Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.11 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 41875 224396 224395 2026-07-15T15:34:22Z Alenka Senekovič 10642 224396 wikitext text/x-wiki Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem. Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt. Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva. <poem>STEBER HREPENENJA Temine duha hranijo drzne s krvjo upanja, v prepadih začetka so skrite niti konca. Potujemo za sledjo svetlobe, k vrhovom gora, v noči neodkritih obal. Zazreti jih enkrat samkrat in umreti je bolje, kot jih nikoli videti.</poem> == 1== Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs. Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino. Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona. Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode. Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu. Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi. Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče. Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo. Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta. Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi. Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ... »Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal. Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ... Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja. Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu? »Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom. »Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo. »Je ni!« jo je zavrnil. »Pa se opri v nebo! Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena. Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa. Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod. Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso? Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost. Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ... Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem. == 2 == Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo ukrivljena. Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno, čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer. Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega. Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ... O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino. Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se! Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično: smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...« Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ... Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.« Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč. Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ... Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ... Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso. Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl. Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom. == 3 == Lok žareče svetlobe nad izbočenim robom stene se je prelomil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico. Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je breji trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena. Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brezprimere. Če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje. Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto, da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim. Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal. Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji. »Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal. »Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.« Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pana obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel. Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej. Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. Šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice. Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje. Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega bednega ali vzvišenega položaja. Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru. »Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« – tako nekako mu je govoril Jug že zdavnaj, preden ga je stena ubila. Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v tej steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil, kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnlii. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih, ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla. Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet. Čudno, da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad. Kar naprej mu nekaj vdira vanje iz zunanjega sveta pa spet iz notranjega. Ali je to preteklost ali pa ga skrbi pehajo na planjave negotove prihodnosti. Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne. Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo. In vsaka duša ima svojo nerazložljivo sfingo. Nad kotanjo, iz katere so štrleli vrhovi in stene, so se nagrmadile kope oblakov in se združile. Zdaj so skozi pretrgane žile utripala samo izgubljena svetla zrna. Napetost v zraku je rastla vzporedno z napetostjo v duši. Utrujen od dnevnih naporov je skušal zapreti oči. Tik za njim mu je kljuvala jedka bolečina. Tekla mu je po žilah in se pekoče iskrila na koncu do krvi zlizanih prstov. Njegov duh je bil sedaj v stanju lebdenja. To je v steni doživljal večkrat, a tako močno kot takrat še nikoli. Vedel je, da to ni budnost in ni spanje. To je vizionarstvo, ko se človeku v napol budnem stanju odpirajo prepadi zavesti in ko se iz teme minulosti zaletijo robovi smisla vsega našega početja. Vedel je, da je to stanje, ki so vanj padali nekateri ljudje pred smrtjo in ki si v njem človek zastavlja vprašanja ter dobiva odgovore, ki si jih ni zastavljal nikoli prej v življenju in tudi ni nikoli dobival odgovorov. Duh mu je potoval naprej in nazaj zunaj meja prostora in časa v bližino tistega smisla, ko izgube vse stvari svoj smisel in ga znova dobe na drug način. Bal se je naslednjega dne. Če je večkrat bežal od sebe in tudi druge odvračal, da ne bi spoznali resnične nevarnosti, se ji sedaj ni mogel izogniti. Kot velikanski tok ga je vlekla vase z neustavljivo močjo, kot vlečejo stvari vase vrtinci zavratne, globoke narasle reke, kadar prestopi bregove in se pogubnostno razlije. »Kdo si, tujec? Kaj hočeš, tujec? Kaj počneš, tujec? Čemu prihajaš v puščave smrti, o, bedni človek?« ga je vpraševal demon stene. »Prvi sem tu. Iskalec. Ljubitelj neznanega.« Drugega na zastavljeno vprašanje ni imel odgovoriti. Iz stene mu je prihajal odgovor: »Če si tako močan, da bi rad za ceno svojega življenja v ta steber kot prvi vklesal svoje ime, ga boš vklesal. Sam razpolagaš s svojim življenjem. Tvoje je in tvoja je tudi smrt.« Na smrt ni maral misliti. Hotel je živeti in preplezati steber. To je zadnja skrajna neumna možnost. Ta misel je prišla kot nenaročena nevihta in strašila ga je kot kamenje, ki se lahko zvali nanj s stene. Kdor steza roke za najvišjim, mora tvegati vse, tudi sebe. In samo sebe ima pravico tvegati, igrati karte z usodo na svoj in ne na tuj račun. Večina ljudi pa igra z usodo na tuj račun. Igrajo zase in tvegajo druge. Nadenj se je sklanjalo ogromno truplo stebra. Viselo je, ko da se bo zdaj zdaj sesulo. Iz prepadov zavesti so se odpirale žile. Misli so tekle kot kri, kot razpenjena voda po tokavah stene. Razlivale so se po plateh in žlambonih in grapah ter se združevale spodaj v en sam nezadržan tok. Nagnjen nad prepad je hotel to noč živeti kot stena, ko so jo brazdila tisočletja ter so ji obraz in obliko izoblikovali vsi elementi neba. Hotel je biti obraz, v katerem je zakopano tisoč skrivnosti; ki ga bere vsakdo drugače; ki vznemirja vsakogar, kdor se zazre vanj. Toda zdaj ni bil le stena. Hotel je biti gora z večnim snegom ob boku, biti veter, vihar, naliv in sončno jutro. Hotel je biti bilka, drevo nad prepadom. Hotel je biti dno in višina. Resnica in sanje. Veselje in bolečina, združena in okamenela. Vse na en mah. Poraz in zmaga. Pozabljenje in vest. Prav vse, kar lahko človek zazna pred obličjem konca. Žalost in sreča. Lahko se zgodi, da ga bodo jutri našli kakor Klementa Juga razbitega na kosce. Brez obraza. Na melišču pod stebrom ... Lahko se zgodi, da bo obvisel na vrvi kot Lass in živel še nekaj dni, preden bo v mukah izdihnil. Od tod je videl v dolgi nemški smeri steno, ki ga je strmoglavila. Doma je imel konec vrvi, na kateri je nesrečnik umiral, in veroval je, da mu bo prinesla srečo. Doslej mu jo je morda res prinašala, toda kaj bo jutri, se ne ve. Pripravljen je bil na smrt, kar je pomenilo, da se bo boril za življenje. Odspod, kjer je bivakirala Pavla na mnogo prlkladnejšem mestu kot on, je zaslišal glas. Ali je bil to klic v sanjah? Je govorila sama s seboj? Tega si ni znal razložiti, ker ni mogel razbrati pomena njenih besed. Vendar mu je njen glas vzbudil krivdo, ki ni bila krivda, temveč samoobtoževanje. Krivda nastane šele takrat, kadar gre človek čez plaz in ga sproži. In zdaj se plaz še ni sprožil. Kljub temu pa se je jasno zavedal, da je ne bi smel vzeti s seboj v steber. Takole si je govoril: »Steber – to je tvoja, ne njena zadeva. Ti si živel zanj in z njim, ti si ga nosil v sebi in ga nisi mogel prebaviti celih petnajst let. Gorski vodnik si in zaupani so ti bili mnogi ljudje. Tvoja dolžnost je, da oceniš, kaj zmore tisti, ki ga navežeš na vrv, in kaj ne zmore in kaj zmoreš ti. Tokrat si se uštel. Precenil si njeno moč in pripravljenost. To ni več ženska, ki je premagovala najtežavnejše smeri v tej steni. Vojna je napravila svoje. Leta zmehčajo človeku ude in voljo, še sam nisi to, kar si bil. Le voljo imaš močnejšo, ker te žene v neizpolnjeni cilj, ker ti strast izgubljenih let zamegljuje razum. Kriv boš, če ona jutri ne zdela previsov in če umre. Pripeljal si jo v smrt in tvoja stvar je, da jo rešiš.« Skušal se je zagovarjati. Dovolj je stara, da ve, kaj dela. Sama se je odločila. To ni njeno prvo in tudi ne zadnje tveganje. »Zakaj si vzel prav njo?« je zazijalo vprašanje kot nenadna ledeniška razpoka, pred katero obstaneš in je ne moreš obvladati, čeprav je nasprotni rob prav na dosegu roke. Zakaj ni vzel s seboj enega od prijateljev Zlate naveze? Ali od tistih, ki so se že skušali v stebru? Seveda, od teh ni bil nihče tako nor. Ali jo je morda vzel zato, da bi steber preplezal vseskozi sam kot prvi v navezi? Da bi bil sam pred seboj in pred vsemi prvi? Žalost in slavo je težko deliti z ljudmi. Lahko je lagati drugim. Lahko je najti tisoč izgovorov in resnic na pogreto laž. Toda sebi človek ne more lagati. Težko je biti sam sebi sodnik in krvnik. Jutri bo napravil vse, tudi nemogoče, če bo treba, da se izvlečeta oba ali pa padeta na oltar svoje strasti kot dve nepremišljeni žrtvi. Kako je sebičen! Saj tu ni samo ona. Tudi do nje, ki ga čaka pod steno, ima svoje obveznosti. Njej gotovo ni vseeno, če se bo vrnil živ ali pa ga bodo prinesli zašitega v juto kot zmrcvarjeno truplo ... == 4 == Od Planinskega doma se je utrgala ženska postava in izginila v gozdu na stezi, ki drži pod steno. Popoldne so jo vznemirili pogovori plezalcev, da bo treba pogledati, kaj je z njima v steni, čeprav je Jožu zaupala, da se mu v gorah ne bo nič pripetilo, je Sloki, ko se je vrnil s stene, le zasejal vanjo skrb in strah. Popoldan je prebila v družbi planincev, ki so si krajšali čas s pripovedovanjem vsakovrstnih doživljajev iz gora. Posebno so jih razvnele nesreče. Tesnoba jo je gnala že mnogo prej pod steno, ko sta se bila dogovorila za signale z lučjo. Hotela je biti sama. Odveč so ji bili razigrani glasovi harmonike, petje in hrup polne izbe ljudi, ki jih ni poznala. Glasovi so kmalu potihnili in objela jo je sveža tišina gora, noč z begotnimi oblaki na visokem nebu. Na mestu, kjer se poti razidejo vsaka v svojo goro, tam, kjer je plazišče uničilo drevje, se je odprl pogled na prostranstvo visoke stene. Obstala je in se zazrla proti robu v smeri vrha nad ledenikom. Prižgala je baterijo, štela do deset in ugasnila. Dajala je dogovorjene znake. Za robom gore so v noči utripale zvezde, stena pa je bila temna, grozeča in prazna. Zdelo se ji je, da njeni robovi vise ven, nad dolino, in da se bo nekoč, kdove zakaj, sesula. Obšle so jo čudne slutnje in dvomi. Morda sta že izplezala in sta na Kredarici. Ni izključeno, da je zaspal ali pa ne vidi njene luči. Stala je, gledala v temo in prižigala kolobar svetlobe v enakomernih presledkih. Če bi vedela, da se splača, bi zavpila, tako polna je bila nemira. Prvič je bila sama ponoči pod steno. Nikoli ni mislila, da ti ogromni skladi mrtvega kamenja vplivajo na človeka s takšno močjo in strahom. Zdaj se je gledala iz oči v oči s strašno tekmico. Od nje, te stene so bile odvisne njene sanje, njena ljubezen in njeno življenje: če jo bo premagal ali pa ga bo ugonobila. To bo konec njegovih in njenih načrtov o skupni poti v prihodnost. Morala bi mu odsvetovati ta tvegani podvig. Premalo je vedela, v kakšno nevarnost gre, ni razumela, zakaj da se je prav s to žensko, ki ji ni bila najbolj pri srcu, odpravil na tako negotovo pot. Dobro, da ni verjela, kar so ljudje napletali o njej in o njem. Zaupala je v njegovo in v svojo ljubezen. Saj ona pravzaprav ve, kaj hoče. Ni ga vzljubila zaradi slave in ne zaradi časti. Ljubila ga je kar tako, zaradi ljubezni same, ne da bi zato pričakovala povračilo ali postavljala pogoje, in tudi zato ne, ker bi se ji zdel edini vreden njene ljubezni. Mnogi prijatelji in prijateljice so ji odsvetovali zvezo z njim. »Mojca, to je zate, ki nisi več tako mlada, izgubljanje časa, ki ga ne boš mogla nikoli več nadoknaditi. Moški, ki se do petdesetega leta ne poroči, je čudak ... Saj je dober človek, zanimiv, tovariški, in tudi zabaven, če je treba. Za zakon pa je nemogoč. Tako je pijan od slave, da se tudi v štirih letih vojne še ni streznil ... Poglej! Namesto, da bi se oženil, gre spet v steno ... Gorski vodnik je pravzaprav potepuh. Večno je na poti. Ko vodi druge, ne zna voditi samega sebe. Povsem je odvisen od tistih, ki ga naročajo, plačujejo in od onih, ki pihajo v jadra njegove slave. Mojca, boj se slavnih ljudi. Ogibaj se slavnih! Z njimi so vedno težave ...« Če bi jih poslušala, bi bila to zvezo že zdavnaj razdrla. Ker pa je poslušala samo glas srca, je šla z njim in upala vanj z željo, da bi se vse srečno izteklo. Neki njegov prijatelj ji je govoril: »Nas poslušaj in premisli. On si želi plezalko. Vedno je sanjal o tem, in ker je ni dobil, je ostal zakrknjen samotar, navajen svobode in potepanja po gorah. Najljubše mu je to, kar je ženskam najbolj zoprno. Prav nič mu ni do varnega doma, do miru in do družine. Uživa le v tveganju ...« Ljubezen je slepa. Zavidala je oni, ki lahko pleza z njim. Kako rada bi bila priča njegovi veliki zmagi ali pa bi z njim trpela poraz ... Dve leti je prihajal k njej in jo vznemirjal s svojimi nenavadnimi željami in obeti. Dve leti vojne, ko je bilo življenje na ulici bolj nevarno kot zdaj v miru v najbolj nevarni steni. »Zdaj sem dovolj star, da bi imel otroke in dom.« Tudi ona si je želela otrok in doma. Samo čakala sta, da bi minila vojna. »Pustil te bo. Pozabil bo na vse, kar obljublja. Pustil te bo, kot je že marsikatero. Preveč je navajen prostosti, da bi se ji odrekel, ko bodo gore spet dosegljive ...« Vsi takšni in podobni predsodki, ki so kot sence padali v njune odnose, so jo rahlo motili, niso je pa odvrnili od njega. Ko je odšel v steno, ji je obljubil, da je to zadnje tveganje, ki ga je dolžan sebi in tudi njej, ki jo je vzel s seboj. Potem bo odnehal in prepustil bojišče mladim. Posvetil se bo njej, otrokom, bolj krotkim goram in gozdovom, katerim se ne bo sicer odrekel nikoli in tudi spominom ne. »Samo da bi se vzela ...« Potem ko bo njen, si ga bo že prilagodila. Pravzaprav bosta vsak malo popustila in šlo bo. »On ne bo popuščal tebi, ti pa boš njemu,« so jo pregovarjali. »Trmast je, brez primere ...« Toda ni jim verjela. Bilo ji je štirinajst let, ko je njo in starejšo sestro popeljal brat na Triglav. Takrat ga je prvič videla v Vratih; z njim sta bila še dva plezalca. Brat ji je rekel: »Poglej tistegale s kodrastimi lasmi, ki kadi pipo. Ta je Joža čop, junak Triglavske stene.« Kasneje ga je videla igrati v filmu Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga. Še na misel ji ni prišlo, da ju bo nekoč vojna zbližala in njune tako oddaljene si poti združila v eno samo. In tudi to ji ni prišlo na misel, da bi ju stena sedaj lahko ločila. Prižgala je luč. Rada bi sklonila glavo in poprosila steno, naj ji ga vrne ... Precej visoko v steni pod robom bleščečega ledenika, nekje pod Kugyjevo polico, se je prižgala luč in ugasnila. V nedra teme se je razlegel vrisk. Zgrabile so ga stene in vrnile odmev. Podajale so ga nekajkrat sem in tja, dokler se glas ni izgubil v brezbrežnem valovanju. »Živa sta, skoraj pri vrhu!« je veselje kar bruhnilo iz nje. Njegov glas ji je vrnil vero, da bo uspel, in upanje ji je rastlo ko nenadna svetloba v nedosegljivih mejah. Ko se je vrisk polegel, mu je odgovorila. Kriknila je tenko in pogumno, na vso moč, da jo bo ja slišal. Zdaj ko je videl luč, ve, da je to njemu v pozdrav. Iz rušja se je utrgala temna, potegnjena postava in se napotila k njej. Moški se ji je tako približal, da bi jo lahko prijel – šele tedaj je zaslišala kamen, ki se mu je skotalil izpod noge, in se sunkovito obrnila. Tako se ga je prestrašila, da bi bila skoraj zavpila. »Kaj pa se dereš?! Ali se je mar kaj zgodilo v steni?« je vprašal Sloki. Pripravljal se je že, da bi šel spat, ko je ugledal pod steno utripanje luči. Žrla ga je vest, ker je molčal – lahko bi se jima res kaj pripetilo. Če ne drugega, je dolžan dobro povrniti z dobrim in ne z zlim. Sicer pa ni tako nor, da nikomur ne bi bil zaupal, kam se je napotil. Luč v steni in Jožev vrisk sta bila znak, da se je zmotil. »Nič se ni zgodilo,« mu je odgovorila. »Samo znak sem dobila, da je vse v redu.« »Videl sem luč v steni in tudi slišal vrisk.« »Da, skoraj pod vrhom sta,« je dejala veselo. »Ne veselite se prezgodaj, tovarišica. Lahko se zgodi, da jutri ob tem času ne bosta dosti više. Morda bosta še niže ali pa celo pod steno.« »Ne plašite me!« »Saj vas ne plašim. Samo povedal sem vam, kaj se lahko še zgodi. Tudi nas skrbi zanj in zanjo, ne samo vas. Mi ga bomo morali iti reševat tja, kamor se res nikomur ne ljubi. Mi!« je pribil Sloki. Ko so utrinki svetlobe zamrli v temi, se je pogreznil vase. Čas je tekel počasi kakor kalna, umazana reka. Noč se je natakala v brezna, bila je vse gostejša. Iz luknje so privrele megle in začele polniti kotlino. V noge so ga prijemali krči, vrvi so ga rezale v telo. Nenehno je moral spreminjati položaj telesa in obremenjenost posameznih delov. Kdaj pa kdaj je malo zadremal. Misli so se mu pomešale s težkimi sanjami in grozljivimi prividi. Spet se je zbudil in se razgledoval po temačnih obrisih stene. Razmišljal je, kaj ga je pravzaprav pognalo v skale, ko je videl že toliko smrti in skusil obilo težav. Dovolj je bil star, da je lahko trezno presojal svoje življenje. Usojeno mu je bilo, da si je izbral dvojno življenje. Ni vedel, ali je prišla ta dvojnost z rojenicami ali pa so mu jo vsilile nenavadne razmere. Vseeno. Tu nad prepadom je vedel, da je tako in da se ne da nič spremeniti. Eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdove kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo življenje pa je živel samo zase in za gore. Razodevalo se mu je iz prakozmičnih sil, ki so polnile njegove žile s krvjo hrepenenja in upanja, ali usmerjale njegove oči k lepoti, čistoči in k vzvišenemu. To je bila čudaška volja, ki je kljubovala vsemu in vsakomur. Včasih se mu je zdelo, da ga ne razume nihče in da tudi sam ne razume svojih skritih nagnjenj. Te mu je umirjala samo stena in mu jih bo dokončno umirila smrt. Kadar ga je zgrabila bolečina, se je lahko samo napil. S streznitvijo pa se je bolečina vrnila in povečala. Razrastla se je v njem kakor strupena zel, ki požene korenine v zadnjo razpoko. Vedel je, da bolečina prihaja, toda ni vedel, od kod in zakaj. Zato ga je vleklo le na robove življenja in smrti. Na mejo razumnega. V začetek nehanja. Na mejo spoznavanja, kjer se odpira brezno svetleče se modrine nedoseženega, navadnim ljudem zastrto. Tu je dojemal svet kot melodijo stvarjenja in rušenja. Svet goreče krvi in oledenelega miru. Svet potešitve vseh želja. Tu se je sešel s srečo in tu so ga vznemirjali plameni upanja. O svojem najglobljem bistvu ni govoril nikomur. Tudi najbližjim ne. Za stvari, ki jih je čutil najgloblje v srcu, ni imel besed. Bile bi prerevne. Celo mislil je skopo. O trdih dejstvih. Kadar sta se trli med seboj pamet in strast, je pustil, da se je dogajalo vse kakor v naravi. Veroval je v to, da se narava nikoli ne zmoti in nikomur ne dopusti napake, da ne pozna ne zlega ne dobrega. Zato je bil tudi do sebe trd in odločen, pripravljen plačati pomoto z življenjem. Tudi stena ne dopusti ne pomot ne polovičarstva. Hoče celega človeka ali pa te pogubi. Zato je zmoto sovražil prav tako kot laž. Šala mu je bila plašč, s katerim se je zakrival, da ljudje ne bi prodrli v njegovo mehko jedro, šalil se je z vsemi in sam s seboj. Vedel je, da življenja ne sme jemati preveč resno, ker se z vsem igra največkrat po mili volji. Igralo se je tudi z njim, zato se je tudi on rad poigraval z življenjem. Kaj bo jutri, ko pride na vrsto poslednji previs v stebru? Bo zmagal? Odpovedal? Bo njegovo predvidevanje laž ali resnica? Moč ali utvara? Črna črta, lok, napet nad gorami, je bila negotovost prihodnjega. Prek nje gre pot v smrt ali življenje. Zakaj? Kje je odgovor? Se skriva v brezčutnem nebu? V nagrmadenem kamenju Sfinge? Ali v njegovem dnu? == 6 == Vsaka noč mine. Prebil jo je na pol v snu, na pol v blodnjah. Prišlo je jutro, ki ni noč in ne dan. To je surov čas, v katerem je človek najbolj ranljiv. Veke so mu postale svinčene. Bila je to ura, ko se je desetletja dan za dnem prebujal za delo v tovarni. Vedno ga je vzdramil zategli krik sirene, ki je napolnil vso dolino. V njegovo zavest so sedaj vdrli jekleni prsti doline, ozko stisnjene med hrbte dveh gorskih planot, kjer je v dnu kot čudna pošast ležala tovarna, stegnjena pred svojim skalnim brlogom. Njen gobec, vedno odprt, je žrl železno rudo in bruhal jeklo. Hranila jih je in žrla. Grizla jih je počasi, kot grize rja železo. Tovarna se mu je valila skozi zavest. Zahrumela so kolesa, slišal je cvileče kovinske zvoke in hrup prebujajočega se čebelnjaka. Ti večno se ponavljajoči zvoki so mu pilili kosti in trgali živce. Morda je prav zavoljo teh zvokov tako cenil tišino in si želel samote. To je bil njegov drugi, zasužnjujoči svet, kateremu se je vdal in slepo pokoril, če se je v gorah boril, se je tu podrejal vrtenju kolesja. To kolesje je trlo tisoče, ne le posameznike. Če je zakašljal, je začutil v ustih okus po pepelu in dimu. Oblake rdečkastega prahu so prebadali dimniki plavžev, med njimi pa so se vlekle jedke pare talečih se kovin. V očeh mu je tlel odsev večnih ognjev in ubijajočega sija. Če so odprli plavž, se je hudobna vijoličasto rdeča in rumena svetloba razlila po pobočjih, hrbtih gora in v nebo nad dolino. Z vrhov je včasih gledal ta uničujoči sij in bilo mu je, kot bi zemlja odprla rano svoje ognjene notranjosti, da bi umorila vse tisto, kar je sama rodila. To je bila svetloba, ki je požigala trave, listje na drevesih, ki je podila ptice in ostajala v očeh ljudi kot krut lesk. Izpod vrhov belih gora, kamor so uhajali iz mesta, je skozi korita strmih dolin tekla reka. Svetlo modra se je divje valila prek oskalkov in se veselo penila ob zelenih obrežjih. V njej so odsevali ledeniki, zelenilo trav, barve rož, veje dreves, nosila je pesem ptic in rib. Čista kakor duša otroka se je stekla v trebuh tovarne, na drugi strani pa se je razlivala pod nasipinami žlindre umazana, temno rjava, vsa prepojena z bolečino in smrtjo. V njej je ugasnilo upanje kot oči žerjavic in jedkih plinov. Pomislil je: »Usoda te reke je naša usoda. Takšni pridemo v tovarno mi. Potem nas odnaša kot iveri. Med kolesja nas nosi in melje, nas raztrga, izmozga, prežveči. Ko smo brez moči, je tudi naša duša umazana, nacejena z žveplenimi parami, z alkoholom, nevoljo, grenka in prazna kot žlindra ... Tako smo nemočni kakor drobci železa, ki jih zgrabi močan magnet. Ne moreš se izmakniti tej sili. Vsakogar potegne nazaj. Tudi mene ...« Prebolel je prebujanje. Zdanilo se je. Nebo je dobivalo barvo železne litine, ki je postajala vse bolj svetla, vendar tako siva, da sonce skoz njo ni moglo prodreti. <poem> SIRENE TULIJO Zgrabili te bodo jekleni ptsti tovarne, umazani od prahu, saj in krvi, zgrabili te bodo jekleni prsti tovarne, vijak, in vrgli té bodo med rjaveče železo v odpad.</poem> == 1 == S tovarno se je spoznal zgodaj. Usojena mu je bila kot skoraj vsem mladeničem v zakajeni dolini. Že kot otrok je poslušal očeta, mojstra v železarni, po čem je kruh pri Kranjski industrijski družbi ali pri »Schinterei gesellschaft«, kot so pravili takrat podjetju. Živeli so v svoji hiši na robu mesta, četrt ure hoda od tovarne. Prav tako blizu so bili gozdu. Začenjal se je na pobočjih, ki so se vlekla v strme hrbte Karavank. Kot otrok je preživel mlade dni več v gozdu in ob potoku ter na paši kot v šoli. Vleklo ga je stran od tovarne. Slutil je, da bo prebil v njej večino življenja. Dolgčas mu ni bilo nikoli, saj se je v družini rodilo dvanajst otrok. Toliko jih je skakljalo okoli materinega krila, da jih je oče, ko se je utrujen vrnil z dela, komaj znosil na sonce. Bila je to lepa mladost, čeprav ni bila rožnata. Mladost, polna materine ljubezni in očetove strogosti. No, ni se ji bilo težko umakniti, saj je bil malo doma. Poleti so se vse dopoldneve igrali, kurili ognje, pekli polže, v potoku pod skalami iskali pikčaste postrvi, nabirali rože, se podili za metulji po sončnih travnikih in zvedavo gledali proti visokim sneženim goram. Ko pa je v zvoniku udarilo poldne, so se usuli domov in se zgrnili k mizi, okrog ene same velike sklede. Vsak dan so molili za kruh in se bogu zahvaljevali zanj, čeprav jim je bil le skopo odmerjen. Brž ko je utihnilo žvenketanje žlic, so se spet porazgubili po pobočju za mestom. Zvonjenje avemarije pa jih je poklicalo domov. Štirinajst let mu je bilo, ko ga je poklical oče in mu povedal, da je konec otročarij in da ga je namenil tovarni za železarja. Očetova želja je bila ukaz. Tedaj mu je povedal tudi vse o njihovem rodu. Njegovi pradedje so živeli v Plavškem rovtu pod Golico, vasici med narcisnimi polji. Ded Jernej se je izučil za strojnega mojstra in je služboval pri Zoisu v bohinjskih fužinah. Rad je hodil v hribe, najraje v bohinjske gore in tudi k Triglavu ga je zaneslo. Ko je železarstvo v Bohinju zamrlo, se je oče Anton preselil na Savo pri Jesenicah in se zaposlil v železarni. Ni imel dosti izbire. V dolinah pod gorami so živeli kmetje, drvarji, pastirji, lovci in tovarniški delavci. Zdaj je tudi njemu zatulila sirena. Pridružil se je možem, ki so se z vseh strani doline zgrinjali v tovarno že v zgodnjem jutru in se vračali domov pozno popoldne. Polnih dvanajst ur jih je držala tovarna ob plavžih in strojih. Dolga leta so ga spremljali očetovi napotki: »Bodi ponižen, ubogaj jih in napravi vse, kar bodo zahtevali od tebe. Zapomni si: oni so močni, ti si šibek. Če pojde vse po sreči, se boš izučil za strugarja, in vedi, da je oblast od boga, pokori se, ne upiraj se. Tudi preddelavcem ne!« V obratu, kamor je bil dodeljen, so vzgajali vajence z grobo besedo, klofuto in brco. Ni imel velike sreče. Premalo ponižnosti je bilo v njem, oči so mu sijale zvedavo, predrzno in nič kaj ni bil povšeči tistim, h katerim so ga poslali v uk. Nejevoljni zaradi pritiska višjih, so se znašli nad najnižjimi, kadar se jim je zljubilo. Neko jutro ni bil kaj prida razpoložen, pa se je premalo globoko poklonil vodilnemu inženirju, mogočnemu šefu, Nemcu z visoko pristriženimi lasmi in strogim obrazom. Mož ga je poklical po nemško. Stopil je predenj in težko je prenesel njegov prebadajoči pogled. Šef ga je pokaral, zakaj ne pozdravlja po nemško. Ni še vedel, da je tovarna v glavnem v nemških rokah, pa je naivno odgovoril, da zato, ker je Slovenec. »Marš na plac!« se je zadrl nanj. »Ti ne boš za drugo kot za pometanje!« Tako se je nehalo njegovo učenje. Potem je pometal z brezovo metlo dan za dnem. Tudi oče in njegovi prijatelji mu niso mogli izprositi boljše usode. Sčasoma so ga dodelili pometat v žično valjarno. Tam so bobneli jekleni valji mogočnih strojev. V parah in dimu so švigale razbeljene kače, ki so jih delavci lovili s kleščami in jih z naglimi zasuki pretikali iz stroja v stroj, tako dolgo, dokler se debela železna palica ni spremenila v tanko žico. Minila so leta, preden je bil deležen toliko zaupanja, da so mu obljubili učenje pri teh nevarnih strojih. Spoznali so, da je sila močan, nenavadno okreten in vztrajen. In mikalo ga je, da bi se tudi on privadil prestrezanju žarečih kač. Dražile so ga in vabile, da bi jih znal tako ukrotiti kot možje, ki so delali pri teh strojih že dolga leta. Kdaj pa kdaj je kakšnega ožgalo. Nesreče v tovarni so bile na dnevnem redu. Včasih je komu zmečkalo nogo, roko ali pa ga je drugače poškodovalo. Ljudi je bilo dovolj. Če so koga odnesli, je takoj prišel drug. Ob takih priložnostih so ga sem in tja dodelili k stroju. Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Bilo je pred prvo svetovno vojno, ko so socialni demokrati in komunisti pričeli vžigati delavsko zavest in solidarnost. Za prvi maj so pripravili veliko zborovanje. Nemške delodajalce so nameravali z nečim opozoriti, da so tudi oni ljudje, da imajo svoj praznik, svoje zahteve. Delavski voditelj je prinesel na zborovanje deset metrov dolgo rdečo zastavo. Gruča delavcev se je strnila okoli njega. Vprašal je može, kam naj bi zastavo obesili. Vsi so vpili, naj jo obesijo na najvišji dimnik. Ko pa jo je bilo treba obesiti, ni bilo nikogar. Vsi so zrli v štirideset metrov visoki dimnik. Bali so se višine, bali kazni, slutili so, da gre za izzivanje. Vendar je vsem sijala iz oči želja, da bi zastava visela. Mednje se je pririnil eden od mojstrov in jih nahrulil, naj bodo vendar pametni, naj ne obesijo rdeče zastave, naj ne dražijo gospodarjev, zakaj posledice ne bodo prijetne. Množica pa je rjovela: »Obesili bomo zastavo, to je naša zastava, za naš praznik!« »Jaz jo bom nesel!« »Ti?« Vsi so se ozrli na golobradega mladeniča, ki mu je sijala iz oči drznost. Globoko v srcu je še vedno nosil ponižanje, ker so ga bili vrgli iz obrata na »plac« in mu dali metlo. Pri tem delu je bil neopazen, včasih celo zasmehovan še od tistih, o katerih je vedel, da se z njim ne morejo kosati ne pri delu ne kje drugje. Na tihem je sovražil gospodo, ki se ji je oče uklanjal. Ni še vedel, kaj bo pomenila delavcem rdeča zastava, vendar ga je bolelo, da ni med njimi nikogar, ki bi si upal z njo v vrtoglavo višino dimnika. Voditelj delavcev ga je premeril od nog do glave. »No, pa jo nesi!« mu je slovesno izročil zastavo. Ovil si jo je okoli života. Množica se je strnila okoli njega, ko je zaplezal na dimnik. Sprva se je naglo dvigal po železnih stopih. Prvič je spoznal, kaj je prekletstvo težnosti, ki vleče človeka v globino, in kaj je hrabrost duha, ki te dviga kvišku. Vse manjši so bili ljudje pod njim. Videl jih je kako valovijo, slišal njihovo glasno odobravanje, nemirno vrvenje in pričakovanje nečesa velikega. Ko je z vrha dimnika zaplapolala v modrikasti dim rdeča zastava in je množica zabučala, se je na robu med nebom in zemljo prvič počutil srečen. Zastava ni visela dolgo, ker je vzbudila nevoljo lastnikov in šefov. Že naslednji dan so prišli v obrat in jih sklicali. Vodilni nemški inženir je vprašal: »Kdo je obesil zastavo?« Preteče je njegov pogled drsel po ljudeh, dokler se ni oglasil golobrad mladenič: »Jaz sem jo obesil!« Stopil je iz množice, ponosno vzravnan, kot bi pričakoval pohvalo za to, ker si je upal zlesti na dimnik. Vodilnemu inženirju so zlezla mlahava lica v gube, ki so izražale nevoljo. »Spet ti! Pognali te bomo na cesto! Pridi v pisarno po knjižico!« Obstal je pred njim nem, nemočen to poparjen. Torej tako cenijo pogum ... Obrnil se je k delavcem in videl, da je v njih preteče vzvalovilo. Ti so bili z njim. Za dva dni se je zatekel v Karavanke. Gora in gozd sta ga pomirila. Razočaranje mu je ostalo v srcu, hkrati pa ga je prevzela strast do višin. Poiskal si je steno. Bila je dobro razčlenjena in strma. S tesnobo se je lotil plezanja. Sem to tja se mu je utrgal kamen in zabobnel v globino. To je bilo vse kaj drugega kot vzpenjanje na dimnik. Bilo je mnogo nevarnejše, a vendar drugačno, opojno. Nikogar ni bilo pod njim, da bi ga občudoval in bodril, nikogar, ki bi pozdravil njegovo zmago. Prvič se je srečal sam s seboj. Ko je dosegel vrh, se je odločil. »Plezal bom.« Delavci so se odločili, da Joža ne sme iz tovarne. Delegacija starejših mož je odšla v pisarno. Uspelo jim je pregovoriti vodilnega. Spremenil je kazen odpusta v denarno kazen. Za pet kron so ga oglobili. Pa tudi teh ni plačal sam. Zbrali so jih po obratih. Tokrat se tudi oče ni jezil. Le posvaril ga je, naj se ne izpostavljajo brez potrebe. Toda bil je ponosen nanj, še bolj pa mati. == 2 == V tovarni so tekli dnevi, tedni to meseci enolično kot zrnca v peščeni uri. Potem se je pripetila nesreča. Oče je nenadoma hudo zbolel. Kri sta mu izpila tovarna in mraz. Ni dolgo ležal. Pljučnica je naglo opravila svoje. Ko je umiral, je poklical k sebi otroke. Za vselej mu je ostal v spominu njegov bledi obraz in v daljavo uprte oči. Težko se je poslovil. Njegov glas je bil pretrgan, težak: »Zdaj boste sami. Mamo ubogajte ...« Prišli so tudi sosedje. Sveče so medlo utripale. Vsi so tiho molili to strmeli v oči, iz katerih je življenje že izginjalo. Njegov izgubljeni pogled je poromal skozi okno, med veje drevja, kjer je že zorilo plodovje, in odplaval proti bližnjim in daljnim goram, ko da odhaja tja ... Potem so oči osteklenele ... Sosed mu je zatisnil veke. Mati je bruhnila v krčevit jok. Tedaj se je Joža prvič zavedel, da človek živi za to, da umre, in tudi, da je življenje kratko. Mati se ga je oklenila z obema rokama in se naslonila nanj, da ni padla od bolečine. In zdelo se mu je, da si je spričo očetove smrti izbrala njega za varuha. Usmiljenje in žalost sta se mu pomešala s strahom nedoumljivega. Prvič je videl smrt od blizu in neizprosnost ga je hudo pretresla. Pustošila je po njegovi mehki duši kot plaz kamenja med mladim drevjem ... Dan po očetovem pogrebu je vzel naskrivaj, da mati ni videla, nahrbtnik in nekaj hrane. Napotil se je proti triglavskim goram, k tistim neznanim sneženim vrhovom v daljavi, kamor je ob smrtni uri potoval očetov pogled. Namenil se je v tiste nepozabne višine, ki so ga vedno vznemirjale in vabile z glasom svežih vetrov in neviht. Od tam so se pripodile nad dolino in umile svod, zastrt od rdečkastega prahu. Kdove kolikokrat jih je gledal z vrhov Karavank, z njihovih cvetočih livad in zelenečih gozdov. Njega pa je vabila gola skala ... Iz doline Vrat se je zagledal v divje, samotno skalovje Škrlatice, v ostenje Rokava in Oltarja, v gore, ki so bile tedaj najbolj zapuščene. Po pastirski stezi je prišel med zadnje macesne. Od tod si je ogledal ostenje – kakšne so grape, kam držijo police, kako so povezane z gredmi in počmi, kje leži sneg in kje so dostopi k vrhovom. Kar na slepo se je spopadel s strmino. Ni plezal dolgo po grapi, ko mu je pot zastavila stena. Globina ... Negotovi stopi ... Včasih majavi oprimki ... Vse to ga je navdajalo z rahlo spoštljivostjo ta tesnobo. A čim više je plezal, tem bolj se je ta občutek razblinjal. Preplavljalo ga je neznano čustvo, ki je tolažilo njegovo žalost, preganjalo strah. Vse bolj je bil zatopljen v skalo in plezanje, vse bolj je bil miren. Plezal je mnogo nevarnih mest in bližal se je srcu gore. Vleklo pa ga je v vrhove. Nekaj presunljivega je začutil v prsih. Bilo je nenavadno, nekaj povsem drugega od tistega, kar je čutil na krotkih hrbtih Karavank. Tja so zahajali mladeniči in dekleta skoraj vsako nedeljo. Fantje so se kosali, kdo bo našel večjo in lepšo planiko, da jo podari svojemu dekletu. Po nekaj urah plezanja je imel na konceh prstov kožo posneto, po nogah pa je bil ogreben do krvi. Če so gore bivališče duhov, kot so se včasih menili stari lovci, bivališče pokojnih duš, potem mu ne bi bilo težko, če bi bil tudi on pokojna duša. Morda si je tudi očetova duša izbrala to gorovje za svoje novo bivanje? Če bi bilo to res, potem se mu smrt ne zdi več tako surova. Mnogo bolj kruto je življenje med ljudmi v dušeči dolini. Prav nič mu ni bilo všeč, kako gledajo drug drugemu pod prste, v lonec, se prepirajo in pretepajo za prazen nič, se pehajo za boren kos kruha, se trgajo zanj do onemoglosti. Priplezal je pod grebene Oltarja in obstal od začudenja. Strmina je bila tu posejana s stolpiči, gredmi, nazobčanim skalovjem, podobnim veličastnim žagam, tu in tam pa so bile skale ogromnih razsežnosti razporejene kot stolpi katedral ali oltarji, na katerih ni manjkalo soh, spominjajočih na razne malike. Tu je bil svet deviški in od začetka sveta nedotaknjen. Ustvarjen je bil zato, da pusti v njem svojo žalost, da si nabere iz njega moči, da mu vzbudi hrepenenje po vračanju. Nezadržno ga je vleklo k vrhu grebena. Sprožil je mnogo skal in preživel precej strahu. Razbijale so se pod njim s treskanjem na tisoče koscev. Na vrhu je obležal omagan in srečen. Čezenj so drseli oblaki in sonce je pripekalo. Pustil je, da so se mu oči napile srhljive lepote kotline Krnice. Bilo je, kot bi gledal v krater na Mesecu. Nič zemskega ni bilo na praznem skalovju, ki je obkrožalo grozljivo kotlino z navpičnimi ostenji. Sestopal je proti ostenju Škrlatice. Drugače ga je prevzemal pogled na severno steno Triglava. Dolge ure jo je imel pred očmi in učinkovala je nanj kot bolesten privid. Pet orjaških stebrov je gradilo vznožje zasneženemu vrhu Triglava. Uročila ga je kot dekle, ki ti ne gre in ne gre iz spomina, ga vlekla k sebi kot orjaški magnet, z močjo neizogibne usode. Nekoč jo bo moral preplezati ... V tovarni je od planincev slišal, da so jo Nemci že preplezali to da so šli čeznjo tudi trentarski divji lovci. == 3 == Čez mesec dni ga je spet prignalo v Vrata. Raziskoval je predele proti vrhu Škrlatice. Zaplezal se je in se nenadoma znašel v travnih vesinah. Zagledal je trop gamsov. Potuhnil se je k viharnemu macesnu in jih dolgo občudoval, kako brezskrbno mulijo travo. Šele ko se je sapa obrnila in so ga zavohali, so se umaknili v Pečine. Šel je naprej. Po robovih prepadov so rastli od strel razbiti macesni, nekaj pa jih je ležalo okostenelih na tleh. Spoznal je, da se je ujel v past. Ni mogel najti izstopne police. Utrujen je sedel na podrto drevo, da bi se odpočil. Potolažil si je lakoto s kosom kruha in sirom. Komaj je pojedel, se je v ostenju, kjer so izginili gamsi, sprožilo kamenje. Mislil je, da se živali vračajo, pa ni bilo nič. Kamenje pa se je kar trkljalo. Šele čez kakšne pol ure je zagledal v policah nad stometrskimi prepadi žensko. Počasi je lezla po ozki gredi skozi gladko skalovje. Kmalu je priplezala v bližino. Videl je, da je obuta v krive cokle. Ko je polica povsem izginila, je ženska snela cokle, jih dala v bisago in bosa preplezala izpostavljeno gladko skalo, ki jo je ločila od travnih jezikov. Zagledala ga je in šla naravnost k njemu. »Kdo si?« je vprašala s čemernim obrazom. Huda je bila na tujca, ki je nevabljen vdrl v njen svet. Povedal ji je, da se mu je zahotelo strmin pa se je izgubil. Drug drugega sta zvedavo in nezaupljivo ogledovala. Ženska je bila oblečena po pastirski navadi. Obraz ji je bil ožgan od sonca, naguban in razbrzdan kakor gorovje, v katerem je bivala. Le oči je imela mlade, žive in prodorne. Kar naprej so tipale vanj. »Kakšna je!« je pomislil,»Če bi jo postavil za strah v koruzo, najmanj tri leta ne bi bilo vanjo ne vran ne jazbeca, še medved bi se je ustrašil.« »Kdo pa ste, gospa?« se je končno opogumil. »Kakšna gospa!« je osorno odvrnila. »Tu smo samo ljudje. Tu je trava, drevje, kamenje, divjad in živina. Kaj ti še nisi slišal zame?« Bila je malone užaljena. »Ne! Za vas pa še nisem slišal, šele drugič sem v teh hribih.« »Vsi vedo zame. Vahica sem.« Šele sedaj ji je izginil z obraza osorni izraz. Potem se je zasmejala. Videl je njena koničasta podočnjaka. »Pasem ovce na tej in na oni strani pod stenami. Nekaj se mi jih je izmuznilo, pa sem šla za njimi pogledat pod vrh. Te živali so tako neumne, da same ne vedo, kam jih zanese ta sočna trava in dobra paša.« »Saj ne zanese le ovc. Tudi človeka zanese.« »Ja, ja, tebe je že. Takoj ko sem te zagledala, sem pomislila, da si eden od tistih mestnih izgubljencev, ki ne vejo, za kaj se klatijo po gorah.« Bil je skoraj malce užaljen. »Vahica, ali vi veste, zakaj ste tu?« »O, vem! Tu sem, ker moram biti. Pa ne misli, da sem komu za deklo. Svoje ovce imam. Posestnica sem, v dolini. Pa ne le da pasem. Tudi gamse gonim gospodi, kadar je lov, pa še kaj drugega, kar pa seveda tebe ne briga ...« »Kaj bi me brigalo, saj imam sam s seboj dosti opravka.« »Vidim, da ga imaš. Sicer se ne bi zaplezal. Sam do noči ne prideš v dolino. Vedno več vas srečujem ...« »Koga srečujete?« »Takšne, ki iščejo po hribih svoje izgubljene duše. Ni še štirinajst dni, odkar sem enega takšnega, kot si ti, prinesla kar na rami mrtvega izpod stene. Pa ni bil edini. Od tod jih Prskin vozi s svojim belim konjem v Dovje, da jih župnik Aljaž pokoplje ...« »No ja,« je nadaljevala, »ker si mi všeč, bom tudi tebe spraviia od tod, da te ne bo mrazila noč.« Zahvalil se ji je. Če je ne bi videl bose v gladkih plateh nad prepadom, bi ga bilo sram, da ga stara baba rešuje iz skalovja. Ženska je sedla na skalo, on pa je odvezal nahrbtnik in vzel iz žepa stekleničko z žganjem. »Vahica, ga boste? Češnjevo je!« »Seveda ga bom, če ponujaš!« Pogled se ji je raznežil. Nekajkrat je krepko nagnila, da se je steklenička naglo praznila. Šele potem se ji je jezik razvezal. »Fant, poštene oči imaš in nič zlega v glasu. Zato si mi všeč. Če boš hodil v gore, se boš moral marsičesa naučiti. Posebno če se boš bratil s skalo. Kdor jo pozna, je krotka. Kogar vzame za svojega, je njen. Kogar ne, ga uniči. Ali veš, da ima tua skala dušo?« »Kakšno dušo? Tega pa res ne vem.« »Vidim, da nič ne veš. Takšno dušo ima, da jo je treba poznati, če hočeš plezati. Mlad si še, pa ne razumeš. Skala je kakor ženska. Vsakemu se ne vda. Tistega, ki zna, pa sprejme za svojega.« »Vi že veste, Vahica.« »Seveda vem. Trideset let hodim v te gore z odprtimi očmi. Poglej,« je pokazala z roko v severno steno Cmira. »Šestnajst let mi je bilo, ko sva s prijateljico v coklah gnali gamse čez to steno. Na oni strani so se lovci križali, ko so naju zagledali na vrhu, in pozabili streljati na gamse.« Potem ga je ženska peljala k steni, kjer je že sam zaman iskal prehod. Po ozki gredi sta plezala v grapo, zalizano s snegom. Po njenem robu sta se spuščala streljaj navzdol in se kmalu znašla v razkošnih policah, poraslih z macesni, še nekajkrat sta dvignila gamse, preden sta prišla pod steno, kjer se je pasla stoglava čreda njenih ovac. »Bec bec bec,« se je oglasila ženska svojim živalim. Vse je drlo k njej in kmalu sta bila obkoljena od volnenih kožuhov. Segla je v bisago in ponudila ovcam sold. »No, še ti jim daj, da te bodo imele v boljšem spominu!« Ovce so jima lizale sol z obeh rok in kaj kmalu je je bilo premalo za toliko poželjivih jezikov. Ženska se je zasmejala. »Poslušaj, fant! Ovce so neumne kakor ljudje. Samo da nekatere stegnejo jezik v sol, pa vsa čreda drvi za njimi, ki hočejo še in še. S pestjo soli jih odvedeš pod vrh Škrlatice. Kamor hočeš! Kakor ljudi ... Če znaš, jih lahko vlečeš k vrhu nebes ali v dno pekla. No, ali sedaj veš, zakaj je bil Kristus pastir?« »Zdi se mi, da vem ...« »Ne vem, če veš. Že dva tisoč let gremo za njegovo soljo, pa prav nič ne vemo, kam.« Napotila sta se navzdol, na mejo gozda, kjer je Vahica imela v macesnih svojo bajto. In vse ovce so šle za njima. »Vahica, vidim, da uživate, ko vas ovce tako ubogajo.« »No, dobro je, da me samo ovce. Ljudi sem sita, zato pa raje vse poletje prebijem v Vratih.« Odklenila je bajto in zakurila ogenj. On pa je sedel na klop in gledal v steno. Dal ji je stekleničko z ostankom češnjevca, ona pa mu je zavrela mleka. Prisedla je k njemu. Gledala sta ožarjeni del triglavskih prepadov. »Te stene se boj! Vem, da te bo potegnila nase! Nekaj jih je že vrgla dol in še jih bo. Glej, da ne bo tudi tebe! Jaz sem že plezala v njej. Tam, kjer plezajo trentarski divji lovci!« Potem se je razgovorila. Povedala mu je, kako steno naskakujejo Nemci, zabijajo kline in vpijejo. Mnogo je vedela tudi o gorskih vodnikih, o lovoih, o nevihtah in še o marsičem, kar se dogaja v gorah. Čutil je, da Vahica ljubi gore. Bil je navdušen. Nekaj tistega, kar veje iz hribovja, je velo tudi od nje. »Pokaži roko!« »Zakaj?« je vprašal. »Prebrala ti bom z nje usodo!« »Mar znate tudi to?« »Tudi to znam!« Stegnil je roko. Prijela jo je s svojimi raskavimi prsti in uprla je oči v dlan. »Uh! Kaj vse vidim v tvoji dlani!« »Kaj pa?« »Tvojo usodo, fant!« »Kakšno usodo?« »Čudno, res. Zelo čudno ...« Potem se ji je obraz zresnil in se spremenil, da bi je skoraJ ne spoznal. Gube na njenem obrazu so izražale zbranost, oči so postale globlje, odsotne, in ko je spregovorila, ji je zvenel glas, ko da prihaja z drugega sveta. »Nenavadno roko imaš. Srečno roko in nesrečno srce. Preveč je moči, preveč strasti ... gnalo te bo naokoli ... do smrti boš iskal mir po gorah ... z vsem boš in z ničimer ne boš zadovoljen ... če te gore ne bodo vzele, boš živel dolgo. In ne boš se kmalu oženil ... ko se boš srečal z Abrahamom, boš še sam ... brez otrok pa ne boš ... žensk se boj ... težave bodo imele s teboj in ti z njimi ... denar te ne bo maral, ljudje te bodo izkoriščali ... imel boš veliko prijateljev, ki ti ne bodo vsi prijatelji ... boj se najbližjih, ker ti bodo velikokrat najbolj daleč ... imaš eno samo veliko strast ... gora te bo vzela za svojega, ne boš ji ušel ...« Ženski se je glas tresel. Hotel je izmakniti roko, a je ni spustila. Pogledala je proti vrhu Triglava. Zavit je bil v kopast oblak, skozenj je padal pramen sončne svetlobe in tipal po Severni steni. »Tam je tvoja usoda ... boj se te stene, spoštuj jo, čeprav ti bo naklonjena. V njej vidim kri in trupla. Ne ločim obrazov ... ne vem, če je med njimi tudi tvoj ...« »Vahioa,« jo je prekinil, »mojega ni med njimi, le natanko poglejte,« je skušal ubrati šaljivo struno. V resnici pa mu je šel po hrbtu srh. In pošteno se je oddahnil, ko je ženska nazadnje le spustila roko iz klešč svojih prstov. Potem se je njen obraz zdramil iz resnobe in odmaknjenosti. Dvignila je oči k njemu in globoke brazde ji je ožaril smeh. »Fant, poslušaj me,« je rekla. »Za skalo še nisi, čeprav te vleče vanjo. Poglej svoje prste, krvavi so! Počakaj!« Vstala je, stopila v bajto in se vrnila s kepo loja. »Na,« je rekla. »To je gamsov loj. Z njim si mažem roke in noge, kadar me skala preveč razje. Po njem se koža hitro celi.« Namazal si je roke in hotel vrniti kepo. »Ne, s sabo jo vzemi. Potreboval jo boš, ker ne boš nikoli nehal hoditi v gore. To vidim v tvojih očeh. Pa še pridi, da bova kakšno rekla, če pa se boš kje zaplezal, kar mimo zavpij in mene pokliči. Pridem pote! Tu ni skale, s katere te ne bi spravila!« Segla sta si v roke. Vedel je, da se bo pri njej še večkrat oglasil. == 4 == Joževa mama Marija je bila drobna, nežna in občutljiva ženska. Moževa smrt jo je hudo prizadela, toda ni je zlomila. Oklenila se je otrok. Zaradi njih je morala biti pogumna, vztrajna in iznajdljiva. Najbolj pa se je navezala na Joža. Morda zato, ker je bil mehak kakor ona, ali pa zato, ker se je bolj bala zanj kot za druge. Znali so si urediti življenje in niso se ukvarjali z nevarnostmi tako kot on. Materi ni bilo prav, da gre vsako soboto popoldne v gore in da se vrne šele v nedeljo zvečer ali celo zjutraj v ponedeljek. Skoraj na kolenih ga je prosila: »Joža, boj se boga. Poslušaj mater, ki ti hoče samo dobro! Ne hodi v gore, da ne boš nesrečen in mi s tabo. Zabavaj se v dolini kakor drugi fantje, če že ne moreš drugače ...« Zaman ga je svarila in pregovarjala. V vsem ji je ustregel. Dajal ji je ves zaslužek. Zase je vzel le kakšno krono. Goram pa se ni mogel odpovedati. »Ne vem, kaj iščeš v hribih. Kdor le more, se jih izogiba. Stari ljudje ne pravijo zaman, da gora ni nora, pač pa je tisti nor, ki gre gor! Posebno, če mu ni treba, če ni tam nič izgubil! V goro se gre, kot pravi gospoda, le do tja, do koder se pride s kočijo. V vodo pa samo do kolen, če hočeš dolgo živeti. Pa velike družbe se izogibaj, če nočeš imeti težav!« Tako ga je svarila. Vode se je res bal in je pazil, da ni zagazil vanjo globlje ko do kolen, če je lovil postrvi v potoku ali v reki. Tudi velike družbe se je izogibal. Zato tudi ni hodil v cerkev, kar pa seveda materi ni bilo prav. Za cerkev si je izbral gorski svet, vonj kadila mu je zamenjal dim ognjev, ki jih je kuril po drvarskih bajtah, orgle in petje na koru so mu nadomestili viharji, plazovi in ptičje petje, namesto pridig pa je poslušal Vahioo, stare lovce, gorske vodnike in druge čudake, ki jih je srečaval na samotnih poteh. Da bi lažje shajali, je vzela mati na hrano dvanajst drvarjev, ki so sekali in spravljali les v bližnjih gozdovih. Vedno so se radi šalili, dišali so po dimu in smoli, bili so prijetni ljudje. Z njimi se je spoprijateljil. Naučili so ga vihteti sekiro vleči žago in podirati drevesa. Kar žal mu je bilo za vsakim drevesom, kadar so ga spodgrizli in je truščema strmoglavilo v vznemirjeni gozd. Pomagal je valiti na voz težke hlode in si tako krepil mišice. Poprijel je tudi brat in vsako jesen sta napravila drv, da so se greli vse dolge zime. Brat Francelj pa se je zaljubil v hrbte Karavank. Neki star divji lovec ga je navdušil za lov. Ko je omagal je od njega kupil puško manliherico, takšno, ki se je dala razstaviti na dva dela, vsak del pa se je dal dobro skriti v suknjič ali v nahrbtnik. In potem je hodil z njim na lov tudi Joža. V meliščih pod Monštranco sta zalezovala gamse. »Katerega bi?« je vselej vprašal brat. Potem pa se je sam odločil za največjega. Že ko sta ubila prvega, je vedel, da lovec ne bo, ne divji ne pravi. Francelj je zastrelil kozla. Ko sta prišla k živali, ju je onemogla pogledala z velikimi, prestrašenimi očmi, po črnem kožuhu ji je izpod zlomljenih reber bruhala kri. Brat ga je zaklal, da ne bi še z enim strelom priklical čuvaja z lovske steze. Joža se je čudil bratu, s kakšnim veseljem je pulil gamsu čop in otipaval roglje, kako ga je naglo iztrebil in vrgel vampe čez peč, krokarjem in kavkam, ki so se poželjivo svedralo nad njima. Joža je živali imel rad žive, čeprav je tudi njemu teknila gamsova juha, in se tudi debelega zrezka ni branil. Poleti sta šla nad srnjake. Brat, ki bi ga bil rad po vsi sili navdušil za lov, mu je dal puško: »Ali ga boš?« »Ne, kar sam ga daj!« »Jedel pa ga boš, kaj? Zakaj ga ne bi tudi ustrelil?« Puške ni maral vzeti v roke, zato je ostal v tovarni, brat pa je hrepenel po lovskem poklicu. Saj je bila takrat navada, da se je večina lovskih čuvajev morala izučiti svojega posla prav pri divjem lovu. Tudi zakupniki so namreč vedeli, da divji lovec, ki jim ga ni uspelo zasačiti, postane najboljši lovski čuvaj. Sprijaznil se je s tovarno. Mojstri so opazili, da je priden in uporabljiv. Bližala se je vojna, mnogo delavcev je šlo v vojsko in stroji so potrebovali novih moči. V žični valjarni je bil že ko doma. Večkrat je koga nadomeščal. Toda takšnih je bilo precej in samo čakali so, kdaj bodo komu padle iz rok idešče. Leta in leta je čakal in tudi dočakal. Zgodila se je nesreča. Zadimljeno halo, kjer so možje lovili in pretikali ognjene kače iz stroja v stroj, je napolnil krik, ki je preglasil ropot jeklenih valjev. Starejši možak, oče številne družine, se je iz neznanega vzroka zakasnil s pravim gibom in s kleščami zgrešil razžarjeno žico. Švistnila je vanj, mu prebodla stegno in ga ovila. Zasmrdelo je po ožganem mesu in gorečih cunjah, kri je brizgnila na prašna tla. Joža, ki je bil slučajno v bližni, se je v hipu znašel. Skočil je in presekal tekočo žico. Kmalu potem so se ustavili tudi stroji. Pritekli so še drugi in pomagali rešiti nesrečnika iz objema razžarjenega železa. Mož je nekaj časa rjul in na slepo grabil z rokami po žarečih žicah, ki se jih ni mogel rešiti, potem pa je ves opečen omedlel. Na nosilih so ga odnesli v ambulanto. Strmel je za njim, v nogah pa je čutil slabost. Delavci, ki so pustili delo pri strojih, so stali vsi poparjeni v gruči, kakor vselej, kadar je zadelo koga med njimi. Iz odrevenelosti jih je zdramil neprizadet glas: »Na delo!« Obratovodja je ukazal, da poženo stroje; potem je poklical Joža in mu dejal: »Pozabili bomo na tisto, kar je bilo. Namreč glede pozdravljanja in zastave na dimniku. Plavih nisi delal, okreten si in bister, naučil si se ubogati, ker ti drugo tako ne preostane. Tudi ugovarjaš ne, zato boš dobil klešče in ta stroj. Zaslužil boš precej več ko doslej. Če boš znal držati jezik za zobmi, ti bodo klešče ostale.« Šla sta k stroju. Mojster je pobral klešče in mu jih dal v roke. Obratovodja pa je rekel: »Ne bodi vznemirjen zaradi nesreče. To, kar se je zgodilo temu možu, se lahko zgodi vsakomur, ki ni dovolj pazljiv. Tudi tebi! Ta bo samo ob nogo, če ne bo kakšnih posledic. Če bi mu šla žica skozi trebuh, bi bil sit železa vse življenje ... Tu Imaš stroj in svoje delovno mesto. Stroju služi spoštljivo, vdano in trezno, če boš pridno delal, boš lahko tu ostal do upokojitve.« To je bila preokretnica v njegovem življenju. Zahvalil se je in se spoštljivo priklonil, kot je bilo zaželeno in dela vredno. Klešče je zgrabil z zavestjo, da bodo njegove deset, dvajset ali trideset let, in z željo, da ga razbeljena žica ne bi prebodla. Dela se je lotil z velikim veseljem, z vnemo in spoštovanjem, ki je bilo pomešano s strahom, zakaj žareči curki so nosili s seboj smrt to življenje. Ko je na koncu delavnika odložil klešče, je pomislil: »Tako dajemo mesto drug drugemu. Nesreča nekoga je sreča za drugega. Drug drugemu smo odveč, čeprav smo si še tako potrebni ...« == 5 == Materina užaloščenost, ker je sin ni poslušal, je polagoma popustila, njegovo hrepenenje po gorah pa je naraščalo z nezadržno silo. Naveličal se je vsak dan enakih obrazov sotrpinov in njihovih kvant in vicev, dolgočasili so ga pijanci in zbadanja po gostilnah. V sanjah se mu je prikazovala stena, vsa ožarjena in blesteča, in nad njo nedosegljivi vrh bele gore. Tudi mati je bila vesela, da je dobil stalno delovno mesto in da je več zaslužil. Zdaj je dajal vsak mesec nekaj na stran. Kmalu je imel toliko, da si je lahko kupil plezalno vrv. Z Dunaja mu jo je prinesel znanec. Bila je spletena iz konoplje, lepa in bela, mehka in čvrsta. Kar pred hišo jo je razvil in se čudil, kaj pomeni njen raztežaj – petintrideset metrov v ravnini – in kolikšna je v navpičnici. Kladivo si je oskrbel sam iz vzmeti odpadnega železa, najdenega v tovarni, sta s prijateljem skovala nekaj okornih klinov. Težave pa so bile doma. Ko se je mati vrnila po opravkih domov in zagledala na skrinji vrv, je prebledela. Sklenila je roke in se zazrla vanj: »Joža, križ božji! Zakaj pa vrv? Pa se ja ne misliš obesiti?« Na vse grlo se je zasmejal. »Mati, vrv bo za v skale. Za v steno! Vsak, ki gre v gore, ima vrv, da se z njo varuje.« Mati pa ga ni razumela. Z rokami si je pokrila oči in zaihtela. »Si pozabil, kaj je naročil oče, ko je umiral? Namesto da bi mi otroci pomagali, me spravljate v skrbi, če boš plezal, ne bom nobeno nedeljo več mirna. Vsako noč, ko te ne bo, bom trepetala, da se ti ne bi kaj zgodilo.« Ni je mogel potolažiti, skušal pa jo je razumeti. Vrv je prinesla v dom razkol. Materino ljubezen je prizadela sinova nehvaležnost. Razpet med ljubeznijo do matere in slo po gorah, po tveganju, po samoti, se je počutil nesrečnega. Nekaj nedelj ni šel v hribe. Vrv, kladivo in klini so viseli nad posteljo. Kako čudno je bila vrv podobna železnim pentljam, ki so jih bruhali stroji v tovarni ... Mati je kmalu sprevidela, da mu ne bo mogla preprečiti zahajanja v gore. Zato ga je prosila: »Joža, če že moraš v goro, vsaj sam ne hodi. Dobi si prijatelja, da bosta drug drugemu v pomoč, če se bo komu kaj pripetilo.« Tudi sam je že mislil na to. Sprijateljil se je s fantom svojih let, delavcem iz železarne, plavžarjem. Ta je imel vedno kaj novega povedati o gorah, ker je pogosto tja zahajal in je bil tudi član planinskega društva. Ime mu je bilo Tomaž. Bil je plečat in močan, kakor nalašč ustvarjen za plezanje. Joža se je odločil, da bo z njim preskusil svojo novo vrv. Nekega sobotnega večera sta se namenila v Vrata. Prenočila sta v seniku pri zadnjih rovtih. Okoli vrha Triglava so se strnili težki oblaki in med ostenji je votlo treskalo. Ko je po skodlah štropotala poletna nevihta, sta globoko vdihavala vonj pokošenih rož in se menila, da bi preizkusila vrv v pravi steni. Zjutraj je bilo nebo čisto, zrak je zvenel od tišine in ptičjega petja, z drevja so se usipale v rosno travo kaplje s prebujajočega se listja. V planinskem domu sta se ustavila, da bi popila vroč čaj, hrano pa sta imela s seboj. V veliki sobi sta zagledala gručo nemških plezalcev. Bili so nared, da gredo v steno. Vznemirjena sta jih opazovala. Bili so mladi, sloki možje, svetlih las in modrih oči. Zaman je Jože iskal v njihovem videzu in vedenju tisto, kar bi jih ločilo od drugih ljudi. Razen resnobe in nenavadne odločnosti ni bilo na njih opaziti ničesar. Nemci so tenkovestno pregledovali svojo opremo – vrvi, kline, oponke, plezalke – in nalagali v nahrbtnike hrano. Med seboj so govorili tiho in vse je spominjalo na nekakšen obred. »Veš kaj, Tomaž,« je spregovoril Joža, ko je srebal čaj in žvečil skorjo suhega kruha, »ali se ti ne zdi, da bova to, kar zmorejo Nemci, kmalu zmogla tudi midva?« Tomaž je zmajal z glavo. »Pravijo, da za plezanje v steni ni zadosti le pogum. Potrebna je tudi izkušnja, vaja, tehnika. Oni znajo, mi pa še ne. To pa ne pomeni, da se ne bomo naučili, seveda ...« Šla sta za nemškimi plezalci pod steno. Gledala sta, kako so se navezali v dvoje navez, se preobuli v plezalke in se spopadli s steno pri vstopu v Nemški steber. Morala sta priznati, da pihajo zanesljivo in dokaj spretno. Ko jim je zaprta pot gladka plošča z izpostavljenimi strehami, so zabijali kline, da je zvenelo kot iz kovačnice. Ta pesem je bila obema sila všeč. Z velikim veseljem sta opazila, da je plezalcem padlo s stene v grušč nekaj klinov. Počakala sta, da sta obe navezi izginili za robom, potlej pa sta poiskala izgubljene kline in našla tudi kdove kdaj izgubljeno vponko. To so bile zanju velike dragocenosti. Dotlej so si v tovarni kovali težke in okorne kline. Najprej sta se hotela odpraviti kar za Nemci. Toda obe navezi sta prožili kamenje, da se je treskoma razbijalo po ploščah in policah ter se zdrobljeno umirjajo v grušču. Zato sta se raje napotila pod steno. Spremljalo ju je vpitje povelj, s katerimi so se sporazumevali plezalci v steni. »No, če je to, kar sva videla, pravo plezanje, bova kmalu tudi midva prava stenska plezalca. Povem ti, Tomaž, da pastirica Vahica ne pleza prav nič slabše od teh. Le s to razliko, da nima ne vrvi ne klinov. In če ji ne gre, sezuje cokle in pleza bosa.« »Naši prijatelji pa si pomagajo še drugače. Poznam fanta, ki se je zaplezal v gladko skalo, hodeč za zaskočenimi ovcami. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Pa si je narezal podplate, da se je lepila kri na gladki površini, kjer bi mu drugače spodrsnilo ...« »Jaz si jih že ne bom narezal,« je naglo odvrnil Joža. V zahodni smeri sta si izbrala pristopno grapo z dobro razčlenjeno steno. Navezala sta se in se vadila varovanja z vrvjo, zabijanja in izbijanja klinov. Plezala sta tako visoko, da jima je gladka navpična stena zaprla pot. Tu sta sedla in se razgledovala po njej. Delala sta načrte, kako bi jo preplezala tam, kjer še niso plezali trentarski divji lovci ne dr. Tuma in ne Nemci. Vendar sta vedela, da njune želje daleč presegajo njune sposobnosti. Stena jima je še vedno vzbujala strah in spoštovanje. Kolikor ju je vabila, ju je odbijala ... V planinskem domu se je po sončnem zatonu nabrala številna družba. Tudi Joža in Tomaž sta si izbrala mesto pri mizi v kotu. Spet je bil na vrsti čaj in pospravila sta, kar je ostalo v nahrbtniku. Vstopili so trije možje. Nahrbtnike in cepine so postavili v kot in prosili, če lahko prisedejo. Upehani so si brisali potne obraze. Povedali so, da prihajajo s Škrlatice. To so bili dr. Julius Kugy in trentarska vodnika Andrej Komac-Paver in Tožbar. Vsi pogledi so se obračali k njim. Kugy, dobrodušen mož z bradico in naočniki, se je samo smehljal, saj je bil zadovoljen s turo, z vremenom in vodniki. Oskrbnik se mu je globoko priklonil. Mož je naročil liter rdečega in dobro večerjo za vse tri. Jožu pa je bolj kot ugledni gost zbudil pozornost slok možakar s srepim pogledom, ki je zbujal videz, da je jezen na ves svet in malo tudi sam nase. Prestopal je gibčno kot gams in kazno je bilo, da se je rodil v gorah ter da brezmejno zaupa vase. Drugi Trentar ni bil videti tako hud, prvemu pa je bil podoben le toliko, da je bil prav tako redkobeseden. Zvedavo pa je pasel oči po zbrani družbi, kot bi ugotavljal, če jim posveča dovolj pozornosti. Ljubljanski planinec, ki jima je že prej povedal, da je član nekakšnih piparjev, je gospoda Kugyja nagovoril po nemško. Kugy je hvalil Škrlatico in njene divje stene, prekrasne prehode in razglede. Pripovedoval je, kako se je prvi povzpel na ta divji vrh in večkrat bivakiral med steno in snegom, preden se ga je gora usmilila. Gorski vodnik Komac je gospodovim besedam pritrjeval z odsekanimi gibi glave in kakšno kratko besedo, kot bi bil tudi za to plačan. Pipar je jel pripovedovati Kugyju, da so Nemci spet preplezali severno steno in ostali v koči na Kredarici. »Naj jo kar preplezajo. Pošteno pa ni, če nabijejo v goro toliko železja in si izsilijo pot tudi tam, kjer je narava sama ne nudi. Njim gre predvsem za uspeh in ne toliko za lepoto, ki jo nudi gora. Človek je s tem, ko ponižuje goro, ob užitek, stena pa ob spoštovanje,« je menil gospod, o katerem je tudi Joža slišal, da je oblezel s trentarskimi vodniki vse Julijce in da piše o njih knjige. To je Joža še posebej spoštoval, saj mu je pisana beseda delala preglavice, čeprav mu je jezik tekel dobro in je hitro mislil. Ko so govorili o nemških plezalcih, se je tudi Joža vmešal v pogovor. Segel je v žep in položil na mizo dva klina. Ni pozabil povedati, kje in kako so lezli Nemci. Trentar Komac je vzel klin v roke in ga zvedavo ogledoval. Potem ga je položil nazaj na mizo in zaničljivo rekel: »Tja, kamor pridejo ti s klini in z vrvjo, pridem jaz sam brez klinov in še z gamsom na hrbtu!