da pokliče na pomoč tudi kakega prijatelja.« Velika množina lesarjev dokazuje tedaj slabo letino. Za­radi tega se ne bomo čudili, da se drže ti možje tako po nedolenjsko resno in modro. Žejnemu ne poka trebuh od smeha. Ob samem kruhu in vodi premišljuje Dolenjec slabe čase, smrt, večnost; šaliti se ne more. Kolikor bolj se bližamo temenu, toliko manj nahajamo sledu in znamenj ljudskega življenja. Korakali bomo po gozdu in samoti vsasi dve, tri ure in ne bomo videli ne žive duše. Ali prav zmerom pa tudi ni mrtvo. Na Gorjance so­piha marsikak popotnik, ta s tem, drugi z drugim namenom. Večkrat sem videl prijaznega možička, ki je šel s svojim koškom po zdravilne rastline, katerih raste tod vse polno. Na dno je nametal več funtov sladkih koreninic, nanje je naložil nekoliko pesti pljučnika, s katerim se odpravljajo živini bolezni v drobu, potem so prišli skladi raznih drugih zeli, ki ozdravljajo vred, uroke, sušico, krvno in pljučno, naravno in narejeno, in vseh dvainsedemdeset mrzlic, ki ubogi člo­veški rod mektajo. Najbolj na vrh pa je dejal prav narahlo slavo in krono vseh gorjanskih zdravil, v narodnem zdravje­ slovju neprecenjeno arniko. Slovenec je prepričan, da zaceli arnika vsako rano. Komur ne pomaga niti ona, naj se spravi z Bogom; treba se bo posloviti. Možička sem vprašal, za koga vse to nabira in koliko si bo zaslužil. Odgovoril mi je, ko bi imel takih rastlin za deset gnojnih košev, da bi jih lahko vse razdal v štirinajstih dneh, tako se ljudje vlečejo za gorjanske rože, in po pravici, kajti niti na planinah ne rasto boljše, razen mahu, ki tod ni dosti prida. Blago bo najprej ponudil v lekarnici. Odkar gospodarijo učeni doktorji, je jelo zdravilstvo napredovati po rakovo. Prinesel je lani v lekarnico najžlahtnejše arnike. Neki nafrkani štricman jo je povohal in se zarežal: »To, ni za nas, pojdite k starim mamicam!« Človeška pamet je prišla tako na nič, da so jeli zametavati že arniko, katero je ustvaril Bog prav nalašč za rane. Zato se ne čudi, da ranjeni vojaki skoraj vsi poginejo. Če ne bo kupila nič lekarnica, pojde pa dalje, za kupca ga ni strah. Nekaj bo vzela konjederka, drugo bo spečal v domači duhovniji. Arniko in pljučnik hočejo imeti od njega, lahko veli, vse hišne gospodinje. Koš se bo hitro izpraznil, ali tudi denarci, katere bo ujel za zeli, bodo skočili urno iz žepa. Plačuje se dosti slabo. Ljudje mislijo, če mu za sveženj najplemenitejših rož vržejo dva grofa, da so mu izkazali veliko milost. Revežem pa tako ne more nič računati. Božji Ion je tudi nekaj vreden. Večidel ne dobi od znancev ne solda, ali ne mara toliko. Po dobri trgatvi ga kličejo v vsak hram in ob večjih praznikih se ga napije zastonj; še silijo ga, da ne more vsemu kaj. Najbolje plačujejo, farovške kuha­rice, nekatera ga je napasla s pečeniko in starino in mu po­tisnila na odhodu v roko cel goldinar. Sploh pa se ogiblje vseh tistih hiš, kamor zahajajo doktorji s svojo pasjo vero in pasjimi lekarijami. Nekdaj je prodal veliko krčmarjem, kmečkim barantačem in bogatinom. Zdaj so se vsi prevzeli, iz baharije – za pomoč bogme ne – pošiljajo po te ob­lizane, brkate doktorje. Pridrdrajo se pet, šest potov, potem se veli: »Štej, kmetavs, bankovce, zastonj se k tebi ne vo­zimo.« Bedak zdihne, izvleče bukvice ali mošnjo in vpraša: »Gospod, bo dosti pet?« Doktor mu pokaže zobe in zarenči: »Meniš, da sem norec, pravim še enkrat: Štej in napravi, da bo prav!« »Tako«, pripoveduje Matiček, »se jim godi zdaj, pa kaj jim koristi? Ne porečem, da nič. Vsak bolnik od teh strupov umrje, dediči imajo vzrok se veseliti. Dokler sem bil jaz dober, so mi dajali tri požirke vina in založek štruce, pa je bilo vse opravljeno. Gorske rože so izpolnjevale dolžnost, katero so prejele od Boga: bolni reveži so ozdraveli. Ljudem pa se je zdelo to napačno, ni se moglo nič podedovati, zato so mi dejali: Matiček, hodi zbogom, tebe in tvojih zeli ne potrebujemo, doktorji so vse drugi tiči; store nam, kar si sami želimo. Svet stoka: Ne da se več živeti. Svet trdi res­nico. Zaredili so se v nas trije raki, ki nam bodo razjedli vse, kar imamo. En rak je naša potrata, za potrebe nam ne gre izpod palca ne krajcar, za nepotrebnosti nam ni žal goldinar­jev. Drugi rak, ki nam pa najmanj škodi, so gosposke. Pri­tiskajo nas za davke, da nas bole vsi udje, nakladajo nam vsako leto kaj novega, ali od tega se hrani vsaj vojak, naš človek, ki nam drži v deželi mir in red. Tretji rak se mi najbolj gnusi: to so, naši ljubeznivi doktorčki, ki nam praz­nijo mošnjico, ki narejajo s svojo, hudičarijo zdravim bolezen in bolnim mrtvaško jamo.« Nekoliko manj kalkor zelarjev hodi zdaj na Gorjance zakladarjev. Prejšnji čas so tod onegavili bolj pogostoma. Ko so jenjala božja pota, so se rodile v zmedenih glavah prav­ljice o neizmernih zakladih, ki so baje zakopani pod zapu­ščenimi cerkvami. Prišli so razni vedeži, ki so prinesli ča­rovne palice in bukve. Palice so se same nagibale proti krajem, kjer je ležal denar; bukve pa so imele molitve, ka­tere je trebalo prebrati, in zakladi so se mogli dvigniti brez neprilike in nevarnosti. Na tak način so si nekateri ljudje menda jako opomogli. Drugi pa tega niso verjeli in so trdili, da se zakladov ni še nihče dotaknil. Duhovščina šentjernejska jih je dala sicer ogreniti in prenesti v šentjernejsko cerkev, ali ponoči so ušli nazaj na staro mesto. Jeli so dohajati ne­znani popotniki, ki so povedali tistim, ki so jih dobro pogostili, vse natanko, pod katerim oltarjem in pragom da se skrivajo. Neki Hrvat ni mogel plačati v krčmi računa. Gospodar se je razjezil in ga hotel sleči. Hrvat pa mu je rekel: »Pojdi z mano na Gorjance. Kar dobova, bova razdelila po bratov­sko: pol meni, pol tebi.« Krčmar je šel. Vrnivši se, je pravil, da je Hrvat zaklad odkopal, si nasul v malho cekinov in pobegnil, njemu da ni dal nič. Ker je po tistem krčmo zaprl, so ljudje govorili, da laže, da si je pritresel debelega mačka domov, ali ga taji, da ga ne bi gosposka kaj za naj­deni denar, ker je cerkven, nadlegovala. Obenem pa so trdili, da sta našla s Hrvatom toliko cekinov, da nista mogla po­brati ne polovice. V Beli cerkvi je umrl star berač. Pred smrtjo je oznanil sedem krajev, kjer se nahaja na Gorjancih denar. Prazno­verci, lenuhi in klateži so jeli od vseh strani vreti in raz­kopavati cerkve in prostor okoli njih. Obogatel seveda ni s tem nobeden. Strehe in strope sta porušila cerkvam čas in nevihta, vse drugo so razvalili, razrili, raztolkli in razmetali zakladarji. Žalostne podrtine teh cerkva spričujejo tedaj ne le minljivost vseh reči, ampak tudi strašansko praznoverje, v katerem tiči dolenjski kmet še dandanašnji. Najhuje so vrtali zakladarji po cerkvi sv. Miklavža, ki se ni še zdavnaj za božjo službo zaklenila, pa je že skoraj vsa razbita in raz­dejana. Lepi marmorni prag hrama sv. Elije smo našli več sežnjev od cerkve. Vrgli so ga kopači tako daleč morda iz jeze, da niso pod njim ničesar zasačili. Iz šentjernejske župnije gre k Uskokom dobra steza na severu Kukove gore, tudi čez hribe, ali je prevedena pa­metno, da se popotnik ne utrudi dosti. Kdor ima posla v Beli krajini, pa bo najbolje storil, ako se drži velike ceste. Naš Slovenec pa hodi rad naravnost, naj bo pot nadelan ali ne, strm ali položen, lahak ali nevaren. On je zateleban v svojo »bližnjico«, dasiravno pride po njej dostikrat precej pozneje, nego bi prišel po cesti, ne oziraje se na to, koliko si raztrga po nepotrebnem čevljev in oprave. Dolenjec, ki je hotel iti k Uskokom ali v Metliko, je vedel, da ga ločijo od njih Gor­janci, pa se je ojunačil in rekel: Kdo bi lazil po ovinkih? Ne maram ne za stezo ne za veliko cesto. Pobrišimo jo, koder je najbliže, naravnost čez goro! Kdor je priromal iz hrvaških šum v Metliko in bi bil sedel že rad med svojimi Podgorci, Šentjernejci in Kostanjevčani, ni utegnil korakati po lepi cesti. Prišel bi domov kake pol ure pozneje, zato hajd čez Gorjance, čez strmce in prepade, naj bo leto ali zima, kopno ali sneg do pasu! Takih predrznih popotnikov peha dosti čez hrib, skoraj prav čez vrh; nekateri gredo z dru­štvom, drugi jo režejo kar sami, včasi ob najhujši zimi in burji. Te čudne bližnjice se ne boje niti ženske, ki nosijo Uskokom kruh. Ni se čuditi, da se sliši tolikokrat kaka nesreča. Lani (1872) so gori našli ubitega Hrvata. Letos se je bralo, da je raztrgal neko ženo ris; bržkone pa so jo zaskočili volkovi, kajti risi se v tem kraju ne klatijo. Pred nekoliko leti je zagazilo šest ljudi v velik zamet in zmrznilo. Naj povem ob tej priliki tudi srečen slučaj. K Uskokom se je primožilo več Dolenjk, med njimi tudi Barićeva Kata. Sešel sem se z njo v suhorski krčmi. Z besedno ženo se je bilo lahko seznaniti in znanci si radi priobčujejo svoje pri­godbe. Kata mi je povedala, da je doma v kostanjeviški župniji in je morala nositi »Lahom« (to je staroverskim Uskokom) kruh. Grozno nerada je hodila tja, ali starši so jo silili, da ni mogla ugovarjati. Hrvatje so se ji zdeli strašno pusti in nepriljudni, ker jih ni prav poznala, pa tudi grdi: njihovo rjavo in rumeno lice jo je spominjalo na ostudne Cigane. Ne enega lepega človeika ni videla, niti moškega niti ženske. Lahko bi bila prisegla, da se v Laha ne bo nikoli zaljubila, še manj pa se z njim poročila Ali – človek obrača, Bog obrne. Grede čez Gorjance, se je nevarno prehladila. Prišedši v prvo staroversko vas, je opešala, da ni mogla dalje ne korak. Barići, katerim je prinesla že večkrat kruha, so jo dejali v dobro posteljo in ji stregli prijazno kalkor kakemu svojemu. Polotila se je je huda vročinska bolezen. Ležala je pri blagih Uskokih cela dva meseca. Tu je videla, kako lepo po krščansko se ljubijo med sabo hrvaški sorodniki. Nikdar ni čula v Barićevi hiši najmanjšega prepira, niti za šalo. Stari roditelji, otroci in vnuki - vsi so bili enega srca, ene misli. Vsak se je trudil, da napravi svojim ljudem kako veselje, kako nedolžno za­bavico. Ubogo Katrico so hodili neprenehoma gledat in popraševat, kako se čuti, kaj bi poželela, s čim bi ji mogli poslužiti. Mladi Anton je dobil človeka, ki je pisal njenim staršem, kaj se je pripetilo. Tekal je zaradi nje k zdravniku, v lekarnico, h krčmarjem in mesarjem, po vseh bližnjih in daljnih shodih, na vse strani, kjer se je nadejal uloviti zanjo izdaten lek, zdrav požirek, sočen založek. Stara Barioka je bedela pri njej skrbno kakor pri lastnem detetu, jo je prekladala, ji rahljala posteljo pa pazila, da ji ne krati pokoja krič ali ropot. Katrica se je prepričala, da gostoljubnost Hrvatov ni prazna beseda kakor Kranjcem. Spoznala je prvikrat v svo­jem življenju ljudi, ki so ji bili res dobri, ki so jo ljubili bolj od srca nego oče in mati in vsi drugi domači. Sosebno Anton ni vedel, kako bi se trudil, le da se ji prikupi, da ji pomaga, da jo razveseli in potolaži. Katrica je izgubila slabo misel o hrvaških fantih do zadnjega sledu. Anton se ji je kmalu začel dozdevati ne le blagodušen, ampak tudi čeden, da takega korenjaka doslej še ni videla. Ko se ji zdravje zopet povrne in se je spravljala nazaj proti domu, jo vpraša Barićka, naj ji pove po duši, kako se ji v njeni hiši in rodovini dopada. Katrico spreleti rdečica, vendar se ohrabri in odgovori prisrčno: »Bog plati vašo brigo zame tujo siroto! Če živim sto let, ne bom pozabila dobrot, s katerimi ste me obsipali vsi, od prvega do zad­njega. Meni se pri vas, da povem po pravici, kakor mislim in čutim, tako dopada, da bi ostala pri vas najrajši do smrti.« Barička se ji nasmehlja, jo pritisne k sebi in ji veli: »Tudi nam bo milo in drago, ako te je volja pri nas ostati. Sin Anton mi je rekel, da naj govorim zanj kako besedico. On te ljubi in če se ne protiviš, te bo snubil.« Ni mi treba praviti, da se Katrica ni dosti branila. Še tisto leto, sta se vzela z Antonom in sta živela skupaj veliko let, dokler ga ni zadela krogla v italijanski vojski. Zdaj se je že precej postarala; vse sinove in hčere je poženila in po­možila, ziblje, če hoče, vnuke, sicer pa dela, kar more, in gre, kamor se ji zljubi. Njena hiša se šteje med najbolj pre­možne in ugledne med Uskoki, revščine in zaničevanja ni naša pohrvačena Kata nikoli izkusila. Še zmerom hvali Boga, da jo je pripeljal med ljudstvo, ki ne pozna ne zlobe ne hinavščine. Naša nekdanja gospoda pa ni govorila tako spoštljivo o Uskokih. Razglasila jih je za tatove, ker so iztrebili na Gor­jancih medvede in postrelili brez števila volkov, srn in dru­gih škodljivih in nepotrebnih živali. Segali so ji brez dvombe v lovsko »pravico«. A da ni bilo teh blagodatnih »tatov«, človek še zdaj ne bi mogel tod popotovati brez orožja in velike družbe. Po vsem tem, kar sem povedal, so se, mislim, bralci preverili, da vrhovi, hrbti in grebeni Ku­kove gore niso tako neznani in nepohajani, kakor se je o njih trdilo in tudi pisalo, toda samotni in tihi pa so res, da se človeku toži in komaj čaka, da pride zopet do kake hiše. Narodna domišljija in poezija pa taji to njihovo samoto in jih je zaselila s premnogimi duhovi in strahovi, straho­tami in čudeži. Dolenjec sicer rajši poje, nego pripoveduje. Nahaja se dosti ljudi, ki ne vedo o Gorjancih skoraj nobene basni. Še več se dobiva takih, ki poznajo sem ter tja kak odlomek, o celoti in bogastvu pripovedk pa še pojma nimajo. Le poredkoma pa se nameri iskalec na starca ali starko, ki mu pokaže ogromni zaklad narodnega blaga, ki ga zakriva ta sloveča gora. Jaz nisem bil tako srečen, da najdem takega starca ali tako starko. Pri Petriču v Gotni vasi sem se več­krat pogovarjal s Podgorko, ki mi je rekla, da bi se dalo govoriti ves dan o gorjanskih čudih, v svoji mladosti je sli­šala morda sto pravljic, ali jih je večidel pozabila; tisto malo, kar jih pomni, mi hoče drage volje povedati, da ustreže moji zvedljivosti. Da ji jeziček namažem, ji velim prinesti polič vina, se usedem k njej, izvlečem kos papirja in zapisujem. Te pri­povedke bom priobčil bralcem. Naj jih potrpežljivo prečitajo in se ne hude name, če se jim ta ali ona ne bo zdela zanimiva ali nova. Saj je sploh znano, da narodi radi prenašajo svoje bajke od kraja do kraja, od hriba, ki stoji na enem koncu zemlje, na hrib, ki stoji na drugem koncu, več dni daleč od onega. Kar se mene tiče, jako obžalujem, da pri­povedk nisem mogel nabrati veliko več in da zahteva namen moje knjige, naznaniti jih prosto in ob kratkem, brez mika poetične besede in zgovornosti, katerega bi bile vsaj nekatere vredne. 1. ''Gospodična''. Mehovski grad je bil največji in najvišji v deželi. Grajski gospod je peljal gospo k oknu in rekel: »Veseli se, vse, kar od tod pregledaš, je tvoje.« Gospa veli: »Vem, da je moje, ali se ne veselim. Molila sem doma, hodila sem po božjih potih, ali Bog ni uslišal najine želje, nama ni podaril ne sine ne hčere. Jaz sem se postarala in nekaj mi pravi, da hom zbolela.« Gospa se je ulegla in ležala sedem let in sedem mesecev. Veliko zdravnikov jo je zdravilo, ali je ni moglo ozdraviti. Gospa pogleda skozi okno in veli: »Nekaj mi pravi, da bom ozdravela, če se sprehodim po Gorjancih.« Gospod odgovarja žalostno: »Kako se boš sprehajala po Gorjancih, ko ne moreš sama ne s postelje iti ne obrniti se na postelji.« V grad pride star, garjav berač. Hlapci zakriče: »Poberi se, da ne dobodo, garjev naša bolna gospa.« Gospa pa se oglasi: »Ne gonite reveža od praga. Berači so božji prijatelji. Dajte mu vina in pečenke, pripravite mu gosposko posteljo.« Berač se napije, naje in odpočije. Prelepo se zahvali dobri gospe in veli: »Nate za povračilo gorjanski koren, ki je rastel sedemdeset sežnjev pod zemljo. Komur je umreti, živi od njega še tri dni; komur je bolovati, se čuti tri dni okrep­čanega. Koren vam bo dal moč, sprehoditi se po Gorjancih.« Gospa pokusi koren, skoči na noge in gre v Gorjance. Pride do studenca in zajame vode. Kupica se počrni. Gospa izlije vodo in koraka dalje. Pride do drugega studenca in zajame vode. Kupica se zakrvavi. Gospa izlije vodo in ko­raka dalje. Pride do tretjega studenca in zajame vode. Ku­pica se zasveti in zacvete. Naredi se na njej rdeč nagelj in bela lilija. Gospa pije in pijača se ji zdi slajša od medu in malvazije. Popije prvo kupico in ljubo zdravje se ji povrne. Popije drugo kupico in stara moč ji pride nazaj. Popije tretjo kupico in čuti se mlado, kakor je bila takrat, ko je šla z gospodom k poroki. Kupico položi v zeleno travo, si zaviha rokave in umije roke in obraz. Roke se ji pobelijo ko sneg, lica zavde ko poljski mak, dobila je nazaj vse lepote svoje mladosti. Skakljaje in prepevaje je hitela proti domu. Gospod je stal pri vratih in vprašal služabnice: »Kdo je krasna ''gospodična'', ki se bliža mojemu gradu?« Gospa je čula besede, se ga je oklenila in rekla: »Ne glej me tako čudno, saj sem tvoja gospa; ozdravila in pomladila me je naša gorjanska voda. Nekaj pa mi pravi, da nama bo podaril Bog tudi sinov in hčeri.« Gospod od veselja ne ve, kaj bi počel. Napravil je veliko gostijo in povabil nanjo vse kmete svoje graščine. Jedli in pili so tako dolgo, da so nekateri še zdaj siti in pijani. Zaradi te prigodbe se zove studenec do današnjega dne Gospodična. 2. ''Krvavi kamen''. Ne predaleč od cerkve sv. Miklavža stoji na samem skala, kateri se pravi Krvavi kamen. Starejši ljudje se še dobro spominjajo, da je bila nekdaj vsa rdeča od vrha do tal, okoli in okoli. Barvo je deževje večidel spralo, da se zdaj ne razlikuje dosti od drugih takih sikal. O njej sem slišal tri razne pravljice, ki se pa vse tri ujemajo v tem, da jo je oblila in zamazala človeka kri, da se je prigodil poleg nje poboj in umor. ''a)'' Stara meja med Hrvati in Kranjci je šla čez Gorjance, ali ni bila natanko zaznamovana. Hrvatje so si prilastovali celo površje, Kranjci so jim nasprotovali in trdili, da je polovica njihova. Možje obeh narodnosti so se sešli pri Krvavem kamnu, da ustanove trdno mejo. Ker niso hoteli popustiti ne Hrvatje ne Kranjci, se je vnel prepir in kmalu tudi srdita bitka. Gonili in mesarili so se okoli skale in jo obrizgali od vseh strani s krvjo, da ni ostala ne ena pičica bela. Kranjci so sovražnike premogli in poubili, mejaše so pa tako postavili, kakor je zahtevala po njihovem mnenju pravica. ''b)'' Na metliški cesti so tolovaji napadli kočijo imenitnega gospoda, jo okradli, gospoda pa ubili. S plenom so pobegnili na Gorjance. Pri Krvavem kamnu so si napravili veselo gostarijo, se napili in pijani začeli si blago deliti. Temu in onemu se je del zdel premajhen; tolovaji so se jeli psovati, se razločili v dve stranki in sprijeli. Tolkli so se brez milosti na smrt. Razen dveh so pocepali vsi. Ali niti ta dva nista privoščila drug drugemu polovice. Klala sta se tako dolgo, dokler nista obležala tudi ona dva mrtva. Tako je poginila vsa drhal, njuna kri se pozna na skali do današnjih časov. ''c)'' Na Hrvaškem ni navada kakor pri nas, da bi prevzel gospodarstvo po očetu najstarejši sin, drugi pa dobili svoj del in šli od doma. Pri njih imajo vsi enako pravico do dedine, sinovi se poženijo in ostanejo skupaj v najlepši spravi in prijaznosti. Neki Hrvat je izročil hišo sinovoma in umrl. Starejši je veliko hodil po Kranjskem in se tam zaljubil. Komaj se je poročil, je šel mir iz hiše. Kranjica je rekla možu: »Daj bratu doto, naj se pobere, kamor hoče. Če pa želi ostati doma, naj nama služi za hlapca in spi pri konjih.« Mlajšemu bratu se je milo storilo. Zdihnil je: »Kranjske nevjeste, hrvatska propast«, in šel od doma. Ponujane dote ni maral, delati tujim ljudem pa se je sramoval. Kaj če početi – s čim se hraniti? Kakor mnogi drugi preganjani Hrvatje se je pridružil hajdukom. Med poživinjenimi tovariši je izgubil zadnjo iskrico bratovske ljubezni. Snoval in kuhal je strašno maščevanje. Čakal je brata pri Krvavem kamnu, kamor je vedel, da pride po seno. Ko ga zagleda, skoči nanj kakor volk na ovco, ga podere na skalo in mu zarine v srce svoj dolgi handžar do roča, da je tekla kri curkoma po sivem kamnu. Divjak vidi brata mrtvega; bes je ugašen, ali zdajci ga zapeče vest kakor peklenska žerjavica; v srce zabode krvavi handžar tudi sebi in tako sta poginila na strašen način oba brata zaradi zdražbe, ki jo je zatrosila med njima kranjska nevesta in kranjska šega. Marsikateri Hrvat je ponavljal že pri Krvavem kamnu besedo: Kranjske nevjeste, hrvatska propast. Krvavi kamen sem ogledal pozorno od vseh strani. Rdečilo se drži skale tudi po jamicah in razpokah, po vseh kotih in nalomih. Sem ter tja sem ostrgal z nožkom precej debelo skorjico. Človek se kmalu prepriča, da kamna ni mogla oškropiti človeška kri, ampak da ga je moral nekdo z navadno rdečo barvo nalašč namazati. Ob zlatih časih tlake in desetine je hodila gospoda pogostoma na Gorjance streljat zajce in uživat razgled, pečene piške in žlahtno kapljico. Krvavi kamen stoji na koncu najhujših klancev in na začetku položne vrhovine. Pri njem se popotniki, ki pridejo od šentjernejske strani, navadno odpočijejo in krepčajo. Na tej naravni postaji se je že veliko dobrega pojedlo in popilo; tudi že marsikatera šala uganila. Kak srborit gospodek se je domislil in rekel: Dajmo skali rdeč obraz, pa boste videli, kak hrup bodo zagnali romarji. Vsi poreko, da so videli ta kamen krvav, in naj me vzame zlodej, če ne bomo slišali kmalu o kaki grozoviti moriji, ki se je tukaj pripetila. Tak izvir imajo brez dvombe tudi mnoge druge pripovedke. To uči stotera skušnja, da se ujame lahkovernost v vsako zanko, da obtiči na vsaki lepki, naj bo debela in kosmata, kolikor hoče. V obližju Krvavega kamna so se vršile in izvršile še nekatere druge nenavadne reči, če govorica ne laže. Pri njem sta zakopana mladenič in deklica, ki sta se zvesto ljubila, ali jima sovražna usoda ni dala združiti se v življenju. Zdaj ju pokriva ista zemlja, ista gomila. Njune želje je izpolnila šele smrt. Ta povest, čujem, da je nekje popisana; jaz je nisem bral niti je natanko zvedel, odlomkov pa nočem praviti. – Zraven groba je našel neki malopridnež zaklad. Zaprt v Ljubljani na Gradu, se je seznanil s tatom, ki mu je povedal na smrtni postelji, da je skril nakraden denar na Gorjancih pri Krvavem kamnu. Kraj mu je popisal tako natanko, da je dvignil, prišedši iz ječe, brez dolgega iskanja zagrebene stotake. Popijal jih je po Dolenjskem poldrugo leto. Ko se je posušil, ni hotel začeti delati, ampak je napravil rajši novo hudobijo, da se pase zastonj v zaporu. To je, mislim, edini pripetljaj, da se je iztaknil na tej gori kak resničen zaklad. 3. ''Ukleto jezero''. Podgorci pripovedajo, da so bile na Gorjancih nekdaj cele vasi, iz katerih so se ljudje preselili v ravnine šele novejše čase. V turških vojskah so si postavili mnogi bližnji sosedje morda res kake začasne kolibe in spravljali v njih blago, da jim ga ne ugrabi sovražnik, ki je previhraval bolj nizke kraje. Večje vasi s stalnimi prebivalci pa gotovo niso stale nikoli gori. Brez temelja pa pravljica ni. Nekoliko kmetov je res imelo tam svoje posesti, koče in poslopja. Po košenicah se poznajo še prav dobro razori in kraji nekdanjih njiv. Njihovi nasledniki žive v brusniški duhovniji in se spominjajo natanko, kje in kako so se dolgočasili in trpinčili na Kukovi gori njihovi dedje in očeti. Pod kočami je izviral preboren studenček, kateremu so zajezili vodo v malo lužo, da jim služi za napajanje. Iz luže teče vrelec, kadar dežuje, naprej dol po jarku; o sušnem vremenu usahne popolnoma. Mi nismo videli v vodotoču ne kaplje vode. Iz te resnične malenkosti se je izcimila in razvila prebohotna in strahotna basen. Ljudstvo trdi, da je na Gorjancih globoko jezero, ki napolnjuje menda celo hribovje in bo enkrat predrlo svoje bregove in zalilo in uničilo vso dolenjsko zemljo. Ta grozni čas se približuje. Človeški grehi so dospeli do vrha, božja milost je pri kraju. Daljni ljudje se bodo utegnili rešiti, gorje pa si ga Podgorcem! Svoje prijatelje bo Bog otel, ali grešniki bodo poginili vsi, časno in tudi večno. Na to prigodbo mislijo berači, kadar molijo: Še en očenaš za tiste ljudi, ki prebivajo pod Kukovo goro. Človek se mora smejati in čuditi, kako sploh se verjame temu abotnemu prerokovanju. Če dokazuje ljudem, kako neumno je misliti, da bi ta neznatna mlakuža mogla storiti kako škodo, potresajo pomenljivo z glavami in pravijo: »O, da bi le hotela biti mlakuža – ali ni. Ne vidi se ne veliko, ali niže doli v breznu se je nakopičilo vode, da bi zatopila lahko še večjo deželo nego je Podgorje in dolenjska stran za Krko.« Ako jim ugovarja, da v tem kraju ni ne sledu kakemu breznu, kajti luži se pride kmalu do dna, se začno krohotati in velé: »Ti tako govoriš, ker jezera ne poznaš. Do dna sami vemo, da se lahko pride, ali to dno ni pravo dno, ni zemlja ali kamenje, ampak gosta železna mreža, katero so vstavili v obrežje in premostili z njo vodo prejšnji gorski prebivalci, da niso popadali ljudje in živina po kaki nesreči v brezno.« Če se pregovarja s praznoverci še dalje in jim pravi, da je to dno tako kakor vsako drugo dno kake luže, namreč mehko in blatno, ga zavračajo domiselno: »E, seveda je mehko in blatno. Kakšno pa bo? Odkar so prepeli mrežo, je že dolgo. Prijelo se je je blata in vsake nesnage za več gnojnih košev.« S takimi modrijani se je težavno pričkati. Jaz sem to mitično lužo dobro ogledal in preiskal. Vode je imela na prostoru srednje mize kakih pet kablic, več gotovo ne. Z blatom vred je prišla komaj do kolena. Vtikal sem na vse kraje tenko palico in čutil povsod trdno dno. Voda stoji bržkone na skali, iz katere je ljudska domišljija napravila železno rešetko. Nad lužo je izpod pokvečenega drevesa nekaj kapljalo. Moj družabnik je rekel, da je to studenec, ki daje mlaki vodo. Vsa ta okolica nima nobene romantike, lepote, pa tudi nobene strahote in posebne grdobije. V njej vlada vsakdanja puščoba in navaden dolgčas. Človek se ne more na nikakov način domisliti, s čim je vnemal ta kraj narodno fantazijo, da se je toliko z njim pečala. Morda se je tu nekdaj res kaj čudnega in neobičnega pripetilo, morda sta se narava in značaj zemlje spremenila šele v novejši dobi. Čujmo zdaj o jezeru nekoliko povesti, da spoznamo to čudo malo bolj natanko. Lovec je šel na Gorjance. S sabo je vzel sedemletnega sinka. Ko zagleda srno, reče sinku: »Ostani pri cerkvi in počakaj, dokler ne ustrelim srne in se ne vrnem.« Deček čaka in čaka, očeta ni. Ko se naveliča čakati, se začne sprehajati po okolici in pride do jame, ki je bila zagrnjena z bršlinom. Deček razmakne bršlin in stopi v jamo. Jama je šla naprej in naprej, naravnost v hrib. Deček tava od konca skoraj po temi. Čim dalje koraka, tem svetlejši biva pot. Tesna jama se razširi v prostorno votlino. V votlini zagleda deček velikansko jezero, ki ga razsvetljujejo prelepo stotine svetilnic, visečih s stropa. Iz jezera pa dohaja jokanje in ječanje kakor od pogubljenih duš. Deček pogleda v jezero in vidi zlato ribico. Ribica se mu približa in veli s človeškim glasom: »Milostivi Bog bodi zahvaljen, da te je pripeljal sem. Poslušaj pazljivo, kar bom povedala, in ne zavrzi moje prošnje. Jaz sem hči velikega gospoda, čigar grad je stal na Gorjancih. Grad je bil visok za sedem zvonikov, velik za sedem cerkva, bogat za sedem kraljestev. Moj oče je molil krive bogove, narejene iz zlata in srebra, živega Boga je preziral in preklinjal. V grad pride sv. Feliks in oznanjuje pravo vero. Moj oče ga odpravi in veli: »Jaz imam bogove iz zlata in srebra, tvoj bog pa je bil berač in je umrl med hudodelniki. Preden pripognem kolena takemu bogu, naj se spremeni moj grad v pusto jezero, jaz in moja rodovina pa v krdelo brezumnih rib in žab.« Svetnik se prekriža in tisti hip se zemlja zmaje, naš grad pa pogrezne in raztaja v pusto jezero. Na dnu jezera lazi moj ubogi oče, podoben ostudnemu močeradu. Žaba, ki se napihuje tam na skali, je moja mati; bratje in sestre plavajo z mano vred sem ter tja in pričakujejo odrešenika. Videti jih ne moreš, ker se skrivajo pod vodo, lahko pa čuješ bridko zdihovanje njihovo in naših roditeljev. Samo jaz ne trpim nič, ker sem umrla še nedolžna v otročjih letih. Dana mi je lepša podoba in pravica plavati po vrhu in uživati zrak. Ali srečno se ne bom čutila nikdar, dokler se očetu ne odpusti strašna kletev in ne zagledamo zopet vsi skupaj božjega sveta in sonca. Kletev nam more izbrisati le krst, ali krstiti nas mora človek, ki je brez greha in nedolžen. Ti si brez greha in nedolžen. Prosim te, pojdi po blagoslovljene vode v cerkev in krsti z njo mene, moje roditelje, brate in sestre. Tisti hip se bomo spremenili nazaj v lepe človeške postave, to jezero pa v bogat grad, ki ga bodo hodili gledat iz vseh krajev sveta. Godilo pa se bo dobro tudi tebi in tvoji rodovini. Moj oče ti bo dal polovico svojega imetka, da ne bo treba delati ne tvojemu očetu ne tebi ne tvojim otrokom pa niti vnukom.« Deček se je čudil ribici, da je zlata in zna govoriti, zapomnil si je dobro vsako besedo in obljubil s srčnim veseljem, da ji bo prošnjo precej drugi dan izpolnil. Zadovoljen koraka iz jame nazaj na goro, najde očeta pri sv. Miklavžu in mu pove, kje da je bil in kaj se je pripetilo. Oče pravi: »Krst je bogoslužno delo in polovica grajskega imetka je lepa reč, ali močno se bojim, da se tebi ne bi zgodilo kaj žalega. Šel bom vprašat za svèt našega župnika. Župnik so moder mož, na njih se moreva v tej reči zanesti.« Lovec prime sinka za roko in se napoti z njim proti domu. Še tisti dan gre k župniku in ga prosi za svèt. Ko čuje župnik, da dobi odrešenik polovico grajskega imetka, se ga polasti lakomnost. Lovcu veli: »Krstil bom jaz, ki sem zato postavljen; v naši veri ni navada, da bi krščevali otroci.« Lovec se veseli tem besedam, ker se boji za otroka. Župnik povabi veliko botrov in boter, samih graščakov in bogatinov, vzame s sabo cel sod blagoslovljene vode in koraka s svečano procesijo na Gorjance. Pred jamo vsi pokleknejo in opravijo molitev. Nebo pa se pooblači in strašna nevihta začne tuliti in metati strele in točo na romarje. Lakomnega župnika to znamenje ne oplaši. Srčno razgrne bršlin in stopi v jamo. Ni videl ogromne kače, ki je ležala na potu. Ko dene nogo na kačo, se ga oklene in ga piči. Grešnik je zarjul in umrl precej, brez kesanja; iz votline pa se je slišal jok in stok, da je množico spreletela groza. Pustivši mrtvega župnika v jami, se je razkropila na vse strani in od takrat se ni drznila živa duša lotiti rešenja ukletih ajdov. Jame so se ljudje ogibali tako skrbno, da se je sčasoma pozabilo, kje se nahaja. Pohlepni zakladarji so jo dosti iskali, toda je niso našli. Ječanje so pač nekateri čuli; od kod pa se glasi, niso mogli zaslediti niti sami niti s čarovnimi šibami in bukvami. 4. ''Povodni mož''. Pobožen romar je prišel k Sv. Miklavžu že v soboto popoldne, da ne zamudi rane maše v nedeljo zjutraj. Do večera je v cerkvi molil; ko se zmrači, si je poiskal zavetja, si zakuril ogenj, da se ogreje, in vzel iz torbe večerjo, ki jo je prinesel s sabo: par klobas, kos potice in čutaro vina. Komaj začne večerjati, se približa ognju star, čokljat mož in gleda romarja. Podobe in postave je bil take, da se je moral človek obenem začuditi in prestrašiti. Oblečen ni bil nič. Namesto oprave se je držala kože in visela od njega dolga trava, namešana z mahom in bičkom. Romar se prekriža, pozdravi starca in ga povabi, da bi z njim večerjal. Starec se ne brani čisto nič; prišedši k romarju pojé klobaso in jo zamoči z debelim požirkom vina. Zadovoljno se pogladi zdaj po trebuhu, se nasmeje in veli: »Lepa ti hvala, prijazni mož! Verjemi, da tako dobro nisem večerjal že več kakor sto let.« Romar se ojunači in ga vpraša: »Ne zamerite, prijatelj, da bi tako grozno rad zvedel, kdo ste, da imate na sebi namesto oprave in kocin travo in bičje in da, kakor pravite, že sto let niste tako dobro večerjali. Morda ste prišli iz kakega drugega sveta, kjer se ljudje ne oblačijo po naše in jim mine sto let kakor nam kvatri.« Starec odgovori: »Ker si me tako lepo povabil in pogostil, bi bilo grdo zame, da bi ti ne hotel povedati resnice. ''Jaz sem povodni mož''; živim navadno v svojem jezeru in ne potrebujem nič oprave. Grivina, ki visi z mene, je narasla sama od vlage in blata, v katerem prebivam. Hranim se z malimi ribami. Za velike ribe in druge povodne živali pa moram hrano iskati in znašati. Vsako noč oblazim Gorjance, da dobim kako crkovino ali kaj drugega takega, kar moja čreda želi in zahteva. To je edino moje opravilo. Drugega ti nimam nič povedati.« Romar se čudi zdaj še veliko bolj kakor prej. Starcu veli: »Kako jezero misliš? Tu na hribu poznam nekoliko zdravih, ali jako bornih studencev. Če ne dežuje tri dni, ne dobiš niti poštene mlake. Za jezero nisem nikdar čul, še manj pa ga sam videl. Vi me hočete ali trapati, kar ni lepo, ali pa govorite o jezeru, ki se nahaja morda na gorenjskih snežnikih ali bogve kje. Vašega govorjenja ne razumem.« Starec pravi: »Vidim, da si neveren Tomaž. Ako nisi preveč zaspan, pojdi z mano, pa me boš kmalu razumel in se prepričal, da te niti ne trapam niti ne pripovedam o kakem daljnem jezeru. Moja hiša je prav v Gorjancih. Drugi povodni možje vem, da prebivajo v dolinah in globočinah. Meni so dali službo precej na visokem. Beračil bogme zanjo nisem, ali ubraniti se je pa tudi nisem mogel. Ne bom rekel, da mi ni nekaj bolje nego v peklu, ali z zemljakom pa bi menjal z vsakim. Ribjih obedov in večnega kopanja sem se naveličal. Tudi se mi zdi jako sitno, da moram podnevi spati, ponoči pa stikati po goščavah krmo. Dolgo to ne bo trajalo. Ljudje rijejo zdaj po zemlji kakor krti. Ko bodo zvedeli, kake stene ima moja hiša, bodo planili nanje kakor besni in dobili potem pijače, da bodo siti na vekomaj. Treseš že spet z glavo, da ne veš, kaj mislim. Daj mi torej roko pa idi z mano, da boš videl moj čudni dom in se ti bo razjasnila mračnost mojih besedi.« Romar se dvigne, poda starcu roko in gre z njim. Starec ga je vodil dolgo po neznanih jarkih in gozdih. Čez dobro uro je obstal z njim pred ogromno skalo in rekel: »To so vrata moje podzemeljske palače.« Skalo je odtisnil z enim prstom kakor platneno zagrinjalo. Pripelje ga po dolgem hodniku v majhno izbo, ki je imela samo tri stene, namesto četrte pa odprt mostovž. Starec stopi na mostovž in veli: »Poglej mojo čredo!« Romar gre na mostovž in vidi ogromno jezero, v jezeru pa brez števila rib in drugih živali, ki so, ugledavši starca, prišumele od vseh strani k mostovžu. Romar se čudi, kako da more videti vse natanko brez luči, še bolj pa se čudi živalim. Iz vode so se pomaljala ženska trupla z ribjim repom, konji, voli in volkovi s plavutmi, velikanske ribe z rogovi in mnoge druge take pošasti. Starec začne metati živalim podgane, polhe, vrane, zajce, lisice in drugo crkovino, in živali pobirajo krmo ena za drugo brez zavisti in boja. Site šinejo nazaj v jezero, da ni bilo nobene več videti. Starec se nasmeje in pravi romarju: »Kajne, da sem si prasce dobro ukrotil in privadil? Od konca so me hoteli gristi in so se klali med sabo, da nisem imel nikoli miru. Trebalo je dolgo vihteti bič in palico, dokler jih nisem naučil pameti. Kakih sto in petdeset let me bogajo. Življenje se mi je olajšalo. Te prikazni so se mi prej strašno gnusile, zdaj mi delajo še kratek čas in veselje.« Starec pritegne k mostovžu čoln in veli romarju: »Zdaj, prijatelj, te bom nekoliko popeljal, da pregledaš jezero in stene okoli jezera. Razen te izbice nima moja hiša ne stanic ne pohištva ne orodja.« Romar stopi v čoln, starec pa skoči v jezero in vleče čoln za sabo. Ni se moglo reči, da plava, niti da vodo jezdari, hodil je po jezeru počasno in zlahkoma kakor človek po visoki travi ali debelem mahu. Starec vozi romarja dobre tri ure, preden prideta do konca; v širjavo je šlo jezero na mesta eno uro, sem pa tam niti pol ure. Starec vzame trak, dolg sto sežnjev, priveže nanj svinčeno kroglo in ga spusti v jezero. Trak zdrkne navzdol, ali krogla se ne dotakne nikakih tal, nobenega dna. Romar se preveri, kako neizmerna je globočina tega jezera. Starec mu razkaže najprej vodo, nazadnje ga porine k zidu in vozi ob zidu okoli in okoli jezera. Tolike lepote in dragocenosti ni videl romar vse žive dni, niti si je ni mogel misliti. Kamorkoli se ozre, se blešči zlato, najčistejše zlato; zlato nad vodo, zlato pod vodo, dokler pogled dosega. V stenah ni ne enega kamenčka, ne ene trščice, ulite so vse od vrha do tal iz zlata, kakor da zajema jezero ogromna zlata kad. Romar vpraša starca, koliko so ti sijajni zidovi debeli. Povodni mož veli: »Komaj tri palce, ravno toliko, da drže vodo. Postavljeni so ljudem, ki jih bodo našli, za skušnjavo, ne za bogastvo. Dolenjci so se valjali že od nekdaj v grehih in hudobijah. Na Boga niso nikoli pomislili, njegove volje niso nikoli izpolnjevali, njegove besede nikoli radi poslušali. Brigali so se samo za babe, vino in gostijo. Vprašali so le za eno reč, kako bi si mogli napasti grlo, želodec in živinsko pohotnost. Za kazen jim je Bog ustvaril to jezero, ali jim je prizanašal, ker je videl njih dobro srce. Kar so imeli, so prijazno delili z drugimi. Noben revež ni šel prazen od njihovega praga. Zlata in srebra niso spravljali na kupe niti ga poželeli. Lakomnosti in sebičnosti niso poznali. Sloveli so med narodi za najboljše ljudi na svetu. Tako so živeli veliko sto let, dokler se jih ni spomnil peklenski sovražnik in posejal tudi med njimi črno seme skoposti in grabljivosti. Mene reveža je ujel prvega. Imel sem na Krki lepo hišico in toliko posesti, da bi bil prav lahko prehranil sebe in svojo rodovino. Ali nisem se zadovoljil s tem; jel sem hrepeneti po denarju, po dobičku. Napravil sem si brod in prepeljaval ljudi za plačo. Krajcar je moral dati vsak, naj bo bogatin ali berač, graščak ali kmet. Ali niti to ni zadostovalo. V deželo so prihrumeli Turki. Kristjani se jim niso mogli braniti in so se jim umaknili za Krko. Turki niso znali plavati, mostov in brodov pa niso imeli in tedaj niso mogli preganjati kristjanov. To sem videl in izgubil pamet in poštenje. Vprašal sem Turke: ,Koliko dobim, če vas prepeljem?' Obljubili so mi za vsakega človeka cekin. Nametali so mi za to hudičevo delo polno vrečo cekinov. Kristjani so me preklinjali, jaz pa sem se smejal in mislil, da sem srečen. Ali grešniku sreča kmalu preseda. Jela me je peči vest, da nisem mogel ne jesti ne spati. Da se znebim tega ognja, sem razdal vse turške cekine med uboge, hodil sem v cerkev, k spovedi, na božja pota. Vest se ni dala umiriti. Duhovni so mi odrekli odvezo in mi svetovali, naj popotujem v Rim in prosim za odvezo in pokoro papeža. Papež mi je greh odpustil, za pokoro pa mi je naložil, da naj grem skozi vrata, pri katerih mi bo senca obstala, in naj storim, kar se mi bo ukazalo. Ta pokora me je jako prestrašila, ker nisem razumel, kaj pomeni, in nisem vedel, kako bi jo izvršil. Ves otožen sem se vrnil domov, hodil zopet v cerkev, k spovedi, na božja pota, vse zastonj; pokore nisem znal pogoditi niti sam niti je niso umeli stolmačiti moji svetovalci. Premišljevaje to nadlogo, sem enkrat korakal ponoči k Sv. Jedrti. Bilo je sredi poletja. Na nebu je svetila polna luna, da sem videl pot kakor podnevi. Pomisli pa si moj strah, ko pogrešim svojo senco! Gledam in se oziram, ali sence ni in ni. Kakih sto korakov od sebe zapazim na tleh človeka in grem tja. Kako neskončno pa se začudim, ko vidim, da ležeča reč ni človek, ampak prazna senca. Zdaj se domislim papeževe zapovedi, da naj grem skozi vrata, pri katerih bo obstala moja senca. Namesto vrat štrli pred mano visoka skala. Zopet nisem vedel, kaj mi je storiti. Grede sem ter tja sem čakal in čakal in nisem dolgo ničesar pričakal. Dokler sem bil pred skalo, se me je držala tudi senca in se z mano vred gibala. Če sem stopil le korak naprej, se je odtrgala od mene in ulegla pred skalo. To me je vznemirjalo in mi branilo, se udaljiti. Čez pol ure zaropota nekaj za skalo, kakor da se nekdo bliža. Zdaj se skala odpre, iz nje stopi čvrst možak, me veselo pozdravi, prime za roko in veli: ,Hvala bogu, moj odrešenik je tukaj.' Pelje me v votlino k jezeru in mi pove, kaj mi bo delati. Ko sem ga vprašal, kdo je, mi je rekel, da je bil mlinar pri Kolpi in se je hudo pregrešil, ker je pobiral merico tudi od revežev. Za kazen je postal povodni mož. To službo je pred njim opravljal primorski ribič, ki se je Bogu zameril s tem, da ni lovil in prodajal rib samo v petek in o postu, ampak tudi druge dni. Jaz sem dejal: ,To jezero, kakor vidim, so vice za tiste ljudi, ki so se pregrešili na vodi' – in mlinar mi je to potrdil. Jaz sem razžalil Boga veliko huje nego mlinar in ribič, zato se mi je odmerila tudi hujša kazen. Ostal bom povodni mož, dokler to jezero ne izteče. Moje odrešenje se približuje. Mojo skopost posnemajo zdaj moji rojaki sploh. Usmiljenje z reveži so izgubili. Nihče ne misli in ne govori kaj drugega, nego kako bi obogatel, kako si nakopičil denarja in stiskal svojega bližnjega. Iščejo si mastnih plačil in zaslužkov ne le doma, ampak tudi po Hrvaškem, Nemškem, v daljni Ameriki, po vsem svetu. Železno rudo zasleduje že vsak otrok. Predolbli so vso novomeško okolico od izvira Krke do Save, od Gorjancev do Višnje gore. Ne bo dolgo, pa bodo iztaknili tudi zlate zidove tega jezera. Vrelo bo skupaj, kar bo moglo z roko gibati; kopajoči zlato, se bodo vdali vsem hudobijam in grdobijam. Brat bo ubijal brata, oče grešil s hčerjo, namesto Bogu se bodo klanjali zlatemu teletu. Tenke stene se bodo kmalu predrle, potem gorje Podgorju in dolenjski strani! V bukvah usode, ki ležijo v moji izbici, je zapisano, da bo udarilo jezero iz gore in zalilo vso okolico, vse paše, prelepe dolenjske ravnice in gorice. Takrat bodo dotekli dnevi moje podzemeljske službe, moje dolge in tožne sužnosti. Črede ne bo treba nikomur več krmiti. Našla si bo sama hrane, ki ji bo bolj dišala: človeškega mesa, da ne bo mogla vsega požreti. Jaz bom priplaval zopet na dan in, rešen iz vode, se bom pripravljal v kaki samoti za smrt in za izveličanje svoje duše. Svojo povest sem končal. Zdaj pa te vabim na kosilo. Zamudil si se pri meni precej dolgo, vem, da potrebuješ okrepčanja. Ribe bodo kmalu spečene. Ker jih ne uživaš vsak dan, kakor jaz, se ti, menim, ne bodo studile.« Povodni mož je pogostil romarja, kar je najbolje mogel, in ga odpeljal potem nazaj na zemljo. Sonce je stalo že visoko na nebu, maša se je bila davnaj izvršila; v prazni cerkvi je romar odmolil nekoliko očenašev in se napotil proti domu. Pravil je povsod prečudno prigodbo te noči, ali nihče mu ni hotel verjeti. Ljudje so trdili, da se mu je o povodnem možu le sanjalo. Na poboljšanje in pokoro ni mislil in ne misli noben Podgorec, noben Dolenjec. Božja šiba se je že zavihtela, ali zaslepljeni grešniki je ne vidijo. Udarila jih bo nemilo, ko bodo nanjo najmanj pripravljeni. Takrat si bodo jeli trkati na prsi, ali bo prepozno. 5. ''Cerkev sv. Miklavža''. O Miklavževi cerkvi imam eno pripovedko že v teh bukvah zapisano. Zdaj priobčujem drugo, ki se v nekaterih rečeh od nje razlikuje. Na Gorjancih so prebivali ljudje. Imeli so dosti vsega, kar si kmet želi: njiv in travnikov, hoste in vrtov, žita in živine. Živeli so veliko let mirno in srečno. Na Gorjance se je priselil hud škrat s krdelom coprnic. Škrat in coprnice so nadlegovali ljudi, da niso mogli prebiti. Coprnice so delale točo in pobijale z njo njive. Škrat je stopil na skalo in vpil: »Sejte! Sejte! Sejte!« Ljudje so ga poslušali in šli sejat. Nastopila je suša, da cele tri mesece ni padla ne kaplja dežja. Seme na njivah se je posušilo in ni moglo pognati in roditi. Škrat je stopil na skalo in vpil: »Kosite! Kosite! Kosite!« Ljudje so ga poslušali in šli kosit. Nastopila je moča, da se cele tri mesece ni zvedrilo. Seno na travnikih je pognilo in ni moglo služiti za krmo. Ljudje so se razjezili in niso hoteli več poslušati škrata. Škrat pa je šel in odprl zatvornice velikega jezera. Voda je vrela in bruhala iz gore, da je hotela vse pogoltniti. Ljudje so prosili škrata za odpuščanje in mu obljubili pokorščino. Škrat je zaprl nazaj zatvornico in je nagajal ljudem s sušo in močo, da so dejali: »Poiščimo si pomočnika, drugače bomo morali poginiti od lakote mi in živina.« V Šentjerneju je živel pobožen župnik, svetnik. Ljudje so prišli k župniku in ga prosili za pomoč. Svetnik jim je dejal: »Pomirite se in zaupajte v Boga! Molil bom vsakemu svetniku na čast očenaš in češčenamarijo. Kadar pridem do pravega, me bo uslišal in vam pomagal.« Molil je na čast vsem svetnikom po vrsti. Ko je počastil sv. Miklavža, je sv. Miklavž stopil predenj in mu rekel: »Povej ljudem, da se jezim nanje. Spoštujejo spodobno vse svetnike, samo mene se ne spomni živa duša, kakor da me ne bi bilo v nebesih. Za pokoro sem jim poslal škrata in krdelo coprnic. Če hočejo, da jim odlegne, naj sezidajo meni na čast cerkev, kamor bodo kristjani hodili na božjo pot. Na cerkev naj obesijo junca, ki bo mukal z železnim jezikom. Kadar bo zamukal junec, bo škrat pobegnil s krdelom coprnic in izgubil oblast po vsem prostoru, koder se bo mukanje razlegalo. Gorjanci ne bodo videli ne suše ne toče ne povodnji. Junec bo oznanjeval rodovitnost vsej okolici, srečo in božji blagoslov vsakemu, katerikoli ga bo slišal, Kranjcu, Hrvatu in Štajercu.« Sv. Miklavž je po teh besedah izginil in ni povedal župniku, kaj junec pomeni. Župnik je premišljeval noč in dan skrivnost, ali je ni mogel pogoditi. Rekel je ljudem: »Iščite si človeka, pametnejšega od mene, ki je prejel od Boga vseh pet velikih blagoslovov.« Ljudje so šli iskat in so našli v skalovju puščavnika ''staroverca'', ki je prejel od Boga vseh pet velikih blagoslovov. Puščavnik staroverec jim je razodel skrivnost in rekel: »Sv. Miklavž zahteva, da mu obesite nad cerkev zvon. Zvon je tisti junec, ki bo mukal z železnim jezikom.« Ljudje so se obveselili in se vrnili na Gorjance. Sezidali so sv. Miklavžu na čast prelepo cerkev in nad njo so obesili blagoslovljen zvon. Zvon je zazvonil, škrat in krdelo coprnic sta zbežala, in koder se je slišalo zvonjenje, ni delala ljudem škode ne suša ne moča ne toča ne povodenj. Romarji so dohajali na božjo pot iz bližnjih in daljnih krajev. Nikakršna ujma ni zadela tistega, ki je čul doneti čudodelni zvon sv. Miklavža. Zvonu in cerkvi se je razširila slava po celem svetu, sosebno pa sta prinesla blagostanje in srečo Gorjancem in Podgorju. Kmet je prideloval več, kakor je potreboval in zaželel. Hudi škrat, ki je moral pobegniti, je šel s krdelom coprnic stanovat v Rasno, kamor se ne čuje noben glas blagoslovljenega zvona. Stopil je na skalo in vpil: »Sejte, sejte, sejte!« Otroci na Gorjancih so ga slišali in mu kazali osle. Stopil je na skalo in vpil: »Kosite, kosite, kosite!« Otroci na Gorjancih so ga slišali in mu kazali osle. Škrat se je razjezil in hotel planiti na Gorjance. Ko je prišel pod oblast Miklavževega zvona, ga je pahnilo nazaj, da se je kar vrtil in preobračal. Otroci na Gorjancih so videli ta sramotni vrtec, to smešno štucokračo in so mu kazali osle in se na vse grlo krohotali. Vsi odrasli pa so hvalili Boga in sv. Miklavža, da sta jih rešila peklenske sile in jim podarila tako mirno in prijetno življenje. Ta sreča je trajala dolgo časa, več sto let. Jela se je kršiti, ko so zabredli Dolenjci v greh nečistosti. Bog jim je pošiljal razne in velike nadloge, ali še zmerom le poredkoma. Dokler je pel Miklavžev zvon, ni tolkla okolice skoraj nikoli toča; prošnje večine romarjev so se izpolnjevale. Stari ljudje se spominjajo še dobro tiste blage dobe. V Šentjernej je prišel župnik Rak. Videl je nespodobnosti, ki se gode na božjih potih, in jih je hotel odpraviti. Ali ljudje trdijo, da mu je bil to le izgovor. Lenuhu se ni ljubilo hoditi na Gorjance maševat. Da mu ne bi trpele noge, je zaprl cerkev sv. Miklavža in dal prenesti sloveči zvon v podgorsko podružnico Orehovico. S tem je romanje prenehalo, z romanjem pa, trdijo ljudje, da tudi blagoslov božji. V Orehovici je zvon izgubil svojo moč; na Gorjance sta se priselila nazaj škrat in krdelo coprnic; toča, moča, suša in nevihte so zopet dobile oblast; kmetje, stanujoči na Gorjancih, so pobegnili v Podgorje, ali ujme bijejo od leta do leta huje tudi Podgorce in Dolenjce; nekdanja rodovitnost in lahkoživnost je izginila. Župniku Raku pokazuje Bog svojo nevoljo še dandanašnji. On je sicer že zdavnaj umrl, ali uboga duša mu ne more najti pokoja, niti se ne ve, kdo in kako bi jo mogel rešiti. O polnočni uri je videl že marsikateri popotnik njeno žalovanje in trpljenje. Včasi sedi na kamnu in bridko joka. Včasi beži plaho okoli razvalin, kakor da bi jo nekdo preganjal. Včasih bere pri porušenem oltarju mašo. Nekatere krati vali na goro kamenje in zida cerkev. Preden pa še zardi zora, se zidovje zopet podere in duša zaječi, da je groza, se zgrudi na tla in pogrezne v zemljo. Ta prikazen oznanjuje, da ne sme upati miru, dokler se cerkev ne ponovi. Če se to zgodi, se bo ustanovilo tudi vreme, kakor si ga kmet želi, in zgubljena plodnost se bo povrnila na podgorska in dolenjska polja in vinograde. 6. ''Ukleti grad''. Sinu je zbolela mati. Šel ji je iskat zdravilnih zeli na Gorjance. Ko izdere sladko koreninico, zagleda miško. Miško pozdravi: »Dobro jutro! Ne bodi huda, da te nadlegujem. Zbolela mi je mati. Zdaj iščem zanjo zdravil, da izpolnim svojo dolžnost.« Miška odgovori prijazno: » Ti si dober sin in dobro si pogodil. Preden preteče štiriindvajset ur, ti bo od te koreninice mati zdrava, kakor da ne bi bila nikdar bolna.« Fant se začudi in vpraša miško: »Kdo si, da govoriš s človeškim glasom?« Miška pravi: »Jaz služim svoji gospe. Bog jo je kaznil, jaz pa se ji nisem mogla izneveriti. Pod zemljo ne bi prebila v človeški podobi, zato me je Bog prestvaril v miško.« Fant veli: »Ne razumem.« Miška zavrne: »Poslušaj, kaj in kako je bilo, pa me boš razumel in mojo gospo omiloval. Sirota sem izgubila mater že v otroških letih. Vzela me je k sebi dobra gospa. Ni me imela za deklo, ampak za sestro in prijateljico. Moja gospa je govorila vse po pameti, delala vse po pravici, ali sovražila je berače in jih tirala iz hiše s hudimi besedami in psovkami. V hišo pride lep berač, sam Jezus Kristus. Jezus prosi gospo za dar božji. Gospa se zadere: ,Kaj meniš, da te ne poznam? Kaj izkušaš nas uboge ljudi? Imaš ves svet, pa te ni sram, da prosiš za kos kruha! Taki berači ne dobodo od mene nič, dokler se ne bodo gorjanski pastirji učili svetega pisma.' To se je zgodilo že pred veliko sto leti, ko ni znal še noben človek brati razen škofov in se ni učil svetega pisma še noben duhoven razen papeža. Zdaj vidiš, kaj je gospa mislila. Hotela je reči, da gospodu Jezusu ne bo dala nikoli nič. Gospod Jezus je preklel mojo gospo in rekel: ,Prekleta bodi ti in tvoj grad, dokler se ne bodo gorjanski pastirji učili svetega pisma in te rešili.' Ob teh besedah se je zemlja zatresla in požrla grad in gospo. Jaz sem gledala od daleč in gospa se mi je smilila. Tekla sem za gospodom Jezusom in prosila, da smem ostati pri dobri gospe. Ona me je ljubila v moji nesreči, ne bi bilo lepo, da jo zapuščam zdaj, ko je padla nadloga nanjo. Gospod Jezus me je pohvalil in dovolil, da prebivam pri gospe in, da ne zadahnem, me je prestvaril v miško. In tako sva ukleti skupaj, jaz in moja gospa. Jaz štrkam prosto sem ter tja in ne trpim nič hudega. Uboga gospa pa dremlje na postelji, po glavi ji roje strašne sanje, da se neprenehoma poti in ječi, ali se vendar ne more zbuditi, dokler ne pridejo rešniki, gorjanski pastirji, ki se bodo učili svetega pisma. Grozno se bojim, da nama bo treba še dolgo čakati. Pred dve sto leti sem govorila z možem in ga vprašala, kdo se uči sveto pismo. Mož mi je rekel, da nihče drug kakor škofje in najsvetejši duhovni. Po tem sodim, da pastirji še ne pridejo kmalu na vrsto.« Fant je začel od veselja vriskati in skakati in je rekel miški: »Potolaži se! Sveto pismo prebiramo tudi že pastirji. Kolikokrat sem ga bral na paši ali pa doma pri postelji bolne matere! Povej mi torej, kaj mi je storiti, da odrešim tebe in tvojo dobro gospo?« Miška se jako začudi in veli: »Kako neskončno me veseli tvoje oznanilo, ne morem povedati. Ako se ti rešitev posreči, vedi, da ne boš pomogel samo nama dvema, ampak tudi sebi. Moja gospa je samica in te bo vzela za moža. Z njo boš dobil graščino in vse neizmerne zaklade, ki se v njej nahajajo. Kaj ti je storiti, da odvrneš kletev, ne vem sama natanko. Pojdi z mano, v gradu na mizi leže bukve, v katerih boš našel to skrivnost zapisano.« Miška mahne z repom po ključu, ki je tičal v skali, in skala se odpre na stežaj kakor velika cerkvena vrata. Fant sledi miški, ki ga pripelje v tako krasne izbe in sijajne dvorane, da se lepše ne morejo nahajati niti v nebesih. Od zlata in srebra se je vse lesketalo, da mu je kar vid jemalo. Nikjer ni nič zapazil lesenega, nič železnega, vse pohištvo in orodje je bilo skovano iz najžlahtnejše rude in izdelano po pravilih najvišje umetnosti. Fant je zijal in strmel, od prevelikega osupnjenja ni mogel ne govoriti ne misliti, niti skoraj ne dihati. Ko pa ga dovede miška v spalnico in mu pokaže spečo gospo, se mu vname v srcu goreča ljubezen do uboge mučenice, ki bi bila očarala s svojo čudovito krasoto mrtvi kamen, nikar ognjenega mladeniča, ki je dopolnil komaj devetnajsto leto. Da ga presilno zamikanje ne ubije, mu je rekla miška, naj koraka za njo v bližnjo stanico in pogleda v bukve. Fant prime bukve s trepetajočimi rokami in začne brati. Komaj prebere tri vrstice, se zruši na tla in se zajoka tako bridko, da si jame tudi miška brisati solze in ga vpraša, kake strašne novice je zvedel, da so ga tako nemilo presunile. Fant se je dolgo ihtil in premetaval ves obupan po tleh. Šele čez dobro uro je dobil svoj glas in je povedal miški, da ne more odrešiti gradu kletve, kajti bukve zahtevajo, da mora biti odrešenik nedolžen, on pa se je težko pregrešil s pastiricami, ko mu je teklo komaj dvanajsto leto. Miški je bilo neizrečeno žal, da fant ne more oteti dobre gospe in osrečiti njo in sebe, vendar se je tolažila s tem, da utegne priti v kratkem pastir, ki se uči tudi sveto pismo in si duše še ni oskrunil z nečistostjo. Fantu je rekla: »Rada bi te dobro obdarila, ali zlata in srebra ne smem jemati, ker ni moje. Poglejva smeti, katere je vrgla še moja gospa na dvorišče! Kar se nahaja v njih, se sme pobrati in odnesti brez greha. To pravico sem imela pri gospe zmerom.« Miška in fant sta prebrskala smeti in našla v njih biserov in dragih kamenčkov za več tisoč goldinarjev vrednosti. Fant se je prelepo poslovil z miško in šel domov. S sladko koreninico, katero je odtrgal pred ukletim gradom, je ozdravil bolno mater, bisere in drage kamenčke pa prodal in si kupil prijazno pristavo. Oženiti se ni hotel nikdar, ker ni mogel pozabiti svoje uklete, s smrtnim grehom za vekomaj zapravljene ljubice. 7. ''Škrat''. Na Gorjancih prebiva škrat. Postave je majhne kakor dvanajstleten deček. Oblečen je v zeleno suknjico, na glavi pa ima rdečo čepico. V rokah drži veliko mošnjo cekinov, katero ponuja tistemu, ki bi pokleknil predenj. Najrajši sedi na Krvavem kamnu, žvižgajoč na prste. Na Gorjance je prišel drvar. Škrat mu veli: »Poklekni predme in dal ti bom to mošnjo cekinov.« – Drvar pravi: »Nečem. Jaz pokleknem samo pred Bogom, sicer pred nikomer in ne bom niti pred tabo.« Škrat se nasmeje in reče zabavljivo: »Bedak, ne misli, da te hočem izneveriti Bogu! Jaz želim samo tvoje sreče. Če se ti ne ljubi poklekniti predme, pa se pojdi z mano metat. Če me vržeš, vzemi, kar dobiš, in nesi s sabo.« Drvar je bil korenjak, ki se ni bal ne biriča ne hudiča. Planil je v škrata in se jel z njim metati. Podrl je do zdaj še vsakega, dejal je sam v sebi: S škratom bo otroška igra. Mož se je motil. Škrat je bil močan za devet junakov. Bojevala sta se dolgo in hudo. Drvar je začel tiščati že krvave pene. Škrat mu je bil raztrgal janko in srajco. Drvar je nosil za vratom podobo matere božje. Škrat zagleda podobo in omedli. Drvar ga vrže na tla in ga tlači. Škrat pa se skrije v suknjico, da ne vidi podobe matere božje. Drvar ga gnete in gnete, hotel ga je ugonobiti. Ko pa pogleda, če je škrat še kaj živ, vidi, da tlači prazno suknjico. Škrat se je izmuznil, da ni vedel ne kdaj ne kako. Drvar pravi: »Pojdi, kamor hočeš, da si mi pustil le suknjico in mošnjo.« Veselo se oddahne od boja, natakne na palico suknjico in mošnjo in koraka ponosno proti domu. Sreča ga prijatelj in vpraša: »Čemu pa ti bodo ta konjska jajca in ta kačji lev, da jih neseš s sabo?« Drvar misli, da se prijatelj šali, in gre naprej. Srečujejo ga mnogi drugi znanci in vsi se mu smejejo in ga poprašujejo, čemu mu bodo ta konjska jajca in ta kačji lev. Drvar se čudi in pogleda. Zdaj se je preveril sam, da nosi namesto suknjice kačji lev in namesto polne mošnjice cekinov konjska jajca. Čujmo, kaj je doživel na Gorjancih neki lovec. Ko mu je škrat ponudil mošnjo cekinov, če poklekne predenj, se je malopridnež polakomnil denarja in padel na kolena. Škrat se zakrohoče in mu da mošnjo. Lovec vrže puško v grmovje in pravi: »Zdaj bom živel lahko kakor grof, ne bom si več iskal divjačine po Gorjancih.« Ko pride do krčme, si da prinesti najboljšega vina celo lodrico in speči kokoši celo kurnico in povabi na južino vsakega popotnika, ki ga vidi na cesti. Jedlo in pilo se je toliko, da je bilo računa sto goldinarjev. Lovec se smeje in veli krčmarju: »Ti si bedak, da ne računaš več.« Vrgel je na mizo pest cekinov, krčmar pa je zarežal: »Prekleti slepar! Kaj se norčuješ? Pri meni se z bukovim listjem ne plačuje.« Lovec trdi, da ponuja dobre, rumene cekine, krčmar pa se srdi čimdalje huje in veli, da mu daje suho bukovo listje. Krčmar {{redakcija|je|se}} naveliča prepira, zažene lovca iz hiše in pravi: »Saj vem, kdo si in kako se bom plačal. Prodal ti bom kajžo in dobil sto goldinarjev, ki mi gredo.« Lovec gre naprej in veli: »Krčmar je obnorel. Moje cekine ima za bukovo listje. Bog se ga usmili in mu povrni pamet!« Pride v drugo krčmo, izvleče mošnjo in reče krčmarju: »Danes se bom dobro gostil. Ali preden mi prineseš vina in pečenke, povej, če poznaš te rumenjake.« Krčmar se zasmeje in pravi: »S takim denarjem pri nas nastiljamo kravam, tvojim rumenjakom pravimo bukovo listje.« Lovec zmaje z glavo, gre naprej in si misli, da so morali ljudje obnoreti, da ne razločijo cekinov od listja. Pride domov in pove ženi, kaj se je prigodilo, in ji pokaže mošnjo cekinov. Žena se zajoka in veli: »Tebi se je zmešala pamet. Škrat te je preslepil in ti dal namesto cekinov bukovo listje. Pogubil si svojo ubogo dušo za prgišče nastila.« Lovec se je jel srditi in ženo pretepati. Ker mu listja nihče ni hotel vzeti za denar, ga je vrgel v vodo ter se obesil. 8. ''Velikani''. Podgorec je šel lovit polhe. Na vrhu Gorjancev je prenočil. Po večerji se je ulegel v travo in zaspal. Kmalu pa ga prebude debeli glasovi neznanih mož. Glasovi so bobneli, kakor če trka kdo na prazen sod. Mož je bilo četvero. Bili so veliki kakor najvišje smreke. Ker je svetil mesec, se je lahko videlo, kakšni so in kaj delajo. Velikani sedejo na trato in pravijo: »Kamenčkajmo se, da si prikratimo čas z igro.« Pobrali so mlinske kamne in se ž njimi kamenčkali. Ko se naveličajo igranja, pravijo: »Napolnimo si pipe in kadimo.« Iz žepov si privlečejo pipe, velike za zelno kad, in si jih napolnijo s tobakom. Zdaj se domislijo, da nimajo ognja. Eden pravi: »Sklatimo si ga z neba.« Velikani skočijo na noge in začno metati mlinske kamne proti nebu. Vsak si sklati zvezdo. Z zvezdami prižgo tobak in zapuhajo z dimom Gorjance, kakor da bi bil padel nanje črn oblak. Ko pokade, pravi eden: »Čas je večerjati.« Velikani se dvignejo in odidejo v globok prepad. Iz prepada privale štiri sode vina. Vsak sod je držal najmanj deset veder. Iz prepada si pripeljejo tudi svojo hrano: čredo volkov. Volkov je bilo dvajset, za vsakega pet. Narede si velik ogenj, denejo volkove na raženj in jih peko. Jeli so tudi tuliti pesem, kakor da se razlega grom, in poskakovati okoli ognja, da se je zemlja tresla. Podgorec je te strahote gledal in poslušal in je priporočal dušo Bogu v neznanskem strahu, da ga pošasti ne bi zavohale in nataknile morda tudi njega na raženj. Stisnil se je v klobčič kakor jež in se drznil komaj dihati. Poleg njega je stala neža vina, ki ga je bil prinesel s sabo. Podgorec se domisli, da vino daje korajžo in začne srkati. Ker je srčnosti jako potreboval, je pil dolgo in veliko. Naglo se je prepričal, da je v takih zadregah vino res najboljša pomoč. Bokal ga je bil podelal že za večerjo. Toliko pa ne ohrabri še nobenega Podgorca. Zdaj je vrgel v globočino želodca dva bokala naenkrat. To pa je že nekaj izdalo in pomoglo. Velikani se mu niso zdeli več tako grozoviti. Jel se jim je za grmom groziti in jim kazati osle. Ko pa so spekli volkove in sedeli pri večerji, je zagodrnjal skoraj naglas: »Se pač vidi, da ste zarobljeni hribovci, sicer bi me bili že zapazili in povabili na volčjo pečenko.« Velikani so raztrgali in pohrustali volkove kakor človek mlade vrabce in jih jeli zamakati z ogromnim curkom vina. Ali vino je moralo biti slabe vrste, kajti držali so se strašno kislo in čemerno. Velikan veli: »Bratje, treba bo spet udariti kam v hram in si natočiti posode do vrha. Naše čobodre sem sit. Sam ne vem, kaj bi dal tistemu, ki bi mi prinesel požirek starega podgorca.« Podgorec to čuje, skoči kvišku, ponudi velikanu nežo in veli: »Nu ga piti! En bokal ga je še notri. Bog ti ga blagoslovi!« Komaj pa spomni Boga, ugasne tisti hip ogenj, pri katerem so sedeli velikani, in okolico pokrije najgostejši dim, da se dolgo ni dalo nič razločiti. Ko se dim razide, ni videti nikjer ne mlinskih kamnov ne oglja ne kosti ne ražnjev pa niti ne velikanov. Noč in gora jih je bila pripeljala, noč in gora jih je vzela. 9. ''Volkova ljubica''. Pastirica Lenčka je pasla na Gorjancih ovce in prasce. Drugim pastirjem so delale nadlego in škodo divje zveri, njene črede pa se ni nobena polotila. V Lenčko se je zaljubil volk in ji ni raztrgal ne ovce ne prasca niti jih ni dal trgati tovarišem. Ona mu dolgo časa ni verjela in se ga je bala. Ker pa ji je ostal vedno zvest pomočnik, je izgubila strah in se ga je privadila, tem laglje, ker se ji ni približal nikoli, ampak jo je gledal in se ji dobrikal le od daleč. Sčasoma se je z njim sprijaznila, da je smel ležati poleg nje in se z njo pogovarjati. Če je začutil kako nevarnost za čredo, jo je planil branit in, kadar se je vrnil, ga je Lenčka pohvalila in gladila. To ga je neizrečeno veselilo. Ubogal jo je rajši in izpolnjeval nje ukaze bolj zvesto nego najkrotkejši in najbolj izurjeni pes. Hrane pa si je sam iskal in ni prizadel svoji gospodinji ne sitnosti ne stroškov. Za takega čuvaja so Lenčki zavidali vsi pastirji. Ko pa je Lenčka odrasla, je pustila pašo in se pripravljala za možitev. Snubilo jo je že veliko fantov, snubit jo je prišel tudi volk. Lenčka se mu je nasmejala in rekla: »Jaz se nočem zameriti gorjanskim volkuljam. Pojdi zbogom!« Volk odide in drugi dan jo pride zopet snubit. Lenčka mu veli modro: »Ljubi volk, saj veš, da se midva ne moreva in ne smeva jemati. Izberi si gorjansko volkuljo in pojdi zbogom!« Volk odide in tretji dan jo pride zopet snubit. Lenčka se ga prestraši in mu veli: »Ne hodi več k meni! Brat je rekel, da te bo ustrelil. Pojdi zbogom!« Volk odide, ali še tisto noč pride po Lenčko, jo zgrabi in odnese v svoj brlog. Bila je njegova žena tri leta in tri mesece. Manjkalo ji ni nič. Jedla je vsak dan bravino in prašičevino, ob nedeljah teletino in ob velikih praznikih tudi srnino. Zajcev in druge divjačine ji je nanosil mož, da je ni mogla pojesti. Ali tožilo se ji je močno po domu in po človeškem društvu. Iz brloga ni smela iti nikamor. Jokala je noč in dan in prosila Boga za odrešenje. Volku je rodila sina lepega obraza in človeške podobe, ali truplo mu je bilo obraščeno z volčjo dlako, da jo je groza obšla, kadar ga je pogledala. Dala mu je ime Volkodlak. Volkodlaka ni treba dolgo zibati in pestovati. Rastel je hitro kakor volk, ali pamet mu je dohajala počasno kakor ljudem. Komaj je dopolnil dve leti, je jel hoditi na lov, trgati ovce in prasce in žreti surovo meso in piti gorko kri zadavljenih živali. Srce mu ni poznalo ne gnusa ne usmiljenja; izvrglo se je v zversko, ne v človečje. Lenčka ga je gojila in učila, ali ni maral za njene besede in nauke. Kadar se je nanj razjezila, ji je pokazal zobe, kakor da jo hoče raztrgati. To jo je še bolj žalostilo in peklo. Ona se je zamislila in se domislila. Nehala je togovati in jokati, začela je plesati in se smejati. Volku je rekla: »Zdaj vidim, kako dobro si mi storil, da si me unesel. Toliko pečenke ne bi bila imela pri nobenem možu, kolikor je imam pri tebi, z nobenim ne bi porodila tako čvrstega dečka, kakor sem ga rodila s tabo. Druge matere trpe z otroki po deset let, nekatere po dvajset in nekatere tudi celo življenje. Moj Volkodlak pa mi ne dela ne skrbi ne truda. Hrano si dobiva sam; oblačilo je prejel gorko od Boga; speče me nikoli ne budi z jokom in vpitjem. Bila sem menda oslepela, da več kakor tri leta nisem videla in spoznala sreče, s katero si me obdaril.« Volku so te besede jako ugajale. Rekel je Lenčki: »Ne zameri, da sem ti branil zapustiti ta brlog. Ker te imam tako neskončno rad, sem se zate bal, da mi ne bi pobegnila. Zdaj vidim, da si se me privadila, pa ti ne porečem nikoli žal besede, če se boš hotela kaj sprehoditi. Ječa se ti odpira, pojdi kamor ti drago, samo ne pozabi, da si moja žena in da je tvoj dom moj prijazni in topli brlog, kjer ti bom stregel odslej še z veliko večjo voljo in radostjo svojega srca.« Lenčka je volka prekanila. Še tisti dan se je šla sprehajat in je pritekla domov in rekla bratu: »Vzemi puško in pojdi z mano!« Brat je vzel puško in jo spremil. Lenčka mu pokaže brlog in veli: »Poznam volkovo navado in vem, da se je ulegel spat. Ustrelil ga boš brez nevarnosti, ali te prosim, da ne streljaj Volkodlaka, mojega sina. Naj živi, dokler bo božja volja. Nečem, da bi mi svet očital njegovo smrt in da bi si morda še svojo dušo pogubila.« Brat je stopil v brlog in ustrelil volka. Volkodlak je ostal živ in je pobegnil. Iz goščave pa je dobro videl, kako sladko se smeje mati, in je lahko pogodil, kdo je najel očetovega morilca. Dvignil je proti materi pest in prisegel maščevanje. Lenča se ni brigala za Volkodlakovo jezo. Vesela je šla z bratom domov in se jela pripravljati na možitev. Snubilo jo je veliko fantov, prišel jo je snubit tudi Hrvat Petrović. Lenčka je rekla domačim fantom: »Če vzamem vas katerega, bo prišel Volkodlak in me nadlegoval. Vzela bom Petrovića, ki prebiva od tod tri dni hoda. Pri njem bom živela brez strahu. Pa četudi kdo pride in me zaskoči, me bo obranil junak Petrović s svojo blagoslovljeno puško.« Lenčka se je poročila s Petrovićem in odpeljala v Hrvatijo. Volkodlak je divjal po Gorjancih in Podgorju in iskal mater. · Poprej je trgal ovce in prasce samo za potrebo, zdaj je napadal živino in ljudi tudi sit, iz srditosti. Izmenil se je v strašnega razbojnika.. Lovci so nanj skrbno prežali, ali brez uspeha, ker se ga ni prijela nobena krogla. Dokler ga je vodil le volčji bes, ni bil še toliko nevaren. Ko pa je prišel bolj v leta in se je začela razvijati njegova človeška pamet, je postopal ne le okrutno, ampak tudi šegavo in premišljeno. Oblačil se je v podgorsko opravo in premotil s tem vsakega preganjalca. Lovci ga niso več poznali. Kadar so zasledili Volkodlaka in menili, da se ga bodo zdaj zdaj polastili, se jim je pridružil lepo opravljen in šel z njimi, kakor da ga lovi z njimi vred. Podnevi je pobijal vse, na karkoli se je nameril, ponoči je hodil po vaseh in poslušal pod okni, kaj se snuje in kuje zoper njega. Na itak način je utekel lahko vsaki zanki in zasedi. Hiše svojih sovražnikov je neprenehoma zažigal. Brez požara ni minila skoraj nobena noč. Podgorje je vznemirjalo že dosti razbojnilkov, ali premeteni in srčni prebivalci so jih vselej kmalu ustrahovali. Volkodlaku pa se ni moglo priti do živega, ker mu je zversko moč in zvijačnost podpirala in pomnoževala človeška bistroumnost in iznajdljivost, posebno pa čarovna lastnost, da ga ni predrla krogla. Te nadloge in nadlege so trajale veliko let. Volkodlaka ni bilo moč ugonobiti ne s silo ne s prevaro ne z molitvijo, dokler ga ni odnesla z Gorjancev strastna jeza na mater. Pod oknom neke hiše je slišal besedo: »Ko bi Volkodlak vedel, da mu je mati omožena na Hrvaškem pri Petroviću, gotovo bi udaril za njo, dasi je do nje tri dni hoda od tod.« Volkodlak se je odpravil še tisto uro iz okolice in se napotil v Hrvatijo. Sum ni letel nanj nikakršen, ker se je oblekel po hrvaško. Petrovićeve hiše mu ni trebalo dosti iskati, znal mu je povedati zanjo vsak kmetič, kajti slovela je daleč okoli za najpoštenejšo in najbogatejšo. V veži so se igrali trije otročiči, njegovi bratje. Volkodlak je skočil nanje in jih podavil. Njihov krič je sliišala mati in pritekla gledat. Prvi hip je spoznala sina Volkodlalka in poklicala na pomoč moža Petrovića. Petrović je napolnil blagoslovljeno puško in ustrelil Volkodlaka v srce. Volkodlak je poginil, ali še na smrti je preklel nesrečno mater, da mu je ubila očeta. 10. Rajska ptica. Bil je imeniten grof. Šel je v Gorjance na lov. Spremila ga je velika družba. Ugledavši medveda, je skočil za njim. Medved je zašel v goščavo, grof za njim. Medveda je zmanjkalo, grof se je nahajal v neznanem kraju. Namesto puste goščave ga je okrožaval najlepši gaj. Z dreves so visela zlata jabolka; iz debel se je cedil iz nekaterih med, iz drugih blagodišeče kadilo; preljubo je dišalo v tem gaju vse: trava, cvetlice in celo listje. Gaj so pretekali na vse strani srebrni studenci po zlatopeski glini. Po vejah je skakala sem ter tja in prepevala s prečudnim glasom ptica, kakršne grof še nikoli ni videl, rajska ptica zlatokljunka. Ves zamaknjen jo je grof poslušal. Ker se je ni mogel naslišati, je obstal in sedel na klop, ki je bila mehka kakor blazina in se je gugala kakor zibka. Tako je sedel in poslušal četrt, tudi dve četrti ure. Prav nerad se je dvignil, ali se je moral dvigniti, da ga ne čaka predolgo lovska tovarišija. Iz gaja je prišel nazaj v goščavo, iz goščave na plan. Klical je družbo, oziral se na vse strani, ali družba je izginila, kakor da bi se bila pogreznila v zemljo. Grof se je naveličal in šel domov. Pota skoraj ni več poznal. Koder je rasla poprej hosta, so gorniki kopali vinograde; koder so pastirji pasli črede, so pridni kmetiči delali brazde. Grof si je mel oči in ni vedel, kaj bi si mislil in kaj začel. Vprašal je gornike, če so videli njegovo družbo. Gorniki so se začudili in rekli: »Kakšno družbo? Kdo si ti? Mi te ne poznamo.« Vprašal je pridne kmetiče, kdaj so prišli mimo njih grajski lovci. Kmetiči so se začudili in rekli: »Kakšni grajski lovci? Naš graščak ne lovi zveri, lovi nas, uboge kmete. Dokler je živel rajni grof, nismo znali, kaj je hudo. O slabih letinah nam je dajal živei zastonj. Nikoli nas ni silil na tlako, desetino smo mu nosili v grad, kolikor smo sami hoteli. Od revežev ni jemal ne klasa in tudi ne, če so mu ga sami ponujali. V krčmah smo pili in se gostili z njim in na njegov račun. Z naišimi otroki se je igral in bi bil podaril zanje svojo krščeno dušo. Blagi mož je šel v Gorjance na lov. Raztrgal ga je medved. Bog mu daj nebesa, saj si jih je tudi zaslužil. Praznega gradu se je polastil baron Hudič. S kmeti je jel postopati grje nego s črno živino. Vole je prodal, namesto njih smo orali polje mi, naše žene in otroci. Za oratarji so hodili rablji in priganjali na delo z bičem. Bič ni bil spleten iz govejih jermenov, ampak iz kože, katero je rezal baron Hudič iz naših hrbtov. Desetino je zahteval od vsega, kar raste in se pita, od revežev kakor od bogatinov, ob dobrih letinah kakor ob slabih. Ljudje so godrnjali. Baron Hudič pa je rekel: ,Dobro, če nečete dajati desetine vi meni, jo bom dajal jaz vam.' Jemal nam je ves pridelek, kmetu je puščal borno desetino. Mi smo pogibali od lakote in se puntali. Baron Hudič je najel trumo žolnirjev in hodil na lov zoper kmete. Zajcev in volkov se ni dotaknil, streljal in ulbijal je svoje kmete. Kadar so mu prišli na gostijo prijatelji, je igrail z njimi s kmetiškimi glavami za kmetiške hčeri in kmetiške posesti. Ta sila in hudobija traja že veliko veliko let. Ravno danes je trideset let, odkar nam je vzel Bog blagega grofa in z njim mir in srečo našega življenja.« Grof je poslušal kmete in se prepričal, da ga je motilo milo prepevanje rajske ptice zlatokljunke celih trideset let. Ko se je kmetom razodel, so ga spoznali starci in popadali predenj na kolena, da se zahvalijo Bogu za to dobroto. Grof jim je rekel: »Vstanite in pojdite po orožje. V moj grad pelje votlina, katero sem izdolbel z lastnimi rokami in nisem povedal nikomur zanjo. Jaz pojdem pred vami; preden preteče štiriindvajset ur, moramo grad zalesti in tolovaje zasačiti!« Baron Hudič je napravil veliko gostijo svojim prijateljem in rabljem. Po gostiji je igral z njimi s kmetiškimi glavami za kmetiške hčere in posesti. Iz gradu je prišlo na igrališče oznanilo, da se je odprla zemlja in izbljuvala drhal oboroženih mož in rajnega grofa. Baron Hudič se je smejal in igral dalje. Grofovi kmetje so brez boja ujeli njega in tovarišijo. Grof jih je vpregel v pluge in brane in oral z njimi celo leto do zime. Na delo jih je priganjal z biči, ki niso bili spleteni iz jermenov govejskih, ampak iz kože, katero je izrezljal iz njihovih hrbtov. Ko je nastopila zima, je povabil vse svoje kmete in jim napravil veselico, da take še niso nikoli doživeli, niti zanjo čuli. Po veselici se je napotil z njimi na igrališče in igrali so skupaj ves dan in vso noč z glavami barona Hudiča in njegovih prijateljev in rabljev, bogme ne za svoje, ampak za hčeri in posesti barona Hudiča in njegovih prijateljev in rabljev. 11. Ptica Zlatoper. Na Gorjancih je rasla mogočna bukev, kateri je strela odbila vrhoivje. Namesto vrhovja je narasla iz debla tenka, previsoka breza. Vrha ji ni videl nihče, ker so ga pokrivali oblaki. Na brezi je gnezdila in prepevala ptica Zlatoper. Zlatoper se je zvala, ker je nosila v glavi zlato pero, predragoceno pero. Kdor bi bil pisal s tem peresom, bi se mu bile uslišale tri prošnje, naj jih pošlje tudi cesarju ali papežu. Veliko ljudi je poskusilo zlesti na brezo in izpukati ptici pero, ali nobeden ni mogel priplezati do ptice. Vsi so popadali z breze in se pobili. To je čul Podgorec Mikec in dejal: »Bedakom se godi prav, srečo poskusi naj tisti, ki zna plezati kakor jaz. Ptica bo moja, preden preteče štiriindvajset ur. Če mi spodrkne, nimam strahu. Pokosil bom senožet, nametal okoli bukve sena, če padem z breze, bom padel na mehko, ubil se ne bom. Mikec gre na Gorjance, pokosi senožet, nameče okoli bukve sena. in šine na bukev, z bukve na brezo. Sedemkrat je plezal kvišku, sedemkrat se mu je spodrknilo, da je padel v seno. Mikec misli, kaj bi storil, in se domisli, da je treba vsako delo pričeti z Bogom. Pokleknivši se priporoči sv. Miklavžu, sv. Jedrti in sv. Eliji. Brez truda pripleza do breze in po brezi do oblakov in do gnezda ptice Zlatoperke.., Ptica ga je počakala in si dala izpukati zlato pero, kajti vedela je, da Mikec ptice ljubi in se ji ni bati nič žalega. Mikec vzame pero in gre domov. Precej se usede in napiše z zlatim peresom prvo prošnjo do cesarja, naj mu da v zakon svojo hčer. Cesar se začudi, pokliče hčer in veli, da mora biti Mikčeva. Cesarična se hudo razjezi in pravi: »Mikec se bo kesal.« Pokorna očetovi volji, pride v Podgorje in vzame Mikca. Bila je grda ko strah, nagajiva ko škrat, obenem pa revna kakor beračica in vendar poželjiva vseh dobrot in užitkov, kakor da ne more nikoli nič zmanjikati. Mikec je dobil po očetu dve kmetiji. Eno je zaženil cesarični, ali jo je kmalu pognala in jela delati dolg tudi na njegovo. Mikec se usede, prime zlato pero in napiše cesarju drugo prošnjo: Naj da hčeri tudi cesarsko doto, da bo mogla živeti po cesarsko ob svojem. Cesar je uslišal prošnjo in poslal hčeri silno bogato balo, več voz zlata in srebra in najlepše obleke toliko, da se je lahko vsak dan preoblekla v drugo. Cesarična je plačala dolgove, ali Mikcu ni dala ne krajcarja. Zasmehovala ga je kar očitno. Ona se je vozila v kočiji, on pa je moral capljati za njo peš. Včasi je moral teči pred kočijo, ona pa je vpila: »Možje in fantje, odkrivajte se! Ali ne vidite, da gre pred mano moj mož, imenitni Mikec, ki se je oženil s cesarjevo hčerjo?« Ta sramota je Mikca grozno pekla. Zopet se je usedel, prijel zlato pero in napisal cesarju tretjo prošnjo: Naj si vzame svojo hčer nazaj. On ne želi nikoli več videti ne nje ne njene bale. Cesar se je zasmejal in uslišal Mikcu tudi tretjo prošnjo. Mikec je hudo žaloval po zaženjeni kmetiji, še bolj pa se je veselil, da se je znebil grde in srborite cesarične. Našel si je med domačimi dekleti drugo ženo, s katero je živel mirno in srečno. Ker so mu sosedje neprenehoma zabavljali zaradi cesarične, je zapustil Podgorje in se preselil med Bele Kranjce, ki ga niso poznali. Zlato pero je skrbno varoval. Pokazal in dal ga je sinu šele takrat, ko mu je izročil gospodarstvo. Rekel je: »Sin, tu ti dajem tvojo srečo, ali nesrečo, čast ali sramoto, kakor si boš sam izvolil. Meni je pero prineslo nesrečo in sramoto; bodi pametnejši od mene, da se ti ne prigodi isto. Ne prosi nikogar za ženo, blago in druge posvetnosti! Če hočeš poslušati moj svet, napiši prošnjo do papeža, naj bi bral zate sveto mašo, da te Bog razsvetli v vseh rečeh, da ti podeli svoj dar modrosti, s katerim si boš mogel pridobiti časno blagostanje in večno zveličanje. Sin je res ubogal starega očeta in je napisal prošnjo do papeža, kakor se mu je svetovalo. Papež mu je uslišal prošnjo in bral zanj mašo, Bog pa ga je obdaril s toliko pametjo in modrostjo, da si je prigospodaril veliko premoženje, po smrti pa bil vzet med svetnike. Tudi njegovi otroci in vnuki so sloveli zaradi svoje nenavadne poštenosti in bistroumnosti. Čudodelno zlato pero se nahaja še zdaj na Belokranjskem in se rabi neki še zmerom jako marljivo in uspešno. Marsikatera starka je že zatrdila, da so prejeli Beli Kranjci svojo veliko razumnost in spretnost po blagodatni moči Zlatoperkinega peresa. 12. Vila. Na Gorjancih so prebivale stare čase vile. Vile so bile krasne, vedno mlade deklice, katerim ni nihče poznal ne matere ne očeta in niso smele ne možiti se ne roditi. Oblačile so se v belo tančico, ki jim je pokrivala vse truplo do gležnja. Las niso spletale, padali so jim v gostih zlatorumenih kodrih do kolena; vendar so se jako marljivo česale, in to vselej v zarji. Takrat jih je človelk najlaže videl, ker so bile tako zamaknjene v to delo, da niso pazile, ali so same ali ne. Človeške družbe so se sicer jako bale in ogibale, dasi niso sovražile ljudi, ampak jim še dobro svetovale in delale. Pele so tako lepo, da se jih človek nkoli ni naveličal poslušati, toda niso imele rade, da jih kdo čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je prišel gledat njihovo kolo. Živele so ob sadju, grozdju in gorskih zelih. Navadno so le večerjale, podnevi niso drugače ničesar uživale, razen če jih je povabil kak junak ali poštenjak, ki ni vedel, kaj so. Kdor jih je videl plesati ali jesti in jih je poznal, je bil kaznjen brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali v nogo, včasih tudi v obe roki in nogi; če so se pa huje razjezile, tudi v srce, da je moral precej poginiti. Pod zemljo so imele silne zaklade zlata, srebra in biserja, ali varovali so jih tako pomno, da jih ni mogel nihče zaslediti. Če jih je našel kdo po naključju, ga niso osrečili, ampak pogubili in ugonobili. Blagoslov so prinesli samo nedolžni mladini. Sploh ni ubranila človeka zoper vilinsko jezo nobena druga reč kakor nedolžnost. Včasi so vile vzele svoje dragotine iz votlin in jih sušile na prisojnih krajih. Če se je nameril nanje otrok, je smel ugrabiti brez kazni, kolikor je hotel, grešnika pa so gotovo ubile. Kmetje so se vil po eni strani močno plašili, po drugi pa tudi veselili. Kadar so se oglasile: »Sejte! Sejte!« so šli sejat in seme je vselej obrodilo. Kadar so ukazovale: »Kosite! Kosite!« so šli kosit in vselej so srečno spravili mrvo. Kadar so svetovale: »Režite, vežite, kopajte, kolite, ogrebajte, berite!« so se napotili v vinograde in pridelali vina toliko, da jim je zmanjkalo posode. Najrajši so imele junake, ki so se borili zoper Turke in prelivali kri za krščansko vero. Dokler so hodili Uskoki v boj samo na Turke, so se prikazovale med njimi vsak dan, jim velevale, kaj jim je delati, česa se ogibati; pomagale so jim v vsaki sili, posebno brižno pa so ozdravljevale rane iz bitve se vrnivših junakov. Dajale so jim piti vodo planinskih zeli ali pa so jim obvezovale rane z dolgo, neznano travo, in bolnik je najkasneje v treh dneh gotovo okreval. Ko pa so se Uskoki podložili Švabom in so se jeli vojskovati tudi s kristjani, so vile pobegnile z Gorjancev in ranjeni vojaki so umirali brez zdravil in pomoči. Samo ena je še ostala, da pazi na zakopane zaklade, ali niti ona ni ljudem več svetovala, kdaj naj gredo na delo, niti ni hotela nikogar zdraviti. Med Uskoki je živel slavni junak Petrović, ki si ni ogrdil rok nikdar s krščansko krvjo. Kadar je pridivjal Turčin, je padel nanj kakor ognjena strela; zadržavale ga niso ne rane ne bolezni. Kadar pa ga je klical Švaba zoper kristjane, se je ulegel v posteljo in ležal bolan po dve, tri leta. Lepa vila je to znala in se v junaka zaljubila. Hodila je pogostoma mimo hrama, v katerem je popival s prijatelji sladko vince. Petrović jo je zagledal m jo povabil v hram, ne vede, kdo je in od kod. Pogovarjala sta se dolgo; junak ni čul še iz nobenih ust tako modrih besed kakor iz njenih, niti ni zapazil še na nobenem obrazu toliko lepote kakor na njenem. Jako čudno se mu je zdelo grlo mlade deklice. Bilo je tenko in prozorno, da se je videla vsaka kapljica, kako se cedi po njem. Petrović se zavzame in začne vilo spraševati, kdo je in od kod. Ona mu odvrne, da naj je nikar ne sprašuje tega, če hoče z njo druževati in se pomenkovati. Petrović ni vedel, kaj bi si miislil, ali v vilo se je kmalu tako zaveroval, da mu je težko delo, če je kak dan ni videl. V deželo je prilomastil zopet Turčin. Petrović je šel nadenj, ubil veliko sovražnikov, ali je prejel tudi veliko težkih ran. Na pol mrtvega so ga tovariši prinesli domov. Vila ga je hodila zdravit. Prišla je vselej, kadar je spal. Ker jo je veselilo, da ga vidi, ga ni hotela ozdraviti v treh dneh. Hodila je k njemu več tednov in mesecev in vselej takrat, kadar je spal, da ji ne bi ugledal lica in je spoznal. Prihajalo mu je bolje in vedno bolje, bolečin ni čutil že čez tri dni nobenih, ali bil je slab, da ni mogel vstati. Vila je imela rajši bolnega v postelji nego zdravega v hramu. Petrovićeva mati je ni opazila nikoli, ali on je dobro vedel, da ga nekdo zdravi, kajti našel je po vsakem spanju nove obveze na rani. Junak je dolgo mislil in premišljeval in se slednjič domislil. Ko ga je začel mamiti zaspanec, ni hotel zaspati, ampak je zatisnil oči in se delal, da spi. Vila je prišla in ga pogledala. Ker je mislila, da spi, mu je izprala rane in položila nanje nove obveze. Petrović je zažmiknil z enim očesom in videl, da ga zdravi deklica, katero je gostil v hramu in ljubil. Izdati se ni hotel, oko je zopet zatisnil, ali spreletela ga je groza. Jelo se mu je dozdevati, da ga zdravi vila, da ljubi vilo. Groza ga je kmalu minila, začelo ga je veseliti, da ga zdravi tako leno, kajti prepričal se je, da ga zato neče ozdraviti, ker ga gleda rada od blizu. Tudi on jo je gledal rajši od blizu nego od daleč. Delo mu je neizrečeno dobro, da diha vanj, da ga opiplje in preklada, da mu streže bolj skrbno nego mati svojemu edincu. Trajalo je to več mesecev in let. Petrović se je naveličal postelje. Ko ga je prišla vila zopet obvezovat, je rekel, kakor da govori v sanjah: »Še tri dni bom trpel; če mi ne odleže ta slabost, bom vzel puško in se ustrelil.« Vila ga je dobro čula in se preplašila. Obvezala mu je rane z ozdravilno travo in Petrović se je čutil že drugi dan zdravega, ali ni hotel vstati. Vila ga je prišla gledat, on pa se je potajil, kakor da sladko spava. Vila mu ni hotela previti ran, ampak je tiho zopet odšla. Petrović je vstal in hitel za njo, ali tako pazljivo, da ga ni mogla videti. Šinila je v vinograde, on za njo; šinila je v goščo, on za njo. Pritekla je k bistremu studencu, se slekla in kopala, on pa se je skril za grmovje in čakal. Vila se je zopet oblekla, legla pod lipo na zeleno travo in zaspala. Petrović se dvigne, koraka zlahkoma proti njej in jo gleda. Tako krasna ni bila še nikoli. Junaku začne utripati rsrce, da se ne more več premagovati. Uleže se k njej na zeleno travo in jo začne božati in ljubiti. Vila se predrami, skoči na noge in ustreli Petrovića v srce. Mrtvi junak leži pred njo, ona zaplače in ustrelli tudi sebe. Ležala sta dolgo eden poleg drugega kakor speči ženin poleg speče neveste. Ljudje so iskali Petrovića noč in dan. Našli so ga šele čez nekoliko tednov vsega gnilega in razjedenega. Zraven njega je ležala kepica snega. Ljudje so se začudili, ko so videli sneg o svetem Jakobu, ob najhujši suši in vročini. Nihče ni mogel pogoditi, kaj pomeni ta bela kepica, nihče ni vedel, da je ta sneg zadnji ostanek nesrečne vile. 13. Cvetnik. Nekje na Gorjancih kipi visoko pečevje, na njem pa se širi cvetnik, prav majhen vrtec, poln najlepših in najblagodušnejših rož. To pečevje je težavno najti, še teže pa priti nanj, in to je dobro. Kdorkoli je še zablodil v cvetnilk, ga je tako očarala nevarna krasota in vonjava rož, da je pozabil na jed in pijačo, na spanje in povratek in je poginil ne vedoč od dolgega bedenja in stradanja. Blagor pa tistemu, ki dobi kako cvetko teh čudovitih rož. Ako se ženi, naj jo dene v venec svoje neveste in živel bo z njo: v spravi in ljubezni do groba. Že eno peresce zadostuje, da utolaži zakonsko zdražbo, ako se položi pod zglavje razprtih zatkoncev. Kdor nosi tako cvetko pri sebi, ga ne obhaja nobena jeza in žalolost, ne premaga ga noben sovražnik, ne predere ga nobena krogla. Čujte zdaj kratko povest o tem čudovitem cvetniku. Uskok Elija je bil jako pošten in bogomolen mož. Ko je sinove pooženil, hčere poomožil, dolgove poplačal, vse zamere poravnal, je pustil domačijo in se preselil na Gorjance, da služi Bogu in se pripravlja za srečno smrt. Sredi skalovja si je sezidal majhno hišico. S sabo ni vzel nič drugega kakor prijazno kozo, da mu dela tovarišijo in ga hrani s svojim mlekom. Razen mleka je užival zdrave gorjanske zeli in korenine, žejo pa si je gasil s črstvo studenčnico, izvirajočo izpod skalovja. Ob tej hrani in pijači je živel pobožni puščavnik veliko let v vednem zdravju in veselju; prezirajoč vse pozemeljske dobrote, je hrepenel edino po zveličavnih nebesih. Živa duša ga ni obiskala in vznemirila niti v borni kolibici niti na peščenem pašniku, ovijajočem se okrog pečin. Kraj ni mogel nikogar mikati, bil je prazen, gol in pust, da se ga je ustrašil popotnik že od daleč in se ga skrbno ogibal. Hišica je stala sredi kopriv, osata in trnja, sicer pa razen nizike travice, ki jo je pobirala koza, ni raslo tod nič, ne drevo ne rastlina ne goba ne jagoda. Po zeli za svojo kuhinjo je hodil starec v oddaljene gozde, okolica mu ni dajala ničesar razen vode in mleka. V si dnevi so mu tekli in pretekli na isti način, ob istem živežu, ob istem delu, v isti bogoslužnosti. Pijačo je spremenil samo dvakrat na leto. O božiču, ko se je rodil odrešenik sveta, in o sv. Petru, ko so praznovali kristjani skalo, na katero je postavil Kristus svojo cerkev, je popil namesto vode dve, tri kupice sladkega metličana, da se veseli tudi on z vsem krščanskim svetom. V neki viharni noči, ko se je ravno ulegel spat, sta potrkala na vrata dva stara popotnika, dva bolna romarja. Puščavniik Elija jima je ooprl in ju peljal v kolibico. Prosila sta ga prelepo, naj bi ju prenočil in jima postregel s kako dobro jedjo in pijačo, da ne pogineta od truda, glada in bolezni. Mlajši popotnik mu veli: »Romarjem se godi dandanašnji slabo. Prišla sva iz obljubljene dežele, iz Nazareta, napotila sva se v Marijino Celje, ali zdaj vidiva, da naju zapuščajo moči in bova morala tukaj umreti, ako nama ne pomoreš ti. Po morju sva se vozila srečno, mornarji so dobri ljudje, dali so nama vse, kar so imeli sami. Stopivši iz ladje, sva hodila več dni po Primorju. Primorci so bogati trgovci, ali skope duše. Brez plačila naju niso hoteli niti nasititi niti voziti. Lačna in žejna sva prišla v Brod. Brojani so dobri ljudje, ali sirote, radi bi nama pomagali, ali niso mogli. Bog jim povrni dobro voljo! Obnemogla od lakote in bolna od pota sva prišla v Črnomelj. Črnomaljska gospoda so hudobni in beraški. Revežu ne dado ne skorjice trdega kruha. Ko jih bo udarila božja šiba, se bodo pokesali, ali bo prepozno. Na pol mrtva sva prihramala do tvoje kočice. Bodi usmiljen, da se bo tudi tebi izkazalo usmiljenje!« Puščavniku se udero solze, z ginjenim glasom odgovori popotnikoma: »Gosposke postrežbe pri meni ne dobita, ali kar imam, vama dam iz srca rad.« Starec je spekel svojo preljubo kozo, prinesel posodo sladkega metličana in oboje ponudil romarjema. Romarja sta jedla in pila; ko sta se okrepčala, sta se zahvalila blagemu puščavnilku in zaspala. Tudi puščavnik je zaspal in spal sladko in dolgo kakor še nikoli v svojem življenju. V sanjah sta se mu prikazala odrešenik sveta Jezus Kriistus in njegov premili učenec sveti Peter. Jezus ga je prijel za roko in mu rekel: » Ti si pogostil mene in mojega učenca, premilega svetega Petra. Za dobroto ti ne dajeva denarja, katerega niti ne potrebuješ niti ne želiš; dajeva ti boljše povračilo, na tem svetu svoj blagoslov, na onem svoj nebeški raj.« Ko se puščavnilk prebudi, sta bila popotnika že odšla, pustivši mu svoj božji blagoslov. Elija se ni čutil več starega in nadložnega, ampak mladega in krepkega, kakor da bi bil izpolnil komaj dvajseto leto. Njegova grda koliba se je spremenila v prijazno, zidano kapelico. Ni trebal žalovati ne po kozi ne po vinu. Ko je izpil svojo skodelico mleka, se je precej napolnila z drugim mlekom, veliko slajšim, nego ga je dobival od koze, in tako je živel lahko brez truda in brige, kako bi prehranil kozo. Namesto nje je našel v hlevcu za tovarišijo veselo, nedolžno jagnje; okoli kapelice pa so mu prepevali neznani ptički s tako milim glasom, da se jih ni mogel naslišati. Koprive, osat in trnje je izginilo, namesto njih je narasel ponoči cvetnik, poln nebeških rožic, katerih lepote ni videlo še nobeno človeško oko, katerih dišave so presegle duh vseh zemeljskih cvetlic in rastlin. V studencu pod skalovjem je tekla bistra voda kakor prej, ali plavale in igrale so se po njej zlate ribice, ki so pozdravljale svetnika z veselim pljuskanjem in s človeškim glasom. Ko se je približal božič, je hotel iti puščavnik na pot po metličana. Prijemši polič, čuti, da je poln. Kakor mu nikoli zmanjkalo mleka, mu je stala doma zmerom tudi polna posoda vina, katero je bilo slajše od najslajšega metličana. V tem divjem kraju je živel pomlajeni puščavnik v nepretrgani radosti in molitvi še celih sto let. Trpinčila ga ni nikdar več ne bolezen ne starost, umrl je lahko in sladko, po smrti pa sta ga peljala Jezus in sv. Peter v nebesa, da se veseli vse večne čase med izvoljenci božjimi. Prazna kapelica, njegovo prebivališče, se je že zdavnaj porušila, iz okolice so izginile rajske ptičice in zlate ribice, veselo jagnje je umrlo od žalosti za dobrim gospodarjem. Izbrisan je vsak spomin na puščavnika Elijo, edini cvetnik je ostal do današnjega dne, da oznanjuje povračilo, ki čaka dobrega človeka včasi že na tem, gotovo pa na onem svetu. 14. Prikazni. Okoli razvalin Miklavževe cerkve lazi včasi dolga kača in žaluje s človeškim glasom. To je duša pobožne gospe, kateri se ni izpolnila zadnja volja. Zapustila je vse premoženje cerkvi, da se olepša in poveča. Župnik Rak pa je dal cerkev zapreti; denar se je obrnil za druge svete reči, ali tega ni Bog potrdil in odobriI. Duša bo našla svoj mir, kadar se bo cerkev sv. Miklavža na novo sezidala in se bo začelo zopet k njej romati. Ko se je dvignila na Gorjancih cerkev za cerkvijo, so goro zapustile coprnice in jele hoditi na Klek, da se razveseljujejo s hrvaškimi tovarišicami na hudičevi pojedini. Cerkve so se sčasoma zanemarile in porušile, ali dokler stoji še kaka razvalina, ne mikajo Gorjanci coprnic. Včasi pridejo sicer tja, ali kmalu hite naiprej na priljubljeni Klek. Neki oglar je čul, skrivši se v grmovje, čuden pogovor, videl pa ni ničesar. Nekdo je vprašal: »Imate še kaj vina?« Dobil je odgovor: »Nič več, smo poslali vsega na Klek.