« »Pa še res je,« je potrdil gospod Kugy, ki je bil s svojimi vodniki očitno zelo zadovoljen. Drugi Trentar pa je uprl svoje prodirne oči v Joža in Tomaža. Nezaupljivo ju je motril in ju vprašal: »Kaj pa sta vidva iskala pod steno?« »Tale je izgubil zlato uro!« se je Joža odrezal, pokazal na Tomaža in se široko zarežal. Komac, ki mu ni bilo prav nič za šale, je temno pogledal in vprašal nezaupljivo, tipajoče: »Kaj se norčujeta?! Za pošteno vprašanje pošten odgovor! Kaj sta iskala pod steno?« Joža se je čutil prizadet. Nič čudnega ni mislil, zato je samozavestno in skoraj izzivalno odgovoril: »Preplezala jo bova!« »Vidva?!« se je začudil Komac. »Midva, da! Ali je kaj narobe?« »Kje jo bosta preplezala?« »Tam, kjer je niso preplezali ne Trentarji ne Nemci.« Komačev smeh je bil jedek. »Najbrž bo dotlej steklo še precej vode in precej žgancev bosta še pojedla ... Od kod pa sta pravzaprav?« »Jeseniška delavca sva. Železarja.« »Železarja? Kdaj pa so bili železarji plezalci!?« »Če niso bili, pa bodo! Niso le Trentarji za v skalo.« Komac je užaljeno gledal s svojimi srepimi, orlovskimi očmi, kot bi si hotel za vedno zapomniti obraz predrznega kodrolasega fanta, ki je kazal veliko mero odločnosti in nenavadne moči. Prevejani divji lovec in gorski vodnik, čigar sloves se je širil po vseh dolinah okoli Triglava in daleč naprej v svet, človek, ki ga je iskala domača in tuja gospoda, da jo je vodil na gorske vrhove, je zaslutil tekmeca. Ne samo predrzne oči, tudi močne roke, tršate pesti in široka ramena so dale slutiti, da njegove besede niso dim v veter. Vse poletje in pozno v jesen sta se s Tomažem potepala po nadelanih poteh okoli Triglava. Vzpela sta se na mnoge vrhove, a stene nista preplezala. Srečala sta mnoge gorske vodnike z gospodi na vrveh. Ne samo Trentarje. Tudi Bohinjce in Kranjskogorce. Jože si je pozorno ogledal vsakega izmed njih in rad se je pogovarjal z njimi. Skušal je odkriti, kaj se v resnici skriva za njihovim nenavadnim videzom. Med množico planincev so se obnašali skoraj vsi nekam posebno. Tudi za goste, ki so jih vodili vodniki, se je zanimal. »Poglej, Tomaž, marsikateri od teh, ki jih vodijo kakor jarce na vrvi, ne bi prišel sam nikamor.« »Motiš se, Jože. Denar povsod utira pota. Denar je kot voda – ni tako tanke špranje, da ne bi skoznjo pricurljala. Ni tako visokih vrhov, da ne bi našli na njih odtisov umazanih tac.« Spoznal je, da so gorski vodniki češčeni ljudje in da tistih plezalcev, ki hodijo in plezajo sami, ne cenijo preveč ali pa jih celo prezirajo, ker jim ne dajo zaslužka. Toda v gorah je bilo čedalje več takih, ki so iskali svoja pota sami, brez vodnikov. To poletje se je v Jožu Čopu rodila želja, da bi postal ne le plezalec, temveč tudi gorski vodnik. Ni mu bilo do samotarjenja v gorah. Dolincev ni zaničeval, ker bi bili sposobni manj kot on. Cenil je vsakogar, ki so mu bile gore pri srcu kot njemu, čutil je, da je drugačen. Svoje sreče ni mogel obdržati sam, moral jo je deliti z ljudmi, ker mu sicer ne bi pomenila toliko, kot mu je. V čem pa bi bila pravzaprav sreča sonca, če ne bi bilo tistih, ki jim sije? V čem bi bil smisel reke, če ne bi imela potokov in če ne bi bilo morja, kamor se izliva? Zato si je iskal prijateljev. Ljudi, ki bi čutili kot on, se veselili, da jim pokaže nekaj, kar bi jim sicer ostalo bržčas za vedno skrito. Okoli njega se je začela zbirati druščina delavcev železarjev, tistih, ki so se srečavali na samotnih gorskih poteh in si razkrivali srca ob kozarcu v planinskih zavetiščih. Združili so se v planinskem društvu. Gradili so koče, steze v nepristopne vrhove in poti. Toda takšnih, kot je bil on, je bilo malo. Želel si je svojih pristopov na vrhe, svojih smeri v stenah, želel si je nemogočega, česar drugi ne zmorejo. Takrat pa je večina ljudi hodila v gore po uhojenih stezah. Lepoto gora so uživali tam, kjer so bili naravni prehodi. On pa si je želel boja z goro. Boja s svojo šibkostjo in slabostmi. V tem boju je hotel rasti. Hotel je spoznati življenje gozda, živali, rastlin. Zanimali so ga tokovi rek in nenavadni ljudje, ki so bivali pod gorami. Zanimalo ga je, kar je bilo drugim tuje. Če so ga v tovarni za vse življenje priklenili k stroju kakor psa na verigo, ki je ne more pretrgati, je hotel biti v gorah svoboden, kot gams, ki obvladuje steno, kot orel, ki gospodari daljavam neba nad govorjem, kot gorsko drevo nad prepadom. Tega ni razlagal nikomur, čutil pa je v dnu srca. Tej svoji težnji je sklenil podrediti vse svoje življenje, če so drugi veliki in močni v dolini, jim rade volje prepušča to bojišče, vse boje in bitke. On pa bo postal velik v gorah. Postal bo njihova senca. Napojil bo svojo voljo s trdoto sten, dušo s svetlobo sonca, z nežnostjo cvetja in z vsem, kar seva vanj v teh letnih časih. <poem>KRVAVA SLED Smo samo drobci sončnega prahu, sestav- ljeni iz senc in svetlobe. Otroci kozmičnih to- kov, ki se iz teme skozi svetlobni pramen vra- čamo v temo.</poem> == 1 == Štiri leta svetovne vojne so premaknila njegove načrte o osvajanju stene v daljno prihodnost. Vojna je razkropila prijatelje po evropskih frontah. Vse, kar je bilo nekoč pomembno, je bilo sedaj brez vrednosti. Njegove sanje, njegovo prvo ljubezen, spore v tovarni in željo po višjem in lepšem bivanju, kot ga je videl v prašni dolini, je prekinil svet nasilja. Imel je srečo, da mu ni bilo treba na fronto. Tovarna je bila vključena v vojno industrijo, zato so delavce potrebovali pri strojih. Iz daljave se muje življenje bojujočih razodevalo kot norost, človek se mu je zdel plen sil, ki jih ni razumel. Ljudje v mestu so bili kot mravlje, ki so prilezle spomladi prezgodaj na sonce in jih presenetil ledeni dež. Velike spremembe so pretresale svet, a niso bili nanj pripravljeni. Vsa štiri vojna leta so bila kot težke sanje. Z bojišč, iz Galicije in soške fronte, so prihajala poročila o padlih prijateljih. Skozi mesto so dan in noč vozili vlaki, eni na fronto, drugi z nje. Večkrat je postopal na kolodvoru in gledal. Prej veseli ljudje, so se vračali žalostni in zamorjeni, brez nog in rok ... V dolino so privlekli ruske ujetnike in jih vpregli v delo in stradež. Videl jih je, razvrščene v dolge kolone, s pridušeno mržnjo v lačnih očeh. Za pol hlebca kruha ali za nekaj cigaret so ponujali vse, kar so imeli vrednega, tudi poročne prstane. Nazadnje so jim ostale samo velike, utrujene, od obupa bolne oči. Gore so bile sedaj prav tako visoke kot prej. Samo njemu so se zdele drugačne. Bile so višje – neoskrunjen raj, v katerega ne bi smela poseči človekova neumnost. Toda ljudje so morili od Triglavskih Alp, Dolomitov, prek Krna in Soče do Krasa. Povsod se je prelivala kri. Nihče si ni znal predstavljati, da je ta kratka črta na zemljevidu požrla milijon ljudi. Še je zahajal v gore. Največkrat sam. Na Prisojnik, Mojstrovko in Vršič. Toda tu je bilo zaledje fronte. Na tisoče sestradanih ruskih ujetnikov je gradilo cesto, ki naj bi premagala gorski prelaz in kot bližnjica povezovala avstrijska središča s soško fronto. Gledal jih je od daleč, s kakšnega roba gore, kako odhajajo in rijejo v zemljo. Od tod je bilo slišati dan za dnem oddaljeno bobnenje topov, kot bi zemlja najavljala, da bo izbruhnil vulkan. Neke pomladne noči je odjuga sprožila v Mojstrovki plaz, ki je pokopal tristo ujetnikov. Srečal se je z ljudmi, ki so to nesrečo videli od blizu, pa s tistimi, ki so izkopavali iznakažena trupla izpod snega in jih zlagali v vrsto. Takrat je začutil strah in spoštovanje do plazov. Tega občutka se ni znebil nikoli. Četrto leto so se začele med ljudmi širiti vesti, da bo črno-žolta monarhija razpadla. Ljudje so bili razburjeni in so vpili naglas tisto. Česar si pred leti še šepniti niso upali. Razpadle so fronte in v Rusiji je divjala revolucija. Tudi on je bil vesel, da bodo Slovenci končno svobodni, da ne bodo več pod stoletnim nemškim suženjstvom. V dolini se je poznalo, da je razpadla fronta v Italiji, čeprav so gnali Avstrijci Lahe noter do Piave, je nenadni konec vojne povzročil, da so vojaki pustili vse vnemar in se začeli vračati domov. Vrnil se je tudi Tomaž. Bil je na soški fronti. Zdaj bosta spet lahko hodila v hribe. Razglašena je bila država Srbov, Hrvatov in Slovencev, zaplapolale so trobojnice s plavških dimnikov in uradnih poslopij. Nemški šef, ki mu je bil nekoč dal metlo, jo je pobrisal z drugimi Nemci vred. Nekega jutra, ko so ravnokar zagnali stroje, je udarila mednje vest, da Nemci zasedajo Koroško. Zvedeli so tudi, da jih je v Mariboru zaustavil general Maister in da se z njimi tolče poročnik Malgaj. V tovarno je prišel Strojev Miha, oficir, veteran iz balkanskih vojn. Poznala ga je vsa dolina. Mnogo so govorili o njem, da je velik Slovan. Po gostilnah so pravili, da je prinesel iz balkanske vojne trofeje – v alkoholu namočenega turškega bega. Ali je bilo to res ali ne, ni vedel nihče, pač pa so vedeli zagotovo, da ima doma precej krivih turških sabelj in samokresov, pobranih pri padlih nasprotnikih. Strojev jim je povedal, da Italijani zasedajo Primorsko, Nemci pa bodo prišli tudi sem, če jih ne zaustavijo na Karavankah. Zbiral je prostovoljce. Jože ni dosti premišljeval. Ni jim zameril samo tega, da so ga vrgli na »plac« in mu dali metlo, ga gnjavili zaradi zastave, tudi to mu ni bilo prav, da so se širokoperili okoli Triglava. Tudi Tomaž se je javil. Dobila sta uniforme, vsak svojo puško, menažko in čutarico, in Strojev ju je uvrstil v svojo četo. == 2 == Strojeva četa se je nastanila v opuščeni koči na Kapeličnem vrhu pod Gorico. Na meji gozda, tam, kjer so se za redkim drevjem začenjala oguljena rebra goličev, so skopali jarke in zavzeli položaje. Od tod so patruljirali globlje na Koroško in nekajkrat so se spopadli z Nemci. Prvič v svojem življenju je prišel v gore z drugačnim namenom. S puško. Z zavestjo, da bo ubil tistega, ki ga sreča, ali bo sam ubit. Branil je zemljo, ki ga je rodila, na kateri je bival njegov narod tisoč tristo let, zemljo, ki je bila vraščena v njegovo srce. Zato se je lažje sprijaznil s tem, da mora ubijati, kar se mu je upiralo. Na gorskem sedlu je doživel ognjeni krst. Patrulja je na robu goščave naletela na kope kamenja, zloženega v piramido. Sredi kamenja je bil karton in na njem z rdečo barvo napisano: VERFLUCHTE TSCHUSCHEN. KAERNTEN IST DEUTSCH. Že je hotel eden med njimi potegniti karton in ga raztrgati, ko je poveljnik zapazil, da drži v notranjost drobna žica. »Pusti! Minirano je!« je kriknil. Ni bilo treba odstraniti mnogo kamenja, da so videli mino. Strojev jih je oddaljil za streljaj, sam pa je zvezal papir z vrvico in z dobrega kritja potegnil. Strahovito je zagrmelo. Zaslepile so se jim oči, steber dima se je dvignil visoko, daleč naokrog so sičale skale in v zemlji je zazijala velika luknja. Poveljnik jih je poklical in pokazal jamo. »Vidite, tja noter bi zdaj zmetali, kar bi ostalo od bližnjih, in bi zagrebli.« Nekoliko niže od tam, kjer so jim Nemci nastavili past, so v gozdu napravili zasedo. Razporedili so se v obliki podkve, krila pa jih je strojnica. Sklepali so, da bodo prišli Nemci pogledat, koliko je mrtvih po eksploziji. Jože je ležal skrit v praproti za debelim deblom in meril s puško na pot. Nedaleč od tod je poveljnik Strojev z daljnogledom preiskoval pobočje in tudi Tomaž je živčno prekladal puško. Minilo je nekaj ur, preden so zaslišali korake od spodaj. Nejprej so prišli trije s puškami, za njimi desetina. Ko je prvi zagledal čistino, kjer je eksplodirala njihova past, je vzradoščeno zavpil: »Herr Leutnant, die Luft ist rein!« Toda zrak je bil nabit s sovraštvom in onemoglo napetostjo. Prihajali so v koloni, precej skupaj, vneseno in brezskrbno. Videl je njihove obraze, kmalu razločil oči, roke in gibe, in zdelo se mu je, da hodijo že po zraku in ne po zemlji, ker jim je noge zakrival nasip. Strojnica je zabobnela. Tudi on je pritisnil na petelina. Tisti, na katerega je meril, je zakrilil z rokami in že ga je zmanjkalo, kot bi se pogreznil v globoko vodo. Pokanje ni prenehalo, dokler se je še kaj premikalo na kolovozu. Ob prvih strelih jih je nekaj zbežalo, niti en sam strel ni padel nazaj. Med listjem se je razširil kiselkast vonj krvi. Ko je orožje potihnilo, je sonce pretrgalo žilo oblakov in presvetlilo redko drevje. Oči ubitih so steklenele, v kolesnice pa se je natakala kri. Poveljnik je vstal in si obrisal potno čelo. Zamahnil je z roko, naj gredo za njim. Zgrnili so se okoli mrtvakov. Jože je omotično strmel, kako preobračajo mrtve in jim pobirajo orožje. Dobili so osem pušk, lahko strojnico in pištolo. Med mrtvimi je zaječal mlad, svetlolas fant. Zadet je bil v desno stran prsi. Potuhnil se je bil med mrliče, zdaj pa se je s prosečimi očmi oglasil: »Nicht schiessen, bitte!« Skušal se je dvigniti, da bi pokazal, da bo lahko še živel. Pogledali so poveljnika. Vojak, ki je preobračal mrliče, je bil frontni veteran. »Naj ga ubijem, poveljnik? Dober preč bo!« Že je dvignil pištolo, ko je Jože protestiral. »Ne bomo ubili ranjenca, saj nismo zverine. Bodimo ljudje!« »Kaj bomo z njim? Bolnišnice nimamo,« je dejal poveljnik. »Obvežimo ga, pa naj gre!« »No, pa ga obveži!« Lotila sta se ga skupaj s Tomažem. Krogla mu je prebila prsi, šla skozi pljuča. Krvavel ni dosti. Obvezala sta ga in mu zamašila rano. Potem šta ga oblekla in mu dala piti črne kave. Ranjenec je Jožeta ves čas gledal v obraz in v oči, kot bi si hotel zapomniti sleherno podrobnost na njem, čigar prošnja mu je rešila življenje. Ko sta bila gotova, mu je Jože dal palico, da bi se nanjo opiral, poveljnik pa mu je po nemško dejal: »Mož, sedaj lahko greste. Povejte svojim, da ste se srečali s prekletimi Čuši, in tudi to jim povejte, da je bila Koroška zmeraj slovenska in da ne bo nikoli nemška!« Ujetnik je z gibom glave potrdil, da je razumel sporočilo. Obrnil se je in se majavo napotil po kolovozu navzdol. Nekajkrat se je ozrl, kot da ne bi verjel, da mu ne bo kdo od teh, ki so mu sledili z očmi, nazadnje sledil še s kroglo ... Izgubil se je v gozdu. Po nekajurnem pohodu so se vrnili na svoje položaje, veseli so bili, da imajo spet streho nad glavo in kuharja, ki jim bo skuhal večerjo. Jožetu nocoj enolončnica ni teknila. Ni se mogel znebiti spominov na ubite. Po večerji sta s Strojevim posedala pred kočo. Gledala sta, kako tone težka sončna obla v kope oblakov in kako se s koroških hribov plazi k njim mrak. Gledala sta slovensko zemljo. In zdelo se jima je, da narašča vijoličasto megleno morje. Nemško morje. Stoletja buta vanje in zdaj jih hoče preplaviti ... Poveljnik je na kolenih pestoval puško. »Veš, Jože, prav si imel, ko si predlagal, da spustimo ujetnika. Pekla bi me vest, če bi ga ubili. Rekel si, da bodimo ljudje. Vojne je konec. Kaj hočemo? Mi hočemo biti ljudje, a kaj če oni nočejo tega? Vso pot sem premišljeval, zakaj ubija človek človeka.« »Tudi jaz sem razmišljal o tem. Ti si bil na balkanski fronti in si videl dosti sveta, gotovo veš bolje.« »Ne tega ne vem. Tega me niso učili v šoli in nisem slišal v cerkvi. Tega tudi tisti ne vedo povedati, ki gonijo ljudi v medsebojno klanje, ki so krivi, da je pomrlo dvajset milijonov ljudi. Mi se le branimo. Nemci so izgubili vojno, pa kljub temu lazijo naprej v našo deželo in Italijani tudi. Vidiš! Majhno domovino imamo, pa še to nam hočejo vzeti!« In še je nadaljeval: »Zapomni si: to, kar so napisali, mislijo resno.« Ko je legel na slamnati pograd, ni mogel zaspati dolgo v noč. Strmel je v zakajeni strop, kjer so trepetali okrogli odsevi brlivke. »Težko živi človek, ki je ubil človeka,« je dejal prijatelju, ki je ležal z rokami pod vzglavjem poleg njega. »Ne misli na to. Človek ni kriv, če mora ... Sicer pa niti ne veš, če si koga zadel. Če morda dvomiš, da si zgrešil, potem si misli, da je bil tvoj tisti, ki sva ga obvezala in spustila, pa ti bo laže.« Naslednje dni jih je sovražnik iz doline obdeloval s topovi. Da bi ga preslepili o številu čet, ki varujejo gorske prelaze, so kurili ognje na različnih mestih. Potem so varno skriti poslušali kanonado v prazno. Še nekajkrat so se srečali s patruljami in nekoliko puškarili. Mnogo huje pa se je godilo četi, ki je čuvala karavanški predor. Od tam se je dan za dnem slišalo streljanje in grmenje. Joža si je zapomnil dogodek z nemškimi agitatorji. V četno taborišče je prišlo dekle z imenom Tinca. Povedala je poveljniku, da so v vas prišli Nemci prepričevat Korošce, naj glasujejo za Avstrijo in kulturno Evropo ter naj se ne vežejo s Srbi. Poveljnik je zbral vod vojakov in se spustil skozi gozd v vas. Zajel je Nemce v vaški gostilni. »Kaj z njimi?« se je vprašal. Bili so civlisti in glasno so protestirali, ker jih je nameraval vleči s seboj. Bohinjski divji lovec pa mu je predlagal: »Treba jih je kaznovati in izpustiti!« Velel je napraviti nekaj kolov. Zataknili so jih agitatorjem skozi rokave in jim jih pritrdili z vrvjo tako, da se jih po poti ne bi mogli znebiti. Ko je bilo vseh sedem tako nagačenih, so jih odgnali na rob vasi, od koder se je pot vijugala v dolino. Bohinjec je predlagal poveljniku: »Vzemimo jim tiče ven in namažimo jih z globinom! Tako smo delali v Bohinju z lovci,« je še dodal. »Ne, tega ne bomo napravili,« je odredil Strojev. »Za spomin na srečanje z nami boš vsakega posebej sunil v rit, in konec! To bo za plebiscit!« Tako so tudi napravili. Krepak fant je brcnil vsakega posebej v zadnjico in mu v slovo dejal: »Tako, da se ne prikažeš več, zakaj drugič ti posvetimo drugače!« == 3 == Za zeleno mizo so krojači usode sveta sklenili, da bo Koroška pripadla ne glede na zgodovinske okoliščine tistemu, ki bo dobil od ljudi največ glasov. Ko so utihnile puške, so se razvnele politične strasti. V tem boju je Strojev namenil Jožu častno nalogo. »Lep si. Močan. Pameten. Znaš se obnašati in ljudje te imajo radi. Napravili te bomo za Korošca. V dolino pojdeš. Obiskoval boš naše ljudi. Delil jim boš »propagando«. In najvažnejše: nas boš obveščal, kaj počno Nemci in kaj napletajo.« Oblekel je irhovice. Dobil je tudi naramnice s planiko, izrezljano iz jelenovega roga, lovski suknjič z zelenimi zavihki in klobuk z obledelim gamsovim čopom. Naloga mu je bila všeč. Naveličal se je poleganja. Obetali so se mu razburljivi doživljaji, ki naj bi bili v njegovo in narodno korist. V zvezdno noč je krenil proti dolini s polnim nahrbtnikom «propagande». Nekaj dni mu je šlo po sreči. Razdelil je letake, kot mu je bilo naročeno. Kjerkoli se je oglasil, so ga sprejeli kot Korošca. Naučil se je podrkovati. Zbijal je šale. Mnogo jih je znal iz tovarne, druge si je sproti izmislil. Pridobil si je precej novih prijateljev. Povsod so ga gostili. Kmalu je pozabil, da hodi po ozemlju, kjer ima tudi sovražnik svoje ljudi. Nekoč se je o mraku ustavil v vaški gostilni, polni fantov in mož. Ustavil se je zaradi Tince, gostilničarjeve hčerke, ki jih je bila prišla obvestit o agitatorjih. Veselo ga je pozdravila. Postavni fant ji je bil všeč, česar ni skrivala. Z žarečimi cumi mu je stregla in se kar naprej sukala okoli njega, ko je govoril z očetom. V gostilno je stopilo nekaj tujcev z nič kaj prijaznimi obrazi. Vrvež je rahlo potihnil, ljudje pa so se z nezadovoljstvom zazrli v prišlece. Vstopila je Tinca z dvema vrčkoma piva in jj postavila pred očeta in Joža. Bila je bleda in prestrašena. Sklonila se je k očetu in mu nekaj šepnila v uho. Mož se je zresnil in mrmraje dejal Jožu: «Nekdo vas je izdal. Zunaj vas čakajo. Lahko se zgodi, da vas ustrelijo.» «Tudi jaz imam pištolo,» je rekel Joža. «Preveč jih je... in še nam boste napravili težave. Hči vas bo skrila.» Potem se je ozrl k harmonikarju. «Daj fant, ureži eno!» Harmonika je zavreščala divje in razposajeno. Njenim zvokom so se pridružili vriski. Gostilničar je zavpil: «Dečve izbirajo!» Komaj je to rekel, je bila že Tinca pri Jožu. Potegnila ga je med plesalce. Zavrtela sta se naokoli samo enkrat, potem pa brž skoz vrata v vežo. Tam ga je potegnila v temo in nato po stopnicah. Sla sta po temnem hodniku. Zarožljal je ključ in odprla je vrata svoje sohe. Potem je zaklenila in prižgala luč. «Ubiti vas hočejo! Tu vas pa ne bo nihče iskal. Bodite brez skrbi. Kar lezite v posteljo in zaspite.» Samo to je rekla, ugasnila luč ki odšla. bzy5pif3xtqoelteftb37otfknvvu21 224397 224396 2026-07-15T17:03:36Z Alenka Senekovič 10642 224397 wikitext text/x-wiki Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem. Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt. Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva. <poem>STEBER HREPENENJA Temine duha hranijo drzne s krvjo upanja, v prepadih začetka so skrite niti konca. Potujemo za sledjo svetlobe, k vrhovom gora, v noči neodkritih obal. Zazreti jih enkrat samkrat in umreti je bolje, kot jih nikoli videti.</poem> == 1== Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs. Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino. Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona. Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode. Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu. Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi. Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče. Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo. Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta. Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi. Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ... »Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal. Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ... Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja. Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu? »Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom. »Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo. »Je ni!« jo je zavrnil. »Pa se opri v nebo! Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena. Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa. Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod. Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso? Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost. Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ... Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem. == 2 == Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo ukrivljena. Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno, čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer. Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega. Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ... O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino. Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se! Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično: smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...« Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ... Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.« Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč. Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ... Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ... Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso. Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl. Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom. == 3 == Lok žareče svetlobe nad izbočenim robom stene se je prelomil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico. Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je breji trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena. Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brezprimere. Če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje. Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto, da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim. Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal. Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji. »Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal. »Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.« Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pana obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel. Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej. Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. Šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice. Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje. Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega bednega ali vzvišenega položaja. Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru. »Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« – tako nekako mu je govoril Jug že zdavnaj, preden ga je stena ubila. Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v tej steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil, kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnlii. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih, ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla. Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet. Čudno, da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad. Kar naprej mu nekaj vdira vanje iz zunanjega sveta pa spet iz notranjega. Ali je to preteklost ali pa ga skrbi pehajo na planjave negotove prihodnosti. Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne. Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo. In vsaka duša ima svojo nerazložljivo sfingo. Nad kotanjo, iz katere so štrleli vrhovi in stene, so se nagrmadile kope oblakov in se združile. Zdaj so skozi pretrgane žile utripala samo izgubljena svetla zrna. Napetost v zraku je rastla vzporedno z napetostjo v duši. Utrujen od dnevnih naporov je skušal zapreti oči. Tik za njim mu je kljuvala jedka bolečina. Tekla mu je po žilah in se pekoče iskrila na koncu do krvi zlizanih prstov. Njegov duh je bil sedaj v stanju lebdenja. To je v steni doživljal večkrat, a tako močno kot takrat še nikoli. Vedel je, da to ni budnost in ni spanje. To je vizionarstvo, ko se človeku v napol budnem stanju odpirajo prepadi zavesti in ko se iz teme minulosti zaletijo robovi smisla vsega našega početja. Vedel je, da je to stanje, ki so vanj padali nekateri ljudje pred smrtjo in ki si v njem človek zastavlja vprašanja ter dobiva odgovore, ki si jih ni zastavljal nikoli prej v življenju in tudi ni nikoli dobival odgovorov. Duh mu je potoval naprej in nazaj zunaj meja prostora in časa v bližino tistega smisla, ko izgube vse stvari svoj smisel in ga znova dobe na drug način. Bal se je naslednjega dne. Če je večkrat bežal od sebe in tudi druge odvračal, da ne bi spoznali resnične nevarnosti, se ji sedaj ni mogel izogniti. Kot velikanski tok ga je vlekla vase z neustavljivo močjo, kot vlečejo stvari vase vrtinci zavratne, globoke narasle reke, kadar prestopi bregove in se pogubnostno razlije. »Kdo si, tujec? Kaj hočeš, tujec? Kaj počneš, tujec? Čemu prihajaš v puščave smrti, o, bedni človek?« ga je vpraševal demon stene. »Prvi sem tu. Iskalec. Ljubitelj neznanega.« Drugega na zastavljeno vprašanje ni imel odgovoriti. Iz stene mu je prihajal odgovor: »Če si tako močan, da bi rad za ceno svojega življenja v ta steber kot prvi vklesal svoje ime, ga boš vklesal. Sam razpolagaš s svojim življenjem. Tvoje je in tvoja je tudi smrt.« Na smrt ni maral misliti. Hotel je živeti in preplezati steber. To je zadnja skrajna neumna možnost. Ta misel je prišla kot nenaročena nevihta in strašila ga je kot kamenje, ki se lahko zvali nanj s stene. Kdor steza roke za najvišjim, mora tvegati vse, tudi sebe. In samo sebe ima pravico tvegati, igrati karte z usodo na svoj in ne na tuj račun. Večina ljudi pa igra z usodo na tuj račun. Igrajo zase in tvegajo druge. Nadenj se je sklanjalo ogromno truplo stebra. Viselo je, ko da se bo zdaj zdaj sesulo. Iz prepadov zavesti so se odpirale žile. Misli so tekle kot kri, kot razpenjena voda po tokavah stene. Razlivale so se po plateh in žlambonih in grapah ter se združevale spodaj v en sam nezadržan tok. Nagnjen nad prepad je hotel to noč živeti kot stena, ko so jo brazdila tisočletja ter so ji obraz in obliko izoblikovali vsi elementi neba. Hotel je biti obraz, v katerem je zakopano tisoč skrivnosti; ki ga bere vsakdo drugače; ki vznemirja vsakogar, kdor se zazre vanj. Toda zdaj ni bil le stena. Hotel je biti gora z večnim snegom ob boku, biti veter, vihar, naliv in sončno jutro. Hotel je biti bilka, drevo nad prepadom. Hotel je biti dno in višina. Resnica in sanje. Veselje in bolečina, združena in okamenela. Vse na en mah. Poraz in zmaga. Pozabljenje in vest. Prav vse, kar lahko človek zazna pred obličjem konca. Žalost in sreča. Lahko se zgodi, da ga bodo jutri našli kakor Klementa Juga razbitega na kosce. Brez obraza. Na melišču pod stebrom ... Lahko se zgodi, da bo obvisel na vrvi kot Lass in živel še nekaj dni, preden bo v mukah izdihnil. Od tod je videl v dolgi nemški smeri steno, ki ga je strmoglavila. Doma je imel konec vrvi, na kateri je nesrečnik umiral, in veroval je, da mu bo prinesla srečo. Doslej mu jo je morda res prinašala, toda kaj bo jutri, se ne ve. Pripravljen je bil na smrt, kar je pomenilo, da se bo boril za življenje. Odspod, kjer je bivakirala Pavla na mnogo prlkladnejšem mestu kot on, je zaslišal glas. Ali je bil to klic v sanjah? Je govorila sama s seboj? Tega si ni znal razložiti, ker ni mogel razbrati pomena njenih besed. Vendar mu je njen glas vzbudil krivdo, ki ni bila krivda, temveč samoobtoževanje. Krivda nastane šele takrat, kadar gre človek čez plaz in ga sproži. In zdaj se plaz še ni sprožil. Kljub temu pa se je jasno zavedal, da je ne bi smel vzeti s seboj v steber. Takole si je govoril: »Steber – to je tvoja, ne njena zadeva. Ti si živel zanj in z njim, ti si ga nosil v sebi in ga nisi mogel prebaviti celih petnajst let. Gorski vodnik si in zaupani so ti bili mnogi ljudje. Tvoja dolžnost je, da oceniš, kaj zmore tisti, ki ga navežeš na vrv, in kaj ne zmore in kaj zmoreš ti. Tokrat si se uštel. Precenil si njeno moč in pripravljenost. To ni več ženska, ki je premagovala najtežavnejše smeri v tej steni. Vojna je napravila svoje. Leta zmehčajo človeku ude in voljo, še sam nisi to, kar si bil. Le voljo imaš močnejšo, ker te žene v neizpolnjeni cilj, ker ti strast izgubljenih let zamegljuje razum. Kriv boš, če ona jutri ne zdela previsov in če umre. Pripeljal si jo v smrt in tvoja stvar je, da jo rešiš.« Skušal se je zagovarjati. Dovolj je stara, da ve, kaj dela. Sama se je odločila. To ni njeno prvo in tudi ne zadnje tveganje. »Zakaj si vzel prav njo?« je zazijalo vprašanje kot nenadna ledeniška razpoka, pred katero obstaneš in je ne moreš obvladati, čeprav je nasprotni rob prav na dosegu roke. Zakaj ni vzel s seboj enega od prijateljev Zlate naveze? Ali od tistih, ki so se že skušali v stebru? Seveda, od teh ni bil nihče tako nor. Ali jo je morda vzel zato, da bi steber preplezal vseskozi sam kot prvi v navezi? Da bi bil sam pred seboj in pred vsemi prvi? Žalost in slavo je težko deliti z ljudmi. Lahko je lagati drugim. Lahko je najti tisoč izgovorov in resnic na pogreto laž. Toda sebi človek ne more lagati. Težko je biti sam sebi sodnik in krvnik. Jutri bo napravil vse, tudi nemogoče, če bo treba, da se izvlečeta oba ali pa padeta na oltar svoje strasti kot dve nepremišljeni žrtvi. Kako je sebičen! Saj tu ni samo ona. Tudi do nje, ki ga čaka pod steno, ima svoje obveznosti. Njej gotovo ni vseeno, če se bo vrnil živ ali pa ga bodo prinesli zašitega v juto kot zmrcvarjeno truplo ... == 4 == Od Planinskega doma se je utrgala ženska postava in izginila v gozdu na stezi, ki drži pod steno. Popoldne so jo vznemirili pogovori plezalcev, da bo treba pogledati, kaj je z njima v steni, čeprav je Jožu zaupala, da se mu v gorah ne bo nič pripetilo, je Sloki, ko se je vrnil s stene, le zasejal vanjo skrb in strah. Popoldan je prebila v družbi planincev, ki so si krajšali čas s pripovedovanjem vsakovrstnih doživljajev iz gora. Posebno so jih razvnele nesreče. Tesnoba jo je gnala že mnogo prej pod steno, ko sta se bila dogovorila za signale z lučjo. Hotela je biti sama. Odveč so ji bili razigrani glasovi harmonike, petje in hrup polne izbe ljudi, ki jih ni poznala. Glasovi so kmalu potihnili in objela jo je sveža tišina gora, noč z begotnimi oblaki na visokem nebu. Na mestu, kjer se poti razidejo vsaka v svojo goro, tam, kjer je plazišče uničilo drevje, se je odprl pogled na prostranstvo visoke stene. Obstala je in se zazrla proti robu v smeri vrha nad ledenikom. Prižgala je baterijo, štela do deset in ugasnila. Dajala je dogovorjene znake. Za robom gore so v noči utripale zvezde, stena pa je bila temna, grozeča in prazna. Zdelo se ji je, da njeni robovi vise ven, nad dolino, in da se bo nekoč, kdove zakaj, sesula. Obšle so jo čudne slutnje in dvomi. Morda sta že izplezala in sta na Kredarici. Ni izključeno, da je zaspal ali pa ne vidi njene luči. Stala je, gledala v temo in prižigala kolobar svetlobe v enakomernih presledkih. Če bi vedela, da se splača, bi zavpila, tako polna je bila nemira. Prvič je bila sama ponoči pod steno. Nikoli ni mislila, da ti ogromni skladi mrtvega kamenja vplivajo na človeka s takšno močjo in strahom. Zdaj se je gledala iz oči v oči s strašno tekmico. Od nje, te stene so bile odvisne njene sanje, njena ljubezen in njeno življenje: če jo bo premagal ali pa ga bo ugonobila. To bo konec njegovih in njenih načrtov o skupni poti v prihodnost. Morala bi mu odsvetovati ta tvegani podvig. Premalo je vedela, v kakšno nevarnost gre, ni razumela, zakaj da se je prav s to žensko, ki ji ni bila najbolj pri srcu, odpravil na tako negotovo pot. Dobro, da ni verjela, kar so ljudje napletali o njej in o njem. Zaupala je v njegovo in v svojo ljubezen. Saj ona pravzaprav ve, kaj hoče. Ni ga vzljubila zaradi slave in ne zaradi časti. Ljubila ga je kar tako, zaradi ljubezni same, ne da bi zato pričakovala povračilo ali postavljala pogoje, in tudi zato ne, ker bi se ji zdel edini vreden njene ljubezni. Mnogi prijatelji in prijateljice so ji odsvetovali zvezo z njim. »Mojca, to je zate, ki nisi več tako mlada, izgubljanje časa, ki ga ne boš mogla nikoli več nadoknaditi. Moški, ki se do petdesetega leta ne poroči, je čudak ... Saj je dober človek, zanimiv, tovariški, in tudi zabaven, če je treba. Za zakon pa je nemogoč. Tako je pijan od slave, da se tudi v štirih letih vojne še ni streznil ... Poglej! Namesto, da bi se oženil, gre spet v steno ... Gorski vodnik je pravzaprav potepuh. Večno je na poti. Ko vodi druge, ne zna voditi samega sebe. Povsem je odvisen od tistih, ki ga naročajo, plačujejo in od onih, ki pihajo v jadra njegove slave. Mojca, boj se slavnih ljudi. Ogibaj se slavnih! Z njimi so vedno težave ...« Če bi jih poslušala, bi bila to zvezo že zdavnaj razdrla. Ker pa je poslušala samo glas srca, je šla z njim in upala vanj z željo, da bi se vse srečno izteklo. Neki njegov prijatelj ji je govoril: »Nas poslušaj in premisli. On si želi plezalko. Vedno je sanjal o tem, in ker je ni dobil, je ostal zakrknjen samotar, navajen svobode in potepanja po gorah. Najljubše mu je to, kar je ženskam najbolj zoprno. Prav nič mu ni do varnega doma, do miru in do družine. Uživa le v tveganju ...« Ljubezen je slepa. Zavidala je oni, ki lahko pleza z njim. Kako rada bi bila priča njegovi veliki zmagi ali pa bi z njim trpela poraz ... Dve leti je prihajal k njej in jo vznemirjal s svojimi nenavadnimi željami in obeti. Dve leti vojne, ko je bilo življenje na ulici bolj nevarno kot zdaj v miru v najbolj nevarni steni. »Zdaj sem dovolj star, da bi imel otroke in dom.« Tudi ona si je želela otrok in doma. Samo čakala sta, da bi minila vojna. »Pustil te bo. Pozabil bo na vse, kar obljublja. Pustil te bo, kot je že marsikatero. Preveč je navajen prostosti, da bi se ji odrekel, ko bodo gore spet dosegljive ...« Vsi takšni in podobni predsodki, ki so kot sence padali v njune odnose, so jo rahlo motili, niso je pa odvrnili od njega. Ko je odšel v steno, ji je obljubil, da je to zadnje tveganje, ki ga je dolžan sebi in tudi njej, ki jo je vzel s seboj. Potem bo odnehal in prepustil bojišče mladim. Posvetil se bo njej, otrokom, bolj krotkim goram in gozdovom, katerim se ne bo sicer odrekel nikoli in tudi spominom ne. »Samo da bi se vzela ...« Potem ko bo njen, si ga bo že prilagodila. Pravzaprav bosta vsak malo popustila in šlo bo. »On ne bo popuščal tebi, ti pa boš njemu,« so jo pregovarjali. »Trmast je, brez primere ...« Toda ni jim verjela. Bilo ji je štirinajst let, ko je njo in starejšo sestro popeljal brat na Triglav. Takrat ga je prvič videla v Vratih; z njim sta bila še dva plezalca. Brat ji je rekel: »Poglej tistegale s kodrastimi lasmi, ki kadi pipo. Ta je Joža čop, junak Triglavske stene.« Kasneje ga je videla igrati v filmu Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga. Še na misel ji ni prišlo, da ju bo nekoč vojna zbližala in njune tako oddaljene si poti združila v eno samo. In tudi to ji ni prišlo na misel, da bi ju stena sedaj lahko ločila. Prižgala je luč. Rada bi sklonila glavo in poprosila steno, naj ji ga vrne ... Precej visoko v steni pod robom bleščečega ledenika, nekje pod Kugyjevo polico, se je prižgala luč in ugasnila. V nedra teme se je razlegel vrisk. Zgrabile so ga stene in vrnile odmev. Podajale so ga nekajkrat sem in tja, dokler se glas ni izgubil v brezbrežnem valovanju. »Živa sta, skoraj pri vrhu!« je veselje kar bruhnilo iz nje. Njegov glas ji je vrnil vero, da bo uspel, in upanje ji je rastlo ko nenadna svetloba v nedosegljivih mejah. Ko se je vrisk polegel, mu je odgovorila. Kriknila je tenko in pogumno, na vso moč, da jo bo ja slišal. Zdaj ko je videl luč, ve, da je to njemu v pozdrav. Iz rušja se je utrgala temna, potegnjena postava in se napotila k njej. Moški se ji je tako približal, da bi jo lahko prijel – šele tedaj je zaslišala kamen, ki se mu je skotalil izpod noge, in se sunkovito obrnila. Tako se ga je prestrašila, da bi bila skoraj zavpila. »Kaj pa se dereš?! Ali se je mar kaj zgodilo v steni?« je vprašal Sloki. Pripravljal se je že, da bi šel spat, ko je ugledal pod steno utripanje luči. Žrla ga je vest, ker je molčal – lahko bi se jima res kaj pripetilo. Če ne drugega, je dolžan dobro povrniti z dobrim in ne z zlim. Sicer pa ni tako nor, da nikomur ne bi bil zaupal, kam se je napotil. Luč v steni in Jožev vrisk sta bila znak, da se je zmotil. »Nič se ni zgodilo,« mu je odgovorila. »Samo znak sem dobila, da je vse v redu.« »Videl sem luč v steni in tudi slišal vrisk.« »Da, skoraj pod vrhom sta,« je dejala veselo. »Ne veselite se prezgodaj, tovarišica. Lahko se zgodi, da jutri ob tem času ne bosta dosti više. Morda bosta še niže ali pa celo pod steno.« »Ne plašite me!« »Saj vas ne plašim. Samo povedal sem vam, kaj se lahko še zgodi. Tudi nas skrbi zanj in zanjo, ne samo vas. Mi ga bomo morali iti reševat tja, kamor se res nikomur ne ljubi. Mi!« je pribil Sloki. Ko so utrinki svetlobe zamrli v temi, se je pogreznil vase. Čas je tekel počasi kakor kalna, umazana reka. Noč se je natakala v brezna, bila je vse gostejša. Iz luknje so privrele megle in začele polniti kotlino. V noge so ga prijemali krči, vrvi so ga rezale v telo. Nenehno je moral spreminjati položaj telesa in obremenjenost posameznih delov. Kdaj pa kdaj je malo zadremal. Misli so se mu pomešale s težkimi sanjami in grozljivimi prividi. Spet se je zbudil in se razgledoval po temačnih obrisih stene. Razmišljal je, kaj ga je pravzaprav pognalo v skale, ko je videl že toliko smrti in skusil obilo težav. Dovolj je bil star, da je lahko trezno presojal svoje življenje. Usojeno mu je bilo, da si je izbral dvojno življenje. Ni vedel, ali je prišla ta dvojnost z rojenicami ali pa so mu jo vsilile nenavadne razmere. Vseeno. Tu nad prepadom je vedel, da je tako in da se ne da nič spremeniti. Eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdove kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo življenje pa je živel samo zase in za gore. Razodevalo se mu je iz prakozmičnih sil, ki so polnile njegove žile s krvjo hrepenenja in upanja, ali usmerjale njegove oči k lepoti, čistoči in k vzvišenemu. To je bila čudaška volja, ki je kljubovala vsemu in vsakomur. Včasih se mu je zdelo, da ga ne razume nihče in da tudi sam ne razume svojih skritih nagnjenj. Te mu je umirjala samo stena in mu jih bo dokončno umirila smrt. Kadar ga je zgrabila bolečina, se je lahko samo napil. S streznitvijo pa se je bolečina vrnila in povečala. Razrastla se je v njem kakor strupena zel, ki požene korenine v zadnjo razpoko. Vedel je, da bolečina prihaja, toda ni vedel, od kod in zakaj. Zato ga je vleklo le na robove življenja in smrti. Na mejo razumnega. V začetek nehanja. Na mejo spoznavanja, kjer se odpira brezno svetleče se modrine nedoseženega, navadnim ljudem zastrto. Tu je dojemal svet kot melodijo stvarjenja in rušenja. Svet goreče krvi in oledenelega miru. Svet potešitve vseh želja. Tu se je sešel s srečo in tu so ga vznemirjali plameni upanja. O svojem najglobljem bistvu ni govoril nikomur. Tudi najbližjim ne. Za stvari, ki jih je čutil najgloblje v srcu, ni imel besed. Bile bi prerevne. Celo mislil je skopo. O trdih dejstvih. Kadar sta se trli med seboj pamet in strast, je pustil, da se je dogajalo vse kakor v naravi. Veroval je v to, da se narava nikoli ne zmoti in nikomur ne dopusti napake, da ne pozna ne zlega ne dobrega. Zato je bil tudi do sebe trd in odločen, pripravljen plačati pomoto z življenjem. Tudi stena ne dopusti ne pomot ne polovičarstva. Hoče celega človeka ali pa te pogubi. Zato je zmoto sovražil prav tako kot laž. Šala mu je bila plašč, s katerim se je zakrival, da ljudje ne bi prodrli v njegovo mehko jedro, šalil se je z vsemi in sam s seboj. Vedel je, da življenja ne sme jemati preveč resno, ker se z vsem igra največkrat po mili volji. Igralo se je tudi z njim, zato se je tudi on rad poigraval z življenjem. Kaj bo jutri, ko pride na vrsto poslednji previs v stebru? Bo zmagal? Odpovedal? Bo njegovo predvidevanje laž ali resnica? Moč ali utvara? Črna črta, lok, napet nad gorami, je bila negotovost prihodnjega. Prek nje gre pot v smrt ali življenje. Zakaj? Kje je odgovor? Se skriva v brezčutnem nebu? V nagrmadenem kamenju Sfinge? Ali v njegovem dnu? == 6 == Vsaka noč mine. Prebil jo je na pol v snu, na pol v blodnjah. Prišlo je jutro, ki ni noč in ne dan. To je surov čas, v katerem je človek najbolj ranljiv. Veke so mu postale svinčene. Bila je to ura, ko se je desetletja dan za dnem prebujal za delo v tovarni. Vedno ga je vzdramil zategli krik sirene, ki je napolnil vso dolino. V njegovo zavest so sedaj vdrli jekleni prsti doline, ozko stisnjene med hrbte dveh gorskih planot, kjer je v dnu kot čudna pošast ležala tovarna, stegnjena pred svojim skalnim brlogom. Njen gobec, vedno odprt, je žrl železno rudo in bruhal jeklo. Hranila jih je in žrla. Grizla jih je počasi, kot grize rja železo. Tovarna se mu je valila skozi zavest. Zahrumela so kolesa, slišal je cvileče kovinske zvoke in hrup prebujajočega se čebelnjaka. Ti večno se ponavljajoči zvoki so mu pilili kosti in trgali živce. Morda je prav zavoljo teh zvokov tako cenil tišino in si želel samote. To je bil njegov drugi, zasužnjujoči svet, kateremu se je vdal in slepo pokoril, če se je v gorah boril, se je tu podrejal vrtenju kolesja. To kolesje je trlo tisoče, ne le posameznike. Če je zakašljal, je začutil v ustih okus po pepelu in dimu. Oblake rdečkastega prahu so prebadali dimniki plavžev, med njimi pa so se vlekle jedke pare talečih se kovin. V očeh mu je tlel odsev večnih ognjev in ubijajočega sija. Če so odprli plavž, se je hudobna vijoličasto rdeča in rumena svetloba razlila po pobočjih, hrbtih gora in v nebo nad dolino. Z vrhov je včasih gledal ta uničujoči sij in bilo mu je, kot bi zemlja odprla rano svoje ognjene notranjosti, da bi umorila vse tisto, kar je sama rodila. To je bila svetloba, ki je požigala trave, listje na drevesih, ki je podila ptice in ostajala v očeh ljudi kot krut lesk. Izpod vrhov belih gora, kamor so uhajali iz mesta, je skozi korita strmih dolin tekla reka. Svetlo modra se je divje valila prek oskalkov in se veselo penila ob zelenih obrežjih. V njej so odsevali ledeniki, zelenilo trav, barve rož, veje dreves, nosila je pesem ptic in rib. Čista kakor duša otroka se je stekla v trebuh tovarne, na drugi strani pa se je razlivala pod nasipinami žlindre umazana, temno rjava, vsa prepojena z bolečino in smrtjo. V njej je ugasnilo upanje kot oči žerjavic in jedkih plinov. Pomislil je: »Usoda te reke je naša usoda. Takšni pridemo v tovarno mi. Potem nas odnaša kot iveri. Med kolesja nas nosi in melje, nas raztrga, izmozga, prežveči. Ko smo brez moči, je tudi naša duša umazana, nacejena z žveplenimi parami, z alkoholom, nevoljo, grenka in prazna kot žlindra ... Tako smo nemočni kakor drobci železa, ki jih zgrabi močan magnet. Ne moreš se izmakniti tej sili. Vsakogar potegne nazaj. Tudi mene ...« Prebolel je prebujanje. Zdanilo se je. Nebo je dobivalo barvo železne litine, ki je postajala vse bolj svetla, vendar tako siva, da sonce skoz njo ni moglo prodreti. <poem> SIRENE TULIJO Zgrabili te bodo jekleni ptsti tovarne, umazani od prahu, saj in krvi, zgrabili te bodo jekleni prsti tovarne, vijak, in vrgli té bodo med rjaveče železo v odpad.</poem> == 1 == S tovarno se je spoznal zgodaj. Usojena mu je bila kot skoraj vsem mladeničem v zakajeni dolini. Že kot otrok je poslušal očeta, mojstra v železarni, po čem je kruh pri Kranjski industrijski družbi ali pri »Schinterei gesellschaft«, kot so pravili takrat podjetju. Živeli so v svoji hiši na robu mesta, četrt ure hoda od tovarne. Prav tako blizu so bili gozdu. Začenjal se je na pobočjih, ki so se vlekla v strme hrbte Karavank. Kot otrok je preživel mlade dni več v gozdu in ob potoku ter na paši kot v šoli. Vleklo ga je stran od tovarne. Slutil je, da bo prebil v njej večino življenja. Dolgčas mu ni bilo nikoli, saj se je v družini rodilo dvanajst otrok. Toliko jih je skakljalo okoli materinega krila, da jih je oče, ko se je utrujen vrnil z dela, komaj znosil na sonce. Bila je to lepa mladost, čeprav ni bila rožnata. Mladost, polna materine ljubezni in očetove strogosti. No, ni se ji bilo težko umakniti, saj je bil malo doma. Poleti so se vse dopoldneve igrali, kurili ognje, pekli polže, v potoku pod skalami iskali pikčaste postrvi, nabirali rože, se podili za metulji po sončnih travnikih in zvedavo gledali proti visokim sneženim goram. Ko pa je v zvoniku udarilo poldne, so se usuli domov in se zgrnili k mizi, okrog ene same velike sklede. Vsak dan so molili za kruh in se bogu zahvaljevali zanj, čeprav jim je bil le skopo odmerjen. Brž ko je utihnilo žvenketanje žlic, so se spet porazgubili po pobočju za mestom. Zvonjenje avemarije pa jih je poklicalo domov. Štirinajst let mu je bilo, ko ga je poklical oče in mu povedal, da je konec otročarij in da ga je namenil tovarni za železarja. Očetova želja je bila ukaz. Tedaj mu je povedal tudi vse o njihovem rodu. Njegovi pradedje so živeli v Plavškem rovtu pod Golico, vasici med narcisnimi polji. Ded Jernej se je izučil za strojnega mojstra in je služboval pri Zoisu v bohinjskih fužinah. Rad je hodil v hribe, najraje v bohinjske gore in tudi k Triglavu ga je zaneslo. Ko je železarstvo v Bohinju zamrlo, se je oče Anton preselil na Savo pri Jesenicah in se zaposlil v železarni. Ni imel dosti izbire. V dolinah pod gorami so živeli kmetje, drvarji, pastirji, lovci in tovarniški delavci. Zdaj je tudi njemu zatulila sirena. Pridružil se je možem, ki so se z vseh strani doline zgrinjali v tovarno že v zgodnjem jutru in se vračali domov pozno popoldne. Polnih dvanajst ur jih je držala tovarna ob plavžih in strojih. Dolga leta so ga spremljali očetovi napotki: »Bodi ponižen, ubogaj jih in napravi vse, kar bodo zahtevali od tebe. Zapomni si: oni so močni, ti si šibek. Če pojde vse po sreči, se boš izučil za strugarja, in vedi, da je oblast od boga, pokori se, ne upiraj se. Tudi preddelavcem ne!« V obratu, kamor je bil dodeljen, so vzgajali vajence z grobo besedo, klofuto in brco. Ni imel velike sreče. Premalo ponižnosti je bilo v njem, oči so mu sijale zvedavo, predrzno in nič kaj ni bil povšeči tistim, h katerim so ga poslali v uk. Nejevoljni zaradi pritiska višjih, so se znašli nad najnižjimi, kadar se jim je zljubilo. Neko jutro ni bil kaj prida razpoložen, pa se je premalo globoko poklonil vodilnemu inženirju, mogočnemu šefu, Nemcu z visoko pristriženimi lasmi in strogim obrazom. Mož ga je poklical po nemško. Stopil je predenj in težko je prenesel njegov prebadajoči pogled. Šef ga je pokaral, zakaj ne pozdravlja po nemško. Ni še vedel, da je tovarna v glavnem v nemških rokah, pa je naivno odgovoril, da zato, ker je Slovenec. »Marš na plac!« se je zadrl nanj. »Ti ne boš za drugo kot za pometanje!« Tako se je nehalo njegovo učenje. Potem je pometal z brezovo metlo dan za dnem. Tudi oče in njegovi prijatelji mu niso mogli izprositi boljše usode. Sčasoma so ga dodelili pometat v žično valjarno. Tam so bobneli jekleni valji mogočnih strojev. V parah in dimu so švigale razbeljene kače, ki so jih delavci lovili s kleščami in jih z naglimi zasuki pretikali iz stroja v stroj, tako dolgo, dokler se debela železna palica ni spremenila v tanko žico. Minila so leta, preden je bil deležen toliko zaupanja, da so mu obljubili učenje pri teh nevarnih strojih. Spoznali so, da je sila močan, nenavadno okreten in vztrajen. In mikalo ga je, da bi se tudi on privadil prestrezanju žarečih kač. Dražile so ga in vabile, da bi jih znal tako ukrotiti kot možje, ki so delali pri teh strojih že dolga leta. Kdaj pa kdaj je kakšnega ožgalo. Nesreče v tovarni so bile na dnevnem redu. Včasih je komu zmečkalo nogo, roko ali pa ga je drugače poškodovalo. Ljudi je bilo dovolj. Če so koga odnesli, je takoj prišel drug. Ob takih priložnostih so ga sem in tja dodelili k stroju. Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Bilo je pred prvo svetovno vojno, ko so socialni demokrati in komunisti pričeli vžigati delavsko zavest in solidarnost. Za prvi maj so pripravili veliko zborovanje. Nemške delodajalce so nameravali z nečim opozoriti, da so tudi oni ljudje, da imajo svoj praznik, svoje zahteve. Delavski voditelj je prinesel na zborovanje deset metrov dolgo rdečo zastavo. Gruča delavcev se je strnila okoli njega. Vprašal je može, kam naj bi zastavo obesili. Vsi so vpili, naj jo obesijo na najvišji dimnik. Ko pa jo je bilo treba obesiti, ni bilo nikogar. Vsi so zrli v štirideset metrov visoki dimnik. Bali so se višine, bali kazni, slutili so, da gre za izzivanje. Vendar je vsem sijala iz oči želja, da bi zastava visela. Mednje se je pririnil eden od mojstrov in jih nahrulil, naj bodo vendar pametni, naj ne obesijo rdeče zastave, naj ne dražijo gospodarjev, zakaj posledice ne bodo prijetne. Množica pa je rjovela: »Obesili bomo zastavo, to je naša zastava, za naš praznik!« »Jaz jo bom nesel!« »Ti?« Vsi so se ozrli na golobradega mladeniča, ki mu je sijala iz oči drznost. Globoko v srcu je še vedno nosil ponižanje, ker so ga bili vrgli iz obrata na »plac« in mu dali metlo. Pri tem delu je bil neopazen, včasih celo zasmehovan še od tistih, o katerih je vedel, da se z njim ne morejo kosati ne pri delu ne kje drugje. Na tihem je sovražil gospodo, ki se ji je oče uklanjal. Ni še vedel, kaj bo pomenila delavcem rdeča zastava, vendar ga je bolelo, da ni med njimi nikogar, ki bi si upal z njo v vrtoglavo višino dimnika. Voditelj delavcev ga je premeril od nog do glave. »No, pa jo nesi!« mu je slovesno izročil zastavo. Ovil si jo je okoli života. Množica se je strnila okoli njega, ko je zaplezal na dimnik. Sprva se je naglo dvigal po železnih stopih. Prvič je spoznal, kaj je prekletstvo težnosti, ki vleče človeka v globino, in kaj je hrabrost duha, ki te dviga kvišku. Vse manjši so bili ljudje pod njim. Videl jih je kako valovijo, slišal njihovo glasno odobravanje, nemirno vrvenje in pričakovanje nečesa velikega. Ko je z vrha dimnika zaplapolala v modrikasti dim rdeča zastava in je množica zabučala, se je na robu med nebom in zemljo prvič počutil srečen. Zastava ni visela dolgo, ker je vzbudila nevoljo lastnikov in šefov. Že naslednji dan so prišli v obrat in jih sklicali. Vodilni nemški inženir je vprašal: »Kdo je obesil zastavo?« Preteče je njegov pogled drsel po ljudeh, dokler se ni oglasil golobrad mladenič: »Jaz sem jo obesil!« Stopil je iz množice, ponosno vzravnan, kot bi pričakoval pohvalo za to, ker si je upal zlesti na dimnik. Vodilnemu inženirju so zlezla mlahava lica v gube, ki so izražale nevoljo. »Spet ti! Pognali te bomo na cesto! Pridi v pisarno po knjižico!« Obstal je pred njim nem, nemočen to poparjen. Torej tako cenijo pogum ... Obrnil se je k delavcem in videl, da je v njih preteče vzvalovilo. Ti so bili z njim. Za dva dni se je zatekel v Karavanke. Gora in gozd sta ga pomirila. Razočaranje mu je ostalo v srcu, hkrati pa ga je prevzela strast do višin. Poiskal si je steno. Bila je dobro razčlenjena in strma. S tesnobo se je lotil plezanja. Sem to tja se mu je utrgal kamen in zabobnel v globino. To je bilo vse kaj drugega kot vzpenjanje na dimnik. Bilo je mnogo nevarnejše, a vendar drugačno, opojno. Nikogar ni bilo pod njim, da bi ga občudoval in bodril, nikogar, ki bi pozdravil njegovo zmago. Prvič se je srečal sam s seboj. Ko je dosegel vrh, se je odločil. »Plezal bom.« Delavci so se odločili, da Joža ne sme iz tovarne. Delegacija starejših mož je odšla v pisarno. Uspelo jim je pregovoriti vodilnega. Spremenil je kazen odpusta v denarno kazen. Za pet kron so ga oglobili. Pa tudi teh ni plačal sam. Zbrali so jih po obratih. Tokrat se tudi oče ni jezil. Le posvaril ga je, naj se ne izpostavljajo brez potrebe. Toda bil je ponosen nanj, še bolj pa mati. == 2 == V tovarni so tekli dnevi, tedni to meseci enolično kot zrnca v peščeni uri. Potem se je pripetila nesreča. Oče je nenadoma hudo zbolel. Kri sta mu izpila tovarna in mraz. Ni dolgo ležal. Pljučnica je naglo opravila svoje. Ko je umiral, je poklical k sebi otroke. Za vselej mu je ostal v spominu njegov bledi obraz in v daljavo uprte oči. Težko se je poslovil. Njegov glas je bil pretrgan, težak: »Zdaj boste sami. Mamo ubogajte ...« Prišli so tudi sosedje. Sveče so medlo utripale. Vsi so tiho molili to strmeli v oči, iz katerih je življenje že izginjalo. Njegov izgubljeni pogled je poromal skozi okno, med veje drevja, kjer je že zorilo plodovje, in odplaval proti bližnjim in daljnim goram, ko da odhaja tja ... Potem so oči osteklenele ... Sosed mu je zatisnil veke. Mati je bruhnila v krčevit jok. Tedaj se je Joža prvič zavedel, da človek živi za to, da umre, in tudi, da je življenje kratko. Mati se ga je oklenila z obema rokama in se naslonila nanj, da ni padla od bolečine. In zdelo se mu je, da si je spričo očetove smrti izbrala njega za varuha. Usmiljenje in žalost sta se mu pomešala s strahom nedoumljivega. Prvič je videl smrt od blizu in neizprosnost ga je hudo pretresla. Pustošila je po njegovi mehki duši kot plaz kamenja med mladim drevjem ... Dan po očetovem pogrebu je vzel naskrivaj, da mati ni videla, nahrbtnik in nekaj hrane. Napotil se je proti triglavskim goram, k tistim neznanim sneženim vrhovom v daljavi, kamor je ob smrtni uri potoval očetov pogled. Namenil se je v tiste nepozabne višine, ki so ga vedno vznemirjale in vabile z glasom svežih vetrov in neviht. Od tam so se pripodile nad dolino in umile svod, zastrt od rdečkastega prahu. Kdove kolikokrat jih je gledal z vrhov Karavank, z njihovih cvetočih livad in zelenečih gozdov. Njega pa je vabila gola skala ... Iz doline Vrat se je zagledal v divje, samotno skalovje Škrlatice, v ostenje Rokava in Oltarja, v gore, ki so bile tedaj najbolj zapuščene. Po pastirski stezi je prišel med zadnje macesne. Od tod si je ogledal ostenje – kakšne so grape, kam držijo police, kako so povezane z gredmi in počmi, kje leži sneg in kje so dostopi k vrhovom. Kar na slepo se je spopadel s strmino. Ni plezal dolgo po grapi, ko mu je pot zastavila stena. Globina ... Negotovi stopi ... Včasih majavi oprimki ... Vse to ga je navdajalo z rahlo spoštljivostjo ta tesnobo. A čim više je plezal, tem bolj se je ta občutek razblinjal. Preplavljalo ga je neznano čustvo, ki je tolažilo njegovo žalost, preganjalo strah. Vse bolj je bil zatopljen v skalo in plezanje, vse bolj je bil miren. Plezal je mnogo nevarnih mest in bližal se je srcu gore. Vleklo pa ga je v vrhove. Nekaj presunljivega je začutil v prsih. Bilo je nenavadno, nekaj povsem drugega od tistega, kar je čutil na krotkih hrbtih Karavank. Tja so zahajali mladeniči in dekleta skoraj vsako nedeljo. Fantje so se kosali, kdo bo našel večjo in lepšo planiko, da jo podari svojemu dekletu. Po nekaj urah plezanja je imel na konceh prstov kožo posneto, po nogah pa je bil ogreben do krvi. Če so gore bivališče duhov, kot so se včasih menili stari lovci, bivališče pokojnih duš, potem mu ne bi bilo težko, če bi bil tudi on pokojna duša. Morda si je tudi očetova duša izbrala to gorovje za svoje novo bivanje? Če bi bilo to res, potem se mu smrt ne zdi več tako surova. Mnogo bolj kruto je življenje med ljudmi v dušeči dolini. Prav nič mu ni bilo všeč, kako gledajo drug drugemu pod prste, v lonec, se prepirajo in pretepajo za prazen nič, se pehajo za boren kos kruha, se trgajo zanj do onemoglosti. Priplezal je pod grebene Oltarja in obstal od začudenja. Strmina je bila tu posejana s stolpiči, gredmi, nazobčanim skalovjem, podobnim veličastnim žagam, tu in tam pa so bile skale ogromnih razsežnosti razporejene kot stolpi katedral ali oltarji, na katerih ni manjkalo soh, spominjajočih na razne malike. Tu je bil svet deviški in od začetka sveta nedotaknjen. Ustvarjen je bil zato, da pusti v njem svojo žalost, da si nabere iz njega moči, da mu vzbudi hrepenenje po vračanju. Nezadržno ga je vleklo k vrhu grebena. Sprožil je mnogo skal in preživel precej strahu. Razbijale so se pod njim s treskanjem na tisoče koscev. Na vrhu je obležal omagan in srečen. Čezenj so drseli oblaki in sonce je pripekalo. Pustil je, da so se mu oči napile srhljive lepote kotline Krnice. Bilo je, kot bi gledal v krater na Mesecu. Nič zemskega ni bilo na praznem skalovju, ki je obkrožalo grozljivo kotlino z navpičnimi ostenji. Sestopal je proti ostenju Škrlatice. Drugače ga je prevzemal pogled na severno steno Triglava. Dolge ure jo je imel pred očmi in učinkovala je nanj kot bolesten privid. Pet orjaških stebrov je gradilo vznožje zasneženemu vrhu Triglava. Uročila ga je kot dekle, ki ti ne gre in ne gre iz spomina, ga vlekla k sebi kot orjaški magnet, z močjo neizogibne usode. Nekoč jo bo moral preplezati ... V tovarni je od planincev slišal, da so jo Nemci že preplezali to da so šli čeznjo tudi trentarski divji lovci. == 3 == Čez mesec dni ga je spet prignalo v Vrata. Raziskoval je predele proti vrhu Škrlatice. Zaplezal se je in se nenadoma znašel v travnih vesinah. Zagledal je trop gamsov. Potuhnil se je k viharnemu macesnu in jih dolgo občudoval, kako brezskrbno mulijo travo. Šele ko se je sapa obrnila in so ga zavohali, so se umaknili v Pečine. Šel je naprej. Po robovih prepadov so rastli od strel razbiti macesni, nekaj pa jih je ležalo okostenelih na tleh. Spoznal je, da se je ujel v past. Ni mogel najti izstopne police. Utrujen je sedel na podrto drevo, da bi se odpočil. Potolažil si je lakoto s kosom kruha in sirom. Komaj je pojedel, se je v ostenju, kjer so izginili gamsi, sprožilo kamenje. Mislil je, da se živali vračajo, pa ni bilo nič. Kamenje pa se je kar trkljalo. Šele čez kakšne pol ure je zagledal v policah nad stometrskimi prepadi žensko. Počasi je lezla po ozki gredi skozi gladko skalovje. Kmalu je priplezala v bližino. Videl je, da je obuta v krive cokle. Ko je polica povsem izginila, je ženska snela cokle, jih dala v bisago in bosa preplezala izpostavljeno gladko skalo, ki jo je ločila od travnih jezikov. Zagledala ga je in šla naravnost k njemu. »Kdo si?« je vprašala s čemernim obrazom. Huda je bila na tujca, ki je nevabljen vdrl v njen svet. Povedal ji je, da se mu je zahotelo strmin pa se je izgubil. Drug drugega sta zvedavo in nezaupljivo ogledovala. Ženska je bila oblečena po pastirski navadi. Obraz ji je bil ožgan od sonca, naguban in razbrzdan kakor gorovje, v katerem je bivala. Le oči je imela mlade, žive in prodorne. Kar naprej so tipale vanj. »Kakšna je!« je pomislil,»Če bi jo postavil za strah v koruzo, najmanj tri leta ne bi bilo vanjo ne vran ne jazbeca, še medved bi se je ustrašil.« »Kdo pa ste, gospa?« se je končno opogumil. »Kakšna gospa!« je osorno odvrnila. »Tu smo samo ljudje. Tu je trava, drevje, kamenje, divjad in živina. Kaj ti še nisi slišal zame?« Bila je malone užaljena. »Ne! Za vas pa še nisem slišal, šele drugič sem v teh hribih.« »Vsi vedo zame. Vahica sem.« Šele sedaj ji je izginil z obraza osorni izraz. Potem se je zasmejala. Videl je njena koničasta podočnjaka. »Pasem ovce na tej in na oni strani pod stenami. Nekaj se mi jih je izmuznilo, pa sem šla za njimi pogledat pod vrh. Te živali so tako neumne, da same ne vedo, kam jih zanese ta sočna trava in dobra paša.« »Saj ne zanese le ovc. Tudi človeka zanese.« »Ja, ja, tebe je že. Takoj ko sem te zagledala, sem pomislila, da si eden od tistih mestnih izgubljencev, ki ne vejo, za kaj se klatijo po gorah.« Bil je skoraj malce užaljen. »Vahica, ali vi veste, zakaj ste tu?« »O, vem! Tu sem, ker moram biti. Pa ne misli, da sem komu za deklo. Svoje ovce imam. Posestnica sem, v dolini. Pa ne le da pasem. Tudi gamse gonim gospodi, kadar je lov, pa še kaj drugega, kar pa seveda tebe ne briga ...« »Kaj bi me brigalo, saj imam sam s seboj dosti opravka.« »Vidim, da ga imaš. Sicer se ne bi zaplezal. Sam do noči ne prideš v dolino. Vedno več vas srečujem ...« »Koga srečujete?« »Takšne, ki iščejo po hribih svoje izgubljene duše. Ni še štirinajst dni, odkar sem enega takšnega, kot si ti, prinesla kar na rami mrtvega izpod stene. Pa ni bil edini. Od tod jih Prskin vozi s svojim belim konjem v Dovje, da jih župnik Aljaž pokoplje ...« »No ja,« je nadaljevala, »ker si mi všeč, bom tudi tebe spraviia od tod, da te ne bo mrazila noč.« Zahvalil se ji je. Če je ne bi videl bose v gladkih plateh nad prepadom, bi ga bilo sram, da ga stara baba rešuje iz skalovja. Ženska je sedla na skalo, on pa je odvezal nahrbtnik in vzel iz žepa stekleničko z žganjem. »Vahica, ga boste? Češnjevo je!« »Seveda ga bom, če ponujaš!« Pogled se ji je raznežil. Nekajkrat je krepko nagnila, da se je steklenička naglo praznila. Šele potem se ji je jezik razvezal. »Fant, poštene oči imaš in nič zlega v glasu. Zato si mi všeč. Če boš hodil v gore, se boš moral marsičesa naučiti. Posebno če se boš bratil s skalo. Kdor jo pozna, je krotka. Kogar vzame za svojega, je njen. Kogar ne, ga uniči. Ali veš, da ima tua skala dušo?« »Kakšno dušo? Tega pa res ne vem.« »Vidim, da nič ne veš. Takšno dušo ima, da jo je treba poznati, če hočeš plezati. Mlad si še, pa ne razumeš. Skala je kakor ženska. Vsakemu se ne vda. Tistega, ki zna, pa sprejme za svojega.« »Vi že veste, Vahica.« »Seveda vem. Trideset let hodim v te gore z odprtimi očmi. Poglej,« je pokazala z roko v severno steno Cmira. »Šestnajst let mi je bilo, ko sva s prijateljico v coklah gnali gamse čez to steno. Na oni strani so se lovci križali, ko so naju zagledali na vrhu, in pozabili streljati na gamse.« Potem ga je ženska peljala k steni, kjer je že sam zaman iskal prehod. Po ozki gredi sta plezala v grapo, zalizano s snegom. Po njenem robu sta se spuščala streljaj navzdol in se kmalu znašla v razkošnih policah, poraslih z macesni, še nekajkrat sta dvignila gamse, preden sta prišla pod steno, kjer se je pasla stoglava čreda njenih ovac. »Bec bec bec,« se je oglasila ženska svojim živalim. Vse je drlo k njej in kmalu sta bila obkoljena od volnenih kožuhov. Segla je v bisago in ponudila ovcam sold. »No, še ti jim daj, da te bodo imele v boljšem spominu!« Ovce so jima lizale sol z obeh rok in kaj kmalu je je bilo premalo za toliko poželjivih jezikov. Ženska se je zasmejala. »Poslušaj, fant! Ovce so neumne kakor ljudje. Samo da nekatere stegnejo jezik v sol, pa vsa čreda drvi za njimi, ki hočejo še in še. S pestjo soli jih odvedeš pod vrh Škrlatice. Kamor hočeš! Kakor ljudi ... Če znaš, jih lahko vlečeš k vrhu nebes ali v dno pekla. No, ali sedaj veš, zakaj je bil Kristus pastir?« »Zdi se mi, da vem ...« »Ne vem, če veš. Že dva tisoč let gremo za njegovo soljo, pa prav nič ne vemo, kam.« Napotila sta se navzdol, na mejo gozda, kjer je Vahica imela v macesnih svojo bajto. In vse ovce so šle za njima. »Vahica, vidim, da uživate, ko vas ovce tako ubogajo.« »No, dobro je, da me samo ovce. Ljudi sem sita, zato pa raje vse poletje prebijem v Vratih.« Odklenila je bajto in zakurila ogenj. On pa je sedel na klop in gledal v steno. Dal ji je stekleničko z ostankom češnjevca, ona pa mu je zavrela mleka. Prisedla je k njemu. Gledala sta ožarjeni del triglavskih prepadov. »Te stene se boj! Vem, da te bo potegnila nase! Nekaj jih je že vrgla dol in še jih bo. Glej, da ne bo tudi tebe! Jaz sem že plezala v njej. Tam, kjer plezajo trentarski divji lovci!« Potem se je razgovorila. Povedala mu je, kako steno naskakujejo Nemci, zabijajo kline in vpijejo. Mnogo je vedela tudi o gorskih vodnikih, o lovoih, o nevihtah in še o marsičem, kar se dogaja v gorah. Čutil je, da Vahica ljubi gore. Bil je navdušen. Nekaj tistega, kar veje iz hribovja, je velo tudi od nje. »Pokaži roko!« »Zakaj?« je vprašal. »Prebrala ti bom z nje usodo!« »Mar znate tudi to?« »Tudi to znam!« Stegnil je roko. Prijela jo je s svojimi raskavimi prsti in uprla je oči v dlan. »Uh! Kaj vse vidim v tvoji dlani!« »Kaj pa?« »Tvojo usodo, fant!« »Kakšno usodo?« »Čudno, res. Zelo čudno ...« Potem se ji je obraz zresnil in se spremenil, da bi je skoraJ ne spoznal. Gube na njenem obrazu so izražale zbranost, oči so postale globlje, odsotne, in ko je spregovorila, ji je zvenel glas, ko da prihaja z drugega sveta. »Nenavadno roko imaš. Srečno roko in nesrečno srce. Preveč je moči, preveč strasti ... gnalo te bo naokoli ... do smrti boš iskal mir po gorah ... z vsem boš in z ničimer ne boš zadovoljen ... če te gore ne bodo vzele, boš živel dolgo. In ne boš se kmalu oženil ... ko se boš srečal z Abrahamom, boš še sam ... brez otrok pa ne boš ... žensk se boj ... težave bodo imele s teboj in ti z njimi ... denar te ne bo maral, ljudje te bodo izkoriščali ... imel boš veliko prijateljev, ki ti ne bodo vsi prijatelji ... boj se najbližjih, ker ti bodo velikokrat najbolj daleč ... imaš eno samo veliko strast ... gora te bo vzela za svojega, ne boš ji ušel ...« Ženski se je glas tresel. Hotel je izmakniti roko, a je ni spustila. Pogledala je proti vrhu Triglava. Zavit je bil v kopast oblak, skozenj je padal pramen sončne svetlobe in tipal po Severni steni. »Tam je tvoja usoda ... boj se te stene, spoštuj jo, čeprav ti bo naklonjena. V njej vidim kri in trupla. Ne ločim obrazov ... ne vem, če je med njimi tudi tvoj ...« »Vahioa,« jo je prekinil, »mojega ni med njimi, le natanko poglejte,« je skušal ubrati šaljivo struno. V resnici pa mu je šel po hrbtu srh. In pošteno se je oddahnil, ko je ženska nazadnje le spustila roko iz klešč svojih prstov. Potem se je njen obraz zdramil iz resnobe in odmaknjenosti. Dvignila je oči k njemu in globoke brazde ji je ožaril smeh. »Fant, poslušaj me,« je rekla. »Za skalo še nisi, čeprav te vleče vanjo. Poglej svoje prste, krvavi so! Počakaj!« Vstala je, stopila v bajto in se vrnila s kepo loja. »Na,« je rekla. »To je gamsov loj. Z njim si mažem roke in noge, kadar me skala preveč razje. Po njem se koža hitro celi.« Namazal si je roke in hotel vrniti kepo. »Ne, s sabo jo vzemi. Potreboval jo boš, ker ne boš nikoli nehal hoditi v gore. To vidim v tvojih očeh. Pa še pridi, da bova kakšno rekla, če pa se boš kje zaplezal, kar mimo zavpij in mene pokliči. Pridem pote! Tu ni skale, s katere te ne bi spravila!« Segla sta si v roke. Vedel je, da se bo pri njej še večkrat oglasil. == 4 == Joževa mama Marija je bila drobna, nežna in občutljiva ženska. Moževa smrt jo je hudo prizadela, toda ni je zlomila. Oklenila se je otrok. Zaradi njih je morala biti pogumna, vztrajna in iznajdljiva. Najbolj pa se je navezala na Joža. Morda zato, ker je bil mehak kakor ona, ali pa zato, ker se je bolj bala zanj kot za druge. Znali so si urediti življenje in niso se ukvarjali z nevarnostmi tako kot on. Materi ni bilo prav, da gre vsako soboto popoldne v gore in da se vrne šele v nedeljo zvečer ali celo zjutraj v ponedeljek. Skoraj na kolenih ga je prosila: »Joža, boj se boga. Poslušaj mater, ki ti hoče samo dobro! Ne hodi v gore, da ne boš nesrečen in mi s tabo. Zabavaj se v dolini kakor drugi fantje, če že ne moreš drugače ...« Zaman ga je svarila in pregovarjala. V vsem ji je ustregel. Dajal ji je ves zaslužek. Zase je vzel le kakšno krono. Goram pa se ni mogel odpovedati. »Ne vem, kaj iščeš v hribih. Kdor le more, se jih izogiba. Stari ljudje ne pravijo zaman, da gora ni nora, pač pa je tisti nor, ki gre gor! Posebno, če mu ni treba, če ni tam nič izgubil! V goro se gre, kot pravi gospoda, le do tja, do koder se pride s kočijo. V vodo pa samo do kolen, če hočeš dolgo živeti. Pa velike družbe se izogibaj, če nočeš imeti težav!« Tako ga je svarila. Vode se je res bal in je pazil, da ni zagazil vanjo globlje ko do kolen, če je lovil postrvi v potoku ali v reki. Tudi velike družbe se je izogibal. Zato tudi ni hodil v cerkev, kar pa seveda materi ni bilo prav. Za cerkev si je izbral gorski svet, vonj kadila mu je zamenjal dim ognjev, ki jih je kuril po drvarskih bajtah, orgle in petje na koru so mu nadomestili viharji, plazovi in ptičje petje, namesto pridig pa je poslušal Vahioo, stare lovce, gorske vodnike in druge čudake, ki jih je srečaval na samotnih poteh. Da bi lažje shajali, je vzela mati na hrano dvanajst drvarjev, ki so sekali in spravljali les v bližnjih gozdovih. Vedno so se radi šalili, dišali so po dimu in smoli, bili so prijetni ljudje. Z njimi se je spoprijateljil. Naučili so ga vihteti sekiro vleči žago in podirati drevesa. Kar žal mu je bilo za vsakim drevesom, kadar so ga spodgrizli in je truščema strmoglavilo v vznemirjeni gozd. Pomagal je valiti na voz težke hlode in si tako krepil mišice. Poprijel je tudi brat in vsako jesen sta napravila drv, da so se greli vse dolge zime. Brat Francelj pa se je zaljubil v hrbte Karavank. Neki star divji lovec ga je navdušil za lov. Ko je omagal je od njega kupil puško manliherico, takšno, ki se je dala razstaviti na dva dela, vsak del pa se je dal dobro skriti v suknjič ali v nahrbtnik. In potem je hodil z njim na lov tudi Joža. V meliščih pod Monštranco sta zalezovala gamse. »Katerega bi?« je vselej vprašal brat. Potem pa se je sam odločil za največjega. Že ko sta ubila prvega, je vedel, da lovec ne bo, ne divji ne pravi. Francelj je zastrelil kozla. Ko sta prišla k živali, ju je onemogla pogledala z velikimi, prestrašenimi očmi, po črnem kožuhu ji je izpod zlomljenih reber bruhala kri. Brat ga je zaklal, da ne bi še z enim strelom priklical čuvaja z lovske steze. Joža se je čudil bratu, s kakšnim veseljem je pulil gamsu čop in otipaval roglje, kako ga je naglo iztrebil in vrgel vampe čez peč, krokarjem in kavkam, ki so se poželjivo svedralo nad njima. Joža je živali imel rad žive, čeprav je tudi njemu teknila gamsova juha, in se tudi debelega zrezka ni branil. Poleti sta šla nad srnjake. Brat, ki bi ga bil rad po vsi sili navdušil za lov, mu je dal puško: »Ali ga boš?« »Ne, kar sam ga daj!« »Jedel pa ga boš, kaj? Zakaj ga ne bi tudi ustrelil?« Puške ni maral vzeti v roke, zato je ostal v tovarni, brat pa je hrepenel po lovskem poklicu. Saj je bila takrat navada, da se je večina lovskih čuvajev morala izučiti svojega posla prav pri divjem lovu. Tudi zakupniki so namreč vedeli, da divji lovec, ki jim ga ni uspelo zasačiti, postane najboljši lovski čuvaj. Sprijaznil se je s tovarno. Mojstri so opazili, da je priden in uporabljiv. Bližala se je vojna, mnogo delavcev je šlo v vojsko in stroji so potrebovali novih moči. V žični valjarni je bil že ko doma. Večkrat je koga nadomeščal. Toda takšnih je bilo precej in samo čakali so, kdaj bodo komu padle iz rok idešče. Leta in leta je čakal in tudi dočakal. Zgodila se je nesreča. Zadimljeno halo, kjer so možje lovili in pretikali ognjene kače iz stroja v stroj, je napolnil krik, ki je preglasil ropot jeklenih valjev. Starejši možak, oče številne družine, se je iz neznanega vzroka zakasnil s pravim gibom in s kleščami zgrešil razžarjeno žico. Švistnila je vanj, mu prebodla stegno in ga ovila. Zasmrdelo je po ožganem mesu in gorečih cunjah, kri je brizgnila na prašna tla. Joža, ki je bil slučajno v bližni, se je v hipu znašel. Skočil je in presekal tekočo žico. Kmalu potem so se ustavili tudi stroji. Pritekli so še drugi in pomagali rešiti nesrečnika iz objema razžarjenega železa. Mož je nekaj časa rjul in na slepo grabil z rokami po žarečih žicah, ki se jih ni mogel rešiti, potem pa je ves opečen omedlel. Na nosilih so ga odnesli v ambulanto. Strmel je za njim, v nogah pa je čutil slabost. Delavci, ki so pustili delo pri strojih, so stali vsi poparjeni v gruči, kakor vselej, kadar je zadelo koga med njimi. Iz odrevenelosti jih je zdramil neprizadet glas: »Na delo!« Obratovodja je ukazal, da poženo stroje; potem je poklical Joža in mu dejal: »Pozabili bomo na tisto, kar je bilo. Namreč glede pozdravljanja in zastave na dimniku. Plavih nisi delal, okreten si in bister, naučil si se ubogati, ker ti drugo tako ne preostane. Tudi ugovarjaš ne, zato boš dobil klešče in ta stroj. Zaslužil boš precej več ko doslej. Če boš znal držati jezik za zobmi, ti bodo klešče ostale.« Šla sta k stroju. Mojster je pobral klešče in mu jih dal v roke. Obratovodja pa je rekel: »Ne bodi vznemirjen zaradi nesreče. To, kar se je zgodilo temu možu, se lahko zgodi vsakomur, ki ni dovolj pazljiv. Tudi tebi! Ta bo samo ob nogo, če ne bo kakšnih posledic. Če bi mu šla žica skozi trebuh, bi bil sit železa vse življenje ... Tu Imaš stroj in svoje delovno mesto. Stroju služi spoštljivo, vdano in trezno, če boš pridno delal, boš lahko tu ostal do upokojitve.« To je bila preokretnica v njegovem življenju. Zahvalil se je in se spoštljivo priklonil, kot je bilo zaželeno in dela vredno. Klešče je zgrabil z zavestjo, da bodo njegove deset, dvajset ali trideset let, in z željo, da ga razbeljena žica ne bi prebodla. Dela se je lotil z velikim veseljem, z vnemo in spoštovanjem, ki je bilo pomešano s strahom, zakaj žareči curki so nosili s seboj smrt to življenje. Ko je na koncu delavnika odložil klešče, je pomislil: »Tako dajemo mesto drug drugemu. Nesreča nekoga je sreča za drugega. Drug drugemu smo odveč, čeprav smo si še tako potrebni ...« == 5 == Materina užaloščenost, ker je sin ni poslušal, je polagoma popustila, njegovo hrepenenje po gorah pa je naraščalo z nezadržno silo. Naveličal se je vsak dan enakih obrazov sotrpinov in njihovih kvant in vicev, dolgočasili so ga pijanci in zbadanja po gostilnah. V sanjah se mu je prikazovala stena, vsa ožarjena in blesteča, in nad njo nedosegljivi vrh bele gore. Tudi mati je bila vesela, da je dobil stalno delovno mesto in da je več zaslužil. Zdaj je dajal vsak mesec nekaj na stran. Kmalu je imel toliko, da si je lahko kupil plezalno vrv. Z Dunaja mu jo je prinesel znanec. Bila je spletena iz konoplje, lepa in bela, mehka in čvrsta. Kar pred hišo jo je razvil in se čudil, kaj pomeni njen raztežaj – petintrideset metrov v ravnini – in kolikšna je v navpičnici. Kladivo si je oskrbel sam iz vzmeti odpadnega železa, najdenega v tovarni, sta s prijateljem skovala nekaj okornih klinov. Težave pa so bile doma. Ko se je mati vrnila po opravkih domov in zagledala na skrinji vrv, je prebledela. Sklenila je roke in se zazrla vanj: »Joža, križ božji! Zakaj pa vrv? Pa se ja ne misliš obesiti?« Na vse grlo se je zasmejal. »Mati, vrv bo za v skale. Za v steno! Vsak, ki gre v gore, ima vrv, da se z njo varuje.« Mati pa ga ni razumela. Z rokami si je pokrila oči in zaihtela. »Si pozabil, kaj je naročil oče, ko je umiral? Namesto da bi mi otroci pomagali, me spravljate v skrbi, če boš plezal, ne bom nobeno nedeljo več mirna. Vsako noč, ko te ne bo, bom trepetala, da se ti ne bi kaj zgodilo.« Ni je mogel potolažiti, skušal pa jo je razumeti. Vrv je prinesla v dom razkol. Materino ljubezen je prizadela sinova nehvaležnost. Razpet med ljubeznijo do matere in slo po gorah, po tveganju, po samoti, se je počutil nesrečnega. Nekaj nedelj ni šel v hribe. Vrv, kladivo in klini so viseli nad posteljo. Kako čudno je bila vrv podobna železnim pentljam, ki so jih bruhali stroji v tovarni ... Mati je kmalu sprevidela, da mu ne bo mogla preprečiti zahajanja v gore. Zato ga je prosila: »Joža, če že moraš v goro, vsaj sam ne hodi. Dobi si prijatelja, da bosta drug drugemu v pomoč, če se bo komu kaj pripetilo.« Tudi sam je že mislil na to. Sprijateljil se je s fantom svojih let, delavcem iz železarne, plavžarjem. Ta je imel vedno kaj novega povedati o gorah, ker je pogosto tja zahajal in je bil tudi član planinskega društva. Ime mu je bilo Tomaž. Bil je plečat in močan, kakor nalašč ustvarjen za plezanje. Joža se je odločil, da bo z njim preskusil svojo novo vrv. Nekega sobotnega večera sta se namenila v Vrata. Prenočila sta v seniku pri zadnjih rovtih. Okoli vrha Triglava so se strnili težki oblaki in med ostenji je votlo treskalo. Ko je po skodlah štropotala poletna nevihta, sta globoko vdihavala vonj pokošenih rož in se menila, da bi preizkusila vrv v pravi steni. Zjutraj je bilo nebo čisto, zrak je zvenel od tišine in ptičjega petja, z drevja so se usipale v rosno travo kaplje s prebujajočega se listja. V planinskem domu sta se ustavila, da bi popila vroč čaj, hrano pa sta imela s seboj. V veliki sobi sta zagledala gručo nemških plezalcev. Bili so nared, da gredo v steno. Vznemirjena sta jih opazovala. Bili so mladi, sloki možje, svetlih las in modrih oči. Zaman je Jože iskal v njihovem videzu in vedenju tisto, kar bi jih ločilo od drugih ljudi. Razen resnobe in nenavadne odločnosti ni bilo na njih opaziti ničesar. Nemci so tenkovestno pregledovali svojo opremo – vrvi, kline, oponke, plezalke – in nalagali v nahrbtnike hrano. Med seboj so govorili tiho in vse je spominjalo na nekakšen obred. »Veš kaj, Tomaž,« je spregovoril Joža, ko je srebal čaj in žvečil skorjo suhega kruha, »ali se ti ne zdi, da bova to, kar zmorejo Nemci, kmalu zmogla tudi midva?« Tomaž je zmajal z glavo. »Pravijo, da za plezanje v steni ni zadosti le pogum. Potrebna je tudi izkušnja, vaja, tehnika. Oni znajo, mi pa še ne. To pa ne pomeni, da se ne bomo naučili, seveda ...« Šla sta za nemškimi plezalci pod steno. Gledala sta, kako so se navezali v dvoje navez, se preobuli v plezalke in se spopadli s steno pri vstopu v Nemški steber. Morala sta priznati, da pihajo zanesljivo in dokaj spretno. Ko jim je zaprta pot gladka plošča z izpostavljenimi strehami, so zabijali kline, da je zvenelo kot iz kovačnice. Ta pesem je bila obema sila všeč. Z velikim veseljem sta opazila, da je plezalcem padlo s stene v grušč nekaj klinov. Počakala sta, da sta obe navezi izginili za robom, potlej pa sta poiskala izgubljene kline in našla tudi kdove kdaj izgubljeno vponko. To so bile zanju velike dragocenosti. Dotlej so si v tovarni kovali težke in okorne kline. Najprej sta se hotela odpraviti kar za Nemci. Toda obe navezi sta prožili kamenje, da se je treskoma razbijalo po ploščah in policah ter se zdrobljeno umirjajo v grušču. Zato sta se raje napotila pod steno. Spremljalo ju je vpitje povelj, s katerimi so se sporazumevali plezalci v steni. »No, če je to, kar sva videla, pravo plezanje, bova kmalu tudi midva prava stenska plezalca. Povem ti, Tomaž, da pastirica Vahica ne pleza prav nič slabše od teh. Le s to razliko, da nima ne vrvi ne klinov. In če ji ne gre, sezuje cokle in pleza bosa.« »Naši prijatelji pa si pomagajo še drugače. Poznam fanta, ki se je zaplezal v gladko skalo, hodeč za zaskočenimi ovcami. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Pa si je narezal podplate, da se je lepila kri na gladki površini, kjer bi mu drugače spodrsnilo ...« »Jaz si jih že ne bom narezal,« je naglo odvrnil Joža. V zahodni smeri sta si izbrala pristopno grapo z dobro razčlenjeno steno. Navezala sta se in se vadila varovanja z vrvjo, zabijanja in izbijanja klinov. Plezala sta tako visoko, da jima je gladka navpična stena zaprla pot. Tu sta sedla in se razgledovala po njej. Delala sta načrte, kako bi jo preplezala tam, kjer še niso plezali trentarski divji lovci ne dr. Tuma in ne Nemci. Vendar sta vedela, da njune želje daleč presegajo njune sposobnosti. Stena jima je še vedno vzbujala strah in spoštovanje. Kolikor ju je vabila, ju je odbijala ... V planinskem domu se je po sončnem zatonu nabrala številna družba. Tudi Joža in Tomaž sta si izbrala mesto pri mizi v kotu. Spet je bil na vrsti čaj in pospravila sta, kar je ostalo v nahrbtniku. Vstopili so trije možje. Nahrbtnike in cepine so postavili v kot in prosili, če lahko prisedejo. Upehani so si brisali potne obraze. Povedali so, da prihajajo s Škrlatice. To so bili dr. Julius Kugy in trentarska vodnika Andrej Komac-Paver in Tožbar. Vsi pogledi so se obračali k njim. Kugy, dobrodušen mož z bradico in naočniki, se je samo smehljal, saj je bil zadovoljen s turo, z vremenom in vodniki. Oskrbnik se mu je globoko priklonil. Mož je naročil liter rdečega in dobro večerjo za vse tri. Jožu pa je bolj kot ugledni gost zbudil pozornost slok možakar s srepim pogledom, ki je zbujal videz, da je jezen na ves svet in malo tudi sam nase. Prestopal je gibčno kot gams in kazno je bilo, da se je rodil v gorah ter da brezmejno zaupa vase. Drugi Trentar ni bil videti tako hud, prvemu pa je bil podoben le toliko, da je bil prav tako redkobeseden. Zvedavo pa je pasel oči po zbrani družbi, kot bi ugotavljal, če jim posveča dovolj pozornosti. Ljubljanski planinec, ki jima je že prej povedal, da je član nekakšnih piparjev, je gospoda Kugyja nagovoril po nemško. Kugy je hvalil Škrlatico in njene divje stene, prekrasne prehode in razglede. Pripovedoval je, kako se je prvi povzpel na ta divji vrh in večkrat bivakiral med steno in snegom, preden se ga je gora usmilila. Gorski vodnik Komac je gospodovim besedam pritrjeval z odsekanimi gibi glave in kakšno kratko besedo, kot bi bil tudi za to plačan. Pipar je jel pripovedovati Kugyju, da so Nemci spet preplezali severno steno in ostali v koči na Kredarici. »Naj jo kar preplezajo. Pošteno pa ni, če nabijejo v goro toliko železja in si izsilijo pot tudi tam, kjer je narava sama ne nudi. Njim gre predvsem za uspeh in ne toliko za lepoto, ki jo nudi gora. Človek je s tem, ko ponižuje goro, ob užitek, stena pa ob spoštovanje,« je menil gospod, o katerem je tudi Joža slišal, da je oblezel s trentarskimi vodniki vse Julijce in da piše o njih knjige. To je Joža še posebej spoštoval, saj mu je pisana beseda delala preglavice, čeprav mu je jezik tekel dobro in je hitro mislil. Ko so govorili o nemških plezalcih, se je tudi Joža vmešal v pogovor. Segel je v žep in položil na mizo dva klina. Ni pozabil povedati, kje in kako so lezli Nemci. Trentar Komac je vzel klin v roke in ga zvedavo ogledoval. Potem ga je položil nazaj na mizo in zaničljivo rekel: »Tja, kamor pridejo ti s klini in z vrvjo, pridem jaz sam brez klinov in še z gamsom na hrbtu!« »Pa še res je,« je potrdil gospod Kugy, ki je bil s svojimi vodniki očitno zelo zadovoljen. Drugi Trentar pa je uprl svoje prodirne oči v Joža in Tomaža. Nezaupljivo ju je motril in ju vprašal: »Kaj pa sta vidva iskala pod steno?« »Tale je izgubil zlato uro!« se je Joža odrezal, pokazal na Tomaža in se široko zarežal. Komac, ki mu ni bilo prav nič za šale, je temno pogledal in vprašal nezaupljivo, tipajoče: »Kaj se norčujeta?! Za pošteno vprašanje pošten odgovor! Kaj sta iskala pod steno?« Joža se je čutil prizadet. Nič čudnega ni mislil, zato je samozavestno in skoraj izzivalno odgovoril: »Preplezala jo bova!« »Vidva?!« se je začudil Komac. »Midva, da! Ali je kaj narobe?« »Kje jo bosta preplezala?« »Tam, kjer je niso preplezali ne Trentarji ne Nemci.« Komačev smeh je bil jedek. »Najbrž bo dotlej steklo še precej vode in precej žgancev bosta še pojedla ... Od kod pa sta pravzaprav?« »Jeseniška delavca sva. Železarja.« »Železarja? Kdaj pa so bili železarji plezalci!?« »Če niso bili, pa bodo! Niso le Trentarji za v skalo.« Komac je užaljeno gledal s svojimi srepimi, orlovskimi očmi, kot bi si hotel za vedno zapomniti obraz predrznega kodrolasega fanta, ki je kazal veliko mero odločnosti in nenavadne moči. Prevejani divji lovec in gorski vodnik, čigar sloves se je širil po vseh dolinah okoli Triglava in daleč naprej v svet, človek, ki ga je iskala domača in tuja gospoda, da jo je vodil na gorske vrhove, je zaslutil tekmeca. Ne samo predrzne oči, tudi močne roke, tršate pesti in široka ramena so dale slutiti, da njegove besede niso dim v veter. Vse poletje in pozno v jesen sta se s Tomažem potepala po nadelanih poteh okoli Triglava. Vzpela sta se na mnoge vrhove, a stene nista preplezala. Srečala sta mnoge gorske vodnike z gospodi na vrveh. Ne samo Trentarje. Tudi Bohinjce in Kranjskogorce. Jože si je pozorno ogledal vsakega izmed njih in rad se je pogovarjal z njimi. Skušal je odkriti, kaj se v resnici skriva za njihovim nenavadnim videzom. Med množico planincev so se obnašali skoraj vsi nekam posebno. Tudi za goste, ki so jih vodili vodniki, se je zanimal. »Poglej, Tomaž, marsikateri od teh, ki jih vodijo kakor jarce na vrvi, ne bi prišel sam nikamor.« »Motiš se, Jože. Denar povsod utira pota. Denar je kot voda – ni tako tanke špranje, da ne bi skoznjo pricurljala. Ni tako visokih vrhov, da ne bi našli na njih odtisov umazanih tac.« Spoznal je, da so gorski vodniki češčeni ljudje in da tistih plezalcev, ki hodijo in plezajo sami, ne cenijo preveč ali pa jih celo prezirajo, ker jim ne dajo zaslužka. Toda v gorah je bilo čedalje več takih, ki so iskali svoja pota sami, brez vodnikov. To poletje se je v Jožu Čopu rodila želja, da bi postal ne le plezalec, temveč tudi gorski vodnik. Ni mu bilo do samotarjenja v gorah. Dolincev ni zaničeval, ker bi bili sposobni manj kot on. Cenil je vsakogar, ki so mu bile gore pri srcu kot njemu, čutil je, da je drugačen. Svoje sreče ni mogel obdržati sam, moral jo je deliti z ljudmi, ker mu sicer ne bi pomenila toliko, kot mu je. V čem pa bi bila pravzaprav sreča sonca, če ne bi bilo tistih, ki jim sije? V čem bi bil smisel reke, če ne bi imela potokov in če ne bi bilo morja, kamor se izliva? Zato si je iskal prijateljev. Ljudi, ki bi čutili kot on, se veselili, da jim pokaže nekaj, kar bi jim sicer ostalo bržčas za vedno skrito. Okoli njega se je začela zbirati druščina delavcev železarjev, tistih, ki so se srečavali na samotnih gorskih poteh in si razkrivali srca ob kozarcu v planinskih zavetiščih. Združili so se v planinskem društvu. Gradili so koče, steze v nepristopne vrhove in poti. Toda takšnih, kot je bil on, je bilo malo. Želel si je svojih pristopov na vrhe, svojih smeri v stenah, želel si je nemogočega, česar drugi ne zmorejo. Takrat pa je večina ljudi hodila v gore po uhojenih stezah. Lepoto gora so uživali tam, kjer so bili naravni prehodi. On pa si je želel boja z goro. Boja s svojo šibkostjo in slabostmi. V tem boju je hotel rasti. Hotel je spoznati življenje gozda, živali, rastlin. Zanimali so ga tokovi rek in nenavadni ljudje, ki so bivali pod gorami. Zanimalo ga je, kar je bilo drugim tuje. Če so ga v tovarni za vse življenje priklenili k stroju kakor psa na verigo, ki je ne more pretrgati, je hotel biti v gorah svoboden, kot gams, ki obvladuje steno, kot orel, ki gospodari daljavam neba nad govorjem, kot gorsko drevo nad prepadom. Tega ni razlagal nikomur, čutil pa je v dnu srca. Tej svoji težnji je sklenil podrediti vse svoje življenje, če so drugi veliki in močni v dolini, jim rade volje prepušča to bojišče, vse boje in bitke. On pa bo postal velik v gorah. Postal bo njihova senca. Napojil bo svojo voljo s trdoto sten, dušo s svetlobo sonca, z nežnostjo cvetja in z vsem, kar seva vanj v teh letnih časih. <poem>KRVAVA SLED Smo samo drobci sončnega prahu, sestav- ljeni iz senc in svetlobe. Otroci kozmičnih to- kov, ki se iz teme skozi svetlobni pramen vra- čamo v temo.</poem> == 1 == Štiri leta svetovne vojne so premaknila njegove načrte o osvajanju stene v daljno prihodnost. Vojna je razkropila prijatelje po evropskih frontah. Vse, kar je bilo nekoč pomembno, je bilo sedaj brez vrednosti. Njegove sanje, njegovo prvo ljubezen, spore v tovarni in željo po višjem in lepšem bivanju, kot ga je videl v prašni dolini, je prekinil svet nasilja. Imel je srečo, da mu ni bilo treba na fronto. Tovarna je bila vključena v vojno industrijo, zato so delavce potrebovali pri strojih. Iz daljave se muje življenje bojujočih razodevalo kot norost, človek se mu je zdel plen sil, ki jih ni razumel. Ljudje v mestu so bili kot mravlje, ki so prilezle spomladi prezgodaj na sonce in jih presenetil ledeni dež. Velike spremembe so pretresale svet, a niso bili nanj pripravljeni. Vsa štiri vojna leta so bila kot težke sanje. Z bojišč, iz Galicije in soške fronte, so prihajala poročila o padlih prijateljih. Skozi mesto so dan in noč vozili vlaki, eni na fronto, drugi z nje. Večkrat je postopal na kolodvoru in gledal. Prej veseli ljudje, so se vračali žalostni in zamorjeni, brez nog in rok ... V dolino so privlekli ruske ujetnike in jih vpregli v delo in stradež. Videl jih je, razvrščene v dolge kolone, s pridušeno mržnjo v lačnih očeh. Za pol hlebca kruha ali za nekaj cigaret so ponujali vse, kar so imeli vrednega, tudi poročne prstane. Nazadnje so jim ostale samo velike, utrujene, od obupa bolne oči. Gore so bile sedaj prav tako visoke kot prej. Samo njemu so se zdele drugačne. Bile so višje – neoskrunjen raj, v katerega ne bi smela poseči človekova neumnost. Toda ljudje so morili od Triglavskih Alp, Dolomitov, prek Krna in Soče do Krasa. Povsod se je prelivala kri. Nihče si ni znal predstavljati, da je ta kratka črta na zemljevidu požrla milijon ljudi. Še je zahajal v gore. Največkrat sam. Na Prisojnik, Mojstrovko in Vršič. Toda tu je bilo zaledje fronte. Na tisoče sestradanih ruskih ujetnikov je gradilo cesto, ki naj bi premagala gorski prelaz in kot bližnjica povezovala avstrijska središča s soško fronto. Gledal jih je od daleč, s kakšnega roba gore, kako odhajajo in rijejo v zemljo. Od tod je bilo slišati dan za dnem oddaljeno bobnenje topov, kot bi zemlja najavljala, da bo izbruhnil vulkan. Neke pomladne noči je odjuga sprožila v Mojstrovki plaz, ki je pokopal tristo ujetnikov. Srečal se je z ljudmi, ki so to nesrečo videli od blizu, pa s tistimi, ki so izkopavali iznakažena trupla izpod snega in jih zlagali v vrsto. Takrat je začutil strah in spoštovanje do plazov. Tega občutka se ni znebil nikoli. Četrto leto so se začele med ljudmi širiti vesti, da bo črno-žolta monarhija razpadla. Ljudje so bili razburjeni in so vpili naglas tisto. Česar si pred leti še šepniti niso upali. Razpadle so fronte in v Rusiji je divjala revolucija. Tudi on je bil vesel, da bodo Slovenci končno svobodni, da ne bodo več pod stoletnim nemškim suženjstvom. V dolini se je poznalo, da je razpadla fronta v Italiji, čeprav so gnali Avstrijci Lahe noter do Piave, je nenadni konec vojne povzročil, da so vojaki pustili vse vnemar in se začeli vračati domov. Vrnil se je tudi Tomaž. Bil je na soški fronti. Zdaj bosta spet lahko hodila v hribe. Razglašena je bila država Srbov, Hrvatov in Slovencev, zaplapolale so trobojnice s plavških dimnikov in uradnih poslopij. Nemški šef, ki mu je bil nekoč dal metlo, jo je pobrisal z drugimi Nemci vred. Nekega jutra, ko so ravnokar zagnali stroje, je udarila mednje vest, da Nemci zasedajo Koroško. Zvedeli so tudi, da jih je v Mariboru zaustavil general Maister in da se z njimi tolče poročnik Malgaj. V tovarno je prišel Strojev Miha, oficir, veteran iz balkanskih vojn. Poznala ga je vsa dolina. Mnogo so govorili o njem, da je velik Slovan. Po gostilnah so pravili, da je prinesel iz balkanske vojne trofeje – v alkoholu namočenega turškega bega. Ali je bilo to res ali ne, ni vedel nihče, pač pa so vedeli zagotovo, da ima doma precej krivih turških sabelj in samokresov, pobranih pri padlih nasprotnikih. Strojev jim je povedal, da Italijani zasedajo Primorsko, Nemci pa bodo prišli tudi sem, če jih ne zaustavijo na Karavankah. Zbiral je prostovoljce. Jože ni dosti premišljeval. Ni jim zameril samo tega, da so ga vrgli na »plac« in mu dali metlo, ga gnjavili zaradi zastave, tudi to mu ni bilo prav, da so se širokoperili okoli Triglava. Tudi Tomaž se je javil. Dobila sta uniforme, vsak svojo puško, menažko in čutarico, in Strojev ju je uvrstil v svojo četo. == 2 == Strojeva četa se je nastanila v opuščeni koči na Kapeličnem vrhu pod Gorico. Na meji gozda, tam, kjer so se za redkim drevjem začenjala oguljena rebra goličev, so skopali jarke in zavzeli položaje. Od tod so patruljirali globlje na Koroško in nekajkrat so se spopadli z Nemci. Prvič v svojem življenju je prišel v gore z drugačnim namenom. S puško. Z zavestjo, da bo ubil tistega, ki ga sreča, ali bo sam ubit. Branil je zemljo, ki ga je rodila, na kateri je bival njegov narod tisoč tristo let, zemljo, ki je bila vraščena v njegovo srce. Zato se je lažje sprijaznil s tem, da mora ubijati, kar se mu je upiralo. Na gorskem sedlu je doživel ognjeni krst. Patrulja je na robu goščave naletela na kope kamenja, zloženega v piramido. Sredi kamenja je bil karton in na njem z rdečo barvo napisano: VERFLUCHTE TSCHUSCHEN. KAERNTEN IST DEUTSCH. Že je hotel eden med njimi potegniti karton in ga raztrgati, ko je poveljnik zapazil, da drži v notranjost drobna žica. »Pusti! Minirano je!« je kriknil. Ni bilo treba odstraniti mnogo kamenja, da so videli mino. Strojev jih je oddaljil za streljaj, sam pa je zvezal papir z vrvico in z dobrega kritja potegnil. Strahovito je zagrmelo. Zaslepile so se jim oči, steber dima se je dvignil visoko, daleč naokrog so sičale skale in v zemlji je zazijala velika luknja. Poveljnik jih je poklical in pokazal jamo. »Vidite, tja noter bi zdaj zmetali, kar bi ostalo od bližnjih, in bi zagrebli.« Nekoliko niže od tam, kjer so jim Nemci nastavili past, so v gozdu napravili zasedo. Razporedili so se v obliki podkve, krila pa jih je strojnica. Sklepali so, da bodo prišli Nemci pogledat, koliko je mrtvih po eksploziji. Jože je ležal skrit v praproti za debelim deblom in meril s puško na pot. Nedaleč od tod je poveljnik Strojev z daljnogledom preiskoval pobočje in tudi Tomaž je živčno prekladal puško. Minilo je nekaj ur, preden so zaslišali korake od spodaj. Nejprej so prišli trije s puškami, za njimi desetina. Ko je prvi zagledal čistino, kjer je eksplodirala njihova past, je vzradoščeno zavpil: »Herr Leutnant, die Luft ist rein!« Toda zrak je bil nabit s sovraštvom in onemoglo napetostjo. Prihajali so v koloni, precej skupaj, vneseno in brezskrbno. Videl je njihove obraze, kmalu razločil oči, roke in gibe, in zdelo se mu je, da hodijo že po zraku in ne po zemlji, ker jim je noge zakrival nasip. Strojnica je zabobnela. Tudi on je pritisnil na petelina. Tisti, na katerega je meril, je zakrilil z rokami in že ga je zmanjkalo, kot bi se pogreznil v globoko vodo. Pokanje ni prenehalo, dokler se je še kaj premikalo na kolovozu. Ob prvih strelih jih je nekaj zbežalo, niti en sam strel ni padel nazaj. Med listjem se je razširil kiselkast vonj krvi. Ko je orožje potihnilo, je sonce pretrgalo žilo oblakov in presvetlilo redko drevje. Oči ubitih so steklenele, v kolesnice pa se je natakala kri. Poveljnik je vstal in si obrisal potno čelo. Zamahnil je z roko, naj gredo za njim. Zgrnili so se okoli mrtvakov. Jože je omotično strmel, kako preobračajo mrtve in jim pobirajo orožje. Dobili so osem pušk, lahko strojnico in pištolo. Med mrtvimi je zaječal mlad, svetlolas fant. Zadet je bil v desno stran prsi. Potuhnil se je bil med mrliče, zdaj pa se je s prosečimi očmi oglasil: »Nicht schiessen, bitte!« Skušal se je dvigniti, da bi pokazal, da bo lahko še živel. Pogledali so poveljnika. Vojak, ki je preobračal mrliče, je bil frontni veteran. »Naj ga ubijem, poveljnik? Dober preč bo!« Že je dvignil pištolo, ko je Jože protestiral. »Ne bomo ubili ranjenca, saj nismo zverine. Bodimo ljudje!« »Kaj bomo z njim? Bolnišnice nimamo,« je dejal poveljnik. »Obvežimo ga, pa naj gre!« »No, pa ga obveži!« Lotila sta se ga skupaj s Tomažem. Krogla mu je prebila prsi, šla skozi pljuča. Krvavel ni dosti. Obvezala sta ga in mu zamašila rano. Potem šta ga oblekla in mu dala piti črne kave. Ranjenec je Jožeta ves čas gledal v obraz in v oči, kot bi si hotel zapomniti sleherno podrobnost na njem, čigar prošnja mu je rešila življenje. Ko sta bila gotova, mu je Jože dal palico, da bi se nanjo opiral, poveljnik pa mu je po nemško dejal: »Mož, sedaj lahko greste. Povejte svojim, da ste se srečali s prekletimi Čuši, in tudi to jim povejte, da je bila Koroška zmeraj slovenska in da ne bo nikoli nemška!« Ujetnik je z gibom glave potrdil, da je razumel sporočilo. Obrnil se je in se majavo napotil po kolovozu navzdol. Nekajkrat se je ozrl, kot da ne bi verjel, da mu ne bo kdo od teh, ki so mu sledili z očmi, nazadnje sledil še s kroglo ... Izgubil se je v gozdu. Po nekajurnem pohodu so se vrnili na svoje položaje, veseli so bili, da imajo spet streho nad glavo in kuharja, ki jim bo skuhal večerjo. Jožetu nocoj enolončnica ni teknila. Ni se mogel znebiti spominov na ubite. Po večerji sta s Strojevim posedala pred kočo. Gledala sta, kako tone težka sončna obla v kope oblakov in kako se s koroških hribov plazi k njim mrak. Gledala sta slovensko zemljo. In zdelo se jima je, da narašča vijoličasto megleno morje. Nemško morje. Stoletja buta vanje in zdaj jih hoče preplaviti ... Poveljnik je na kolenih pestoval puško. »Veš, Jože, prav si imel, ko si predlagal, da spustimo ujetnika. Pekla bi me vest, če bi ga ubili. Rekel si, da bodimo ljudje. Vojne je konec. Kaj hočemo? Mi hočemo biti ljudje, a kaj če oni nočejo tega? Vso pot sem premišljeval, zakaj ubija človek človeka.« »Tudi jaz sem razmišljal o tem. Ti si bil na balkanski fronti in si videl dosti sveta, gotovo veš bolje.« »Ne tega ne vem. Tega me niso učili v šoli in nisem slišal v cerkvi. Tega tudi tisti ne vedo povedati, ki gonijo ljudi v medsebojno klanje, ki so krivi, da je pomrlo dvajset milijonov ljudi. Mi se le branimo. Nemci so izgubili vojno, pa kljub temu lazijo naprej v našo deželo in Italijani tudi. Vidiš! Majhno domovino imamo, pa še to nam hočejo vzeti!« In še je nadaljeval: »Zapomni si: to, kar so napisali, mislijo resno.« Ko je legel na slamnati pograd, ni mogel zaspati dolgo v noč. Strmel je v zakajeni strop, kjer so trepetali okrogli odsevi brlivke. »Težko živi človek, ki je ubil človeka,« je dejal prijatelju, ki je ležal z rokami pod vzglavjem poleg njega. »Ne misli na to. Človek ni kriv, če mora ... Sicer pa niti ne veš, če si koga zadel. Če morda dvomiš, da si zgrešil, potem si misli, da je bil tvoj tisti, ki sva ga obvezala in spustila, pa ti bo laže.« Naslednje dni jih je sovražnik iz doline obdeloval s topovi. Da bi ga preslepili o številu čet, ki varujejo gorske prelaze, so kurili ognje na različnih mestih. Potem so varno skriti poslušali kanonado v prazno. Še nekajkrat so se srečali s patruljami in nekoliko puškarili. Mnogo huje pa se je godilo četi, ki je čuvala karavanški predor. Od tam se je dan za dnem slišalo streljanje in grmenje. Joža si je zapomnil dogodek z nemškimi agitatorji. V četno taborišče je prišlo dekle z imenom Tinca. Povedala je poveljniku, da so v vas prišli Nemci prepričevat Korošce, naj glasujejo za Avstrijo in kulturno Evropo ter naj se ne vežejo s Srbi. Poveljnik je zbral vod vojakov in se spustil skozi gozd v vas. Zajel je Nemce v vaški gostilni. »Kaj z njimi?« se je vprašal. Bili so civlisti in glasno so protestirali, ker jih je nameraval vleči s seboj. Bohinjski divji lovec pa mu je predlagal: »Treba jih je kaznovati in izpustiti!« Velel je napraviti nekaj kolov. Zataknili so jih agitatorjem skozi rokave in jim jih pritrdili z vrvjo tako, da se jih po poti ne bi mogli znebiti. Ko je bilo vseh sedem tako nagačenih, so jih odgnali na rob vasi, od koder se je pot vijugala v dolino. Bohinjec je predlagal poveljniku: »Vzemimo jim tiče ven in namažimo jih z globinom! Tako smo delali v Bohinju z lovci,« je še dodal. »Ne, tega ne bomo napravili,« je odredil Strojev. »Za spomin na srečanje z nami boš vsakega posebej sunil v rit, in konec! To bo za plebiscit!« Tako so tudi napravili. Krepak fant je brcnil vsakega posebej v zadnjico in mu v slovo dejal: »Tako, da se ne prikažeš več, zakaj drugič ti posvetimo drugače!« == 3 == Za zeleno mizo so krojači usode sveta sklenili, da bo Koroška pripadla ne glede na zgodovinske okoliščine tistemu, ki bo dobil od ljudi največ glasov. Ko so utihnile puške, so se razvnele politične strasti. V tem boju je Strojev namenil Jožu častno nalogo. »Lep si. Močan. Pameten. Znaš se obnašati in ljudje te imajo radi. Napravili te bomo za Korošca. V dolino pojdeš. Obiskoval boš naše ljudi. Delil jim boš »propagando«. In najvažnejše: nas boš obveščal, kaj počno Nemci in kaj napletajo.« Oblekel je irhovice. Dobil je tudi naramnice s planiko, izrezljano iz jelenovega roga, lovski suknjič z zelenimi zavihki in klobuk z obledelim gamsovim čopom. Naloga mu je bila všeč. Naveličal se je poleganja. Obetali so se mu razburljivi doživljaji, ki naj bi bili v njegovo in narodno korist. V zvezdno noč je krenil proti dolini s polnim nahrbtnikom »propagande«. Nekaj dni mu je šlo po sreči. Razdelil je letake, kot mu je bilo naročeno. Kjerkoli se je oglasil, so ga sprejeli kot Korošca. Naučil se je podrkovati. Zbijal je šale. Mnogo jih je znal iz tovarne, druge si je sproti izmislil. Pridobil si je precej novih prijateljev. Povsod so ga gostili. Kmalu je pozabil, da hodi po ozemlju, kjer ima tudi sovražnik svoje ljudi. Nekoč se je o mraku ustavil v vaški gostilni, polni fantov in mož. Ustavil se je zaradi Tince, gostilničarjeve hčerke, ki jih je bila prišla obvestit o agitatorjih. Veselo ga je pozdravila. Postavni fant ji je bil všeč, česar ni skrivala. Z žarečimi očmi mu je stregla in se kar naprej sukala okoli njega, ko je govoril z očetom. V gostilno je stopilo nekaj tujcev z nič kaj prijaznimi obrazi. Vrvež je rahlo potihnil, ljudje pa so se z nezadovoljstvom zazrli v prišlece. Vstopila je Tinca z dvema vrčkoma piva in ju postavila pred očeta in Joža. Bila je bleda in prestrašena. Sklonila se je k očetu in mu nekaj šepnila v uho. Mož se je zresnil in mrmraje dejal Jožu: »Nekdo vas je izdal. Zunaj vas čakajo. Lahko se zgodi, da vas ustrelijo.« »Tudi jaz imam pištolo,« je rekel Joža. »Preveč jih je ... in še nam boste napravili težave. Hči vas bo skrila.« Potem se je ozrl k harmonikarju. »Daj fant, ureži eno!« Harmonika je zavreščala divje in razposajeno. Njenim zvokom so se pridružili vriski. Gostilničar je zavpil: »Dečve izbirajo!« Komaj je to rekel, je bila že Tinca pri Jožu. Potegnila ga je med plesalce. Zavrtela sta se naokoli samo enkrat, potem pa brž skoz vrata v vežo. Tam ga je potegnila v temo in nato po stopnicah. Šla sta po temnem hodniku. Zarožljal je ključ in odprla je vrata svoje sohe. Potem je zaklenila in prižgala luč. »Ubiti vas hočejo! Tu vas pa ne bo nihče iskal. Bodite brez skrbi. Kar lezite v posteljo in zaspite.« Samo to je rekla, ugasnila luč in odšla. 0rfdpkkvjqws4lz4zuz6wrlcv29xhvp 224398 224397 2026-07-15T19:39:58Z Alenka Senekovič 10642 224398 wikitext text/x-wiki Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem. Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt. Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva. <poem>STEBER HREPENENJA Temine duha hranijo drzne s krvjo upanja, v prepadih začetka so skrite niti konca. Potujemo za sledjo svetlobe, k vrhovom gora, v noči neodkritih obal. Zazreti jih enkrat samkrat in umreti je bolje, kot jih nikoli videti.</poem> == 1== Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs. Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino. Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona. Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode. Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu. Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi. Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče. Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo. Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta. Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi. Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ... »Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal. Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ... Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja. Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu? »Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom. »Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo. »Je ni!« jo je zavrnil. »Pa se opri v nebo! Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena. Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa. Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod. Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso? Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost. Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ... Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem. == 2 == Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo ukrivljena. Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno, čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer. Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega. Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ... O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino. Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se! Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično: smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...« Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ... Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.« Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč. Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ... Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ... Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso. Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl. Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom. == 3 == Lok žareče svetlobe nad izbočenim robom stene se je prelomil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico. Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je breji trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena. Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brezprimere. Če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje. Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto, da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim. Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal. Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji. »Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal. »Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.« Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pana obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel. Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej. Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. Šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice. Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje. Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega bednega ali vzvišenega položaja. Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru. »Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« – tako nekako mu je govoril Jug že zdavnaj, preden ga je stena ubila. Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v tej steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil, kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnlii. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih, ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla. Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet. Čudno, da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad. Kar naprej mu nekaj vdira vanje iz zunanjega sveta pa spet iz notranjega. Ali je to preteklost ali pa ga skrbi pehajo na planjave negotove prihodnosti. Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne. Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo. In vsaka duša ima svojo nerazložljivo sfingo. Nad kotanjo, iz katere so štrleli vrhovi in stene, so se nagrmadile kope oblakov in se združile. Zdaj so skozi pretrgane žile utripala samo izgubljena svetla zrna. Napetost v zraku je rastla vzporedno z napetostjo v duši. Utrujen od dnevnih naporov je skušal zapreti oči. Tik za njim mu je kljuvala jedka bolečina. Tekla mu je po žilah in se pekoče iskrila na koncu do krvi zlizanih prstov. Njegov duh je bil sedaj v stanju lebdenja. To je v steni doživljal večkrat, a tako močno kot takrat še nikoli. Vedel je, da to ni budnost in ni spanje. To je vizionarstvo, ko se človeku v napol budnem stanju odpirajo prepadi zavesti in ko se iz teme minulosti zaletijo robovi smisla vsega našega početja. Vedel je, da je to stanje, ki so vanj padali nekateri ljudje pred smrtjo in ki si v njem človek zastavlja vprašanja ter dobiva odgovore, ki si jih ni zastavljal nikoli prej v življenju in tudi ni nikoli dobival odgovorov. Duh mu je potoval naprej in nazaj zunaj meja prostora in časa v bližino tistega smisla, ko izgube vse stvari svoj smisel in ga znova dobe na drug način. Bal se je naslednjega dne. Če je večkrat bežal od sebe in tudi druge odvračal, da ne bi spoznali resnične nevarnosti, se ji sedaj ni mogel izogniti. Kot velikanski tok ga je vlekla vase z neustavljivo močjo, kot vlečejo stvari vase vrtinci zavratne, globoke narasle reke, kadar prestopi bregove in se pogubnostno razlije. »Kdo si, tujec? Kaj hočeš, tujec? Kaj počneš, tujec? Čemu prihajaš v puščave smrti, o, bedni človek?« ga je vpraševal demon stene. »Prvi sem tu. Iskalec. Ljubitelj neznanega.« Drugega na zastavljeno vprašanje ni imel odgovoriti. Iz stene mu je prihajal odgovor: »Če si tako močan, da bi rad za ceno svojega življenja v ta steber kot prvi vklesal svoje ime, ga boš vklesal. Sam razpolagaš s svojim življenjem. Tvoje je in tvoja je tudi smrt.« Na smrt ni maral misliti. Hotel je živeti in preplezati steber. To je zadnja skrajna neumna možnost. Ta misel je prišla kot nenaročena nevihta in strašila ga je kot kamenje, ki se lahko zvali nanj s stene. Kdor steza roke za najvišjim, mora tvegati vse, tudi sebe. In samo sebe ima pravico tvegati, igrati karte z usodo na svoj in ne na tuj račun. Večina ljudi pa igra z usodo na tuj račun. Igrajo zase in tvegajo druge. Nadenj se je sklanjalo ogromno truplo stebra. Viselo je, ko da se bo zdaj zdaj sesulo. Iz prepadov zavesti so se odpirale žile. Misli so tekle kot kri, kot razpenjena voda po tokavah stene. Razlivale so se po plateh in žlambonih in grapah ter se združevale spodaj v en sam nezadržan tok. Nagnjen nad prepad je hotel to noč živeti kot stena, ko so jo brazdila tisočletja ter so ji obraz in obliko izoblikovali vsi elementi neba. Hotel je biti obraz, v katerem je zakopano tisoč skrivnosti; ki ga bere vsakdo drugače; ki vznemirja vsakogar, kdor se zazre vanj. Toda zdaj ni bil le stena. Hotel je biti gora z večnim snegom ob boku, biti veter, vihar, naliv in sončno jutro. Hotel je biti bilka, drevo nad prepadom. Hotel je biti dno in višina. Resnica in sanje. Veselje in bolečina, združena in okamenela. Vse na en mah. Poraz in zmaga. Pozabljenje in vest. Prav vse, kar lahko človek zazna pred obličjem konca. Žalost in sreča. Lahko se zgodi, da ga bodo jutri našli kakor Klementa Juga razbitega na kosce. Brez obraza. Na melišču pod stebrom ... Lahko se zgodi, da bo obvisel na vrvi kot Lass in živel še nekaj dni, preden bo v mukah izdihnil. Od tod je videl v dolgi nemški smeri steno, ki ga je strmoglavila. Doma je imel konec vrvi, na kateri je nesrečnik umiral, in veroval je, da mu bo prinesla srečo. Doslej mu jo je morda res prinašala, toda kaj bo jutri, se ne ve. Pripravljen je bil na smrt, kar je pomenilo, da se bo boril za življenje. Odspod, kjer je bivakirala Pavla na mnogo prlkladnejšem mestu kot on, je zaslišal glas. Ali je bil to klic v sanjah? Je govorila sama s seboj? Tega si ni znal razložiti, ker ni mogel razbrati pomena njenih besed. Vendar mu je njen glas vzbudil krivdo, ki ni bila krivda, temveč samoobtoževanje. Krivda nastane šele takrat, kadar gre človek čez plaz in ga sproži. In zdaj se plaz še ni sprožil. Kljub temu pa se je jasno zavedal, da je ne bi smel vzeti s seboj v steber. Takole si je govoril: »Steber – to je tvoja, ne njena zadeva. Ti si živel zanj in z njim, ti si ga nosil v sebi in ga nisi mogel prebaviti celih petnajst let. Gorski vodnik si in zaupani so ti bili mnogi ljudje. Tvoja dolžnost je, da oceniš, kaj zmore tisti, ki ga navežeš na vrv, in kaj ne zmore in kaj zmoreš ti. Tokrat si se uštel. Precenil si njeno moč in pripravljenost. To ni več ženska, ki je premagovala najtežavnejše smeri v tej steni. Vojna je napravila svoje. Leta zmehčajo človeku ude in voljo, še sam nisi to, kar si bil. Le voljo imaš močnejšo, ker te žene v neizpolnjeni cilj, ker ti strast izgubljenih let zamegljuje razum. Kriv boš, če ona jutri ne zdela previsov in če umre. Pripeljal si jo v smrt in tvoja stvar je, da jo rešiš.« Skušal se je zagovarjati. Dovolj je stara, da ve, kaj dela. Sama se je odločila. To ni njeno prvo in tudi ne zadnje tveganje. »Zakaj si vzel prav njo?« je zazijalo vprašanje kot nenadna ledeniška razpoka, pred katero obstaneš in je ne moreš obvladati, čeprav je nasprotni rob prav na dosegu roke. Zakaj ni vzel s seboj enega od prijateljev Zlate naveze? Ali od tistih, ki so se že skušali v stebru? Seveda, od teh ni bil nihče tako nor. Ali jo je morda vzel zato, da bi steber preplezal vseskozi sam kot prvi v navezi? Da bi bil sam pred seboj in pred vsemi prvi? Žalost in slavo je težko deliti z ljudmi. Lahko je lagati drugim. Lahko je najti tisoč izgovorov in resnic na pogreto laž. Toda sebi človek ne more lagati. Težko je biti sam sebi sodnik in krvnik. Jutri bo napravil vse, tudi nemogoče, če bo treba, da se izvlečeta oba ali pa padeta na oltar svoje strasti kot dve nepremišljeni žrtvi. Kako je sebičen! Saj tu ni samo ona. Tudi do nje, ki ga čaka pod steno, ima svoje obveznosti. Njej gotovo ni vseeno, če se bo vrnil živ ali pa ga bodo prinesli zašitega v juto kot zmrcvarjeno truplo ... == 4 == Od Planinskega doma se je utrgala ženska postava in izginila v gozdu na stezi, ki drži pod steno. Popoldne so jo vznemirili pogovori plezalcev, da bo treba pogledati, kaj je z njima v steni, čeprav je Jožu zaupala, da se mu v gorah ne bo nič pripetilo, je Sloki, ko se je vrnil s stene, le zasejal vanjo skrb in strah. Popoldan je prebila v družbi planincev, ki so si krajšali čas s pripovedovanjem vsakovrstnih doživljajev iz gora. Posebno so jih razvnele nesreče. Tesnoba jo je gnala že mnogo prej pod steno, ko sta se bila dogovorila za signale z lučjo. Hotela je biti sama. Odveč so ji bili razigrani glasovi harmonike, petje in hrup polne izbe ljudi, ki jih ni poznala. Glasovi so kmalu potihnili in objela jo je sveža tišina gora, noč z begotnimi oblaki na visokem nebu. Na mestu, kjer se poti razidejo vsaka v svojo goro, tam, kjer je plazišče uničilo drevje, se je odprl pogled na prostranstvo visoke stene. Obstala je in se zazrla proti robu v smeri vrha nad ledenikom. Prižgala je baterijo, štela do deset in ugasnila. Dajala je dogovorjene znake. Za robom gore so v noči utripale zvezde, stena pa je bila temna, grozeča in prazna. Zdelo se ji je, da njeni robovi vise ven, nad dolino, in da se bo nekoč, kdove zakaj, sesula. Obšle so jo čudne slutnje in dvomi. Morda sta že izplezala in sta na Kredarici. Ni izključeno, da je zaspal ali pa ne vidi njene luči. Stala je, gledala v temo in prižigala kolobar svetlobe v enakomernih presledkih. Če bi vedela, da se splača, bi zavpila, tako polna je bila nemira. Prvič je bila sama ponoči pod steno. Nikoli ni mislila, da ti ogromni skladi mrtvega kamenja vplivajo na človeka s takšno močjo in strahom. Zdaj se je gledala iz oči v oči s strašno tekmico. Od nje, te stene so bile odvisne njene sanje, njena ljubezen in njeno življenje: če jo bo premagal ali pa ga bo ugonobila. To bo konec njegovih in njenih načrtov o skupni poti v prihodnost. Morala bi mu odsvetovati ta tvegani podvig. Premalo je vedela, v kakšno nevarnost gre, ni razumela, zakaj da se je prav s to žensko, ki ji ni bila najbolj pri srcu, odpravil na tako negotovo pot. Dobro, da ni verjela, kar so ljudje napletali o njej in o njem. Zaupala je v njegovo in v svojo ljubezen. Saj ona pravzaprav ve, kaj hoče. Ni ga vzljubila zaradi slave in ne zaradi časti. Ljubila ga je kar tako, zaradi ljubezni same, ne da bi zato pričakovala povračilo ali postavljala pogoje, in tudi zato ne, ker bi se ji zdel edini vreden njene ljubezni. Mnogi prijatelji in prijateljice so ji odsvetovali zvezo z njim. »Mojca, to je zate, ki nisi več tako mlada, izgubljanje časa, ki ga ne boš mogla nikoli več nadoknaditi. Moški, ki se do petdesetega leta ne poroči, je čudak ... Saj je dober človek, zanimiv, tovariški, in tudi zabaven, če je treba. Za zakon pa je nemogoč. Tako je pijan od slave, da se tudi v štirih letih vojne še ni streznil ... Poglej! Namesto, da bi se oženil, gre spet v steno ... Gorski vodnik je pravzaprav potepuh. Večno je na poti. Ko vodi druge, ne zna voditi samega sebe. Povsem je odvisen od tistih, ki ga naročajo, plačujejo in od onih, ki pihajo v jadra njegove slave. Mojca, boj se slavnih ljudi. Ogibaj se slavnih! Z njimi so vedno težave ...« Če bi jih poslušala, bi bila to zvezo že zdavnaj razdrla. Ker pa je poslušala samo glas srca, je šla z njim in upala vanj z željo, da bi se vse srečno izteklo. Neki njegov prijatelj ji je govoril: »Nas poslušaj in premisli. On si želi plezalko. Vedno je sanjal o tem, in ker je ni dobil, je ostal zakrknjen samotar, navajen svobode in potepanja po gorah. Najljubše mu je to, kar je ženskam najbolj zoprno. Prav nič mu ni do varnega doma, do miru in do družine. Uživa le v tveganju ...« Ljubezen je slepa. Zavidala je oni, ki lahko pleza z njim. Kako rada bi bila priča njegovi veliki zmagi ali pa bi z njim trpela poraz ... Dve leti je prihajal k njej in jo vznemirjal s svojimi nenavadnimi željami in obeti. Dve leti vojne, ko je bilo življenje na ulici bolj nevarno kot zdaj v miru v najbolj nevarni steni. »Zdaj sem dovolj star, da bi imel otroke in dom.« Tudi ona si je želela otrok in doma. Samo čakala sta, da bi minila vojna. »Pustil te bo. Pozabil bo na vse, kar obljublja. Pustil te bo, kot je že marsikatero. Preveč je navajen prostosti, da bi se ji odrekel, ko bodo gore spet dosegljive ...« Vsi takšni in podobni predsodki, ki so kot sence padali v njune odnose, so jo rahlo motili, niso je pa odvrnili od njega. Ko je odšel v steno, ji je obljubil, da je to zadnje tveganje, ki ga je dolžan sebi in tudi njej, ki jo je vzel s seboj. Potem bo odnehal in prepustil bojišče mladim. Posvetil se bo njej, otrokom, bolj krotkim goram in gozdovom, katerim se ne bo sicer odrekel nikoli in tudi spominom ne. »Samo da bi se vzela ...« Potem ko bo njen, si ga bo že prilagodila. Pravzaprav bosta vsak malo popustila in šlo bo. »On ne bo popuščal tebi, ti pa boš njemu,« so jo pregovarjali. »Trmast je, brez primere ...« Toda ni jim verjela. Bilo ji je štirinajst let, ko je njo in starejšo sestro popeljal brat na Triglav. Takrat ga je prvič videla v Vratih; z njim sta bila še dva plezalca. Brat ji je rekel: »Poglej tistegale s kodrastimi lasmi, ki kadi pipo. Ta je Joža čop, junak Triglavske stene.« Kasneje ga je videla igrati v filmu Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga. Še na misel ji ni prišlo, da ju bo nekoč vojna zbližala in njune tako oddaljene si poti združila v eno samo. In tudi to ji ni prišlo na misel, da bi ju stena sedaj lahko ločila. Prižgala je luč. Rada bi sklonila glavo in poprosila steno, naj ji ga vrne ... Precej visoko v steni pod robom bleščečega ledenika, nekje pod Kugyjevo polico, se je prižgala luč in ugasnila. V nedra teme se je razlegel vrisk. Zgrabile so ga stene in vrnile odmev. Podajale so ga nekajkrat sem in tja, dokler se glas ni izgubil v brezbrežnem valovanju. »Živa sta, skoraj pri vrhu!« je veselje kar bruhnilo iz nje. Njegov glas ji je vrnil vero, da bo uspel, in upanje ji je rastlo ko nenadna svetloba v nedosegljivih mejah. Ko se je vrisk polegel, mu je odgovorila. Kriknila je tenko in pogumno, na vso moč, da jo bo ja slišal. Zdaj ko je videl luč, ve, da je to njemu v pozdrav. Iz rušja se je utrgala temna, potegnjena postava in se napotila k njej. Moški se ji je tako približal, da bi jo lahko prijel – šele tedaj je zaslišala kamen, ki se mu je skotalil izpod noge, in se sunkovito obrnila. Tako se ga je prestrašila, da bi bila skoraj zavpila. »Kaj pa se dereš?! Ali se je mar kaj zgodilo v steni?« je vprašal Sloki. Pripravljal se je že, da bi šel spat, ko je ugledal pod steno utripanje luči. Žrla ga je vest, ker je molčal – lahko bi se jima res kaj pripetilo. Če ne drugega, je dolžan dobro povrniti z dobrim in ne z zlim. Sicer pa ni tako nor, da nikomur ne bi bil zaupal, kam se je napotil. Luč v steni in Jožev vrisk sta bila znak, da se je zmotil. »Nič se ni zgodilo,« mu je odgovorila. »Samo znak sem dobila, da je vse v redu.« »Videl sem luč v steni in tudi slišal vrisk.« »Da, skoraj pod vrhom sta,« je dejala veselo. »Ne veselite se prezgodaj, tovarišica. Lahko se zgodi, da jutri ob tem času ne bosta dosti više. Morda bosta še niže ali pa celo pod steno.« »Ne plašite me!« »Saj vas ne plašim. Samo povedal sem vam, kaj se lahko še zgodi. Tudi nas skrbi zanj in zanjo, ne samo vas. Mi ga bomo morali iti reševat tja, kamor se res nikomur ne ljubi. Mi!