« Iz tega pomenka je oglar sodil, da je tisti, ki je vprašal in odgovoril, moral biti coprnik in coprnica in da so imele te pošasti nekdaj na Gorjancih krčmo, ki je pa prenehala. Neki drvar je videl na tem hribu dve ženski. Ena je sedla in prosila drugo, naj ji izdere trn, ki se ji je zabodel v nogo na Kleku. Te besede je imel za očitno znamenje, da sta babi coprnici. Podgorec je našel na Gorjancih žensko lasuljo (barovko) in jo obesil v proso za strah. Ali ptiči se je niso čisto nič bali, ampak jih je še vabila. Na proso so se usedla tolika jata, da so ga pozobala vsega en dan in uničila tudi pridelek sosednjih njiv. Podgorec se je razjezil in vrgel lasuljo v ajdo, ali še tisti dan mu jo je pobila toča, da ni dobil ne zrnca. Podgorec se je hotel nesnage znebiti in jo je zakopal v hosto, hosta pa se je posušila, da ni pognala spomladi ne enega zelenega peresca. Prestrašen je zopet izkopal lasuljo in odnesel v Krko. Krka pa je kmalu tako narasla, da je zalila vse Krakovo. Te nesreče so ljudi prepričale, da je ta lasulja pokrivala glavo kake coprnice. Marsikdo se je namenil na Gorjancih še na mnoge druge reči, na katere je letel sum, da so coprniške: na pokvečene copate, steklene uhane, dolge škrbinaste zobe, velikanske nohte itd. Prejšnje čase so romarji videli blizu Sv. Jedrti prav na najvišjem vrhu hriba klečati moža, ki je od neizmerne starosti porasel z mahom. Poznale so se samo oči in usta, drugega nič. Jedi in pijače ni potreboval nikakršne. Ta človek je bil v svoji mladosti razbojnik. Ubil je veliko ljudi, vsakega z drugim kolom. Hotel je ubiti tudi podgorskega svetnika Feliksa. Ko pa mu je zagledal okrog glave nebeški žar, mu je upadla roka, padel je na kolena in prosil sv. Feliksa, naj ga spove in mu naloži pokoro. Svetnik ga spove in mu naloži pokoro. Rekel je razbojniku iti na Gorjance in posaditi na njih kole, s katerimi je pobijal ljudi. Sredi kolov naj poklekne, moli in čaka. Kadar bo dočakal, da bodo koli pognali in dorasli, naj ve, da ne pride v pekel. Kadar pa bo dočakal, da se povrne iz Rima njegov spovednik, naj ve, da ne pride niti v vice, ampak naravnost v nebesa. Koli so rasli in dorasli: grešniku se je odpustilo peklo. Kleče med visokim drevjem, je molil in čakal svojega spovednika. Čakal ga je zastonj več sto let. Sveti Feliks je bil na razbojnika pozabil in umrl v Rimu, ne povrnivši se v svojo domovino. Truplo je ležalo v Rimu, dokler se ni prikazal svetnik papežu in ga prosil, da ga da prenesti med rojake, ki hrepene po njem. Papež je dal truplo dvigniti in odpeljati v Novo mesto z veliko slavo in procesijo. Razbojnik, ki je klečal na Gorjancih, je zdaj dočakal, da je prišel njegov spovednik iz Rima nazaj. Komaj je zagledal slavo in procesijo, se je razsul v prah, iz prahu pa je zletel bel golob in šel proti nebesom. Beli golob je bil grešnikova duša. Podgorci, ki so prenočili na gori, so videli in čuli razne prikazke. Od Sv. Miklavža do Sv. Jedrti so letele večkrat svetinje; človeku, ki jih je zapazil, je bilo v srcu lahko in dobro kakor po vredno sprejetem sv. obhajilu. Včasi so frčali čez hrib neznani ptiči in rožljali s perutmi, kakor da bi bile železne. Okoli neke deklice je korakala bela vrana velikanske postave sedemkrat; prišedši do nje, je zatrepetala, zakadila se je smrdljiva meglica, vrana pa je izginila v njej in se ni več prikazala. Sploh se vidijo čudni ptiči dostikrat, sosebno kadar se bliža nesreča. Drvar je zagledal v listju in mahu gibanje, ki je šlo od tal precej visokega griča vse do vrha, kakor da se vije ogromna kača. Kaj je bilo, ni mogel pogoditi, kajti bal se je iti v mah. Če je bila kača, je imela dolžine najmanj petdeset sežnjev. Skoraj vsak, kdor je prenočil na Gorjancih, je slišal za hribom mogočen šum, kakor da vali za njim bučeče valove kaka velika reka, nekateri so čuli tudi ropot konjskih kopit, kakor da dirja za goro močna četa jahačev. Pri Miklavževi cerkvi se oglasi večkrat oster pisk, ki leti proti ravnini in zamre nad šentjernejsko cerkvijo. Včasi se vidijo dolge vrste jokajočih romarjev, ki hodijo sem ter tja med Sv. Miklavžem in Sv. Jedrtjo. Med drevjem švigajo pogostoma zelene in modre lučce, nekatere diše kakor kadilo in izginejo v razvalinah, nekatere pa smrde kakor žveplo in zapeljejo radovedneža, ki gre za njimi, da se zvrne v prepad. Zakladi so nekdaj goreli na več krajih, zlasti pri vseh treh cerkvah. Zdaj so do malega ugasnili, kar pomeni, da morajo biti vsaj večidel že dvignjeni. Ljudje, ki so na Gorjancih prespali, pripoedujejo z grozo, da se hosta tam rada oživi. Čuje se v vsakem grmu, v vseh vejah nekako skrivnostno šepetanje, nekak tih pogovor nevidnih bitij v neznanem jeziiku, ki ga prosti človek ne razume in ve samo toliko, da ni ne slovenski ne nemški. Dokler so hodili Uskoki častit sv. Elija, je na gori hudo grmelo in treskalo, toča pa ni nikoli šla, ker jo je zapodil Elija proti Semiču. Zdaj pa le malo grmi in treska, ali toča ne prizanaša več Uskokom. Gorjanske zeli ne ozdravljajo samo naravnih bolezni, ki dohajajo od Boga, ampak tudi narejene. Sosebno pomagajo odvrniti nerodovitost. Podgorka, ki mi je pravila pripovedke, ni zanosila celi dve leti. Popivši nekoliko skodelic vode gorjanskih trav, se je kmalu čutila v drugem stanu in je porodila dvojčke. Blagoslov pripisuje tem zelim. Pod Sv. Miklavžem za prežeškim gradom je zakopan v gorski votlini lintvern ali zmaj. Privezan je s sedmimi vrvmi. Šest jih je že potrgal; kadar bo prekinil zadnjo, bo planil na plan in porušil vse hribe in vasi. Včasi že pomalja iz zemlje strašni gobec. Kadar zapiše iz tokave tista mrzla burja, ki prešine vse ude, naj bo človek oblečen dobro, kolikor hoče, je znamenje, da to ni prava burja, ampak pihanje srditega zmaja. Nad Gorjanci se včasi prikaže velika mrtvaška truga, okoli katere gori polno sveč. Takrat je treba moliti in se pripravljati na smrt, kajti približuje se kuga ali druga huda bolezen. Preden je prišla v Podgorje prva kolera, je visela truga več mesecev nad Gorjanci. Leta 1871 smo imeli tudi na Kranjskem prekrasni prikazek burjave ali severne svetlobe. Podgorci trdijo, da se je zažarila najprej nad Gorjanci. Kaj je, seveda niso vedeli, tolmačili so jo po svoji domišljiji. Njim se je zdelo, da vidijo krvave meče, šibe in biče, in so pričakovali grozovitih nesreč. Ker se ni hotelo nič drugega zgoditi, so govorili, da pomenijo ti krvavi znaki slabe letine, suše in ujme, ki so res nastopile. Takih pravljic in basen bi se moglo najti še neizrečeno veliko. Spominjajo se ne le dobre stare, ampak se izmišljujejo še zmerom nove. Vprašal sem pastirje, če mi znajo kaj povedati o Gorjancih. Paglavec se oglasi: »Jaz vam bom povedal, kolikor hočete o coprnicah, škratih, strahovih in zakladih, da vas bodo ušesa bolela.« Drugi pastirji se zakrohotajo in pravijo: »Nikar mu ne verjemite nič! On ne ve nič; nakvasil vam bo to, kar si bo sam izmislil.« Vendar se ne da tajiti, da so začeli tudi tej mitologiji viri usihati. Po Gorjancih lazi z raznim namenom in poslom vsako leto več ljudi. Kolikor bolj se hribovje preiskuje in spoznava, toliko bolj se širi prepričanje, da se ne nahaja na njem nič takega, kar se ne bi našlo tudi na drugih gorah. Podgorci verjamejo sicer vsako bajko in babjo čenčo, ali niti njih ne mikajo ti pridelki narodne domišljije več tako kakor prejšnjo dobo. Časi so povsod postali resni in trdi. Treba se je hudo boriti za vsakdanji kruh. Kmet ne utegne presedevati cele dni in večere pri gorki peči in praviti si in poslušati možgane vnemajoče, ali nekoristne in prazne marnje. Kamorkoli človek pride, povsod teče beseda, kje in kako bi se mogel prislužiti kalk krajcar, da se more preživeti rodovina in se plačati cesarski davek. Preden mine sto let, bo brez dvombe odklenkalo vsej gorjanski poeziji. Življenje bo izgubilo marsikatero prijetno cvetlico, ali si bo našlo preobilno odškodovanje v gospodarstvenem napredku, v obrtniškem razvitku in v vseh drugih vedah in umetnijah, ki bistrijo duh človeški in požlahtnjujejo tudi čutljivo srce. Ene važnosti in imenitnosti pa Gorjanci ne bodo nikdar izgubili, namreč zgodovinske. V rimske čase ne bom segal nazaj, dasiravno bi se dalo priti tudi zanje gotovo do jako zanimivih rezultatov. Po priseljenju našega naroda so Gorjanci zaznamovali mejo med zapadno in iztočno Slovenijo. Iztočna je bila tista, ki se je pozneje nazvala provincialna Hrvatija. Staro ime nam je ohranila polatinjena beseda Slavonija. Iztočna Slovenija se je že zarana združila s hrvaškim kraljestvom in si je rešila v tej zavezi svojo narodnost in samostalnost, medtem ko je podlegla zapadna sestra strašnemu jarmu germanskega cesarstva. S posebnim poudarkom je treba omeniti krvavo dobo turškega napadanja. Takrat so Gorjanci služili Slovencem za poglavitno trdnjavo, katero so branili in ubranili z neumrlo hrabrostjo in stanovitnostjo. Vse prelaze in soteske so ji zastavili z dobro oboroženimi čuvarnicami in tabori; obdali so jo krog in krog s čvrstim oklepom mnogobrojnih ograd, gradov, stolpov in rovov, v katerih so srčno pričakovali divje naskoke krvoločnega Turčina, iz katerih so udarjali ob vsaki ugodni priliki na njegove pleneče, požigajoče in moreče drhali. Na tej strani so varovale deželo Novo mesto, Kostanjevica, Krško, Mehovo, Straža, Gradišče, Soteska, razen več posameznih, s puškarnicami oskrbljenih turnov in taborov, ki so.se prezidali v mirnejši dobi deloma v postavne grajske dvore, kakor n. pr. Gracarjev turen. Na izhodni plati, kjer je pretila še večja in bližja nevarnost, se je dvignila močno utrjena Metlika in poleg nje Gradac, Črnomelj, z eno besedo cela veriga ograjenih mest, ki so bila vsak hip pripravljena pozdraviti in sprejeti nepovabljene goste z gromom in bliskom svojih topov in samostrelov. Dokler ni ustrojila Avstrija hrvaške krajine, se je vršil ob Gorjancih krvavi ples in ravs več ko stotino let. Srditost teh bojev najbolje pojasnjuje zgodovina vrle Metlike. Sedemkrat so privihrali azijati do nje in jo nemilo razbijali in pustošili. Padla je sirota v prah in pepel, ali njena nesreča ni prišla brez koristi za Slovence. Ta možata obramba gorjanskega okraja jim je pridobila čas in priliko, da so se mogli odpočiti, zbirati, ojačiti, oborožiti, izuriti, pripraviti za borbo. V turških vojskah-so se čudno predrugačile vse politične, narodne, verske in gospodarstvene razmere. Bela krajina se je zdaj zedinila za stalno s kranjsko vojvodino in je prišla neposredno pod Avstrijo in nemški vpliv. Med Gorjanci in Kolpo so Slovenci ali čisto poginili ali pa se jako pomešali s Hrvati. Gorjancem so zasedli rebri in podgorje deloma Uskoki, katere je vlada po vojaško uredila in jih podvrgla oblasti hrvaške Granice. Pravzaprav so se Uskoki imenovali vsi Srbi in Hrvatje, ki so si, pobegnivši iz Bosne in od drugod pred Turki, našli novo domovino na hrvaški in slovenski zemlji. Govorili so krasno štokavsko narečje, katero je sprejela hrvaškosrbska literatura za pismeni jezik. Tisti Uskoki, ki so se zaselili med Slovenci, so se z njimi stopili in večidel poslovenili. Dandanašnji zovemo to zmes Belokranjce. Oni drugi, ki so se preustrojili v graničarje, so zadržali bosensko besedo neomajano in nepokvarjeno. Kar se vere tiče, so bili od začetka vsi Uskoki pravoslavni in tedaj niso priznali rimskega papeža za poglavarja svoje cerkve. Katoliška propaganda pa je delovala med njimi s toliko silo in s takim uspehom, da so se zedinili skoraj vsi z rimsko cerkvijo, in sicer belokranjski popolnoma, vojaški pa le toliko, da so se podvrgli papežu, obred pa so si ohranili svoj pravoslavni, ki dopušča duhovnikom zakon in narodni jezik za cerkveno rabo. Tem združencem ali uniatom pravijo Dolenjci navadno Lahi. Ni dvombe, da je uteklo mnogo Uskokov tudi na Dolenjsko. Brez števila pridevkov ima tod končnico »ič«, ki more biti seveda tudi slovenska, ali je vendar Hrvatom dosti bolj priljubljena in splošna nego nam. Tudi druga dolenjska lastna imena nas spominjajo turških časov in njihovega gibanja, n. pr. Turk, Kastelec, Hrovat itd., ki se nahajajo jako pogostoma pod Gorjanci. Celo narodno življenje je dobilo ves drug obraz, ki se deloma nikoli več ni izbrisal. Kmetje so zapuščali sela in cerkve v ravninah, kjer ni bilo nobenega varstva, in si zidali nove v gorskih zakotjih in hribih, ki so se dale laglje braniti. Okoli cerkva so postavljali ograde, »cvingerje«, kamor so zbežali ob nevarnosti z rodovino in imetkom. Na tak način so postali naši sloveči tabori, ki so imeli vse lastnosti pravih trdnjav. Za živino in drugo blago so napravili posebna poslopja, v katerih so mogli prebivati za silo tudi ljudje. Če je sovražnik oblegel tabor, so možaki čuvali ogrado, žene pa so skrbele za kuhinjo in druge potrebščine. V najhujši stiski se je množica zbrala v središču tabora, v cerkvi; goreča molitev je oplašene prešinila z novim navdušenjem; povzdignila in ohrabrila jih je misel, da se ne bojujejo le zase in za svoje pozemeljske posesti, ampak tudi za zveličanje svoje duše, za božjo slavo, za ohranitev Kristove vere. Največjo važnost si je pridobilo Novo mesto, ki je v vsakem oziru razcvetelo. Udomačila se je v njem velikanska kupčija, ki je segala čez Savo in Dravo, tja do ogrske Kaniže. V tej glavni trdnjavi so se ustanovile orožnice, zaloge in denarnice tudi za hrvaške vojnike. V Novem mestu, Kostanjevici in Krškem so vsi meščani nosili orožje: v spomin te vojaške šege so ostali tem mestom do današnjega dne oboroženi meščanski zbori ali »bürgerkori«, kakor se zovo v nemškem jeziku. Tudi dolenjski kmetje so se privadili puške in jo znajo mnogi še zdaj dobro rabiti, medtem ko se Gorenjec tega orožja nekako boji in ga ne vidi rad v svoji hiši. Celo ljudstvo je prevzel junaški duh in ponos, ki je zarodil samostalno mišljenje, zavest samega sebe in svojih, pod nemško silo zatrtih pravic. Cesar Maks I. je uničil pri nas zadnji sled narodne svobode, županijske sodnije. Grajska gospoda je tlačila kmeta neusmiljeno že poprej. Turške vojske so zahtevale vedno večje stroške, katere je gospoda zvalila najrajši na svoje podložnike. Breme se ni moglo več nositi. Kmetje so jeli vstajati zoper domače krvoloke; boji zoper tuje (turške) so jim dali v roke orožje, v srce pa zopet staro hrabrost; dolgo vojskovanje jih je izurilo v vojake. Če so bili kos Turčinu, zakaj ne bi poskusili sreče tudi zoper graščake, katere so črtili še huje od njega, ker so jih davili ne le včasi, ampak leto za letom, dan za dnem. Kmetiški punti so zapisani s krvavimi črkami v naši zgodovini. Dogajala so se v njih brez dvombe grda, nečloveška dela, ali na samosilne nemške graščake pada mnogo večja odgovornost nego na uboge slovenske kmete, ki so branili starodavno pravo svojega stanu in naroda. V te divje boje in homatije je udarila kakor strela iz jasnega neba verska reformacija. S kipečim srcem so jo pozdravili tudi Slovenci kakor rešnico iz duševnih verig. Zgodovina pripoveduje, kako zastonj so se je veselili. Mi nimamo pravice očitati jim to kratko veselje in govoriti, da je bilo prazno. Nikdar ne smemo pozabiti in prezreti, da je pognalo prav iz njega žlahtno drevo naše novoslovenske literature. S 16. stoletjem »minili sreče so in slave časi«. Puntarski kmetje so morali povsod zopet upogniti vrat pod trdi jarem nemške gospode; v Novem mestu ni oznanjeval noben duhovnik več svobode verskega prepričanja; mlado književnost so pokorile in požirale jezuitske grmade; Turčin ni hodil nadlegovat slovenskih dežel z brezštevilnimi četami, bitev pri Sisku 1593 in še drugi nesrečni boji in posli so mu za dolgo časa moč in srčnost oslabili in ohladili. Na Dolenjskem je zavladal zaželeni mir; bojni tabori so se zapustili; porušene vasi so vstale iz prahu in pepela; narod je sicer životaril v sužnosti, ali se znebil vsaj vednega strahu, da mu bodo uničili pridelke pridnih rok mohamedanski tolovaji. Blagi mir so kalili do naših časov na Gorjancih samo posamezni hudodelniki: tihotapci in kvečjemu male drhali turških in hrvaških razbojniikov (hajdukov), ki so hodile plenit gradove in druge bogate hiše. Hajdukov sedanji rod ni videl, starejši ljudje pa se dostikrat spominjajo njihovega napada na Brajtenav. Prejšnje čase so neki prilomastili tudi v bližnjo lukenjsko graščino. Najholj jih je mikalo premožno Kočevje, kamor so pridrli dostikrat v strah in grozo plašljivim prebivalcem. Kdor pride v Gracarjev turen, ugleda na vratih kleti naslikano trumo po turško oblečenih divjakov, katerim kaže pot kislo držeč se kmetič. Pred kakimi sto leti so vlomili v grad hajduki in podoba je narejena v spomin te prigodbe. Kadar so se bližali hajduki Novemu mestu, se je dvignil nadnje razen cesarskih vojakov tudi oboroženi meščanski zbor: dokler je trajala nevarnost, ni smel ponoči nihče luči ugasiti. O teh razbojnikih in tatovih se je veliko govorilo, pravzaprav pa je bilo več strahu nego resnice. Večji napad se jim je malokdaj posrečil. Klatili so se sem ter tja po hostah; opazivši, da se ne da nič opraviti, so pobegnili nazaj. Spotoma so okradli včasi kako samotno kočo ali pa odgnali pastirjem nekoliko repov, da so imeli kaj jesti. Cerkve je trebalo dobro čuvati, ker so nanje hudo prežali. Prizadeli so jim dosti sramote in škode. Pravi hajduki so dohajali s Hrvaškega, nekateri celo iz Turčije. Oblačili so, se le po turško, morda zato, da bi se jih ljudje bolj bali. Njihov poveljnik se je zval harambaša. Ta beseda se rabi zdaj za vsakega tolovajskega poglavarja. Kdor je zapeljal hajduke na krivi pot, so ga trpinčili strašno in gotovo umorili, ravno tako tistega, ki jim ni hotel povedati, kam je skril denar. Brajtenavski služabnici so držali več ur za vratom nož in ji grozili neprenehoma, da jo bodo zaklali, ako jim ne pokaže grajske zakladnice. Vrla dekla je prejela za svoj trepet od hvaležnega gospodarja Antona Jelovščka prav primerno plačilo: dosmrtno mirovino, ki jo je znebila vseh skrbi za stara leta. Mnogi hajduki so znali govoriti tudi po slovensko. Nekateri ljudje so mislili, da so se tega naučili, drugi pa so trdiili z večjo verjetnostjo, da so bili ti hajduki domači malopridneži, ki so se opravili po turško in si pomazali obraz z rjavo barvo, da jih nihče ne bi poznal. Hajduke so zasledovali in preganjali cesarski vojaiki, sosebno lovci, ali si niso prislužili dosti slave. Navadno so prišli prepozno. Kadar so jih mislili zajeziti in zasačiti, jim je spodletelo gotovo vselej. Podili in puškarili so se z njimi sem ter tja; konec je bil, da je obležalo nekoliko vojakov mrtvih ali ranjenih, hajduki pa so utekli zdravi in celi. Smatralo se je za veliko čudo, da je padel enkrat na topliški cesti vendar en tolovaj v boju. Nemarnemu zalezovanju pravijo da so bili največ krivi tuji oficirji, ki niso poznali ne kraja ne narodnega jezika. Meni pa se zdi, da so pomagali hajdukom tako izdatno njihovi kranjski tovariši, ki so vedeli za vsa pota in kote, za vse tatinske hiše in skrivalnice, kjer jih ni bilo lahko zaslediti. Tihotapcev je pred letom 1848 vse mrgolelo na hrvaški meji, katero so zapirale mitnice. Prevažali in prenašali so vino, sol, sosebno pa hrvaški duhan, po katerem so koprneli in hrepeneli slovenski kmetje kakor duše v vicah po svojem zveličanju. Kdor je pritresel robo srečno čez Gorjance, se mu ni bilo pozneje nič bati. Slovenci niso tihotapcev nikoli šteli med hudodelce, ampak so jih imeli in čislali skoraj za dobrotnike in junake, ki kljubujejo ne cesarju, ampak samo neumni postavi svojeglavne gospode. Izdal jih ne bi bil pošten kmet za noben denar. Vsak pravi tobakar je živel v kupčijski zvezi s kakim kontrabantarjem, kajti brez preljubega hrvaškega duhana ni mogel dalj časa nobeden prebiti. Kadar je stopil tak mož zvečer v hišo in je postavil ali položil nikotove zaklade na klop, so vreli in šumeli tobakarji skupaj kakor čebele na med. Blago je razvel večidel precej, ni ga potreboval nositi in ponujati od hiše do hiše. Pogostili so ga z vsako dobroto, ki jo je zmogla kuhinja, posebno pa z obilno pijačo. Kdor si ni dobro utrdil srca in trupla, ni bil sposoben za tihotapca. Ti ljudje so živeli v vedni nevarnosti, da izgube ne le duhan, ampak tudi zdravje in življenje. Financialni stražniki so švigali po Gorjancih neprenehoma sem ter tja. Če so se namerili na tihotapce, se niso šalili z njimi, niti poljubovali. Vnela se je srdita borba, v kateri je veljalo geslo: Ali ti, ali jaz. Prizanašala ni ne ena ne druga stranka, kresali sta se na smrt, taka borišča so se vselej pokrivala z ranjenimi pa tudi z mrtvimi. Tihotapec se ni smel strašiti niti stražnikov niti grdega vremena niti strmin, noči, zime in drugih neprilik in težav. Ravno ob nevihti, gosti temi, hudem mrazu, skoz trnje in goščo, čez skale in prepade se je dal prenesti duhan z najmanjšo nevarnostjo. Take čase in kraje je trebalo najbolj pridno rabiti. Kontrabantarji so, imeli med sabo postavo, po kateri so morali zvesto drug drugega podpirati, braniti, svariti in v vseh rečeh varovati škode. Gorje si ga izdajalcu, ki jih je ovadil stražnikom in so ga dobili pozneje v pest! Po hajduško niso bili sicer krvoločni, umorili človeka niso drugače kakor v očitnem boju, kadar so se nahajali sami v nevarnosti, ali ovadnika so strašansko kaznovali na drug način. Razrezali so mu pod koleni žile, da je ostal hrom do smrti. Tihotapci kakor stražniki so imeli v Podgorju svoje krčme, v katerih so pijančevali po živinsko in delali nesramne orgije z ženskim spolom, ki se ne dajo popisati. Pod gradom poznam hišo, ki je po kontrabantarjih tako obogatela, da je mogla poslati tri sinove v šolo. Eden je umrl še mlad v uradniškem stanu, dva sta se posvetila za duhovne in služita na čast vsej dolenjski duhovščini. Starejši je v neki sloveči vasi župnik in skrbi za telesni in duševni napredek svojih župljanov s toliko skrbjo, da spada njegova duhovnija brez ugovora med najprve v celi Sloveniji. Mlajši služi na odličnem mestu v Beču in se je imenoval večkrat med tistimi, ki bi bili najvrednejši zasesti visoko stolico ljubljanske škofije. Tihotapci so si našli povsod prijateljev, ki so jim naznanjevali nevarnost z ognjem, žvižganjem, piskom, kašljem in z mnogimi drugimi znamenji. Včasi so si naredili cel telegraf, da so zvedeli po več ur daleč, kje jih pričakujejo stražniki. Pravijo, da so bili nekateri tako tenkih ušes, da so razumeli po trkanju na drevje, kje stoje prijatelji ali sovražniki. Marsikateri je doživel dolgo vrsto mikavnih prigodkov in slučajev, otel se je stokrat po tajnih znakih in znancih iz očividne smrtne nevarnosti. Nekateri so si jako opomogli in, pustivši vratolomno potepanje, so kupili lepe kmetije, se oženili in živeli z rodovino v miru in blagostanju. Še več pa jih je poginilo od neznanskega truda, oslabljenja in nerednega življenja. Druge je zadela krogla, še drugi so se tihotapstva naveličali in šli med poštene delavce ali pa se umaknili na Hrvaško in si služili kruh na Savi kot brodniki ali pa v dobrih službah, katere so si poiskali v mestih in graščinah. Te reči so se zadnjih petindvajset let popolnoma predrugačile. Na hrvaški meji so se mitnice odpravile, cene vina, soli in duhana so se povsod poenačile, s tem so se posušile korenine, iz katerih je srkalo tihotapstvo svoj mik in dobiček in, recimo svobodno, v nekem pogledu svojo pravico in popularnost. Na Gorjancih ni več ne kontrabantarjev ne financialnih stražnikov; kamor prideš, te obdaja grobna tihota; samo takrat, ko se bliža kužna bolezen, vidiš sedeti ali stati ob potu sem ter tja na straži kakega otožnega vojnika, ki opravlja nevoljno svojo težavno službo. Kar sem mogel in znal o Gorjancih povedati, sem povedal. Moja torba je prazna, pojdimo naprej! Ravno tam, kjer nam poroča cestni kamen, da smo se oddaljili poldrugo miljo od Novega mesta, se nahaja raztečina med Krko in Kolpo. Na tem vrhu me je enkrat dobila velika ploha. Mogel sem opazovati, kako se delata dva različna curka. Po kratkem nabiranju se je eden obrnil na dolenjsko stran proti Podgorju, drugi pa se je udrl na iztok in si kopal pot proti Beli krajini. Hodili bomo odslej lahko zmerom navzdol. Čas je, da si zapalimo smotko, dokler ne pridemo do Luže, jo bomo močno pokadili, če bomo korakali počasno, kakor se spodobi pravim sprehajalcem. Četrt ure nam zapirajo pogled še gorjanske kopice, potem zazremo naenkrat zaželeno zemljo, našo milo Belo krajino in za njo bistro Kolpo in celo gomilo hrvaških bregov, holmov in hribov. Nad vse druge kipi ponosno in mogočno proti nebu strma glavica čarobnega Kleka. Ta čudna gora stoji od drugih talko razločno, da upira vanjo vsak popotnik najprej svoje oči in zvedavo poprašuje, kako se zove, poleg katerega mesta se dviguje in kakšna ji je narava in lastnost. Naši rojaki vedo precej, da le ime slišijo, kaj pomeni, in to znanje jim zbuja spomin na sto pripovedk, katere so čuli v otročjih letih, oko jim obtiči na Kleku, da se ga ne morejo nagledati. Domišljajo se svojih coprnic, ki letajo nanj hudiču v goste in se z njim radujejo in uče delati točo in vsakovrstne druge ujme in nadloge, s katerimi trpinčijo svoje sovražnike in iz gole zlobe tudi nedolžne ljudi, ki jim niso nikdar nič žalega storili. Na Kleku se shajajo slovenske vešče s hrvaškimi in se dogovarjajo prijazno in složno, kako bi onesrečile svoje rojake. Nobena povest ne govori, da se ne bi med sabo razumele zaradi različnega narečja ali da bi si skočile v lase in se uhale in praskale iz narodne zavisti. Ta smešna basen ima v sebi jako resen in, žalibog, tudi resničen nauk. Slovenske in hrvaške babe se zlagajo, se zbirajo v isti skupščini, a slovenski in hrvaški možje pa se nečejo približevati, nečejo si iskati enega zbora, ene države, ampak se razmikajo še vedno drug od drugega, gledajo od daleč drug drugega še vedno zabavljivo in zaničljivo. Slovenska in hrvaška kri se edini in ujema na Kleku samo za hudobijo, da ugonobi svoje brate: za dobra dela, za obče blagostanje, za vzajemno podporo, za ljubezen si ne napravlja nobenih shodov, nobenih društev, nikakršne edinosti in zaveze. Ta Klek je strašen simbol naše brezumnosti, hudobe, sramote in nesreče! Smotka gori lepo, postojmo nekoliko in recimo kako besedo o prijazni pokrajini, ki se razprostira pod nami. Čisto neznana zemlja mika človeka dosti manj od take, ki jo že nekoliko poznamo, bodisi iz bukev ali po ustnem pripovedanju. Odkar smo ugledali Klek, se ne nahajamo po ljudskem trjenju nič več na Dolenjskem, ampak v Beli krajini. Ali tudi to ime je bolj službeno in novo: dolenjski Slovenec veli, da onkraj Gorjancev prebivajo Hrvatje, da se začenja tam hrvaška zemlja. S tem mnenjem se ujemajo tudi misli izobraženih Hrvatov, ki nam govore tako: Bele Kranjce, dragi Slovenci, ste si izmislili, da jim zatajite pravo narodnost, ki je hrvaška. Karlovška okolica jih zove Bele Hrvate. Ti ljudje so Hrvatje po krvi in zgodovini in so bili Hrvatje tudi po jeziku. Še dandanašnji čuva njihovo narečje brez števila hrvaških izgovorov, naglasov in besedi in obleka in druge navade so ostale čisto hrvaške. Spadali so pod oblast hrvaške krone veliko stoletij, vse do novega veka, ki jih je odtrgala od materinske zemlje nenasitna sila nemška in zvijačna politika dunajska. Da jih laglje germanizira, jih je trebalo najprej pokatoličiti in pokranjčiti. Škof Hren in jezuiti so iztrebili pravoslavje, zavrgli so celo pošteno unijo, prignali so jih papežu v jarem brez pogoja in pravice. Ljubljanski škofje so jim pošiljali duhovnike, ki so zaničevali hrvaški jezik in jim oznanjevali božje postave v edino zveličavni slovenščini. Na ta način je tedaj Bele Hrvate cerkev malo po malo poslovenila, pokranjčila. Tako sem slišal besediti hrvaške učenjake in omikance brez števila potov. Njihovo trjenje pa ne bo nikdar obveljalo pred nepristransko sodbo trezne kritike. Do 11. stoletja so spadali Beli Kranjci brez dvombe pod hrvaško krono. Ali ta krona je obsegala tri različna kraljestva: Dalmacijo, Hrvatijo (v ožjem pomenu) in Slovenijo. Slovenija se je širila med Kolpo, Savo in Dravo. V lastnih pismih se je zvala Slavonija. Delila se je na gornjo in dolnjo (S. superior, inferior). Gornja je dobila jako pozno novo ime hrvaško. Vzrokov, iz katerih se je to zgodilo, ne bom tukaj pretresal. Za razloček od vojne Hrvatije so ji dejali provincialna. Sestavljale so jo županije zagrebška, varaždinska in križevska. Dolnja je zadržala, kakor sem že omenil, svoje staro ime v popačeni latinski obliki: Slavonia. Kraj med Gorjanci Kolpo je bil tedaj združen s to slovensko kraljevino, ne pa s prvobitno hrvaško, ki je ležala v Primorju in okolici. Jezik so govorili Beli Kranjci gotovo tak, kakršen se čuje še zdaj pri njihovih sosedih preko Kolpe, tedaj iztočnoslovenski ali kajkavski, kakor mu vele hrvaški pisatelji. To, kar se razglasuje v njem za hrvaščino, je tedaj prava čista slovenščina. Sanjarijo, da je kajkavsko narečje hrvaško, je že davnaj podrla znanstvena filologija našega Miklošiča in drugih strokovnjakov in veljakov. Istotako se enačijo Belokranjci v obleki in drugih šegah večidel s hrvaškimi kajkavci, tedaj s Slovenci, nosijo se tedaj še zmerom po staroslovensko, medtem ko so njihovi zapadni rojaki poprijeli zvečine nemško nošo. Od 11. stoletja naprej je nehala politična zaveza s hrvaškim kraljestvom. V burnih časih srednjega veka so se meje sicer pogostoma menjale, ali nikakor se ne bo dalo dokazati, da se je raztezala hrvaška oblast kaj dalj časa preko Kolpe do Gorjancev. Ta kraj se je navadno prišteval k slovenski krajini (Windische Mark), gospodovali so z njim najdalje in najtrdneje goriški knezi. Leta 1365 ga je podedovala Avstrija in leta 1522 ga je Ferdinand (kot cesar I.) pridružil svoji kranjski vojvodini. Res pa je, da se nemško fevdalstvo ni moglo tam ukoreniniti. Narod je imel graščake svoje krvi, ki niso zatirali narodnih običajev. Turške vojske so prekucnile vse razmere. Uskoki so pridrli tudi v Belo krajino, ali ji niso premenili slovenskega obraza. Slovenska narodnost je ostala v njej vkljub turški mesariji tako jaka, da jih je pogoltnila, sprejemši od njih le malokatero šego in tradicijo (n. pr. basni o Marku Kraljeviču, ples »kolo« itd.). Iztočnoslovenski jezik se je približal zapadnoslovenskemu po različnih vplivih. Nekoliko je brez dvombe pripomogla kranjska duhovščina, veliko pa gotovo tudi često doseljevanje z Dolenjskega, sosebno v mesta, in sploh živo občevanje in trgovanje z zapadnimi Slovenci. Belokranjci sami se zdaj ne imenujejo niti Kranjce niti Hrvate; svojo staro narodno ime so pozabili. Jelo ga je zbujati iz groba šele naše slovensko gibanje poslednjih let. Od kod dohaja, da jim pravijo Dolenjci »Hrvatje«? Po mojem mnenju od Uskokov, !ki so se zvali Hrvate in so zasedli najbolj gosto Gorjance, tedaj tiste kraje, ki so, bili Dolenjcem najbližji. Vendar je abotno trditi, da je belokranjsko ime izmišljeno iz zvijačnega namena, da bi »Beli Hrvatje« laglje pozabili svojo pravo narodnost. To ime živi v ustih prostega ljudstva. Žužemberčani in drugi Dolenjci na gornji Krki ga sploh rabijo za prebivalce semiške duhovnije, medtem ko pravijo vsem ostalim tudi oni le »Hrvatje«. O Semičanih moram omeniti še neko drugo zanimivo posebnost. Za šalo in posmeh jih pitajo drugi Belokranjci s šokci. V vojaški krajini pomeni »šokac« to, kar rimokatoličan. Bržkone so dali ta priimek od konca pravoslavni Uskoki Semičanom zato, ker se niso dosti pomešali z ljudmi druge krvi in vere, ampak ostali od nekdaj čisti Slovenci in rimokatoličani. V očitanju bratov Hrvatov ne moremo zapaziti več kakor dve resnici. Prva je, da so se morali hrvaški Uskoki, ki so pribežali med Slovence, pokatoličiti. Take sile ne zagovarja noben pošten in izobražen človek. Ista sila se je godila tudi Slovencem, ki so se hoteli poluteraniti, med protestanti pa vsem tistim, ki se niso hoteli izneveriti svoji katoliški veri. Blage tolerancije in krščanske ljubezni takratni svet ni poznal. Ali našemu narodu naj se nikar ne pripisuje krivica časa. Res je tudi, da so se ti Hrvatje poslovenili. To pa ni prišlo po kakem nasilju, ampak samo po sebi. Manjšina se je izgubila v večini. Tako so se pohrvatili tudi Slovenci, ki so se naselili v reški županiji, česar pa ne smatramo mi za nobeno nesrečo. Hrvaški politiki bi tožili po pravici, da so se njihovi rojaki potujčili, ponemčili. Hrvatje so v tej reči na dobičku, kajti razširila in utrdila se je njihova narodnost na zemljišču vojnih Uskokov, kjer ji ni bilo pred turško nevihto ni sledu. Kakor bi jim delali krivico mi, ko bi zahtevali nazaj ta staroslovenski okraj, bi ravnali nepošteno oni, ako bi nam hoteli vzeti našo slovensko Belo krajino. Vsakemu ostani to, kar je po naravi, to je, po krvi njegovo, niti ene vasi ne smemo drug drugemu odrekati in grabiti. To nam prepoveduje ne le bratovska sorodnost in dolžnost, ampak tudi modra politika, da se ne vnamejo med nami zdražbe, katere bi porabil gotovo naš obči sovražnik Nemec na korist sebi in na škodo nas vseh. Ljubezen nam ukazuje krščanska vera, pa tudi narodna ideja in državniška previdnost. Ko sem gledal Belo krajino z nekaterih hribov, se mi je zdela skoraj ravna. V resnici pa se širijo večje ravnice samo ob Kolpi, ostali prostor je jako grapast in bregovit. Glede lepote se deželica ne more meriti z dolenjskim Podgorjem. Ima premalo senčnatih dobrav in preveč goličav, pečin in kamenja. Sem ter tja spodablja na Kras. Cesta od Luže proti Semiču gre dobro uro skozi tako žalostno puščo, da si je pridobila ime križev pot. Tod raste najizvrstnejše brinje, kar žganjarje vabi; vsakega drugega popotnika pa ta pogled silno dolgočasi. Obsežne kose zemljišča pokriva praprot, ki daje dober gnoj, očem pa tudi ne ugaja dosti. Ne velim, da se ne bi nahajal tu pa tam kak prijen kraj. Sosebno Metlika se ponaša po pravici s svojo raznoliko, dražestno okolico. Sploh hvalijo kmetje tudi rodovitno poljano za Kolpo, ali njihova sodba v tej reči ne tehta mnogo: njim se dozdeva krasno samo tisto mesto, katero jim daje obilo žita in druge koristi. Belo krajino tare še večja suša mimo Podgorja. Dežja pade dostikrat premalo, tudi potoki in studenci so redki. Ljudje si pomagajo z bornimi vodnjaki in blatnimi kali. Župna vas Suhor nima nič žive vode in je dobila od tod svoje ime. Isto nadlogo trpi razen mnogih drugih sel veliki Semič. Bivši neko nedeljo tam, sem se moral čuditi, da dohajajo ljudje k deseti maši že ob devetih. Čisti pobožnosti skoraj nisem mogel pripisovati tolike pridnosti. Mož, ki sem ga vprašal za vzrok, mi je rekel: »V cerkev se nam ne mudi, prišli smo pit k župniku vodo; domača se nam je posušila, ker že dolgo ne dežuje.« Župnik mi je povedal, da mu popijejo vsako nedeljo po petnajst do dvajset kablov vode! Za Semičane je bogme zadnji čas, da so si naredili letos (1873) s pomočjo Kmetijske družbe velik občinski vodnjak. Ali vkljub deloma jako kamenitim in suhim tlom se ne sme trditi, da Bela krajina ni rodovitna. Vse, kar zraste, je nekako posebno okusno in plemenito. Poljanci pridelujejo izvrstno pšenico, ki plenja po osem zrn. Po sedem rodi celo v skalni okolici semiški. Koruza se seje sploh in se smatra za glavno hrano. Okoli Črnomlja ilovnata zemlja ne godi pšenici, ali debelača uspeva prav lepo. More se reči, da sta ji podnebje in kraj do malega povsod povoljna. Pogled prostranih koruznih njiv ne razveseljuje sicer popotnika, ali smešno bi bilo, grajati prebivalce, da imajo v ljuti borbi za vsakdanji kruh rajši koristne nego lepe sadeže. Belokranjski krompir se mi zdi boljši od dolenjskega, zelje pa dosti slabejše, menda zato, ker ga ne znajo prav spravljati. Občeslavjansko veselje za proso so si ohranili tudi Belokranjci. Sejejo in uživajo ga toliko, da mu pravijo kateksohen žito. Obilni nasadi luka nas spominjajo, da se bližamo Hrvatiji, ki veli tej rastlini z nekim ponosom »hrvatska vanilija«. S tem pridelkom oskrbljuje Bela krajina tudi Dolenjce, ki čebulo ljubijo, ali je sami ne znajo dobro odgojiti. Za vsakovrstno sadje je zemlja kakor nalašč ustvarjena. Kostanja se nahajajo cele hoste. Novomeščani ga veliko pokupijo, ravno tako češenj in orehov. Dika in gizda Bele krajine pa je sliva. V slasti prekosuje še dolenjsko, ki slovi v trgovini po pravici. Največjo važnost in čast pa si je pridobila vinska trta. Tukajšnji svet leži tako lepo proti soncu, apnena zemlja služi tako krasno trsju in grozdju, da spada ta pokrajina brez ugovora med najprve vinske v celi Jugoslaviji. Ko bi težka in močna metliška vina podpiralo nekoliko umetnejše kletarstvo, bi gotovo prišla v prvo vrsto vseh avstrijskih vin. Metliško starino čislajo in spoznavajo strokovnjaki že zdaj za najprijetnejšo domačo kapljico. Očitanje, da boli od nje glava, ne velja nič. Kdor je uživa zmerno in zaliva z vodo, mu ne škoduje nič, ampak mu krepča truplo in dušo in razveseljuje srce kakor le malokatera druga pijača. Semiško vino nima tolike jakosti, kupci ga plačujejo za dva goldinarja ceneje nego metliško, ali tudi ono je tako zdravo in slastno, da se ga človek, ki ga je dalj časa pil, ne more lahko odvaditi. Suhorsko, pravijo, da je še slajše, ali glede zdravja in ljubkosti se more meriti z vsakim drugim, moji naravi ugaja bolje od istega metličana. Črnomaljcu se sosedje posmehujejo, zaničljivo trdijo, da v njem ni ne duha ne moči. Takim zabavljicam ni dosti verjeti. Tudi črnomaljska vina, če so dobro spravljena, se morejo kosati z vsakim dolenjcem. Če se grozdje prezgodaj potrga, pa seveda ne velja nobeno veliko, niti črnomaljsko niti metliško. Kar se tiče dobrote in obilnosti plodov in pridelkov, zaostaja dolenjsko Podgorje daleč za Belo krajino. Kako svetla, prisojna in odprta pa je tudi ta mimo onega! Trta poganja v njej dober teden prej nego v hladnem Podgorju, vsa rast napreduje hitreje in veseleje; če jo pospešuje potrebna moča, se ni bati prebivalcem za bogato žetev in trgatev. Kakor sem že razložil, teče v Belokranjcih vzhodno- in zapadnoslovenska kri, kateri se je primešalo tudi nekoliko hrvaške. Čista plemena se navadno slabo ponašajo. Kar je priznano za živino, stoji tudi za ljudi. Medtem ko čisto germanski Švab hira in zamira, se je povzdignil na pol slavjanski saksonsko-pruski narod med Nemci za vladarja. Stopivši se z normansko, finsko in vsakovrstno drugo krvjo je osnoval Veliki Rus najmogočnejšo državo celega sveta; njegov brat, poljski kmet je ostal brez tuje primesi in gnije v nemarnosti in ničnosti, da je groza. Bolgar se je paril s Trakom in Grkom, Čeh in Slovenec z Nemcem, Srb s Turkom, Hrvat z Lahom, in ta ženitev je brodila zdrav in močen zarod. Belokranjec dokazuje, koliko koristi tudi zmes sorodnih življev. Od zapadnega Slovenca je prejel spretnost in gibčnost, od iztočnega postavnost in čisto nravnost, od Hrvata praktičnost, žilavost in srčnost. Te lastnosti so se v njem združile tako skladno, kakor da so mu bile že iz začetka prirojene. Iz treh semen je naraslo jako in sočno deblo, ki dela čast in kras slovenskemu gaju. Belokranjec je visoke rasti, zdravega in močnega života in se drži pokonci, ne pa pohuljeno in sključeno kakor pogostoma drugi zapadni Slovenci. Med možaki se vidi dosti lepih in junaških glav in obrazov; ženske so krepke in trpežne, ali nežnih in milih lic sem malo opazil. Za pravilo se more postaviti, da je moški spol lepši, ženski pa grši nego na Dolenjskem, veliko bolj zdrava in jedrna pa oba. Veliko pripomaga živež. Belokranjec je koruzen kruh, ki je sicer slabo shajan in zapečen in vsaj meni ne diši, ali hrani gotovo bolje nego, dolenjska zmes ajde, prosa, ječmena in drugih žit. Kuha se do malega to in tako kakor na Dolenjskem, soli se bolje, beli pa tudi danes z betom, jutri s pesom, včasi, da vse plava, včasi, da ni videti ne kapljice masti. Za žgance se mara največ za koruzne, družina se ne bi namrdnila, če bi ji prišli slednji dan na mizo. Poljanci ljubijo zelje in krompir skupaj bolj od vsake druge navadne jedi. Njihovi krošnjarji poprašujejo krčmarje v Švici in Prusiji, na Francoskem in v prekomorski Ameriki, če se ne dobi za kosilo kaj zelja in krompirja. Tako govore tudi hrvaški Ličani: »Najbolji ručak na svijetu ti je funt govedine, tanjur krumpira i tanjur kupusa.« Kakor bralci vedo, dele to mnenje tudi mnogi drugi Slovenci, na primer Ljubljančani. O godiščih, praznikih, trgatvi in sploh o vsaki posebni priliki si streže Belokranjec z mesom, in sicer z velikimi porcijami, da kaj zaleže. Če se da, se pristavlja meso vsako, nedeljo in še ob delavnikih. Vsi duhovniki, katere sem vprašal, kako živi prosto ljudstvo, so mi rekli, da prav dobro, če je količkaj zaslužka in prida letine; mesnih jedi da použije dosti več nego Gorenjci ali Dolenjci. Sosebno prascev se pokolje jako mnogo. Prašičevina s hrenom je za Belokranjce ravno tako zemeljski raj kakor za Ruse. Na pametno razdelitev ne misli nihče. V dveh dneh gre pol basuljca, potem ga ne vidiš po dva meseca, kakor da je druga polovica skopnela. Pride kak večji praznik, udri zopet po njem, da se komaj diha, potem pa ga stradaj znova dva meseca. Vpeljal se je v tem isti red in običaj kakor na Dolenjskem. Močno priljubljena je tudi bravina in kozletina, zlasti tista, ki se speče na ražnju. Umetnost ljubljanskih 'kuharic naj se skrije belokranjski v tej umetnosti. Na ražnju zna peči edini Hrvat in njegov najbližji brat Belokranjec, delo vseh drugih mojstrov in mojstrovk je šušmarija. Vas Semič ima več mesarjev nego Novo mesto, namreč pet. To število, menim, dovolj dokazuje, koliko ljudi se tod nahaja, ki poprašujejo po mesu in jim dopuščajo dohodki, da si ga lahko tudi kupujejo. Kokoši in druga perutnina se nosi malo na trg, gospodinje pravijo: »Kar smo izpitale, ni greh, da tudi použijemo. Danes pride moj god, jutri mojega moža ali otroka ali očeta in matere ali strica in tete. Kdo bi iskal pri sosedih ali pri mesarjih? Zadavim kuro, raco, gosko ali kar premore hiša, naredim dve, tri potice, grem v hram po eno, dve neži vina, pa se veselimo skupaj, da ne zavidamo ni angelom v nebesih.« Kadar se pristavi meso, je, gotovo znamenje, da se peče vselej tudi potica ali vsaj boljši kruh. Za nepotrebno potrato so te žene ravno tako izurjene kakor Dolenjke s tem razločkom, da rabijo vendar najrajši domač pridelek in odredek, kupujejo pa drugje le bolj zmerno in za silo. Če ni mesa, se živi o tem, kar dajeta polje in vinograd. Kadar zemlja ne obrodi, se zna tudi po mojstrsko stradati. Dokler je v shrambah še kaj krompirja ali drugega takega, se ne pobešajo glave, smejé si ljudje gladijo trebuh in velé: »Hvala bogu, da smo siti, bilo od česar mu drago, samo da smo.« Vina se popije in poloka dosti, brez dvombe veliko čez potrebo. Tolikega pijanstva pa vendar ni nego na Dolenjskem. V krčmah se ne čuje vedni vrišč in hrum, ljudje sede in se pogovarjajo večidel prav mirno in pristojno. Prepirajo in pretepajo se malo in ne za vsako malenkost. Cele dni in noči ne pijančuje skoraj nobeden. Najrajši se razveseljujejo dobrovoljčki doma ali v zidanici. V tej reči vladajo hrvaške šege, ki so pametnejše od slovenskih. Če ga gospodar pije, hoče imeti pri sebi tudi rodovino in prijatelje, za vinske bratce ne mara. Kakor že ime veli, se nosijo Belokranjci belo, poleti se oba spola oblačita v platno. Kranjcem se zdi grdo, da visi možakom srajca čez hlače. Ta staroslavjanska navada je jako praktična, niti ne vem, zakaj bi bila nespodobna. Bolj po pravici se očita ženskam, da si nedra premalo zavezujejo. Pokrivalo maha čez nje preveč na hlapno, da jih pohotne roke lahko, dosežejo. Ali nravnost je ostala tako nepokvarjena, da se ni bati take drzovitosti. Ob nedeljah je kaj lepo videti Belokranjice. Noge si obuvajo v rdeče nogavice, vsa druga oprava je čista in bela ko sneg, da najmanjšega madeža ne opaziš. Nekatere so začele posnemati Dolenjke in si zavijajo glave v kupilne, pisane robce. Ta novina kazi vso obleko, ker se barve ne ujemajo. Tudi moški natvezajo nase sem pa tam kako tujo krpo, n. pr. kranjskonemški lajbič, vendar se je narodna nošnja sploh še malo spremenila. Ljudje jo smatrajo še zmerom za lepšo in boljšo nego kranjsko, in to se jim mora pritrditi, ker je tudi trdnejša in letnim časom bolj primerna mimo druge slovenske. V Beli krajini se nameri popotnik tudi v postranskih vaseh na mnogo več zidanih hiš nego na Dolenjskem, kar pa ni nikakršna posebna zasluga ali veselo znamenje napredovanja. Kamenja se nahaja dosti, močne hoste pa malo. Prebivalce sili že narava kraja, da si hiše zidajo, lesene bi stale predrago. Od tod izvira tudi večja snažnost belokranjskih koč mimo dolenjskih. Nesnaga in mrčes primeta in držita se lesa laglje nego kamna. Zdravje in moč pospešuje in varuje ljudem sosebno spolna poštenost, pozno in zmerno uživanje ljubezni. Črnomelj in Metlika sta se nekoliko izvrgla v druga mesta, da ju ne bom dosti hvalil. Tudi vas od vasi se razlikuje. Prsate Semičanke imajo drugi Belokranjci za poželjive in pohotne. Če se veli v Metliki kaki ženski: »Ti si prava Semičanka«, sprejme to besedo za veliko razžaljenje, kakor da bi se ji reklo, da je vlačuga in blodnica. Kakor Dolenjke hodijo tudi mnoge Semičanke poleti na seno spat. S tem se daje obilna prilika razuzdanosti. Večkrat se je pripetilo, da se je pregrešil pijani svak s svojo svastjo, bratranec z bratranko in celo stari ded z mlado vnuko! Premnogi Belokranjci trgujejo in popotujejo po svetu in donašajo domov marsikake tuje napake in grdobije; toda niti oni se vsaj doslej niso še toliko spridili, da bi se bilo pohujšanje razširilo po večjem prostoru. Sploh vlada še povsod odlična sramežljivost in zdržnost. Kadar zanosi kako dekle, žaluje cela rodbina, greha ji ne pozabi in odpusti ljudsko mnenje nikoli, niti če se omoži z zapeljivcem. S tako ženo ne delajo sosede nobene prijaznosti, prijateljice bi se ogibale kakor nje same. Kdor prestopi šesto in deveto božjo zapoved, se izobči iz vsakega poštenega društva, ostane oskrunjen do smrti. Mladina se shaja in ljubi kakor po vsem svetu, ali zakonske pravice se niti ne dovoljujejo niti ne zahtevajo. Pomenkuje in raduje se v društvu svojih sorodnikov in vaščanov ali drugih dobrih znancev, samotnih in ponočnih shodov se sploh morda ne sramuje, ali se jih vsaj boji kranjsko potepanje in vasovanje še ni okužilo in ostrupilo nočnega in rodovinskega miru. Človek se mora čuditi in veseliti, kako malo se rodi še nezakonskih otrok v tem srečnem kraju. Vprašal sem nekega župnika meseca septembra, koliko takih je letos že krstil, pa mi je odgovoril: »Doslej enega, ali do novega leta bo treba še dva.« Ob teh besedah je zmajal z glavo in dejal, da gre tudi tod moralnost po rakovo. »Prejšnje čase so pretekla po dve tri leta brez pankrta; zdaj se polega že vsako leto najmanj eden, in kakor kaže, se pogrezujemo še v grše blato.« Župniku služi to žalovanje na čast, jaz pa sem čutil neskončen naroden ponos, ko sem pomislil na nesramne nemške fante in dekleta, ki v nekaterih pokrajinah meklenborskih ne delajo nobenih zakonov več, ampak se družijo in parijo po zgledu brezumnih zveri in živali. V Gradcu pri sloveči tvornici sem poslušal pogovor več starih žen, ki so se strašno jezile na neko punco, da hodi s svojim ljubčkom v krčmo. Rekle so, da v svoji mladosti niso kaj takega nikoli čule. Ko sem jim pravil, da je to na Gorenjskem že stara navada, so se jako začudile in mi niso mogle verjeti. Dejale so, da tam ni poštenja, kjer se dopušča mladini taka svoboda. Če bi vedele, da delajo to njihove hčere, jih ne bi mogle nikoli več rade imeti. Pravo dekle ne sme iti v krčmo nikoli samo, niti podnevi, še manj pa z moško tovarišijo in ponoči. Tako čiste misli vladajo še v naši Beli krajini. Kar čenčajo nemški pisarji o germanski moralnosti, je prazna in nesramna baharija, katero nam belodano odkriva znanstvena statistika. Po njenem nepristranem spričevalu morejo Nemcem služiti za zgled celo Čehi in zapadni Slovenci, dasiravno jih je evropska sladnost že močno prevzela. Da se pride v okom spolni razuzdanosti, so ženili nekdanji Slavjani svoje otroke jako zgodno. Hrvaške Slovenke so se možile do naših časov v svojem 14. in 13. letu. Rusi in zvečine tudi južni Slavjani se sploh poročajo dosti prej nego drugi Evropljani. Jaz mislim prosto ljudstvo, ne gosposko, ki živi povsod po istem kopitu. Tudi Beli Kranjci so mi pripovedovali, da so se ženili njihovi dedi jako rano, skoraj v otročjih letih. Ta običaj je odpravila gosposka in duhovščina. Popolnoma pa še zdaj ni zamrl. Neki Poljanec mi je pravil, da je dal hčer možu, ko še ni bila dopolnila štirinajst let. Tudi drugi Poljanci so mi potrdili, da ženijo in može mladino prej ko je mogoče, ker vedo, kolike nevarnosti prete poštenju, alko se zakon predolgo odlaša. To starodavno navado smatram za tisto korenino, iz katete je pognala žlahtna cvetlica belokranjske čistosti. Iz vsakojakih gmotnih, državnopolitičnih in vojaških vzrokov se sklepajo zakoni dandanašnji čimdalje bolj pozno. To preziranje naravnih želj in potreb se bo maščevalo tudi v Beli krajini. Jako se bojim, da čez sto let opazovalec ne bo našel nobenega razločka več med njo in med Dolenjskim. Naš Belokranjec se ponaša tudi v drugih rečeh in razmerah prav resno, modro in pametno. Iz njegovih ust ne dohajajo lahko gnusne kvante, zbodljive zabavljice in divje rjovenje, ki žali uho tako neugodno v premnogih gorenjskih in dolenjskih krčmah in družbah. On miruje, kakor sem omenil, celo pri vinu. Prepir, pretep in ponočno razsajanje se mu gnusijo. Vsi seve se ne obnašajo enako, potujčeni popotniki in trgovci ne brzdajo, vselej jezika; jaz velim samo toliko, da smemo biti zadovoljni s splošnim vedenjem, s pravilom, izjem nečem s tem tajiti. Dolenjci hvalijo sploh pobožnost teh »Hrvatov«. Belokranjci ljubijo božja pota bolj od vseh drugih Slovencev, sosebno njihove ženske. Ko se praznuje v Novem mestu sv. Feliks, vró kupoma na slovesnost. V cerkvi se plazijo po kolenih in molijo tako goreče, da jih gleda spoštljivo vsak človek, tudi omikanec, ki včasih malo veruje. Žive ob svojem pustem kruhku, ki ga prineso s sabo, ne pijančujejo nič, ne lajdrajo se nič, kakor tako pogostoma druge dolenjske romarice. Videl sem te ženske popotovati na Žalostno goro, na Kum, Zaplate, v gorenjsko Brezje. Spotoma niso delale burk, se niso družile in onegavile z razuzdanimi fanti, ampak so šle mirno in spodobno, razveseljevale se s petjem lepih, večidel pobožnih pesem. Prepričal sem se tudi, kako radi hodijo Belokranjci v cerkev doma, kako redno se ponašajo pri božji službi, kako malo se branijo stroškov za božjo čast, n. pr. za polepšanje cerkva, za nove zvonove, orgle itd. Ugovarjati sem jih čul samo takrat, kadar so se jim zdeli taki stroški nepotrebni, n. pr. če se jim je videl kak oltar še dosti čeden, da se pri njem mašuje, kak duhoven, ki ni pomislil na revščino svojih župljanov, pa je zahteval, da se mora napraviti nov. Cerkveni shod pri Treh cerkvah pol ure od Metlike je morda največja in najlepša svetkovina te vrste v celi Sloveniji. Ime kraja dohaja od tod, ker stoje res tri cerkve ena poleg druge, ki služijo vse tri za cerkvena opravila. Eno je dal rajni metliški župnik Volk kaj lično ponapraviti in uresiti z novimi podobami. Pred cerkvami se razprostira košato drevje, pod katerim se kupčuje, jé, pije, hladi in kratkočasi. Zadaj na trati se peko na ražnju prasci, jagenjci, ovce in koze. Po ostali okolici se kuhajo jedi, razpenjajo se šotori, postavljajo se mize in klopi za goste. Jaz sem prišel tja prvikrat na angelsko nedeljo, ravno o proščenju 1873. leta, ko se je zbranim volivcem predstavil naš narodni kandidat Pfeifer. Gospodje in kmetje smo sedeli in si nazdravljali za isto mizo. Zdaj se je dvignil in govoril o narodnih potrebah kak omikan, zdaj kak neomikan domoljub. Ogromna množica ljudstva nas je okrožala; na vsako jedrno besedo so se oglašali brezkončni živio klici, v vsem društvu je vladal isti ogenj za domovino, ista misel, kaj nam je delati, isti duh, kako, za koga in zoper koga nam je postopati in se truditi. Z nami se je nahajalo tudi več odličnih Hrvatov, n. pr. !baron Vranican, ki so nam prinesli pozdrav in voščila naših prekokolpskih bratov. Osnovala in razvila se je veselica, da si bolj prisrčne ne more človek misliti in želeti. Večkrat sem vstal in se sprehajal okoli cerkva in pred njimi med brezštevilnimi romarji in romaricami, ki so se z mano vred šetali ali pa si okrepčavali grlo, želodec in srce s sladkim vivodincem in metličanom, z izvrstno pečenko in z narodnim petjem. Vseh ljudi je prišlo na shod gotovo kakih osem tisoč. Znanci so mi rekli, da se jih zbere nekatera leta še veliko več, najmanj po deset tisoč! Bil je tedaj cel tabor. Ali vkljub toliki sili in gneči nisem opazil nikjer ostudnega ravsanja in razgrajanja kakor do malega na vseh dolenjskih shodiščih. Vsi romarji so se vedli krotko in pristojno. Vsak se je zabaval po svoji volji, nihče ni motil nikogar, praznovali smo res občo, čisto narodno veselico. Uho se je radovalo nepopačeni slovenščini, ki se je glasila iz vsakih ust. Te radosti nam ni dosti kazila niti belokranjska gospoda, katero sem čul le malo nemškutariti. Kmetje in kmetice so bili oblečeni vse belo, krasno po narodno; sem ter tja se je prikazala tudi kaka dolenjska oprava ali tako poredkoma, da ni mogla nič spremeniti in potemniti žlahtnega obraza trdne domačnosti. V goste so prišli Slovencem tudi hrvaški romarji, pevci in goslarji, in so občevali z njimi prav po bratovsko prijazno in iskreno. Našo slogo, ljubezen in harmonijo je žalila samo ena grdoglasna struna: nepozvan prusoljub, ki je nazdravil nemškemu cesarju Viljemu! Često sem slišal zabavljati Belokranjcem, da prekose v praznoverju iste Dolenjce. Tudi sam sem se prepričal, da to očitanje ni prazno. Staro poganstvo ima tu še trdne korenine, iz katerih poganjajo bujno nove pravljice, ne zatiraje starih. Mnoge so ohranili Slovenci še iz starodavnih časov, mnoge so poprijeli tudi od hrvaških doseljencev. Čarovnicam se pripisuje taka moč in zloba kakor v Podgorju in morda še z večjim prepričanjem. Ali kdo bi se čudil? Pred letom 1848 narodnih šol ni bilo. Niti duhovščina ni razumela dobro svoje dolžnosti. Ljubljanski škofje so pošiljali nekdaj sem župnike in kaplane radi za kazen. Nekatere so preganjali brez pametnega vzroka, med temi se je nahajalo gotovo dosti poštenjakov, ki so ljudi prav učili. Ali kar so oni sezidali, je zopet porušilo krdelo malopridnih popov. Škofje niso dosegli svojega namena. Bela krajina, vinska dežela, ni poboljšala posvečenih grešnikov, ampak jih še bolj spridila in zaradi njih je trpela tudi ona, ker se niso brigali za razsveto in napredek. Ljudstvu stoji vedno pred očmi gora Klek, zbirališče coprnic. Tudi ta okolnost je brez dvombe pripomogla, da vera v te pošasti ni mogla lahko izginiti. Praznoverje budi in goji vsak nenavaden prikazek v naravi. Belo krajino zatirajo goste suše; nad semiški okraj se rada usiplje toča; zrak previhravajo včasi hude nevihte; poljske in gorske pridelke jemlje palež in rja; ljudje se ne morejo zanašati nikoli na vreme in tedaj niti na plodnost svoje zemlje. Take nesreče in prigodbe vnemajo domišljijo, da si snuje duhove in moči, ki jih delajo, in sicer s privoljenjem božjim, da se kaznijo človeški grehi. Veliko basen je rodila silna in včasi silovita Kolpa, ki je požrla že marsikatero življenje in naredila še druge škode. Nevarnosti dajo vražam najboljšo rejo. Po Belokranjskem so divjali Turki in za njimi hajduki več sto let. Ljudje niso šli nikoli brez skrbi spat. V strahu in stiski so si izmišljevali nadnaravne sovražnike, katerim se pride v okom le z nadnaravnimi pomočki, s čarobijami. Še dandanašnji jim dohajajo preko Kolpe reve in nadloge. Na Hrvaškem se oblastnije ne brigajo dosti za zdravje, še manj pa v Turčiji. Iz teh dveh dežel se je priteplo že mnogo bolezni, ki so podavile na stotine prebivalcev, ugonobile na tisoče živali. Ravno, letos (1875) n.pr. se je zanesla kolera v metliški okraj iz hrvaškega Ribnika. Praznoverno mišljenje se je pritaknilo tudi krščanski veri. Bog se jezi na nas prehudo; njega prositi za kako reč, ne obeta dosti uspeha; bolje se ugane, ako se dobi kak posrednik, kak prijatelj božji, ki nas priporoča in zagovarja. Beli Kranjci so si izbrali za takega posrednika svetega Feliksa, ki ga zovo Faleks. Čvrsto trdijo, da je bil njihov rojak, ne pa Dolenjec, in so prepričani, da jim pomaga radovoljno v vsaki zadrgi in težavi. Kliče ga na pomoč otročnica, da ji da srečen porod, in krošnjar, ki je zablodil v amerikanskih gozdih, sleparski kupec, ki se boji sodnije, in pošteni kmetič, ki se ne boji ne biriča ne hudiča, cvetoča deklica, ki se hoče omožiti, in onemogli starček, ki bi zamenil rad dolino solz za nebeški raj. Drugi svetniki koristijo samo za eno reč, odvračajo samo po eno bolezen, Feliksu pa je podaril Bog vse svoje moči in čudeže. Če bi bilo mogoče, da bi Bog umrl, ne bi bila to nikakršna zguba, kajti bi ga sveti Feliks popolnoma nadomestil, da ne bi nebeščani in zemljani pogrešali nobene božje lastnosti. Belokranjci svojega Feliksa ne le časte, ampak ga tudi molijo in še bolj goreče nego Boga; postavili so si ga za narodnega patrona, poleg katerega ne potrebujejo nobenega drugega varuha. Kadar jih vpraša duhoven krščanski nauk, mu ga razlagajo seveda prav tako kakor drugi katoličani, ali v svoje molitve ne vpletajo dosti ne Boga ne matere božje in drugih svetcev; priporočivši se Feliksu, menijo, da so zahtevam vere zadostili in tedaj svojo dolžnost opravili. Neka ženska, s katero sem o tem govoril, se je jako začudila, da ne more najti v nobenih mašnih bukvicah svetega Feliksa, in je smatrala to za najboljši dokaz, da so učenjaki, ki pišejo, knjige, vero zatajili! Meni se je zdelo, da se Belokranjci o svojem mogočnem patronu ne pomenkujejo radi vpričo drugih ljudi, morda zato, ker vedo, kako neusmiljeno se jim zaradi njega Dolenjci posmehujejo. Slavo so mu peli romarji in romarice, ki so mislili, da jih nihče ne čuje. V krčmi so ga enkrat jeli gosti nalašč napadati, da jih dražijo. Romarji so molče poslušali to zabavljanje, šele po odhodu hudobnih pivcev so se začeli križati in tožiti na neverni svet, da zaničuje božje reči in Boga. Tako potrpežljivost razume samo tisti, ki ve, da Belokranjec vkljub svoji preveliki pobožnosti ne pozna kranjskega fanatizma. Čuden zgled praznoverja sem videl to leto. Po svetu se je razneslo preroštvo, da bo 12. avgusta trčila repata zvezda ob našo zemljo in jo razbila ali vsaj tako potresla, da se bo vse prevrnilo. To se razume samo ob sebi, da so Belokranjci pravljici verjeli. Kamor je človek prišel, ni slišal drugega pogovora kakor o bodočem potresu in njega grozovitih nasledkih. Mnogi so mislili, da se bliža konec sveta. Pripravljaje se za smrt, so oblegali ljudje spovednice še silneje nego pred veliko nočjo. Nekoliko strahu sem opazil tudi na Dolenjskem, v Novem mestu so drli k spovedi meščani, ki so veljali sicer za slaboverne, ali slišal sem tudi dosti norčevanja in smeha, še na deželi pri trdih gorjancih. V Beli krajini pa se je polastila prostega ljudstva taka splošna groza, kakršna ga ni obhajala še nikoli prej niti ob najhujši koleri. Vse je trepetalo, molilo, vrelo v cerkev in pričakovalo gotovo smrt. Popotujoč v Metliko, sem stopil pod Suhorjem v krčmo, da se nekoliko okrepčam. Našel sem več domačih gostov, ki so pretresali bližnjo nesrečo in pripomočke, kako bi se dala odvrniti. Najbolj je možem dopadel predlog, ki ga je napravil, kakor so trdili, neki župnik. Poleg njega naj bi se postavil na kaki skali obširen hlev. Vanj bi se zagnala živina cele občine. Nekoliko čevljev visoko naj bi se nastlal s praprotjo, da bi si živali, ko bi jih začel premetavati potres, ne potrle udov. Zraven hleva naj bi se naredil čvrst oder za ljudi, ki bi se moral seveda tudi dobro nastlati in za silo pokriti, da se ne bi trebalo bati dežja. Po mnenju vseh gostov se bo tresla zemlja dolgo, gotovo več dni, morebiti še več tednov. Za možmi so prisopihale v krčmo tudi žene in nekoliko otrok. Babe so vpile, otročaji cvilili, dedci pa majali z glavami in pritrjevali važno drug drugemu, da se morata hlev in oder na vsak način postaviti. Jaz sem zastonj poskušal preplašene praznoverce pomiriti, niti poslušati me niso hoteli. Nekaj tednov pozneje sem vprašal gospodarja iste krčme, kako je bilo s hlevom in odrom. Dvanajsti dan avgusta je bil že davnaj pretekel brez prerokovanega udarca grozne repatice. Krčmar se je nasmehnil in rekel: »Snovalo se je veliko, naredilo pa nič, ker se niso mogli porazumeti, v katerem kraju da bi najbolje bilo postaviti pribežališče. Nekoliko so odgovarjali tudi gospod, in tako je vse zaspalo. Ljudje so molili, jokali in se tresli; nevarni dan pride in mine; zvečer se mi je napolnila vsa hiša, od samega veselja, da so ostali živi, so ga polokali toliko, da sem moral iti čez dva dni v Metliko po drugo vino, ker so mi skoraj ves sod izpraznili. Ista radost je vladala tudi drugod. Nekateri pa so se vdali pijanstvu že pred dvanajstim avgustom, češ saj ni denarjev škoda, ker čez nekoliko dni tako ali tako vse pogine. Ni se jim zdelo greh, da si privoščijo pred smrtjo kako poslednjo dobroto in veselo uro. V nekaterih vaseh so ljudje zapustili hiše in pričakovali na planem z živino vred prihod zvezde. Mnogim so se možgani od strahu tako vneli, da so res videli repatico, nekateri so celo čutili, da se zemlja pod njimi ziblje, vsak hrup, ki je prišel iz daljave po naključju do ušes, je zbudil neskončno grozo, marsikateri ni mogel ne jesti ne piti. Ko so naznanili v nedeljo (10.avgusta) semiški duhovni maše za ves teden, so se jeli poslušalci čudno spogledovati in priobčevati si skoraj glasno svoje misli. Eden je rekel: »Gospod so pozabili, kaj bo pojutrnjem.« Sosed mu je odgovoril: »O gotovo, vidi se, da jim ni mar za smrt.« Drug je trdil: »Menda se šalijo, dobrovoljni so bili zmerom, ali z božjo kaznijo se ne bi smeli rogati.« Še drugi so se jako obveselili, odvalil se jim je od srca mlinski kamen, zaupljivo so govorili: »Gospod vedo vse, kar bo. Zvezda nam ne bo storila nič žalega, Bog je za zdaj še kazen odložil in nam bo prizanesel.« Ne da se tedaj nikakor dvomiti in tajiti, da tavajo Belokranjci še v gosti temi praznoverja, ali hvala bogu, da ne vsi: luč spoznanja je razsvetlila mnoge, sosebno tiste, ki so hodili kaj dosti po tujem, izobraženem svetu. Pri trgovcih se nahajajo često prav jasni pojmi o naravi, Bogu in človeškem poklicu. Nekateri so, znebivši se vraž, prišli celo do druge skrajnosti, postali so prav slaboverni kristjani, včasi celi racionalisti. Krošnjarji, ki so popotovali dalj časa po protestantskih deželah, so prinesli nazaj deloma kaj slabo mnenje o rimskokatoliški cerkvi, skoraj nobeden njih ne veruje v njeno edino zveličavnost. Kakor je res, da moré vraže duh Belokranjcev huje nego vseh drugih Slovencev, je pa tudi nepobitna resnica, da se svobodnih misli o verskih rečeh ne nahaja v celi Sloveniji nikjer toliko med prostim ljudstvom nego ravno v Beli krajini. V gostilnici na Luži je enkrat sedelo za mizo gotovo dvajset pivcev, samih krošnjarjev, ki so tajili soglasno hudiča, pekel in še razne druge resnice katoliške cerkve. Razgovarjal sem se o veri s premnogimi trgovci, skoraj vsi so mi izrekli na vsa usta svoje dvome o njenih naukih, nekateri so zavrgli vse drugo, razen Boga in dolžnosti, da moramo pošteno živeti. Tudi taki, ki niso bili prepričani o neumrlosti duše, so priznali brez izjeme potrebo nravnosti. Veliko sem jih čul trditi, da je vsaka vera enako dobra, tudi turška, ako jo človek prav izpolnjuje. Neki kupec je pravil, da ima znanca, ki je popotoval po Hercegovini in v Mostaru nevarno zbolel. Denarja ni imel, zastonj pa mu ni hotel postreči noben kristjan. Reveža se je usmilil star Turčin. Vzel ga je v svojo hišo in skrbel zanj cele tri mesece tako ljubeznivo kakor malokatera mati za svojega otroka. Mož je ozdravel. Ko se je hotel zahvaliti dobrotniku, mu ni dal govoriti. Rekel je: »Kar sem storil, je bila dolžnost, ne dobrota. Mi pravimo: Čovek čoveku svetac – tega pregovora se je treba držati.« Turčin je hotel s to besedo opomniti, da moramo častiti vsakega človeka kakor svetnika, naj bo kakršnekoli vere in, če pride v nadlogo, da mu moramo pomagati. Zgled blagodušnega moža je kupec smatral za dokaz, da se more človek tudi v turški veri obnašati po krščansko in zveličati. Stari krošnjar Pavle, moj dober znanec, ni bil trdno prepričan o vseh resnicah verskih, poštenost pa je zahteval v vseh, tudi v najmanjših rečeh, in je živel tako natanko po tem pravilu, da mu niti sovražniki niso mogli očitati nikakove krivice, nobenega madeža. Enkrat sva sedela skupaj, ko so se domačini pomenkovali o večnosti, o plači, ki čaka dobre, o kaznih, katere trpe pogubljeni. Pavle jih je mirno poslušal; ko so končali pogovor, je zamrmral sam s sabo po nemško: »Hm! Morda je res – morda ni res. Ostanimo pošteni! Škoditi to ne more, koristiti pa utegne.« Na isti način sem čul modrovati še nekatere druge Belokranjce. Zapisal sem si nekoliko besed in izrek, katere sem slišal ob raznih prilikah iz ust teh rojakov, in jih priobčujem, evo, bralcem, da vidijo, kako proste in bistre misli vladajo sem ter tja v Beli krajini. Bog je premoder, da bi ga mogle razžaliti tako borne in neumne stvari, kakor smo mi ljudje. – Boga nekateri kolne, ali ne sovraži ga nihče, ker ga nima za kaj. – Vera ni enaka veri, ali Boga poznajo vse; tudi človek ni enak človeku, ali po božji podobi so vsi ustvarjeni. – Nekateri gleda Boga naravnost, drugi od strani, pa se zdi vsakemu tako lep, da mesta, kjer stoji, neče zamenjati za nobeno drugo. – Vere so kakor nekatere podobe. Vsaki misli, da gledajo vanj. Tako mislijo tudi ljudje, naj bodo katerekoli vere, da Bog le njih vidi in ljubi. – Bog nas ne bo sodil po veri, ampak po delih. – Poštenje je vredno več 1kakor vera. Vero smo prejeli od staršev, poštenje pa smo si pridobili sami. – Vero in grunt smo podedovali in za nami bodo podedovali oboje naši otroci. Pravo zasluženje ima samo tisti, ki dedino pomnoži. – Slab kmet, ki zapravi grunt, slab kristjan, ki zapravi vero. Če pa zameni kmet svojo posest za boljšo in kristjan svojo vero za boljšo, je treba pohvaliti tega in onega. – Bog ne bi bil pravičen, ako bi pogubil koga zaradi vere, ker je gotovo po njegovi volji, da se rodi ta od krščanskih staršev, drugi od luteranskih, tretji od judovskih, četrti od turških. – Vere so različne, ali dobre, ker vse zapovedujejo, da moramo Boga častiti in pošteno živeti. – Naša vera je najbolj prava za nas, druga za druge. – Duhovni nas uče, da je samo naša vera Bogu ljuba, in prav imajo. Ko bi nam govorili, da so vse enako dobre, se ne bi ljudje nobene držali, postali bi ajdje. – Vsak človek ima svojo vero. – Vsak človek veruje nekoliko preveč in nekoliko premalo; tak ni nobeden, da bi vse verjel ali vse tajil. – Bog te ne bo vprašal, kako si se križal, ampak kako si svoj križ nosil. – Vere so za ljudi, resnico pa je Bog pridržal sebi in je ni še nikomur razodel. – Pravo vero ima tisti, ki pomaga sovražniku. – Vera brez pravičnosti je krčma brez vina. – Mi, ki smo hudobni, odpuščamo svojim otrokom skorai vse; Bog, ki je dober, pa bo od pustil nam, svojim otrokom, vse, ako spoznamo, da smo grešniki. – Vsak človek ima v sebi zaklad, ali ga ne vidimo. Ko bi zanj vedeli, ne bi bilo na svetu nič sovraštva. – Ljudje bi se med sabo veliko rajši imeli, ko bi se bolje poznali. – Iz polnega želodca veliko grehov, iz praznega še več. – Glad je največji tat. – Noben tat ne krade rad. Ko bi imeli vsi ljudje toliko, kar potrebujejo za življenje, ne bi trebalo zidati ječ. – Pšenica raste na soncu, v ,senci omedli. Človek ostane lahko pošten, ako ima vsaj nekoliko imetka; prazen, gol in lačen začne misliti na hudobije. – Kdor je dober, gre njemu samo pol zasluženja, druga polovica pripada roditeljem, ki so ga odgojili. Isto velja za malopridneža. Potegnil bo za sabo v pekel tudi svoje starše. – Ljudje štejejo revežu eno krivico za deset; Bog pa je pravičen in mu bo štel deset krivic za eno. – Ni dosti prida niti tisti, ki se prilizuje ljudem, niti ta, ki se prilizuje Bogu. Tudi Bog ima rad, da govorimo z njim naravnost, moško in ponosno. – Hudič je imel od konca samo en rog, pa je dejal: Moram iti v cerkev, da mi rog odpade. Ko je prišel iz cerkve, je imel dva roga. (Ta pregovor pomeni, da hudobnemu molitev več škodi nego koristi.) – Zdaj vidimo, kako različni ljudje stanujejo v Beli krajini. Ženske in tiste kmete, ki žive zmerom doma, moramo prištevati najzvestejšim privržencem rimskokatoliške cerkve, medtem ko se trgovci, ki so občili veliko s tujci, dostikrat kažejo slaboverne in skoraj neverne. Ali narodni značaj je ostal tako blag in strpljiv, da ta razlika ne dela nič sovraštva in razprtije. Mirno pretresajo verska vprašanja drug z drugim. Spreobrniti se ne da ne ta ne oni, pogovor dovršuje s tem, da se kima z ramami in veli: »Kolikor glav, toliko misli«; in družba se razhaja v istem prijateljstvu, v katerem se je bila sešla. Svoje duhovnike Belokranjci jako spoštujejo, ako z dostojnim življenjem zaslužijo spoštovanje. Sosebno cenijo in ljubijo bistroumne, ki jim znajo svetovati tudi v posvetnih rečeh, glede gospodarstva, kupčije ali kake zapletene pravde. Malopridne pope pa zaničujejo kar očitno in se smejejo na vsa usta nauku, da bi morali njihove grehe prikrivati in izgovarjati. Pogostoma sem jih čul trditi, da peša vera zaradi duhovnikov. Pravili so mi tako čudne zglede, da nisem mogel razumeti škofove prizanesljivosti, ki ima razpostavljene povsod svoje vohune, da dobro ve, kake napake se gode. Nekemu župniku je ušla kuharica, o kateri je govorila vsa duhovnija, da mu je ljubica. Pop je zajahal konja in jo iskal sem ter tja po vseh krčmah in tudi po drugih hišah. Nazadnje jo je staknil, se z njo pomiril in jo pripeljal z veliko slavo na svoj dom nazaj. Tej ježi so se ljudje strašno smejali in pripovedovali vsakemu z grozno zbadljivimi opombami. Silno pohujšanje daje župljanom metliški prošt Trček. Vzel je k sebi vdovo z otroki vred in je z njimi pri isti mizi kakor kak hišni oče. Njegov kaplan M. živi blodno in razuzdano, da je groza. Črnomaljski župnik Vesel zabavlja javno procesijam in drugim cerkvenim šegam in občuje najrajši z nemškutarji in z zaničevalci vere. V petek hodi v Gradac meso jest in dela to talko očitno, da ve cela duhovnija. Nečistost, skopost in druge napake se očitajo razen teh še marsikomu. Vendar se mora priznati, da se večina duhovnov ponaša prav spodobno in pospešuje nravnost in omiko z besedo in zgledom. Zeloti res da niso; kakor njihovi hrvaški tovariši preko Kolpe, ljubijo tudi oni društvo, vesele shode, narodno petje, šaljive pomenke, 'kupico dobrega vina, nekateri tudi lov in kako igro. Ali teh in takih zabav jim ne bo zameril in zavidal noben pameten človek; tudi Belokranjci jim jih od srca privoščijo kot dobrotnikom, ki se za nje veliko trudijo in včasi prav krvavo potrebujejo kakega oddiha in izdatnega krepila, da jim ne omaga v težavni službi duh in truplo. Nekatere poznam, da stoje na vrhuncu sedanje omike, da klic in potrebe časa izvrstno razumejo in se brigajo vestno ne le za dušo, ampak tudi za duh in gmotno blagostanje svojih župljanov. Kot redek prikazek v naši fanatični deželi moram omeniti z največjo pohvalo semiškega dekana Antona Aleša. Po vplivu raznih prednikov se je bilo zaleglo in razširilo v tej duhovniji najgnusnejše tercijarstvo. Svetohlinstvo, hinavščina, plazljivost, zalezovanje, lažnivost, zavist in vsaka druga zloba so okuževale in razjedale že ne le društveno, ampak tudi družinsko življenje. Farizeji so vriskali kakor pijani: »Semičani so se posvetili, Semičani so najboljši kristjani na Dolenjskem.« Aleš pride, vidi vražje delo in stopi s pogumno nogo kači na glavo. Razlagaje pravo pobožnost, je nemilo šibal vso tercijalsko vrtoglavost in odkrival brezobzirno nje hlimbo in žalostne nasledke. Tudi s prižnice je grmel na tercijalke, da so kar ostrmevale in jezikljale: »Farji napadajo pravo vero, prodali so se Antikristu.« Njihova kraljica Ana Cajhnovka je hujskala in puntala ljudstvo zoper dekana na javnem trgu in ga zasramovala sploh ob vsaki priliki. Mož je bil prisiljen izročiti jo sodbi, ali te in druge sitnosti ga niso nič preplašile; svoj blagodatni posel je nadaljeval tako stanovitno, razumno in energično, da je zatrl v kratkem vsaj glavna gnezda te pogubljive norosti. Vsi pametni možaki so mu ploskali, celo žene so govorile, da je bil že zadnji čas, da je gospod ustavil nevarno komedijo, drugače bi bila lahko ugonobila celo faro in se polastila tudi drugih duhovnij. Aleš je pokazal svojo samostalnost in modrost tudi ob volitvi državnega poslanca 1873. leta. Vlada je postavila za kandidata odpadnika Zagorca, naša stranka, vsa razcepljena, deloma Pfeiferja, deloma Irkiča. Za le-tega so se poganjali duhovni na vse kriplje, Pfeiferja so popisovali ljudem za sovražnika vere in cerkve in so dobili s tem veliko narodnih volivcev na svojo plat. To se ve, da so vabili v svoje kolo tudi tovariša Aleša. On pa je mislil, da v tako važni reči ne sme odločevati kolegialnost, ampak razum in domoljubje. Trudil se je pozvedeti natanko lastnosti in sposobnosti obeh kandidatov. Kmalu je slišal, da išče Irkič cesarske službe, v kateri bi se bržkone slovenstvu izneveril. To ga je napotilo, da je on edini med vsemi duhovni glasoval za vrlega Pfeiferja, tem rajši, ker se je prepričal, da je govorica o njegovem sovraštvu vere izmišljena. Za njim so dali skoraj vsi drugi volivci svoj glas Pfeiferju, ki je na ta način slavno zmagal v Beli krajini oba tekmeca. Drugi duhovni so ga psovali izdajalca, najboljši prijatelj, suhorski župnik T., mu je odpovedal gostoljubje vpričo zbrane množice z besedo: »Tvoji konji ne bodo nikdar več ovsa zobali v moji staji.« Še huje se mu je grozil viniški kaplan Ž. Od vseh strani je moral poslušati veliko grenkih in grdih. Ali on je ostal miren in nepomičen, tolažilo ga je prepričanje, da je delal po vesti in zahtevi narodne politike in napredovalnosti. Tak patriot, možak od pete do glave, je dekan Aleš. Rajnega župnika suhorskega, Škofica, so gledali nekateri pisano, ker je dovolil v svoji duhovniji jezuitske misije. Pogovor z njim me je prepričal, da je spadal mož vkljub temu med svobodnjake korenjake. Bil si je naročil »Slovenski Narod«, ki se je povzdignil pod uredništvom slavnega Tomšiča do znamenite, med Slovenci še nedosežene stopnje žurnalistične popolnosti, in je prebiral ta svobodoumni list z največjim zadovoljstvom in navdušenjem. Rekel mi je: »V moj dvor dohajajo troje domače novine: Slovenski Narod zame, Novice za kuharico in Danica za dekle in pastirico, in tako ima vsak tisto hrano, ki se mu najbolj prileže.« V Metliki sem se sešel v gostilnici z raznimi domoljubnimi duhovniki. Eden njih je pravil, kako se je neki župnik. ki je služil med Poljanci, trudil, da odpravi s plesišč njihovo jugoslovansko kolo. Vsi so grajali v en glas to bedasto ognjenost in trdili odločno, da treba take krasne narodne običaje še dalje širiti, ne pa jih prepovedovati, kajti noben razumen človek ne more zaslediti v njih kako pregrešnost. O narodnih navadah smo se še marsikaj pomenkovali. Duhovniki so brez izjeme izrekli misel, da jih mora vsak domačin spoštovati in braniti, ako, niso škodljive in pohujšljive; sosebno tiste, ki so poetične in lepe, je treba skrbno gojiti in varovati, da ne poginejo. Vera v coprnice in druge take sramotne vraže naj se pobijajo in iztrebljujejo; kjer pa narod pozna še krasne vile, naj poje in govori o njih tudi zanaprej svojim otrokom in vnukom; ta čudovita basen da čisti in povzdiguje domišljijo in ne dela nič kvara krščanski veri in zahtevam dejanskega življenja. Može tako bistrih in svobodnih misli mora častiti in ljubiti vsak naprednjak, vsak omikanec, naj bo glede vere in cerkve kakršnegakoli mnenja. (do vključno str. 152 po izdaji v 11. knjigi Trdinovega Zbranega dela, 1958) mzjaiky7ivmwsb0fclfqil0jiap95b1 224036 224035 2026-05-24T22:34:39Z ReníJakomin 8062 224036 wikitext text/x-wiki {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= ''Sprehod v Belo krajino'' | poglavje= | avtor= Janez Trdina | licenca=javna last | obdelano=1 | spisano= Ajda Sokler; Lara Utenkar; Rení Jakomin | vir= Po Zbranem delu Janeza Trdine. }} Lepih sprehodov ima človek v Novem mestu na izbiro. Meni se je zdel izmed vseh najprijetnejši tisti proti Gorjan­cem in čez to goro v Belo krajino. Kadarkoli me je obhajal dolgčas ali kaka druga duševna stiska, sem se obrnil po Karlovški cesti na izhod in šel naprej nekoliko ur in še isti, včasi tudi šele drugi dan sem se vrnil, vselej okrepčan, vesel in zadovoljen, nazaj v otožno središče dolenjske birokracije in revščine. Prosim častite bralce, naj me blagovoljno enkrat spremijo. Ko pridemo čez most, stojimo v Kandiji. Vprašamo se, od kod in kako se je priselilo ime grškega otoka sem? Rajni šmihelski župnik Mejač mi je pravil, da so nekdaj, ko še ni bilo nič vasi, igrali tukaj komedijanti, ki so hodili razvese­ljevat Novomeščane. Besedo »komedija« izgovarjajo ljudje še dandanašnji »komendija« in včasi »kamendija«; skrajšana se zdaj glasi Kandija in pomeni tedaj to, kar igrališče. Ta izpeljava ni dokazana, ali je mogoča. Kandija je jako čedna vas. V njej ostajajo vozovi, dohaja­joči iz Bele krajine, Šentjerneja, Kostanjevice, Kočevja in sploh z desnega obrežja Krke, da ne trebajo plačati mosto­vine. Krčmarijo skoraj vse hiše in večidel prav dobro in z dobičkom. Že dolgo časa se snuje, kako bi se dalo to premožno selo združiti z Novim mestom, kateremu je res pravo predmestje. Kandijanci pa se obotavljajo privoliti, ker se boje mestne »štibre«. Zdaj spadajo pod šmihelsko duhovnijo. Kosti njihovih prednikov in sorodnikov počivajo na šmihel­skem pokopališču, in ravno ta okolnost se imenuje med glavnimi vzroki, ki jim branijo, da bi se ponovomestili. Po strmem bregu dospemo do Smoletove graščine Grma. Rajni Smola se je rodil na Češkem. Svojim kmetom se je zameril zaradi verske svobodomiselnosti (nekateri trdijo, da je bil luteran, drugi, da je prostomavtar), ali se jim je zopet priljubil, ker je postopal z njimi jako priljudno in usmiljeno. Njegov sin, sedanji gospodar, se šteje med zagrizene nem­čurje, trdi, da zato, ker je nemškega rodu! On sam se obnaša proti narodni stranki dosti mirno, ali hčere mu kažejo ob vsaki priliki svojo jezo zoper slovenstvo, dasiravno se pogovarjajo po domače dosti laglje in lepše nego po nemško. Popotnik vidi okoli grada krasne zasade murvove, deloma celo po polju, kar je na Laškem sploh navadno, ali se našim razmeram ne prileže. Smoletova gospa se smatra po pravici za najpridnejšo in najmodrejšo sviloprejko novomeške okolice. Ko bi posnemali njen sijajni zgled drugi graščaki in kmetje, ni dvombe, da bi se povzdignilo slovensko svilarstvo v kratkem času na visoko stopnjo in bi dajalo narodu izdatne prihodke in dobičke. Šmihelska cerkev nam ostaja na desni, kakih deset minut od ceste. Ona nima za nas nič mikavnega. Domoljubu se ozira oko raje proti oddaljenemu pokopališču, na katerem je zakopano truplo nepozabljive Primčeve Julije. Streljaj od Grma stoji ob potoku Težki vodi Gotna vas. To ime je delalo našim narodnim filologom mnogo skušnjav. Izpeljavali so ga nekateri od germanskih Gotov, ki bi bili na svojem potu v Italijo ustanovili tu svojo kolonijo. Ali ti divjaki so, dirjaje skoz našo zemljo, težko kdaj pomislili na kakšno naselitev; zadovoljili so se z lagljejim ropom in morijo mirnih prebivalcev. V tem kraju žive še zdaj rodovine, ki se zovo po dolenjskem izgovoru Gut, kar bi se reklo drugje Got. Vas je prejela po mojem mnenju svoje ime od njih kakor Irča vas od Irka ali Irkov, Smolinja od Smolina, Draganje selo od Dragana itd. V Gotno vas se je priselil bivši ritmojster cesarske dvorske straže, Malolaščan Deak. Bil je sin prostih kmetov, ali nenavadno brhek fant, da se je zaljubila vanj marsikatera Dunajčanka in tudi sedanja mu gospa, bogata Poljakinja. Z ženitvijo si je opomogel, kupil hišo in jo tako čedno po­zidal in uredil, da stanuje zdaj kakor v graščini. Deaki so doma pravzaprav v Ribnici. Ime je popačeno po tamošnjem izgovarjanju in bi se moralo glasiti pravilno Divjak. Prijatelj Dragotin Rudež mi je pravil, da se v Ribnici misli, da je prišel od tod tudi sprednik slovečega madžarskega državnika Deaka. Ljubljanski kanonik Kramar ima neki v rokah nepobitne dokaze za slovenstvo madžarskega prvaka. Meni pa se zdi, da si ga prisvajajo z večjo pravico Hrvatje, trdeči, da dohaja ime iz njihove besede djak (učenec). Ali če bi tudi obveljala ribniška, ne bi smatral jaz to za nikako čast, ampak za sramoto, za nov dokaz, da služijo Slovenci celemu svetu, samo svojemu rodu ne. Madžari imajo sto vzrokov, poveličevati svojega Deaka, Slavjani pa sto vzrokov, bati se ga in ga sovražiti, kajti storil jim je že brez števila krivic vkljub svojemu blagemu značaju. On je največ pripomogel, da je zavladala na Ogrskem brezobzirna centralizacija, ki preti požreti vse nemadžarske narodnosti. Hrvatom se je hlinil sicer prijatelja, ker jih je potreboval, in jim podal tisti zloglasni beli list, na kateri naj si zapišejo vse pravice, ki jim gredo po njihovem prepričanju. Skušnja pa je pokazala, da se je smelo napisati nanj samo to, kar je bilo pogodu Madžarom. Hrvatje zdaj vedo, da so verjeli člo­veku, ki ni bil vreden nobene vere. Gotenska cerkvica stoji na gričku nekoliko korakov od ceste. Blizu nje raste po slovanski navadi lipa, zaradi katere bi se bila kmalu vnela pravda med vaščani in sedanjim žup­nikom Peterlinom. Ta gospod slovi za velikega pobožnjaka in – skopuha. Ti dve lastnosti sta ga napeljali, da je napovedal vojsko drevju, največji krasoti vsakega kraja. Pri­ šedši v Šmihel, je dal posekati najprej visok in čudovito lep kostanj, ker je delal vrtu senco in oviral rast koristnih zeli. Potem se je spravil nad lipe, ki so stale pred cerkvijo, in dal tudi nje brez milosti podreti, dasiravno ni imel do njih no­bene pravice, kajti rasle so na srenjski zemlji. Izgovarjal se je s tem, da so motile ljudem pobožnost, ker so uhajali v poletni soparici radi iz cerkve v njihovo prijetno senco. Žup­ljani so hudo godrnjali in se nekaj časa grozili, da bodo župnika tožili, vendar so se dali umiriti, da ne žalijo moža, ki so ga morali za vse druge reči, če ne ljubiti, pa vsaj spo­štovati. Peterlin je menda namenil iztrebiti lipe izpred vseh cerkva svoje duhovnije. Za gotensko je bila sekira že na­brušena. Nejevolja pa je prikipela v ljudstvu do vrha; uprlo se je s tako odločnostjo, da je župnik moral popustiti. Konec vasi, ki stoji preko vode, se zove za šalo »Jamrovci«. Hiše so bile sezidane na grajski zemlji in niso imele od konca nič svojega polja. Takratni župnik je gospodarjem rekel: »Kaj si postavljate domove tukaj? Vi boste sami berači, sami jamrovci.« Ta beseda se je prijela hiš, kakor se taki pridevniki med zabavljivimi Slovenci sploh radi ukorenijo. Za daljni, dosti težavni pot se je treba okrepčati. Stopimo tedaj v najboljšo gotensko krčmo, v Petričevo. Gostom streže marljiva in dobrovoljna gospodinja, mož, srenjski tajnik, sedi podnevi večidel v pisarnici; z njim se more govoriti šele proti večeru. Zaradi njega sem zahajal kaj rad sem, dokler me niso pregnali samopašni brambovci. Mož zna nemško in izdeluje vse občinske spise le po nemško. Ta napaka se godi le po volji in zapovedi njegovega gospodarja, župana Langerja Podgorskega. V mladosti je služil Petrič v raznih gradovih za oskrbnika in pripoveduje marsi­kaj zanimivega o prejšnjem življenju in rogoviljenju naših fevdalcev. Mene je najbolj mikalo, kar mi je pravil o svojem nekdanjem gospodu, o Prešernovem prijatelju Smoletu, čigar graščino presežek je dalj časa oskrboval. Smole je prebival pozimi navadno v Ljubljani, poleti pa ali v kakih toplicah ali v Prežeku. Petrič veli, da ga ne more dosti hvaliti. Prihodke da je zapravljal tako čez mero nepremišljeno, da mu je dostikrat zmanjkovalo denarjev za najpotrebnejše reči, na primer za sol. Neprenehoma so mo­rali ljudje čakati za plačo ali pa še celo posojati. Gosto­ljuben je bil brez konca in kraja. Prijateljem ni stregel le z najboljšim domačim vinom, ampak tudi z dragim šampanjcem. Kak posebno vesel večer je šla rakom žvižgat cela košara butilj. Spat se ni mogel lahko spraviti, pred eno uro po polnoči ni legel nikoli, včasi je blagoval z društvom do treh in tudi do belega dne. Enkrat ga je pohodil Prešeren (menda leta 1839) in ostal pri njem dobre tri tedne. Imela sta direndaj, da nikoli takega. Šampanjec je tekel scurkoma. Kaj sta se menila in čemu sta se tako neusmiljeno krohotala, malo izobraženi oskrbnik ni mogel razumeti. V posteljo sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kakor klade in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu čulo, do enajstih in tudi do poldne. Čez nekoliko dni se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij Grün. Zdaj šele se je začela črna vojska. Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči, vsa družina je govorila: »Takih norcev še grad ni videl.« Za srečo je trajalo to samo tri dni. Ko je Turnski odrinil, sta morala razsajati sama. Samote Smole ni ljubil. Če ni bilo gospode, se ni vedel kam dejati. Poleg Prežeka stoji prijazen hribček. Gospodar si je na njem naredil šotor ali kolibico, kateri je dal ime: Andreasruh. O lepem vremenu je sedel v njej cel dan in oziraje se po krasni bližnji in daljni okolici in proti gorenjskim goram je izpraznoval poliček za poličkam, zraven pa zalagal pleče, brez katerega ni mogel živeti. Noči pa je prebival tako, da ni trebal zavidati oženjenim. Služila je pri njem priliznjena punca Neža. Hinavka je tajia, ali kar se ne stori, se ne zve, delo pa pride vsako na videlo. Nasledki so pokazali, da je svet ni obrekoval po krivem. Rodila je Smoletu hčer, ki je prišla pozneje v ljubljanske šole in postala nuna. Smole ni bil pravi nič zloben, ali včasi pa na vso moč srborit in samopašen. Ponoči pri pijači so uganili vinski bratci marsikatero noro. Nekdo blekne: »Andrej, če imaš kaj srca, kakor se bahaš, hajd na pokopališče, izderi križ in prinesi ga sem, da vidimo, če si res junak.« Smole ni od­govoril nič, vzel je klobuk in šel. Ljudje, ki so se ponoči vračali domov, so srečevali moža, ki je nesel na rami mrtvaški križ; nekateri so ga tudi poznali. Župnik je to zvedel in Smole ga je moral neki za božjo voljo prositi, da je molčal, in mu zapečatiti usta s celim sodom starine, kakor pravijo. Drugače bogve, kako bi bila sodnija z njim zaplesala. Križ mu je moral prizadeti tem več truda, ker mu je rabila samo ena (menda leva) roka, druga pa mu mahala skoraj otrp­njena, da ni mogel z njo nič prav prijeti. To je bil morda vzrok, da so ga pijanci še bolj silili, naj jim pricefra križ. Kadar se je tovarišija razšla, se je kratkočasil Smole z branjem. Bukev je imel cele sklade, na cente. Bil je, kakor veli Švaba, »ein belesener Mann«. Govoril je več jezikov in znal občiti enako lepo z gospodom in kmetom, z domačinom in tujcem. Tako po priliki mi je popisal Petrič značaj slavnega Smoleta. Drugi njegovi znanci so to sliko potrdili, deloma pa tudi dopolnili. Soglasno so odobravali Prešernove besede o njem: »Boljš'ga srca ni imela Ljubljana – kak si za srečo človeštva bil vžgan!« Smole je kakor najčistejši idealist za denar malo maral in brez dvombe slabo gospodaril, ali pre­moženja ni tratil le za šampanjsko vino, Nežiko in druge veselice, ampak je podpiral z njim velikodušno revščino, znanost, napredek in svoje prijatelje. Dohodki od graščine se mu niso kopičili kakor drugim, ker mu blago srce ni dalo, da bi zatiral in odiral kmete, svoje slovenske brate. O slabih letinah ni zahteva od njih nikakršne desetine, o boleznih nikakršne tlake. Lahko se trdi, da so mu podložniki dajali samo toliko, kar so sami hoteli. Od njegovih skrbnikov so trpeli nekatero krivico in stisko, ali če je prišlo do ušes njemu, je pomogel ljudem gotovo vselej in precej. Da so postopali s kmeti tako po človeško drugi graščaki, ne bi bil naš narod grajske oblasti nikdar preklinjal, ampak jo bla­goslavljal. Od Gotne vasi naprej se cesta nekolilko napenja, ali pada kmalu v globok jarek, nad katerim stoji na mogočnem ska­lovju Langerjeva stolica, grad Poganec. Pod njim sem videl v celi novomeški okolici najprej cveteti jugovčke, soldatke, marjetice in druge pomladne rožice, razen vijol, ki se raz­vijajo pozneje, ker je kraj zanje premalo prisojen in odprt. V pečinah gnezdijo gadje, ali pikajo samo tiste, ki jih dražijo. V gradu pa živi gospod, ki zabada strupeno želo v svoj narod, ki mu ni storil nič žalega. Očetove zasluge so pri­dobile Francu Langerju prosto plemstvo, 1873. leto mu je prineslo viteštvo. Znanci in prijatelji so se čudno spogledo­vali in popraševali, zakaj mu je padla ta redka čast. On sam je govoril, da ne ve vzroka. O službeni slovesnosti, ki se je napravila zaradi te prigodbe v magistratski hiši novomeški, je okrajni glavar Ekel lovil kar za lase slavne čine Langer­jeve, ki so zbudili pozornost visoke vlade in jo prisilili na tako sijajno priznanje. Pourdarjal je zlasti njegove zasluge za domače čebelarstvo. Res je, da je poganški gospod začel gojiti te živalce in trgovati z njimi na tak način, ki doslej v teh krajih ni bil znan. Ali vsakdo je dejal, da mu za to novino popolnoma zadostuje tistih 1500 goldinarjev dobička, ki mu ga daje obrtnost, da pa druge nagrade ni potreben niti vreden. Te besede izvirajo morda iz zavisti, po mojem prepričanju si je vsekako zaslužil lepo hvalo za svoj gospodarstveni napredek. Ali gotovo je, da mu viteštvo ni bilo podarjeno ne zaradi čebeloreje ne zaradi drugih reči, katere je omenil okrajni glavar. Nemško ministrstvo je hotelo izkazati hvaležnost zvestemu hlapcu in stebru svoje politike. Leta 1860 se je izdajal Langer za Slovenca, ali grof Anton Auersperg ga je kmalu obrnil na druge misli. Od takrat se je stanovitno ustavljal vsem pravicam in željam naše stranke ter je zagovarjal in podpiral s svojim glasom vsako krivico in silo, katero nam je delala dunajska vlada. Njegovo ponašanje v kranjskem zboru bralci pomnijo in mi ga ni treba popisovati. Glavni čin njegovega županovanja bo ostal, dokler bo živ, zapisan s črnimi črkami v spominu vseh rojakov, ki se pečajo s politiko. Dosegel je s svojim vplivom in nagovar­janjem, da je srenja sprejela za častnega uda najhudobnejšega sovražnika našega naroda, deželnega poglavarja Bacha, tistega Bacha, ki ni vedel predložiti kranjskemu zboru v po­svetovanje nič drugega kakor novo postavo za konjederce. Ta zabavljivi čin je razkačil celo naše nemškutarske poslance, da so pokazali z narodnjaki vred zobe žalivcu zborovega dostojanstva. Poganec se smatra na Dolenjskem za glavno zbirališče in torišče slovenskih odpadnikov in nasprotnikov, za naj­trdnejši tabor nemčurske stranke. Sosebno rad vabi Langer v svoj grad visoko birokracijo, kateri se dobrika na vso moč, da se prav vidi, kako da hrepeni in koprni po njeni milosti. Ni tedaj čudo, da ga je vladi priporočila. Z nje pomočjo se snujejo in kujejo vsi načrti vojskovanja zoper nedolžno Slovenijo. Vselej me je groza spreletavala, kadar sem korakal mimo te nevarne graščine. To sem že povedal, da uraduje Langer vse v tujem je­ziku, kar se mu mora tembolj zameriti, ker zna po domače ne le dobro govoriti, ampak tudi precej ročno pisati. Nove volitve bi se bile imele že davnaj razpisati, ali se ne čuje še za nikake priprave. Če srenjčani to store, kar govore, bo Langer odletel. Z največjo nevoljo pripovedajo, da županuje že celih šest let in več, ne da bi položil kak račun. Politična oblast to dobro ve, ali molči. Brez glasnega zahtevanja srenje ne bo hotela siliti na odstop tako dobrega si prijatelja in pomočnika. Ali bežimo hitro naprej, da nas ne bo bolela preveč glava od takega premišljevanja in nejevoljstva. Po strmem klancu priplezamo na mejo šmihelske duhovnije; gibali se bomo kratko uro po stopiški. Pot nam olajšuje milo petje brezbrojnih ptičkov, katerim so se bližnje goščave in hoste menda prav posebno priljubile. Slavčkov nisem slišal nikjer toliko kakor v poganških dobravah. Težka voda teče globoko pod nami na levi strani, na desni nam zapira hribovje pogled. Pri vodi tiči borna vas Črmošnjice. Bere se, da se je rodil glasoviti poveljnik puntarskih kmetov Ilija Gregorič v Črmošnjicah. Če je to res, nam je vsekako treba na ''to'' vas misliti, ne pa na tisto kočevsko istega imena, ki stoji na sredi pota med Toplicami in Semičem. Podgorci so se v 16. sto­letju med vsemi Dolenjci najhuje puntali. Prav naravno bi tedaj bilo, da so dali upornikom tudi zapovednika in prvaka. Jaz ne bi lahko verjel, če bi nam zaznamovalo tudi kako pismo tiste dobe kočevske Črmošnjice za rojstni kraj Grego­ričev. Samo z enim dokazom se ne bi mogel zadovoljiti, kajti temu mnenju se vse okolnosti preveč protivijo. Župna vas Stopiče (slabe pol ure od ceste) nam ne more pokazati nobene druge posebnosti kakor – župnika Vrščaja. Mislim, da se ne nahaja v celi Kranjski deželi ne pet dušnih pastirjev, katere bi ljudje tako živo sovražili. Vprašal sem marsikoga za vzrok te jeze, vsak mi je povedal kaj drugega. Kaplan mi je rekel: »Tukaj živim v peklu, ne na zemlji. Vrščaj me očitno sramoti pred farmani, dasi izpolnjujem svoje dolžnosti natanko, kar le morem. Če me škof ne bo kmalu prestavil, se bom obesil ali pa pobegnil v Ameriko.« Učitelj se mi je tožil: »Župnik me zmerja vpričo otrok kakor psa. Pa to bi še potrpel, ali zavida mi še te borne do­hodke, kar jih imam. Začel si jih je sam prisvajati. Popihal jo bom na Štajersko.« Za srečo je bil kaplan še tisto leto premaknjen, učitelj pa si je dobil res drugo službo na Štajer­skem. Njuna naslednika godrnjata zopet, druge krivice, ki jima jih naklanja župnik. Neki farman se je togotil: »Gospod so mi naredili izpisek, pa sem moral plačati zanj dva goldinarja. V mestu pa sem zvedel, da ne smejo zahtevati za take spise ne krajcarja. Zdaj vidim, da so me osleparili.« Njegov sosed je zarenčal: »To je mala reč. Kaj pa se je zgodilo meni? Fajmošter se mi je zagrozil, če ne pridem precej k spovedi, da me bo dal razglasiti pred cervijo za brezverca, potem pa poslal pome žandarja, da me bo tiral s silo k spovedi. Če to stori, bom prodal domačijo in se preselil drugam. K spovedi pa zdaj nalašč ne grem; rajši prestopim k luteranom ali k Turikom, da bo enkrat mir.« Takim govoricam se ne sme vselej verjeti, ali je vsekako hudo za Vrščaja, če je le deseti del njih resničen. Žalostno je, da se razlagajo na slabo pot tudi njegove dobre misli in lastnosti. Ko je priporočal ljudem Društvo svetega Mohorja, so jeli mrmrati: »Far si je pa izmislil že spet novo odrtijo.« Nameril sem se na ženina, ki ga je strašno preklinjal. Vrščaj ga ni hotel poročiti v ponedeljek, da se ne bi svatba po stari šegi podaljšala do petka. Rekel mu je, naj pride v sredo, ker si bo prihranil s tem veliko nepotrebnih stroškov. To je storil gotovo jako pametno, ali farmani so pritrdili ženinu, da ravna tako iz zlobne nagajivosti. Nezadovoljnost je rasla bolj in zmerom bolj, dokler se niso namenili, tožiti župnika škofu in prositi za drugega. Jeli so nabirati podpise, ki so se hitro množili. Vrščaj to zve in začne klicati in nagovarjati ljudi, naj se podpišejo, da ga imajo radi in si ne žele nobene zamene. Zdaj se je pokazala moč, katero ima do našega naroda tudi duhovnik, ki se mu je zameril. Vrščaj je dobil zase podpisov, kolikor je hotel, nasprotniki so od­padali drug za drugim od prejšnjega zahtevka, pravda se je zvršila s tem, da k škofu ni šla v ime duhovnije nobena tožba in je župniik ostal mirno na svojem mestu. Pozneje so se župljani hudo kesali zaradi te pomirljivosti, ali se niso več drznili stopiti zoper svojeglavega in trdega gospoda v borbo. Naj povem tu neko smešnico. V vasi Težki vodi sem po vedal v krčmi za šalo neresnično novico, da se mora po škofovem ukazu stopiški župnik preseliti v drugo službo na Gorenjsko. Da ste videli veselje in navdušenje, ki ga je napravila moja pripovedka! Krčmarica je precej tekla k so­sedu naznanit radostno prigodbo. V pol ure se je raznesla po celi vasi. Iz vseh hiš so jeli prihajati možaki v krčmo, češ tako sporočilo je treba pozdraviti in praznovati z dobro pijačo. Poliči so se praznili, kakor bi trenil. Krčmarju sem dal na ta način precej zaslužiti, ali Težke vode sem se moral potem dalj časa ogibati. Ko so vaščani videli, da sem se lagal, so se name prav živo razsrdili, da jih imam za norce. Vrnivšim se iz Stopič nam je zopet lesti v hud klanec. Na vrhu stoji na eni strani hiša Bučarjeva, na drugi Bri­njevkina. Sosedje se sploh radi pisano gledajo, tudi ta dva sta si kakor pes in mačka, že zato, ker sta kuhala prejšnji čas oba brinjevec in oba krčmarila in sta si bila tedaj tekmeca. Lepo je, da pred ljudmi ne kažeta dosti svoje jeze, ampak se pikata in obirata bolj skrivaj. Bučar je obšel kot rokodelec veliko sveta. Zanj se lahko prekrasno rabi hrvaški pregovor: Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba. Kadar mi je pravil, večidel vinjen, svoje prigodke, se mi je vselej zdelo, kakor da čujem basne kakega godca. Leta 1848 je delal v Zagrebu in se tako vnel za bana Jelačića, da ga smatra še zdaj za ideal junaštva, dobrote, ljubeznivosti in vseh popolnosti. S slovesnim glasom se mi je zaklel, da ne sme noben dan spati, ne da bi odmolil očenaš za dušo tega hrvaškega »kralja«. Na Ogrskem je neki strašna kuga morila ljudi. On je razodel Madžarom, da v njegovi domovini ta bolezen nikdar ne besni, ker so si Kranjci izvolili za varuha sv. Jožefa. Svetoval jim je, naj store isto, če se hočejo kuge znebiti. Res so ga poslušali in sezidali v Ostrogonu prelepo cerkev na čast sv. Jožefu in od takrat žive v takem božjem zdravju kakor Kranjci. V Slovakiji je delal pri čudnem mojstru. Rekel je Bučarju: »Špot mi delaš, poberi se.