« je pribil Sloki. Ko so utrinki svetlobe zamrli v temi, se je pogreznil vase. Čas je tekel počasi kakor kalna, umazana reka. Noč se je natakala v brezna, bila je vse gostejša. Iz luknje so privrele megle in začele polniti kotlino. V noge so ga prijemali krči, vrvi so ga rezale v telo. Nenehno je moral spreminjati položaj telesa in obremenjenost posameznih delov. Kdaj pa kdaj je malo zadremal. Misli so se mu pomešale s težkimi sanjami in grozljivimi prividi. Spet se je zbudil in se razgledoval po temačnih obrisih stene. Razmišljal je, kaj ga je pravzaprav pognalo v skale, ko je videl že toliko smrti in skusil obilo težav. Dovolj je bil star, da je lahko trezno presojal svoje življenje. Usojeno mu je bilo, da si je izbral dvojno življenje. Ni vedel, ali je prišla ta dvojnost z rojenicami ali pa so mu jo vsilile nenavadne razmere. Vseeno. Tu nad prepadom je vedel, da je tako in da se ne da nič spremeniti. Eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdove kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo življenje pa je živel samo zase in za gore. Razodevalo se mu je iz prakozmičnih sil, ki so polnile njegove žile s krvjo hrepenenja in upanja, ali usmerjale njegove oči k lepoti, čistoči in k vzvišenemu. To je bila čudaška volja, ki je kljubovala vsemu in vsakomur. Včasih se mu je zdelo, da ga ne razume nihče in da tudi sam ne razume svojih skritih nagnjenj. Te mu je umirjala samo stena in mu jih bo dokončno umirila smrt. Kadar ga je zgrabila bolečina, se je lahko samo napil. S streznitvijo pa se je bolečina vrnila in povečala. Razrastla se je v njem kakor strupena zel, ki požene korenine v zadnjo razpoko. Vedel je, da bolečina prihaja, toda ni vedel, od kod in zakaj. Zato ga je vleklo le na robove življenja in smrti. Na mejo razumnega. V začetek nehanja. Na mejo spoznavanja, kjer se odpira brezno svetleče se modrine nedoseženega, navadnim ljudem zastrto. Tu je dojemal svet kot melodijo stvarjenja in rušenja. Svet goreče krvi in oledenelega miru. Svet potešitve vseh želja. Tu se je sešel s srečo in tu so ga vznemirjali plameni upanja. O svojem najglobljem bistvu ni govoril nikomur. Tudi najbližjim ne. Za stvari, ki jih je čutil najgloblje v srcu, ni imel besed. Bile bi prerevne. Celo mislil je skopo. O trdih dejstvih. Kadar sta se trli med seboj pamet in strast, je pustil, da se je dogajalo vse kakor v naravi. Veroval je v to, da se narava nikoli ne zmoti in nikomur ne dopusti napake, da ne pozna ne zlega ne dobrega. Zato je bil tudi do sebe trd in odločen, pripravljen plačati pomoto z življenjem. Tudi stena ne dopusti ne pomot ne polovičarstva. Hoče celega človeka ali pa te pogubi. Zato je zmoto sovražil prav tako kot laž. Šala mu je bila plašč, s katerim se je zakrival, da ljudje ne bi prodrli v njegovo mehko jedro, šalil se je z vsemi in sam s seboj. Vedel je, da življenja ne sme jemati preveč resno, ker se z vsem igra največkrat po mili volji. Igralo se je tudi z njim, zato se je tudi on rad poigraval z življenjem. Kaj bo jutri, ko pride na vrsto poslednji previs v stebru? Bo zmagal? Odpovedal? Bo njegovo predvidevanje laž ali resnica? Moč ali utvara? Črna črta, lok, napet nad gorami, je bila negotovost prihodnjega. Prek nje gre pot v smrt ali življenje. Zakaj? Kje je odgovor? Se skriva v brezčutnem nebu? V nagrmadenem kamenju Sfinge? Ali v njegovem dnu? == 6 == Vsaka noč mine. Prebil jo je na pol v snu, na pol v blodnjah. Prišlo je jutro, ki ni noč in ne dan. To je surov čas, v katerem je človek najbolj ranljiv. Veke so mu postale svinčene. Bila je to ura, ko se je desetletja dan za dnem prebujal za delo v tovarni. Vedno ga je vzdramil zategli krik sirene, ki je napolnil vso dolino. V njegovo zavest so sedaj vdrli jekleni prsti doline, ozko stisnjene med hrbte dveh gorskih planot, kjer je v dnu kot čudna pošast ležala tovarna, stegnjena pred svojim skalnim brlogom. Njen gobec, vedno odprt, je žrl železno rudo in bruhal jeklo. Hranila jih je in žrla. Grizla jih je počasi, kot grize rja železo. Tovarna se mu je valila skozi zavest. Zahrumela so kolesa, slišal je cvileče kovinske zvoke in hrup prebujajočega se čebelnjaka. Ti večno se ponavljajoči zvoki so mu pilili kosti in trgali živce. Morda je prav zavoljo teh zvokov tako cenil tišino in si želel samote. To je bil njegov drugi, zasužnjujoči svet, kateremu se je vdal in slepo pokoril, če se je v gorah boril, se je tu podrejal vrtenju kolesja. To kolesje je trlo tisoče, ne le posameznike. Če je zakašljal, je začutil v ustih okus po pepelu in dimu. Oblake rdečkastega prahu so prebadali dimniki plavžev, med njimi pa so se vlekle jedke pare talečih se kovin. V očeh mu je tlel odsev večnih ognjev in ubijajočega sija. Če so odprli plavž, se je hudobna vijoličasto rdeča in rumena svetloba razlila po pobočjih, hrbtih gora in v nebo nad dolino. Z vrhov je včasih gledal ta uničujoči sij in bilo mu je, kot bi zemlja odprla rano svoje ognjene notranjosti, da bi umorila vse tisto, kar je sama rodila. To je bila svetloba, ki je požigala trave, listje na drevesih, ki je podila ptice in ostajala v očeh ljudi kot krut lesk. Izpod vrhov belih gora, kamor so uhajali iz mesta, je skozi korita strmih dolin tekla reka. Svetlo modra se je divje valila prek oskalkov in se veselo penila ob zelenih obrežjih. V njej so odsevali ledeniki, zelenilo trav, barve rož, veje dreves, nosila je pesem ptic in rib. Čista kakor duša otroka se je stekla v trebuh tovarne, na drugi strani pa se je razlivala pod nasipinami žlindre umazana, temno rjava, vsa prepojena z bolečino in smrtjo. V njej je ugasnilo upanje kot oči žerjavic in jedkih plinov. Pomislil je: »Usoda te reke je naša usoda. Takšni pridemo v tovarno mi. Potem nas odnaša kot iveri. Med kolesja nas nosi in melje, nas raztrga, izmozga, prežveči. Ko smo brez moči, je tudi naša duša umazana, nacejena z žveplenimi parami, z alkoholom, nevoljo, grenka in prazna kot žlindra ... Tako smo nemočni kakor drobci železa, ki jih zgrabi močan magnet. Ne moreš se izmakniti tej sili. Vsakogar potegne nazaj. Tudi mene ...« Prebolel je prebujanje. Zdanilo se je. Nebo je dobivalo barvo železne litine, ki je postajala vse bolj svetla, vendar tako siva, da sonce skoz njo ni moglo prodreti. <poem> SIRENE TULIJO Zgrabili te bodo jekleni ptsti tovarne, umazani od prahu, saj in krvi, zgrabili te bodo jekleni prsti tovarne, vijak, in vrgli té bodo med rjaveče železo v odpad.</poem> == 1 == S tovarno se je spoznal zgodaj. Usojena mu je bila kot skoraj vsem mladeničem v zakajeni dolini. Že kot otrok je poslušal očeta, mojstra v železarni, po čem je kruh pri Kranjski industrijski družbi ali pri »Schinterei gesellschaft«, kot so pravili takrat podjetju. Živeli so v svoji hiši na robu mesta, četrt ure hoda od tovarne. Prav tako blizu so bili gozdu. Začenjal se je na pobočjih, ki so se vlekla v strme hrbte Karavank. Kot otrok je preživel mlade dni več v gozdu in ob potoku ter na paši kot v šoli. Vleklo ga je stran od tovarne. Slutil je, da bo prebil v njej večino življenja. Dolgčas mu ni bilo nikoli, saj se je v družini rodilo dvanajst otrok. Toliko jih je skakljalo okoli materinega krila, da jih je oče, ko se je utrujen vrnil z dela, komaj znosil na sonce. Bila je to lepa mladost, čeprav ni bila rožnata. Mladost, polna materine ljubezni in očetove strogosti. No, ni se ji bilo težko umakniti, saj je bil malo doma. Poleti so se vse dopoldneve igrali, kurili ognje, pekli polže, v potoku pod skalami iskali pikčaste postrvi, nabirali rože, se podili za metulji po sončnih travnikih in zvedavo gledali proti visokim sneženim goram. Ko pa je v zvoniku udarilo poldne, so se usuli domov in se zgrnili k mizi, okrog ene same velike sklede. Vsak dan so molili za kruh in se bogu zahvaljevali zanj, čeprav jim je bil le skopo odmerjen. Brž ko je utihnilo žvenketanje žlic, so se spet porazgubili po pobočju za mestom. Zvonjenje avemarije pa jih je poklicalo domov. Štirinajst let mu je bilo, ko ga je poklical oče in mu povedal, da je konec otročarij in da ga je namenil tovarni za železarja. Očetova želja je bila ukaz. Tedaj mu je povedal tudi vse o njihovem rodu. Njegovi pradedje so živeli v Plavškem rovtu pod Golico, vasici med narcisnimi polji. Ded Jernej se je izučil za strojnega mojstra in je služboval pri Zoisu v bohinjskih fužinah. Rad je hodil v hribe, najraje v bohinjske gore in tudi k Triglavu ga je zaneslo. Ko je železarstvo v Bohinju zamrlo, se je oče Anton preselil na Savo pri Jesenicah in se zaposlil v železarni. Ni imel dosti izbire. V dolinah pod gorami so živeli kmetje, drvarji, pastirji, lovci in tovarniški delavci. Zdaj je tudi njemu zatulila sirena. Pridružil se je možem, ki so se z vseh strani doline zgrinjali v tovarno že v zgodnjem jutru in se vračali domov pozno popoldne. Polnih dvanajst ur jih je držala tovarna ob plavžih in strojih. Dolga leta so ga spremljali očetovi napotki: »Bodi ponižen, ubogaj jih in napravi vse, kar bodo zahtevali od tebe. Zapomni si: oni so močni, ti si šibek. Če pojde vse po sreči, se boš izučil za strugarja, in vedi, da je oblast od boga, pokori se, ne upiraj se. Tudi preddelavcem ne!« V obratu, kamor je bil dodeljen, so vzgajali vajence z grobo besedo, klofuto in brco. Ni imel velike sreče. Premalo ponižnosti je bilo v njem, oči so mu sijale zvedavo, predrzno in nič kaj ni bil povšeči tistim, h katerim so ga poslali v uk. Nejevoljni zaradi pritiska višjih, so se znašli nad najnižjimi, kadar se jim je zljubilo. Neko jutro ni bil kaj prida razpoložen, pa se je premalo globoko poklonil vodilnemu inženirju, mogočnemu šefu, Nemcu z visoko pristriženimi lasmi in strogim obrazom. Mož ga je poklical po nemško. Stopil je predenj in težko je prenesel njegov prebadajoči pogled. Šef ga je pokaral, zakaj ne pozdravlja po nemško. Ni še vedel, da je tovarna v glavnem v nemških rokah, pa je naivno odgovoril, da zato, ker je Slovenec. »Marš na plac!« se je zadrl nanj. »Ti ne boš za drugo kot za pometanje!« Tako se je nehalo njegovo učenje. Potem je pometal z brezovo metlo dan za dnem. Tudi oče in njegovi prijatelji mu niso mogli izprositi boljše usode. Sčasoma so ga dodelili pometat v žično valjarno. Tam so bobneli jekleni valji mogočnih strojev. V parah in dimu so švigale razbeljene kače, ki so jih delavci lovili s kleščami in jih z naglimi zasuki pretikali iz stroja v stroj, tako dolgo, dokler se debela železna palica ni spremenila v tanko žico. Minila so leta, preden je bil deležen toliko zaupanja, da so mu obljubili učenje pri teh nevarnih strojih. Spoznali so, da je sila močan, nenavadno okreten in vztrajen. In mikalo ga je, da bi se tudi on privadil prestrezanju žarečih kač. Dražile so ga in vabile, da bi jih znal tako ukrotiti kot možje, ki so delali pri teh strojih že dolga leta. Kdaj pa kdaj je kakšnega ožgalo. Nesreče v tovarni so bile na dnevnem redu. Včasih je komu zmečkalo nogo, roko ali pa ga je drugače poškodovalo. Ljudi je bilo dovolj. Če so koga odnesli, je takoj prišel drug. Ob takih priložnostih so ga sem in tja dodelili k stroju. Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Bilo je pred prvo svetovno vojno, ko so socialni demokrati in komunisti pričeli vžigati delavsko zavest in solidarnost. Za prvi maj so pripravili veliko zborovanje. Nemške delodajalce so nameravali z nečim opozoriti, da so tudi oni ljudje, da imajo svoj praznik, svoje zahteve. Delavski voditelj je prinesel na zborovanje deset metrov dolgo rdečo zastavo. Gruča delavcev se je strnila okoli njega. Vprašal je može, kam naj bi zastavo obesili. Vsi so vpili, naj jo obesijo na najvišji dimnik. Ko pa jo je bilo treba obesiti, ni bilo nikogar. Vsi so zrli v štirideset metrov visoki dimnik. Bali so se višine, bali kazni, slutili so, da gre za izzivanje. Vendar je vsem sijala iz oči želja, da bi zastava visela. Mednje se je pririnil eden od mojstrov in jih nahrulil, naj bodo vendar pametni, naj ne obesijo rdeče zastave, naj ne dražijo gospodarjev, zakaj posledice ne bodo prijetne. Množica pa je rjovela: »Obesili bomo zastavo, to je naša zastava, za naš praznik!« »Jaz jo bom nesel!« »Ti?« Vsi so se ozrli na golobradega mladeniča, ki mu je sijala iz oči drznost. Globoko v srcu je še vedno nosil ponižanje, ker so ga bili vrgli iz obrata na »plac« in mu dali metlo. Pri tem delu je bil neopazen, včasih celo zasmehovan še od tistih, o katerih je vedel, da se z njim ne morejo kosati ne pri delu ne kje drugje. Na tihem je sovražil gospodo, ki se ji je oče uklanjal. Ni še vedel, kaj bo pomenila delavcem rdeča zastava, vendar ga je bolelo, da ni med njimi nikogar, ki bi si upal z njo v vrtoglavo višino dimnika. Voditelj delavcev ga je premeril od nog do glave. »No, pa jo nesi!« mu je slovesno izročil zastavo. Ovil si jo je okoli života. Množica se je strnila okoli njega, ko je zaplezal na dimnik. Sprva se je naglo dvigal po železnih stopih. Prvič je spoznal, kaj je prekletstvo težnosti, ki vleče človeka v globino, in kaj je hrabrost duha, ki te dviga kvišku. Vse manjši so bili ljudje pod njim. Videl jih je kako valovijo, slišal njihovo glasno odobravanje, nemirno vrvenje in pričakovanje nečesa velikega. Ko je z vrha dimnika zaplapolala v modrikasti dim rdeča zastava in je množica zabučala, se je na robu med nebom in zemljo prvič počutil srečen. Zastava ni visela dolgo, ker je vzbudila nevoljo lastnikov in šefov. Že naslednji dan so prišli v obrat in jih sklicali. Vodilni nemški inženir je vprašal: »Kdo je obesil zastavo?« Preteče je njegov pogled drsel po ljudeh, dokler se ni oglasil golobrad mladenič: »Jaz sem jo obesil!« Stopil je iz množice, ponosno vzravnan, kot bi pričakoval pohvalo za to, ker si je upal zlesti na dimnik. Vodilnemu inženirju so zlezla mlahava lica v gube, ki so izražale nevoljo. »Spet ti! Pognali te bomo na cesto! Pridi v pisarno po knjižico!« Obstal je pred njim nem, nemočen to poparjen. Torej tako cenijo pogum ... Obrnil se je k delavcem in videl, da je v njih preteče vzvalovilo. Ti so bili z njim. Za dva dni se je zatekel v Karavanke. Gora in gozd sta ga pomirila. Razočaranje mu je ostalo v srcu, hkrati pa ga je prevzela strast do višin. Poiskal si je steno. Bila je dobro razčlenjena in strma. S tesnobo se je lotil plezanja. Sem to tja se mu je utrgal kamen in zabobnel v globino. To je bilo vse kaj drugega kot vzpenjanje na dimnik. Bilo je mnogo nevarnejše, a vendar drugačno, opojno. Nikogar ni bilo pod njim, da bi ga občudoval in bodril, nikogar, ki bi pozdravil njegovo zmago. Prvič se je srečal sam s seboj. Ko je dosegel vrh, se je odločil. »Plezal bom.« Delavci so se odločili, da Joža ne sme iz tovarne. Delegacija starejših mož je odšla v pisarno. Uspelo jim je pregovoriti vodilnega. Spremenil je kazen odpusta v denarno kazen. Za pet kron so ga oglobili. Pa tudi teh ni plačal sam. Zbrali so jih po obratih. Tokrat se tudi oče ni jezil. Le posvaril ga je, naj se ne izpostavljajo brez potrebe. Toda bil je ponosen nanj, še bolj pa mati. == 2 == V tovarni so tekli dnevi, tedni to meseci enolično kot zrnca v peščeni uri. Potem se je pripetila nesreča. Oče je nenadoma hudo zbolel. Kri sta mu izpila tovarna in mraz. Ni dolgo ležal. Pljučnica je naglo opravila svoje. Ko je umiral, je poklical k sebi otroke. Za vselej mu je ostal v spominu njegov bledi obraz in v daljavo uprte oči. Težko se je poslovil. Njegov glas je bil pretrgan, težak: »Zdaj boste sami. Mamo ubogajte ...« Prišli so tudi sosedje. Sveče so medlo utripale. Vsi so tiho molili to strmeli v oči, iz katerih je življenje že izginjalo. Njegov izgubljeni pogled je poromal skozi okno, med veje drevja, kjer je že zorilo plodovje, in odplaval proti bližnjim in daljnim goram, ko da odhaja tja ... Potem so oči osteklenele ... Sosed mu je zatisnil veke. Mati je bruhnila v krčevit jok. Tedaj se je Joža prvič zavedel, da človek živi za to, da umre, in tudi, da je življenje kratko. Mati se ga je oklenila z obema rokama in se naslonila nanj, da ni padla od bolečine. In zdelo se mu je, da si je spričo očetove smrti izbrala njega za varuha. Usmiljenje in žalost sta se mu pomešala s strahom nedoumljivega. Prvič je videl smrt od blizu in neizprosnost ga je hudo pretresla. Pustošila je po njegovi mehki duši kot plaz kamenja med mladim drevjem ... Dan po očetovem pogrebu je vzel naskrivaj, da mati ni videla, nahrbtnik in nekaj hrane. Napotil se je proti triglavskim goram, k tistim neznanim sneženim vrhovom v daljavi, kamor je ob smrtni uri potoval očetov pogled. Namenil se je v tiste nepozabne višine, ki so ga vedno vznemirjale in vabile z glasom svežih vetrov in neviht. Od tam so se pripodile nad dolino in umile svod, zastrt od rdečkastega prahu. Kdove kolikokrat jih je gledal z vrhov Karavank, z njihovih cvetočih livad in zelenečih gozdov. Njega pa je vabila gola skala ... Iz doline Vrat se je zagledal v divje, samotno skalovje Škrlatice, v ostenje Rokava in Oltarja, v gore, ki so bile tedaj najbolj zapuščene. Po pastirski stezi je prišel med zadnje macesne. Od tod si je ogledal ostenje – kakšne so grape, kam držijo police, kako so povezane z gredmi in počmi, kje leži sneg in kje so dostopi k vrhovom. Kar na slepo se je spopadel s strmino. Ni plezal dolgo po grapi, ko mu je pot zastavila stena. Globina ... Negotovi stopi ... Včasih majavi oprimki ... Vse to ga je navdajalo z rahlo spoštljivostjo ta tesnobo. A čim više je plezal, tem bolj se je ta občutek razblinjal. Preplavljalo ga je neznano čustvo, ki je tolažilo njegovo žalost, preganjalo strah. Vse bolj je bil zatopljen v skalo in plezanje, vse bolj je bil miren. Plezal je mnogo nevarnih mest in bližal se je srcu gore. Vleklo pa ga je v vrhove. Nekaj presunljivega je začutil v prsih. Bilo je nenavadno, nekaj povsem drugega od tistega, kar je čutil na krotkih hrbtih Karavank. Tja so zahajali mladeniči in dekleta skoraj vsako nedeljo. Fantje so se kosali, kdo bo našel večjo in lepšo planiko, da jo podari svojemu dekletu. Po nekaj urah plezanja je imel na konceh prstov kožo posneto, po nogah pa je bil ogreben do krvi. Če so gore bivališče duhov, kot so se včasih menili stari lovci, bivališče pokojnih duš, potem mu ne bi bilo težko, če bi bil tudi on pokojna duša. Morda si je tudi očetova duša izbrala to gorovje za svoje novo bivanje? Če bi bilo to res, potem se mu smrt ne zdi več tako surova. Mnogo bolj kruto je življenje med ljudmi v dušeči dolini. Prav nič mu ni bilo všeč, kako gledajo drug drugemu pod prste, v lonec, se prepirajo in pretepajo za prazen nič, se pehajo za boren kos kruha, se trgajo zanj do onemoglosti. Priplezal je pod grebene Oltarja in obstal od začudenja. Strmina je bila tu posejana s stolpiči, gredmi, nazobčanim skalovjem, podobnim veličastnim žagam, tu in tam pa so bile skale ogromnih razsežnosti razporejene kot stolpi katedral ali oltarji, na katerih ni manjkalo soh, spominjajočih na razne malike. Tu je bil svet deviški in od začetka sveta nedotaknjen. Ustvarjen je bil zato, da pusti v njem svojo žalost, da si nabere iz njega moči, da mu vzbudi hrepenenje po vračanju. Nezadržno ga je vleklo k vrhu grebena. Sprožil je mnogo skal in preživel precej strahu. Razbijale so se pod njim s treskanjem na tisoče koscev. Na vrhu je obležal omagan in srečen. Čezenj so drseli oblaki in sonce je pripekalo. Pustil je, da so se mu oči napile srhljive lepote kotline Krnice. Bilo je, kot bi gledal v krater na Mesecu. Nič zemskega ni bilo na praznem skalovju, ki je obkrožalo grozljivo kotlino z navpičnimi ostenji. Sestopal je proti ostenju Škrlatice. Drugače ga je prevzemal pogled na severno steno Triglava. Dolge ure jo je imel pred očmi in učinkovala je nanj kot bolesten privid. Pet orjaških stebrov je gradilo vznožje zasneženemu vrhu Triglava. Uročila ga je kot dekle, ki ti ne gre in ne gre iz spomina, ga vlekla k sebi kot orjaški magnet, z močjo neizogibne usode. Nekoč jo bo moral preplezati ... V tovarni je od planincev slišal, da so jo Nemci že preplezali to da so šli čeznjo tudi trentarski divji lovci. == 3 == Čez mesec dni ga je spet prignalo v Vrata. Raziskoval je predele proti vrhu Škrlatice. Zaplezal se je in se nenadoma znašel v travnih vesinah. Zagledal je trop gamsov. Potuhnil se je k viharnemu macesnu in jih dolgo občudoval, kako brezskrbno mulijo travo. Šele ko se je sapa obrnila in so ga zavohali, so se umaknili v Pečine. Šel je naprej. Po robovih prepadov so rastli od strel razbiti macesni, nekaj pa jih je ležalo okostenelih na tleh. Spoznal je, da se je ujel v past. Ni mogel najti izstopne police. Utrujen je sedel na podrto drevo, da bi se odpočil. Potolažil si je lakoto s kosom kruha in sirom. Komaj je pojedel, se je v ostenju, kjer so izginili gamsi, sprožilo kamenje. Mislil je, da se živali vračajo, pa ni bilo nič. Kamenje pa se je kar trkljalo. Šele čez kakšne pol ure je zagledal v policah nad stometrskimi prepadi žensko. Počasi je lezla po ozki gredi skozi gladko skalovje. Kmalu je priplezala v bližino. Videl je, da je obuta v krive cokle. Ko je polica povsem izginila, je ženska snela cokle, jih dala v bisago in bosa preplezala izpostavljeno gladko skalo, ki jo je ločila od travnih jezikov. Zagledala ga je in šla naravnost k njemu. »Kdo si?« je vprašala s čemernim obrazom. Huda je bila na tujca, ki je nevabljen vdrl v njen svet. Povedal ji je, da se mu je zahotelo strmin pa se je izgubil. Drug drugega sta zvedavo in nezaupljivo ogledovala. Ženska je bila oblečena po pastirski navadi. Obraz ji je bil ožgan od sonca, naguban in razbrzdan kakor gorovje, v katerem je bivala. Le oči je imela mlade, žive in prodorne. Kar naprej so tipale vanj. »Kakšna je!« je pomislil,»Če bi jo postavil za strah v koruzo, najmanj tri leta ne bi bilo vanjo ne vran ne jazbeca, še medved bi se je ustrašil.« »Kdo pa ste, gospa?« se je končno opogumil. »Kakšna gospa!« je osorno odvrnila. »Tu smo samo ljudje. Tu je trava, drevje, kamenje, divjad in živina. Kaj ti še nisi slišal zame?« Bila je malone užaljena. »Ne! Za vas pa še nisem slišal, šele drugič sem v teh hribih.« »Vsi vedo zame. Vahica sem.« Šele sedaj ji je izginil z obraza osorni izraz. Potem se je zasmejala. Videl je njena koničasta podočnjaka. »Pasem ovce na tej in na oni strani pod stenami. Nekaj se mi jih je izmuznilo, pa sem šla za njimi pogledat pod vrh. Te živali so tako neumne, da same ne vedo, kam jih zanese ta sočna trava in dobra paša.« »Saj ne zanese le ovc. Tudi človeka zanese.« »Ja, ja, tebe je že. Takoj ko sem te zagledala, sem pomislila, da si eden od tistih mestnih izgubljencev, ki ne vejo, za kaj se klatijo po gorah.« Bil je skoraj malce užaljen. »Vahica, ali vi veste, zakaj ste tu?« »O, vem! Tu sem, ker moram biti. Pa ne misli, da sem komu za deklo. Svoje ovce imam. Posestnica sem, v dolini. Pa ne le da pasem. Tudi gamse gonim gospodi, kadar je lov, pa še kaj drugega, kar pa seveda tebe ne briga ...« »Kaj bi me brigalo, saj imam sam s seboj dosti opravka.« »Vidim, da ga imaš. Sicer se ne bi zaplezal. Sam do noči ne prideš v dolino. Vedno več vas srečujem ...« »Koga srečujete?« »Takšne, ki iščejo po hribih svoje izgubljene duše. Ni še štirinajst dni, odkar sem enega takšnega, kot si ti, prinesla kar na rami mrtvega izpod stene. Pa ni bil edini. Od tod jih Prskin vozi s svojim belim konjem v Dovje, da jih župnik Aljaž pokoplje ...« »No ja,« je nadaljevala, »ker si mi všeč, bom tudi tebe spraviia od tod, da te ne bo mrazila noč.« Zahvalil se ji je. Če je ne bi videl bose v gladkih plateh nad prepadom, bi ga bilo sram, da ga stara baba rešuje iz skalovja. Ženska je sedla na skalo, on pa je odvezal nahrbtnik in vzel iz žepa stekleničko z žganjem. »Vahica, ga boste? Češnjevo je!« »Seveda ga bom, če ponujaš!« Pogled se ji je raznežil. Nekajkrat je krepko nagnila, da se je steklenička naglo praznila. Šele potem se ji je jezik razvezal. »Fant, poštene oči imaš in nič zlega v glasu. Zato si mi všeč. Če boš hodil v gore, se boš moral marsičesa naučiti. Posebno če se boš bratil s skalo. Kdor jo pozna, je krotka. Kogar vzame za svojega, je njen. Kogar ne, ga uniči. Ali veš, da ima tua skala dušo?« »Kakšno dušo? Tega pa res ne vem.« »Vidim, da nič ne veš. Takšno dušo ima, da jo je treba poznati, če hočeš plezati. Mlad si še, pa ne razumeš. Skala je kakor ženska. Vsakemu se ne vda. Tistega, ki zna, pa sprejme za svojega.« »Vi že veste, Vahica.« »Seveda vem. Trideset let hodim v te gore z odprtimi očmi. Poglej,« je pokazala z roko v severno steno Cmira. »Šestnajst let mi je bilo, ko sva s prijateljico v coklah gnali gamse čez to steno. Na oni strani so se lovci križali, ko so naju zagledali na vrhu, in pozabili streljati na gamse.« Potem ga je ženska peljala k steni, kjer je že sam zaman iskal prehod. Po ozki gredi sta plezala v grapo, zalizano s snegom. Po njenem robu sta se spuščala streljaj navzdol in se kmalu znašla v razkošnih policah, poraslih z macesni, še nekajkrat sta dvignila gamse, preden sta prišla pod steno, kjer se je pasla stoglava čreda njenih ovac. »Bec bec bec,« se je oglasila ženska svojim živalim. Vse je drlo k njej in kmalu sta bila obkoljena od volnenih kožuhov. Segla je v bisago in ponudila ovcam sold. »No, še ti jim daj, da te bodo imele v boljšem spominu!« Ovce so jima lizale sol z obeh rok in kaj kmalu je je bilo premalo za toliko poželjivih jezikov. Ženska se je zasmejala. »Poslušaj, fant! Ovce so neumne kakor ljudje. Samo da nekatere stegnejo jezik v sol, pa vsa čreda drvi za njimi, ki hočejo še in še. S pestjo soli jih odvedeš pod vrh Škrlatice. Kamor hočeš! Kakor ljudi ... Če znaš, jih lahko vlečeš k vrhu nebes ali v dno pekla. No, ali sedaj veš, zakaj je bil Kristus pastir?« »Zdi se mi, da vem ...« »Ne vem, če veš. Že dva tisoč let gremo za njegovo soljo, pa prav nič ne vemo, kam.« Napotila sta se navzdol, na mejo gozda, kjer je Vahica imela v macesnih svojo bajto. In vse ovce so šle za njima. »Vahica, vidim, da uživate, ko vas ovce tako ubogajo.« »No, dobro je, da me samo ovce. Ljudi sem sita, zato pa raje vse poletje prebijem v Vratih.« Odklenila je bajto in zakurila ogenj. On pa je sedel na klop in gledal v steno. Dal ji je stekleničko z ostankom češnjevca, ona pa mu je zavrela mleka. Prisedla je k njemu. Gledala sta ožarjeni del triglavskih prepadov. »Te stene se boj! Vem, da te bo potegnila nase! Nekaj jih je že vrgla dol in še jih bo. Glej, da ne bo tudi tebe! Jaz sem že plezala v njej. Tam, kjer plezajo trentarski divji lovci!« Potem se je razgovorila. Povedala mu je, kako steno naskakujejo Nemci, zabijajo kline in vpijejo. Mnogo je vedela tudi o gorskih vodnikih, o lovoih, o nevihtah in še o marsičem, kar se dogaja v gorah. Čutil je, da Vahica ljubi gore. Bil je navdušen. Nekaj tistega, kar veje iz hribovja, je velo tudi od nje. »Pokaži roko!« »Zakaj?« je vprašal. »Prebrala ti bom z nje usodo!« »Mar znate tudi to?« »Tudi to znam!« Stegnil je roko. Prijela jo je s svojimi raskavimi prsti in uprla je oči v dlan. »Uh! Kaj vse vidim v tvoji dlani!« »Kaj pa?« »Tvojo usodo, fant!« »Kakšno usodo?« »Čudno, res. Zelo čudno ...« Potem se ji je obraz zresnil in se spremenil, da bi je skoraJ ne spoznal. Gube na njenem obrazu so izražale zbranost, oči so postale globlje, odsotne, in ko je spregovorila, ji je zvenel glas, ko da prihaja z drugega sveta. »Nenavadno roko imaš. Srečno roko in nesrečno srce. Preveč je moči, preveč strasti ... gnalo te bo naokoli ... do smrti boš iskal mir po gorah ... z vsem boš in z ničimer ne boš zadovoljen ... če te gore ne bodo vzele, boš živel dolgo. In ne boš se kmalu oženil ... ko se boš srečal z Abrahamom, boš še sam ... brez otrok pa ne boš ... žensk se boj ... težave bodo imele s teboj in ti z njimi ... denar te ne bo maral, ljudje te bodo izkoriščali ... imel boš veliko prijateljev, ki ti ne bodo vsi prijatelji ... boj se najbližjih, ker ti bodo velikokrat najbolj daleč ... imaš eno samo veliko strast ... gora te bo vzela za svojega, ne boš ji ušel ...« Ženski se je glas tresel. Hotel je izmakniti roko, a je ni spustila. Pogledala je proti vrhu Triglava. Zavit je bil v kopast oblak, skozenj je padal pramen sončne svetlobe in tipal po Severni steni. »Tam je tvoja usoda ... boj se te stene, spoštuj jo, čeprav ti bo naklonjena. V njej vidim kri in trupla. Ne ločim obrazov ... ne vem, če je med njimi tudi tvoj ...« »Vahioa,« jo je prekinil, »mojega ni med njimi, le natanko poglejte,« je skušal ubrati šaljivo struno. V resnici pa mu je šel po hrbtu srh. In pošteno se je oddahnil, ko je ženska nazadnje le spustila roko iz klešč svojih prstov. Potem se je njen obraz zdramil iz resnobe in odmaknjenosti. Dvignila je oči k njemu in globoke brazde ji je ožaril smeh. »Fant, poslušaj me,« je rekla. »Za skalo še nisi, čeprav te vleče vanjo. Poglej svoje prste, krvavi so! Počakaj!« Vstala je, stopila v bajto in se vrnila s kepo loja. »Na,« je rekla. »To je gamsov loj. Z njim si mažem roke in noge, kadar me skala preveč razje. Po njem se koža hitro celi.« Namazal si je roke in hotel vrniti kepo. »Ne, s sabo jo vzemi. Potreboval jo boš, ker ne boš nikoli nehal hoditi v gore. To vidim v tvojih očeh. Pa še pridi, da bova kakšno rekla, če pa se boš kje zaplezal, kar mimo zavpij in mene pokliči. Pridem pote! Tu ni skale, s katere te ne bi spravila!« Segla sta si v roke. Vedel je, da se bo pri njej še večkrat oglasil. == 4 == Joževa mama Marija je bila drobna, nežna in občutljiva ženska. Moževa smrt jo je hudo prizadela, toda ni je zlomila. Oklenila se je otrok. Zaradi njih je morala biti pogumna, vztrajna in iznajdljiva. Najbolj pa se je navezala na Joža. Morda zato, ker je bil mehak kakor ona, ali pa zato, ker se je bolj bala zanj kot za druge. Znali so si urediti življenje in niso se ukvarjali z nevarnostmi tako kot on. Materi ni bilo prav, da gre vsako soboto popoldne v gore in da se vrne šele v nedeljo zvečer ali celo zjutraj v ponedeljek. Skoraj na kolenih ga je prosila: »Joža, boj se boga. Poslušaj mater, ki ti hoče samo dobro! Ne hodi v gore, da ne boš nesrečen in mi s tabo. Zabavaj se v dolini kakor drugi fantje, če že ne moreš drugače ...« Zaman ga je svarila in pregovarjala. V vsem ji je ustregel. Dajal ji je ves zaslužek. Zase je vzel le kakšno krono. Goram pa se ni mogel odpovedati. »Ne vem, kaj iščeš v hribih. Kdor le more, se jih izogiba. Stari ljudje ne pravijo zaman, da gora ni nora, pač pa je tisti nor, ki gre gor! Posebno, če mu ni treba, če ni tam nič izgubil! V goro se gre, kot pravi gospoda, le do tja, do koder se pride s kočijo. V vodo pa samo do kolen, če hočeš dolgo živeti. Pa velike družbe se izogibaj, če nočeš imeti težav!« Tako ga je svarila. Vode se je res bal in je pazil, da ni zagazil vanjo globlje ko do kolen, če je lovil postrvi v potoku ali v reki. Tudi velike družbe se je izogibal. Zato tudi ni hodil v cerkev, kar pa seveda materi ni bilo prav. Za cerkev si je izbral gorski svet, vonj kadila mu je zamenjal dim ognjev, ki jih je kuril po drvarskih bajtah, orgle in petje na koru so mu nadomestili viharji, plazovi in ptičje petje, namesto pridig pa je poslušal Vahioo, stare lovce, gorske vodnike in druge čudake, ki jih je srečaval na samotnih poteh. Da bi lažje shajali, je vzela mati na hrano dvanajst drvarjev, ki so sekali in spravljali les v bližnjih gozdovih. Vedno so se radi šalili, dišali so po dimu in smoli, bili so prijetni ljudje. Z njimi se je spoprijateljil. Naučili so ga vihteti sekiro vleči žago in podirati drevesa. Kar žal mu je bilo za vsakim drevesom, kadar so ga spodgrizli in je truščema strmoglavilo v vznemirjeni gozd. Pomagal je valiti na voz težke hlode in si tako krepil mišice. Poprijel je tudi brat in vsako jesen sta napravila drv, da so se greli vse dolge zime. Brat Francelj pa se je zaljubil v hrbte Karavank. Neki star divji lovec ga je navdušil za lov. Ko je omagal je od njega kupil puško manliherico, takšno, ki se je dala razstaviti na dva dela, vsak del pa se je dal dobro skriti v suknjič ali v nahrbtnik. In potem je hodil z njim na lov tudi Joža. V meliščih pod Monštranco sta zalezovala gamse. »Katerega bi?« je vselej vprašal brat. Potem pa se je sam odločil za največjega. Že ko sta ubila prvega, je vedel, da lovec ne bo, ne divji ne pravi. Francelj je zastrelil kozla. Ko sta prišla k živali, ju je onemogla pogledala z velikimi, prestrašenimi očmi, po črnem kožuhu ji je izpod zlomljenih reber bruhala kri. Brat ga je zaklal, da ne bi še z enim strelom priklical čuvaja z lovske steze. Joža se je čudil bratu, s kakšnim veseljem je pulil gamsu čop in otipaval roglje, kako ga je naglo iztrebil in vrgel vampe čez peč, krokarjem in kavkam, ki so se poželjivo svedralo nad njima. Joža je živali imel rad žive, čeprav je tudi njemu teknila gamsova juha, in se tudi debelega zrezka ni branil. Poleti sta šla nad srnjake. Brat, ki bi ga bil rad po vsi sili navdušil za lov, mu je dal puško: »Ali ga boš?« »Ne, kar sam ga daj!« »Jedel pa ga boš, kaj? Zakaj ga ne bi tudi ustrelil?« Puške ni maral vzeti v roke, zato je ostal v tovarni, brat pa je hrepenel po lovskem poklicu. Saj je bila takrat navada, da se je večina lovskih čuvajev morala izučiti svojega posla prav pri divjem lovu. Tudi zakupniki so namreč vedeli, da divji lovec, ki jim ga ni uspelo zasačiti, postane najboljši lovski čuvaj. Sprijaznil se je s tovarno. Mojstri so opazili, da je priden in uporabljiv. Bližala se je vojna, mnogo delavcev je šlo v vojsko in stroji so potrebovali novih moči. V žični valjarni je bil že ko doma. Večkrat je koga nadomeščal. Toda takšnih je bilo precej in samo čakali so, kdaj bodo komu padle iz rok idešče. Leta in leta je čakal in tudi dočakal. Zgodila se je nesreča. Zadimljeno halo, kjer so možje lovili in pretikali ognjene kače iz stroja v stroj, je napolnil krik, ki je preglasil ropot jeklenih valjev. Starejši možak, oče številne družine, se je iz neznanega vzroka zakasnil s pravim gibom in s kleščami zgrešil razžarjeno žico. Švistnila je vanj, mu prebodla stegno in ga ovila. Zasmrdelo je po ožganem mesu in gorečih cunjah, kri je brizgnila na prašna tla. Joža, ki je bil slučajno v bližni, se je v hipu znašel. Skočil je in presekal tekočo žico. Kmalu potem so se ustavili tudi stroji. Pritekli so še drugi in pomagali rešiti nesrečnika iz objema razžarjenega železa. Mož je nekaj časa rjul in na slepo grabil z rokami po žarečih žicah, ki se jih ni mogel rešiti, potem pa je ves opečen omedlel. Na nosilih so ga odnesli v ambulanto. Strmel je za njim, v nogah pa je čutil slabost. Delavci, ki so pustili delo pri strojih, so stali vsi poparjeni v gruči, kakor vselej, kadar je zadelo koga med njimi. Iz odrevenelosti jih je zdramil neprizadet glas: »Na delo!« Obratovodja je ukazal, da poženo stroje; potem je poklical Joža in mu dejal: »Pozabili bomo na tisto, kar je bilo. Namreč glede pozdravljanja in zastave na dimniku. Plavih nisi delal, okreten si in bister, naučil si se ubogati, ker ti drugo tako ne preostane. Tudi ugovarjaš ne, zato boš dobil klešče in ta stroj. Zaslužil boš precej več ko doslej. Če boš znal držati jezik za zobmi, ti bodo klešče ostale.« Šla sta k stroju. Mojster je pobral klešče in mu jih dal v roke. Obratovodja pa je rekel: »Ne bodi vznemirjen zaradi nesreče. To, kar se je zgodilo temu možu, se lahko zgodi vsakomur, ki ni dovolj pazljiv. Tudi tebi! Ta bo samo ob nogo, če ne bo kakšnih posledic. Če bi mu šla žica skozi trebuh, bi bil sit železa vse življenje ... Tu Imaš stroj in svoje delovno mesto. Stroju služi spoštljivo, vdano in trezno, če boš pridno delal, boš lahko tu ostal do upokojitve.« To je bila preokretnica v njegovem življenju. Zahvalil se je in se spoštljivo priklonil, kot je bilo zaželeno in dela vredno. Klešče je zgrabil z zavestjo, da bodo njegove deset, dvajset ali trideset let, in z željo, da ga razbeljena žica ne bi prebodla. Dela se je lotil z velikim veseljem, z vnemo in spoštovanjem, ki je bilo pomešano s strahom, zakaj žareči curki so nosili s seboj smrt to življenje. Ko je na koncu delavnika odložil klešče, je pomislil: »Tako dajemo mesto drug drugemu. Nesreča nekoga je sreča za drugega. Drug drugemu smo odveč, čeprav smo si še tako potrebni ...« == 5 == Materina užaloščenost, ker je sin ni poslušal, je polagoma popustila, njegovo hrepenenje po gorah pa je naraščalo z nezadržno silo. Naveličal se je vsak dan enakih obrazov sotrpinov in njihovih kvant in vicev, dolgočasili so ga pijanci in zbadanja po gostilnah. V sanjah se mu je prikazovala stena, vsa ožarjena in blesteča, in nad njo nedosegljivi vrh bele gore. Tudi mati je bila vesela, da je dobil stalno delovno mesto in da je več zaslužil. Zdaj je dajal vsak mesec nekaj na stran. Kmalu je imel toliko, da si je lahko kupil plezalno vrv. Z Dunaja mu jo je prinesel znanec. Bila je spletena iz konoplje, lepa in bela, mehka in čvrsta. Kar pred hišo jo je razvil in se čudil, kaj pomeni njen raztežaj – petintrideset metrov v ravnini – in kolikšna je v navpičnici. Kladivo si je oskrbel sam iz vzmeti odpadnega železa, najdenega v tovarni, sta s prijateljem skovala nekaj okornih klinov. Težave pa so bile doma. Ko se je mati vrnila po opravkih domov in zagledala na skrinji vrv, je prebledela. Sklenila je roke in se zazrla vanj: »Joža, križ božji! Zakaj pa vrv? Pa se ja ne misliš obesiti?« Na vse grlo se je zasmejal. »Mati, vrv bo za v skale. Za v steno! Vsak, ki gre v gore, ima vrv, da se z njo varuje.« Mati pa ga ni razumela. Z rokami si je pokrila oči in zaihtela. »Si pozabil, kaj je naročil oče, ko je umiral? Namesto da bi mi otroci pomagali, me spravljate v skrbi, če boš plezal, ne bom nobeno nedeljo več mirna. Vsako noč, ko te ne bo, bom trepetala, da se ti ne bi kaj zgodilo.« Ni je mogel potolažiti, skušal pa jo je razumeti. Vrv je prinesla v dom razkol. Materino ljubezen je prizadela sinova nehvaležnost. Razpet med ljubeznijo do matere in slo po gorah, po tveganju, po samoti, se je počutil nesrečnega. Nekaj nedelj ni šel v hribe. Vrv, kladivo in klini so viseli nad posteljo. Kako čudno je bila vrv podobna železnim pentljam, ki so jih bruhali stroji v tovarni ... Mati je kmalu sprevidela, da mu ne bo mogla preprečiti zahajanja v gore. Zato ga je prosila: »Joža, če že moraš v goro, vsaj sam ne hodi. Dobi si prijatelja, da bosta drug drugemu v pomoč, če se bo komu kaj pripetilo.« Tudi sam je že mislil na to. Sprijateljil se je s fantom svojih let, delavcem iz železarne, plavžarjem. Ta je imel vedno kaj novega povedati o gorah, ker je pogosto tja zahajal in je bil tudi član planinskega društva. Ime mu je bilo Tomaž. Bil je plečat in močan, kakor nalašč ustvarjen za plezanje. Joža se je odločil, da bo z njim preskusil svojo novo vrv. Nekega sobotnega večera sta se namenila v Vrata. Prenočila sta v seniku pri zadnjih rovtih. Okoli vrha Triglava so se strnili težki oblaki in med ostenji je votlo treskalo. Ko je po skodlah štropotala poletna nevihta, sta globoko vdihavala vonj pokošenih rož in se menila, da bi preizkusila vrv v pravi steni. Zjutraj je bilo nebo čisto, zrak je zvenel od tišine in ptičjega petja, z drevja so se usipale v rosno travo kaplje s prebujajočega se listja. V planinskem domu sta se ustavila, da bi popila vroč čaj, hrano pa sta imela s seboj. V veliki sobi sta zagledala gručo nemških plezalcev. Bili so nared, da gredo v steno. Vznemirjena sta jih opazovala. Bili so mladi, sloki možje, svetlih las in modrih oči. Zaman je Jože iskal v njihovem videzu in vedenju tisto, kar bi jih ločilo od drugih ljudi. Razen resnobe in nenavadne odločnosti ni bilo na njih opaziti ničesar. Nemci so tenkovestno pregledovali svojo opremo – vrvi, kline, oponke, plezalke – in nalagali v nahrbtnike hrano. Med seboj so govorili tiho in vse je spominjalo na nekakšen obred. »Veš kaj, Tomaž,« je spregovoril Joža, ko je srebal čaj in žvečil skorjo suhega kruha, »ali se ti ne zdi, da bova to, kar zmorejo Nemci, kmalu zmogla tudi midva?« Tomaž je zmajal z glavo. »Pravijo, da za plezanje v steni ni zadosti le pogum. Potrebna je tudi izkušnja, vaja, tehnika. Oni znajo, mi pa še ne. To pa ne pomeni, da se ne bomo naučili, seveda ...« Šla sta za nemškimi plezalci pod steno. Gledala sta, kako so se navezali v dvoje navez, se preobuli v plezalke in se spopadli s steno pri vstopu v Nemški steber. Morala sta priznati, da pihajo zanesljivo in dokaj spretno. Ko jim je zaprta pot gladka plošča z izpostavljenimi strehami, so zabijali kline, da je zvenelo kot iz kovačnice. Ta pesem je bila obema sila všeč. Z velikim veseljem sta opazila, da je plezalcem padlo s stene v grušč nekaj klinov. Počakala sta, da sta obe navezi izginili za robom, potlej pa sta poiskala izgubljene kline in našla tudi kdove kdaj izgubljeno vponko. To so bile zanju velike dragocenosti. Dotlej so si v tovarni kovali težke in okorne kline. Najprej sta se hotela odpraviti kar za Nemci. Toda obe navezi sta prožili kamenje, da se je treskoma razbijalo po ploščah in policah ter se zdrobljeno umirjajo v grušču. Zato sta se raje napotila pod steno. Spremljalo ju je vpitje povelj, s katerimi so se sporazumevali plezalci v steni. »No, če je to, kar sva videla, pravo plezanje, bova kmalu tudi midva prava stenska plezalca. Povem ti, Tomaž, da pastirica Vahica ne pleza prav nič slabše od teh. Le s to razliko, da nima ne vrvi ne klinov. In če ji ne gre, sezuje cokle in pleza bosa.« »Naši prijatelji pa si pomagajo še drugače. Poznam fanta, ki se je zaplezal v gladko skalo, hodeč za zaskočenimi ovcami. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Pa si je narezal podplate, da se je lepila kri na gladki površini, kjer bi mu drugače spodrsnilo ...« »Jaz si jih že ne bom narezal,« je naglo odvrnil Joža. V zahodni smeri sta si izbrala pristopno grapo z dobro razčlenjeno steno. Navezala sta se in se vadila varovanja z vrvjo, zabijanja in izbijanja klinov. Plezala sta tako visoko, da jima je gladka navpična stena zaprla pot. Tu sta sedla in se razgledovala po njej. Delala sta načrte, kako bi jo preplezala tam, kjer še niso plezali trentarski divji lovci ne dr. Tuma in ne Nemci. Vendar sta vedela, da njune želje daleč presegajo njune sposobnosti. Stena jima je še vedno vzbujala strah in spoštovanje. Kolikor ju je vabila, ju je odbijala ... V planinskem domu se je po sončnem zatonu nabrala številna družba. Tudi Joža in Tomaž sta si izbrala mesto pri mizi v kotu. Spet je bil na vrsti čaj in pospravila sta, kar je ostalo v nahrbtniku. Vstopili so trije možje. Nahrbtnike in cepine so postavili v kot in prosili, če lahko prisedejo. Upehani so si brisali potne obraze. Povedali so, da prihajajo s Škrlatice. To so bili dr. Julius Kugy in trentarska vodnika Andrej Komac-Paver in Tožbar. Vsi pogledi so se obračali k njim. Kugy, dobrodušen mož z bradico in naočniki, se je samo smehljal, saj je bil zadovoljen s turo, z vremenom in vodniki. Oskrbnik se mu je globoko priklonil. Mož je naročil liter rdečega in dobro večerjo za vse tri. Jožu pa je bolj kot ugledni gost zbudil pozornost slok možakar s srepim pogledom, ki je zbujal videz, da je jezen na ves svet in malo tudi sam nase. Prestopal je gibčno kot gams in kazno je bilo, da se je rodil v gorah ter da brezmejno zaupa vase. Drugi Trentar ni bil videti tako hud, prvemu pa je bil podoben le toliko, da je bil prav tako redkobeseden. Zvedavo pa je pasel oči po zbrani družbi, kot bi ugotavljal, če jim posveča dovolj pozornosti. Ljubljanski planinec, ki jima je že prej povedal, da je član nekakšnih piparjev, je gospoda Kugyja nagovoril po nemško. Kugy je hvalil Škrlatico in njene divje stene, prekrasne prehode in razglede. Pripovedoval je, kako se je prvi povzpel na ta divji vrh in večkrat bivakiral med steno in snegom, preden se ga je gora usmilila. Gorski vodnik Komac je gospodovim besedam pritrjeval z odsekanimi gibi glave in kakšno kratko besedo, kot bi bil tudi za to plačan. Pipar je jel pripovedovati Kugyju, da so Nemci spet preplezali severno steno in ostali v koči na Kredarici. »Naj jo kar preplezajo. Pošteno pa ni, če nabijejo v goro toliko železja in si izsilijo pot tudi tam, kjer je narava sama ne nudi. Njim gre predvsem za uspeh in ne toliko za lepoto, ki jo nudi gora. Človek je s tem, ko ponižuje goro, ob užitek, stena pa ob spoštovanje,« je menil gospod, o katerem je tudi Joža slišal, da je oblezel s trentarskimi vodniki vse Julijce in da piše o njih knjige. To je Joža še posebej spoštoval, saj mu je pisana beseda delala preglavice, čeprav mu je jezik tekel dobro in je hitro mislil. Ko so govorili o nemških plezalcih, se je tudi Joža vmešal v pogovor. Segel je v žep in položil na mizo dva klina. Ni pozabil povedati, kje in kako so lezli Nemci. Trentar Komac je vzel klin v roke in ga zvedavo ogledoval. Potem ga je položil nazaj na mizo in zaničljivo rekel: »Tja, kamor pridejo ti s klini in z vrvjo, pridem jaz sam brez klinov in še z gamsom na hrbtu!« »Pa še res je,« je potrdil gospod Kugy, ki je bil s svojimi vodniki očitno zelo zadovoljen. Drugi Trentar pa je uprl svoje prodirne oči v Joža in Tomaža. Nezaupljivo ju je motril in ju vprašal: »Kaj pa sta vidva iskala pod steno?« »Tale je izgubil zlato uro!« se je Joža odrezal, pokazal na Tomaža in se široko zarežal. Komac, ki mu ni bilo prav nič za šale, je temno pogledal in vprašal nezaupljivo, tipajoče: »Kaj se norčujeta?! Za pošteno vprašanje pošten odgovor! Kaj sta iskala pod steno?« Joža se je čutil prizadet. Nič čudnega ni mislil, zato je samozavestno in skoraj izzivalno odgovoril: »Preplezala jo bova!« »Vidva?!« se je začudil Komac. »Midva, da! Ali je kaj narobe?« »Kje jo bosta preplezala?« »Tam, kjer je niso preplezali ne Trentarji ne Nemci.« Komačev smeh je bil jedek. »Najbrž bo dotlej steklo še precej vode in precej žgancev bosta še pojedla ... Od kod pa sta pravzaprav?« »Jeseniška delavca sva. Železarja.« »Železarja? Kdaj pa so bili železarji plezalci!?« »Če niso bili, pa bodo! Niso le Trentarji za v skalo.« Komac je užaljeno gledal s svojimi srepimi, orlovskimi očmi, kot bi si hotel za vedno zapomniti obraz predrznega kodrolasega fanta, ki je kazal veliko mero odločnosti in nenavadne moči. Prevejani divji lovec in gorski vodnik, čigar sloves se je širil po vseh dolinah okoli Triglava in daleč naprej v svet, človek, ki ga je iskala domača in tuja gospoda, da jo je vodil na gorske vrhove, je zaslutil tekmeca. Ne samo predrzne oči, tudi močne roke, tršate pesti in široka ramena so dale slutiti, da njegove besede niso dim v veter. Vse poletje in pozno v jesen sta se s Tomažem potepala po nadelanih poteh okoli Triglava. Vzpela sta se na mnoge vrhove, a stene nista preplezala. Srečala sta mnoge gorske vodnike z gospodi na vrveh. Ne samo Trentarje. Tudi Bohinjce in Kranjskogorce. Jože si je pozorno ogledal vsakega izmed njih in rad se je pogovarjal z njimi. Skušal je odkriti, kaj se v resnici skriva za njihovim nenavadnim videzom. Med množico planincev so se obnašali skoraj vsi nekam posebno. Tudi za goste, ki so jih vodili vodniki, se je zanimal. »Poglej, Tomaž, marsikateri od teh, ki jih vodijo kakor jarce na vrvi, ne bi prišel sam nikamor.« »Motiš se, Jože. Denar povsod utira pota. Denar je kot voda – ni tako tanke špranje, da ne bi skoznjo pricurljala. Ni tako visokih vrhov, da ne bi našli na njih odtisov umazanih tac.« Spoznal je, da so gorski vodniki češčeni ljudje in da tistih plezalcev, ki hodijo in plezajo sami, ne cenijo preveč ali pa jih celo prezirajo, ker jim ne dajo zaslužka. Toda v gorah je bilo čedalje več takih, ki so iskali svoja pota sami, brez vodnikov. To poletje se je v Jožu Čopu rodila želja, da bi postal ne le plezalec, temveč tudi gorski vodnik. Ni mu bilo do samotarjenja v gorah. Dolincev ni zaničeval, ker bi bili sposobni manj kot on. Cenil je vsakogar, ki so mu bile gore pri srcu kot njemu, čutil je, da je drugačen. Svoje sreče ni mogel obdržati sam, moral jo je deliti z ljudmi, ker mu sicer ne bi pomenila toliko, kot mu je. V čem pa bi bila pravzaprav sreča sonca, če ne bi bilo tistih, ki jim sije? V čem bi bil smisel reke, če ne bi imela potokov in če ne bi bilo morja, kamor se izliva? Zato si je iskal prijateljev. Ljudi, ki bi čutili kot on, se veselili, da jim pokaže nekaj, kar bi jim sicer ostalo bržčas za vedno skrito. Okoli njega se je začela zbirati druščina delavcev železarjev, tistih, ki so se srečavali na samotnih gorskih poteh in si razkrivali srca ob kozarcu v planinskih zavetiščih. Združili so se v planinskem društvu. Gradili so koče, steze v nepristopne vrhove in poti. Toda takšnih, kot je bil on, je bilo malo. Želel si je svojih pristopov na vrhe, svojih smeri v stenah, želel si je nemogočega, česar drugi ne zmorejo. Takrat pa je večina ljudi hodila v gore po uhojenih stezah. Lepoto gora so uživali tam, kjer so bili naravni prehodi. On pa si je želel boja z goro. Boja s svojo šibkostjo in slabostmi. V tem boju je hotel rasti. Hotel je spoznati življenje gozda, živali, rastlin. Zanimali so ga tokovi rek in nenavadni ljudje, ki so bivali pod gorami. Zanimalo ga je, kar je bilo drugim tuje. Če so ga v tovarni za vse življenje priklenili k stroju kakor psa na verigo, ki je ne more pretrgati, je hotel biti v gorah svoboden, kot gams, ki obvladuje steno, kot orel, ki gospodari daljavam neba nad govorjem, kot gorsko drevo nad prepadom. Tega ni razlagal nikomur, čutil pa je v dnu srca. Tej svoji težnji je sklenil podrediti vse svoje življenje, če so drugi veliki in močni v dolini, jim rade volje prepušča to bojišče, vse boje in bitke. On pa bo postal velik v gorah. Postal bo njihova senca. Napojil bo svojo voljo s trdoto sten, dušo s svetlobo sonca, z nežnostjo cvetja in z vsem, kar seva vanj v teh letnih časih. <poem>KRVAVA SLED Smo samo drobci sončnega prahu, sestav- ljeni iz senc in svetlobe. Otroci kozmičnih to- kov, ki se iz teme skozi svetlobni pramen vra- čamo v temo.</poem> == 1 == Štiri leta svetovne vojne so premaknila njegove načrte o osvajanju stene v daljno prihodnost. Vojna je razkropila prijatelje po evropskih frontah. Vse, kar je bilo nekoč pomembno, je bilo sedaj brez vrednosti. Njegove sanje, njegovo prvo ljubezen, spore v tovarni in željo po višjem in lepšem bivanju, kot ga je videl v prašni dolini, je prekinil svet nasilja. Imel je srečo, da mu ni bilo treba na fronto. Tovarna je bila vključena v vojno industrijo, zato so delavce potrebovali pri strojih. Iz daljave se muje življenje bojujočih razodevalo kot norost, človek se mu je zdel plen sil, ki jih ni razumel. Ljudje v mestu so bili kot mravlje, ki so prilezle spomladi prezgodaj na sonce in jih presenetil ledeni dež. Velike spremembe so pretresale svet, a niso bili nanj pripravljeni. Vsa štiri vojna leta so bila kot težke sanje. Z bojišč, iz Galicije in soške fronte, so prihajala poročila o padlih prijateljih. Skozi mesto so dan in noč vozili vlaki, eni na fronto, drugi z nje. Večkrat je postopal na kolodvoru in gledal. Prej veseli ljudje, so se vračali žalostni in zamorjeni, brez nog in rok ... V dolino so privlekli ruske ujetnike in jih vpregli v delo in stradež. Videl jih je, razvrščene v dolge kolone, s pridušeno mržnjo v lačnih očeh. Za pol hlebca kruha ali za nekaj cigaret so ponujali vse, kar so imeli vrednega, tudi poročne prstane. Nazadnje so jim ostale samo velike, utrujene, od obupa bolne oči. Gore so bile sedaj prav tako visoke kot prej. Samo njemu so se zdele drugačne. Bile so višje – neoskrunjen raj, v katerega ne bi smela poseči človekova neumnost. Toda ljudje so morili od Triglavskih Alp, Dolomitov, prek Krna in Soče do Krasa. Povsod se je prelivala kri. Nihče si ni znal predstavljati, da je ta kratka črta na zemljevidu požrla milijon ljudi. Še je zahajal v gore. Največkrat sam. Na Prisojnik, Mojstrovko in Vršič. Toda tu je bilo zaledje fronte. Na tisoče sestradanih ruskih ujetnikov je gradilo cesto, ki naj bi premagala gorski prelaz in kot bližnjica povezovala avstrijska središča s soško fronto. Gledal jih je od daleč, s kakšnega roba gore, kako odhajajo in rijejo v zemljo. Od tod je bilo slišati dan za dnem oddaljeno bobnenje topov, kot bi zemlja najavljala, da bo izbruhnil vulkan. Neke pomladne noči je odjuga sprožila v Mojstrovki plaz, ki je pokopal tristo ujetnikov. Srečal se je z ljudmi, ki so to nesrečo videli od blizu, pa s tistimi, ki so izkopavali iznakažena trupla izpod snega in jih zlagali v vrsto. Takrat je začutil strah in spoštovanje do plazov. Tega občutka se ni znebil nikoli. Četrto leto so se začele med ljudmi širiti vesti, da bo črno-žolta monarhija razpadla. Ljudje so bili razburjeni in so vpili naglas tisto. Česar si pred leti še šepniti niso upali. Razpadle so fronte in v Rusiji je divjala revolucija. Tudi on je bil vesel, da bodo Slovenci končno svobodni, da ne bodo več pod stoletnim nemškim suženjstvom. V dolini se je poznalo, da je razpadla fronta v Italiji, čeprav so gnali Avstrijci Lahe noter do Piave, je nenadni konec vojne povzročil, da so vojaki pustili vse vnemar in se začeli vračati domov. Vrnil se je tudi Tomaž. Bil je na soški fronti. Zdaj bosta spet lahko hodila v hribe. Razglašena je bila država Srbov, Hrvatov in Slovencev, zaplapolale so trobojnice s plavških dimnikov in uradnih poslopij. Nemški šef, ki mu je bil nekoč dal metlo, jo je pobrisal z drugimi Nemci vred. Nekega jutra, ko so ravnokar zagnali stroje, je udarila mednje vest, da Nemci zasedajo Koroško. Zvedeli so tudi, da jih je v Mariboru zaustavil general Maister in da se z njimi tolče poročnik Malgaj. V tovarno je prišel Strojev Miha, oficir, veteran iz balkanskih vojn. Poznala ga je vsa dolina. Mnogo so govorili o njem, da je velik Slovan. Po gostilnah so pravili, da je prinesel iz balkanske vojne trofeje – v alkoholu namočenega turškega bega. Ali je bilo to res ali ne, ni vedel nihče, pač pa so vedeli zagotovo, da ima doma precej krivih turških sabelj in samokresov, pobranih pri padlih nasprotnikih. Strojev jim je povedal, da Italijani zasedajo Primorsko, Nemci pa bodo prišli tudi sem, če jih ne zaustavijo na Karavankah. Zbiral je prostovoljce. Jože ni dosti premišljeval. Ni jim zameril samo tega, da so ga vrgli na »plac« in mu dali metlo, ga gnjavili zaradi zastave, tudi to mu ni bilo prav, da so se širokoperili okoli Triglava. Tudi Tomaž se je javil. Dobila sta uniforme, vsak svojo puško, menažko in čutarico, in Strojev ju je uvrstil v svojo četo. == 2 == Strojeva četa se je nastanila v opuščeni koči na Kapeličnem vrhu pod Gorico. Na meji gozda, tam, kjer so se za redkim drevjem začenjala oguljena rebra goličev, so skopali jarke in zavzeli položaje. Od tod so patruljirali globlje na Koroško in nekajkrat so se spopadli z Nemci. Prvič v svojem življenju je prišel v gore z drugačnim namenom. S puško. Z zavestjo, da bo ubil tistega, ki ga sreča, ali bo sam ubit. Branil je zemljo, ki ga je rodila, na kateri je bival njegov narod tisoč tristo let, zemljo, ki je bila vraščena v njegovo srce. Zato se je lažje sprijaznil s tem, da mora ubijati, kar se mu je upiralo. Na gorskem sedlu je doživel ognjeni krst. Patrulja je na robu goščave naletela na kope kamenja, zloženega v piramido. Sredi kamenja je bil karton in na njem z rdečo barvo napisano: VERFLUCHTE TSCHUSCHEN. KAERNTEN IST DEUTSCH. Že je hotel eden med njimi potegniti karton in ga raztrgati, ko je poveljnik zapazil, da drži v notranjost drobna žica. »Pusti! Minirano je!« je kriknil. Ni bilo treba odstraniti mnogo kamenja, da so videli mino. Strojev jih je oddaljil za streljaj, sam pa je zvezal papir z vrvico in z dobrega kritja potegnil. Strahovito je zagrmelo. Zaslepile so se jim oči, steber dima se je dvignil visoko, daleč naokrog so sičale skale in v zemlji je zazijala velika luknja. Poveljnik jih je poklical in pokazal jamo. »Vidite, tja noter bi zdaj zmetali, kar bi ostalo od bližnjih, in bi zagrebli.« Nekoliko niže od tam, kjer so jim Nemci nastavili past, so v gozdu napravili zasedo. Razporedili so se v obliki podkve, krila pa jih je strojnica. Sklepali so, da bodo prišli Nemci pogledat, koliko je mrtvih po eksploziji. Jože je ležal skrit v praproti za debelim deblom in meril s puško na pot. Nedaleč od tod je poveljnik Strojev z daljnogledom preiskoval pobočje in tudi Tomaž je živčno prekladal puško. Minilo je nekaj ur, preden so zaslišali korake od spodaj. Nejprej so prišli trije s puškami, za njimi desetina. Ko je prvi zagledal čistino, kjer je eksplodirala njihova past, je vzradoščeno zavpil: »Herr Leutnant, die Luft ist rein!« Toda zrak je bil nabit s sovraštvom in onemoglo napetostjo. Prihajali so v koloni, precej skupaj, vneseno in brezskrbno. Videl je njihove obraze, kmalu razločil oči, roke in gibe, in zdelo se mu je, da hodijo že po zraku in ne po zemlji, ker jim je noge zakrival nasip. Strojnica je zabobnela. Tudi on je pritisnil na petelina. Tisti, na katerega je meril, je zakrilil z rokami in že ga je zmanjkalo, kot bi se pogreznil v globoko vodo. Pokanje ni prenehalo, dokler se je še kaj premikalo na kolovozu. Ob prvih strelih jih je nekaj zbežalo, niti en sam strel ni padel nazaj. Med listjem se je razširil kiselkast vonj krvi. Ko je orožje potihnilo, je sonce pretrgalo žilo oblakov in presvetlilo redko drevje. Oči ubitih so steklenele, v kolesnice pa se je natakala kri. Poveljnik je vstal in si obrisal potno čelo. Zamahnil je z roko, naj gredo za njim. Zgrnili so se okoli mrtvakov. Jože je omotično strmel, kako preobračajo mrtve in jim pobirajo orožje. Dobili so osem pušk, lahko strojnico in pištolo. Med mrtvimi je zaječal mlad, svetlolas fant. Zadet je bil v desno stran prsi. Potuhnil se je bil med mrliče, zdaj pa se je s prosečimi očmi oglasil: »Nicht schiessen, bitte!« Skušal se je dvigniti, da bi pokazal, da bo lahko še živel. Pogledali so poveljnika. Vojak, ki je preobračal mrliče, je bil frontni veteran. »Naj ga ubijem, poveljnik? Dober preč bo!« Že je dvignil pištolo, ko je Jože protestiral. »Ne bomo ubili ranjenca, saj nismo zverine. Bodimo ljudje!« »Kaj bomo z njim? Bolnišnice nimamo,« je dejal poveljnik. »Obvežimo ga, pa naj gre!« »No, pa ga obveži!« Lotila sta se ga skupaj s Tomažem. Krogla mu je prebila prsi, šla skozi pljuča. Krvavel ni dosti. Obvezala sta ga in mu zamašila rano. Potem šta ga oblekla in mu dala piti črne kave. Ranjenec je Jožeta ves čas gledal v obraz in v oči, kot bi si hotel zapomniti sleherno podrobnost na njem, čigar prošnja mu je rešila življenje. Ko sta bila gotova, mu je Jože dal palico, da bi se nanjo opiral, poveljnik pa mu je po nemško dejal: »Mož, sedaj lahko greste. Povejte svojim, da ste se srečali s prekletimi Čuši, in tudi to jim povejte, da je bila Koroška zmeraj slovenska in da ne bo nikoli nemška!« Ujetnik je z gibom glave potrdil, da je razumel sporočilo. Obrnil se je in se majavo napotil po kolovozu navzdol. Nekajkrat se je ozrl, kot da ne bi verjel, da mu ne bo kdo od teh, ki so mu sledili z očmi, nazadnje sledil še s kroglo ... Izgubil se je v gozdu. Po nekajurnem pohodu so se vrnili na svoje položaje, veseli so bili, da imajo spet streho nad glavo in kuharja, ki jim bo skuhal večerjo. Jožetu nocoj enolončnica ni teknila. Ni se mogel znebiti spominov na ubite. Po večerji sta s Strojevim posedala pred kočo. Gledala sta, kako tone težka sončna obla v kope oblakov in kako se s koroških hribov plazi k njim mrak. Gledala sta slovensko zemljo. In zdelo se jima je, da narašča vijoličasto megleno morje. Nemško morje. Stoletja buta vanje in zdaj jih hoče preplaviti ... Poveljnik je na kolenih pestoval puško. »Veš, Jože, prav si imel, ko si predlagal, da spustimo ujetnika. Pekla bi me vest, če bi ga ubili. Rekel si, da bodimo ljudje. Vojne je konec. Kaj hočemo? Mi hočemo biti ljudje, a kaj če oni nočejo tega? Vso pot sem premišljeval, zakaj ubija človek človeka.« »Tudi jaz sem razmišljal o tem. Ti si bil na balkanski fronti in si videl dosti sveta, gotovo veš bolje.« »Ne tega ne vem. Tega me niso učili v šoli in nisem slišal v cerkvi. Tega tudi tisti ne vedo povedati, ki gonijo ljudi v medsebojno klanje, ki so krivi, da je pomrlo dvajset milijonov ljudi. Mi se le branimo. Nemci so izgubili vojno, pa kljub temu lazijo naprej v našo deželo in Italijani tudi. Vidiš! Majhno domovino imamo, pa še to nam hočejo vzeti!« In še je nadaljeval: »Zapomni si: to, kar so napisali, mislijo resno.« Ko je legel na slamnati pograd, ni mogel zaspati dolgo v noč. Strmel je v zakajeni strop, kjer so trepetali okrogli odsevi brlivke. »Težko živi človek, ki je ubil človeka,« je dejal prijatelju, ki je ležal z rokami pod vzglavjem poleg njega. »Ne misli na to. Človek ni kriv, če mora ... Sicer pa niti ne veš, če si koga zadel. Če morda dvomiš, da si zgrešil, potem si misli, da je bil tvoj tisti, ki sva ga obvezala in spustila, pa ti bo laže.« Naslednje dni jih je sovražnik iz doline obdeloval s topovi. Da bi ga preslepili o številu čet, ki varujejo gorske prelaze, so kurili ognje na različnih mestih. Potem so varno skriti poslušali kanonado v prazno. Še nekajkrat so se srečali s patruljami in nekoliko puškarili. Mnogo huje pa se je godilo četi, ki je čuvala karavanški predor. Od tam se je dan za dnem slišalo streljanje in grmenje. Joža si je zapomnil dogodek z nemškimi agitatorji. V četno taborišče je prišlo dekle z imenom Tinca. Povedala je poveljniku, da so v vas prišli Nemci prepričevat Korošce, naj glasujejo za Avstrijo in kulturno Evropo ter naj se ne vežejo s Srbi. Poveljnik je zbral vod vojakov in se spustil skozi gozd v vas. Zajel je Nemce v vaški gostilni. »Kaj z njimi?« se je vprašal. Bili so civlisti in glasno so protestirali, ker jih je nameraval vleči s seboj. Bohinjski divji lovec pa mu je predlagal: »Treba jih je kaznovati in izpustiti!« Velel je napraviti nekaj kolov. Zataknili so jih agitatorjem skozi rokave in jim jih pritrdili z vrvjo tako, da se jih po poti ne bi mogli znebiti. Ko je bilo vseh sedem tako nagačenih, so jih odgnali na rob vasi, od koder se je pot vijugala v dolino. Bohinjec je predlagal poveljniku: »Vzemimo jim tiče ven in namažimo jih z globinom! Tako smo delali v Bohinju z lovci,« je še dodal. »Ne, tega ne bomo napravili,« je odredil Strojev. »Za spomin na srečanje z nami boš vsakega posebej sunil v rit, in konec! To bo za plebiscit!« Tako so tudi napravili. Krepak fant je brcnil vsakega posebej v zadnjico in mu v slovo dejal: »Tako, da se ne prikažeš več, zakaj drugič ti posvetimo drugače!« == 3 == Za zeleno mizo so krojači usode sveta sklenili, da bo Koroška pripadla ne glede na zgodovinske okoliščine tistemu, ki bo dobil od ljudi največ glasov. Ko so utihnile puške, so se razvnele politične strasti. V tem boju je Strojev namenil Jožu častno nalogo. »Lep si. Močan. Pameten. Znaš se obnašati in ljudje te imajo radi. Napravili te bomo za Korošca. V dolino pojdeš. Obiskoval boš naše ljudi. Delil jim boš »propagando«. In najvažnejše: nas boš obveščal, kaj počno Nemci in kaj napletajo.« Oblekel je irhovice. Dobil je tudi naramnice s planiko, izrezljano iz jelenovega roga, lovski suknjič z zelenimi zavihki in klobuk z obledelim gamsovim čopom. Naloga mu je bila všeč. Naveličal se je poleganja. Obetali so se mu razburljivi doživljaji, ki naj bi bili v njegovo in narodno korist. V zvezdno noč je krenil proti dolini s polnim nahrbtnikom »propagande«. Nekaj dni mu je šlo po sreči. Razdelil je letake, kot mu je bilo naročeno. Kjerkoli se je oglasil, so ga sprejeli kot Korošca. Naučil se je podrkovati. Zbijal je šale. Mnogo jih je znal iz tovarne, druge si je sproti izmislil. Pridobil si je precej novih prijateljev. Povsod so ga gostili. Kmalu je pozabil, da hodi po ozemlju, kjer ima tudi sovražnik svoje ljudi. Nekoč se je o mraku ustavil v vaški gostilni, polni fantov in mož. Ustavil se je zaradi Tince, gostilničarjeve hčerke, ki jih je bila prišla obvestit o agitatorjih. Veselo ga je pozdravila. Postavni fant ji je bil všeč, česar ni skrivala. Z žarečimi očmi mu je stregla in se kar naprej sukala okoli njega, ko je govoril z očetom. V gostilno je stopilo nekaj tujcev z nič kaj prijaznimi obrazi. Vrvež je rahlo potihnil, ljudje pa so se z nezadovoljstvom zazrli v prišlece. Vstopila je Tinca z dvema vrčkoma piva in ju postavila pred očeta in Joža. Bila je bleda in prestrašena. Sklonila se je k očetu in mu nekaj šepnila v uho. Mož se je zresnil in mrmraje dejal Jožu: »Nekdo vas je izdal. Zunaj vas čakajo. Lahko se zgodi, da vas ustrelijo.« »Tudi jaz imam pištolo,« je rekel Joža. »Preveč jih je ... in še nam boste napravili težave. Hči vas bo skrila.« Potem se je ozrl k harmonikarju. »Daj fant, ureži eno!« Harmonika je zavreščala divje in razposajeno. Njenim zvokom so se pridružili vriski. Gostilničar je zavpil: »Dečve izbirajo!« Komaj je to rekel, je bila že Tinca pri Jožu. Potegnila ga je med plesalce. Zavrtela sta se naokoli samo enkrat, potem pa brž skoz vrata v vežo. Tam ga je potegnila v temo in nato po stopnicah. Šla sta po temnem hodniku. Zarožljal je ključ in odprla je vrata svoje sohe. Potem je zaklenila in prižgala luč. »Ubiti vas hočejo! Tu vas pa ne bo nihče iskal. Bodite brez skrbi. Kar lezite v posteljo in zaspite.« Samo to je rekla, ugasnila luč in odšla. Šele ko je v vratih škrtnil ključ, se je zavedel, da je sam. Ali je rešen ali je v pasti – tega ni mogel vedeti. Strojev mu je naročal, naj ne zaupa nikomur, kogar ne pozna. Ljudje da se kaj radi obračajo po vetru. Po prstih je šel k oknu in gledal na dvorišče. Tam je stala gruča moških. V gostilni mu ni ušlo, da so ga nekateri merili s sovražnimi pogledi. Če bi Nemci vedeli še to, da je bil zraven, ko so potolkli patruljo ... Sedel je na posteljo. Iz žepa je vzel pištolo in pogledal, če je naboj v cevi. To ga je pomirilo. Tudi če ga dekle izda, ga ne bodo dobili kar tako. Če okna ne bi imela železnih križev, bi se spustil na dvorišče ... Potem je legel kar oblečen. Hrumenje krčme je pojenjavalo. Glasovi pijancev so tonili v noč. »Čas bi bil,« si je dejal, »da se vrnem v tovarno in v domače gore.« Stena ga je klicala ... Zadremal je. Zbudil ga je ključ, ki je zaškrtal v ključavnici. V mraku je zagledal dekle, ki je vstopilo po prstih in spet zaklenilo za seboj. Prižgala je svečo. Plamenček ji je zatrepetal v očeh, sedaj že pomirjenih. »Ne bojte se. Ne vedo, kam ste izginili. Še nadzirajo hišo. Dekla jim je rekla, da vas je videla, kako ste se zatekli v skedenj.« »Kaj pa bo zdaj?« »Nič ne bo. Tu bova prenočila,« mu je rekla brez zadrege. »Saj je postelja dovolj široka, ali ne?« Začela se je slačiti. Obleko je zmetala na stol in obstala pred njim v spodnjem krilu. Po tem se je molče sklonila, mu sezula čevlje ter slekla jopič in hlače. Pustil je, da se je trudila, in jo opazoval pri tem opravilu. Obnašala se je povsem ravnodušno, kot bi slačila otroka. »Tako, sedaj se pa uleziva,« je velela. Spravil se je v posteljo in se opravičil: »Sitnosti vam delam ...« »Naj vam ne bo nerodno ... Ne morem vas položiti na tla. Všeč ste mi in zaupam vam. Pridobili ste tudi očeta, ki mu ni pogodu kdorsibodi.« Legla je k njemu in govorila dalje: »Včasih sta tu spala oče in mati. Pred leti je mama umrla. Zdaj oče ne mara več te postelje, da ga ne bi spominjala nanjo. Dobro sta se razumela ... Oče pravi: če se ljudje predobro razumejo in se imajo preveč radi, se vedno kaj zgodi. In zdaj se boji zame. Tudi midva se dobro razumeva. Samo mene ima. Osamljen je in naveličan pijancev. Najraje bi vse to prodal, da bi šla proč, daleč proč, stran od Nemcev.« »Kaj so vam napravili Nemci?« »Nič posebnega. Samo ponižujejo nas. Moj oče pa je ponosen mož in ne bi bil rad vse življenje »vindišer« ... No, povejte mi raje kaj o sebi ... Všeč so mi pogumni ljudje ...« »Kako veste, da sem pogumen? Saj to ni pogum, če jo pred Nemci pobrišeš v dekliško kamro, a?« »To je bilo pametno zato sem vas spravila sem ... Vi ste drugače pogumni. Ženska to čuti, čeprav ne zna povedati.« Segla mu je z roko v lase in ga nežno pobožala, kot bi bil njen. Povedal ji je, da dela v tovarni in zahaja v gore. Sveča je dogorevala. Njen obraz, počivajoč v snopu las, je bil bel in resen. Opazoval jo je. Veke so ji že na pol zastirale oči ... »Ali bova zaspala?« Prikimal je, čeprav je vedel, da bo le s težavo zaspal ob njej. »Saj lahko položim glavo na vašo roko?« Ni počakala na odgovor. Stisnila se je k njemu, si dala njegovo roko na blazino in jo zakrila z lasmi. Čez nekaj trenutkov je že spala. »Kako noro je življenje,« je premišljal. »Ljudje po svetu se pobijajo med seboj, razprtije se ne nehajo, med nami pa živijo tako čedna bitja, kot je to dekle ...« Ni mogel zaspati. Kako tudi bi ob takem dekletu? Ali sanja ali je resnica? Z roko je zdrsel po njenih licih in čelu, jo pobožal po laseh. Po žilah mu je plala neznana sila. Segel je pod zglavje in roka se je dotaknila mrzle kovine. To je bila druga resničnost, ki ga je navdala z rahlo skrbjo. Potem je skušal zaspati. Noč na vhodu je že bledela in petelini so oznanjali jutro. == 4 == Tinca mu je zjutraj, ko se je odpravljal, podržala roko. Vedel je, da se težko poslavlja od njega. Iskal je besed za slovo, pa ni našel nič primernega. Zato je spregovorila ona: »Saj boste še prišli, kajne?« »Seveda!« »Upam, da vas ne bo treba spet skrivati, če pa vam bo še kdaj trda predla, je za vas pri meni zavetje vedno pripravljeno.« V taborišče se je vrnil razdvojen. Doslej se je šalil z dekleti, tudi pogledal je rad katero, toda tako nenadoma ga ni nobena navdala z nemirom. Tudi drugi fantje so marsikaj doživeli. Ob srečanjih so si pripovedovali vsakovrstne dogodivščine. Največ zgodb se je vrtelo okoli vdov. Te so bile najbolj razumevajoče in dobrosrčne do moških. Nekaterim je vojna pobrala može že pred štirimi leti. In zdaj so žalost že prebolele. Kar koprnele so po novem življenju, ki ga je obetal mir. Povedal je, da je ušel Nemčurjem in da so ga skrili Korošci. Kje in kako, pa ni zaupal nikomur. Bilo je prelepo in preveč nerazumljivo, da bi lahko postalo vir neslanih šal. Imel je navado, da je vse, kar je najlepšega doživel, zakopal vase. Nedolgo zatem so izvedeli, da je Koroška izgubljena. Okoliščine, v katerih se je zgodilo to sramotno dejanje zgodovine – enemu najmanjših evropskih narodov so odvzeli del ozemlja, kakor bolniku odrežejo brezvestni zdravniki ud – so bile zanje nerazumljive. Kaj vse so krivili in koga! Senca Nemcev, dolga in strašna kot stoletja, se je zgrnila čez vse koroške hribe in se ustavila na hribih Karavank. Moral se je posloviti od Tince. Vedel je, da bo slovo težko in žalostno kakor slovo od Koroške, za katero so bili pripravljeni preliti kri ... zaman. Prišel je ponoči. Poslal je sosedovo deklo ponjo, ker se ni maral kazati v gostilni in delati težave njej in očetu. Prišla je. Napotila sta se po stezi proti robu, kjer so se začenjali gozdovi. »Čudno, ali ne,« mu je dejala, »da vse, kar je lepo, tako hitro mine. Odšli boste in pozabili name.« »Reci mi ti, dekle. Tebe ne pozabim nikoli.« Ovila mu je roke okoli vratu in se zagledala vanj: »Zdaj naju bodo ločile strme gore in meja. Živela bova vsak po svoje in kdove, če se bova še kdaj videla ... Jaz si ne delam posebnih utvar, da ne bi bila potem še bolj nesrečna ...« 4pwshaqpx50wrlju0s9ivcbhr26rgyb 224399 224398 2026-07-15T20:38:07Z Alenka Senekovič 10642 224399 wikitext text/x-wiki Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem. Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt. Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva. <poem>STEBER HREPENENJA Temine duha hranijo drzne s krvjo upanja, v prepadih začetka so skrite niti konca. Potujemo za sledjo svetlobe, k vrhovom gora, v noči neodkritih obal. Zazreti jih enkrat samkrat in umreti je bolje, kot jih nikoli videti.</poem> == 1== Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs. Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino. Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona. Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode. Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu. Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi. Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče. Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo. Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta. Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi. Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ... »Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal. Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ... Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja. Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu? »Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom. »Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo. »Je ni!« jo je zavrnil. »Pa se opri v nebo! Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena. Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa. Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod. Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso? Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost. Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ... Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem. == 2 == Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo ukrivljena. Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno, čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer. Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega. Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ... O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino. Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se! Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično: smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...« Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ... Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.« Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč. Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ... Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ... Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso. Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl. Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom. == 3 == Lok žareče svetlobe nad izbočenim robom stene se je prelomil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico. Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je breji trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena. Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brezprimere. Če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje. Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto, da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim. Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal. Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji. »Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal. »Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.« Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pana obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel. Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej. Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. Šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice. Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje. Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega bednega ali vzvišenega položaja. Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru. »Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« – tako nekako mu je govoril Jug že zdavnaj, preden ga je stena ubila. Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v tej steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil, kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnlii. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih, ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla. Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet. Čudno, da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad. Kar naprej mu nekaj vdira vanje iz zunanjega sveta pa spet iz notranjega. Ali je to preteklost ali pa ga skrbi pehajo na planjave negotove prihodnosti. Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne. Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo. In vsaka duša ima svojo nerazložljivo sfingo. Nad kotanjo, iz katere so štrleli vrhovi in stene, so se nagrmadile kope oblakov in se združile. Zdaj so skozi pretrgane žile utripala samo izgubljena svetla zrna. Napetost v zraku je rastla vzporedno z napetostjo v duši. Utrujen od dnevnih naporov je skušal zapreti oči. Tik za njim mu je kljuvala jedka bolečina. Tekla mu je po žilah in se pekoče iskrila na koncu do krvi zlizanih prstov. Njegov duh je bil sedaj v stanju lebdenja. To je v steni doživljal večkrat, a tako močno kot takrat še nikoli. Vedel je, da to ni budnost in ni spanje. To je vizionarstvo, ko se človeku v napol budnem stanju odpirajo prepadi zavesti in ko se iz teme minulosti zaletijo robovi smisla vsega našega početja. Vedel je, da je to stanje, ki so vanj padali nekateri ljudje pred smrtjo in ki si v njem človek zastavlja vprašanja ter dobiva odgovore, ki si jih ni zastavljal nikoli prej v življenju in tudi ni nikoli dobival odgovorov. Duh mu je potoval naprej in nazaj zunaj meja prostora in časa v bližino tistega smisla, ko izgube vse stvari svoj smisel in ga znova dobe na drug način. Bal se je naslednjega dne. Če je večkrat bežal od sebe in tudi druge odvračal, da ne bi spoznali resnične nevarnosti, se ji sedaj ni mogel izogniti. Kot velikanski tok ga je vlekla vase z neustavljivo močjo, kot vlečejo stvari vase vrtinci zavratne, globoke narasle reke, kadar prestopi bregove in se pogubnostno razlije. »Kdo si, tujec? Kaj hočeš, tujec? Kaj počneš, tujec? Čemu prihajaš v puščave smrti, o, bedni človek?« ga je vpraševal demon stene. »Prvi sem tu. Iskalec. Ljubitelj neznanega.« Drugega na zastavljeno vprašanje ni imel odgovoriti. Iz stene mu je prihajal odgovor: »Če si tako močan, da bi rad za ceno svojega življenja v ta steber kot prvi vklesal svoje ime, ga boš vklesal. Sam razpolagaš s svojim življenjem. Tvoje je in tvoja je tudi smrt.« Na smrt ni maral misliti. Hotel je živeti in preplezati steber. To je zadnja skrajna neumna možnost. Ta misel je prišla kot nenaročena nevihta in strašila ga je kot kamenje, ki se lahko zvali nanj s stene. Kdor steza roke za najvišjim, mora tvegati vse, tudi sebe. In samo sebe ima pravico tvegati, igrati karte z usodo na svoj in ne na tuj račun. Večina ljudi pa igra z usodo na tuj račun. Igrajo zase in tvegajo druge. Nadenj se je sklanjalo ogromno truplo stebra. Viselo je, ko da se bo zdaj zdaj sesulo. Iz prepadov zavesti so se odpirale žile. Misli so tekle kot kri, kot razpenjena voda po tokavah stene. Razlivale so se po plateh in žlambonih in grapah ter se združevale spodaj v en sam nezadržan tok. Nagnjen nad prepad je hotel to noč živeti kot stena, ko so jo brazdila tisočletja ter so ji obraz in obliko izoblikovali vsi elementi neba. Hotel je biti obraz, v katerem je zakopano tisoč skrivnosti; ki ga bere vsakdo drugače; ki vznemirja vsakogar, kdor se zazre vanj. Toda zdaj ni bil le stena. Hotel je biti gora z večnim snegom ob boku, biti veter, vihar, naliv in sončno jutro. Hotel je biti bilka, drevo nad prepadom. Hotel je biti dno in višina. Resnica in sanje. Veselje in bolečina, združena in okamenela. Vse na en mah. Poraz in zmaga. Pozabljenje in vest. Prav vse, kar lahko človek zazna pred obličjem konca. Žalost in sreča. Lahko se zgodi, da ga bodo jutri našli kakor Klementa Juga razbitega na kosce. Brez obraza. Na melišču pod stebrom ... Lahko se zgodi, da bo obvisel na vrvi kot Lass in živel še nekaj dni, preden bo v mukah izdihnil. Od tod je videl v dolgi nemški smeri steno, ki ga je strmoglavila. Doma je imel konec vrvi, na kateri je nesrečnik umiral, in veroval je, da mu bo prinesla srečo. Doslej mu jo je morda res prinašala, toda kaj bo jutri, se ne ve. Pripravljen je bil na smrt, kar je pomenilo, da se bo boril za življenje. Odspod, kjer je bivakirala Pavla na mnogo prlkladnejšem mestu kot on, je zaslišal glas. Ali je bil to klic v sanjah? Je govorila sama s seboj? Tega si ni znal razložiti, ker ni mogel razbrati pomena njenih besed. Vendar mu je njen glas vzbudil krivdo, ki ni bila krivda, temveč samoobtoževanje. Krivda nastane šele takrat, kadar gre človek čez plaz in ga sproži. In zdaj se plaz še ni sprožil. Kljub temu pa se je jasno zavedal, da je ne bi smel vzeti s seboj v steber. Takole si je govoril: »Steber – to je tvoja, ne njena zadeva. Ti si živel zanj in z njim, ti si ga nosil v sebi in ga nisi mogel prebaviti celih petnajst let. Gorski vodnik si in zaupani so ti bili mnogi ljudje. Tvoja dolžnost je, da oceniš, kaj zmore tisti, ki ga navežeš na vrv, in kaj ne zmore in kaj zmoreš ti. Tokrat si se uštel. Precenil si njeno moč in pripravljenost. To ni več ženska, ki je premagovala najtežavnejše smeri v tej steni. Vojna je napravila svoje. Leta zmehčajo človeku ude in voljo, še sam nisi to, kar si bil. Le voljo imaš močnejšo, ker te žene v neizpolnjeni cilj, ker ti strast izgubljenih let zamegljuje razum. Kriv boš, če ona jutri ne zdela previsov in če umre. Pripeljal si jo v smrt in tvoja stvar je, da jo rešiš.« Skušal se je zagovarjati. Dovolj je stara, da ve, kaj dela. Sama se je odločila. To ni njeno prvo in tudi ne zadnje tveganje. »Zakaj si vzel prav njo?« je zazijalo vprašanje kot nenadna ledeniška razpoka, pred katero obstaneš in je ne moreš obvladati, čeprav je nasprotni rob prav na dosegu roke. Zakaj ni vzel s seboj enega od prijateljev Zlate naveze? Ali od tistih, ki so se že skušali v stebru? Seveda, od teh ni bil nihče tako nor. Ali jo je morda vzel zato, da bi steber preplezal vseskozi sam kot prvi v navezi? Da bi bil sam pred seboj in pred vsemi prvi? Žalost in slavo je težko deliti z ljudmi. Lahko je lagati drugim. Lahko je najti tisoč izgovorov in resnic na pogreto laž. Toda sebi človek ne more lagati. Težko je biti sam sebi sodnik in krvnik. Jutri bo napravil vse, tudi nemogoče, če bo treba, da se izvlečeta oba ali pa padeta na oltar svoje strasti kot dve nepremišljeni žrtvi. Kako je sebičen! Saj tu ni samo ona. Tudi do nje, ki ga čaka pod steno, ima svoje obveznosti. Njej gotovo ni vseeno, če se bo vrnil živ ali pa ga bodo prinesli zašitega v juto kot zmrcvarjeno truplo ... == 4 == Od Planinskega doma se je utrgala ženska postava in izginila v gozdu na stezi, ki drži pod steno. Popoldne so jo vznemirili pogovori plezalcev, da bo treba pogledati, kaj je z njima v steni, čeprav je Jožu zaupala, da se mu v gorah ne bo nič pripetilo, je Sloki, ko se je vrnil s stene, le zasejal vanjo skrb in strah. Popoldan je prebila v družbi planincev, ki so si krajšali čas s pripovedovanjem vsakovrstnih doživljajev iz gora. Posebno so jih razvnele nesreče. Tesnoba jo je gnala že mnogo prej pod steno, ko sta se bila dogovorila za signale z lučjo. Hotela je biti sama. Odveč so ji bili razigrani glasovi harmonike, petje in hrup polne izbe ljudi, ki jih ni poznala. Glasovi so kmalu potihnili in objela jo je sveža tišina gora, noč z begotnimi oblaki na visokem nebu. Na mestu, kjer se poti razidejo vsaka v svojo goro, tam, kjer je plazišče uničilo drevje, se je odprl pogled na prostranstvo visoke stene. Obstala je in se zazrla proti robu v smeri vrha nad ledenikom. Prižgala je baterijo, štela do deset in ugasnila. Dajala je dogovorjene znake. Za robom gore so v noči utripale zvezde, stena pa je bila temna, grozeča in prazna. Zdelo se ji je, da njeni robovi vise ven, nad dolino, in da se bo nekoč, kdove zakaj, sesula. Obšle so jo čudne slutnje in dvomi. Morda sta že izplezala in sta na Kredarici. Ni izključeno, da je zaspal ali pa ne vidi njene luči. Stala je, gledala v temo in prižigala kolobar svetlobe v enakomernih presledkih. Če bi vedela, da se splača, bi zavpila, tako polna je bila nemira. Prvič je bila sama ponoči pod steno. Nikoli ni mislila, da ti ogromni skladi mrtvega kamenja vplivajo na človeka s takšno močjo in strahom. Zdaj se je gledala iz oči v oči s strašno tekmico. Od nje, te stene so bile odvisne njene sanje, njena ljubezen in njeno življenje: če jo bo premagal ali pa ga bo ugonobila. To bo konec njegovih in njenih načrtov o skupni poti v prihodnost. Morala bi mu odsvetovati ta tvegani podvig. Premalo je vedela, v kakšno nevarnost gre, ni razumela, zakaj da se je prav s to žensko, ki ji ni bila najbolj pri srcu, odpravil na tako negotovo pot. Dobro, da ni verjela, kar so ljudje napletali o njej in o njem. Zaupala je v njegovo in v svojo ljubezen. Saj ona pravzaprav ve, kaj hoče. Ni ga vzljubila zaradi slave in ne zaradi časti. Ljubila ga je kar tako, zaradi ljubezni same, ne da bi zato pričakovala povračilo ali postavljala pogoje, in tudi zato ne, ker bi se ji zdel edini vreden njene ljubezni. Mnogi prijatelji in prijateljice so ji odsvetovali zvezo z njim. »Mojca, to je zate, ki nisi več tako mlada, izgubljanje časa, ki ga ne boš mogla nikoli več nadoknaditi. Moški, ki se do petdesetega leta ne poroči, je čudak ... Saj je dober človek, zanimiv, tovariški, in tudi zabaven, če je treba. Za zakon pa je nemogoč. Tako je pijan od slave, da se tudi v štirih letih vojne še ni streznil ... Poglej! Namesto, da bi se oženil, gre spet v steno ... Gorski vodnik je pravzaprav potepuh. Večno je na poti. Ko vodi druge, ne zna voditi samega sebe. Povsem je odvisen od tistih, ki ga naročajo, plačujejo in od onih, ki pihajo v jadra njegove slave. Mojca, boj se slavnih ljudi. Ogibaj se slavnih! Z njimi so vedno težave ...« Če bi jih poslušala, bi bila to zvezo že zdavnaj razdrla. Ker pa je poslušala samo glas srca, je šla z njim in upala vanj z željo, da bi se vse srečno izteklo. Neki njegov prijatelj ji je govoril: »Nas poslušaj in premisli. On si želi plezalko. Vedno je sanjal o tem, in ker je ni dobil, je ostal zakrknjen samotar, navajen svobode in potepanja po gorah. Najljubše mu je to, kar je ženskam najbolj zoprno. Prav nič mu ni do varnega doma, do miru in do družine. Uživa le v tveganju ...« Ljubezen je slepa. Zavidala je oni, ki lahko pleza z njim. Kako rada bi bila priča njegovi veliki zmagi ali pa bi z njim trpela poraz ... Dve leti je prihajal k njej in jo vznemirjal s svojimi nenavadnimi željami in obeti. Dve leti vojne, ko je bilo življenje na ulici bolj nevarno kot zdaj v miru v najbolj nevarni steni. »Zdaj sem dovolj star, da bi imel otroke in dom.« Tudi ona si je želela otrok in doma. Samo čakala sta, da bi minila vojna. »Pustil te bo. Pozabil bo na vse, kar obljublja. Pustil te bo, kot je že marsikatero. Preveč je navajen prostosti, da bi se ji odrekel, ko bodo gore spet dosegljive ...« Vsi takšni in podobni predsodki, ki so kot sence padali v njune odnose, so jo rahlo motili, niso je pa odvrnili od njega. Ko je odšel v steno, ji je obljubil, da je to zadnje tveganje, ki ga je dolžan sebi in tudi njej, ki jo je vzel s seboj. Potem bo odnehal in prepustil bojišče mladim. Posvetil se bo njej, otrokom, bolj krotkim goram in gozdovom, katerim se ne bo sicer odrekel nikoli in tudi spominom ne. »Samo da bi se vzela ...« Potem ko bo njen, si ga bo že prilagodila. Pravzaprav bosta vsak malo popustila in šlo bo. »On ne bo popuščal tebi, ti pa boš njemu,« so jo pregovarjali. »Trmast je, brez primere ...« Toda ni jim verjela. Bilo ji je štirinajst let, ko je njo in starejšo sestro popeljal brat na Triglav. Takrat ga je prvič videla v Vratih; z njim sta bila še dva plezalca. Brat ji je rekel: »Poglej tistegale s kodrastimi lasmi, ki kadi pipo. Ta je Joža čop, junak Triglavske stene.« Kasneje ga je videla igrati v filmu Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga. Še na misel ji ni prišlo, da ju bo nekoč vojna zbližala in njune tako oddaljene si poti združila v eno samo. In tudi to ji ni prišlo na misel, da bi ju stena sedaj lahko ločila. Prižgala je luč. Rada bi sklonila glavo in poprosila steno, naj ji ga vrne ... Precej visoko v steni pod robom bleščečega ledenika, nekje pod Kugyjevo polico, se je prižgala luč in ugasnila. V nedra teme se je razlegel vrisk. Zgrabile so ga stene in vrnile odmev. Podajale so ga nekajkrat sem in tja, dokler se glas ni izgubil v brezbrežnem valovanju. »Živa sta, skoraj pri vrhu!« je veselje kar bruhnilo iz nje. Njegov glas ji je vrnil vero, da bo uspel, in upanje ji je rastlo ko nenadna svetloba v nedosegljivih mejah. Ko se je vrisk polegel, mu je odgovorila. Kriknila je tenko in pogumno, na vso moč, da jo bo ja slišal. Zdaj ko je videl luč, ve, da je to njemu v pozdrav. Iz rušja se je utrgala temna, potegnjena postava in se napotila k njej. Moški se ji je tako približal, da bi jo lahko prijel – šele tedaj je zaslišala kamen, ki se mu je skotalil izpod noge, in se sunkovito obrnila. Tako se ga je prestrašila, da bi bila skoraj zavpila. »Kaj pa se dereš?! Ali se je mar kaj zgodilo v steni?« je vprašal Sloki. Pripravljal se je že, da bi šel spat, ko je ugledal pod steno utripanje luči. Žrla ga je vest, ker je molčal – lahko bi se jima res kaj pripetilo. Če ne drugega, je dolžan dobro povrniti z dobrim in ne z zlim. Sicer pa ni tako nor, da nikomur ne bi bil zaupal, kam se je napotil. Luč v steni in Jožev vrisk sta bila znak, da se je zmotil. »Nič se ni zgodilo,« mu je odgovorila. »Samo znak sem dobila, da je vse v redu.« »Videl sem luč v steni in tudi slišal vrisk.« »Da, skoraj pod vrhom sta,« je dejala veselo. »Ne veselite se prezgodaj, tovarišica. Lahko se zgodi, da jutri ob tem času ne bosta dosti više. Morda bosta še niže ali pa celo pod steno.« »Ne plašite me!« »Saj vas ne plašim. Samo povedal sem vam, kaj se lahko še zgodi. Tudi nas skrbi zanj in zanjo, ne samo vas. Mi ga bomo morali iti reševat tja, kamor se res nikomur ne ljubi. Mi!« je pribil Sloki. Ko so utrinki svetlobe zamrli v temi, se je pogreznil vase. Čas je tekel počasi kakor kalna, umazana reka. Noč se je natakala v brezna, bila je vse gostejša. Iz luknje so privrele megle in začele polniti kotlino. V noge so ga prijemali krči, vrvi so ga rezale v telo. Nenehno je moral spreminjati položaj telesa in obremenjenost posameznih delov. Kdaj pa kdaj je malo zadremal. Misli so se mu pomešale s težkimi sanjami in grozljivimi prividi. Spet se je zbudil in se razgledoval po temačnih obrisih stene. Razmišljal je, kaj ga je pravzaprav pognalo v skale, ko je videl že toliko smrti in skusil obilo težav. Dovolj je bil star, da je lahko trezno presojal svoje življenje. Usojeno mu je bilo, da si je izbral dvojno življenje. Ni vedel, ali je prišla ta dvojnost z rojenicami ali pa so mu jo vsilile nenavadne razmere. Vseeno. Tu nad prepadom je vedel, da je tako in da se ne da nič spremeniti. Eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdove kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo življenje pa je živel samo zase in za gore. Razodevalo se mu je iz prakozmičnih sil, ki so polnile njegove žile s krvjo hrepenenja in upanja, ali usmerjale njegove oči k lepoti, čistoči in k vzvišenemu. To je bila čudaška volja, ki je kljubovala vsemu in vsakomur. Včasih se mu je zdelo, da ga ne razume nihče in da tudi sam ne razume svojih skritih nagnjenj. Te mu je umirjala samo stena in mu jih bo dokončno umirila smrt. Kadar ga je zgrabila bolečina, se je lahko samo napil. S streznitvijo pa se je bolečina vrnila in povečala. Razrastla se je v njem kakor strupena zel, ki požene korenine v zadnjo razpoko. Vedel je, da bolečina prihaja, toda ni vedel, od kod in zakaj. Zato ga je vleklo le na robove življenja in smrti. Na mejo razumnega. V začetek nehanja. Na mejo spoznavanja, kjer se odpira brezno svetleče se modrine nedoseženega, navadnim ljudem zastrto. Tu je dojemal svet kot melodijo stvarjenja in rušenja. Svet goreče krvi in oledenelega miru. Svet potešitve vseh želja. Tu se je sešel s srečo in tu so ga vznemirjali plameni upanja. O svojem najglobljem bistvu ni govoril nikomur. Tudi najbližjim ne. Za stvari, ki jih je čutil najgloblje v srcu, ni imel besed. Bile bi prerevne. Celo mislil je skopo. O trdih dejstvih. Kadar sta se trli med seboj pamet in strast, je pustil, da se je dogajalo vse kakor v naravi. Veroval je v to, da se narava nikoli ne zmoti in nikomur ne dopusti napake, da ne pozna ne zlega ne dobrega. Zato je bil tudi do sebe trd in odločen, pripravljen plačati pomoto z življenjem. Tudi stena ne dopusti ne pomot ne polovičarstva. Hoče celega človeka ali pa te pogubi. Zato je zmoto sovražil prav tako kot laž. Šala mu je bila plašč, s katerim se je zakrival, da ljudje ne bi prodrli v njegovo mehko jedro, šalil se je z vsemi in sam s seboj. Vedel je, da življenja ne sme jemati preveč resno, ker se z vsem igra največkrat po mili volji. Igralo se je tudi z njim, zato se je tudi on rad poigraval z življenjem. Kaj bo jutri, ko pride na vrsto poslednji previs v stebru? Bo zmagal? Odpovedal? Bo njegovo predvidevanje laž ali resnica? Moč ali utvara? Črna črta, lok, napet nad gorami, je bila negotovost prihodnjega. Prek nje gre pot v smrt ali življenje. Zakaj? Kje je odgovor? Se skriva v brezčutnem nebu? V nagrmadenem kamenju Sfinge? Ali v njegovem dnu? == 6 == Vsaka noč mine. Prebil jo je na pol v snu, na pol v blodnjah. Prišlo je jutro, ki ni noč in ne dan. To je surov čas, v katerem je človek najbolj ranljiv. Veke so mu postale svinčene. Bila je to ura, ko se je desetletja dan za dnem prebujal za delo v tovarni. Vedno ga je vzdramil zategli krik sirene, ki je napolnil vso dolino. V njegovo zavest so sedaj vdrli jekleni prsti doline, ozko stisnjene med hrbte dveh gorskih planot, kjer je v dnu kot čudna pošast ležala tovarna, stegnjena pred svojim skalnim brlogom. Njen gobec, vedno odprt, je žrl železno rudo in bruhal jeklo. Hranila jih je in žrla. Grizla jih je počasi, kot grize rja železo. Tovarna se mu je valila skozi zavest. Zahrumela so kolesa, slišal je cvileče kovinske zvoke in hrup prebujajočega se čebelnjaka. Ti večno se ponavljajoči zvoki so mu pilili kosti in trgali živce. Morda je prav zavoljo teh zvokov tako cenil tišino in si želel samote. To je bil njegov drugi, zasužnjujoči svet, kateremu se je vdal in slepo pokoril, če se je v gorah boril, se je tu podrejal vrtenju kolesja. To kolesje je trlo tisoče, ne le posameznike. Če je zakašljal, je začutil v ustih okus po pepelu in dimu. Oblake rdečkastega prahu so prebadali dimniki plavžev, med njimi pa so se vlekle jedke pare talečih se kovin. V očeh mu je tlel odsev večnih ognjev in ubijajočega sija. Če so odprli plavž, se je hudobna vijoličasto rdeča in rumena svetloba razlila po pobočjih, hrbtih gora in v nebo nad dolino. Z vrhov je včasih gledal ta uničujoči sij in bilo mu je, kot bi zemlja odprla rano svoje ognjene notranjosti, da bi umorila vse tisto, kar je sama rodila. To je bila svetloba, ki je požigala trave, listje na drevesih, ki je podila ptice in ostajala v očeh ljudi kot krut lesk. Izpod vrhov belih gora, kamor so uhajali iz mesta, je skozi korita strmih dolin tekla reka. Svetlo modra se je divje valila prek oskalkov in se veselo penila ob zelenih obrežjih. V njej so odsevali ledeniki, zelenilo trav, barve rož, veje dreves, nosila je pesem ptic in rib. Čista kakor duša otroka se je stekla v trebuh tovarne, na drugi strani pa se je razlivala pod nasipinami žlindre umazana, temno rjava, vsa prepojena z bolečino in smrtjo. V njej je ugasnilo upanje kot oči žerjavic in jedkih plinov. Pomislil je: »Usoda te reke je naša usoda. Takšni pridemo v tovarno mi. Potem nas odnaša kot iveri. Med kolesja nas nosi in melje, nas raztrga, izmozga, prežveči. Ko smo brez moči, je tudi naša duša umazana, nacejena z žveplenimi parami, z alkoholom, nevoljo, grenka in prazna kot žlindra ... Tako smo nemočni kakor drobci železa, ki jih zgrabi močan magnet. Ne moreš se izmakniti tej sili. Vsakogar potegne nazaj. Tudi mene ...« Prebolel je prebujanje. Zdanilo se je. Nebo je dobivalo barvo železne litine, ki je postajala vse bolj svetla, vendar tako siva, da sonce skoz njo ni moglo prodreti. <poem> SIRENE TULIJO Zgrabili te bodo jekleni ptsti tovarne, umazani od prahu, saj in krvi, zgrabili te bodo jekleni prsti tovarne, vijak, in vrgli té bodo med rjaveče železo v odpad.</poem> == 1 == S tovarno se je spoznal zgodaj. Usojena mu je bila kot skoraj vsem mladeničem v zakajeni dolini. Že kot otrok je poslušal očeta, mojstra v železarni, po čem je kruh pri Kranjski industrijski družbi ali pri »Schinterei gesellschaft«, kot so pravili takrat podjetju. Živeli so v svoji hiši na robu mesta, četrt ure hoda od tovarne. Prav tako blizu so bili gozdu. Začenjal se je na pobočjih, ki so se vlekla v strme hrbte Karavank. Kot otrok je preživel mlade dni več v gozdu in ob potoku ter na paši kot v šoli. Vleklo ga je stran od tovarne. Slutil je, da bo prebil v njej večino življenja. Dolgčas mu ni bilo nikoli, saj se je v družini rodilo dvanajst otrok. Toliko jih je skakljalo okoli materinega krila, da jih je oče, ko se je utrujen vrnil z dela, komaj znosil na sonce. Bila je to lepa mladost, čeprav ni bila rožnata. Mladost, polna materine ljubezni in očetove strogosti. No, ni se ji bilo težko umakniti, saj je bil malo doma. Poleti so se vse dopoldneve igrali, kurili ognje, pekli polže, v potoku pod skalami iskali pikčaste postrvi, nabirali rože, se podili za metulji po sončnih travnikih in zvedavo gledali proti visokim sneženim goram. Ko pa je v zvoniku udarilo poldne, so se usuli domov in se zgrnili k mizi, okrog ene same velike sklede. Vsak dan so molili za kruh in se bogu zahvaljevali zanj, čeprav jim je bil le skopo odmerjen. Brž ko je utihnilo žvenketanje žlic, so se spet porazgubili po pobočju za mestom. Zvonjenje avemarije pa jih je poklicalo domov. Štirinajst let mu je bilo, ko ga je poklical oče in mu povedal, da je konec otročarij in da ga je namenil tovarni za železarja. Očetova želja je bila ukaz. Tedaj mu je povedal tudi vse o njihovem rodu. Njegovi pradedje so živeli v Plavškem rovtu pod Golico, vasici med narcisnimi polji. Ded Jernej se je izučil za strojnega mojstra in je služboval pri Zoisu v bohinjskih fužinah. Rad je hodil v hribe, najraje v bohinjske gore in tudi k Triglavu ga je zaneslo. Ko je železarstvo v Bohinju zamrlo, se je oče Anton preselil na Savo pri Jesenicah in se zaposlil v železarni. Ni imel dosti izbire. V dolinah pod gorami so živeli kmetje, drvarji, pastirji, lovci in tovarniški delavci. Zdaj je tudi njemu zatulila sirena. Pridružil se je možem, ki so se z vseh strani doline zgrinjali v tovarno že v zgodnjem jutru in se vračali domov pozno popoldne. Polnih dvanajst ur jih je držala tovarna ob plavžih in strojih. Dolga leta so ga spremljali očetovi napotki: »Bodi ponižen, ubogaj jih in napravi vse, kar bodo zahtevali od tebe. Zapomni si: oni so močni, ti si šibek. Če pojde vse po sreči, se boš izučil za strugarja, in vedi, da je oblast od boga, pokori se, ne upiraj se. Tudi preddelavcem ne!« V obratu, kamor je bil dodeljen, so vzgajali vajence z grobo besedo, klofuto in brco. Ni imel velike sreče. Premalo ponižnosti je bilo v njem, oči so mu sijale zvedavo, predrzno in nič kaj ni bil povšeči tistim, h katerim so ga poslali v uk. Nejevoljni zaradi pritiska višjih, so se znašli nad najnižjimi, kadar se jim je zljubilo. Neko jutro ni bil kaj prida razpoložen, pa se je premalo globoko poklonil vodilnemu inženirju, mogočnemu šefu, Nemcu z visoko pristriženimi lasmi in strogim obrazom. Mož ga je poklical po nemško. Stopil je predenj in težko je prenesel njegov prebadajoči pogled. Šef ga je pokaral, zakaj ne pozdravlja po nemško. Ni še vedel, da je tovarna v glavnem v nemških rokah, pa je naivno odgovoril, da zato, ker je Slovenec. »Marš na plac!« se je zadrl nanj. »Ti ne boš za drugo kot za pometanje!« Tako se je nehalo njegovo učenje. Potem je pometal z brezovo metlo dan za dnem. Tudi oče in njegovi prijatelji mu niso mogli izprositi boljše usode. Sčasoma so ga dodelili pometat v žično valjarno. Tam so bobneli jekleni valji mogočnih strojev. V parah in dimu so švigale razbeljene kače, ki so jih delavci lovili s kleščami in jih z naglimi zasuki pretikali iz stroja v stroj, tako dolgo, dokler se debela železna palica ni spremenila v tanko žico. Minila so leta, preden je bil deležen toliko zaupanja, da so mu obljubili učenje pri teh nevarnih strojih. Spoznali so, da je sila močan, nenavadno okreten in vztrajen. In mikalo ga je, da bi se tudi on privadil prestrezanju žarečih kač. Dražile so ga in vabile, da bi jih znal tako ukrotiti kot možje, ki so delali pri teh strojih že dolga leta. Kdaj pa kdaj je kakšnega ožgalo. Nesreče v tovarni so bile na dnevnem redu. Včasih je komu zmečkalo nogo, roko ali pa ga je drugače poškodovalo. Ljudi je bilo dovolj. Če so koga odnesli, je takoj prišel drug. Ob takih priložnostih so ga sem in tja dodelili k stroju. Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Bilo je pred prvo svetovno vojno, ko so socialni demokrati in komunisti pričeli vžigati delavsko zavest in solidarnost. Za prvi maj so pripravili veliko zborovanje. Nemške delodajalce so nameravali z nečim opozoriti, da so tudi oni ljudje, da imajo svoj praznik, svoje zahteve. Delavski voditelj je prinesel na zborovanje deset metrov dolgo rdečo zastavo. Gruča delavcev se je strnila okoli njega. Vprašal je može, kam naj bi zastavo obesili. Vsi so vpili, naj jo obesijo na najvišji dimnik. Ko pa jo je bilo treba obesiti, ni bilo nikogar. Vsi so zrli v štirideset metrov visoki dimnik. Bali so se višine, bali kazni, slutili so, da gre za izzivanje. Vendar je vsem sijala iz oči želja, da bi zastava visela. Mednje se je pririnil eden od mojstrov in jih nahrulil, naj bodo vendar pametni, naj ne obesijo rdeče zastave, naj ne dražijo gospodarjev, zakaj posledice ne bodo prijetne. Množica pa je rjovela: »Obesili bomo zastavo, to je naša zastava, za naš praznik!« »Jaz jo bom nesel!« »Ti?« Vsi so se ozrli na golobradega mladeniča, ki mu je sijala iz oči drznost. Globoko v srcu je še vedno nosil ponižanje, ker so ga bili vrgli iz obrata na »plac« in mu dali metlo. Pri tem delu je bil neopazen, včasih celo zasmehovan še od tistih, o katerih je vedel, da se z njim ne morejo kosati ne pri delu ne kje drugje. Na tihem je sovražil gospodo, ki se ji je oče uklanjal. Ni še vedel, kaj bo pomenila delavcem rdeča zastava, vendar ga je bolelo, da ni med njimi nikogar, ki bi si upal z njo v vrtoglavo višino dimnika. Voditelj delavcev ga je premeril od nog do glave. »No, pa jo nesi!« mu je slovesno izročil zastavo. Ovil si jo je okoli života. Množica se je strnila okoli njega, ko je zaplezal na dimnik. Sprva se je naglo dvigal po železnih stopih. Prvič je spoznal, kaj je prekletstvo težnosti, ki vleče človeka v globino, in kaj je hrabrost duha, ki te dviga kvišku. Vse manjši so bili ljudje pod njim. Videl jih je kako valovijo, slišal njihovo glasno odobravanje, nemirno vrvenje in pričakovanje nečesa velikega. Ko je z vrha dimnika zaplapolala v modrikasti dim rdeča zastava in je množica zabučala, se je na robu med nebom in zemljo prvič počutil srečen. Zastava ni visela dolgo, ker je vzbudila nevoljo lastnikov in šefov. Že naslednji dan so prišli v obrat in jih sklicali. Vodilni nemški inženir je vprašal: »Kdo je obesil zastavo?« Preteče je njegov pogled drsel po ljudeh, dokler se ni oglasil golobrad mladenič: »Jaz sem jo obesil!« Stopil je iz množice, ponosno vzravnan, kot bi pričakoval pohvalo za to, ker si je upal zlesti na dimnik. Vodilnemu inženirju so zlezla mlahava lica v gube, ki so izražale nevoljo. »Spet ti! Pognali te bomo na cesto! Pridi v pisarno po knjižico!« Obstal je pred njim nem, nemočen to poparjen. Torej tako cenijo pogum ... Obrnil se je k delavcem in videl, da je v njih preteče vzvalovilo. Ti so bili z njim. Za dva dni se je zatekel v Karavanke. Gora in gozd sta ga pomirila. Razočaranje mu je ostalo v srcu, hkrati pa ga je prevzela strast do višin. Poiskal si je steno. Bila je dobro razčlenjena in strma. S tesnobo se je lotil plezanja. Sem to tja se mu je utrgal kamen in zabobnel v globino. To je bilo vse kaj drugega kot vzpenjanje na dimnik. Bilo je mnogo nevarnejše, a vendar drugačno, opojno. Nikogar ni bilo pod njim, da bi ga občudoval in bodril, nikogar, ki bi pozdravil njegovo zmago. Prvič se je srečal sam s seboj. Ko je dosegel vrh, se je odločil. »Plezal bom.« Delavci so se odločili, da Joža ne sme iz tovarne. Delegacija starejših mož je odšla v pisarno. Uspelo jim je pregovoriti vodilnega. Spremenil je kazen odpusta v denarno kazen. Za pet kron so ga oglobili. Pa tudi teh ni plačal sam. Zbrali so jih po obratih. Tokrat se tudi oče ni jezil. Le posvaril ga je, naj se ne izpostavljajo brez potrebe. Toda bil je ponosen nanj, še bolj pa mati. == 2 == V tovarni so tekli dnevi, tedni to meseci enolično kot zrnca v peščeni uri. Potem se je pripetila nesreča. Oče je nenadoma hudo zbolel. Kri sta mu izpila tovarna in mraz. Ni dolgo ležal. Pljučnica je naglo opravila svoje. Ko je umiral, je poklical k sebi otroke. Za vselej mu je ostal v spominu njegov bledi obraz in v daljavo uprte oči. Težko se je poslovil. Njegov glas je bil pretrgan, težak: »Zdaj boste sami. Mamo ubogajte ...« Prišli so tudi sosedje. Sveče so medlo utripale. Vsi so tiho molili to strmeli v oči, iz katerih je življenje že izginjalo. Njegov izgubljeni pogled je poromal skozi okno, med veje drevja, kjer je že zorilo plodovje, in odplaval proti bližnjim in daljnim goram, ko da odhaja tja ... Potem so oči osteklenele ... Sosed mu je zatisnil veke. Mati je bruhnila v krčevit jok. Tedaj se je Joža prvič zavedel, da človek živi za to, da umre, in tudi, da je življenje kratko. Mati se ga je oklenila z obema rokama in se naslonila nanj, da ni padla od bolečine. In zdelo se mu je, da si je spričo očetove smrti izbrala njega za varuha. Usmiljenje in žalost sta se mu pomešala s strahom nedoumljivega. Prvič je videl smrt od blizu in neizprosnost ga je hudo pretresla. Pustošila je po njegovi mehki duši kot plaz kamenja med mladim drevjem ... Dan po očetovem pogrebu je vzel naskrivaj, da mati ni videla, nahrbtnik in nekaj hrane. Napotil se je proti triglavskim goram, k tistim neznanim sneženim vrhovom v daljavi, kamor je ob smrtni uri potoval očetov pogled. Namenil se je v tiste nepozabne višine, ki so ga vedno vznemirjale in vabile z glasom svežih vetrov in neviht. Od tam so se pripodile nad dolino in umile svod, zastrt od rdečkastega prahu. Kdove kolikokrat jih je gledal z vrhov Karavank, z njihovih cvetočih livad in zelenečih gozdov. Njega pa je vabila gola skala ... Iz doline Vrat se je zagledal v divje, samotno skalovje Škrlatice, v ostenje Rokava in Oltarja, v gore, ki so bile tedaj najbolj zapuščene. Po pastirski stezi je prišel med zadnje macesne. Od tod si je ogledal ostenje – kakšne so grape, kam držijo police, kako so povezane z gredmi in počmi, kje leži sneg in kje so dostopi k vrhovom. Kar na slepo se je spopadel s strmino. Ni plezal dolgo po grapi, ko mu je pot zastavila stena. Globina ... Negotovi stopi ... Včasih majavi oprimki ... Vse to ga je navdajalo z rahlo spoštljivostjo ta tesnobo. A čim više je plezal, tem bolj se je ta občutek razblinjal. Preplavljalo ga je neznano čustvo, ki je tolažilo njegovo žalost, preganjalo strah. Vse bolj je bil zatopljen v skalo in plezanje, vse bolj je bil miren. Plezal je mnogo nevarnih mest in bližal se je srcu gore. Vleklo pa ga je v vrhove. Nekaj presunljivega je začutil v prsih. Bilo je nenavadno, nekaj povsem drugega od tistega, kar je čutil na krotkih hrbtih Karavank. Tja so zahajali mladeniči in dekleta skoraj vsako nedeljo. Fantje so se kosali, kdo bo našel večjo in lepšo planiko, da jo podari svojemu dekletu. Po nekaj urah plezanja je imel na konceh prstov kožo posneto, po nogah pa je bil ogreben do krvi. Če so gore bivališče duhov, kot so se včasih menili stari lovci, bivališče pokojnih duš, potem mu ne bi bilo težko, če bi bil tudi on pokojna duša. Morda si je tudi očetova duša izbrala to gorovje za svoje novo bivanje? Če bi bilo to res, potem se mu smrt ne zdi več tako surova. Mnogo bolj kruto je življenje med ljudmi v dušeči dolini. Prav nič mu ni bilo všeč, kako gledajo drug drugemu pod prste, v lonec, se prepirajo in pretepajo za prazen nič, se pehajo za boren kos kruha, se trgajo zanj do onemoglosti. Priplezal je pod grebene Oltarja in obstal od začudenja. Strmina je bila tu posejana s stolpiči, gredmi, nazobčanim skalovjem, podobnim veličastnim žagam, tu in tam pa so bile skale ogromnih razsežnosti razporejene kot stolpi katedral ali oltarji, na katerih ni manjkalo soh, spominjajočih na razne malike. Tu je bil svet deviški in od začetka sveta nedotaknjen. Ustvarjen je bil zato, da pusti v njem svojo žalost, da si nabere iz njega moči, da mu vzbudi hrepenenje po vračanju. Nezadržno ga je vleklo k vrhu grebena. Sprožil je mnogo skal in preživel precej strahu. Razbijale so se pod njim s treskanjem na tisoče koscev. Na vrhu je obležal omagan in srečen. Čezenj so drseli oblaki in sonce je pripekalo. Pustil je, da so se mu oči napile srhljive lepote kotline Krnice. Bilo je, kot bi gledal v krater na Mesecu. Nič zemskega ni bilo na praznem skalovju, ki je obkrožalo grozljivo kotlino z navpičnimi ostenji. Sestopal je proti ostenju Škrlatice. Drugače ga je prevzemal pogled na severno steno Triglava. Dolge ure jo je imel pred očmi in učinkovala je nanj kot bolesten privid. Pet orjaških stebrov je gradilo vznožje zasneženemu vrhu Triglava. Uročila ga je kot dekle, ki ti ne gre in ne gre iz spomina, ga vlekla k sebi kot orjaški magnet, z močjo neizogibne usode. Nekoč jo bo moral preplezati ... V tovarni je od planincev slišal, da so jo Nemci že preplezali to da so šli čeznjo tudi trentarski divji lovci. == 3 == Čez mesec dni ga je spet prignalo v Vrata. Raziskoval je predele proti vrhu Škrlatice. Zaplezal se je in se nenadoma znašel v travnih vesinah. Zagledal je trop gamsov. Potuhnil se je k viharnemu macesnu in jih dolgo občudoval, kako brezskrbno mulijo travo. Šele ko se je sapa obrnila in so ga zavohali, so se umaknili v Pečine. Šel je naprej. Po robovih prepadov so rastli od strel razbiti macesni, nekaj pa jih je ležalo okostenelih na tleh. Spoznal je, da se je ujel v past. Ni mogel najti izstopne police. Utrujen je sedel na podrto drevo, da bi se odpočil. Potolažil si je lakoto s kosom kruha in sirom. Komaj je pojedel, se je v ostenju, kjer so izginili gamsi, sprožilo kamenje. Mislil je, da se živali vračajo, pa ni bilo nič. Kamenje pa se je kar trkljalo. Šele čez kakšne pol ure je zagledal v policah nad stometrskimi prepadi žensko. Počasi je lezla po ozki gredi skozi gladko skalovje. Kmalu je priplezala v bližino. Videl je, da je obuta v krive cokle. Ko je polica povsem izginila, je ženska snela cokle, jih dala v bisago in bosa preplezala izpostavljeno gladko skalo, ki jo je ločila od travnih jezikov. Zagledala ga je in šla naravnost k njemu. »Kdo si?« je vprašala s čemernim obrazom. Huda je bila na tujca, ki je nevabljen vdrl v njen svet. Povedal ji je, da se mu je zahotelo strmin pa se je izgubil. Drug drugega sta zvedavo in nezaupljivo ogledovala. Ženska je bila oblečena po pastirski navadi. Obraz ji je bil ožgan od sonca, naguban in razbrzdan kakor gorovje, v katerem je bivala. Le oči je imela mlade, žive in prodorne. Kar naprej so tipale vanj. »Kakšna je!« je pomislil,»Če bi jo postavil za strah v koruzo, najmanj tri leta ne bi bilo vanjo ne vran ne jazbeca, še medved bi se je ustrašil.« »Kdo pa ste, gospa?« se je končno opogumil. »Kakšna gospa!« je osorno odvrnila. »Tu smo samo ljudje. Tu je trava, drevje, kamenje, divjad in živina. Kaj ti še nisi slišal zame?« Bila je malone užaljena. »Ne! Za vas pa še nisem slišal, šele drugič sem v teh hribih.« »Vsi vedo zame. Vahica sem.« Šele sedaj ji je izginil z obraza osorni izraz. Potem se je zasmejala. Videl je njena koničasta podočnjaka. »Pasem ovce na tej in na oni strani pod stenami. Nekaj se mi jih je izmuznilo, pa sem šla za njimi pogledat pod vrh. Te živali so tako neumne, da same ne vedo, kam jih zanese ta sočna trava in dobra paša.« »Saj ne zanese le ovc. Tudi človeka zanese.« »Ja, ja, tebe je že. Takoj ko sem te zagledala, sem pomislila, da si eden od tistih mestnih izgubljencev, ki ne vejo, za kaj se klatijo po gorah.« Bil je skoraj malce užaljen. »Vahica, ali vi veste, zakaj ste tu?« »O, vem! Tu sem, ker moram biti. Pa ne misli, da sem komu za deklo. Svoje ovce imam. Posestnica sem, v dolini. Pa ne le da pasem. Tudi gamse gonim gospodi, kadar je lov, pa še kaj drugega, kar pa seveda tebe ne briga ...« »Kaj bi me brigalo, saj imam sam s seboj dosti opravka.« »Vidim, da ga imaš. Sicer se ne bi zaplezal. Sam do noči ne prideš v dolino. Vedno več vas srečujem ...« »Koga srečujete?« »Takšne, ki iščejo po hribih svoje izgubljene duše. Ni še štirinajst dni, odkar sem enega takšnega, kot si ti, prinesla kar na rami mrtvega izpod stene. Pa ni bil edini. Od tod jih Prskin vozi s svojim belim konjem v Dovje, da jih župnik Aljaž pokoplje ...« »No ja,« je nadaljevala, »ker si mi všeč, bom tudi tebe spraviia od tod, da te ne bo mrazila noč.« Zahvalil se ji je. Če je ne bi videl bose v gladkih plateh nad prepadom, bi ga bilo sram, da ga stara baba rešuje iz skalovja. Ženska je sedla na skalo, on pa je odvezal nahrbtnik in vzel iz žepa stekleničko z žganjem. »Vahica, ga boste? Češnjevo je!« »Seveda ga bom, če ponujaš!« Pogled se ji je raznežil. Nekajkrat je krepko nagnila, da se je steklenička naglo praznila. Šele potem se ji je jezik razvezal. »Fant, poštene oči imaš in nič zlega v glasu. Zato si mi všeč. Če boš hodil v gore, se boš moral marsičesa naučiti. Posebno če se boš bratil s skalo. Kdor jo pozna, je krotka. Kogar vzame za svojega, je njen. Kogar ne, ga uniči. Ali veš, da ima tua skala dušo?« »Kakšno dušo? Tega pa res ne vem.« »Vidim, da nič ne veš. Takšno dušo ima, da jo je treba poznati, če hočeš plezati. Mlad si še, pa ne razumeš. Skala je kakor ženska. Vsakemu se ne vda. Tistega, ki zna, pa sprejme za svojega.« »Vi že veste, Vahica.« »Seveda vem. Trideset let hodim v te gore z odprtimi očmi. Poglej,« je pokazala z roko v severno steno Cmira. »Šestnajst let mi je bilo, ko sva s prijateljico v coklah gnali gamse čez to steno. Na oni strani so se lovci križali, ko so naju zagledali na vrhu, in pozabili streljati na gamse.« Potem ga je ženska peljala k steni, kjer je že sam zaman iskal prehod. Po ozki gredi sta plezala v grapo, zalizano s snegom. Po njenem robu sta se spuščala streljaj navzdol in se kmalu znašla v razkošnih policah, poraslih z macesni, še nekajkrat sta dvignila gamse, preden sta prišla pod steno, kjer se je pasla stoglava čreda njenih ovac. »Bec bec bec,« se je oglasila ženska svojim živalim. Vse je drlo k njej in kmalu sta bila obkoljena od volnenih kožuhov. Segla je v bisago in ponudila ovcam sold. »No, še ti jim daj, da te bodo imele v boljšem spominu!« Ovce so jima lizale sol z obeh rok in kaj kmalu je je bilo premalo za toliko poželjivih jezikov. Ženska se je zasmejala. »Poslušaj, fant! Ovce so neumne kakor ljudje. Samo da nekatere stegnejo jezik v sol, pa vsa čreda drvi za njimi, ki hočejo še in še. S pestjo soli jih odvedeš pod vrh Škrlatice. Kamor hočeš! Kakor ljudi ... Če znaš, jih lahko vlečeš k vrhu nebes ali v dno pekla. No, ali sedaj veš, zakaj je bil Kristus pastir?« »Zdi se mi, da vem ...« »Ne vem, če veš. Že dva tisoč let gremo za njegovo soljo, pa prav nič ne vemo, kam.« Napotila sta se navzdol, na mejo gozda, kjer je Vahica imela v macesnih svojo bajto. In vse ovce so šle za njima. »Vahica, vidim, da uživate, ko vas ovce tako ubogajo.« »No, dobro je, da me samo ovce. Ljudi sem sita, zato pa raje vse poletje prebijem v Vratih.« Odklenila je bajto in zakurila ogenj. On pa je sedel na klop in gledal v steno. Dal ji je stekleničko z ostankom češnjevca, ona pa mu je zavrela mleka. Prisedla je k njemu. Gledala sta ožarjeni del triglavskih prepadov. »Te stene se boj! Vem, da te bo potegnila nase! Nekaj jih je že vrgla dol in še jih bo. Glej, da ne bo tudi tebe! Jaz sem že plezala v njej. Tam, kjer plezajo trentarski divji lovci!« Potem se je razgovorila. Povedala mu je, kako steno naskakujejo Nemci, zabijajo kline in vpijejo. Mnogo je vedela tudi o gorskih vodnikih, o lovoih, o nevihtah in še o marsičem, kar se dogaja v gorah. Čutil je, da Vahica ljubi gore. Bil je navdušen. Nekaj tistega, kar veje iz hribovja, je velo tudi od nje. »Pokaži roko!« »Zakaj?« je vprašal. »Prebrala ti bom z nje usodo!« »Mar znate tudi to?« »Tudi to znam!« Stegnil je roko. Prijela jo je s svojimi raskavimi prsti in uprla je oči v dlan. »Uh! Kaj vse vidim v tvoji dlani!« »Kaj pa?« »Tvojo usodo, fant!« »Kakšno usodo?« »Čudno, res. Zelo čudno ...« Potem se ji je obraz zresnil in se spremenil, da bi je skoraJ ne spoznal. Gube na njenem obrazu so izražale zbranost, oči so postale globlje, odsotne, in ko je spregovorila, ji je zvenel glas, ko da prihaja z drugega sveta. »Nenavadno roko imaš. Srečno roko in nesrečno srce. Preveč je moči, preveč strasti ... gnalo te bo naokoli ... do smrti boš iskal mir po gorah ... z vsem boš in z ničimer ne boš zadovoljen ... če te gore ne bodo vzele, boš živel dolgo. In ne boš se kmalu oženil ... ko se boš srečal z Abrahamom, boš še sam ... brez otrok pa ne boš ... žensk se boj ... težave bodo imele s teboj in ti z njimi ... denar te ne bo maral, ljudje te bodo izkoriščali ... imel boš veliko prijateljev, ki ti ne bodo vsi prijatelji ... boj se najbližjih, ker ti bodo velikokrat najbolj daleč ... imaš eno samo veliko strast ... gora te bo vzela za svojega, ne boš ji ušel ...« Ženski se je glas tresel. Hotel je izmakniti roko, a je ni spustila. Pogledala je proti vrhu Triglava. Zavit je bil v kopast oblak, skozenj je padal pramen sončne svetlobe in tipal po Severni steni. »Tam je tvoja usoda ... boj se te stene, spoštuj jo, čeprav ti bo naklonjena. V njej vidim kri in trupla. Ne ločim obrazov ... ne vem, če je med njimi tudi tvoj ...« »Vahioa,« jo je prekinil, »mojega ni med njimi, le natanko poglejte,« je skušal ubrati šaljivo struno. V resnici pa mu je šel po hrbtu srh. In pošteno se je oddahnil, ko je ženska nazadnje le spustila roko iz klešč svojih prstov. Potem se je njen obraz zdramil iz resnobe in odmaknjenosti. Dvignila je oči k njemu in globoke brazde ji je ožaril smeh. »Fant, poslušaj me,« je rekla. »Za skalo še nisi, čeprav te vleče vanjo. Poglej svoje prste, krvavi so! Počakaj!« Vstala je, stopila v bajto in se vrnila s kepo loja. »Na,« je rekla. »To je gamsov loj. Z njim si mažem roke in noge, kadar me skala preveč razje. Po njem se koža hitro celi.« Namazal si je roke in hotel vrniti kepo. »Ne, s sabo jo vzemi. Potreboval jo boš, ker ne boš nikoli nehal hoditi v gore. To vidim v tvojih očeh. Pa še pridi, da bova kakšno rekla, če pa se boš kje zaplezal, kar mimo zavpij in mene pokliči. Pridem pote! Tu ni skale, s katere te ne bi spravila!« Segla sta si v roke. Vedel je, da se bo pri njej še večkrat oglasil. == 4 == Joževa mama Marija je bila drobna, nežna in občutljiva ženska. Moževa smrt jo je hudo prizadela, toda ni je zlomila. Oklenila se je otrok. Zaradi njih je morala biti pogumna, vztrajna in iznajdljiva. Najbolj pa se je navezala na Joža. Morda zato, ker je bil mehak kakor ona, ali pa zato, ker se je bolj bala zanj kot za druge. Znali so si urediti življenje in niso se ukvarjali z nevarnostmi tako kot on. Materi ni bilo prav, da gre vsako soboto popoldne v gore in da se vrne šele v nedeljo zvečer ali celo zjutraj v ponedeljek. Skoraj na kolenih ga je prosila: »Joža, boj se boga. Poslušaj mater, ki ti hoče samo dobro! Ne hodi v gore, da ne boš nesrečen in mi s tabo. Zabavaj se v dolini kakor drugi fantje, če že ne moreš drugače ...« Zaman ga je svarila in pregovarjala. V vsem ji je ustregel. Dajal ji je ves zaslužek. Zase je vzel le kakšno krono. Goram pa se ni mogel odpovedati. »Ne vem, kaj iščeš v hribih. Kdor le more, se jih izogiba. Stari ljudje ne pravijo zaman, da gora ni nora, pač pa je tisti nor, ki gre gor! Posebno, če mu ni treba, če ni tam nič izgubil! V goro se gre, kot pravi gospoda, le do tja, do koder se pride s kočijo. V vodo pa samo do kolen, če hočeš dolgo živeti. Pa velike družbe se izogibaj, če nočeš imeti težav!« Tako ga je svarila. Vode se je res bal in je pazil, da ni zagazil vanjo globlje ko do kolen, če je lovil postrvi v potoku ali v reki. Tudi velike družbe se je izogibal. Zato tudi ni hodil v cerkev, kar pa seveda materi ni bilo prav. Za cerkev si je izbral gorski svet, vonj kadila mu je zamenjal dim ognjev, ki jih je kuril po drvarskih bajtah, orgle in petje na koru so mu nadomestili viharji, plazovi in ptičje petje, namesto pridig pa je poslušal Vahioo, stare lovce, gorske vodnike in druge čudake, ki jih je srečaval na samotnih poteh. Da bi lažje shajali, je vzela mati na hrano dvanajst drvarjev, ki so sekali in spravljali les v bližnjih gozdovih. Vedno so se radi šalili, dišali so po dimu in smoli, bili so prijetni ljudje. Z njimi se je spoprijateljil. Naučili so ga vihteti sekiro vleči žago in podirati drevesa. Kar žal mu je bilo za vsakim drevesom, kadar so ga spodgrizli in je truščema strmoglavilo v vznemirjeni gozd. Pomagal je valiti na voz težke hlode in si tako krepil mišice. Poprijel je tudi brat in vsako jesen sta napravila drv, da so se greli vse dolge zime. Brat Francelj pa se je zaljubil v hrbte Karavank. Neki star divji lovec ga je navdušil za lov. Ko je omagal je od njega kupil puško manliherico, takšno, ki se je dala razstaviti na dva dela, vsak del pa se je dal dobro skriti v suknjič ali v nahrbtnik. In potem je hodil z njim na lov tudi Joža. V meliščih pod Monštranco sta zalezovala gamse. »Katerega bi?« je vselej vprašal brat. Potem pa se je sam odločil za največjega. Že ko sta ubila prvega, je vedel, da lovec ne bo, ne divji ne pravi. Francelj je zastrelil kozla. Ko sta prišla k živali, ju je onemogla pogledala z velikimi, prestrašenimi očmi, po črnem kožuhu ji je izpod zlomljenih reber bruhala kri. Brat ga je zaklal, da ne bi še z enim strelom priklical čuvaja z lovske steze. Joža se je čudil bratu, s kakšnim veseljem je pulil gamsu čop in otipaval roglje, kako ga je naglo iztrebil in vrgel vampe čez peč, krokarjem in kavkam, ki so se poželjivo svedralo nad njima. Joža je živali imel rad žive, čeprav je tudi njemu teknila gamsova juha, in se tudi debelega zrezka ni branil. Poleti sta šla nad srnjake. Brat, ki bi ga bil rad po vsi sili navdušil za lov, mu je dal puško: »Ali ga boš?« »Ne, kar sam ga daj!« »Jedel pa ga boš, kaj? Zakaj ga ne bi tudi ustrelil?« Puške ni maral vzeti v roke, zato je ostal v tovarni, brat pa je hrepenel po lovskem poklicu. Saj je bila takrat navada, da se je večina lovskih čuvajev morala izučiti svojega posla prav pri divjem lovu. Tudi zakupniki so namreč vedeli, da divji lovec, ki jim ga ni uspelo zasačiti, postane najboljši lovski čuvaj. Sprijaznil se je s tovarno. Mojstri so opazili, da je priden in uporabljiv. Bližala se je vojna, mnogo delavcev je šlo v vojsko in stroji so potrebovali novih moči. V žični valjarni je bil že ko doma. Večkrat je koga nadomeščal. Toda takšnih je bilo precej in samo čakali so, kdaj bodo komu padle iz rok idešče. Leta in leta je čakal in tudi dočakal. Zgodila se je nesreča. Zadimljeno halo, kjer so možje lovili in pretikali ognjene kače iz stroja v stroj, je napolnil krik, ki je preglasil ropot jeklenih valjev. Starejši možak, oče številne družine, se je iz neznanega vzroka zakasnil s pravim gibom in s kleščami zgrešil razžarjeno žico. Švistnila je vanj, mu prebodla stegno in ga ovila. Zasmrdelo je po ožganem mesu in gorečih cunjah, kri je brizgnila na prašna tla. Joža, ki je bil slučajno v bližni, se je v hipu znašel. Skočil je in presekal tekočo žico. Kmalu potem so se ustavili tudi stroji. Pritekli so še drugi in pomagali rešiti nesrečnika iz objema razžarjenega železa. Mož je nekaj časa rjul in na slepo grabil z rokami po žarečih žicah, ki se jih ni mogel rešiti, potem pa je ves opečen omedlel. Na nosilih so ga odnesli v ambulanto. Strmel je za njim, v nogah pa je čutil slabost. Delavci, ki so pustili delo pri strojih, so stali vsi poparjeni v gruči, kakor vselej, kadar je zadelo koga med njimi. Iz odrevenelosti jih je zdramil neprizadet glas: »Na delo!« Obratovodja je ukazal, da poženo stroje; potem je poklical Joža in mu dejal: »Pozabili bomo na tisto, kar je bilo. Namreč glede pozdravljanja in zastave na dimniku. Plavih nisi delal, okreten si in bister, naučil si se ubogati, ker ti drugo tako ne preostane. Tudi ugovarjaš ne, zato boš dobil klešče in ta stroj. Zaslužil boš precej več ko doslej. Če boš znal držati jezik za zobmi, ti bodo klešče ostale.« Šla sta k stroju. Mojster je pobral klešče in mu jih dal v roke. Obratovodja pa je rekel: »Ne bodi vznemirjen zaradi nesreče. To, kar se je zgodilo temu možu, se lahko zgodi vsakomur, ki ni dovolj pazljiv. Tudi tebi! Ta bo samo ob nogo, če ne bo kakšnih posledic. Če bi mu šla žica skozi trebuh, bi bil sit železa vse življenje ... Tu Imaš stroj in svoje delovno mesto. Stroju služi spoštljivo, vdano in trezno, če boš pridno delal, boš lahko tu ostal do upokojitve.« To je bila preokretnica v njegovem življenju. Zahvalil se je in se spoštljivo priklonil, kot je bilo zaželeno in dela vredno. Klešče je zgrabil z zavestjo, da bodo njegove deset, dvajset ali trideset let, in z željo, da ga razbeljena žica ne bi prebodla. Dela se je lotil z velikim veseljem, z vnemo in spoštovanjem, ki je bilo pomešano s strahom, zakaj žareči curki so nosili s seboj smrt to življenje. Ko je na koncu delavnika odložil klešče, je pomislil: »Tako dajemo mesto drug drugemu. Nesreča nekoga je sreča za drugega. Drug drugemu smo odveč, čeprav smo si še tako potrebni ...« == 5 == Materina užaloščenost, ker je sin ni poslušal, je polagoma popustila, njegovo hrepenenje po gorah pa je naraščalo z nezadržno silo. Naveličal se je vsak dan enakih obrazov sotrpinov in njihovih kvant in vicev, dolgočasili so ga pijanci in zbadanja po gostilnah. V sanjah se mu je prikazovala stena, vsa ožarjena in blesteča, in nad njo nedosegljivi vrh bele gore. Tudi mati je bila vesela, da je dobil stalno delovno mesto in da je več zaslužil. Zdaj je dajal vsak mesec nekaj na stran. Kmalu je imel toliko, da si je lahko kupil plezalno vrv. Z Dunaja mu jo je prinesel znanec. Bila je spletena iz konoplje, lepa in bela, mehka in čvrsta. Kar pred hišo jo je razvil in se čudil, kaj pomeni njen raztežaj – petintrideset metrov v ravnini – in kolikšna je v navpičnici. Kladivo si je oskrbel sam iz vzmeti odpadnega železa, najdenega v tovarni, sta s prijateljem skovala nekaj okornih klinov. Težave pa so bile doma. Ko se je mati vrnila po opravkih domov in zagledala na skrinji vrv, je prebledela. Sklenila je roke in se zazrla vanj: »Joža, križ božji! Zakaj pa vrv? Pa se ja ne misliš obesiti?« Na vse grlo se je zasmejal. »Mati, vrv bo za v skale. Za v steno! Vsak, ki gre v gore, ima vrv, da se z njo varuje.« Mati pa ga ni razumela. Z rokami si je pokrila oči in zaihtela. »Si pozabil, kaj je naročil oče, ko je umiral? Namesto da bi mi otroci pomagali, me spravljate v skrbi, če boš plezal, ne bom nobeno nedeljo več mirna. Vsako noč, ko te ne bo, bom trepetala, da se ti ne bi kaj zgodilo.« Ni je mogel potolažiti, skušal pa jo je razumeti. Vrv je prinesla v dom razkol. Materino ljubezen je prizadela sinova nehvaležnost. Razpet med ljubeznijo do matere in slo po gorah, po tveganju, po samoti, se je počutil nesrečnega. Nekaj nedelj ni šel v hribe. Vrv, kladivo in klini so viseli nad posteljo. Kako čudno je bila vrv podobna železnim pentljam, ki so jih bruhali stroji v tovarni ... Mati je kmalu sprevidela, da mu ne bo mogla preprečiti zahajanja v gore. Zato ga je prosila: »Joža, če že moraš v goro, vsaj sam ne hodi. Dobi si prijatelja, da bosta drug drugemu v pomoč, če se bo komu kaj pripetilo.