« On je odgovoril: »Špota ne bo Kranjec nikjer delal. Če si tak bedak, pa grem.« Mož menim, da ni dobro razumel svojega rokodelstva, pa je moj­ster dejal: »Špatne (slabo) delaš, poberi se!« Tudi na Poljsko je priblodil in ostal nekaj časa v mestu, trgu ali vasi (ne vem prav, kaj je) Kalvariji. Čuvši to bi­blično ime, je bil Bučar prepričan, da je prišel v Palestino, pod judovsko Kalvarijo, mučilišče Kristovo. Obhajale so ga vse groze kranjske pobožnosti. Hotel je iti na hrib molit, ali neka skrivna sila ga je pehala nazaj. Kajti noben grešnik ne more doseči te milosti in sreče. Grešniki pa so vsi odrasli, ker so izgubili nedolžnost. Tudi sebe šteje tedaj Bučar mod grešnike. Na vrh Kalvarije more dospeti samo čist otrok in še ta le po trikratnem vrednem obhajilu. Vsled te povesti se je razširila po okolici trdna misel, da je bil Bučar tudi v obljubljeni deželi in v Jeruzalemu. Še bolj čudno pa je, da sam to trdi in verjame. Prišedši z mnogoletnega potovanja domov, je jel pridno gospodariti in ne brez uspeha. Vojaki, stanujoči v okolici, so dali krčmi veliko zaslužkov. Še zdaj jih rad hvali in trdi, da kmet poleg puške dobro izhaja. Brinjevca je nakuhal v enem letu po petdeset avstrijskih veder in je slovel po pravici za prvega podgorskega žganjarja. Na vrtu je zasadil in od­gojil celo hosto sliv. Popotniki jih z veseljem ogledujejo in dičijo marljivega sadjarja. Od konca, je pravil, so rasle ne­kako borno. Neki gospod je prišel pit polič vina in ga naučil, kako jim mora gnojiti, če jim hoče rast olajšati in pospešiti. Takrat se sadju še ni dosti gnojilo, pravzaprav nič. Bučar je poslušal gospodov svet in češplje so šle kvišku, da je bilo ve­selje. On veli: »Kmetje se gospodi smejemo in govorimo, da ne razume o gospodarstvu nič. Ali to so nam le besede. Če nam pove kak omikan človek kaj pametnega, ga radi ubo­gamo. Mislimo si: Ta mož se je učil več kakor mi, mora tedaj tudi kaj več znati. Ali sveti se nam morajo dajati s pohlevnim, prijaznim glasom, drugače so bob ob steno. Go­spoda bi kmeta lahko vodila, kakor in kamor bi ga hotela, ali bi se morala ponižati, govoriti s kmeti po kmetiško kakor prijatelj prijatelju, pa bi videla, da nismo tako svojeglavi in starokopitni, kakor si nas misli. Če se nam zabavlja, pa se­veda pokažemo roge in najboljši nauki splavajo po vodi.« Bučar je imel marsikatero lastnost, ki mu je obetala premožnost, ali žalibog da tudi nekatere take, ki so morale zidanje teh zopet ustaviti in sčasoma celo porušiti. Vdal se je slovenskima napakama: pijančevanju in pravdanju. Ža­lostni nasledki niso izostali. Gospodarstvo se je obrnilo na rakovo pot. Revež zdaj le borno životari; krčma ne nese nič; brinjevcu je dal slovo; poljedelstvo pa hrani v tukajšnjem kraju slabo. Sreča je skočila onkraj ceste k sosedi. Od kraja se ji je godilo dosti hudo. Mož je znail samo zapravljati, pridobiti pa nič. Hiša se je pogreznila v dolg in revščino. Po njegovi smrti so pestili vdovo neusmiljeni rablji od vseh strani. Vrla žena pa ni obupala. Delala je noč in dan, pazila na vsak krajcar, poiskala in našla si zaslužka in dobička s krčmarijo, žganjarijo, spretnim kmetovanjem, premetenim ku­povanjem, skupljevanjem in prodajanjem. Hiša se je zopet dvignila na čisto, dolg se poravnal, denar jel še drugim izposojati, skoraj vsako leto se je prikupilo za majhne krajcarje kaj zemljice, tu za njivo, tam za hosto ali za vinograd. Pet­deseto leto je že davnaj dovršila, ali noge se ji še niso utrudile. Vse ve natanko, kje raste najboljše brinje in se dobi najceneje; da ujame kak goldinar, oblazi vse podgorske in belokranjske hribe in doline; ljudje jo poznajo, da pošteno plačuje, in dajo brinje rajši njej nego nezanesljivim slepar­jem, ki obetajo za blago tretjino več kakor ona. Svojemu brinjevcu je pridobila tako lep glas, da ga jemljo od nje graščaki in kmetje, uradniki in meščani, Dolenjci, Posavci in Ljubljančani. V mlajših letih je prehodila s to robo velik kos sloven­skega sveta in si našla zanjo povsod trg in kupca. Zdaj jo dobro rejeni život preveč teži, da ne gre rada od doma. V Novem mestu pa jo vidim vsak drugi dan s košaro in ogromnimi steklenicami tekati sem ter tja. Ljudje ji zavidajo in jo radi obrekujejo. Eni trdijo, da prodaja za brinjevec špirit, drugi vele, da slepari gosposko, kajti kuha več nego ji je privoljeno, tretji pravijo: »Baba je vsa hudičeva; kdor se neče speči, naj se varuje z njo tržiti.« Brinjevka to ve, ali se ne jezi, ampak se šegavo muza in govori: »Če sem res taka, naj me pa primejo, če me imajo za kaj.« Do zdaj je niso mogli v nobeni večji reči zasačiti, niti ne verjamem, da jo bodo zanaprej. Spretna obrtnica se zna nevarnosti ogibati, pa si je tudi že tako izdatno opomogla, da ji ni treba doisti varati. Od Bučarjeve in Brinjevkine hiše stoji naprej ob cesti še nekoliko hiš, ki se zovejo Gorenja Težka voda. Iz te vasi vodi dobra cesta proti izviru potoka Težke vode. V četrt ure pridemo do njega. Voda šumlja na več krajih izpod kamenja. O poletni vročini daje žejnemu in trudnemu preizvrstno pijačo in krepilo. Ti studenci spadajo med najboljše v okolici Novega mesta. Škoda da so oddaljeni od njega skoraj pol­drugo uro. Da izvirajo bliže, bi se meščani hodili brez dvombe hladit k njim, ker je njihova Krka premehka in mlačna in se tedaj ne pije z nobeno slastjo. Od Gorenje Težke vode ni takraj Gorjancev nobene vasi več. Mora se popotovati dobro miljo, dokler se ne prispe, grede po veliki cesti, do sela, ki je tega imena vredno. Pot se dviguje čimdalje bolj; na desni in levi nas obdaja hosta in zopet hosta, le sem pa tam se zariva mednjo kaka njivica. Kraj je jako tih in samoten. Le malokdaj sreča človeka kak Gorenjec, ki pelje metliško vino, ali kak Belokranjec, ki gre v mlin ali po kakem drugem opravku na »Kranjsko«. Časa nam ostaja dovolj, da se ozremo, nekoliko po deželi, po kateri popotujemo, in po ljudeh, ki prebivajo v njej. Krajini pravijo Podgorje, ker leži pod Gorjanci, prebi­valcem torej Podgorci. Ti besedi se ne rabita vselej v istem pomenu. Podgorje v širšem smislu obsega dele šmihelske in šentjernejske in celo stopiško, brusniško in podgrajsko ali mehovsko duhovnijo, v ožjem pa samo te tri in še komaj, kajti sliši se to ime pogostoma le za nekoliko vasi, ki stoje najbliže Gorjancem. Jaz bom govoril tu o Podgorju v širšem pomenu, ki se razprostira med Kukovo goro (ali Gorjanci) in Krko, med šentjernejskim poljem in ljubenskim hribom. Zemljišče mu je prekrižano na vse strani z goricami in napetinami, z dolinicami, jarki in tokavami; vsakih pet minut se odkrivajo očesu nove oblike, novi pogledi, ki mu mestoma jako ugajajo, mestoma pa ga tudi s svojo puščobo precej dolgočasijo. Po gričih raste šuma in trta. Doline na­makajo nekateri potoki, izmed katerih je največji Težka voda. Ob njih se vijo prijetne loke, sem ter tja tudi kaka košenica, sosebno na severu nas razveseljujejo prelepe, gosto­travne senožeti. Mora se priznati, da znajo Podgorci moč vode dobro rabiti. Na vsakem pripravnem kraju klopočejo mali mlini, katerim se more edino ta napaka očitati, da so narejeni zgolj na starodolenjski način, nerodno in nepraktično. Ob večji suši upadajo potoki na curljajoče studence in mlini obstanejo. Taki tožni pripetljaji žalibog niso redki. Skoraj za celo Podgorje se more trditi, da ima premalo vode. Potokov ni veliko; sem ter tja se sicer nahajajo posamezni beči, vrelci in vodnjaki, ali zemlja je tako gosto zaseljena, da zadostujejo komaj v mokrih letih. Najhujšo sušo in žejo trpi mehovska župnija. Na cer­kvenem shodu Pod gradom sem večkrat videl strašen prepir in enkrat tudi krvav pretep za vodo. Vozniki so hoteli na­pajati živino na vodnjakih, ljudje pa so jim branili in kričali, da ne dado vode, kajti je še njim zmanjkuje; če jo potrebujejo, naj gredo ponjo na Težko vodo (debelo uro daleč!). Podgorska zemlja nam povsod pokazuje velike razločke formacije, skoraj še večje pa plodnosti. Šentjernejski oddelek ima mastna tla, pšenica plenja v srednjih letinah šest do osem zrn. Tudi drugod se nahaja na mesta kaka jako rodovita njiva, sploh pa svet ne more živiti vseh ljudi, zlasti če ne pade veliko dežja. Podgorska ajda daje več zrnja in rodi bolj stanovitno nego n. pr. v novomeški okolici; tudi pšenica se močno hvali zaradi neobične jeklenosti in teže. Ob dohrih letinah kmet izhaja, ob srednjih ga že hudo pobira, ob slabih ga tare taka lakota, da vse mrgoli podgorskih beračev. V šentjernejslki duhovniji se prideluje močno in slastno vino, sploh pa podgorska kapljica slabo slovi; šteje se med zadnja dolenjska vina. Ta graja ni opravičena; če se pa­metno spravijo in dve leti počakajo, dajo prav prijetno in zdravo pijačo. Sosebno okoli Hrušice in Selc raste vino, ki se ne ustraši nobenega dolenjskega; krčmarji ga točijo, da ga draže izvedó, za trškogorskega. Krasni gozdi, ki so dičili tudi spodnje Gorjance, so se že zdavnaj posekali; mesto njih raste navadna hosta in gošča, ki služi za domače potrebe, ali ni zanjo vlak v trgovini. Hostnega drevja dobiš tudi drugod, kolikor hočeš, toda de­beli hlodi so izginili. Podgorcu ne manjka lesa za stavbe in drv za kurjavo, to se pravi, če ima kaj svoje hoste. Ali jako mnogo je takih, ki si morajo te reči kupovati. Nekdaj čujem, da so kupci radi iskali in dobro plačevali podgorske orehe in javore, dandanašnji se po njih malo po­prašuje, ker je njihova obilnost prenehala. Namesto košatih gozdov obrašča brda in gorske hrbte nizaka dobrava in gosto grmovje, kamor se zaganja živina past. To se ve, da se od take paše ne more dosti zrediti. Človek vidi skoraj le borne kravice in slabe voličke in se kmalu prepriča, da mleko tod malo izda in se orje polje z veliko težavo in vkljub vsemu trudu pridnih prebivalcev le plitvo in bolj po večjem. Pod­gorju bi se dalo temeljito pomagati samo s tem, da bi se predelali vsi ti mršavi pašniki, občinski in zasebni, v njive, travnike in gozde. Doslej ugaja kraj le ovcam in kozam, katere mnogi gospodarji tudi goje, ali ta reja ni še nobenega Podgorca obogatila. Nekoliko dobička nese edinim Podgraj­cem, ki brez drobnice ne bi imeli nobene koristi od svojih žalostnih goličav in goščav. Nihče se ne bo čudil, ko vse te okolnosti premisli, da stanuje v Podgorju velika revščina, ki sili občutljivega po­potnika na globoko omilovanje in včasi tudi na jok. V premnogih hišam pogreša prve potrebe in pogoje človeškega življenja. Namesto skladov drv leže pred vrati dva, trije krepelci, v kašči dostikrat ni zrna, v loncih ne za ocvirek zabele, za moko se ne sme niti vprašati. Včasi sem poslušal gospodinje, ki so se menile, kaj bodo kuhale. Ena je rekla: »Mi tolčemo že štirinajst dni sam krompirček, še bog, da ga imamo.« Druga je tožila: »Jaz pristavljam tudi že več dni bob in korenje, krompir nam je pošel. Hodi nam vsem na misel, ali kaj, ko ni denarja, da bi ga kupili.« Tretja je dejala: »Nam se godi še vse huje. Posode so se izpraznile. Mož je šel v mesto, pa ga še ni nazaj. Gotovo kje pije, če ne pride kmalu, bomo ostali brez kosila.« Opoldne tekajo otroci sem ter tja po hišah, da dobe na posodo kaj soli; včasi je nima vsa vas dva funta; neslanih jedi použijejo nekateri ljudje več kakor slanih; slabo ali tudi nič zabeljenih se ne brani skoraj nobeden, ker so Podgorci take hrane od mladih nog navajeni. Še bolj kakor ubožnost jih pritiska zanikrno gospodar­stvo. Prascev se veliko izpita in pokolje. Kadar je meso doma, planejo nanj kakor krokarji na crkovino. Goste in maste se nekoliko dni. Ko se popeče in pokuha, začne doha­jati na mizo zopet bob in krompir; beli se z mlekom, kvečjemu s kakim žaltavim odpadkom in ostankom. V krčmah sem večkrat videl Podgorce, kako debelo so prežali na goste, ki so jedli svinino ali govedino. Če je odrezal kdo in na stran porinil kak košček premastnega mesa, brž so prišli in ga pobrali v robec ali malho, da ga neso domov za zabelo. Sami pa so toliko zapili, da bi si bili lahko kupili za tisti denar več funtov masla ali slanine. Pijanstvo more se tem ljudem po pravici očitati. Če ne zadene vinogradov kaka ujma, pridelajo vina sila veliko. Ali polovico ga polokajo doma, pol denarjev, katere iztržijo za drugo polovico, pa zapravijo v krčmah, na shodiščih in veselicah. Geslo: »Danes z betom, jutri s pesom« nima nikjer tolike veljave kolikor v Podgorju. V Stopičah sem vprašal krčmarja, kdaj Podgorec misli, da dobro živi. Odgovoril mi je, da takrat, kadar se mu ku­hajo lahko za vrstjo štiri jedi: krompir, kislina (zelje ali repa), sočivje in ječmen ali kaša; dalje ne gre njegova po­željivost. Za popolnoma srečnega pa se smatra tisti, ki se razen te navadne hrane o posebnih prilikah, kakor ob novini in o praznikih, more toliko napiti in nažreti, da kozla. Kar je rekel krčmar, so mi potrdili tudi drugi, ki poznajo te ljudi. Kolikor bolj sem jih opazoval, tem bolj sem se preveril, da so si svojih nadlog vsaj na pol sami krivi. Nekaterim sem povedal to v obraz, pa so se mi smejali in dejali: »Imate prav. Ali kaj to hasni? Mi se ne bi poboljšali, če bi nam prišel sam angel iz nebe oznanjevat to resnico in nas od­vračat od te naše, ''starinske šege''. Duhovni so nas že dosti učili. Škoda za ves ta trud. V naše trdo srce bi moralo tre­skati, drugače se ne da omečiti. Zato pa imamo, veste, neko drugo dobro lastnost, katere menda ne poznate: tako utrjen želodec, da nam ne škodi, če goltamo žeblje. Nam tekne enako dobra in slaba jed. Pravimo: Če je, je, če ni, ni; kaj koga briga? Tako slabo kakor mi ne živi noben berač, ali tako z voljo kakor mi tudi ne trpi noben berač svojega siromaštva. ''Mi smo za ta stan ustvarjeni''. Štirinajst dni v letu prosimo Boga: Daj nam vina, pečenke, potice; petdeset tednov pa molimo: Daj nam vode, krompirja in, če se hočeš prav posebno izkazati, zraven še malo boba in repice. Ob tem živežu prebivamo prav lahko in ostanemo zmerom veseli, zdravi in močni, da nas ne užuga nuben škric in noben poljanec.« Kdor izbira tako malo v jedi, hrepeni še manj po lepem oblačilu in domovanju. Debela podgorska srajca je na daleč okoli znana in je prišla v pregovor. Če se veli o kakem človeku, da je njo oblekel, se hoče povedati, da mu je zapel boben, da nosi mesto platna in bombaža konopljo in guzovino. To velja pa seveda le za sploh; o velikih godiščih se hoče tudi podgorska mladina nališpati in nafrfuliti, vendar ji bolj olikani sosedje, zlasti pa sosede močno prigovarjajo, da tega posla ne razume, da vise na njej cape, kakor bi jih obesil na kak rogovilast kol ali štor. V podgorskih kočah ne išči ne poda ne zrcala ne ličnih podob ne čednega pohištva, skratka, niti lepotine niti udobnosti. Prostoti in praznini se še Dolenjci čudijo, ki se sami nikakor ne morejo pohvaliti z obilnostjo in gospoščino. Več kot ena postelja se ne nahaja skoraj v nobeni hiši, pod glavo se vržejo kake cunje, pa lahko noč! Še slajše pa se spi na mrvi ali slami, poleti je dobro tudi pod kozolcem ali za kakim plotom, če ni drugače. V marsikateri hiši nisem našel nobene postelje. Za razloček in v znamenje svojega dosto­janstva leži gospodar z ženo na beli slami, družina pa na ajdovici! V srednje veliko skrinjo bi strpal brez težave opravo cele rodovine in vem, da bi ostalo včasi več praznega kakor polnega. Bajte so zvečine tako nespretno sestavljene, da nimajo niti stene prave navpičnosti niti stavbe prave četveroogla­tosti; popotnik lahko meni, da gleda začasne kolibe, kakor si jih napravljajo drvarji, in ne bi rad verjel, če mu poveš, da stanujejo v njih ljudje, v nekaterih že več sto let. Mala okna so malokdaj videti čista ali cela; česar manjka, se za­dela s papirjem ali pa tudi do trde zime kar tako ostane. V nekatero hišo žvižga in cvili burja skozi sto razpok in lukenj; ljudem pa ta hladna godba ne preseda dosti, ker ne vedo, kaj je prehlajenje, in še niso nikoli niti izkusili niti slišali, da je prepih človeškemu zdravju nevaren. V Podgorju se zove človek kmalu bogatin. Kdor premore dva tisočaka, je že razglašen za trdnega kmeta; čigar kme­tija se ceni na pet tisoč, se smatra že za prvaka in veljaka prvega reda. Nekateri so si pomnožili imetek s kupčijo in barantijo, še bolj in bolj pogostoma pa s tihotapstvom in sploh s prevaro in sleparijo. Izvedenci se boje podgorsikh trgovcev huje kakor Ciganov, ne delaje nobenega razločka med poštenimi in nepoštenimi. Novomeška okrožna sodnija pomni posebno dobro brusniške zvijačnike, ki so ji prizadeli sila sitnega in zamudnega posla. Na Gorenji Težki vodi mi je tožila krčmarica, koliko neprilik in zgube ima s svojim vinskim zakladačem. Ker mu ne more vselej prvi hip plačati, ga prosi za potrpljenje in mu obljubi tudi dosti velike obresti. On pa veli bahato: »Botra, kaj res misliš, da te bom hotel odirati? Sram te bodi za to krivo mnenje! Tebe čakam celo leto in ne zahtevam ne groša obresti. Samo če bom mimogrede začutil kako žejo, mi ga boš prinesla kak maselček za božje plačilo. Te obresti te ne bodo ožulile.« Ali žena trdi, da so jo že nemilo ogarale. Kadar pride sam, ne zapija dosti, ali včasi privleče s sabo celo tropo mešetarjev in beratačev, da pijo likof, za katerega ne dobi ona ne pol solda. Še več stroškov pa ji napravi, ko se priplazi s kako ljubico. To slabost dele z dolenjskimi bogataši tudi podgorski, da so strašno zaljubljeni. Krčmarica je morala dedcu in babi vso noč točiti, peči in creti in vse zastonj. Enkrat jima je nekaj malega računala, pa se je oderuh zagrozil proti vlačugi: »To nesramnost bo avša drago plačala. Precej jutri jo bom zgrabil za dve sto petdeset gol­dinarjev, katere mi je dolžna.« Krčmarica je bridko zdihnila: »Bog ve, da bi si rada prebrala, ali kaj bi mi koristilo? Drugi niso nič boljši. To me najbolj jezi, da zahtevajo te mrhe od človeka še hvaležnost. Naj vzame zlodej take dobrotnike!« Temu sleparstvu sem se tembolj čudil, ker sem našel Podgorce sploh za jako poštene v vseh rečeh, da jih štejem glede tega skoraj za najboljše med vsemi Dolenjci. Pri njih se nahaja še zmerom dosti deklic, ki s fanti nič ne vasujejo. Katera se pregreši, nosi sramoto do groba, vrstnice se je ogibljejo kakor stekle in kužne. Svobodneje se živi samo v šentjernejski duhovniji, v obližju Novega mesta, posebno pa ob veliki cesti, kjer so ženske po mnogem občenju z vozniki in drugimi popotniki precej pokvarjene. Tukaj pripovedujejo o marsikateri hiši gnusne prigodbe, katerih se človek v tem, od večjih mest in tvornic tako od­daljenem kraju ne nadeja slišati. Za zgled bom nekatere priobčil, da vidijo bralci spolno korupcijo, ki skruni in raz­jeda družinsko zavezo deloma tudi že med preprostimi Podgorci. Gospodar neke krčme se je oženil. Jaz pridem tja teden po poroki in vprašam deklo, kje je mlada nevesta. Ona se zareži nekako čudno in veli: »Mati so nam ušli. Predvčeraj­šnjim je nekdo potrkal na okno. Mati vstanejo in jo pobrišejo. Zdaj čivkajo že vraibci na strehah, da jih je upeljal neki vojak, njih stari ljubček.« Opazivši, da si dekla briše oči, jo pobaram, če joka po nevesti. Žalostno in obenem togotno mi odvrne: »Mar mi je za cundro! Ker se že dolgo poznamo, vem, da ste slišali, kako se mi je pridušil tisti kodrasti Go­renjec, ki je hodil sem po vino, da me bo vzel. Jaz trapa sem mu verjela. Tako so mu verjele še tri druge, katerim je obetal zakon. Zdaj se cmerimo vse štiri. Grduh je že dolgo oženjen, me pa imamo, kar smo iztaknile. Naj vzame hudič dedce! Godi se mi stokrat prav; čemu sem znorela in jih poslušala?« V neki premožni hiši je gospodinja igrala cele noči s hlapcem. Na koncu leta je videl, da je zgubil ves prislužek, in je začel grozovito razsajati in babo preklinjati. Ona pa mu potrka na ramo in pravi: »Ti si pravi tepec. Ali si res oslepel, da ne opaziš, kako te imam rada? Plače ti gre štiri­deset goldinarjev, na jih šestdeset! Če boš pameten, dobiš k letu še več.« Hlapec se je po njeni volji spametoval, hišni mir pa je šel rakom žvižgat. V drugi hiši se je gospodinja zvadila z meščani, ki so hodili k nji pit. V enega se je tako zatelebala, da je prisegla, da mora biti njegova, če se ima zemlja zrušiti. Mož je še živel in ni kazalo, da bo kmalu umrl, ker je bil stanovitnega zdravja. Žena mu začne delati očitno sramoto in ga žali in draži na vse kriplje. Mož jo prosi in opominja; ker nič ne izda, zboli in leže, kakor je želela. Zdravnik je trpina to­lažil, da bo kmalu ozdravel. Ali možu so pešale moči od dne do dne, rekel je zdravniku, da ga ne potrebuje več. Neki znanec prinese vsakovrstnih planinskih rož in reče bolniku vpričo žene, da je od teh zeli še vsak ozdravel, naj torej pridno pije njih vodo in v štirih tednih bo okreval. Ljubezniva krčmarica pa ni hotela kuhati rož, kajti zdele so se ji za njen namen nevarne, vrgla jih je v gnoj. Kmalu potem pošlje mož po pisarja, naredi oporoko in umrje. Baba ni skrivala kar nič svojega veselja; bila je prepričana, da dobi hišo in se bo lahko omožila. Precej po moževi smrti je prišel ljubček k njej stanovat. Ali negodnica se je debelo zmotila. V oporoki je rajnki zapustil kmetijo najbližjemu sorodniku, ne pa njej; brezbožni naklep se je zvršil s sramoto. O proščenju je sedelo za veliko mizo stopiške krčme vse polno zalih deklet. Jaz velim učitelju, da toliko lepotic že dolgo nisem videl skupaj. On odgovori: »Recite rajši, toliko grdic. Vse te so zapravile venec najprej pri visokem šoceljnu, pri vaši gnadi, zdaj se vlačijo z vsakim, kdor jih hoče.« Za nekega krčmarja sem vedel, da ženo zaničuje, dasi jo je vzel iz ljubezni. Vzrok mi je povedal sam. Bila se je spečala z nekim voznikom, ali nasledke je znala skrivati tako umetno, da je zvedel mož šele dve leti po poroki, da je rodila ljubeju dvojčke, katerim donaša vse, kar le more odtrgati od hiše. Neki drug je dobro vedel, da je živela nevesta z raznimi gospodki in da ima že precej veliko hčer. Napredni ženin je smatral take reči za malenkost; še veselil se jih je, ker se je nadejal, da bo s priporoko teh gospodkov ujel lahko kako mastno službico. Po poroki pa se je žena prejšnjih ljubčkov odrekla; kadar so se približali, jih je jela psovati; tako so malo po malo izginili in naprednjak je moledoval zastonj za mastno službico, še mršave mu niso hoteli na­kloniti. Neka žena je slovela v duhovnji za prvo krasotico, ali mož ni maral zanjo kakor niti ona ne zanj. Ko se je nave­ličal vednega prepiranja, je napregel voz in šel po svetu. S tem ji je jako ustregel. Zdaj je smela občiti prav po volji s svojim ljubčkom, nekim kmetišikim bahačem in grajskim podrepnikom. Mož se je sicer vrnil, ali se ni menil zanjo; po kratki bolezni je umrl. Žena je rodila hčer in čez dvajset let jo je dala bahaču v zakon. Ljudje so kar odreveneli ob tej novici. Neki sosed te babure mi je rekel: »Svetil res ni nobeden, priseči in dokazati se ne more, ali kdor pozna okolnosti, ne dvomi čisto nič, da se je oženila ista kri. To je drugi tak slučaj v našem kraju. Dandanašnji bi se kaj takega teže zgodilo, ljudje, pa tudi gosposke pazijo ostreje nego prejšnje čase. Nekateri trdijo, da so se ponašali stari ljudje vse pošteneje od sedanjih. Jaz pa pravim: Ta je bosa! Grešilo se je zmerom, še v raju. Dokler je šla trgovina s Hrvaškega tod v Ljubljano in Trst, dokler so hodili Gorenjci po vino samo na našo dolenjsko stran, niso peli pri nas kakor zdajle strički, ampak bele, srebrne dvajsetice. Takrat je bilo za greh več prilike in to prililko smo tudi rabili, da se nas bog usmili. Imeli smo direndaj po vseh hišah, zdaj se živi tako pa tako komaj v vsaki tretji. Nisem pozabil, kako so moj oče brzdali dekle, ali kadar se baba požene, se ne da zlepo ustaviti. Ob cesti so stale zgolj Sodome in Gomore. Drugi Podgorci se niso udeležili našega predpusta, Gorenjci in drugi popotni niso marali za njih, podgorskemu vinu so rekli žvižga in so se ga bali kakor hudič križa. Zdaj vidite, zakaj so ostali še dosti krščanski. Nas so zapeljali tujci in, kakor pravim, ne le enega, ampak vse. Če vidi kak človek v cerkvi pobožnost naših stark, si mora misliti, da se bodo zdaj zdaj posvetile. Potrpi, ljubček! Ako ti povem zgodovino njihove mladosti, se boš kar križal in rekel: Pojdimo naprej, tukaj nebesa niso odprta. Veliko, bogme, se je spremenilo zadnjih dvajset let. Mi smo se jako poboljšali, ali se bojim, da nam Bog tega ne bo štel v zasluženje; smo pač greh za­pustili, ker je greh ''nas'' zapustil.« Kakor vsem revežem, se očita tudi Podgorcem, da radi kaj izmaknejo. Razne skušnje so me prepričale, da se jim godi težka krivica. Ob tržnih dnevih sem se često napotil k Petriču, da poslušam in opazujem pivce, večidel korenite Podgorce. Vrgel sem daleč od sebe na klop lep, volnat robec. Več ko trideset ljudi je prišlo tja sest in ga je brez dvombe videlo, ali se ga nihče ni dotaknil. Drugo pot sem položil na mizo šestico. Gosti so brž jeli popraševati, kdo jo je pustil. Dejal sem prednje nov peresni nožič, goldinarski bankovec, listnico. Priče ni bilo včasi nobene, ukrasti se je moglo, kolikor se je hotelo, in vendar ni vtaknil teh reči nihče v žep. Nekateri jih je odrinil na sredo mize, zvečine so poklicali natakarico in ji izročili najdeno stvar. Svojega imetka noben Podgorec ne skriva, svojih skrinj nihče ne zapira; kdor je lakomen tujega blaga, se ga more polastiti brez straha, da ga bo kdo zasačil, in vendar se skoraj nikoli ne čuje o kaki tatvini. Kadar se kaj takega primeri, se pokaže večidel, da je krivec kak tujec ali pa tak domačin, ki se je potepal po svetu in se izpridil. Govori se, da se Podgorci za vsako malo stvar tožijo. Gotovo je, da se radi pravdajo kakor vsi Slovenci. Ta napaka se na noben način ne sme in ne more braniti. Če pa se po­težejo pogostoma pri sodbi za svoje poštenje, kadar jih kdo zmerja in pita s pridevki ali jih lažnivo okrivljuje, jim pa nikakor ne bomo zamerili te občutljivosti, marveč jo mo­ramo še odobriti in na vso moč pohvaliti kot veselo znamenje njihovega ponosa in častiljubja. Ta lastnost dokazuje, da njihova narava še ni izgubila prirojene plemenitosti. Gorje si ga narodu in človeku, ki se da žaliti brez jeze in kazni! Podgorci radi molijo in hodijo v cerkev. Svojo pobožnost opravljajo resda navadno brez misli, ali ne grajajmo zato njih, ampak njihove cerkvene predstojnike, ki jih niso, zanemarivši svojo dolžnost, naučili z zbranim duhom moliti. Mnogi častijo izmed vseh svetnikov najbolj svetega Feliksa, ki se je rodil po besedah stare pripovedke v podgorski vasi, na Potavrhu. Kar se tiče duševnega izobraženja, pa se, žalibog, ne da tajiti, da stoje Podgorci na jako nizki stopinji, bržkone na najnižji med vsemi Dolenjci, gotovo zaradi tega, ker niso imeli šol in prilik, občiti z razsvetljenim in napredujočim svetom. Ostali so nevedni in surovi, da je groza. V njihove dobrave in tokave ni zablodil noben pojem o močeh in postavah neutrudne delavke in podiralke narave. Od tod izvira, da se je ohranilo pri njih toliko ''starih'' vraž in da se zalegajo še neprenehoma ''nove''. V coprnice verujejo vsi, stari in mladi. Nahajajo se ljudje, ki so jih videli s svojimi očmi padati iz oblaka ali pa letati na Klek. Nekdo mi je rekel, da potrdi s prisego, če je treba, da mu je čarovnica vrgla uzdo na usta in ga hotela zajahati, da se dvigne na njem v zrak. Neka starka govori, da se je bila zapisala sama v to krdelo in je frčala večkrat na Klek k hu­dičevi pojedini, dokler je ni neka posebna božja milost rešila iz peklenskih spon. Celo v šentjernejski, že bolj omikani župniji sem se nameril na sicer pametne može, ki so, kakor pravijo, opazovali pogubno delovanje teh hudičevih pomočnic. Našel sem več ko deset ljudi, ki po raznih znamenjih poznajo coprnice in so mi znali s prstom pokazati, katere so. Ko sem jih vprašal, kako se razločijo od drugih žensk, so rekli, da tega natanko ne morejo povedati; za to reč je treba bistrih oči in dolge skušnje. Že koža jim je drugačna, ne prav bleda, ne prav rumena; večidel je opisana z drobnimi pegami, ki se komaj vidijo. Po nagrbančenem čelu se vijo majhni krempeljci. Te pošasti navadno škilijo, ali ne vse in ne vselej; oči se jim bliskajo, kakor bi švigali iz vsakega po dve iskri naenkrat. Nos, večidel tenak in oster, se jim trese, pregiblje in nagiblje. Skrčena usta ne kažejo ne sledu člo­veške krvi. Kadar jih odpro, se jim razpotegnejo kakor žabi. Največ coprnic prebiva v Gabrju, Pod gradom in na Mokrem polju. Vsi Podgorci so prepričani, da znajo duhovni točo delati in odvračati. Ni tedaj čudo, da pripisujejo to nesrečo naj­rajši svojim župnikom, zlasti če jih sovražijo. Stopiška in brusniška duhovnija trpita po toči dostikrat veliko škodo. Ljudje trdijo, da zato, ker se župnika Vrščaj in Turk črtita in na vse kriplje nadlegujeta in preganjata. Ob nevihti se dvigneta v oblake in začneta butati eden v drugega, dokler se ne zruši slabejši na tla in zmagovalec duhovnijo svojega nasprotnika ne obspe s točo. Nad brhovskim gradom stanuje jako premožen in razumen mož, ki je govoril o tej veri nekako zabavljivo. Moj tovariš ga vpraša: »Vi tedaj ne verjamete, da imajo duhovni moč točo delati?« Podgorec veli: »Smejem se pač taki misli, ali nekaj mora biti le vendar res. Le pomislite! Kostanjeviški župnik se je bil odpeljal ne vem kam, menda v Škocijan k prijatelju. Jelo se je oblačiti in grmeti. Gospod pogleda skozi okno, pokliče hlapca in mu veli: ,Le hitro naprezi, vidim, da slabo kaže.' Na potu ga je neprenehoma opomi­njal, da naj vozi, kar morejo konji teči. Ko prideta v kostanjeviško duhovnijo, pa mu pravi: ,Zdaj pa ni treba več pri­ganjati, je že dobro.' Iz te resnične prigodbe sodim, da je župnik precej zavohal točo, ko je pogledal v oblak, in da bi bila gotovo potolkla kostanjeviško okolico, ko ne bi bil o pravem času še prihitel in jo odvrnil.« Kjer si snujejo ljudje iz tako jasnih in naravnih pripetljajev ''take'' misli, je moralo praznoverje pač prešiniti celo njihovo bitje in razum popolnoma zapresti in ukleniti. Priž­nica in šola se bosta trebali dolgo dolgo truditi, dokler ne razbijeta te strašne verige. Tudi drugih vraž vse mrgoli v Podgorju. Zmaje smatrajo za tako resnične živali kakor npr. krave, le da doslej še ne morejo planiti na dan, ker so ukleti in privezani v gorskih votlinah. Hudobni in sploh premeteni ljudje napravljajo in zdravijo bolezni, komur hočejo, če je tudi sto ur daleč; znajo zagovarjati kačji pik, vzdigovati zaklade, dajati in jemati živini mleko, prežinjati žito in privabiti zrnje s tujih njiv na svoje, prerokovati bodočnost, priklicati hudiča iz pekla, z eno besedo, vse napraviti, kar jim le na misel pride, to se ve, da »z božjim dovoljenjem«. Take čenče so sicer po Dolenjskem sploh posejane, ali se nahaja vendar povsod dvomljivcev, še med starci, ki se jim smejejo, in mladi rod jih meče z lahko vestjo v ropotarnico. Podgorci pa se jih trdno drže kakor pred tisoč leti in z ravno tistim in dostikrat še z bolj gorečim prepričanjem nego resnic in naukov krščanske vere. Lahkovernost jih je tako prevzela, da verjamejo vsako laž, tujo in ''svojo'', če se trdi kaj posebno čudnega in nenavadnega, medtem ko presojajo vsakdanje raz mere in prigodke ne samo jasno in bistroumno, ampak z veliko nezaupnostjo in z razžaljivo kritiko. Dva zgleda bosta posvedočila resnico teh besed. V Mirni peči poznam krčmo, ki se lahko zove prava nabiralnica in kovačnica novic in laži. Ko pride kak gost, skočijo precej gospodinja in nje hčere k njemu in ga izpra­šujejo, kaj je novega. Zaradi te zvedavosti so dobile priimek »novičarice«. Kdor kaj ve, jim pove; kdor je prazen, se jim zlaže, da le ustreže klepetuljam. Neko nedeljo sem sedel v tej hiši celo popoldne in poslušal marnje, katere so pravili pivci natakaricam. One so od veselja kar skakale in ploskale, kajti zvedele so toliko novic, da so jih pripovedovale lahko štirinajst dni naprej, seveda dobro zabeljene in izdatno po­množene. Prijatelj, ki je pil z mano, mi zašepeta: »Čakaj, zdaj se bom pa še jaz lagal, da se ne poreče, da sva prišla midva sem samo za svoj kratek čas.« Najprej je hotel društvo ustrašiti. Povedal je grozno prigodbo, da so nad Gorenjo Težko vodo tolovaji popotnika ubili in ga razsekali na dronbne kosce. Cele pol ure daleč so se nahajali udje in deli razmesarjenega trupla: tu glava, potem oko, noga, roka, uho, zopet roka in zopet uho in tako dalje. Ko so se poslušalci načudili in natrepetali, jim začne kvasiti drugo, bolj zabavno pripovedko. Luški krčmar (onkraj Gorjancev) da je zadel v veliki loteriji pol milijona. Mož se boji, da bi mu denarji prišli po pošti. Moglo bi se kaj zvedeti in razbojniki bi utegnili pošto ustaviti in okrasti, potem bi bila velika težava, preden bi se denar dobil. Krčmar je tedaj namenil, da pojde sam ponj. Nazaj grede se bo pre­oblekel po beraško in popotoval peš, da unese svojega pol milijončka brez nevarnosti domov. Da ne zbudi nobenega suma, bo spotoma po hišah prosil kakor drugi berači. Ta burka je napravila še večje strmenje od prejšnje. Družba je dalj časa čisto molčala, sčasoma so se začuli po­samezni klici: »Oh, čudo, pravo čudo! Ti presneta sreča ti, da te ne zna vsak ujeti! Bo pa krčmar zdaj visoko glavo nosil! Tak bedak in zdaj tak bogatin! Avša, zakaj ne pusti pipe in se ne preseli v Ljubljano, da bi začel zdaj uživati, saj se je ubijal s pijanci dosti dolgo« itd. Ko so se pivci že nekoliko bolj zavedeli in utolažili, pravi krčmarica: »Osel bo videl, da ga poznamo. Zdaj bom pre­drto dobro pazila na berače. Ni zlodja, da ne bi zasačila med njimi luškega Jožeta. Moral bo dati za vino, da bo teklo od vseh miz, ne le od ene. Mrha si je to izmislil iz skoposti, da ga ne bi ljudje drezali za dar. Stoj, tiček! Te bomo že oskubli. Kdor nosi toliko perja, mu ne škodi nič, če mu ga izpukamo nekaj za svojo blazinico.« Ko s prijateljem odideva, mu velim: »To pojde naprej kakor burja. Novičarice bodo še kaj dodale in tvoja povest bo romala še ta teden proti Ljubljani in Karlovcu. Ljudje se bodo več dni z njo zabavali, dokler je ne prerine kaka druga mastna novica.« To se je tudi res zgodilo, ali povsod so jo sprejeli z ve­liko nevernostjo. Da so tolovaji razsekali popotnika, se jim sicer ni zdelo nemogoče, odločno pa so zavrgli krčmarjevo popotovanje v beraški obleki. Dva meseca po tem babjem pogovoru sem šel na Gorenjo Težko vodo pokušat podgorski mošt. Ker ni bilo nič pivcev, sva se menila s priljudnim krč­marjem sama. On je prašal za novice mene, jaz pa njega. Mirnopeška pošta je kmalu prišla na vrsto, ali tako spremenjena in prav po predpustno našemljena, da bi bil skoraj od smeha počil. Krčmar se je čudil, kako se morem takim groznim in doslej neslišanim rečem krohotati. On sam je ostal resen in nekako slovesen do zadnje besede svojega pri­povedovanja. Kaj neki mi je pravil? Po dolgem in dolgočasnem zdihavanju, kako razuzdan je sedanji svet, mi je jel razlagati prigodbo krvavega umora neznanega popotnika. Vedel je vse natanko, kje so ga tolovaji napadli, koliko jih je bilo in kje so bržkone doma. Ubili so ga trinajst korakov od kamna, na katerem se bere napis, da stoji miljo od Novega mesta. Blizu tam raste grmovje, kamor je postavljal gospodar bližnjih njiv najemnikom kosilo. Kadar so prišli, sta jih že kruh in vino čakala; pojedši in popivši so začeli delati. Ko prikorakajo po tistem poboju tja, ne najdejo nič kosila, ampak, oj groze, slepo človeško glavo. Najemniki se pre­križajo in pobegnejo. Zdaj priteko drugi ljudje in vidijo isto. Še bolj pa se prestrašijo, ko jim glava spregovori: »Prosim vas, pokopljite me na Gorjancih zraven cerkve sv. Jedrti, sedem stopinj pred pragom.« Noben človek se ni drznil čre­pino prijeti in odnesti na goro. Neki Hrvat to zve, se ojunači, vzame glavo in jo pokoplje pri sv. Jedrti. Bog mu je ta trud obilno povrnil. V jami je našel poln lonec cekinov in zdaj živi srečno; ima vsega, kar poželi. Eno oko je zagledal na cesti voznik in ga brcnil vstran k drevesu. Tisti hip pa je vozniku noga ohromela in drevo se je posušilo. Drugo oko je našla krčmarica, kaj menite, kje? Zjutraj je hotela vzeti z okna posodo z žganjem, kar vidi, da je za­taknjena namesto s čepom s človeškim očesom; zavpije in pade vznak na tla. Od vseh strani dero ljudje skupaj in gledajo čudo. Neki berač, ki je bil na eno oko slep, se domisli in veli: »Oko v posodi miglja, torej živi. Morda ga je Bog poslal meni, da me ozdravi.« Brez strahu izdere oko iz stek­lenice in si ga zarine v glavo. Kmalu začne ukati in po­skakovati od prevelikega veselja, da mu novo oko služi. Videl je nanj še dosti bistreje nego na svoje, zazrl je vsak zaklad, ki je bil pod zemljo skrit in tako si je kmalu opo­mogel, da mu ni treba več beračiti. Neki popotnik je stopil na odsekan prst, katerega se je držal zlat prstan. Prstan je hotel sneti, prst pa zagnati proč. Ali kaj se zgodi? Prst se mu je tako trdno oklenil roke, da ga ni moči odtrgati. Ves skesan se je napotil na Brezje, da mu pomore mati božja. Srce umorjenega človeka pa je viselo na veji, moralo je biti bržkone prebodeno. Nanj prileti roj čebel, da ga ni mogel nihče zapaziti. Gospodar pride in pobere čebele s srcem vred v panj. Ta panj je kmalu potem prodal nekemu gospodu na Toplice. Mož ni vedel, kak božji blagoslov mu gre od hiše. Tisti gospod bo v dveh, treh letih s temi čebe­lami obogatel. Rojijo mu, veste, vsak dan, včasi po dvakrat, in vsak roj nosi toliko medu, da je čez teden panj poln. Kam so izginili drugi udje, in deli trupla, ne ve nihče za gotovo. Eni govore tako, drugi kako drugače. Iz vsega tega je povzel moj povestnik, da je moral biti umorjeni človek svetnik. Jaz sem mu rekel, kako za božjo voljo more verjeti te grozovitosti. Ker bi se bile pripetile blizu njegove vasi, naj mi pokaže dobre priče, ki so jih videle. Krčmar mi odvrne: »S tistimi, ki so videli glavo in oči, ravno nisem govoril, ali te čudeže mi je pripovedovalo toliko poštenih ljudi, da so se gotovo zgodili, pa recite in mislite o tem, kar hočete. Tomaž tudi ni verjel, pa je Kristus vendarle od mrtvih vstal, kakor se je pozneje sam prepričal.« Zdaj povem krčmarju, kdo in kje si je umor izmislil. On me debelo pogleda, zmaje z glavo in veli nejevoljen: »Pripeljite tistega človeka sem, pa mu porečem v obraz, da laže. Take reči se ne izmišljujejo. Poboji in čudeži so se že od nekdaj delali in povsod, kjer je Bog pripustl; jaz bi rad vedel, zakaj se ne bi mogli delati tudi dandanašnji in pri nas. Če ste vi brezverec, pa jaz nisem.« Nato sem vprašal moža, če je kaj slišal o neznanski sreči luškega Jožeta in če verjame tudi to burko? Krčmar se vname še bolj in pravi: »Vidim, da mi hočete utajiti tudi to, kar ne potrebuje nobene priče, o čemer sem se preveril sam na svoje oči in na svoja ušesa. Jože je res zadel v lote­riji, da bi jaz tako! Pricapljal je k meni v beraških capah in me prosil z milim glasom za dar božji. Jaz pa sem že prej vedel, kako komedijo bo igral. Pazil sem na vsakega berača, vse, kak je, kako hodi in govori in kako se obnaša. Dolgo nisem zasledil nič. Včeraj pred tremi tedni je Jože prikrevsal v mojo hišo. Bil je raztrgan kakor strah v prosu. Jaz ga pogledam in spoznam kakor bi trenil. Nadel se je bogme res tako, da živa duša ne bi bila mogla pomisliti: To je mili­jonarec Jože. Ali mene pa človek ne prevari zlahka. Stal je takole na pragu in godrnjal svojo molitev. Jaz pa pravim sam v sebi: Postava je Jožetova; život majhen in čokljat, ves Jožetov; glas je zvijačnik nekoliko spremenil, ali ga ne­katera beseda vendarle izdaja; natvezel si je rjavo brado, ali ni zakril popolnoma svojih črnih kocinic; kima z glavo prav kakor Jože, živio, to ni in ne more biti nihče drug kakor moj dobri znanec Jože! Jaz ga pokličem pit in velim: ,Zvrni ga no eno kupico na svojo srečo in najino zdravje. Na Luži mi boš vrnil.' Berač ga iztrese in potrka s kupico ob zobe. Takrat sem se spomnil, da ima Jože to navado. Zdaj se mu začnem smejati, mu voščim srečo in mu povem, da ga poznam. On pa je poskočil kakor pijan, zavrisnil, šinil skoz vrata na cesto in jo pobrisal proti Luži, kakor da mu gori za petami. No, kaj se vam zdi? Ali res mislite, da si bom dal iz glave izbiti, kar sem sam videl in sliša?« Ta dva slučaja dokazujeta, kako globoko pritiska k tlom v tem kotu Slovenije domišljija zdrav razum in skušnje življenja. Krčmar je imel (ni davno, kar je umrl) pri ljudeh obče spoštovanje zaradi svoje neomadeževane poštenosti in izredne modrosti. Z največjim veseljem sem ga poslušal, kadar mi je razkladal svoje misli o vinski in drugi domači trgovini, o vzrokih dolenjske revščine, o nesreči avstrijskega orožja in o mnogih drugih državnih, deželnih in občinskih raz­merah. Mož ni zinil ne ene brez zrelega premisleka. Ali kadar se je obrnil pomenek na čudovite reči in zgodbe, je bilo, kakor da ga je pamet popolnoma zapustila, da se mu je vsa trezna logika izneverila, kakor da bi bil postal drug človek. Če biva to na zelenem lesu, kaj šele na suhem! Glede podgorskih vraž moram še opomniti, da so ne­katere sploh razširjene po vseh vaseh in glavah, druge so se prijele le nekojih krajev in celo samo nekojih rodovin. Zdra­vilni moči gorjanskih zeli in škocijanskega homeopata verjame celo Podgorje, ali posamezne hiše rabijo še svoje po­sebne lokarije in zdravnike, za katere drugi ne marajo in jih deloma niti ne poznajo. Večkrat sem slišal, da privezujejo pastirji okoli Gabrja goveji živini na roge zoper vešče in naklepe hudobnih ljudi čarobne mešičke, v katere dev­ljejo razen več nedolžnih reči nekaj takega, da me je sram povedati, kaj. Na Gorenji Težki vodi in drugod pa se ljudstvo temu pripomočku zabavljivo smeje. Vsled tolike lahkovernosti so Podgorci razglašeni po celi okolici za velike bedake. Govori se o njih veliko smešnega. Kadar ugane kdo kako debelo budalost, se precej veli: Zdaj si pa izvalil podgorsko. O Mokropoljcih se pripoveduje, da se dolgo niso mogli domisliti, kako bi pregnali točo. Naj­modrejši med njimi pa lopne z nogo ob tla in zavpije: »Kaj stojimo tu in zijamo brez dela? Ali ne veste, kako se gre na sovražnika? Vsak naj vzame drog, pa hajd na pošast. V močni roki močen kol nikoli ne laže.« Mokropoljci so res zgrabili drogove in odgnali točo na Tolsti vrh. Zdaj pa jim spet rada pobija in zakaj? Zato ker se ne nahaja med njimi noben modrijan več, ki bi jim svetoval, da naj prepode ujmo z drogovi. Brez sveta pametnih glav Mokropoljci ničesar ne delajo. Brusničani so po splošni govorici jedli mačka. O tej pojedini se prepeva tudi pesem, v kateri se natanko popisuje, kateri ud in košček je katera hiša dobila. Podgorec je pri­peljal v Brusnice tujca in ga svaril, naj ne reče proti ni­komur »mav«, sicer bo tepen, ker bodo vaščani mislili, da jim očita mačji obed. Tujec veli: »Zdaj bom pa nalašč to izustil in stavim sod vina, da se mi ne bo nič žalega zgodilo.« Podgorec poda roko in sprejme stavo. V nedeljo se oba vstopita pred cerkvena vrata, ko so za­čeli ljudje vreti iz cerkve. Sredi velike množice vpraša po­potnik Brusničana: »Ali bi me res nabili, če rečem: mav?« Brusničan se zasmeja in pravi: »Res, res! Če mislite kaj takega blekniti, se hitro poberite od tod, drugače bo pok in joj. Reber ne odnesete celih.« Tujec se obveseli in veli tova­rišu: »Stavo sem dobil; dejal sem: mav, in ni se me živ duh dotaknil.« Podgorec je plačal, Brusničani pa trdijo še dan­ dandanašnji, da po krivem. Ta zabavljica spominja na gorenjske Moravčane, o ne­katerih drugih mislimo na Ribničane. Tako so Brusničani zagledali na lipi lepo grlico in se jeli dogovarjati, kako bi se je polastili. Po dolgem pretehtovanju se spomnijo, da je edini pripomoček, da se lipa poseka. Pade lipa, pade grlica in Brusničani jo bodo zasačili. Take in druge burke lete še na marsikatero podgorsko vas in rodovino. Za šalo se jih človek ne brani, ali strašno bi se zmotil, kdor bi jih sprejel za resnico. Koliko traparij se natveza Ribničanom! Pa ven­dar spadajo med najbolj obrtne, napredne, omikane, in raz­umne slovenske kmete. Podgorci se z njimi ne morejo sicer skušati in meriti, ali tudi oni se odlikujejo z nenavadno bistroumnostjo v vseh potrebah in vprašanjih dejanskega življenja. Sedel sem dostikrat med njimi in se čudil njih naravni domiselnosti, duhovitemu opazovanju, jedrnemu razsojanju in njihovim ostrim in slanim šalam in burkam, ki so se jim sipale iz ust nepretrgoma in hitro, da je kar druga drugo pobijala. Mora se jim priznati, da so krepke postave, zdra­vega duha in zdravega trupla. Ohranili so si v jeziku krasne zaklade narodnih besed in izrek. Čul sem pri njih n. pr. »država« v pomenu »gospodarstvo«. Brinjevka je dejala: »Pri Zajcu, kjer imam hčer omoženo, imajo silno veliko ''državo''.« Zaradi te čistosti narečja trdijo morda bližnji so­sedje, da so Podgorci na pol Hrvatje. V turških vojskah so se med nje gotovo doselili kaki hrvaški begunci; za prežeško okolico na spričuje Valvasor, da so ob njegovem času stanovali v njej Uskoki. Ti prihodniki so nekaj svojih besed brez dvombe podarili svoji novi domovini. Namesto »trak« ali tujke »žnora« govore n. pr. Podgorci »vrpca« kakor Hrvatje. Ali kaka izdatna primes hrvaške krvi in hrvaškega jezika se ne bo dala zlahka dokazati. Podgorci rabijo polglasnike in požirajo in popačujejo samoglasnike prav tako, kakor drugi dolenjski Slovenci, včasi še skoraj bolj. Prav pod Gorjanci stoji v globoki tolkavi vas Suhadol, Podgorci pa ji pra­vijo »Shodu«! Kjer se ljudstvo mnogo trudi, slabo hrani in dostikrat še lakoto trpi, ni videti dosti bele kože, nežnih črt in lepote v obrazu. Teh gospoščin v Podgorju ne išči! Tem več pa boš našel, kar je veliko več vredno, močnih in utrjenih životov, ki so kos vsakemu vremenu in bremenu, vsaki borbi in te­žavi. Podgorec slovi po pravici za najboljšega delavca na Dolenjskem. Česar se poloti, mora zmagati; prej ne odneha. Kadar se postavlja v Novem mestu kaka hiša ali drugo zidanje, se jemljejo težaki navadno iz bližnje okolice. Ti ljudje pa rajši pijejo nego pot prelivajo. Gledaje lenuhe, je zagodrnjal že marsikateri, zakaj se ne najamejo Podgorci, ki bi posel opravili na pol prej in desetkrat bolj od teh tožlji­vih pijančkov in pijančic. Podgorec dela goreče, togotno, strastno; njemu ne gibljejo le roke in noge, ampak tudi oči, lice, usta, truplo, in duša. Ali te marljivosti se je nadejati samo takrat, kadar se trudijo za svoj žep in dober dobiček, zastonj ne store nič. Premnogi životarijo doma leno in ne­marno, da je strah. Kdor jih vidi, si ne more lahko misliti, kolika čilost in pridnost jim prešine žile, če se trudijo za izdatno plačilo. Slabejših in bolj upornih tlačanov niso imeli dolenjski graščaki. Podgorci so rojeni demokrati, gospodi neukrotni in nepomirni sovražniki. Šestnajstega stoletja so se dvigali zoper grajski jarem v krvavih puntih. Med njimi ni nikoli zamrlo upanje in prerokovanje, da bo tlaka in desetina nehala. Pa­ zih so ostro na vsako znamenje, ki jim je to srečo obetalo. Že okoli 1830. leta so se med njimi narejale stave, da bo v kratkem grajska oblast padla in bo služil kmet edinemu cesarju, v čigar pomoč so vedno verjeli in zaupali. Leta 1842 je stavil Podgorec z nekim drugim kmetom za vse svoje pre­moženje, da se bo to zgodilo, preden preteče deset let, in je stavo, kakor bralci vedo, res dobil. Vkljub vsemu praznoverju se ne da tajiti, da je začelo tudi Podgorje napredovati. Za srečen pomen smatram že to, da se svojih vraž pred neznanim človekom sramujejo. Dasi verujejo n. pr. v coprnice, mu v obraz ne bodo tega trdili, da jih ne bi imel za stare balbe. To namreč prav dobro vedo, da ne deli cel svet njihovega nmenja. Za tako sramežljivostjo dohaja kaj pogostoma dvomba, ubijalka vsakega praznoverja. Napredek se sme tudi imenovati, da so jenjala božja pota na Gorjance, ki so dajala toliko prilike pohajkovanju, za­pravljanju in vlačuganju. Na potu skozi goste šume je marsikatero pijano dekle izgubilo svoj venec. V Šmihelu in Stopičah stoji že dalj časa šola, prav zdaj se zida Pod gradom, in v Brusnicah uči otroke za majhen priboljšek prost kmet. Velik del mladine zna brati, najbolj pridni tudi za silo pisati. Mnogi starejši ljudje so se sami naučili brati. Družba sv. Mohorja si dobiva čimdalje več udov in prijateljev svojih lepih knjig tudi v Podgorju. Sem ter tja se nahajajo še drugi samouki. Seznanil sem se s takim, ki se je navadil brez mojstra izdelovati ure in orglice. Za nekega drugega sem zvedel, da dela prav dobre pušike. Pred štiridesetimi leti, pravijo, da ni bilo razen graščin v celem Podgorju nobene ure. Možje, ki so mislili peljati v mesto drva naprodaj, so vstajali, kadar so s zbudili, in so odrinili, ne vede nikoli, koliko je ura. Nekateri se je dvignil že o polnoči in čakal pred mestom pozimi po celih pet ur do dne. Kak drug se je predramil komaj ob šestih in je izgubil z vožnjo celo dopoldne. Ure se ne nahajajo niti zdaj po vseh hišah, ali bolj premožni in bahati si jih sploh omiš­ljajo in cela vas gotovo ni nobena brez ure. Tudi oblači se sedanja mladina mnogo lepše, nego so se nosili starci in starke v svoji mladosti. To dohaja resda nekolilko od večje gizdavosti in potrate sedanje dobe proti nekdanji, ali ravno toliko, če ne več, pa tudi od večjih zaslužikov, katere spravlja marljivi delavec. Pridni Podgorec dobro dojde, kamor pride, posebno se ga vesele Hrvatje in Primorci. Že si išče dobra tretjina možakov kruha na Hrvaškem in Bavarskem z delom in kupčijo, in donašajo domov razen nekaterih razvad tudi lepe navade, razne znanosti in dostikrat precejšnje kupčke pošteno prisluženih bankovcev. Kadar se bodo, jele v teh krajih zidati tvornice, si bodo v Podgorju dobile izvrstnih delovnih sil, kolikor bodo hotele, in pomagano bo tem in onim. Doslej poznam en sam tak poskus, ki je pa spodletel. Pod Kukovo goro je stala - ni še dolgo - velika steklarnica, ali je pred več leti zopet pro­padla, ne vem prav, iz kakega vzroka. Nekaj malo se je začelo že tudi kmetovanje pomikati naprej. Izsrkanim njivam se daje več gnoja; več gospodarjev je sprevidelo potrebo močne živine in si kupilo lepe vole; v vinogradih se ne trga več na pol zeleno grozdje; za do­mačo rabo se izžema čimdalje bolj zdrava pijača, ki se zove v laškem in zdaj tudi v našem jeziku »vin pikolo«, to je malo vino; skrbi se za trdno in pripravnejše orodje; pohi­štvo se zavaruje zoper ogenj itd. To so male reči, ali jih pozdravlja z veseljem slovenski opazovalec kot začetek pamet­nejšega gospodarstva in boljše bodočnosti. Lep zgled dajejo kmetom nekateri gospodje. Svilorejo Smoletove gospe in umetno čebelarstvo Langerjevo sem že omenil. Ta graščak si je izbral za naslov plemenščine ime domačega kraja: vitez Podgorski, ki ga rabi tudi v nemškem jeziku: Ritter von Podgoro, kar je na vsak način hvale vredno, dasi moramo njegovo nemškutarijo v vseh drugih rečeh na vso moč grajati. Dragotin Rudež se je izučil za ekonoma na visoki šoli v Ogrskem Starem gradu in gospo­dari sam brez oskrbnika po znanstvenih pravilih, kolikor mu dovoljujejo okolnosti njegovega zemljišča. Svojih enajst ora­lov prej tako zanemarjenih vinogradov je zasadil z gostim in žlahtnim trsjem. Pri tem blagodušnem gospodu nahajajo bližnji Podgorci v vsaki sili in potrebi dober svet in dosti­krat tudi dejansko pomoč. Posestnik slatniški Mach, rojen Čeh, je začel v Avstriji prvi gojiti svilne črviče nove vrste, ki se zovejo jama-mai in Perné in se razlikujejo od domačih v tem, da obirajo hra­stovo listje in se rede v hosti. Ruprčvrška graščina je pri­delovala nekaj let izvrsten hmelj, ki se ji je dobro plačeval. Čujem, da je to opustila, ker so jo delavci predrago stali in tudi niso bili prav izurjeni za to opravilo. Vsekako pa je ta poskus dokazal, da dolenjska zemlja dobro ugaja hmelju. Kadar se naše okolnosti zboljšajo, smemo upati, da se ga bodo veliki gospodarji sploh poprijeli in dobivali od njega ravno tisto ogromno korist kakor Čehi, Nemci in drugi na­ rodi, ki ga sejejo. Struški graščak vitez Adolf Jelovšček, z nemškim pri­devkom von Fichtenau, slovi kot jako praktičen zemljedelec. Med najbolj modre in napredne ekonome štejejo tudi pod­grajskega župnika Volčiča. Človek pogreša samo eno reč. Ti in še nekateri drugi izobraženi možje razen Rudeža ne ob­čijo dosti s kmetom in se ne brigajo, da bi ga učili in vodili s prijateljsko besedo. To je glavni vzrok, da njihovega zgleda ne vidi in ne posnema. Podgorskih imenitnosti ni veliko, ali nekatere so jako zanimive. Vedno ljub bo domorodcu ostal prežeški grad kot nekdanje prebivališče Prešernovega prijatelja Andreja Smo­leta. Blizu njega izvira studenec, za katerega mi je pravil sedanji posestnik Evgen Jelovšček, vitez Fichtenauski, da bruha iz zemlje včasi na enem, včasi na drugem mestu. Ob tej priliki naj omenim še graščino pletersko, ki stoji dobro uro od Prežeka nedaleč od Šentjerneja. V njej je živel dolgo časa mož, ki spada med največje avstrijske izobretnike, Čeh Resel, rojen Hrudimec. Iznašel je razen drugih strojev par­nega polža (Dampfschraube) in si pridobil s tem sijajno zaslugo za brodarstvo, katere pa vlada ni prav priznala niti nagradila. Neumnost in nehvaležnost sveta mu je grenila celo življenje. Dunajčani so mu postavili krasen spominek. Mojster je vrezal v napis: Natione Bohemus. To je pa fa­natične Nemce tako razkačilo, da so dali te besede izbrisati! Prelepo se dviguje nad šentjernejskim poljem in obliž­jem Gracarjev turen, lastnina Rudeževa. Iz tega gradu se vidi okoli štirideset cerkva, ki lepšajo okolico po vseh hribih in ravnicah. Bližnje Brhovo je kupil bogatin Kozler. H gra­dičku je dal napeljati bistri potok Kamnišček. Vodotoču se je začudil že marsikateri, kajti kraj leži tako, da se vidi, kakor da teče voda navkreber. Za pravo središče in stolico vsega Podgorja se mora sma­trati vas Gabrje pod Gorjanci. Kdor želi videti velikansko gomilo koč, kolib, podrtin, razvlak, nereda in siromaštva, naj pride sem, ali s sitim želodcem, kajti tukajšnji krčmarji bi ga ne imeli s čim pogostiti. Še manj je vredno govoriti o drugih vaseh. Tembolj pa mikajo vsakega popotnika raz­valine mehovskega gradu, čepeče na visokem, kopičastem holmu, ki moli, od vseh strani od ostalega hribovja ločen, visoko v sinji zrak ravno pod Gorjanci, kakor da jim je postavljen nalašč za stražo. To častno službo pa je tudi zvesto izpolnjeval v stoletnem viharju turškega naskakovanja. Precej ko je prinesel glasnik sporočilo, da je prigrmel v Belo krajino sovražnik krščanskih narodov, je na Mehovem za­plamenela visoka grmada, in to znamenje je šlo bliskoma po celi Sloveniji od hriba do hriba, od tabora do tabora, in klicalo z ognjenim jezikom brate na brzo pomoč in ma­ščevanje. Grad si je ohranil neumrlo slavo, da mu Turčin nikdar ni predrl zidov in razsajal po njegovih dvoranah, ali si jo je oskrunil peklensko grdo z nečloveškim postopanjem s slo­vensikim ljudstvom, z ubogimi podgorskimi kmeti. Tudi drugi graščaki so tlačili in trpinčili brez milosti svoje podložnike, ali mehovski gospod Mindorf je delal z njimi huje nego z nemo živino; letopisec mu pravi po pravici »der ärgste Bauernschinder«. Kmetje so dolgo trpeli, pričakovali in prosili olajšanja, dokler se niso prepričali, da grajsko srce milosti ne pozna. Celo Podgorje skoči na noge in obleže leta 1515 brlog Mindorfov. Vsi graščaki iz bližnje in daljne okolice so pribežali tja, kajti mislili so, da na strmem hribu stoječe trdnjave ne more nobena človeška moč ustrahovati. To je puntarje brez dvombe veselilo, ker so dobili priliko zasačiti naenkrat celo krdelo svojih brezdušnih zatiralcev. Niso se zbali ne kupov kamenja, s katerim jih bo osipala grajska drhal, niti visokih stolpov in debelilh sten, s katerih bo nanje letelo razbeljeno olje, žveplo, smola in stovrstno orožje. Hrabro in složno so se spustili v breg brez druge brambe razen trste, ki so jo upali od Boga, svojih hitrih nog, svoje pogumnosti in srditosti. Ko sem korakal na to goro prvikrat, sem v duhu videl trume naših mož, vihrajočih proti vrhu, in plamen v nji­hovem očesu in pene pravičnega bésa na njihovih ustih, slišal sem bojni krik od zdolaj in zgoraj in sem želel od srca srečen uspeh svojim rojakom. Prikazal se mi je njihov po­veljnik, doneči glas se mu je razlegal daleč okoli po goliča­vah in dobravah, razumel sem lahko vsako besedo, ki mu je prišla iz junaških prsi in živo razžarjenega srca: »Naprej za mano, slovenska kri! Na tolovaje, ki so nam ugrabili naj­lepše dele naše zemlje in nas pustili na bornem ostanku le zato, da jim služimo s tlako, desetino, z davščinami brez konca in kraja, da pasemo njihovo pijano grlo, njihov požrešni želodec, da se potimo za nje noč in dan, v praznik in delavnik, medtem ko brusijo meče in sulice, da z njimi nas, ni krive ni dolžne, mesarijo in nabadajo. Naprej, za mano gor na naše krvave sodnike, ki so nam delali brezbožno pravdo, ki so uklepali naša trupla, ki so nas metali v kužne ječe, nas vlačili na morišče, nas ubijali z gladom in žejo, z mukami in strahotami, z železom in ognjem! Naprej za mano na pohotne, poživinjene pošasti, ki so skrunile naše device, naše neveste, naše žene, našo in božjo čast in po­štenje! Naprej za mano na tuje rablje, ki so nas vrgli, svobodne Slovence, pod jarem strašne, neprejenljive, sra­motne sužnosti, ki so pahnili nas, po božji podobi ustvarjena bitja, v gnoj in blato med vole, da jim z njimi vred rabo­tamo, dokler ne crknemo! Naprej za mano! Ne ozirajte se po tovariših, ki padajo in umirajo. Niso nam izgubljeni, kajti njihove duše gredo k Bogu in ga prosijo, da pomore nam in naši pravici! Naprej za mano! Še petnajst, deset korakov ... Vihtite sekire, da razbijemo vrata, naslanjajte vsakod lestvice, da preplezamo obzidje! Zdaj pomozi Bože! Usmili se sirot, ki so v tvoje ime pričele boj in ga bodo v tvoje ime končale.« Spremljal sem hrabre brate od tal hriba do vrha, motril trepetaje njihovo borbo, gledal obupovaje njihove izgube, pozdravljal vriskaje njihovo zmago, dobljenje mehovskega grada. Ko so pa jeli vzburjeni in zdivjani vršiti sodbo z ujetimi sovražniki, sem se obrnil v stran in pobegnil, da ne vidim nečloveškega maščevanja. Šestnajst plemenitašev so puntarji umorili, Mehovo pa porušili, da ni ostal kamen na kamnu. Grad se je pozneje zopet sezidal in vdrugič podrl. Mislim, da nobenega lastnika ni več dosti mikalo stanovati sredi tako groznih spominov in podgorskih demokratov. Me­hovo je zdaj popolnoma razvaljeno in razdrobljeno, razen stolpa, katerega kipeči, daleč vidni ostanki oznanjujejo, kako minljivo je vsako delo človeške roke. V Podgorju smo se dosti dolgo mudili, primimo palico in hitimo naprej! Lahko je reči: hitimo! Ali težko je to storiti. Prišli smo, do samih Gorjancev; cesta se spenja kvi­šku, da komaj dihamo; začenja se grozovit klanec, ki se vleče pol milje; za srečo ima na mesta ravne presledke, da spehana noga lahko nekoliko odpočine. Zadnja hiša takraj gore stoji v neznanski samoti že na klancu, pravi se ji pri Zajcu. Polja, hoste in travnikov spada k njej za majhno gra­ščino. Vrednost te posesti bi človek cenil na kakih dvajset tisoč goldinarjev. Zajčeva tašča Brinjevka pa mi je rekla, da ne da zanjo nihče ne šest tisoč. Ona sama je kupila blizu svoje hiše, v bolj priličnem kraju, tri orale seveda slabe hoste za manj ko sto goldinarjev. Tako slabo se tod ceni zemlja. O Zajcu moram še to opomniti, da se drži nemčurske stranke, kakor pristopajo k njej le preradi vsi naši kmečki bogatini. Ta stranka se baha, da ima na Slovenskem zase inteligenco in kapital. Glede one se laže, kapital pa žalibog služi res večidel še njej. Streljaj od Zajčeve hiše nam je lesti v najhujši del klanca; cesta gre kakor v nebesa; po marsikateri strehi bi se hodilo laglje. Dala bi se bila utreti brez težave in velikih stroškov prav položno in prilično. Inženirji si niso postavili z njo nobenega spomenika slave. Cestnik nas tolaži: »Zdaj ni tolike nevarnosti. Izmed deset voz se ne pohabi ne eden. Prejšnje čase je zdrkljalo v prepad kol, konj in vina, da je groza pomisliti; naredilo se je škode, da je ne poplačaš z mnogimi tisočaki. Pot se je jel bolje nasipati, se je polegel in udelal, napravila se je ograja, vozove, tekoče navzdol, je treba čvrsto zavreti, zraven paziti na konje, in voznikom, ki so trezni, se ne bo pripetilo nič kvara. Hudič nagaja zdaj samo pijancem, takim ljudem pa se ne da pomoči ne tako ne tako.« To trjenje nas ne more dosti zadovoljiti, kajti vroč znoj nas obliva, naj stopamo počasno, kolikor hočemo. Vsi za­sopljeni pridemo do zidane kolibice, kateri pravijo »vahta«. Namesto nekdanjih stražnikov, ki so prežali na tihotapce, stanuje v njej cestnik, ki pa ni menda nikoli doma; vsaj jaz nisem videl koče nikoli še odprte, dasi sem popotoval tod gotovo petdesetkrat. Klanec se nadaljuje še četrt ure; potem stojimo na ploščnati višavi, po kateri se je ob poletni soparici kaj prijetno sprehajati. Na desni in levi se vzdigujejo strmi in precej visoki, zeleni, z žvrgolenjem drobnih ptičic oživ­ljeni hribi; v soteski pa vlada čaroben mir in hlad tudi ob največji vročini, kajti jo prepihujejo blage sapice, ki doha­jajo zaporedoma z Dolenjskega in iz Bele krajine. Ob dežju se razteka voda s ceste tu na to, tam na drugo stran gore, tu v našo Slovenijo, tam v bratovsko Hrvatijo. Stari mejaš med tema narodoma so namreč Gorjanci; šele novejši vek je razširil kranjsko mejo in slovensko narodnost preko njih do deroče Kolpe. Kadar gre človek na kak hrib, se rad ozira po bližnji in daljni okolici. Od Novega mesta do vrha ceste smo šli tri ure navzgor. Kak pogled se je našim očem odpiral? Pohvaliti se z njim ravno ne moremo. Novo mesto se je pogrezovalo bolj in bolj v globok kotel, nazadnje ne vidimo drugega ko Kapiteljski griček, na njem cerkev, zvonik in kupček hiš. Nad Gotno vasjo so nas prvikrat očarali v sinji daljavi kam­niški Grintovci in se nam prikazujejo sem ter tja do vrha. To je domalega vse. Pokrajino napolnjujejo, dokler seže oko, dolenjski in štajerski hribi, med katerimi tiče zakrite naše brezštevilne vasi, seka in posamezne koče slovenskih kmetov. Večjih ljudskih prebivališč ni zazreti skoraj nikjer. Vendar se ne more reči, da je pogled popolnoma prazen. Po gričih in gorah se povsod blešče prazne cerkvice in med njimi sem pa tam velikanski, starodavni gradovi. Cerkve in gradovi! Dve kratki ali neizmerno pomenljivi besedi! Oznanjujeta nam zastopnike dveh prerazličnih živ­ljev, dveh sistem, dveh narodnosti. Gradove so sezidali nemški plemenitniki in njihovi nasledniki, da vkujejo v ja­rem sužnosti našega kmeta, posestnika te zemlje, prej svobodnega gospodarja naše Slovenije. Cerkve je povzdignila blaga vera Kristova, ki ni prinesel na svet hlapčevanja, ampak enakost, pobratimstvo, ljubezen vsem narodom in ljudem. Naša duhovščina je zanemarjala svoj sveti poklic veliko vekov. Tudi ona je služila tuji oblasti, je pomagala zatirati narod gmotno in duševno, je silila kmeta na tlako in desetino, je razglašala upornost zoper robstvo za brez­božen punt, za smrtni greh. Časi so se hvala bogu spreme­nili. Preteklo je sto let in več, da se je cerkev spomnila svoje vzvišene naloge, delati za svoj nesrečni narod, buditi ga iz mrtvila, iz tisočletnega groba, vdihniti mu zopet staro za­vest in novo bodrost za novo življenje. Kako dolga in krasna veriga veže Japlja in Vodnika z našim Trstenjakom in Raičem! Duhovščina je sestavljala veliko desetkov let jedro narodne vojske v ljuti borbi zoper zatirajočo nas tujščino. Graščine so morale kmeta sicer iz­pustiti iz krutih nohtov, ali duhu in glasu devetnajstega stoletja so se skoraj popolnoma oglušile. Izmed dvajset je komaj ena odprla vrata osvoboditeljnim idejam naše dobe. Njihova končna usoda je s tem odločena. Cerkve in gradovi odpirajo nam tedaj knjigo naše novejše zgodovine, ki sili domoljub­nega popotnika več misliti nego pogled najsvetlejših mest, najbogatejših dežela. Od »vahte« do temena Gorjancev je treba korakati še tri ure. Od daleč bi človek sodil, da kipi v zrak strma stena. Prišedši na vrh, vidi, da je gora jako raznesena; prikazuje se mu obraz prostorne raznolike pokrajine, v kateri se vrste mogočni bukovi gozdi s sočnimi spašniki in senožetmi, moleče, skoraj navpične rebri s travnimi ravnicami in lazi, hribi, griči in pomoli z vlažnimi jarki in strahotnimi pre­padi. Staro ime Kuka ali Kukova gora se je že skoraj po­zabilo; spominjajo ga še edini berači, ki molijo na božjih portih za prebivalce pod »Kukovo goro«, da jih ne bi zatopilo mitično jezero, ki se nahaja v njih. Gorjanci spadajo med največje višave na Dolenjskem, v marsikaterem oziru pa med najbolj zanimive in najmanj znane v celi Sloveniji. Na njih štrle razvaline treh cerkva, katere so sezidali naši spredniki bržkone ob času turških vojska, da jim služijo za varno opravljanje božje službe in morda tudi v zavetje zoper napade azijskih krvolokov. Tisti sv. Jedrti in sv. Elije stojita skoraj tikoma ena pri drugi. Človek se veseli prav iz srca njunih podrtin, kajti spričujejo mu krščansko slogo, v kateri so molili svojega Boga udje različnih plemen in razredo v naše vere. Pri sv. Jedrti se je brala latinska maša za Slovence, pri sv. Eliji slavjanska liturgija za staroverne brate Hrvate. Cerkev sv. Miklavža je stala debelo uro naprej, in sicer na zapadni, kranjski strani gore. Za božja pota se je izmed vseh treh rabila najdalje, dokler ni dal pred kakimi leti šent­jernejski župnik Rak tudi njo zapreti, da odvrne razne ne­varnosti in napake, ki so bile z njimi v zavezi. Gosposki potniki hodijo na Gorjance največ zaradi veli­častnega razgleda, ki se mora po njihovi domišljiji tod razprostirati. Prišedši domov pripovedujejo nejevoljni, da so se prevarili. In res je taka. Od sv. Jedrti dalje ti ljudje po navadi ne gredo. Od nje se ne vidi drugega ko Karlovec in nekoliko bornih vasi, vse drugo zajemlje in zakriva hrvaško gorje in hribovje. Kdor se potrudi do sv. Miklavža, se ravno ne sme dosti tožiti. Pod sabo ima šentjernejsko polje, dolino srednje in dolnje Krke, sto raznovrstnih lepotij in čarobij in proti severu in zapadu se mu ovija božanski venec gorenjskih snežnikov in velikanov. Ali te in druge dobrote uživa lahko na mnogo nižjih krajih, kjer se dobi za želodec zme­rom kak tečen založek. Z Rake ali nad Tolstim vrhom (blizu Rudeževe graščine) se vidi rajska dolina Krke še bolj razločno in torej lepše nego z Gorjancev. Pri Tolstem vrhu stopa pred oči tudi naš sivi očak Triglav; še bolj pa razodeva in razkazuje svojo mogočnost in krasoto pri podgorskem Dovžu. Zaradi pogleda ni torej potrebno in vredno pehati in potiti se celih šest ur, ker se doseže isti namen v dveh ali treh. Turistom nagaja rada tudi dolenjska kraljica megla, da prihajajo, ne da bi kaj opazili, večidel prazni domov, zakli­njaje se, da nikoli več ne pojdejo. Veliko več dobička, zabave in poduka obeta in daje gora lovcem, gospodarjem, naravoslovcem, geologom, geografom in etnografom. Ptičev vsake vrste, grabljivih in krotkih, koristnih in škodljivih vse mrgoli. Če imaš s sabo psa, bo kmalu zasledil urnega zajčka. Lisic se polega še preveč, pe­rutnino bližnjih graščin in vasi davijo tako neusmiljeno marljivo, da je marsikatera gospodinja vse veselje do nje izgubila. Po višavah dirja tenkonogih srn toliko, da se šteje za slabega lovca, kdor ni še nobene podrl. Po jarkih in go­ščavah se plazijo potuhnjeni volkovi, včasi kar čredoma, in delajo silen strah pastirjem in njihovi živini. Že nekateri prasec jim je zlezel v nenasitni goltanec namesto na mizo. Ob hudi zimi se priklatijo celo v nižave. Straža, ki je bila postavljena nad »vahto« ob času kužne bolezni, da brani živini na Kranjsko, je dostikrat videla volkove, enkrat se jih je sprehajalo po veliki cesti šest skupaj, da se prestrašeni vojak ni drznil streljati. Ko sem popotoval 1870. leta po ve­likem snegu v Belo krajino, sem jih slišal tuliti z ene in druge strani pota. Za prvaka gorjanskih lovcev slovi Lenarčič, po domačem pridevku Lakonšek, ki je doma Pod gradom. Če bi ga poznal ruski pisatelj Turgenjev, bi si ga gotovo izbral za predmet kake mikavne pripovedke. Mož je prišel že jako v leta, nosi jih na plečih kakih šestdeset, ali starost ga ni še čisto nič ne oslabila ne pripognila. Vidi se, da mu hribovski zrak tekne. Suh je kakor komar, dasi dostikrat jé in pije. Lahki život ne prizadeva nogam veliko truda. Nosijo ga čez strmine in pečine tako hitro, da ti komaj za gričem zgine, pa že stoji na oddaljenem vrhu drugega griča. Z matema­tično gotovostjo zna uganiti, od kod bo zajec pritekel in kam je odtekel. Vsem zverem ve za brloge, skrivališča, steze in čakališča. Prirojene so mu vse lastnosti najodličnejšega sled­nega psa. Prišedši na kako kopico, se ozre dva, tri pote in zdajci jo ubriše kakor blisk proti tisti strani, kjer sta mu bistro oko in nos ovohala zaželeni plen. Volkovi beže od njega že od daleč, kajti skušnja nesrečnih bratov jih je na­učila, da se z njim ni dobro srečati, nikar šaliti. Od veselja in ponosa se mu sveti mršavi obraz, ko nam razklada, kje in kako je osmodil tega pa tega kosmatina. Njegova smrtonosna puška je izpihnila življenje že enajstim volkovom. Zanj ni največja žalost, da mu umrje ljub sorod­nik, ampak to, če se mu izmakne ostreljena zver. Star, veli­kanski volk ga je dolgo hodil dražit. Lakonšek je dejal: »Ti boš moj, če se pes obesi.« Skušena mrcina se ni dala niti zasačiti niti zmotiti. Vsak drug bi bil obupal, ne pa Lakonšek. On je lazil in plazil, prežal in prežal, dokler ni videl, da je prilika sprožiti. Tresk! Oj zadosti! Ranjeni volk zarjove in se zvali. Lakonšek stopa modro in počasno proti njemu, mrmraje: »Saj sem vedel, da boš moj, če se pes obesi.« Naenkrat, tri tisoč hudičev, skoči zver zopet pokonci, se strese in šine v goščo. Z izpraznjeno enocevko je ni mo­goče poškropiti od zadaj. Preden je vdrugič napolnjena, ni o volku več ne sledu ne tiru, izginil je za zdaj in za vselej. Ta zguba moža tako prevzame, da se zruši na kamen in začne na ves glas jokati kakor otrok, kateremu se ugrabi priljubljena igrača, in še zdaj, več let po tej prigodbi, mu stopijo solze v oči, kadar jo pripoveduje. Langer, čigar lovska oblast obsega tudi prostoren kos Gorjancev, je vzel Lakonška za služabnika. Širokovestni Nimrod pa je služil bolje sebi nego graščaku, najslastnejše pečenke je deval na stran za svoj želodček. Langer je jako potrpljiv gospod, ali kadar mu prekipi čez mero, se pa vname, da treba teči. Pognal je Lakonška in skoraj prisegel, da ga ne bo nikoli več pogledal, še manj pa mu kaj zaupal. Enkrat je prišlo v grad več uglednih gostov, katerim bi bil rad postregel z divjačino. Lovci so obšli hribe in doline, ali niso mogli dobiti ne žabjega kleka, nikar kaj boljšega. Langer se je spomnil porednega Lakonška, ga poklical in vprašal, če bi mu mogel kaj zaslediti. Starec se je namuzal, ko je videl, da gospoda brez njega ne izhajajo, in obljubil divjačino. Sam bog si vedi, kod je štrkal, ali ostal je mož beseda, prinesel je kmalu dva velika zajca. Od takrat se mu je gospodova milost zopet nekoliko povrnila, da si ga v službo ne prosi več. To sem že omenil, da so se veliki gozdi na spodnjih Gorjancih posekali. Zdaj raste tu navadna hosta, po mnogih krajih pa le trnje in grmovje in nekateri stoje do malega goli. Gospoda in kmetje trdijo soglasno, da sta se od takrat zrak in vreme v Podgorju in tudi po dolini Krke spremenila. Nastopila je čudna nestanovitnost, da se človek ne more nikoli zanesti. Letino uničujejo zdaj suše, zdaj plohe, toča in vsakovrstne ujme. Oblaki, dohajajoči s Štajerskega, so prejšnji čas ostajali na gori in natapljali deželo s pohlevnim dežjem, skoraj tako in toliko, kakor so si ljudje sami želeli. Zdaj ko jih ne ustavljajo šume, se pode naprej in nosijo namesto blagoslova nesrečo. Više gori proti temenu diči goro še zmerom veličastna bukovina, ki pa deloma nima velike cene, ker je skoraj ne­mogoče spraviti drva pod hrib z vozom, drče pa se ne dajo narediti povsod, da bi se prožila. Neki Dunajčan, ki je mislil s tem lesom obogateti, je izgubil dvajset tisoč goldinarjev. Na tisoče sežnjev njegovih drv zdaj trohni in gnije brez koristi. Trud in stroški so se pokazali tako ogromni, da je rajši žrtoval ta denar, sežnje pustil in se pobral s praznim žepom nazaj na Dunaj. Posestnik belokranjske tvornice v Gradcu, vitez Friedau, je naredil do svoje šume cesto, po kateri se mu dovaža brez nevarnosti potrebno kurivo. Čeravno se Gorjanci ne morejo več ponositi z nekdanjim bogastvom, se itak ne sme misliti, kakor da ljudje ne bi pre­jemali od njih veliko dobrega. Paliva in staviva jim dajejo več, nego ga potrebujejo. Tudi se ne sme prezreti paša, ki jo dobiva živina; sosebno v bukovju se prasci kaj veselo krmijo in debele. Vse to velja le za kranjsko stran gore, hrvaška ima vse drug značaj, o katerem tu ne bom govoril. Botaniki so naše Gorjance še malo preiskali in premo­trili; njih čakajo brez dvombe največji zakladi, katere bodo ogrenili brez velikega truda in brez nevarnosti. Šetaje se po njih, sem vsako pot obžaloval svojo nemarnost, da me ta lepa znanost v mladosti ni veselila in se nisem naučil toliko, da bi mogel zasledovati in nabirati zeli v duševni prid ali sebi ali komu drugemu. Kamorkoli sem pogledal, ležala je pred mano terra incognita. Med sto rastlinami sem poznal komaj petim ime, vseh lastnosti pa nobeni! Pridnejši od mene so mi pravili navdušeno o zalih orhidejah, ki rasto na Gorjancih. Jaz vem samo to, da sem opazil sem ter tja cvet­lice, kakršnih, če se prav spominjam, nisem prej nikjer in nikoli videl. Mene ni mikalo drugo kakorr živa barva in duh cvetja, ki sta se mi dozdevala v tej višavi dosti bolj nežna, sveža in blagodejna nego v dolinah nekoliko tisoč korakov niže. Tudi kmečki ljudje se niso mogli načuditi in naveseliti lepoti gorjanskih rožic. Neki hlapec, ki je nosil na hrib za gospodo hrano, mi je zatrdil, da kaj krasnejšega še ni videl, kar je na svetu; še grajski vrti niso senca proti dišečim, vse barve spreminjajočim gorjanskim tratam. »Drugod rasto lepe rože, tu ena, tam ena, gori pa sem zagledal nekoliko stopinj naprej od ''Krvavega kamna'' naenkrat celo ploho cvetlic eno tik druge, eno lepšo od druge. Ko bi bil kdo postavil na sredo križ ali kako drugo podobo in prižgal dve sveči, bi bil mislil, da stojim pred oltarjem božjim, ki so ga naredili nebeški angeli.« Moje oko ni moglo opaziti te čarobije, ker nisem prišel tja nikoli spomladi ali poleti, videlo pa je neko drugo čudo, ki se dogaja vsakih sto let komaj enkrat. Bralci vem, da se spominjajo blage zime leta 1872–73. Do februarja nismo imeli ne snega ne mraza. Ta čas se je zdel meni in prijatelju Dragotinu Rudežu kaj pripraven za pot. V društvu še nekih drugih znancev sva odrinila na Gorjance. V treh urah smo dospeli do Krvavega kamna. ''Blizu njega je cvetelo leščevje.'' Čez druge tri ure polahke hoje smo sedli pri sv. Jedrti h kosilu. ''Okoli nas so cvetele marjetice, kurji sled in še druge rože.'' To je bilo enajstega januarja, na vrhu Gorjancev! Tako zgodnje flore in v toliki visočini ne pomni noben starec, morda niti starka Kuka gora. Znanstveni popotnik, gledajoč z Gorjancev proti Krki, se rad zamika v tiste starodavne čase, ko se ni snovala na­rodom še nobena zgodovina, ko se prvi človek morda še rodil ni. Kakor mnoge druge dežele zalivalo je tudi Ogrsko in polovico Hrvaške prostrano morje, ki se zove terciarno. Zaliv se mu je zarinil v Slovenijo; sedanje krško in šentjernejsko polje je ležalo globoko pod vodo. Školjke in drugi morski sledovi in spomeniki se nahajajo tod povsod ne samo po ravninah in nižinah, ampak še precej visoko po celem Podgorju in prigorju Kukove gore. Tukajšnji izobraženci ne preiskujejo ničesar, ne bero ničesar in tedaj ne poznajo temeljito niti zemlje, po kateri hodijo. Za terciarno morje so zvedeli šele od g. Dragotina Dežmana, ki je večkrat iz znan­stvenih namenov tod popotoval in o Gorjancih tudi pisal. Ta novica se jih je slabo prijela. Nekateri so ga debelo gle­dali in ga še razumeli niso, drugi so trdili, da čenča in laže, tretji so ga za hrbtom obrekovali in govorili, da se je prišel sem s svojo učenostjo bahat, oni pa da lahko in sladko jedo, pijo in spe brez njegovega ''tercijalskega'' morja! Ali kaj grajam druge, ki sam ne razumem dosti teh pre­važnih reči, niti se ne brigam zanje, kakor zaslužijo. Zanima me skoraj edino le ljudski značaj. Bralce prosim, naj sprejmo to za nekak izgovor, če morejo. Naše Podgorce sem jim ob kratkem popisal. Zdaj bi tre­balo, da jim pokažem tudi hrvaške gorce in podgorce onstran hriba, ki se zovejo v knjigah Uskoki. O njih bi se dalo govoriti še veliko več mikavnega in novega. Poznajo jih slabo še njihovi rojaki. Ali jaz sem namenil, povedati kaj malega samo o Dolenjcih; Hrvatje mi stoje v drugi vrsti. Dve, tri črte morajo o njih zadostovati. Uskoki so se preselili pod Gorjance v turških vojskah. Njihova stara domovina je bila Bosna, vera pa pravoslavna, tista, ki ne priznava rimskega papeža za poglavarja. Za čudo čvrsto so si ohranili svoje šege, svoje, pesmi in pripovedke in svoj prelepi hrvaško-srbski jezik. Uskoki govore popol­noma tako, kakor Hrvatje in Srbi pišejo. Pravzaprav pa le najboljši pisatelji znajo pogoditi neizmerno čistost in narodnost njihovega narečja. Vera se jim je v toliko spremenila, da so sprejeli papežev primat, da so se tedaj z rimokatoško cerkvijo zedinili. Ali v vseh drugih rečeh je ostal obred sta­rinski. Božja služba se izvršuje v slavjanskem jeziku; nji­hovi duhovniki žive v zakonu; v dnevih zaostajajo po starem koledarju dvanajst dni za nami; ko praznujemo mi tri kralje, oni božiču jejo itd. Pod škofa ne spadajo niti pod ljubljanskega niti pod zagrebškega kakor drugi rimokatoličani te okolice, ampak pod križevskega, ki stanuje od njih tako daleč in jih pohaja tako poredkoma, da ga mnogi ne poznajo niti po imenu. Narodnih navad, popevk, misli bi človek lahko nabral med Uskoki cele foliante. Starine pa se drže, žalibog, tudi v slabih rečeh. Ne napredujejo v nobeni reči skoraj čisto nič: poljedelstvo, obrtnost, omika, vede in umetnije stoje do malega na isti stopnji kakor pred sto leti. Duhovniki so sami borno izobraženi (izvzemši dva, tri, ki so se izučili po duhu in potrebi sedanjega časa), narod se od njihove teme ne more razsvetliti. Kaj pa šole – morda so opravljale svojo dolžnost vsaj one? Čuda se dandanašnji več ne dogajajo. Učilnic ali ni bilo ali pa se je mlatila v njih brezumna nemščina. Treba je vedeti, da so bili Uskoki do najnovejše dobe vpisani med graničarje. V tem stanju so imeli samo tri svo­bode in pravice: obdelovati s potom in trudom svojo ne­bogato zemljo, nositi puško, naj bo vojska ali mir, ima pa – učiti se nemški jezik kot jezik, ki zapoveduje v vojaški službi. Krajina je zdaj prenehala. Poleg osvobojenja Srbije in bolgarskega eksarhata je to največji napredek, ki ga je storila Jugoslavija v tečaju devetnajstega stoletja. Nehala je ravno še o pravem času, ko ni še mogla spriditi in ostrupiti naroda niti vojaška lenoba in razuzdanost niti bahatost in silovitost tujega življa in jezika, ki sta z njim vladala. Jarem ga je dolgo tiščal, ali ne predolgo, gnilež se ga je prijel le po vrhu, dal se bo ostrgati brez truda. Kakor si je ohranil vse zaklade jezika, mu je ostala neoskrunjena tudi poštenost in celo staroslavjansko družinsko življenje se mu ni kar nič omajalo. V kri in mišice se ni vcepila tedaj nobena nevarna primes, nobena razjeda. Ko sem vprašal Uskoka, če se nahaja tudi pri njih kaj nemškutarjev, ki žele, da gospodari nemščina še zanaprej, mi je odgovoril: »Te kranjske nesnage mi ne poznamo.« Hrvatom se lahko čestita, da dobe take brate nazaj. Trojedna kraljevina ne bo imela nikjer bolj zvestih, bolj zanesljivih in vnetih sinov nego v nekdanji granici. V dunajskem državnem in v kranjskem deželnem zboru se je čulo dokazovati, da prebivajo Uskoki na starokranjskem zemljišču in da bi se morali po pravici zdrnžiti z našo de­želo. Ko bi hoteli ''sami'' stopiti v naše kolo, sprejeli bi jih Slovenci s srčnim pozdravom in veseljem. Ali bolje je, da se ne varamo. Kri ni voda. Sila bi nam več škodila, nego ko­ristila. Iz svoje drage volje se Uskoki ne bodo dali nikdar pokranjčiti, vkljub vsem simpatijam, ki se sem ter tja za nas oglašajo. Naj gre povsod v božje ime svoje k svojemu, Slovenec k svoji Sloveniji, Hrvati k svoji trojednici. Jalov je posel, preiskavati, čigavo je bilo kaj pred sto in sto leti, treba je popraševati: Čigavo je zdaj? Uskoki nam svoje dežele niso ukradli. Našli so jo pusto in prazno in so si jo zaslužili pošteno z obilnim znojem doma in z obilno krvjo na brez­številnih turških boriščih. Ta dežela je torej postala njihova, je postala hrvaška. Ne prilastujmo si tega, kar je naše bilo, ali je že davno naše biti nehalo! Če gremo od zadnjih podgorskih hiš in poslopij naprej gor, leže pred nami po priličnih krajih njive in gorice, po katerih se peha poljedelec in vinogradnik od zadnjega pomladnega do prvega zimskega snega, včasi še sredi zime, ako je zemlja taka. Naj bo na slovenski ali hrvaški strani, po­vsod se bomo namerili na pohlevne, gostoljubne in zgovorne ljudi, ki nam bodo ponudili kupico vina in založek kruha, to se pravi, če teh božjih darov le sami ne stradajo, kar se jim dostikrat pripeti. Pustivši obdelani svet za sabo, lesti in plezati nam je zdaj po spašnikih in strmcih, zdaj po grmovju in dobravah, zdaj po lazih in tokavah, včasi čez pesek in kamenje, včasi skozi blato in mlakuže. Obuti se moramo dobro, drugače ne shajamo. Tudi tukaj ne zamira človeški glas, ne miruje de­lavna roka. Pozdravljamo se s podgorskimi pastirji, drvarji in oglarji. Mestni človek si misli življenje teh ljudi otožno in dolgočasno, ali se moti. Zlasti pastirjev ni vzroka omilo­vati. V žilah jim roji mlada kri, v osrčju sanja bodra duša. Veselje jim izvira bujno iz skalne rebri kakor iz košate do­brave, iz cvetoče spomladi kakor iz resne jeseni, iz burnega vremena kakor iz vedrega. Vredno je pri njih malo postati in opazovati njihove prerazlične navade, igre in veselice, ki so zadržale v sebi toliko mitologičnih in občeslavjanskih spominov. Vidi se, da so se nas ustrašili, da jim naše društvo preseda; ta drobni rod se kratkočasi najrajši sam zase; priče bi se jim utegnile smejati, ovaditi njihove često prerazposajene burke rodite­ljem. Sosebno kadar imajo s sabo polne čutare vina, se jim zabave ne vrše popolnoma nedolžno. Med dečki in dekli­cami se sprede kmalu sladka ljubezen, vname se ljubosum­nost, bijejo se srdite, neredkokrat krvave bitve. Veliko bolj prijazno sprejemajo popotnika drvarji. Oni se vesele, da dobe človeka, s katerim se morejo par besedi pomeniti, ki jim pove kaj o tujem svetu, ki jim ponudi tudi kako smotko. Gorjance poznajo dobro kakor domačo vas. Če želimo, nam bodo radovoljno odkrili vse gorske skrivnosti in posebnosti, bodo nas napotili k hladnemu studencu, nam pokazali najlepšo stezo, najkrajši pot proti vrhu. Že za svojo korist se bomo radi kako urico zamudili med njimi. Pravijo, da ni dobro znamenje, kadar sreča človek dosti drvarjev in oglarjev v hosti. Ob dobri vinski letini sekira slabo poje, dima skoraj ni zazreti. Kovači so mi tožili, kak križ imajo s podgorskimi oglarji. Kadar se trta zlaže, bi vsi hoteli žgati noč in dan; če so pa sodi polni, jih ni spraviti za noben denar v šumo. Ako jih nagovarjajo, da naj si vzamejo, če so tako žejni, vina s sabo, jim odvračajo pijančki: »Kaplja je najslajša v hramu, na potu izgubi slast, se utrudi in jo zrak tako prevzame, da ne ostane v njej ne pol moči. Pa je tudi težavno, nositi toliko s sabo. En bokal je premalo, dva sta premalo in trije še tudi premalo. Če bi ga bilo pet, bi se eden že nekako z njim potolažil, ali kaj, če pa pride kak dober znanec? Kako bom postregel njemu in ne zapustil sebe? Pet bokalov bi hitro izcedila, potem, kajne, naj se pa gledava? Vino je treba piti doma, v hramu, da si ga človek lahko natoči, kolikor se mu ga ljubi, in da pokliče na pomoč tudi kakega prijatelja.« Velika množina lesarjev dokazuje tedaj slabo letino. Za­radi tega se ne bomo čudili, da se drže ti možje tako po nedolenjsko resno in modro. Žejnemu ne poka trebuh od smeha. Ob samem kruhu in vodi premišljuje Dolenjec slabe čase, smrt, večnost; šaliti se ne more. Kolikor bolj se bližamo temenu, toliko manj nahajamo sledu in znamenj ljudskega življenja. Korakali bomo po gozdu in samoti vsasi dve, tri ure in ne bomo videli ne žive duše. Ali prav zmerom pa tudi ni mrtvo. Na Gorjance so­piha marsikak popotnik, ta s tem, drugi z drugim namenom. Večkrat sem videl prijaznega možička, ki je šel s svojim koškom po zdravilne rastline, katerih raste tod vse polno. Na dno je nametal več funtov sladkih koreninic, nanje je naložil nekoliko pesti pljučnika, s katerim se odpravljajo živini bolezni v drobu, potem so prišli skladi raznih drugih zeli, ki ozdravljajo vred, uroke, sušico, krvno in pljučno, naravno in narejeno, in vseh dvainsedemdeset mrzlic, ki ubogi člo­veški rod mektajo. Najbolj na vrh pa je dejal prav narahlo slavo in krono vseh gorjanskih zdravil, v narodnem zdravje­ slovju neprecenjeno arniko. Slovenec je prepričan, da zaceli arnika vsako rano. Komur ne pomaga niti ona, naj se spravi z Bogom; treba se bo posloviti. Možička sem vprašal, za koga vse to nabira in koliko si bo zaslužil. Odgovoril mi je, ko bi imel takih rastlin za deset gnojnih košev, da bi jih lahko vse razdal v štirinajstih dneh, tako se ljudje vlečejo za gorjanske rože, in po pravici, kajti niti na planinah ne rasto boljše, razen mahu, ki tod ni dosti prida. Blago bo najprej ponudil v lekarnici. Odkar gospodarijo učeni doktorji, je jelo zdravilstvo napredovati po rakovo. Prinesel je lani v lekarnico najžlahtnejše arnike. Neki nafrkani štricman jo je povohal in se zarežal: »To, ni za nas, pojdite k starim mamicam!« Človeška pamet je prišla tako na nič, da so jeli zametavati že arniko, katero je ustvaril Bog prav nalašč za rane. Zato se ne čudi, da ranjeni vojaki skoraj vsi poginejo. Če ne bo kupila nič lekarnica, pojde pa dalje, za kupca ga ni strah. Nekaj bo vzela konjederka, drugo bo spečal v domači duhovniji. Arniko in pljučnik hočejo imeti od njega, lahko veli, vse hišne gospodinje. Koš se bo hitro izpraznil, ali tudi denarci, katere bo ujel za zeli, bodo skočili urno iz žepa. Plačuje se dosti slabo. Ljudje mislijo, če mu za sveženj najplemenitejših rož vržejo dva grofa, da so mu izkazali veliko milost. Revežem pa tako ne more nič računati. Božji Ion je tudi nekaj vreden. Večidel ne dobi od znancev ne solda, ali ne mara toliko. Po dobri trgatvi ga kličejo v vsak hram in ob večjih praznikih se ga napije zastonj; še silijo ga, da ne more vsemu kaj. Najbolje plačujejo, farovške kuha­rice, nekatera ga je napasla s pečeniko in starino in mu po­tisnila na odhodu v roko cel goldinar. Sploh pa se ogiblje vseh tistih hiš, kamor zahajajo doktorji s svojo pasjo vero in pasjimi lekarijami. Nekdaj je prodal veliko krčmarjem, kmečkim barantačem in bogatinom. Zdaj so se vsi prevzeli, iz baharije – za pomoč bogme ne – pošiljajo po te ob­lizane, brkate doktorje. Pridrdrajo se pet, šest potov, potem se veli: »Štej, kmetavs, bankovce, zastonj se k tebi ne vo­zimo.« Bedak zdihne, izvleče bukvice ali mošnjo in vpraša: »Gospod, bo dosti pet?« Doktor mu pokaže zobe in zarenči: »Meniš, da sem norec, pravim še enkrat: Štej in napravi, da bo prav!« »Tako«, pripoveduje Matiček, »se jim godi zdaj, pa kaj jim koristi? Ne porečem, da nič. Vsak bolnik od teh strupov umrje, dediči imajo vzrok se veseliti. Dokler sem bil jaz dober, so mi dajali tri požirke vina in založek štruce, pa je bilo vse opravljeno. Gorske rože so izpolnjevale dolžnost, katero so prejele od Boga: bolni reveži so ozdraveli. Ljudem pa se je zdelo to napačno, ni se moglo nič podedovati, zato so mi dejali: Matiček, hodi zbogom, tebe in tvojih zeli ne potrebujemo, doktorji so vse drugi tiči; store nam, kar si sami želimo. Svet stoka: Ne da se več živeti. Svet trdi res­nico. Zaredili so se v nas trije raki, ki nam bodo razjedli vse, kar imamo. En rak je naša potrata, za potrebe nam ne gre izpod palca ne krajcar, za nepotrebnosti nam ni žal goldinar­jev. Drugi rak, ki nam pa najmanj škodi, so gosposke. Pri­tiskajo nas za davke, da nas bole vsi udje, nakladajo nam vsako leto kaj novega, ali od tega se hrani vsaj vojak, naš človek, ki nam drži v deželi mir in red. Tretji rak se mi najbolj gnusi: to so, naši ljubeznivi doktorčki, ki nam praz­nijo mošnjico, ki narejajo s svojo, hudičarijo zdravim bolezen in bolnim mrtvaško jamo.« Nekoliko manj kalkor zelarjev hodi zdaj na Gorjance zakladarjev. Prejšnji čas so tod onegavili bolj pogostoma. Ko so jenjala božja pota, so se rodile v zmedenih glavah prav­ljice o neizmernih zakladih, ki so baje zakopani pod zapu­ščenimi cerkvami. Prišli so razni vedeži, ki so prinesli ča­rovne palice in bukve. Palice so se same nagibale proti krajem, kjer je ležal denar; bukve pa so imele molitve, ka­tere je trebalo prebrati, in zakladi so se mogli dvigniti brez neprilike in nevarnosti. Na tak način so si nekateri ljudje menda jako opomogli. Drugi pa tega niso verjeli in so trdili, da se zakladov ni še nihče dotaknil. Duhovščina šentjernejska jih je dala sicer ogreniti in prenesti v šentjernejsko cerkev, ali ponoči so ušli nazaj na staro mesto. Jeli so dohajati ne­znani popotniki, ki so povedali tistim, ki so jih dobro pogostili, vse natanko, pod katerim oltarjem in pragom da se skrivajo. Neki Hrvat ni mogel plačati v krčmi računa. Gospodar se je razjezil in ga hotel sleči. Hrvat pa mu je rekel: »Pojdi z mano na Gorjance. Kar dobova, bova razdelila po bratov­sko: pol meni, pol tebi.« Krčmar je šel. Vrnivši se, je pravil, da je Hrvat zaklad odkopal, si nasul v malho cekinov in pobegnil, njemu da ni dal nič. Ker je po tistem krčmo zaprl, so ljudje govorili, da laže, da si je pritresel debelega mačka domov, ali ga taji, da ga ne bi gosposka kaj za naj­deni denar, ker je cerkven, nadlegovala. Obenem pa so trdili, da sta našla s Hrvatom toliko cekinov, da nista mogla po­brati ne polovice. V Beli cerkvi je umrl star berač. Pred smrtjo je oznanil sedem krajev, kjer se nahaja na Gorjancih denar. Prazno­verci, lenuhi in klateži so jeli od vseh strani vreti in raz­kopavati cerkve in prostor okoli njih. Obogatel seveda ni s tem nobeden. Strehe in strope sta porušila cerkvam čas in nevihta, vse drugo so razvalili, razrili, raztolkli in razmetali zakladarji. Žalostne podrtine teh cerkva spričujejo tedaj ne le minljivost vseh reči, ampak tudi strašansko praznoverje, v katerem tiči dolenjski kmet še dandanašnji. Najhuje so vrtali zakladarji po cerkvi sv. Miklavža, ki se ni še zdavnaj za božjo službo zaklenila, pa je že skoraj vsa razbita in raz­dejana. Lepi marmorni prag hrama sv. Elije smo našli več sežnjev od cerkve. Vrgli so ga kopači tako daleč morda iz jeze, da niso pod njim ničesar zasačili. Iz šentjernejske župnije gre k Uskokom dobra steza na severu Kukove gore, tudi čez hribe, ali je prevedena pa­metno, da se popotnik ne utrudi dosti. Kdor ima posla v Beli krajini, pa bo najbolje storil, ako se drži velike ceste. Naš Slovenec pa hodi rad naravnost, naj bo pot nadelan ali ne, strm ali položen, lahak ali nevaren. On je zateleban v svojo »bližnjico«, dasiravno pride po njej dostikrat precej pozneje, nego bi prišel po cesti, ne oziraje se na to, koliko si raztrga po nepotrebnem čevljev in oprave. Dolenjec, ki je hotel iti k Uskokom ali v Metliko, je vedel, da ga ločijo od njih Gor­janci, pa se je ojunačil in rekel: Kdo bi lazil po ovinkih? Ne maram ne za stezo ne za veliko cesto. Pobrišimo jo, koder je najbliže, naravnost čez goro! Kdor je priromal iz hrvaških šum v Metliko in bi bil sedel že rad med svojimi Podgorci, Šentjernejci in Kostanjevčani, ni utegnil korakati po lepi cesti. Prišel bi domov kake pol ure pozneje, zato hajd čez Gorjance, čez strmce in prepade, naj bo leto ali zima, kopno ali sneg do pasu! Takih predrznih popotnikov peha dosti čez hrib, skoraj prav čez vrh; nekateri gredo z dru­štvom, drugi jo režejo kar sami, včasi ob najhujši zimi in burji. Te čudne bližnjice se ne boje niti ženske, ki nosijo Uskokom kruh. Ni se čuditi, da se sliši tolikokrat kaka nesreča. Lani (1872) so gori našli ubitega Hrvata. Letos se je bralo, da je raztrgal neko ženo ris; bržkone pa so jo zaskočili volkovi, kajti risi se v tem kraju ne klatijo. Pred nekoliko leti je zagazilo šest ljudi v velik zamet in zmrznilo. Naj povem ob tej priliki tudi srečen slučaj. K Uskokom se je primožilo več Dolenjk, med njimi tudi Barićeva Kata. Sešel sem se z njo v suhorski krčmi. Z besedno ženo se je bilo lahko seznaniti in znanci si radi priobčujejo svoje pri­godbe. Kata mi je povedala, da je doma v kostanjeviški župniji in je morala nositi »Lahom« (to je staroverskim Uskokom) kruh. Grozno nerada je hodila tja, ali starši so jo silili, da ni mogla ugovarjati. Hrvatje so se ji zdeli strašno pusti in nepriljudni, ker jih ni prav poznala, pa tudi grdi: njihovo rjavo in rumeno lice jo je spominjalo na ostudne Cigane. Ne enega lepega človeika ni videla, niti moškega niti ženske. Lahko bi bila prisegla, da se v Laha ne bo nikoli zaljubila, še manj pa se z njim poročila Ali – človek obrača, Bog obrne. Grede čez Gorjance, se je nevarno prehladila. Prišedši v prvo staroversko vas, je opešala, da ni mogla dalje ne korak. Barići, katerim je prinesla že večkrat kruha, so jo dejali v dobro posteljo in ji stregli prijazno kalkor kakemu svojemu. Polotila se je je huda vročinska bolezen. Ležala je pri blagih Uskokih cela dva meseca. Tu je videla, kako lepo po krščansko se ljubijo med sabo hrvaški sorodniki. Nikdar ni čula v Barićevi hiši najmanjšega prepira, niti za šalo. Stari roditelji, otroci in vnuki - vsi so bili enega srca, ene misli. Vsak se je trudil, da napravi svojim ljudem kako veselje, kako nedolžno za­bavico. Ubogo Katrico so hodili neprenehoma gledat in popraševat, kako se čuti, kaj bi poželela, s čim bi ji mogli poslužiti. Mladi Anton je dobil človeka, ki je pisal njenim staršem, kaj se je pripetilo. Tekal je zaradi nje k zdravniku, v lekarnico, h krčmarjem in mesarjem, po vseh bližnjih in daljnih shodih, na vse strani, kjer se je nadejal uloviti zanjo izdaten lek, zdrav požirek, sočen založek. Stara Barioka je bedela pri njej skrbno kakor pri lastnem detetu, jo je prekladala, ji rahljala posteljo pa pazila, da ji ne krati pokoja krič ali ropot. Katrica se je prepričala, da gostoljubnost Hrvatov ni prazna beseda kakor Kranjcem. Spoznala je prvikrat v svo­jem življenju ljudi, ki so ji bili res dobri, ki so jo ljubili bolj od srca nego oče in mati in vsi drugi domači. Sosebno Anton ni vedel, kako bi se trudil, le da se ji prikupi, da ji pomaga, da jo razveseli in potolaži. Katrica je izgubila slabo misel o hrvaških fantih do zadnjega sledu. Anton se ji je kmalu začel dozdevati ne le blagodušen, ampak tudi čeden, da takega korenjaka doslej še ni videla. Ko se ji zdravje zopet povrne in se je spravljala nazaj proti domu, jo vpraša Barićka, naj ji pove po duši, kako se ji v njeni hiši in rodovini dopada. Katrico spreleti rdečica, vendar se ohrabri in odgovori prisrčno: »Bog plati vašo brigo zame tujo siroto! Če živim sto let, ne bom pozabila dobrot, s katerimi ste me obsipali vsi, od prvega do zad­njega. Meni se pri vas, da povem po pravici, kakor mislim in čutim, tako dopada, da bi ostala pri vas najrajši do smrti.