« Tudi sam je že mislil na to. Sprijateljil se je s fantom svojih let, delavcem iz železarne, plavžarjem. Ta je imel vedno kaj novega povedati o gorah, ker je pogosto tja zahajal in je bil tudi član planinskega društva. Ime mu je bilo Tomaž. Bil je plečat in močan, kakor nalašč ustvarjen za plezanje. Joža se je odločil, da bo z njim preskusil svojo novo vrv. Nekega sobotnega večera sta se namenila v Vrata. Prenočila sta v seniku pri zadnjih rovtih. Okoli vrha Triglava so se strnili težki oblaki in med ostenji je votlo treskalo. Ko je po skodlah štropotala poletna nevihta, sta globoko vdihavala vonj pokošenih rož in se menila, da bi preizkusila vrv v pravi steni. Zjutraj je bilo nebo čisto, zrak je zvenel od tišine in ptičjega petja, z drevja so se usipale v rosno travo kaplje s prebujajočega se listja. V planinskem domu sta se ustavila, da bi popila vroč čaj, hrano pa sta imela s seboj. V veliki sobi sta zagledala gručo nemških plezalcev. Bili so nared, da gredo v steno. Vznemirjena sta jih opazovala. Bili so mladi, sloki možje, svetlih las in modrih oči. Zaman je Jože iskal v njihovem videzu in vedenju tisto, kar bi jih ločilo od drugih ljudi. Razen resnobe in nenavadne odločnosti ni bilo na njih opaziti ničesar. Nemci so tenkovestno pregledovali svojo opremo – vrvi, kline, oponke, plezalke – in nalagali v nahrbtnike hrano. Med seboj so govorili tiho in vse je spominjalo na nekakšen obred. »Veš kaj, Tomaž,« je spregovoril Joža, ko je srebal čaj in žvečil skorjo suhega kruha, »ali se ti ne zdi, da bova to, kar zmorejo Nemci, kmalu zmogla tudi midva?« Tomaž je zmajal z glavo. »Pravijo, da za plezanje v steni ni zadosti le pogum. Potrebna je tudi izkušnja, vaja, tehnika. Oni znajo, mi pa še ne. To pa ne pomeni, da se ne bomo naučili, seveda ...« Šla sta za nemškimi plezalci pod steno. Gledala sta, kako so se navezali v dvoje navez, se preobuli v plezalke in se spopadli s steno pri vstopu v Nemški steber. Morala sta priznati, da pihajo zanesljivo in dokaj spretno. Ko jim je zaprta pot gladka plošča z izpostavljenimi strehami, so zabijali kline, da je zvenelo kot iz kovačnice. Ta pesem je bila obema sila všeč. Z velikim veseljem sta opazila, da je plezalcem padlo s stene v grušč nekaj klinov. Počakala sta, da sta obe navezi izginili za robom, potlej pa sta poiskala izgubljene kline in našla tudi kdove kdaj izgubljeno vponko. To so bile zanju velike dragocenosti. Dotlej so si v tovarni kovali težke in okorne kline. Najprej sta se hotela odpraviti kar za Nemci. Toda obe navezi sta prožili kamenje, da se je treskoma razbijalo po ploščah in policah ter se zdrobljeno umirjajo v grušču. Zato sta se raje napotila pod steno. Spremljalo ju je vpitje povelj, s katerimi so se sporazumevali plezalci v steni. »No, če je to, kar sva videla, pravo plezanje, bova kmalu tudi midva prava stenska plezalca. Povem ti, Tomaž, da pastirica Vahica ne pleza prav nič slabše od teh. Le s to razliko, da nima ne vrvi ne klinov. In če ji ne gre, sezuje cokle in pleza bosa.« »Naši prijatelji pa si pomagajo še drugače. Poznam fanta, ki se je zaplezal v gladko skalo, hodeč za zaskočenimi ovcami. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Pa si je narezal podplate, da se je lepila kri na gladki površini, kjer bi mu drugače spodrsnilo ...« »Jaz si jih že ne bom narezal,« je naglo odvrnil Joža. V zahodni smeri sta si izbrala pristopno grapo z dobro razčlenjeno steno. Navezala sta se in se vadila varovanja z vrvjo, zabijanja in izbijanja klinov. Plezala sta tako visoko, da jima je gladka navpična stena zaprla pot. Tu sta sedla in se razgledovala po njej. Delala sta načrte, kako bi jo preplezala tam, kjer še niso plezali trentarski divji lovci ne dr. Tuma in ne Nemci. Vendar sta vedela, da njune želje daleč presegajo njune sposobnosti. Stena jima je še vedno vzbujala strah in spoštovanje. Kolikor ju je vabila, ju je odbijala ... V planinskem domu se je po sončnem zatonu nabrala številna družba. Tudi Joža in Tomaž sta si izbrala mesto pri mizi v kotu. Spet je bil na vrsti čaj in pospravila sta, kar je ostalo v nahrbtniku. Vstopili so trije možje. Nahrbtnike in cepine so postavili v kot in prosili, če lahko prisedejo. Upehani so si brisali potne obraze. Povedali so, da prihajajo s Škrlatice. To so bili dr. Julius Kugy in trentarska vodnika Andrej Komac-Paver in Tožbar. Vsi pogledi so se obračali k njim. Kugy, dobrodušen mož z bradico in naočniki, se je samo smehljal, saj je bil zadovoljen s turo, z vremenom in vodniki. Oskrbnik se mu je globoko priklonil. Mož je naročil liter rdečega in dobro večerjo za vse tri. Jožu pa je bolj kot ugledni gost zbudil pozornost slok možakar s srepim pogledom, ki je zbujal videz, da je jezen na ves svet in malo tudi sam nase. Prestopal je gibčno kot gams in kazno je bilo, da se je rodil v gorah ter da brezmejno zaupa vase. Drugi Trentar ni bil videti tako hud, prvemu pa je bil podoben le toliko, da je bil prav tako redkobeseden. Zvedavo pa je pasel oči po zbrani družbi, kot bi ugotavljal, če jim posveča dovolj pozornosti. Ljubljanski planinec, ki jima je že prej povedal, da je član nekakšnih piparjev, je gospoda Kugyja nagovoril po nemško. Kugy je hvalil Škrlatico in njene divje stene, prekrasne prehode in razglede. Pripovedoval je, kako se je prvi povzpel na ta divji vrh in večkrat bivakiral med steno in snegom, preden se ga je gora usmilila. Gorski vodnik Komac je gospodovim besedam pritrjeval z odsekanimi gibi glave in kakšno kratko besedo, kot bi bil tudi za to plačan. Pipar je jel pripovedovati Kugyju, da so Nemci spet preplezali severno steno in ostali v koči na Kredarici. »Naj jo kar preplezajo. Pošteno pa ni, če nabijejo v goro toliko železja in si izsilijo pot tudi tam, kjer je narava sama ne nudi. Njim gre predvsem za uspeh in ne toliko za lepoto, ki jo nudi gora. Človek je s tem, ko ponižuje goro, ob užitek, stena pa ob spoštovanje,« je menil gospod, o katerem je tudi Joža slišal, da je oblezel s trentarskimi vodniki vse Julijce in da piše o njih knjige. To je Joža še posebej spoštoval, saj mu je pisana beseda delala preglavice, čeprav mu je jezik tekel dobro in je hitro mislil. Ko so govorili o nemških plezalcih, se je tudi Joža vmešal v pogovor. Segel je v žep in položil na mizo dva klina. Ni pozabil povedati, kje in kako so lezli Nemci. Trentar Komac je vzel klin v roke in ga zvedavo ogledoval. Potem ga je položil nazaj na mizo in zaničljivo rekel: »Tja, kamor pridejo ti s klini in z vrvjo, pridem jaz sam brez klinov in še z gamsom na hrbtu!« »Pa še res je,« je potrdil gospod Kugy, ki je bil s svojimi vodniki očitno zelo zadovoljen. Drugi Trentar pa je uprl svoje prodirne oči v Joža in Tomaža. Nezaupljivo ju je motril in ju vprašal: »Kaj pa sta vidva iskala pod steno?« »Tale je izgubil zlato uro!« se je Joža odrezal, pokazal na Tomaža in se široko zarežal. Komac, ki mu ni bilo prav nič za šale, je temno pogledal in vprašal nezaupljivo, tipajoče: »Kaj se norčujeta?! Za pošteno vprašanje pošten odgovor! Kaj sta iskala pod steno?« Joža se je čutil prizadet. Nič čudnega ni mislil, zato je samozavestno in skoraj izzivalno odgovoril: »Preplezala jo bova!« »Vidva?!« se je začudil Komac. »Midva, da! Ali je kaj narobe?« »Kje jo bosta preplezala?« »Tam, kjer je niso preplezali ne Trentarji ne Nemci.« Komačev smeh je bil jedek. »Najbrž bo dotlej steklo še precej vode in precej žgancev bosta še pojedla ... Od kod pa sta pravzaprav?« »Jeseniška delavca sva. Železarja.« »Železarja? Kdaj pa so bili železarji plezalci!?« »Če niso bili, pa bodo! Niso le Trentarji za v skalo.« Komac je užaljeno gledal s svojimi srepimi, orlovskimi očmi, kot bi si hotel za vedno zapomniti obraz predrznega kodrolasega fanta, ki je kazal veliko mero odločnosti in nenavadne moči. Prevejani divji lovec in gorski vodnik, čigar sloves se je širil po vseh dolinah okoli Triglava in daleč naprej v svet, človek, ki ga je iskala domača in tuja gospoda, da jo je vodil na gorske vrhove, je zaslutil tekmeca. Ne samo predrzne oči, tudi močne roke, tršate pesti in široka ramena so dale slutiti, da njegove besede niso dim v veter. Vse poletje in pozno v jesen sta se s Tomažem potepala po nadelanih poteh okoli Triglava. Vzpela sta se na mnoge vrhove, a stene nista preplezala. Srečala sta mnoge gorske vodnike z gospodi na vrveh. Ne samo Trentarje. Tudi Bohinjce in Kranjskogorce. Jože si je pozorno ogledal vsakega izmed njih in rad se je pogovarjal z njimi. Skušal je odkriti, kaj se v resnici skriva za njihovim nenavadnim videzom. Med množico planincev so se obnašali skoraj vsi nekam posebno. Tudi za goste, ki so jih vodili vodniki, se je zanimal. »Poglej, Tomaž, marsikateri od teh, ki jih vodijo kakor jarce na vrvi, ne bi prišel sam nikamor.« »Motiš se, Jože. Denar povsod utira pota. Denar je kot voda – ni tako tanke špranje, da ne bi skoznjo pricurljala. Ni tako visokih vrhov, da ne bi našli na njih odtisov umazanih tac.« Spoznal je, da so gorski vodniki češčeni ljudje in da tistih plezalcev, ki hodijo in plezajo sami, ne cenijo preveč ali pa jih celo prezirajo, ker jim ne dajo zaslužka. Toda v gorah je bilo čedalje več takih, ki so iskali svoja pota sami, brez vodnikov. To poletje se je v Jožu Čopu rodila želja, da bi postal ne le plezalec, temveč tudi gorski vodnik. Ni mu bilo do samotarjenja v gorah. Dolincev ni zaničeval, ker bi bili sposobni manj kot on. Cenil je vsakogar, ki so mu bile gore pri srcu kot njemu, čutil je, da je drugačen. Svoje sreče ni mogel obdržati sam, moral jo je deliti z ljudmi, ker mu sicer ne bi pomenila toliko, kot mu je. V čem pa bi bila pravzaprav sreča sonca, če ne bi bilo tistih, ki jim sije? V čem bi bil smisel reke, če ne bi imela potokov in če ne bi bilo morja, kamor se izliva? Zato si je iskal prijateljev. Ljudi, ki bi čutili kot on, se veselili, da jim pokaže nekaj, kar bi jim sicer ostalo bržčas za vedno skrito. Okoli njega se je začela zbirati druščina delavcev železarjev, tistih, ki so se srečavali na samotnih gorskih poteh in si razkrivali srca ob kozarcu v planinskih zavetiščih. Združili so se v planinskem društvu. Gradili so koče, steze v nepristopne vrhove in poti. Toda takšnih, kot je bil on, je bilo malo. Želel si je svojih pristopov na vrhe, svojih smeri v stenah, želel si je nemogočega, česar drugi ne zmorejo. Takrat pa je večina ljudi hodila v gore po uhojenih stezah. Lepoto gora so uživali tam, kjer so bili naravni prehodi. On pa si je želel boja z goro. Boja s svojo šibkostjo in slabostmi. V tem boju je hotel rasti. Hotel je spoznati življenje gozda, živali, rastlin. Zanimali so ga tokovi rek in nenavadni ljudje, ki so bivali pod gorami. Zanimalo ga je, kar je bilo drugim tuje. Če so ga v tovarni za vse življenje priklenili k stroju kakor psa na verigo, ki je ne more pretrgati, je hotel biti v gorah svoboden, kot gams, ki obvladuje steno, kot orel, ki gospodari daljavam neba nad govorjem, kot gorsko drevo nad prepadom. Tega ni razlagal nikomur, čutil pa je v dnu srca. Tej svoji težnji je sklenil podrediti vse svoje življenje, če so drugi veliki in močni v dolini, jim rade volje prepušča to bojišče, vse boje in bitke. On pa bo postal velik v gorah. Postal bo njihova senca. Napojil bo svojo voljo s trdoto sten, dušo s svetlobo sonca, z nežnostjo cvetja in z vsem, kar seva vanj v teh letnih časih. <poem>KRVAVA SLED Smo samo drobci sončnega prahu, sestav- ljeni iz senc in svetlobe. Otroci kozmičnih to- kov, ki se iz teme skozi svetlobni pramen vra- čamo v temo.</poem> == 1 == Štiri leta svetovne vojne so premaknila njegove načrte o osvajanju stene v daljno prihodnost. Vojna je razkropila prijatelje po evropskih frontah. Vse, kar je bilo nekoč pomembno, je bilo sedaj brez vrednosti. Njegove sanje, njegovo prvo ljubezen, spore v tovarni in željo po višjem in lepšem bivanju, kot ga je videl v prašni dolini, je prekinil svet nasilja. Imel je srečo, da mu ni bilo treba na fronto. Tovarna je bila vključena v vojno industrijo, zato so delavce potrebovali pri strojih. Iz daljave se muje življenje bojujočih razodevalo kot norost, človek se mu je zdel plen sil, ki jih ni razumel. Ljudje v mestu so bili kot mravlje, ki so prilezle spomladi prezgodaj na sonce in jih presenetil ledeni dež. Velike spremembe so pretresale svet, a niso bili nanj pripravljeni. Vsa štiri vojna leta so bila kot težke sanje. Z bojišč, iz Galicije in soške fronte, so prihajala poročila o padlih prijateljih. Skozi mesto so dan in noč vozili vlaki, eni na fronto, drugi z nje. Večkrat je postopal na kolodvoru in gledal. Prej veseli ljudje, so se vračali žalostni in zamorjeni, brez nog in rok ... V dolino so privlekli ruske ujetnike in jih vpregli v delo in stradež. Videl jih je, razvrščene v dolge kolone, s pridušeno mržnjo v lačnih očeh. Za pol hlebca kruha ali za nekaj cigaret so ponujali vse, kar so imeli vrednega, tudi poročne prstane. Nazadnje so jim ostale samo velike, utrujene, od obupa bolne oči. Gore so bile sedaj prav tako visoke kot prej. Samo njemu so se zdele drugačne. Bile so višje – neoskrunjen raj, v katerega ne bi smela poseči človekova neumnost. Toda ljudje so morili od Triglavskih Alp, Dolomitov, prek Krna in Soče do Krasa. Povsod se je prelivala kri. Nihče si ni znal predstavljati, da je ta kratka črta na zemljevidu požrla milijon ljudi. Še je zahajal v gore. Največkrat sam. Na Prisojnik, Mojstrovko in Vršič. Toda tu je bilo zaledje fronte. Na tisoče sestradanih ruskih ujetnikov je gradilo cesto, ki naj bi premagala gorski prelaz in kot bližnjica povezovala avstrijska središča s soško fronto. Gledal jih je od daleč, s kakšnega roba gore, kako odhajajo in rijejo v zemljo. Od tod je bilo slišati dan za dnem oddaljeno bobnenje topov, kot bi zemlja najavljala, da bo izbruhnil vulkan. Neke pomladne noči je odjuga sprožila v Mojstrovki plaz, ki je pokopal tristo ujetnikov. Srečal se je z ljudmi, ki so to nesrečo videli od blizu, pa s tistimi, ki so izkopavali iznakažena trupla izpod snega in jih zlagali v vrsto. Takrat je začutil strah in spoštovanje do plazov. Tega občutka se ni znebil nikoli. Četrto leto so se začele med ljudmi širiti vesti, da bo črno-žolta monarhija razpadla. Ljudje so bili razburjeni in so vpili naglas tisto. Česar si pred leti še šepniti niso upali. Razpadle so fronte in v Rusiji je divjala revolucija. Tudi on je bil vesel, da bodo Slovenci končno svobodni, da ne bodo več pod stoletnim nemškim suženjstvom. V dolini se je poznalo, da je razpadla fronta v Italiji, čeprav so gnali Avstrijci Lahe noter do Piave, je nenadni konec vojne povzročil, da so vojaki pustili vse vnemar in se začeli vračati domov. Vrnil se je tudi Tomaž. Bil je na soški fronti. Zdaj bosta spet lahko hodila v hribe. Razglašena je bila država Srbov, Hrvatov in Slovencev, zaplapolale so trobojnice s plavških dimnikov in uradnih poslopij. Nemški šef, ki mu je bil nekoč dal metlo, jo je pobrisal z drugimi Nemci vred. Nekega jutra, ko so ravnokar zagnali stroje, je udarila mednje vest, da Nemci zasedajo Koroško. Zvedeli so tudi, da jih je v Mariboru zaustavil general Maister in da se z njimi tolče poročnik Malgaj. V tovarno je prišel Strojev Miha, oficir, veteran iz balkanskih vojn. Poznala ga je vsa dolina. Mnogo so govorili o njem, da je velik Slovan. Po gostilnah so pravili, da je prinesel iz balkanske vojne trofeje – v alkoholu namočenega turškega bega. Ali je bilo to res ali ne, ni vedel nihče, pač pa so vedeli zagotovo, da ima doma precej krivih turških sabelj in samokresov, pobranih pri padlih nasprotnikih. Strojev jim je povedal, da Italijani zasedajo Primorsko, Nemci pa bodo prišli tudi sem, če jih ne zaustavijo na Karavankah. Zbiral je prostovoljce. Jože ni dosti premišljeval. Ni jim zameril samo tega, da so ga vrgli na »plac« in mu dali metlo, ga gnjavili zaradi zastave, tudi to mu ni bilo prav, da so se širokoperili okoli Triglava. Tudi Tomaž se je javil. Dobila sta uniforme, vsak svojo puško, menažko in čutarico, in Strojev ju je uvrstil v svojo četo. == 2 == Strojeva četa se je nastanila v opuščeni koči na Kapeličnem vrhu pod Gorico. Na meji gozda, tam, kjer so se za redkim drevjem začenjala oguljena rebra goličev, so skopali jarke in zavzeli položaje. Od tod so patruljirali globlje na Koroško in nekajkrat so se spopadli z Nemci. Prvič v svojem življenju je prišel v gore z drugačnim namenom. S puško. Z zavestjo, da bo ubil tistega, ki ga sreča, ali bo sam ubit. Branil je zemljo, ki ga je rodila, na kateri je bival njegov narod tisoč tristo let, zemljo, ki je bila vraščena v njegovo srce. Zato se je lažje sprijaznil s tem, da mora ubijati, kar se mu je upiralo. Na gorskem sedlu je doživel ognjeni krst. Patrulja je na robu goščave naletela na kope kamenja, zloženega v piramido. Sredi kamenja je bil karton in na njem z rdečo barvo napisano: VERFLUCHTE TSCHUSCHEN. KAERNTEN IST DEUTSCH. Že je hotel eden med njimi potegniti karton in ga raztrgati, ko je poveljnik zapazil, da drži v notranjost drobna žica. »Pusti! Minirano je!« je kriknil. Ni bilo treba odstraniti mnogo kamenja, da so videli mino. Strojev jih je oddaljil za streljaj, sam pa je zvezal papir z vrvico in z dobrega kritja potegnil. Strahovito je zagrmelo. Zaslepile so se jim oči, steber dima se je dvignil visoko, daleč naokrog so sičale skale in v zemlji je zazijala velika luknja. Poveljnik jih je poklical in pokazal jamo. »Vidite, tja noter bi zdaj zmetali, kar bi ostalo od bližnjih, in bi zagrebli.« Nekoliko niže od tam, kjer so jim Nemci nastavili past, so v gozdu napravili zasedo. Razporedili so se v obliki podkve, krila pa jih je strojnica. Sklepali so, da bodo prišli Nemci pogledat, koliko je mrtvih po eksploziji. Jože je ležal skrit v praproti za debelim deblom in meril s puško na pot. Nedaleč od tod je poveljnik Strojev z daljnogledom preiskoval pobočje in tudi Tomaž je živčno prekladal puško. Minilo je nekaj ur, preden so zaslišali korake od spodaj. Nejprej so prišli trije s puškami, za njimi desetina. Ko je prvi zagledal čistino, kjer je eksplodirala njihova past, je vzradoščeno zavpil: »Herr Leutnant, die Luft ist rein!« Toda zrak je bil nabit s sovraštvom in onemoglo napetostjo. Prihajali so v koloni, precej skupaj, vneseno in brezskrbno. Videl je njihove obraze, kmalu razločil oči, roke in gibe, in zdelo se mu je, da hodijo že po zraku in ne po zemlji, ker jim je noge zakrival nasip. Strojnica je zabobnela. Tudi on je pritisnil na petelina. Tisti, na katerega je meril, je zakrilil z rokami in že ga je zmanjkalo, kot bi se pogreznil v globoko vodo. Pokanje ni prenehalo, dokler se je še kaj premikalo na kolovozu. Ob prvih strelih jih je nekaj zbežalo, niti en sam strel ni padel nazaj. Med listjem se je razširil kiselkast vonj krvi. Ko je orožje potihnilo, je sonce pretrgalo žilo oblakov in presvetlilo redko drevje. Oči ubitih so steklenele, v kolesnice pa se je natakala kri. Poveljnik je vstal in si obrisal potno čelo. Zamahnil je z roko, naj gredo za njim. Zgrnili so se okoli mrtvakov. Jože je omotično strmel, kako preobračajo mrtve in jim pobirajo orožje. Dobili so osem pušk, lahko strojnico in pištolo. Med mrtvimi je zaječal mlad, svetlolas fant. Zadet je bil v desno stran prsi. Potuhnil se je bil med mrliče, zdaj pa se je s prosečimi očmi oglasil: »Nicht schiessen, bitte!« Skušal se je dvigniti, da bi pokazal, da bo lahko še živel. Pogledali so poveljnika. Vojak, ki je preobračal mrliče, je bil frontni veteran. »Naj ga ubijem, poveljnik? Dober preč bo!« Že je dvignil pištolo, ko je Jože protestiral. »Ne bomo ubili ranjenca, saj nismo zverine. Bodimo ljudje!« »Kaj bomo z njim? Bolnišnice nimamo,« je dejal poveljnik. »Obvežimo ga, pa naj gre!« »No, pa ga obveži!« Lotila sta se ga skupaj s Tomažem. Krogla mu je prebila prsi, šla skozi pljuča. Krvavel ni dosti. Obvezala sta ga in mu zamašila rano. Potem šta ga oblekla in mu dala piti črne kave. Ranjenec je Jožeta ves čas gledal v obraz in v oči, kot bi si hotel zapomniti sleherno podrobnost na njem, čigar prošnja mu je rešila življenje. Ko sta bila gotova, mu je Jože dal palico, da bi se nanjo opiral, poveljnik pa mu je po nemško dejal: »Mož, sedaj lahko greste. Povejte svojim, da ste se srečali s prekletimi Čuši, in tudi to jim povejte, da je bila Koroška zmeraj slovenska in da ne bo nikoli nemška!« Ujetnik je z gibom glave potrdil, da je razumel sporočilo. Obrnil se je in se majavo napotil po kolovozu navzdol. Nekajkrat se je ozrl, kot da ne bi verjel, da mu ne bo kdo od teh, ki so mu sledili z očmi, nazadnje sledil še s kroglo ... Izgubil se je v gozdu. Po nekajurnem pohodu so se vrnili na svoje položaje, veseli so bili, da imajo spet streho nad glavo in kuharja, ki jim bo skuhal večerjo. Jožetu nocoj enolončnica ni teknila. Ni se mogel znebiti spominov na ubite. Po večerji sta s Strojevim posedala pred kočo. Gledala sta, kako tone težka sončna obla v kope oblakov in kako se s koroških hribov plazi k njim mrak. Gledala sta slovensko zemljo. In zdelo se jima je, da narašča vijoličasto megleno morje. Nemško morje. Stoletja buta vanje in zdaj jih hoče preplaviti ... Poveljnik je na kolenih pestoval puško. »Veš, Jože, prav si imel, ko si predlagal, da spustimo ujetnika. Pekla bi me vest, če bi ga ubili. Rekel si, da bodimo ljudje. Vojne je konec. Kaj hočemo? Mi hočemo biti ljudje, a kaj če oni nočejo tega? Vso pot sem premišljeval, zakaj ubija človek človeka.« »Tudi jaz sem razmišljal o tem. Ti si bil na balkanski fronti in si videl dosti sveta, gotovo veš bolje.« »Ne tega ne vem. Tega me niso učili v šoli in nisem slišal v cerkvi. Tega tudi tisti ne vedo povedati, ki gonijo ljudi v medsebojno klanje, ki so krivi, da je pomrlo dvajset milijonov ljudi. Mi se le branimo. Nemci so izgubili vojno, pa kljub temu lazijo naprej v našo deželo in Italijani tudi. Vidiš! Majhno domovino imamo, pa še to nam hočejo vzeti!« In še je nadaljeval: »Zapomni si: to, kar so napisali, mislijo resno.« Ko je legel na slamnati pograd, ni mogel zaspati dolgo v noč. Strmel je v zakajeni strop, kjer so trepetali okrogli odsevi brlivke. »Težko živi človek, ki je ubil človeka,« je dejal prijatelju, ki je ležal z rokami pod vzglavjem poleg njega. »Ne misli na to. Človek ni kriv, če mora ... Sicer pa niti ne veš, če si koga zadel. Če morda dvomiš, da si zgrešil, potem si misli, da je bil tvoj tisti, ki sva ga obvezala in spustila, pa ti bo laže.« Naslednje dni jih je sovražnik iz doline obdeloval s topovi. Da bi ga preslepili o številu čet, ki varujejo gorske prelaze, so kurili ognje na različnih mestih. Potem so varno skriti poslušali kanonado v prazno. Še nekajkrat so se srečali s patruljami in nekoliko puškarili. Mnogo huje pa se je godilo četi, ki je čuvala karavanški predor. Od tam se je dan za dnem slišalo streljanje in grmenje. Joža si je zapomnil dogodek z nemškimi agitatorji. V četno taborišče je prišlo dekle z imenom Tinca. Povedala je poveljniku, da so v vas prišli Nemci prepričevat Korošce, naj glasujejo za Avstrijo in kulturno Evropo ter naj se ne vežejo s Srbi. Poveljnik je zbral vod vojakov in se spustil skozi gozd v vas. Zajel je Nemce v vaški gostilni. »Kaj z njimi?« se je vprašal. Bili so civlisti in glasno so protestirali, ker jih je nameraval vleči s seboj. Bohinjski divji lovec pa mu je predlagal: »Treba jih je kaznovati in izpustiti!« Velel je napraviti nekaj kolov. Zataknili so jih agitatorjem skozi rokave in jim jih pritrdili z vrvjo tako, da se jih po poti ne bi mogli znebiti. Ko je bilo vseh sedem tako nagačenih, so jih odgnali na rob vasi, od koder se je pot vijugala v dolino. Bohinjec je predlagal poveljniku: »Vzemimo jim tiče ven in namažimo jih z globinom! Tako smo delali v Bohinju z lovci,« je še dodal. »Ne, tega ne bomo napravili,« je odredil Strojev. »Za spomin na srečanje z nami boš vsakega posebej sunil v rit, in konec! To bo za plebiscit!« Tako so tudi napravili. Krepak fant je brcnil vsakega posebej v zadnjico in mu v slovo dejal: »Tako, da se ne prikažeš več, zakaj drugič ti posvetimo drugače!« == 3 == Za zeleno mizo so krojači usode sveta sklenili, da bo Koroška pripadla ne glede na zgodovinske okoliščine tistemu, ki bo dobil od ljudi največ glasov. Ko so utihnile puške, so se razvnele politične strasti. V tem boju je Strojev namenil Jožu častno nalogo. »Lep si. Močan. Pameten. Znaš se obnašati in ljudje te imajo radi. Napravili te bomo za Korošca. V dolino pojdeš. Obiskoval boš naše ljudi. Delil jim boš »propagando«. In najvažnejše: nas boš obveščal, kaj počno Nemci in kaj napletajo.« Oblekel je irhovice. Dobil je tudi naramnice s planiko, izrezljano iz jelenovega roga, lovski suknjič z zelenimi zavihki in klobuk z obledelim gamsovim čopom. Naloga mu je bila všeč. Naveličal se je poleganja. Obetali so se mu razburljivi doživljaji, ki naj bi bili v njegovo in narodno korist. V zvezdno noč je krenil proti dolini s polnim nahrbtnikom »propagande«. Nekaj dni mu je šlo po sreči. Razdelil je letake, kot mu je bilo naročeno. Kjerkoli se je oglasil, so ga sprejeli kot Korošca. Naučil se je podrkovati. Zbijal je šale. Mnogo jih je znal iz tovarne, druge si je sproti izmislil. Pridobil si je precej novih prijateljev. Povsod so ga gostili. Kmalu je pozabil, da hodi po ozemlju, kjer ima tudi sovražnik svoje ljudi. Nekoč se je o mraku ustavil v vaški gostilni, polni fantov in mož. Ustavil se je zaradi Tince, gostilničarjeve hčerke, ki jih je bila prišla obvestit o agitatorjih. Veselo ga je pozdravila. Postavni fant ji je bil všeč, česar ni skrivala. Z žarečimi očmi mu je stregla in se kar naprej sukala okoli njega, ko je govoril z očetom. V gostilno je stopilo nekaj tujcev z nič kaj prijaznimi obrazi. Vrvež je rahlo potihnil, ljudje pa so se z nezadovoljstvom zazrli v prišlece. Vstopila je Tinca z dvema vrčkoma piva in ju postavila pred očeta in Joža. Bila je bleda in prestrašena. Sklonila se je k očetu in mu nekaj šepnila v uho. Mož se je zresnil in mrmraje dejal Jožu: »Nekdo vas je izdal. Zunaj vas čakajo. Lahko se zgodi, da vas ustrelijo.« »Tudi jaz imam pištolo,« je rekel Joža. »Preveč jih je ... in še nam boste napravili težave. Hči vas bo skrila.« Potem se je ozrl k harmonikarju. »Daj fant, ureži eno!« Harmonika je zavreščala divje in razposajeno. Njenim zvokom so se pridružili vriski. Gostilničar je zavpil: »Dečve izbirajo!« Komaj je to rekel, je bila že Tinca pri Jožu. Potegnila ga je med plesalce. Zavrtela sta se naokoli samo enkrat, potem pa brž skoz vrata v vežo. Tam ga je potegnila v temo in nato po stopnicah. Šla sta po temnem hodniku. Zarožljal je ključ in odprla je vrata svoje sohe. Potem je zaklenila in prižgala luč. »Ubiti vas hočejo! Tu vas pa ne bo nihče iskal. Bodite brez skrbi. Kar lezite v posteljo in zaspite.« Samo to je rekla, ugasnila luč in odšla. Šele ko je v vratih škrtnil ključ, se je zavedel, da je sam. Ali je rešen ali je v pasti – tega ni mogel vedeti. Strojev mu je naročal, naj ne zaupa nikomur, kogar ne pozna. Ljudje da se kaj radi obračajo po vetru. Po prstih je šel k oknu in gledal na dvorišče. Tam je stala gruča moških. V gostilni mu ni ušlo, da so ga nekateri merili s sovražnimi pogledi. Če bi Nemci vedeli še to, da je bil zraven, ko so potolkli patruljo ... Sedel je na posteljo. Iz žepa je vzel pištolo in pogledal, če je naboj v cevi. To ga je pomirilo. Tudi če ga dekle izda, ga ne bodo dobili kar tako. Če okna ne bi imela železnih križev, bi se spustil na dvorišče ... Potem je legel kar oblečen. Hrumenje krčme je pojenjavalo. Glasovi pijancev so tonili v noč. »Čas bi bil,« si je dejal, »da se vrnem v tovarno in v domače gore.« Stena ga je klicala ... Zadremal je. Zbudil ga je ključ, ki je zaškrtal v ključavnici. V mraku je zagledal dekle, ki je vstopilo po prstih in spet zaklenilo za seboj. Prižgala je svečo. Plamenček ji je zatrepetal v očeh, sedaj že pomirjenih. »Ne bojte se. Ne vedo, kam ste izginili. Še nadzirajo hišo. Dekla jim je rekla, da vas je videla, kako ste se zatekli v skedenj.« »Kaj pa bo zdaj?« »Nič ne bo. Tu bova prenočila,« mu je rekla brez zadrege. »Saj je postelja dovolj široka, ali ne?« Začela se je slačiti. Obleko je zmetala na stol in obstala pred njim v spodnjem krilu. Po tem se je molče sklonila, mu sezula čevlje ter slekla jopič in hlače. Pustil je, da se je trudila, in jo opazoval pri tem opravilu. Obnašala se je povsem ravnodušno, kot bi slačila otroka. »Tako, sedaj se pa uleziva,« je velela. Spravil se je v posteljo in se opravičil: »Sitnosti vam delam ...« »Naj vam ne bo nerodno ... Ne morem vas položiti na tla. Všeč ste mi in zaupam vam. Pridobili ste tudi očeta, ki mu ni pogodu kdorsibodi.« Legla je k njemu in govorila dalje: »Včasih sta tu spala oče in mati. Pred leti je mama umrla. Zdaj oče ne mara več te postelje, da ga ne bi spominjala nanjo. Dobro sta se razumela ... Oče pravi: če se ljudje predobro razumejo in se imajo preveč radi, se vedno kaj zgodi. In zdaj se boji zame. Tudi midva se dobro razumeva. Samo mene ima. Osamljen je in naveličan pijancev. Najraje bi vse to prodal, da bi šla proč, daleč proč, stran od Nemcev.« »Kaj so vam napravili Nemci?« »Nič posebnega. Samo ponižujejo nas. Moj oče pa je ponosen mož in ne bi bil rad vse življenje »vindišer« ... No, povejte mi raje kaj o sebi ... Všeč so mi pogumni ljudje ...« »Kako veste, da sem pogumen? Saj to ni pogum, če jo pred Nemci pobrišeš v dekliško kamro, a?« »To je bilo pametno zato sem vas spravila sem ... Vi ste drugače pogumni. Ženska to čuti, čeprav ne zna povedati.« Segla mu je z roko v lase in ga nežno pobožala, kot bi bil njen. Povedal ji je, da dela v tovarni in zahaja v gore. Sveča je dogorevala. Njen obraz, počivajoč v snopu las, je bil bel in resen. Opazoval jo je. Veke so ji že na pol zastirale oči ... »Ali bova zaspala?« Prikimal je, čeprav je vedel, da bo le s težavo zaspal ob njej. »Saj lahko položim glavo na vašo roko?« Ni počakala na odgovor. Stisnila se je k njemu, si dala njegovo roko na blazino in jo zakrila z lasmi. Čez nekaj trenutkov je že spala. »Kako noro je življenje,« je premišljal. »Ljudje po svetu se pobijajo med seboj, razprtije se ne nehajo, med nami pa živijo tako čedna bitja, kot je to dekle ...« Ni mogel zaspati. Kako tudi bi ob takem dekletu? Ali sanja ali je resnica? Z roko je zdrsel po njenih licih in čelu, jo pobožal po laseh. Po žilah mu je plala neznana sila. Segel je pod zglavje in roka se je dotaknila mrzle kovine. To je bila druga resničnost, ki ga je navdala z rahlo skrbjo. Potem je skušal zaspati. Noč na vhodu je že bledela in petelini so oznanjali jutro. == 4 == Tinca mu je zjutraj, ko se je odpravljal, podržala roko. Vedel je, da se težko poslavlja od njega. Iskal je besed za slovo, pa ni našel nič primernega. Zato je spregovorila ona: »Saj boste še prišli, kajne?« »Seveda!« »Upam, da vas ne bo treba spet skrivati, če pa vam bo še kdaj trda predla, je za vas pri meni zavetje vedno pripravljeno.« V taborišče se je vrnil razdvojen. Doslej se je šalil z dekleti, tudi pogledal je rad katero, toda tako nenadoma ga ni nobena navdala z nemirom. Tudi drugi fantje so marsikaj doživeli. Ob srečanjih so si pripovedovali vsakovrstne dogodivščine. Največ zgodb se je vrtelo okoli vdov. Te so bile najbolj razumevajoče in dobrosrčne do moških. Nekaterim je vojna pobrala može že pred štirimi leti. In zdaj so žalost že prebolele. Kar koprnele so po novem življenju, ki ga je obetal mir. Povedal je, da je ušel Nemčurjem in da so ga skrili Korošci. Kje in kako, pa ni zaupal nikomur. Bilo je prelepo in preveč nerazumljivo, da bi lahko postalo vir neslanih šal. Imel je navado, da je vse, kar je najlepšega doživel, zakopal vase. Nedolgo zatem so izvedeli, da je Koroška izgubljena. Okoliščine, v katerih se je zgodilo to sramotno dejanje zgodovine – enemu najmanjših evropskih narodov so odvzeli del ozemlja, kakor bolniku odrežejo brezvestni zdravniki ud – so bile zanje nerazumljive. Kaj vse so krivili in koga! Senca Nemcev, dolga in strašna kot stoletja, se je zgrnila čez vse koroške hribe in se ustavila na hribih Karavank. Moral se je posloviti od Tince. Vedel je, da bo slovo težko in žalostno kakor slovo od Koroške, za katero so bili pripravljeni preliti kri ... zaman. Prišel je ponoči. Poslal je sosedovo deklo ponjo, ker se ni maral kazati v gostilni in delati težave njej in očetu. Prišla je. Napotila sta se po stezi proti robu, kjer so se začenjali gozdovi. »Čudno, ali ne,« mu je dejala, »da vse, kar je lepo, tako hitro mine. Odšli boste in pozabili name.« »Reci mi ti, dekle. Tebe ne pozabim nikoli.« Ovila mu je roke okoli vratu in se zagledala vanj: »Zdaj naju bodo ločile strme gore in meja. Živela bova vsak po svoje in kdove, če se bova še kdaj videla ... Jaz si ne delam posebnih utvar, da ne bi bila potem še bolj nesrečna ...« »Usoda ...« je dahnil. Iskal je besed, da bi jo prepričal o nečem, v kar bi sam rad verjel, če si res želiš, da bi se še videla, in če ti kaj pomenim, ni tako visokih gora in ne zastražene meje, da ne bi prišel k tebi.« »Več mi pomeniš, kot sem si mislila. Že ko sva se prvič srečala, so mi oči obvisele na tebi ...« Stisnil jo je k sebi. Njeno vitko telo se je priželo k njemu in vztrepetalo. Poljubila ga je. Mesečina se je razlila med drevje, kjer sta slonela, ne da bi se mogla ločiti. Okus njenih solz je bil grenak kot negotova usoda, ki je visela nad tem izgubljenim hribovjem. Srce mu je prešinila bolečina. Je to ljubezen, ki je doslej ni poznal? Bolečina nedoživetega? Ločitve v trenutku, ko bi se rad s to dušo spojil za vekomaj? Odhajal je proti temini gozda, proti jugozahodni strani neba, tja, ker se je hribovje dvigalo kakor črn zid in zapiralo pot. Hodil je počasi in nosil njo v srcu, v žilah. Bil je potrt in tako sam ... Gledala je za njim. Z belim robcem, ki si je z njim brisala solze, mu je mahala v slovo, dokler ga ni požrla množica debel. Napotil se je prek gorskega sedla naravnost domov. Sonce se je že dvignilo izza Begunjščice, ko je odprl leso domačega vrta. Mati je ravnokar stopila na prag. Kriknila je od veselja. S kratke vojne se je vrnil spremenjen v moža. Objela ga je in se ga ni mogla nagledati. Oči so mu zrle še bolj resnobno, odtenka v njih, ki ga je vžgala ljubezen, pa ni znala prebrati. Najprej ga je pogostila. Ko je jedel, sta se pogovorila o vsem, kar se je zgodilo med njegovo odsotnostjo. Marsikaj ji je povedal, ljubezen s Tinco pa je zamolčal. Njegova soba je bila pospravljena, kot bi bil odšel samo za nekaj dni. Nad posteljo so kot vedno viseli vrv, kladivo, klini in cepin, vse prav tako, kot je bil pustil. Vedel je, da se bo življenje vrnilo v stari tir. Vrnil se bo v tovarno, prijel za klešče. Hkrati pa je že mislil na gore in na steno. Prvo veselje – s prijatelji pojde na Triglav. <poem>SREČANJA ''Bodite usmiljeni z osamljenimi, ker ne veste, kako globoko segajo korenine njihove bolečine.''</poem> == 1 == Stene so se otresle plazov, gore so zelenele v bujni poletni rasti. Modrina svišča je tekmovala s sinjino neba in sleč je krvavel po sivih pečeh, drugovali so mu šopi očnic. Vreme se je ustalilo, skale so zorele, dnevi so bili topli in polni sončne pripeke. Joža so to poletje prevzele gore. Komaj je čakal sobote, da je odložil klešče. Minila so že polna tri leta po vojni, pa še ni preplezal stene. Sam ali v družbi s Tomažem je osvajal vrhove, drugega za drugim. Največ se je potepal po Martuljku, okoli Prisojnika, najraje pa je hodil na Triglav. Stene bi se bil že lotil, pa mu je vselej kaj prekrižalo načrt, še in še jo je hodil ogledovat kot fant dekle, ki se ji ne upa približati, da je ne bi užalil. Izvedel je, da so steno spet začeli oblegati Nemci; pa tudi Ljubljančani so postopali pod njo. To nedeljo se je vzpel na Luknjo in na strma pobočja Stenarja. Od tod je imel vso steno kot na dlani. Vsak dan mu je bila bližja. V spomin si je vtisnil vse njene stebre, ki so držali pokonci vrh Triglava, zapomnil si je, kako leže grape, kje se usipajo plazovi, kje padajo vode in kako se pno police. Stena ga je tako znorila, da je nenehno sanjal o njej in se ponoči prebujal v mislih nanjo. Preganjala ga je tudi pri delu. Večkrat se je zalotil, da mu misli uhajajo od razbeljenih kač in bobnenja strojev v njeno grozljivo naročje. Tako ga je prevzela, da ga je mojster nekoč opozoril, naj ne zija tako otožno tjavdan, če noče dobiti železne kače med noge. V ostenju Stenarja si je v zavetju mogočnih gredi izbral široko, zložno polico. Tik ob razu je visela nad globino kot orlovo gnezdo nad prepadi. Ležal je naslonjen na nahrbtnik in z daljnogledom iskal smer, ki je ni še nihče preplezal. Tišino med prepadi je zmotilo padajoče kamenje. Pomislil je na trop gamsov. Ko pa se je še kar naprej sesipalo, se je nagnil nad globino. Na razu je zagledal človeka, ki je plezal naravnost proti njemu. »Ta je znorel!« je pomislil. On, Joža, je prišel v to svoje gnezdo po policah in še na misel mu ni prišlo, da bi se dal raz preplezati. Neznani plezalec je za nekaj časa izginil. Kmalu pa se je pojavil tik pod njim. Razločno je videl, kako z lahkoto premaguje ovire in se dviga. Včasih je postal, si obrisal čelo in se zagledal v steno. Pomislil je, da ga je morda prignala ista želja kot njega. Morda bi poskusila skupaj? Nekaj ga je v njegovem plezanju navdušilo kot še pri nikomer. Mogoče veliko tveganje? Lahkotnost gibov? Ko je bil oni že blizu, je vstal, da bi ga opozoril nase. Bal se je, da ne bi plezal mimo, zato je sprožil v globino kamen. Plezalec se je obrnil in ga zagledal. Bil je začuden. Vendar je brez oklevanja splezal vse do kamina, ki se je iztekal k njegovemu gnezdu. Joža je stopil na rob in stegnil roko, da bi plezalcu pomagal na polico. »Naj ti pomagam?« »Nisem potreben pomoči!« Odstopil je. Fant se je potegnil čez previs kakor telovadec na orodju in že je stal pred Jožem, ves rdeč v obraz. Joža ga je premeril od nog do glave. Obut je bil v plezalke. Njegove pumparice so bile iz rebrastega žameta, skozi platneno zeleno srajco mu je pronical znoj, čez prsi mu je visela bela vrv. Bil je majhen, vendar močan. Uporni lasje so bili kratko pristriženi, pod nabočenim čelom pa so sijale svetlo zelene, predirne oči, ki so ostremu obrazu dajale še ostrejši videz. Prišlec je stegnil roko in dejal: »Pozdravljen! Jaz sem Klement Jug!« Ostrino obraza je v hipu pregnal žar prijaznega nasmeška. »Jaz sem pa Joža Čop!« Roki sta se krepko stisnili. Jugova ozka, čvrsta dlan je popustila v Čopovih šapah. »A ti si čop? Sem si kar mislil, ko imaš tako močno roko! Marsikaj sem že slišal o tebi ...« »Jaz pa o tebi, Jug,« se je zasmejal Joža. Kar se je zgodilo v gorah, se je hitro razvedelo. Brezžični telefon od ust do ust, od koče do koče, od človeka do človeka ni nikoli odpovedal. Klement Jug je snel vrv in sedel nanjo. Oba sta se zamaknila v steno. Čop je odprl nahrbtnik in ponudil Jugu čutarico z limonado ter nekaj prigrizka. Jedla sta in se menila kot stara znanca. 8tjuop1tatf5znl2rjnf2t88pxerthu 224400 224399 2026-07-15T20:39:32Z Alenka Senekovič 10642 224400 wikitext text/x-wiki Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem. Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt. Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva. <poem>STEBER HREPENENJA Temine duha hranijo drzne s krvjo upanja, v prepadih začetka so skrite niti konca. Potujemo za sledjo svetlobe, k vrhovom gora, v noči neodkritih obal. Zazreti jih enkrat samkrat in umreti je bolje, kot jih nikoli videti.</poem> == 1== Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs. Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino. Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona. Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode. Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu. Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi. Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče. Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo. Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta. Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi. Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ... »Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal. Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ... Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja. Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu? »Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom. »Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo. »Je ni!« jo je zavrnil. »Pa se opri v nebo! Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena. Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa. Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod. Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso? Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost. Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ... Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem. == 2 == Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo ukrivljena. Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno, čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer. Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega. Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ... O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino. Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se! Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično: smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...« Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ... Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.« Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč. Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ... Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ... Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso. Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl. Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom. == 3 == Lok žareče svetlobe nad izbočenim robom stene se je prelomil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico. Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je breji trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena. Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brezprimere. Če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje. Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto, da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim. Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal. Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji. »Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal. »Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.« Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pana obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel. Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej. Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. Šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice. Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje. Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega bednega ali vzvišenega položaja. Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru. »Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« – tako nekako mu je govoril Jug že zdavnaj, preden ga je stena ubila. Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v tej steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil, kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnlii. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih, ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla. Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet. Čudno, da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad. Kar naprej mu nekaj vdira vanje iz zunanjega sveta pa spet iz notranjega. Ali je to preteklost ali pa ga skrbi pehajo na planjave negotove prihodnosti. Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne. Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo. In vsaka duša ima svojo nerazložljivo sfingo. Nad kotanjo, iz katere so štrleli vrhovi in stene, so se nagrmadile kope oblakov in se združile. Zdaj so skozi pretrgane žile utripala samo izgubljena svetla zrna. Napetost v zraku je rastla vzporedno z napetostjo v duši. Utrujen od dnevnih naporov je skušal zapreti oči. Tik za njim mu je kljuvala jedka bolečina. Tekla mu je po žilah in se pekoče iskrila na koncu do krvi zlizanih prstov. Njegov duh je bil sedaj v stanju lebdenja. To je v steni doživljal večkrat, a tako močno kot takrat še nikoli. Vedel je, da to ni budnost in ni spanje. To je vizionarstvo, ko se človeku v napol budnem stanju odpirajo prepadi zavesti in ko se iz teme minulosti zaletijo robovi smisla vsega našega početja. Vedel je, da je to stanje, ki so vanj padali nekateri ljudje pred smrtjo in ki si v njem človek zastavlja vprašanja ter dobiva odgovore, ki si jih ni zastavljal nikoli prej v življenju in tudi ni nikoli dobival odgovorov. Duh mu je potoval naprej in nazaj zunaj meja prostora in časa v bližino tistega smisla, ko izgube vse stvari svoj smisel in ga znova dobe na drug način. Bal se je naslednjega dne. Če je večkrat bežal od sebe in tudi druge odvračal, da ne bi spoznali resnične nevarnosti, se ji sedaj ni mogel izogniti. Kot velikanski tok ga je vlekla vase z neustavljivo močjo, kot vlečejo stvari vase vrtinci zavratne, globoke narasle reke, kadar prestopi bregove in se pogubnostno razlije. »Kdo si, tujec? Kaj hočeš, tujec? Kaj počneš, tujec? Čemu prihajaš v puščave smrti, o, bedni človek?« ga je vpraševal demon stene. »Prvi sem tu. Iskalec. Ljubitelj neznanega.« Drugega na zastavljeno vprašanje ni imel odgovoriti. Iz stene mu je prihajal odgovor: »Če si tako močan, da bi rad za ceno svojega življenja v ta steber kot prvi vklesal svoje ime, ga boš vklesal. Sam razpolagaš s svojim življenjem. Tvoje je in tvoja je tudi smrt.« Na smrt ni maral misliti. Hotel je živeti in preplezati steber. To je zadnja skrajna neumna možnost. Ta misel je prišla kot nenaročena nevihta in strašila ga je kot kamenje, ki se lahko zvali nanj s stene. Kdor steza roke za najvišjim, mora tvegati vse, tudi sebe. In samo sebe ima pravico tvegati, igrati karte z usodo na svoj in ne na tuj račun. Večina ljudi pa igra z usodo na tuj račun. Igrajo zase in tvegajo druge. Nadenj se je sklanjalo ogromno truplo stebra. Viselo je, ko da se bo zdaj zdaj sesulo. Iz prepadov zavesti so se odpirale žile. Misli so tekle kot kri, kot razpenjena voda po tokavah stene. Razlivale so se po plateh in žlambonih in grapah ter se združevale spodaj v en sam nezadržan tok. Nagnjen nad prepad je hotel to noč živeti kot stena, ko so jo brazdila tisočletja ter so ji obraz in obliko izoblikovali vsi elementi neba. Hotel je biti obraz, v katerem je zakopano tisoč skrivnosti; ki ga bere vsakdo drugače; ki vznemirja vsakogar, kdor se zazre vanj. Toda zdaj ni bil le stena. Hotel je biti gora z večnim snegom ob boku, biti veter, vihar, naliv in sončno jutro. Hotel je biti bilka, drevo nad prepadom. Hotel je biti dno in višina. Resnica in sanje. Veselje in bolečina, združena in okamenela. Vse na en mah. Poraz in zmaga. Pozabljenje in vest. Prav vse, kar lahko človek zazna pred obličjem konca. Žalost in sreča. Lahko se zgodi, da ga bodo jutri našli kakor Klementa Juga razbitega na kosce. Brez obraza. Na melišču pod stebrom ... Lahko se zgodi, da bo obvisel na vrvi kot Lass in živel še nekaj dni, preden bo v mukah izdihnil. Od tod je videl v dolgi nemški smeri steno, ki ga je strmoglavila. Doma je imel konec vrvi, na kateri je nesrečnik umiral, in veroval je, da mu bo prinesla srečo. Doslej mu jo je morda res prinašala, toda kaj bo jutri, se ne ve. Pripravljen je bil na smrt, kar je pomenilo, da se bo boril za življenje. Odspod, kjer je bivakirala Pavla na mnogo prlkladnejšem mestu kot on, je zaslišal glas. Ali je bil to klic v sanjah? Je govorila sama s seboj? Tega si ni znal razložiti, ker ni mogel razbrati pomena njenih besed. Vendar mu je njen glas vzbudil krivdo, ki ni bila krivda, temveč samoobtoževanje. Krivda nastane šele takrat, kadar gre človek čez plaz in ga sproži. In zdaj se plaz še ni sprožil. Kljub temu pa se je jasno zavedal, da je ne bi smel vzeti s seboj v steber. Takole si je govoril: »Steber – to je tvoja, ne njena zadeva. Ti si živel zanj in z njim, ti si ga nosil v sebi in ga nisi mogel prebaviti celih petnajst let. Gorski vodnik si in zaupani so ti bili mnogi ljudje. Tvoja dolžnost je, da oceniš, kaj zmore tisti, ki ga navežeš na vrv, in kaj ne zmore in kaj zmoreš ti. Tokrat si se uštel. Precenil si njeno moč in pripravljenost. To ni več ženska, ki je premagovala najtežavnejše smeri v tej steni. Vojna je napravila svoje. Leta zmehčajo človeku ude in voljo, še sam nisi to, kar si bil. Le voljo imaš močnejšo, ker te žene v neizpolnjeni cilj, ker ti strast izgubljenih let zamegljuje razum. Kriv boš, če ona jutri ne zdela previsov in če umre. Pripeljal si jo v smrt in tvoja stvar je, da jo rešiš.« Skušal se je zagovarjati. Dovolj je stara, da ve, kaj dela. Sama se je odločila. To ni njeno prvo in tudi ne zadnje tveganje. »Zakaj si vzel prav njo?« je zazijalo vprašanje kot nenadna ledeniška razpoka, pred katero obstaneš in je ne moreš obvladati, čeprav je nasprotni rob prav na dosegu roke. Zakaj ni vzel s seboj enega od prijateljev Zlate naveze? Ali od tistih, ki so se že skušali v stebru? Seveda, od teh ni bil nihče tako nor. Ali jo je morda vzel zato, da bi steber preplezal vseskozi sam kot prvi v navezi? Da bi bil sam pred seboj in pred vsemi prvi? Žalost in slavo je težko deliti z ljudmi. Lahko je lagati drugim. Lahko je najti tisoč izgovorov in resnic na pogreto laž. Toda sebi človek ne more lagati. Težko je biti sam sebi sodnik in krvnik. Jutri bo napravil vse, tudi nemogoče, če bo treba, da se izvlečeta oba ali pa padeta na oltar svoje strasti kot dve nepremišljeni žrtvi. Kako je sebičen! Saj tu ni samo ona. Tudi do nje, ki ga čaka pod steno, ima svoje obveznosti. Njej gotovo ni vseeno, če se bo vrnil živ ali pa ga bodo prinesli zašitega v juto kot zmrcvarjeno truplo ... == 4 == Od Planinskega doma se je utrgala ženska postava in izginila v gozdu na stezi, ki drži pod steno. Popoldne so jo vznemirili pogovori plezalcev, da bo treba pogledati, kaj je z njima v steni, čeprav je Jožu zaupala, da se mu v gorah ne bo nič pripetilo, je Sloki, ko se je vrnil s stene, le zasejal vanjo skrb in strah. Popoldan je prebila v družbi planincev, ki so si krajšali čas s pripovedovanjem vsakovrstnih doživljajev iz gora. Posebno so jih razvnele nesreče. Tesnoba jo je gnala že mnogo prej pod steno, ko sta se bila dogovorila za signale z lučjo. Hotela je biti sama. Odveč so ji bili razigrani glasovi harmonike, petje in hrup polne izbe ljudi, ki jih ni poznala. Glasovi so kmalu potihnili in objela jo je sveža tišina gora, noč z begotnimi oblaki na visokem nebu. Na mestu, kjer se poti razidejo vsaka v svojo goro, tam, kjer je plazišče uničilo drevje, se je odprl pogled na prostranstvo visoke stene. Obstala je in se zazrla proti robu v smeri vrha nad ledenikom. Prižgala je baterijo, štela do deset in ugasnila. Dajala je dogovorjene znake. Za robom gore so v noči utripale zvezde, stena pa je bila temna, grozeča in prazna. Zdelo se ji je, da njeni robovi vise ven, nad dolino, in da se bo nekoč, kdove zakaj, sesula. Obšle so jo čudne slutnje in dvomi. Morda sta že izplezala in sta na Kredarici. Ni izključeno, da je zaspal ali pa ne vidi njene luči. Stala je, gledala v temo in prižigala kolobar svetlobe v enakomernih presledkih. Če bi vedela, da se splača, bi zavpila, tako polna je bila nemira. Prvič je bila sama ponoči pod steno. Nikoli ni mislila, da ti ogromni skladi mrtvega kamenja vplivajo na človeka s takšno močjo in strahom. Zdaj se je gledala iz oči v oči s strašno tekmico. Od nje, te stene so bile odvisne njene sanje, njena ljubezen in njeno življenje: če jo bo premagal ali pa ga bo ugonobila. To bo konec njegovih in njenih načrtov o skupni poti v prihodnost. Morala bi mu odsvetovati ta tvegani podvig. Premalo je vedela, v kakšno nevarnost gre, ni razumela, zakaj da se je prav s to žensko, ki ji ni bila najbolj pri srcu, odpravil na tako negotovo pot. Dobro, da ni verjela, kar so ljudje napletali o njej in o njem. Zaupala je v njegovo in v svojo ljubezen. Saj ona pravzaprav ve, kaj hoče. Ni ga vzljubila zaradi slave in ne zaradi časti. Ljubila ga je kar tako, zaradi ljubezni same, ne da bi zato pričakovala povračilo ali postavljala pogoje, in tudi zato ne, ker bi se ji zdel edini vreden njene ljubezni. Mnogi prijatelji in prijateljice so ji odsvetovali zvezo z njim. »Mojca, to je zate, ki nisi več tako mlada, izgubljanje časa, ki ga ne boš mogla nikoli več nadoknaditi. Moški, ki se do petdesetega leta ne poroči, je čudak ... Saj je dober človek, zanimiv, tovariški, in tudi zabaven, če je treba. Za zakon pa je nemogoč. Tako je pijan od slave, da se tudi v štirih letih vojne še ni streznil ... Poglej! Namesto, da bi se oženil, gre spet v steno ... Gorski vodnik je pravzaprav potepuh. Večno je na poti. Ko vodi druge, ne zna voditi samega sebe. Povsem je odvisen od tistih, ki ga naročajo, plačujejo in od onih, ki pihajo v jadra njegove slave. Mojca, boj se slavnih ljudi. Ogibaj se slavnih! Z njimi so vedno težave ...« Če bi jih poslušala, bi bila to zvezo že zdavnaj razdrla. Ker pa je poslušala samo glas srca, je šla z njim in upala vanj z željo, da bi se vse srečno izteklo. Neki njegov prijatelj ji je govoril: »Nas poslušaj in premisli. On si želi plezalko. Vedno je sanjal o tem, in ker je ni dobil, je ostal zakrknjen samotar, navajen svobode in potepanja po gorah. Najljubše mu je to, kar je ženskam najbolj zoprno. Prav nič mu ni do varnega doma, do miru in do družine. Uživa le v tveganju ...« Ljubezen je slepa. Zavidala je oni, ki lahko pleza z njim. Kako rada bi bila priča njegovi veliki zmagi ali pa bi z njim trpela poraz ... Dve leti je prihajal k njej in jo vznemirjal s svojimi nenavadnimi željami in obeti. Dve leti vojne, ko je bilo življenje na ulici bolj nevarno kot zdaj v miru v najbolj nevarni steni. »Zdaj sem dovolj star, da bi imel otroke in dom.« Tudi ona si je želela otrok in doma. Samo čakala sta, da bi minila vojna. »Pustil te bo. Pozabil bo na vse, kar obljublja. Pustil te bo, kot je že marsikatero. Preveč je navajen prostosti, da bi se ji odrekel, ko bodo gore spet dosegljive ...« Vsi takšni in podobni predsodki, ki so kot sence padali v njune odnose, so jo rahlo motili, niso je pa odvrnili od njega. Ko je odšel v steno, ji je obljubil, da je to zadnje tveganje, ki ga je dolžan sebi in tudi njej, ki jo je vzel s seboj. Potem bo odnehal in prepustil bojišče mladim. Posvetil se bo njej, otrokom, bolj krotkim goram in gozdovom, katerim se ne bo sicer odrekel nikoli in tudi spominom ne. »Samo da bi se vzela ...« Potem ko bo njen, si ga bo že prilagodila. Pravzaprav bosta vsak malo popustila in šlo bo. »On ne bo popuščal tebi, ti pa boš njemu,« so jo pregovarjali. »Trmast je, brez primere ...« Toda ni jim verjela. Bilo ji je štirinajst let, ko je njo in starejšo sestro popeljal brat na Triglav. Takrat ga je prvič videla v Vratih; z njim sta bila še dva plezalca. Brat ji je rekel: »Poglej tistegale s kodrastimi lasmi, ki kadi pipo. Ta je Joža čop, junak Triglavske stene.« Kasneje ga je videla igrati v filmu Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga. Še na misel ji ni prišlo, da ju bo nekoč vojna zbližala in njune tako oddaljene si poti združila v eno samo. In tudi to ji ni prišlo na misel, da bi ju stena sedaj lahko ločila. Prižgala je luč. Rada bi sklonila glavo in poprosila steno, naj ji ga vrne ... Precej visoko v steni pod robom bleščečega ledenika, nekje pod Kugyjevo polico, se je prižgala luč in ugasnila. V nedra teme se je razlegel vrisk. Zgrabile so ga stene in vrnile odmev. Podajale so ga nekajkrat sem in tja, dokler se glas ni izgubil v brezbrežnem valovanju. »Živa sta, skoraj pri vrhu!« je veselje kar bruhnilo iz nje. Njegov glas ji je vrnil vero, da bo uspel, in upanje ji je rastlo ko nenadna svetloba v nedosegljivih mejah. Ko se je vrisk polegel, mu je odgovorila. Kriknila je tenko in pogumno, na vso moč, da jo bo ja slišal. Zdaj ko je videl luč, ve, da je to njemu v pozdrav. Iz rušja se je utrgala temna, potegnjena postava in se napotila k njej. Moški se ji je tako približal, da bi jo lahko prijel – šele tedaj je zaslišala kamen, ki se mu je skotalil izpod noge, in se sunkovito obrnila. Tako se ga je prestrašila, da bi bila skoraj zavpila. »Kaj pa se dereš?! Ali se je mar kaj zgodilo v steni?« je vprašal Sloki. Pripravljal se je že, da bi šel spat, ko je ugledal pod steno utripanje luči. Žrla ga je vest, ker je molčal – lahko bi se jima res kaj pripetilo. Če ne drugega, je dolžan dobro povrniti z dobrim in ne z zlim. Sicer pa ni tako nor, da nikomur ne bi bil zaupal, kam se je napotil. Luč v steni in Jožev vrisk sta bila znak, da se je zmotil. »Nič se ni zgodilo,« mu je odgovorila. »Samo znak sem dobila, da je vse v redu.« »Videl sem luč v steni in tudi slišal vrisk.« »Da, skoraj pod vrhom sta,« je dejala veselo. »Ne veselite se prezgodaj, tovarišica. Lahko se zgodi, da jutri ob tem času ne bosta dosti više. Morda bosta še niže ali pa celo pod steno.« »Ne plašite me!« »Saj vas ne plašim. Samo povedal sem vam, kaj se lahko še zgodi. Tudi nas skrbi zanj in zanjo, ne samo vas. Mi ga bomo morali iti reševat tja, kamor se res nikomur ne ljubi. Mi!« je pribil Sloki. Ko so utrinki svetlobe zamrli v temi, se je pogreznil vase. Čas je tekel počasi kakor kalna, umazana reka. Noč se je natakala v brezna, bila je vse gostejša. Iz luknje so privrele megle in začele polniti kotlino. V noge so ga prijemali krči, vrvi so ga rezale v telo. Nenehno je moral spreminjati položaj telesa in obremenjenost posameznih delov. Kdaj pa kdaj je malo zadremal. Misli so se mu pomešale s težkimi sanjami in grozljivimi prividi. Spet se je zbudil in se razgledoval po temačnih obrisih stene. Razmišljal je, kaj ga je pravzaprav pognalo v skale, ko je videl že toliko smrti in skusil obilo težav. Dovolj je bil star, da je lahko trezno presojal svoje življenje. Usojeno mu je bilo, da si je izbral dvojno življenje. Ni vedel, ali je prišla ta dvojnost z rojenicami ali pa so mu jo vsilile nenavadne razmere. Vseeno. Tu nad prepadom je vedel, da je tako in da se ne da nič spremeniti. Eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdove kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo življenje pa je živel samo zase in za gore. Razodevalo se mu je iz prakozmičnih sil, ki so polnile njegove žile s krvjo hrepenenja in upanja, ali usmerjale njegove oči k lepoti, čistoči in k vzvišenemu. To je bila čudaška volja, ki je kljubovala vsemu in vsakomur. Včasih se mu je zdelo, da ga ne razume nihče in da tudi sam ne razume svojih skritih nagnjenj. Te mu je umirjala samo stena in mu jih bo dokončno umirila smrt. Kadar ga je zgrabila bolečina, se je lahko samo napil. S streznitvijo pa se je bolečina vrnila in povečala. Razrastla se je v njem kakor strupena zel, ki požene korenine v zadnjo razpoko. Vedel je, da bolečina prihaja, toda ni vedel, od kod in zakaj. Zato ga je vleklo le na robove življenja in smrti. Na mejo razumnega. V začetek nehanja. Na mejo spoznavanja, kjer se odpira brezno svetleče se modrine nedoseženega, navadnim ljudem zastrto. Tu je dojemal svet kot melodijo stvarjenja in rušenja. Svet goreče krvi in oledenelega miru. Svet potešitve vseh želja. Tu se je sešel s srečo in tu so ga vznemirjali plameni upanja. O svojem najglobljem bistvu ni govoril nikomur. Tudi najbližjim ne. Za stvari, ki jih je čutil najgloblje v srcu, ni imel besed. Bile bi prerevne. Celo mislil je skopo. O trdih dejstvih. Kadar sta se trli med seboj pamet in strast, je pustil, da se je dogajalo vse kakor v naravi. Veroval je v to, da se narava nikoli ne zmoti in nikomur ne dopusti napake, da ne pozna ne zlega ne dobrega. Zato je bil tudi do sebe trd in odločen, pripravljen plačati pomoto z življenjem. Tudi stena ne dopusti ne pomot ne polovičarstva. Hoče celega človeka ali pa te pogubi. Zato je zmoto sovražil prav tako kot laž. Šala mu je bila plašč, s katerim se je zakrival, da ljudje ne bi prodrli v njegovo mehko jedro, šalil se je z vsemi in sam s seboj. Vedel je, da življenja ne sme jemati preveč resno, ker se z vsem igra največkrat po mili volji. Igralo se je tudi z njim, zato se je tudi on rad poigraval z življenjem. Kaj bo jutri, ko pride na vrsto poslednji previs v stebru? Bo zmagal? Odpovedal? Bo njegovo predvidevanje laž ali resnica? Moč ali utvara? Črna črta, lok, napet nad gorami, je bila negotovost prihodnjega. Prek nje gre pot v smrt ali življenje. Zakaj? Kje je odgovor? Se skriva v brezčutnem nebu? V nagrmadenem kamenju Sfinge? Ali v njegovem dnu? == 6 == Vsaka noč mine. Prebil jo je na pol v snu, na pol v blodnjah. Prišlo je jutro, ki ni noč in ne dan. To je surov čas, v katerem je človek najbolj ranljiv. Veke so mu postale svinčene. Bila je to ura, ko se je desetletja dan za dnem prebujal za delo v tovarni. Vedno ga je vzdramil zategli krik sirene, ki je napolnil vso dolino. V njegovo zavest so sedaj vdrli jekleni prsti doline, ozko stisnjene med hrbte dveh gorskih planot, kjer je v dnu kot čudna pošast ležala tovarna, stegnjena pred svojim skalnim brlogom. Njen gobec, vedno odprt, je žrl železno rudo in bruhal jeklo. Hranila jih je in žrla. Grizla jih je počasi, kot grize rja železo. Tovarna se mu je valila skozi zavest. Zahrumela so kolesa, slišal je cvileče kovinske zvoke in hrup prebujajočega se čebelnjaka. Ti večno se ponavljajoči zvoki so mu pilili kosti in trgali živce. Morda je prav zavoljo teh zvokov tako cenil tišino in si želel samote. To je bil njegov drugi, zasužnjujoči svet, kateremu se je vdal in slepo pokoril, če se je v gorah boril, se je tu podrejal vrtenju kolesja. To kolesje je trlo tisoče, ne le posameznike. Če je zakašljal, je začutil v ustih okus po pepelu in dimu. Oblake rdečkastega prahu so prebadali dimniki plavžev, med njimi pa so se vlekle jedke pare talečih se kovin. V očeh mu je tlel odsev večnih ognjev in ubijajočega sija. Če so odprli plavž, se je hudobna vijoličasto rdeča in rumena svetloba razlila po pobočjih, hrbtih gora in v nebo nad dolino. Z vrhov je včasih gledal ta uničujoči sij in bilo mu je, kot bi zemlja odprla rano svoje ognjene notranjosti, da bi umorila vse tisto, kar je sama rodila. To je bila svetloba, ki je požigala trave, listje na drevesih, ki je podila ptice in ostajala v očeh ljudi kot krut lesk. Izpod vrhov belih gora, kamor so uhajali iz mesta, je skozi korita strmih dolin tekla reka. Svetlo modra se je divje valila prek oskalkov in se veselo penila ob zelenih obrežjih. V njej so odsevali ledeniki, zelenilo trav, barve rož, veje dreves, nosila je pesem ptic in rib. Čista kakor duša otroka se je stekla v trebuh tovarne, na drugi strani pa se je razlivala pod nasipinami žlindre umazana, temno rjava, vsa prepojena z bolečino in smrtjo. V njej je ugasnilo upanje kot oči žerjavic in jedkih plinov. Pomislil je: »Usoda te reke je naša usoda. Takšni pridemo v tovarno mi. Potem nas odnaša kot iveri. Med kolesja nas nosi in melje, nas raztrga, izmozga, prežveči. Ko smo brez moči, je tudi naša duša umazana, nacejena z žveplenimi parami, z alkoholom, nevoljo, grenka in prazna kot žlindra ... Tako smo nemočni kakor drobci železa, ki jih zgrabi močan magnet. Ne moreš se izmakniti tej sili. Vsakogar potegne nazaj. Tudi mene ...