« Barička se ji nasmehlja, jo pritisne k sebi in ji veli: »Tudi nam bo milo in drago, ako te je volja pri nas ostati. Sin Anton mi je rekel, da naj govorim zanj kako besedico. On te ljubi in če se ne protiviš, te bo snubil.« Ni mi treba praviti, da se Katrica ni dosti branila. Še tisto leto, sta se vzela z Antonom in sta živela skupaj veliko let, dokler ga ni zadela krogla v italijanski vojski. Zdaj se je že precej postarala; vse sinove in hčere je poženila in po­možila, ziblje, če hoče, vnuke, sicer pa dela, kar more, in gre, kamor se ji zljubi. Njena hiša se šteje med najbolj pre­možne in ugledne med Uskoki, revščine in zaničevanja ni naša pohrvačena Kata nikoli izkusila. Še zmerom hvali Boga, da jo je pripeljal med ljudstvo, ki ne pozna ne zlobe ne hinavščine. Naša nekdanja gospoda pa ni govorila tako spoštljivo o Uskokih. Razglasila jih je za tatove, ker so iztrebili na Gor­jancih medvede in postrelili brez števila volkov, srn in dru­gih škodljivih in nepotrebnih živali. Segali so ji brez dvombe v lovsko »pravico«. A da ni bilo teh blagodatnih »tatov«, človek še zdaj ne bi mogel tod popotovati brez orožja in velike družbe. Po vsem tem, kar sem povedal, so se, mislim, bralci preverili, da vrhovi, hrbti in grebeni Ku­kove gore niso tako neznani in nepohajani, kakor se je o njih trdilo in tudi pisalo, toda samotni in tihi pa so res, da se človeku toži in komaj čaka, da pride zopet do kake hiše. Narodna domišljija in poezija pa taji to njihovo samoto in jih je zaselila s premnogimi duhovi in strahovi, straho­tami in čudeži. Dolenjec sicer rajši poje, nego pripoveduje. Nahaja se dosti ljudi, ki ne vedo o Gorjancih skoraj nobene basni. Še več se dobiva takih, ki poznajo sem ter tja kak odlomek, o celoti in bogastvu pripovedk pa še pojma nimajo. Le poredkoma pa se nameri iskalec na starca ali starko, ki mu pokaže ogromni zaklad narodnega blaga, ki ga zakriva ta sloveča gora. Jaz nisem bil tako srečen, da najdem takega starca ali tako starko. Pri Petriču v Gotni vasi sem se več­krat pogovarjal s Podgorko, ki mi je rekla, da bi se dalo govoriti ves dan o gorjanskih čudih, v svoji mladosti je sli­šala morda sto pravljic, ali jih je večidel pozabila; tisto malo, kar jih pomni, mi hoče drage volje povedati, da ustreže moji zvedljivosti. Da ji jeziček namažem, ji velim prinesti polič vina, se usedem k njej, izvlečem kos papirja in zapisujem. Te pri­povedke bom priobčil bralcem. Naj jih potrpežljivo prečitajo in se ne hude name, če se jim ta ali ona ne bo zdela zanimiva ali nova. Saj je sploh znano, da narodi radi prenašajo svoje bajke od kraja do kraja, od hriba, ki stoji na enem koncu zemlje, na hrib, ki stoji na drugem koncu, več dni daleč od onega. Kar se mene tiče, jako obžalujem, da pri­povedk nisem mogel nabrati veliko več in da zahteva namen moje knjige, naznaniti jih prosto in ob kratkem, brez mika poetične besede in zgovornosti, katerega bi bile vsaj nekatere vredne. 1. ''Gospodična''. Mehovski grad je bil največji in najvišji v deželi. Grajski gospod je peljal gospo k oknu in rekel: »Veseli se, vse, kar od tod pregledaš, je tvoje.« Gospa veli: »Vem, da je moje, ali se ne veselim. Molila sem doma, hodila sem po božjih potih, ali Bog ni uslišal najine želje, nama ni podaril ne sine ne hčere. Jaz sem se postarala in nekaj mi pravi, da hom zbolela.« Gospa se je ulegla in ležala sedem let in sedem mesecev. Veliko zdravnikov jo je zdravilo, ali je ni moglo ozdraviti. Gospa pogleda skozi okno in veli: »Nekaj mi pravi, da bom ozdravela, če se sprehodim po Gorjancih.« Gospod odgovarja žalostno: »Kako se boš sprehajala po Gorjancih, ko ne moreš sama ne s postelje iti ne obrniti se na postelji.« V grad pride star, garjav berač. Hlapci zakriče: »Poberi se, da ne dobodo, garjev naša bolna gospa.« Gospa pa se oglasi: »Ne gonite reveža od praga. Berači so božji prijatelji. Dajte mu vina in pečenke, pripravite mu gosposko posteljo.« Berač se napije, naje in odpočije. Prelepo se zahvali dobri gospe in veli: »Nate za povračilo gorjanski koren, ki je rastel sedemdeset sežnjev pod zemljo. Komur je umreti, živi od njega še tri dni; komur je bolovati, se čuti tri dni okrep­čanega. Koren vam bo dal moč, sprehoditi se po Gorjancih.« Gospa pokusi koren, skoči na noge in gre v Gorjance. Pride do studenca in zajame vode. Kupica se počrni. Gospa izlije vodo in koraka dalje. Pride do drugega studenca in zajame vode. Kupica se zakrvavi. Gospa izlije vodo in ko­raka dalje. Pride do tretjega studenca in zajame vode. Ku­pica se zasveti in zacvete. Naredi se na njej rdeč nagelj in bela lilija. Gospa pije in pijača se ji zdi slajša od medu in malvazije. Popije prvo kupico in ljubo zdravje se ji povrne. Popije drugo kupico in stara moč ji pride nazaj. Popije tretjo kupico in čuti se mlado, kakor je bila takrat, ko je šla z gospodom k poroki. Kupico položi v zeleno travo, si zaviha rokave in umije roke in obraz. Roke se ji pobelijo ko sneg, lica zavde ko poljski mak, dobila je nazaj vse lepote svoje mladosti. Skakljaje in prepevaje je hitela proti domu. Gospod je stal pri vratih in vprašal služabnice: »Kdo je krasna ''gospodična'', ki se bliža mojemu gradu?« Gospa je čula besede, se ga je oklenila in rekla: »Ne glej me tako čudno, saj sem tvoja gospa; ozdravila in pomladila me je naša gorjanska voda. Nekaj pa mi pravi, da nama bo podaril Bog tudi sinov in hčeri.« Gospod od veselja ne ve, kaj bi počel. Napravil je veliko gostijo in povabil nanjo vse kmete svoje graščine. Jedli in pili so tako dolgo, da so nekateri še zdaj siti in pijani. Zaradi te prigodbe se zove studenec do današnjega dne Gospodična. 2. ''Krvavi kamen''. Ne predaleč od cerkve sv. Miklavža stoji na samem skala, kateri se pravi Krvavi kamen. Starejši ljudje se še dobro spominjajo, da je bila nekdaj vsa rdeča od vrha do tal, okoli in okoli. Barvo je deževje večidel spralo, da se zdaj ne razlikuje dosti od drugih takih sikal. O njej sem slišal tri razne pravljice, ki se pa vse tri ujemajo v tem, da jo je oblila in zamazala človeka kri, da se je prigodil poleg nje poboj in umor. ''a)'' Stara meja med Hrvati in Kranjci je šla čez Gorjance, ali ni bila natanko zaznamovana. Hrvatje so si prilastovali celo površje, Kranjci so jim nasprotovali in trdili, da je polovica njihova. Možje obeh narodnosti so se sešli pri Krvavem kamnu, da ustanove trdno mejo. Ker niso hoteli popustiti ne Hrvatje ne Kranjci, se je vnel prepir in kmalu tudi srdita bitka. Gonili in mesarili so se okoli skale in jo obrizgali od vseh strani s krvjo, da ni ostala ne ena pičica bela. Kranjci so sovražnike premogli in poubili, mejaše so pa tako postavili, kakor je zahtevala po njihovem mnenju pravica. ''b)'' Na metliški cesti so tolovaji napadli kočijo imenitnega gospoda, jo okradli, gospoda pa ubili. S plenom so pobegnili na Gorjance. Pri Krvavem kamnu so si napravili veselo gostarijo, se napili in pijani začeli si blago deliti. Temu in onemu se je del zdel premajhen; tolovaji so se jeli psovati, se razločili v dve stranki in sprijeli. Tolkli so se brez milosti na smrt. Razen dveh so pocepali vsi. Ali niti ta dva nista privoščila drug drugemu polovice. Klala sta se tako dolgo, dokler nista obležala tudi ona dva mrtva. Tako je poginila vsa drhal, njuna kri se pozna na skali do današnjih časov. ''c)'' Na Hrvaškem ni navada kakor pri nas, da bi prevzel gospodarstvo po očetu najstarejši sin, drugi pa dobili svoj del in šli od doma. Pri njih imajo vsi enako pravico do dedine, sinovi se poženijo in ostanejo skupaj v najlepši spravi in prijaznosti. Neki Hrvat je izročil hišo sinovoma in umrl. Starejši je veliko hodil po Kranjskem in se tam zaljubil. Komaj se je poročil, je šel mir iz hiše. Kranjica je rekla možu: »Daj bratu doto, naj se pobere, kamor hoče. Če pa želi ostati doma, naj nama služi za hlapca in spi pri konjih.« Mlajšemu bratu se je milo storilo. Zdihnil je: »Kranjske nevjeste, hrvatska propast«, in šel od doma. Ponujane dote ni maral, delati tujim ljudem pa se je sramoval. Kaj če početi – s čim se hraniti? Kakor mnogi drugi preganjani Hrvatje se je pridružil hajdukom. Med poživinjenimi tovariši je izgubil zadnjo iskrico bratovske ljubezni. Snoval in kuhal je strašno maščevanje. Čakal je brata pri Krvavem kamnu, kamor je vedel, da pride po seno. Ko ga zagleda, skoči nanj kakor volk na ovco, ga podere na skalo in mu zarine v srce svoj dolgi handžar do roča, da je tekla kri curkoma po sivem kamnu. Divjak vidi brata mrtvega; bes je ugašen, ali zdajci ga zapeče vest kakor peklenska žerjavica; v srce zabode krvavi handžar tudi sebi in tako sta poginila na strašen način oba brata zaradi zdražbe, ki jo je zatrosila med njima kranjska nevesta in kranjska šega. Marsikateri Hrvat je ponavljal že pri Krvavem kamnu besedo: Kranjske nevjeste, hrvatska propast. Krvavi kamen sem ogledal pozorno od vseh strani. Rdečilo se drži skale tudi po jamicah in razpokah, po vseh kotih in nalomih. Sem ter tja sem ostrgal z nožkom precej debelo skorjico. Človek se kmalu prepriča, da kamna ni mogla oškropiti človeška kri, ampak da ga je moral nekdo z navadno rdečo barvo nalašč namazati. Ob zlatih časih tlake in desetine je hodila gospoda pogostoma na Gorjance streljat zajce in uživat razgled, pečene piške in žlahtno kapljico. Krvavi kamen stoji na koncu najhujših klancev in na začetku položne vrhovine. Pri njem se popotniki, ki pridejo od šentjernejske strani, navadno odpočijejo in krepčajo. Na tej naravni postaji se je že veliko dobrega pojedlo in popilo; tudi že marsikatera šala uganila. Kak srborit gospodek se je domislil in rekel: Dajmo skali rdeč obraz, pa boste videli, kak hrup bodo zagnali romarji. Vsi poreko, da so videli ta kamen krvav, in naj me vzame zlodej, če ne bomo slišali kmalu o kaki grozoviti moriji, ki se je tukaj pripetila. Tak izvir imajo brez dvombe tudi mnoge druge pripovedke. To uči stotera skušnja, da se ujame lahkovernost v vsako zanko, da obtiči na vsaki lepki, naj bo debela in kosmata, kolikor hoče. V obližju Krvavega kamna so se vršile in izvršile še nekatere druge nenavadne reči, če govorica ne laže. Pri njem sta zakopana mladenič in deklica, ki sta se zvesto ljubila, ali jima sovražna usoda ni dala združiti se v življenju. Zdaj ju pokriva ista zemlja, ista gomila. Njune želje je izpolnila šele smrt. Ta povest, čujem, da je nekje popisana; jaz je nisem bral niti je natanko zvedel, odlomkov pa nočem praviti. – Zraven groba je našel neki malopridnež zaklad. Zaprt v Ljubljani na Gradu, se je seznanil s tatom, ki mu je povedal na smrtni postelji, da je skril nakraden denar na Gorjancih pri Krvavem kamnu. Kraj mu je popisal tako natanko, da je dvignil, prišedši iz ječe, brez dolgega iskanja zagrebene stotake. Popijal jih je po Dolenjskem poldrugo leto. Ko se je posušil, ni hotel začeti delati, ampak je napravil rajši novo hudobijo, da se pase zastonj v zaporu. To je, mislim, edini pripetljaj, da se je iztaknil na tej gori kak resničen zaklad. 3. ''Ukleto jezero''. Podgorci pripovedajo, da so bile na Gorjancih nekdaj cele vasi, iz katerih so se ljudje preselili v ravnine šele novejše čase. V turških vojskah so si postavili mnogi bližnji sosedje morda res kake začasne kolibe in spravljali v njih blago, da jim ga ne ugrabi sovražnik, ki je previhraval bolj nizke kraje. Večje vasi s stalnimi prebivalci pa gotovo niso stale nikoli gori. Brez temelja pa pravljica ni. Nekoliko kmetov je res imelo tam svoje posesti, koče in poslopja. Po košenicah se poznajo še prav dobro razori in kraji nekdanjih njiv. Njihovi nasledniki žive v brusniški duhovniji in se spominjajo natanko, kje in kako so se dolgočasili in trpinčili na Kukovi gori njihovi dedje in očeti. Pod kočami je izviral preboren studenček, kateremu so zajezili vodo v malo lužo, da jim služi za napajanje. Iz luže teče vrelec, kadar dežuje, naprej dol po jarku; o sušnem vremenu usahne popolnoma. Mi nismo videli v vodotoču ne kaplje vode. Iz te resnične malenkosti se je izcimila in razvila prebohotna in strahotna basen. Ljudstvo trdi, da je na Gorjancih globoko jezero, ki napolnjuje menda celo hribovje in bo enkrat predrlo svoje bregove in zalilo in uničilo vso dolenjsko zemljo. Ta grozni čas se približuje. Človeški grehi so dospeli do vrha, božja milost je pri kraju. Daljni ljudje se bodo utegnili rešiti, gorje pa si ga Podgorcem! Svoje prijatelje bo Bog otel, ali grešniki bodo poginili vsi, časno in tudi večno. Na to prigodbo mislijo berači, kadar molijo: Še en očenaš za tiste ljudi, ki prebivajo pod Kukovo goro. Človek se mora smejati in čuditi, kako sploh se verjame temu abotnemu prerokovanju. Če dokazuje ljudem, kako neumno je misliti, da bi ta neznatna mlakuža mogla storiti kako škodo, potresajo pomenljivo z glavami in pravijo: »O, da bi le hotela biti mlakuža – ali ni. Ne vidi se ne veliko, ali niže doli v breznu se je nakopičilo vode, da bi zatopila lahko še večjo deželo nego je Podgorje in dolenjska stran za Krko.« Ako jim ugovarja, da v tem kraju ni ne sledu kakemu breznu, kajti luži se pride kmalu do dna, se začno krohotati in velé: »Ti tako govoriš, ker jezera ne poznaš. Do dna sami vemo, da se lahko pride, ali to dno ni pravo dno, ni zemlja ali kamenje, ampak gosta železna mreža, katero so vstavili v obrežje in premostili z njo vodo prejšnji gorski prebivalci, da niso popadali ljudje in živina po kaki nesreči v brezno.« Če se pregovarja s praznoverci še dalje in jim pravi, da je to dno tako kakor vsako drugo dno kake luže, namreč mehko in blatno, ga zavračajo domiselno: »E, seveda je mehko in blatno. Kakšno pa bo? Odkar so prepeli mrežo, je že dolgo. Prijelo se je je blata in vsake nesnage za več gnojnih košev.« S takimi modrijani se je težavno pričkati. Jaz sem to mitično lužo dobro ogledal in preiskal. Vode je imela na prostoru srednje mize kakih pet kablic, več gotovo ne. Z blatom vred je prišla komaj do kolena. Vtikal sem na vse kraje tenko palico in čutil povsod trdno dno. Voda stoji bržkone na skali, iz katere je ljudska domišljija napravila železno rešetko. Nad lužo je izpod pokvečenega drevesa nekaj kapljalo. Moj družabnik je rekel, da je to studenec, ki daje mlaki vodo. Vsa ta okolica nima nobene romantike, lepote, pa tudi nobene strahote in posebne grdobije. V njej vlada vsakdanja puščoba in navaden dolgčas. Človek se ne more na nikakov način domisliti, s čim je vnemal ta kraj narodno fantazijo, da se je toliko z njim pečala. Morda se je tu nekdaj res kaj čudnega in neobičnega pripetilo, morda sta se narava in značaj zemlje spremenila šele v novejši dobi. Čujmo zdaj o jezeru nekoliko povesti, da spoznamo to čudo malo bolj natanko. Lovec je šel na Gorjance. S sabo je vzel sedemletnega sinka. Ko zagleda srno, reče sinku: »Ostani pri cerkvi in počakaj, dokler ne ustrelim srne in se ne vrnem.« Deček čaka in čaka, očeta ni. Ko se naveliča čakati, se začne sprehajati po okolici in pride do jame, ki je bila zagrnjena z bršlinom. Deček razmakne bršlin in stopi v jamo. Jama je šla naprej in naprej, naravnost v hrib. Deček tava od konca skoraj po temi. Čim dalje koraka, tem svetlejši biva pot. Tesna jama se razširi v prostorno votlino. V votlini zagleda deček velikansko jezero, ki ga razsvetljujejo prelepo stotine svetilnic, visečih s stropa. Iz jezera pa dohaja jokanje in ječanje kakor od pogubljenih duš. Deček pogleda v jezero in vidi zlato ribico. Ribica se mu približa in veli s človeškim glasom: »Milostivi Bog bodi zahvaljen, da te je pripeljal sem. Poslušaj pazljivo, kar bom povedala, in ne zavrzi moje prošnje. Jaz sem hči velikega gospoda, čigar grad je stal na Gorjancih. Grad je bil visok za sedem zvonikov, velik za sedem cerkva, bogat za sedem kraljestev. Moj oče je molil krive bogove, narejene iz zlata in srebra, živega Boga je preziral in preklinjal. V grad pride sv. Feliks in oznanjuje pravo vero. Moj oče ga odpravi in veli: »Jaz imam bogove iz zlata in srebra, tvoj bog pa je bil berač in je umrl med hudodelniki. Preden pripognem kolena takemu bogu, naj se spremeni moj grad v pusto jezero, jaz in moja rodovina pa v krdelo brezumnih rib in žab.« Svetnik se prekriža in tisti hip se zemlja zmaje, naš grad pa pogrezne in raztaja v pusto jezero. Na dnu jezera lazi moj ubogi oče, podoben ostudnemu močeradu. Žaba, ki se napihuje tam na skali, je moja mati; bratje in sestre plavajo z mano vred sem ter tja in pričakujejo odrešenika. Videti jih ne moreš, ker se skrivajo pod vodo, lahko pa čuješ bridko zdihovanje njihovo in naših roditeljev. Samo jaz ne trpim nič, ker sem umrla še nedolžna v otročjih letih. Dana mi je lepša podoba in pravica plavati po vrhu in uživati zrak. Ali srečno se ne bom čutila nikdar, dokler se očetu ne odpusti strašna kletev in ne zagledamo zopet vsi skupaj božjega sveta in sonca. Kletev nam more izbrisati le krst, ali krstiti nas mora človek, ki je brez greha in nedolžen. Ti si brez greha in nedolžen. Prosim te, pojdi po blagoslovljene vode v cerkev in krsti z njo mene, moje roditelje, brate in sestre. Tisti hip se bomo spremenili nazaj v lepe človeške postave, to jezero pa v bogat grad, ki ga bodo hodili gledat iz vseh krajev sveta. Godilo pa se bo dobro tudi tebi in tvoji rodovini. Moj oče ti bo dal polovico svojega imetka, da ne bo treba delati ne tvojemu očetu ne tebi ne tvojim otrokom pa niti vnukom.« Deček se je čudil ribici, da je zlata in zna govoriti, zapomnil si je dobro vsako besedo in obljubil s srčnim veseljem, da ji bo prošnjo precej drugi dan izpolnil. Zadovoljen koraka iz jame nazaj na goro, najde očeta pri sv. Miklavžu in mu pove, kje da je bil in kaj se je pripetilo. Oče pravi: »Krst je bogoslužno delo in polovica grajskega imetka je lepa reč, ali močno se bojim, da se tebi ne bi zgodilo kaj žalega. Šel bom vprašat za svèt našega župnika. Župnik so moder mož, na njih se moreva v tej reči zanesti.« Lovec prime sinka za roko in se napoti z njim proti domu. Še tisti dan gre k župniku in ga prosi za svèt. Ko čuje župnik, da dobi odrešenik polovico grajskega imetka, se ga polasti lakomnost. Lovcu veli: »Krstil bom jaz, ki sem zato postavljen; v naši veri ni navada, da bi krščevali otroci.« Lovec se veseli tem besedam, ker se boji za otroka. Župnik povabi veliko botrov in boter, samih graščakov in bogatinov, vzame s sabo cel sod blagoslovljene vode in koraka s svečano procesijo na Gorjance. Pred jamo vsi pokleknejo in opravijo molitev. Nebo pa se pooblači in strašna nevihta začne tuliti in metati strele in točo na romarje. Lakomnega župnika to znamenje ne oplaši. Srčno razgrne bršlin in stopi v jamo. Ni videl ogromne kače, ki je ležala na potu. Ko dene nogo na kačo, se ga oklene in ga piči. Grešnik je zarjul in umrl precej, brez kesanja; iz votline pa se je slišal jok in stok, da je množico spreletela groza. Pustivši mrtvega župnika v jami, se je razkropila na vse strani in od takrat se ni drznila živa duša lotiti rešenja ukletih ajdov. Jame so se ljudje ogibali tako skrbno, da se je sčasoma pozabilo, kje se nahaja. Pohlepni zakladarji so jo dosti iskali, toda je niso našli. Ječanje so pač nekateri čuli; od kod pa se glasi, niso mogli zaslediti niti sami niti s čarovnimi šibami in bukvami. 4. ''Povodni mož''. Pobožen romar je prišel k Sv. Miklavžu že v soboto popoldne, da ne zamudi rane maše v nedeljo zjutraj. Do večera je v cerkvi molil; ko se zmrači, si je poiskal zavetja, si zakuril ogenj, da se ogreje, in vzel iz torbe večerjo, ki jo je prinesel s sabo: par klobas, kos potice in čutaro vina. Komaj začne večerjati, se približa ognju star, čokljat mož in gleda romarja. Podobe in postave je bil take, da se je moral človek obenem začuditi in prestrašiti. Oblečen ni bil nič. Namesto oprave se je držala kože in visela od njega dolga trava, namešana z mahom in bičkom. Romar se prekriža, pozdravi starca in ga povabi, da bi z njim večerjal. Starec se ne brani čisto nič; prišedši k romarju pojé klobaso in jo zamoči z debelim požirkom vina. Zadovoljno se pogladi zdaj po trebuhu, se nasmeje in veli: »Lepa ti hvala, prijazni mož! Verjemi, da tako dobro nisem večerjal že več kakor sto let.« Romar se ojunači in ga vpraša: »Ne zamerite, prijatelj, da bi tako grozno rad zvedel, kdo ste, da imate na sebi namesto oprave in kocin travo in bičje in da, kakor pravite, že sto let niste tako dobro večerjali. Morda ste prišli iz kakega drugega sveta, kjer se ljudje ne oblačijo po naše in jim mine sto let kakor nam kvatri.« Starec odgovori: »Ker si me tako lepo povabil in pogostil, bi bilo grdo zame, da bi ti ne hotel povedati resnice. ''Jaz sem povodni mož''; živim navadno v svojem jezeru in ne potrebujem nič oprave. Grivina, ki visi z mene, je narasla sama od vlage in blata, v katerem prebivam. Hranim se z malimi ribami. Za velike ribe in druge povodne živali pa moram hrano iskati in znašati. Vsako noč oblazim Gorjance, da dobim kako crkovino ali kaj drugega takega, kar moja čreda želi in zahteva. To je edino moje opravilo. Drugega ti nimam nič povedati.« Romar se čudi zdaj še veliko bolj kakor prej. Starcu veli: »Kako jezero misliš? Tu na hribu poznam nekoliko zdravih, ali jako bornih studencev. Če ne dežuje tri dni, ne dobiš niti poštene mlake. Za jezero nisem nikdar čul, še manj pa ga sam videl. Vi me hočete ali trapati, kar ni lepo, ali pa govorite o jezeru, ki se nahaja morda na gorenjskih snežnikih ali bogve kje. Vašega govorjenja ne razumem.« Starec pravi: »Vidim, da si neveren Tomaž. Ako nisi preveč zaspan, pojdi z mano, pa me boš kmalu razumel in se prepričal, da te niti ne trapam niti ne pripovedam o kakem daljnem jezeru. Moja hiša je prav v Gorjancih. Drugi povodni možje vem, da prebivajo v dolinah in globočinah. Meni so dali službo precej na visokem. Beračil bogme zanjo nisem, ali ubraniti se je pa tudi nisem mogel. Ne bom rekel, da mi ni nekaj bolje nego v peklu, ali z zemljakom pa bi menjal z vsakim. Ribjih obedov in večnega kopanja sem se naveličal. Tudi se mi zdi jako sitno, da moram podnevi spati, ponoči pa stikati po goščavah krmo. Dolgo to ne bo trajalo. Ljudje rijejo zdaj po zemlji kakor krti. Ko bodo zvedeli, kake stene ima moja hiša, bodo planili nanje kakor besni in dobili potem pijače, da bodo siti na vekomaj. Treseš že spet z glavo, da ne veš, kaj mislim. Daj mi torej roko pa idi z mano, da boš videl moj čudni dom in se ti bo razjasnila mračnost mojih besedi.« Romar se dvigne, poda starcu roko in gre z njim. Starec ga je vodil dolgo po neznanih jarkih in gozdih. Čez dobro uro je obstal z njim pred ogromno skalo in rekel: »To so vrata moje podzemeljske palače.« Skalo je odtisnil z enim prstom kakor platneno zagrinjalo. Pripelje ga po dolgem hodniku v majhno izbo, ki je imela samo tri stene, namesto četrte pa odprt mostovž. Starec stopi na mostovž in veli: »Poglej mojo čredo!« Romar gre na mostovž in vidi ogromno jezero, v jezeru pa brez števila rib in drugih živali, ki so, ugledavši starca, prišumele od vseh strani k mostovžu. Romar se čudi, kako da more videti vse natanko brez luči, še bolj pa se čudi živalim. Iz vode so se pomaljala ženska trupla z ribjim repom, konji, voli in volkovi s plavutmi, velikanske ribe z rogovi in mnoge druge take pošasti. Starec začne metati živalim podgane, polhe, vrane, zajce, lisice in drugo crkovino, in živali pobirajo krmo ena za drugo brez zavisti in boja. Site šinejo nazaj v jezero, da ni bilo nobene več videti. Starec se nasmeje in pravi romarju: »Kajne, da sem si prasce dobro ukrotil in privadil? Od konca so me hoteli gristi in so se klali med sabo, da nisem imel nikoli miru. Trebalo je dolgo vihteti bič in palico, dokler jih nisem naučil pameti. Kakih sto in petdeset let me bogajo. Življenje se mi je olajšalo. Te prikazni so se mi prej strašno gnusile, zdaj mi delajo še kratek čas in veselje.« Starec pritegne k mostovžu čoln in veli romarju: »Zdaj, prijatelj, te bom nekoliko popeljal, da pregledaš jezero in stene okoli jezera. Razen te izbice nima moja hiša ne stanic ne pohištva ne orodja.« Romar stopi v čoln, starec pa skoči v jezero in vleče čoln za sabo. Ni se moglo reči, da plava, niti da vodo jezdari, hodil je po jezeru počasno in zlahkoma kakor človek po visoki travi ali debelem mahu. Starec vozi romarja dobre tri ure, preden prideta do konca; v širjavo je šlo jezero na mesta eno uro, sem pa tam niti pol ure. Starec vzame trak, dolg sto sežnjev, priveže nanj svinčeno kroglo in ga spusti v jezero. Trak zdrkne navzdol, ali krogla se ne dotakne nikakih tal, nobenega dna. Romar se preveri, kako neizmerna je globočina tega jezera. Starec mu razkaže najprej vodo, nazadnje ga porine k zidu in vozi ob zidu okoli in okoli jezera. Tolike lepote in dragocenosti ni videl romar vse žive dni, niti si je ni mogel misliti. Kamorkoli se ozre, se blešči zlato, najčistejše zlato; zlato nad vodo, zlato pod vodo, dokler pogled dosega. V stenah ni ne enega kamenčka, ne ene trščice, ulite so vse od vrha do tal iz zlata, kakor da zajema jezero ogromna zlata kad. Romar vpraša starca, koliko so ti sijajni zidovi debeli. Povodni mož veli: »Komaj tri palce, ravno toliko, da drže vodo. Postavljeni so ljudem, ki jih bodo našli, za skušnjavo, ne za bogastvo. Dolenjci so se valjali že od nekdaj v grehih in hudobijah. Na Boga niso nikoli pomislili, njegove volje niso nikoli izpolnjevali, njegove besede nikoli radi poslušali. Brigali so se samo za babe, vino in gostijo. Vprašali so le za eno reč, kako bi si mogli napasti grlo, želodec in živinsko pohotnost. Za kazen jim je Bog ustvaril to jezero, ali jim je prizanašal, ker je videl njih dobro srce. Kar so imeli, so prijazno delili z drugimi. Noben revež ni šel prazen od njihovega praga. Zlata in srebra niso spravljali na kupe niti ga poželeli. Lakomnosti in sebičnosti niso poznali. Sloveli so med narodi za najboljše ljudi na svetu. Tako so živeli veliko sto let, dokler se jih ni spomnil peklenski sovražnik in posejal tudi med njimi črno seme skoposti in grabljivosti. Mene reveža je ujel prvega. Imel sem na Krki lepo hišico in toliko posesti, da bi bil prav lahko prehranil sebe in svojo rodovino. Ali nisem se zadovoljil s tem; jel sem hrepeneti po denarju, po dobičku. Napravil sem si brod in prepeljaval ljudi za plačo. Krajcar je moral dati vsak, naj bo bogatin ali berač, graščak ali kmet. Ali niti to ni zadostovalo. V deželo so prihrumeli Turki. Kristjani se jim niso mogli braniti in so se jim umaknili za Krko. Turki niso znali plavati, mostov in brodov pa niso imeli in tedaj niso mogli preganjati kristjanov. To sem videl in izgubil pamet in poštenje. Vprašal sem Turke: ,Koliko dobim, če vas prepeljem?' Obljubili so mi za vsakega človeka cekin. Nametali so mi za to hudičevo delo polno vrečo cekinov. Kristjani so me preklinjali, jaz pa sem se smejal in mislil, da sem srečen. Ali grešniku sreča kmalu preseda. Jela me je peči vest, da nisem mogel ne jesti ne spati. Da se znebim tega ognja, sem razdal vse turške cekine med uboge, hodil sem v cerkev, k spovedi, na božja pota. Vest se ni dala umiriti. Duhovni so mi odrekli odvezo in mi svetovali, naj popotujem v Rim in prosim za odvezo in pokoro papeža. Papež mi je greh odpustil, za pokoro pa mi je naložil, da naj grem skozi vrata, pri katerih mi bo senca obstala, in naj storim, kar se mi bo ukazalo. Ta pokora me je jako prestrašila, ker nisem razumel, kaj pomeni, in nisem vedel, kako bi jo izvršil. Ves otožen sem se vrnil domov, hodil zopet v cerkev, k spovedi, na božja pota, vse zastonj; pokore nisem znal pogoditi niti sam niti je niso umeli stolmačiti moji svetovalci. Premišljevaje to nadlogo, sem enkrat korakal ponoči k Sv. Jedrti. Bilo je sredi poletja. Na nebu je svetila polna luna, da sem videl pot kakor podnevi. Pomisli pa si moj strah, ko pogrešim svojo senco! Gledam in se oziram, ali sence ni in ni. Kakih sto korakov od sebe zapazim na tleh človeka in grem tja. Kako neskončno pa se začudim, ko vidim, da ležeča reč ni človek, ampak prazna senca. Zdaj se domislim papeževe zapovedi, da naj grem skozi vrata, pri katerih bo obstala moja senca. Namesto vrat štrli pred mano visoka skala. Zopet nisem vedel, kaj mi je storiti. Grede sem ter tja sem čakal in čakal in nisem dolgo ničesar pričakal. Dokler sem bil pred skalo, se me je držala tudi senca in se z mano vred gibala. Če sem stopil le korak naprej, se je odtrgala od mene in ulegla pred skalo. To me je vznemirjalo in mi branilo, se udaljiti. Čez pol ure zaropota nekaj za skalo, kakor da se nekdo bliža. Zdaj se skala odpre, iz nje stopi čvrst možak, me veselo pozdravi, prime za roko in veli: ,Hvala bogu, moj odrešenik je tukaj.' Pelje me v votlino k jezeru in mi pove, kaj mi bo delati. Ko sem ga vprašal, kdo je, mi je rekel, da je bil mlinar pri Kolpi in se je hudo pregrešil, ker je pobiral merico tudi od revežev. Za kazen je postal povodni mož. To službo je pred njim opravljal primorski ribič, ki se je Bogu zameril s tem, da ni lovil in prodajal rib samo v petek in o postu, ampak tudi druge dni. Jaz sem dejal: ,To jezero, kakor vidim, so vice za tiste ljudi, ki so se pregrešili na vodi' – in mlinar mi je to potrdil. Jaz sem razžalil Boga veliko huje nego mlinar in ribič, zato se mi je odmerila tudi hujša kazen. Ostal bom povodni mož, dokler to jezero ne izteče. Moje odrešenje se približuje. Mojo skopost posnemajo zdaj moji rojaki sploh. Usmiljenje z reveži so izgubili. Nihče ne misli in ne govori kaj drugega, nego kako bi obogatel, kako si nakopičil denarja in stiskal svojega bližnjega. Iščejo si mastnih plačil in zaslužkov ne le doma, ampak tudi po Hrvaškem, Nemškem, v daljni Ameriki, po vsem svetu. Železno rudo zasleduje že vsak otrok. Predolbli so vso novomeško okolico od izvira Krke do Save, od Gorjancev do Višnje gore. Ne bo dolgo, pa bodo iztaknili tudi zlate zidove tega jezera. Vrelo bo skupaj, kar bo moglo z roko gibati; kopajoči zlato, se bodo vdali vsem hudobijam in grdobijam. Brat bo ubijal brata, oče grešil s hčerjo, namesto Bogu se bodo klanjali zlatemu teletu. Tenke stene se bodo kmalu predrle, potem gorje Podgorju in dolenjski strani! V bukvah usode, ki ležijo v moji izbici, je zapisano, da bo udarilo jezero iz gore in zalilo vso okolico, vse paše, prelepe dolenjske ravnice in gorice. Takrat bodo dotekli dnevi moje podzemeljske službe, moje dolge in tožne sužnosti. Črede ne bo treba nikomur več krmiti. Našla si bo sama hrane, ki ji bo bolj dišala: človeškega mesa, da ne bo mogla vsega požreti. Jaz bom priplaval zopet na dan in, rešen iz vode, se bom pripravljal v kaki samoti za smrt in za izveličanje svoje duše. Svojo povest sem končal. Zdaj pa te vabim na kosilo. Zamudil si se pri meni precej dolgo, vem, da potrebuješ okrepčanja. Ribe bodo kmalu spečene. Ker jih ne uživaš vsak dan, kakor jaz, se ti, menim, ne bodo studile.« Povodni mož je pogostil romarja, kar je najbolje mogel, in ga odpeljal potem nazaj na zemljo. Sonce je stalo že visoko na nebu, maša se je bila davnaj izvršila; v prazni cerkvi je romar odmolil nekoliko očenašev in se napotil proti domu. Pravil je povsod prečudno prigodbo te noči, ali nihče mu ni hotel verjeti. Ljudje so trdili, da se mu je o povodnem možu le sanjalo. Na poboljšanje in pokoro ni mislil in ne misli noben Podgorec, noben Dolenjec. Božja šiba se je že zavihtela, ali zaslepljeni grešniki je ne vidijo. Udarila jih bo nemilo, ko bodo nanjo najmanj pripravljeni. Takrat si bodo jeli trkati na prsi, ali bo prepozno. 5. ''Cerkev sv. Miklavža''. O Miklavževi cerkvi imam eno pripovedko že v teh bukvah zapisano. Zdaj priobčujem drugo, ki se v nekaterih rečeh od nje razlikuje. Na Gorjancih so prebivali ljudje. Imeli so dosti vsega, kar si kmet želi: njiv in travnikov, hoste in vrtov, žita in živine. Živeli so veliko let mirno in srečno. Na Gorjance se je priselil hud škrat s krdelom coprnic. Škrat in coprnice so nadlegovali ljudi, da niso mogli prebiti. Coprnice so delale točo in pobijale z njo njive. Škrat je stopil na skalo in vpil: »Sejte! Sejte! Sejte!« Ljudje so ga poslušali in šli sejat. Nastopila je suša, da cele tri mesece ni padla ne kaplja dežja. Seme na njivah se je posušilo in ni moglo pognati in roditi. Škrat je stopil na skalo in vpil: »Kosite! Kosite! Kosite!« Ljudje so ga poslušali in šli kosit. Nastopila je moča, da se cele tri mesece ni zvedrilo. Seno na travnikih je pognilo in ni moglo služiti za krmo. Ljudje so se razjezili in niso hoteli več poslušati škrata. Škrat pa je šel in odprl zatvornice velikega jezera. Voda je vrela in bruhala iz gore, da je hotela vse pogoltniti. Ljudje so prosili škrata za odpuščanje in mu obljubili pokorščino. Škrat je zaprl nazaj zatvornico in je nagajal ljudem s sušo in močo, da so dejali: »Poiščimo si pomočnika, drugače bomo morali poginiti od lakote mi in živina.« V Šentjerneju je živel pobožen župnik, svetnik. Ljudje so prišli k župniku in ga prosili za pomoč. Svetnik jim je dejal: »Pomirite se in zaupajte v Boga! Molil bom vsakemu svetniku na čast očenaš in češčenamarijo. Kadar pridem do pravega, me bo uslišal in vam pomagal.« Molil je na čast vsem svetnikom po vrsti. Ko je počastil sv. Miklavža, je sv. Miklavž stopil predenj in mu rekel: »Povej ljudem, da se jezim nanje. Spoštujejo spodobno vse svetnike, samo mene se ne spomni živa duša, kakor da me ne bi bilo v nebesih. Za pokoro sem jim poslal škrata in krdelo coprnic. Če hočejo, da jim odlegne, naj sezidajo meni na čast cerkev, kamor bodo kristjani hodili na božjo pot. Na cerkev naj obesijo junca, ki bo mukal z železnim jezikom. Kadar bo zamukal junec, bo škrat pobegnil s krdelom coprnic in izgubil oblast po vsem prostoru, koder se bo mukanje razlegalo. Gorjanci ne bodo videli ne suše ne toče ne povodnji. Junec bo oznanjeval rodovitnost vsej okolici, srečo in božji blagoslov vsakemu, katerikoli ga bo slišal, Kranjcu, Hrvatu in Štajercu.« Sv. Miklavž je po teh besedah izginil in ni povedal župniku, kaj junec pomeni. Župnik je premišljeval noč in dan skrivnost, ali je ni mogel pogoditi. Rekel je ljudem: »Iščite si človeka, pametnejšega od mene, ki je prejel od Boga vseh pet velikih blagoslovov.« Ljudje so šli iskat in so našli v skalovju puščavnika ''staroverca'', ki je prejel od Boga vseh pet velikih blagoslovov. Puščavnik staroverec jim je razodel skrivnost in rekel: »Sv. Miklavž zahteva, da mu obesite nad cerkev zvon. Zvon je tisti junec, ki bo mukal z železnim jezikom.« Ljudje so se obveselili in se vrnili na Gorjance. Sezidali so sv. Miklavžu na čast prelepo cerkev in nad njo so obesili blagoslovljen zvon. Zvon je zazvonil, škrat in krdelo coprnic sta zbežala, in koder se je slišalo zvonjenje, ni delala ljudem škode ne suša ne moča ne toča ne povodenj. Romarji so dohajali na božjo pot iz bližnjih in daljnih krajev. Nikakršna ujma ni zadela tistega, ki je čul doneti čudodelni zvon sv. Miklavža. Zvonu in cerkvi se je razširila slava po celem svetu, sosebno pa sta prinesla blagostanje in srečo Gorjancem in Podgorju. Kmet je prideloval več, kakor je potreboval in zaželel. Hudi škrat, ki je moral pobegniti, je šel s krdelom coprnic stanovat v Rasno, kamor se ne čuje noben glas blagoslovljenega zvona. Stopil je na skalo in vpil: »Sejte, sejte, sejte!« Otroci na Gorjancih so ga slišali in mu kazali osle. Stopil je na skalo in vpil: »Kosite, kosite, kosite!« Otroci na Gorjancih so ga slišali in mu kazali osle. Škrat se je razjezil in hotel planiti na Gorjance. Ko je prišel pod oblast Miklavževega zvona, ga je pahnilo nazaj, da se je kar vrtil in preobračal. Otroci na Gorjancih so videli ta sramotni vrtec, to smešno štucokračo in so mu kazali osle in se na vse grlo krohotali. Vsi odrasli pa so hvalili Boga in sv. Miklavža, da sta jih rešila peklenske sile in jim podarila tako mirno in prijetno življenje. Ta sreča je trajala dolgo časa, več sto let. Jela se je kršiti, ko so zabredli Dolenjci v greh nečistosti. Bog jim je pošiljal razne in velike nadloge, ali še zmerom le poredkoma. Dokler je pel Miklavžev zvon, ni tolkla okolice skoraj nikoli toča; prošnje večine romarjev so se izpolnjevale. Stari ljudje se spominjajo še dobro tiste blage dobe. V Šentjernej je prišel župnik Rak. Videl je nespodobnosti, ki se gode na božjih potih, in jih je hotel odpraviti. Ali ljudje trdijo, da mu je bil to le izgovor. Lenuhu se ni ljubilo hoditi na Gorjance maševat. Da mu ne bi trpele noge, je zaprl cerkev sv. Miklavža in dal prenesti sloveči zvon v podgorsko podružnico Orehovico. S tem je romanje prenehalo, z romanjem pa, trdijo ljudje, da tudi blagoslov božji. V Orehovici je zvon izgubil svojo moč; na Gorjance sta se priselila nazaj škrat in krdelo coprnic; toča, moča, suša in nevihte so zopet dobile oblast; kmetje, stanujoči na Gorjancih, so pobegnili v Podgorje, ali ujme bijejo od leta do leta huje tudi Podgorce in Dolenjce; nekdanja rodovitnost in lahkoživnost je izginila. Župniku Raku pokazuje Bog svojo nevoljo še dandanašnji. On je sicer že zdavnaj umrl, ali uboga duša mu ne more najti pokoja, niti se ne ve, kdo in kako bi jo mogel rešiti. O polnočni uri je videl že marsikateri popotnik njeno žalovanje in trpljenje. Včasi sedi na kamnu in bridko joka. Včasi beži plaho okoli razvalin, kakor da bi jo nekdo preganjal. Včasih bere pri porušenem oltarju mašo. Nekatere krati vali na goro kamenje in zida cerkev. Preden pa še zardi zora, se zidovje zopet podere in duša zaječi, da je groza, se zgrudi na tla in pogrezne v zemljo. Ta prikazen oznanjuje, da ne sme upati miru, dokler se cerkev ne ponovi. Če se to zgodi, se bo ustanovilo tudi vreme, kakor si ga kmet želi, in zgubljena plodnost se bo povrnila na podgorska in dolenjska polja in vinograde. 6. ''Ukleti grad''. Sinu je zbolela mati. Šel ji je iskat zdravilnih zeli na Gorjance. Ko izdere sladko koreninico, zagleda miško. Miško pozdravi: »Dobro jutro! Ne bodi huda, da te nadlegujem. Zbolela mi je mati. Zdaj iščem zanjo zdravil, da izpolnim svojo dolžnost.« Miška odgovori prijazno: » Ti si dober sin in dobro si pogodil. Preden preteče štiriindvajset ur, ti bo od te koreninice mati zdrava, kakor da ne bi bila nikdar bolna.« Fant se začudi in vpraša miško: »Kdo si, da govoriš s človeškim glasom?« Miška pravi: »Jaz služim svoji gospe. Bog jo je kaznil, jaz pa se ji nisem mogla izneveriti. Pod zemljo ne bi prebila v človeški podobi, zato me je Bog prestvaril v miško.« Fant veli: »Ne razumem.« Miška zavrne: »Poslušaj, kaj in kako je bilo, pa me boš razumel in mojo gospo omiloval. Sirota sem izgubila mater že v otroških letih. Vzela me je k sebi dobra gospa. Ni me imela za deklo, ampak za sestro in prijateljico. Moja gospa je govorila vse po pameti, delala vse po pravici, ali sovražila je berače in jih tirala iz hiše s hudimi besedami in psovkami. V hišo pride lep berač, sam Jezus Kristus. Jezus prosi gospo za dar božji. Gospa se zadere: ,Kaj meniš, da te ne poznam? Kaj izkušaš nas uboge ljudi? Imaš ves svet, pa te ni sram, da prosiš za kos kruha! Taki berači ne dobodo od mene nič, dokler se ne bodo gorjanski pastirji učili svetega pisma.' To se je zgodilo že pred veliko sto leti, ko ni znal še noben človek brati razen škofov in se ni učil svetega pisma še noben duhoven razen papeža. Zdaj vidiš, kaj je gospa mislila. Hotela je reči, da gospodu Jezusu ne bo dala nikoli nič. Gospod Jezus je preklel mojo gospo in rekel: ,Prekleta bodi ti in tvoj grad, dokler se ne bodo gorjanski pastirji učili svetega pisma in te rešili.' Ob teh besedah se je zemlja zatresla in požrla grad in gospo. Jaz sem gledala od daleč in gospa se mi je smilila. Tekla sem za gospodom Jezusom in prosila, da smem ostati pri dobri gospe. Ona me je ljubila v moji nesreči, ne bi bilo lepo, da jo zapuščam zdaj, ko je padla nadloga nanjo. Gospod Jezus me je pohvalil in dovolil, da prebivam pri gospe in, da ne zadahnem, me je prestvaril v miško. In tako sva ukleti skupaj, jaz in moja gospa. Jaz štrkam prosto sem ter tja in ne trpim nič hudega. Uboga gospa pa dremlje na postelji, po glavi ji roje strašne sanje, da se neprenehoma poti in ječi, ali se vendar ne more zbuditi, dokler ne pridejo rešniki, gorjanski pastirji, ki se bodo učili svetega pisma. Grozno se bojim, da nama bo treba še dolgo čakati. Pred dve sto leti sem govorila z možem in ga vprašala, kdo se uči sveto pismo. Mož mi je rekel, da nihče drug kakor škofje in najsvetejši duhovni. Po tem sodim, da pastirji še ne pridejo kmalu na vrsto.« Fant je začel od veselja vriskati in skakati in je rekel miški: »Potolaži se! Sveto pismo prebiramo tudi že pastirji. Kolikokrat sem ga bral na paši ali pa doma pri postelji bolne matere! Povej mi torej, kaj mi je storiti, da odrešim tebe in tvojo dobro gospo?« Miška se jako začudi in veli: »Kako neskončno me veseli tvoje oznanilo, ne morem povedati. Ako se ti rešitev posreči, vedi, da ne boš pomogel samo nama dvema, ampak tudi sebi. Moja gospa je samica in te bo vzela za moža. Z njo boš dobil graščino in vse neizmerne zaklade, ki se v njej nahajajo. Kaj ti je storiti, da odvrneš kletev, ne vem sama natanko. Pojdi z mano, v gradu na mizi leže bukve, v katerih boš našel to skrivnost zapisano.« Miška mahne z repom po ključu, ki je tičal v skali, in skala se odpre na stežaj kakor velika cerkvena vrata. Fant sledi miški, ki ga pripelje v tako krasne izbe in sijajne dvorane, da se lepše ne morejo nahajati niti v nebesih. Od zlata in srebra se je vse lesketalo, da mu je kar vid jemalo. Nikjer ni nič zapazil lesenega, nič železnega, vse pohištvo in orodje je bilo skovano iz najžlahtnejše rude in izdelano po pravilih najvišje umetnosti. Fant je zijal in strmel, od prevelikega osupnjenja ni mogel ne govoriti ne misliti, niti skoraj ne dihati. Ko pa ga dovede miška v spalnico in mu pokaže spečo gospo, se mu vname v srcu goreča ljubezen do uboge mučenice, ki bi bila očarala s svojo čudovito krasoto mrtvi kamen, nikar ognjenega mladeniča, ki je dopolnil komaj devetnajsto leto. Da ga presilno zamikanje ne ubije, mu je rekla miška, naj koraka za njo v bližnjo stanico in pogleda v bukve. Fant prime bukve s trepetajočimi rokami in začne brati. Komaj prebere tri vrstice, se zruši na tla in se zajoka tako bridko, da si jame tudi miška brisati solze in ga vpraša, kake strašne novice je zvedel, da so ga tako nemilo presunile. Fant se je dolgo ihtil in premetaval ves obupan po tleh. Šele čez dobro uro je dobil svoj glas in je povedal miški, da ne more odrešiti gradu kletve, kajti bukve zahtevajo, da mora biti odrešenik nedolžen, on pa se je težko pregrešil s pastiricami, ko mu je teklo komaj dvanajsto leto. Miški je bilo neizrečeno žal, da fant ne more oteti dobre gospe in osrečiti njo in sebe, vendar se je tolažila s tem, da utegne priti v kratkem pastir, ki se uči tudi sveto pismo in si duše še ni oskrunil z nečistostjo. Fantu je rekla: »Rada bi te dobro obdarila, ali zlata in srebra ne smem jemati, ker ni moje. Poglejva smeti, katere je vrgla še moja gospa na dvorišče! Kar se nahaja v njih, se sme pobrati in odnesti brez greha. To pravico sem imela pri gospe zmerom.« Miška in fant sta prebrskala smeti in našla v njih biserov in dragih kamenčkov za več tisoč goldinarjev vrednosti. Fant se je prelepo poslovil z miško in šel domov. S sladko koreninico, katero je odtrgal pred ukletim gradom, je ozdravil bolno mater, bisere in drage kamenčke pa prodal in si kupil prijazno pristavo. Oženiti se ni hotel nikdar, ker ni mogel pozabiti svoje uklete, s smrtnim grehom za vekomaj zapravljene ljubice. 7. ''Škrat''. Na Gorjancih prebiva škrat. Postave je majhne kakor dvanajstleten deček. Oblečen je v zeleno suknjico, na glavi pa ima rdečo čepico. V rokah drži veliko mošnjo cekinov, katero ponuja tistemu, ki bi pokleknil predenj. Najrajši sedi na Krvavem kamnu, žvižgajoč na prste. Na Gorjance je prišel drvar. Škrat mu veli: »Poklekni predme in dal ti bom to mošnjo cekinov.« – Drvar pravi: »Nečem. Jaz pokleknem samo pred Bogom, sicer pred nikomer in ne bom niti pred tabo.« Škrat se nasmeje in reče zabavljivo: »Bedak, ne misli, da te hočem izneveriti Bogu! Jaz želim samo tvoje sreče. Če se ti ne ljubi poklekniti predme, pa se pojdi z mano metat. Če me vržeš, vzemi, kar dobiš, in nesi s sabo.« Drvar je bil korenjak, ki se ni bal ne biriča ne hudiča. Planil je v škrata in se jel z njim metati. Podrl je do zdaj še vsakega, dejal je sam v sebi: S škratom bo otroška igra. Mož se je motil. Škrat je bil močan za devet junakov. Bojevala sta se dolgo in hudo. Drvar je začel tiščati že krvave pene. Škrat mu je bil raztrgal janko in srajco. Drvar je nosil za vratom podobo matere božje. Škrat zagleda podobo in omedli. Drvar ga vrže na tla in ga tlači. Škrat pa se skrije v suknjico, da ne vidi podobe matere božje. Drvar ga gnete in gnete, hotel ga je ugonobiti. Ko pa pogleda, če je škrat še kaj živ, vidi, da tlači prazno suknjico. Škrat se je izmuznil, da ni vedel ne kdaj ne kako. Drvar pravi: »Pojdi, kamor hočeš, da si mi pustil le suknjico in mošnjo.« Veselo se oddahne od boja, natakne na palico suknjico in mošnjo in koraka ponosno proti domu. Sreča ga prijatelj in vpraša: »Čemu pa ti bodo ta konjska jajca in ta kačji lev, da jih neseš s sabo?« Drvar misli, da se prijatelj šali, in gre naprej. Srečujejo ga mnogi drugi znanci in vsi se mu smejejo in ga poprašujejo, čemu mu bodo ta konjska jajca in ta kačji lev. Drvar se čudi in pogleda. Zdaj se je preveril sam, da nosi namesto suknjice kačji lev in namesto polne mošnjice cekinov konjska jajca. Čujmo, kaj je doživel na Gorjancih neki lovec. Ko mu je škrat ponudil mošnjo cekinov, če poklekne predenj, se je malopridnež polakomnil denarja in padel na kolena. Škrat se zakrohoče in mu da mošnjo. Lovec vrže puško v grmovje in pravi: »Zdaj bom živel lahko kakor grof, ne bom si več iskal divjačine po Gorjancih.« Ko pride do krčme, si da prinesti najboljšega vina celo lodrico in speči kokoši celo kurnico in povabi na južino vsakega popotnika, ki ga vidi na cesti. Jedlo in pilo se je toliko, da je bilo računa sto goldinarjev. Lovec se smeje in veli krčmarju: »Ti si bedak, da ne računaš več.« Vrgel je na mizo pest cekinov, krčmar pa je zarežal: »Prekleti slepar! Kaj se norčuješ? Pri meni se z bukovim listjem ne plačuje.« Lovec trdi, da ponuja dobre, rumene cekine, krčmar pa se srdi čimdalje huje in veli, da mu daje suho bukovo listje. Krčmar {{redakcija|je|se}} naveliča prepira, zažene lovca iz hiše in pravi: »Saj vem, kdo si in kako se bom plačal. Prodal ti bom kajžo in dobil sto goldinarjev, ki mi gredo.« Lovec gre naprej in veli: »Krčmar je obnorel. Moje cekine ima za bukovo listje. Bog se ga usmili in mu povrni pamet!« Pride v drugo krčmo, izvleče mošnjo in reče krčmarju: »Danes se bom dobro gostil. Ali preden mi prineseš vina in pečenke, povej, če poznaš te rumenjake.« Krčmar se zasmeje in pravi: »S takim denarjem pri nas nastiljamo kravam, tvojim rumenjakom pravimo bukovo listje.« Lovec zmaje z glavo, gre naprej in si misli, da so morali ljudje obnoreti, da ne razločijo cekinov od listja. Pride domov in pove ženi, kaj se je prigodilo, in ji pokaže mošnjo cekinov. Žena se zajoka in veli: »Tebi se je zmešala pamet. Škrat te je preslepil in ti dal namesto cekinov bukovo listje. Pogubil si svojo ubogo dušo za prgišče nastila.« Lovec se je jel srditi in ženo pretepati. Ker mu listja nihče ni hotel vzeti za denar, ga je vrgel v vodo ter se obesil. 8. ''Velikani''. Podgorec je šel lovit polhe. Na vrhu Gorjancev je prenočil. Po večerji se je ulegel v travo in zaspal. Kmalu pa ga prebude debeli glasovi neznanih mož. Glasovi so bobneli, kakor če trka kdo na prazen sod. Mož je bilo četvero. Bili so veliki kakor najvišje smreke. Ker je svetil mesec, se je lahko videlo, kakšni so in kaj delajo. Velikani sedejo na trato in pravijo: »Kamenčkajmo se, da si prikratimo čas z igro.« Pobrali so mlinske kamne in se ž njimi kamenčkali. Ko se naveličajo igranja, pravijo: »Napolnimo si pipe in kadimo.« Iz žepov si privlečejo pipe, velike za zelno kad, in si jih napolnijo s tobakom. Zdaj se domislijo, da nimajo ognja. Eden pravi: »Sklatimo si ga z neba.« Velikani skočijo na noge in začno metati mlinske kamne proti nebu. Vsak si sklati zvezdo. Z zvezdami prižgo tobak in zapuhajo z dimom Gorjance, kakor da bi bil padel nanje črn oblak. Ko pokade, pravi eden: »Čas je večerjati.« Velikani se dvignejo in odidejo v globok prepad. Iz prepada privale štiri sode vina. Vsak sod je držal najmanj deset veder. Iz prepada si pripeljejo tudi svojo hrano: čredo volkov. Volkov je bilo dvajset, za vsakega pet. Narede si velik ogenj, denejo volkove na raženj in jih peko. Jeli so tudi tuliti pesem, kakor da se razlega grom, in poskakovati okoli ognja, da se je zemlja tresla. Podgorec je te strahote gledal in poslušal in je priporočal dušo Bogu v neznanskem strahu, da ga pošasti ne bi zavohale in nataknile morda tudi njega na raženj. Stisnil se je v klobčič kakor jež in se drznil komaj dihati. Poleg njega je stala neža vina, ki ga je bil prinesel s sabo. Podgorec se domisli, da vino daje korajžo in začne srkati. Ker je srčnosti jako potreboval, je pil dolgo in veliko. Naglo se je prepričal, da je v takih zadregah vino res najboljša pomoč. Bokal ga je bil podelal že za večerjo. Toliko pa ne ohrabri še nobenega Podgorca. Zdaj je vrgel v globočino želodca dva bokala naenkrat. To pa je že nekaj izdalo in pomoglo. Velikani se mu niso zdeli več tako grozoviti. Jel se jim je za grmom groziti in jim kazati osle. Ko pa so spekli volkove in sedeli pri večerji, je zagodrnjal skoraj naglas: »Se pač vidi, da ste zarobljeni hribovci, sicer bi me bili že zapazili in povabili na volčjo pečenko.« Velikani so raztrgali in pohrustali volkove kakor človek mlade vrabce in jih jeli zamakati z ogromnim curkom vina. Ali vino je moralo biti slabe vrste, kajti držali so se strašno kislo in čemerno. Velikan veli: »Bratje, treba bo spet udariti kam v hram in si natočiti posode do vrha. Naše čobodre sem sit. Sam ne vem, kaj bi dal tistemu, ki bi mi prinesel požirek starega podgorca.« Podgorec to čuje, skoči kvišku, ponudi velikanu nežo in veli: »Nu ga piti! En bokal ga je še notri. Bog ti ga blagoslovi!« Komaj pa spomni Boga, ugasne tisti hip ogenj, pri katerem so sedeli velikani, in okolico pokrije najgostejši dim, da se dolgo ni dalo nič razločiti. Ko se dim razide, ni videti nikjer ne mlinskih kamnov ne oglja ne kosti ne ražnjev pa niti ne velikanov. Noč in gora jih je bila pripeljala, noč in gora jih je vzela. 9. ''Volkova ljubica''. Pastirica Lenčka je pasla na Gorjancih ovce in prasce. Drugim pastirjem so delale nadlego in škodo divje zveri, njene črede pa se ni nobena polotila. V Lenčko se je zaljubil volk in ji ni raztrgal ne ovce ne prasca niti jih ni dal trgati tovarišem. Ona mu dolgo časa ni verjela in se ga je bala. Ker pa ji je ostal vedno zvest pomočnik, je izgubila strah in se ga je privadila, tem laglje, ker se ji ni približal nikoli, ampak jo je gledal in se ji dobrikal le od daleč. Sčasoma se je z njim sprijaznila, da je smel ležati poleg nje in se z njo pogovarjati. Če je začutil kako nevarnost za čredo, jo je planil branit in, kadar se je vrnil, ga je Lenčka pohvalila in gladila. To ga je neizrečeno veselilo. Ubogal jo je rajši in izpolnjeval nje ukaze bolj zvesto nego najkrotkejši in najbolj izurjeni pes. Hrane pa si je sam iskal in ni prizadel svoji gospodinji ne sitnosti ne stroškov. Za takega čuvaja so Lenčki zavidali vsi pastirji. Ko pa je Lenčka odrasla, je pustila pašo in se pripravljala za možitev. Snubilo jo je že veliko fantov, snubit jo je prišel tudi volk. Lenčka se mu je nasmejala in rekla: »Jaz se nočem zameriti gorjanskim volkuljam. Pojdi zbogom!« Volk odide in drugi dan jo pride zopet snubit. Lenčka mu veli modro: »Ljubi volk, saj veš, da se midva ne moreva in ne smeva jemati. Izberi si gorjansko volkuljo in pojdi zbogom!« Volk odide in tretji dan jo pride zopet snubit. Lenčka se ga prestraši in mu veli: »Ne hodi več k meni! Brat je rekel, da te bo ustrelil. Pojdi zbogom!« Volk odide, ali še tisto noč pride po Lenčko, jo zgrabi in odnese v svoj brlog. Bila je njegova žena tri leta in tri mesece. Manjkalo ji ni nič. Jedla je vsak dan bravino in prašičevino, ob nedeljah teletino in ob velikih praznikih tudi srnino. Zajcev in druge divjačine ji je nanosil mož, da je ni mogla pojesti. Ali tožilo se ji je močno po domu in po človeškem društvu. Iz brloga ni smela iti nikamor. Jokala je noč in dan in prosila Boga za odrešenje. Volku je rodila sina lepega obraza in človeške podobe, ali truplo mu je bilo obraščeno z volčjo dlako, da jo je groza obšla, kadar ga je pogledala. Dala mu je ime Volkodlak. Volkodlaka ni treba dolgo zibati in pestovati. Rastel je hitro kakor volk, ali pamet mu je dohajala počasno kakor ljudem. Komaj je dopolnil dve leti, je jel hoditi na lov, trgati ovce in prasce in žreti surovo meso in piti gorko kri zadavljenih živali. Srce mu ni poznalo ne gnusa ne usmiljenja; izvrglo se je v zversko, ne v človečje. Lenčka ga je gojila in učila, ali ni maral za njene besede in nauke. Kadar se je nanj razjezila, ji je pokazal zobe, kakor da jo hoče raztrgati. To jo je še bolj žalostilo in peklo. Ona se je zamislila in se domislila. Nehala je togovati in jokati, začela je plesati in se smejati. Volku je rekla: »Zdaj vidim, kako dobro si mi storil, da si me unesel. Toliko pečenke ne bi bila imela pri nobenem možu, kolikor je imam pri tebi, z nobenim ne bi porodila tako čvrstega dečka, kakor sem ga rodila s tabo. Druge matere trpe z otroki po deset let, nekatere po dvajset in nekatere tudi celo življenje. Moj Volkodlak pa mi ne dela ne skrbi ne truda. Hrano si dobiva sam; oblačilo je prejel gorko od Boga; speče me nikoli ne budi z jokom in vpitjem. Bila sem menda oslepela, da več kakor tri leta nisem videla in spoznala sreče, s katero si me obdaril.« Volku so te besede jako ugajale. Rekel je Lenčki: »Ne zameri, da sem ti branil zapustiti ta brlog. Ker te imam tako neskončno rad, sem se zate bal, da mi ne bi pobegnila. Zdaj vidim, da si se me privadila, pa ti ne porečem nikoli žal besede, če se boš hotela kaj sprehoditi. Ječa se ti odpira, pojdi kamor ti drago, samo ne pozabi, da si moja žena in da je tvoj dom moj prijazni in topli brlog, kjer ti bom stregel odslej še z veliko večjo voljo in radostjo svojega srca.« Lenčka je volka prekanila. Še tisti dan se je šla sprehajat in je pritekla domov in rekla bratu: »Vzemi puško in pojdi z mano!« Brat je vzel puško in jo spremil. Lenčka mu pokaže brlog in veli: »Poznam volkovo navado in vem, da se je ulegel spat. Ustrelil ga boš brez nevarnosti, ali te prosim, da ne streljaj Volkodlaka, mojega sina. Naj živi, dokler bo božja volja. Nečem, da bi mi svet očital njegovo smrt in da bi si morda še svojo dušo pogubila.« Brat je stopil v brlog in ustrelil volka. Volkodlak je ostal živ in je pobegnil. Iz goščave pa je dobro videl, kako sladko se smeje mati, in je lahko pogodil, kdo je najel očetovega morilca. Dvignil je proti materi pest in prisegel maščevanje. Lenča se ni brigala za Volkodlakovo jezo. Vesela je šla z bratom domov in se jela pripravljati na možitev. Snubilo jo je veliko fantov, prišel jo je snubit tudi Hrvat Petrović. Lenčka je rekla domačim fantom: »Če vzamem vas katerega, bo prišel Volkodlak in me nadlegoval. Vzela bom Petrovića, ki prebiva od tod tri dni hoda. Pri njem bom živela brez strahu. Pa četudi kdo pride in me zaskoči, me bo obranil junak Petrović s svojo blagoslovljeno puško.« Lenčka se je poročila s Petrovićem in odpeljala v Hrvatijo. Volkodlak je divjal po Gorjancih in Podgorju in iskal mater. · Poprej je trgal ovce in prasce samo za potrebo, zdaj je napadal živino in ljudi tudi sit, iz srditosti. Izmenil se je v strašnega razbojnika.. Lovci so nanj skrbno prežali, ali brez uspeha, ker se ga ni prijela nobena krogla. Dokler ga je vodil le volčji bes, ni bil še toliko nevaren. Ko pa je prišel bolj v leta in se je začela razvijati njegova človeška pamet, je postopal ne le okrutno, ampak tudi šegavo in premišljeno. Oblačil se je v podgorsko opravo in premotil s tem vsakega preganjalca. Lovci ga niso več poznali. Kadar so zasledili Volkodlaka in menili, da se ga bodo zdaj zdaj polastili, se jim je pridružil lepo opravljen in šel z njimi, kakor da ga lovi z njimi vred. Podnevi je pobijal vse, na karkoli se je nameril, ponoči je hodil po vaseh in poslušal pod okni, kaj se snuje in kuje zoper njega. Na itak način je utekel lahko vsaki zanki in zasedi. Hiše svojih sovražnikov je neprenehoma zažigal. Brez požara ni minila skoraj nobena noč. Podgorje je vznemirjalo že dosti razbojnilkov, ali premeteni in srčni prebivalci so jih vselej kmalu ustrahovali. Volkodlaku pa se ni moglo priti do živega, ker mu je zversko moč in zvijačnost podpirala in pomnoževala človeška bistroumnost in iznajdljivost, posebno pa čarovna lastnost, da ga ni predrla krogla. Te nadloge in nadlege so trajale veliko let. Volkodlaka ni bilo moč ugonobiti ne s silo ne s prevaro ne z molitvijo, dokler ga ni odnesla z Gorjancev strastna jeza na mater. Pod oknom neke hiše je slišal besedo: »Ko bi Volkodlak vedel, da mu je mati omožena na Hrvaškem pri Petroviću, gotovo bi udaril za njo, dasi je do nje tri dni hoda od tod.« Volkodlak se je odpravil še tisto uro iz okolice in se napotil v Hrvatijo. Sum ni letel nanj nikakršen, ker se je oblekel po hrvaško. Petrovićeve hiše mu ni trebalo dosti iskati, znal mu je povedati zanjo vsak kmetič, kajti slovela je daleč okoli za najpoštenejšo in najbogatejšo. V veži so se igrali trije otročiči, njegovi bratje. Volkodlak je skočil nanje in jih podavil. Njihov krič je sliišala mati in pritekla gledat. Prvi hip je spoznala sina Volkodlalka in poklicala na pomoč moža Petrovića. Petrović je napolnil blagoslovljeno puško in ustrelil Volkodlaka v srce. Volkodlak je poginil, ali še na smrti je preklel nesrečno mater, da mu je ubila očeta. 10. Rajska ptica. Bil je imeniten grof. Šel je v Gorjance na lov. Spremila ga je velika družba. Ugledavši medveda, je skočil za njim. Medved je zašel v goščavo, grof za njim. Medveda je zmanjkalo, grof se je nahajal v neznanem kraju. Namesto puste goščave ga je okrožaval najlepši gaj. Z dreves so visela zlata jabolka; iz debel se je cedil iz nekaterih med, iz drugih blagodišeče kadilo; preljubo je dišalo v tem gaju vse: trava, cvetlice in celo listje. Gaj so pretekali na vse strani srebrni studenci po zlatopeski glini. Po vejah je skakala sem ter tja in prepevala s prečudnim glasom ptica, kakršne grof še nikoli ni videl, rajska ptica zlatokljunka. Ves zamaknjen jo je grof poslušal. Ker se je ni mogel naslišati, je obstal in sedel na klop, ki je bila mehka kakor blazina in se je gugala kakor zibka. Tako je sedel in poslušal četrt, tudi dve četrti ure. Prav nerad se je dvignil, ali se je moral dvigniti, da ga ne čaka predolgo lovska tovarišija. Iz gaja je prišel nazaj v goščavo, iz goščave na plan. Klical je družbo, oziral se na vse strani, ali družba je izginila, kakor da bi se bila pogreznila v zemljo. Grof se je naveličal in šel domov. Pota skoraj ni več poznal. Koder je rasla poprej hosta, so gorniki kopali vinograde; koder so pastirji pasli črede, so pridni kmetiči delali brazde. Grof si je mel oči in ni vedel, kaj bi si mislil in kaj začel. Vprašal je gornike, če so videli njegovo družbo. Gorniki so se začudili in rekli: »Kakšno družbo? Kdo si ti? Mi te ne poznamo.« Vprašal je pridne kmetiče, kdaj so prišli mimo njih grajski lovci. Kmetiči so se začudili in rekli: »Kakšni grajski lovci? Naš graščak ne lovi zveri, lovi nas, uboge kmete. Dokler je živel rajni grof, nismo znali, kaj je hudo. O slabih letinah nam je dajal živei zastonj. Nikoli nas ni silil na tlako, desetino smo mu nosili v grad, kolikor smo sami hoteli. Od revežev ni jemal ne klasa in tudi ne, če so mu ga sami ponujali. V krčmah smo pili in se gostili z njim in na njegov račun. Z naišimi otroki se je igral in bi bil podaril zanje svojo krščeno dušo. Blagi mož je šel v Gorjance na lov. Raztrgal ga je medved. Bog mu daj nebesa, saj si jih je tudi zaslužil. Praznega gradu se je polastil baron Hudič. S kmeti je jel postopati grje nego s črno živino. Vole je prodal, namesto njih smo orali polje mi, naše žene in otroci. Za oratarji so hodili rablji in priganjali na delo z bičem. Bič ni bil spleten iz govejih jermenov, ampak iz kože, katero je rezal baron Hudič iz naših hrbtov. Desetino je zahteval od vsega, kar raste in se pita, od revežev kakor od bogatinov, ob dobrih letinah kakor ob slabih. Ljudje so godrnjali. Baron Hudič pa je rekel: ,Dobro, če nečete dajati desetine vi meni, jo bom dajal jaz vam.' Jemal nam je ves pridelek, kmetu je puščal borno desetino. Mi smo pogibali od lakote in se puntali. Baron Hudič je najel trumo žolnirjev in hodil na lov zoper kmete. Zajcev in volkov se ni dotaknil, streljal in ulbijal je svoje kmete. Kadar so mu prišli na gostijo prijatelji, je igrail z njimi s kmetiškimi glavami za kmetiške hčeri in kmetiške posesti. Ta sila in hudobija traja že veliko veliko let. Ravno danes je trideset let, odkar nam je vzel Bog blagega grofa in z njim mir in srečo našega življenja.« Grof je poslušal kmete in se prepričal, da ga je motilo milo prepevanje rajske ptice zlatokljunke celih trideset let. Ko se je kmetom razodel, so ga spoznali starci in popadali predenj na kolena, da se zahvalijo Bogu za to dobroto. Grof jim je rekel: »Vstanite in pojdite po orožje. V moj grad pelje votlina, katero sem izdolbel z lastnimi rokami in nisem povedal nikomur zanjo. Jaz pojdem pred vami; preden preteče štiriindvajset ur, moramo grad zalesti in tolovaje zasačiti!« Baron Hudič je napravil veliko gostijo svojim prijateljem in rabljem. Po gostiji je igral z njimi s kmetiškimi glavami za kmetiške hčere in posesti. Iz gradu je prišlo na igrališče oznanilo, da se je odprla zemlja in izbljuvala drhal oboroženih mož in rajnega grofa. Baron Hudič se je smejal in igral dalje. Grofovi kmetje so brez boja ujeli njega in tovarišijo. Grof jih je vpregel v pluge in brane in oral z njimi celo leto do zime. Na delo jih je priganjal z biči, ki niso bili spleteni iz jermenov govejskih, ampak iz kože, katero je izrezljal iz njihovih hrbtov. Ko je nastopila zima, je povabil vse svoje kmete in jim napravil veselico, da take še niso nikoli doživeli, niti zanjo čuli. Po veselici se je napotil z njimi na igrališče in igrali so skupaj ves dan in vso noč z glavami barona Hudiča in njegovih prijateljev in rabljev, bogme ne za svoje, ampak za hčeri in posesti barona Hudiča in njegovih prijateljev in rabljev. 11. Ptica Zlatoper. Na Gorjancih je rasla mogočna bukev, kateri je strela odbila vrhoivje. Namesto vrhovja je narasla iz debla tenka, previsoka breza. Vrha ji ni videl nihče, ker so ga pokrivali oblaki. Na brezi je gnezdila in prepevala ptica Zlatoper. Zlatoper se je zvala, ker je nosila v glavi zlato pero, predragoceno pero. Kdor bi bil pisal s tem peresom, bi se mu bile uslišale tri prošnje, naj jih pošlje tudi cesarju ali papežu. Veliko ljudi je poskusilo zlesti na brezo in izpukati ptici pero, ali nobeden ni mogel priplezati do ptice. Vsi so popadali z breze in se pobili. To je čul Podgorec Mikec in dejal: »Bedakom se godi prav, srečo poskusi naj tisti, ki zna plezati kakor jaz. Ptica bo moja, preden preteče štiriindvajset ur. Če mi spodrkne, nimam strahu. Pokosil bom senožet, nametal okoli bukve sena, če padem z breze, bom padel na mehko, ubil se ne bom. Mikec gre na Gorjance, pokosi senožet, nameče okoli bukve sena. in šine na bukev, z bukve na brezo. Sedemkrat je plezal kvišku, sedemkrat se mu je spodrknilo, da je padel v seno. Mikec misli, kaj bi storil, in se domisli, da je treba vsako delo pričeti z Bogom. Pokleknivši se priporoči sv. Miklavžu, sv. Jedrti in sv. Eliji. Brez truda pripleza do breze in po brezi do oblakov in do gnezda ptice Zlatoperke.., Ptica ga je počakala in si dala izpukati zlato pero, kajti vedela je, da Mikec ptice ljubi in se ji ni bati nič žalega. Mikec vzame pero in gre domov. Precej se usede in napiše z zlatim peresom prvo prošnjo do cesarja, naj mu da v zakon svojo hčer. Cesar se začudi, pokliče hčer in veli, da mora biti Mikčeva. Cesarična se hudo razjezi in pravi: »Mikec se bo kesal.« Pokorna očetovi volji, pride v Podgorje in vzame Mikca. Bila je grda ko strah, nagajiva ko škrat, obenem pa revna kakor beračica in vendar poželjiva vseh dobrot in užitkov, kakor da ne more nikoli nič zmanjikati. Mikec je dobil po očetu dve kmetiji. Eno je zaženil cesarični, ali jo je kmalu pognala in jela delati dolg tudi na njegovo. Mikec se usede, prime zlato pero in napiše cesarju drugo prošnjo: Naj da hčeri tudi cesarsko doto, da bo mogla živeti po cesarsko ob svojem. Cesar je uslišal prošnjo in poslal hčeri silno bogato balo, več voz zlata in srebra in najlepše obleke toliko, da se je lahko vsak dan preoblekla v drugo. Cesarična je plačala dolgove, ali Mikcu ni dala ne krajcarja. Zasmehovala ga je kar očitno. Ona se je vozila v kočiji, on pa je moral capljati za njo peš. Včasi je moral teči pred kočijo, ona pa je vpila: »Možje in fantje, odkrivajte se! Ali ne vidite, da gre pred mano moj mož, imenitni Mikec, ki se je oženil s cesarjevo hčerjo?« Ta sramota je Mikca grozno pekla. Zopet se je usedel, prijel zlato pero in napisal cesarju tretjo prošnjo: Naj si vzame svojo hčer nazaj. On ne želi nikoli več videti ne nje ne njene bale. Cesar se je zasmejal in uslišal Mikcu tudi tretjo prošnjo. Mikec je hudo žaloval po zaženjeni kmetiji, še bolj pa se je veselil, da se je znebil grde in srborite cesarične. Našel si je med domačimi dekleti drugo ženo, s katero je živel mirno in srečno. Ker so mu sosedje neprenehoma zabavljali zaradi cesarične, je zapustil Podgorje in se preselil med Bele Kranjce, ki ga niso poznali. Zlato pero je skrbno varoval. Pokazal in dal ga je sinu šele takrat, ko mu je izročil gospodarstvo. Rekel je: »Sin, tu ti dajem tvojo srečo, ali nesrečo, čast ali sramoto, kakor si boš sam izvolil. Meni je pero prineslo nesrečo in sramoto; bodi pametnejši od mene, da se ti ne prigodi isto. Ne prosi nikogar za ženo, blago in druge posvetnosti! Če hočeš poslušati moj svet, napiši prošnjo do papeža, naj bi bral zate sveto mašo, da te Bog razsvetli v vseh rečeh, da ti podeli svoj dar modrosti, s katerim si boš mogel pridobiti časno blagostanje in večno zveličanje. Sin je res ubogal starega očeta in je napisal prošnjo do papeža, kakor se mu je svetovalo. Papež mu je uslišal prošnjo in bral zanj mašo, Bog pa ga je obdaril s toliko pametjo in modrostjo, da si je prigospodaril veliko premoženje, po smrti pa bil vzet med svetnike. Tudi njegovi otroci in vnuki so sloveli zaradi svoje nenavadne poštenosti in bistroumnosti. Čudodelno zlato pero se nahaja še zdaj na Belokranjskem in se rabi neki še zmerom jako marljivo in uspešno. Marsikatera starka je že zatrdila, da so prejeli Beli Kranjci svojo veliko razumnost in spretnost po blagodatni moči Zlatoperkinega peresa. 12. Vila. Na Gorjancih so prebivale stare čase vile. Vile so bile krasne, vedno mlade deklice, katerim ni nihče poznal ne matere ne očeta in niso smele ne možiti se ne roditi. Oblačile so se v belo tančico, ki jim je pokrivala vse truplo do gležnja. Las niso spletale, padali so jim v gostih zlatorumenih kodrih do kolena; vendar so se jako marljivo česale, in to vselej v zarji. Takrat jih je človelk najlaže videl, ker so bile tako zamaknjene v to delo, da niso pazile, ali so same ali ne. Človeške družbe so se sicer jako bale in ogibale, dasi niso sovražile ljudi, ampak jim še dobro svetovale in delale. Pele so tako lepo, da se jih človek nkoli ni naveličal poslušati, toda niso imele rade, da jih kdo čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je prišel gledat njihovo kolo. Živele so ob sadju, grozdju in gorskih zelih. Navadno so le večerjale, podnevi niso drugače ničesar uživale, razen če jih je povabil kak junak ali poštenjak, ki ni vedel, kaj so. Kdor jih je videl plesati ali jesti in jih je poznal, je bil kaznjen brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali v nogo, včasih tudi v obe roki in nogi; če so se pa huje razjezile, tudi v srce, da je moral precej poginiti. Pod zemljo so imele silne zaklade zlata, srebra in biserja, ali varovali so jih tako pomno, da jih ni mogel nihče zaslediti. Če jih je našel kdo po naključju, ga niso osrečili, ampak pogubili in ugonobili. Blagoslov so prinesli samo nedolžni mladini. Sploh ni ubranila človeka zoper vilinsko jezo nobena druga reč kakor nedolžnost. Včasi so vile vzele svoje dragotine iz votlin in jih sušile na prisojnih krajih. Če se je nameril nanje otrok, je smel ugrabiti brez kazni, kolikor je hotel, grešnika pa so gotovo ubile. Kmetje so se vil po eni strani močno plašili, po drugi pa tudi veselili. Kadar so se oglasile: »Sejte! Sejte!« so šli sejat in seme je vselej obrodilo. Kadar so ukazovale: »Kosite! Kosite!« so šli kosit in vselej so srečno spravili mrvo. Kadar so svetovale: »Režite, vežite, kopajte, kolite, ogrebajte, berite!« so se napotili v vinograde in pridelali vina toliko, da jim je zmanjkalo posode. Najrajši so imele junake, ki so se borili zoper Turke in prelivali kri za krščansko vero. Dokler so hodili Uskoki v boj samo na Turke, so se prikazovale med njimi vsak dan, jim velevale, kaj jim je delati, česa se ogibati; pomagale so jim v vsaki sili, posebno brižno pa so ozdravljevale rane iz bitve se vrnivših junakov. Dajale so jim piti vodo planinskih zeli ali pa so jim obvezovale rane z dolgo, neznano travo, in bolnik je najkasneje v treh dneh gotovo okreval. Ko pa so se Uskoki podložili Švabom in so se jeli vojskovati tudi s kristjani, so vile pobegnile z Gorjancev in ranjeni vojaki so umirali brez zdravil in pomoči. Samo ena je še ostala, da pazi na zakopane zaklade, ali niti ona ni ljudem več svetovala, kdaj naj gredo na delo, niti ni hotela nikogar zdraviti. Med Uskoki je živel slavni junak Petrović, ki si ni ogrdil rok nikdar s krščansko krvjo. Kadar je pridivjal Turčin, je padel nanj kakor ognjena strela; zadržavale ga niso ne rane ne bolezni. Kadar pa ga je klical Švaba zoper kristjane, se je ulegel v posteljo in ležal bolan po dve, tri leta. Lepa vila je to znala in se v junaka zaljubila. Hodila je pogostoma mimo hrama, v katerem je popival s prijatelji sladko vince. Petrović jo je zagledal m jo povabil v hram, ne vede, kdo je in od kod. Pogovarjala sta se dolgo; junak ni čul še iz nobenih ust tako modrih besed kakor iz njenih, niti ni zapazil še na nobenem obrazu toliko lepote kakor na njenem. Jako čudno se mu je zdelo grlo mlade deklice. Bilo je tenko in prozorno, da se je videla vsaka kapljica, kako se cedi po njem. Petrović se zavzame in začne vilo spraševati, kdo je in od kod. Ona mu odvrne, da naj je nikar ne sprašuje tega, če hoče z njo druževati in se pomenkovati. Petrović ni vedel, kaj bi si miislil, ali v vilo se je kmalu tako zaveroval, da mu je težko delo, če je kak dan ni videl. V deželo je prilomastil zopet Turčin. Petrović je šel nadenj, ubil veliko sovražnikov, ali je prejel tudi veliko težkih ran. Na pol mrtvega so ga tovariši prinesli domov. Vila ga je hodila zdravit. Prišla je vselej, kadar je spal. Ker jo je veselilo, da ga vidi, ga ni hotela ozdraviti v treh dneh. Hodila je k njemu več tednov in mesecev in vselej takrat, kadar je spal, da ji ne bi ugledal lica in je spoznal. Prihajalo mu je bolje in vedno bolje, bolečin ni čutil že čez tri dni nobenih, ali bil je slab, da ni mogel vstati. Vila je imela rajši bolnega v postelji nego zdravega v hramu. Petrovićeva mati je ni opazila nikoli, ali on je dobro vedel, da ga nekdo zdravi, kajti našel je po vsakem spanju nove obveze na rani. Junak je dolgo mislil in premišljeval in se slednjič domislil. Ko ga je začel mamiti zaspanec, ni hotel zaspati, ampak je zatisnil oči in se delal, da spi. Vila je prišla in ga pogledala. Ker je mislila, da spi, mu je izprala rane in položila nanje nove obveze. Petrović je zažmiknil z enim očesom in videl, da ga zdravi deklica, katero je gostil v hramu in ljubil. Izdati se ni hotel, oko je zopet zatisnil, ali spreletela ga je groza. Jelo se mu je dozdevati, da ga zdravi vila, da ljubi vilo. Groza ga je kmalu minila, začelo ga je veseliti, da ga zdravi tako leno, kajti prepričal se je, da ga zato neče ozdraviti, ker ga gleda rada od blizu. Tudi on jo je gledal rajši od blizu nego od daleč. Delo mu je neizrečeno dobro, da diha vanj, da ga opiplje in preklada, da mu streže bolj skrbno nego mati svojemu edincu. Trajalo je to več mesecev in let. Petrović se je naveličal postelje. Ko ga je prišla vila zopet obvezovat, je rekel, kakor da govori v sanjah: »Še tri dni bom trpel; če mi ne odleže ta slabost, bom vzel puško in se ustrelil.« Vila ga je dobro čula in se preplašila. Obvezala mu je rane z ozdravilno travo in Petrović se je čutil že drugi dan zdravega, ali ni hotel vstati. Vila ga je prišla gledat, on pa se je potajil, kakor da sladko spava. Vila mu ni hotela previti ran, ampak je tiho zopet odšla. Petrović je vstal in hitel za njo, ali tako pazljivo, da ga ni mogla videti. Šinila je v vinograde, on za njo; šinila je v goščo, on za njo. Pritekla je k bistremu studencu, se slekla in kopala, on pa se je skril za grmovje in čakal. Vila se je zopet oblekla, legla pod lipo na zeleno travo in zaspala. Petrović se dvigne, koraka zlahkoma proti njej in jo gleda. Tako krasna ni bila še nikoli. Junaku začne utripati rsrce, da se ne more več premagovati. Uleže se k njej na zeleno travo in jo začne božati in ljubiti. Vila se predrami, skoči na noge in ustreli Petrovića v srce. Mrtvi junak leži pred njo, ona zaplače in ustrelli tudi sebe. Ležala sta dolgo eden poleg drugega kakor speči ženin poleg speče neveste. Ljudje so iskali Petrovića noč in dan. Našli so ga šele čez nekoliko tednov vsega gnilega in razjedenega. Zraven njega je ležala kepica snega. Ljudje so se začudili, ko so videli sneg o svetem Jakobu, ob najhujši suši in vročini. Nihče ni mogel pogoditi, kaj pomeni ta bela kepica, nihče ni vedel, da je ta sneg zadnji ostanek nesrečne vile. 13. Cvetnik. Nekje na Gorjancih kipi visoko pečevje, na njem pa se širi cvetnik, prav majhen vrtec, poln najlepših in najblagodušnejših rož. To pečevje je težavno najti, še teže pa priti nanj, in to je dobro. Kdorkoli je še zablodil v cvetnilk, ga je tako očarala nevarna krasota in vonjava rož, da je pozabil na jed in pijačo, na spanje in povratek in je poginil ne vedoč od dolgega bedenja in stradanja. Blagor pa tistemu, ki dobi kako cvetko teh čudovitih rož. Ako se ženi, naj jo dene v venec svoje neveste in živel bo z njo: v spravi in ljubezni do groba. Že eno peresce zadostuje, da utolaži zakonsko zdražbo, ako se položi pod zglavje razprtih zatkoncev. Kdor nosi tako cvetko pri sebi, ga ne obhaja nobena jeza in žalolost, ne premaga ga noben sovražnik, ne predere ga nobena krogla. Čujte zdaj kratko povest o tem čudovitem cvetniku. Uskok Elija je bil jako pošten in bogomolen mož. Ko je sinove pooženil, hčere poomožil, dolgove poplačal, vse zamere poravnal, je pustil domačijo in se preselil na Gorjance, da služi Bogu in se pripravlja za srečno smrt. Sredi skalovja si je sezidal majhno hišico. S sabo ni vzel nič drugega kakor prijazno kozo, da mu dela tovarišijo in ga hrani s svojim mlekom. Razen mleka je užival zdrave gorjanske zeli in korenine, žejo pa si je gasil s črstvo studenčnico, izvirajočo izpod skalovja. Ob tej hrani in pijači je živel pobožni puščavnik veliko let v vednem zdravju in veselju; prezirajoč vse pozemeljske dobrote, je hrepenel edino po zveličavnih nebesih. Živa duša ga ni obiskala in vznemirila niti v borni kolibici niti na peščenem pašniku, ovijajočem se okrog pečin. Kraj ni mogel nikogar mikati, bil je prazen, gol in pust, da se ga je ustrašil popotnik že od daleč in se ga skrbno ogibal. Hišica je stala sredi kopriv, osata in trnja, sicer pa razen nizike travice, ki jo je pobirala koza, ni raslo tod nič, ne drevo ne rastlina ne goba ne jagoda. Po zeli za svojo kuhinjo je hodil starec v oddaljene gozde, okolica mu ni dajala ničesar razen vode in mleka. V si dnevi so mu tekli in pretekli na isti način, ob istem živežu, ob istem delu, v isti bogoslužnosti. Pijačo je spremenil samo dvakrat na leto. O božiču, ko se je rodil odrešenik sveta, in o sv. Petru, ko so praznovali kristjani skalo, na katero je postavil Kristus svojo cerkev, je popil namesto vode dve, tri kupice sladkega metličana, da se veseli tudi on z vsem krščanskim svetom. V neki viharni noči, ko se je ravno ulegel spat, sta potrkala na vrata dva stara popotnika, dva bolna romarja. Puščavniik Elija jima je ooprl in ju peljal v kolibico. Prosila sta ga prelepo, naj bi ju prenočil in jima postregel s kako dobro jedjo in pijačo, da ne pogineta od truda, glada in bolezni. Mlajši popotnik mu veli: »Romarjem se godi dandanašnji slabo. Prišla sva iz obljubljene dežele, iz Nazareta, napotila sva se v Marijino Celje, ali zdaj vidiva, da naju zapuščajo moči in bova morala tukaj umreti, ako nama ne pomoreš ti. Po morju sva se vozila srečno, mornarji so dobri ljudje, dali so nama vse, kar so imeli sami. Stopivši iz ladje, sva hodila več dni po Primorju. Primorci so bogati trgovci, ali skope duše. Brez plačila naju niso hoteli niti nasititi niti voziti. Lačna in žejna sva prišla v Brod. Brojani so dobri ljudje, ali sirote, radi bi nama pomagali, ali niso mogli. Bog jim povrni dobro voljo! Obnemogla od lakote in bolna od pota sva prišla v Črnomelj. Črnomaljska gospoda so hudobni in beraški. Revežu ne dado ne skorjice trdega kruha. Ko jih bo udarila božja šiba, se bodo pokesali, ali bo prepozno. Na pol mrtva sva prihramala do tvoje kočice. Bodi usmiljen, da se bo tudi tebi izkazalo usmiljenje!« Puščavniku se udero solze, z ginjenim glasom odgovori popotnikoma: »Gosposke postrežbe pri meni ne dobita, ali kar imam, vama dam iz srca rad.« Starec je spekel svojo preljubo kozo, prinesel posodo sladkega metličana in oboje ponudil romarjema. Romarja sta jedla in pila; ko sta se okrepčala, sta se zahvalila blagemu puščavnilku in zaspala. Tudi puščavnik je zaspal in spal sladko in dolgo kakor še nikoli v svojem življenju. V sanjah sta se mu prikazala odrešenik sveta Jezus Kriistus in njegov premili učenec sveti Peter. Jezus ga je prijel za roko in mu rekel: » Ti si pogostil mene in mojega učenca, premilega svetega Petra. Za dobroto ti ne dajeva denarja, katerega niti ne potrebuješ niti ne želiš; dajeva ti boljše povračilo, na tem svetu svoj blagoslov, na onem svoj nebeški raj.« Ko se puščavnilk prebudi, sta bila popotnika že odšla, pustivši mu svoj božji blagoslov. Elija se ni čutil več starega in nadložnega, ampak mladega in krepkega, kakor da bi bil izpolnil komaj dvajseto leto. Njegova grda koliba se je spremenila v prijazno, zidano kapelico. Ni trebal žalovati ne po kozi ne po vinu. Ko je izpil svojo skodelico mleka, se je precej napolnila z drugim mlekom, veliko slajšim, nego ga je dobival od koze, in tako je živel lahko brez truda in brige, kako bi prehranil kozo. Namesto nje je našel v hlevcu za tovarišijo veselo, nedolžno jagnje; okoli kapelice pa so mu prepevali neznani ptički s tako milim glasom, da se jih ni mogel naslišati. Koprive, osat in trnje je izginilo, namesto njih je narasel ponoči cvetnik, poln nebeških rožic, katerih lepote ni videlo še nobeno človeško oko, katerih dišave so presegle duh vseh zemeljskih cvetlic in rastlin. V studencu pod skalovjem je tekla bistra voda kakor prej, ali plavale in igrale so se po njej zlate ribice, ki so pozdravljale svetnika z veselim pljuskanjem in s človeškim glasom. Ko se je približal božič, je hotel iti puščavnik na pot po metličana. Prijemši polič, čuti, da je poln. Kakor mu nikoli zmanjkalo mleka, mu je stala doma zmerom tudi polna posoda vina, katero je bilo slajše od najslajšega metličana. V tem divjem kraju je živel pomlajeni puščavnik v nepretrgani radosti in molitvi še celih sto let. Trpinčila ga ni nikdar več ne bolezen ne starost, umrl je lahko in sladko, po smrti pa sta ga peljala Jezus in sv. Peter v nebesa, da se veseli vse večne čase med izvoljenci božjimi. Prazna kapelica, njegovo prebivališče, se je že zdavnaj porušila, iz okolice so izginile rajske ptičice in zlate ribice, veselo jagnje je umrlo od žalosti za dobrim gospodarjem. Izbrisan je vsak spomin na puščavnika Elijo, edini cvetnik je ostal do današnjega dne, da oznanjuje povračilo, ki čaka dobrega človeka včasi že na tem, gotovo pa na onem svetu. 14. Prikazni. Okoli razvalin Miklavževe cerkve lazi včasi dolga kača in žaluje s človeškim glasom. To je duša pobožne gospe, kateri se ni izpolnila zadnja volja. Zapustila je vse premoženje cerkvi, da se olepša in poveča. Župnik Rak pa je dal cerkev zapreti; denar se je obrnil za druge svete reči, ali tega ni Bog potrdil in odobriI. Duša bo našla svoj mir, kadar se bo cerkev sv. Miklavža na novo sezidala in se bo začelo zopet k njej romati. Ko se je dvignila na Gorjancih cerkev za cerkvijo, so goro zapustile coprnice in jele hoditi na Klek, da se razveseljujejo s hrvaškimi tovarišicami na hudičevi pojedini. Cerkve so se sčasoma zanemarile in porušile, ali dokler stoji še kaka razvalina, ne mikajo Gorjanci coprnic. Včasi pridejo sicer tja, ali kmalu hite naiprej na priljubljeni Klek. Neki oglar je čul, skrivši se v grmovje, čuden pogovor, videl pa ni ničesar. Nekdo je vprašal: »Imate še kaj vina?« Dobil je odgovor: »Nič več, smo poslali vsega na Klek.« Iz tega pomenka je oglar sodil, da je tisti, ki je vprašal in odgovoril, moral biti coprnik in coprnica in da so imele te pošasti nekdaj na Gorjancih krčmo, ki je pa prenehala. Neki drvar je videl na tem hribu dve ženski. Ena je sedla in prosila drugo, naj ji izdere trn, ki se ji je zabodel v nogo na Kleku. Te besede je imel za očitno znamenje, da sta babi coprnici. Podgorec je našel na Gorjancih žensko lasuljo (barovko) in jo obesil v proso za strah. Ali ptiči se je niso čisto nič bali, ampak jih je še vabila. Na proso so se usedla tolika jata, da so ga pozobala vsega en dan in uničila tudi pridelek sosednjih njiv. Podgorec se je razjezil in vrgel lasuljo v ajdo, ali še tisti dan mu jo je pobila toča, da ni dobil ne zrnca. Podgorec se je hotel nesnage znebiti in jo je zakopal v hosto, hosta pa se je posušila, da ni pognala spomladi ne enega zelenega peresca. Prestrašen je zopet izkopal lasuljo in odnesel v Krko. Krka pa je kmalu tako narasla, da je zalila vse Krakovo. Te nesreče so ljudi prepričale, da je ta lasulja pokrivala glavo kake coprnice. Marsikdo se je namenil na Gorjancih še na mnoge druge reči, na katere je letel sum, da so coprniške: na pokvečene copate, steklene uhane, dolge škrbinaste zobe, velikanske nohte itd. Prejšnje čase so romarji videli blizu Sv. Jedrti prav na najvišjem vrhu hriba klečati moža, ki je od neizmerne starosti porasel z mahom. Poznale so se samo oči in usta, drugega nič. Jedi in pijače ni potreboval nikakršne. Ta človek je bil v svoji mladosti razbojnik. Ubil je veliko ljudi, vsakega z drugim kolom. Hotel je ubiti tudi podgorskega svetnika Feliksa. Ko pa mu je zagledal okrog glave nebeški žar, mu je upadla roka, padel je na kolena in prosil sv. Feliksa, naj ga spove in mu naloži pokoro. Svetnik ga spove in mu naloži pokoro. Rekel je razbojniku iti na Gorjance in posaditi na njih kole, s katerimi je pobijal ljudi. Sredi kolov naj poklekne, moli in čaka. Kadar bo dočakal, da bodo koli pognali in dorasli, naj ve, da ne pride v pekel. Kadar pa bo dočakal, da se povrne iz Rima njegov spovednik, naj ve, da ne pride niti v vice, ampak naravnost v nebesa. Koli so rasli in dorasli: grešniku se je odpustilo peklo. Kleče med visokim drevjem, je molil in čakal svojega spovednika. Čakal ga je zastonj več sto let. Sveti Feliks je bil na razbojnika pozabil in umrl v Rimu, ne povrnivši se v svojo domovino. Truplo je ležalo v Rimu, dokler se ni prikazal svetnik papežu in ga prosil, da ga da prenesti med rojake, ki hrepene po njem. Papež je dal truplo dvigniti in odpeljati v Novo mesto z veliko slavo in procesijo. Razbojnik, ki je klečal na Gorjancih, je zdaj dočakal, da je prišel njegov spovednik iz Rima nazaj. Komaj je zagledal slavo in procesijo, se je razsul v prah, iz prahu pa je zletel bel golob in šel proti nebesom. Beli golob je bil grešnikova duša. Podgorci, ki so prenočili na gori, so videli in čuli razne prikazke. Od Sv. Miklavža do Sv. Jedrti so letele večkrat svetinje; človeku, ki jih je zapazil, je bilo v srcu lahko in dobro kakor po vredno sprejetem sv. obhajilu. Včasi so frčali čez hrib neznani ptiči in rožljali s perutmi, kakor da bi bile železne. Okoli neke deklice je korakala bela vrana velikanske postave sedemkrat; prišedši do nje, je zatrepetala, zakadila se je smrdljiva meglica, vrana pa je izginila v njej in se ni več prikazala. Sploh se vidijo čudni ptiči dostikrat, sosebno kadar se bliža nesreča. Drvar je zagledal v listju in mahu gibanje, ki je šlo od tal precej visokega griča vse do vrha, kakor da se vije ogromna kača. Kaj je bilo, ni mogel pogoditi, kajti bal se je iti v mah. Če je bila kača, je imela dolžine najmanj petdeset sežnjev. Skoraj vsak, kdor je prenočil na Gorjancih, je slišal za hribom mogočen šum, kakor da vali za njim bučeče valove kaka velika reka, nekateri so čuli tudi ropot konjskih kopit, kakor da dirja za goro močna četa jahačev. Pri Miklavževi cerkvi se oglasi večkrat oster pisk, ki leti proti ravnini in zamre nad šentjernejsko cerkvijo. Včasi se vidijo dolge vrste jokajočih romarjev, ki hodijo sem ter tja med Sv. Miklavžem in Sv. Jedrtjo. Med drevjem švigajo pogostoma zelene in modre lučce, nekatere diše kakor kadilo in izginejo v razvalinah, nekatere pa smrde kakor žveplo in zapeljejo radovedneža, ki gre za njimi, da se zvrne v prepad. Zakladi so nekdaj goreli na več krajih, zlasti pri vseh treh cerkvah. Zdaj so do malega ugasnili, kar pomeni, da morajo biti vsaj večidel že dvignjeni. Ljudje, ki so na Gorjancih prespali, pripoedujejo z grozo, da se hosta tam rada oživi. Čuje se v vsakem grmu, v vseh vejah nekako skrivnostno šepetanje, nekak tih pogovor nevidnih bitij v neznanem jeziiku, ki ga prosti človek ne razume in ve samo toliko, da ni ne slovenski ne nemški. Dokler so hodili Uskoki častit sv. Elija, je na gori hudo grmelo in treskalo, toča pa ni nikoli šla, ker jo je zapodil Elija proti Semiču. Zdaj pa le malo grmi in treska, ali toča ne prizanaša več Uskokom. Gorjanske zeli ne ozdravljajo samo naravnih bolezni, ki dohajajo od Boga, ampak tudi narejene. Sosebno pomagajo odvrniti nerodovitost. Podgorka, ki mi je pravila pripovedke, ni zanosila celi dve leti. Popivši nekoliko skodelic vode gorjanskih trav, se je kmalu čutila v drugem stanu in je porodila dvojčke. Blagoslov pripisuje tem zelim. Pod Sv. Miklavžem za prežeškim gradom je zakopan v gorski votlini lintvern ali zmaj. Privezan je s sedmimi vrvmi. Šest jih je že potrgal; kadar bo prekinil zadnjo, bo planil na plan in porušil vse hribe in vasi. Včasi že pomalja iz zemlje strašni gobec. Kadar zapiše iz tokave tista mrzla burja, ki prešine vse ude, naj bo človek oblečen dobro, kolikor hoče, je znamenje, da to ni prava burja, ampak pihanje srditega zmaja. Nad Gorjanci se včasi prikaže velika mrtvaška truga, okoli katere gori polno sveč. Takrat je treba moliti in se pripravljati na smrt, kajti približuje se kuga ali druga huda bolezen. Preden je prišla v Podgorje prva kolera, je visela truga več mesecev nad Gorjanci. Leta 1871 smo imeli tudi na Kranjskem prekrasni prikazek burjave ali severne svetlobe. Podgorci trdijo, da se je zažarila najprej nad Gorjanci. Kaj je, seveda niso vedeli, tolmačili so jo po svoji domišljiji. Njim se je zdelo, da vidijo krvave meče, šibe in biče, in so pričakovali grozovitih nesreč. Ker se ni hotelo nič drugega zgoditi, so govorili, da pomenijo ti krvavi znaki slabe letine, suše in ujme, ki so res nastopile. Takih pravljic in basen bi se moglo najti še neizrečeno veliko. Spominjajo se ne le dobre stare, ampak se izmišljujejo še zmerom nove. Vprašal sem pastirje, če mi znajo kaj povedati o Gorjancih. Paglavec se oglasi: »Jaz vam bom povedal, kolikor hočete o coprnicah, škratih, strahovih in zakladih, da vas bodo ušesa bolela.« Drugi pastirji se zakrohotajo in pravijo: »Nikar mu ne verjemite nič! On ne ve nič; nakvasil vam bo to, kar si bo sam izmislil.« Vendar se ne da tajiti, da so začeli tudi tej mitologiji viri usihati. Po Gorjancih lazi z raznim namenom in poslom vsako leto več ljudi. Kolikor bolj se hribovje preiskuje in spoznava, toliko bolj se širi prepričanje, da se ne nahaja na njem nič takega, kar se ne bi našlo tudi na drugih gorah. Podgorci verjamejo sicer vsako bajko in babjo čenčo, ali niti njih ne mikajo ti pridelki narodne domišljije več tako kakor prejšnjo dobo. Časi so povsod postali resni in trdi. Treba se je hudo boriti za vsakdanji kruh. Kmet ne utegne presedevati cele dni in večere pri gorki peči in praviti si in poslušati možgane vnemajoče, ali nekoristne in prazne marnje. Kamorkoli človek pride, povsod teče beseda, kje in kako bi se mogel prislužiti kalk krajcar, da se more preživeti rodovina in se plačati cesarski davek. Preden mine sto let, bo brez dvombe odklenkalo vsej gorjanski poeziji. Življenje bo izgubilo marsikatero prijetno cvetlico, ali si bo našlo preobilno odškodovanje v gospodarstvenem napredku, v obrtniškem razvitku in v vseh drugih vedah in umetnijah, ki bistrijo duh človeški in požlahtnjujejo tudi čutljivo srce. Ene važnosti in imenitnosti pa Gorjanci ne bodo nikdar izgubili, namreč zgodovinske. V rimske čase ne bom segal nazaj, dasiravno bi se dalo priti tudi zanje gotovo do jako zanimivih rezultatov. Po priseljenju našega naroda so Gorjanci zaznamovali mejo med zapadno in iztočno Slovenijo. Iztočna je bila tista, ki se je pozneje nazvala provincialna Hrvatija. Staro ime nam je ohranila polatinjena beseda Slavonija. Iztočna Slovenija se je že zarana združila s hrvaškim kraljestvom in si je rešila v tej zavezi svojo narodnost in samostalnost, medtem ko je podlegla zapadna sestra strašnemu jarmu germanskega cesarstva. S posebnim poudarkom je treba omeniti krvavo dobo turškega napadanja. Takrat so Gorjanci služili Slovencem za poglavitno trdnjavo, katero so branili in ubranili z neumrlo hrabrostjo in stanovitnostjo. Vse prelaze in soteske so ji zastavili z dobro oboroženimi čuvarnicami in tabori; obdali so jo krog in krog s čvrstim oklepom mnogobrojnih ograd, gradov, stolpov in rovov, v katerih so srčno pričakovali divje naskoke krvoločnega Turčina, iz katerih so udarjali ob vsaki ugodni priliki na njegove pleneče, požigajoče in moreče drhali. Na tej strani so varovale deželo Novo mesto, Kostanjevica, Krško, Mehovo, Straža, Gradišče, Soteska, razen več posameznih, s puškarnicami oskrbljenih turnov in taborov, ki so.se prezidali v mirnejši dobi deloma v postavne grajske dvore, kakor n. pr. Gracarjev turen. Na izhodni plati, kjer je pretila še večja in bližja nevarnost, se je dvignila močno utrjena Metlika in poleg nje Gradac, Črnomelj, z eno besedo cela veriga ograjenih mest, ki so bila vsak hip pripravljena pozdraviti in sprejeti nepovabljene goste z gromom in bliskom svojih topov in samostrelov. Dokler ni ustrojila Avstrija hrvaške krajine, se je vršil ob Gorjancih krvavi ples in ravs več ko stotino let. Srditost teh bojev najbolje pojasnjuje zgodovina vrle Metlike. Sedemkrat so privihrali azijati do nje in jo nemilo razbijali in pustošili. Padla je sirota v prah in pepel, ali njena nesreča ni prišla brez koristi za Slovence. Ta možata obramba gorjanskega okraja jim je pridobila čas in priliko, da so se mogli odpočiti, zbirati, ojačiti, oborožiti, izuriti, pripraviti za borbo. V turških vojskah-so se čudno predrugačile vse politične, narodne, verske in gospodarstvene razmere. Bela krajina se je zdaj zedinila za stalno s kranjsko vojvodino in je prišla neposredno pod Avstrijo in nemški vpliv. Med Gorjanci in Kolpo so Slovenci ali čisto poginili ali pa se jako pomešali s Hrvati. Gorjancem so zasedli rebri in podgorje deloma Uskoki, katere je vlada po vojaško uredila in jih podvrgla oblasti hrvaške Granice. Pravzaprav so se Uskoki imenovali vsi Srbi in Hrvatje, ki so si, pobegnivši iz Bosne in od drugod pred Turki, našli novo domovino na hrvaški in slovenski zemlji. Govorili so krasno štokavsko narečje, katero je sprejela hrvaškosrbska literatura za pismeni jezik. Tisti Uskoki, ki so se zaselili med Slovenci, so se z njimi stopili in večidel poslovenili. Dandanašnji zovemo to zmes Belokranjce. Oni drugi, ki so se preustrojili v graničarje, so zadržali bosensko besedo neomajano in nepokvarjeno. Kar se vere tiče, so bili od začetka vsi Uskoki pravoslavni in tedaj niso priznali rimskega papeža za poglavarja svoje cerkve. Katoliška propaganda pa je delovala med njimi s toliko silo in s takim uspehom, da so se zedinili skoraj vsi z rimsko cerkvijo, in sicer belokranjski popolnoma, vojaški pa le toliko, da so se podvrgli papežu, obred pa so si ohranili svoj pravoslavni, ki dopušča duhovnikom zakon in narodni jezik za cerkveno rabo. Tem združencem ali uniatom pravijo Dolenjci navadno Lahi. Ni dvombe, da je uteklo mnogo Uskokov tudi na Dolenjsko. Brez števila pridevkov ima tod končnico »ič«, ki more biti seveda tudi slovenska, ali je vendar Hrvatom dosti bolj priljubljena in splošna nego nam. Tudi druga dolenjska lastna imena nas spominjajo turških časov in njihovega gibanja, n. pr. Turk, Kastelec, Hrovat itd., ki se nahajajo jako pogostoma pod Gorjanci. Celo narodno življenje je dobilo ves drug obraz, ki se deloma nikoli več ni izbrisal. Kmetje so zapuščali sela in cerkve v ravninah, kjer ni bilo nobenega varstva, in si zidali nove v gorskih zakotjih in hribih, ki so se dale laglje braniti. Okoli cerkva so postavljali ograde, »cvingerje«, kamor so zbežali ob nevarnosti z rodovino in imetkom. Na tak način so postali naši sloveči tabori, ki so imeli vse lastnosti pravih trdnjav. Za živino in drugo blago so napravili posebna poslopja, v katerih so mogli prebivati za silo tudi ljudje. Če je sovražnik oblegel tabor, so možaki čuvali ogrado, žene pa so skrbele za kuhinjo in druge potrebščine. V najhujši stiski se je množica zbrala v središču tabora, v cerkvi; goreča molitev je oplašene prešinila z novim navdušenjem; povzdignila in ohrabrila jih je misel, da se ne bojujejo le zase in za svoje pozemeljske posesti, ampak tudi za zveličanje svoje duše, za božjo slavo, za ohranitev Kristove vere. Največjo važnost si je pridobilo Novo mesto, ki je v vsakem oziru razcvetelo. Udomačila se je v njem velikanska kupčija, ki je segala čez Savo in Dravo, tja do ogrske Kaniže. V tej glavni trdnjavi so se ustanovile orožnice, zaloge in denarnice tudi za hrvaške vojnike. V Novem mestu, Kostanjevici in Krškem so vsi meščani nosili orožje: v spomin te vojaške šege so ostali tem mestom do današnjega dne oboroženi meščanski zbori ali »bürgerkori«, kakor se zovo v nemškem jeziku. Tudi dolenjski kmetje so se privadili puške in jo znajo mnogi še zdaj dobro rabiti, medtem ko se Gorenjec tega orožja nekako boji in ga ne vidi rad v svoji hiši. Celo ljudstvo je prevzel junaški duh in ponos, ki je zarodil samostalno mišljenje, zavest samega sebe in svojih, pod nemško silo zatrtih pravic. Cesar Maks I. je uničil pri nas zadnji sled narodne svobode, županijske sodnije. Grajska gospoda je tlačila kmeta neusmiljeno že poprej. Turške vojske so zahtevale vedno večje stroške, katere je gospoda zvalila najrajši na svoje podložnike. Breme se ni moglo več nositi. Kmetje so jeli vstajati zoper domače krvoloke; boji zoper tuje (turške) so jim dali v roke orožje, v srce pa zopet staro hrabrost; dolgo vojskovanje jih je izurilo v vojake. Če so bili kos Turčinu, zakaj ne bi poskusili sreče tudi zoper graščake, katere so črtili še huje od njega, ker so jih davili ne le včasi, ampak leto za letom, dan za dnem. Kmetiški punti so zapisani s krvavimi črkami v naši zgodovini. Dogajala so se v njih brez dvombe grda, nečloveška dela, ali na samosilne nemške graščake pada mnogo večja odgovornost nego na uboge slovenske kmete, ki so branili starodavno pravo svojega stanu in naroda. V te divje boje in homatije je udarila kakor strela iz jasnega neba verska reformacija. S kipečim srcem so jo pozdravili tudi Slovenci kakor rešnico iz duševnih verig. Zgodovina pripoveduje, kako zastonj so se je veselili. Mi nimamo pravice očitati jim to kratko veselje in govoriti, da je bilo prazno. Nikdar ne smemo pozabiti in prezreti, da je pognalo prav iz njega žlahtno drevo naše novoslovenske literature. S 16. stoletjem »minili sreče so in slave časi«. Puntarski kmetje so morali povsod zopet upogniti vrat pod trdi jarem nemške gospode; v Novem mestu ni oznanjeval noben duhovnik več svobode verskega prepričanja; mlado književnost so pokorile in požirale jezuitske grmade; Turčin ni hodil nadlegovat slovenskih dežel z brezštevilnimi četami, bitev pri Sisku 1593 in še drugi nesrečni boji in posli so mu za dolgo časa moč in srčnost oslabili in ohladili. Na Dolenjskem je zavladal zaželeni mir; bojni tabori so se zapustili; porušene vasi so vstale iz prahu in pepela; narod je sicer životaril v sužnosti, ali se znebil vsaj vednega strahu, da mu bodo uničili pridelke pridnih rok mohamedanski tolovaji. Blagi mir so kalili do naših časov na Gorjancih samo posamezni hudodelniki: tihotapci in kvečjemu male drhali turških in hrvaških razbojniikov (hajdukov), ki so hodile plenit gradove in druge bogate hiše. Hajdukov sedanji rod ni videl, starejši ljudje pa se dostikrat spominjajo njihovega napada na Brajtenav. Prejšnje čase so neki prilomastili tudi v bližnjo lukenjsko graščino. Najholj jih je mikalo premožno Kočevje, kamor so pridrli dostikrat v strah in grozo plašljivim prebivalcem. Kdor pride v Gracarjev turen, ugleda na vratih kleti naslikano trumo po turško oblečenih divjakov, katerim kaže pot kislo držeč se kmetič. Pred kakimi sto leti so vlomili v grad hajduki in podoba je narejena v spomin te prigodbe. Kadar so se bližali hajduki Novemu mestu, se je dvignil nadnje razen cesarskih vojakov tudi oboroženi meščanski zbor: dokler je trajala nevarnost, ni smel ponoči nihče luči ugasiti. O teh razbojnikih in tatovih se je veliko govorilo, pravzaprav pa je bilo več strahu nego resnice. Večji napad se jim je malokdaj posrečil. Klatili so se sem ter tja po hostah; opazivši, da se ne da nič opraviti, so pobegnili nazaj. Spotoma so okradli včasi kako samotno kočo ali pa odgnali pastirjem nekoliko repov, da so imeli kaj jesti. Cerkve je trebalo dobro čuvati, ker so nanje hudo prežali. Prizadeli so jim dosti sramote in škode. Pravi hajduki so dohajali s Hrvaškega, nekateri celo iz Turčije. Oblačili so, se le po turško, morda zato, da bi se jih ljudje bolj bali. Njihov poveljnik se je zval harambaša. Ta beseda se rabi zdaj za vsakega tolovajskega poglavarja. Kdor je zapeljal hajduke na krivi pot, so ga trpinčili strašno in gotovo umorili, ravno tako tistega, ki jim ni hotel povedati, kam je skril denar. Brajtenavski služabnici so držali več ur za vratom nož in ji grozili neprenehoma, da jo bodo zaklali, ako jim ne pokaže grajske zakladnice. Vrla dekla je prejela za svoj trepet od hvaležnega gospodarja Antona Jelovščka prav primerno plačilo: dosmrtno mirovino, ki jo je znebila vseh skrbi za stara leta. Mnogi hajduki so znali govoriti tudi po slovensko. Nekateri ljudje so mislili, da so se tega naučili, drugi pa so trdiili z večjo verjetnostjo, da so bili ti hajduki domači malopridneži, ki so se opravili po turško in si pomazali obraz z rjavo barvo, da jih nihče ne bi poznal. Hajduke so zasledovali in preganjali cesarski vojaiki, sosebno lovci, ali si niso prislužili dosti slave. Navadno so prišli prepozno. Kadar so jih mislili zajeziti in zasačiti, jim je spodletelo gotovo vselej. Podili in puškarili so se z njimi sem ter tja; konec je bil, da je obležalo nekoliko vojakov mrtvih ali ranjenih, hajduki pa so utekli zdravi in celi. Smatralo se je za veliko čudo, da je padel enkrat na topliški cesti vendar en tolovaj v boju. Nemarnemu zalezovanju pravijo da so bili največ krivi tuji oficirji, ki niso poznali ne kraja ne narodnega jezika. Meni pa se zdi, da so pomagali hajdukom tako izdatno njihovi kranjski tovariši, ki so vedeli za vsa pota in kote, za vse tatinske hiše in skrivalnice, kjer jih ni bilo lahko zaslediti. Tihotapcev je pred letom 1848 vse mrgolelo na hrvaški meji, katero so zapirale mitnice. Prevažali in prenašali so vino, sol, sosebno pa hrvaški duhan, po katerem so koprneli in hrepeneli slovenski kmetje kakor duše v vicah po svojem zveličanju. Kdor je pritresel robo srečno čez Gorjance, se mu ni bilo pozneje nič bati. Slovenci niso tihotapcev nikoli šteli med hudodelce, ampak so jih imeli in čislali skoraj za dobrotnike in junake, ki kljubujejo ne cesarju, ampak samo neumni postavi svojeglavne gospode. Izdal jih ne bi bil pošten kmet za noben denar. Vsak pravi tobakar je živel v kupčijski zvezi s kakim kontrabantarjem, kajti brez preljubega hrvaškega duhana ni mogel dalj časa nobeden prebiti. Kadar je stopil tak mož zvečer v hišo in je postavil ali položil nikotove zaklade na klop, so vreli in šumeli tobakarji skupaj kakor čebele na med. Blago je razvel večidel precej, ni ga potreboval nositi in ponujati od hiše do hiše. Pogostili so ga z vsako dobroto, ki jo je zmogla kuhinja, posebno pa z obilno pijačo. Kdor si ni dobro utrdil srca in trupla, ni bil sposoben za tihotapca. Ti ljudje so živeli v vedni nevarnosti, da izgube ne le duhan, ampak tudi zdravje in življenje. Financialni stražniki so švigali po Gorjancih neprenehoma sem ter tja. Če so se namerili na tihotapce, se niso šalili z njimi, niti poljubovali. Vnela se je srdita borba, v kateri je veljalo geslo: Ali ti, ali jaz. Prizanašala ni ne ena ne druga stranka, kresali sta se na smrt, taka borišča so se vselej pokrivala z ranjenimi pa tudi z mrtvimi. Tihotapec se ni smel strašiti niti stražnikov niti grdega vremena niti strmin, noči, zime in drugih neprilik in težav. Ravno ob nevihti, gosti temi, hudem mrazu, skoz trnje in goščo, čez skale in prepade se je dal prenesti duhan z najmanjšo nevarnostjo. Take čase in kraje je trebalo najbolj pridno rabiti. Kontrabantarji so, imeli med sabo postavo, po kateri so morali zvesto drug drugega podpirati, braniti, svariti in v vseh rečeh varovati škode. Gorje si ga izdajalcu, ki jih je ovadil stražnikom in so ga dobili pozneje v pest! Po hajduško niso bili sicer krvoločni, umorili človeka niso drugače kakor v očitnem boju, kadar so se nahajali sami v nevarnosti, ali ovadnika so strašansko kaznovali na drug način. Razrezali so mu pod koleni žile, da je ostal hrom do smrti. Tihotapci kakor stražniki so imeli v Podgorju svoje krčme, v katerih so pijančevali po živinsko in delali nesramne orgije z ženskim spolom, ki se ne dajo popisati. Pod gradom poznam hišo, ki je po kontrabantarjih tako obogatela, da je mogla poslati tri sinove v šolo. Eden je umrl še mlad v uradniškem stanu, dva sta se posvetila za duhovne in služita na čast vsej dolenjski duhovščini. Starejši je v neki sloveči vasi župnik in skrbi za telesni in duševni napredek svojih župljanov s toliko skrbjo, da spada njegova duhovnija brez ugovora med najprve v celi Sloveniji. Mlajši služi na odličnem mestu v Beču in se je imenoval večkrat med tistimi, ki bi bili najvrednejši zasesti visoko stolico ljubljanske škofije. Tihotapci so si našli povsod prijateljev, ki so jim naznanjevali nevarnost z ognjem, žvižganjem, piskom, kašljem in z mnogimi drugimi znamenji. Včasi so si naredili cel telegraf, da so zvedeli po več ur daleč, kje jih pričakujejo stražniki. Pravijo, da so bili nekateri tako tenkih ušes, da so razumeli po trkanju na drevje, kje stoje prijatelji ali sovražniki. Marsikateri je doživel dolgo vrsto mikavnih prigodkov in slučajev, otel se je stokrat po tajnih znakih in znancih iz očividne smrtne nevarnosti. Nekateri so si jako opomogli in, pustivši vratolomno potepanje, so kupili lepe kmetije, se oženili in živeli z rodovino v miru in blagostanju. Še več pa jih je poginilo od neznanskega truda, oslabljenja in nerednega življenja. Druge je zadela krogla, še drugi so se tihotapstva naveličali in šli med poštene delavce ali pa se umaknili na Hrvaško in si služili kruh na Savi kot brodniki ali pa v dobrih službah, katere so si poiskali v mestih in graščinah. Te reči so se zadnjih petindvajset let popolnoma predrugačile. Na hrvaški meji so se mitnice odpravile, cene vina, soli in duhana so se povsod poenačile, s tem so se posušile korenine, iz katerih je srkalo tihotapstvo svoj mik in dobiček in, recimo svobodno, v nekem pogledu svojo pravico in popularnost. Na Gorjancih ni več ne kontrabantarjev ne financialnih stražnikov; kamor prideš, te obdaja grobna tihota; samo takrat, ko se bliža kužna bolezen, vidiš sedeti ali stati ob potu sem ter tja na straži kakega otožnega vojnika, ki opravlja nevoljno svojo težavno službo. Kar sem mogel in znal o Gorjancih povedati, sem povedal. Moja torba je prazna, pojdimo naprej! Ravno tam, kjer nam poroča cestni kamen, da smo se oddaljili poldrugo miljo od Novega mesta, se nahaja raztečina med Krko in Kolpo. Na tem vrhu me je enkrat dobila velika ploha. Mogel sem opazovati, kako se delata dva različna curka. Po kratkem nabiranju se je eden obrnil na dolenjsko stran proti Podgorju, drugi pa se je udrl na iztok in si kopal pot proti Beli krajini. Hodili bomo odslej lahko zmerom navzdol. Čas je, da si zapalimo smotko, dokler ne pridemo do Luže, jo bomo močno pokadili, če bomo korakali počasno, kakor se spodobi pravim sprehajalcem. Četrt ure nam zapirajo pogled še gorjanske kopice, potem zazremo naenkrat zaželeno zemljo, našo milo Belo krajino in za njo bistro Kolpo in celo gomilo hrvaških bregov, holmov in hribov. Nad vse druge kipi ponosno in mogočno proti nebu strma glavica čarobnega Kleka. Ta čudna gora stoji od drugih talko razločno, da upira vanjo vsak popotnik najprej svoje oči in zvedavo poprašuje, kako se zove, poleg katerega mesta se dviguje in kakšna ji je narava in lastnost. Naši rojaki vedo precej, da le ime slišijo, kaj pomeni, in to znanje jim zbuja spomin na sto pripovedk, katere so čuli v otročjih letih, oko jim obtiči na Kleku, da se ga ne morejo nagledati. Domišljajo se svojih coprnic, ki letajo nanj hudiču v goste in se z njim radujejo in uče delati točo in vsakovrstne druge ujme in nadloge, s katerimi trpinčijo svoje sovražnike in iz gole zlobe tudi nedolžne ljudi, ki jim niso nikdar nič žalega storili. Na Kleku se shajajo slovenske vešče s hrvaškimi in se dogovarjajo prijazno in složno, kako bi onesrečile svoje rojake. Nobena povest ne govori, da se ne bi med sabo razumele zaradi različnega narečja ali da bi si skočile v lase in se uhale in praskale iz narodne zavisti. Ta smešna basen ima v sebi jako resen in, žalibog, tudi resničen nauk. Slovenske in hrvaške babe se zlagajo, se zbirajo v isti skupščini, a slovenski in hrvaški možje pa se nečejo približevati, nečejo si iskati enega zbora, ene države, ampak se razmikajo še vedno drug od drugega, gledajo od daleč drug drugega še vedno zabavljivo in zaničljivo. Slovenska in hrvaška kri se edini in ujema na Kleku samo za hudobijo, da ugonobi svoje brate: za dobra dela, za obče blagostanje, za vzajemno podporo, za ljubezen si ne napravlja nobenih shodov, nobenih društev, nikakršne edinosti in zaveze. Ta Klek je strašen simbol naše brezumnosti, hudobe, sramote in nesreče! Smotka gori lepo, postojmo nekoliko in recimo kako besedo o prijazni pokrajini, ki se razprostira pod nami. Čisto neznana zemlja mika človeka dosti manj od take, ki jo že nekoliko poznamo, bodisi iz bukev ali po ustnem pripovedanju. Odkar smo ugledali Klek, se ne nahajamo po ljudskem trjenju nič več na Dolenjskem, ampak v Beli krajini. Ali tudi to ime je bolj službeno in novo: dolenjski Slovenec veli, da onkraj Gorjancev prebivajo Hrvatje, da se začenja tam hrvaška zemlja. S tem mnenjem se ujemajo tudi misli izobraženih Hrvatov, ki nam govore tako: Bele Kranjce, dragi Slovenci, ste si izmislili, da jim zatajite pravo narodnost, ki je hrvaška. Karlovška okolica jih zove Bele Hrvate. Ti ljudje so Hrvatje po krvi in zgodovini in so bili Hrvatje tudi po jeziku. Še dandanašnji čuva njihovo narečje brez števila hrvaških izgovorov, naglasov in besedi in obleka in druge navade so ostale čisto hrvaške. Spadali so pod oblast hrvaške krone veliko stoletij, vse do novega veka, ki jih je odtrgala od materinske zemlje nenasitna sila nemška in zvijačna politika dunajska. Da jih laglje germanizira, jih je trebalo najprej pokatoličiti in pokranjčiti. Škof Hren in jezuiti so iztrebili pravoslavje, zavrgli so celo pošteno unijo, prignali so jih papežu v jarem brez pogoja in pravice. Ljubljanski škofje so jim pošiljali duhovnike, ki so zaničevali hrvaški jezik in jim oznanjevali božje postave v edino zveličavni slovenščini. Na ta način je tedaj Bele Hrvate cerkev malo po malo poslovenila, pokranjčila. Tako sem slišal besediti hrvaške učenjake in omikance brez števila potov. Njihovo trjenje pa ne bo nikdar obveljalo pred nepristransko sodbo trezne kritike. Do 11. stoletja so spadali Beli Kranjci brez dvombe pod hrvaško krono. Ali ta krona je obsegala tri različna kraljestva: Dalmacijo, Hrvatijo (v ožjem pomenu) in Slovenijo. Slovenija se je širila med Kolpo, Savo in Dravo. V lastnih pismih se je zvala Slavonija. Delila se je na gornjo in dolnjo (S. superior, inferior). Gornja je dobila jako pozno novo ime hrvaško. Vzrokov, iz katerih se je to zgodilo, ne bom tukaj pretresal. Za razloček od vojne Hrvatije so ji dejali provincialna. Sestavljale so jo županije zagrebška, varaždinska in križevska. Dolnja je zadržala, kakor sem že omenil, svoje staro ime v popačeni latinski obliki: Slavonia. Kraj med Gorjanci Kolpo je bil tedaj združen s to slovensko kraljevino, ne pa s prvobitno hrvaško, ki je ležala v Primorju in okolici. Jezik so govorili Beli Kranjci gotovo tak, kakršen se čuje še zdaj pri njihovih sosedih preko Kolpe, tedaj iztočnoslovenski ali kajkavski, kakor mu vele hrvaški pisatelji. To, kar se razglasuje v njem za hrvaščino, je tedaj prava čista slovenščina. Sanjarijo, da je kajkavsko narečje hrvaško, je že davnaj podrla znanstvena filologija našega Miklošiča in drugih strokovnjakov in veljakov. Istotako se enačijo Belokranjci v obleki in drugih šegah večidel s hrvaškimi kajkavci, tedaj s Slovenci, nosijo se tedaj še zmerom po staroslovensko, medtem ko so njihovi zapadni rojaki poprijeli zvečine nemško nošo. Od 11. stoletja naprej je nehala politična zaveza s hrvaškim kraljestvom. V burnih časih srednjega veka so se meje sicer pogostoma menjale, ali nikakor se ne bo dalo dokazati, da se je raztezala hrvaška oblast kaj dalj časa preko Kolpe do Gorjancev. Ta kraj se je navadno prišteval k slovenski krajini (Windische Mark), gospodovali so z njim najdalje in najtrdneje goriški knezi. Leta 1365 ga je podedovala Avstrija in leta 1522 ga je Ferdinand (kot cesar I.) pridružil svoji kranjski vojvodini. Res pa je, da se nemško fevdalstvo ni moglo tam ukoreniniti. Narod je imel graščake svoje krvi, ki niso zatirali narodnih običajev. Turške vojske so prekucnile vse razmere. Uskoki so pridrli tudi v Belo krajino, ali ji niso premenili slovenskega obraza. Slovenska narodnost je ostala v njej vkljub turški mesariji tako jaka, da jih je pogoltnila, sprejemši od njih le malokatero šego in tradicijo (n. pr. basni o Marku Kraljeviču, ples »kolo« itd.). Iztočnoslovenski jezik se je približal zapadnoslovenskemu po različnih vplivih. Nekoliko je brez dvombe pripomogla kranjska duhovščina, veliko pa gotovo tudi često doseljevanje z Dolenjskega, sosebno v mesta, in sploh živo občevanje in trgovanje z zapadnimi Slovenci. Belokranjci sami se zdaj ne imenujejo niti Kranjce niti Hrvate; svojo staro narodno ime so pozabili. Jelo ga je zbujati iz groba šele naše slovensko gibanje poslednjih let. Od kod dohaja, da jim pravijo Dolenjci »Hrvatje«? Po mojem mnenju od Uskokov, !ki so se zvali Hrvate in so zasedli najbolj gosto Gorjance, tedaj tiste kraje, ki so, bili Dolenjcem najbližji. Vendar je abotno trditi, da je belokranjsko ime izmišljeno iz zvijačnega namena, da bi »Beli Hrvatje« laglje pozabili svojo pravo narodnost. To ime živi v ustih prostega ljudstva. Žužemberčani in drugi Dolenjci na gornji Krki ga sploh rabijo za prebivalce semiške duhovnije, medtem ko pravijo vsem ostalim tudi oni le »Hrvatje«. O Semičanih moram omeniti še neko drugo zanimivo posebnost. Za šalo in posmeh jih pitajo drugi Belokranjci s šokci. V vojaški krajini pomeni »šokac« to, kar rimokatoličan. Bržkone so dali ta priimek od konca pravoslavni Uskoki Semičanom zato, ker se niso dosti pomešali z ljudmi druge krvi in vere, ampak ostali od nekdaj čisti Slovenci in rimokatoličani. V očitanju bratov Hrvatov ne moremo zapaziti več kakor dve resnici. Prva je, da so se morali hrvaški Uskoki, ki so pribežali med Slovence, pokatoličiti. Take sile ne zagovarja noben pošten in izobražen človek. Ista sila se je godila tudi Slovencem, ki so se hoteli poluteraniti, med protestanti pa vsem tistim, ki se niso hoteli izneveriti svoji katoliški veri. Blage tolerancije in krščanske ljubezni takratni svet ni poznal. Ali našemu narodu naj se nikar ne pripisuje krivica časa. Res je tudi, da so se ti Hrvatje poslovenili. To pa ni prišlo po kakem nasilju, ampak samo po sebi. Manjšina se je izgubila v večini. Tako so se pohrvatili tudi Slovenci, ki so se naselili v reški županiji, česar pa ne smatramo mi za nobeno nesrečo. Hrvaški politiki bi tožili po pravici, da so se njihovi rojaki potujčili, ponemčili. Hrvatje so v tej reči na dobičku, kajti razširila in utrdila se je njihova narodnost na zemljišču vojnih Uskokov, kjer ji ni bilo pred turško nevihto ni sledu. Kakor bi jim delali krivico mi, ko bi zahtevali nazaj ta staroslovenski okraj, bi ravnali nepošteno oni, ako bi nam hoteli vzeti našo slovensko Belo krajino. Vsakemu ostani to, kar je po naravi, to je, po krvi njegovo, niti ene vasi ne smemo drug drugemu odrekati in grabiti. To nam prepoveduje ne le bratovska sorodnost in dolžnost, ampak tudi modra politika, da se ne vnamejo med nami zdražbe, katere bi porabil gotovo naš obči sovražnik Nemec na korist sebi in na škodo nas vseh. Ljubezen nam ukazuje krščanska vera, pa tudi narodna ideja in državniška previdnost. Ko sem gledal Belo krajino z nekaterih hribov, se mi je zdela skoraj ravna. V resnici pa se širijo večje ravnice samo ob Kolpi, ostali prostor je jako grapast in bregovit. Glede lepote se deželica ne more meriti z dolenjskim Podgorjem. Ima premalo senčnatih dobrav in preveč goličav, pečin in kamenja. Sem ter tja spodablja na Kras. Cesta od Luže proti Semiču gre dobro uro skozi tako žalostno puščo, da si je pridobila ime križev pot. Tod raste najizvrstnejše brinje, kar žganjarje vabi; vsakega drugega popotnika pa ta pogled silno dolgočasi. Obsežne kose zemljišča pokriva praprot, ki daje dober gnoj, očem pa tudi ne ugaja dosti. Ne velim, da se ne bi nahajal tu pa tam kak prijen kraj. Sosebno Metlika se ponaša po pravici s svojo raznoliko, dražestno okolico. Sploh hvalijo kmetje tudi rodovitno poljano za Kolpo, ali njihova sodba v tej reči ne tehta mnogo: njim se dozdeva krasno samo tisto mesto, katero jim daje obilo žita in druge koristi. Belo krajino tare še večja suša mimo Podgorja. Dežja pade dostikrat premalo, tudi potoki in studenci so redki. Ljudje si pomagajo z bornimi vodnjaki in blatnimi kali. Župna vas Suhor nima nič žive vode in je dobila od tod svoje ime. Isto nadlogo trpi razen mnogih drugih sel veliki Semič. Bivši neko nedeljo tam, sem se moral čuditi, da dohajajo ljudje k deseti maši že ob devetih. Čisti pobožnosti skoraj nisem mogel pripisovati tolike pridnosti. Mož, ki sem ga vprašal za vzrok, mi je rekel: »V cerkev se nam ne mudi, prišli smo pit k župniku vodo; domača se nam je posušila, ker že dolgo ne dežuje.« Župnik mi je povedal, da mu popijejo vsako nedeljo po petnajst do dvajset kablov vode! Za Semičane je bogme zadnji čas, da so si naredili letos (1873) s pomočjo Kmetijske družbe velik občinski vodnjak. Ali vkljub deloma jako kamenitim in suhim tlom se ne sme trditi, da Bela krajina ni rodovitna. Vse, kar zraste, je nekako posebno okusno in plemenito. Poljanci pridelujejo izvrstno pšenico, ki plenja po osem zrn. Po sedem rodi celo v skalni okolici semiški. Koruza se seje sploh in se smatra za glavno hrano. Okoli Črnomlja ilovnata zemlja ne godi pšenici, ali debelača uspeva prav lepo. More se reči, da sta ji podnebje in kraj do malega povsod povoljna. Pogled prostranih koruznih njiv ne razveseljuje sicer popotnika, ali smešno bi bilo, grajati prebivalce, da imajo v ljuti borbi za vsakdanji kruh rajši koristne nego lepe sadeže. Belokranjski krompir se mi zdi boljši od dolenjskega, zelje pa dosti slabejše, menda zato, ker ga ne znajo prav spravljati. Občeslavjansko veselje za proso so si ohranili tudi Belokranjci. Sejejo in uživajo ga toliko, da mu pravijo kateksohen žito. Obilni nasadi luka nas spominjajo, da se bližamo Hrvatiji, ki veli tej rastlini z nekim ponosom »hrvatska vanilija«. S tem pridelkom oskrbljuje Bela krajina tudi Dolenjce, ki čebulo ljubijo, ali je sami ne znajo dobro odgojiti. Za vsakovrstno sadje je zemlja kakor nalašč ustvarjena. Kostanja se nahajajo cele hoste. Novomeščani ga veliko pokupijo, ravno tako češenj in orehov. Dika in gizda Bele krajine pa je sliva. V slasti prekosuje še dolenjsko, ki slovi v trgovini po pravici. Največjo važnost in čast pa si je pridobila vinska trta. Tukajšnji svet leži tako lepo proti soncu, apnena zemlja služi tako krasno trsju in grozdju, da spada ta pokrajina brez ugovora med najprve vinske v celi Jugoslaviji. Ko bi težka in močna metliška vina podpiralo nekoliko umetnejše kletarstvo, bi gotovo prišla v prvo vrsto vseh avstrijskih vin. Metliško starino čislajo in spoznavajo strokovnjaki že zdaj za najprijetnejšo domačo kapljico. Očitanje, da boli od nje glava, ne velja nič. Kdor je uživa zmerno in zaliva z vodo, mu ne škoduje nič, ampak mu krepča truplo in dušo in razveseljuje srce kakor le malokatera druga pijača. Semiško vino nima tolike jakosti, kupci ga plačujejo za dva goldinarja ceneje nego metliško, ali tudi ono je tako zdravo in slastno, da se ga človek, ki ga je dalj časa pil, ne more lahko odvaditi. Suhorsko, pravijo, da je še slajše, ali glede zdravja in ljubkosti se more meriti z vsakim drugim, moji naravi ugaja bolje od istega metličana. Črnomaljcu se sosedje posmehujejo, zaničljivo trdijo, da v njem ni ne duha ne moči. Takim zabavljicam ni dosti verjeti. Tudi črnomaljska vina, če so dobro spravljena, se morejo kosati z vsakim dolenjcem. Če se grozdje prezgodaj potrga, pa seveda ne velja nobeno veliko, niti črnomaljsko niti metliško. Kar se tiče dobrote in obilnosti plodov in pridelkov, zaostaja dolenjsko Podgorje daleč za Belo krajino. Kako svetla, prisojna in odprta pa je tudi ta mimo onega! Trta poganja v njej dober teden prej nego v hladnem Podgorju, vsa rast napreduje hitreje in veseleje; če jo pospešuje potrebna moča, se ni bati prebivalcem za bogato žetev in trgatev. Kakor sem že razložil, teče v Belokranjcih vzhodno- in zapadnoslovenska kri, kateri se je primešalo tudi nekoliko hrvaške. Čista plemena se navadno slabo ponašajo. Kar je priznano za živino, stoji tudi za ljudi. Medtem ko čisto germanski Švab hira in zamira, se je povzdignil na pol slavjanski saksonsko-pruski narod med Nemci za vladarja. Stopivši se z normansko, finsko in vsakovrstno drugo krvjo je osnoval Veliki Rus najmogočnejšo državo celega sveta; njegov brat, poljski kmet je ostal brez tuje primesi in gnije v nemarnosti in ničnosti, da je groza. Bolgar se je paril s Trakom in Grkom, Čeh in Slovenec z Nemcem, Srb s Turkom, Hrvat z Lahom, in ta ženitev je brodila zdrav in močen zarod. Belokranjec dokazuje, koliko koristi tudi zmes sorodnih življev. Od zapadnega Slovenca je prejel spretnost in gibčnost, od iztočnega postavnost in čisto nravnost, od Hrvata praktičnost, žilavost in srčnost. Te lastnosti so se v njem združile tako skladno, kakor da so mu bile že iz začetka prirojene. Iz treh semen je naraslo jako in sočno deblo, ki dela čast in kras slovenskemu gaju. Belokranjec je visoke rasti, zdravega in močnega života in se drži pokonci, ne pa pohuljeno in sključeno kakor pogostoma drugi zapadni Slovenci. Med možaki se vidi dosti lepih in junaških glav in obrazov; ženske so krepke in trpežne, ali nežnih in milih lic sem malo opazil. Za pravilo se more postaviti, da je moški spol lepši, ženski pa grši nego na Dolenjskem, veliko bolj zdrava in jedrna pa oba. Veliko pripomaga živež. Belokranjec je koruzen kruh, ki je sicer slabo shajan in zapečen in vsaj meni ne diši, ali hrani gotovo bolje nego, dolenjska zmes ajde, prosa, ječmena in drugih žit. Kuha se do malega to in tako kakor na Dolenjskem, soli se bolje, beli pa tudi danes z betom, jutri s pesom, včasi, da vse plava, včasi, da ni videti ne kapljice masti. Za žgance se mara največ za koruzne, družina se ne bi namrdnila, če bi ji prišli slednji dan na mizo. Poljanci ljubijo zelje in krompir skupaj bolj od vsake druge navadne jedi. Njihovi krošnjarji poprašujejo krčmarje v Švici in Prusiji, na Francoskem in v prekomorski Ameriki, če se ne dobi za kosilo kaj zelja in krompirja. Tako govore tudi hrvaški Ličani: »Najbolji ručak na svijetu ti je funt govedine, tanjur krumpira i tanjur kupusa.« Kakor bralci vedo, dele to mnenje tudi mnogi drugi Slovenci, na primer Ljubljančani. O godiščih, praznikih, trgatvi in sploh o vsaki posebni priliki si streže Belokranjec z mesom, in sicer z velikimi porcijami, da kaj zaleže. Če se da, se pristavlja meso vsako, nedeljo in še ob delavnikih. Vsi duhovniki, katere sem vprašal, kako živi prosto ljudstvo, so mi rekli, da prav dobro, če je količkaj zaslužka in prida letine; mesnih jedi da použije dosti več nego Gorenjci ali Dolenjci. Sosebno prascev se pokolje jako mnogo. Prašičevina s hrenom je za Belokranjce ravno tako zemeljski raj kakor za Ruse. Na pametno razdelitev ne misli nihče. V dveh dneh gre pol basuljca, potem ga ne vidiš po dva meseca, kakor da je druga polovica skopnela. Pride kak večji praznik, udri zopet po njem, da se komaj diha, potem pa ga stradaj znova dva meseca. Vpeljal se je v tem isti red in običaj kakor na Dolenjskem. Močno priljubljena je tudi bravina in kozletina, zlasti tista, ki se speče na ražnju. Umetnost ljubljanskih 'kuharic naj se skrije belokranjski v tej umetnosti. Na ražnju zna peči edini Hrvat in njegov najbližji brat Belokranjec, delo vseh drugih mojstrov in mojstrovk je šušmarija. Vas Semič ima več mesarjev nego Novo mesto, namreč pet. To število, menim, dovolj dokazuje, koliko ljudi se tod nahaja, ki poprašujejo po mesu in jim dopuščajo dohodki, da si ga lahko tudi kupujejo. Kokoši in druga perutnina se nosi malo na trg, gospodinje pravijo: »Kar smo izpitale, ni greh, da tudi použijemo. Danes pride moj god, jutri mojega moža ali otroka ali očeta in matere ali strica in tete. Kdo bi iskal pri sosedih ali pri mesarjih? Zadavim kuro, raco, gosko ali kar premore hiša, naredim dve, tri potice, grem v hram po eno, dve neži vina, pa se veselimo skupaj, da ne zavidamo ni angelom v nebesih.« Kadar se pristavi meso, je, gotovo znamenje, da se peče vselej tudi potica ali vsaj boljši kruh. Za nepotrebno potrato so te žene ravno tako izurjene kakor Dolenjke s tem razločkom, da rabijo vendar najrajši domač pridelek in odredek, kupujejo pa drugje le bolj zmerno in za silo. Če ni mesa, se živi o tem, kar dajeta polje in vinograd. Kadar zemlja ne obrodi, se zna tudi po mojstrsko stradati. Dokler je v shrambah še kaj krompirja ali drugega takega, se ne pobešajo glave, smejé si ljudje gladijo trebuh in velé: »Hvala bogu, da smo siti, bilo od česar mu drago, samo da smo.« Vina se popije in poloka dosti, brez dvombe veliko čez potrebo. Tolikega pijanstva pa vendar ni nego na Dolenjskem. V krčmah se ne čuje vedni vrišč in hrum, ljudje sede in se pogovarjajo večidel prav mirno in pristojno. Prepirajo in pretepajo se malo in ne za vsako malenkost. Cele dni in noči ne pijančuje skoraj nobeden. Najrajši se razveseljujejo dobrovoljčki doma ali v zidanici. V tej reči vladajo hrvaške šege, ki so pametnejše od slovenskih. Če ga gospodar pije, hoče imeti pri sebi tudi rodovino in prijatelje, za vinske bratce ne mara. Kakor že ime veli, se nosijo Belokranjci belo, poleti se oba spola oblačita v platno. Kranjcem se zdi grdo, da visi možakom srajca čez hlače. Ta staroslavjanska navada je jako praktična, niti ne vem, zakaj bi bila nespodobna. Bolj po pravici se očita ženskam, da si nedra premalo zavezujejo. Pokrivalo maha čez nje preveč na hlapno, da jih pohotne roke lahko, dosežejo. Ali nravnost je ostala tako nepokvarjena, da se ni bati take drzovitosti. Ob nedeljah je kaj lepo videti Belokranjice. Noge si obuvajo v rdeče nogavice, vsa druga oprava je čista in bela ko sneg, da najmanjšega madeža ne opaziš. Nekatere so začele posnemati Dolenjke in si zavijajo glave v kupilne, pisane robce. Ta novina kazi vso obleko, ker se barve ne ujemajo. Tudi moški natvezajo nase sem pa tam kako tujo krpo, n. pr. kranjskonemški lajbič, vendar se je narodna nošnja sploh še malo spremenila. Ljudje jo smatrajo še zmerom za lepšo in boljšo nego kranjsko, in to se jim mora pritrditi, ker je tudi trdnejša in letnim časom bolj primerna mimo druge slovenske. V Beli krajini se nameri popotnik tudi v postranskih vaseh na mnogo več zidanih hiš nego na Dolenjskem, kar pa ni nikakršna posebna zasluga ali veselo znamenje napredovanja. Kamenja se nahaja dosti, močne hoste pa malo. Prebivalce sili že narava kraja, da si hiše zidajo, lesene bi stale predrago. Od tod izvira tudi večja snažnost belokranjskih koč mimo dolenjskih. Nesnaga in mrčes primeta in držita se lesa laglje nego kamna. Zdravje in moč pospešuje in varuje ljudem sosebno spolna poštenost, pozno in zmerno uživanje ljubezni. Črnomelj in Metlika sta se nekoliko izvrgla v druga mesta, da ju ne bom dosti hvalil. Tudi vas od vasi se razlikuje. Prsate Semičanke imajo drugi Belokranjci za poželjive in pohotne. Če se veli v Metliki kaki ženski: »Ti si prava Semičanka«, sprejme to besedo za veliko razžaljenje, kakor da bi se ji reklo, da je vlačuga in blodnica. Kakor Dolenjke hodijo tudi mnoge Semičanke poleti na seno spat. S tem se daje obilna prilika razuzdanosti. Večkrat se je pripetilo, da se je pregrešil pijani svak s svojo svastjo, bratranec z bratranko in celo stari ded z mlado vnuko! Premnogi Belokranjci trgujejo in popotujejo po svetu in donašajo domov marsikake tuje napake in grdobije; toda niti oni se vsaj doslej niso še toliko spridili, da bi se bilo pohujšanje razširilo po večjem prostoru. Sploh vlada še povsod odlična sramežljivost in zdržnost. Kadar zanosi kako dekle, žaluje cela rodbina, greha ji ne pozabi in odpusti ljudsko mnenje nikoli, niti če se omoži z zapeljivcem. S tako ženo ne delajo sosede nobene prijaznosti, prijateljice bi se ogibale kakor nje same. Kdor prestopi šesto in deveto božjo zapoved, se izobči iz vsakega poštenega društva, ostane oskrunjen do smrti. Mladina se shaja in ljubi kakor po vsem svetu, ali zakonske pravice se niti ne dovoljujejo niti ne zahtevajo. Pomenkuje in raduje se v društvu svojih sorodnikov in vaščanov ali drugih dobrih znancev, samotnih in ponočnih shodov se sploh morda ne sramuje, ali se jih vsaj boji kranjsko potepanje in vasovanje še ni okužilo in ostrupilo nočnega in rodovinskega miru. Človek se mora čuditi in veseliti, kako malo se rodi še nezakonskih otrok v tem srečnem kraju. Vprašal sem nekega župnika meseca septembra, koliko takih je letos že krstil, pa mi je odgovoril: »Doslej enega, ali do novega leta bo treba še dva.« Ob teh besedah je zmajal z glavo in dejal, da gre tudi tod moralnost po rakovo. »Prejšnje čase so pretekla po dve tri leta brez pankrta; zdaj se polega že vsako leto najmanj eden, in kakor kaže, se pogrezujemo še v grše blato.« Župniku služi to žalovanje na čast, jaz pa sem čutil neskončen naroden ponos, ko sem pomislil na nesramne nemške fante in dekleta, ki v nekaterih pokrajinah meklenborskih ne delajo nobenih zakonov več, ampak se družijo in parijo po zgledu brezumnih zveri in živali. V Gradcu pri sloveči tvornici sem poslušal pogovor več starih žen, ki so se strašno jezile na neko punco, da hodi s svojim ljubčkom v krčmo. Rekle so, da v svoji mladosti niso kaj takega nikoli čule. Ko sem jim pravil, da je to na Gorenjskem že stara navada, so se jako začudile in mi niso mogle verjeti. Dejale so, da tam ni poštenja, kjer se dopušča mladini taka svoboda. Če bi vedele, da delajo to njihove hčere, jih ne bi mogle nikoli več rade imeti. Pravo dekle ne sme iti v krčmo nikoli samo, niti podnevi, še manj pa z moško tovarišijo in ponoči. Tako čiste misli vladajo še v naši Beli krajini. Kar čenčajo nemški pisarji o germanski moralnosti, je prazna in nesramna baharija, katero nam belodano odkriva znanstvena statistika. Po njenem nepristranem spričevalu morejo Nemcem služiti za zgled celo Čehi in zapadni Slovenci, dasiravno jih je evropska sladnost že močno prevzela. Da se pride v okom spolni razuzdanosti, so ženili nekdanji Slavjani svoje otroke jako zgodno. Hrvaške Slovenke so se možile do naših časov v svojem 14. in 13. letu. Rusi in zvečine tudi južni Slavjani se sploh poročajo dosti prej nego drugi Evropljani. Jaz mislim prosto ljudstvo, ne gosposko, ki živi povsod po istem kopitu. Tudi Beli Kranjci so mi pripovedovali, da so se ženili njihovi dedi jako rano, skoraj v otročjih letih. Ta običaj je odpravila gosposka in duhovščina. Popolnoma pa še zdaj ni zamrl. Neki Poljanec mi je pravil, da je dal hčer možu, ko še ni bila dopolnila štirinajst let. Tudi drugi Poljanci so mi potrdili, da ženijo in može mladino prej ko je mogoče, ker vedo, kolike nevarnosti prete poštenju, alko se zakon predolgo odlaša. To starodavno navado smatram za tisto korenino, iz katete je pognala žlahtna cvetlica belokranjske čistosti. Iz vsakojakih gmotnih, državnopolitičnih in vojaških vzrokov se sklepajo zakoni dandanašnji čimdalje bolj pozno. To preziranje naravnih želj in potreb se bo maščevalo tudi v Beli krajini. Jako se bojim, da čez sto let opazovalec ne bo našel nobenega razločka več med njo in med Dolenjskim. Naš Belokranjec se ponaša tudi v drugih rečeh in razmerah prav resno, modro in pametno. Iz njegovih ust ne dohajajo lahko gnusne kvante, zbodljive zabavljice in divje rjovenje, ki žali uho tako neugodno v premnogih gorenjskih in dolenjskih krčmah in družbah. On miruje, kakor sem omenil, celo pri vinu. Prepir, pretep in ponočno razsajanje se mu gnusijo. Vsi seve se ne obnašajo enako, potujčeni popotniki in trgovci ne brzdajo, vselej jezika; jaz velim samo toliko, da smemo biti zadovoljni s splošnim vedenjem, s pravilom, izjem nečem s tem tajiti. Dolenjci hvalijo sploh pobožnost teh »Hrvatov«. Belokranjci ljubijo božja pota bolj od vseh drugih Slovencev, sosebno njihove ženske. Ko se praznuje v Novem mestu sv. Feliks, vró kupoma na slovesnost. V cerkvi se plazijo po kolenih in molijo tako goreče, da jih gleda spoštljivo vsak človek, tudi omikanec, ki včasih malo veruje. Žive ob svojem pustem kruhku, ki ga prineso s sabo, ne pijančujejo nič, ne lajdrajo se nič, kakor tako pogostoma druge dolenjske romarice. Videl sem te ženske popotovati na Žalostno goro, na Kum, Zaplate, v gorenjsko Brezje. Spotoma niso delale burk, se niso družile in onegavile z razuzdanimi fanti, ampak so šle mirno in spodobno, razveseljevale se s petjem lepih, večidel pobožnih pesem. Prepričal sem se tudi, kako radi hodijo Belokranjci v cerkev doma, kako redno se ponašajo pri božji službi, kako malo se branijo stroškov za božjo čast, n. pr. za polepšanje cerkva, za nove zvonove, orgle itd. Ugovarjati sem jih čul samo takrat, kadar so se jim zdeli taki stroški nepotrebni, n. pr. če se jim je videl kak oltar še dosti čeden, da se pri njem mašuje, kak duhoven, ki ni pomislil na revščino svojih župljanov, pa je zahteval, da se mora napraviti nov. Cerkveni shod pri Treh cerkvah pol ure od Metlike je morda največja in najlepša svetkovina te vrste v celi Sloveniji. Ime kraja dohaja od tod, ker stoje res tri cerkve ena poleg druge, ki služijo vse tri za cerkvena opravila. Eno je dal rajni metliški župnik Volk kaj lično ponapraviti in uresiti z novimi podobami. Pred cerkvami se razprostira košato drevje, pod katerim se kupčuje, jé, pije, hladi in kratkočasi. Zadaj na trati se peko na ražnju prasci, jagenjci, ovce in koze. Po ostali okolici se kuhajo jedi, razpenjajo se šotori, postavljajo se mize in klopi za goste. Jaz sem prišel tja prvikrat na angelsko nedeljo, ravno o proščenju 1873. leta, ko se je zbranim volivcem predstavil naš narodni kandidat Pfeifer. Gospodje in kmetje smo sedeli in si nazdravljali za isto mizo. Zdaj se je dvignil in govoril o narodnih potrebah kak omikan, zdaj kak neomikan domoljub. Ogromna množica ljudstva nas je okrožala; na vsako jedrno besedo so se oglašali brezkončni živio klici, v vsem društvu je vladal isti ogenj za domovino, ista misel, kaj nam je delati, isti duh, kako, za koga in zoper koga nam je postopati in se truditi. Z nami se je nahajalo tudi več odličnih Hrvatov, n. pr. !baron Vranican, ki so nam prinesli pozdrav in voščila naših prekokolpskih bratov. Osnovala in razvila se je veselica, da si bolj prisrčne ne more človek misliti in želeti. Večkrat sem vstal in se sprehajal okoli cerkva in pred njimi med brezštevilnimi romarji in romaricami, ki so se z mano vred šetali ali pa si okrepčavali grlo, želodec in srce s sladkim vivodincem in metličanom, z izvrstno pečenko in z narodnim petjem. Vseh ljudi je prišlo na shod gotovo kakih osem tisoč. Znanci so mi rekli, da se jih zbere nekatera leta še veliko več, najmanj po deset tisoč! Bil je tedaj cel tabor. Ali vkljub toliki sili in gneči nisem opazil nikjer ostudnega ravsanja in razgrajanja kakor do malega na vseh dolenjskih shodiščih. Vsi romarji so se vedli krotko in pristojno. Vsak se je zabaval po svoji volji, nihče ni motil nikogar, praznovali smo res občo, čisto narodno veselico. Uho se je radovalo nepopačeni slovenščini, ki se je glasila iz vsakih ust. Te radosti nam ni dosti kazila niti belokranjska gospoda, katero sem čul le malo nemškutariti. Kmetje in kmetice so bili oblečeni vse belo, krasno po narodno; sem ter tja se je prikazala tudi kaka dolenjska oprava ali tako poredkoma, da ni mogla nič spremeniti in potemniti žlahtnega obraza trdne domačnosti. V goste so prišli Slovencem tudi hrvaški romarji, pevci in goslarji, in so občevali z njimi prav po bratovsko prijazno in iskreno. Našo slogo, ljubezen in harmonijo je žalila samo ena grdoglasna struna: nepozvan prusoljub, ki je nazdravil nemškemu cesarju Viljemu! Često sem slišal zabavljati Belokranjcem, da prekose v praznoverju iste Dolenjce. Tudi sam sem se prepričal, da to očitanje ni prazno. Staro poganstvo ima tu še trdne korenine, iz katerih poganjajo bujno nove pravljice, ne zatiraje starih. Mnoge so ohranili Slovenci še iz starodavnih časov, mnoge so poprijeli tudi od hrvaških doseljencev. Čarovnicam se pripisuje taka moč in zloba kakor v Podgorju in morda še z večjim prepričanjem. Ali kdo bi se čudil? Pred letom 1848 narodnih šol ni bilo. Niti duhovščina ni razumela dobro svoje dolžnosti. Ljubljanski škofje so pošiljali nekdaj sem župnike in kaplane radi za kazen. Nekatere so preganjali brez pametnega vzroka, med temi se je nahajalo gotovo dosti poštenjakov, ki so ljudi prav učili. Ali kar so oni sezidali, je zopet porušilo krdelo malopridnih popov. Škofje niso dosegli svojega namena. Bela krajina, vinska dežela, ni poboljšala posvečenih grešnikov, ampak jih še bolj spridila in zaradi njih je trpela tudi ona, ker se niso brigali za razsveto in napredek. Ljudstvu stoji vedno pred očmi gora Klek, zbirališče coprnic. Tudi ta okolnost je brez dvombe pripomogla, da vera v te pošasti ni mogla lahko izginiti. Praznoverje budi in goji vsak nenavaden prikazek v naravi. Belo krajino zatirajo goste suše; nad semiški okraj se rada usiplje toča; zrak previhravajo včasi hude nevihte; poljske in gorske pridelke jemlje palež in rja; ljudje se ne morejo zanašati nikoli na vreme in tedaj niti na plodnost svoje zemlje. Take nesreče in prigodbe vnemajo domišljijo, da si snuje duhove in moči, ki jih delajo, in sicer s privoljenjem božjim, da se kaznijo človeški grehi. Veliko basen je rodila silna in včasi silovita Kolpa, ki je požrla že marsikatero življenje in naredila še druge škode. Nevarnosti dajo vražam najboljšo rejo. Po Belokranjskem so divjali Turki in za njimi hajduki več sto let. Ljudje niso šli nikoli brez skrbi spat. V strahu in stiski so si izmišljevali nadnaravne sovražnike, katerim se pride v okom le z nadnaravnimi pomočki, s čarobijami. Še dandanašnji jim dohajajo preko Kolpe reve in nadloge. Na Hrvaškem se oblastnije ne brigajo dosti za zdravje, še manj pa v Turčiji. Iz teh dveh dežel se je priteplo že mnogo bolezni, ki so podavile na stotine prebivalcev, ugonobile na tisoče živali. Ravno, letos (1875) n.pr. se je zanesla kolera v metliški okraj iz hrvaškega Ribnika. Praznoverno mišljenje se je pritaknilo tudi krščanski veri. Bog se jezi na nas prehudo; njega prositi za kako reč, ne obeta dosti uspeha; bolje se ugane, ako se dobi kak posrednik, kak prijatelj božji, ki nas priporoča in zagovarja. Beli Kranjci so si izbrali za takega posrednika svetega Feliksa, ki ga zovo Faleks. Čvrsto trdijo, da je bil njihov rojak, ne pa Dolenjec, in so prepričani, da jim pomaga radovoljno v vsaki zadrgi in težavi. Kliče ga na pomoč otročnica, da ji da srečen porod, in krošnjar, ki je zablodil v amerikanskih gozdih, sleparski kupec, ki se boji sodnije, in pošteni kmetič, ki se ne boji ne biriča ne hudiča, cvetoča deklica, ki se hoče omožiti, in onemogli starček, ki bi zamenil rad dolino solz za nebeški raj. Drugi svetniki koristijo samo za eno reč, odvračajo samo po eno bolezen, Feliksu pa je podaril Bog vse svoje moči in čudeže. Če bi bilo mogoče, da bi Bog umrl, ne bi bila to nikakršna zguba, kajti bi ga sveti Feliks popolnoma nadomestil, da ne bi nebeščani in zemljani pogrešali nobene božje lastnosti. Belokranjci svojega Feliksa ne le časte, ampak ga tudi molijo in še bolj goreče nego Boga; postavili so si ga za narodnega patrona, poleg katerega ne potrebujejo nobenega drugega varuha. Kadar jih vpraša duhoven krščanski nauk, mu ga razlagajo seveda prav tako kakor drugi katoličani, ali v svoje molitve ne vpletajo dosti ne Boga ne matere božje in drugih svetcev; priporočivši se Feliksu, menijo, da so zahtevam vere zadostili in tedaj svojo dolžnost opravili. Neka ženska, s katero sem o tem govoril, se je jako začudila, da ne more najti v nobenih mašnih bukvicah svetega Feliksa, in je smatrala to za najboljši dokaz, da so učenjaki, ki pišejo, knjige, vero zatajili! Meni se je zdelo, da se Belokranjci o svojem mogočnem patronu ne pomenkujejo radi vpričo drugih ljudi, morda zato, ker vedo, kako neusmiljeno se jim zaradi njega Dolenjci posmehujejo. Slavo so mu peli romarji in romarice, ki so mislili, da jih nihče ne čuje. V krčmi so ga enkrat jeli gosti nalašč napadati, da jih dražijo. Romarji so molče poslušali to zabavljanje, šele po odhodu hudobnih pivcev so se začeli križati in tožiti na neverni svet, da zaničuje božje reči in Boga. Tako potrpežljivost razume samo tisti, ki ve, da Belokranjec vkljub svoji preveliki pobožnosti ne pozna kranjskega fanatizma. Čuden zgled praznoverja sem videl to leto. Po svetu se je razneslo preroštvo, da bo 12. avgusta trčila repata zvezda ob našo zemljo in jo razbila ali vsaj tako potresla, da se bo vse prevrnilo. To se razume samo ob sebi, da so Belokranjci pravljici verjeli. Kamor je človek prišel, ni slišal drugega pogovora kakor o bodočem potresu in njega grozovitih nasledkih. Mnogi so mislili, da se bliža konec sveta. Pripravljaje se za smrt, so oblegali ljudje spovednice še silneje nego pred veliko nočjo. Nekoliko strahu sem opazil tudi na Dolenjskem, v Novem mestu so drli k spovedi meščani, ki so veljali sicer za slaboverne, ali slišal sem tudi dosti norčevanja in smeha, še na deželi pri trdih gorjancih. V Beli krajini pa se je polastila prostega ljudstva taka splošna groza, kakršna ga ni obhajala še nikoli prej niti ob najhujši koleri. Vse je trepetalo, molilo, vrelo v cerkev in pričakovalo gotovo smrt. Popotujoč v Metliko, sem stopil pod Suhorjem v krčmo, da se nekoliko okrepčam. Našel sem več domačih gostov, ki so pretresali bližnjo nesrečo in pripomočke, kako bi se dala odvrniti. Najbolj je možem dopadel predlog, ki ga je napravil, kakor so trdili, neki župnik. Poleg njega naj bi se postavil na kaki skali obširen hlev. Vanj bi se zagnala živina cele občine. Nekoliko čevljev visoko naj bi se nastlal s praprotjo, da bi si živali, ko bi jih začel premetavati potres, ne potrle udov. Zraven hleva naj bi se naredil čvrst oder za ljudi, ki bi se moral seveda tudi dobro nastlati in za silo pokriti, da se ne bi trebalo bati dežja. Po mnenju vseh gostov se bo tresla zemlja dolgo, gotovo več dni, morebiti še več tednov. Za možmi so prisopihale v krčmo tudi žene in nekoliko otrok. Babe so vpile, otročaji cvilili, dedci pa majali z glavami in pritrjevali važno drug drugemu, da se morata hlev in oder na vsak način postaviti. Jaz sem zastonj poskušal preplašene praznoverce pomiriti, niti poslušati me niso hoteli. Nekaj tednov pozneje sem vprašal gospodarja iste krčme, kako je bilo s hlevom in odrom. Dvanajsti dan avgusta je bil že davnaj pretekel brez prerokovanega udarca grozne repatice. Krčmar se je nasmehnil in rekel: »Snovalo se je veliko, naredilo pa nič, ker se niso mogli porazumeti, v katerem kraju da bi najbolje bilo postaviti pribežališče. Nekoliko so odgovarjali tudi gospod, in tako je vse zaspalo. Ljudje so molili, jokali in se tresli; nevarni dan pride in mine; zvečer se mi je napolnila vsa hiša, od samega veselja, da so ostali živi, so ga polokali toliko, da sem moral iti čez dva dni v Metliko po drugo vino, ker so mi skoraj ves sod izpraznili. Ista radost je vladala tudi drugod. Nekateri pa so se vdali pijanstvu že pred dvanajstim avgustom, češ saj ni denarjev škoda, ker čez nekoliko dni tako ali tako vse pogine. Ni se jim zdelo greh, da si privoščijo pred smrtjo kako poslednjo dobroto in veselo uro. V nekaterih vaseh so ljudje zapustili hiše in pričakovali na planem z živino vred prihod zvezde. Mnogim so se možgani od strahu tako vneli, da so res videli repatico, nekateri so celo čutili, da se zemlja pod njimi ziblje, vsak hrup, ki je prišel iz daljave po naključju do ušes, je zbudil neskončno grozo, marsikateri ni mogel ne jesti ne piti. Ko so naznanili v nedeljo (10.avgusta) semiški duhovni maše za ves teden, so se jeli poslušalci čudno spogledovati in priobčevati si skoraj glasno svoje misli. Eden je rekel: »Gospod so pozabili, kaj bo pojutrnjem.« Sosed mu je odgovoril: »O gotovo, vidi se, da jim ni mar za smrt.« Drug je trdil: »Menda se šalijo, dobrovoljni so bili zmerom, ali z božjo kaznijo se ne bi smeli rogati.« Še drugi so se jako obveselili, odvalil se jim je od srca mlinski kamen, zaupljivo so govorili: »Gospod vedo vse, kar bo. Zvezda nam ne bo storila nič žalega, Bog je za zdaj še kazen odložil in nam bo prizanesel.« Ne da se tedaj nikakor dvomiti in tajiti, da tavajo Belokranjci še v gosti temi praznoverja, ali hvala bogu, da ne vsi: luč spoznanja je razsvetlila mnoge, sosebno tiste, ki so hodili kaj dosti po tujem, izobraženem svetu. Pri trgovcih se nahajajo često prav jasni pojmi o naravi, Bogu in človeškem poklicu. Nekateri so, znebivši se vraž, prišli celo do druge skrajnosti, postali so prav slaboverni kristjani, včasi celi racionalisti. Krošnjarji, ki so popotovali dalj časa po protestantskih deželah, so prinesli nazaj deloma kaj slabo mnenje o rimskokatoliški cerkvi, skoraj nobeden njih ne veruje v njeno edino zveličavnost. Kakor je res, da moré vraže duh Belokranjcev huje nego vseh drugih Slovencev, je pa tudi nepobitna resnica, da se svobodnih misli o verskih rečeh ne nahaja v celi Sloveniji nikjer toliko med prostim ljudstvom nego ravno v Beli krajini. V gostilnici na Luži je enkrat sedelo za mizo gotovo dvajset pivcev, samih krošnjarjev, ki so tajili soglasno hudiča, pekel in še razne druge resnice katoliške cerkve. Razgovarjal sem se o veri s premnogimi trgovci, skoraj vsi so mi izrekli na vsa usta svoje dvome o njenih naukih, nekateri so zavrgli vse drugo, razen Boga in dolžnosti, da moramo pošteno živeti. Tudi taki, ki niso bili prepričani o neumrlosti duše, so priznali brez izjeme potrebo nravnosti. Veliko sem jih čul trditi, da je vsaka vera enako dobra, tudi turška, ako jo človek prav izpolnjuje. Neki kupec je pravil, da ima znanca, ki je popotoval po Hercegovini in v Mostaru nevarno zbolel. Denarja ni imel, zastonj pa mu ni hotel postreči noben kristjan. Reveža se je usmilil star Turčin. Vzel ga je v svojo hišo in skrbel zanj cele tri mesece tako ljubeznivo kakor malokatera mati za svojega otroka. Mož je ozdravel. Ko se je hotel zahvaliti dobrotniku, mu ni dal govoriti. Rekel je: »Kar sem storil, je bila dolžnost, ne dobrota. Mi pravimo: Čovek čoveku svetac – tega pregovora se je treba držati.« Turčin je hotel s to besedo opomniti, da moramo častiti vsakega človeka kakor svetnika, naj bo kakršnekoli vere in, če pride v nadlogo, da mu moramo pomagati. Zgled blagodušnega moža je kupec smatral za dokaz, da se more človek tudi v turški veri obnašati po krščansko in zveličati. Stari krošnjar Pavle, moj dober znanec, ni bil trdno prepričan o vseh resnicah verskih, poštenost pa je zahteval v vseh, tudi v najmanjših rečeh, in je živel tako natanko po tem pravilu, da mu niti sovražniki niso mogli očitati nikakove krivice, nobenega madeža. Enkrat sva sedela skupaj, ko so se domačini pomenkovali o večnosti, o plači, ki čaka dobre, o kaznih, katere trpe pogubljeni. Pavle jih je mirno poslušal; ko so končali pogovor, je zamrmral sam s sabo po nemško: »Hm! Morda je res – morda ni res. Ostanimo pošteni! Škoditi to ne more, koristiti pa utegne.« Na isti način sem čul modrovati še nekatere druge Belokranjce. Zapisal sem si nekoliko besed in izrek, katere sem slišal ob raznih prilikah iz ust teh rojakov, in jih priobčujem, evo, bralcem, da vidijo, kako proste in bistre misli vladajo sem ter tja v Beli krajini. Bog je premoder, da bi ga mogle razžaliti tako borne in neumne stvari, kakor smo mi ljudje. – Boga nekateri kolne, ali ne sovraži ga nihče, ker ga nima za kaj. – Vera ni enaka veri, ali Boga poznajo vse; tudi človek ni enak človeku, ali po božji podobi so vsi ustvarjeni. – Nekateri gleda Boga naravnost, drugi od strani, pa se zdi vsakemu tako lep, da mesta, kjer stoji, neče zamenjati za nobeno drugo. – Vere so kakor nekatere podobe. Vsaki misli, da gledajo vanj. Tako mislijo tudi ljudje, naj bodo katerekoli vere, da Bog le njih vidi in ljubi. – Bog nas ne bo sodil po veri, ampak po delih. – Poštenje je vredno več 1kakor vera. Vero smo prejeli od staršev, poštenje pa smo si pridobili sami. – Vero in grunt smo podedovali in za nami bodo podedovali oboje naši otroci. Pravo zasluženje ima samo tisti, ki dedino pomnoži. – Slab kmet, ki zapravi grunt, slab kristjan, ki zapravi vero. Če pa zameni kmet svojo posest za boljšo in kristjan svojo vero za boljšo, je treba pohvaliti tega in onega. – Bog ne bi bil pravičen, ako bi pogubil koga zaradi vere, ker je gotovo po njegovi volji, da se rodi ta od krščanskih staršev, drugi od luteranskih, tretji od judovskih, četrti od turških. – Vere so različne, ali dobre, ker vse zapovedujejo, da moramo Boga častiti in pošteno živeti. – Naša vera je najbolj prava za nas, druga za druge. – Duhovni nas uče, da je samo naša vera Bogu ljuba, in prav imajo. Ko bi nam govorili, da so vse enako dobre, se ne bi ljudje nobene držali, postali bi ajdje. – Vsak človek ima svojo vero. – Vsak človek veruje nekoliko preveč in nekoliko premalo; tak ni nobeden, da bi vse verjel ali vse tajil. – Bog te ne bo vprašal, kako si se križal, ampak kako si svoj križ nosil. – Vere so za ljudi, resnico pa je Bog pridržal sebi in je ni še nikomur razodel. – Pravo vero ima tisti, ki pomaga sovražniku. – Vera brez pravičnosti je krčma brez vina. – Mi, ki smo hudobni, odpuščamo svojim otrokom skoraj vse; Bog, ki je dober, pa bo od pustil nam, svojim otrokom, vse, ako spoznamo, da smo grešniki. – Vsak človek ima v sebi zaklad, ali ga ne vidimo. Ko bi zanj vedeli, ne bi bilo na svetu nič sovraštva. – Ljudje bi se med sabo veliko rajši imeli, ko bi se bolje poznali. – Iz polnega želodca veliko grehov, iz praznega še več. – Glad je največji tat. – Noben tat ne krade rad. Ko bi imeli vsi ljudje toliko, kar potrebujejo za življenje, ne bi trebalo zidati ječ. – Pšenica raste na soncu, v ,senci omedli. Človek ostane lahko pošten, ako ima vsaj nekoliko imetka; prazen, gol in lačen začne misliti na hudobije. – Kdor je dober, gre njemu samo pol zasluženja, druga polovica pripada roditeljem, ki so ga odgojili. Isto velja za malopridneža. Potegnil bo za sabo v pekel tudi svoje starše. – Ljudje štejejo revežu eno krivico za deset; Bog pa je pravičen in mu bo štel deset krivic za eno. – Ni dosti prida niti tisti, ki se prilizuje ljudem, niti ta, ki se prilizuje Bogu. Tudi Bog ima rad, da govorimo z njim naravnost, moško in ponosno. – Hudič je imel od konca samo en rog, pa je dejal: Moram iti v cerkev, da mi rog odpade. Ko je prišel iz cerkve, je imel dva roga. (Ta pregovor pomeni, da hudobnemu molitev več škodi nego koristi.) – Zdaj vidimo, kako različni ljudje stanujejo v Beli krajini. Ženske in tiste kmete, ki žive zmerom doma, moramo prištevati najzvestejšim privržencem rimskokatoliške cerkve, medtem ko se trgovci, ki so občili veliko s tujci, dostikrat kažejo slaboverne in skoraj neverne. Ali narodni značaj je ostal tako blag in strpljiv, da ta razlika ne dela nič sovraštva in razprtije. Mirno pretresajo verska vprašanja drug z drugim. Spreobrniti se ne da ne ta ne oni, pogovor dovršuje s tem, da se kima z ramami in veli: »Kolikor glav, toliko misli«; in družba se razhaja v istem prijateljstvu, v katerem se je bila sešla. Svoje duhovnike Belokranjci jako spoštujejo, ako z dostojnim življenjem zaslužijo spoštovanje. Sosebno cenijo in ljubijo bistroumne, ki jim znajo svetovati tudi v posvetnih rečeh, glede gospodarstva, kupčije ali kake zapletene pravde. Malopridne pope pa zaničujejo kar očitno in se smejejo na vsa usta nauku, da bi morali njihove grehe prikrivati in izgovarjati. Pogostoma sem jih čul trditi, da peša vera zaradi duhovnikov. Pravili so mi tako čudne zglede, da nisem mogel razumeti škofove prizanesljivosti, ki ima razpostavljene povsod svoje vohune, da dobro ve, kake napake se gode. Nekemu župniku je ušla kuharica, o kateri je govorila vsa duhovnija, da mu je ljubica. Pop je zajahal konja in jo iskal sem ter tja po vseh krčmah in tudi po drugih hišah. Nazadnje jo je staknil, se z njo pomiril in jo pripeljal z veliko slavo na svoj dom nazaj. Tej ježi so se ljudje strašno smejali in pripovedovali vsakemu z grozno zbadljivimi opombami. Silno pohujšanje daje župljanom metliški prošt Trček. Vzel je k sebi vdovo z otroki vred in je z njimi pri isti mizi kakor kak hišni oče. Njegov kaplan M. živi blodno in razuzdano, da je groza. Črnomaljski župnik Vesel zabavlja javno procesijam in drugim cerkvenim šegam in občuje najrajši z nemškutarji in z zaničevalci vere. V petek hodi v Gradac meso jest in dela to talko očitno, da ve cela duhovnija. Nečistost, skopost in druge napake se očitajo razen teh še marsikomu. Vendar se mora priznati, da se večina duhovnov ponaša prav spodobno in pospešuje nravnost in omiko z besedo in zgledom. Zeloti res da niso; kakor njihovi hrvaški tovariši preko Kolpe, ljubijo tudi oni društvo, vesele shode, narodno petje, šaljive pomenke, 'kupico dobrega vina, nekateri tudi lov in kako igro. Ali teh in takih zabav jim ne bo zameril in zavidal noben pameten človek; tudi Belokranjci jim jih od srca privoščijo kot dobrotnikom, ki se za nje veliko trudijo in včasi prav krvavo potrebujejo kakega oddiha in izdatnega krepila, da jim ne omaga v težavni službi duh in truplo. Nekatere poznam, da stoje na vrhuncu sedanje omike, da klic in potrebe časa izvrstno razumejo in se brigajo vestno ne le za dušo, ampak tudi za duh in gmotno blagostanje svojih župljanov. Kot redek prikazek v naši fanatični deželi moram omeniti z največjo pohvalo semiškega dekana Antona Aleša. Po vplivu raznih prednikov se je bilo zaleglo in razširilo v tej duhovniji najgnusnejše tercijarstvo. Svetohlinstvo, hinavščina, plazljivost, zalezovanje, lažnivost, zavist in vsaka druga zloba so okuževale in razjedale že ne le društveno, ampak tudi družinsko življenje. Farizeji so vriskali kakor pijani: »Semičani so se posvetili, Semičani so najboljši kristjani na Dolenjskem.« Aleš pride, vidi vražje delo in stopi s pogumno nogo kači na glavo. Razlagaje pravo pobožnost, je nemilo šibal vso tercijalsko vrtoglavost in odkrival brezobzirno nje hlimbo in žalostne nasledke. Tudi s prižnice je grmel na tercijalke, da so kar ostrmevale in jezikljale: »Farji napadajo pravo vero, prodali so se Antikristu.« Njihova kraljica Ana Cajhnovka je hujskala in puntala ljudstvo zoper dekana na javnem trgu in ga zasramovala sploh ob vsaki priliki. Mož je bil prisiljen izročiti jo sodbi, ali te in druge sitnosti ga niso nič preplašile; svoj blagodatni posel je nadaljeval tako stanovitno, razumno in energično, da je zatrl v kratkem vsaj glavna gnezda te pogubljive norosti. Vsi pametni možaki so mu ploskali, celo žene so govorile, da je bil že zadnji čas, da je gospod ustavil nevarno komedijo, drugače bi bila lahko ugonobila celo faro in se polastila tudi drugih duhovnij. Aleš je pokazal svojo samostalnost in modrost tudi ob volitvi državnega poslanca 1873. leta. Vlada je postavila za kandidata odpadnika Zagorca, naša stranka, vsa razcepljena, deloma Pfeiferja, deloma Irkiča. Za le-tega so se poganjali duhovni na vse kriplje, Pfeiferja so popisovali ljudem za sovražnika vere in cerkve in so dobili s tem veliko narodnih volivcev na svojo plat. To se ve, da so vabili v svoje kolo tudi tovariša Aleša. On pa je mislil, da v tako važni reči ne sme odločevati kolegialnost, ampak razum in domoljubje. Trudil se je pozvedeti natanko lastnosti in sposobnosti obeh kandidatov. Kmalu je slišal, da išče Irkič cesarske službe, v kateri bi se bržkone slovenstvu izneveril. To ga je napotilo, da je on edini med vsemi duhovni glasoval za vrlega Pfeiferja, tem rajši, ker se je prepričal, da je govorica o njegovem sovraštvu vere izmišljena. Za njim so dali skoraj vsi drugi volivci svoj glas Pfeiferju, ki je na ta način slavno zmagal v Beli krajini oba tekmeca. Drugi duhovni so ga psovali izdajalca, najboljši prijatelj, suhorski župnik T., mu je odpovedal gostoljubje vpričo zbrane množice z besedo: »Tvoji konji ne bodo nikdar več ovsa zobali v moji staji.« Še huje se mu je grozil viniški kaplan Ž. Od vseh strani je moral poslušati veliko grenkih in grdih. Ali on je ostal miren in nepomičen, tolažilo ga je prepričanje, da je delal po vesti in zahtevi narodne politike in napredovalnosti. Tak patriot, možak od pete do glave, je dekan Aleš. Rajnega župnika suhorskega, Škofica, so gledali nekateri pisano, ker je dovolil v svoji duhovniji jezuitske misije. Pogovor z njim me je prepričal, da je spadal mož vkljub temu med svobodnjake korenjake. Bil si je naročil »Slovenski Narod«, ki se je povzdignil pod uredništvom slavnega Tomšiča do znamenite, med Slovenci še nedosežene stopnje žurnalistične popolnosti, in je prebiral ta svobodoumni list z največjim zadovoljstvom in navdušenjem. Rekel mi je: »V moj dvor dohajajo troje domače novine: Slovenski Narod zame, Novice za kuharico in Danica za dekle in pastirico, in tako ima vsak tisto hrano, ki se mu najbolj prileže.« V Metliki sem se sešel v gostilnici z raznimi domoljubnimi duhovniki. Eden njih je pravil, kako se je neki župnik. ki je služil med Poljanci, trudil, da odpravi s plesišč njihovo jugoslovansko kolo. Vsi so grajali v en glas to bedasto ognjenost in trdili odločno, da treba take krasne narodne običaje še dalje širiti, ne pa jih prepovedovati, kajti noben razumen človek ne more zaslediti v njih kako pregrešnost. O narodnih navadah smo se še marsikaj pomenkovali. Duhovniki so brez izjeme izrekli misel, da jih mora vsak domačin spoštovati in braniti, ako, niso škodljive in pohujšljive; sosebno tiste, ki so poetične in lepe, je treba skrbno gojiti in varovati, da ne poginejo. Vera v coprnice in druge take sramotne vraže naj se pobijajo in iztrebljujejo; kjer pa narod pozna še krasne vile, naj poje in govori o njih tudi zanaprej svojim otrokom in vnukom; ta čudovita basen da čisti in povzdiguje domišljijo in ne dela nič kvara krščanski veri in zahtevam dejanskega življenja. Može tako bistrih in svobodnih misli mora častiti in ljubiti vsak naprednjak, vsak omikanec, naj bo glede vere in cerkve kakršnegakoli mnenja. (do vključno str. 152 po izdaji v 11. knjigi Trdinovega Zbranega dela, 1958) 645ak30tsciek06jz40ob7j4pqjkgyy 224037 224036 2026-05-24T22:44:45Z ReníJakomin 8062 224037 wikitext text/x-wiki {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= ''Sprehod v Belo krajino'' | poglavje= | avtor= Janez Trdina | licenca=javna last | obdelano=1 | spisano= Ajda Sokler; Lara Utenkar; Rení Jakomin | vir= Po Zbranem delu Janeza Trdine. }} Lepih sprehodov ima človek v Novem mestu na izbiro. Meni se je zdel izmed vseh najprijetnejši tisti proti Gorjan­cem in čez to goro v Belo krajino. Kadarkoli me je obhajal dolgčas ali kaka druga duševna stiska, sem se obrnil po Karlovški cesti na izhod in šel naprej nekoliko ur in še isti, včasi tudi šele drugi dan sem se vrnil, vselej okrepčan, vesel in zadovoljen, nazaj v otožno središče dolenjske birokracije in revščine. Prosim častite bralce, naj me blagovoljno enkrat spremijo. Ko pridemo čez most, stojimo v Kandiji. Vprašamo se, od kod in kako se je priselilo ime grškega otoka sem? Rajni šmihelski župnik Mejač mi je pravil, da so nekdaj, ko še ni bilo nič vasi, igrali tukaj komedijanti, ki so hodili razvese­ljevat Novomeščane. Besedo »komedija« izgovarjajo ljudje še dandanašnji »komendija« in včasi »kamendija«; skrajšana se zdaj glasi Kandija in pomeni tedaj to, kar igrališče. Ta izpeljava ni dokazana, ali je mogoča. Kandija je jako čedna vas. V njej ostajajo vozovi, dohaja­joči iz Bele krajine, Šentjerneja, Kostanjevice, Kočevja in sploh z desnega obrežja Krke, da ne trebajo plačati mosto­vine. Krčmarijo skoraj vse hiše in večidel prav dobro in z dobičkom. Že dolgo časa se snuje, kako bi se dalo to premožno selo združiti z Novim mestom, kateremu je res pravo predmestje. Kandijanci pa se obotavljajo privoliti, ker se boje mestne »štibre«. Zdaj spadajo pod šmihelsko duhovnijo. Kosti njihovih prednikov in sorodnikov počivajo na šmihel­skem pokopališču, in ravno ta okolnost se imenuje med glavnimi vzroki, ki jim branijo, da bi se ponovomestili. Po strmem bregu dospemo do Smoletove graščine Grma. Rajni Smola se je rodil na Češkem. Svojim kmetom se je zameril zaradi verske svobodomiselnosti (nekateri trdijo, da je bil luteran, drugi, da je prostomavtar), ali se jim je zopet priljubil, ker je postopal z njimi jako priljudno in usmiljeno. Njegov sin, sedanji gospodar, se šteje med zagrizene nem­čurje, trdi, da zato, ker je nemškega rodu! On sam se obnaša proti narodni stranki dosti mirno, ali hčere mu kažejo ob vsaki priliki svojo jezo zoper slovenstvo, dasiravno se pogovarjajo po domače dosti laglje in lepše nego po nemško. Popotnik vidi okoli grada krasne zasade murvove, deloma celo po polju, kar je na Laškem sploh navadno, ali se našim razmeram ne prileže. Smoletova gospa se smatra po pravici za najpridnejšo in najmodrejšo sviloprejko novomeške okolice. Ko bi posnemali njen sijajni zgled drugi graščaki in kmetje, ni dvombe, da bi se povzdignilo slovensko svilarstvo v kratkem času na visoko stopnjo in bi dajalo narodu izdatne prihodke in dobičke. Šmihelska cerkev nam ostaja na desni, kakih deset minut od ceste. Ona nima za nas nič mikavnega. Domoljubu se ozira oko raje proti oddaljenemu pokopališču, na katerem je zakopano truplo nepozabljive Primčeve Julije. Streljaj od Grma stoji ob potoku Težki vodi Gotna vas. To ime je delalo našim narodnim filologom mnogo skušnjav. Izpeljavali so ga nekateri od germanskih Gotov, ki bi bili na svojem potu v Italijo ustanovili tu svojo kolonijo. Ali ti divjaki so, dirjaje skoz našo zemljo, težko kdaj pomislili na kakšno naselitev; zadovoljili so se z lagljejim ropom in morijo mirnih prebivalcev. V tem kraju žive še zdaj rodovine, ki se zovo po dolenjskem izgovoru Gut, kar bi se reklo drugje Got. Vas je prejela po mojem mnenju svoje ime od njih kakor Irča vas od Irka ali Irkov, Smolinja od Smolina, Draganje selo od Dragana itd. V Gotno vas se je priselil bivši ritmojster cesarske dvorske straže, Malolaščan Deak. Bil je sin prostih kmetov, ali nenavadno brhek fant, da se je zaljubila vanj marsikatera Dunajčanka in tudi sedanja mu gospa, bogata Poljakinja. Z ženitvijo si je opomogel, kupil hišo in jo tako čedno po­zidal in uredil, da stanuje zdaj kakor v graščini. Deaki so doma pravzaprav v Ribnici. Ime je popačeno po tamošnjem izgovarjanju in bi se moralo glasiti pravilno Divjak. Prijatelj Dragotin Rudež mi je pravil, da se v Ribnici misli, da je prišel od tod tudi sprednik slovečega madžarskega državnika Deaka. Ljubljanski kanonik Kramar ima neki v rokah nepobitne dokaze za slovenstvo madžarskega prvaka. Meni pa se zdi, da si ga prisvajajo z večjo pravico Hrvatje, trdeči, da dohaja ime iz njihove besede djak (učenec). Ali če bi tudi obveljala ribniška, ne bi smatral jaz to za nikako čast, ampak za sramoto, za nov dokaz, da služijo Slovenci celemu svetu, samo svojemu rodu ne. Madžari imajo sto vzrokov, poveličevati svojega Deaka, Slavjani pa sto vzrokov, bati se ga in ga sovražiti, kajti storil jim je že brez števila krivic vkljub svojemu blagemu značaju. On je največ pripomogel, da je zavladala na Ogrskem brezobzirna centralizacija, ki preti požreti vse nemadžarske narodnosti. Hrvatom se je hlinil sicer prijatelja, ker jih je potreboval, in jim podal tisti zloglasni beli list, na kateri naj si zapišejo vse pravice, ki jim gredo po njihovem prepričanju. Skušnja pa je pokazala, da se je smelo napisati nanj samo to, kar je bilo pogodu Madžarom. Hrvatje zdaj vedo, da so verjeli člo­veku, ki ni bil vreden nobene vere. Gotenska cerkvica stoji na gričku nekoliko korakov od ceste. Blizu nje raste po slovanski navadi lipa, zaradi katere bi se bila kmalu vnela pravda med vaščani in sedanjim žup­nikom Peterlinom. Ta gospod slovi za velikega pobožnjaka in – skopuha. Ti dve lastnosti sta ga napeljali, da je napovedal vojsko drevju, največji krasoti vsakega kraja. Pri­ šedši v Šmihel, je dal posekati najprej visok in čudovito lep kostanj, ker je delal vrtu senco in oviral rast koristnih zeli. Potem se je spravil nad lipe, ki so stale pred cerkvijo, in dal tudi nje brez milosti podreti, dasiravno ni imel do njih no­bene pravice, kajti rasle so na srenjski zemlji. Izgovarjal se je s tem, da so motile ljudem pobožnost, ker so uhajali v poletni soparici radi iz cerkve v njihovo prijetno senco. Žup­ljani so hudo godrnjali in se nekaj časa grozili, da bodo župnika tožili, vendar so se dali umiriti, da ne žalijo moža, ki so ga morali za vse druge reči, če ne ljubiti, pa vsaj spo­štovati. Peterlin je menda namenil iztrebiti lipe izpred vseh cerkva svoje duhovnije. Za gotensko je bila sekira že na­brušena. Nejevolja pa je prikipela v ljudstvu do vrha; uprlo se je s tako odločnostjo, da je župnik moral popustiti. Konec vasi, ki stoji preko vode, se zove za šalo »Jamrovci«. Hiše so bile sezidane na grajski zemlji in niso imele od konca nič svojega polja. Takratni župnik je gospodarjem rekel: »Kaj si postavljate domove tukaj? Vi boste sami berači, sami jamrovci.« Ta beseda se je prijela hiš, kakor se taki pridevniki med zabavljivimi Slovenci sploh radi ukorenijo. Za daljni, dosti težavni pot se je treba okrepčati. Stopimo tedaj v najboljšo gotensko krčmo, v Petričevo. Gostom streže marljiva in dobrovoljna gospodinja, mož, srenjski tajnik, sedi podnevi večidel v pisarnici; z njim se more govoriti šele proti večeru. Zaradi njega sem zahajal kaj rad sem, dokler me niso pregnali samopašni brambovci. Mož zna nemško in izdeluje vse občinske spise le po nemško. Ta napaka se godi le po volji in zapovedi njegovega gospodarja, župana Langerja Podgorskega. V mladosti je služil Petrič v raznih gradovih za oskrbnika in pripoveduje marsi­kaj zanimivega o prejšnjem življenju in rogoviljenju naših fevdalcev. Mene je najbolj mikalo, kar mi je pravil o svojem nekdanjem gospodu, o Prešernovem prijatelju Smoletu, čigar graščino presežek je dalj časa oskrboval. Smole je prebival pozimi navadno v Ljubljani, poleti pa ali v kakih toplicah ali v Prežeku. Petrič veli, da ga ne more dosti hvaliti. Prihodke da je zapravljal tako čez mero nepremišljeno, da mu je dostikrat zmanjkovalo denarjev za najpotrebnejše reči, na primer za sol. Neprenehoma so mo­rali ljudje čakati za plačo ali pa še celo posojati. Gosto­ljuben je bil brez konca in kraja. Prijateljem ni stregel le z najboljšim domačim vinom, ampak tudi z dragim šampanjcem. Kak posebno vesel večer je šla rakom žvižgat cela košara butilj. Spat se ni mogel lahko spraviti, pred eno uro po polnoči ni legel nikoli, včasi je blagoval z društvom do treh in tudi do belega dne. Enkrat ga je pohodil Prešeren (menda leta 1839) in ostal pri njem dobre tri tedne. Imela sta direndaj, da nikoli takega. Šampanjec je tekel scurkoma. Kaj sta se menila in čemu sta se tako neusmiljeno krohotala, malo izobraženi oskrbnik ni mogel razumeti. V posteljo sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kakor klade in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu čulo, do enajstih in tudi do poldne. Čez nekoliko dni se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij Grün. Zdaj šele se je začela črna vojska. Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči, vsa družina je govorila: »Takih norcev še grad ni videl.« Za srečo je trajalo to samo tri dni. Ko je Turnski odrinil, sta morala razsajati sama. Samote Smole ni ljubil. Če ni bilo gospode, se ni vedel kam dejati. Poleg Prežeka stoji prijazen hribček. Gospodar si je na njem naredil šotor ali kolibico, kateri je dal ime: Andreasruh. O lepem vremenu je sedel v njej cel dan in oziraje se po krasni bližnji in daljni okolici in proti gorenjskim goram je izpraznoval poliček za poličkam, zraven pa zalagal pleče, brez katerega ni mogel živeti. Noči pa je prebival tako, da ni trebal zavidati oženjenim. Služila je pri njem priliznjena punca Neža. Hinavka je tajia, ali kar se ne stori, se ne zve, delo pa pride vsako na videlo. Nasledki so pokazali, da je svet ni obrekoval po krivem. Rodila je Smoletu hčer, ki je prišla pozneje v ljubljanske šole in postala nuna. Smole ni bil pravi nič zloben, ali včasi pa na vso moč srborit in samopašen. Ponoči pri pijači so uganili vinski bratci marsikatero noro. Nekdo blekne: »Andrej, če imaš kaj srca, kakor se bahaš, hajd na pokopališče, izderi križ in prinesi ga sem, da vidimo, če si res junak.« Smole ni od­govoril nič, vzel je klobuk in šel. Ljudje, ki so se ponoči vračali domov, so srečevali moža, ki je nesel na rami mrtvaški križ; nekateri so ga tudi poznali. Župnik je to zvedel in Smole ga je moral neki za božjo voljo prositi, da je molčal, in mu zapečatiti usta s celim sodom starine, kakor pravijo. Drugače bogve, kako bi bila sodnija z njim zaplesala. Križ mu je moral prizadeti tem več truda, ker mu je rabila samo ena (menda leva) roka, druga pa mu mahala skoraj otrp­njena, da ni mogel z njo nič prav prijeti. To je bil morda vzrok, da so ga pijanci še bolj silili, naj jim pricefra križ. Kadar se je tovarišija razšla, se je kratkočasil Smole z branjem. Bukev je imel cele sklade, na cente. Bil je, kakor veli Švaba, »ein belesener Mann«. Govoril je več jezikov in znal občiti enako lepo z gospodom in kmetom, z domačinom in tujcem. Tako po priliki mi je popisal Petrič značaj slavnega Smoleta. Drugi njegovi znanci so to sliko potrdili, deloma pa tudi dopolnili. Soglasno so odobravali Prešernove besede o njem: »Boljš'ga srca ni imela Ljubljana – kak si za srečo človeštva bil vžgan!« Smole je kakor najčistejši idealist za denar malo maral in brez dvombe slabo gospodaril, ali pre­moženja ni tratil le za šampanjsko vino, Nežiko in druge veselice, ampak je podpiral z njim velikodušno revščino, znanost, napredek in svoje prijatelje. Dohodki od graščine se mu niso kopičili kakor drugim, ker mu blago srce ni dalo, da bi zatiral in odiral kmete, svoje slovenske brate. O slabih letinah ni zahteva od njih nikakršne desetine, o boleznih nikakršne tlake. Lahko se trdi, da so mu podložniki dajali samo toliko, kar so sami hoteli. Od njegovih skrbnikov so trpeli nekatero krivico in stisko, ali če je prišlo do ušes njemu, je pomogel ljudem gotovo vselej in precej. Da so postopali s kmeti tako po človeško drugi graščaki, ne bi bil naš narod grajske oblasti nikdar preklinjal, ampak jo bla­goslavljal. Od Gotne vasi naprej se cesta nekolilko napenja, ali pada kmalu v globok jarek, nad katerim stoji na mogočnem ska­lovju Langerjeva stolica, grad Poganec. Pod njim sem videl v celi novomeški okolici najprej cveteti jugovčke, soldatke, marjetice in druge pomladne rožice, razen vijol, ki se raz­vijajo pozneje, ker je kraj zanje premalo prisojen in odprt. V pečinah gnezdijo gadje, ali pikajo samo tiste, ki jih dražijo. V gradu pa živi gospod, ki zabada strupeno želo v svoj narod, ki mu ni storil nič žalega. Očetove zasluge so pri­dobile Francu Langerju prosto plemstvo, 1873. leto mu je prineslo viteštvo. Znanci in prijatelji so se čudno spogledo­vali in popraševali, zakaj mu je padla ta redka čast. On sam je govoril, da ne ve vzroka. O službeni slovesnosti, ki se je napravila zaradi te prigodbe v magistratski hiši novomeški, je okrajni glavar Ekel lovil kar za lase slavne čine Langer­jeve, ki so zbudili pozornost visoke vlade in jo prisilili na tako sijajno priznanje. Pourdarjal je zlasti njegove zasluge za domače čebelarstvo. Res je, da je poganški gospod začel gojiti te živalce in trgovati z njimi na tak način, ki doslej v teh krajih ni bil znan. Ali vsakdo je dejal, da mu za to novino popolnoma zadostuje tistih 1500 goldinarjev dobička, ki mu ga daje obrtnost, da pa druge nagrade ni potreben niti vreden. Te besede izvirajo morda iz zavisti, po mojem prepričanju si je vsekako zaslužil lepo hvalo za svoj gospodarstveni napredek. Ali gotovo je, da mu viteštvo ni bilo podarjeno ne zaradi čebeloreje ne zaradi drugih reči, katere je omenil okrajni glavar. Nemško ministrstvo je hotelo izkazati hvaležnost zvestemu hlapcu in stebru svoje politike. Leta 1860 se je izdajal Langer za Slovenca, ali grof Anton Auersperg ga je kmalu obrnil na druge misli. Od takrat se je stanovitno ustavljal vsem pravicam in željam naše stranke ter je zagovarjal in podpiral s svojim glasom vsako krivico in silo, katero nam je delala dunajska vlada. Njegovo ponašanje v kranjskem zboru bralci pomnijo in mi ga ni treba popisovati. Glavni čin njegovega županovanja bo ostal, dokler bo živ, zapisan s črnimi črkami v spominu vseh rojakov, ki se pečajo s politiko. Dosegel je s svojim vplivom in nagovar­janjem, da je srenja sprejela za častnega uda najhudobnejšega sovražnika našega naroda, deželnega poglavarja Bacha, tistega Bacha, ki ni vedel predložiti kranjskemu zboru v po­svetovanje nič drugega kakor novo postavo za konjederce. Ta zabavljivi čin je razkačil celo naše nemškutarske poslance, da so pokazali z narodnjaki vred zobe žalivcu zborovega dostojanstva. Poganec se smatra na Dolenjskem za glavno zbirališče in torišče slovenskih odpadnikov in nasprotnikov, za naj­trdnejši tabor nemčurske stranke. Sosebno rad vabi Langer v svoj grad visoko birokracijo, kateri se dobrika na vso moč, da se prav vidi, kako da hrepeni in koprni po njeni milosti. Ni tedaj čudo, da ga je vladi priporočila. Z nje pomočjo se snujejo in kujejo vsi načrti vojskovanja zoper nedolžno Slovenijo. Vselej me je groza spreletavala, kadar sem korakal mimo te nevarne graščine. To sem že povedal, da uraduje Langer vse v tujem je­ziku, kar se mu mora tembolj zameriti, ker zna po domače ne le dobro govoriti, ampak tudi precej ročno pisati. Nove volitve bi se bile imele že davnaj razpisati, ali se ne čuje še za nikake priprave. Če srenjčani to store, kar govore, bo Langer odletel. Z največjo nevoljo pripovedajo, da županuje že celih šest let in več, ne da bi položil kak račun. Politična oblast to dobro ve, ali molči. Brez glasnega zahtevanja srenje ne bo hotela siliti na odstop tako dobrega si prijatelja in pomočnika. Ali bežimo hitro naprej, da nas ne bo bolela preveč glava od takega premišljevanja in nejevoljstva. Po strmem klancu priplezamo na mejo šmihelske duhovnije; gibali se bomo kratko uro po stopiški. Pot nam olajšuje milo petje brezbrojnih ptičkov, katerim so se bližnje goščave in hoste menda prav posebno priljubile. Slavčkov nisem slišal nikjer toliko kakor v poganških dobravah. Težka voda teče globoko pod nami na levi strani, na desni nam zapira hribovje pogled. Pri vodi tiči borna vas Črmošnjice. Bere se, da se je rodil glasoviti poveljnik puntarskih kmetov Ilija Gregorič v Črmošnjicah. Če je to res, nam je vsekako treba na ''to'' vas misliti, ne pa na tisto kočevsko istega imena, ki stoji na sredi pota med Toplicami in Semičem. Podgorci so se v 16. sto­letju med vsemi Dolenjci najhuje puntali. Prav naravno bi tedaj bilo, da so dali upornikom tudi zapovednika in prvaka. Jaz ne bi lahko verjel, če bi nam zaznamovalo tudi kako pismo tiste dobe kočevske Črmošnjice za rojstni kraj Grego­ričev. Samo z enim dokazom se ne bi mogel zadovoljiti, kajti temu mnenju se vse okolnosti preveč protivijo. Župna vas Stopiče (slabe pol ure od ceste) nam ne more pokazati nobene druge posebnosti kakor – župnika Vrščaja. Mislim, da se ne nahaja v celi Kranjski deželi ne pet dušnih pastirjev, katere bi ljudje tako živo sovražili. Vprašal sem marsikoga za vzrok te jeze, vsak mi je povedal kaj drugega. Kaplan mi je rekel: »Tukaj živim v peklu, ne na zemlji. Vrščaj me očitno sramoti pred farmani, dasi izpolnjujem svoje dolžnosti natanko, kar le morem. Če me škof ne bo kmalu prestavil, se bom obesil ali pa pobegnil v Ameriko.« Učitelj se mi je tožil: »Župnik me zmerja vpričo otrok kakor psa. Pa to bi še potrpel, ali zavida mi še te borne do­hodke, kar jih imam. Začel si jih je sam prisvajati. Popihal jo bom na Štajersko.« Za srečo je bil kaplan še tisto leto premaknjen, učitelj pa si je dobil res drugo službo na Štajer­skem. Njuna naslednika godrnjata zopet, druge krivice, ki jima jih naklanja župnik. Neki farman se je togotil: »Gospod so mi naredili izpisek, pa sem moral plačati zanj dva goldinarja. V mestu pa sem zvedel, da ne smejo zahtevati za take spise ne krajcarja. Zdaj vidim, da so me osleparili.« Njegov sosed je zarenčal: »To je mala reč. Kaj pa se je zgodilo meni? Fajmošter se mi je zagrozil, če ne pridem precej k spovedi, da me bo dal razglasiti pred cervijo za brezverca, potem pa poslal pome žandarja, da me bo tiral s silo k spovedi. Če to stori, bom prodal domačijo in se preselil drugam. K spovedi pa zdaj nalašč ne grem; rajši prestopim k luteranom ali k Turikom, da bo enkrat mir.« Takim govoricam se ne sme vselej verjeti, ali je vsekako hudo za Vrščaja, če je le deseti del njih resničen. Žalostno je, da se razlagajo na slabo pot tudi njegove dobre misli in lastnosti. Ko je priporočal ljudem Društvo svetega Mohorja, so jeli mrmrati: »Far si je pa izmislil že spet novo odrtijo.« Nameril sem se na ženina, ki ga je strašno preklinjal. Vrščaj ga ni hotel poročiti v ponedeljek, da se ne bi svatba po stari šegi podaljšala do petka. Rekel mu je, naj pride v sredo, ker si bo prihranil s tem veliko nepotrebnih stroškov. To je storil gotovo jako pametno, ali farmani so pritrdili ženinu, da ravna tako iz zlobne nagajivosti. Nezadovoljnost je rasla bolj in zmerom bolj, dokler se niso namenili, tožiti župnika škofu in prositi za drugega. Jeli so nabirati podpise, ki so se hitro množili. Vrščaj to zve in začne klicati in nagovarjati ljudi, naj se podpišejo, da ga imajo radi in si ne žele nobene zamene. Zdaj se je pokazala moč, katero ima do našega naroda tudi duhovnik, ki se mu je zameril. Vrščaj je dobil zase podpisov, kolikor je hotel, nasprotniki so od­padali drug za drugim od prejšnjega zahtevka, pravda se je zvršila s tem, da k škofu ni šla v ime duhovnije nobena tožba in je župniik ostal mirno na svojem mestu. Pozneje so se župljani hudo kesali zaradi te pomirljivosti, ali se niso več drznili stopiti zoper svojeglavega in trdega gospoda v borbo. Naj povem tu neko smešnico. V vasi Težki vodi sem po vedal v krčmi za šalo neresnično novico, da se mora po škofovem ukazu stopiški župnik preseliti v drugo službo na Gorenjsko. Da ste videli veselje in navdušenje, ki ga je napravila moja pripovedka! Krčmarica je precej tekla k so­sedu naznanit radostno prigodbo. V pol ure se je raznesla po celi vasi. Iz vseh hiš so jeli prihajati možaki v krčmo, češ tako sporočilo je treba pozdraviti in praznovati z dobro pijačo. Poliči so se praznili, kakor bi trenil. Krčmarju sem dal na ta način precej zaslužiti, ali Težke vode sem se moral potem dalj časa ogibati. Ko so vaščani videli, da sem se lagal, so se name prav živo razsrdili, da jih imam za norce. Vrnivšim se iz Stopič nam je zopet lesti v hud klanec. Na vrhu stoji na eni strani hiša Bučarjeva, na drugi Bri­njevkina. Sosedje se sploh radi pisano gledajo, tudi ta dva sta si kakor pes in mačka, že zato, ker sta kuhala prejšnji čas oba brinjevec in oba krčmarila in sta si bila tedaj tekmeca. Lepo je, da pred ljudmi ne kažeta dosti svoje jeze, ampak se pikata in obirata bolj skrivaj. Bučar je obšel kot rokodelec veliko sveta. Zanj se lahko prekrasno rabi hrvaški pregovor: Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba. Kadar mi je pravil, večidel vinjen, svoje prigodke, se mi je vselej zdelo, kakor da čujem basne kakega godca. Leta 1848 je delal v Zagrebu in se tako vnel za bana Jelačića, da ga smatra še zdaj za ideal junaštva, dobrote, ljubeznivosti in vseh popolnosti. S slovesnim glasom se mi je zaklel, da ne sme noben dan spati, ne da bi odmolil očenaš za dušo tega hrvaškega »kralja«. Na Ogrskem je neki strašna kuga morila ljudi. On je razodel Madžarom, da v njegovi domovini ta bolezen nikdar ne besni, ker so si Kranjci izvolili za varuha sv. Jožefa. Svetoval jim je, naj store isto, če se hočejo kuge znebiti. Res so ga poslušali in sezidali v Ostrogonu prelepo cerkev na čast sv. Jožefu in od takrat žive v takem božjem zdravju kakor Kranjci. V Slovakiji je delal pri čudnem mojstru. Rekel je Bučarju: »Špot mi delaš, poberi se.« On je odgovoril: »Špota ne bo Kranjec nikjer delal. Če si tak bedak, pa grem.« Mož menim, da ni dobro razumel svojega rokodelstva, pa je moj­ster dejal: »Špatne (slabo) delaš, poberi se!« Tudi na Poljsko je priblodil in ostal nekaj časa v mestu, trgu ali vasi (ne vem prav, kaj je) Kalvariji. Čuvši to bi­blično ime, je bil Bučar prepričan, da je prišel v Palestino, pod judovsko Kalvarijo, mučilišče Kristovo. Obhajale so ga vse groze kranjske pobožnosti. Hotel je iti na hrib molit, ali neka skrivna sila ga je pehala nazaj. Kajti noben grešnik ne more doseči te milosti in sreče. Grešniki pa so vsi odrasli, ker so izgubili nedolžnost. Tudi sebe šteje tedaj Bučar mod grešnike. Na vrh Kalvarije more dospeti samo čist otrok in še ta le po trikratnem vrednem obhajilu. Vsled te povesti se je razširila po okolici trdna misel, da je bil Bučar tudi v obljubljeni deželi in v Jeruzalemu. Še bolj čudno pa je, da sam to trdi in verjame. Prišedši z mnogoletnega potovanja domov, je jel pridno gospodariti in ne brez uspeha. Vojaki, stanujoči v okolici, so dali krčmi veliko zaslužkov. Še zdaj jih rad hvali in trdi, da kmet poleg puške dobro izhaja. Brinjevca je nakuhal v enem letu po petdeset avstrijskih veder in je slovel po pravici za prvega podgorskega žganjarja. Na vrtu je zasadil in od­gojil celo hosto sliv. Popotniki jih z veseljem ogledujejo in dičijo marljivega sadjarja. Od konca, je pravil, so rasle ne­kako borno. Neki gospod je prišel pit polič vina in ga naučil, kako jim mora gnojiti, če jim hoče rast olajšati in pospešiti. Takrat se sadju še ni dosti gnojilo, pravzaprav nič. Bučar je poslušal gospodov svet in češplje so šle kvišku, da je bilo ve­selje. On veli: »Kmetje se gospodi smejemo in govorimo, da ne razume o gospodarstvu nič. Ali to so nam le besede. Če nam pove kak omikan človek kaj pametnega, ga radi ubo­gamo. Mislimo si: Ta mož se je učil več kakor mi, mora tedaj tudi kaj več znati. Ali sveti se nam morajo dajati s pohlevnim, prijaznim glasom, drugače so bob ob steno. Go­spoda bi kmeta lahko vodila, kakor in kamor bi ga hotela, ali bi se morala ponižati, govoriti s kmeti po kmetiško kakor prijatelj prijatelju, pa bi videla, da nismo tako svojeglavi in starokopitni, kakor si nas misli. Če se nam zabavlja, pa se­veda pokažemo roge in najboljši nauki splavajo po vodi.« Bučar je imel marsikatero lastnost, ki mu je obetala premožnost, ali žalibog da tudi nekatere take, ki so morale zidanje teh zopet ustaviti in sčasoma celo porušiti. Vdal se je slovenskima napakama: pijančevanju in pravdanju. Ža­lostni nasledki niso izostali. Gospodarstvo se je obrnilo na rakovo pot. Revež zdaj le borno životari; krčma ne nese nič; brinjevcu je dal slovo; poljedelstvo pa hrani v tukajšnjem kraju slabo. Sreča je skočila onkraj ceste k sosedi. Od kraja se ji je godilo dosti hudo. Mož je znail samo zapravljati, pridobiti pa nič. Hiša se je pogreznila v dolg in revščino. Po njegovi smrti so pestili vdovo neusmiljeni rablji od vseh strani. Vrla žena pa ni obupala. Delala je noč in dan, pazila na vsak krajcar, poiskala in našla si zaslužka in dobička s krčmarijo, žganjarijo, spretnim kmetovanjem, premetenim ku­povanjem, skupljevanjem in prodajanjem. Hiša se je zopet dvignila na čisto, dolg se poravnal, denar jel še drugim izposojati, skoraj vsako leto se je prikupilo za majhne krajcarje kaj zemljice, tu za njivo, tam za hosto ali za vinograd. Pet­deseto leto je že davnaj dovršila, ali noge se ji še niso utrudile. Vse ve natanko, kje raste najboljše brinje in se dobi najceneje; da ujame kak goldinar, oblazi vse podgorske in belokranjske hribe in doline; ljudje jo poznajo, da pošteno plačuje, in dajo brinje rajši njej nego nezanesljivim slepar­jem, ki obetajo za blago tretjino več kakor ona. Svojemu brinjevcu je pridobila tako lep glas, da ga jemljo od nje graščaki in kmetje, uradniki in meščani, Dolenjci, Posavci in Ljubljančani. V mlajših letih je prehodila s to robo velik kos sloven­skega sveta in si našla zanjo povsod trg in kupca. Zdaj jo dobro rejeni život preveč teži, da ne gre rada od doma. V Novem mestu pa jo vidim vsak drugi dan s košaro in ogromnimi steklenicami tekati sem ter tja. Ljudje ji zavidajo in jo radi obrekujejo. Eni trdijo, da prodaja za brinjevec špirit, drugi vele, da slepari gosposko, kajti kuha več nego ji je privoljeno, tretji pravijo: »Baba je vsa hudičeva; kdor se neče speči, naj se varuje z njo tržiti.« Brinjevka to ve, ali se ne jezi, ampak se šegavo muza in govori: »Če sem res taka, naj me pa primejo, če me imajo za kaj.« Do zdaj je niso mogli v nobeni večji reči zasačiti, niti ne verjamem, da jo bodo zanaprej. Spretna obrtnica se zna nevarnosti ogibati, pa si je tudi že tako izdatno opomogla, da ji ni treba doisti varati. Od Bučarjeve in Brinjevkine hiše stoji naprej ob cesti še nekoliko hiš, ki se zovejo Gorenja Težka voda. Iz te vasi vodi dobra cesta proti izviru potoka Težke vode. V četrt ure pridemo do njega. Voda šumlja na več krajih izpod kamenja. O poletni vročini daje žejnemu in trudnemu preizvrstno pijačo in krepilo. Ti studenci spadajo med najboljše v okolici Novega mesta. Škoda da so oddaljeni od njega skoraj pol­drugo uro. Da izvirajo bliže, bi se meščani hodili brez dvombe hladit k njim, ker je njihova Krka premehka in mlačna in se tedaj ne pije z nobeno slastjo. Od Gorenje Težke vode ni takraj Gorjancev nobene vasi več. Mora se popotovati dobro miljo, dokler se ne prispe, grede po veliki cesti, do sela, ki je tega imena vredno. Pot se dviguje čimdalje bolj; na desni in levi nas obdaja hosta in zopet hosta, le sem pa tam se zariva mednjo kaka njivica. Kraj je jako tih in samoten. Le malokdaj sreča človeka kak Gorenjec, ki pelje metliško vino, ali kak Belokranjec, ki gre v mlin ali po kakem drugem opravku na »Kranjsko«. Časa nam ostaja dovolj, da se ozremo, nekoliko po deželi, po kateri popotujemo, in po ljudeh, ki prebivajo v njej. Krajini pravijo Podgorje, ker leži pod Gorjanci, prebi­valcem torej Podgorci. Ti besedi se ne rabita vselej v istem pomenu. Podgorje v širšem smislu obsega dele šmihelske in šentjernejske in celo stopiško, brusniško in podgrajsko ali mehovsko duhovnijo, v ožjem pa samo te tri in še komaj, kajti sliši se to ime pogostoma le za nekoliko vasi, ki stoje najbliže Gorjancem. Jaz bom govoril tu o Podgorju v širšem pomenu, ki se razprostira med Kukovo goro (ali Gorjanci) in Krko, med šentjernejskim poljem in ljubenskim hribom. Zemljišče mu je prekrižano na vse strani z goricami in napetinami, z dolinicami, jarki in tokavami; vsakih pet minut se odkrivajo očesu nove oblike, novi pogledi, ki mu mestoma jako ugajajo, mestoma pa ga tudi s svojo puščobo precej dolgočasijo. Po gričih raste šuma in trta. Doline na­makajo nekateri potoki, izmed katerih je največji Težka voda. Ob njih se vijo prijetne loke, sem ter tja tudi kaka košenica, sosebno na severu nas razveseljujejo prelepe, gosto­travne senožeti. Mora se priznati, da znajo Podgorci moč vode dobro rabiti. Na vsakem pripravnem kraju klopočejo mali mlini, katerim se more edino ta napaka očitati, da so narejeni zgolj na starodolenjski način, nerodno in nepraktično. Ob večji suši upadajo potoki na curljajoče studence in mlini obstanejo. Taki tožni pripetljaji žalibog niso redki. Skoraj za celo Podgorje se more trditi, da ima premalo vode. Potokov ni veliko; sem ter tja se sicer nahajajo posamezni beči, vrelci in vodnjaki, ali zemlja je tako gosto zaseljena, da zadostujejo komaj v mokrih letih. Najhujšo sušo in žejo trpi mehovska župnija. Na cer­kvenem shodu Pod gradom sem večkrat videl strašen prepir in enkrat tudi krvav pretep za vodo. Vozniki so hoteli na­pajati živino na vodnjakih, ljudje pa so jim branili in kričali, da ne dado vode, kajti je še njim zmanjkuje; če jo potrebujejo, naj gredo ponjo na Težko vodo (debelo uro daleč!). Podgorska zemlja nam povsod pokazuje velike razločke formacije, skoraj še večje pa plodnosti. Šentjernejski oddelek ima mastna tla, pšenica plenja v srednjih letinah šest do osem zrn. Tudi drugod se nahaja na mesta kaka jako rodovita njiva, sploh pa svet ne more živiti vseh ljudi, zlasti če ne pade veliko dežja. Podgorska ajda daje več zrnja in rodi bolj stanovitno nego n. pr. v novomeški okolici; tudi pšenica se močno hvali zaradi neobične jeklenosti in teže. Ob dohrih letinah kmet izhaja, ob srednjih ga že hudo pobira, ob slabih ga tare taka lakota, da vse mrgoli podgorskih beračev. V šentjernejslki duhovniji se prideluje močno in slastno vino, sploh pa podgorska kapljica slabo slovi; šteje se med zadnja dolenjska vina. Ta graja ni opravičena; če se pa­metno spravijo in dve leti počakajo, dajo prav prijetno in zdravo pijačo. Sosebno okoli Hrušice in Selc raste vino, ki se ne ustraši nobenega dolenjskega; krčmarji ga točijo, da ga draže izvedó, za trškogorskega. Krasni gozdi, ki so dičili tudi spodnje Gorjance, so se že zdavnaj posekali; mesto njih raste navadna hosta in gošča, ki služi za domače potrebe, ali ni zanjo vlak v trgovini. Hostnega drevja dobiš tudi drugod, kolikor hočeš, toda de­beli hlodi so izginili. Podgorcu ne manjka lesa za stavbe in drv za kurjavo, to se pravi, če ima kaj svoje hoste. Ali jako mnogo je takih, ki si morajo te reči kupovati. Nekdaj čujem, da so kupci radi iskali in dobro plačevali podgorske orehe in javore, dandanašnji se po njih malo po­prašuje, ker je njihova obilnost prenehala. Namesto košatih gozdov obrašča brda in gorske hrbte nizaka dobrava in gosto grmovje, kamor se zaganja živina past. To se ve, da se od take paše ne more dosti zrediti. Človek vidi skoraj le borne kravice in slabe voličke in se kmalu prepriča, da mleko tod malo izda in se orje polje z veliko težavo in vkljub vsemu trudu pridnih prebivalcev le plitvo in bolj po večjem. Pod­gorju bi se dalo temeljito pomagati samo s tem, da bi se predelali vsi ti mršavi pašniki, občinski in zasebni, v njive, travnike in gozde. Doslej ugaja kraj le ovcam in kozam, katere mnogi gospodarji tudi goje, ali ta reja ni še nobenega Podgorca obogatila. Nekoliko dobička nese edinim Podgraj­cem, ki brez drobnice ne bi imeli nobene koristi od svojih žalostnih goličav in goščav. Nihče se ne bo čudil, ko vse te okolnosti premisli, da stanuje v Podgorju velika revščina, ki sili občutljivega po­potnika na globoko omilovanje in včasi tudi na jok. V premnogih hišam pogreša prve potrebe in pogoje človeškega življenja. Namesto skladov drv leže pred vrati dva, trije krepelci, v kašči dostikrat ni zrna, v loncih ne za ocvirek zabele, za moko se ne sme niti vprašati. Včasi sem poslušal gospodinje, ki so se menile, kaj bodo kuhale. Ena je rekla: »Mi tolčemo že štirinajst dni sam krompirček, še bog, da ga imamo.