« Prebolel je prebujanje. Zdanilo se je. Nebo je dobivalo barvo železne litine, ki je postajala vse bolj svetla, vendar tako siva, da sonce skoz njo ni moglo prodreti. <poem> SIRENE TULIJO Zgrabili te bodo jekleni ptsti tovarne, umazani od prahu, saj in krvi, zgrabili te bodo jekleni prsti tovarne, vijak, in vrgli té bodo med rjaveče železo v odpad.</poem> == 1 == S tovarno se je spoznal zgodaj. Usojena mu je bila kot skoraj vsem mladeničem v zakajeni dolini. Že kot otrok je poslušal očeta, mojstra v železarni, po čem je kruh pri Kranjski industrijski družbi ali pri »Schinterei gesellschaft«, kot so pravili takrat podjetju. Živeli so v svoji hiši na robu mesta, četrt ure hoda od tovarne. Prav tako blizu so bili gozdu. Začenjal se je na pobočjih, ki so se vlekla v strme hrbte Karavank. Kot otrok je preživel mlade dni več v gozdu in ob potoku ter na paši kot v šoli. Vleklo ga je stran od tovarne. Slutil je, da bo prebil v njej večino življenja. Dolgčas mu ni bilo nikoli, saj se je v družini rodilo dvanajst otrok. Toliko jih je skakljalo okoli materinega krila, da jih je oče, ko se je utrujen vrnil z dela, komaj znosil na sonce. Bila je to lepa mladost, čeprav ni bila rožnata. Mladost, polna materine ljubezni in očetove strogosti. No, ni se ji bilo težko umakniti, saj je bil malo doma. Poleti so se vse dopoldneve igrali, kurili ognje, pekli polže, v potoku pod skalami iskali pikčaste postrvi, nabirali rože, se podili za metulji po sončnih travnikih in zvedavo gledali proti visokim sneženim goram. Ko pa je v zvoniku udarilo poldne, so se usuli domov in se zgrnili k mizi, okrog ene same velike sklede. Vsak dan so molili za kruh in se bogu zahvaljevali zanj, čeprav jim je bil le skopo odmerjen. Brž ko je utihnilo žvenketanje žlic, so se spet porazgubili po pobočju za mestom. Zvonjenje avemarije pa jih je poklicalo domov. Štirinajst let mu je bilo, ko ga je poklical oče in mu povedal, da je konec otročarij in da ga je namenil tovarni za železarja. Očetova želja je bila ukaz. Tedaj mu je povedal tudi vse o njihovem rodu. Njegovi pradedje so živeli v Plavškem rovtu pod Golico, vasici med narcisnimi polji. Ded Jernej se je izučil za strojnega mojstra in je služboval pri Zoisu v bohinjskih fužinah. Rad je hodil v hribe, najraje v bohinjske gore in tudi k Triglavu ga je zaneslo. Ko je železarstvo v Bohinju zamrlo, se je oče Anton preselil na Savo pri Jesenicah in se zaposlil v železarni. Ni imel dosti izbire. V dolinah pod gorami so živeli kmetje, drvarji, pastirji, lovci in tovarniški delavci. Zdaj je tudi njemu zatulila sirena. Pridružil se je možem, ki so se z vseh strani doline zgrinjali v tovarno že v zgodnjem jutru in se vračali domov pozno popoldne. Polnih dvanajst ur jih je držala tovarna ob plavžih in strojih. Dolga leta so ga spremljali očetovi napotki: »Bodi ponižen, ubogaj jih in napravi vse, kar bodo zahtevali od tebe. Zapomni si: oni so močni, ti si šibek. Če pojde vse po sreči, se boš izučil za strugarja, in vedi, da je oblast od boga, pokori se, ne upiraj se. Tudi preddelavcem ne!« V obratu, kamor je bil dodeljen, so vzgajali vajence z grobo besedo, klofuto in brco. Ni imel velike sreče. Premalo ponižnosti je bilo v njem, oči so mu sijale zvedavo, predrzno in nič kaj ni bil povšeči tistim, h katerim so ga poslali v uk. Nejevoljni zaradi pritiska višjih, so se znašli nad najnižjimi, kadar se jim je zljubilo. Neko jutro ni bil kaj prida razpoložen, pa se je premalo globoko poklonil vodilnemu inženirju, mogočnemu šefu, Nemcu z visoko pristriženimi lasmi in strogim obrazom. Mož ga je poklical po nemško. Stopil je predenj in težko je prenesel njegov prebadajoči pogled. Šef ga je pokaral, zakaj ne pozdravlja po nemško. Ni še vedel, da je tovarna v glavnem v nemških rokah, pa je naivno odgovoril, da zato, ker je Slovenec. »Marš na plac!« se je zadrl nanj. »Ti ne boš za drugo kot za pometanje!« Tako se je nehalo njegovo učenje. Potem je pometal z brezovo metlo dan za dnem. Tudi oče in njegovi prijatelji mu niso mogli izprositi boljše usode. Sčasoma so ga dodelili pometat v žično valjarno. Tam so bobneli jekleni valji mogočnih strojev. V parah in dimu so švigale razbeljene kače, ki so jih delavci lovili s kleščami in jih z naglimi zasuki pretikali iz stroja v stroj, tako dolgo, dokler se debela železna palica ni spremenila v tanko žico. Minila so leta, preden je bil deležen toliko zaupanja, da so mu obljubili učenje pri teh nevarnih strojih. Spoznali so, da je sila močan, nenavadno okreten in vztrajen. In mikalo ga je, da bi se tudi on privadil prestrezanju žarečih kač. Dražile so ga in vabile, da bi jih znal tako ukrotiti kot možje, ki so delali pri teh strojih že dolga leta. Kdaj pa kdaj je kakšnega ožgalo. Nesreče v tovarni so bile na dnevnem redu. Včasih je komu zmečkalo nogo, roko ali pa ga je drugače poškodovalo. Ljudi je bilo dovolj. Če so koga odnesli, je takoj prišel drug. Ob takih priložnostih so ga sem in tja dodelili k stroju. Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Bilo je pred prvo svetovno vojno, ko so socialni demokrati in komunisti pričeli vžigati delavsko zavest in solidarnost. Za prvi maj so pripravili veliko zborovanje. Nemške delodajalce so nameravali z nečim opozoriti, da so tudi oni ljudje, da imajo svoj praznik, svoje zahteve. Delavski voditelj je prinesel na zborovanje deset metrov dolgo rdečo zastavo. Gruča delavcev se je strnila okoli njega. Vprašal je može, kam naj bi zastavo obesili. Vsi so vpili, naj jo obesijo na najvišji dimnik. Ko pa jo je bilo treba obesiti, ni bilo nikogar. Vsi so zrli v štirideset metrov visoki dimnik. Bali so se višine, bali kazni, slutili so, da gre za izzivanje. Vendar je vsem sijala iz oči želja, da bi zastava visela. Mednje se je pririnil eden od mojstrov in jih nahrulil, naj bodo vendar pametni, naj ne obesijo rdeče zastave, naj ne dražijo gospodarjev, zakaj posledice ne bodo prijetne. Množica pa je rjovela: »Obesili bomo zastavo, to je naša zastava, za naš praznik!« »Jaz jo bom nesel!« »Ti?« Vsi so se ozrli na golobradega mladeniča, ki mu je sijala iz oči drznost. Globoko v srcu je še vedno nosil ponižanje, ker so ga bili vrgli iz obrata na »plac« in mu dali metlo. Pri tem delu je bil neopazen, včasih celo zasmehovan še od tistih, o katerih je vedel, da se z njim ne morejo kosati ne pri delu ne kje drugje. Na tihem je sovražil gospodo, ki se ji je oče uklanjal. Ni še vedel, kaj bo pomenila delavcem rdeča zastava, vendar ga je bolelo, da ni med njimi nikogar, ki bi si upal z njo v vrtoglavo višino dimnika. Voditelj delavcev ga je premeril od nog do glave. »No, pa jo nesi!« mu je slovesno izročil zastavo. Ovil si jo je okoli života. Množica se je strnila okoli njega, ko je zaplezal na dimnik. Sprva se je naglo dvigal po železnih stopih. Prvič je spoznal, kaj je prekletstvo težnosti, ki vleče človeka v globino, in kaj je hrabrost duha, ki te dviga kvišku. Vse manjši so bili ljudje pod njim. Videl jih je kako valovijo, slišal njihovo glasno odobravanje, nemirno vrvenje in pričakovanje nečesa velikega. Ko je z vrha dimnika zaplapolala v modrikasti dim rdeča zastava in je množica zabučala, se je na robu med nebom in zemljo prvič počutil srečen. Zastava ni visela dolgo, ker je vzbudila nevoljo lastnikov in šefov. Že naslednji dan so prišli v obrat in jih sklicali. Vodilni nemški inženir je vprašal: »Kdo je obesil zastavo?« Preteče je njegov pogled drsel po ljudeh, dokler se ni oglasil golobrad mladenič: »Jaz sem jo obesil!« Stopil je iz množice, ponosno vzravnan, kot bi pričakoval pohvalo za to, ker si je upal zlesti na dimnik. Vodilnemu inženirju so zlezla mlahava lica v gube, ki so izražale nevoljo. »Spet ti! Pognali te bomo na cesto! Pridi v pisarno po knjižico!« Obstal je pred njim nem, nemočen to poparjen. Torej tako cenijo pogum ... Obrnil se je k delavcem in videl, da je v njih preteče vzvalovilo. Ti so bili z njim. Za dva dni se je zatekel v Karavanke. Gora in gozd sta ga pomirila. Razočaranje mu je ostalo v srcu, hkrati pa ga je prevzela strast do višin. Poiskal si je steno. Bila je dobro razčlenjena in strma. S tesnobo se je lotil plezanja. Sem to tja se mu je utrgal kamen in zabobnel v globino. To je bilo vse kaj drugega kot vzpenjanje na dimnik. Bilo je mnogo nevarnejše, a vendar drugačno, opojno. Nikogar ni bilo pod njim, da bi ga občudoval in bodril, nikogar, ki bi pozdravil njegovo zmago. Prvič se je srečal sam s seboj. Ko je dosegel vrh, se je odločil. »Plezal bom.« Delavci so se odločili, da Joža ne sme iz tovarne. Delegacija starejših mož je odšla v pisarno. Uspelo jim je pregovoriti vodilnega. Spremenil je kazen odpusta v denarno kazen. Za pet kron so ga oglobili. Pa tudi teh ni plačal sam. Zbrali so jih po obratih. Tokrat se tudi oče ni jezil. Le posvaril ga je, naj se ne izpostavljajo brez potrebe. Toda bil je ponosen nanj, še bolj pa mati. == 2 == V tovarni so tekli dnevi, tedni to meseci enolično kot zrnca v peščeni uri. Potem se je pripetila nesreča. Oče je nenadoma hudo zbolel. Kri sta mu izpila tovarna in mraz. Ni dolgo ležal. Pljučnica je naglo opravila svoje. Ko je umiral, je poklical k sebi otroke. Za vselej mu je ostal v spominu njegov bledi obraz in v daljavo uprte oči. Težko se je poslovil. Njegov glas je bil pretrgan, težak: »Zdaj boste sami. Mamo ubogajte ...« Prišli so tudi sosedje. Sveče so medlo utripale. Vsi so tiho molili to strmeli v oči, iz katerih je življenje že izginjalo. Njegov izgubljeni pogled je poromal skozi okno, med veje drevja, kjer je že zorilo plodovje, in odplaval proti bližnjim in daljnim goram, ko da odhaja tja ... Potem so oči osteklenele ... Sosed mu je zatisnil veke. Mati je bruhnila v krčevit jok. Tedaj se je Joža prvič zavedel, da človek živi za to, da umre, in tudi, da je življenje kratko. Mati se ga je oklenila z obema rokama in se naslonila nanj, da ni padla od bolečine. In zdelo se mu je, da si je spričo očetove smrti izbrala njega za varuha. Usmiljenje in žalost sta se mu pomešala s strahom nedoumljivega. Prvič je videl smrt od blizu in neizprosnost ga je hudo pretresla. Pustošila je po njegovi mehki duši kot plaz kamenja med mladim drevjem ... Dan po očetovem pogrebu je vzel naskrivaj, da mati ni videla, nahrbtnik in nekaj hrane. Napotil se je proti triglavskim goram, k tistim neznanim sneženim vrhovom v daljavi, kamor je ob smrtni uri potoval očetov pogled. Namenil se je v tiste nepozabne višine, ki so ga vedno vznemirjale in vabile z glasom svežih vetrov in neviht. Od tam so se pripodile nad dolino in umile svod, zastrt od rdečkastega prahu. Kdove kolikokrat jih je gledal z vrhov Karavank, z njihovih cvetočih livad in zelenečih gozdov. Njega pa je vabila gola skala ... Iz doline Vrat se je zagledal v divje, samotno skalovje Škrlatice, v ostenje Rokava in Oltarja, v gore, ki so bile tedaj najbolj zapuščene. Po pastirski stezi je prišel med zadnje macesne. Od tod si je ogledal ostenje – kakšne so grape, kam držijo police, kako so povezane z gredmi in počmi, kje leži sneg in kje so dostopi k vrhovom. Kar na slepo se je spopadel s strmino. Ni plezal dolgo po grapi, ko mu je pot zastavila stena. Globina ... Negotovi stopi ... Včasih majavi oprimki ... Vse to ga je navdajalo z rahlo spoštljivostjo ta tesnobo. A čim više je plezal, tem bolj se je ta občutek razblinjal. Preplavljalo ga je neznano čustvo, ki je tolažilo njegovo žalost, preganjalo strah. Vse bolj je bil zatopljen v skalo in plezanje, vse bolj je bil miren. Plezal je mnogo nevarnih mest in bližal se je srcu gore. Vleklo pa ga je v vrhove. Nekaj presunljivega je začutil v prsih. Bilo je nenavadno, nekaj povsem drugega od tistega, kar je čutil na krotkih hrbtih Karavank. Tja so zahajali mladeniči in dekleta skoraj vsako nedeljo. Fantje so se kosali, kdo bo našel večjo in lepšo planiko, da jo podari svojemu dekletu. Po nekaj urah plezanja je imel na konceh prstov kožo posneto, po nogah pa je bil ogreben do krvi. Če so gore bivališče duhov, kot so se včasih menili stari lovci, bivališče pokojnih duš, potem mu ne bi bilo težko, če bi bil tudi on pokojna duša. Morda si je tudi očetova duša izbrala to gorovje za svoje novo bivanje? Če bi bilo to res, potem se mu smrt ne zdi več tako surova. Mnogo bolj kruto je življenje med ljudmi v dušeči dolini. Prav nič mu ni bilo všeč, kako gledajo drug drugemu pod prste, v lonec, se prepirajo in pretepajo za prazen nič, se pehajo za boren kos kruha, se trgajo zanj do onemoglosti. Priplezal je pod grebene Oltarja in obstal od začudenja. Strmina je bila tu posejana s stolpiči, gredmi, nazobčanim skalovjem, podobnim veličastnim žagam, tu in tam pa so bile skale ogromnih razsežnosti razporejene kot stolpi katedral ali oltarji, na katerih ni manjkalo soh, spominjajočih na razne malike. Tu je bil svet deviški in od začetka sveta nedotaknjen. Ustvarjen je bil zato, da pusti v njem svojo žalost, da si nabere iz njega moči, da mu vzbudi hrepenenje po vračanju. Nezadržno ga je vleklo k vrhu grebena. Sprožil je mnogo skal in preživel precej strahu. Razbijale so se pod njim s treskanjem na tisoče koscev. Na vrhu je obležal omagan in srečen. Čezenj so drseli oblaki in sonce je pripekalo. Pustil je, da so se mu oči napile srhljive lepote kotline Krnice. Bilo je, kot bi gledal v krater na Mesecu. Nič zemskega ni bilo na praznem skalovju, ki je obkrožalo grozljivo kotlino z navpičnimi ostenji. Sestopal je proti ostenju Škrlatice. Drugače ga je prevzemal pogled na severno steno Triglava. Dolge ure jo je imel pred očmi in učinkovala je nanj kot bolesten privid. Pet orjaških stebrov je gradilo vznožje zasneženemu vrhu Triglava. Uročila ga je kot dekle, ki ti ne gre in ne gre iz spomina, ga vlekla k sebi kot orjaški magnet, z močjo neizogibne usode. Nekoč jo bo moral preplezati ... V tovarni je od planincev slišal, da so jo Nemci že preplezali to da so šli čeznjo tudi trentarski divji lovci. == 3 == Čez mesec dni ga je spet prignalo v Vrata. Raziskoval je predele proti vrhu Škrlatice. Zaplezal se je in se nenadoma znašel v travnih vesinah. Zagledal je trop gamsov. Potuhnil se je k viharnemu macesnu in jih dolgo občudoval, kako brezskrbno mulijo travo. Šele ko se je sapa obrnila in so ga zavohali, so se umaknili v Pečine. Šel je naprej. Po robovih prepadov so rastli od strel razbiti macesni, nekaj pa jih je ležalo okostenelih na tleh. Spoznal je, da se je ujel v past. Ni mogel najti izstopne police. Utrujen je sedel na podrto drevo, da bi se odpočil. Potolažil si je lakoto s kosom kruha in sirom. Komaj je pojedel, se je v ostenju, kjer so izginili gamsi, sprožilo kamenje. Mislil je, da se živali vračajo, pa ni bilo nič. Kamenje pa se je kar trkljalo. Šele čez kakšne pol ure je zagledal v policah nad stometrskimi prepadi žensko. Počasi je lezla po ozki gredi skozi gladko skalovje. Kmalu je priplezala v bližino. Videl je, da je obuta v krive cokle. Ko je polica povsem izginila, je ženska snela cokle, jih dala v bisago in bosa preplezala izpostavljeno gladko skalo, ki jo je ločila od travnih jezikov. Zagledala ga je in šla naravnost k njemu. »Kdo si?« je vprašala s čemernim obrazom. Huda je bila na tujca, ki je nevabljen vdrl v njen svet. Povedal ji je, da se mu je zahotelo strmin pa se je izgubil. Drug drugega sta zvedavo in nezaupljivo ogledovala. Ženska je bila oblečena po pastirski navadi. Obraz ji je bil ožgan od sonca, naguban in razbrzdan kakor gorovje, v katerem je bivala. Le oči je imela mlade, žive in prodorne. Kar naprej so tipale vanj. »Kakšna je!« je pomislil,»Če bi jo postavil za strah v koruzo, najmanj tri leta ne bi bilo vanjo ne vran ne jazbeca, še medved bi se je ustrašil.« »Kdo pa ste, gospa?« se je končno opogumil. »Kakšna gospa!« je osorno odvrnila. »Tu smo samo ljudje. Tu je trava, drevje, kamenje, divjad in živina. Kaj ti še nisi slišal zame?« Bila je malone užaljena. »Ne! Za vas pa še nisem slišal, šele drugič sem v teh hribih.« »Vsi vedo zame. Vahica sem.« Šele sedaj ji je izginil z obraza osorni izraz. Potem se je zasmejala. Videl je njena koničasta podočnjaka. »Pasem ovce na tej in na oni strani pod stenami. Nekaj se mi jih je izmuznilo, pa sem šla za njimi pogledat pod vrh. Te živali so tako neumne, da same ne vedo, kam jih zanese ta sočna trava in dobra paša.« »Saj ne zanese le ovc. Tudi človeka zanese.« »Ja, ja, tebe je že. Takoj ko sem te zagledala, sem pomislila, da si eden od tistih mestnih izgubljencev, ki ne vejo, za kaj se klatijo po gorah.« Bil je skoraj malce užaljen. »Vahica, ali vi veste, zakaj ste tu?« »O, vem! Tu sem, ker moram biti. Pa ne misli, da sem komu za deklo. Svoje ovce imam. Posestnica sem, v dolini. Pa ne le da pasem. Tudi gamse gonim gospodi, kadar je lov, pa še kaj drugega, kar pa seveda tebe ne briga ...« »Kaj bi me brigalo, saj imam sam s seboj dosti opravka.« »Vidim, da ga imaš. Sicer se ne bi zaplezal. Sam do noči ne prideš v dolino. Vedno več vas srečujem ...« »Koga srečujete?« »Takšne, ki iščejo po hribih svoje izgubljene duše. Ni še štirinajst dni, odkar sem enega takšnega, kot si ti, prinesla kar na rami mrtvega izpod stene. Pa ni bil edini. Od tod jih Prskin vozi s svojim belim konjem v Dovje, da jih župnik Aljaž pokoplje ...« »No ja,« je nadaljevala, »ker si mi všeč, bom tudi tebe spraviia od tod, da te ne bo mrazila noč.« Zahvalil se ji je. Če je ne bi videl bose v gladkih plateh nad prepadom, bi ga bilo sram, da ga stara baba rešuje iz skalovja. Ženska je sedla na skalo, on pa je odvezal nahrbtnik in vzel iz žepa stekleničko z žganjem. »Vahica, ga boste? Češnjevo je!« »Seveda ga bom, če ponujaš!« Pogled se ji je raznežil. Nekajkrat je krepko nagnila, da se je steklenička naglo praznila. Šele potem se ji je jezik razvezal. »Fant, poštene oči imaš in nič zlega v glasu. Zato si mi všeč. Če boš hodil v gore, se boš moral marsičesa naučiti. Posebno če se boš bratil s skalo. Kdor jo pozna, je krotka. Kogar vzame za svojega, je njen. Kogar ne, ga uniči. Ali veš, da ima tua skala dušo?« »Kakšno dušo? Tega pa res ne vem.« »Vidim, da nič ne veš. Takšno dušo ima, da jo je treba poznati, če hočeš plezati. Mlad si še, pa ne razumeš. Skala je kakor ženska. Vsakemu se ne vda. Tistega, ki zna, pa sprejme za svojega.« »Vi že veste, Vahica.« »Seveda vem. Trideset let hodim v te gore z odprtimi očmi. Poglej,« je pokazala z roko v severno steno Cmira. »Šestnajst let mi je bilo, ko sva s prijateljico v coklah gnali gamse čez to steno. Na oni strani so se lovci križali, ko so naju zagledali na vrhu, in pozabili streljati na gamse.« Potem ga je ženska peljala k steni, kjer je že sam zaman iskal prehod. Po ozki gredi sta plezala v grapo, zalizano s snegom. Po njenem robu sta se spuščala streljaj navzdol in se kmalu znašla v razkošnih policah, poraslih z macesni, še nekajkrat sta dvignila gamse, preden sta prišla pod steno, kjer se je pasla stoglava čreda njenih ovac. »Bec bec bec,« se je oglasila ženska svojim živalim. Vse je drlo k njej in kmalu sta bila obkoljena od volnenih kožuhov. Segla je v bisago in ponudila ovcam sold. »No, še ti jim daj, da te bodo imele v boljšem spominu!« Ovce so jima lizale sol z obeh rok in kaj kmalu je je bilo premalo za toliko poželjivih jezikov. Ženska se je zasmejala. »Poslušaj, fant! Ovce so neumne kakor ljudje. Samo da nekatere stegnejo jezik v sol, pa vsa čreda drvi za njimi, ki hočejo še in še. S pestjo soli jih odvedeš pod vrh Škrlatice. Kamor hočeš! Kakor ljudi ... Če znaš, jih lahko vlečeš k vrhu nebes ali v dno pekla. No, ali sedaj veš, zakaj je bil Kristus pastir?« »Zdi se mi, da vem ...« »Ne vem, če veš. Že dva tisoč let gremo za njegovo soljo, pa prav nič ne vemo, kam.« Napotila sta se navzdol, na mejo gozda, kjer je Vahica imela v macesnih svojo bajto. In vse ovce so šle za njima. »Vahica, vidim, da uživate, ko vas ovce tako ubogajo.« »No, dobro je, da me samo ovce. Ljudi sem sita, zato pa raje vse poletje prebijem v Vratih.« Odklenila je bajto in zakurila ogenj. On pa je sedel na klop in gledal v steno. Dal ji je stekleničko z ostankom češnjevca, ona pa mu je zavrela mleka. Prisedla je k njemu. Gledala sta ožarjeni del triglavskih prepadov. »Te stene se boj! Vem, da te bo potegnila nase! Nekaj jih je že vrgla dol in še jih bo. Glej, da ne bo tudi tebe! Jaz sem že plezala v njej. Tam, kjer plezajo trentarski divji lovci!« Potem se je razgovorila. Povedala mu je, kako steno naskakujejo Nemci, zabijajo kline in vpijejo. Mnogo je vedela tudi o gorskih vodnikih, o lovoih, o nevihtah in še o marsičem, kar se dogaja v gorah. Čutil je, da Vahica ljubi gore. Bil je navdušen. Nekaj tistega, kar veje iz hribovja, je velo tudi od nje. »Pokaži roko!« »Zakaj?« je vprašal. »Prebrala ti bom z nje usodo!« »Mar znate tudi to?« »Tudi to znam!« Stegnil je roko. Prijela jo je s svojimi raskavimi prsti in uprla je oči v dlan. »Uh! Kaj vse vidim v tvoji dlani!« »Kaj pa?« »Tvojo usodo, fant!« »Kakšno usodo?« »Čudno, res. Zelo čudno ...« Potem se ji je obraz zresnil in se spremenil, da bi je skoraJ ne spoznal. Gube na njenem obrazu so izražale zbranost, oči so postale globlje, odsotne, in ko je spregovorila, ji je zvenel glas, ko da prihaja z drugega sveta. »Nenavadno roko imaš. Srečno roko in nesrečno srce. Preveč je moči, preveč strasti ... gnalo te bo naokoli ... do smrti boš iskal mir po gorah ... z vsem boš in z ničimer ne boš zadovoljen ... če te gore ne bodo vzele, boš živel dolgo. In ne boš se kmalu oženil ... ko se boš srečal z Abrahamom, boš še sam ... brez otrok pa ne boš ... žensk se boj ... težave bodo imele s teboj in ti z njimi ... denar te ne bo maral, ljudje te bodo izkoriščali ... imel boš veliko prijateljev, ki ti ne bodo vsi prijatelji ... boj se najbližjih, ker ti bodo velikokrat najbolj daleč ... imaš eno samo veliko strast ... gora te bo vzela za svojega, ne boš ji ušel ...« Ženski se je glas tresel. Hotel je izmakniti roko, a je ni spustila. Pogledala je proti vrhu Triglava. Zavit je bil v kopast oblak, skozenj je padal pramen sončne svetlobe in tipal po Severni steni. »Tam je tvoja usoda ... boj se te stene, spoštuj jo, čeprav ti bo naklonjena. V njej vidim kri in trupla. Ne ločim obrazov ... ne vem, če je med njimi tudi tvoj ...« »Vahioa,« jo je prekinil, »mojega ni med njimi, le natanko poglejte,« je skušal ubrati šaljivo struno. V resnici pa mu je šel po hrbtu srh. In pošteno se je oddahnil, ko je ženska nazadnje le spustila roko iz klešč svojih prstov. Potem se je njen obraz zdramil iz resnobe in odmaknjenosti. Dvignila je oči k njemu in globoke brazde ji je ožaril smeh. »Fant, poslušaj me,« je rekla. »Za skalo še nisi, čeprav te vleče vanjo. Poglej svoje prste, krvavi so! Počakaj!« Vstala je, stopila v bajto in se vrnila s kepo loja. »Na,« je rekla. »To je gamsov loj. Z njim si mažem roke in noge, kadar me skala preveč razje. Po njem se koža hitro celi.« Namazal si je roke in hotel vrniti kepo. »Ne, s sabo jo vzemi. Potreboval jo boš, ker ne boš nikoli nehal hoditi v gore. To vidim v tvojih očeh. Pa še pridi, da bova kakšno rekla, če pa se boš kje zaplezal, kar mimo zavpij in mene pokliči. Pridem pote! Tu ni skale, s katere te ne bi spravila!« Segla sta si v roke. Vedel je, da se bo pri njej še večkrat oglasil. == 4 == Joževa mama Marija je bila drobna, nežna in občutljiva ženska. Moževa smrt jo je hudo prizadela, toda ni je zlomila. Oklenila se je otrok. Zaradi njih je morala biti pogumna, vztrajna in iznajdljiva. Najbolj pa se je navezala na Joža. Morda zato, ker je bil mehak kakor ona, ali pa zato, ker se je bolj bala zanj kot za druge. Znali so si urediti življenje in niso se ukvarjali z nevarnostmi tako kot on. Materi ni bilo prav, da gre vsako soboto popoldne v gore in da se vrne šele v nedeljo zvečer ali celo zjutraj v ponedeljek. Skoraj na kolenih ga je prosila: »Joža, boj se boga. Poslušaj mater, ki ti hoče samo dobro! Ne hodi v gore, da ne boš nesrečen in mi s tabo. Zabavaj se v dolini kakor drugi fantje, če že ne moreš drugače ...« Zaman ga je svarila in pregovarjala. V vsem ji je ustregel. Dajal ji je ves zaslužek. Zase je vzel le kakšno krono. Goram pa se ni mogel odpovedati. »Ne vem, kaj iščeš v hribih. Kdor le more, se jih izogiba. Stari ljudje ne pravijo zaman, da gora ni nora, pač pa je tisti nor, ki gre gor! Posebno, če mu ni treba, če ni tam nič izgubil! V goro se gre, kot pravi gospoda, le do tja, do koder se pride s kočijo. V vodo pa samo do kolen, če hočeš dolgo živeti. Pa velike družbe se izogibaj, če nočeš imeti težav!« Tako ga je svarila. Vode se je res bal in je pazil, da ni zagazil vanjo globlje ko do kolen, če je lovil postrvi v potoku ali v reki. Tudi velike družbe se je izogibal. Zato tudi ni hodil v cerkev, kar pa seveda materi ni bilo prav. Za cerkev si je izbral gorski svet, vonj kadila mu je zamenjal dim ognjev, ki jih je kuril po drvarskih bajtah, orgle in petje na koru so mu nadomestili viharji, plazovi in ptičje petje, namesto pridig pa je poslušal Vahioo, stare lovce, gorske vodnike in druge čudake, ki jih je srečaval na samotnih poteh. Da bi lažje shajali, je vzela mati na hrano dvanajst drvarjev, ki so sekali in spravljali les v bližnjih gozdovih. Vedno so se radi šalili, dišali so po dimu in smoli, bili so prijetni ljudje. Z njimi se je spoprijateljil. Naučili so ga vihteti sekiro vleči žago in podirati drevesa. Kar žal mu je bilo za vsakim drevesom, kadar so ga spodgrizli in je truščema strmoglavilo v vznemirjeni gozd. Pomagal je valiti na voz težke hlode in si tako krepil mišice. Poprijel je tudi brat in vsako jesen sta napravila drv, da so se greli vse dolge zime. Brat Francelj pa se je zaljubil v hrbte Karavank. Neki star divji lovec ga je navdušil za lov. Ko je omagal je od njega kupil puško manliherico, takšno, ki se je dala razstaviti na dva dela, vsak del pa se je dal dobro skriti v suknjič ali v nahrbtnik. In potem je hodil z njim na lov tudi Joža. V meliščih pod Monštranco sta zalezovala gamse. »Katerega bi?« je vselej vprašal brat. Potem pa se je sam odločil za največjega. Že ko sta ubila prvega, je vedel, da lovec ne bo, ne divji ne pravi. Francelj je zastrelil kozla. Ko sta prišla k živali, ju je onemogla pogledala z velikimi, prestrašenimi očmi, po črnem kožuhu ji je izpod zlomljenih reber bruhala kri. Brat ga je zaklal, da ne bi še z enim strelom priklical čuvaja z lovske steze. Joža se je čudil bratu, s kakšnim veseljem je pulil gamsu čop in otipaval roglje, kako ga je naglo iztrebil in vrgel vampe čez peč, krokarjem in kavkam, ki so se poželjivo svedralo nad njima. Joža je živali imel rad žive, čeprav je tudi njemu teknila gamsova juha, in se tudi debelega zrezka ni branil. Poleti sta šla nad srnjake. Brat, ki bi ga bil rad po vsi sili navdušil za lov, mu je dal puško: »Ali ga boš?« »Ne, kar sam ga daj!« »Jedel pa ga boš, kaj? Zakaj ga ne bi tudi ustrelil?« Puške ni maral vzeti v roke, zato je ostal v tovarni, brat pa je hrepenel po lovskem poklicu. Saj je bila takrat navada, da se je večina lovskih čuvajev morala izučiti svojega posla prav pri divjem lovu. Tudi zakupniki so namreč vedeli, da divji lovec, ki jim ga ni uspelo zasačiti, postane najboljši lovski čuvaj. Sprijaznil se je s tovarno. Mojstri so opazili, da je priden in uporabljiv. Bližala se je vojna, mnogo delavcev je šlo v vojsko in stroji so potrebovali novih moči. V žični valjarni je bil že ko doma. Večkrat je koga nadomeščal. Toda takšnih je bilo precej in samo čakali so, kdaj bodo komu padle iz rok idešče. Leta in leta je čakal in tudi dočakal. Zgodila se je nesreča. Zadimljeno halo, kjer so možje lovili in pretikali ognjene kače iz stroja v stroj, je napolnil krik, ki je preglasil ropot jeklenih valjev. Starejši možak, oče številne družine, se je iz neznanega vzroka zakasnil s pravim gibom in s kleščami zgrešil razžarjeno žico. Švistnila je vanj, mu prebodla stegno in ga ovila. Zasmrdelo je po ožganem mesu in gorečih cunjah, kri je brizgnila na prašna tla. Joža, ki je bil slučajno v bližni, se je v hipu znašel. Skočil je in presekal tekočo žico. Kmalu potem so se ustavili tudi stroji. Pritekli so še drugi in pomagali rešiti nesrečnika iz objema razžarjenega železa. Mož je nekaj časa rjul in na slepo grabil z rokami po žarečih žicah, ki se jih ni mogel rešiti, potem pa je ves opečen omedlel. Na nosilih so ga odnesli v ambulanto. Strmel je za njim, v nogah pa je čutil slabost. Delavci, ki so pustili delo pri strojih, so stali vsi poparjeni v gruči, kakor vselej, kadar je zadelo koga med njimi. Iz odrevenelosti jih je zdramil neprizadet glas: »Na delo!« Obratovodja je ukazal, da poženo stroje; potem je poklical Joža in mu dejal: »Pozabili bomo na tisto, kar je bilo. Namreč glede pozdravljanja in zastave na dimniku. Plavih nisi delal, okreten si in bister, naučil si se ubogati, ker ti drugo tako ne preostane. Tudi ugovarjaš ne, zato boš dobil klešče in ta stroj. Zaslužil boš precej več ko doslej. Če boš znal držati jezik za zobmi, ti bodo klešče ostale.« Šla sta k stroju. Mojster je pobral klešče in mu jih dal v roke. Obratovodja pa je rekel: »Ne bodi vznemirjen zaradi nesreče. To, kar se je zgodilo temu možu, se lahko zgodi vsakomur, ki ni dovolj pazljiv. Tudi tebi! Ta bo samo ob nogo, če ne bo kakšnih posledic. Če bi mu šla žica skozi trebuh, bi bil sit železa vse življenje ... Tu Imaš stroj in svoje delovno mesto. Stroju služi spoštljivo, vdano in trezno, če boš pridno delal, boš lahko tu ostal do upokojitve.« To je bila preokretnica v njegovem življenju. Zahvalil se je in se spoštljivo priklonil, kot je bilo zaželeno in dela vredno. Klešče je zgrabil z zavestjo, da bodo njegove deset, dvajset ali trideset let, in z željo, da ga razbeljena žica ne bi prebodla. Dela se je lotil z velikim veseljem, z vnemo in spoštovanjem, ki je bilo pomešano s strahom, zakaj žareči curki so nosili s seboj smrt to življenje. Ko je na koncu delavnika odložil klešče, je pomislil: »Tako dajemo mesto drug drugemu. Nesreča nekoga je sreča za drugega. Drug drugemu smo odveč, čeprav smo si še tako potrebni ...« == 5 == Materina užaloščenost, ker je sin ni poslušal, je polagoma popustila, njegovo hrepenenje po gorah pa je naraščalo z nezadržno silo. Naveličal se je vsak dan enakih obrazov sotrpinov in njihovih kvant in vicev, dolgočasili so ga pijanci in zbadanja po gostilnah. V sanjah se mu je prikazovala stena, vsa ožarjena in blesteča, in nad njo nedosegljivi vrh bele gore. Tudi mati je bila vesela, da je dobil stalno delovno mesto in da je več zaslužil. Zdaj je dajal vsak mesec nekaj na stran. Kmalu je imel toliko, da si je lahko kupil plezalno vrv. Z Dunaja mu jo je prinesel znanec. Bila je spletena iz konoplje, lepa in bela, mehka in čvrsta. Kar pred hišo jo je razvil in se čudil, kaj pomeni njen raztežaj – petintrideset metrov v ravnini – in kolikšna je v navpičnici. Kladivo si je oskrbel sam iz vzmeti odpadnega železa, najdenega v tovarni, sta s prijateljem skovala nekaj okornih klinov. Težave pa so bile doma. Ko se je mati vrnila po opravkih domov in zagledala na skrinji vrv, je prebledela. Sklenila je roke in se zazrla vanj: »Joža, križ božji! Zakaj pa vrv? Pa se ja ne misliš obesiti?« Na vse grlo se je zasmejal. »Mati, vrv bo za v skale. Za v steno! Vsak, ki gre v gore, ima vrv, da se z njo varuje.« Mati pa ga ni razumela. Z rokami si je pokrila oči in zaihtela. »Si pozabil, kaj je naročil oče, ko je umiral? Namesto da bi mi otroci pomagali, me spravljate v skrbi, če boš plezal, ne bom nobeno nedeljo več mirna. Vsako noč, ko te ne bo, bom trepetala, da se ti ne bi kaj zgodilo.« Ni je mogel potolažiti, skušal pa jo je razumeti. Vrv je prinesla v dom razkol. Materino ljubezen je prizadela sinova nehvaležnost. Razpet med ljubeznijo do matere in slo po gorah, po tveganju, po samoti, se je počutil nesrečnega. Nekaj nedelj ni šel v hribe. Vrv, kladivo in klini so viseli nad posteljo. Kako čudno je bila vrv podobna železnim pentljam, ki so jih bruhali stroji v tovarni ... Mati je kmalu sprevidela, da mu ne bo mogla preprečiti zahajanja v gore. Zato ga je prosila: »Joža, če že moraš v goro, vsaj sam ne hodi. Dobi si prijatelja, da bosta drug drugemu v pomoč, če se bo komu kaj pripetilo.« Tudi sam je že mislil na to. Sprijateljil se je s fantom svojih let, delavcem iz železarne, plavžarjem. Ta je imel vedno kaj novega povedati o gorah, ker je pogosto tja zahajal in je bil tudi član planinskega društva. Ime mu je bilo Tomaž. Bil je plečat in močan, kakor nalašč ustvarjen za plezanje. Joža se je odločil, da bo z njim preskusil svojo novo vrv. Nekega sobotnega večera sta se namenila v Vrata. Prenočila sta v seniku pri zadnjih rovtih. Okoli vrha Triglava so se strnili težki oblaki in med ostenji je votlo treskalo. Ko je po skodlah štropotala poletna nevihta, sta globoko vdihavala vonj pokošenih rož in se menila, da bi preizkusila vrv v pravi steni. Zjutraj je bilo nebo čisto, zrak je zvenel od tišine in ptičjega petja, z drevja so se usipale v rosno travo kaplje s prebujajočega se listja. V planinskem domu sta se ustavila, da bi popila vroč čaj, hrano pa sta imela s seboj. V veliki sobi sta zagledala gručo nemških plezalcev. Bili so nared, da gredo v steno. Vznemirjena sta jih opazovala. Bili so mladi, sloki možje, svetlih las in modrih oči. Zaman je Jože iskal v njihovem videzu in vedenju tisto, kar bi jih ločilo od drugih ljudi. Razen resnobe in nenavadne odločnosti ni bilo na njih opaziti ničesar. Nemci so tenkovestno pregledovali svojo opremo – vrvi, kline, oponke, plezalke – in nalagali v nahrbtnike hrano. Med seboj so govorili tiho in vse je spominjalo na nekakšen obred. »Veš kaj, Tomaž,« je spregovoril Joža, ko je srebal čaj in žvečil skorjo suhega kruha, »ali se ti ne zdi, da bova to, kar zmorejo Nemci, kmalu zmogla tudi midva?« Tomaž je zmajal z glavo. »Pravijo, da za plezanje v steni ni zadosti le pogum. Potrebna je tudi izkušnja, vaja, tehnika. Oni znajo, mi pa še ne. To pa ne pomeni, da se ne bomo naučili, seveda ...« Šla sta za nemškimi plezalci pod steno. Gledala sta, kako so se navezali v dvoje navez, se preobuli v plezalke in se spopadli s steno pri vstopu v Nemški steber. Morala sta priznati, da pihajo zanesljivo in dokaj spretno. Ko jim je zaprta pot gladka plošča z izpostavljenimi strehami, so zabijali kline, da je zvenelo kot iz kovačnice. Ta pesem je bila obema sila všeč. Z velikim veseljem sta opazila, da je plezalcem padlo s stene v grušč nekaj klinov. Počakala sta, da sta obe navezi izginili za robom, potlej pa sta poiskala izgubljene kline in našla tudi kdove kdaj izgubljeno vponko. To so bile zanju velike dragocenosti. Dotlej so si v tovarni kovali težke in okorne kline. Najprej sta se hotela odpraviti kar za Nemci. Toda obe navezi sta prožili kamenje, da se je treskoma razbijalo po ploščah in policah ter se zdrobljeno umirjajo v grušču. Zato sta se raje napotila pod steno. Spremljalo ju je vpitje povelj, s katerimi so se sporazumevali plezalci v steni. »No, če je to, kar sva videla, pravo plezanje, bova kmalu tudi midva prava stenska plezalca. Povem ti, Tomaž, da pastirica Vahica ne pleza prav nič slabše od teh. Le s to razliko, da nima ne vrvi ne klinov. In če ji ne gre, sezuje cokle in pleza bosa.« »Naši prijatelji pa si pomagajo še drugače. Poznam fanta, ki se je zaplezal v gladko skalo, hodeč za zaskočenimi ovcami. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Pa si je narezal podplate, da se je lepila kri na gladki površini, kjer bi mu drugače spodrsnilo ...« »Jaz si jih že ne bom narezal,« je naglo odvrnil Joža. V zahodni smeri sta si izbrala pristopno grapo z dobro razčlenjeno steno. Navezala sta se in se vadila varovanja z vrvjo, zabijanja in izbijanja klinov. Plezala sta tako visoko, da jima je gladka navpična stena zaprla pot. Tu sta sedla in se razgledovala po njej. Delala sta načrte, kako bi jo preplezala tam, kjer še niso plezali trentarski divji lovci ne dr. Tuma in ne Nemci. Vendar sta vedela, da njune želje daleč presegajo njune sposobnosti. Stena jima je še vedno vzbujala strah in spoštovanje. Kolikor ju je vabila, ju je odbijala ... V planinskem domu se je po sončnem zatonu nabrala številna družba. Tudi Joža in Tomaž sta si izbrala mesto pri mizi v kotu. Spet je bil na vrsti čaj in pospravila sta, kar je ostalo v nahrbtniku. Vstopili so trije možje. Nahrbtnike in cepine so postavili v kot in prosili, če lahko prisedejo. Upehani so si brisali potne obraze. Povedali so, da prihajajo s Škrlatice. To so bili dr. Julius Kugy in trentarska vodnika Andrej Komac-Paver in Tožbar. Vsi pogledi so se obračali k njim. Kugy, dobrodušen mož z bradico in naočniki, se je samo smehljal, saj je bil zadovoljen s turo, z vremenom in vodniki. Oskrbnik se mu je globoko priklonil. Mož je naročil liter rdečega in dobro večerjo za vse tri. Jožu pa je bolj kot ugledni gost zbudil pozornost slok možakar s srepim pogledom, ki je zbujal videz, da je jezen na ves svet in malo tudi sam nase. Prestopal je gibčno kot gams in kazno je bilo, da se je rodil v gorah ter da brezmejno zaupa vase. Drugi Trentar ni bil videti tako hud, prvemu pa je bil podoben le toliko, da je bil prav tako redkobeseden. Zvedavo pa je pasel oči po zbrani družbi, kot bi ugotavljal, če jim posveča dovolj pozornosti. Ljubljanski planinec, ki jima je že prej povedal, da je član nekakšnih piparjev, je gospoda Kugyja nagovoril po nemško. Kugy je hvalil Škrlatico in njene divje stene, prekrasne prehode in razglede. Pripovedoval je, kako se je prvi povzpel na ta divji vrh in večkrat bivakiral med steno in snegom, preden se ga je gora usmilila. Gorski vodnik Komac je gospodovim besedam pritrjeval z odsekanimi gibi glave in kakšno kratko besedo, kot bi bil tudi za to plačan. Pipar je jel pripovedovati Kugyju, da so Nemci spet preplezali severno steno in ostali v koči na Kredarici. »Naj jo kar preplezajo. Pošteno pa ni, če nabijejo v goro toliko železja in si izsilijo pot tudi tam, kjer je narava sama ne nudi. Njim gre predvsem za uspeh in ne toliko za lepoto, ki jo nudi gora. Človek je s tem, ko ponižuje goro, ob užitek, stena pa ob spoštovanje,« je menil gospod, o katerem je tudi Joža slišal, da je oblezel s trentarskimi vodniki vse Julijce in da piše o njih knjige. To je Joža še posebej spoštoval, saj mu je pisana beseda delala preglavice, čeprav mu je jezik tekel dobro in je hitro mislil. Ko so govorili o nemških plezalcih, se je tudi Joža vmešal v pogovor. Segel je v žep in položil na mizo dva klina. Ni pozabil povedati, kje in kako so lezli Nemci. Trentar Komac je vzel klin v roke in ga zvedavo ogledoval. Potem ga je položil nazaj na mizo in zaničljivo rekel: »Tja, kamor pridejo ti s klini in z vrvjo, pridem jaz sam brez klinov in še z gamsom na hrbtu!« »Pa še res je,« je potrdil gospod Kugy, ki je bil s svojimi vodniki očitno zelo zadovoljen. Drugi Trentar pa je uprl svoje prodirne oči v Joža in Tomaža. Nezaupljivo ju je motril in ju vprašal: »Kaj pa sta vidva iskala pod steno?« »Tale je izgubil zlato uro!« se je Joža odrezal, pokazal na Tomaža in se široko zarežal. Komac, ki mu ni bilo prav nič za šale, je temno pogledal in vprašal nezaupljivo, tipajoče: »Kaj se norčujeta?! Za pošteno vprašanje pošten odgovor! Kaj sta iskala pod steno?« Joža se je čutil prizadet. Nič čudnega ni mislil, zato je samozavestno in skoraj izzivalno odgovoril: »Preplezala jo bova!« »Vidva?!« se je začudil Komac. »Midva, da! Ali je kaj narobe?« »Kje jo bosta preplezala?« »Tam, kjer je niso preplezali ne Trentarji ne Nemci.« Komačev smeh je bil jedek. »Najbrž bo dotlej steklo še precej vode in precej žgancev bosta še pojedla ... Od kod pa sta pravzaprav?« »Jeseniška delavca sva. Železarja.« »Železarja? Kdaj pa so bili železarji plezalci!?« »Če niso bili, pa bodo! Niso le Trentarji za v skalo.« Komac je užaljeno gledal s svojimi srepimi, orlovskimi očmi, kot bi si hotel za vedno zapomniti obraz predrznega kodrolasega fanta, ki je kazal veliko mero odločnosti in nenavadne moči. Prevejani divji lovec in gorski vodnik, čigar sloves se je širil po vseh dolinah okoli Triglava in daleč naprej v svet, človek, ki ga je iskala domača in tuja gospoda, da jo je vodil na gorske vrhove, je zaslutil tekmeca. Ne samo predrzne oči, tudi močne roke, tršate pesti in široka ramena so dale slutiti, da njegove besede niso dim v veter. Vse poletje in pozno v jesen sta se s Tomažem potepala po nadelanih poteh okoli Triglava. Vzpela sta se na mnoge vrhove, a stene nista preplezala. Srečala sta mnoge gorske vodnike z gospodi na vrveh. Ne samo Trentarje. Tudi Bohinjce in Kranjskogorce. Jože si je pozorno ogledal vsakega izmed njih in rad se je pogovarjal z njimi. Skušal je odkriti, kaj se v resnici skriva za njihovim nenavadnim videzom. Med množico planincev so se obnašali skoraj vsi nekam posebno. Tudi za goste, ki so jih vodili vodniki, se je zanimal. »Poglej, Tomaž, marsikateri od teh, ki jih vodijo kakor jarce na vrvi, ne bi prišel sam nikamor.« »Motiš se, Jože. Denar povsod utira pota. Denar je kot voda – ni tako tanke špranje, da ne bi skoznjo pricurljala. Ni tako visokih vrhov, da ne bi našli na njih odtisov umazanih tac.« Spoznal je, da so gorski vodniki češčeni ljudje in da tistih plezalcev, ki hodijo in plezajo sami, ne cenijo preveč ali pa jih celo prezirajo, ker jim ne dajo zaslužka. Toda v gorah je bilo čedalje več takih, ki so iskali svoja pota sami, brez vodnikov. To poletje se je v Jožu Čopu rodila želja, da bi postal ne le plezalec, temveč tudi gorski vodnik. Ni mu bilo do samotarjenja v gorah. Dolincev ni zaničeval, ker bi bili sposobni manj kot on. Cenil je vsakogar, ki so mu bile gore pri srcu kot njemu, čutil je, da je drugačen. Svoje sreče ni mogel obdržati sam, moral jo je deliti z ljudmi, ker mu sicer ne bi pomenila toliko, kot mu je. V čem pa bi bila pravzaprav sreča sonca, če ne bi bilo tistih, ki jim sije? V čem bi bil smisel reke, če ne bi imela potokov in če ne bi bilo morja, kamor se izliva? Zato si je iskal prijateljev. Ljudi, ki bi čutili kot on, se veselili, da jim pokaže nekaj, kar bi jim sicer ostalo bržčas za vedno skrito. Okoli njega se je začela zbirati druščina delavcev železarjev, tistih, ki so se srečavali na samotnih gorskih poteh in si razkrivali srca ob kozarcu v planinskih zavetiščih. Združili so se v planinskem društvu. Gradili so koče, steze v nepristopne vrhove in poti. Toda takšnih, kot je bil on, je bilo malo. Želel si je svojih pristopov na vrhe, svojih smeri v stenah, želel si je nemogočega, česar drugi ne zmorejo. Takrat pa je večina ljudi hodila v gore po uhojenih stezah. Lepoto gora so uživali tam, kjer so bili naravni prehodi. On pa si je želel boja z goro. Boja s svojo šibkostjo in slabostmi. V tem boju je hotel rasti. Hotel je spoznati življenje gozda, živali, rastlin. Zanimali so ga tokovi rek in nenavadni ljudje, ki so bivali pod gorami. Zanimalo ga je, kar je bilo drugim tuje. Če so ga v tovarni za vse življenje priklenili k stroju kakor psa na verigo, ki je ne more pretrgati, je hotel biti v gorah svoboden, kot gams, ki obvladuje steno, kot orel, ki gospodari daljavam neba nad govorjem, kot gorsko drevo nad prepadom. Tega ni razlagal nikomur, čutil pa je v dnu srca. Tej svoji težnji je sklenil podrediti vse svoje življenje, če so drugi veliki in močni v dolini, jim rade volje prepušča to bojišče, vse boje in bitke. On pa bo postal velik v gorah. Postal bo njihova senca. Napojil bo svojo voljo s trdoto sten, dušo s svetlobo sonca, z nežnostjo cvetja in z vsem, kar seva vanj v teh letnih časih. <poem>KRVAVA SLED Smo samo drobci sončnega prahu, sestav- ljeni iz senc in svetlobe. Otroci kozmičnih to- kov, ki se iz teme skozi svetlobni pramen vra- čamo v temo.</poem> == 1 == Štiri leta svetovne vojne so premaknila njegove načrte o osvajanju stene v daljno prihodnost. Vojna je razkropila prijatelje po evropskih frontah. Vse, kar je bilo nekoč pomembno, je bilo sedaj brez vrednosti. Njegove sanje, njegovo prvo ljubezen, spore v tovarni in željo po višjem in lepšem bivanju, kot ga je videl v prašni dolini, je prekinil svet nasilja. Imel je srečo, da mu ni bilo treba na fronto. Tovarna je bila vključena v vojno industrijo, zato so delavce potrebovali pri strojih. Iz daljave se muje življenje bojujočih razodevalo kot norost, človek se mu je zdel plen sil, ki jih ni razumel. Ljudje v mestu so bili kot mravlje, ki so prilezle spomladi prezgodaj na sonce in jih presenetil ledeni dež. Velike spremembe so pretresale svet, a niso bili nanj pripravljeni. Vsa štiri vojna leta so bila kot težke sanje. Z bojišč, iz Galicije in soške fronte, so prihajala poročila o padlih prijateljih. Skozi mesto so dan in noč vozili vlaki, eni na fronto, drugi z nje. Večkrat je postopal na kolodvoru in gledal. Prej veseli ljudje, so se vračali žalostni in zamorjeni, brez nog in rok ... V dolino so privlekli ruske ujetnike in jih vpregli v delo in stradež. Videl jih je, razvrščene v dolge kolone, s pridušeno mržnjo v lačnih očeh. Za pol hlebca kruha ali za nekaj cigaret so ponujali vse, kar so imeli vrednega, tudi poročne prstane. Nazadnje so jim ostale samo velike, utrujene, od obupa bolne oči. Gore so bile sedaj prav tako visoke kot prej. Samo njemu so se zdele drugačne. Bile so višje – neoskrunjen raj, v katerega ne bi smela poseči človekova neumnost. Toda ljudje so morili od Triglavskih Alp, Dolomitov, prek Krna in Soče do Krasa. Povsod se je prelivala kri. Nihče si ni znal predstavljati, da je ta kratka črta na zemljevidu požrla milijon ljudi. Še je zahajal v gore. Največkrat sam. Na Prisojnik, Mojstrovko in Vršič. Toda tu je bilo zaledje fronte. Na tisoče sestradanih ruskih ujetnikov je gradilo cesto, ki naj bi premagala gorski prelaz in kot bližnjica povezovala avstrijska središča s soško fronto. Gledal jih je od daleč, s kakšnega roba gore, kako odhajajo in rijejo v zemljo. Od tod je bilo slišati dan za dnem oddaljeno bobnenje topov, kot bi zemlja najavljala, da bo izbruhnil vulkan. Neke pomladne noči je odjuga sprožila v Mojstrovki plaz, ki je pokopal tristo ujetnikov. Srečal se je z ljudmi, ki so to nesrečo videli od blizu, pa s tistimi, ki so izkopavali iznakažena trupla izpod snega in jih zlagali v vrsto. Takrat je začutil strah in spoštovanje do plazov. Tega občutka se ni znebil nikoli. Četrto leto so se začele med ljudmi širiti vesti, da bo črno-žolta monarhija razpadla. Ljudje so bili razburjeni in so vpili naglas tisto. Česar si pred leti še šepniti niso upali. Razpadle so fronte in v Rusiji je divjala revolucija. Tudi on je bil vesel, da bodo Slovenci končno svobodni, da ne bodo več pod stoletnim nemškim suženjstvom. V dolini se je poznalo, da je razpadla fronta v Italiji, čeprav so gnali Avstrijci Lahe noter do Piave, je nenadni konec vojne povzročil, da so vojaki pustili vse vnemar in se začeli vračati domov. Vrnil se je tudi Tomaž. Bil je na soški fronti. Zdaj bosta spet lahko hodila v hribe. Razglašena je bila država Srbov, Hrvatov in Slovencev, zaplapolale so trobojnice s plavških dimnikov in uradnih poslopij. Nemški šef, ki mu je bil nekoč dal metlo, jo je pobrisal z drugimi Nemci vred. Nekega jutra, ko so ravnokar zagnali stroje, je udarila mednje vest, da Nemci zasedajo Koroško. Zvedeli so tudi, da jih je v Mariboru zaustavil general Maister in da se z njimi tolče poročnik Malgaj. V tovarno je prišel Strojev Miha, oficir, veteran iz balkanskih vojn. Poznala ga je vsa dolina. Mnogo so govorili o njem, da je velik Slovan. Po gostilnah so pravili, da je prinesel iz balkanske vojne trofeje – v alkoholu namočenega turškega bega. Ali je bilo to res ali ne, ni vedel nihče, pač pa so vedeli zagotovo, da ima doma precej krivih turških sabelj in samokresov, pobranih pri padlih nasprotnikih. Strojev jim je povedal, da Italijani zasedajo Primorsko, Nemci pa bodo prišli tudi sem, če jih ne zaustavijo na Karavankah. Zbiral je prostovoljce. Jože ni dosti premišljeval. Ni jim zameril samo tega, da so ga vrgli na »plac« in mu dali metlo, ga gnjavili zaradi zastave, tudi to mu ni bilo prav, da so se širokoperili okoli Triglava. Tudi Tomaž se je javil. Dobila sta uniforme, vsak svojo puško, menažko in čutarico, in Strojev ju je uvrstil v svojo četo. == 2 == Strojeva četa se je nastanila v opuščeni koči na Kapeličnem vrhu pod Gorico. Na meji gozda, tam, kjer so se za redkim drevjem začenjala oguljena rebra goličev, so skopali jarke in zavzeli položaje. Od tod so patruljirali globlje na Koroško in nekajkrat so se spopadli z Nemci. Prvič v svojem življenju je prišel v gore z drugačnim namenom. S puško. Z zavestjo, da bo ubil tistega, ki ga sreča, ali bo sam ubit. Branil je zemljo, ki ga je rodila, na kateri je bival njegov narod tisoč tristo let, zemljo, ki je bila vraščena v njegovo srce. Zato se je lažje sprijaznil s tem, da mora ubijati, kar se mu je upiralo. Na gorskem sedlu je doživel ognjeni krst. Patrulja je na robu goščave naletela na kope kamenja, zloženega v piramido. Sredi kamenja je bil karton in na njem z rdečo barvo napisano: VERFLUCHTE TSCHUSCHEN. KAERNTEN IST DEUTSCH. Že je hotel eden med njimi potegniti karton in ga raztrgati, ko je poveljnik zapazil, da drži v notranjost drobna žica. »Pusti! Minirano je!« je kriknil. Ni bilo treba odstraniti mnogo kamenja, da so videli mino. Strojev jih je oddaljil za streljaj, sam pa je zvezal papir z vrvico in z dobrega kritja potegnil. Strahovito je zagrmelo. Zaslepile so se jim oči, steber dima se je dvignil visoko, daleč naokrog so sičale skale in v zemlji je zazijala velika luknja. Poveljnik jih je poklical in pokazal jamo. »Vidite, tja noter bi zdaj zmetali, kar bi ostalo od bližnjih, in bi zagrebli.« Nekoliko niže od tam, kjer so jim Nemci nastavili past, so v gozdu napravili zasedo. Razporedili so se v obliki podkve, krila pa jih je strojnica. Sklepali so, da bodo prišli Nemci pogledat, koliko je mrtvih po eksploziji. Jože je ležal skrit v praproti za debelim deblom in meril s puško na pot. Nedaleč od tod je poveljnik Strojev z daljnogledom preiskoval pobočje in tudi Tomaž je živčno prekladal puško. Minilo je nekaj ur, preden so zaslišali korake od spodaj. Nejprej so prišli trije s puškami, za njimi desetina. Ko je prvi zagledal čistino, kjer je eksplodirala njihova past, je vzradoščeno zavpil: »Herr Leutnant, die Luft ist rein!« Toda zrak je bil nabit s sovraštvom in onemoglo napetostjo. Prihajali so v koloni, precej skupaj, vneseno in brezskrbno. Videl je njihove obraze, kmalu razločil oči, roke in gibe, in zdelo se mu je, da hodijo že po zraku in ne po zemlji, ker jim je noge zakrival nasip. Strojnica je zabobnela. Tudi on je pritisnil na petelina. Tisti, na katerega je meril, je zakrilil z rokami in že ga je zmanjkalo, kot bi se pogreznil v globoko vodo. Pokanje ni prenehalo, dokler se je še kaj premikalo na kolovozu. Ob prvih strelih jih je nekaj zbežalo, niti en sam strel ni padel nazaj. Med listjem se je razširil kiselkast vonj krvi. Ko je orožje potihnilo, je sonce pretrgalo žilo oblakov in presvetlilo redko drevje. Oči ubitih so steklenele, v kolesnice pa se je natakala kri. Poveljnik je vstal in si obrisal potno čelo. Zamahnil je z roko, naj gredo za njim. Zgrnili so se okoli mrtvakov. Jože je omotično strmel, kako preobračajo mrtve in jim pobirajo orožje. Dobili so osem pušk, lahko strojnico in pištolo. Med mrtvimi je zaječal mlad, svetlolas fant. Zadet je bil v desno stran prsi. Potuhnil se je bil med mrliče, zdaj pa se je s prosečimi očmi oglasil: »Nicht schiessen, bitte!« Skušal se je dvigniti, da bi pokazal, da bo lahko še živel. Pogledali so poveljnika. Vojak, ki je preobračal mrliče, je bil frontni veteran. »Naj ga ubijem, poveljnik? Dober preč bo!« Že je dvignil pištolo, ko je Jože protestiral. »Ne bomo ubili ranjenca, saj nismo zverine. Bodimo ljudje!« »Kaj bomo z njim? Bolnišnice nimamo,« je dejal poveljnik. »Obvežimo ga, pa naj gre!« »No, pa ga obveži!« Lotila sta se ga skupaj s Tomažem. Krogla mu je prebila prsi, šla skozi pljuča. Krvavel ni dosti. Obvezala sta ga in mu zamašila rano. Potem šta ga oblekla in mu dala piti črne kave. Ranjenec je Jožeta ves čas gledal v obraz in v oči, kot bi si hotel zapomniti sleherno podrobnost na njem, čigar prošnja mu je rešila življenje. Ko sta bila gotova, mu je Jože dal palico, da bi se nanjo opiral, poveljnik pa mu je po nemško dejal: »Mož, sedaj lahko greste. Povejte svojim, da ste se srečali s prekletimi Čuši, in tudi to jim povejte, da je bila Koroška zmeraj slovenska in da ne bo nikoli nemška!« Ujetnik je z gibom glave potrdil, da je razumel sporočilo. Obrnil se je in se majavo napotil po kolovozu navzdol. Nekajkrat se je ozrl, kot da ne bi verjel, da mu ne bo kdo od teh, ki so mu sledili z očmi, nazadnje sledil še s kroglo ... Izgubil se je v gozdu. Po nekajurnem pohodu so se vrnili na svoje položaje, veseli so bili, da imajo spet streho nad glavo in kuharja, ki jim bo skuhal večerjo. Jožetu nocoj enolončnica ni teknila. Ni se mogel znebiti spominov na ubite. Po večerji sta s Strojevim posedala pred kočo. Gledala sta, kako tone težka sončna obla v kope oblakov in kako se s koroških hribov plazi k njim mrak. Gledala sta slovensko zemljo. In zdelo se jima je, da narašča vijoličasto megleno morje. Nemško morje. Stoletja buta vanje in zdaj jih hoče preplaviti ... Poveljnik je na kolenih pestoval puško. »Veš, Jože, prav si imel, ko si predlagal, da spustimo ujetnika. Pekla bi me vest, če bi ga ubili. Rekel si, da bodimo ljudje. Vojne je konec. Kaj hočemo? Mi hočemo biti ljudje, a kaj če oni nočejo tega? Vso pot sem premišljeval, zakaj ubija človek človeka.« »Tudi jaz sem razmišljal o tem. Ti si bil na balkanski fronti in si videl dosti sveta, gotovo veš bolje.« »Ne tega ne vem. Tega me niso učili v šoli in nisem slišal v cerkvi. Tega tudi tisti ne vedo povedati, ki gonijo ljudi v medsebojno klanje, ki so krivi, da je pomrlo dvajset milijonov ljudi. Mi se le branimo. Nemci so izgubili vojno, pa kljub temu lazijo naprej v našo deželo in Italijani tudi. Vidiš! Majhno domovino imamo, pa še to nam hočejo vzeti!« In še je nadaljeval: »Zapomni si: to, kar so napisali, mislijo resno.« Ko je legel na slamnati pograd, ni mogel zaspati dolgo v noč. Strmel je v zakajeni strop, kjer so trepetali okrogli odsevi brlivke. »Težko živi človek, ki je ubil človeka,« je dejal prijatelju, ki je ležal z rokami pod vzglavjem poleg njega. »Ne misli na to. Človek ni kriv, če mora ... Sicer pa niti ne veš, če si koga zadel. Če morda dvomiš, da si zgrešil, potem si misli, da je bil tvoj tisti, ki sva ga obvezala in spustila, pa ti bo laže.« Naslednje dni jih je sovražnik iz doline obdeloval s topovi. Da bi ga preslepili o številu čet, ki varujejo gorske prelaze, so kurili ognje na različnih mestih. Potem so varno skriti poslušali kanonado v prazno. Še nekajkrat so se srečali s patruljami in nekoliko puškarili. Mnogo huje pa se je godilo četi, ki je čuvala karavanški predor. Od tam se je dan za dnem slišalo streljanje in grmenje. Joža si je zapomnil dogodek z nemškimi agitatorji. V četno taborišče je prišlo dekle z imenom Tinca. Povedala je poveljniku, da so v vas prišli Nemci prepričevat Korošce, naj glasujejo za Avstrijo in kulturno Evropo ter naj se ne vežejo s Srbi. Poveljnik je zbral vod vojakov in se spustil skozi gozd v vas. Zajel je Nemce v vaški gostilni. »Kaj z njimi?« se je vprašal. Bili so civlisti in glasno so protestirali, ker jih je nameraval vleči s seboj. Bohinjski divji lovec pa mu je predlagal: »Treba jih je kaznovati in izpustiti!« Velel je napraviti nekaj kolov. Zataknili so jih agitatorjem skozi rokave in jim jih pritrdili z vrvjo tako, da se jih po poti ne bi mogli znebiti. Ko je bilo vseh sedem tako nagačenih, so jih odgnali na rob vasi, od koder se je pot vijugala v dolino. Bohinjec je predlagal poveljniku: »Vzemimo jim tiče ven in namažimo jih z globinom! Tako smo delali v Bohinju z lovci,« je še dodal. »Ne, tega ne bomo napravili,« je odredil Strojev. »Za spomin na srečanje z nami boš vsakega posebej sunil v rit, in konec! To bo za plebiscit!« Tako so tudi napravili. Krepak fant je brcnil vsakega posebej v zadnjico in mu v slovo dejal: »Tako, da se ne prikažeš več, zakaj drugič ti posvetimo drugače!« == 3 == Za zeleno mizo so krojači usode sveta sklenili, da bo Koroška pripadla ne glede na zgodovinske okoliščine tistemu, ki bo dobil od ljudi največ glasov. Ko so utihnile puške, so se razvnele politične strasti. V tem boju je Strojev namenil Jožu častno nalogo. »Lep si. Močan. Pameten. Znaš se obnašati in ljudje te imajo radi. Napravili te bomo za Korošca. V dolino pojdeš. Obiskoval boš naše ljudi. Delil jim boš »propagando«. In najvažnejše: nas boš obveščal, kaj počno Nemci in kaj napletajo.« Oblekel je irhovice. Dobil je tudi naramnice s planiko, izrezljano iz jelenovega roga, lovski suknjič z zelenimi zavihki in klobuk z obledelim gamsovim čopom. Naloga mu je bila všeč. Naveličal se je poleganja. Obetali so se mu razburljivi doživljaji, ki naj bi bili v njegovo in narodno korist. V zvezdno noč je krenil proti dolini s polnim nahrbtnikom »propagande«. Nekaj dni mu je šlo po sreči. Razdelil je letake, kot mu je bilo naročeno. Kjerkoli se je oglasil, so ga sprejeli kot Korošca. Naučil se je podrkovati. Zbijal je šale. Mnogo jih je znal iz tovarne, druge si je sproti izmislil. Pridobil si je precej novih prijateljev. Povsod so ga gostili. Kmalu je pozabil, da hodi po ozemlju, kjer ima tudi sovražnik svoje ljudi. Nekoč se je o mraku ustavil v vaški gostilni, polni fantov in mož. Ustavil se je zaradi Tince, gostilničarjeve hčerke, ki jih je bila prišla obvestit o agitatorjih. Veselo ga je pozdravila. Postavni fant ji je bil všeč, česar ni skrivala. Z žarečimi očmi mu je stregla in se kar naprej sukala okoli njega, ko je govoril z očetom. V gostilno je stopilo nekaj tujcev z nič kaj prijaznimi obrazi. Vrvež je rahlo potihnil, ljudje pa so se z nezadovoljstvom zazrli v prišlece. Vstopila je Tinca z dvema vrčkoma piva in ju postavila pred očeta in Joža. Bila je bleda in prestrašena. Sklonila se je k očetu in mu nekaj šepnila v uho. Mož se je zresnil in mrmraje dejal Jožu: »Nekdo vas je izdal. Zunaj vas čakajo. Lahko se zgodi, da vas ustrelijo.« »Tudi jaz imam pištolo,« je rekel Joža. »Preveč jih je ... in še nam boste napravili težave. Hči vas bo skrila.« Potem se je ozrl k harmonikarju. »Daj fant, ureži eno!« Harmonika je zavreščala divje in razposajeno. Njenim zvokom so se pridružili vriski. Gostilničar je zavpil: »Dečve izbirajo!« Komaj je to rekel, je bila že Tinca pri Jožu. Potegnila ga je med plesalce. Zavrtela sta se naokoli samo enkrat, potem pa brž skoz vrata v vežo. Tam ga je potegnila v temo in nato po stopnicah. Šla sta po temnem hodniku. Zarožljal je ključ in odprla je vrata svoje sohe. Potem je zaklenila in prižgala luč. »Ubiti vas hočejo! Tu vas pa ne bo nihče iskal. Bodite brez skrbi. Kar lezite v posteljo in zaspite.« Samo to je rekla, ugasnila luč in odšla. Šele ko je v vratih škrtnil ključ, se je zavedel, da je sam. Ali je rešen ali je v pasti – tega ni mogel vedeti. Strojev mu je naročal, naj ne zaupa nikomur, kogar ne pozna. Ljudje da se kaj radi obračajo po vetru. Po prstih je šel k oknu in gledal na dvorišče. Tam je stala gruča moških. V gostilni mu ni ušlo, da so ga nekateri merili s sovražnimi pogledi. Če bi Nemci vedeli še to, da je bil zraven, ko so potolkli patruljo ... Sedel je na posteljo. Iz žepa je vzel pištolo in pogledal, če je naboj v cevi. To ga je pomirilo. Tudi če ga dekle izda, ga ne bodo dobili kar tako. Če okna ne bi imela železnih križev, bi se spustil na dvorišče ... Potem je legel kar oblečen. Hrumenje krčme je pojenjavalo. Glasovi pijancev so tonili v noč. »Čas bi bil,« si je dejal, »da se vrnem v tovarno in v domače gore.« Stena ga je klicala ... Zadremal je. Zbudil ga je ključ, ki je zaškrtal v ključavnici. V mraku je zagledal dekle, ki je vstopilo po prstih in spet zaklenilo za seboj. Prižgala je svečo. Plamenček ji je zatrepetal v očeh, sedaj že pomirjenih. »Ne bojte se. Ne vedo, kam ste izginili. Še nadzirajo hišo. Dekla jim je rekla, da vas je videla, kako ste se zatekli v skedenj.« »Kaj pa bo zdaj?« »Nič ne bo. Tu bova prenočila,« mu je rekla brez zadrege. »Saj je postelja dovolj široka, ali ne?« Začela se je slačiti. Obleko je zmetala na stol in obstala pred njim v spodnjem krilu. Po tem se je molče sklonila, mu sezula čevlje ter slekla jopič in hlače. Pustil je, da se je trudila, in jo opazoval pri tem opravilu. Obnašala se je povsem ravnodušno, kot bi slačila otroka. »Tako, sedaj se pa uleziva,« je velela. Spravil se je v posteljo in se opravičil: »Sitnosti vam delam ...« »Naj vam ne bo nerodno ... Ne morem vas položiti na tla. Všeč ste mi in zaupam vam. Pridobili ste tudi očeta, ki mu ni pogodu kdorsibodi.« Legla je k njemu in govorila dalje: »Včasih sta tu spala oče in mati. Pred leti je mama umrla. Zdaj oče ne mara več te postelje, da ga ne bi spominjala nanjo. Dobro sta se razumela ... Oče pravi: če se ljudje predobro razumejo in se imajo preveč radi, se vedno kaj zgodi. In zdaj se boji zame. Tudi midva se dobro razumeva. Samo mene ima. Osamljen je in naveličan pijancev. Najraje bi vse to prodal, da bi šla proč, daleč proč, stran od Nemcev.« »Kaj so vam napravili Nemci?« »Nič posebnega. Samo ponižujejo nas. Moj oče pa je ponosen mož in ne bi bil rad vse življenje »vindišer« ... No, povejte mi raje kaj o sebi ... Všeč so mi pogumni ljudje ...« »Kako veste, da sem pogumen? Saj to ni pogum, če jo pred Nemci pobrišeš v dekliško kamro, a?« »To je bilo pametno zato sem vas spravila sem ... Vi ste drugače pogumni. Ženska to čuti, čeprav ne zna povedati.« Segla mu je z roko v lase in ga nežno pobožala, kot bi bil njen. Povedal ji je, da dela v tovarni in zahaja v gore. Sveča je dogorevala. Njen obraz, počivajoč v snopu las, je bil bel in resen. Opazoval jo je. Veke so ji že na pol zastirale oči ... »Ali bova zaspala?« Prikimal je, čeprav je vedel, da bo le s težavo zaspal ob njej. »Saj lahko položim glavo na vašo roko?« Ni počakala na odgovor. Stisnila se je k njemu, si dala njegovo roko na blazino in jo zakrila z lasmi. Čez nekaj trenutkov je že spala. »Kako noro je življenje,« je premišljal. »Ljudje po svetu se pobijajo med seboj, razprtije se ne nehajo, med nami pa živijo tako čedna bitja, kot je to dekle ...« Ni mogel zaspati. Kako tudi bi ob takem dekletu? Ali sanja ali je resnica? Z roko je zdrsel po njenih licih in čelu, jo pobožal po laseh. Po žilah mu je plala neznana sila. Segel je pod zglavje in roka se je dotaknila mrzle kovine. To je bila druga resničnost, ki ga je navdala z rahlo skrbjo. Potem je skušal zaspati. Noč na vhodu je že bledela in petelini so oznanjali jutro. == 4 == Tinca mu je zjutraj, ko se je odpravljal, podržala roko. Vedel je, da se težko poslavlja od njega. Iskal je besed za slovo, pa ni našel nič primernega. Zato je spregovorila ona: »Saj boste še prišli, kajne?