« Druga je tožila: »Jaz pristavljam tudi že več dni bob in korenje, krompir nam je pošel. Hodi nam vsem na misel, ali kaj, ko ni denarja, da bi ga kupili.« Tretja je dejala: »Nam se godi še vse huje. Posode so se izpraznile. Mož je šel v mesto, pa ga še ni nazaj. Gotovo kje pije, če ne pride kmalu, bomo ostali brez kosila.« Opoldne tekajo otroci sem ter tja po hišah, da dobe na posodo kaj soli; včasi je nima vsa vas dva funta; neslanih jedi použijejo nekateri ljudje več kakor slanih; slabo ali tudi nič zabeljenih se ne brani skoraj nobeden, ker so Podgorci take hrane od mladih nog navajeni. Še bolj kakor ubožnost jih pritiska zanikrno gospodar­stvo. Prascev se veliko izpita in pokolje. Kadar je meso doma, planejo nanj kakor krokarji na crkovino. Goste in maste se nekoliko dni. Ko se popeče in pokuha, začne doha­jati na mizo zopet bob in krompir; beli se z mlekom, kvečjemu s kakim žaltavim odpadkom in ostankom. V krčmah sem večkrat videl Podgorce, kako debelo so prežali na goste, ki so jedli svinino ali govedino. Če je odrezal kdo in na stran porinil kak košček premastnega mesa, brž so prišli in ga pobrali v robec ali malho, da ga neso domov za zabelo. Sami pa so toliko zapili, da bi si bili lahko kupili za tisti denar več funtov masla ali slanine. Pijanstvo more se tem ljudem po pravici očitati. Če ne zadene vinogradov kaka ujma, pridelajo vina sila veliko. Ali polovico ga polokajo doma, pol denarjev, katere iztržijo za drugo polovico, pa zapravijo v krčmah, na shodiščih in veselicah. Geslo: »Danes z betom, jutri s pesom« nima nikjer tolike veljave kolikor v Podgorju. V Stopičah sem vprašal krčmarja, kdaj Podgorec misli, da dobro živi. Odgovoril mi je, da takrat, kadar se mu ku­hajo lahko za vrstjo štiri jedi: krompir, kislina (zelje ali repa), sočivje in ječmen ali kaša; dalje ne gre njegova po­željivost. Za popolnoma srečnega pa se smatra tisti, ki se razen te navadne hrane o posebnih prilikah, kakor ob novini in o praznikih, more toliko napiti in nažreti, da kozla. Kar je rekel krčmar, so mi potrdili tudi drugi, ki poznajo te ljudi. Kolikor bolj sem jih opazoval, tem bolj sem se preveril, da so si svojih nadlog vsaj na pol sami krivi. Nekaterim sem povedal to v obraz, pa so se mi smejali in dejali: »Imate prav. Ali kaj to hasni? Mi se ne bi poboljšali, če bi nam prišel sam angel iz nebe oznanjevat to resnico in nas od­vračat od te naše, ''starinske šege''. Duhovni so nas že dosti učili. Škoda za ves ta trud. V naše trdo srce bi moralo tre­skati, drugače se ne da omečiti. Zato pa imamo, veste, neko drugo dobro lastnost, katere menda ne poznate: tako utrjen želodec, da nam ne škodi, če goltamo žeblje. Nam tekne enako dobra in slaba jed. Pravimo: Če je, je, če ni, ni; kaj koga briga? Tako slabo kakor mi ne živi noben berač, ali tako z voljo kakor mi tudi ne trpi noben berač svojega siromaštva. ''Mi smo za ta stan ustvarjeni''. Štirinajst dni v letu prosimo Boga: Daj nam vina, pečenke, potice; petdeset tednov pa molimo: Daj nam vode, krompirja in, če se hočeš prav posebno izkazati, zraven še malo boba in repice. Ob tem živežu prebivamo prav lahko in ostanemo zmerom veseli, zdravi in močni, da nas ne užuga nuben škric in noben poljanec.« Kdor izbira tako malo v jedi, hrepeni še manj po lepem oblačilu in domovanju. Debela podgorska srajca je na daleč okoli znana in je prišla v pregovor. Če se veli o kakem človeku, da je njo oblekel, se hoče povedati, da mu je zapel boben, da nosi mesto platna in bombaža konopljo in guzovino. To velja pa seveda le za sploh; o velikih godiščih se hoče tudi podgorska mladina nališpati in nafrfuliti, vendar ji bolj olikani sosedje, zlasti pa sosede močno prigovarjajo, da tega posla ne razume, da vise na njej cape, kakor bi jih obesil na kak rogovilast kol ali štor. V podgorskih kočah ne išči ne poda ne zrcala ne ličnih podob ne čednega pohištva, skratka, niti lepotine niti udobnosti. Prostoti in praznini se še Dolenjci čudijo, ki se sami nikakor ne morejo pohvaliti z obilnostjo in gospoščino. Več kot ena postelja se ne nahaja skoraj v nobeni hiši, pod glavo se vržejo kake cunje, pa lahko noč! Še slajše pa se spi na mrvi ali slami, poleti je dobro tudi pod kozolcem ali za kakim plotom, če ni drugače. V marsikateri hiši nisem našel nobene postelje. Za razloček in v znamenje svojega dosto­janstva leži gospodar z ženo na beli slami, družina pa na ajdovici! V srednje veliko skrinjo bi strpal brez težave opravo cele rodovine in vem, da bi ostalo včasi več praznega kakor polnega. Bajte so zvečine tako nespretno sestavljene, da nimajo niti stene prave navpičnosti niti stavbe prave četveroogla­tosti; popotnik lahko meni, da gleda začasne kolibe, kakor si jih napravljajo drvarji, in ne bi rad verjel, če mu poveš, da stanujejo v njih ljudje, v nekaterih že več sto let. Mala okna so malokdaj videti čista ali cela; česar manjka, se za­dela s papirjem ali pa tudi do trde zime kar tako ostane. V nekatero hišo žvižga in cvili burja skozi sto razpok in lukenj; ljudem pa ta hladna godba ne preseda dosti, ker ne vedo, kaj je prehlajenje, in še niso nikoli niti izkusili niti slišali, da je prepih človeškemu zdravju nevaren. V Podgorju se zove človek kmalu bogatin. Kdor premore dva tisočaka, je že razglašen za trdnega kmeta; čigar kme­tija se ceni na pet tisoč, se smatra že za prvaka in veljaka prvega reda. Nekateri so si pomnožili imetek s kupčijo in barantijo, še bolj in bolj pogostoma pa s tihotapstvom in sploh s prevaro in sleparijo. Izvedenci se boje podgorsikh trgovcev huje kakor Ciganov, ne delaje nobenega razločka med poštenimi in nepoštenimi. Novomeška okrožna sodnija pomni posebno dobro brusniške zvijačnike, ki so ji prizadeli sila sitnega in zamudnega posla. Na Gorenji Težki vodi mi je tožila krčmarica, koliko neprilik in zgube ima s svojim vinskim zakladačem. Ker mu ne more vselej prvi hip plačati, ga prosi za potrpljenje in mu obljubi tudi dosti velike obresti. On pa veli bahato: »Botra, kaj res misliš, da te bom hotel odirati? Sram te bodi za to krivo mnenje! Tebe čakam celo leto in ne zahtevam ne groša obresti. Samo če bom mimogrede začutil kako žejo, mi ga boš prinesla kak maselček za božje plačilo. Te obresti te ne bodo ožulile.« Ali žena trdi, da so jo že nemilo ogarale. Kadar pride sam, ne zapija dosti, ali včasi privleče s sabo celo tropo mešetarjev in beratačev, da pijo likof, za katerega ne dobi ona ne pol solda. Še več stroškov pa ji napravi, ko se priplazi s kako ljubico. To slabost dele z dolenjskimi bogataši tudi podgorski, da so strašno zaljubljeni. Krčmarica je morala dedcu in babi vso noč točiti, peči in creti in vse zastonj. Enkrat jima je nekaj malega računala, pa se je oderuh zagrozil proti vlačugi: »To nesramnost bo avša drago plačala. Precej jutri jo bom zgrabil za dve sto petdeset gol­dinarjev, katere mi je dolžna.« Krčmarica je bridko zdihnila: »Bog ve, da bi si rada prebrala, ali kaj bi mi koristilo? Drugi niso nič boljši. To me najbolj jezi, da zahtevajo te mrhe od človeka še hvaležnost. Naj vzame zlodej take dobrotnike!« Temu sleparstvu sem se tembolj čudil, ker sem našel Podgorce sploh za jako poštene v vseh rečeh, da jih štejem glede tega skoraj za najboljše med vsemi Dolenjci. Pri njih se nahaja še zmerom dosti deklic, ki s fanti nič ne vasujejo. Katera se pregreši, nosi sramoto do groba, vrstnice se je ogibljejo kakor stekle in kužne. Svobodneje se živi samo v šentjernejski duhovniji, v obližju Novega mesta, posebno pa ob veliki cesti, kjer so ženske po mnogem občenju z vozniki in drugimi popotniki precej pokvarjene. Tukaj pripovedujejo o marsikateri hiši gnusne prigodbe, katerih se človek v tem, od večjih mest in tvornic tako od­daljenem kraju ne nadeja slišati. Za zgled bom nekatere priobčil, da vidijo bralci spolno korupcijo, ki skruni in raz­jeda družinsko zavezo deloma tudi že med preprostimi Podgorci. Gospodar neke krčme se je oženil. Jaz pridem tja teden po poroki in vprašam deklo, kje je mlada nevesta. Ona se zareži nekako čudno in veli: »Mati so nam ušli. Predvčeraj­šnjim je nekdo potrkal na okno. Mati vstanejo in jo pobrišejo. Zdaj čivkajo že vraibci na strehah, da jih je upeljal neki vojak, njih stari ljubček.« Opazivši, da si dekla briše oči, jo pobaram, če joka po nevesti. Žalostno in obenem togotno mi odvrne: »Mar mi je za cundro! Ker se že dolgo poznamo, vem, da ste slišali, kako se mi je pridušil tisti kodrasti Go­renjec, ki je hodil sem po vino, da me bo vzel. Jaz trapa sem mu verjela. Tako so mu verjele še tri druge, katerim je obetal zakon. Zdaj se cmerimo vse štiri. Grduh je že dolgo oženjen, me pa imamo, kar smo iztaknile. Naj vzame hudič dedce! Godi se mi stokrat prav; čemu sem znorela in jih poslušala?« V neki premožni hiši je gospodinja igrala cele noči s hlapcem. Na koncu leta je videl, da je zgubil ves prislužek, in je začel grozovito razsajati in babo preklinjati. Ona pa mu potrka na ramo in pravi: »Ti si pravi tepec. Ali si res oslepel, da ne opaziš, kako te imam rada? Plače ti gre štiri­deset goldinarjev, na jih šestdeset! Če boš pameten, dobiš k letu še več.« Hlapec se je po njeni volji spametoval, hišni mir pa je šel rakom žvižgat. V drugi hiši se je gospodinja zvadila z meščani, ki so hodili k nji pit. V enega se je tako zatelebala, da je prisegla, da mora biti njegova, če se ima zemlja zrušiti. Mož je še živel in ni kazalo, da bo kmalu umrl, ker je bil stanovitnega zdravja. Žena mu začne delati očitno sramoto in ga žali in draži na vse kriplje. Mož jo prosi in opominja; ker nič ne izda, zboli in leže, kakor je želela. Zdravnik je trpina to­lažil, da bo kmalu ozdravel. Ali možu so pešale moči od dne do dne, rekel je zdravniku, da ga ne potrebuje več. Neki znanec prinese vsakovrstnih planinskih rož in reče bolniku vpričo žene, da je od teh zeli še vsak ozdravel, naj torej pridno pije njih vodo in v štirih tednih bo okreval. Ljubezniva krčmarica pa ni hotela kuhati rož, kajti zdele so se ji za njen namen nevarne, vrgla jih je v gnoj. Kmalu potem pošlje mož po pisarja, naredi oporoko in umrje. Baba ni skrivala kar nič svojega veselja; bila je prepričana, da dobi hišo in se bo lahko omožila. Precej po moževi smrti je prišel ljubček k njej stanovat. Ali negodnica se je debelo zmotila. V oporoki je rajnki zapustil kmetijo najbližjemu sorodniku, ne pa njej; brezbožni naklep se je zvršil s sramoto. O proščenju je sedelo za veliko mizo stopiške krčme vse polno zalih deklet. Jaz velim učitelju, da toliko lepotic že dolgo nisem videl skupaj. On odgovori: »Recite rajši, toliko grdic. Vse te so zapravile venec najprej pri visokem šoceljnu, pri vaši gnadi, zdaj se vlačijo z vsakim, kdor jih hoče.« Za nekega krčmarja sem vedel, da ženo zaničuje, dasi jo je vzel iz ljubezni. Vzrok mi je povedal sam. Bila se je spečala z nekim voznikom, ali nasledke je znala skrivati tako umetno, da je zvedel mož šele dve leti po poroki, da je rodila ljubeju dvojčke, katerim donaša vse, kar le more odtrgati od hiše. Neki drug je dobro vedel, da je živela nevesta z raznimi gospodki in da ima že precej veliko hčer. Napredni ženin je smatral take reči za malenkost; še veselil se jih je, ker se je nadejal, da bo s priporoko teh gospodkov ujel lahko kako mastno službico. Po poroki pa se je žena prejšnjih ljubčkov odrekla; kadar so se približali, jih je jela psovati; tako so malo po malo izginili in naprednjak je moledoval zastonj za mastno službico, še mršave mu niso hoteli na­kloniti. Neka žena je slovela v duhovnji za prvo krasotico, ali mož ni maral zanjo kakor niti ona ne zanj. Ko se je nave­ličal vednega prepiranja, je napregel voz in šel po svetu. S tem ji je jako ustregel. Zdaj je smela občiti prav po volji s svojim ljubčkom, nekim kmetišikim bahačem in grajskim podrepnikom. Mož se je sicer vrnil, ali se ni menil zanjo; po kratki bolezni je umrl. Žena je rodila hčer in čez dvajset let jo je dala bahaču v zakon. Ljudje so kar odreveneli ob tej novici. Neki sosed te babure mi je rekel: »Svetil res ni nobeden, priseči in dokazati se ne more, ali kdor pozna okolnosti, ne dvomi čisto nič, da se je oženila ista kri. To je drugi tak slučaj v našem kraju. Dandanašnji bi se kaj takega teže zgodilo, ljudje, pa tudi gosposke pazijo ostreje nego prejšnje čase. Nekateri trdijo, da so se ponašali stari ljudje vse pošteneje od sedanjih. Jaz pa pravim: Ta je bosa! Grešilo se je zmerom, še v raju. Dokler je šla trgovina s Hrvaškega tod v Ljubljano in Trst, dokler so hodili Gorenjci po vino samo na našo dolenjsko stran, niso peli pri nas kakor zdajle strički, ampak bele, srebrne dvajsetice. Takrat je bilo za greh več prilike in to prililko smo tudi rabili, da se nas bog usmili. Imeli smo direndaj po vseh hišah, zdaj se živi tako pa tako komaj v vsaki tretji. Nisem pozabil, kako so moj oče brzdali dekle, ali kadar se baba požene, se ne da zlepo ustaviti. Ob cesti so stale zgolj Sodome in Gomore. Drugi Podgorci se niso udeležili našega predpusta, Gorenjci in drugi popotni niso marali za njih, podgorskemu vinu so rekli žvižga in so se ga bali kakor hudič križa. Zdaj vidite, zakaj so ostali še dosti krščanski. Nas so zapeljali tujci in, kakor pravim, ne le enega, ampak vse. Če vidi kak človek v cerkvi pobožnost naših stark, si mora misliti, da se bodo zdaj zdaj posvetile. Potrpi, ljubček! Ako ti povem zgodovino njihove mladosti, se boš kar križal in rekel: Pojdimo naprej, tukaj nebesa niso odprta. Veliko, bogme, se je spremenilo zadnjih dvajset let. Mi smo se jako poboljšali, ali se bojim, da nam Bog tega ne bo štel v zasluženje; smo pač greh za­pustili, ker je greh ''nas'' zapustil.« Kakor vsem revežem, se očita tudi Podgorcem, da radi kaj izmaknejo. Razne skušnje so me prepričale, da se jim godi težka krivica. Ob tržnih dnevih sem se često napotil k Petriču, da poslušam in opazujem pivce, večidel korenite Podgorce. Vrgel sem daleč od sebe na klop lep, volnat robec. Več ko trideset ljudi je prišlo tja sest in ga je brez dvombe videlo, ali se ga nihče ni dotaknil. Drugo pot sem položil na mizo šestico. Gosti so brž jeli popraševati, kdo jo je pustil. Dejal sem prednje nov peresni nožič, goldinarski bankovec, listnico. Priče ni bilo včasi nobene, ukrasti se je moglo, kolikor se je hotelo, in vendar ni vtaknil teh reči nihče v žep. Nekateri jih je odrinil na sredo mize, zvečine so poklicali natakarico in ji izročili najdeno stvar. Svojega imetka noben Podgorec ne skriva, svojih skrinj nihče ne zapira; kdor je lakomen tujega blaga, se ga more polastiti brez straha, da ga bo kdo zasačil, in vendar se skoraj nikoli ne čuje o kaki tatvini. Kadar se kaj takega primeri, se pokaže večidel, da je krivec kak tujec ali pa tak domačin, ki se je potepal po svetu in se izpridil. Govori se, da se Podgorci za vsako malo stvar tožijo. Gotovo je, da se radi pravdajo kakor vsi Slovenci. Ta napaka se na noben način ne sme in ne more braniti. Če pa se po­težejo pogostoma pri sodbi za svoje poštenje, kadar jih kdo zmerja in pita s pridevki ali jih lažnivo okrivljuje, jim pa nikakor ne bomo zamerili te občutljivosti, marveč jo mo­ramo še odobriti in na vso moč pohvaliti kot veselo znamenje njihovega ponosa in častiljubja. Ta lastnost dokazuje, da njihova narava še ni izgubila prirojene plemenitosti. Gorje si ga narodu in človeku, ki se da žaliti brez jeze in kazni! Podgorci radi molijo in hodijo v cerkev. Svojo pobožnost opravljajo resda navadno brez misli, ali ne grajajmo zato njih, ampak njihove cerkvene predstojnike, ki jih niso, zanemarivši svojo dolžnost, naučili z zbranim duhom moliti. Mnogi častijo izmed vseh svetnikov najbolj svetega Feliksa, ki se je rodil po besedah stare pripovedke v podgorski vasi, na Potavrhu. Kar se tiče duševnega izobraženja, pa se, žalibog, ne da tajiti, da stoje Podgorci na jako nizki stopinji, bržkone na najnižji med vsemi Dolenjci, gotovo zaradi tega, ker niso imeli šol in prilik, občiti z razsvetljenim in napredujočim svetom. Ostali so nevedni in surovi, da je groza. V njihove dobrave in tokave ni zablodil noben pojem o močeh in postavah neutrudne delavke in podiralke narave. Od tod izvira, da se je ohranilo pri njih toliko ''starih'' vraž in da se zalegajo še neprenehoma ''nove''. V coprnice verujejo vsi, stari in mladi. Nahajajo se ljudje, ki so jih videli s svojimi očmi padati iz oblaka ali pa letati na Klek. Nekdo mi je rekel, da potrdi s prisego, če je treba, da mu je čarovnica vrgla uzdo na usta in ga hotela zajahati, da se dvigne na njem v zrak. Neka starka govori, da se je bila zapisala sama v to krdelo in je frčala večkrat na Klek k hu­dičevi pojedini, dokler je ni neka posebna božja milost rešila iz peklenskih spon. Celo v šentjernejski, že bolj omikani župniji sem se nameril na sicer pametne može, ki so, kakor pravijo, opazovali pogubno delovanje teh hudičevih pomočnic. Našel sem več ko deset ljudi, ki po raznih znamenjih poznajo coprnice in so mi znali s prstom pokazati, katere so. Ko sem jih vprašal, kako se razločijo od drugih žensk, so rekli, da tega natanko ne morejo povedati; za to reč je treba bistrih oči in dolge skušnje. Že koža jim je drugačna, ne prav bleda, ne prav rumena; večidel je opisana z drobnimi pegami, ki se komaj vidijo. Po nagrbančenem čelu se vijo majhni krempeljci. Te pošasti navadno škilijo, ali ne vse in ne vselej; oči se jim bliskajo, kakor bi švigali iz vsakega po dve iskri naenkrat. Nos, večidel tenak in oster, se jim trese, pregiblje in nagiblje. Skrčena usta ne kažejo ne sledu člo­veške krvi. Kadar jih odpro, se jim razpotegnejo kakor žabi. Največ coprnic prebiva v Gabrju, Pod gradom in na Mokrem polju. Vsi Podgorci so prepričani, da znajo duhovni točo delati in odvračati. Ni tedaj čudo, da pripisujejo to nesrečo naj­rajši svojim župnikom, zlasti če jih sovražijo. Stopiška in brusniška duhovnija trpita po toči dostikrat veliko škodo. Ljudje trdijo, da zato, ker se župnika Vrščaj in Turk črtita in na vse kriplje nadlegujeta in preganjata. Ob nevihti se dvigneta v oblake in začneta butati eden v drugega, dokler se ne zruši slabejši na tla in zmagovalec duhovnijo svojega nasprotnika ne obspe s točo. Nad brhovskim gradom stanuje jako premožen in razumen mož, ki je govoril o tej veri nekako zabavljivo. Moj tovariš ga vpraša: »Vi tedaj ne verjamete, da imajo duhovni moč točo delati?« Podgorec veli: »Smejem se pač taki misli, ali nekaj mora biti le vendar res. Le pomislite! Kostanjeviški župnik se je bil odpeljal ne vem kam, menda v Škocijan k prijatelju. Jelo se je oblačiti in grmeti. Gospod pogleda skozi okno, pokliče hlapca in mu veli: ,Le hitro naprezi, vidim, da slabo kaže.' Na potu ga je neprenehoma opomi­njal, da naj vozi, kar morejo konji teči. Ko prideta v kostanjeviško duhovnijo, pa mu pravi: ,Zdaj pa ni treba več pri­ganjati, je že dobro.' Iz te resnične prigodbe sodim, da je župnik precej zavohal točo, ko je pogledal v oblak, in da bi bila gotovo potolkla kostanjeviško okolico, ko ne bi bil o pravem času še prihitel in jo odvrnil.« Kjer si snujejo ljudje iz tako jasnih in naravnih pripetljajev ''take'' misli, je moralo praznoverje pač prešiniti celo njihovo bitje in razum popolnoma zapresti in ukleniti. Priž­nica in šola se bosta trebali dolgo dolgo truditi, dokler ne razbijeta te strašne verige. Tudi drugih vraž vse mrgoli v Podgorju. Zmaje smatrajo za tako resnične živali kakor npr. krave, le da doslej še ne morejo planiti na dan, ker so ukleti in privezani v gorskih votlinah. Hudobni in sploh premeteni ljudje napravljajo in zdravijo bolezni, komur hočejo, če je tudi sto ur daleč; znajo zagovarjati kačji pik, vzdigovati zaklade, dajati in jemati živini mleko, prežinjati žito in privabiti zrnje s tujih njiv na svoje, prerokovati bodočnost, priklicati hudiča iz pekla, z eno besedo, vse napraviti, kar jim le na misel pride, to se ve, da »z božjim dovoljenjem«. Take čenče so sicer po Dolenjskem sploh posejane, ali se nahaja vendar povsod dvomljivcev, še med starci, ki se jim smejejo, in mladi rod jih meče z lahko vestjo v ropotarnico. Podgorci pa se jih trdno drže kakor pred tisoč leti in z ravno tistim in dostikrat še z bolj gorečim prepričanjem nego resnic in naukov krščanske vere. Lahkovernost jih je tako prevzela, da verjamejo vsako laž, tujo in ''svojo'', če se trdi kaj posebno čudnega in nenavadnega, medtem ko presojajo vsakdanje raz mere in prigodke ne samo jasno in bistroumno, ampak z veliko nezaupnostjo in z razžaljivo kritiko. Dva zgleda bosta posvedočila resnico teh besed. V Mirni peči poznam krčmo, ki se lahko zove prava nabiralnica in kovačnica novic in laži. Ko pride kak gost, skočijo precej gospodinja in nje hčere k njemu in ga izpra­šujejo, kaj je novega. Zaradi te zvedavosti so dobile priimek »novičarice«. Kdor kaj ve, jim pove; kdor je prazen, se jim zlaže, da le ustreže klepetuljam. Neko nedeljo sem sedel v tej hiši celo popoldne in poslušal marnje, katere so pravili pivci natakaricam. One so od veselja kar skakale in ploskale, kajti zvedele so toliko novic, da so jih pripovedovale lahko štirinajst dni naprej, seveda dobro zabeljene in izdatno po­množene. Prijatelj, ki je pil z mano, mi zašepeta: »Čakaj, zdaj se bom pa še jaz lagal, da se ne poreče, da sva prišla midva sem samo za svoj kratek čas.« Najprej je hotel društvo ustrašiti. Povedal je grozno prigodbo, da so nad Gorenjo Težko vodo tolovaji popotnika ubili in ga razsekali na dronbne kosce. Cele pol ure daleč so se nahajali udje in deli razmesarjenega trupla: tu glava, potem oko, noga, roka, uho, zopet roka in zopet uho in tako dalje. Ko so se poslušalci načudili in natrepetali, jim začne kvasiti drugo, bolj zabavno pripovedko. Luški krčmar (onkraj Gorjancev) da je zadel v veliki loteriji pol milijona. Mož se boji, da bi mu denarji prišli po pošti. Moglo bi se kaj zvedeti in razbojniki bi utegnili pošto ustaviti in okrasti, potem bi bila velika težava, preden bi se denar dobil. Krčmar je tedaj namenil, da pojde sam ponj. Nazaj grede se bo pre­oblekel po beraško in popotoval peš, da unese svojega pol milijončka brez nevarnosti domov. Da ne zbudi nobenega suma, bo spotoma po hišah prosil kakor drugi berači. Ta burka je napravila še večje strmenje od prejšnje. Družba je dalj časa čisto molčala, sčasoma so se začuli po­samezni klici: »Oh, čudo, pravo čudo! Ti presneta sreča ti, da te ne zna vsak ujeti! Bo pa krčmar zdaj visoko glavo nosil! Tak bedak in zdaj tak bogatin! Avša, zakaj ne pusti pipe in se ne preseli v Ljubljano, da bi začel zdaj uživati, saj se je ubijal s pijanci dosti dolgo« itd. Ko so se pivci že nekoliko bolj zavedeli in utolažili, pravi krčmarica: »Osel bo videl, da ga poznamo. Zdaj bom pre­drto dobro pazila na berače. Ni zlodja, da ne bi zasačila med njimi luškega Jožeta. Moral bo dati za vino, da bo teklo od vseh miz, ne le od ene. Mrha si je to izmislil iz skoposti, da ga ne bi ljudje drezali za dar. Stoj, tiček! Te bomo že oskubli. Kdor nosi toliko perja, mu ne škodi nič, če mu ga izpukamo nekaj za svojo blazinico.« Ko s prijateljem odideva, mu velim: »To pojde naprej kakor burja. Novičarice bodo še kaj dodale in tvoja povest bo romala še ta teden proti Ljubljani in Karlovcu. Ljudje se bodo več dni z njo zabavali, dokler je ne prerine kaka druga mastna novica.« To se je tudi res zgodilo, ali povsod so jo sprejeli z ve­liko nevernostjo. Da so tolovaji razsekali popotnika, se jim sicer ni zdelo nemogoče, odločno pa so zavrgli krčmarjevo popotovanje v beraški obleki. Dva meseca po tem babjem pogovoru sem šel na Gorenjo Težko vodo pokušat podgorski mošt. Ker ni bilo nič pivcev, sva se menila s priljudnim krč­marjem sama. On je prašal za novice mene, jaz pa njega. Mirnopeška pošta je kmalu prišla na vrsto, ali tako spremenjena in prav po predpustno našemljena, da bi bil skoraj od smeha počil. Krčmar se je čudil, kako se morem takim groznim in doslej neslišanim rečem krohotati. On sam je ostal resen in nekako slovesen do zadnje besede svojega pri­povedovanja. Kaj neki mi je pravil? Po dolgem in dolgočasnem zdihavanju, kako razuzdan je sedanji svet, mi je jel razlagati prigodbo krvavega umora neznanega popotnika. Vedel je vse natanko, kje so ga tolovaji napadli, koliko jih je bilo in kje so bržkone doma. Ubili so ga trinajst korakov od kamna, na katerem se bere napis, da stoji miljo od Novega mesta. Blizu tam raste grmovje, kamor je postavljal gospodar bližnjih njiv najemnikom kosilo. Kadar so prišli, sta jih že kruh in vino čakala; pojedši in popivši so začeli delati. Ko prikorakajo po tistem poboju tja, ne najdejo nič kosila, ampak, oj groze, slepo človeško glavo. Najemniki se pre­križajo in pobegnejo. Zdaj priteko drugi ljudje in vidijo isto. Še bolj pa se prestrašijo, ko jim glava spregovori: »Prosim vas, pokopljite me na Gorjancih zraven cerkve sv. Jedrti, sedem stopinj pred pragom.« Noben človek se ni drznil čre­pino prijeti in odnesti na goro. Neki Hrvat to zve, se ojunači, vzame glavo in jo pokoplje pri sv. Jedrti. Bog mu je ta trud obilno povrnil. V jami je našel poln lonec cekinov in zdaj živi srečno; ima vsega, kar poželi. Eno oko je zagledal na cesti voznik in ga brcnil vstran k drevesu. Tisti hip pa je vozniku noga ohromela in drevo se je posušilo. Drugo oko je našla krčmarica, kaj menite, kje? Zjutraj je hotela vzeti z okna posodo z žganjem, kar vidi, da je za­taknjena namesto s čepom s človeškim očesom; zavpije in pade vznak na tla. Od vseh strani dero ljudje skupaj in gledajo čudo. Neki berač, ki je bil na eno oko slep, se domisli in veli: »Oko v posodi miglja, torej živi. Morda ga je Bog poslal meni, da me ozdravi.« Brez strahu izdere oko iz stek­lenice in si ga zarine v glavo. Kmalu začne ukati in po­skakovati od prevelikega veselja, da mu novo oko služi. Videl je nanj še dosti bistreje nego na svoje, zazrl je vsak zaklad, ki je bil pod zemljo skrit in tako si je kmalu opo­mogel, da mu ni treba več beračiti. Neki popotnik je stopil na odsekan prst, katerega se je držal zlat prstan. Prstan je hotel sneti, prst pa zagnati proč. Ali kaj se zgodi? Prst se mu je tako trdno oklenil roke, da ga ni moči odtrgati. Ves skesan se je napotil na Brezje, da mu pomore mati božja. Srce umorjenega človeka pa je viselo na veji, moralo je biti bržkone prebodeno. Nanj prileti roj čebel, da ga ni mogel nihče zapaziti. Gospodar pride in pobere čebele s srcem vred v panj. Ta panj je kmalu potem prodal nekemu gospodu na Toplice. Mož ni vedel, kak božji blagoslov mu gre od hiše. Tisti gospod bo v dveh, treh letih s temi čebe­lami obogatel. Rojijo mu, veste, vsak dan, včasi po dvakrat, in vsak roj nosi toliko medu, da je čez teden panj poln. Kam so izginili drugi udje, in deli trupla, ne ve nihče za gotovo. Eni govore tako, drugi kako drugače. Iz vsega tega je povzel moj povestnik, da je moral biti umorjeni človek svetnik. Jaz sem mu rekel, kako za božjo voljo more verjeti te grozovitosti. Ker bi se bile pripetile blizu njegove vasi, naj mi pokaže dobre priče, ki so jih videle. Krčmar mi odvrne: »S tistimi, ki so videli glavo in oči, ravno nisem govoril, ali te čudeže mi je pripovedovalo toliko poštenih ljudi, da so se gotovo zgodili, pa recite in mislite o tem, kar hočete. Tomaž tudi ni verjel, pa je Kristus vendarle od mrtvih vstal, kakor se je pozneje sam prepričal.« Zdaj povem krčmarju, kdo in kje si je umor izmislil. On me debelo pogleda, zmaje z glavo in veli nejevoljen: »Pripeljite tistega človeka sem, pa mu porečem v obraz, da laže. Take reči se ne izmišljujejo. Poboji in čudeži so se že od nekdaj delali in povsod, kjer je Bog pripustl; jaz bi rad vedel, zakaj se ne bi mogli delati tudi dandanašnji in pri nas. Če ste vi brezverec, pa jaz nisem.« Nato sem vprašal moža, če je kaj slišal o neznanski sreči luškega Jožeta in če verjame tudi to burko? Krčmar se vname še bolj in pravi: »Vidim, da mi hočete utajiti tudi to, kar ne potrebuje nobene priče, o čemer sem se preveril sam na svoje oči in na svoja ušesa. Jože je res zadel v lote­riji, da bi jaz tako! Pricapljal je k meni v beraških capah in me prosil z milim glasom za dar božji. Jaz pa sem že prej vedel, kako komedijo bo igral. Pazil sem na vsakega berača, vse, kak je, kako hodi in govori in kako se obnaša. Dolgo nisem zasledil nič. Včeraj pred tremi tedni je Jože prikrevsal v mojo hišo. Bil je raztrgan kakor strah v prosu. Jaz ga pogledam in spoznam kakor bi trenil. Nadel se je bogme res tako, da živa duša ne bi bila mogla pomisliti: To je mili­jonarec Jože. Ali mene pa človek ne prevari zlahka. Stal je takole na pragu in godrnjal svojo molitev. Jaz pa pravim sam v sebi: Postava je Jožetova; život majhen in čokljat, ves Jožetov; glas je zvijačnik nekoliko spremenil, ali ga ne­katera beseda vendarle izdaja; natvezel si je rjavo brado, ali ni zakril popolnoma svojih črnih kocinic; kima z glavo prav kakor Jože, živio, to ni in ne more biti nihče drug kakor moj dobri znanec Jože! Jaz ga pokličem pit in velim: ,Zvrni ga no eno kupico na svojo srečo in najino zdravje. Na Luži mi boš vrnil.' Berač ga iztrese in potrka s kupico ob zobe. Takrat sem se spomnil, da ima Jože to navado. Zdaj se mu začnem smejati, mu voščim srečo in mu povem, da ga poznam. On pa je poskočil kakor pijan, zavrisnil, šinil skoz vrata na cesto in jo pobrisal proti Luži, kakor da mu gori za petami. No, kaj se vam zdi? Ali res mislite, da si bom dal iz glave izbiti, kar sem sam videl in sliša?« Ta dva slučaja dokazujeta, kako globoko pritiska k tlom v tem kotu Slovenije domišljija zdrav razum in skušnje življenja. Krčmar je imel (ni davno, kar je umrl) pri ljudeh obče spoštovanje zaradi svoje neomadeževane poštenosti in izredne modrosti. Z največjim veseljem sem ga poslušal, kadar mi je razkladal svoje misli o vinski in drugi domači trgovini, o vzrokih dolenjske revščine, o nesreči avstrijskega orožja in o mnogih drugih državnih, deželnih in občinskih raz­merah. Mož ni zinil ne ene brez zrelega premisleka. Ali kadar se je obrnil pomenek na čudovite reči in zgodbe, je bilo, kakor da ga je pamet popolnoma zapustila, da se mu je vsa trezna logika izneverila, kakor da bi bil postal drug človek. Če biva to na zelenem lesu, kaj šele na suhem! Glede podgorskih vraž moram še opomniti, da so ne­katere sploh razširjene po vseh vaseh in glavah, druge so se prijele le nekojih krajev in celo samo nekojih rodovin. Zdra­vilni moči gorjanskih zeli in škocijanskega homeopata verjame celo Podgorje, ali posamezne hiše rabijo še svoje po­sebne lokarije in zdravnike, za katere drugi ne marajo in jih deloma niti ne poznajo. Večkrat sem slišal, da privezujejo pastirji okoli Gabrja goveji živini na roge zoper vešče in naklepe hudobnih ljudi čarobne mešičke, v katere dev­ljejo razen več nedolžnih reči nekaj takega, da me je sram povedati, kaj. Na Gorenji Težki vodi in drugod pa se ljudstvo temu pripomočku zabavljivo smeje. Vsled tolike lahkovernosti so Podgorci razglašeni po celi okolici za velike bedake. Govori se o njih veliko smešnega. Kadar ugane kdo kako debelo budalost, se precej veli: Zdaj si pa izvalil podgorsko. O Mokropoljcih se pripoveduje, da se dolgo niso mogli domisliti, kako bi pregnali točo. Naj­modrejši med njimi pa lopne z nogo ob tla in zavpije: »Kaj stojimo tu in zijamo brez dela? Ali ne veste, kako se gre na sovražnika? Vsak naj vzame drog, pa hajd na pošast. V močni roki močen kol nikoli ne laže.« Mokropoljci so res zgrabili drogove in odgnali točo na Tolsti vrh. Zdaj pa jim spet rada pobija in zakaj? Zato ker se ne nahaja med njimi noben modrijan več, ki bi jim svetoval, da naj prepode ujmo z drogovi. Brez sveta pametnih glav Mokropoljci ničesar ne delajo. Brusničani so po splošni govorici jedli mačka. O tej pojedini se prepeva tudi pesem, v kateri se natanko popisuje, kateri ud in košček je katera hiša dobila. Podgorec je pri­peljal v Brusnice tujca in ga svaril, naj ne reče proti ni­komur »mav«, sicer bo tepen, ker bodo vaščani mislili, da jim očita mačji obed. Tujec veli: »Zdaj bom pa nalašč to izustil in stavim sod vina, da se mi ne bo nič žalega zgodilo.« Podgorec poda roko in sprejme stavo. V nedeljo se oba vstopita pred cerkvena vrata, ko so za­čeli ljudje vreti iz cerkve. Sredi velike množice vpraša po­potnik Brusničana: »Ali bi me res nabili, če rečem: mav?« Brusničan se zasmeja in pravi: »Res, res! Če mislite kaj takega blekniti, se hitro poberite od tod, drugače bo pok in joj. Reber ne odnesete celih.« Tujec se obveseli in veli tova­rišu: »Stavo sem dobil; dejal sem: mav, in ni se me živ duh dotaknil.« Podgorec je plačal, Brusničani pa trdijo še dan­ dandanašnji, da po krivem. Ta zabavljica spominja na gorenjske Moravčane, o ne­katerih drugih mislimo na Ribničane. Tako so Brusničani zagledali na lipi lepo grlico in se jeli dogovarjati, kako bi se je polastili. Po dolgem pretehtovanju se spomnijo, da je edini pripomoček, da se lipa poseka. Pade lipa, pade grlica in Brusničani jo bodo zasačili. Take in druge burke lete še na marsikatero podgorsko vas in rodovino. Za šalo se jih človek ne brani, ali strašno bi se zmotil, kdor bi jih sprejel za resnico. Koliko traparij se natveza Ribničanom! Pa ven­dar spadajo med najbolj obrtne, napredne, omikane, in raz­umne slovenske kmete. Podgorci se z njimi ne morejo sicer skušati in meriti, ali tudi oni se odlikujejo z nenavadno bistroumnostjo v vseh potrebah in vprašanjih dejanskega življenja. Sedel sem dostikrat med njimi in se čudil njih naravni domiselnosti, duhovitemu opazovanju, jedrnemu razsojanju in njihovim ostrim in slanim šalam in burkam, ki so se jim sipale iz ust nepretrgoma in hitro, da je kar druga drugo pobijala. Mora se jim priznati, da so krepke postave, zdra­vega duha in zdravega trupla. Ohranili so si v jeziku krasne zaklade narodnih besed in izrek. Čul sem pri njih n. pr. »država« v pomenu »gospodarstvo«. Brinjevka je dejala: »Pri Zajcu, kjer imam hčer omoženo, imajo silno veliko ''državo''.« Zaradi te čistosti narečja trdijo morda bližnji so­sedje, da so Podgorci na pol Hrvatje. V turških vojskah so se med nje gotovo doselili kaki hrvaški begunci; za prežeško okolico na spričuje Valvasor, da so ob njegovem času stanovali v njej Uskoki. Ti prihodniki so nekaj svojih besed brez dvombe podarili svoji novi domovini. Namesto »trak« ali tujke »žnora« govore n. pr. Podgorci »vrpca« kakor Hrvatje. Ali kaka izdatna primes hrvaške krvi in hrvaškega jezika se ne bo dala zlahka dokazati. Podgorci rabijo polglasnike in požirajo in popačujejo samoglasnike prav tako, kakor drugi dolenjski Slovenci, včasi še skoraj bolj. Prav pod Gorjanci stoji v globoki tolkavi vas Suhadol, Podgorci pa ji pra­vijo »Shodu«! Kjer se ljudstvo mnogo trudi, slabo hrani in dostikrat še lakoto trpi, ni videti dosti bele kože, nežnih črt in lepote v obrazu. Teh gospoščin v Podgorju ne išči! Tem več pa boš našel, kar je veliko več vredno, močnih in utrjenih životov, ki so kos vsakemu vremenu in bremenu, vsaki borbi in te­žavi. Podgorec slovi po pravici za najboljšega delavca na Dolenjskem. Česar se poloti, mora zmagati; prej ne odneha. Kadar se postavlja v Novem mestu kaka hiša ali drugo zidanje, se jemljejo težaki navadno iz bližnje okolice. Ti ljudje pa rajši pijejo nego pot prelivajo. Gledaje lenuhe, je zagodrnjal že marsikateri, zakaj se ne najamejo Podgorci, ki bi posel opravili na pol prej in desetkrat bolj od teh tožlji­vih pijančkov in pijančic. Podgorec dela goreče, togotno, strastno; njemu ne gibljejo le roke in noge, ampak tudi oči, lice, usta, truplo, in duša. Ali te marljivosti se je nadejati samo takrat, kadar se trudijo za svoj žep in dober dobiček, zastonj ne store nič. Premnogi životarijo doma leno in ne­marno, da je strah. Kdor jih vidi, si ne more lahko misliti, kolika čilost in pridnost jim prešine žile, če se trudijo za izdatno plačilo. Slabejših in bolj upornih tlačanov niso imeli dolenjski graščaki. Podgorci so rojeni demokrati, gospodi neukrotni in nepomirni sovražniki. Šestnajstega stoletja so se dvigali zoper grajski jarem v krvavih puntih. Med njimi ni nikoli zamrlo upanje in prerokovanje, da bo tlaka in desetina nehala. Pa­ zih so ostro na vsako znamenje, ki jim je to srečo obetalo. Že okoli 1830. leta so se med njimi narejale stave, da bo v kratkem grajska oblast padla in bo služil kmet edinemu cesarju, v čigar pomoč so vedno verjeli in zaupali. Leta 1842 je stavil Podgorec z nekim drugim kmetom za vse svoje pre­moženje, da se bo to zgodilo, preden preteče deset let, in je stavo, kakor bralci vedo, res dobil. Vkljub vsemu praznoverju se ne da tajiti, da je začelo tudi Podgorje napredovati. Za srečen pomen smatram že to, da se svojih vraž pred neznanim človekom sramujejo. Dasi verujejo n. pr. v coprnice, mu v obraz ne bodo tega trdili, da jih ne bi imel za stare balbe. To namreč prav dobro vedo, da ne deli cel svet njihovega nmenja. Za tako sramežljivostjo dohaja kaj pogostoma dvomba, ubijalka vsakega praznoverja. Napredek se sme tudi imenovati, da so jenjala božja pota na Gorjance, ki so dajala toliko prilike pohajkovanju, za­pravljanju in vlačuganju. Na potu skozi goste šume je marsikatero pijano dekle izgubilo svoj venec. V Šmihelu in Stopičah stoji že dalj časa šola, prav zdaj se zida Pod gradom, in v Brusnicah uči otroke za majhen priboljšek prost kmet. Velik del mladine zna brati, najbolj pridni tudi za silo pisati. Mnogi starejši ljudje so se sami naučili brati. Družba sv. Mohorja si dobiva čimdalje več udov in prijateljev svojih lepih knjig tudi v Podgorju. Sem ter tja se nahajajo še drugi samouki. Seznanil sem se s takim, ki se je navadil brez mojstra izdelovati ure in orglice. Za nekega drugega sem zvedel, da dela prav dobre pušike. Pred štiridesetimi leti, pravijo, da ni bilo razen graščin v celem Podgorju nobene ure. Možje, ki so mislili peljati v mesto drva naprodaj, so vstajali, kadar so s zbudili, in so odrinili, ne vede nikoli, koliko je ura. Nekateri se je dvignil že o polnoči in čakal pred mestom pozimi po celih pet ur do dne. Kak drug se je predramil komaj ob šestih in je izgubil z vožnjo celo dopoldne. Ure se ne nahajajo niti zdaj po vseh hišah, ali bolj premožni in bahati si jih sploh omiš­ljajo in cela vas gotovo ni nobena brez ure. Tudi oblači se sedanja mladina mnogo lepše, nego so se nosili starci in starke v svoji mladosti. To dohaja resda nekolilko od večje gizdavosti in potrate sedanje dobe proti nekdanji, ali ravno toliko, če ne več, pa tudi od večjih zaslužikov, katere spravlja marljivi delavec. Pridni Podgorec dobro dojde, kamor pride, posebno se ga vesele Hrvatje in Primorci. Že si išče dobra tretjina možakov kruha na Hrvaškem in Bavarskem z delom in kupčijo, in donašajo domov razen nekaterih razvad tudi lepe navade, razne znanosti in dostikrat precejšnje kupčke pošteno prisluženih bankovcev. Kadar se bodo, jele v teh krajih zidati tvornice, si bodo v Podgorju dobile izvrstnih delovnih sil, kolikor bodo hotele, in pomagano bo tem in onim. Doslej poznam en sam tak poskus, ki je pa spodletel. Pod Kukovo goro je stala - ni še dolgo - velika steklarnica, ali je pred več leti zopet pro­padla, ne vem prav, iz kakega vzroka. Nekaj malo se je začelo že tudi kmetovanje pomikati naprej. Izsrkanim njivam se daje več gnoja; več gospodarjev je sprevidelo potrebo močne živine in si kupilo lepe vole; v vinogradih se ne trga več na pol zeleno grozdje; za do­mačo rabo se izžema čimdalje bolj zdrava pijača, ki se zove v laškem in zdaj tudi v našem jeziku »vin pikolo«, to je malo vino; skrbi se za trdno in pripravnejše orodje; pohi­štvo se zavaruje zoper ogenj itd. To so male reči, ali jih pozdravlja z veseljem slovenski opazovalec kot začetek pamet­nejšega gospodarstva in boljše bodočnosti. Lep zgled dajejo kmetom nekateri gospodje. Svilorejo Smoletove gospe in umetno čebelarstvo Langerjevo sem že omenil. Ta graščak si je izbral za naslov plemenščine ime domačega kraja: vitez Podgorski, ki ga rabi tudi v nemškem jeziku: Ritter von Podgoro, kar je na vsak način hvale vredno, dasi moramo njegovo nemškutarijo v vseh drugih rečeh na vso moč grajati. Dragotin Rudež se je izučil za ekonoma na visoki šoli v Ogrskem Starem gradu in gospo­dari sam brez oskrbnika po znanstvenih pravilih, kolikor mu dovoljujejo okolnosti njegovega zemljišča. Svojih enajst ora­lov prej tako zanemarjenih vinogradov je zasadil z gostim in žlahtnim trsjem. Pri tem blagodušnem gospodu nahajajo bližnji Podgorci v vsaki sili in potrebi dober svet in dosti­krat tudi dejansko pomoč. Posestnik slatniški Mach, rojen Čeh, je začel v Avstriji prvi gojiti svilne črviče nove vrste, ki se zovejo jama-mai in Perné in se razlikujejo od domačih v tem, da obirajo hra­stovo listje in se rede v hosti. Ruprčvrška graščina je pri­delovala nekaj let izvrsten hmelj, ki se ji je dobro plačeval. Čujem, da je to opustila, ker so jo delavci predrago stali in tudi niso bili prav izurjeni za to opravilo. Vsekako pa je ta poskus dokazal, da dolenjska zemlja dobro ugaja hmelju. Kadar se naše okolnosti zboljšajo, smemo upati, da se ga bodo veliki gospodarji sploh poprijeli in dobivali od njega ravno tisto ogromno korist kakor Čehi, Nemci in drugi na­ rodi, ki ga sejejo. Struški graščak vitez Adolf Jelovšček, z nemškim pri­devkom von Fichtenau, slovi kot jako praktičen zemljedelec. Med najbolj modre in napredne ekonome štejejo tudi pod­grajskega župnika Volčiča. Človek pogreša samo eno reč. Ti in še nekateri drugi izobraženi možje razen Rudeža ne ob­čijo dosti s kmetom in se ne brigajo, da bi ga učili in vodili s prijateljsko besedo. To je glavni vzrok, da njihovega zgleda ne vidi in ne posnema. Podgorskih imenitnosti ni veliko, ali nekatere so jako zanimive. Vedno ljub bo domorodcu ostal prežeški grad kot nekdanje prebivališče Prešernovega prijatelja Andreja Smo­leta. Blizu njega izvira studenec, za katerega mi je pravil sedanji posestnik Evgen Jelovšček, vitez Fichtenauski, da bruha iz zemlje včasi na enem, včasi na drugem mestu. Ob tej priliki naj omenim še graščino pletersko, ki stoji dobro uro od Prežeka nedaleč od Šentjerneja. V njej je živel dolgo časa mož, ki spada med največje avstrijske izobretnike, Čeh Resel, rojen Hrudimec. Iznašel je razen drugih strojev par­nega polža (Dampfschraube) in si pridobil s tem sijajno zaslugo za brodarstvo, katere pa vlada ni prav priznala niti nagradila. Neumnost in nehvaležnost sveta mu je grenila celo življenje. Dunajčani so mu postavili krasen spominek. Mojster je vrezal v napis: Natione Bohemus. To je pa fa­natične Nemce tako razkačilo, da so dali te besede izbrisati! Prelepo se dviguje nad šentjernejskim poljem in obliž­jem Gracarjev turen, lastnina Rudeževa. Iz tega gradu se vidi okoli štirideset cerkva, ki lepšajo okolico po vseh hribih in ravnicah. Bližnje Brhovo je kupil bogatin Kozler. H gra­dičku je dal napeljati bistri potok Kamnišček. Vodotoču se je začudil že marsikateri, kajti kraj leži tako, da se vidi, kakor da teče voda navkreber. Za pravo središče in stolico vsega Podgorja se mora sma­trati vas Gabrje pod Gorjanci. Kdor želi videti velikansko gomilo koč, kolib, podrtin, razvlak, nereda in siromaštva, naj pride sem, ali s sitim želodcem, kajti tukajšnji krčmarji bi ga ne imeli s čim pogostiti. Še manj je vredno govoriti o drugih vaseh. Tembolj pa mikajo vsakega popotnika raz­valine mehovskega gradu, čepeče na visokem, kopičastem holmu, ki moli, od vseh strani od ostalega hribovja ločen, visoko v sinji zrak ravno pod Gorjanci, kakor da jim je postavljen nalašč za stražo. To častno službo pa je tudi zvesto izpolnjeval v stoletnem viharju turškega naskakovanja. Precej ko je prinesel glasnik sporočilo, da je prigrmel v Belo krajino sovražnik krščanskih narodov, je na Mehovem za­plamenela visoka grmada, in to znamenje je šlo bliskoma po celi Sloveniji od hriba do hriba, od tabora do tabora, in klicalo z ognjenim jezikom brate na brzo pomoč in ma­ščevanje. Grad si je ohranil neumrlo slavo, da mu Turčin nikdar ni predrl zidov in razsajal po njegovih dvoranah, ali si jo je oskrunil peklensko grdo z nečloveškim postopanjem s slo­vensikim ljudstvom, z ubogimi podgorskimi kmeti. Tudi drugi graščaki so tlačili in trpinčili brez milosti svoje podložnike, ali mehovski gospod Mindorf je delal z njimi huje nego z nemo živino; letopisec mu pravi po pravici »der ärgste Bauernschinder«. Kmetje so dolgo trpeli, pričakovali in prosili olajšanja, dokler se niso prepričali, da grajsko srce milosti ne pozna. Celo Podgorje skoči na noge in obleže leta 1515 brlog Mindorfov. Vsi graščaki iz bližnje in daljne okolice so pribežali tja, kajti mislili so, da na strmem hribu stoječe trdnjave ne more nobena človeška moč ustrahovati. To je puntarje brez dvombe veselilo, ker so dobili priliko zasačiti naenkrat celo krdelo svojih brezdušnih zatiralcev. Niso se zbali ne kupov kamenja, s katerim jih bo osipala grajska drhal, niti visokih stolpov in debelilh sten, s katerih bo nanje letelo razbeljeno olje, žveplo, smola in stovrstno orožje. Hrabro in složno so se spustili v breg brez druge brambe razen trste, ki so jo upali od Boga, svojih hitrih nog, svoje pogumnosti in srditosti. Ko sem korakal na to goro prvikrat, sem v duhu videl trume naših mož, vihrajočih proti vrhu, in plamen v nji­hovem očesu in pene pravičnega bésa na njihovih ustih, slišal sem bojni krik od zdolaj in zgoraj in sem želel od srca srečen uspeh svojim rojakom. Prikazal se mi je njihov po­veljnik, doneči glas se mu je razlegal daleč okoli po goliča­vah in dobravah, razumel sem lahko vsako besedo, ki mu je prišla iz junaških prsi in živo razžarjenega srca: »Naprej za mano, slovenska kri! Na tolovaje, ki so nam ugrabili naj­lepše dele naše zemlje in nas pustili na bornem ostanku le zato, da jim služimo s tlako, desetino, z davščinami brez konca in kraja, da pasemo njihovo pijano grlo, njihov požrešni želodec, da se potimo za nje noč in dan, v praznik in delavnik, medtem ko brusijo meče in sulice, da z njimi nas, ni krive ni dolžne, mesarijo in nabadajo. Naprej, za mano gor na naše krvave sodnike, ki so nam delali brezbožno pravdo, ki so uklepali naša trupla, ki so nas metali v kužne ječe, nas vlačili na morišče, nas ubijali z gladom in žejo, z mukami in strahotami, z železom in ognjem! Naprej za mano na pohotne, poživinjene pošasti, ki so skrunile naše device, naše neveste, naše žene, našo in božjo čast in po­štenje! Naprej za mano na tuje rablje, ki so nas vrgli, svobodne Slovence, pod jarem strašne, neprejenljive, sra­motne sužnosti, ki so pahnili nas, po božji podobi ustvarjena bitja, v gnoj in blato med vole, da jim z njimi vred rabo­tamo, dokler ne crknemo! Naprej za mano! Ne ozirajte se po tovariših, ki padajo in umirajo. Niso nam izgubljeni, kajti njihove duše gredo k Bogu in ga prosijo, da pomore nam in naši pravici! Naprej za mano! Še petnajst, deset korakov ... Vihtite sekire, da razbijemo vrata, naslanjajte vsakod lestvice, da preplezamo obzidje! Zdaj pomozi Bože! Usmili se sirot, ki so v tvoje ime pričele boj in ga bodo v tvoje ime končale.« Spremljal sem hrabre brate od tal hriba do vrha, motril trepetaje njihovo borbo, gledal obupovaje njihove izgube, pozdravljal vriskaje njihovo zmago, dobljenje mehovskega grada. Ko so pa jeli vzburjeni in zdivjani vršiti sodbo z ujetimi sovražniki, sem se obrnil v stran in pobegnil, da ne vidim nečloveškega maščevanja. Šestnajst plemenitašev so puntarji umorili, Mehovo pa porušili, da ni ostal kamen na kamnu. Grad se je pozneje zopet sezidal in vdrugič podrl. Mislim, da nobenega lastnika ni več dosti mikalo stanovati sredi tako groznih spominov in podgorskih demokratov. Me­hovo je zdaj popolnoma razvaljeno in razdrobljeno, razen stolpa, katerega kipeči, daleč vidni ostanki oznanjujejo, kako minljivo je vsako delo človeške roke. V Podgorju smo se dosti dolgo mudili, primimo palico in hitimo naprej! Lahko je reči: hitimo! Ali težko je to storiti. Prišli smo, do samih Gorjancev; cesta se spenja kvi­šku, da komaj dihamo; začenja se grozovit klanec, ki se vleče pol milje; za srečo ima na mesta ravne presledke, da spehana noga lahko nekoliko odpočine. Zadnja hiša takraj gore stoji v neznanski samoti že na klancu, pravi se ji pri Zajcu. Polja, hoste in travnikov spada k njej za majhno gra­ščino. Vrednost te posesti bi človek cenil na kakih dvajset tisoč goldinarjev. Zajčeva tašča Brinjevka pa mi je rekla, da ne da zanjo nihče ne šest tisoč. Ona sama je kupila blizu svoje hiše, v bolj priličnem kraju, tri orale seveda slabe hoste za manj ko sto goldinarjev. Tako slabo se tod ceni zemlja. O Zajcu moram še to opomniti, da se drži nemčurske stranke, kakor pristopajo k njej le preradi vsi naši kmečki bogatini. Ta stranka se baha, da ima na Slovenskem zase inteligenco in kapital. Glede one se laže, kapital pa žalibog služi res večidel še njej. Streljaj od Zajčeve hiše nam je lesti v najhujši del klanca; cesta gre kakor v nebesa; po marsikateri strehi bi se hodilo laglje. Dala bi se bila utreti brez težave in velikih stroškov prav položno in prilično. Inženirji si niso postavili z njo nobenega spomenika slave. Cestnik nas tolaži: »Zdaj ni tolike nevarnosti. Izmed deset voz se ne pohabi ne eden. Prejšnje čase je zdrkljalo v prepad kol, konj in vina, da je groza pomisliti; naredilo se je škode, da je ne poplačaš z mnogimi tisočaki. Pot se je jel bolje nasipati, se je polegel in udelal, napravila se je ograja, vozove, tekoče navzdol, je treba čvrsto zavreti, zraven paziti na konje, in voznikom, ki so trezni, se ne bo pripetilo nič kvara. Hudič nagaja zdaj samo pijancem, takim ljudem pa se ne da pomoči ne tako ne tako.« To trjenje nas ne more dosti zadovoljiti, kajti vroč znoj nas obliva, naj stopamo počasno, kolikor hočemo. Vsi za­sopljeni pridemo do zidane kolibice, kateri pravijo »vahta«. Namesto nekdanjih stražnikov, ki so prežali na tihotapce, stanuje v njej cestnik, ki pa ni menda nikoli doma; vsaj jaz nisem videl koče nikoli še odprte, dasi sem popotoval tod gotovo petdesetkrat. Klanec se nadaljuje še četrt ure; potem stojimo na ploščnati višavi, po kateri se je ob poletni soparici kaj prijetno sprehajati. Na desni in levi se vzdigujejo strmi in precej visoki, zeleni, z žvrgolenjem drobnih ptičic oživ­ljeni hribi; v soteski pa vlada čaroben mir in hlad tudi ob največji vročini, kajti jo prepihujejo blage sapice, ki doha­jajo zaporedoma z Dolenjskega in iz Bele krajine. Ob dežju se razteka voda s ceste tu na to, tam na drugo stran gore, tu v našo Slovenijo, tam v bratovsko Hrvatijo. Stari mejaš med tema narodoma so namreč Gorjanci; šele novejši vek je razširil kranjsko mejo in slovensko narodnost preko njih do deroče Kolpe. Kadar gre človek na kak hrib, se rad ozira po bližnji in daljni okolici. Od Novega mesta do vrha ceste smo šli tri ure navzgor. Kak pogled se je našim očem odpiral? Pohvaliti se z njim ravno ne moremo. Novo mesto se je pogrezovalo bolj in bolj v globok kotel, nazadnje ne vidimo drugega ko Kapiteljski griček, na njem cerkev, zvonik in kupček hiš. Nad Gotno vasjo so nas prvikrat očarali v sinji daljavi kam­niški Grintovci in se nam prikazujejo sem ter tja do vrha. To je domalega vse. Pokrajino napolnjujejo, dokler seže oko, dolenjski in štajerski hribi, med katerimi tiče zakrite naše brezštevilne vasi, seka in posamezne koče slovenskih kmetov. Večjih ljudskih prebivališč ni zazreti skoraj nikjer. Vendar se ne more reči, da je pogled popolnoma prazen. Po gričih in gorah se povsod blešče prazne cerkvice in med njimi sem pa tam velikanski, starodavni gradovi. Cerkve in gradovi! Dve kratki ali neizmerno pomenljivi besedi! Oznanjujeta nam zastopnike dveh prerazličnih živ­ljev, dveh sistem, dveh narodnosti. Gradove so sezidali nemški plemenitniki in njihovi nasledniki, da vkujejo v ja­rem sužnosti našega kmeta, posestnika te zemlje, prej svobodnega gospodarja naše Slovenije. Cerkve je povzdignila blaga vera Kristova, ki ni prinesel na svet hlapčevanja, ampak enakost, pobratimstvo, ljubezen vsem narodom in ljudem. Naša duhovščina je zanemarjala svoj sveti poklic veliko vekov. Tudi ona je služila tuji oblasti, je pomagala zatirati narod gmotno in duševno, je silila kmeta na tlako in desetino, je razglašala upornost zoper robstvo za brez­božen punt, za smrtni greh. Časi so se hvala bogu spreme­nili. Preteklo je sto let in več, da se je cerkev spomnila svoje vzvišene naloge, delati za svoj nesrečni narod, buditi ga iz mrtvila, iz tisočletnega groba, vdihniti mu zopet staro za­vest in novo bodrost za novo življenje. Kako dolga in krasna veriga veže Japlja in Vodnika z našim Trstenjakom in Raičem! Duhovščina je sestavljala veliko desetkov let jedro narodne vojske v ljuti borbi zoper zatirajočo nas tujščino. Graščine so morale kmeta sicer iz­pustiti iz krutih nohtov, ali duhu in glasu devetnajstega stoletja so se skoraj popolnoma oglušile. Izmed dvajset je komaj ena odprla vrata osvoboditeljnim idejam naše dobe. Njihova končna usoda je s tem odločena. Cerkve in gradovi odpirajo nam tedaj knjigo naše novejše zgodovine, ki sili domoljub­nega popotnika več misliti nego pogled najsvetlejših mest, najbogatejših dežela. Od »vahte« do temena Gorjancev je treba korakati še tri ure. Od daleč bi človek sodil, da kipi v zrak strma stena. Prišedši na vrh, vidi, da je gora jako raznesena; prikazuje se mu obraz prostorne raznolike pokrajine, v kateri se vrste mogočni bukovi gozdi s sočnimi spašniki in senožetmi, moleče, skoraj navpične rebri s travnimi ravnicami in lazi, hribi, griči in pomoli z vlažnimi jarki in strahotnimi pre­padi. Staro ime Kuka ali Kukova gora se je že skoraj po­zabilo; spominjajo ga še edini berači, ki molijo na božjih portih za prebivalce pod »Kukovo goro«, da jih ne bi zatopilo mitično jezero, ki se nahaja v njih. Gorjanci spadajo med največje višave na Dolenjskem, v marsikaterem oziru pa med najbolj zanimive in najmanj znane v celi Sloveniji. Na njih štrle razvaline treh cerkva, katere so sezidali naši spredniki bržkone ob času turških vojska, da jim služijo za varno opravljanje božje službe in morda tudi v zavetje zoper napade azijskih krvolokov. Tisti sv. Jedrti in sv. Elije stojita skoraj tikoma ena pri drugi. Človek se veseli prav iz srca njunih podrtin, kajti spričujejo mu krščansko slogo, v kateri so molili svojega Boga udje različnih plemen in razredo v naše vere. Pri sv. Jedrti se je brala latinska maša za Slovence, pri sv. Eliji slavjanska liturgija za staroverne brate Hrvate. Cerkev sv. Miklavža je stala debelo uro naprej, in sicer na zapadni, kranjski strani gore. Za božja pota se je izmed vseh treh rabila najdalje, dokler ni dal pred kakimi leti šent­jernejski župnik Rak tudi njo zapreti, da odvrne razne ne­varnosti in napake, ki so bile z njimi v zavezi. Gosposki potniki hodijo na Gorjance največ zaradi veli­častnega razgleda, ki se mora po njihovi domišljiji tod razprostirati. Prišedši domov pripovedujejo nejevoljni, da so se prevarili. In res je taka. Od sv. Jedrti dalje ti ljudje po navadi ne gredo. Od nje se ne vidi drugega ko Karlovec in nekoliko bornih vasi, vse drugo zajemlje in zakriva hrvaško gorje in hribovje. Kdor se potrudi do sv. Miklavža, se ravno ne sme dosti tožiti. Pod sabo ima šentjernejsko polje, dolino srednje in dolnje Krke, sto raznovrstnih lepotij in čarobij in proti severu in zapadu se mu ovija božanski venec gorenjskih snežnikov in velikanov. Ali te in druge dobrote uživa lahko na mnogo nižjih krajih, kjer se dobi za želodec zme­rom kak tečen založek. Z Rake ali nad Tolstim vrhom (blizu Rudeževe graščine) se vidi rajska dolina Krke še bolj razločno in torej lepše nego z Gorjancev. Pri Tolstem vrhu stopa pred oči tudi naš sivi očak Triglav; še bolj pa razodeva in razkazuje svojo mogočnost in krasoto pri podgorskem Dovžu. Zaradi pogleda ni torej potrebno in vredno pehati in potiti se celih šest ur, ker se doseže isti namen v dveh ali treh. Turistom nagaja rada tudi dolenjska kraljica megla, da prihajajo, ne da bi kaj opazili, večidel prazni domov, zakli­njaje se, da nikoli več ne pojdejo. Veliko več dobička, zabave in poduka obeta in daje gora lovcem, gospodarjem, naravoslovcem, geologom, geografom in etnografom. Ptičev vsake vrste, grabljivih in krotkih, koristnih in škodljivih vse mrgoli. Če imaš s sabo psa, bo kmalu zasledil urnega zajčka. Lisic se polega še preveč, pe­rutnino bližnjih graščin in vasi davijo tako neusmiljeno marljivo, da je marsikatera gospodinja vse veselje do nje izgubila. Po višavah dirja tenkonogih srn toliko, da se šteje za slabega lovca, kdor ni še nobene podrl. Po jarkih in go­ščavah se plazijo potuhnjeni volkovi, včasi kar čredoma, in delajo silen strah pastirjem in njihovi živini. Že nekateri prasec jim je zlezel v nenasitni goltanec namesto na mizo. Ob hudi zimi se priklatijo celo v nižave. Straža, ki je bila postavljena nad »vahto« ob času kužne bolezni, da brani živini na Kranjsko, je dostikrat videla volkove, enkrat se jih je sprehajalo po veliki cesti šest skupaj, da se prestrašeni vojak ni drznil streljati. Ko sem popotoval 1870. leta po ve­likem snegu v Belo krajino, sem jih slišal tuliti z ene in druge strani pota. Za prvaka gorjanskih lovcev slovi Lenarčič, po domačem pridevku Lakonšek, ki je doma Pod gradom. Če bi ga poznal ruski pisatelj Turgenjev, bi si ga gotovo izbral za predmet kake mikavne pripovedke. Mož je prišel že jako v leta, nosi jih na plečih kakih šestdeset, ali starost ga ni še čisto nič ne oslabila ne pripognila. Vidi se, da mu hribovski zrak tekne. Suh je kakor komar, dasi dostikrat jé in pije. Lahki život ne prizadeva nogam veliko truda. Nosijo ga čez strmine in pečine tako hitro, da ti komaj za gričem zgine, pa že stoji na oddaljenem vrhu drugega griča. Z matema­tično gotovostjo zna uganiti, od kod bo zajec pritekel in kam je odtekel. Vsem zverem ve za brloge, skrivališča, steze in čakališča. Prirojene so mu vse lastnosti najodličnejšega sled­nega psa. Prišedši na kako kopico, se ozre dva, tri pote in zdajci jo ubriše kakor blisk proti tisti strani, kjer sta mu bistro oko in nos ovohala zaželeni plen. Volkovi beže od njega že od daleč, kajti skušnja nesrečnih bratov jih je na­učila, da se z njim ni dobro srečati, nikar šaliti. Od veselja in ponosa se mu sveti mršavi obraz, ko nam razklada, kje in kako je osmodil tega pa tega kosmatina. Njegova smrtonosna puška je izpihnila življenje že enajstim volkovom. Zanj ni največja žalost, da mu umrje ljub sorod­nik, ampak to, če se mu izmakne ostreljena zver. Star, veli­kanski volk ga je dolgo hodil dražit. Lakonšek je dejal: »Ti boš moj, če se pes obesi.« Skušena mrcina se ni dala niti zasačiti niti zmotiti. Vsak drug bi bil obupal, ne pa Lakonšek. On je lazil in plazil, prežal in prežal, dokler ni videl, da je prilika sprožiti. Tresk! Oj zadosti! Ranjeni volk zarjove in se zvali. Lakonšek stopa modro in počasno proti njemu, mrmraje: »Saj sem vedel, da boš moj, če se pes obesi.« Naenkrat, tri tisoč hudičev, skoči zver zopet pokonci, se strese in šine v goščo. Z izpraznjeno enocevko je ni mo­goče poškropiti od zadaj. Preden je vdrugič napolnjena, ni o volku več ne sledu ne tiru, izginil je za zdaj in za vselej. Ta zguba moža tako prevzame, da se zruši na kamen in začne na ves glas jokati kakor otrok, kateremu se ugrabi priljubljena igrača, in še zdaj, več let po tej prigodbi, mu stopijo solze v oči, kadar jo pripoveduje. Langer, čigar lovska oblast obsega tudi prostoren kos Gorjancev, je vzel Lakonška za služabnika. Širokovestni Nimrod pa je služil bolje sebi nego graščaku, najslastnejše pečenke je deval na stran za svoj želodček. Langer je jako potrpljiv gospod, ali kadar mu prekipi čez mero, se pa vname, da treba teči. Pognal je Lakonška in skoraj prisegel, da ga ne bo nikoli več pogledal, še manj pa mu kaj zaupal. Enkrat je prišlo v grad več uglednih gostov, katerim bi bil rad postregel z divjačino. Lovci so obšli hribe in doline, ali niso mogli dobiti ne žabjega kleka, nikar kaj boljšega. Langer se je spomnil porednega Lakonška, ga poklical in vprašal, če bi mu mogel kaj zaslediti. Starec se je namuzal, ko je videl, da gospoda brez njega ne izhajajo, in obljubil divjačino. Sam bog si vedi, kod je štrkal, ali ostal je mož beseda, prinesel je kmalu dva velika zajca. Od takrat se mu je gospodova milost zopet nekoliko povrnila, da si ga v službo ne prosi več. To sem že omenil, da so se veliki gozdi na spodnjih Gorjancih posekali. Zdaj raste tu navadna hosta, po mnogih krajih pa le trnje in grmovje in nekateri stoje do malega goli. Gospoda in kmetje trdijo soglasno, da sta se od takrat zrak in vreme v Podgorju in tudi po dolini Krke spremenila. Nastopila je čudna nestanovitnost, da se človek ne more nikoli zanesti. Letino uničujejo zdaj suše, zdaj plohe, toča in vsakovrstne ujme. Oblaki, dohajajoči s Štajerskega, so prejšnji čas ostajali na gori in natapljali deželo s pohlevnim dežjem, skoraj tako in toliko, kakor so si ljudje sami želeli. Zdaj ko jih ne ustavljajo šume, se pode naprej in nosijo namesto blagoslova nesrečo. Više gori proti temenu diči goro še zmerom veličastna bukovina, ki pa deloma nima velike cene, ker je skoraj ne­mogoče spraviti drva pod hrib z vozom, drče pa se ne dajo narediti povsod, da bi se prožila. Neki Dunajčan, ki je mislil s tem lesom obogateti, je izgubil dvajset tisoč goldinarjev. Na tisoče sežnjev njegovih drv zdaj trohni in gnije brez koristi. Trud in stroški so se pokazali tako ogromni, da je rajši žrtoval ta denar, sežnje pustil in se pobral s praznim žepom nazaj na Dunaj. Posestnik belokranjske tvornice v Gradcu, vitez Friedau, je naredil do svoje šume cesto, po kateri se mu dovaža brez nevarnosti potrebno kurivo. Čeravno se Gorjanci ne morejo več ponositi z nekdanjim bogastvom, se itak ne sme misliti, kakor da ljudje ne bi pre­jemali od njih veliko dobrega. Paliva in staviva jim dajejo več, nego ga potrebujejo. Tudi se ne sme prezreti paša, ki jo dobiva živina; sosebno v bukovju se prasci kaj veselo krmijo in debele. Vse to velja le za kranjsko stran gore, hrvaška ima vse drug značaj, o katerem tu ne bom govoril. Botaniki so naše Gorjance še malo preiskali in premo­trili; njih čakajo brez dvombe največji zakladi, katere bodo ogrenili brez velikega truda in brez nevarnosti. Šetaje se po njih, sem vsako pot obžaloval svojo nemarnost, da me ta lepa znanost v mladosti ni veselila in se nisem naučil toliko, da bi mogel zasledovati in nabirati zeli v duševni prid ali sebi ali komu drugemu. Kamorkoli sem pogledal, ležala je pred mano terra incognita. Med sto rastlinami sem poznal komaj petim ime, vseh lastnosti pa nobeni! Pridnejši od mene so mi pravili navdušeno o zalih orhidejah, ki rasto na Gorjancih. Jaz vem samo to, da sem opazil sem ter tja cvet­lice, kakršnih, če se prav spominjam, nisem prej nikjer in nikoli videl. Mene ni mikalo drugo kakorr živa barva in duh cvetja, ki sta se mi dozdevala v tej višavi dosti bolj nežna, sveža in blagodejna nego v dolinah nekoliko tisoč korakov niže. Tudi kmečki ljudje se niso mogli načuditi in naveseliti lepoti gorjanskih rožic. Neki hlapec, ki je nosil na hrib za gospodo hrano, mi je zatrdil, da kaj krasnejšega še ni videl, kar je na svetu; še grajski vrti niso senca proti dišečim, vse barve spreminjajočim gorjanskim tratam. »Drugod rasto lepe rože, tu ena, tam ena, gori pa sem zagledal nekoliko stopinj naprej od ''Krvavega kamna'' naenkrat celo ploho cvetlic eno tik druge, eno lepšo od druge. Ko bi bil kdo postavil na sredo križ ali kako drugo podobo in prižgal dve sveči, bi bil mislil, da stojim pred oltarjem božjim, ki so ga naredili nebeški angeli.« Moje oko ni moglo opaziti te čarobije, ker nisem prišel tja nikoli spomladi ali poleti, videlo pa je neko drugo čudo, ki se dogaja vsakih sto let komaj enkrat. Bralci vem, da se spominjajo blage zime leta 1872–73. Do februarja nismo imeli ne snega ne mraza. Ta čas se je zdel meni in prijatelju Dragotinu Rudežu kaj pripraven za pot. V društvu še nekih drugih znancev sva odrinila na Gorjance. V treh urah smo dospeli do Krvavega kamna. ''Blizu njega je cvetelo leščevje.'' Čez druge tri ure polahke hoje smo sedli pri sv. Jedrti h kosilu. ''Okoli nas so cvetele marjetice, kurji sled in še druge rože.'' To je bilo enajstega januarja, na vrhu Gorjancev! Tako zgodnje flore in v toliki visočini ne pomni noben starec, morda niti starka Kuka gora. Znanstveni popotnik, gledajoč z Gorjancev proti Krki, se rad zamika v tiste starodavne čase, ko se ni snovala na­rodom še nobena zgodovina, ko se prvi človek morda še rodil ni. Kakor mnoge druge dežele zalivalo je tudi Ogrsko in polovico Hrvaške prostrano morje, ki se zove terciarno. Zaliv se mu je zarinil v Slovenijo; sedanje krško in šentjernejsko polje je ležalo globoko pod vodo. Školjke in drugi morski sledovi in spomeniki se nahajajo tod povsod ne samo po ravninah in nižinah, ampak še precej visoko po celem Podgorju in prigorju Kukove gore. Tukajšnji izobraženci ne preiskujejo ničesar, ne bero ničesar in tedaj ne poznajo temeljito niti zemlje, po kateri hodijo. Za terciarno morje so zvedeli šele od g. Dragotina Dežmana, ki je večkrat iz znan­stvenih namenov tod popotoval in o Gorjancih tudi pisal. Ta novica se jih je slabo prijela. Nekateri so ga debelo gle­dali in ga še razumeli niso, drugi so trdili, da čenča in laže, tretji so ga za hrbtom obrekovali in govorili, da se je prišel sem s svojo učenostjo bahat, oni pa da lahko in sladko jedo, pijo in spe brez njegovega ''tercijalskega'' morja! Ali kaj grajam druge, ki sam ne razumem dosti teh pre­važnih reči, niti se ne brigam zanje, kakor zaslužijo. Zanima me skoraj edino le ljudski značaj. Bralce prosim, naj sprejmo to za nekak izgovor, če morejo. Naše Podgorce sem jim ob kratkem popisal. Zdaj bi tre­balo, da jim pokažem tudi hrvaške gorce in podgorce onstran hriba, ki se zovejo v knjigah Uskoki. O njih bi se dalo govoriti še veliko več mikavnega in novega. Poznajo jih slabo še njihovi rojaki. Ali jaz sem namenil, povedati kaj malega samo o Dolenjcih; Hrvatje mi stoje v drugi vrsti. Dve, tri črte morajo o njih zadostovati. Uskoki so se preselili pod Gorjance v turških vojskah. Njihova stara domovina je bila Bosna, vera pa pravoslavna, tista, ki ne priznava rimskega papeža za poglavarja. Za čudo čvrsto so si ohranili svoje šege, svoje, pesmi in pripovedke in svoj prelepi hrvaško-srbski jezik. Uskoki govore popol­noma tako, kakor Hrvatje in Srbi pišejo. Pravzaprav pa le najboljši pisatelji znajo pogoditi neizmerno čistost in narodnost njihovega narečja. Vera se jim je v toliko spremenila, da so sprejeli papežev primat, da so se tedaj z rimokatoško cerkvijo zedinili. Ali v vseh drugih rečeh je ostal obred sta­rinski. Božja služba se izvršuje v slavjanskem jeziku; nji­hovi duhovniki žive v zakonu; v dnevih zaostajajo po starem koledarju dvanajst dni za nami; ko praznujemo mi tri kralje, oni božiču jejo itd. Pod škofa ne spadajo niti pod ljubljanskega niti pod zagrebškega kakor drugi rimokatoličani te okolice, ampak pod križevskega, ki stanuje od njih tako daleč in jih pohaja tako poredkoma, da ga mnogi ne poznajo niti po imenu. Narodnih navad, popevk, misli bi človek lahko nabral med Uskoki cele foliante. Starine pa se drže, žalibog, tudi v slabih rečeh. Ne napredujejo v nobeni reči skoraj čisto nič: poljedelstvo, obrtnost, omika, vede in umetnije stoje do malega na isti stopnji kakor pred sto leti. Duhovniki so sami borno izobraženi (izvzemši dva, tri, ki so se izučili po duhu in potrebi sedanjega časa), narod se od njihove teme ne more razsvetliti. Kaj pa šole – morda so opravljale svojo dolžnost vsaj one? Čuda se dandanašnji več ne dogajajo. Učilnic ali ni bilo ali pa se je mlatila v njih brezumna nemščina. Treba je vedeti, da so bili Uskoki do najnovejše dobe vpisani med graničarje. V tem stanju so imeli samo tri svo­bode in pravice: obdelovati s potom in trudom svojo ne­bogato zemljo, nositi puško, naj bo vojska ali mir, ima pa – učiti se nemški jezik kot jezik, ki zapoveduje v vojaški službi. Krajina je zdaj prenehala. Poleg osvobojenja Srbije in bolgarskega eksarhata je to največji napredek, ki ga je storila Jugoslavija v tečaju devetnajstega stoletja. Nehala je ravno še o pravem času, ko ni še mogla spriditi in ostrupiti naroda niti vojaška lenoba in razuzdanost niti bahatost in silovitost tujega življa in jezika, ki sta z njim vladala. Jarem ga je dolgo tiščal, ali ne predolgo, gnilež se ga je prijel le po vrhu, dal se bo ostrgati brez truda. Kakor si je ohranil vse zaklade jezika, mu je ostala neoskrunjena tudi poštenost in celo staroslavjansko družinsko življenje se mu ni kar nič omajalo. V kri in mišice se ni vcepila tedaj nobena nevarna primes, nobena razjeda. Ko sem vprašal Uskoka, če se nahaja tudi pri njih kaj nemškutarjev, ki žele, da gospodari nemščina še zanaprej, mi je odgovoril: »Te kranjske nesnage mi ne poznamo.« Hrvatom se lahko čestita, da dobe take brate nazaj. Trojedna kraljevina ne bo imela nikjer bolj zvestih, bolj zanesljivih in vnetih sinov nego v nekdanji granici. V dunajskem državnem in v kranjskem deželnem zboru se je čulo dokazovati, da prebivajo Uskoki na starokranjskem zemljišču in da bi se morali po pravici zdrnžiti z našo de­želo. Ko bi hoteli ''sami'' stopiti v naše kolo, sprejeli bi jih Slovenci s srčnim pozdravom in veseljem. Ali bolje je, da se ne varamo. Kri ni voda. Sila bi nam več škodila, nego ko­ristila. Iz svoje drage volje se Uskoki ne bodo dali nikdar pokranjčiti, vkljub vsem simpatijam, ki se sem ter tja za nas oglašajo. Naj gre povsod v božje ime svoje k svojemu, Slovenec k svoji Sloveniji, Hrvati k svoji trojednici. Jalov je posel, preiskavati, čigavo je bilo kaj pred sto in sto leti, treba je popraševati: Čigavo je zdaj? Uskoki nam svoje dežele niso ukradli. Našli so jo pusto in prazno in so si jo zaslužili pošteno z obilnim znojem doma in z obilno krvjo na brez­številnih turških boriščih. Ta dežela je torej postala njihova, je postala hrvaška. Ne prilastujmo si tega, kar je naše bilo, ali je že davno naše biti nehalo! Če gremo od zadnjih podgorskih hiš in poslopij naprej gor, leže pred nami po priličnih krajih njive in gorice, po katerih se peha poljedelec in vinogradnik od zadnjega pomladnega do prvega zimskega snega, včasi še sredi zime, ako je zemlja taka. Naj bo na slovenski ali hrvaški strani, po­vsod se bomo namerili na pohlevne, gostoljubne in zgovorne ljudi, ki nam bodo ponudili kupico vina in založek kruha, to se pravi, če teh božjih darov le sami ne stradajo, kar se jim dostikrat pripeti. Pustivši obdelani svet za sabo, lesti in plezati nam je zdaj po spašnikih in strmcih, zdaj po grmovju in dobravah, zdaj po lazih in tokavah, včasi čez pesek in kamenje, včasi skozi blato in mlakuže. Obuti se moramo dobro, drugače ne shajamo. Tudi tukaj ne zamira človeški glas, ne miruje de­lavna roka. Pozdravljamo se s podgorskimi pastirji, drvarji in oglarji. Mestni človek si misli življenje teh ljudi otožno in dolgočasno, ali se moti. Zlasti pastirjev ni vzroka omilo­vati. V žilah jim roji mlada kri, v osrčju sanja bodra duša. Veselje jim izvira bujno iz skalne rebri kakor iz košate do­brave, iz cvetoče spomladi kakor iz resne jeseni, iz burnega vremena kakor iz vedrega. Vredno je pri njih malo postati in opazovati njihove prerazlične navade, igre in veselice, ki so zadržale v sebi toliko mitologičnih in občeslavjanskih spominov. Vidi se, da so se nas ustrašili, da jim naše društvo preseda; ta drobni rod se kratkočasi najrajši sam zase; priče bi se jim utegnile smejati, ovaditi njihove često prerazposajene burke rodite­ljem. Sosebno kadar imajo s sabo polne čutare vina, se jim zabave ne vrše popolnoma nedolžno. Med dečki in dekli­cami se sprede kmalu sladka ljubezen, vname se ljubosum­nost, bijejo se srdite, neredkokrat krvave bitve. Veliko bolj prijazno sprejemajo popotnika drvarji. Oni se vesele, da dobe človeka, s katerim se morejo par besedi pomeniti, ki jim pove kaj o tujem svetu, ki jim ponudi tudi kako smotko. Gorjance poznajo dobro kakor domačo vas. Če želimo, nam bodo radovoljno odkrili vse gorske skrivnosti in posebnosti, bodo nas napotili k hladnemu studencu, nam pokazali najlepšo stezo, najkrajši pot proti vrhu. Že za svojo korist se bomo radi kako urico zamudili med njimi. Pravijo, da ni dobro znamenje, kadar sreča človek dosti drvarjev in oglarjev v hosti. Ob dobri vinski letini sekira slabo poje, dima skoraj ni zazreti. Kovači so mi tožili, kak križ imajo s podgorskimi oglarji. Kadar se trta zlaže, bi vsi hoteli žgati noč in dan; če so pa sodi polni, jih ni spraviti za noben denar v šumo. Ako jih nagovarjajo, da naj si vzamejo, če so tako žejni, vina s sabo, jim odvračajo pijančki: »Kaplja je najslajša v hramu, na potu izgubi slast, se utrudi in jo zrak tako prevzame, da ne ostane v njej ne pol moči. Pa je tudi težavno, nositi toliko s sabo. En bokal je premalo, dva sta premalo in trije še tudi premalo. Če bi ga bilo pet, bi se eden že nekako z njim potolažil, ali kaj, če pa pride kak dober znanec? Kako bom postregel njemu in ne zapustil sebe? Pet bokalov bi hitro izcedila, potem, kajne, naj se pa gledava? Vino je treba piti doma, v hramu, da si ga človek lahko natoči, kolikor se mu ga ljubi, in da pokliče na pomoč tudi kakega prijatelja.« Velika množina lesarjev dokazuje tedaj slabo letino. Za­radi tega se ne bomo čudili, da se drže ti možje tako po nedolenjsko resno in modro. Žejnemu ne poka trebuh od smeha. Ob samem kruhu in vodi premišljuje Dolenjec slabe čase, smrt, večnost; šaliti se ne more. Kolikor bolj se bližamo temenu, toliko manj nahajamo sledu in znamenj ljudskega življenja. Korakali bomo po gozdu in samoti vsasi dve, tri ure in ne bomo videli ne žive duše. Ali prav zmerom pa tudi ni mrtvo. Na Gorjance so­piha marsikak popotnik, ta s tem, drugi z drugim namenom. Večkrat sem videl prijaznega možička, ki je šel s svojim koškom po zdravilne rastline, katerih raste tod vse polno. Na dno je nametal več funtov sladkih koreninic, nanje je naložil nekoliko pesti pljučnika, s katerim se odpravljajo živini bolezni v drobu, potem so prišli skladi raznih drugih zeli, ki ozdravljajo vred, uroke, sušico, krvno in pljučno, naravno in narejeno, in vseh dvainsedemdeset mrzlic, ki ubogi člo­veški rod mektajo. Najbolj na vrh pa je dejal prav narahlo slavo in krono vseh gorjanskih zdravil, v narodnem zdravje­ slovju neprecenjeno arniko. Slovenec je prepričan, da zaceli arnika vsako rano. Komur ne pomaga niti ona, naj se spravi z Bogom; treba se bo posloviti. Možička sem vprašal, za koga vse to nabira in koliko si bo zaslužil. Odgovoril mi je, ko bi imel takih rastlin za deset gnojnih košev, da bi jih lahko vse razdal v štirinajstih dneh, tako se ljudje vlečejo za gorjanske rože, in po pravici, kajti niti na planinah ne rasto boljše, razen mahu, ki tod ni dosti prida. Blago bo najprej ponudil v lekarnici. Odkar gospodarijo učeni doktorji, je jelo zdravilstvo napredovati po rakovo. Prinesel je lani v lekarnico najžlahtnejše arnike. Neki nafrkani štricman jo je povohal in se zarežal: »To, ni za nas, pojdite k starim mamicam!« Človeška pamet je prišla tako na nič, da so jeli zametavati že arniko, katero je ustvaril Bog prav nalašč za rane. Zato se ne čudi, da ranjeni vojaki skoraj vsi poginejo. Če ne bo kupila nič lekarnica, pojde pa dalje, za kupca ga ni strah. Nekaj bo vzela konjederka, drugo bo spečal v domači duhovniji. Arniko in pljučnik hočejo imeti od njega, lahko veli, vse hišne gospodinje. Koš se bo hitro izpraznil, ali tudi denarci, katere bo ujel za zeli, bodo skočili urno iz žepa. Plačuje se dosti slabo. Ljudje mislijo, če mu za sveženj najplemenitejših rož vržejo dva grofa, da so mu izkazali veliko milost. Revežem pa tako ne more nič računati. Božji Ion je tudi nekaj vreden. Večidel ne dobi od znancev ne solda, ali ne mara toliko. Po dobri trgatvi ga kličejo v vsak hram in ob večjih praznikih se ga napije zastonj; še silijo ga, da ne more vsemu kaj. Najbolje plačujejo, farovške kuha­rice, nekatera ga je napasla s pečeniko in starino in mu po­tisnila na odhodu v roko cel goldinar. Sploh pa se ogiblje vseh tistih hiš, kamor zahajajo doktorji s svojo pasjo vero in pasjimi lekarijami. Nekdaj je prodal veliko krčmarjem, kmečkim barantačem in bogatinom. Zdaj so se vsi prevzeli, iz baharije – za pomoč bogme ne – pošiljajo po te ob­lizane, brkate doktorje. Pridrdrajo se pet, šest potov, potem se veli: »Štej, kmetavs, bankovce, zastonj se k tebi ne vo­zimo.« Bedak zdihne, izvleče bukvice ali mošnjo in vpraša: »Gospod, bo dosti pet?« Doktor mu pokaže zobe in zarenči: »Meniš, da sem norec, pravim še enkrat: Štej in napravi, da bo prav!« »Tako«, pripoveduje Matiček, »se jim godi zdaj, pa kaj jim koristi? Ne porečem, da nič. Vsak bolnik od teh strupov umrje, dediči imajo vzrok se veseliti. Dokler sem bil jaz dober, so mi dajali tri požirke vina in založek štruce, pa je bilo vse opravljeno. Gorske rože so izpolnjevale dolžnost, katero so prejele od Boga: bolni reveži so ozdraveli. Ljudem pa se je zdelo to napačno, ni se moglo nič podedovati, zato so mi dejali: Matiček, hodi zbogom, tebe in tvojih zeli ne potrebujemo, doktorji so vse drugi tiči; store nam, kar si sami želimo. Svet stoka: Ne da se več živeti. Svet trdi res­nico. Zaredili so se v nas trije raki, ki nam bodo razjedli vse, kar imamo. En rak je naša potrata, za potrebe nam ne gre izpod palca ne krajcar, za nepotrebnosti nam ni žal goldinar­jev. Drugi rak, ki nam pa najmanj škodi, so gosposke. Pri­tiskajo nas za davke, da nas bole vsi udje, nakladajo nam vsako leto kaj novega, ali od tega se hrani vsaj vojak, naš človek, ki nam drži v deželi mir in red. Tretji rak se mi najbolj gnusi: to so, naši ljubeznivi doktorčki, ki nam praz­nijo mošnjico, ki narejajo s svojo, hudičarijo zdravim bolezen in bolnim mrtvaško jamo.« Nekoliko manj kalkor zelarjev hodi zdaj na Gorjance zakladarjev. Prejšnji čas so tod onegavili bolj pogostoma. Ko so jenjala božja pota, so se rodile v zmedenih glavah prav­ljice o neizmernih zakladih, ki so baje zakopani pod zapu­ščenimi cerkvami. Prišli so razni vedeži, ki so prinesli ča­rovne palice in bukve. Palice so se same nagibale proti krajem, kjer je ležal denar; bukve pa so imele molitve, ka­tere je trebalo prebrati, in zakladi so se mogli dvigniti brez neprilike in nevarnosti. Na tak način so si nekateri ljudje menda jako opomogli. Drugi pa tega niso verjeli in so trdili, da se zakladov ni še nihče dotaknil. Duhovščina šentjernejska jih je dala sicer ogreniti in prenesti v šentjernejsko cerkev, ali ponoči so ušli nazaj na staro mesto. Jeli so dohajati ne­znani popotniki, ki so povedali tistim, ki so jih dobro pogostili, vse natanko, pod katerim oltarjem in pragom da se skrivajo. Neki Hrvat ni mogel plačati v krčmi računa. Gospodar se je razjezil in ga hotel sleči. Hrvat pa mu je rekel: »Pojdi z mano na Gorjance. Kar dobova, bova razdelila po bratov­sko: pol meni, pol tebi.« Krčmar je šel. Vrnivši se, je pravil, da je Hrvat zaklad odkopal, si nasul v malho cekinov in pobegnil, njemu da ni dal nič. Ker je po tistem krčmo zaprl, so ljudje govorili, da laže, da si je pritresel debelega mačka domov, ali ga taji, da ga ne bi gosposka kaj za naj­deni denar, ker je cerkven, nadlegovala. Obenem pa so trdili, da sta našla s Hrvatom toliko cekinov, da nista mogla po­brati ne polovice. V Beli cerkvi je umrl star berač. Pred smrtjo je oznanil sedem krajev, kjer se nahaja na Gorjancih denar. Prazno­verci, lenuhi in klateži so jeli od vseh strani vreti in raz­kopavati cerkve in prostor okoli njih. Obogatel seveda ni s tem nobeden. Strehe in strope sta porušila cerkvam čas in nevihta, vse drugo so razvalili, razrili, raztolkli in razmetali zakladarji. Žalostne podrtine teh cerkva spričujejo tedaj ne le minljivost vseh reči, ampak tudi strašansko praznoverje, v katerem tiči dolenjski kmet še dandanašnji. Najhuje so vrtali zakladarji po cerkvi sv. Miklavža, ki se ni še zdavnaj za božjo službo zaklenila, pa je že skoraj vsa razbita in raz­dejana. Lepi marmorni prag hrama sv. Elije smo našli več sežnjev od cerkve. Vrgli so ga kopači tako daleč morda iz jeze, da niso pod njim ničesar zasačili. Iz šentjernejske župnije gre k Uskokom dobra steza na severu Kukove gore, tudi čez hribe, ali je prevedena pa­metno, da se popotnik ne utrudi dosti. Kdor ima posla v Beli krajini, pa bo najbolje storil, ako se drži velike ceste. Naš Slovenec pa hodi rad naravnost, naj bo pot nadelan ali ne, strm ali položen, lahak ali nevaren. On je zateleban v svojo »bližnjico«, dasiravno pride po njej dostikrat precej pozneje, nego bi prišel po cesti, ne oziraje se na to, koliko si raztrga po nepotrebnem čevljev in oprave. Dolenjec, ki je hotel iti k Uskokom ali v Metliko, je vedel, da ga ločijo od njih Gor­janci, pa se je ojunačil in rekel: Kdo bi lazil po ovinkih? Ne maram ne za stezo ne za veliko cesto. Pobrišimo jo, koder je najbliže, naravnost čez goro! Kdor je priromal iz hrvaških šum v Metliko in bi bil sedel že rad med svojimi Podgorci, Šentjernejci in Kostanjevčani, ni utegnil korakati po lepi cesti. Prišel bi domov kake pol ure pozneje, zato hajd čez Gorjance, čez strmce in prepade, naj bo leto ali zima, kopno ali sneg do pasu! Takih predrznih popotnikov peha dosti čez hrib, skoraj prav čez vrh; nekateri gredo z dru­štvom, drugi jo režejo kar sami, včasi ob najhujši zimi in burji. Te čudne bližnjice se ne boje niti ženske, ki nosijo Uskokom kruh. Ni se čuditi, da se sliši tolikokrat kaka nesreča. Lani (1872) so gori našli ubitega Hrvata. Letos se je bralo, da je raztrgal neko ženo ris; bržkone pa so jo zaskočili volkovi, kajti risi se v tem kraju ne klatijo. Pred nekoliko leti je zagazilo šest ljudi v velik zamet in zmrznilo. Naj povem ob tej priliki tudi srečen slučaj. K Uskokom se je primožilo več Dolenjk, med njimi tudi Barićeva Kata. Sešel sem se z njo v suhorski krčmi. Z besedno ženo se je bilo lahko seznaniti in znanci si radi priobčujejo svoje pri­godbe. Kata mi je povedala, da je doma v kostanjeviški župniji in je morala nositi »Lahom« (to je staroverskim Uskokom) kruh. Grozno nerada je hodila tja, ali starši so jo silili, da ni mogla ugovarjati. Hrvatje so se ji zdeli strašno pusti in nepriljudni, ker jih ni prav poznala, pa tudi grdi: njihovo rjavo in rumeno lice jo je spominjalo na ostudne Cigane. Ne enega lepega človeika ni videla, niti moškega niti ženske. Lahko bi bila prisegla, da se v Laha ne bo nikoli zaljubila, še manj pa se z njim poročila Ali – človek obrača, Bog obrne. Grede čez Gorjance, se je nevarno prehladila. Prišedši v prvo staroversko vas, je opešala, da ni mogla dalje ne korak. Barići, katerim je prinesla že večkrat kruha, so jo dejali v dobro posteljo in ji stregli prijazno kalkor kakemu svojemu. Polotila se je je huda vročinska bolezen. Ležala je pri blagih Uskokih cela dva meseca. Tu je videla, kako lepo po krščansko se ljubijo med sabo hrvaški sorodniki. Nikdar ni čula v Barićevi hiši najmanjšega prepira, niti za šalo. Stari roditelji, otroci in vnuki - vsi so bili enega srca, ene misli. Vsak se je trudil, da napravi svojim ljudem kako veselje, kako nedolžno za­bavico. Ubogo Katrico so hodili neprenehoma gledat in popraševat, kako se čuti, kaj bi poželela, s čim bi ji mogli poslužiti. Mladi Anton je dobil človeka, ki je pisal njenim staršem, kaj se je pripetilo. Tekal je zaradi nje k zdravniku, v lekarnico, h krčmarjem in mesarjem, po vseh bližnjih in daljnih shodih, na vse strani, kjer se je nadejal uloviti zanjo izdaten lek, zdrav požirek, sočen založek. Stara Barioka je bedela pri njej skrbno kakor pri lastnem detetu, jo je prekladala, ji rahljala posteljo pa pazila, da ji ne krati pokoja krič ali ropot. Katrica se je prepričala, da gostoljubnost Hrvatov ni prazna beseda kakor Kranjcem. Spoznala je prvikrat v svo­jem življenju ljudi, ki so ji bili res dobri, ki so jo ljubili bolj od srca nego oče in mati in vsi drugi domači. Sosebno Anton ni vedel, kako bi se trudil, le da se ji prikupi, da ji pomaga, da jo razveseli in potolaži. Katrica je izgubila slabo misel o hrvaških fantih do zadnjega sledu. Anton se ji je kmalu začel dozdevati ne le blagodušen, ampak tudi čeden, da takega korenjaka doslej še ni videla. Ko se ji zdravje zopet povrne in se je spravljala nazaj proti domu, jo vpraša Barićka, naj ji pove po duši, kako se ji v njeni hiši in rodovini dopada. Katrico spreleti rdečica, vendar se ohrabri in odgovori prisrčno: »Bog plati vašo brigo zame tujo siroto! Če živim sto let, ne bom pozabila dobrot, s katerimi ste me obsipali vsi, od prvega do zad­njega. Meni se pri vas, da povem po pravici, kakor mislim in čutim, tako dopada, da bi ostala pri vas najrajši do smrti.« Barička se ji nasmehlja, jo pritisne k sebi in ji veli: »Tudi nam bo milo in drago, ako te je volja pri nas ostati. Sin Anton mi je rekel, da naj govorim zanj kako besedico. On te ljubi in če se ne protiviš, te bo snubil.« Ni mi treba praviti, da se Katrica ni dosti branila. Še tisto leto, sta se vzela z Antonom in sta živela skupaj veliko let, dokler ga ni zadela krogla v italijanski vojski. Zdaj se je že precej postarala; vse sinove in hčere je poženila in po­možila, ziblje, če hoče, vnuke, sicer pa dela, kar more, in gre, kamor se ji zljubi. Njena hiša se šteje med najbolj pre­možne in ugledne med Uskoki, revščine in zaničevanja ni naša pohrvačena Kata nikoli izkusila. Še zmerom hvali Boga, da jo je pripeljal med ljudstvo, ki ne pozna ne zlobe ne hinavščine. Naša nekdanja gospoda pa ni govorila tako spoštljivo o Uskokih. Razglasila jih je za tatove, ker so iztrebili na Gor­jancih medvede in postrelili brez števila volkov, srn in dru­gih škodljivih in nepotrebnih živali. Segali so ji brez dvombe v lovsko »pravico«. A da ni bilo teh blagodatnih »tatov«, človek še zdaj ne bi mogel tod popotovati brez orožja in velike družbe. Po vsem tem, kar sem povedal, so se, mislim, bralci preverili, da vrhovi, hrbti in grebeni Ku­kove gore niso tako neznani in nepohajani, kakor se je o njih trdilo in tudi pisalo, toda samotni in tihi pa so res, da se človeku toži in komaj čaka, da pride zopet do kake hiše. Narodna domišljija in poezija pa taji to njihovo samoto in jih je zaselila s premnogimi duhovi in strahovi, straho­tami in čudeži. Dolenjec sicer rajši poje, nego pripoveduje. Nahaja se dosti ljudi, ki ne vedo o Gorjancih skoraj nobene basni. Še več se dobiva takih, ki poznajo sem ter tja kak odlomek, o celoti in bogastvu pripovedk pa še pojma nimajo. Le poredkoma pa se nameri iskalec na starca ali starko, ki mu pokaže ogromni zaklad narodnega blaga, ki ga zakriva ta sloveča gora. Jaz nisem bil tako srečen, da najdem takega starca ali tako starko. Pri Petriču v Gotni vasi sem se več­krat pogovarjal s Podgorko, ki mi je rekla, da bi se dalo govoriti ves dan o gorjanskih čudih, v svoji mladosti je sli­šala morda sto pravljic, ali jih je večidel pozabila; tisto malo, kar jih pomni, mi hoče drage volje povedati, da ustreže moji zvedljivosti. Da ji jeziček namažem, ji velim prinesti polič vina, se usedem k njej, izvlečem kos papirja in zapisujem. Te pri­povedke bom priobčil bralcem. Naj jih potrpežljivo prečitajo in se ne hude name, če se jim ta ali ona ne bo zdela zanimiva ali nova. Saj je sploh znano, da narodi radi prenašajo svoje bajke od kraja do kraja, od hriba, ki stoji na enem koncu zemlje, na hrib, ki stoji na drugem koncu, več dni daleč od onega. Kar se mene tiče, jako obžalujem, da pri­povedk nisem mogel nabrati veliko več in da zahteva namen moje knjige, naznaniti jih prosto in ob kratkem, brez mika poetične besede in zgovornosti, katerega bi bile vsaj nekatere vredne. 1. ''Gospodična''. Mehovski grad je bil največji in najvišji v deželi. Grajski gospod je peljal gospo k oknu in rekel: »Veseli se, vse, kar od tod pregledaš, je tvoje.« Gospa veli: »Vem, da je moje, ali se ne veselim. Molila sem doma, hodila sem po božjih potih, ali Bog ni uslišal najine želje, nama ni podaril ne sine ne hčere. Jaz sem se postarala in nekaj mi pravi, da hom zbolela.« Gospa se je ulegla in ležala sedem let in sedem mesecev. Veliko zdravnikov jo je zdravilo, ali je ni moglo ozdraviti. Gospa pogleda skozi okno in veli: »Nekaj mi pravi, da bom ozdravela, če se sprehodim po Gorjancih.« Gospod odgovarja žalostno: »Kako se boš sprehajala po Gorjancih, ko ne moreš sama ne s postelje iti ne obrniti se na postelji.« V grad pride star, garjav berač. Hlapci zakriče: »Poberi se, da ne dobodo, garjev naša bolna gospa.« Gospa pa se oglasi: »Ne gonite reveža od praga. Berači so božji prijatelji. Dajte mu vina in pečenke, pripravite mu gosposko posteljo.« Berač se napije, naje in odpočije. Prelepo se zahvali dobri gospe in veli: »Nate za povračilo gorjanski koren, ki je rastel sedemdeset sežnjev pod zemljo. Komur je umreti, živi od njega še tri dni; komur je bolovati, se čuti tri dni okrep­čanega. Koren vam bo dal moč, sprehoditi se po Gorjancih.« Gospa pokusi koren, skoči na noge in gre v Gorjance. Pride do studenca in zajame vode. Kupica se počrni. Gospa izlije vodo in koraka dalje. Pride do drugega studenca in zajame vode. Kupica se zakrvavi. Gospa izlije vodo in ko­raka dalje. Pride do tretjega studenca in zajame vode. Ku­pica se zasveti in zacvete. Naredi se na njej rdeč nagelj in bela lilija. Gospa pije in pijača se ji zdi slajša od medu in malvazije. Popije prvo kupico in ljubo zdravje se ji povrne. Popije drugo kupico in stara moč ji pride nazaj. Popije tretjo kupico in čuti se mlado, kakor je bila takrat, ko je šla z gospodom k poroki. Kupico položi v zeleno travo, si zaviha rokave in umije roke in obraz. Roke se ji pobelijo ko sneg, lica zavde ko poljski mak, dobila je nazaj vse lepote svoje mladosti. Skakljaje in prepevaje je hitela proti domu. Gospod je stal pri vratih in vprašal služabnice: »Kdo je krasna ''gospodična'', ki se bliža mojemu gradu?« Gospa je čula besede, se ga je oklenila in rekla: »Ne glej me tako čudno, saj sem tvoja gospa; ozdravila in pomladila me je naša gorjanska voda. Nekaj pa mi pravi, da nama bo podaril Bog tudi sinov in hčeri.« Gospod od veselja ne ve, kaj bi počel. Napravil je veliko gostijo in povabil nanjo vse kmete svoje graščine. Jedli in pili so tako dolgo, da so nekateri še zdaj siti in pijani. Zaradi te prigodbe se zove studenec do današnjega dne Gospodična. 2. ''Krvavi kamen''. Ne predaleč od cerkve sv. Miklavža stoji na samem skala, kateri se pravi Krvavi kamen. Starejši ljudje se še dobro spominjajo, da je bila nekdaj vsa rdeča od vrha do tal, okoli in okoli. Barvo je deževje večidel spralo, da se zdaj ne razlikuje dosti od drugih takih sikal. O njej sem slišal tri razne pravljice, ki se pa vse tri ujemajo v tem, da jo je oblila in zamazala človeka kri, da se je prigodil poleg nje poboj in umor. ''a)'' Stara meja med Hrvati in Kranjci je šla čez Gorjance, ali ni bila natanko zaznamovana. Hrvatje so si prilastovali celo površje, Kranjci so jim nasprotovali in trdili, da je polovica njihova. Možje obeh narodnosti so se sešli pri Krvavem kamnu, da ustanove trdno mejo. Ker niso hoteli popustiti ne Hrvatje ne Kranjci, se je vnel prepir in kmalu tudi srdita bitka. Gonili in mesarili so se okoli skale in jo obrizgali od vseh strani s krvjo, da ni ostala ne ena pičica bela. Kranjci so sovražnike premogli in poubili, mejaše so pa tako postavili, kakor je zahtevala po njihovem mnenju pravica. ''b)'' Na metliški cesti so tolovaji napadli kočijo imenitnega gospoda, jo okradli, gospoda pa ubili. S plenom so pobegnili na Gorjance. Pri Krvavem kamnu so si napravili veselo gostarijo, se napili in pijani začeli si blago deliti. Temu in onemu se je del zdel premajhen; tolovaji so se jeli psovati, se razločili v dve stranki in sprijeli. Tolkli so se brez milosti na smrt. Razen dveh so pocepali vsi. Ali niti ta dva nista privoščila drug drugemu polovice. Klala sta se tako dolgo, dokler nista obležala tudi ona dva mrtva. Tako je poginila vsa drhal, njuna kri se pozna na skali do današnjih časov. ''c)'' Na Hrvaškem ni navada kakor pri nas, da bi prevzel gospodarstvo po očetu najstarejši sin, drugi pa dobili svoj del in šli od doma. Pri njih imajo vsi enako pravico do dedine, sinovi se poženijo in ostanejo skupaj v najlepši spravi in prijaznosti. Neki Hrvat je izročil hišo sinovoma in umrl. Starejši je veliko hodil po Kranjskem in se tam zaljubil. Komaj se je poročil, je šel mir iz hiše. Kranjica je rekla možu: »Daj bratu doto, naj se pobere, kamor hoče. Če pa želi ostati doma, naj nama služi za hlapca in spi pri konjih.« Mlajšemu bratu se je milo storilo. Zdihnil je: »Kranjske nevjeste, hrvatska propast«, in šel od doma. Ponujane dote ni maral, delati tujim ljudem pa se je sramoval. Kaj če početi – s čim se hraniti? Kakor mnogi drugi preganjani Hrvatje se je pridružil hajdukom. Med poživinjenimi tovariši je izgubil zadnjo iskrico bratovske ljubezni. Snoval in kuhal je strašno maščevanje. Čakal je brata pri Krvavem kamnu, kamor je vedel, da pride po seno. Ko ga zagleda, skoči nanj kakor volk na ovco, ga podere na skalo in mu zarine v srce svoj dolgi handžar do roča, da je tekla kri curkoma po sivem kamnu. Divjak vidi brata mrtvega; bes je ugašen, ali zdajci ga zapeče vest kakor peklenska žerjavica; v srce zabode krvavi handžar tudi sebi in tako sta poginila na strašen način oba brata zaradi zdražbe, ki jo je zatrosila med njima kranjska nevesta in kranjska šega. Marsikateri Hrvat je ponavljal že pri Krvavem kamnu besedo: Kranjske nevjeste, hrvatska propast. Krvavi kamen sem ogledal pozorno od vseh strani. Rdečilo se drži skale tudi po jamicah in razpokah, po vseh kotih in nalomih. Sem ter tja sem ostrgal z nožkom precej debelo skorjico. Človek se kmalu prepriča, da kamna ni mogla oškropiti človeška kri, ampak da ga je moral nekdo z navadno rdečo barvo nalašč namazati. Ob zlatih časih tlake in desetine je hodila gospoda pogostoma na Gorjance streljat zajce in uživat razgled, pečene piške in žlahtno kapljico. Krvavi kamen stoji na koncu najhujših klancev in na začetku položne vrhovine. Pri njem se popotniki, ki pridejo od šentjernejske strani, navadno odpočijejo in krepčajo. Na tej naravni postaji se je že veliko dobrega pojedlo in popilo; tudi že marsikatera šala uganila. Kak srborit gospodek se je domislil in rekel: Dajmo skali rdeč obraz, pa boste videli, kak hrup bodo zagnali romarji. Vsi poreko, da so videli ta kamen krvav, in naj me vzame zlodej, če ne bomo slišali kmalu o kaki grozoviti moriji, ki se je tukaj pripetila. Tak izvir imajo brez dvombe tudi mnoge druge pripovedke. To uči stotera skušnja, da se ujame lahkovernost v vsako zanko, da obtiči na vsaki lepki, naj bo debela in kosmata, kolikor hoče. V obližju Krvavega kamna so se vršile in izvršile še nekatere druge nenavadne reči, če govorica ne laže. Pri njem sta zakopana mladenič in deklica, ki sta se zvesto ljubila, ali jima sovražna usoda ni dala združiti se v življenju. Zdaj ju pokriva ista zemlja, ista gomila. Njune želje je izpolnila šele smrt. Ta povest, čujem, da je nekje popisana; jaz je nisem bral niti je natanko zvedel, odlomkov pa nočem praviti. – Zraven groba je našel neki malopridnež zaklad. Zaprt v Ljubljani na Gradu, se je seznanil s tatom, ki mu je povedal na smrtni postelji, da je skril nakraden denar na Gorjancih pri Krvavem kamnu. Kraj mu je popisal tako natanko, da je dvignil, prišedši iz ječe, brez dolgega iskanja zagrebene stotake. Popijal jih je po Dolenjskem poldrugo leto. Ko se je posušil, ni hotel začeti delati, ampak je napravil rajši novo hudobijo, da se pase zastonj v zaporu. To je, mislim, edini pripetljaj, da se je iztaknil na tej gori kak resničen zaklad. 3. ''Ukleto jezero''. Podgorci pripovedajo, da so bile na Gorjancih nekdaj cele vasi, iz katerih so se ljudje preselili v ravnine šele novejše čase. V turških vojskah so si postavili mnogi bližnji sosedje morda res kake začasne kolibe in spravljali v njih blago, da jim ga ne ugrabi sovražnik, ki je previhraval bolj nizke kraje. Večje vasi s stalnimi prebivalci pa gotovo niso stale nikoli gori. Brez temelja pa pravljica ni. Nekoliko kmetov je res imelo tam svoje posesti, koče in poslopja. Po košenicah se poznajo še prav dobro razori in kraji nekdanjih njiv. Njihovi nasledniki žive v brusniški duhovniji in se spominjajo natanko, kje in kako so se dolgočasili in trpinčili na Kukovi gori njihovi dedje in očeti. Pod kočami je izviral preboren studenček, kateremu so zajezili vodo v malo lužo, da jim služi za napajanje. Iz luže teče vrelec, kadar dežuje, naprej dol po jarku; o sušnem vremenu usahne popolnoma. Mi nismo videli v vodotoču ne kaplje vode. Iz te resnične malenkosti se je izcimila in razvila prebohotna in strahotna basen. Ljudstvo trdi, da je na Gorjancih globoko jezero, ki napolnjuje menda celo hribovje in bo enkrat predrlo svoje bregove in zalilo in uničilo vso dolenjsko zemljo. Ta grozni čas se približuje. Človeški grehi so dospeli do vrha, božja milost je pri kraju. Daljni ljudje se bodo utegnili rešiti, gorje pa si ga Podgorcem! Svoje prijatelje bo Bog otel, ali grešniki bodo poginili vsi, časno in tudi večno. Na to prigodbo mislijo berači, kadar molijo: Še en očenaš za tiste ljudi, ki prebivajo pod Kukovo goro. Človek se mora smejati in čuditi, kako sploh se verjame temu abotnemu prerokovanju. Če dokazuje ljudem, kako neumno je misliti, da bi ta neznatna mlakuža mogla storiti kako škodo, potresajo pomenljivo z glavami in pravijo: »O, da bi le hotela biti mlakuža – ali ni. Ne vidi se ne veliko, ali niže doli v breznu se je nakopičilo vode, da bi zatopila lahko še večjo deželo nego je Podgorje in dolenjska stran za Krko.« Ako jim ugovarja, da v tem kraju ni ne sledu kakemu breznu, kajti luži se pride kmalu do dna, se začno krohotati in velé: »Ti tako govoriš, ker jezera ne poznaš. Do dna sami vemo, da se lahko pride, ali to dno ni pravo dno, ni zemlja ali kamenje, ampak gosta železna mreža, katero so vstavili v obrežje in premostili z njo vodo prejšnji gorski prebivalci, da niso popadali ljudje in živina po kaki nesreči v brezno.« Če se pregovarja s praznoverci še dalje in jim pravi, da je to dno tako kakor vsako drugo dno kake luže, namreč mehko in blatno, ga zavračajo domiselno: »E, seveda je mehko in blatno. Kakšno pa bo? Odkar so prepeli mrežo, je že dolgo. Prijelo se je je blata in vsake nesnage za več gnojnih košev.« S takimi modrijani se je težavno pričkati. Jaz sem to mitično lužo dobro ogledal in preiskal. Vode je imela na prostoru srednje mize kakih pet kablic, več gotovo ne. Z blatom vred je prišla komaj do kolena. Vtikal sem na vse kraje tenko palico in čutil povsod trdno dno. Voda stoji bržkone na skali, iz katere je ljudska domišljija napravila železno rešetko. Nad lužo je izpod pokvečenega drevesa nekaj kapljalo. Moj družabnik je rekel, da je to studenec, ki daje mlaki vodo. Vsa ta okolica nima nobene romantike, lepote, pa tudi nobene strahote in posebne grdobije. V njej vlada vsakdanja puščoba in navaden dolgčas. Človek se ne more na nikakov način domisliti, s čim je vnemal ta kraj narodno fantazijo, da se je toliko z njim pečala. Morda se je tu nekdaj res kaj čudnega in neobičnega pripetilo, morda sta se narava in značaj zemlje spremenila šele v novejši dobi. Čujmo zdaj o jezeru nekoliko povesti, da spoznamo to čudo malo bolj natanko. Lovec je šel na Gorjance. S sabo je vzel sedemletnega sinka. Ko zagleda srno, reče sinku: »Ostani pri cerkvi in počakaj, dokler ne ustrelim srne in se ne vrnem.« Deček čaka in čaka, očeta ni. Ko se naveliča čakati, se začne sprehajati po okolici in pride do jame, ki je bila zagrnjena z bršlinom. Deček razmakne bršlin in stopi v jamo. Jama je šla naprej in naprej, naravnost v hrib. Deček tava od konca skoraj po temi. Čim dalje koraka, tem svetlejši biva pot. Tesna jama se razširi v prostorno votlino. V votlini zagleda deček velikansko jezero, ki ga razsvetljujejo prelepo stotine svetilnic, visečih s stropa. Iz jezera pa dohaja jokanje in ječanje kakor od pogubljenih duš. Deček pogleda v jezero in vidi zlato ribico. Ribica se mu približa in veli s človeškim glasom: »Milostivi Bog bodi zahvaljen, da te je pripeljal sem. Poslušaj pazljivo, kar bom povedala, in ne zavrzi moje prošnje. Jaz sem hči velikega gospoda, čigar grad je stal na Gorjancih. Grad je bil visok za sedem zvonikov, velik za sedem cerkva, bogat za sedem kraljestev. Moj oče je molil krive bogove, narejene iz zlata in srebra, živega Boga je preziral in preklinjal. V grad pride sv. Feliks in oznanjuje pravo vero. Moj oče ga odpravi in veli: »Jaz imam bogove iz zlata in srebra, tvoj bog pa je bil berač in je umrl med hudodelniki. Preden pripognem kolena takemu bogu, naj se spremeni moj grad v pusto jezero, jaz in moja rodovina pa v krdelo brezumnih rib in žab.« Svetnik se prekriža in tisti hip se zemlja zmaje, naš grad pa pogrezne in raztaja v pusto jezero. Na dnu jezera lazi moj ubogi oče, podoben ostudnemu močeradu. Žaba, ki se napihuje tam na skali, je moja mati; bratje in sestre plavajo z mano vred sem ter tja in pričakujejo odrešenika. Videti jih ne moreš, ker se skrivajo pod vodo, lahko pa čuješ bridko zdihovanje njihovo in naših roditeljev. Samo jaz ne trpim nič, ker sem umrla še nedolžna v otročjih letih. Dana mi je lepša podoba in pravica plavati po vrhu in uživati zrak. Ali srečno se ne bom čutila nikdar, dokler se očetu ne odpusti strašna kletev in ne zagledamo zopet vsi skupaj božjega sveta in sonca. Kletev nam more izbrisati le krst, ali krstiti nas mora človek, ki je brez greha in nedolžen. Ti si brez greha in nedolžen. Prosim te, pojdi po blagoslovljene vode v cerkev in krsti z njo mene, moje roditelje, brate in sestre. Tisti hip se bomo spremenili nazaj v lepe človeške postave, to jezero pa v bogat grad, ki ga bodo hodili gledat iz vseh krajev sveta. Godilo pa se bo dobro tudi tebi in tvoji rodovini. Moj oče ti bo dal polovico svojega imetka, da ne bo treba delati ne tvojemu očetu ne tebi ne tvojim otrokom pa niti vnukom.« Deček se je čudil ribici, da je zlata in zna govoriti, zapomnil si je dobro vsako besedo in obljubil s srčnim veseljem, da ji bo prošnjo precej drugi dan izpolnil. Zadovoljen koraka iz jame nazaj na goro, najde očeta pri sv. Miklavžu in mu pove, kje da je bil in kaj se je pripetilo. Oče pravi: »Krst je bogoslužno delo in polovica grajskega imetka je lepa reč, ali močno se bojim, da se tebi ne bi zgodilo kaj žalega. Šel bom vprašat za svèt našega župnika. Župnik so moder mož, na njih se moreva v tej reči zanesti.« Lovec prime sinka za roko in se napoti z njim proti domu. Še tisti dan gre k župniku in ga prosi za svèt. Ko čuje župnik, da dobi odrešenik polovico grajskega imetka, se ga polasti lakomnost. Lovcu veli: »Krstil bom jaz, ki sem zato postavljen; v naši veri ni navada, da bi krščevali otroci.« Lovec se veseli tem besedam, ker se boji za otroka. Župnik povabi veliko botrov in boter, samih graščakov in bogatinov, vzame s sabo cel sod blagoslovljene vode in koraka s svečano procesijo na Gorjance. Pred jamo vsi pokleknejo in opravijo molitev. Nebo pa se pooblači in strašna nevihta začne tuliti in metati strele in točo na romarje. Lakomnega župnika to znamenje ne oplaši. Srčno razgrne bršlin in stopi v jamo. Ni videl ogromne kače, ki je ležala na potu. Ko dene nogo na kačo, se ga oklene in ga piči. Grešnik je zarjul in umrl precej, brez kesanja; iz votline pa se je slišal jok in stok, da je množico spreletela groza. Pustivši mrtvega župnika v jami, se je razkropila na vse strani in od takrat se ni drznila živa duša lotiti rešenja ukletih ajdov. Jame so se ljudje ogibali tako skrbno, da se je sčasoma pozabilo, kje se nahaja. Pohlepni zakladarji so jo dosti iskali, toda je niso našli. Ječanje so pač nekateri čuli; od kod pa se glasi, niso mogli zaslediti niti sami niti s čarovnimi šibami in bukvami. 4. ''Povodni mož''. Pobožen romar je prišel k Sv. Miklavžu že v soboto popoldne, da ne zamudi rane maše v nedeljo zjutraj. Do večera je v cerkvi molil; ko se zmrači, si je poiskal zavetja, si zakuril ogenj, da se ogreje, in vzel iz torbe večerjo, ki jo je prinesel s sabo: par klobas, kos potice in čutaro vina. Komaj začne večerjati, se približa ognju star, čokljat mož in gleda romarja. Podobe in postave je bil take, da se je moral človek obenem začuditi in prestrašiti. Oblečen ni bil nič. Namesto oprave se je držala kože in visela od njega dolga trava, namešana z mahom in bičkom. Romar se prekriža, pozdravi starca in ga povabi, da bi z njim večerjal. Starec se ne brani čisto nič; prišedši k romarju pojé klobaso in jo zamoči z debelim požirkom vina. Zadovoljno se pogladi zdaj po trebuhu, se nasmeje in veli: »Lepa ti hvala, prijazni mož! Verjemi, da tako dobro nisem večerjal že več kakor sto let.« Romar se ojunači in ga vpraša: »Ne zamerite, prijatelj, da bi tako grozno rad zvedel, kdo ste, da imate na sebi namesto oprave in kocin travo in bičje in da, kakor pravite, že sto let niste tako dobro večerjali. Morda ste prišli iz kakega drugega sveta, kjer se ljudje ne oblačijo po naše in jim mine sto let kakor nam kvatri.« Starec odgovori: »Ker si me tako lepo povabil in pogostil, bi bilo grdo zame, da bi ti ne hotel povedati resnice. ''Jaz sem povodni mož''; živim navadno v svojem jezeru in ne potrebujem nič oprave. Grivina, ki visi z mene, je narasla sama od vlage in blata, v katerem prebivam. Hranim se z malimi ribami. Za velike ribe in druge povodne živali pa moram hrano iskati in znašati. Vsako noč oblazim Gorjance, da dobim kako crkovino ali kaj drugega takega, kar moja čreda želi in zahteva. To je edino moje opravilo. Drugega ti nimam nič povedati.« Romar se čudi zdaj še veliko bolj kakor prej. Starcu veli: »Kako jezero misliš? Tu na hribu poznam nekoliko zdravih, ali jako bornih studencev. Če ne dežuje tri dni, ne dobiš niti poštene mlake. Za jezero nisem nikdar čul, še manj pa ga sam videl. Vi me hočete ali trapati, kar ni lepo, ali pa govorite o jezeru, ki se nahaja morda na gorenjskih snežnikih ali bogve kje. Vašega govorjenja ne razumem.« Starec pravi: »Vidim, da si neveren Tomaž. Ako nisi preveč zaspan, pojdi z mano, pa me boš kmalu razumel in se prepričal, da te niti ne trapam niti ne pripovedam o kakem daljnem jezeru. Moja hiša je prav v Gorjancih. Drugi povodni možje vem, da prebivajo v dolinah in globočinah. Meni so dali službo precej na visokem. Beračil bogme zanjo nisem, ali ubraniti se je pa tudi nisem mogel. Ne bom rekel, da mi ni nekaj bolje nego v peklu, ali z zemljakom pa bi menjal z vsakim. Ribjih obedov in večnega kopanja sem se naveličal. Tudi se mi zdi jako sitno, da moram podnevi spati, ponoči pa stikati po goščavah krmo. Dolgo to ne bo trajalo. Ljudje rijejo zdaj po zemlji kakor krti. Ko bodo zvedeli, kake stene ima moja hiša, bodo planili nanje kakor besni in dobili potem pijače, da bodo siti na vekomaj. Treseš že spet z glavo, da ne veš, kaj mislim. Daj mi torej roko pa idi z mano, da boš videl moj čudni dom in se ti bo razjasnila mračnost mojih besedi.« Romar se dvigne, poda starcu roko in gre z njim. Starec ga je vodil dolgo po neznanih jarkih in gozdih. Čez dobro uro je obstal z njim pred ogromno skalo in rekel: »To so vrata moje podzemeljske palače.« Skalo je odtisnil z enim prstom kakor platneno zagrinjalo. Pripelje ga po dolgem hodniku v majhno izbo, ki je imela samo tri stene, namesto četrte pa odprt mostovž. Starec stopi na mostovž in veli: »Poglej mojo čredo!« Romar gre na mostovž in vidi ogromno jezero, v jezeru pa brez števila rib in drugih živali, ki so, ugledavši starca, prišumele od vseh strani k mostovžu. Romar se čudi, kako da more videti vse natanko brez luči, še bolj pa se čudi živalim. Iz vode so se pomaljala ženska trupla z ribjim repom, konji, voli in volkovi s plavutmi, velikanske ribe z rogovi in mnoge druge take pošasti. Starec začne metati živalim podgane, polhe, vrane, zajce, lisice in drugo crkovino, in živali pobirajo krmo ena za drugo brez zavisti in boja. Site šinejo nazaj v jezero, da ni bilo nobene več videti. Starec se nasmeje in pravi romarju: »Kajne, da sem si prasce dobro ukrotil in privadil? Od konca so me hoteli gristi in so se klali med sabo, da nisem imel nikoli miru. Trebalo je dolgo vihteti bič in palico, dokler jih nisem naučil pameti. Kakih sto in petdeset let me bogajo. Življenje se mi je olajšalo. Te prikazni so se mi prej strašno gnusile, zdaj mi delajo še kratek čas in veselje.« Starec pritegne k mostovžu čoln in veli romarju: »Zdaj, prijatelj, te bom nekoliko popeljal, da pregledaš jezero in stene okoli jezera. Razen te izbice nima moja hiša ne stanic ne pohištva ne orodja.« Romar stopi v čoln, starec pa skoči v jezero in vleče čoln za sabo. Ni se moglo reči, da plava, niti da vodo jezdari, hodil je po jezeru počasno in zlahkoma kakor človek po visoki travi ali debelem mahu. Starec vozi romarja dobre tri ure, preden prideta do konca; v širjavo je šlo jezero na mesta eno uro, sem pa tam niti pol ure. Starec vzame trak, dolg sto sežnjev, priveže nanj svinčeno kroglo in ga spusti v jezero. Trak zdrkne navzdol, ali krogla se ne dotakne nikakih tal, nobenega dna. Romar se preveri, kako neizmerna je globočina tega jezera. Starec mu razkaže najprej vodo, nazadnje ga porine k zidu in vozi ob zidu okoli in okoli jezera. Tolike lepote in dragocenosti ni videl romar vse žive dni, niti si je ni mogel misliti. Kamorkoli se ozre, se blešči zlato, najčistejše zlato; zlato nad vodo, zlato pod vodo, dokler pogled dosega. V stenah ni ne enega kamenčka, ne ene trščice, ulite so vse od vrha do tal iz zlata, kakor da zajema jezero ogromna zlata kad. Romar vpraša starca, koliko so ti sijajni zidovi debeli. Povodni mož veli: »Komaj tri palce, ravno toliko, da drže vodo. Postavljeni so ljudem, ki jih bodo našli, za skušnjavo, ne za bogastvo. Dolenjci so se valjali že od nekdaj v grehih in hudobijah. Na Boga niso nikoli pomislili, njegove volje niso nikoli izpolnjevali, njegove besede nikoli radi poslušali. Brigali so se samo za babe, vino in gostijo. Vprašali so le za eno reč, kako bi si mogli napasti grlo, želodec in živinsko pohotnost. Za kazen jim je Bog ustvaril to jezero, ali jim je prizanašal, ker je videl njih dobro srce. Kar so imeli, so prijazno delili z drugimi. Noben revež ni šel prazen od njihovega praga. Zlata in srebra niso spravljali na kupe niti ga poželeli. Lakomnosti in sebičnosti niso poznali. Sloveli so med narodi za najboljše ljudi na svetu. Tako so živeli veliko sto let, dokler se jih ni spomnil peklenski sovražnik in posejal tudi med njimi črno seme skoposti in grabljivosti. Mene reveža je ujel prvega. Imel sem na Krki lepo hišico in toliko posesti, da bi bil prav lahko prehranil sebe in svojo rodovino. Ali nisem se zadovoljil s tem; jel sem hrepeneti po denarju, po dobičku. Napravil sem si brod in prepeljaval ljudi za plačo. Krajcar je moral dati vsak, naj bo bogatin ali berač, graščak ali kmet. Ali niti to ni zadostovalo. V deželo so prihrumeli Turki. Kristjani se jim niso mogli braniti in so se jim umaknili za Krko. Turki niso znali plavati, mostov in brodov pa niso imeli in tedaj niso mogli preganjati kristjanov. To sem videl in izgubil pamet in poštenje. Vprašal sem Turke: ,Koliko dobim, če vas prepeljem?' Obljubili so mi za vsakega človeka cekin. Nametali so mi za to hudičevo delo polno vrečo cekinov. Kristjani so me preklinjali, jaz pa sem se smejal in mislil, da sem srečen. Ali grešniku sreča kmalu preseda. Jela me je peči vest, da nisem mogel ne jesti ne spati. Da se znebim tega ognja, sem razdal vse turške cekine med uboge, hodil sem v cerkev, k spovedi, na božja pota. Vest se ni dala umiriti. Duhovni so mi odrekli odvezo in mi svetovali, naj popotujem v Rim in prosim za odvezo in pokoro papeža. Papež mi je greh odpustil, za pokoro pa mi je naložil, da naj grem skozi vrata, pri katerih mi bo senca obstala, in naj storim, kar se mi bo ukazalo. Ta pokora me je jako prestrašila, ker nisem razumel, kaj pomeni, in nisem vedel, kako bi jo izvršil. Ves otožen sem se vrnil domov, hodil zopet v cerkev, k spovedi, na božja pota, vse zastonj; pokore nisem znal pogoditi niti sam niti je niso umeli stolmačiti moji svetovalci. Premišljevaje to nadlogo, sem enkrat korakal ponoči k Sv. Jedrti. Bilo je sredi poletja. Na nebu je svetila polna luna, da sem videl pot kakor podnevi. Pomisli pa si moj strah, ko pogrešim svojo senco! Gledam in se oziram, ali sence ni in ni. Kakih sto korakov od sebe zapazim na tleh človeka in grem tja. Kako neskončno pa se začudim, ko vidim, da ležeča reč ni človek, ampak prazna senca. Zdaj se domislim papeževe zapovedi, da naj grem skozi vrata, pri katerih bo obstala moja senca. Namesto vrat štrli pred mano visoka skala. Zopet nisem vedel, kaj mi je storiti. Grede sem ter tja sem čakal in čakal in nisem dolgo ničesar pričakal. Dokler sem bil pred skalo, se me je držala tudi senca in se z mano vred gibala. Če sem stopil le korak naprej, se je odtrgala od mene in ulegla pred skalo. To me je vznemirjalo in mi branilo, se udaljiti. Čez pol ure zaropota nekaj za skalo, kakor da se nekdo bliža. Zdaj se skala odpre, iz nje stopi čvrst možak, me veselo pozdravi, prime za roko in veli: ,Hvala bogu, moj odrešenik je tukaj.' Pelje me v votlino k jezeru in mi pove, kaj mi bo delati. Ko sem ga vprašal, kdo je, mi je rekel, da je bil mlinar pri Kolpi in se je hudo pregrešil, ker je pobiral merico tudi od revežev. Za kazen je postal povodni mož. To službo je pred njim opravljal primorski ribič, ki se je Bogu zameril s tem, da ni lovil in prodajal rib samo v petek in o postu, ampak tudi druge dni. Jaz sem dejal: ,To jezero, kakor vidim, so vice za tiste ljudi, ki so se pregrešili na vodi' – in mlinar mi je to potrdil. Jaz sem razžalil Boga veliko huje nego mlinar in ribič, zato se mi je odmerila tudi hujša kazen. Ostal bom povodni mož, dokler to jezero ne izteče. Moje odrešenje se približuje. Mojo skopost posnemajo zdaj moji rojaki sploh. Usmiljenje z reveži so izgubili. Nihče ne misli in ne govori kaj drugega, nego kako bi obogatel, kako si nakopičil denarja in stiskal svojega bližnjega. Iščejo si mastnih plačil in zaslužkov ne le doma, ampak tudi po Hrvaškem, Nemškem, v daljni Ameriki, po vsem svetu. Železno rudo zasleduje že vsak otrok. Predolbli so vso novomeško okolico od izvira Krke do Save, od Gorjancev do Višnje gore. Ne bo dolgo, pa bodo iztaknili tudi zlate zidove tega jezera. Vrelo bo skupaj, kar bo moglo z roko gibati; kopajoči zlato, se bodo vdali vsem hudobijam in grdobijam. Brat bo ubijal brata, oče grešil s hčerjo, namesto Bogu se bodo klanjali zlatemu teletu. Tenke stene se bodo kmalu predrle, potem gorje Podgorju in dolenjski strani! V bukvah usode, ki ležijo v moji izbici, je zapisano, da bo udarilo jezero iz gore in zalilo vso okolico, vse paše, prelepe dolenjske ravnice in gorice. Takrat bodo dotekli dnevi moje podzemeljske službe, moje dolge in tožne sužnosti. Črede ne bo treba nikomur več krmiti. Našla si bo sama hrane, ki ji bo bolj dišala: človeškega mesa, da ne bo mogla vsega požreti. Jaz bom priplaval zopet na dan in, rešen iz vode, se bom pripravljal v kaki samoti za smrt in za izveličanje svoje duše. Svojo povest sem končal. Zdaj pa te vabim na kosilo. Zamudil si se pri meni precej dolgo, vem, da potrebuješ okrepčanja. Ribe bodo kmalu spečene. Ker jih ne uživaš vsak dan, kakor jaz, se ti, menim, ne bodo studile.« Povodni mož je pogostil romarja, kar je najbolje mogel, in ga odpeljal potem nazaj na zemljo. Sonce je stalo že visoko na nebu, maša se je bila davnaj izvršila; v prazni cerkvi je romar odmolil nekoliko očenašev in se napotil proti domu. Pravil je povsod prečudno prigodbo te noči, ali nihče mu ni hotel verjeti. Ljudje so trdili, da se mu je o povodnem možu le sanjalo. Na poboljšanje in pokoro ni mislil in ne misli noben Podgorec, noben Dolenjec. Božja šiba se je že zavihtela, ali zaslepljeni grešniki je ne vidijo. Udarila jih bo nemilo, ko bodo nanjo najmanj pripravljeni. Takrat si bodo jeli trkati na prsi, ali bo prepozno. 5. ''Cerkev sv. Miklavža''. O Miklavževi cerkvi imam eno pripovedko že v teh bukvah zapisano. Zdaj priobčujem drugo, ki se v nekaterih rečeh od nje razlikuje. Na Gorjancih so prebivali ljudje. Imeli so dosti vsega, kar si kmet želi: njiv in travnikov, hoste in vrtov, žita in živine. Živeli so veliko let mirno in srečno. Na Gorjance se je priselil hud škrat s krdelom coprnic. Škrat in coprnice so nadlegovali ljudi, da niso mogli prebiti. Coprnice so delale točo in pobijale z njo njive. Škrat je stopil na skalo in vpil: »Sejte! Sejte! Sejte!« Ljudje so ga poslušali in šli sejat. Nastopila je suša, da cele tri mesece ni padla ne kaplja dežja. Seme na njivah se je posušilo in ni moglo pognati in roditi. Škrat je stopil na skalo in vpil: »Kosite! Kosite! Kosite!« Ljudje so ga poslušali in šli kosit. Nastopila je moča, da se cele tri mesece ni zvedrilo. Seno na travnikih je pognilo in ni moglo služiti za krmo. Ljudje so se razjezili in niso hoteli več poslušati škrata. Škrat pa je šel in odprl zatvornice velikega jezera. Voda je vrela in bruhala iz gore, da je hotela vse pogoltniti. Ljudje so prosili škrata za odpuščanje in mu obljubili pokorščino. Škrat je zaprl nazaj zatvornico in je nagajal ljudem s sušo in močo, da so dejali: »Poiščimo si pomočnika, drugače bomo morali poginiti od lakote mi in živina.« V Šentjerneju je živel pobožen župnik, svetnik. Ljudje so prišli k župniku in ga prosili za pomoč. Svetnik jim je dejal: »Pomirite se in zaupajte v Boga! Molil bom vsakemu svetniku na čast očenaš in češčenamarijo. Kadar pridem do pravega, me bo uslišal in vam pomagal.« Molil je na čast vsem svetnikom po vrsti. Ko je počastil sv. Miklavža, je sv. Miklavž stopil predenj in mu rekel: »Povej ljudem, da se jezim nanje. Spoštujejo spodobno vse svetnike, samo mene se ne spomni živa duša, kakor da me ne bi bilo v nebesih. Za pokoro sem jim poslal škrata in krdelo coprnic. Če hočejo, da jim odlegne, naj sezidajo meni na čast cerkev, kamor bodo kristjani hodili na božjo pot. Na cerkev naj obesijo junca, ki bo mukal z železnim jezikom. Kadar bo zamukal junec, bo škrat pobegnil s krdelom coprnic in izgubil oblast po vsem prostoru, koder se bo mukanje razlegalo. Gorjanci ne bodo videli ne suše ne toče ne povodnji. Junec bo oznanjeval rodovitnost vsej okolici, srečo in božji blagoslov vsakemu, katerikoli ga bo slišal, Kranjcu, Hrvatu in Štajercu.« Sv. Miklavž je po teh besedah izginil in ni povedal župniku, kaj junec pomeni. Župnik je premišljeval noč in dan skrivnost, ali je ni mogel pogoditi. Rekel je ljudem: »Iščite si človeka, pametnejšega od mene, ki je prejel od Boga vseh pet velikih blagoslovov.« Ljudje so šli iskat in so našli v skalovju puščavnika ''staroverca'', ki je prejel od Boga vseh pet velikih blagoslovov. Puščavnik staroverec jim je razodel skrivnost in rekel: »Sv. Miklavž zahteva, da mu obesite nad cerkev zvon. Zvon je tisti junec, ki bo mukal z železnim jezikom.« Ljudje so se obveselili in se vrnili na Gorjance. Sezidali so sv. Miklavžu na čast prelepo cerkev in nad njo so obesili blagoslovljen zvon. Zvon je zazvonil, škrat in krdelo coprnic sta zbežala, in koder se je slišalo zvonjenje, ni delala ljudem škode ne suša ne moča ne toča ne povodenj. Romarji so dohajali na božjo pot iz bližnjih in daljnih krajev. Nikakršna ujma ni zadela tistega, ki je čul doneti čudodelni zvon sv. Miklavža. Zvonu in cerkvi se je razširila slava po celem svetu, sosebno pa sta prinesla blagostanje in srečo Gorjancem in Podgorju. Kmet je prideloval več, kakor je potreboval in zaželel. Hudi škrat, ki je moral pobegniti, je šel s krdelom coprnic stanovat v Rasno, kamor se ne čuje noben glas blagoslovljenega zvona. Stopil je na skalo in vpil: »Sejte, sejte, sejte!« Otroci na Gorjancih so ga slišali in mu kazali osle. Stopil je na skalo in vpil: »Kosite, kosite, kosite!« Otroci na Gorjancih so ga slišali in mu kazali osle. Škrat se je razjezil in hotel planiti na Gorjance. Ko je prišel pod oblast Miklavževega zvona, ga je pahnilo nazaj, da se je kar vrtil in preobračal. Otroci na Gorjancih so videli ta sramotni vrtec, to smešno štucokračo in so mu kazali osle in se na vse grlo krohotali. Vsi odrasli pa so hvalili Boga in sv. Miklavža, da sta jih rešila peklenske sile in jim podarila tako mirno in prijetno življenje. Ta sreča je trajala dolgo časa, več sto let. Jela se je kršiti, ko so zabredli Dolenjci v greh nečistosti. Bog jim je pošiljal razne in velike nadloge, ali še zmerom le poredkoma. Dokler je pel Miklavžev zvon, ni tolkla okolice skoraj nikoli toča; prošnje večine romarjev so se izpolnjevale. Stari ljudje se spominjajo še dobro tiste blage dobe. V Šentjernej je prišel župnik Rak. Videl je nespodobnosti, ki se gode na božjih potih, in jih je hotel odpraviti. Ali ljudje trdijo, da mu je bil to le izgovor. Lenuhu se ni ljubilo hoditi na Gorjance maševat. Da mu ne bi trpele noge, je zaprl cerkev sv. Miklavža in dal prenesti sloveči zvon v podgorsko podružnico Orehovico. S tem je romanje prenehalo, z romanjem pa, trdijo ljudje, da tudi blagoslov božji. V Orehovici je zvon izgubil svojo moč; na Gorjance sta se priselila nazaj škrat in krdelo coprnic; toča, moča, suša in nevihte so zopet dobile oblast; kmetje, stanujoči na Gorjancih, so pobegnili v Podgorje, ali ujme bijejo od leta do leta huje tudi Podgorce in Dolenjce; nekdanja rodovitnost in lahkoživnost je izginila. Župniku Raku pokazuje Bog svojo nevoljo še dandanašnji. On je sicer že zdavnaj umrl, ali uboga duša mu ne more najti pokoja, niti se ne ve, kdo in kako bi jo mogel rešiti. O polnočni uri je videl že marsikateri popotnik njeno žalovanje in trpljenje. Včasi sedi na kamnu in bridko joka. Včasi beži plaho okoli razvalin, kakor da bi jo nekdo preganjal. Včasih bere pri porušenem oltarju mašo. Nekatere krati vali na goro kamenje in zida cerkev. Preden pa še zardi zora, se zidovje zopet podere in duša zaječi, da je groza, se zgrudi na tla in pogrezne v zemljo. Ta prikazen oznanjuje, da ne sme upati miru, dokler se cerkev ne ponovi. Če se to zgodi, se bo ustanovilo tudi vreme, kakor si ga kmet želi, in zgubljena plodnost se bo povrnila na podgorska in dolenjska polja in vinograde. 6. ''Ukleti grad''. Sinu je zbolela mati. Šel ji je iskat zdravilnih zeli na Gorjance. Ko izdere sladko koreninico, zagleda miško. Miško pozdravi: »Dobro jutro! Ne bodi huda, da te nadlegujem. Zbolela mi je mati. Zdaj iščem zanjo zdravil, da izpolnim svojo dolžnost.« Miška odgovori prijazno: » Ti si dober sin in dobro si pogodil. Preden preteče štiriindvajset ur, ti bo od te koreninice mati zdrava, kakor da ne bi bila nikdar bolna.« Fant se začudi in vpraša miško: »Kdo si, da govoriš s človeškim glasom?« Miška pravi: »Jaz služim svoji gospe. Bog jo je kaznil, jaz pa se ji nisem mogla izneveriti. Pod zemljo ne bi prebila v človeški podobi, zato me je Bog prestvaril v miško.« Fant veli: »Ne razumem.« Miška zavrne: »Poslušaj, kaj in kako je bilo, pa me boš razumel in mojo gospo omiloval. Sirota sem izgubila mater že v otroških letih. Vzela me je k sebi dobra gospa. Ni me imela za deklo, ampak za sestro in prijateljico. Moja gospa je govorila vse po pameti, delala vse po pravici, ali sovražila je berače in jih tirala iz hiše s hudimi besedami in psovkami. V hišo pride lep berač, sam Jezus Kristus. Jezus prosi gospo za dar božji. Gospa se zadere: ,Kaj meniš, da te ne poznam? Kaj izkušaš nas uboge ljudi? Imaš ves svet, pa te ni sram, da prosiš za kos kruha! Taki berači ne dobodo od mene nič, dokler se ne bodo gorjanski pastirji učili svetega pisma.' To se je zgodilo že pred veliko sto leti, ko ni znal še noben človek brati razen škofov in se ni učil svetega pisma še noben duhoven razen papeža. Zdaj vidiš, kaj je gospa mislila. Hotela je reči, da gospodu Jezusu ne bo dala nikoli nič. Gospod Jezus je preklel mojo gospo in rekel: ,Prekleta bodi ti in tvoj grad, dokler se ne bodo gorjanski pastirji učili svetega pisma in te rešili.' Ob teh besedah se je zemlja zatresla in požrla grad in gospo. Jaz sem gledala od daleč in gospa se mi je smilila. Tekla sem za gospodom Jezusom in prosila, da smem ostati pri dobri gospe. Ona me je ljubila v moji nesreči, ne bi bilo lepo, da jo zapuščam zdaj, ko je padla nadloga nanjo. Gospod Jezus me je pohvalil in dovolil, da prebivam pri gospe in, da ne zadahnem, me je prestvaril v miško. In tako sva ukleti skupaj, jaz in moja gospa. Jaz štrkam prosto sem ter tja in ne trpim nič hudega. Uboga gospa pa dremlje na postelji, po glavi ji roje strašne sanje, da se neprenehoma poti in ječi, ali se vendar ne more zbuditi, dokler ne pridejo rešniki, gorjanski pastirji, ki se bodo učili svetega pisma. Grozno se bojim, da nama bo treba še dolgo čakati. Pred dve sto leti sem govorila z možem in ga vprašala, kdo se uči sveto pismo. Mož mi je rekel, da nihče drug kakor škofje in najsvetejši duhovni. Po tem sodim, da pastirji še ne pridejo kmalu na vrsto.« Fant je začel od veselja vriskati in skakati in je rekel miški: »Potolaži se! Sveto pismo prebiramo tudi že pastirji. Kolikokrat sem ga bral na paši ali pa doma pri postelji bolne matere! Povej mi torej, kaj mi je storiti, da odrešim tebe in tvojo dobro gospo?« Miška se jako začudi in veli: »Kako neskončno me veseli tvoje oznanilo, ne morem povedati. Ako se ti rešitev posreči, vedi, da ne boš pomogel samo nama dvema, ampak tudi sebi. Moja gospa je samica in te bo vzela za moža. Z njo boš dobil graščino in vse neizmerne zaklade, ki se v njej nahajajo. Kaj ti je storiti, da odvrneš kletev, ne vem sama natanko. Pojdi z mano, v gradu na mizi leže bukve, v katerih boš našel to skrivnost zapisano.« Miška mahne z repom po ključu, ki je tičal v skali, in skala se odpre na stežaj kakor velika cerkvena vrata. Fant sledi miški, ki ga pripelje v tako krasne izbe in sijajne dvorane, da se lepše ne morejo nahajati niti v nebesih. Od zlata in srebra se je vse lesketalo, da mu je kar vid jemalo. Nikjer ni nič zapazil lesenega, nič železnega, vse pohištvo in orodje je bilo skovano iz najžlahtnejše rude in izdelano po pravilih najvišje umetnosti. Fant je zijal in strmel, od prevelikega osupnjenja ni mogel ne govoriti ne misliti, niti skoraj ne dihati. Ko pa ga dovede miška v spalnico in mu pokaže spečo gospo, se mu vname v srcu goreča ljubezen do uboge mučenice, ki bi bila očarala s svojo čudovito krasoto mrtvi kamen, nikar ognjenega mladeniča, ki je dopolnil komaj devetnajsto leto. Da ga presilno zamikanje ne ubije, mu je rekla miška, naj koraka za njo v bližnjo stanico in pogleda v bukve. Fant prime bukve s trepetajočimi rokami in začne brati. Komaj prebere tri vrstice, se zruši na tla in se zajoka tako bridko, da si jame tudi miška brisati solze in ga vpraša, kake strašne novice je zvedel, da so ga tako nemilo presunile. Fant se je dolgo ihtil in premetaval ves obupan po tleh. Šele čez dobro uro je dobil svoj glas in je povedal miški, da ne more odrešiti gradu kletve, kajti bukve zahtevajo, da mora biti odrešenik nedolžen, on pa se je težko pregrešil s pastiricami, ko mu je teklo komaj dvanajsto leto. Miški je bilo neizrečeno žal, da fant ne more oteti dobre gospe in osrečiti njo in sebe, vendar se je tolažila s tem, da utegne priti v kratkem pastir, ki se uči tudi sveto pismo in si duše še ni oskrunil z nečistostjo. Fantu je rekla: »Rada bi te dobro obdarila, ali zlata in srebra ne smem jemati, ker ni moje. Poglejva smeti, katere je vrgla še moja gospa na dvorišče! Kar se nahaja v njih, se sme pobrati in odnesti brez greha. To pravico sem imela pri gospe zmerom.« Miška in fant sta prebrskala smeti in našla v njih biserov in dragih kamenčkov za več tisoč goldinarjev vrednosti. Fant se je prelepo poslovil z miško in šel domov. S sladko koreninico, katero je odtrgal pred ukletim gradom, je ozdravil bolno mater, bisere in drage kamenčke pa prodal in si kupil prijazno pristavo. Oženiti se ni hotel nikdar, ker ni mogel pozabiti svoje uklete, s smrtnim grehom za vekomaj zapravljene ljubice. 7. ''Škrat''. Na Gorjancih prebiva škrat. Postave je majhne kakor dvanajstleten deček. Oblečen je v zeleno suknjico, na glavi pa ima rdečo čepico. V rokah drži veliko mošnjo cekinov, katero ponuja tistemu, ki bi pokleknil predenj. Najrajši sedi na Krvavem kamnu, žvižgajoč na prste. Na Gorjance je prišel drvar. Škrat mu veli: »Poklekni predme in dal ti bom to mošnjo cekinov.« – Drvar pravi: »Nečem. Jaz pokleknem samo pred Bogom, sicer pred nikomer in ne bom niti pred tabo.« Škrat se nasmeje in reče zabavljivo: »Bedak, ne misli, da te hočem izneveriti Bogu! Jaz želim samo tvoje sreče. Če se ti ne ljubi poklekniti predme, pa se pojdi z mano metat. Če me vržeš, vzemi, kar dobiš, in nesi s sabo.« Drvar je bil korenjak, ki se ni bal ne biriča ne hudiča. Planil je v škrata in se jel z njim metati. Podrl je do zdaj še vsakega, dejal je sam v sebi: S škratom bo otroška igra. Mož se je motil. Škrat je bil močan za devet junakov. Bojevala sta se dolgo in hudo. Drvar je začel tiščati že krvave pene. Škrat mu je bil raztrgal janko in srajco. Drvar je nosil za vratom podobo matere božje. Škrat zagleda podobo in omedli. Drvar ga vrže na tla in ga tlači. Škrat pa se skrije v suknjico, da ne vidi podobe matere božje. Drvar ga gnete in gnete, hotel ga je ugonobiti. Ko pa pogleda, če je škrat še kaj živ, vidi, da tlači prazno suknjico. Škrat se je izmuznil, da ni vedel ne kdaj ne kako. Drvar pravi: »Pojdi, kamor hočeš, da si mi pustil le suknjico in mošnjo.« Veselo se oddahne od boja, natakne na palico suknjico in mošnjo in koraka ponosno proti domu. Sreča ga prijatelj in vpraša: »Čemu pa ti bodo ta konjska jajca in ta kačji lev, da jih neseš s sabo?« Drvar misli, da se prijatelj šali, in gre naprej. Srečujejo ga mnogi drugi znanci in vsi se mu smejejo in ga poprašujejo, čemu mu bodo ta konjska jajca in ta kačji lev. Drvar se čudi in pogleda. Zdaj se je preveril sam, da nosi namesto suknjice kačji lev in namesto polne mošnjice cekinov konjska jajca. Čujmo, kaj je doživel na Gorjancih neki lovec. Ko mu je škrat ponudil mošnjo cekinov, če poklekne predenj, se je malopridnež polakomnil denarja in padel na kolena. Škrat se zakrohoče in mu da mošnjo. Lovec vrže puško v grmovje in pravi: »Zdaj bom živel lahko kakor grof, ne bom si več iskal divjačine po Gorjancih.« Ko pride do krčme, si da prinesti najboljšega vina celo lodrico in speči kokoši celo kurnico in povabi na južino vsakega popotnika, ki ga vidi na cesti. Jedlo in pilo se je toliko, da je bilo računa sto goldinarjev. Lovec se smeje in veli krčmarju: »Ti si bedak, da ne računaš več.« Vrgel je na mizo pest cekinov, krčmar pa je zarežal: »Prekleti slepar! Kaj se norčuješ? Pri meni se z bukovim listjem ne plačuje.« Lovec trdi, da ponuja dobre, rumene cekine, krčmar pa se srdi čimdalje huje in veli, da mu daje suho bukovo listje. Krčmar {{redakcija|je|se}} naveliča prepira, zažene lovca iz hiše in pravi: »Saj vem, kdo si in kako se bom plačal. Prodal ti bom kajžo in dobil sto goldinarjev, ki mi gredo.« Lovec gre naprej in veli: »Krčmar je obnorel. Moje cekine ima za bukovo listje. Bog se ga usmili in mu povrni pamet!« Pride v drugo krčmo, izvleče mošnjo in reče krčmarju: »Danes se bom dobro gostil. Ali preden mi prineseš vina in pečenke, povej, če poznaš te rumenjake.« Krčmar se zasmeje in pravi: »S takim denarjem pri nas nastiljamo kravam, tvojim rumenjakom pravimo bukovo listje.« Lovec zmaje z glavo, gre naprej in si misli, da so morali ljudje obnoreti, da ne razločijo cekinov od listja. Pride domov in pove ženi, kaj se je prigodilo, in ji pokaže mošnjo cekinov. Žena se zajoka in veli: »Tebi se je zmešala pamet. Škrat te je preslepil in ti dal namesto cekinov bukovo listje. Pogubil si svojo ubogo dušo za prgišče nastila.« Lovec se je jel srditi in ženo pretepati. Ker mu listja nihče ni hotel vzeti za denar, ga je vrgel v vodo ter se obesil. 8. ''Velikani''. Podgorec je šel lovit polhe. Na vrhu Gorjancev je prenočil. Po večerji se je ulegel v travo in zaspal. Kmalu pa ga prebude debeli glasovi neznanih mož. Glasovi so bobneli, kakor če trka kdo na prazen sod. Mož je bilo četvero. Bili so veliki kakor najvišje smreke. Ker je svetil mesec, se je lahko videlo, kakšni so in kaj delajo. Velikani sedejo na trato in pravijo: »Kamenčkajmo se, da si prikratimo čas z igro.« Pobrali so mlinske kamne in se ž njimi kamenčkali. Ko se naveličajo igranja, pravijo: »Napolnimo si pipe in kadimo.« Iz žepov si privlečejo pipe, velike za zelno kad, in si jih napolnijo s tobakom. Zdaj se domislijo, da nimajo ognja. Eden pravi: »Sklatimo si ga z neba.« Velikani skočijo na noge in začno metati mlinske kamne proti nebu. Vsak si sklati zvezdo. Z zvezdami prižgo tobak in zapuhajo z dimom Gorjance, kakor da bi bil padel nanje črn oblak. Ko pokade, pravi eden: »Čas je večerjati.« Velikani se dvignejo in odidejo v globok prepad. Iz prepada privale štiri sode vina. Vsak sod je držal najmanj deset veder. Iz prepada si pripeljejo tudi svojo hrano: čredo volkov. Volkov je bilo dvajset, za vsakega pet. Narede si velik ogenj, denejo volkove na raženj in jih peko. Jeli so tudi tuliti pesem, kakor da se razlega grom, in poskakovati okoli ognja, da se je zemlja tresla. Podgorec je te strahote gledal in poslušal in je priporočal dušo Bogu v neznanskem strahu, da ga pošasti ne bi zavohale in nataknile morda tudi njega na raženj. Stisnil se je v klobčič kakor jež in se drznil komaj dihati. Poleg njega je stala neža vina, ki ga je bil prinesel s sabo. Podgorec se domisli, da vino daje korajžo in začne srkati. Ker je srčnosti jako potreboval, je pil dolgo in veliko. Naglo se je prepričal, da je v takih zadregah vino res najboljša pomoč. Bokal ga je bil podelal že za večerjo. Toliko pa ne ohrabri še nobenega Podgorca. Zdaj je vrgel v globočino želodca dva bokala naenkrat. To pa je že nekaj izdalo in pomoglo. Velikani se mu niso zdeli več tako grozoviti. Jel se jim je za grmom groziti in jim kazati osle. Ko pa so spekli volkove in sedeli pri večerji, je zagodrnjal skoraj naglas: »Se pač vidi, da ste zarobljeni hribovci, sicer bi me bili že zapazili in povabili na volčjo pečenko.« Velikani so raztrgali in pohrustali volkove kakor človek mlade vrabce in jih jeli zamakati z ogromnim curkom vina. Ali vino je moralo biti slabe vrste, kajti držali so se strašno kislo in čemerno. Velikan veli: »Bratje, treba bo spet udariti kam v hram in si natočiti posode do vrha. Naše čobodre sem sit. Sam ne vem, kaj bi dal tistemu, ki bi mi prinesel požirek starega podgorca.« Podgorec to čuje, skoči kvišku, ponudi velikanu nežo in veli: »Nu ga piti! En bokal ga je še notri. Bog ti ga blagoslovi!« Komaj pa spomni Boga, ugasne tisti hip ogenj, pri katerem so sedeli velikani, in okolico pokrije najgostejši dim, da se dolgo ni dalo nič razločiti. Ko se dim razide, ni videti nikjer ne mlinskih kamnov ne oglja ne kosti ne ražnjev pa niti ne velikanov. Noč in gora jih je bila pripeljala, noč in gora jih je vzela. 9. ''Volkova ljubica''. Pastirica Lenčka je pasla na Gorjancih ovce in prasce. Drugim pastirjem so delale nadlego in škodo divje zveri, njene črede pa se ni nobena polotila. V Lenčko se je zaljubil volk in ji ni raztrgal ne ovce ne prasca niti jih ni dal trgati tovarišem. Ona mu dolgo časa ni verjela in se ga je bala. Ker pa ji je ostal vedno zvest pomočnik, je izgubila strah in se ga je privadila, tem laglje, ker se ji ni približal nikoli, ampak jo je gledal in se ji dobrikal le od daleč. Sčasoma se je z njim sprijaznila, da je smel ležati poleg nje in se z njo pogovarjati. Če je začutil kako nevarnost za čredo, jo je planil branit in, kadar se je vrnil, ga je Lenčka pohvalila in gladila. To ga je neizrečeno veselilo. Ubogal jo je rajši in izpolnjeval nje ukaze bolj zvesto nego najkrotkejši in najbolj izurjeni pes. Hrane pa si je sam iskal in ni prizadel svoji gospodinji ne sitnosti ne stroškov. Za takega čuvaja so Lenčki zavidali vsi pastirji. Ko pa je Lenčka odrasla, je pustila pašo in se pripravljala za možitev. Snubilo jo je že veliko fantov, snubit jo je prišel tudi volk. Lenčka se mu je nasmejala in rekla: »Jaz se nočem zameriti gorjanskim volkuljam. Pojdi zbogom!« Volk odide in drugi dan jo pride zopet snubit. Lenčka mu veli modro: »Ljubi volk, saj veš, da se midva ne moreva in ne smeva jemati. Izberi si gorjansko volkuljo in pojdi zbogom!« Volk odide in tretji dan jo pride zopet snubit. Lenčka se ga prestraši in mu veli: »Ne hodi več k meni! Brat je rekel, da te bo ustrelil. Pojdi zbogom!« Volk odide, ali še tisto noč pride po Lenčko, jo zgrabi in odnese v svoj brlog. Bila je njegova žena tri leta in tri mesece. Manjkalo ji ni nič. Jedla je vsak dan bravino in prašičevino, ob nedeljah teletino in ob velikih praznikih tudi srnino. Zajcev in druge divjačine ji je nanosil mož, da je ni mogla pojesti. Ali tožilo se ji je močno po domu in po človeškem društvu. Iz brloga ni smela iti nikamor. Jokala je noč in dan in prosila Boga za odrešenje. Volku je rodila sina lepega obraza in človeške podobe, ali truplo mu je bilo obraščeno z volčjo dlako, da jo je groza obšla, kadar ga je pogledala. Dala mu je ime Volkodlak. Volkodlaka ni treba dolgo zibati in pestovati. Rastel je hitro kakor volk, ali pamet mu je dohajala počasno kakor ljudem. Komaj je dopolnil dve leti, je jel hoditi na lov, trgati ovce in prasce in žreti surovo meso in piti gorko kri zadavljenih živali. Srce mu ni poznalo ne gnusa ne usmiljenja; izvrglo se je v zversko, ne v človečje. Lenčka ga je gojila in učila, ali ni maral za njene besede in nauke. Kadar se je nanj razjezila, ji je pokazal zobe, kakor da jo hoče raztrgati. To jo je še bolj žalostilo in peklo. Ona se je zamislila in se domislila. Nehala je togovati in jokati, začela je plesati in se smejati. Volku je rekla: »Zdaj vidim, kako dobro si mi storil, da si me unesel. Toliko pečenke ne bi bila imela pri nobenem možu, kolikor je imam pri tebi, z nobenim ne bi porodila tako čvrstega dečka, kakor sem ga rodila s tabo. Druge matere trpe z otroki po deset let, nekatere po dvajset in nekatere tudi celo življenje. Moj Volkodlak pa mi ne dela ne skrbi ne truda. Hrano si dobiva sam; oblačilo je prejel gorko od Boga; speče me nikoli ne budi z jokom in vpitjem. Bila sem menda oslepela, da več kakor tri leta nisem videla in spoznala sreče, s katero si me obdaril.« Volku so te besede jako ugajale. Rekel je Lenčki: »Ne zameri, da sem ti branil zapustiti ta brlog. Ker te imam tako neskončno rad, sem se zate bal, da mi ne bi pobegnila. Zdaj vidim, da si se me privadila, pa ti ne porečem nikoli žal besede, če se boš hotela kaj sprehoditi. Ječa se ti odpira, pojdi kamor ti drago, samo ne pozabi, da si moja žena in da je tvoj dom moj prijazni in topli brlog, kjer ti bom stregel odslej še z veliko večjo voljo in radostjo svojega srca.« Lenčka je volka prekanila. Še tisti dan se je šla sprehajat in je pritekla domov in rekla bratu: »Vzemi puško in pojdi z mano!« Brat je vzel puško in jo spremil. Lenčka mu pokaže brlog in veli: »Poznam volkovo navado in vem, da se je ulegel spat. Ustrelil ga boš brez nevarnosti, ali te prosim, da ne streljaj Volkodlaka, mojega sina. Naj živi, dokler bo božja volja. Nečem, da bi mi svet očital njegovo smrt in da bi si morda še svojo dušo pogubila.« Brat je stopil v brlog in ustrelil volka. Volkodlak je ostal živ in je pobegnil. Iz goščave pa je dobro videl, kako sladko se smeje mati, in je lahko pogodil, kdo je najel očetovega morilca. Dvignil je proti materi pest in prisegel maščevanje. Lenča se ni brigala za Volkodlakovo jezo. Vesela je šla z bratom domov in se jela pripravljati na možitev. Snubilo jo je veliko fantov, prišel jo je snubit tudi Hrvat Petrović. Lenčka je rekla domačim fantom: »Če vzamem vas katerega, bo prišel Volkodlak in me nadlegoval. Vzela bom Petrovića, ki prebiva od tod tri dni hoda. Pri njem bom živela brez strahu. Pa četudi kdo pride in me zaskoči, me bo obranil junak Petrović s svojo blagoslovljeno puško.« Lenčka se je poročila s Petrovićem in odpeljala v Hrvatijo. Volkodlak je divjal po Gorjancih in Podgorju in iskal mater. · Poprej je trgal ovce in prasce samo za potrebo, zdaj je napadal živino in ljudi tudi sit, iz srditosti. Izmenil se je v strašnega razbojnika.. Lovci so nanj skrbno prežali, ali brez uspeha, ker se ga ni prijela nobena krogla. Dokler ga je vodil le volčji bes, ni bil še toliko nevaren. Ko pa je prišel bolj v leta in se je začela razvijati njegova človeška pamet, je postopal ne le okrutno, ampak tudi šegavo in premišljeno. Oblačil se je v podgorsko opravo in premotil s tem vsakega preganjalca. Lovci ga niso več poznali. Kadar so zasledili Volkodlaka in menili, da se ga bodo zdaj zdaj polastili, se jim je pridružil lepo opravljen in šel z njimi, kakor da ga lovi z njimi vred. Podnevi je pobijal vse, na karkoli se je nameril, ponoči je hodil po vaseh in poslušal pod okni, kaj se snuje in kuje zoper njega. Na itak način je utekel lahko vsaki zanki in zasedi. Hiše svojih sovražnikov je neprenehoma zažigal. Brez požara ni minila skoraj nobena noč. Podgorje je vznemirjalo že dosti razbojnilkov, ali premeteni in srčni prebivalci so jih vselej kmalu ustrahovali. Volkodlaku pa se ni moglo priti do živega, ker mu je zversko moč in zvijačnost podpirala in pomnoževala človeška bistroumnost in iznajdljivost, posebno pa čarovna lastnost, da ga ni predrla krogla. Te nadloge in nadlege so trajale veliko let. Volkodlaka ni bilo moč ugonobiti ne s silo ne s prevaro ne z molitvijo, dokler ga ni odnesla z Gorjancev strastna jeza na mater. Pod oknom neke hiše je slišal besedo: »Ko bi Volkodlak vedel, da mu je mati omožena na Hrvaškem pri Petroviću, gotovo bi udaril za njo, dasi je do nje tri dni hoda od tod.« Volkodlak se je odpravil še tisto uro iz okolice in se napotil v Hrvatijo. Sum ni letel nanj nikakršen, ker se je oblekel po hrvaško. Petrovićeve hiše mu ni trebalo dosti iskati, znal mu je povedati zanjo vsak kmetič, kajti slovela je daleč okoli za najpoštenejšo in najbogatejšo. V veži so se igrali trije otročiči, njegovi bratje. Volkodlak je skočil nanje in jih podavil. Njihov krič je sliišala mati in pritekla gledat. Prvi hip je spoznala sina Volkodlalka in poklicala na pomoč moža Petrovića. Petrović je napolnil blagoslovljeno puško in ustrelil Volkodlaka v srce. Volkodlak je poginil, ali še na smrti je preklel nesrečno mater, da mu je ubila očeta. 10. Rajska ptica. Bil je imeniten grof. Šel je v Gorjance na lov. Spremila ga je velika družba. Ugledavši medveda, je skočil za njim. Medved je zašel v goščavo, grof za njim. Medveda je zmanjkalo, grof se je nahajal v neznanem kraju. Namesto puste goščave ga je okrožaval najlepši gaj. Z dreves so visela zlata jabolka; iz debel se je cedil iz nekaterih med, iz drugih blagodišeče kadilo; preljubo je dišalo v tem gaju vse: trava, cvetlice in celo listje. Gaj so pretekali na vse strani srebrni studenci po zlatopeski glini. Po vejah je skakala sem ter tja in prepevala s prečudnim glasom ptica, kakršne grof še nikoli ni videl, rajska ptica zlatokljunka. Ves zamaknjen jo je grof poslušal. Ker se je ni mogel naslišati, je obstal in sedel na klop, ki je bila mehka kakor blazina in se je gugala kakor zibka. Tako je sedel in poslušal četrt, tudi dve četrti ure. Prav nerad se je dvignil, ali se je moral dvigniti, da ga ne čaka predolgo lovska tovarišija. Iz gaja je prišel nazaj v goščavo, iz goščave na plan. Klical je družbo, oziral se na vse strani, ali družba je izginila, kakor da bi se bila pogreznila v zemljo. Grof se je naveličal in šel domov. Pota skoraj ni več poznal. Koder je rasla poprej hosta, so gorniki kopali vinograde; koder so pastirji pasli črede, so pridni kmetiči delali brazde. Grof si je mel oči in ni vedel, kaj bi si mislil in kaj začel. Vprašal je gornike, če so videli njegovo družbo. Gorniki so se začudili in rekli: »Kakšno družbo? Kdo si ti? Mi te ne poznamo.« Vprašal je pridne kmetiče, kdaj so prišli mimo njih grajski lovci. Kmetiči so se začudili in rekli: »Kakšni grajski lovci? Naš graščak ne lovi zveri, lovi nas, uboge kmete. Dokler je živel rajni grof, nismo znali, kaj je hudo. O slabih letinah nam je dajal živei zastonj. Nikoli nas ni silil na tlako, desetino smo mu nosili v grad, kolikor smo sami hoteli. Od revežev ni jemal ne klasa in tudi ne, če so mu ga sami ponujali. V krčmah smo pili in se gostili z njim in na njegov račun. Z naišimi otroki se je igral in bi bil podaril zanje svojo krščeno dušo. Blagi mož je šel v Gorjance na lov. Raztrgal ga je medved. Bog mu daj nebesa, saj si jih je tudi zaslužil. Praznega gradu se je polastil baron Hudič. S kmeti je jel postopati grje nego s črno živino. Vole je prodal, namesto njih smo orali polje mi, naše žene in otroci. Za oratarji so hodili rablji in priganjali na delo z bičem. Bič ni bil spleten iz govejih jermenov, ampak iz kože, katero je rezal baron Hudič iz naših hrbtov. Desetino je zahteval od vsega, kar raste in se pita, od revežev kakor od bogatinov, ob dobrih letinah kakor ob slabih. Ljudje so godrnjali. Baron Hudič pa je rekel: ,Dobro, če nečete dajati desetine vi meni, jo bom dajal jaz vam.' Jemal nam je ves pridelek, kmetu je puščal borno desetino. Mi smo pogibali od lakote in se puntali. Baron Hudič je najel trumo žolnirjev in hodil na lov zoper kmete. Zajcev in volkov se ni dotaknil, streljal in ulbijal je svoje kmete. Kadar so mu prišli na gostijo prijatelji, je igrail z njimi s kmetiškimi glavami za kmetiške hčeri in kmetiške posesti. Ta sila in hudobija traja že veliko veliko let. Ravno danes je trideset let, odkar nam je vzel Bog blagega grofa in z njim mir in srečo našega življenja.« Grof je poslušal kmete in se prepričal, da ga je motilo milo prepevanje rajske ptice zlatokljunke celih trideset let. Ko se je kmetom razodel, so ga spoznali starci in popadali predenj na kolena, da se zahvalijo Bogu za to dobroto. Grof jim je rekel: »Vstanite in pojdite po orožje. V moj grad pelje votlina, katero sem izdolbel z lastnimi rokami in nisem povedal nikomur zanjo. Jaz pojdem pred vami; preden preteče štiriindvajset ur, moramo grad zalesti in tolovaje zasačiti!« Baron Hudič je napravil veliko gostijo svojim prijateljem in rabljem. Po gostiji je igral z njimi s kmetiškimi glavami za kmetiške hčere in posesti. Iz gradu je prišlo na igrališče oznanilo, da se je odprla zemlja in izbljuvala drhal oboroženih mož in rajnega grofa. Baron Hudič se je smejal in igral dalje. Grofovi kmetje so brez boja ujeli njega in tovarišijo. Grof jih je vpregel v pluge in brane in oral z njimi celo leto do zime. Na delo jih je priganjal z biči, ki niso bili spleteni iz jermenov govejskih, ampak iz kože, katero je izrezljal iz njihovih hrbtov. Ko je nastopila zima, je povabil vse svoje kmete in jim napravil veselico, da take še niso nikoli doživeli, niti zanjo čuli. Po veselici se je napotil z njimi na igrališče in igrali so skupaj ves dan in vso noč z glavami barona Hudiča in njegovih prijateljev in rabljev, bogme ne za svoje, ampak za hčeri in posesti barona Hudiča in njegovih prijateljev in rabljev. 11. Ptica Zlatoper. Na Gorjancih je rasla mogočna bukev, kateri je strela odbila vrhoivje. Namesto vrhovja je narasla iz debla tenka, previsoka breza. Vrha ji ni videl nihče, ker so ga pokrivali oblaki. Na brezi je gnezdila in prepevala ptica Zlatoper. Zlatoper se je zvala, ker je nosila v glavi zlato pero, predragoceno pero. Kdor bi bil pisal s tem peresom, bi se mu bile uslišale tri prošnje, naj jih pošlje tudi cesarju ali papežu. Veliko ljudi je poskusilo zlesti na brezo in izpukati ptici pero, ali nobeden ni mogel priplezati do ptice. Vsi so popadali z breze in se pobili. To je čul Podgorec Mikec in dejal: »Bedakom se godi prav, srečo poskusi naj tisti, ki zna plezati kakor jaz. Ptica bo moja, preden preteče štiriindvajset ur. Če mi spodrkne, nimam strahu. Pokosil bom senožet, nametal okoli bukve sena, če padem z breze, bom padel na mehko, ubil se ne bom. Mikec gre na Gorjance, pokosi senožet, nameče okoli bukve sena. in šine na bukev, z bukve na brezo. Sedemkrat je plezal kvišku, sedemkrat se mu je spodrknilo, da je padel v seno. Mikec misli, kaj bi storil, in se domisli, da je treba vsako delo pričeti z Bogom. Pokleknivši se priporoči sv. Miklavžu, sv. Jedrti in sv. Eliji. Brez truda pripleza do breze in po brezi do oblakov in do gnezda ptice Zlatoperke.., Ptica ga je počakala in si dala izpukati zlato pero, kajti vedela je, da Mikec ptice ljubi in se ji ni bati nič žalega. Mikec vzame pero in gre domov. Precej se usede in napiše z zlatim peresom prvo prošnjo do cesarja, naj mu da v zakon svojo hčer. Cesar se začudi, pokliče hčer in veli, da mora biti Mikčeva. Cesarična se hudo razjezi in pravi: »Mikec se bo kesal.« Pokorna očetovi volji, pride v Podgorje in vzame Mikca. Bila je grda ko strah, nagajiva ko škrat, obenem pa revna kakor beračica in vendar poželjiva vseh dobrot in užitkov, kakor da ne more nikoli nič zmanjikati. Mikec je dobil po očetu dve kmetiji. Eno je zaženil cesarični, ali jo je kmalu pognala in jela delati dolg tudi na njegovo. Mikec se usede, prime zlato pero in napiše cesarju drugo prošnjo: Naj da hčeri tudi cesarsko doto, da bo mogla živeti po cesarsko ob svojem. Cesar je uslišal prošnjo in poslal hčeri silno bogato balo, več voz zlata in srebra in najlepše obleke toliko, da se je lahko vsak dan preoblekla v drugo. Cesarična je plačala dolgove, ali Mikcu ni dala ne krajcarja. Zasmehovala ga je kar očitno. Ona se je vozila v kočiji, on pa je moral capljati za njo peš. Včasi je moral teči pred kočijo, ona pa je vpila: »Možje in fantje, odkrivajte se! Ali ne vidite, da gre pred mano moj mož, imenitni Mikec, ki se je oženil s cesarjevo hčerjo?« Ta sramota je Mikca grozno pekla. Zopet se je usedel, prijel zlato pero in napisal cesarju tretjo prošnjo: Naj si vzame svojo hčer nazaj. On ne želi nikoli več videti ne nje ne njene bale. Cesar se je zasmejal in uslišal Mikcu tudi tretjo prošnjo. Mikec je hudo žaloval po zaženjeni kmetiji, še bolj pa se je veselil, da se je znebil grde in srborite cesarične. Našel si je med domačimi dekleti drugo ženo, s katero je živel mirno in srečno. Ker so mu sosedje neprenehoma zabavljali zaradi cesarične, je zapustil Podgorje in se preselil med Bele Kranjce, ki ga niso poznali. Zlato pero je skrbno varoval. Pokazal in dal ga je sinu šele takrat, ko mu je izročil gospodarstvo. Rekel je: »Sin, tu ti dajem tvojo srečo, ali nesrečo, čast ali sramoto, kakor si boš sam izvolil. Meni je pero prineslo nesrečo in sramoto; bodi pametnejši od mene, da se ti ne prigodi isto. Ne prosi nikogar za ženo, blago in druge posvetnosti! Če hočeš poslušati moj svet, napiši prošnjo do papeža, naj bi bral zate sveto mašo, da te Bog razsvetli v vseh rečeh, da ti podeli svoj dar modrosti, s katerim si boš mogel pridobiti časno blagostanje in večno zveličanje. Sin je res ubogal starega očeta in je napisal prošnjo do papeža, kakor se mu je svetovalo. Papež mu je uslišal prošnjo in bral zanj mašo, Bog pa ga je obdaril s toliko pametjo in modrostjo, da si je prigospodaril veliko premoženje, po smrti pa bil vzet med svetnike. Tudi njegovi otroci in vnuki so sloveli zaradi svoje nenavadne poštenosti in bistroumnosti. Čudodelno zlato pero se nahaja še zdaj na Belokranjskem in se rabi neki še zmerom jako marljivo in uspešno. Marsikatera starka je že zatrdila, da so prejeli Beli Kranjci svojo veliko razumnost in spretnost po blagodatni moči Zlatoperkinega peresa. 12. Vila. Na Gorjancih so prebivale stare čase vile. Vile so bile krasne, vedno mlade deklice, katerim ni nihče poznal ne matere ne očeta in niso smele ne možiti se ne roditi. Oblačile so se v belo tančico, ki jim je pokrivala vse truplo do gležnja. Las niso spletale, padali so jim v gostih zlatorumenih kodrih do kolena; vendar so se jako marljivo česale, in to vselej v zarji. Takrat jih je človelk najlaže videl, ker so bile tako zamaknjene v to delo, da niso pazile, ali so same ali ne. Človeške družbe so se sicer jako bale in ogibale, dasi niso sovražile ljudi, ampak jim še dobro svetovale in delale. Pele so tako lepo, da se jih človek nkoli ni naveličal poslušati, toda niso imele rade, da jih kdo čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je prišel gledat njihovo kolo. Živele so ob sadju, grozdju in gorskih zelih. Navadno so le večerjale, podnevi niso drugače ničesar uživale, razen če jih je povabil kak junak ali poštenjak, ki ni vedel, kaj so. Kdor jih je videl plesati ali jesti in jih je poznal, je bil kaznjen brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali v nogo, včasih tudi v obe roki in nogi; če so se pa huje razjezile, tudi v srce, da je moral precej poginiti. Pod zemljo so imele silne zaklade zlata, srebra in biserja, ali varovali so jih tako pomno, da jih ni mogel nihče zaslediti. Če jih je našel kdo po naključju, ga niso osrečili, ampak pogubili in ugonobili. Blagoslov so prinesli samo nedolžni mladini. Sploh ni ubranila človeka zoper vilinsko jezo nobena druga reč kakor nedolžnost. Včasi so vile vzele svoje dragotine iz votlin in jih sušile na prisojnih krajih. Če se je nameril nanje otrok, je smel ugrabiti brez kazni, kolikor je hotel, grešnika pa so gotovo ubile. Kmetje so se vil po eni strani močno plašili, po drugi pa tudi veselili. Kadar so se oglasile: »Sejte! Sejte!« so šli sejat in seme je vselej obrodilo. Kadar so ukazovale: »Kosite! Kosite!« so šli kosit in vselej so srečno spravili mrvo. Kadar so svetovale: »Režite, vežite, kopajte, kolite, ogrebajte, berite!« so se napotili v vinograde in pridelali vina toliko, da jim je zmanjkalo posode. Najrajši so imele junake, ki so se borili zoper Turke in prelivali kri za krščansko vero. Dokler so hodili Uskoki v boj samo na Turke, so se prikazovale med njimi vsak dan, jim velevale, kaj jim je delati, česa se ogibati; pomagale so jim v vsaki sili, posebno brižno pa so ozdravljevale rane iz bitve se vrnivših junakov. Dajale so jim piti vodo planinskih zeli ali pa so jim obvezovale rane z dolgo, neznano travo, in bolnik je najkasneje v treh dneh gotovo okreval. Ko pa so se Uskoki podložili Švabom in so se jeli vojskovati tudi s kristjani, so vile pobegnile z Gorjancev in ranjeni vojaki so umirali brez zdravil in pomoči. Samo ena je še ostala, da pazi na zakopane zaklade, ali niti ona ni ljudem več svetovala, kdaj naj gredo na delo, niti ni hotela nikogar zdraviti. Med Uskoki je živel slavni junak Petrović, ki si ni ogrdil rok nikdar s krščansko krvjo. Kadar je pridivjal Turčin, je padel nanj kakor ognjena strela; zadržavale ga niso ne rane ne bolezni. Kadar pa ga je klical Švaba zoper kristjane, se je ulegel v posteljo in ležal bolan po dve, tri leta. Lepa vila je to znala in se v junaka zaljubila. Hodila je pogostoma mimo hrama, v katerem je popival s prijatelji sladko vince. Petrović jo je zagledal m jo povabil v hram, ne vede, kdo je in od kod. Pogovarjala sta se dolgo; junak ni čul še iz nobenih ust tako modrih besed kakor iz njenih, niti ni zapazil še na nobenem obrazu toliko lepote kakor na njenem. Jako čudno se mu je zdelo grlo mlade deklice. Bilo je tenko in prozorno, da se je videla vsaka kapljica, kako se cedi po njem. Petrović se zavzame in začne vilo spraševati, kdo je in od kod. Ona mu odvrne, da naj je nikar ne sprašuje tega, če hoče z njo druževati in se pomenkovati. Petrović ni vedel, kaj bi si miislil, ali v vilo se je kmalu tako zaveroval, da mu je težko delo, če je kak dan ni videl. V deželo je prilomastil zopet Turčin. Petrović je šel nadenj, ubil veliko sovražnikov, ali je prejel tudi veliko težkih ran. Na pol mrtvega so ga tovariši prinesli domov. Vila ga je hodila zdravit. Prišla je vselej, kadar je spal. Ker jo je veselilo, da ga vidi, ga ni hotela ozdraviti v treh dneh. Hodila je k njemu več tednov in mesecev in vselej takrat, kadar je spal, da ji ne bi ugledal lica in je spoznal. Prihajalo mu je bolje in vedno bolje, bolečin ni čutil že čez tri dni nobenih, ali bil je slab, da ni mogel vstati. Vila je imela rajši bolnega v postelji nego zdravega v hramu. Petrovićeva mati je ni opazila nikoli, ali on je dobro vedel, da ga nekdo zdravi, kajti našel je po vsakem spanju nove obveze na rani. Junak je dolgo mislil in premišljeval in se slednjič domislil. Ko ga je začel mamiti zaspanec, ni hotel zaspati, ampak je zatisnil oči in se delal, da spi. Vila je prišla in ga pogledala. Ker je mislila, da spi, mu je izprala rane in položila nanje nove obveze. Petrović je zažmiknil z enim očesom in videl, da ga zdravi deklica, katero je gostil v hramu in ljubil. Izdati se ni hotel, oko je zopet zatisnil, ali spreletela ga je groza. Jelo se mu je dozdevati, da ga zdravi vila, da ljubi vilo. Groza ga je kmalu minila, začelo ga je veseliti, da ga zdravi tako leno, kajti prepričal se je, da ga zato neče ozdraviti, ker ga gleda rada od blizu. Tudi on jo je gledal rajši od blizu nego od daleč. Delo mu je neizrečeno dobro, da diha vanj, da ga opiplje in preklada, da mu streže bolj skrbno nego mati svojemu edincu. Trajalo je to več mesecev in let. Petrović se je naveličal postelje. Ko ga je prišla vila zopet obvezovat, je rekel, kakor da govori v sanjah: »Še tri dni bom trpel; če mi ne odleže ta slabost, bom vzel puško in se ustrelil.« Vila ga je dobro čula in se preplašila. Obvezala mu je rane z ozdravilno travo in Petrović se je čutil že drugi dan zdravega, ali ni hotel vstati. Vila ga je prišla gledat, on pa se je potajil, kakor da sladko spava. Vila mu ni hotela previti ran, ampak je tiho zopet odšla. Petrović je vstal in hitel za njo, ali tako pazljivo, da ga ni mogla videti. Šinila je v vinograde, on za njo; šinila je v goščo, on za njo. Pritekla je k bistremu studencu, se slekla in kopala, on pa se je skril za grmovje in čakal. Vila se je zopet oblekla, legla pod lipo na zeleno travo in zaspala. Petrović se dvigne, koraka zlahkoma proti njej in jo gleda. Tako krasna ni bila še nikoli. Junaku začne utripati rsrce, da se ne more več premagovati. Uleže se k njej na zeleno travo in jo začne božati in ljubiti. Vila se predrami, skoči na noge in ustreli Petrovića v srce. Mrtvi junak leži pred njo, ona zaplače in ustrelli tudi sebe. Ležala sta dolgo eden poleg drugega kakor speči ženin poleg speče neveste. Ljudje so iskali Petrovića noč in dan. Našli so ga šele čez nekoliko tednov vsega gnilega in razjedenega. Zraven njega je ležala kepica snega. Ljudje so se začudili, ko so videli sneg o svetem Jakobu, ob najhujši suši in vročini. Nihče ni mogel pogoditi, kaj pomeni ta bela kepica, nihče ni vedel, da je ta sneg zadnji ostanek nesrečne vile. 13. Cvetnik. Nekje na Gorjancih kipi visoko pečevje, na njem pa se širi cvetnik, prav majhen vrtec, poln najlepših in najblagodušnejših rož. To pečevje je težavno najti, še teže pa priti nanj, in to je dobro. Kdorkoli je še zablodil v cvetnilk, ga je tako očarala nevarna krasota in vonjava rož, da je pozabil na jed in pijačo, na spanje in povratek in je poginil ne vedoč od dolgega bedenja in stradanja. Blagor pa tistemu, ki dobi kako cvetko teh čudovitih rož. Ako se ženi, naj jo dene v venec svoje neveste in živel bo z njo: v spravi in ljubezni do groba. Že eno peresce zadostuje, da utolaži zakonsko zdražbo, ako se položi pod zglavje razprtih zatkoncev. Kdor nosi tako cvetko pri sebi, ga ne obhaja nobena jeza in žalolost, ne premaga ga noben sovražnik, ne predere ga nobena krogla. Čujte zdaj kratko povest o tem čudovitem cvetniku. Uskok Elija je bil jako pošten in bogomolen mož. Ko je sinove pooženil, hčere poomožil, dolgove poplačal, vse zamere poravnal, je pustil domačijo in se preselil na Gorjance, da služi Bogu in se pripravlja za srečno smrt. Sredi skalovja si je sezidal majhno hišico. S sabo ni vzel nič drugega kakor prijazno kozo, da mu dela tovarišijo in ga hrani s svojim mlekom. Razen mleka je užival zdrave gorjanske zeli in korenine, žejo pa si je gasil s črstvo studenčnico, izvirajočo izpod skalovja. Ob tej hrani in pijači je živel pobožni puščavnik veliko let v vednem zdravju in veselju; prezirajoč vse pozemeljske dobrote, je hrepenel edino po zveličavnih nebesih. Živa duša ga ni obiskala in vznemirila niti v borni kolibici niti na peščenem pašniku, ovijajočem se okrog pečin. Kraj ni mogel nikogar mikati, bil je prazen, gol in pust, da se ga je ustrašil popotnik že od daleč in se ga skrbno ogibal. Hišica je stala sredi kopriv, osata in trnja, sicer pa razen nizike travice, ki jo je pobirala koza, ni raslo tod nič, ne drevo ne rastlina ne goba ne jagoda. Po zeli za svojo kuhinjo je hodil starec v oddaljene gozde, okolica mu ni dajala ničesar razen vode in mleka. V si dnevi so mu tekli in pretekli na isti način, ob istem živežu, ob istem delu, v isti bogoslužnosti. Pijačo je spremenil samo dvakrat na leto. O božiču, ko se je rodil odrešenik sveta, in o sv. Petru, ko so praznovali kristjani skalo, na katero je postavil Kristus svojo cerkev, je popil namesto vode dve, tri kupice sladkega metličana, da se veseli tudi on z vsem krščanskim svetom. V neki viharni noči, ko se je ravno ulegel spat, sta potrkala na vrata dva stara popotnika, dva bolna romarja. Puščavniik Elija jima je ooprl in ju peljal v kolibico. Prosila sta ga prelepo, naj bi ju prenočil in jima postregel s kako dobro jedjo in pijačo, da ne pogineta od truda, glada in bolezni. Mlajši popotnik mu veli: »Romarjem se godi dandanašnji slabo. Prišla sva iz obljubljene dežele, iz Nazareta, napotila sva se v Marijino Celje, ali zdaj vidiva, da naju zapuščajo moči in bova morala tukaj umreti, ako nama ne pomoreš ti. Po morju sva se vozila srečno, mornarji so dobri ljudje, dali so nama vse, kar so imeli sami. Stopivši iz ladje, sva hodila več dni po Primorju. Primorci so bogati trgovci, ali skope duše. Brez plačila naju niso hoteli niti nasititi niti voziti. Lačna in žejna sva prišla v Brod. Brojani so dobri ljudje, ali sirote, radi bi nama pomagali, ali niso mogli. Bog jim povrni dobro voljo! Obnemogla od lakote in bolna od pota sva prišla v Črnomelj. Črnomaljska gospoda so hudobni in beraški. Revežu ne dado ne skorjice trdega kruha. Ko jih bo udarila božja šiba, se bodo pokesali, ali bo prepozno. Na pol mrtva sva prihramala do tvoje kočice. Bodi usmiljen, da se bo tudi tebi izkazalo usmiljenje!« Puščavniku se udero solze, z ginjenim glasom odgovori popotnikoma: »Gosposke postrežbe pri meni ne dobita, ali kar imam, vama dam iz srca rad.« Starec je spekel svojo preljubo kozo, prinesel posodo sladkega metličana in oboje ponudil romarjema. Romarja sta jedla in pila; ko sta se okrepčala, sta se zahvalila blagemu puščavnilku in zaspala. Tudi puščavnik je zaspal in spal sladko in dolgo kakor še nikoli v svojem življenju. V sanjah sta se mu prikazala odrešenik sveta Jezus Kriistus in njegov premili učenec sveti Peter. Jezus ga je prijel za roko in mu rekel: » Ti si pogostil mene in mojega učenca, premilega svetega Petra. Za dobroto ti ne dajeva denarja, katerega niti ne potrebuješ niti ne želiš; dajeva ti boljše povračilo, na tem svetu svoj blagoslov, na onem svoj nebeški raj.« Ko se puščavnilk prebudi, sta bila popotnika že odšla, pustivši mu svoj božji blagoslov. Elija se ni čutil več starega in nadložnega, ampak mladega in krepkega, kakor da bi bil izpolnil komaj dvajseto leto. Njegova grda koliba se je spremenila v prijazno, zidano kapelico. Ni trebal žalovati ne po kozi ne po vinu. Ko je izpil svojo skodelico mleka, se je precej napolnila z drugim mlekom, veliko slajšim, nego ga je dobival od koze, in tako je živel lahko brez truda in brige, kako bi prehranil kozo. Namesto nje je našel v hlevcu za tovarišijo veselo, nedolžno jagnje; okoli kapelice pa so mu prepevali neznani ptički s tako milim glasom, da se jih ni mogel naslišati. Koprive, osat in trnje je izginilo, namesto njih je narasel ponoči cvetnik, poln nebeških rožic, katerih lepote ni videlo še nobeno človeško oko, katerih dišave so presegle duh vseh zemeljskih cvetlic in rastlin. V studencu pod skalovjem je tekla bistra voda kakor prej, ali plavale in igrale so se po njej zlate ribice, ki so pozdravljale svetnika z veselim pljuskanjem in s človeškim glasom. Ko se je približal božič, je hotel iti puščavnik na pot po metličana. Prijemši polič, čuti, da je poln. Kakor mu nikoli zmanjkalo mleka, mu je stala doma zmerom tudi polna posoda vina, katero je bilo slajše od najslajšega metličana. V tem divjem kraju je živel pomlajeni puščavnik v nepretrgani radosti in molitvi še celih sto let. Trpinčila ga ni nikdar več ne bolezen ne starost, umrl je lahko in sladko, po smrti pa sta ga peljala Jezus in sv. Peter v nebesa, da se veseli vse večne čase med izvoljenci božjimi. Prazna kapelica, njegovo prebivališče, se je že zdavnaj porušila, iz okolice so izginile rajske ptičice in zlate ribice, veselo jagnje je umrlo od žalosti za dobrim gospodarjem. Izbrisan je vsak spomin na puščavnika Elijo, edini cvetnik je ostal do današnjega dne, da oznanjuje povračilo, ki čaka dobrega človeka včasi že na tem, gotovo pa na onem svetu. 14. Prikazni. Okoli razvalin Miklavževe cerkve lazi včasi dolga kača in žaluje s človeškim glasom. To je duša pobožne gospe, kateri se ni izpolnila zadnja volja. Zapustila je vse premoženje cerkvi, da se olepša in poveča. Župnik Rak pa je dal cerkev zapreti; denar se je obrnil za druge svete reči, ali tega ni Bog potrdil in odobriI. Duša bo našla svoj mir, kadar se bo cerkev sv. Miklavža na novo sezidala in se bo začelo zopet k njej romati. Ko se je dvignila na Gorjancih cerkev za cerkvijo, so goro zapustile coprnice in jele hoditi na Klek, da se razveseljujejo s hrvaškimi tovarišicami na hudičevi pojedini. Cerkve so se sčasoma zanemarile in porušile, ali dokler stoji še kaka razvalina, ne mikajo Gorjanci coprnic. Včasi pridejo sicer tja, ali kmalu hite naiprej na priljubljeni Klek. Neki oglar je čul, skrivši se v grmovje, čuden pogovor, videl pa ni ničesar. Nekdo je vprašal: »Imate še kaj vina?« Dobil je odgovor: »Nič več, smo poslali vsega na Klek.« Iz tega pomenka je oglar sodil, da je tisti, ki je vprašal in odgovoril, moral biti coprnik in coprnica in da so imele te pošasti nekdaj na Gorjancih krčmo, ki je pa prenehala. Neki drvar je videl na tem hribu dve ženski. Ena je sedla in prosila drugo, naj ji izdere trn, ki se ji je zabodel v nogo na Kleku. Te besede je imel za očitno znamenje, da sta babi coprnici. Podgorec je našel na Gorjancih žensko lasuljo (barovko) in jo obesil v proso za strah. Ali ptiči se je niso čisto nič bali, ampak jih je še vabila. Na proso so se usedla tolika jata, da so ga pozobala vsega en dan in uničila tudi pridelek sosednjih njiv. Podgorec se je razjezil in vrgel lasuljo v ajdo, ali še tisti dan mu jo je pobila toča, da ni dobil ne zrnca. Podgorec se je hotel nesnage znebiti in jo je zakopal v hosto, hosta pa se je posušila, da ni pognala spomladi ne enega zelenega peresca. Prestrašen je zopet izkopal lasuljo in odnesel v Krko. Krka pa je kmalu tako narasla, da je zalila vse Krakovo. Te nesreče so ljudi prepričale, da je ta lasulja pokrivala glavo kake coprnice. Marsikdo se je namenil na Gorjancih še na mnoge druge reči, na katere je letel sum, da so coprniške: na pokvečene copate, steklene uhane, dolge škrbinaste zobe, velikanske nohte itd. Prejšnje čase so romarji videli blizu Sv. Jedrti prav na najvišjem vrhu hriba klečati moža, ki je od neizmerne starosti porasel z mahom. Poznale so se samo oči in usta, drugega nič. Jedi in pijače ni potreboval nikakršne. Ta človek je bil v svoji mladosti razbojnik. Ubil je veliko ljudi, vsakega z drugim kolom. Hotel je ubiti tudi podgorskega svetnika Feliksa. Ko pa mu je zagledal okrog glave nebeški žar, mu je upadla roka, padel je na kolena in prosil sv. Feliksa, naj ga spove in mu naloži pokoro. Svetnik ga spove in mu naloži pokoro. Rekel je razbojniku iti na Gorjance in posaditi na njih kole, s katerimi je pobijal ljudi. Sredi kolov naj poklekne, moli in čaka. Kadar bo dočakal, da bodo koli pognali in dorasli, naj ve, da ne pride v pekel. Kadar pa bo dočakal, da se povrne iz Rima njegov spovednik, naj ve, da ne pride niti v vice, ampak naravnost v nebesa. Koli so rasli in dorasli: grešniku se je odpustilo peklo. Kleče med visokim drevjem, je molil in čakal svojega spovednika. Čakal ga je zastonj več sto let. Sveti Feliks je bil na razbojnika pozabil in umrl v Rimu, ne povrnivši se v svojo domovino. Truplo je ležalo v Rimu, dokler se ni prikazal svetnik papežu in ga prosil, da ga da prenesti med rojake, ki hrepene po njem. Papež je dal truplo dvigniti in odpeljati v Novo mesto z veliko slavo in procesijo. Razbojnik, ki je klečal na Gorjancih, je zdaj dočakal, da je prišel njegov spovednik iz Rima nazaj. Komaj je zagledal slavo in procesijo, se je razsul v prah, iz prahu pa je zletel bel golob in šel proti nebesom. Beli golob je bil grešnikova duša. Podgorci, ki so prenočili na gori, so videli in čuli razne prikazke. Od Sv. Miklavža do Sv. Jedrti so letele večkrat svetinje; človeku, ki jih je zapazil, je bilo v srcu lahko in dobro kakor po vredno sprejetem sv. obhajilu. Včasi so frčali čez hrib neznani ptiči in rožljali s perutmi, kakor da bi bile železne. Okoli neke deklice je korakala bela vrana velikanske postave sedemkrat; prišedši do nje, je zatrepetala, zakadila se je smrdljiva meglica, vrana pa je izginila v njej in se ni več prikazala. Sploh se vidijo čudni ptiči dostikrat, sosebno kadar se bliža nesreča. Drvar je zagledal v listju in mahu gibanje, ki je šlo od tal precej visokega griča vse do vrha, kakor da se vije ogromna kača. Kaj je bilo, ni mogel pogoditi, kajti bal se je iti v mah. Če je bila kača, je imela dolžine najmanj petdeset sežnjev. Skoraj vsak, kdor je prenočil na Gorjancih, je slišal za hribom mogočen šum, kakor da vali za njim bučeče valove kaka velika reka, nekateri so čuli tudi ropot konjskih kopit, kakor da dirja za goro močna četa jahačev. Pri Miklavževi cerkvi se oglasi večkrat oster pisk, ki leti proti ravnini in zamre nad šentjernejsko cerkvijo. Včasi se vidijo dolge vrste jokajočih romarjev, ki hodijo sem ter tja med Sv. Miklavžem in Sv. Jedrtjo. Med drevjem švigajo pogostoma zelene in modre lučce, nekatere diše kakor kadilo in izginejo v razvalinah, nekatere pa smrde kakor žveplo in zapeljejo radovedneža, ki gre za njimi, da se zvrne v prepad. Zakladi so nekdaj goreli na več krajih, zlasti pri vseh treh cerkvah. Zdaj so do malega ugasnili, kar pomeni, da morajo biti vsaj večidel že dvignjeni. Ljudje, ki so na Gorjancih prespali, pripoedujejo z grozo, da se hosta tam rada oživi. Čuje se v vsakem grmu, v vseh vejah nekako skrivnostno šepetanje, nekak tih pogovor nevidnih bitij v neznanem jeziiku, ki ga prosti človek ne razume in ve samo toliko, da ni ne slovenski ne nemški. Dokler so hodili Uskoki častit sv. Elija, je na gori hudo grmelo in treskalo, toča pa ni nikoli šla, ker jo je zapodil Elija proti Semiču. Zdaj pa le malo grmi in treska, ali toča ne prizanaša več Uskokom. Gorjanske zeli ne ozdravljajo samo naravnih bolezni, ki dohajajo od Boga, ampak tudi narejene. Sosebno pomagajo odvrniti nerodovitost. Podgorka, ki mi je pravila pripovedke, ni zanosila celi dve leti. Popivši nekoliko skodelic vode gorjanskih trav, se je kmalu čutila v drugem stanu in je porodila dvojčke. Blagoslov pripisuje tem zelim. Pod Sv. Miklavžem za prežeškim gradom je zakopan v gorski votlini lintvern ali zmaj. Privezan je s sedmimi vrvmi. Šest jih je že potrgal; kadar bo prekinil zadnjo, bo planil na plan in porušil vse hribe in vasi. Včasi že pomalja iz zemlje strašni gobec. Kadar zapiše iz tokave tista mrzla burja, ki prešine vse ude, naj bo človek oblečen dobro, kolikor hoče, je znamenje, da to ni prava burja, ampak pihanje srditega zmaja. Nad Gorjanci se včasi prikaže velika mrtvaška truga, okoli katere gori polno sveč. Takrat je treba moliti in se pripravljati na smrt, kajti približuje se kuga ali druga huda bolezen. Preden je prišla v Podgorje prva kolera, je visela truga več mesecev nad Gorjanci. Leta 1871 smo imeli tudi na Kranjskem prekrasni prikazek burjave ali severne svetlobe. Podgorci trdijo, da se je zažarila najprej nad Gorjanci. Kaj je, seveda niso vedeli, tolmačili so jo po svoji domišljiji. Njim se je zdelo, da vidijo krvave meče, šibe in biče, in so pričakovali grozovitih nesreč. Ker se ni hotelo nič drugega zgoditi, so govorili, da pomenijo ti krvavi znaki slabe letine, suše in ujme, ki so res nastopile. Takih pravljic in basen bi se moglo najti še neizrečeno veliko. Spominjajo se ne le dobre stare, ampak se izmišljujejo še zmerom nove. Vprašal sem pastirje, če mi znajo kaj povedati o Gorjancih. Paglavec se oglasi: »Jaz vam bom povedal, kolikor hočete o coprnicah, škratih, strahovih in zakladih, da vas bodo ušesa bolela.« Drugi pastirji se zakrohotajo in pravijo: »Nikar mu ne verjemite nič! On ne ve nič; nakvasil vam bo to, kar si bo sam izmislil.« Vendar se ne da tajiti, da so začeli tudi tej mitologiji viri usihati. Po Gorjancih lazi z raznim namenom in poslom vsako leto več ljudi. Kolikor bolj se hribovje preiskuje in spoznava, toliko bolj se širi prepričanje, da se ne nahaja na njem nič takega, kar se ne bi našlo tudi na drugih gorah. Podgorci verjamejo sicer vsako bajko in babjo čenčo, ali niti njih ne mikajo ti pridelki narodne domišljije več tako kakor prejšnjo dobo. Časi so povsod postali resni in trdi. Treba se je hudo boriti za vsakdanji kruh. Kmet ne utegne presedevati cele dni in večere pri gorki peči in praviti si in poslušati možgane vnemajoče, ali nekoristne in prazne marnje. Kamorkoli človek pride, povsod teče beseda, kje in kako bi se mogel prislužiti kalk krajcar, da se more preživeti rodovina in se plačati cesarski davek. Preden mine sto let, bo brez dvombe odklenkalo vsej gorjanski poeziji. Življenje bo izgubilo marsikatero prijetno cvetlico, ali si bo našlo preobilno odškodovanje v gospodarstvenem napredku, v obrtniškem razvitku in v vseh drugih vedah in umetnijah, ki bistrijo duh človeški in požlahtnjujejo tudi čutljivo srce. Ene važnosti in imenitnosti pa Gorjanci ne bodo nikdar izgubili, namreč zgodovinske. V rimske čase ne bom segal nazaj, dasiravno bi se dalo priti tudi zanje gotovo do jako zanimivih rezultatov. Po priseljenju našega naroda so Gorjanci zaznamovali mejo med zapadno in iztočno Slovenijo. Iztočna je bila tista, ki se je pozneje nazvala provincialna Hrvatija. Staro ime nam je ohranila polatinjena beseda Slavonija. Iztočna Slovenija se je že zarana združila s hrvaškim kraljestvom in si je rešila v tej zavezi svojo narodnost in samostalnost, medtem ko je podlegla zapadna sestra strašnemu jarmu germanskega cesarstva. S posebnim poudarkom je treba omeniti krvavo dobo turškega napadanja. Takrat so Gorjanci služili Slovencem za poglavitno trdnjavo, katero so branili in ubranili z neumrlo hrabrostjo in stanovitnostjo. Vse prelaze in soteske so ji zastavili z dobro oboroženimi čuvarnicami in tabori; obdali so jo krog in krog s čvrstim oklepom mnogobrojnih ograd, gradov, stolpov in rovov, v katerih so srčno pričakovali divje naskoke krvoločnega Turčina, iz katerih so udarjali ob vsaki ugodni priliki na njegove pleneče, požigajoče in moreče drhali. Na tej strani so varovale deželo Novo mesto, Kostanjevica, Krško, Mehovo, Straža, Gradišče, Soteska, razen več posameznih, s puškarnicami oskrbljenih turnov in taborov, ki so.se prezidali v mirnejši dobi deloma v postavne grajske dvore, kakor n. pr. Gracarjev turen. Na izhodni plati, kjer je pretila še večja in bližja nevarnost, se je dvignila močno utrjena Metlika in poleg nje Gradac, Črnomelj, z eno besedo cela veriga ograjenih mest, ki so bila vsak hip pripravljena pozdraviti in sprejeti nepovabljene goste z gromom in bliskom svojih topov in samostrelov. Dokler ni ustrojila Avstrija hrvaške krajine, se je vršil ob Gorjancih krvavi ples in ravs več ko stotino let. Srditost teh bojev najbolje pojasnjuje zgodovina vrle Metlike. Sedemkrat so privihrali azijati do nje in jo nemilo razbijali in pustošili. Padla je sirota v prah in pepel, ali njena nesreča ni prišla brez koristi za Slovence. Ta možata obramba gorjanskega okraja jim je pridobila čas in priliko, da so se mogli odpočiti, zbirati, ojačiti, oborožiti, izuriti, pripraviti za borbo. V turških vojskah-so se čudno predrugačile vse politične, narodne, verske in gospodarstvene razmere. Bela krajina se je zdaj zedinila za stalno s kranjsko vojvodino in je prišla neposredno pod Avstrijo in nemški vpliv. Med Gorjanci in Kolpo so Slovenci ali čisto poginili ali pa se jako pomešali s Hrvati. Gorjancem so zasedli rebri in podgorje deloma Uskoki, katere je vlada po vojaško uredila in jih podvrgla oblasti hrvaške Granice. Pravzaprav so se Uskoki imenovali vsi Srbi in Hrvatje, ki so si, pobegnivši iz Bosne in od drugod pred Turki, našli novo domovino na hrvaški in slovenski zemlji. Govorili so krasno štokavsko narečje, katero je sprejela hrvaškosrbska literatura za pismeni jezik. Tisti Uskoki, ki so se zaselili med Slovenci, so se z njimi stopili in večidel poslovenili. Dandanašnji zovemo to zmes Belokranjce. Oni drugi, ki so se preustrojili v graničarje, so zadržali bosensko besedo neomajano in nepokvarjeno. Kar se vere tiče, so bili od začetka vsi Uskoki pravoslavni in tedaj niso priznali rimskega papeža za poglavarja svoje cerkve. Katoliška propaganda pa je delovala med njimi s toliko silo in s takim uspehom, da so se zedinili skoraj vsi z rimsko cerkvijo, in sicer belokranjski popolnoma, vojaški pa le toliko, da so se podvrgli papežu, obred pa so si ohranili svoj pravoslavni, ki dopušča duhovnikom zakon in narodni jezik za cerkveno rabo. Tem združencem ali uniatom pravijo Dolenjci navadno Lahi. Ni dvombe, da je uteklo mnogo Uskokov tudi na Dolenjsko. Brez števila pridevkov ima tod končnico »ič«, ki more biti seveda tudi slovenska, ali je vendar Hrvatom dosti bolj priljubljena in splošna nego nam. Tudi druga dolenjska lastna imena nas spominjajo turških časov in njihovega gibanja, n. pr. Turk, Kastelec, Hrovat itd., ki se nahajajo jako pogostoma pod Gorjanci. Celo narodno življenje je dobilo ves drug obraz, ki se deloma nikoli več ni izbrisal. Kmetje so zapuščali sela in cerkve v ravninah, kjer ni bilo nobenega varstva, in si zidali nove v gorskih zakotjih in hribih, ki so se dale laglje braniti. Okoli cerkva so postavljali ograde, »cvingerje«, kamor so zbežali ob nevarnosti z rodovino in imetkom. Na tak način so postali naši sloveči tabori, ki so imeli vse lastnosti pravih trdnjav. Za živino in drugo blago so napravili posebna poslopja, v katerih so mogli prebivati za silo tudi ljudje. Če je sovražnik oblegel tabor, so možaki čuvali ogrado, žene pa so skrbele za kuhinjo in druge potrebščine. V najhujši stiski se je množica zbrala v središču tabora, v cerkvi; goreča molitev je oplašene prešinila z novim navdušenjem; povzdignila in ohrabrila jih je misel, da se ne bojujejo le zase in za svoje pozemeljske posesti, ampak tudi za zveličanje svoje duše, za božjo slavo, za ohranitev Kristove vere. Največjo važnost si je pridobilo Novo mesto, ki je v vsakem oziru razcvetelo. Udomačila se je v njem velikanska kupčija, ki je segala čez Savo in Dravo, tja do ogrske Kaniže. V tej glavni trdnjavi so se ustanovile orožnice, zaloge in denarnice tudi za hrvaške vojnike. V Novem mestu, Kostanjevici in Krškem so vsi meščani nosili orožje: v spomin te vojaške šege so ostali tem mestom do današnjega dne oboroženi meščanski zbori ali »bürgerkori«, kakor se zovo v nemškem jeziku. Tudi dolenjski kmetje so se privadili puške in jo znajo mnogi še zdaj dobro rabiti, medtem ko se Gorenjec tega orožja nekako boji in ga ne vidi rad v svoji hiši. Celo ljudstvo je prevzel junaški duh in ponos, ki je zarodil samostalno mišljenje, zavest samega sebe in svojih, pod nemško silo zatrtih pravic. Cesar Maks I. je uničil pri nas zadnji sled narodne svobode, županijske sodnije. Grajska gospoda je tlačila kmeta neusmiljeno že poprej. Turške vojske so zahtevale vedno večje stroške, katere je gospoda zvalila najrajši na svoje podložnike. Breme se ni moglo več nositi. Kmetje so jeli vstajati zoper domače krvoloke; boji zoper tuje (turške) so jim dali v roke orožje, v srce pa zopet staro hrabrost; dolgo vojskovanje jih je izurilo v vojake. Če so bili kos Turčinu, zakaj ne bi poskusili sreče tudi zoper graščake, katere so črtili še huje od njega, ker so jih davili ne le včasi, ampak leto za letom, dan za dnem. Kmetiški punti so zapisani s krvavimi črkami v naši zgodovini. Dogajala so se v njih brez dvombe grda, nečloveška dela, ali na samosilne nemške graščake pada mnogo večja odgovornost nego na uboge slovenske kmete, ki so branili starodavno pravo svojega stanu in naroda. V te divje boje in homatije je udarila kakor strela iz jasnega neba verska reformacija. S kipečim srcem so jo pozdravili tudi Slovenci kakor rešnico iz duševnih verig. Zgodovina pripoveduje, kako zastonj so se je veselili. Mi nimamo pravice očitati jim to kratko veselje in govoriti, da je bilo prazno. Nikdar ne smemo pozabiti in prezreti, da je pognalo prav iz njega žlahtno drevo naše novoslovenske literature. S 16. stoletjem »minili sreče so in slave časi«. Puntarski kmetje so morali povsod zopet upogniti vrat pod trdi jarem nemške gospode; v Novem mestu ni oznanjeval noben duhovnik več svobode verskega prepričanja; mlado književnost so pokorile in požirale jezuitske grmade; Turčin ni hodil nadlegovat slovenskih dežel z brezštevilnimi četami, bitev pri Sisku 1593 in še drugi nesrečni boji in posli so mu za dolgo časa moč in srčnost oslabili in ohladili. Na Dolenjskem je zavladal zaželeni mir; bojni tabori so se zapustili; porušene vasi so vstale iz prahu in pepela; narod je sicer životaril v sužnosti, ali se znebil vsaj vednega strahu, da mu bodo uničili pridelke pridnih rok mohamedanski tolovaji. Blagi mir so kalili do naših časov na Gorjancih samo posamezni hudodelniki: tihotapci in kvečjemu male drhali turških in hrvaških razbojniikov (hajdukov), ki so hodile plenit gradove in druge bogate hiše. Hajdukov sedanji rod ni videl, starejši ljudje pa se dostikrat spominjajo njihovega napada na Brajtenav. Prejšnje čase so neki prilomastili tudi v bližnjo lukenjsko graščino. Najholj jih je mikalo premožno Kočevje, kamor so pridrli dostikrat v strah in grozo plašljivim prebivalcem. Kdor pride v Gracarjev turen, ugleda na vratih kleti naslikano trumo po turško oblečenih divjakov, katerim kaže pot kislo držeč se kmetič. Pred kakimi sto leti so vlomili v grad hajduki in podoba je narejena v spomin te prigodbe. Kadar so se bližali hajduki Novemu mestu, se je dvignil nadnje razen cesarskih vojakov tudi oboroženi meščanski zbor: dokler je trajala nevarnost, ni smel ponoči nihče luči ugasiti. O teh razbojnikih in tatovih se je veliko govorilo, pravzaprav pa je bilo več strahu nego resnice. Večji napad se jim je malokdaj posrečil. Klatili so se sem ter tja po hostah; opazivši, da se ne da nič opraviti, so pobegnili nazaj. Spotoma so okradli včasi kako samotno kočo ali pa odgnali pastirjem nekoliko repov, da so imeli kaj jesti. Cerkve je trebalo dobro čuvati, ker so nanje hudo prežali. Prizadeli so jim dosti sramote in škode. Pravi hajduki so dohajali s Hrvaškega, nekateri celo iz Turčije. Oblačili so, se le po turško, morda zato, da bi se jih ljudje bolj bali. Njihov poveljnik se je zval harambaša. Ta beseda se rabi zdaj za vsakega tolovajskega poglavarja. Kdor je zapeljal hajduke na krivi pot, so ga trpinčili strašno in gotovo umorili, ravno tako tistega, ki jim ni hotel povedati, kam je skril denar. Brajtenavski služabnici so držali več ur za vratom nož in ji grozili neprenehoma, da jo bodo zaklali, ako jim ne pokaže grajske zakladnice. Vrla dekla je prejela za svoj trepet od hvaležnega gospodarja Antona Jelovščka prav primerno plačilo: dosmrtno mirovino, ki jo je znebila vseh skrbi za stara leta. Mnogi hajduki so znali govoriti tudi po slovensko. Nekateri ljudje so mislili, da so se tega naučili, drugi pa so trdiili z večjo verjetnostjo, da so bili ti hajduki domači malopridneži, ki so se opravili po turško in si pomazali obraz z rjavo barvo, da jih nihče ne bi poznal. Hajduke so zasledovali in preganjali cesarski vojaiki, sosebno lovci, ali si niso prislužili dosti slave. Navadno so prišli prepozno. Kadar so jih mislili zajeziti in zasačiti, jim je spodletelo gotovo vselej. Podili in puškarili so se z njimi sem ter tja; konec je bil, da je obležalo nekoliko vojakov mrtvih ali ranjenih, hajduki pa so utekli zdravi in celi. Smatralo se je za veliko čudo, da je padel enkrat na topliški cesti vendar en tolovaj v boju. Nemarnemu zalezovanju pravijo da so bili največ krivi tuji oficirji, ki niso poznali ne kraja ne narodnega jezika. Meni pa se zdi, da so pomagali hajdukom tako izdatno njihovi kranjski tovariši, ki so vedeli za vsa pota in kote, za vse tatinske hiše in skrivalnice, kjer jih ni bilo lahko zaslediti. Tihotapcev je pred letom 1848 vse mrgolelo na hrvaški meji, katero so zapirale mitnice. Prevažali in prenašali so vino, sol, sosebno pa hrvaški duhan, po katerem so koprneli in hrepeneli slovenski kmetje kakor duše v vicah po svojem zveličanju. Kdor je pritresel robo srečno čez Gorjance, se mu ni bilo pozneje nič bati. Slovenci niso tihotapcev nikoli šteli med hudodelce, ampak so jih imeli in čislali skoraj za dobrotnike in junake, ki kljubujejo ne cesarju, ampak samo neumni postavi svojeglavne gospode. Izdal jih ne bi bil pošten kmet za noben denar. Vsak pravi tobakar je živel v kupčijski zvezi s kakim kontrabantarjem, kajti brez preljubega hrvaškega duhana ni mogel dalj časa nobeden prebiti. Kadar je stopil tak mož zvečer v hišo in je postavil ali položil nikotove zaklade na klop, so vreli in šumeli tobakarji skupaj kakor čebele na med. Blago je razvel večidel precej, ni ga potreboval nositi in ponujati od hiše do hiše. Pogostili so ga z vsako dobroto, ki jo je zmogla kuhinja, posebno pa z obilno pijačo. Kdor si ni dobro utrdil srca in trupla, ni bil sposoben za tihotapca. Ti ljudje so živeli v vedni nevarnosti, da izgube ne le duhan, ampak tudi zdravje in življenje. Financialni stražniki so švigali po Gorjancih neprenehoma sem ter tja. Če so se namerili na tihotapce, se niso šalili z njimi, niti poljubovali. Vnela se je srdita borba, v kateri je veljalo geslo: Ali ti, ali jaz. Prizanašala ni ne ena ne druga stranka, kresali sta se na smrt, taka borišča so se vselej pokrivala z ranjenimi pa tudi z mrtvimi. Tihotapec se ni smel strašiti niti stražnikov niti grdega vremena niti strmin, noči, zime in drugih neprilik in težav. Ravno ob nevihti, gosti temi, hudem mrazu, skoz trnje in goščo, čez skale in prepade se je dal prenesti duhan z najmanjšo nevarnostjo. Take čase in kraje je trebalo najbolj pridno rabiti. Kontrabantarji so, imeli med sabo postavo, po kateri so morali zvesto drug drugega podpirati, braniti, svariti in v vseh rečeh varovati škode. Gorje si ga izdajalcu, ki jih je ovadil stražnikom in so ga dobili pozneje v pest! Po hajduško niso bili sicer krvoločni, umorili človeka niso drugače kakor v očitnem boju, kadar so se nahajali sami v nevarnosti, ali ovadnika so strašansko kaznovali na drug način. Razrezali so mu pod koleni žile, da je ostal hrom do smrti. Tihotapci kakor stražniki so imeli v Podgorju svoje krčme, v katerih so pijančevali po živinsko in delali nesramne orgije z ženskim spolom, ki se ne dajo popisati. Pod gradom poznam hišo, ki je po kontrabantarjih tako obogatela, da je mogla poslati tri sinove v šolo. Eden je umrl še mlad v uradniškem stanu, dva sta se posvetila za duhovne in služita na čast vsej dolenjski duhovščini. Starejši je v neki sloveči vasi župnik in skrbi za telesni in duševni napredek svojih župljanov s toliko skrbjo, da spada njegova duhovnija brez ugovora med najprve v celi Sloveniji. Mlajši služi na odličnem mestu v Beču in se je imenoval večkrat med tistimi, ki bi bili najvrednejši zasesti visoko stolico ljubljanske škofije. Tihotapci so si našli povsod prijateljev, ki so jim naznanjevali nevarnost z ognjem, žvižganjem, piskom, kašljem in z mnogimi drugimi znamenji. Včasi so si naredili cel telegraf, da so zvedeli po več ur daleč, kje jih pričakujejo stražniki. Pravijo, da so bili nekateri tako tenkih ušes, da so razumeli po trkanju na drevje, kje stoje prijatelji ali sovražniki. Marsikateri je doživel dolgo vrsto mikavnih prigodkov in slučajev, otel se je stokrat po tajnih znakih in znancih iz očividne smrtne nevarnosti. Nekateri so si jako opomogli in, pustivši vratolomno potepanje, so kupili lepe kmetije, se oženili in živeli z rodovino v miru in blagostanju. Še več pa jih je poginilo od neznanskega truda, oslabljenja in nerednega življenja. Druge je zadela krogla, še drugi so se tihotapstva naveličali in šli med poštene delavce ali pa se umaknili na Hrvaško in si služili kruh na Savi kot brodniki ali pa v dobrih službah, katere so si poiskali v mestih in graščinah. Te reči so se zadnjih petindvajset let popolnoma predrugačile. Na hrvaški meji so se mitnice odpravile, cene vina, soli in duhana so se povsod poenačile, s tem so se posušile korenine, iz katerih je srkalo tihotapstvo svoj mik in dobiček in, recimo svobodno, v nekem pogledu svojo pravico in popularnost. Na Gorjancih ni več ne kontrabantarjev ne financialnih stražnikov; kamor prideš, te obdaja grobna tihota; samo takrat, ko se bliža kužna bolezen, vidiš sedeti ali stati ob potu sem ter tja na straži kakega otožnega vojnika, ki opravlja nevoljno svojo težavno službo. Kar sem mogel in znal o Gorjancih povedati, sem povedal. Moja torba je prazna, pojdimo naprej! Ravno tam, kjer nam poroča cestni kamen, da smo se oddaljili poldrugo miljo od Novega mesta, se nahaja raztečina med Krko in Kolpo. Na tem vrhu me je enkrat dobila velika ploha. Mogel sem opazovati, kako se delata dva različna curka. Po kratkem nabiranju se je eden obrnil na dolenjsko stran proti Podgorju, drugi pa se je udrl na iztok in si kopal pot proti Beli krajini. Hodili bomo odslej lahko zmerom navzdol. Čas je, da si zapalimo smotko, dokler ne pridemo do Luže, jo bomo močno pokadili, če bomo korakali počasno, kakor se spodobi pravim sprehajalcem. Četrt ure nam zapirajo pogled še gorjanske kopice, potem zazremo naenkrat zaželeno zemljo, našo milo Belo krajino in za njo bistro Kolpo in celo gomilo hrvaških bregov, holmov in hribov. Nad vse druge kipi ponosno in mogočno proti nebu strma glavica čarobnega Kleka. Ta čudna gora stoji od drugih talko razločno, da upira vanjo vsak popotnik najprej svoje oči in zvedavo poprašuje, kako se zove, poleg katerega mesta se dviguje in kakšna ji je narava in lastnost. Naši rojaki vedo precej, da le ime slišijo, kaj pomeni, in to znanje jim zbuja spomin na sto pripovedk, katere so čuli v otročjih letih, oko jim obtiči na Kleku, da se ga ne morejo nagledati. Domišljajo se svojih coprnic, ki letajo nanj hudiču v goste in se z njim radujejo in uče delati točo in vsakovrstne druge ujme in nadloge, s katerimi trpinčijo svoje sovražnike in iz gole zlobe tudi nedolžne ljudi, ki jim niso nikdar nič žalega storili. Na Kleku se shajajo slovenske vešče s hrvaškimi in se dogovarjajo prijazno in složno, kako bi onesrečile svoje rojake. Nobena povest ne govori, da se ne bi med sabo razumele zaradi različnega narečja ali da bi si skočile v lase in se uhale in praskale iz narodne zavisti. Ta smešna basen ima v sebi jako resen in, žalibog, tudi resničen nauk. Slovenske in hrvaške babe se zlagajo, se zbirajo v isti skupščini, a slovenski in hrvaški možje pa se nečejo približevati, nečejo si iskati enega zbora, ene države, ampak se razmikajo še vedno drug od drugega, gledajo od daleč drug drugega še vedno zabavljivo in zaničljivo. Slovenska in hrvaška kri se edini in ujema na Kleku samo za hudobijo, da ugonobi svoje brate: za dobra dela, za obče blagostanje, za vzajemno podporo, za ljubezen si ne napravlja nobenih shodov, nobenih društev, nikakršne edinosti in zaveze. Ta Klek je strašen simbol naše brezumnosti, hudobe, sramote in nesreče! Smotka gori lepo, postojmo nekoliko in recimo kako besedo o prijazni pokrajini, ki se razprostira pod nami. Čisto neznana zemlja mika človeka dosti manj od take, ki jo že nekoliko poznamo, bodisi iz bukev ali po ustnem pripovedanju. Odkar smo ugledali Klek, se ne nahajamo po ljudskem trjenju nič več na Dolenjskem, ampak v Beli krajini. Ali tudi to ime je bolj službeno in novo: dolenjski Slovenec veli, da onkraj Gorjancev prebivajo Hrvatje, da se začenja tam hrvaška zemlja. S tem mnenjem se ujemajo tudi misli izobraženih Hrvatov, ki nam govore tako: Bele Kranjce, dragi Slovenci, ste si izmislili, da jim zatajite pravo narodnost, ki je hrvaška. Karlovška okolica jih zove Bele Hrvate. Ti ljudje so Hrvatje po krvi in zgodovini in so bili Hrvatje tudi po jeziku. Še dandanašnji čuva njihovo narečje brez števila hrvaških izgovorov, naglasov in besedi in obleka in druge navade so ostale čisto hrvaške. Spadali so pod oblast hrvaške krone veliko stoletij, vse do novega veka, ki jih je odtrgala od materinske zemlje nenasitna sila nemška in zvijačna politika dunajska. Da jih laglje germanizira, jih je trebalo najprej pokatoličiti in pokranjčiti. Škof Hren in jezuiti so iztrebili pravoslavje, zavrgli so celo pošteno unijo, prignali so jih papežu v jarem brez pogoja in pravice. Ljubljanski škofje so jim pošiljali duhovnike, ki so zaničevali hrvaški jezik in jim oznanjevali božje postave v edino zveličavni slovenščini. Na ta način je tedaj Bele Hrvate cerkev malo po malo poslovenila, pokranjčila. Tako sem slišal besediti hrvaške učenjake in omikance brez števila potov. Njihovo trjenje pa ne bo nikdar obveljalo pred nepristransko sodbo trezne kritike. Do 11. stoletja so spadali Beli Kranjci brez dvombe pod hrvaško krono. Ali ta krona je obsegala tri različna kraljestva: Dalmacijo, Hrvatijo (v ožjem pomenu) in Slovenijo. Slovenija se je širila med Kolpo, Savo in Dravo. V lastnih pismih se je zvala Slavonija. Delila se je na gornjo in dolnjo (S. superior, inferior). Gornja je dobila jako pozno novo ime hrvaško. Vzrokov, iz katerih se je to zgodilo, ne bom tukaj pretresal. Za razloček od vojne Hrvatije so ji dejali provincialna. Sestavljale so jo županije zagrebška, varaždinska in križevska. Dolnja je zadržala, kakor sem že omenil, svoje staro ime v popačeni latinski obliki: Slavonia. Kraj med Gorjanci Kolpo je bil tedaj združen s to slovensko kraljevino, ne pa s prvobitno hrvaško, ki je ležala v Primorju in okolici. Jezik so govorili Beli Kranjci gotovo tak, kakršen se čuje še zdaj pri njihovih sosedih preko Kolpe, tedaj iztočnoslovenski ali kajkavski, kakor mu vele hrvaški pisatelji. To, kar se razglasuje v njem za hrvaščino, je tedaj prava čista slovenščina. Sanjarijo, da je kajkavsko narečje hrvaško, je že davnaj podrla znanstvena filologija našega Miklošiča in drugih strokovnjakov in veljakov. Istotako se enačijo Belokranjci v obleki in drugih šegah večidel s hrvaškimi kajkavci, tedaj s Slovenci, nosijo se tedaj še zmerom po staroslovensko, medtem ko so njihovi zapadni rojaki poprijeli zvečine nemško nošo. Od 11. stoletja naprej je nehala politična zaveza s hrvaškim kraljestvom. V burnih časih srednjega veka so se meje sicer pogostoma menjale, ali nikakor se ne bo dalo dokazati, da se je raztezala hrvaška oblast kaj dalj časa preko Kolpe do Gorjancev. Ta kraj se je navadno prišteval k slovenski krajini (Windische Mark), gospodovali so z njim najdalje in najtrdneje goriški knezi. Leta 1365 ga je podedovala Avstrija in leta 1522 ga je Ferdinand (kot cesar I.) pridružil svoji kranjski vojvodini. Res pa je, da se nemško fevdalstvo ni moglo tam ukoreniniti. Narod je imel graščake svoje krvi, ki niso zatirali narodnih običajev. Turške vojske so prekucnile vse razmere. Uskoki so pridrli tudi v Belo krajino, ali ji niso premenili slovenskega obraza. Slovenska narodnost je ostala v njej vkljub turški mesariji tako jaka, da jih je pogoltnila, sprejemši od njih le malokatero šego in tradicijo (n. pr. basni o Marku Kraljeviču, ples »kolo« itd.). Iztočnoslovenski jezik se je približal zapadnoslovenskemu po različnih vplivih. Nekoliko je brez dvombe pripomogla kranjska duhovščina, veliko pa gotovo tudi često doseljevanje z Dolenjskega, sosebno v mesta, in sploh živo občevanje in trgovanje z zapadnimi Slovenci. Belokranjci sami se zdaj ne imenujejo niti Kranjce niti Hrvate; svojo staro narodno ime so pozabili. Jelo ga je zbujati iz groba šele naše slovensko gibanje poslednjih let. Od kod dohaja, da jim pravijo Dolenjci »Hrvatje«? Po mojem mnenju od Uskokov, !ki so se zvali Hrvate in so zasedli najbolj gosto Gorjance, tedaj tiste kraje, ki so, bili Dolenjcem najbližji. Vendar je abotno trditi, da je belokranjsko ime izmišljeno iz zvijačnega namena, da bi »Beli Hrvatje« laglje pozabili svojo pravo narodnost. To ime živi v ustih prostega ljudstva. Žužemberčani in drugi Dolenjci na gornji Krki ga sploh rabijo za prebivalce semiške duhovnije, medtem ko pravijo vsem ostalim tudi oni le »Hrvatje«. O Semičanih moram omeniti še neko drugo zanimivo posebnost. Za šalo in posmeh jih pitajo drugi Belokranjci s šokci. V vojaški krajini pomeni »šokac« to, kar rimokatoličan. Bržkone so dali ta priimek od konca pravoslavni Uskoki Semičanom zato, ker se niso dosti pomešali z ljudmi druge krvi in vere, ampak ostali od nekdaj čisti Slovenci in rimokatoličani. V očitanju bratov Hrvatov ne moremo zapaziti več kakor dve resnici. Prva je, da so se morali hrvaški Uskoki, ki so pribežali med Slovence, pokatoličiti. Take sile ne zagovarja noben pošten in izobražen človek. Ista sila se je godila tudi Slovencem, ki so se hoteli poluteraniti, med protestanti pa vsem tistim, ki se niso hoteli izneveriti svoji katoliški veri. Blage tolerancije in krščanske ljubezni takratni svet ni poznal. Ali našemu narodu naj se nikar ne pripisuje krivica časa. Res je tudi, da so se ti Hrvatje poslovenili. To pa ni prišlo po kakem nasilju, ampak samo po sebi. Manjšina se je izgubila v večini. Tako so se pohrvatili tudi Slovenci, ki so se naselili v reški županiji, česar pa ne smatramo mi za nobeno nesrečo. Hrvaški politiki bi tožili po pravici, da so se njihovi rojaki potujčili, ponemčili. Hrvatje so v tej reči na dobičku, kajti razširila in utrdila se je njihova narodnost na zemljišču vojnih Uskokov, kjer ji ni bilo pred turško nevihto ni sledu. Kakor bi jim delali krivico mi, ko bi zahtevali nazaj ta staroslovenski okraj, bi ravnali nepošteno oni, ako bi nam hoteli vzeti našo slovensko Belo krajino. Vsakemu ostani to, kar je po naravi, to je, po krvi njegovo, niti ene vasi ne smemo drug drugemu odrekati in grabiti. To nam prepoveduje ne le bratovska sorodnost in dolžnost, ampak tudi modra politika, da se ne vnamejo med nami zdražbe, katere bi porabil gotovo naš obči sovražnik Nemec na korist sebi in na škodo nas vseh. Ljubezen nam ukazuje krščanska vera, pa tudi narodna ideja in državniška previdnost. Ko sem gledal Belo krajino z nekaterih hribov, se mi je zdela skoraj ravna. V resnici pa se širijo večje ravnice samo ob Kolpi, ostali prostor je jako grapast in bregovit. Glede lepote se deželica ne more meriti z dolenjskim Podgorjem. Ima premalo senčnatih dobrav in preveč goličav, pečin in kamenja. Sem ter tja spodablja na Kras. Cesta od Luže proti Semiču gre dobro uro skozi tako žalostno puščo, da si je pridobila ime križev pot. Tod raste najizvrstnejše brinje, kar žganjarje vabi; vsakega drugega popotnika pa ta pogled silno dolgočasi. Obsežne kose zemljišča pokriva praprot, ki daje dober gnoj, očem pa tudi ne ugaja dosti. Ne velim, da se ne bi nahajal tu pa tam kak prijen kraj. Sosebno Metlika se ponaša po pravici s svojo raznoliko, dražestno okolico. Sploh hvalijo kmetje tudi rodovitno poljano za Kolpo, ali njihova sodba v tej reči ne tehta mnogo: njim se dozdeva krasno samo tisto mesto, katero jim daje obilo žita in druge koristi. Belo krajino tare še večja suša mimo Podgorja. Dežja pade dostikrat premalo, tudi potoki in studenci so redki. Ljudje si pomagajo z bornimi vodnjaki in blatnimi kali. Župna vas Suhor nima nič žive vode in je dobila od tod svoje ime. Isto nadlogo trpi razen mnogih drugih sel veliki Semič. Bivši neko nedeljo tam, sem se moral čuditi, da dohajajo ljudje k deseti maši že ob devetih. Čisti pobožnosti skoraj nisem mogel pripisovati tolike pridnosti. Mož, ki sem ga vprašal za vzrok, mi je rekel: »V cerkev se nam ne mudi, prišli smo pit k župniku vodo; domača se nam je posušila, ker že dolgo ne dežuje.« Župnik mi je povedal, da mu popijejo vsako nedeljo po petnajst do dvajset kablov vode! Za Semičane je bogme zadnji čas, da so si naredili letos (1873) s pomočjo Kmetijske družbe velik občinski vodnjak. Ali vkljub deloma jako kamenitim in suhim tlom se ne sme trditi, da Bela krajina ni rodovitna. Vse, kar zraste, je nekako posebno okusno in plemenito. Poljanci pridelujejo izvrstno pšenico, ki plenja po osem zrn. Po sedem rodi celo v skalni okolici semiški. Koruza se seje sploh in se smatra za glavno hrano. Okoli Črnomlja ilovnata zemlja ne godi pšenici, ali debelača uspeva prav lepo. More se reči, da sta ji podnebje in kraj do malega povsod povoljna. Pogled prostranih koruznih njiv ne razveseljuje sicer popotnika, ali smešno bi bilo, grajati prebivalce, da imajo v ljuti borbi za vsakdanji kruh rajši koristne nego lepe sadeže. Belokranjski krompir se mi zdi boljši od dolenjskega, zelje pa dosti slabejše, menda zato, ker ga ne znajo prav spravljati. Občeslavjansko veselje za proso so si ohranili tudi Belokranjci. Sejejo in uživajo ga toliko, da mu pravijo kateksohen žito. Obilni nasadi luka nas spominjajo, da se bližamo Hrvatiji, ki veli tej rastlini z nekim ponosom »hrvatska vanilija«. S tem pridelkom oskrbljuje Bela krajina tudi Dolenjce, ki čebulo ljubijo, ali je sami ne znajo dobro odgojiti. Za vsakovrstno sadje je zemlja kakor nalašč ustvarjena. Kostanja se nahajajo cele hoste. Novomeščani ga veliko pokupijo, ravno tako češenj in orehov. Dika in gizda Bele krajine pa je sliva. V slasti prekosuje še dolenjsko, ki slovi v trgovini po pravici. Največjo važnost in čast pa si je pridobila vinska trta. Tukajšnji svet leži tako lepo proti soncu, apnena zemlja služi tako krasno trsju in grozdju, da spada ta pokrajina brez ugovora med najprve vinske v celi Jugoslaviji. Ko bi težka in močna metliška vina podpiralo nekoliko umetnejše kletarstvo, bi gotovo prišla v prvo vrsto vseh avstrijskih vin. Metliško starino čislajo in spoznavajo strokovnjaki že zdaj za najprijetnejšo domačo kapljico. Očitanje, da boli od nje glava, ne velja nič. Kdor je uživa zmerno in zaliva z vodo, mu ne škoduje nič, ampak mu krepča truplo in dušo in razveseljuje srce kakor le malokatera druga pijača. Semiško vino nima tolike jakosti, kupci ga plačujejo za dva goldinarja ceneje nego metliško, ali tudi ono je tako zdravo in slastno, da se ga človek, ki ga je dalj časa pil, ne more lahko odvaditi. Suhorsko, pravijo, da je še slajše, ali glede zdravja in ljubkosti se more meriti z vsakim drugim, moji naravi ugaja bolje od istega metličana. Črnomaljcu se sosedje posmehujejo, zaničljivo trdijo, da v njem ni ne duha ne moči. Takim zabavljicam ni dosti verjeti. Tudi črnomaljska vina, če so dobro spravljena, se morejo kosati z vsakim dolenjcem. Če se grozdje prezgodaj potrga, pa seveda ne velja nobeno veliko, niti črnomaljsko niti metliško. Kar se tiče dobrote in obilnosti plodov in pridelkov, zaostaja dolenjsko Podgorje daleč za Belo krajino. Kako svetla, prisojna in odprta pa je tudi ta mimo onega! Trta poganja v njej dober teden prej nego v hladnem Podgorju, vsa rast napreduje hitreje in veseleje; če jo pospešuje potrebna moča, se ni bati prebivalcem za bogato žetev in trgatev. Kakor sem že razložil, teče v Belokranjcih vzhodno- in zapadnoslovenska kri, kateri se je primešalo tudi nekoliko hrvaške. Čista plemena se navadno slabo ponašajo. Kar je priznano za živino, stoji tudi za ljudi. Medtem ko čisto germanski Švab hira in zamira, se je povzdignil na pol slavjanski saksonsko-pruski narod med Nemci za vladarja. Stopivši se z normansko, finsko in vsakovrstno drugo krvjo je osnoval Veliki Rus najmogočnejšo državo celega sveta; njegov brat, poljski kmet je ostal brez tuje primesi in gnije v nemarnosti in ničnosti, da je groza. Bolgar se je paril s Trakom in Grkom, Čeh in Slovenec z Nemcem, Srb s Turkom, Hrvat z Lahom, in ta ženitev je brodila zdrav in močen zarod. Belokranjec dokazuje, koliko koristi tudi zmes sorodnih življev. Od zapadnega Slovenca je prejel spretnost in gibčnost, od iztočnega postavnost in čisto nravnost, od Hrvata praktičnost, žilavost in srčnost. Te lastnosti so se v njem združile tako skladno, kakor da so mu bile že iz začetka prirojene. Iz treh semen je naraslo jako in sočno deblo, ki dela čast in kras slovenskemu gaju. Belokranjec je visoke rasti, zdravega in močnega života in se drži pokonci, ne pa pohuljeno in sključeno kakor pogostoma drugi zapadni Slovenci. Med možaki se vidi dosti lepih in junaških glav in obrazov; ženske so krepke in trpežne, ali nežnih in milih lic sem malo opazil. Za pravilo se more postaviti, da je moški spol lepši, ženski pa grši nego na Dolenjskem, veliko bolj zdrava in jedrna pa oba. Veliko pripomaga živež. Belokranjec je koruzen kruh, ki je sicer slabo shajan in zapečen in vsaj meni ne diši, ali hrani gotovo bolje nego, dolenjska zmes ajde, prosa, ječmena in drugih žit. Kuha se do malega to in tako kakor na Dolenjskem, soli se bolje, beli pa tudi danes z betom, jutri s pesom, včasi, da vse plava, včasi, da ni videti ne kapljice masti. Za žgance se mara največ za koruzne, družina se ne bi namrdnila, če bi ji prišli slednji dan na mizo. Poljanci ljubijo zelje in krompir skupaj bolj od vsake druge navadne jedi. Njihovi krošnjarji poprašujejo krčmarje v Švici in Prusiji, na Francoskem in v prekomorski Ameriki, če se ne dobi za kosilo kaj zelja in krompirja. Tako govore tudi hrvaški Ličani: »Najbolji ručak na svijetu ti je funt govedine, tanjur krumpira i tanjur kupusa.« Kakor bralci vedo, dele to mnenje tudi mnogi drugi Slovenci, na primer Ljubljančani. O godiščih, praznikih, trgatvi in sploh o vsaki posebni priliki si streže Belokranjec z mesom, in sicer z velikimi porcijami, da kaj zaleže. Če se da, se pristavlja meso vsako, nedeljo in še ob delavnikih. Vsi duhovniki, katere sem vprašal, kako živi prosto ljudstvo, so mi rekli, da prav dobro, če je količkaj zaslužka in prida letine; mesnih jedi da použije dosti več nego Gorenjci ali Dolenjci. Sosebno prascev se pokolje jako mnogo. Prašičevina s hrenom je za Belokranjce ravno tako zemeljski raj kakor za Ruse. Na pametno razdelitev ne misli nihče. V dveh dneh gre pol basuljca, potem ga ne vidiš po dva meseca, kakor da je druga polovica skopnela. Pride kak večji praznik, udri zopet po njem, da se komaj diha, potem pa ga stradaj znova dva meseca. Vpeljal se je v tem isti red in običaj kakor na Dolenjskem. Močno priljubljena je tudi bravina in kozletina, zlasti tista, ki se speče na ražnju. Umetnost ljubljanskih 'kuharic naj se skrije belokranjski v tej umetnosti. Na ražnju zna peči edini Hrvat in njegov najbližji brat Belokranjec, delo vseh drugih mojstrov in mojstrovk je šušmarija. Vas Semič ima več mesarjev nego Novo mesto, namreč pet. To število, menim, dovolj dokazuje, koliko ljudi se tod nahaja, ki poprašujejo po mesu in jim dopuščajo dohodki, da si ga lahko tudi kupujejo. Kokoši in druga perutnina se nosi malo na trg, gospodinje pravijo: »Kar smo izpitale, ni greh, da tudi použijemo. Danes pride moj god, jutri mojega moža ali otroka ali očeta in matere ali strica in tete. Kdo bi iskal pri sosedih ali pri mesarjih? Zadavim kuro, raco, gosko ali kar premore hiša, naredim dve, tri potice, grem v hram po eno, dve neži vina, pa se veselimo skupaj, da ne zavidamo ni angelom v nebesih.« Kadar se pristavi meso, je, gotovo znamenje, da se peče vselej tudi potica ali vsaj boljši kruh. Za nepotrebno potrato so te žene ravno tako izurjene kakor Dolenjke s tem razločkom, da rabijo vendar najrajši domač pridelek in odredek, kupujejo pa drugje le bolj zmerno in za silo. Če ni mesa, se živi o tem, kar dajeta polje in vinograd. Kadar zemlja ne obrodi, se zna tudi po mojstrsko stradati. Dokler je v shrambah še kaj krompirja ali drugega takega, se ne pobešajo glave, smejé si ljudje gladijo trebuh in velé: »Hvala bogu, da smo siti, bilo od česar mu drago, samo da smo.« Vina se popije in poloka dosti, brez dvombe veliko čez potrebo. Tolikega pijanstva pa vendar ni nego na Dolenjskem. V krčmah se ne čuje vedni vrišč in hrum, ljudje sede in se pogovarjajo večidel prav mirno in pristojno. Prepirajo in pretepajo se malo in ne za vsako malenkost. Cele dni in noči ne pijančuje skoraj nobeden. Najrajši se razveseljujejo dobrovoljčki doma ali v zidanici. V tej reči vladajo hrvaške šege, ki so pametnejše od slovenskih. Če ga gospodar pije, hoče imeti pri sebi tudi rodovino in prijatelje, za vinske bratce ne mara. Kakor že ime veli, se nosijo Belokranjci belo, poleti se oba spola oblačita v platno. Kranjcem se zdi grdo, da visi možakom srajca čez hlače. Ta staroslavjanska navada je jako praktična, niti ne vem, zakaj bi bila nespodobna. Bolj po pravici se očita ženskam, da si nedra premalo zavezujejo. Pokrivalo maha čez nje preveč na hlapno, da jih pohotne roke lahko, dosežejo. Ali nravnost je ostala tako nepokvarjena, da se ni bati take drzovitosti. Ob nedeljah je kaj lepo videti Belokranjice. Noge si obuvajo v rdeče nogavice, vsa druga oprava je čista in bela ko sneg, da najmanjšega madeža ne opaziš. Nekatere so začele posnemati Dolenjke in si zavijajo glave v kupilne, pisane robce. Ta novina kazi vso obleko, ker se barve ne ujemajo. Tudi moški natvezajo nase sem pa tam kako tujo krpo, n. pr. kranjskonemški lajbič, vendar se je narodna nošnja sploh še malo spremenila. Ljudje jo smatrajo še zmerom za lepšo in boljšo nego kranjsko, in to se jim mora pritrditi, ker je tudi trdnejša in letnim časom bolj primerna mimo druge slovenske. V Beli krajini se nameri popotnik tudi v postranskih vaseh na mnogo več zidanih hiš nego na Dolenjskem, kar pa ni nikakršna posebna zasluga ali veselo znamenje napredovanja. Kamenja se nahaja dosti, močne hoste pa malo. Prebivalce sili že narava kraja, da si hiše zidajo, lesene bi stale predrago. Od tod izvira tudi večja snažnost belokranjskih koč mimo dolenjskih. Nesnaga in mrčes primeta in držita se lesa laglje nego kamna. Zdravje in moč pospešuje in varuje ljudem sosebno spolna poštenost, pozno in zmerno uživanje ljubezni. Črnomelj in Metlika sta se nekoliko izvrgla v druga mesta, da ju ne bom dosti hvalil. Tudi vas od vasi se razlikuje. Prsate Semičanke imajo drugi Belokranjci za poželjive in pohotne. Če se veli v Metliki kaki ženski: »Ti si prava Semičanka«, sprejme to besedo za veliko razžaljenje, kakor da bi se ji reklo, da je vlačuga in blodnica. Kakor Dolenjke hodijo tudi mnoge Semičanke poleti na seno spat. S tem se daje obilna prilika razuzdanosti. Večkrat se je pripetilo, da se je pregrešil pijani svak s svojo svastjo, bratranec z bratranko in celo stari ded z mlado vnuko! Premnogi Belokranjci trgujejo in popotujejo po svetu in donašajo domov marsikake tuje napake in grdobije; toda niti oni se vsaj doslej niso še toliko spridili, da bi se bilo pohujšanje razširilo po večjem prostoru. Sploh vlada še povsod odlična sramežljivost in zdržnost. Kadar zanosi kako dekle, žaluje cela rodbina, greha ji ne pozabi in odpusti ljudsko mnenje nikoli, niti če se omoži z zapeljivcem. S tako ženo ne delajo sosede nobene prijaznosti, prijateljice bi se ogibale kakor nje same. Kdor prestopi šesto in deveto božjo zapoved, se izobči iz vsakega poštenega društva, ostane oskrunjen do smrti. Mladina se shaja in ljubi kakor po vsem svetu, ali zakonske pravice se niti ne dovoljujejo niti ne zahtevajo. Pomenkuje in raduje se v društvu svojih sorodnikov in vaščanov ali drugih dobrih znancev, samotnih in ponočnih shodov se sploh morda ne sramuje, ali se jih vsaj boji kranjsko potepanje in vasovanje še ni okužilo in ostrupilo nočnega in rodovinskega miru. Človek se mora čuditi in veseliti, kako malo se rodi še nezakonskih otrok v tem srečnem kraju. Vprašal sem nekega župnika meseca septembra, koliko takih je letos že krstil, pa mi je odgovoril: »Doslej enega, ali do novega leta bo treba še dva.« Ob teh besedah je zmajal z glavo in dejal, da gre tudi tod moralnost po rakovo. »Prejšnje čase so pretekla po dve tri leta brez pankrta; zdaj se polega že vsako leto najmanj eden, in kakor kaže, se pogrezujemo še v grše blato.« Župniku služi to žalovanje na čast, jaz pa sem čutil neskončen naroden ponos, ko sem pomislil na nesramne nemške fante in dekleta, ki v nekaterih pokrajinah meklenborskih ne delajo nobenih zakonov več, ampak se družijo in parijo po zgledu brezumnih zveri in živali. V Gradcu pri sloveči tvornici sem poslušal pogovor več starih žen, ki so se strašno jezile na neko punco, da hodi s svojim ljubčkom v krčmo. Rekle so, da v svoji mladosti niso kaj takega nikoli čule. Ko sem jim pravil, da je to na Gorenjskem že stara navada, so se jako začudile in mi niso mogle verjeti. Dejale so, da tam ni poštenja, kjer se dopušča mladini taka svoboda. Če bi vedele, da delajo to njihove hčere, jih ne bi mogle nikoli več rade imeti. Pravo dekle ne sme iti v krčmo nikoli samo, niti podnevi, še manj pa z moško tovarišijo in ponoči. Tako čiste misli vladajo še v naši Beli krajini. Kar čenčajo nemški pisarji o germanski moralnosti, je prazna in nesramna baharija, katero nam belodano odkriva znanstvena statistika. Po njenem nepristranem spričevalu morejo Nemcem služiti za zgled celo Čehi in zapadni Slovenci, dasiravno jih je evropska sladnost že močno prevzela. Da se pride v okom spolni razuzdanosti, so ženili nekdanji Slavjani svoje otroke jako zgodno. Hrvaške Slovenke so se možile do naših časov v svojem 14. in 13. letu. Rusi in zvečine tudi južni Slavjani se sploh poročajo dosti prej nego drugi Evropljani. Jaz mislim prosto ljudstvo, ne gosposko, ki živi povsod po istem kopitu. Tudi Beli Kranjci so mi pripovedovali, da so se ženili njihovi dedi jako rano, skoraj v otročjih letih. Ta običaj je odpravila gosposka in duhovščina. Popolnoma pa še zdaj ni zamrl. Neki Poljanec mi je pravil, da je dal hčer možu, ko še ni bila dopolnila štirinajst let. Tudi drugi Poljanci so mi potrdili, da ženijo in može mladino prej ko je mogoče, ker vedo, kolike nevarnosti prete poštenju, alko se zakon predolgo odlaša. To starodavno navado smatram za tisto korenino, iz katete je pognala žlahtna cvetlica belokranjske čistosti. Iz vsakojakih gmotnih, državnopolitičnih in vojaških vzrokov se sklepajo zakoni dandanašnji čimdalje bolj pozno. To preziranje naravnih želj in potreb se bo maščevalo tudi v Beli krajini. Jako se bojim, da čez sto let opazovalec ne bo našel nobenega razločka več med njo in med Dolenjskim. Naš Belokranjec se ponaša tudi v drugih rečeh in razmerah prav resno, modro in pametno. Iz njegovih ust ne dohajajo lahko gnusne kvante, zbodljive zabavljice in divje rjovenje, ki žali uho tako neugodno v premnogih gorenjskih in dolenjskih krčmah in družbah. On miruje, kakor sem omenil, celo pri vinu. Prepir, pretep in ponočno razsajanje se mu gnusijo. Vsi seve se ne obnašajo enako, potujčeni popotniki in trgovci ne brzdajo, vselej jezika; jaz velim samo toliko, da smemo biti zadovoljni s splošnim vedenjem, s pravilom, izjem nečem s tem tajiti. Dolenjci hvalijo sploh pobožnost teh »Hrvatov«. Belokranjci ljubijo božja pota bolj od vseh drugih Slovencev, sosebno njihove ženske. Ko se praznuje v Novem mestu sv. Feliks, vró kupoma na slovesnost. V cerkvi se plazijo po kolenih in molijo tako goreče, da jih gleda spoštljivo vsak človek, tudi omikanec, ki včasih malo veruje. Žive ob svojem pustem kruhku, ki ga prineso s sabo, ne pijančujejo nič, ne lajdrajo se nič, kakor tako pogostoma druge dolenjske romarice. Videl sem te ženske popotovati na Žalostno goro, na Kum, Zaplate, v gorenjsko Brezje. Spotoma niso delale burk, se niso družile in onegavile z razuzdanimi fanti, ampak so šle mirno in spodobno, razveseljevale se s petjem lepih, večidel pobožnih pesem. Prepričal sem se tudi, kako radi hodijo Belokranjci v cerkev doma, kako redno se ponašajo pri božji službi, kako malo se branijo stroškov za božjo čast, n. pr. za polepšanje cerkva, za nove zvonove, orgle itd. Ugovarjati sem jih čul samo takrat, kadar so se jim zdeli taki stroški nepotrebni, n. pr. če se jim je videl kak oltar še dosti čeden, da se pri njem mašuje, kak duhoven, ki ni pomislil na revščino svojih župljanov, pa je zahteval, da se mora napraviti nov. Cerkveni shod pri Treh cerkvah pol ure od Metlike je morda največja in najlepša svetkovina te vrste v celi Sloveniji. Ime kraja dohaja od tod, ker stoje res tri cerkve ena poleg druge, ki služijo vse tri za cerkvena opravila. Eno je dal rajni metliški župnik Volk kaj lično ponapraviti in uresiti z novimi podobami. Pred cerkvami se razprostira košato drevje, pod katerim se kupčuje, jé, pije, hladi in kratkočasi. Zadaj na trati se peko na ražnju prasci, jagenjci, ovce in koze. Po ostali okolici se kuhajo jedi, razpenjajo se šotori, postavljajo se mize in klopi za goste. Jaz sem prišel tja prvikrat na angelsko nedeljo, ravno o proščenju 1873. leta, ko se je zbranim volivcem predstavil naš narodni kandidat Pfeifer. Gospodje in kmetje smo sedeli in si nazdravljali za isto mizo. Zdaj se je dvignil in govoril o narodnih potrebah kak omikan, zdaj kak neomikan domoljub. Ogromna množica ljudstva nas je okrožala; na vsako jedrno besedo so se oglašali brezkončni živio klici, v vsem društvu je vladal isti ogenj za domovino, ista misel, kaj nam je delati, isti duh, kako, za koga in zoper koga nam je postopati in se truditi. Z nami se je nahajalo tudi več odličnih Hrvatov, n. pr. !baron Vranican, ki so nam prinesli pozdrav in voščila naših prekokolpskih bratov. Osnovala in razvila se je veselica, da si bolj prisrčne ne more človek misliti in želeti. Večkrat sem vstal in se sprehajal okoli cerkva in pred njimi med brezštevilnimi romarji in romaricami, ki so se z mano vred šetali ali pa si okrepčavali grlo, želodec in srce s sladkim vivodincem in metličanom, z izvrstno pečenko in z narodnim petjem. Vseh ljudi je prišlo na shod gotovo kakih osem tisoč. Znanci so mi rekli, da se jih zbere nekatera leta še veliko več, najmanj po deset tisoč! Bil je tedaj cel tabor. Ali vkljub toliki sili in gneči nisem opazil nikjer ostudnega ravsanja in razgrajanja kakor do malega na vseh dolenjskih shodiščih. Vsi romarji so se vedli krotko in pristojno. Vsak se je zabaval po svoji volji, nihče ni motil nikogar, praznovali smo res občo, čisto narodno veselico. Uho se je radovalo nepopačeni slovenščini, ki se je glasila iz vsakih ust. Te radosti nam ni dosti kazila niti belokranjska gospoda, katero sem čul le malo nemškutariti. Kmetje in kmetice so bili oblečeni vse belo, krasno po narodno; sem ter tja se je prikazala tudi kaka dolenjska oprava ali tako poredkoma, da ni mogla nič spremeniti in potemniti žlahtnega obraza trdne domačnosti. V goste so prišli Slovencem tudi hrvaški romarji, pevci in goslarji, in so občevali z njimi prav po bratovsko prijazno in iskreno. Našo slogo, ljubezen in harmonijo je žalila samo ena grdoglasna struna: nepozvan prusoljub, ki je nazdravil nemškemu cesarju Viljemu! Često sem slišal zabavljati Belokranjcem, da prekose v praznoverju iste Dolenjce. Tudi sam sem se prepričal, da to očitanje ni prazno. Staro poganstvo ima tu še trdne korenine, iz katerih poganjajo bujno nove pravljice, ne zatiraje starih. Mnoge so ohranili Slovenci še iz starodavnih časov, mnoge so poprijeli tudi od hrvaških doseljencev. Čarovnicam se pripisuje taka moč in zloba kakor v Podgorju in morda še z večjim prepričanjem. Ali kdo bi se čudil? Pred letom 1848 narodnih šol ni bilo. Niti duhovščina ni razumela dobro svoje dolžnosti. Ljubljanski škofje so pošiljali nekdaj sem župnike in kaplane radi za kazen. Nekatere so preganjali brez pametnega vzroka, med temi se je nahajalo gotovo dosti poštenjakov, ki so ljudi prav učili. Ali kar so oni sezidali, je zopet porušilo krdelo malopridnih popov. Škofje niso dosegli svojega namena. Bela krajina, vinska dežela, ni poboljšala posvečenih grešnikov, ampak jih še bolj spridila in zaradi njih je trpela tudi ona, ker se niso brigali za razsveto in napredek. Ljudstvu stoji vedno pred očmi gora Klek, zbirališče coprnic. Tudi ta okolnost je brez dvombe pripomogla, da vera v te pošasti ni mogla lahko izginiti. Praznoverje budi in goji vsak nenavaden prikazek v naravi. Belo krajino zatirajo goste suše; nad semiški okraj se rada usiplje toča; zrak previhravajo včasi hude nevihte; poljske in gorske pridelke jemlje palež in rja; ljudje se ne morejo zanašati nikoli na vreme in tedaj niti na plodnost svoje zemlje. Take nesreče in prigodbe vnemajo domišljijo, da si snuje duhove in moči, ki jih delajo, in sicer s privoljenjem božjim, da se kaznijo človeški grehi. Veliko basen je rodila silna in včasi silovita Kolpa, ki je požrla že marsikatero življenje in naredila še druge škode. Nevarnosti dajo vražam najboljšo rejo. Po Belokranjskem so divjali Turki in za njimi hajduki več sto let. Ljudje niso šli nikoli brez skrbi spat. V strahu in stiski so si izmišljevali nadnaravne sovražnike, katerim se pride v okom le z nadnaravnimi pomočki, s čarobijami. Še dandanašnji jim dohajajo preko Kolpe reve in nadloge. Na Hrvaškem se oblastnije ne brigajo dosti za zdravje, še manj pa v Turčiji. Iz teh dveh dežel se je priteplo že mnogo bolezni, ki so podavile na stotine prebivalcev, ugonobile na tisoče živali. Ravno, letos (1875) n.pr. se je zanesla kolera v metliški okraj iz hrvaškega Ribnika. Praznoverno mišljenje se je pritaknilo tudi krščanski veri. Bog se jezi na nas prehudo; njega prositi za kako reč, ne obeta dosti uspeha; bolje se ugane, ako se dobi kak posrednik, kak prijatelj božji, ki nas priporoča in zagovarja. Beli Kranjci so si izbrali za takega posrednika svetega Feliksa, ki ga zovo Faleks. Čvrsto trdijo, da je bil njihov rojak, ne pa Dolenjec, in so prepričani, da jim pomaga radovoljno v vsaki zadrgi in težavi. Kliče ga na pomoč otročnica, da ji da srečen porod, in krošnjar, ki je zablodil v amerikanskih gozdih, sleparski kupec, ki se boji sodnije, in pošteni kmetič, ki se ne boji ne biriča ne hudiča, cvetoča deklica, ki se hoče omožiti, in onemogli starček, ki bi zamenil rad dolino solz za nebeški raj. Drugi svetniki koristijo samo za eno reč, odvračajo samo po eno bolezen, Feliksu pa je podaril Bog vse svoje moči in čudeže. Če bi bilo mogoče, da bi Bog umrl, ne bi bila to nikakršna zguba, kajti bi ga sveti Feliks popolnoma nadomestil, da ne bi nebeščani in zemljani pogrešali nobene božje lastnosti. Belokranjci svojega Feliksa ne le časte, ampak ga tudi molijo in še bolj goreče nego Boga; postavili so si ga za narodnega patrona, poleg katerega ne potrebujejo nobenega drugega varuha. Kadar jih vpraša duhoven krščanski nauk, mu ga razlagajo seveda prav tako kakor drugi katoličani, ali v svoje molitve ne vpletajo dosti ne Boga ne matere božje in drugih svetcev; priporočivši se Feliksu, menijo, da so zahtevam vere zadostili in tedaj svojo dolžnost opravili. Neka ženska, s katero sem o tem govoril, se je jako začudila, da ne more najti v nobenih mašnih bukvicah svetega Feliksa, in je smatrala to za najboljši dokaz, da so učenjaki, ki pišejo, knjige, vero zatajili! Meni se je zdelo, da se Belokranjci o svojem mogočnem patronu ne pomenkujejo radi vpričo drugih ljudi, morda zato, ker vedo, kako neusmiljeno se jim zaradi njega Dolenjci posmehujejo. Slavo so mu peli romarji in romarice, ki so mislili, da jih nihče ne čuje. V krčmi so ga enkrat jeli gosti nalašč napadati, da jih dražijo. Romarji so molče poslušali to zabavljanje, šele po odhodu hudobnih pivcev so se začeli križati in tožiti na neverni svet, da zaničuje božje reči in Boga. Tako potrpežljivost razume samo tisti, ki ve, da Belokranjec vkljub svoji preveliki pobožnosti ne pozna kranjskega fanatizma. Čuden zgled praznoverja sem videl to leto. Po svetu se je razneslo preroštvo, da bo 12. avgusta trčila repata zvezda ob našo zemljo in jo razbila ali vsaj tako potresla, da se bo vse prevrnilo. To se razume samo ob sebi, da so Belokranjci pravljici verjeli. Kamor je človek prišel, ni slišal drugega pogovora kakor o bodočem potresu in njega grozovitih nasledkih. Mnogi so mislili, da se bliža konec sveta. Pripravljaje se za smrt, so oblegali ljudje spovednice še silneje nego pred veliko nočjo. Nekoliko strahu sem opazil tudi na Dolenjskem, v Novem mestu so drli k spovedi meščani, ki so veljali sicer za slaboverne, ali slišal sem tudi dosti norčevanja in smeha, še na deželi pri trdih gorjancih. V Beli krajini pa se je polastila prostega ljudstva taka splošna groza, kakršna ga ni obhajala še nikoli prej niti ob najhujši koleri. Vse je trepetalo, molilo, vrelo v cerkev in pričakovalo gotovo smrt. Popotujoč v Metliko, sem stopil pod Suhorjem v krčmo, da se nekoliko okrepčam. Našel sem več domačih gostov, ki so pretresali bližnjo nesrečo in pripomočke, kako bi se dala odvrniti. Najbolj je možem dopadel predlog, ki ga je napravil, kakor so trdili, neki župnik. Poleg njega naj bi se postavil na kaki skali obširen hlev. Vanj bi se zagnala živina cele občine. Nekoliko čevljev visoko naj bi se nastlal s praprotjo, da bi si živali, ko bi jih začel premetavati potres, ne potrle udov. Zraven hleva naj bi se naredil čvrst oder za ljudi, ki bi se moral seveda tudi dobro nastlati in za silo pokriti, da se ne bi trebalo bati dežja. Po mnenju vseh gostov se bo tresla zemlja dolgo, gotovo več dni, morebiti še več tednov. Za možmi so prisopihale v krčmo tudi žene in nekoliko otrok. Babe so vpile, otročaji cvilili, dedci pa majali z glavami in pritrjevali važno drug drugemu, da se morata hlev in oder na vsak način postaviti. Jaz sem zastonj poskušal preplašene praznoverce pomiriti, niti poslušati me niso hoteli. Nekaj tednov pozneje sem vprašal gospodarja iste krčme, kako je bilo s hlevom in odrom. Dvanajsti dan avgusta je bil že davnaj pretekel brez prerokovanega udarca grozne repatice. Krčmar se je nasmehnil in rekel: »Snovalo se je veliko, naredilo pa nič, ker se niso mogli porazumeti, v katerem kraju da bi najbolje bilo postaviti pribežališče. Nekoliko so odgovarjali tudi gospod, in tako je vse zaspalo. Ljudje so molili, jokali in se tresli; nevarni dan pride in mine; zvečer se mi je napolnila vsa hiša, od samega veselja, da so ostali živi, so ga polokali toliko, da sem moral iti čez dva dni v Metliko po drugo vino, ker so mi skoraj ves sod izpraznili. Ista radost je vladala tudi drugod. Nekateri pa so se vdali pijanstvu že pred dvanajstim avgustom, češ saj ni denarjev škoda, ker čez nekoliko dni tako ali tako vse pogine. Ni se jim zdelo greh, da si privoščijo pred smrtjo kako poslednjo dobroto in veselo uro. V nekaterih vaseh so ljudje zapustili hiše in pričakovali na planem z živino vred prihod zvezde. Mnogim so se možgani od strahu tako vneli, da so res videli repatico, nekateri so celo čutili, da se zemlja pod njimi ziblje, vsak hrup, ki je prišel iz daljave po naključju do ušes, je zbudil neskončno grozo, marsikateri ni mogel ne jesti ne piti. Ko so naznanili v nedeljo (10.avgusta) semiški duhovni maše za ves teden, so se jeli poslušalci čudno spogledovati in priobčevati si skoraj glasno svoje misli. Eden je rekel: »Gospod so pozabili, kaj bo pojutrnjem.« Sosed mu je odgovoril: »O gotovo, vidi se, da jim ni mar za smrt.« Drug je trdil: »Menda se šalijo, dobrovoljni so bili zmerom, ali z božjo kaznijo se ne bi smeli rogati.« Še drugi so se jako obveselili, odvalil se jim je od srca mlinski kamen, zaupljivo so govorili: »Gospod vedo vse, kar bo. Zvezda nam ne bo storila nič žalega, Bog je za zdaj še kazen odložil in nam bo prizanesel.« Ne da se tedaj nikakor dvomiti in tajiti, da tavajo Belokranjci še v gosti temi praznoverja, ali hvala bogu, da ne vsi: luč spoznanja je razsvetlila mnoge, sosebno tiste, ki so hodili kaj dosti po tujem, izobraženem svetu. Pri trgovcih se nahajajo često prav jasni pojmi o naravi, Bogu in človeškem poklicu. Nekateri so, znebivši se vraž, prišli celo do druge skrajnosti, postali so prav slaboverni kristjani, včasi celi racionalisti. Krošnjarji, ki so popotovali dalj časa po protestantskih deželah, so prinesli nazaj deloma kaj slabo mnenje o rimskokatoliški cerkvi, skoraj nobeden njih ne veruje v njeno edino zveličavnost. Kakor je res, da moré vraže duh Belokranjcev huje nego vseh drugih Slovencev, je pa tudi nepobitna resnica, da se svobodnih misli o verskih rečeh ne nahaja v celi Sloveniji nikjer toliko med prostim ljudstvom nego ravno v Beli krajini. V gostilnici na Luži je enkrat sedelo za mizo gotovo dvajset pivcev, samih krošnjarjev, ki so tajili soglasno hudiča, pekel in še razne druge resnice katoliške cerkve. Razgovarjal sem se o veri s premnogimi trgovci, skoraj vsi so mi izrekli na vsa usta svoje dvome o njenih naukih, nekateri so zavrgli vse drugo, razen Boga in dolžnosti, da moramo pošteno živeti. Tudi taki, ki niso bili prepričani o neumrlosti duše, so priznali brez izjeme potrebo nravnosti. Veliko sem jih čul trditi, da je vsaka vera enako dobra, tudi turška, ako jo človek prav izpolnjuje. Neki kupec je pravil, da ima znanca, ki je popotoval po Hercegovini in v Mostaru nevarno zbolel. Denarja ni imel, zastonj pa mu ni hotel postreči noben kristjan. Reveža se je usmilil star Turčin. Vzel ga je v svojo hišo in skrbel zanj cele tri mesece tako ljubeznivo kakor malokatera mati za svojega otroka. Mož je ozdravel. Ko se je hotel zahvaliti dobrotniku, mu ni dal govoriti. Rekel je: »Kar sem storil, je bila dolžnost, ne dobrota. Mi pravimo: Čovek čoveku svetac – tega pregovora se je treba držati.« Turčin je hotel s to besedo opomniti, da moramo častiti vsakega človeka kakor svetnika, naj bo kakršnekoli vere in, če pride v nadlogo, da mu moramo pomagati. Zgled blagodušnega moža je kupec smatral za dokaz, da se more človek tudi v turški veri obnašati po krščansko in zveličati. Stari krošnjar Pavle, moj dober znanec, ni bil trdno prepričan o vseh resnicah verskih, poštenost pa je zahteval v vseh, tudi v najmanjših rečeh, in je živel tako natanko po tem pravilu, da mu niti sovražniki niso mogli očitati nikakove krivice, nobenega madeža. Enkrat sva sedela skupaj, ko so se domačini pomenkovali o večnosti, o plači, ki čaka dobre, o kaznih, katere trpe pogubljeni. Pavle jih je mirno poslušal; ko so končali pogovor, je zamrmral sam s sabo po nemško: »Hm! Morda je res – morda ni res. Ostanimo pošteni! Škoditi to ne more, koristiti pa utegne.« Na isti način sem čul modrovati še nekatere druge Belokranjce. Zapisal sem si nekoliko besed in izrek, katere sem slišal ob raznih prilikah iz ust teh rojakov, in jih priobčujem, evo, bralcem, da vidijo, kako proste in bistre misli vladajo sem ter tja v Beli krajini. Bog je premoder, da bi ga mogle razžaliti tako borne in neumne stvari, kakor smo mi ljudje. – Boga nekateri kolne, ali ne sovraži ga nihče, ker ga nima za kaj. – Vera ni enaka veri, ali Boga poznajo vse; tudi človek ni enak človeku, ali po božji podobi so vsi ustvarjeni. – Nekateri gleda Boga naravnost, drugi od strani, pa se zdi vsakemu tako lep, da mesta, kjer stoji, neče zamenjati za nobeno drugo. – Vere so kakor nekatere podobe. Vsaki misli, da gledajo vanj. Tako mislijo tudi ljudje, naj bodo katerekoli vere, da Bog le njih vidi in ljubi. – Bog nas ne bo sodil po veri, ampak po delih. – Poštenje je vredno več 1kakor vera. Vero smo prejeli od staršev, poštenje pa smo si pridobili sami. – Vero in grunt smo podedovali in za nami bodo podedovali oboje naši otroci. Pravo zasluženje ima samo tisti, ki dedino pomnoži. – Slab kmet, ki zapravi grunt, slab kristjan, ki zapravi vero. Če pa zameni kmet svojo posest za boljšo in kristjan svojo vero za boljšo, je treba pohvaliti tega in onega. – Bog ne bi bil pravičen, ako bi pogubil koga zaradi vere, ker je gotovo po njegovi volji, da se rodi ta od krščanskih staršev, drugi od luteranskih, tretji od judovskih, četrti od turških. – Vere so različne, ali dobre, ker vse zapovedujejo, da moramo Boga častiti in pošteno živeti. – Naša vera je najbolj prava za nas, druga za druge. – Duhovni nas uče, da je samo naša vera Bogu ljuba, in prav imajo. Ko bi nam govorili, da so vse enako dobre, se ne bi ljudje nobene držali, postali bi ajdje. – Vsak človek ima svojo vero. – Vsak človek veruje nekoliko preveč in nekoliko premalo; tak ni nobeden, da bi vse verjel ali vse tajil. – Bog te ne bo vprašal, kako si se križal, ampak kako si svoj križ nosil. – Vere so za ljudi, resnico pa je Bog pridržal sebi in je ni še nikomur razodel. – Pravo vero ima tisti, ki pomaga sovražniku. – Vera brez pravičnosti je krčma brez vina. – Mi, ki smo hudobni, odpuščamo svojim otrokom skoraj vse; Bog, ki je dober, pa bo od pustil nam, svojim otrokom, vse, ako spoznamo, da smo grešniki. – Vsak človek ima v sebi zaklad, ali ga ne vidimo. Ko bi zanj vedeli, ne bi bilo na svetu nič sovraštva. – Ljudje bi se med sabo veliko rajši imeli, ko bi se bolje poznali. – Iz polnega želodca veliko grehov, iz praznega še več. – Glad je največji tat. – Noben tat ne krade rad. Ko bi imeli vsi ljudje toliko, kar potrebujejo za življenje, ne bi trebalo zidati ječ. – Pšenica raste na soncu, v ,senci omedli. Človek ostane lahko pošten, ako ima vsaj nekoliko imetka; prazen, gol in lačen začne misliti na hudobije. – Kdor je dober, gre njemu samo pol zasluženja, druga polovica pripada roditeljem, ki so ga odgojili. Isto velja za malopridneža. Potegnil bo za sabo v pekel tudi svoje starše. – Ljudje štejejo revežu eno krivico za deset; Bog pa je pravičen in mu bo štel deset krivic za eno. – Ni dosti prida niti tisti, ki se prilizuje ljudem, niti ta, ki se prilizuje Bogu. Tudi Bog ima rad, da govorimo z njim naravnost, moško in ponosno. – Hudič je imel od konca samo en rog, pa je dejal: Moram iti v cerkev, da mi rog odpade. Ko je prišel iz cerkve, je imel dva roga. (Ta pregovor pomeni, da hudobnemu molitev več škodi nego koristi.) – Zdaj vidimo, kako različni ljudje stanujejo v Beli krajini. Ženske in tiste kmete, ki žive zmerom doma, moramo prištevati najzvestejšim privržencem rimskokatoliške cerkve, medtem ko se trgovci, ki so občili veliko s tujci, dostikrat kažejo slaboverne in skoraj neverne. Ali narodni značaj je ostal tako blag in strpljiv, da ta razlika ne dela nič sovraštva in razprtije. Mirno pretresajo verska vprašanja drug z drugim. Spreobrniti se ne da ne ta ne oni, pogovor dovršuje s tem, da se kima z ramami in veli: »Kolikor glav, toliko misli«; in družba se razhaja v istem prijateljstvu, v katerem se je bila sešla. Svoje duhovnike Belokranjci jako spoštujejo, ako z dostojnim življenjem zaslužijo spoštovanje. Sosebno cenijo in ljubijo bistroumne, ki jim znajo svetovati tudi v posvetnih rečeh, glede gospodarstva, kupčije ali kake zapletene pravde. Malopridne pope pa zaničujejo kar očitno in se smejejo na vsa usta nauku, da bi morali njihove grehe prikrivati in izgovarjati. Pogostoma sem jih čul trditi, da peša vera zaradi duhovnikov. Pravili so mi tako čudne zglede, da nisem mogel razumeti škofove prizanesljivosti, ki ima razpostavljene povsod svoje vohune, da dobro ve, kake napake se gode. Nekemu župniku je ušla kuharica, o kateri je govorila vsa duhovnija, da mu je ljubica. Pop je zajahal konja in jo iskal sem ter tja po vseh krčmah in tudi po drugih hišah. Nazadnje jo je staknil, se z njo pomiril in jo pripeljal z veliko slavo na svoj dom nazaj. Tej ježi so se ljudje strašno smejali in pripovedovali vsakemu z grozno zbadljivimi opombami. Silno pohujšanje daje župljanom metliški prošt Trček. Vzel je k sebi vdovo z otroki vred in je z njimi pri isti mizi kakor kak hišni oče. Njegov kaplan M. živi blodno in razuzdano, da je groza. Črnomaljski župnik Vesel zabavlja javno procesijam in drugim cerkvenim šegam in občuje najrajši z nemškutarji in z zaničevalci vere. V petek hodi v Gradac meso jest in dela to talko očitno, da ve cela duhovnija. Nečistost, skopost in druge napake se očitajo razen teh še marsikomu. Vendar se mora priznati, da se večina duhovnov ponaša prav spodobno in pospešuje nravnost in omiko z besedo in zgledom. Zeloti res da niso; kakor njihovi hrvaški tovariši preko Kolpe, ljubijo tudi oni društvo, vesele shode, narodno petje, šaljive pomenke, 'kupico dobrega vina, nekateri tudi lov in kako igro. Ali teh in takih zabav jim ne bo zameril in zavidal noben pameten človek; tudi Belokranjci jim jih od srca privoščijo kot dobrotnikom, ki se za nje veliko trudijo in včasi prav krvavo potrebujejo kakega oddiha in izdatnega krepila, da jim ne omaga v težavni službi duh in truplo. Nekatere poznam, da stoje na vrhuncu sedanje omike, da klic in potrebe časa izvrstno razumejo in se brigajo vestno ne le za dušo, ampak tudi za duh in gmotno blagostanje svojih župljanov. Kot redek prikazek v naši fanatični deželi moram omeniti z največjo pohvalo semiškega dekana Antona Aleša. Po vplivu raznih prednikov se je bilo zaleglo in razširilo v tej duhovniji najgnusnejše tercijarstvo. Svetohlinstvo, hinavščina, plazljivost, zalezovanje, lažnivost, zavist in vsaka druga zloba so okuževale in razjedale že ne le društveno, ampak tudi družinsko življenje. Farizeji so vriskali kakor pijani: »Semičani so se posvetili, Semičani so najboljši kristjani na Dolenjskem.« Aleš pride, vidi vražje delo in stopi s pogumno nogo kači na glavo. Razlagaje pravo pobožnost, je nemilo šibal vso tercijalsko vrtoglavost in odkrival brezobzirno nje hlimbo in žalostne nasledke. Tudi s prižnice je grmel na tercijalke, da so kar ostrmevale in jezikljale: »Farji napadajo pravo vero, prodali so se Antikristu.« Njihova kraljica Ana Cajhnovka je hujskala in puntala ljudstvo zoper dekana na javnem trgu in ga zasramovala sploh ob vsaki priliki. Mož je bil prisiljen izročiti jo sodbi, ali te in druge sitnosti ga niso nič preplašile; svoj blagodatni posel je nadaljeval tako stanovitno, razumno in energično, da je zatrl v kratkem vsaj glavna gnezda te pogubljive norosti. Vsi pametni možaki so mu ploskali, celo žene so govorile, da je bil že zadnji čas, da je gospod ustavil nevarno komedijo, drugače bi bila lahko ugonobila celo faro in se polastila tudi drugih duhovnij. Aleš je pokazal svojo samostalnost in modrost tudi ob volitvi državnega poslanca 1873. leta. Vlada je postavila za kandidata odpadnika Zagorca, naša stranka, vsa razcepljena, deloma Pfeiferja, deloma Irkiča. Za le-tega so se poganjali duhovni na vse kriplje, Pfeiferja so popisovali ljudem za sovražnika vere in cerkve in so dobili s tem veliko narodnih volivcev na svojo plat. To se ve, da so vabili v svoje kolo tudi tovariša Aleša. On pa je mislil, da v tako važni reči ne sme odločevati kolegialnost, ampak razum in domoljubje. Trudil se je pozvedeti natanko lastnosti in sposobnosti obeh kandidatov. Kmalu je slišal, da išče Irkič cesarske službe, v kateri bi se bržkone slovenstvu izneveril. To ga je napotilo, da je on edini med vsemi duhovni glasoval za vrlega Pfeiferja, tem rajši, ker se je prepričal, da je govorica o njegovem sovraštvu vere izmišljena. Za njim so dali skoraj vsi drugi volivci svoj glas Pfeiferju, ki je na ta način slavno zmagal v Beli krajini oba tekmeca. Drugi duhovni so ga psovali izdajalca, najboljši prijatelj, suhorski župnik T., mu je odpovedal gostoljubje vpričo zbrane množice z besedo: »Tvoji konji ne bodo nikdar več ovsa zobali v moji staji.« Še huje se mu je grozil viniški kaplan Ž. Od vseh strani je moral poslušati veliko grenkih in grdih. Ali on je ostal miren in nepomičen, tolažilo ga je prepričanje, da je delal po vesti in zahtevi narodne politike in napredovalnosti. Tak patriot, možak od pete do glave, je dekan Aleš. Rajnega župnika suhorskega, Škofica, so gledali nekateri pisano, ker je dovolil v svoji duhovniji jezuitske misije. Pogovor z njim me je prepričal, da je spadal mož vkljub temu med svobodnjake korenjake. Bil si je naročil »Slovenski Narod«, ki se je povzdignil pod uredništvom slavnega Tomšiča do znamenite, med Slovenci še nedosežene stopnje žurnalistične popolnosti, in je prebiral ta svobodoumni list z največjim zadovoljstvom in navdušenjem. Rekel mi je: »V moj dvor dohajajo troje domače novine: Slovenski Narod zame, Novice za kuharico in Danica za dekle in pastirico, in tako ima vsak tisto hrano, ki se mu najbolj prileže.« V Metliki sem se sešel v gostilnici z raznimi domoljubnimi duhovniki. Eden njih je pravil, kako se je neki župnik. ki je služil med Poljanci, trudil, da odpravi s plesišč njihovo jugoslovansko kolo. Vsi so grajali v en glas to bedasto ognjenost in trdili odločno, da treba take krasne narodne običaje še dalje širiti, ne pa jih prepovedovati, kajti noben razumen človek ne more zaslediti v njih kako pregrešnost. O narodnih navadah smo se še marsikaj pomenkovali. Duhovniki so brez izjeme izrekli misel, da jih mora vsak domačin spoštovati in braniti, ako, niso škodljive in pohujšljive; sosebno tiste, ki so poetične in lepe, je treba skrbno gojiti in varovati, da ne poginejo. Vera v coprnice in druge take sramotne vraže naj se pobijajo in iztrebljujejo; kjer pa narod pozna še krasne vile, naj poje in govori o njih tudi zanaprej svojim otrokom in vnukom; ta čudovita basen da čisti in povzdiguje domišljijo in ne dela nič kvara krščanski veri in zahtevam dejanskega življenja. Može tako bistrih in svobodnih misli mora častiti in ljubiti vsak naprednjak, vsak omikanec, naj bo glede vere in cerkve kakršnegakoli mnenja. Domoljubje Belih Kranjcev nam je jasno pokazal že shod pri Treh cerkvah. Vselej se mi širi srce od sladke radosti, kadar se ga spomnim in pride prilika, da se o njem govori. Po celi Sloveniji je še dremal naš kmet v nezavednosti, ko je preko Gorjancev z živim plamenom že gorel sveti ogenj za slovenski rod, za slovensko domovino. Medtem ko so druga naša mesta omahovala sem ter tja in se deloma bala, deloma svoje matere sramovala, so se zbirali okrog njene zastave Metličani in Črnomaljci, ponosni, da jo imajo, vsi navdušeni za njeno brambo, vsi pripravljeni, žrtvovati zanjo svoj imetek in svoje življenje. Posamezni patrioti so se nahajali povsod, ali v Beli krajini jih ni trebalo iskati, našel si jih v župnih dvorih in v kmetiških kolibicah, v krogu bogatih in ubogih, v društvu omikanih in prostih, selskih in gosposkih. Od leta 1860 je vlada razpisala že marsikatero volitev; Slovenci so zmagovali in omagovali; neumnost, sebičnost, izdajalstvo so nam naklonili veliko nesreče in sramote; skoraj za noben okraj nismo mogli za gotovo vedeti in reči: Ta je naš, tukaj seje sovražnilk zastonj svoje peklensko seme razdora in narodne nezvestobe. Bela krajina si je ohranila v vseh teh skušnjavah svoj deviški obraz čist in neomadeževan; v njej je vihrala zastava Slave zmagovito nad vsemi političnimi valovi, ki so jo hoteli podreti in pogoltniti v nezasitnem morju požrešnega germanstva. Iz nje ni prišel nikoli noben nemškutar v ljubljanski zbor; kmetiške občine so volile narodne poslance od prvega začetka, in kadar so zmagala dolenjska mesta, sta pribojevala zmago vselej belokranjska Metlika in belokranjski Črnomelj. Taki volitvi sem videl v Novem mestu dve. Prvikrat je vlada postavila za kandidata odpadnika Kluna, drugikrat bogatina Hočevarja, narodna stranka pa obakrat našega poštenjaka Rudeža. Borba je bila huda, soseibno drugi pot. Uradniki so obdelovali volivce na vse kriplje, te z obljubami, one s pretnjami. Hočevar je razposlal svoje dacarje in obetal krčmarjem odpust daca, njim in drugim še razne druge poboljške in dobičke. Novomeškim nemškutarjem je zrastel greben že strašno visoko; v mestu so pridobili vladnemu možu veliko večino; Krčani so glasovali zanj vsi razen enega; sovražniki naše narodnosti so imeli zmago tako rekoč že v rokah. Naenkrat začne drdrati z Gorjancev dol voz za vozom; vsi vozovi so bli polni volivcev in volivk, nekateri metliških, nekateri črnomaljskih; z vseh so vihrale narodne zastave, iz vseh se je razlegalo narodno petje in vriskanje. Vozovi se ustavijo pred mestom; zdaj pelje na volišče Anton Navratil svoje Metličane, za njim doktor svoje Črnomaljce; noben ni ostal doma vkljub zimi in dolgi poti, nobeden se ni izneveril narodu razen dveh ali treh strahopetnikov, ki so imeli z vlado kako zvezo. Veselje je minilo nemškutarje, ko so zagledali to stotino narodnih mož in žen. Bitva se je zvršila s tem, da je Rudež sijajno porušil Hočevarja, kakor je bil porušil prvikrat z isto belokranjsko pripomočjo gnusnega renegata. Za središče narodnega gibanja se mora smatrati staroslavna Metlika. Tudi Črnomaljci so si napravili čitalnico, ali ni mogla nikoli prav razcveteti, ker je mesto sedež okrajnega glavarstva in birokracije, ki slovenski duh povsod zadržuje in zadušuje. Teh zaprek v Metliki ni bilo. V čitalnici se zbira na oddih in zabave vsa tamošnja gospoda in inteligencija, pa niti prostejšim meščanom se ne zapirajo vrata. Razvilo se je v njej že često preveselo društveno življenje. Napravilo se je lično gledišče, na katerem so se igrale slovenske glume z izvrstnim redom in uspehom. Včasi je naredila čitalnična družba sprehod v okolico in se zabavala tudi na planem z glediščnim igranjem. Kadar so prišli volivci nazaj domov s sporočilom, kako težko so se ruvali v Novem mestu in kako častno so zmagali, se je vsa Metlika oblekla po praznično in je naznanjala svojo radost na vse mogoče načine. To se razume samo ob sebi, da se je pokalo tudi z možnarji. Ko so zaslišali strel bližnji bratje Hrvatje, so precej vedeli, kaj pomeni, in so priobčili Slovencem svoje sočutje in čestitanje z gromovitim vriščem in streljanjem. Kako neizmerno se odlikuje Metlika proti Črnomlju, smo videli sosebno letos (1873) o neposredni volitvi za državni zbor. Zmagati mi že zato nismo mogli v skupini dolenjskih mest, ker je vlada mnogim narodnim volivcem pravico glasovanja vzela in dala na ta način večino svojim uradnikom in tedaj sebi. Tudi ostale svobodne volivce je birokracija odvračala zlepo in zgrdo od narodne stranke. Razen te zvijače in sile je razširil obči strah in obup žalostni razdor v domačem taboru. V Črnomlju je prišlo volit samo devet meščanov, trije so glasovali za narodnega Horaka, župan (po rodu Kočevar) in pet drugih, ki so se dali skušnjavcem premagati, pa za vladnega Hočevarja. Za mesto se ne more reči, da bi se bilo s tem osramotilo, ker večina meščanov ni smela voliti; drugi, katerim se je ta pravica pustila, pa je niso mogli rabiti, ker jih ni bilo doma. Vse drugače se je Metlika izkazala vkljub vsem pritiskom in neprilikam. Meščani so dali za Horaka več ko trideset glasov, oni se niti to pot niso ne zbali ne izneverili. Te neposredne volitve nam bodo ostale še dolgo v žalostnem spominu. Naša premalo zbujena mesta so volila skoraj sploh izdajalce in tujce, na Kranjskem je dobila narodna stranka večino glasov, če ne štejemo trga Ribnice, samo v Ložu in Metliki. Temu mestu gre brez ugovora čast, da je med vsemi slovenskimi najmanj ostrupljeno in okuženo po tujščini, da je najbolj narodno in tedaj s političnega stališča najbolj zrelo in pošteno. V magistratu je že davnaj vpeljan za službeni jezik slovenski. Koliko naših mest se more pohvaliti s tem? Metliške prižnice ni oskrunila, odkar stoji cerkev, še nikoli kaka tujščina. Šole, javni napisi, pomenek v gosposkih kakor v kmetiških hišah, z eno besedo : v Metliki je vse narodno razen cesarskih pisarnic in kakega posameznega dotepuha. V Metliki pa prebiva tudi prvak Bele krajine, budnik in često vodnik narodne stranke, odlični narodnjak Anton Navratil, čigar navdušeni govori in neutrudno delovanje so največ pripomogli, da se je ljudstvo predramilo, da je vrelo tako celokupno in složno k volitvam in da je ostalo bedeče in za narod goreče do današnjega dne. Žlahtnikov in graščakov se nahaja v Beli krajini malo. Kar jih je, so nemškutarji, ali ne tako strastni, da bi se ogibali narodnih društev in izobčevali narodnjake s svojih shodov in veselic. Škoditi naši stvari ne morejo, ker nimajo nikakršnega vpliva. Uradniki se obračajo, kakor potegne politična sapa. Včasi pojo ognjevito naše pesmi in trkajo na zdravje matere Slave, drugikrat pa volijo soglasno nemškega kandidata. Značaja med njimi ne iščimo! Duhovščina gre z narodom skoraj vsa; zasluga, da je belokranjski kmet za slovenščino zbujen in vnet, pripada večidel župnikom in kaplanom. Narodnjakov je bilo in je med njimi toliko, da mi ni mogoče jih imenovati. O volitvah trudita se, kolikor sem čul, najbolj marljivo, spretno in uspešno dekan Aleš in podzemeljski župnik Dolgan. Cerkev belokranjska spada pod patronat reda nemških vitezov. Zaradi tega je rekla v neki družbi, ki je pretresala vprašanje narodnosti, nemškutarska gospa Alešu: »Vi morate delati za Nemce, ker so vas Nemci postavili v službo.« Smehljaje se odgovori dekan šegavo in resnično: »Ravno narobe. Ker so Nemci tudi v tem kraju že toliko hudega storili, naklada mi moj stan dolžnost, da po mogočnosti ta kvar popravljam, da delam tedaj za Slovence.« Birokracija si je dosti že prizadela, da bi duhovščino, ker je ni mogoče narodu izneveriti in corpore, vsaj oplašila in razdvojila. Rabila je v ta namen blage in ostre, dopuščene in nedopuščene pripomočke; ponujala jim je Stremeierjeve groše; pošiljala je po cerkvah vohune, da bi zasačila v pridigah kako nepremišljeno besedo; opazovala je vse njihove korake in jih prav pridno in umetno obrekovala in ovajala. Trud se jim je pa prav borno splačal. Za Stremeierjev denar jih je prosilo 1873. leta pet, in še ti so se bržkone pokesali, ker so morali slišati zato marsikatero grenko od svojih tovarišev, ker so jih smatrali vsi, če ne za cele, pa vsaj za polovične izdajalce naroda in cerkve. V Metliki je kaplan Miha Koželj pripovedoval, v kako tožno stanje so brezverci in nemškutarji spravili avstrijsko državo, ki nima zdaj nobenega drugega prijatelja razen krvoloka Turčina; cesar da je dober, ali ministri da mu dajejo slabe in pogubljive svete itd. Te besede so pobrali vohuni, jih po svoje ozaljšali in obogateli in nesli k oblastnijam, ki so hotele ubogega kaplana z vso silo ugonobiti. Zatožbo sem dobil tudi jaz v redke in sem kar strmel ob zlobi in perfidiji, s katero je bila sestavljena. Pravdo je ustavila in končala amnestija. Za ugled birokracije bi !bilo desetkrat bolje, ko se ne bi bila nikdar pričela, kajti ljudje so Koželja jako spoštovali in ljubili in so zdaj za trdno mislili, da preganja gospoda ravno najboljše duhovnike, in sicer zato, ker so prijatelji svojim župljanom in svojemu narodu. Razpor med staro- in mladoslovenci je prišel tudi v Belo krajino, ali ni razsajal prehudo. Duhovščina je zamerila Navratilu, da je napadel v Slovenskem Narodu dva tovariša in je izstopila vsled te jeze iz metliške čitalnice, v kateri je on predsednik. Okoli Metlike se je močno razširil mladoslovenski Tednik in je delal nekaj časa precej nemira in pohujšanja, ker je hujskal ljudstvo zoper duhovnike. Zdravi razum Belih Kranjcev pa je kmalu spoznal to novinarsko blago za to, kar je bilo, za čudno zmes jedrnih misli in naukov, babjih opravljic in praznih marnjev. Duhovščina je ostala skoraj brez izjeme zvesta Bleiweisovi zastavi. Ko se je sprevidela potreba konservativnih političnih novin, se je oglasilo iz Bele krajine prvi hip za »Slovenca« sedemnajst naročnikov in dala ali obljubila se je še posebna podpora v denarju. Ali vkljub vsemu spoštovanju in posluhu, ki ga tukajšnji narod izkazuje duhovščini, vendarle ne voli rad duhovnika za poslanca. On pravi: »Pastir ne sme zapuščati svojih ovac. Mašnik je postavljen, da opravlja božjo službo, posvetne posle mu prepoveduje njegov stan in poklic.« Za deželni zbor sta se oglasila dva kandidata, kmet Kramarič in učeni, v vsakem oziru izvrsten duhoven doktor Štrbenec, rojen Belokranjec. Volivci so dali glas kmetu, ne marajo za toplo priporočanje duhovnega doktorja. Nepokvarjeni ljudje ne črtijo in ne obsojajo nobenega hudodelstva huje in ostreje nego izdajstvo. To resnico so izkusili s polno mero tudi belokranjski nemčurji. Nekemu črnomaljskemu nemškovalcu, ki je volil nasprotnega kandidata, je sosed prerokoval: »Do zdaj, ko se nisi mešal v politiko, si kupčeval dobro. Tvoja prodajalnica je bila polna ljudi od zore do trde noči. Ali zapomni si dobro, da boš zanaprej lahko spravljal svoj dobiček. Vsako leto boš na izgubi najmanj za tisoč forintov.« Ta prerokba se je res izpolnila. Ljudje so se ogibali izdajalca kakor kuge. Dobivali so blago rajši od daleč in po višji ceni, nego da bi dali zaslužiti kak krajcar nasprotniku svojega naroda. Blizu Črnomlja je živel spreten kovač, ki je imel vedno več dela, nego ga je mogel opraviti, in toliko zaslužka, da si je kupil zemljišče in si jel zidati na njem svojo hišo in kovačnico. O volitvah ga vrag premoti. Dal je svoj glas, on edini med vsemi kmeti, kandidatu sovražne stranke. Sreča mu je zdaj naglo odcvetela. Ljudje so si iskali drugih kovačev, dasiravno slabejših od izdajalca. On jih je prosil, naj ga ne zapuščajo, jim obetal, da se ne bo dal nikdar več zaslepiti nemškutarskim svetovalcem. Vse zastonj! Ljudje so ga imenovali Judeža, noben pošten kmet mu ni dal nobene reči več delat. Hiše in kovačnice ni mogel dozidati, še preden gotovi, postali sta žalostna razvalina. Brezznačajni revež se ni mogel s kovačijo niti preživiti. Moral je hoditi mlatit in iskat si druge take dnine. Ljudem se je smilil, ali niti za taka dela ga niso jemali radi. Kjer so ga sprejeli, so se držali mrzlo proti njemu, od nobenega sodelavca ni dobil prijazne besede, tem več pa zabavljic, psovk in kletev. Kovača je to splošno preziranje tako peklo, da je obupal in umrl od žalosti in sramote. Gotovo, je to slaven dolkaz zdrave pameti in nepopačene slavjanske narave, da ljubijo Belokranjci tako toplo svoj rod in jezik, čeravno hodijo, veliko po svetu, se morajo naučiti tujih jezikov, sosebno nemškega, in imajo tedaj obilo prilike, navzeti se tujega duha, simpatij za nemško besedo in politiko. Prav lepo modrujejo: Slab je tisti, ki zataji samega sebe. Duhoven bere mašo po latinsko, mi trgujemo po nemško, ali zato niti duhoven ni Latinec niti mi Nemci. Mora se priznati, da so oni edini Slovenci, ki govore tudi z omikanim človekom rajši po domače nego v tujem jeziku. Kakor v celi Sloveniji, ima avstrijski cesar tudi v Beli krajini najzvestejše podložnike, s tem razločkom, da so mu vdani drugi Slovenci bolj iz navade, Belokranjci pa iz celega prepričanja, da jim nobena vlada ne bi mogla toliko koristiti kakor njegova. To sem jih čul tolikokrat in tako odločno trditi, da se o resnici te lojalnosti ne more dvomiti. Dejali so mi: »Eden mora biti gospodar, brez gospodarja ni reda niti v kmetiški kolibi, nikar v tako ogromni družini, kakor je naše cesarstvo. Istina je, da nas gospoda varajo in zatirajo, kar le morejo. Njih sovražimo in bi se jih znebili rajši danes kakor jutri. Ali mi nismo tako bedasti, da bi pripisovali to cesarju, kar delajo njigovi služabniki. Za njihove krivice in sleparije še ne ve ne, kakor često še mal kmetič ne more zvedeti, da dela njegov hlapec škodo soseščini. Cesar mora pbirati davek in mi se ne branimo te dolžnosti. Od kod bo dobival denar, če ne od kmeta? On ga ne spravlja v skrinje, ampak ga ima komu dati. Vsak dan mu je napasti na tisoče vojakov in drugih služabnikov. Cesar nam je napravil šole, da se morejo izučiti mladi ljudje za duhovnike, ki nam varujejo dušo večnega pogubljenja; napeljal nam je ceste, da morejo hoditi bogati Gorenjci po naše vince in nam nositi zanj denarcev, ki jih za sto reči potrebujemo; s svojo silno vojsko nas brani Turkov, da ne smejo več teptati naših njiv in požigati naših vasi kakor nekdaj, ko se je moral ubogi kmet sam bojevati, golorok in neizurjen, brez upanja zmage in brez moči maščevati se za prebite nadloge. Res je; da nas stiskajo včasi slabe letine in hudi časi, ali v deželi kraljuje božji mir in krščanski red, da si priden človek lahko zopet opomore. Kdo nam daje ta lepi mir in red? Mar ne cesar, čigar mogočne roke se boje hudobneži, da nas ne okradejo in ne pokoljejo? Ko ne bi imeli od njega nič drugega kakor mir in red, bi ga morali že zaradi teh neskončnih dobrot z voljo, poslušati, častiti in ljubiti.« Stari Belokranjci močno hvalijo vlado prvega Napoleona, da je bila tako pravična in blagodatna. Ko pa sem jih vprašal, če jim ni bilo žal, da so prišli čez štiri leta nazaj pod oblast avstrijskega cesarja, so mi odvrnili. »To pa nikakor ne. Saj veste, da gre svoj najrajši k svojemu. Napoleona nam je dala sreča, avstrijskega cesarja pa Bog sam. On je naš in mi smo njegovi. Tako je Bog hotel in kar on hoče, je gotovo za nas najbolje. Davkov se je plačevalo pod Francozom malo; sodilo, se je hitro, ostro in pravično; denarja je bilo kakor črepin, revščine nič, tatvine nič; gospoda so stisnili rep med noge, morali so postopati z nami krotko, po človeško; živelo se je brez skrbi, veselo, z eno besedo dobro, bolje nego prej in pozneje. Ali take prijetnosti niso odločene človeku, da bi jih užival zmerom. To je, vidite, tako. Reven kmet, recimo kajžar, životari, kajne, dosti slabo. Kje daleč pa mu stanuje bogat in dober sorodnik, kak stric ali boter. Naključje zanese kajžarja pod streho tega bogatina. Piti, jesti in vsake dobrote ima pri njem, kolikor hoče. Pomudi se tam tri, štiri dni. Zdaj se dvigne, veli: Dosti je, se poslovi kar se najlepše more in hiti nazaj domov v svojo črno kolibo. Živel je v njej že trideset let in nikoli ga ni trl dolgčas, živel bo nemara v njej še drugih trideset let in ne bo občutil do smrti nobenega dolgega časa. Spominjajoč se z veseljem štirih lepih dni, katere je prebil pri bogatinu, vendar ne bo žaloval, da ni ostal dalje, zadovoljil se bo, ako je pameten, s svojim siromaštvom, s svojo nekrasno, ali prijazno domačijo, katera tekne najbolje njega truplu in duhu, ker sta je od otročjih let navajena. Ta kajžar smo mi kmetiči, ta bogatin je bil Napoleon, ta ne krasna, ali prijazna domačija pa naša dežela, naše cesarstvo.« Kar sem rekel glede vere, velja pa tudi za avstrijsko domoljubje, da navdaja namreč veliko večino Belih Kranjcev, ali samo večino. Kdor trdi, da je sploh razširjeno, dokazuje s tem, da ljudi ne pozna ali pa, da hoče slepiti sebe in druge s praznimi izmišljijami. Omajala ga je silno, deloma tudi popolnoma podrla mnoga hoja po tujih državah, često občevanje s sovražniki našega cesarja in cesarstva. Krošnjarji primerjaje tujo vlado in upravo z avstrijsko, dobivajo dostikrat prepričanje, da se gospodari drugje veliko bolje nego pri nas. Čul sem jih včasi hudo zabavljati, in sicer tako brezobzirno, da ne morem napisati brez nevarnosti takih psovk in napadov. Naj zadostuje, da povem, da niti vladarjevi osebi ne prizanašajo vselej. Nekateri so se navdušili za dobro, lahko in ceno življenje, katero so videli in imeli na Bavarskem, še drugi ne morejo prehvaliti vsestranega reda, ki vlada v Prusiji, in kvasijo, kako neomikani in neumni so Avstrijci proti Prusakom. Nameril sem se celo na dva ali tri republikance, ki so popotovali dalj časa po Švicarskem in izgubili vse spoštovanje do monarhij in monarhov. Rekli so, da so cesarji in kralji jerobi, ki jih potrebujejo le otročji narodi, možje pa da ne bi smeli prenašati te sramotne oblasti. Ni zdavnaj, kar je bil obsojen neki Metličan zaradi razžaljenja veličanstva, ker je prepeval politično zabavljico, katere se je bil naučil med virtemberškimi demokrati. Seme takih radikalcev pa v Beli krajini ne pada na rodovitno zemljo. Za dokaz naj služi že omenjeni prizor, ki se je pripetil na pogoščenju pri Treh cerkvah. Ravno ko se je bila brezbrojna množica najbolj vnela za Slovenijo in so se njej na čast razlegali po okolici nepretrgani, gromoviti živio klici, je prilomastil k naši mizi velik človek divjega pogleda in odurnega obraza in je zakričal s hripavim glasom: »Je že prav, da se vpije živio, ali je treba vedeti komu. Jaz pravim in tudi vas prosim, da rečete z mano: Bog poživi kralja prajsovskega! Prajs nas bo rešil jarma, pod katerim zdihujemo. Še enkrat: Bog ga poživi! Da bi le skoraj prišel!« Te besede so zadele družbo kakor grom; sedela in stala je nekoliko trenutkov tako osupla in omamljena, da ni mogel nihče ne ziniti. Grobno tihoto konča župan Bajuk, trd kmet; on se je zavedel prvi. Moško se dvigne izza mize in zakliče z gromkim, slovesnim glasom: »Pritepel se je med nas nepošten človek, ki nam veleva, nazdraviti kralju prajsovskemu. Rekel bi jaz: Sram ga bodi take besede! Ali ljudje njegove vrste sramu ne poznajo. Mi smo Slovenci, mi smo Slavjani, obenem pa smo tudi Avstrijani, vsekdar zvesti svojemu gospodarju. Mi ne potrebujemo in ne pričakujemo od Prajsa nikakršne rešitve. Naše upanje je naš cesar, cesar avstrijanski – rane, ki nas peko, nam more izlečiti le on in nihče drug. Bog ga poživi!« Iz cele množice zašume brezkončni klici: Živio, živio! Zoper prusoljuba se oglaša silna in vedno silnejša nevolja. Moral se je nemudoma pobrati, drugače ne vem, kaj bi bilo razkačeno ljudstvo z njim naredilo. Ta občeznana lojalnost je vzrok, da avstrijski sovražniki hranijo svoje misli najrajši zase in se nikakor ni bati, da bi se utegnilo njihovo prusaštvo in bedasto republikanstvo dalje razširiti. Osebni značaj Belih Kranjcev sem deloma že popisal. Dolenjci in Gorenjci, ki so se med njimi naselili ali dalj časa prebivali, trdijo soglasno, da je mnogo boljši od dolenjskega in gorenjskega. Oboji jih hvalijo, da so bolj odkritosrčni, ljubeznivi in postrežni nego drugi Kranjci, sosebno sorodniki in sosedje da se odlikujejo med njimi z resničnim prijateljstvom in tudi drugi ljudje da ne zavidajo tako hudobno drug drugemu, kakor se godi to žalibog le prepogostoma v drugih krajih naše dežele. Prostodušnosti in blagosrčnosti slavjanske Beli Kranjci niso še zgubili, človek jim sme zaupati, se nanje zanesti. Brez izjem pa to pravilo ni. Ljudi je popačila po eni strani strašna revščina, ki jih včasi pritiska. Dokler ni bila še zemlja tako prenapolnjena, se je dalo laglje živeti, slabe letine so se prebile brez slučajev, da bi bili kmetje pogibali od lakote. Po drugi strani so zatrosili krošnjarji vsakovrstne razvade in hibe tujih narodov in obrtniškega življenja, vgnezdilo se je grozovito pravdarstvo, samopašnost, dobičkarija, prekanljivost in še marsikaka druga razuzdanost in nenravnost. Uradniki ne služijo radi v Metliki in Črnomlju, ker jim naklanjajo zvijačne stranke toliko posla in vsakršnih neprilik kakor v nobenem drugem okraju kranjskem. Paziti morajo dobro na vsako besedo, ki jo izustijo, na vsako črko, ki jo napišejo, da jih premeteni pravdarji in goljufi ne spravijo v najsitnejše zadrge in nevarnosti. Nekega sodnika, ki se je nekoliko v pisanju zmotil, so precej zgrabili in ga pestili in toževali tako dolgo, da je službo zgubil. Poznam odvetnika, ki je naletel še huje. Mož je včasi res malo preveč računal, ali koliko odvetnikov sme reči z dobro vestjo, da se niso nikoli v tem pregrešili? Drugje bi bil bržkone mirno spravljal svoj dobiček in sčasoma obogatel z drugimi tovariši vred. V Beli krajini pa so mu zavili vrat. Bil se je že preselil nekam na Gorenjsko, kar se dvigne zoper njega naenkrat čez sedemdeset tožnikov belokranjskih, da jih je v računih osleparil. Tožbe so obveljale komaj tri, ali ravno te tri so največ pripomogle, da mu je sodba vzela odvetniško pravico in ga obsodila celo v dolgo ječo. Sosebno Črnomaljci so si med sosedi pridobili slab glas, da jih ne prekosi v sleparstvu nihče, niti Kočevarji. To trjenje sega predaleč. Večini črnomaljskih meščanov se gotovo ne sme in ne more očitati taka sramota, to pa je res, da se nahaja v tem mestu in njega obližju precej najbolj zrelih in brezdušnih zakotnih pisačev in goljufov, ki so pripravljeni vsak hip priseči po krivem za par grošev. Mislim, da se ne bom zmotil, ako velim, da je okužil ta okraj vpliv birokracije in zgled bližnjih Kočevarjev, katerih deutsche Treue und Redlichkeit že od nekdaj ne slovi ravno prelepo. Sploh pa moramo smatrati tudi belokranjske trgovce za poštene možake. Na Bavarskem so spodrinili povsod kočevarske krošnjarje, ne s spletkami, ampak s svojo zanesljivostjo in natančnostjo v računih. Ljubljanski kupec Stare je zgubil pred dvajsetimi leti svoj imetek in prišel na boben zato, ker je zaupal preveč »hrovaškim« kramarjem. Ali ti Hrvatje niso bili Belokranjci, ampak resnični Hrvatje z onstran Kolpe. Poljanci jim očitajo še zdaj to sleparstvo, govore o njih zaničljivo in bi se čutili razžaljene, ko bi jih stavil kdo na isto stopnjo s hrvaškimi kupčevalci. Zaradi tega poudarjajo povsod, kamor pridejo, da niso Hrvatje, ampak Belokranjci. Z duševnimi zmožnostmi je Bela krajina prebogato obdarjena, da se ne ustraši v tem oziru niti bistroglavih Gorenjcev. Otroci se pridno in lahko uče, da se duhovniki in učitelji kar zavzemajo in v en glas potrjajo, da se na take niso še nikjer namerili. To ni nič posebnega, če se navadi kdo vseh črk že prvi teden. Pokazali so mi dva dečka, ki sta se jih naučila v en dan. Dijaki, ki dohajajo od tod v novomeške šole, se ne morejo prečuditi svojim dolenjskim součencem, da so tako nemarni, neumni in zabiti, in jih dohitevajo in prehitevajo dostikrat brez truda, dasiravno jim dela silne težave nemščina, v kateri se doma večidel niso urili. To prednost priznavajo Belokranjcem Dolenjci sami in jo pripisujejo nekateri jedrosti in čvrstosti njihovih žen, drugi večji treznosti moškega spola, še drugi pa lepi nravnosti celega življenja. Ti vzroki se ne morejo pobijati, ali se ne sme prezreti še eden, ki je morda glavni, namreč čistost in bogastvo belokranjskega narečja. Da je jezik v ozki zvezi s pametjo, ne potrebuje dokazovanja. Čim bolj teče človeku lahko in gladko, tem bolj pospešuje mišljenje in tedaj razvitek razuma. Kako okorno se mota iz ust beseda drugim Slovencem! Spotika se jim celo ob kratkih periodah, dolgih niti ne pozna. Stavek se pogostoma z enim subjektom začenja, z drugim nadaljuje, s tretjim zvršuje; logični red se meša in ruši neprenehoma; govornika razumemo le po smislu celega pogovora, ne pa po posameznih členih pripovedovanja. To zmešnjavo nam je naredil nesrečni vpliv nemščine, ki nam je nemilo spodjedla in ohromila žile materinščine. Tak jezik ne olajšuje mišljenja, nego ga na vsakem koraku še ovira in ustavlja. Slovenci govorimo nespretno in mislimo ravno iz tega vzroka tudi tako počasno in pretrgano. Pravih govornikov se je do zdaj med nami še malo prikazalo. Zaostali smo v tej krasni sposobnosti za vsemi drugimi Slavjani. Med zapadnimi Slovenci so si jo ohranili edini Belokranjci zato, ker so si rešili po ugodnejših okolnostih bogati zaklad, moč in gibkost svojega jezika. Oni lahko govore in hitro mislijo, nahaja se pri njih med kmeti obilo izvrstnih govornikov, ki bi osramotili s svojo ročnostjo in umetnostjo dokazovanja marsikaterega omikanca. Če jih slišiš govoriti, bi mislil, da so se morali dolgo učiti in vaditi, ali kmalu boš zvedel, da niso obiskovali nobene šole, da ne znajo ne pisati ne brati. V društvih se dvigajo tudi žene in pretresajo iste predmete kakor možaki, in sicer tako gladko in temeljito, da mora človek strmeti. Čul sem jih govoriti o srenjskih potrebah in razmerah; možje so jih pazljivo poslušali; videlo se je, da jih smatrajo za sebi enake; da se jim zdi važno njihovo mnenje; nazadnje so, jim pritrjali soglasno in z občo pohvalo, da so njih misli dobre in da se je treba po njih ravnati. Na shodu pri Treh cerkvah je navdušila vse poslušalce postarna žena s političnim govorom, s katerim je nagovarjala starše, da odrejajo mladino v slovenskem duhu, za korist in podporo matere Slovenije. Dandanašnji že malokdo pomni, kdo nam je vpeljal prvi slovensko konverzacijo v ljubljanskih gosposkih društvih. Leta 1848 se je prikazalo v Ljubljani že precej izobraženih narodnjakov, ali med sabo so se pomenkovali večinoma po nemško, ker jim je manjkalo za slovenski razgovor potrebnih besed, okretnosti in pač tudi srčnosti. Mednje stopi rojeni Metličan Janez Navratil (zdaj uradnik pri najvišji sodniji na Dunaju), in zdajci da vidiš čuda! Z jezika mu ni prišla ne ena nemška, govoril je o vseh rečeh, tudi o najvišjih in o znanstvenih, gibko in sladko, omikano in vendar popolnoma umevno. Gospodje so se prepričali obenem o lepoti in o bogatiji naše slovenščine in so jeli Navratila posnemati. Te velike zasluge mu rojaki ne bi smeli nikdar pozabiti. Vkljub vsem sijajnim zmožnostim stoje Belokranjci še na nizki stopnji izobraženosti. Krive so šole. Do leta 1848 so jih imeli jako malo in še v tistih se je le nemškovalo. Ostale so skoraj brez koristi. Kar je zanemarila vlada, je nadomestil po svoji moči vrli metliški župnik Vincencij Vovk. Osnoval je zasebno učilnico, v kateri je vadil otroke po domače brati. V cerkvi so se jele rabiti namesto starinskih paternoštrov molitvene bukvice. To se je ljudem tako priljubilo, da so hoteli vsi brati znati. Učili so se po navodu župnikovem hlastno in strastno drug od drugega. Podlaga omike se je širila iz Metlike po vedno večjih krogih po celi Beli krajini. Seznanil sem se s kuharico, ki je preseljevaje se sem ter tja naučila brati več ko sto ljudi, ki so bili mnogi že odrasli, nekateri celo stari. Od leta 1848 se je to stanje obrnilo še mnogo na bolje. V nemških učiliščih je dobil veljavo tudi slovenski jezik in ustanovilo se je s pomočjo domoljubne duhovščine mnogo novih slovenskih šol. Kjer ni bilo učitelja, je vadil otroke za malo nagrado kak duhovnik. Ta trud je rodil najlepši sad. Dandanes zna mladina obojega spola z veliko večino brati in deloma tudi pisati. V cerkvah vidiš povsod dosti več bukev nego paternoštrov. Marsikateri siv starček se je sramoval, da bi znal manj od nezrele mladine, in se je navadil branja od svojih poslov, otrok ali vnukov. Najbolj se čitajo knjige molitvene in sploh pobožne, ali tudi kratkočasne in podučne mikajo radovedno in ukaželjno ljudstvo. Največje zasluge gredo tudi v tej reči duhovščini, poleg nje pa nekaterim učiteljem. S priporoko teh vnetih mož si snujejo farne knjižnice, naročujejo, kupujejo in prebirajo se knjige čimdalje raje in z boljšim uspehom. V Družbo sv. Mohorja se je vpisalo že čez dve sto udov, do sedemdeset samo v Črnomlju, kar je gotovo kaj lepo število, ki se bo zanaprej pa brez dvombe še povečalo, ker se prikazuje prav očividno blagodatni plod dobrega branja. Vraže so začele giniti kakor sneg na pomladnem soncu. Čitajoči rod jim ne verjame več. V neki krčmi je gospodinja pripovedovala z velikim strahom, da se je bati toče, kajti videla je soseda leteti na Klek celo jato coprnic. Odraščeni so zijali v govornico vsi preplašeni in so dejali, da pomeni to gotovo nesrečo. Pri peči je sedelo pet do šest šolarjev in šolaric. Oni so se smejali od konca med sabo na tihem in si šepetali nekaj na uho. Ali v takih letih se ne more dolgo molčati. Najmlajša deklica se prva oglasi in veli, da coprnice na Klek že zato niso mogle leteti, ker jih ni. Za njo zavpijejo vsi tovariši in tovarišice, kako smešno in sramotno je kaj takega verjeti, to da nam prepoveduje naravnost sveta vera pa tudi človeška pamet. Pivci se zakrohotajo in pravijo: »Ravno tako čivkajo tudi naši picki in morda imajo prav. Otroci so zdaj bolj učeni od velikih ljudi. E, mi ne bomo branili coprnic; če jih ni, pa tem bolje za nas. Ali nekakov šent mora le biti, ki dela točo.« Otroci zakriče v en glas: »To je Bog, ne pa šent; toča in vsaka taka nesreča, pa tudi sreča, nam dohaja od Boga, on že ve zakaj.« Zbrisani Belokranjec ne potrja precej, kar je našel v bukvah, bere jih s premislekom, s kritiko, skušnji verjame več nego njim. Zanj se mora pisati prepričevalno, jasno, odločno in popolnoma razumno, drugače bo položil knjigo na stran in rekel: »Ta je bosa, ta je komaj na pol resnična, to branje ni zame, je pretemno, previsoko, zdi se mi, kakor da bi se pisarju nekaj sanjalo.« Ljudje so se mi potožili, da rabi Vošnjak v svojem sicer jako koristnem delu o kletarstvu besede (tehnične termine), katerih ne poznajo, zato da ne vedo vselej, kaj misli reči. Mošt pravijo Belokranjci vinu, dokler ne dozori, Vošnjaku služi pa ta beseda za vino, ki pride ravno iz ožemnice, in trdi tedaj po pravici, da mošt ne upijani. Bralci so razumeli to seveda po svoje in so se smejali trjenju Vošnjakovemu, češ naj se potrudi gospod k nam kako nedeljo popoldne, pa bo že videl, da mošt tudi upijani in še kako! Pošteni tujci se silno čudijo napredku, ki ga nahajajo v Beli krajini. Bivši guverner avstrijske banke Pipec je prišel obiskat svojega zeta, graščaka Zavinška. V nedeljo je šel v metliško cerkev in videl skoraj v vseh rokah molitvene bukve. Grede domov, je rekel znancem: »Kaj je to? Da mi je kdo povedal, kar sem opazil danes s svojimi očmi, mu ne bi bil nikdar verjel. Pri nas se sploh misli, da stanujejo tukaj popolnoma neomikani divjaki. Zdaj pa sem se sam prepričal, da vaši ljudje vsi bero. Tega ne najdete povsod niti v dunajski okolici.« Mož je prav govoril, kultura je pognala tod čvrste korenine, ali ne smemo zabiti, da šele korenine. S svojo pridnostjo, zlasti pa v ljudskih šolah, se je naučil narod brati, ali to znanje ne zadostuje, z njim se višja omika ne da doseči lahko. Bela krajina potrebuje najprej več glavnih šol (do zdaj ima edino črnomaljsko) pa tudi drugih učilnic, n. pr. gospodarske, obrtniške, trgovske, tudi gimnazija ali vsaj realka naj bi se osnovala. V vseh teh zavodih bi se moralo razlagati v domačem jeziku, pa bi svet kmalu gledal čuda, katera bi rodili. Smešno je govoriti, da takih zavodov ni treba povsod, da naj se pošilja mladina v Novo mesto, v Ljubljano ali drugam, kjer jih že imajo. Belokranjci niso bogatini, da bi mogli nositi tolike stroške. Kjer se dijakom pomaga s štipendijami, ne zamujajo prilike. Komaj se je ustanovila n. pr. vinska šola na Slapu, se je oglasilo precej več roditeljev, da pripravijo vanjo svoje sinove. Gospodarske šole in vadnice se najbolj pogrešajo, brez njih ni mogoče racionalno kmetovanje sploh udomačiti in razširiti. Zgledi posameznih pravih ekonomov delujejo komaj v obližju nekoliko, dostikrat še nič. Od graščakov ni pričakovati dosti koristi. Hrepene po državnih (civilnih in vojnih) službah in po prazni časti, pravil znanstvenega gospodarstva se resno niti ne uče in, če jih tudi površno umejo, jim je mala briga, da bi se jih držali stanovitno tudi v dejanju. Kmeta ne morejo napeljevati na zboljšek, če bi imeli zanj tudi več srca, nego ga imajo. V neki družbi sem spoznal grajskega sina, ki je služil prej pri vojakih, pozneje pa, je pravil, da se je posvetil ekonomiji z največjo radostjo in energijo. O dunajski razstavi je trdil, da bo šele ona odprla oči spečim avstrijskim narodom, tudi zase se je nadejal, da se bo naučil na njej več nego v vseh šolah. Kmalu potem se je res napotil na Dunaj. Vrnivši se, pa ni znal povedati nič drugega, nego da je bilo vse »superb«, »manjifik« in da imajo japonska dekleta prekrasna meča. Ta vednost je bila res dobiček njegovega pota na toliko hvalisano razstavo. Razen njega poznam še nekoliko drugih gosposkih kmetovalcev iste vrste. Mnogo večje hvale so vredni nekateri meščani, posebno pa župniki. Med njimi ni skoraj nobenega, ki ne bi skušal to in ono reč v svojem gospodarstvu zboljšati. Ta si omišlja razne stroje, drugi skrbi za premeno semena, za napravo tečnega gnoja, tretji se vrši s posebnim veseljem s čebelarstvom, vrtnarstvom ali s kakim drugim oddelkom in pododdelkom hišnega gospodarstva. Če se ne stori kaj več, se poslušajo vsaj dobri sveti, ki jih dajejo Novice; popolnoma nemarno, mislim, da ne drži rok križem noben duhovnik, ki ima kaj svoje kmetije, že zato. ne, ker mu prihaja od nje precejšen del dohodkov. Lep zgled daje ostali duhovščini dekan Aleš. Ves navdušen za gospodarstvo mi je vselej naznanil, kadarkoli sem bil pri njem, kak nov pripomoček ali način, po katerem upa povzdigniti in popraviti stanje in vrednost svojega zemljišča. Trudi se pozvedeti lastnosti prsti na raznih njivah, skrbi si pridobiti krepko in vztrajno živino, pripravnejše orodje, boljša semena, njegovemu očesu se ne izmakne nobena potreba in udobnost. V hlevih sem mu videl stati živino tujih plemen, katero so priporočile ali novine in knjige ali tudi skušnja: iskrene hrvaške konjičke, sufolškega prasca itd. Za svoje po racionalnih vodilih narejeno gnojišče je dobil pohvalnico in darilo od c. kr. 'kmetijske družbe ljubljanske. Precej ob nastopu službe je jel premišljevati, kako bi naklonil Semičanom dobroto zdrave in obilne vode. Hotel je izkopati arteški studenec. Ko je previdel velike težave tega dela, je namenil napeljati do vasi potok iz kočevskih hribov. Stroški pa so se pokazali tako ogromni, da niti te osnove ni mogel izvršiti. Vendar ni prej miroval, dokler ni dogotovil s pomočjo župljanov in dežele velikanskega že omenjenega vodnjaka, ki za silo zadostuje. Tako umno gospodari Aleš zgolj iz nagnjenja in za kratek čas, znanstvene ekonomije se ni učil nikdar. Bela krajina je imela že večjih mojstrov od njega. V Dragatušu je slovel Volčič (zdaj podžupnik Pod gradom) kot preumeten gospodar v vseh rečeh, sosebno pa v čebelarstvu. Ker je preudaril natanko vse okolnosti, se mu je posrečil vsak posel, kateregakoli se je lotil. Župljani so sami priznali, da zna v celi duhovniji on edini prav kmetiti. Oznanjeval jim ni le božje besede, ampak tudi potrebnost napredka, reda in snage v vsakdanjem življenju. Največjo slavo pa je dosegel suhorski župnik, rajni Škofic. Suhorski kraj je spadal pod metliško duhovnijo. Škof Wolf ga je od nje odcepil in je sezidal ob svojem trošku na višavi blizu velike ceste lično cerkev in župni dvor. Za župnika je poslal tja topliškega kaplana Škofica, za katerega je vedel, da se peča rad z gospodarskimi opravili. Ravno takega moža je potrebovala nova fara že zato, da se preskrbe dohodki za župnika. Breg okoli cerkve, njegova posest, je bil prava podoba krasa, ves zastavljen s skalovjem in obraščen s trnjem. Škofic ga je predelal, kaj velim, prestvaril v malo letih v prekrasen zemeljski raj. V ta namen se mu ni škoda zdelo ne svojih denarjev ne nadčloveških trudov, pota svojega obraza in drugih sitnosti in nadleg, katerih se mu je čez glavo nakopičilo. Več kakor štiri cente je porabil samo smodnika, da iztrebi kamenje. Cerkev in svoje stanovanje je obkrožil s prelepimi nasadi murvovimi, vinogradi, vrti, cvetniki, gaji, brajdami, tratami, zakloni in počivališči, da prijetneje od suhorskega ne prebiva gotovo noben župnik v celi deželi. On se ni zadovoljil z vsako rastlino in sadiko. Vodil ga je v vsem delovanju ne le ozir na korist, ampak estetičen čut in najfinejši okus, ki se da misliti. Dobil si je trsje in sadno drevje najplemenitejših vrst in si ga je tako namestil, da ga more ogrevati cel dan toplo sonce in da pogled ugaja tudi očesu. V posebno, za Belo krajino novo zaslugo mu štejem to, da je aklimatiziral s srečnim uspehom razne rastline južnejših dežel. Svojega znanja pa ni obračal samo v svoj prid, učil je tudi župljane, kako jim je gospodariti, če si hočejo opomoči, dajal jim trte in cepi iz svojih vrtov in goric in jim šel vedno na roko z zgledom, svetom in dejansko podporo, da si uredijo ekonomije po pravilih, ki jih nalaga narava njihove zemlje, zdrava pamet in znanost. Človek bi mislil, da mu morajo biti za te in še mnoge druge dobrote neskončno hvaležni, ali bi se jako motil. Ljudi je že to unevoljilo, da je za njih prepočasno maševal in predolgo pridigal. Še bolj jih je razdražilo, da si je kupil nekaj zemlje v last. Jeli so kričati: » Far nam bo vse požrl, kaj potrebuje lastino on, ki nima rodovine?« Tudi trdijo, da so morali delati tlako za njegovo zemljo kakor za cerkveno. To jih je najhuje razkačilo. Škofic jih je tolažil, da se trudijo zase, ne zanj, po njegovi smrti se bodo o tem prepričali. Ko pa je umrl, vele župljani, da ni zapustil cerkvi svoje zemlje več ko nekoliko sežnjev, vse drugo da je dobil njegov dedič, neki duhoven, in oni da so tedaj hodili res zastonj na tlako. Zaradi te morda resnične okolnosti jim ni ostal Škofic v blagem spominu, ampak ga še zdaj grdo obrekujejo in celo preklinjajo. Ali tudi če se jim je ta krivica res godila, bi morali vsaj nekoliko računati, pa bi se lahko preverili, da jo njegove občeznane in priznane dobrote pokrivajo in presegajo sto in stokrat. Pridobil je s svojim delom župniku tako obilen dohodek, da jim ni treba zanj skoraj nič trošiti, njihovi pusti okolici je dal prijazen pogled, ki se ga veseli vsak popotnik, zboljšal jim je vinograde in vrte, jih navadil misliti, ceniti čas in gnoj, držati se reda, kmetiti pridno, stanovitno in pravilno. Tudi ta zgled nam potrja staro resnico, da je najnehvaležnejši človek na svetu – kmet. Ali česar ne spoznajo ljudje, oznanjuje nepristrana narava. Dokler bo stala suhorska duhovnija, bo spričevala prijazna višava, na kateri se dviguje svetla cerkev, zala in snažna okolica in marsikatera stotina žlahtnih trt, cvetlic in dreves, čast, slavo in genialni duh prezgodaj umrlega župnika Škofica. Ta in druge take zvezde pa večine ljudstva, kakor sem že rekel, ne morejo razsvetliti in vneti za nagel in izdaten napredek. Na istem mestu ravno ne stoji, obča evropska omika, zlasti pa sila pomiče počasi tudi njo iz kaluže starinskih šeg in navad. Pred sto leti, pravijo, da so mleli kmetje še sploh doma na žrvnje. Te okorne ročne mline so nadomestili že davnaj vodni, z žrvnjem se zmelje kvečjemu kaka pest ajde za potico. Sadno drevje se zasaja sem ter tja precej marljivo, zlasti lepih, mladih sliv, breskev in hrušk je precej videti. Posekuje se grmovje, zemlja predeluje v travnike, sosebno pa v njive. Še bolj brižno se zboljšujejo vinogradi. Ali glavna napaka neče skoraj nikjer izginiti: ceniti se ne zna gnoj in ne čuti se potreba boljših živilskih plemen. Tudi hiše, orodje in še sto drugih reči bi bilo treba popraviti in predrugačiti. Če človek to ljudem razklada, mu mnogi sicer pritrdijo, ali izgovarjajo se s tem, da ni denarja; mora se živeti, kakor se more, ne kakor bi se komu hotelo. Ta izgovor ni popolnoma prazen, še manj pa je veljaven. Kar ne zmorejo posamezni, bi se dalo doseči z združenimi močmi. Ko bodo vcepile šole bodočim zarodom temeljite pojme o hišnem gospodarstvu, ni dvombe, da bo daroviti Belokranjec hitro opustil stari način in se poprijel novega, ki bo pripeljal tudi njega do blagostanja. Glede navadne trgovine in obrtnosti se ne da povedati veliko. Imenitna po celi Evropi je tvornica v Gradcu, ki lije krogle. Za svilarstvo je dežela kakor ustvarjena, ljudje, zlasti bolj izobraženi, to dobro sprevijajo in nekatere rodovine metliškega okraja se pečajo z veliko ljubeznijo in prednostjo z rejo svilnih črvičev, ali prosta množica še, žalibog, dremlje, za prvi pogoj uspešnega delovanja, za zasad murv se briga grozno malo, da ne rečem nič. Tekoče vode, posebno Kolpa, bi se dale porabiti za ustanovo brojnih fabrik. Do zdaj ženo le nekoliko mlinov, bodoča železnica pa utegne sprožiti v tej reči večjo živahnost in napredovalnost. (do vključno str. 174 po izdaji v 11. knjigi Trdinovega Zbranega dela, 1958) 8sf89i95kupxhxi1qn4mv8ul922wzs4