« »Seveda!« »Upam, da vas ne bo treba spet skrivati, če pa vam bo še kdaj trda predla, je za vas pri meni zavetje vedno pripravljeno.« V taborišče se je vrnil razdvojen. Doslej se je šalil z dekleti, tudi pogledal je rad katero, toda tako nenadoma ga ni nobena navdala z nemirom. Tudi drugi fantje so marsikaj doživeli. Ob srečanjih so si pripovedovali vsakovrstne dogodivščine. Največ zgodb se je vrtelo okoli vdov. Te so bile najbolj razumevajoče in dobrosrčne do moških. Nekaterim je vojna pobrala može že pred štirimi leti. In zdaj so žalost že prebolele. Kar koprnele so po novem življenju, ki ga je obetal mir. Povedal je, da je ušel Nemčurjem in da so ga skrili Korošci. Kje in kako, pa ni zaupal nikomur. Bilo je prelepo in preveč nerazumljivo, da bi lahko postalo vir neslanih šal. Imel je navado, da je vse, kar je najlepšega doživel, zakopal vase. Nedolgo zatem so izvedeli, da je Koroška izgubljena. Okoliščine, v katerih se je zgodilo to sramotno dejanje zgodovine – enemu najmanjših evropskih narodov so odvzeli del ozemlja, kakor bolniku odrežejo brezvestni zdravniki ud – so bile zanje nerazumljive. Kaj vse so krivili in koga! Senca Nemcev, dolga in strašna kot stoletja, se je zgrnila čez vse koroške hribe in se ustavila na hribih Karavank. Moral se je posloviti od Tince. Vedel je, da bo slovo težko in žalostno kakor slovo od Koroške, za katero so bili pripravljeni preliti kri ... zaman. Prišel je ponoči. Poslal je sosedovo deklo ponjo, ker se ni maral kazati v gostilni in delati težave njej in očetu. Prišla je. Napotila sta se po stezi proti robu, kjer so se začenjali gozdovi. »Čudno, ali ne,« mu je dejala, »da vse, kar je lepo, tako hitro mine. Odšli boste in pozabili name.« »Reci mi ti, dekle. Tebe ne pozabim nikoli.« Ovila mu je roke okoli vratu in se zagledala vanj: »Zdaj naju bodo ločile strme gore in meja. Živela bova vsak po svoje in kdove, če se bova še kdaj videla ... Jaz si ne delam posebnih utvar, da ne bi bila potem še bolj nesrečna ...« »Usoda ...« je dahnil. Iskal je besed, da bi jo prepričal o nečem, v kar bi sam rad verjel, če si res želiš, da bi se še videla, in če ti kaj pomenim, ni tako visokih gora in ne zastražene meje, da ne bi prišel k tebi.« »Več mi pomeniš, kot sem si mislila. Že ko sva se prvič srečala, so mi oči obvisele na tebi ...« Stisnil jo je k sebi. Njeno vitko telo se je priželo k njemu in vztrepetalo. Poljubila ga je. Mesečina se je razlila med drevje, kjer sta slonela, ne da bi se mogla ločiti. Okus njenih solz je bil grenak kot negotova usoda, ki je visela nad tem izgubljenim hribovjem. Srce mu je prešinila bolečina. Je to ljubezen, ki je doslej ni poznal? Bolečina nedoživetega? Ločitve v trenutku, ko bi se rad s to dušo spojil za vekomaj? Odhajal je proti temini gozda, proti jugozahodni strani neba, tja, ker se je hribovje dvigalo kakor črn zid in zapiralo pot. Hodil je počasi in nosil njo v srcu, v žilah. Bil je potrt in tako sam ... Gledala je za njim. Z belim robcem, ki si je z njim brisala solze, mu je mahala v slovo, dokler ga ni požrla množica debel. Napotil se je prek gorskega sedla naravnost domov. Sonce se je že dvignilo izza Begunjščice, ko je odprl leso domačega vrta. Mati je ravnokar stopila na prag. Kriknila je od veselja. S kratke vojne se je vrnil spremenjen v moža. Objela ga je in se ga ni mogla nagledati. Oči so mu zrle še bolj resnobno, odtenka v njih, ki ga je vžgala ljubezen, pa ni znala prebrati. Najprej ga je pogostila. Ko je jedel, sta se pogovorila o vsem, kar se je zgodilo med njegovo odsotnostjo. Marsikaj ji je povedal, ljubezen s Tinco pa je zamolčal. Njegova soba je bila pospravljena, kot bi bil odšel samo za nekaj dni. Nad posteljo so kot vedno viseli vrv, kladivo, klini in cepin, vse prav tako, kot je bil pustil. Vedel je, da se bo življenje vrnilo v stari tir. Vrnil se bo v tovarno, prijel za klešče. Hkrati pa je že mislil na gore in na steno. Prvo veselje – s prijatelji pojde na Triglav. <poem>SREČANJA ''Bodite usmiljeni z osamljenimi, ker ne veste, kako globoko segajo korenine njihove bolečine.''</poem> == 1 == Stene so se otresle plazov, gore so zelenele v bujni poletni rasti. Modrina svišča je tekmovala s sinjino neba in sleč je krvavel po sivih pečeh, drugovali so mu šopi očnic. Vreme se je ustalilo, skale so zorele, dnevi so bili topli in polni sončne pripeke. Joža so to poletje prevzele gore. Komaj je čakal sobote, da je odložil klešče. Minila so že polna tri leta po vojni, pa še ni preplezal stene. Sam ali v družbi s Tomažem je osvajal vrhove, drugega za drugim. Največ se je potepal po Martuljku, okoli Prisojnika, najraje pa je hodil na Triglav. Stene bi se bil že lotil, pa mu je vselej kaj prekrižalo načrt, še in še jo je hodil ogledovat kot fant dekle, ki se ji ne upa približati, da je ne bi užalil. Izvedel je, da so steno spet začeli oblegati Nemci; pa tudi Ljubljančani so postopali pod njo. To nedeljo se je vzpel na Luknjo in na strma pobočja Stenarja. Od tod je imel vso steno kot na dlani. Vsak dan mu je bila bližja. V spomin si je vtisnil vse njene stebre, ki so držali pokonci vrh Triglava, zapomnil si je, kako leže grape, kje se usipajo plazovi, kje padajo vode in kako se pno police. Stena ga je tako znorila, da je nenehno sanjal o njej in se ponoči prebujal v mislih nanjo. Preganjala ga je tudi pri delu. Večkrat se je zalotil, da mu misli uhajajo od razbeljenih kač in bobnenja strojev v njeno grozljivo naročje. Tako ga je prevzela, da ga je mojster nekoč opozoril, naj ne zija tako otožno tjavdan, če noče dobiti železne kače med noge. V ostenju Stenarja si je v zavetju mogočnih gredi izbral široko, zložno polico. Tik ob razu je visela nad globino kot orlovo gnezdo nad prepadi. Ležal je naslonjen na nahrbtnik in z daljnogledom iskal smer, ki je ni še nihče preplezal. Tišino med prepadi je zmotilo padajoče kamenje. Pomislil je na trop gamsov. Ko pa se je še kar naprej sesipalo, se je nagnil nad globino. Na razu je zagledal človeka, ki je plezal naravnost proti njemu. »Ta je znorel!« je pomislil. On, Joža, je prišel v to svoje gnezdo po policah in še na misel mu ni prišlo, da bi se dal raz preplezati. Neznani plezalec je za nekaj časa izginil. Kmalu pa se je pojavil tik pod njim. Razločno je videl, kako z lahkoto premaguje ovire in se dviga. Včasih je postal, si obrisal čelo in se zagledal v steno. Pomislil je, da ga je morda prignala ista želja kot njega. Morda bi poskusila skupaj? Nekaj ga je v njegovem plezanju navdušilo kot še pri nikomer. Mogoče veliko tveganje? Lahkotnost gibov? Ko je bil oni že blizu, je vstal, da bi ga opozoril nase. Bal se je, da ne bi plezal mimo, zato je sprožil v globino kamen. Plezalec se je obrnil in ga zagledal. Bil je začuden. Vendar je brez oklevanja splezal vse do kamina, ki se je iztekal k njegovemu gnezdu. Joža je stopil na rob in stegnil roko, da bi plezalcu pomagal na polico. »Naj ti pomagam?« »Nisem potreben pomoči!« Odstopil je. Fant se je potegnil čez previs kakor telovadec na orodju in že je stal pred Jožem, ves rdeč v obraz. Joža ga je premeril od nog do glave. Obut je bil v plezalke. Njegove pumparice so bile iz rebrastega žameta, skozi platneno zeleno srajco mu je pronical znoj, čez prsi mu je visela bela vrv. Bil je majhen, vendar močan. Uporni lasje so bili kratko pristriženi, pod nabočenim čelom pa so sijale svetlo zelene, predirne oči, ki so ostremu obrazu dajale še ostrejši videz. Prišlec je stegnil roko in dejal: »Pozdravljen! Jaz sem Klement Jug!« Ostrino obraza je v hipu pregnal žar prijaznega nasmeška. »Jaz sem pa Joža Čop!« Roki sta se krepko stisnili. Jugova ozka, čvrsta dlan je popustila v Čopovih šapah. »A ti si čop? Sem si kar mislil, ko imaš tako močno roko! Marsikaj sem že slišal o tebi ...« »Jaz pa o tebi, Jug,« se je zasmejal Joža. Kar se je zgodilo v gorah, se je hitro razvedelo. Brezžični telefon od ust do ust, od koče do koče, od človeka do človeka ni nikoli odpovedal. Klement Jug je snel vrv in sedel nanjo. Oba sta se zamaknila v steno. Čop je odprl nahrbtnik in ponudil Jugu čutarico z limonado ter nekaj prigrizka. Jedla sta in se menila kot stara znanca. Jug mu je povedal, da s Stenarja ogleduje Triglavsko ste- . kje bi se dala najlaže preplezati, čop mu je odgovoril, da ^ njega žene sem gor ta namen. Jugu so zažarele oči. V njih se je zrcalila barva neba, ^hiešana z zelenilom trav in vedrino deroče vode. «To me veseli. Prav je, da nas bo več. Poslušaj, čop, p se moramo združiti. Sami moramo osvojiti naše stene. °kazati moramo svojo moč in sposobnost. Gotovo že veš, a se Nemci pripravljajo, da potegnejo novo smer čez steno. Srno kili stoletja odvisni od njih, se jim zdaj ne smemo 60 Pustiti!» t «Tako je. Mislim, da bi tako kot oni kmalu lahko plezali ^ nii. So predrzni in tudi pogumni.» «Ne samo to, čop Drznosti in poguma bi jim še ne su eril. A tudi oholi s°. Ne veš, kaj sta napisala Nemca, ki 14 Pred vojno prva preplezala Triglavsko steno?» «Ne vem.» j ,<No. ti bom pa jaz povedal. Napisala sta dobesedno takoj. Slovenci lahko trdite, da je Triglav na vaših tleh, a eihška moč in nemški duh sta ga osvojila. .. Čopu je v prvem hipu zastala sapa. Potlej pa je dejal Učljivo; «Naj gredo k hudiču s svojo močjo in s svojim duhom.» Spomnil se je na Koroško. Jug je ujel v Ježevih očeh blesk nevolje, in všeč mu je bilo, da s takim žarom potrjuje njegovo misel. «Prav je, da sva enakih misli. Ni dovolj, da bi bila sama. Mlade moramo pridobiti, take, ki hočejo tvegati in v stenah iskati potrdila svoje moči in volje. Poglej, Čop, mi smo planinski narod. V naših gorah in stenah je mnogo nevarnosti. Te moramo poiskati. V njih se moramo preizkusiti. Tu bomo dobili novo moč. širjave zemlje in morja so nam že pred stoletji pobrali drugi. Takrat, ko so naši pradedje še živeli v sužnosti in temi. Mi smo prodrli do Alp in tu ostali. In še tu nas stiskajo na vse manjši košček zemlje. Zato mislim, da moramo stene, ki so še ostale, osvojiti sami. Z velikimi narodi lahko tekmujemo samo v kulturi in v duhu. Tu smo lahko veliki.» Joža ga je navdušeno poslušal in pritrjeval s kimanjem. Všeč mu je bil, ko mu je tako gladko tekla beseda in je s fantastičnim žarom v očeh potrjeval svoje besede. Nenadoma je začutil da so Jugove misli dale njegovemu prizadevanju, da bi se izkazal v gorah, neki nov smisel. Saj je to, kar je govoril, pravzaprav poziv na dejavnost, ki jo terja čast posameznika in ljudstva. Oba sta si bila edina, da bo ta mali narod moral pridobiti obilo moči, če bo hotel živeti na tem koščku sonca, na robu evropskega kotla zmešnjav, na robu soda smodnika, kjer se križajo stremljenja velikih. Jug se je zazrl v veličastne sklade skal, ki so se dvigale vse do oblakov sončnega neba, in rekel: «čop, ta stena bo naš prvi veliki poligon. Tu bo naša mladina pokazala, če je kaj vredna ali nič. Tu bomo urili svojo voljo, kalili pogum in zavest.» Vstal je. Bil je žilav in mišičast. Z roko je pokazal proti zahodnemu robu Triglavske stene in oči so mu obvisele na zadnjem orjaškem stebru: «Ta steber bom jaz preplezal.» Nekoliko je pomolčal, potem je stegnil roko proti sredini stene, tik pod večne snegove Triglava, «če md bo sreča mila, bom pa še tistegale, vidiš, osrednjega...» Joža Je zajel sapo. Tam so bile strmine strahotne. «Ta človek je strašen v svoji volji,» je pomislil, dejal pa je: «Vesel bom. Če se ti bo to kdaj posrečilo. Jaz si o tem še ne upam razmišljati. Rad pa bi steno preplezal, kjerkoli že. Če si za to, jo lahko preplezava skupaj...» «Seveda sem za to! Tu imaš roko! Ne bomo začeli z najtežjim. Vse pride postopoma. Od lažjega k težjemu in nazadnje najtežje.» Topla julijska noč s svodom svetlikajočih se zvezd Ju je spremljala vso pot iz Mojstrane v Vrata. Samo pod slapom Peričnikom sta se malo ustavila in se napila ledene vode. Prisluhnila sta bobnenju curkov, ki so v penastih pajčolanih padali z roba z drevjem obrasle stene v kotanjasto ponev, posejano z odkrušenimi skalami osamelkami. Okrog njih se je penila voda, se spuščala skozi strmo pobočje, poraslo z drevjem, v dno korita in se združevala z žilami triglavskih ledenikov. Enakomerno šumenje večnega kroga pretakanja zemeljskih sil ju je pomirjalo. Po dolgem odlašanju in temeljnih pripravah se Je Joža odločil, da bo s prijateljem Kvedrom in Klementom Jugom ter plezalcem Volkarjem preplezal steno Kveder je bi trd in močan fant, železniški uradnik, Id je kot čop že nekaj časa voglarii okoli stene, že pred tednom dni so bili z vrvmi in klini vsi štirje s trdno voljo pod stono, pa sta jih zavrnila dež in megla. Prav nič jih nd motilo, da so se vrli planinci z Aljažem vred, ki so se bali, da bodo njihova nadelana pota osamela in izgubila vrednost, razpisali proti grdi razvadi — plezanju čez težko dostopne stene. Tudi to jih ni motilo, da so plezalce proglasili za samomorilce in norce. Vedela sta, da ne gre samo za to, da opravijo s težavami razvpite stene, ketere žrtev je bilo že več ljudi. Bolj Je šlo za odpravo predsodkov, ki so preprečili mnogim, manj pogumnim planincem, da bi se lotili plezanja. Marsikoga je mikalo preizkusiti moči v svetu, ki je bil zavit v grozljive bajke. Saj je človek že kdaj premagal strah in naskočil bivališče bogov, vrhove visokih gora, povsod po svetu. In zdaj so bile na vrsti in tudi v modi stene. Molče sta hodila skozi gozd. Skrivenčeno bukovo vejevje se ,'e razraslo v gosto mrežo. Bilo je, ko da hodita skozi neznanske hodnike in labirinte, vse globlje in globlje k osrčju do neba segajočih vrhov. Srečala nista nikogar. Jug in Volkar sta ju čakala že v Vratih. Spremljali so ju samo kriki nočnih ptic in brstenje kamenja pod nogami na skrivenčenem, čedalje bolj strmem kolovozu, čeprav so osvojili vse teže pristopne vrhove okoli Triglava, in nekatere tudi pozimi, so se o Severni steni Triglava še vedno menili s tesnobnim spoštovanjem. Morda zaradi tega, ker se je nekaj prvih, ki so se je lotili, pobilo. Niso še pozabili nemškega bančnega uradnika Wagnerja. Ta samohodec je strmoglavil z nevišoke stene v Nemško grapo, še bolj skrivnosten je bil konec dunajskega plezalca Lassa. S tovarišem sta naskočila steno v nemški smeri, čeprav jima je župnik Aljaž odsvetoval. Tik pod vrhom ju je ujela nevihta. Lass je padel in obvisel na vrvi, živ nad strašnim prepadom .., Nihče si ni znal predstavljati, kako grozna je bila njegova smrt. Objemala ga je počasi, medtem ko mu ni mogel nihče pomagati... Pastirica Vahica se je spominjala njegovih krikov in strašila Joža. Tudi mnogim turistom, ki so se takrat čez Prag vračali s Triglava in poslušali vpitje, je ledenela kri. Nihče ni vedel, koliko časa je nesrečnik visel na vrvi. 0k4i2y34w33h0aft8d2wrlpwr38gofr 224401 224400 2026-07-16T10:58:34Z Alenka Senekovič 10642 224401 wikitext text/x-wiki Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem. Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt. Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva. <poem>STEBER HREPENENJA Temine duha hranijo drzne s krvjo upanja, v prepadih začetka so skrite niti konca. Potujemo za sledjo svetlobe, k vrhovom gora, v noči neodkritih obal. Zazreti jih enkrat samkrat in umreti je bolje, kot jih nikoli videti.</poem> == 1== Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs. Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino. Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona. Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode. Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu. Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi. Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče. Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo. Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta. Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi. Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ... »Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal. Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ... Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja. Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu? »Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom. »Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo. »Je ni!« jo je zavrnil. »Pa se opri v nebo! Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena. Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa. Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod. Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso? Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost. Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ... Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem. == 2 == Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo ukrivljena. Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno, čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer. Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega. Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ... O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino. Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se! Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično: smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...« Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ... Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.« Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč. Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ... Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ... Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso. Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl. Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom. == 3 == Lok žareče svetlobe nad izbočenim robom stene se je prelomil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico. Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je breji trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena. Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brezprimere. Če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje. Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto, da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim. Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal. Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji. »Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal. »Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.« Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pana obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel. Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej. Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. Šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice. Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje. Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega bednega ali vzvišenega položaja. Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru. »Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« – tako nekako mu je govoril Jug že zdavnaj, preden ga je stena ubila. Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v tej steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil, kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnlii. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih, ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla. Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet. Čudno, da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad. Kar naprej mu nekaj vdira vanje iz zunanjega sveta pa spet iz notranjega. Ali je to preteklost ali pa ga skrbi pehajo na planjave negotove prihodnosti. Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne. Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo. In vsaka duša ima svojo nerazložljivo sfingo. Nad kotanjo, iz katere so štrleli vrhovi in stene, so se nagrmadile kope oblakov in se združile. Zdaj so skozi pretrgane žile utripala samo izgubljena svetla zrna. Napetost v zraku je rastla vzporedno z napetostjo v duši. Utrujen od dnevnih naporov je skušal zapreti oči. Tik za njim mu je kljuvala jedka bolečina. Tekla mu je po žilah in se pekoče iskrila na koncu do krvi zlizanih prstov. Njegov duh je bil sedaj v stanju lebdenja. To je v steni doživljal večkrat, a tako močno kot takrat še nikoli. Vedel je, da to ni budnost in ni spanje. To je vizionarstvo, ko se človeku v napol budnem stanju odpirajo prepadi zavesti in ko se iz teme minulosti zaletijo robovi smisla vsega našega početja. Vedel je, da je to stanje, ki so vanj padali nekateri ljudje pred smrtjo in ki si v njem človek zastavlja vprašanja ter dobiva odgovore, ki si jih ni zastavljal nikoli prej v življenju in tudi ni nikoli dobival odgovorov. Duh mu je potoval naprej in nazaj zunaj meja prostora in časa v bližino tistega smisla, ko izgube vse stvari svoj smisel in ga znova dobe na drug način. Bal se je naslednjega dne. Če je večkrat bežal od sebe in tudi druge odvračal, da ne bi spoznali resnične nevarnosti, se ji sedaj ni mogel izogniti. Kot velikanski tok ga je vlekla vase z neustavljivo močjo, kot vlečejo stvari vase vrtinci zavratne, globoke narasle reke, kadar prestopi bregove in se pogubnostno razlije. »Kdo si, tujec? Kaj hočeš, tujec? Kaj počneš, tujec? Čemu prihajaš v puščave smrti, o, bedni človek?« ga je vpraševal demon stene. »Prvi sem tu. Iskalec. Ljubitelj neznanega.« Drugega na zastavljeno vprašanje ni imel odgovoriti. Iz stene mu je prihajal odgovor: »Če si tako močan, da bi rad za ceno svojega življenja v ta steber kot prvi vklesal svoje ime, ga boš vklesal. Sam razpolagaš s svojim življenjem. Tvoje je in tvoja je tudi smrt.« Na smrt ni maral misliti. Hotel je živeti in preplezati steber. To je zadnja skrajna neumna možnost. Ta misel je prišla kot nenaročena nevihta in strašila ga je kot kamenje, ki se lahko zvali nanj s stene. Kdor steza roke za najvišjim, mora tvegati vse, tudi sebe. In samo sebe ima pravico tvegati, igrati karte z usodo na svoj in ne na tuj račun. Večina ljudi pa igra z usodo na tuj račun. Igrajo zase in tvegajo druge. Nadenj se je sklanjalo ogromno truplo stebra. Viselo je, ko da se bo zdaj zdaj sesulo. Iz prepadov zavesti so se odpirale žile. Misli so tekle kot kri, kot razpenjena voda po tokavah stene. Razlivale so se po plateh in žlambonih in grapah ter se združevale spodaj v en sam nezadržan tok. Nagnjen nad prepad je hotel to noč živeti kot stena, ko so jo brazdila tisočletja ter so ji obraz in obliko izoblikovali vsi elementi neba. Hotel je biti obraz, v katerem je zakopano tisoč skrivnosti; ki ga bere vsakdo drugače; ki vznemirja vsakogar, kdor se zazre vanj. Toda zdaj ni bil le stena. Hotel je biti gora z večnim snegom ob boku, biti veter, vihar, naliv in sončno jutro. Hotel je biti bilka, drevo nad prepadom. Hotel je biti dno in višina. Resnica in sanje. Veselje in bolečina, združena in okamenela. Vse na en mah. Poraz in zmaga. Pozabljenje in vest. Prav vse, kar lahko človek zazna pred obličjem konca. Žalost in sreča. Lahko se zgodi, da ga bodo jutri našli kakor Klementa Juga razbitega na kosce. Brez obraza. Na melišču pod stebrom ... Lahko se zgodi, da bo obvisel na vrvi kot Lass in živel še nekaj dni, preden bo v mukah izdihnil. Od tod je videl v dolgi nemški smeri steno, ki ga je strmoglavila. Doma je imel konec vrvi, na kateri je nesrečnik umiral, in veroval je, da mu bo prinesla srečo. Doslej mu jo je morda res prinašala, toda kaj bo jutri, se ne ve. Pripravljen je bil na smrt, kar je pomenilo, da se bo boril za življenje. Odspod, kjer je bivakirala Pavla na mnogo prlkladnejšem mestu kot on, je zaslišal glas. Ali je bil to klic v sanjah? Je govorila sama s seboj? Tega si ni znal razložiti, ker ni mogel razbrati pomena njenih besed. Vendar mu je njen glas vzbudil krivdo, ki ni bila krivda, temveč samoobtoževanje. Krivda nastane šele takrat, kadar gre človek čez plaz in ga sproži. In zdaj se plaz še ni sprožil. Kljub temu pa se je jasno zavedal, da je ne bi smel vzeti s seboj v steber. Takole si je govoril: »Steber – to je tvoja, ne njena zadeva. Ti si živel zanj in z njim, ti si ga nosil v sebi in ga nisi mogel prebaviti celih petnajst let. Gorski vodnik si in zaupani so ti bili mnogi ljudje. Tvoja dolžnost je, da oceniš, kaj zmore tisti, ki ga navežeš na vrv, in kaj ne zmore in kaj zmoreš ti. Tokrat si se uštel. Precenil si njeno moč in pripravljenost. To ni več ženska, ki je premagovala najtežavnejše smeri v tej steni. Vojna je napravila svoje. Leta zmehčajo človeku ude in voljo, še sam nisi to, kar si bil. Le voljo imaš močnejšo, ker te žene v neizpolnjeni cilj, ker ti strast izgubljenih let zamegljuje razum. Kriv boš, če ona jutri ne zdela previsov in če umre. Pripeljal si jo v smrt in tvoja stvar je, da jo rešiš.« Skušal se je zagovarjati. Dovolj je stara, da ve, kaj dela. Sama se je odločila. To ni njeno prvo in tudi ne zadnje tveganje. »Zakaj si vzel prav njo?« je zazijalo vprašanje kot nenadna ledeniška razpoka, pred katero obstaneš in je ne moreš obvladati, čeprav je nasprotni rob prav na dosegu roke. Zakaj ni vzel s seboj enega od prijateljev Zlate naveze? Ali od tistih, ki so se že skušali v stebru? Seveda, od teh ni bil nihče tako nor. Ali jo je morda vzel zato, da bi steber preplezal vseskozi sam kot prvi v navezi? Da bi bil sam pred seboj in pred vsemi prvi? Žalost in slavo je težko deliti z ljudmi. Lahko je lagati drugim. Lahko je najti tisoč izgovorov in resnic na pogreto laž. Toda sebi človek ne more lagati. Težko je biti sam sebi sodnik in krvnik. Jutri bo napravil vse, tudi nemogoče, če bo treba, da se izvlečeta oba ali pa padeta na oltar svoje strasti kot dve nepremišljeni žrtvi. Kako je sebičen! Saj tu ni samo ona. Tudi do nje, ki ga čaka pod steno, ima svoje obveznosti. Njej gotovo ni vseeno, če se bo vrnil živ ali pa ga bodo prinesli zašitega v juto kot zmrcvarjeno truplo ... == 4 == Od Planinskega doma se je utrgala ženska postava in izginila v gozdu na stezi, ki drži pod steno. Popoldne so jo vznemirili pogovori plezalcev, da bo treba pogledati, kaj je z njima v steni, čeprav je Jožu zaupala, da se mu v gorah ne bo nič pripetilo, je Sloki, ko se je vrnil s stene, le zasejal vanjo skrb in strah. Popoldan je prebila v družbi planincev, ki so si krajšali čas s pripovedovanjem vsakovrstnih doživljajev iz gora. Posebno so jih razvnele nesreče. Tesnoba jo je gnala že mnogo prej pod steno, ko sta se bila dogovorila za signale z lučjo. Hotela je biti sama. Odveč so ji bili razigrani glasovi harmonike, petje in hrup polne izbe ljudi, ki jih ni poznala. Glasovi so kmalu potihnili in objela jo je sveža tišina gora, noč z begotnimi oblaki na visokem nebu. Na mestu, kjer se poti razidejo vsaka v svojo goro, tam, kjer je plazišče uničilo drevje, se je odprl pogled na prostranstvo visoke stene. Obstala je in se zazrla proti robu v smeri vrha nad ledenikom. Prižgala je baterijo, štela do deset in ugasnila. Dajala je dogovorjene znake. Za robom gore so v noči utripale zvezde, stena pa je bila temna, grozeča in prazna. Zdelo se ji je, da njeni robovi vise ven, nad dolino, in da se bo nekoč, kdove zakaj, sesula. Obšle so jo čudne slutnje in dvomi. Morda sta že izplezala in sta na Kredarici. Ni izključeno, da je zaspal ali pa ne vidi njene luči. Stala je, gledala v temo in prižigala kolobar svetlobe v enakomernih presledkih. Če bi vedela, da se splača, bi zavpila, tako polna je bila nemira. Prvič je bila sama ponoči pod steno. Nikoli ni mislila, da ti ogromni skladi mrtvega kamenja vplivajo na človeka s takšno močjo in strahom. Zdaj se je gledala iz oči v oči s strašno tekmico. Od nje, te stene so bile odvisne njene sanje, njena ljubezen in njeno življenje: če jo bo premagal ali pa ga bo ugonobila. To bo konec njegovih in njenih načrtov o skupni poti v prihodnost. Morala bi mu odsvetovati ta tvegani podvig. Premalo je vedela, v kakšno nevarnost gre, ni razumela, zakaj da se je prav s to žensko, ki ji ni bila najbolj pri srcu, odpravil na tako negotovo pot. Dobro, da ni verjela, kar so ljudje napletali o njej in o njem. Zaupala je v njegovo in v svojo ljubezen. Saj ona pravzaprav ve, kaj hoče. Ni ga vzljubila zaradi slave in ne zaradi časti. Ljubila ga je kar tako, zaradi ljubezni same, ne da bi zato pričakovala povračilo ali postavljala pogoje, in tudi zato ne, ker bi se ji zdel edini vreden njene ljubezni. Mnogi prijatelji in prijateljice so ji odsvetovali zvezo z njim. »Mojca, to je zate, ki nisi več tako mlada, izgubljanje časa, ki ga ne boš mogla nikoli več nadoknaditi. Moški, ki se do petdesetega leta ne poroči, je čudak ... Saj je dober človek, zanimiv, tovariški, in tudi zabaven, če je treba. Za zakon pa je nemogoč. Tako je pijan od slave, da se tudi v štirih letih vojne še ni streznil ... Poglej! Namesto, da bi se oženil, gre spet v steno ... Gorski vodnik je pravzaprav potepuh. Večno je na poti. Ko vodi druge, ne zna voditi samega sebe. Povsem je odvisen od tistih, ki ga naročajo, plačujejo in od onih, ki pihajo v jadra njegove slave. Mojca, boj se slavnih ljudi. Ogibaj se slavnih! Z njimi so vedno težave ...« Če bi jih poslušala, bi bila to zvezo že zdavnaj razdrla. Ker pa je poslušala samo glas srca, je šla z njim in upala vanj z željo, da bi se vse srečno izteklo. Neki njegov prijatelj ji je govoril: »Nas poslušaj in premisli. On si želi plezalko. Vedno je sanjal o tem, in ker je ni dobil, je ostal zakrknjen samotar, navajen svobode in potepanja po gorah. Najljubše mu je to, kar je ženskam najbolj zoprno. Prav nič mu ni do varnega doma, do miru in do družine. Uživa le v tveganju ...« Ljubezen je slepa. Zavidala je oni, ki lahko pleza z njim. Kako rada bi bila priča njegovi veliki zmagi ali pa bi z njim trpela poraz ... Dve leti je prihajal k njej in jo vznemirjal s svojimi nenavadnimi željami in obeti. Dve leti vojne, ko je bilo življenje na ulici bolj nevarno kot zdaj v miru v najbolj nevarni steni. »Zdaj sem dovolj star, da bi imel otroke in dom.« Tudi ona si je želela otrok in doma. Samo čakala sta, da bi minila vojna. »Pustil te bo. Pozabil bo na vse, kar obljublja. Pustil te bo, kot je že marsikatero. Preveč je navajen prostosti, da bi se ji odrekel, ko bodo gore spet dosegljive ...« Vsi takšni in podobni predsodki, ki so kot sence padali v njune odnose, so jo rahlo motili, niso je pa odvrnili od njega. Ko je odšel v steno, ji je obljubil, da je to zadnje tveganje, ki ga je dolžan sebi in tudi njej, ki jo je vzel s seboj. Potem bo odnehal in prepustil bojišče mladim. Posvetil se bo njej, otrokom, bolj krotkim goram in gozdovom, katerim se ne bo sicer odrekel nikoli in tudi spominom ne. »Samo da bi se vzela ...« Potem ko bo njen, si ga bo že prilagodila. Pravzaprav bosta vsak malo popustila in šlo bo. »On ne bo popuščal tebi, ti pa boš njemu,« so jo pregovarjali. »Trmast je, brez primere ...« Toda ni jim verjela. Bilo ji je štirinajst let, ko je njo in starejšo sestro popeljal brat na Triglav. Takrat ga je prvič videla v Vratih; z njim sta bila še dva plezalca. Brat ji je rekel: »Poglej tistegale s kodrastimi lasmi, ki kadi pipo. Ta je Joža čop, junak Triglavske stene.« Kasneje ga je videla igrati v filmu Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga. Še na misel ji ni prišlo, da ju bo nekoč vojna zbližala in njune tako oddaljene si poti združila v eno samo. In tudi to ji ni prišlo na misel, da bi ju stena sedaj lahko ločila. Prižgala je luč. Rada bi sklonila glavo in poprosila steno, naj ji ga vrne ... Precej visoko v steni pod robom bleščečega ledenika, nekje pod Kugyjevo polico, se je prižgala luč in ugasnila. V nedra teme se je razlegel vrisk. Zgrabile so ga stene in vrnile odmev. Podajale so ga nekajkrat sem in tja, dokler se glas ni izgubil v brezbrežnem valovanju. »Živa sta, skoraj pri vrhu!« je veselje kar bruhnilo iz nje. Njegov glas ji je vrnil vero, da bo uspel, in upanje ji je rastlo ko nenadna svetloba v nedosegljivih mejah. Ko se je vrisk polegel, mu je odgovorila. Kriknila je tenko in pogumno, na vso moč, da jo bo ja slišal. Zdaj ko je videl luč, ve, da je to njemu v pozdrav. Iz rušja se je utrgala temna, potegnjena postava in se napotila k njej. Moški se ji je tako približal, da bi jo lahko prijel – šele tedaj je zaslišala kamen, ki se mu je skotalil izpod noge, in se sunkovito obrnila. Tako se ga je prestrašila, da bi bila skoraj zavpila. »Kaj pa se dereš?! Ali se je mar kaj zgodilo v steni?« je vprašal Sloki. Pripravljal se je že, da bi šel spat, ko je ugledal pod steno utripanje luči. Žrla ga je vest, ker je molčal – lahko bi se jima res kaj pripetilo. Če ne drugega, je dolžan dobro povrniti z dobrim in ne z zlim. Sicer pa ni tako nor, da nikomur ne bi bil zaupal, kam se je napotil. Luč v steni in Jožev vrisk sta bila znak, da se je zmotil. »Nič se ni zgodilo,« mu je odgovorila. »Samo znak sem dobila, da je vse v redu.« »Videl sem luč v steni in tudi slišal vrisk.« »Da, skoraj pod vrhom sta,« je dejala veselo. »Ne veselite se prezgodaj, tovarišica. Lahko se zgodi, da jutri ob tem času ne bosta dosti više. Morda bosta še niže ali pa celo pod steno.« »Ne plašite me!« »Saj vas ne plašim. Samo povedal sem vam, kaj se lahko še zgodi. Tudi nas skrbi zanj in zanjo, ne samo vas. Mi ga bomo morali iti reševat tja, kamor se res nikomur ne ljubi. Mi!« je pribil Sloki. Ko so utrinki svetlobe zamrli v temi, se je pogreznil vase. Čas je tekel počasi kakor kalna, umazana reka. Noč se je natakala v brezna, bila je vse gostejša. Iz luknje so privrele megle in začele polniti kotlino. V noge so ga prijemali krči, vrvi so ga rezale v telo. Nenehno je moral spreminjati položaj telesa in obremenjenost posameznih delov. Kdaj pa kdaj je malo zadremal. Misli so se mu pomešale s težkimi sanjami in grozljivimi prividi. Spet se je zbudil in se razgledoval po temačnih obrisih stene. Razmišljal je, kaj ga je pravzaprav pognalo v skale, ko je videl že toliko smrti in skusil obilo težav. Dovolj je bil star, da je lahko trezno presojal svoje življenje. Usojeno mu je bilo, da si je izbral dvojno življenje. Ni vedel, ali je prišla ta dvojnost z rojenicami ali pa so mu jo vsilile nenavadne razmere. Vseeno. Tu nad prepadom je vedel, da je tako in da se ne da nič spremeniti. Eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdove kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo življenje pa je živel samo zase in za gore. Razodevalo se mu je iz prakozmičnih sil, ki so polnile njegove žile s krvjo hrepenenja in upanja, ali usmerjale njegove oči k lepoti, čistoči in k vzvišenemu. To je bila čudaška volja, ki je kljubovala vsemu in vsakomur. Včasih se mu je zdelo, da ga ne razume nihče in da tudi sam ne razume svojih skritih nagnjenj. Te mu je umirjala samo stena in mu jih bo dokončno umirila smrt. Kadar ga je zgrabila bolečina, se je lahko samo napil. S streznitvijo pa se je bolečina vrnila in povečala. Razrastla se je v njem kakor strupena zel, ki požene korenine v zadnjo razpoko. Vedel je, da bolečina prihaja, toda ni vedel, od kod in zakaj. Zato ga je vleklo le na robove življenja in smrti. Na mejo razumnega. V začetek nehanja. Na mejo spoznavanja, kjer se odpira brezno svetleče se modrine nedoseženega, navadnim ljudem zastrto. Tu je dojemal svet kot melodijo stvarjenja in rušenja. Svet goreče krvi in oledenelega miru. Svet potešitve vseh želja. Tu se je sešel s srečo in tu so ga vznemirjali plameni upanja. O svojem najglobljem bistvu ni govoril nikomur. Tudi najbližjim ne. Za stvari, ki jih je čutil najgloblje v srcu, ni imel besed. Bile bi prerevne. Celo mislil je skopo. O trdih dejstvih. Kadar sta se trli med seboj pamet in strast, je pustil, da se je dogajalo vse kakor v naravi. Veroval je v to, da se narava nikoli ne zmoti in nikomur ne dopusti napake, da ne pozna ne zlega ne dobrega. Zato je bil tudi do sebe trd in odločen, pripravljen plačati pomoto z življenjem. Tudi stena ne dopusti ne pomot ne polovičarstva. Hoče celega človeka ali pa te pogubi. Zato je zmoto sovražil prav tako kot laž. Šala mu je bila plašč, s katerim se je zakrival, da ljudje ne bi prodrli v njegovo mehko jedro, šalil se je z vsemi in sam s seboj. Vedel je, da življenja ne sme jemati preveč resno, ker se z vsem igra največkrat po mili volji. Igralo se je tudi z njim, zato se je tudi on rad poigraval z življenjem. Kaj bo jutri, ko pride na vrsto poslednji previs v stebru? Bo zmagal? Odpovedal? Bo njegovo predvidevanje laž ali resnica? Moč ali utvara? Črna črta, lok, napet nad gorami, je bila negotovost prihodnjega. Prek nje gre pot v smrt ali življenje. Zakaj? Kje je odgovor? Se skriva v brezčutnem nebu? V nagrmadenem kamenju Sfinge? Ali v njegovem dnu? == 6 == Vsaka noč mine. Prebil jo je na pol v snu, na pol v blodnjah. Prišlo je jutro, ki ni noč in ne dan. To je surov čas, v katerem je človek najbolj ranljiv. Veke so mu postale svinčene. Bila je to ura, ko se je desetletja dan za dnem prebujal za delo v tovarni. Vedno ga je vzdramil zategli krik sirene, ki je napolnil vso dolino. V njegovo zavest so sedaj vdrli jekleni prsti doline, ozko stisnjene med hrbte dveh gorskih planot, kjer je v dnu kot čudna pošast ležala tovarna, stegnjena pred svojim skalnim brlogom. Njen gobec, vedno odprt, je žrl železno rudo in bruhal jeklo. Hranila jih je in žrla. Grizla jih je počasi, kot grize rja železo. Tovarna se mu je valila skozi zavest. Zahrumela so kolesa, slišal je cvileče kovinske zvoke in hrup prebujajočega se čebelnjaka. Ti večno se ponavljajoči zvoki so mu pilili kosti in trgali živce. Morda je prav zavoljo teh zvokov tako cenil tišino in si želel samote. To je bil njegov drugi, zasužnjujoči svet, kateremu se je vdal in slepo pokoril, če se je v gorah boril, se je tu podrejal vrtenju kolesja. To kolesje je trlo tisoče, ne le posameznike. Če je zakašljal, je začutil v ustih okus po pepelu in dimu. Oblake rdečkastega prahu so prebadali dimniki plavžev, med njimi pa so se vlekle jedke pare talečih se kovin. V očeh mu je tlel odsev večnih ognjev in ubijajočega sija. Če so odprli plavž, se je hudobna vijoličasto rdeča in rumena svetloba razlila po pobočjih, hrbtih gora in v nebo nad dolino. Z vrhov je včasih gledal ta uničujoči sij in bilo mu je, kot bi zemlja odprla rano svoje ognjene notranjosti, da bi umorila vse tisto, kar je sama rodila. To je bila svetloba, ki je požigala trave, listje na drevesih, ki je podila ptice in ostajala v očeh ljudi kot krut lesk. Izpod vrhov belih gora, kamor so uhajali iz mesta, je skozi korita strmih dolin tekla reka. Svetlo modra se je divje valila prek oskalkov in se veselo penila ob zelenih obrežjih. V njej so odsevali ledeniki, zelenilo trav, barve rož, veje dreves, nosila je pesem ptic in rib. Čista kakor duša otroka se je stekla v trebuh tovarne, na drugi strani pa se je razlivala pod nasipinami žlindre umazana, temno rjava, vsa prepojena z bolečino in smrtjo. V njej je ugasnilo upanje kot oči žerjavic in jedkih plinov. Pomislil je: »Usoda te reke je naša usoda. Takšni pridemo v tovarno mi. Potem nas odnaša kot iveri. Med kolesja nas nosi in melje, nas raztrga, izmozga, prežveči. Ko smo brez moči, je tudi naša duša umazana, nacejena z žveplenimi parami, z alkoholom, nevoljo, grenka in prazna kot žlindra ... Tako smo nemočni kakor drobci železa, ki jih zgrabi močan magnet. Ne moreš se izmakniti tej sili. Vsakogar potegne nazaj. Tudi mene ...« Prebolel je prebujanje. Zdanilo se je. Nebo je dobivalo barvo železne litine, ki je postajala vse bolj svetla, vendar tako siva, da sonce skoz njo ni moglo prodreti. <poem> SIRENE TULIJO Zgrabili te bodo jekleni ptsti tovarne, umazani od prahu, saj in krvi, zgrabili te bodo jekleni prsti tovarne, vijak, in vrgli té bodo med rjaveče železo v odpad.</poem> == 1 == S tovarno se je spoznal zgodaj. Usojena mu je bila kot skoraj vsem mladeničem v zakajeni dolini. Že kot otrok je poslušal očeta, mojstra v železarni, po čem je kruh pri Kranjski industrijski družbi ali pri »Schinterei gesellschaft«, kot so pravili takrat podjetju. Živeli so v svoji hiši na robu mesta, četrt ure hoda od tovarne. Prav tako blizu so bili gozdu. Začenjal se je na pobočjih, ki so se vlekla v strme hrbte Karavank. Kot otrok je preživel mlade dni več v gozdu in ob potoku ter na paši kot v šoli. Vleklo ga je stran od tovarne. Slutil je, da bo prebil v njej večino življenja. Dolgčas mu ni bilo nikoli, saj se je v družini rodilo dvanajst otrok. Toliko jih je skakljalo okoli materinega krila, da jih je oče, ko se je utrujen vrnil z dela, komaj znosil na sonce. Bila je to lepa mladost, čeprav ni bila rožnata. Mladost, polna materine ljubezni in očetove strogosti. No, ni se ji bilo težko umakniti, saj je bil malo doma. Poleti so se vse dopoldneve igrali, kurili ognje, pekli polže, v potoku pod skalami iskali pikčaste postrvi, nabirali rože, se podili za metulji po sončnih travnikih in zvedavo gledali proti visokim sneženim goram. Ko pa je v zvoniku udarilo poldne, so se usuli domov in se zgrnili k mizi, okrog ene same velike sklede. Vsak dan so molili za kruh in se bogu zahvaljevali zanj, čeprav jim je bil le skopo odmerjen. Brž ko je utihnilo žvenketanje žlic, so se spet porazgubili po pobočju za mestom. Zvonjenje avemarije pa jih je poklicalo domov. Štirinajst let mu je bilo, ko ga je poklical oče in mu povedal, da je konec otročarij in da ga je namenil tovarni za železarja. Očetova želja je bila ukaz. Tedaj mu je povedal tudi vse o njihovem rodu. Njegovi pradedje so živeli v Plavškem rovtu pod Golico, vasici med narcisnimi polji. Ded Jernej se je izučil za strojnega mojstra in je služboval pri Zoisu v bohinjskih fužinah. Rad je hodil v hribe, najraje v bohinjske gore in tudi k Triglavu ga je zaneslo. Ko je železarstvo v Bohinju zamrlo, se je oče Anton preselil na Savo pri Jesenicah in se zaposlil v železarni. Ni imel dosti izbire. V dolinah pod gorami so živeli kmetje, drvarji, pastirji, lovci in tovarniški delavci. Zdaj je tudi njemu zatulila sirena. Pridružil se je možem, ki so se z vseh strani doline zgrinjali v tovarno že v zgodnjem jutru in se vračali domov pozno popoldne. Polnih dvanajst ur jih je držala tovarna ob plavžih in strojih. Dolga leta so ga spremljali očetovi napotki: »Bodi ponižen, ubogaj jih in napravi vse, kar bodo zahtevali od tebe. Zapomni si: oni so močni, ti si šibek. Če pojde vse po sreči, se boš izučil za strugarja, in vedi, da je oblast od boga, pokori se, ne upiraj se. Tudi preddelavcem ne!« V obratu, kamor je bil dodeljen, so vzgajali vajence z grobo besedo, klofuto in brco. Ni imel velike sreče. Premalo ponižnosti je bilo v njem, oči so mu sijale zvedavo, predrzno in nič kaj ni bil povšeči tistim, h katerim so ga poslali v uk. Nejevoljni zaradi pritiska višjih, so se znašli nad najnižjimi, kadar se jim je zljubilo. Neko jutro ni bil kaj prida razpoložen, pa se je premalo globoko poklonil vodilnemu inženirju, mogočnemu šefu, Nemcu z visoko pristriženimi lasmi in strogim obrazom. Mož ga je poklical po nemško. Stopil je predenj in težko je prenesel njegov prebadajoči pogled. Šef ga je pokaral, zakaj ne pozdravlja po nemško. Ni še vedel, da je tovarna v glavnem v nemških rokah, pa je naivno odgovoril, da zato, ker je Slovenec. »Marš na plac!« se je zadrl nanj. »Ti ne boš za drugo kot za pometanje!« Tako se je nehalo njegovo učenje. Potem je pometal z brezovo metlo dan za dnem. Tudi oče in njegovi prijatelji mu niso mogli izprositi boljše usode. Sčasoma so ga dodelili pometat v žično valjarno. Tam so bobneli jekleni valji mogočnih strojev. V parah in dimu so švigale razbeljene kače, ki so jih delavci lovili s kleščami in jih z naglimi zasuki pretikali iz stroja v stroj, tako dolgo, dokler se debela železna palica ni spremenila v tanko žico. Minila so leta, preden je bil deležen toliko zaupanja, da so mu obljubili učenje pri teh nevarnih strojih. Spoznali so, da je sila močan, nenavadno okreten in vztrajen. In mikalo ga je, da bi se tudi on privadil prestrezanju žarečih kač. Dražile so ga in vabile, da bi jih znal tako ukrotiti kot možje, ki so delali pri teh strojih že dolga leta. Kdaj pa kdaj je kakšnega ožgalo. Nesreče v tovarni so bile na dnevnem redu. Včasih je komu zmečkalo nogo, roko ali pa ga je drugače poškodovalo. Ljudi je bilo dovolj. Če so koga odnesli, je takoj prišel drug. Ob takih priložnostih so ga sem in tja dodelili k stroju. Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Bilo je pred prvo svetovno vojno, ko so socialni demokrati in komunisti pričeli vžigati delavsko zavest in solidarnost. Za prvi maj so pripravili veliko zborovanje. Nemške delodajalce so nameravali z nečim opozoriti, da so tudi oni ljudje, da imajo svoj praznik, svoje zahteve. Delavski voditelj je prinesel na zborovanje deset metrov dolgo rdečo zastavo. Gruča delavcev se je strnila okoli njega. Vprašal je može, kam naj bi zastavo obesili. Vsi so vpili, naj jo obesijo na najvišji dimnik. Ko pa jo je bilo treba obesiti, ni bilo nikogar. Vsi so zrli v štirideset metrov visoki dimnik. Bali so se višine, bali kazni, slutili so, da gre za izzivanje. Vendar je vsem sijala iz oči želja, da bi zastava visela. Mednje se je pririnil eden od mojstrov in jih nahrulil, naj bodo vendar pametni, naj ne obesijo rdeče zastave, naj ne dražijo gospodarjev, zakaj posledice ne bodo prijetne. Množica pa je rjovela: »Obesili bomo zastavo, to je naša zastava, za naš praznik!« »Jaz jo bom nesel!« »Ti?« Vsi so se ozrli na golobradega mladeniča, ki mu je sijala iz oči drznost. Globoko v srcu je še vedno nosil ponižanje, ker so ga bili vrgli iz obrata na »plac« in mu dali metlo. Pri tem delu je bil neopazen, včasih celo zasmehovan še od tistih, o katerih je vedel, da se z njim ne morejo kosati ne pri delu ne kje drugje. Na tihem je sovražil gospodo, ki se ji je oče uklanjal. Ni še vedel, kaj bo pomenila delavcem rdeča zastava, vendar ga je bolelo, da ni med njimi nikogar, ki bi si upal z njo v vrtoglavo višino dimnika. Voditelj delavcev ga je premeril od nog do glave. »No, pa jo nesi!« mu je slovesno izročil zastavo. Ovil si jo je okoli života. Množica se je strnila okoli njega, ko je zaplezal na dimnik. Sprva se je naglo dvigal po železnih stopih. Prvič je spoznal, kaj je prekletstvo težnosti, ki vleče človeka v globino, in kaj je hrabrost duha, ki te dviga kvišku. Vse manjši so bili ljudje pod njim. Videl jih je kako valovijo, slišal njihovo glasno odobravanje, nemirno vrvenje in pričakovanje nečesa velikega. Ko je z vrha dimnika zaplapolala v modrikasti dim rdeča zastava in je množica zabučala, se je na robu med nebom in zemljo prvič počutil srečen. Zastava ni visela dolgo, ker je vzbudila nevoljo lastnikov in šefov. Že naslednji dan so prišli v obrat in jih sklicali. Vodilni nemški inženir je vprašal: »Kdo je obesil zastavo?« Preteče je njegov pogled drsel po ljudeh, dokler se ni oglasil golobrad mladenič: »Jaz sem jo obesil!« Stopil je iz množice, ponosno vzravnan, kot bi pričakoval pohvalo za to, ker si je upal zlesti na dimnik. Vodilnemu inženirju so zlezla mlahava lica v gube, ki so izražale nevoljo. »Spet ti! Pognali te bomo na cesto! Pridi v pisarno po knjižico!« Obstal je pred njim nem, nemočen to poparjen. Torej tako cenijo pogum ... Obrnil se je k delavcem in videl, da je v njih preteče vzvalovilo. Ti so bili z njim. Za dva dni se je zatekel v Karavanke. Gora in gozd sta ga pomirila. Razočaranje mu je ostalo v srcu, hkrati pa ga je prevzela strast do višin. Poiskal si je steno. Bila je dobro razčlenjena in strma. S tesnobo se je lotil plezanja. Sem to tja se mu je utrgal kamen in zabobnel v globino. To je bilo vse kaj drugega kot vzpenjanje na dimnik. Bilo je mnogo nevarnejše, a vendar drugačno, opojno. Nikogar ni bilo pod njim, da bi ga občudoval in bodril, nikogar, ki bi pozdravil njegovo zmago. Prvič se je srečal sam s seboj. Ko je dosegel vrh, se je odločil. »Plezal bom.« Delavci so se odločili, da Joža ne sme iz tovarne. Delegacija starejših mož je odšla v pisarno. Uspelo jim je pregovoriti vodilnega. Spremenil je kazen odpusta v denarno kazen. Za pet kron so ga oglobili. Pa tudi teh ni plačal sam. Zbrali so jih po obratih. Tokrat se tudi oče ni jezil. Le posvaril ga je, naj se ne izpostavljajo brez potrebe. Toda bil je ponosen nanj, še bolj pa mati. == 2 == V tovarni so tekli dnevi, tedni to meseci enolično kot zrnca v peščeni uri. Potem se je pripetila nesreča. Oče je nenadoma hudo zbolel. Kri sta mu izpila tovarna in mraz. Ni dolgo ležal. Pljučnica je naglo opravila svoje. Ko je umiral, je poklical k sebi otroke. Za vselej mu je ostal v spominu njegov bledi obraz in v daljavo uprte oči. Težko se je poslovil. Njegov glas je bil pretrgan, težak: »Zdaj boste sami. Mamo ubogajte ...« Prišli so tudi sosedje. Sveče so medlo utripale. Vsi so tiho molili to strmeli v oči, iz katerih je življenje že izginjalo. Njegov izgubljeni pogled je poromal skozi okno, med veje drevja, kjer je že zorilo plodovje, in odplaval proti bližnjim in daljnim goram, ko da odhaja tja ... Potem so oči osteklenele ... Sosed mu je zatisnil veke. Mati je bruhnila v krčevit jok. Tedaj se je Joža prvič zavedel, da človek živi za to, da umre, in tudi, da je življenje kratko. Mati se ga je oklenila z obema rokama in se naslonila nanj, da ni padla od bolečine. In zdelo se mu je, da si je spričo očetove smrti izbrala njega za varuha. Usmiljenje in žalost sta se mu pomešala s strahom nedoumljivega. Prvič je videl smrt od blizu in neizprosnost ga je hudo pretresla. Pustošila je po njegovi mehki duši kot plaz kamenja med mladim drevjem ... Dan po očetovem pogrebu je vzel naskrivaj, da mati ni videla, nahrbtnik in nekaj hrane. Napotil se je proti triglavskim goram, k tistim neznanim sneženim vrhovom v daljavi, kamor je ob smrtni uri potoval očetov pogled. Namenil se je v tiste nepozabne višine, ki so ga vedno vznemirjale in vabile z glasom svežih vetrov in neviht. Od tam so se pripodile nad dolino in umile svod, zastrt od rdečkastega prahu. Kdove kolikokrat jih je gledal z vrhov Karavank, z njihovih cvetočih livad in zelenečih gozdov. Njega pa je vabila gola skala ... Iz doline Vrat se je zagledal v divje, samotno skalovje Škrlatice, v ostenje Rokava in Oltarja, v gore, ki so bile tedaj najbolj zapuščene. Po pastirski stezi je prišel med zadnje macesne. Od tod si je ogledal ostenje – kakšne so grape, kam držijo police, kako so povezane z gredmi in počmi, kje leži sneg in kje so dostopi k vrhovom. Kar na slepo se je spopadel s strmino. Ni plezal dolgo po grapi, ko mu je pot zastavila stena. Globina ... Negotovi stopi ... Včasih majavi oprimki ... Vse to ga je navdajalo z rahlo spoštljivostjo ta tesnobo. A čim više je plezal, tem bolj se je ta občutek razblinjal. Preplavljalo ga je neznano čustvo, ki je tolažilo njegovo žalost, preganjalo strah. Vse bolj je bil zatopljen v skalo in plezanje, vse bolj je bil miren. Plezal je mnogo nevarnih mest in bližal se je srcu gore. Vleklo pa ga je v vrhove. Nekaj presunljivega je začutil v prsih. Bilo je nenavadno, nekaj povsem drugega od tistega, kar je čutil na krotkih hrbtih Karavank. Tja so zahajali mladeniči in dekleta skoraj vsako nedeljo. Fantje so se kosali, kdo bo našel večjo in lepšo planiko, da jo podari svojemu dekletu. Po nekaj urah plezanja je imel na konceh prstov kožo posneto, po nogah pa je bil ogreben do krvi. Če so gore bivališče duhov, kot so se včasih menili stari lovci, bivališče pokojnih duš, potem mu ne bi bilo težko, če bi bil tudi on pokojna duša. Morda si je tudi očetova duša izbrala to gorovje za svoje novo bivanje? Če bi bilo to res, potem se mu smrt ne zdi več tako surova. Mnogo bolj kruto je življenje med ljudmi v dušeči dolini. Prav nič mu ni bilo všeč, kako gledajo drug drugemu pod prste, v lonec, se prepirajo in pretepajo za prazen nič, se pehajo za boren kos kruha, se trgajo zanj do onemoglosti. Priplezal je pod grebene Oltarja in obstal od začudenja. Strmina je bila tu posejana s stolpiči, gredmi, nazobčanim skalovjem, podobnim veličastnim žagam, tu in tam pa so bile skale ogromnih razsežnosti razporejene kot stolpi katedral ali oltarji, na katerih ni manjkalo soh, spominjajočih na razne malike. Tu je bil svet deviški in od začetka sveta nedotaknjen. Ustvarjen je bil zato, da pusti v njem svojo žalost, da si nabere iz njega moči, da mu vzbudi hrepenenje po vračanju. Nezadržno ga je vleklo k vrhu grebena. Sprožil je mnogo skal in preživel precej strahu. Razbijale so se pod njim s treskanjem na tisoče koscev. Na vrhu je obležal omagan in srečen. Čezenj so drseli oblaki in sonce je pripekalo. Pustil je, da so se mu oči napile srhljive lepote kotline Krnice. Bilo je, kot bi gledal v krater na Mesecu. Nič zemskega ni bilo na praznem skalovju, ki je obkrožalo grozljivo kotlino z navpičnimi ostenji. Sestopal je proti ostenju Škrlatice. Drugače ga je prevzemal pogled na severno steno Triglava. Dolge ure jo je imel pred očmi in učinkovala je nanj kot bolesten privid. Pet orjaških stebrov je gradilo vznožje zasneženemu vrhu Triglava. Uročila ga je kot dekle, ki ti ne gre in ne gre iz spomina, ga vlekla k sebi kot orjaški magnet, z močjo neizogibne usode. Nekoč jo bo moral preplezati ... V tovarni je od planincev slišal, da so jo Nemci že preplezali to da so šli čeznjo tudi trentarski divji lovci. == 3 == Čez mesec dni ga je spet prignalo v Vrata. Raziskoval je predele proti vrhu Škrlatice. Zaplezal se je in se nenadoma znašel v travnih vesinah. Zagledal je trop gamsov. Potuhnil se je k viharnemu macesnu in jih dolgo občudoval, kako brezskrbno mulijo travo. Šele ko se je sapa obrnila in so ga zavohali, so se umaknili v Pečine. Šel je naprej. Po robovih prepadov so rastli od strel razbiti macesni, nekaj pa jih je ležalo okostenelih na tleh. Spoznal je, da se je ujel v past. Ni mogel najti izstopne police. Utrujen je sedel na podrto drevo, da bi se odpočil. Potolažil si je lakoto s kosom kruha in sirom. Komaj je pojedel, se je v ostenju, kjer so izginili gamsi, sprožilo kamenje. Mislil je, da se živali vračajo, pa ni bilo nič. Kamenje pa se je kar trkljalo. Šele čez kakšne pol ure je zagledal v policah nad stometrskimi prepadi žensko. Počasi je lezla po ozki gredi skozi gladko skalovje. Kmalu je priplezala v bližino. Videl je, da je obuta v krive cokle. Ko je polica povsem izginila, je ženska snela cokle, jih dala v bisago in bosa preplezala izpostavljeno gladko skalo, ki jo je ločila od travnih jezikov. Zagledala ga je in šla naravnost k njemu. »Kdo si?« je vprašala s čemernim obrazom. Huda je bila na tujca, ki je nevabljen vdrl v njen svet. Povedal ji je, da se mu je zahotelo strmin pa se je izgubil. Drug drugega sta zvedavo in nezaupljivo ogledovala. Ženska je bila oblečena po pastirski navadi. Obraz ji je bil ožgan od sonca, naguban in razbrzdan kakor gorovje, v katerem je bivala. Le oči je imela mlade, žive in prodorne. Kar naprej so tipale vanj. »Kakšna je!« je pomislil,»Če bi jo postavil za strah v koruzo, najmanj tri leta ne bi bilo vanjo ne vran ne jazbeca, še medved bi se je ustrašil.« »Kdo pa ste, gospa?« se je končno opogumil. »Kakšna gospa!« je osorno odvrnila. »Tu smo samo ljudje. Tu je trava, drevje, kamenje, divjad in živina. Kaj ti še nisi slišal zame?« Bila je malone užaljena. »Ne! Za vas pa še nisem slišal, šele drugič sem v teh hribih.« »Vsi vedo zame. Vahica sem.« Šele sedaj ji je izginil z obraza osorni izraz. Potem se je zasmejala. Videl je njena koničasta podočnjaka. »Pasem ovce na tej in na oni strani pod stenami. Nekaj se mi jih je izmuznilo, pa sem šla za njimi pogledat pod vrh. Te živali so tako neumne, da same ne vedo, kam jih zanese ta sočna trava in dobra paša.« »Saj ne zanese le ovc. Tudi človeka zanese.« »Ja, ja, tebe je že. Takoj ko sem te zagledala, sem pomislila, da si eden od tistih mestnih izgubljencev, ki ne vejo, za kaj se klatijo po gorah.« Bil je skoraj malce užaljen. »Vahica, ali vi veste, zakaj ste tu?« »O, vem! Tu sem, ker moram biti. Pa ne misli, da sem komu za deklo. Svoje ovce imam. Posestnica sem, v dolini. Pa ne le da pasem. Tudi gamse gonim gospodi, kadar je lov, pa še kaj drugega, kar pa seveda tebe ne briga ...« »Kaj bi me brigalo, saj imam sam s seboj dosti opravka.« »Vidim, da ga imaš. Sicer se ne bi zaplezal. Sam do noči ne prideš v dolino. Vedno več vas srečujem ...« »Koga srečujete?« »Takšne, ki iščejo po hribih svoje izgubljene duše. Ni še štirinajst dni, odkar sem enega takšnega, kot si ti, prinesla kar na rami mrtvega izpod stene. Pa ni bil edini. Od tod jih Prskin vozi s svojim belim konjem v Dovje, da jih župnik Aljaž pokoplje ...« »No ja,« je nadaljevala, »ker si mi všeč, bom tudi tebe spraviia od tod, da te ne bo mrazila noč.« Zahvalil se ji je. Če je ne bi videl bose v gladkih plateh nad prepadom, bi ga bilo sram, da ga stara baba rešuje iz skalovja. Ženska je sedla na skalo, on pa je odvezal nahrbtnik in vzel iz žepa stekleničko z žganjem. »Vahica, ga boste? Češnjevo je!« »Seveda ga bom, če ponujaš!« Pogled se ji je raznežil. Nekajkrat je krepko nagnila, da se je steklenička naglo praznila. Šele potem se ji je jezik razvezal. »Fant, poštene oči imaš in nič zlega v glasu. Zato si mi všeč. Če boš hodil v gore, se boš moral marsičesa naučiti. Posebno če se boš bratil s skalo. Kdor jo pozna, je krotka. Kogar vzame za svojega, je njen. Kogar ne, ga uniči. Ali veš, da ima tua skala dušo?« »Kakšno dušo? Tega pa res ne vem.« »Vidim, da nič ne veš. Takšno dušo ima, da jo je treba poznati, če hočeš plezati. Mlad si še, pa ne razumeš. Skala je kakor ženska. Vsakemu se ne vda. Tistega, ki zna, pa sprejme za svojega.« »Vi že veste, Vahica.« »Seveda vem. Trideset let hodim v te gore z odprtimi očmi. Poglej,« je pokazala z roko v severno steno Cmira. »Šestnajst let mi je bilo, ko sva s prijateljico v coklah gnali gamse čez to steno. Na oni strani so se lovci križali, ko so naju zagledali na vrhu, in pozabili streljati na gamse.« Potem ga je ženska peljala k steni, kjer je že sam zaman iskal prehod. Po ozki gredi sta plezala v grapo, zalizano s snegom. Po njenem robu sta se spuščala streljaj navzdol in se kmalu znašla v razkošnih policah, poraslih z macesni, še nekajkrat sta dvignila gamse, preden sta prišla pod steno, kjer se je pasla stoglava čreda njenih ovac. »Bec bec bec,« se je oglasila ženska svojim živalim. Vse je drlo k njej in kmalu sta bila obkoljena od volnenih kožuhov. Segla je v bisago in ponudila ovcam sold. »No, še ti jim daj, da te bodo imele v boljšem spominu!« Ovce so jima lizale sol z obeh rok in kaj kmalu je je bilo premalo za toliko poželjivih jezikov. Ženska se je zasmejala. »Poslušaj, fant! Ovce so neumne kakor ljudje. Samo da nekatere stegnejo jezik v sol, pa vsa čreda drvi za njimi, ki hočejo še in še. S pestjo soli jih odvedeš pod vrh Škrlatice. Kamor hočeš! Kakor ljudi ... Če znaš, jih lahko vlečeš k vrhu nebes ali v dno pekla. No, ali sedaj veš, zakaj je bil Kristus pastir?« »Zdi se mi, da vem ...« »Ne vem, če veš. Že dva tisoč let gremo za njegovo soljo, pa prav nič ne vemo, kam.« Napotila sta se navzdol, na mejo gozda, kjer je Vahica imela v macesnih svojo bajto. In vse ovce so šle za njima. »Vahica, vidim, da uživate, ko vas ovce tako ubogajo.« »No, dobro je, da me samo ovce. Ljudi sem sita, zato pa raje vse poletje prebijem v Vratih.« Odklenila je bajto in zakurila ogenj. On pa je sedel na klop in gledal v steno. Dal ji je stekleničko z ostankom češnjevca, ona pa mu je zavrela mleka. Prisedla je k njemu. Gledala sta ožarjeni del triglavskih prepadov. »Te stene se boj! Vem, da te bo potegnila nase! Nekaj jih je že vrgla dol in še jih bo. Glej, da ne bo tudi tebe! Jaz sem že plezala v njej. Tam, kjer plezajo trentarski divji lovci!« Potem se je razgovorila. Povedala mu je, kako steno naskakujejo Nemci, zabijajo kline in vpijejo. Mnogo je vedela tudi o gorskih vodnikih, o lovoih, o nevihtah in še o marsičem, kar se dogaja v gorah. Čutil je, da Vahica ljubi gore. Bil je navdušen. Nekaj tistega, kar veje iz hribovja, je velo tudi od nje. »Pokaži roko!« »Zakaj?« je vprašal. »Prebrala ti bom z nje usodo!« »Mar znate tudi to?« »Tudi to znam!« Stegnil je roko. Prijela jo je s svojimi raskavimi prsti in uprla je oči v dlan. »Uh! Kaj vse vidim v tvoji dlani!« »Kaj pa?« »Tvojo usodo, fant!« »Kakšno usodo?« »Čudno, res. Zelo čudno ...« Potem se ji je obraz zresnil in se spremenil, da bi je skoraJ ne spoznal. Gube na njenem obrazu so izražale zbranost, oči so postale globlje, odsotne, in ko je spregovorila, ji je zvenel glas, ko da prihaja z drugega sveta. »Nenavadno roko imaš. Srečno roko in nesrečno srce. Preveč je moči, preveč strasti ... gnalo te bo naokoli ... do smrti boš iskal mir po gorah ... z vsem boš in z ničimer ne boš zadovoljen ... če te gore ne bodo vzele, boš živel dolgo. In ne boš se kmalu oženil ... ko se boš srečal z Abrahamom, boš še sam ... brez otrok pa ne boš ... žensk se boj ... težave bodo imele s teboj in ti z njimi ... denar te ne bo maral, ljudje te bodo izkoriščali ... imel boš veliko prijateljev, ki ti ne bodo vsi prijatelji ... boj se najbližjih, ker ti bodo velikokrat najbolj daleč ... imaš eno samo veliko strast ... gora te bo vzela za svojega, ne boš ji ušel ...« Ženski se je glas tresel. Hotel je izmakniti roko, a je ni spustila. Pogledala je proti vrhu Triglava. Zavit je bil v kopast oblak, skozenj je padal pramen sončne svetlobe in tipal po Severni steni. »Tam je tvoja usoda ... boj se te stene, spoštuj jo, čeprav ti bo naklonjena. V njej vidim kri in trupla. Ne ločim obrazov ... ne vem, če je med njimi tudi tvoj ...« »Vahioa,« jo je prekinil, »mojega ni med njimi, le natanko poglejte,« je skušal ubrati šaljivo struno. V resnici pa mu je šel po hrbtu srh. In pošteno se je oddahnil, ko je ženska nazadnje le spustila roko iz klešč svojih prstov. Potem se je njen obraz zdramil iz resnobe in odmaknjenosti. Dvignila je oči k njemu in globoke brazde ji je ožaril smeh. »Fant, poslušaj me,« je rekla. »Za skalo še nisi, čeprav te vleče vanjo. Poglej svoje prste, krvavi so! Počakaj!« Vstala je, stopila v bajto in se vrnila s kepo loja. »Na,« je rekla. »To je gamsov loj. Z njim si mažem roke in noge, kadar me skala preveč razje. Po njem se koža hitro celi.« Namazal si je roke in hotel vrniti kepo. »Ne, s sabo jo vzemi. Potreboval jo boš, ker ne boš nikoli nehal hoditi v gore. To vidim v tvojih očeh. Pa še pridi, da bova kakšno rekla, če pa se boš kje zaplezal, kar mimo zavpij in mene pokliči. Pridem pote! Tu ni skale, s katere te ne bi spravila!« Segla sta si v roke. Vedel je, da se bo pri njej še večkrat oglasil. == 4 == Joževa mama Marija je bila drobna, nežna in občutljiva ženska. Moževa smrt jo je hudo prizadela, toda ni je zlomila. Oklenila se je otrok. Zaradi njih je morala biti pogumna, vztrajna in iznajdljiva. Najbolj pa se je navezala na Joža. Morda zato, ker je bil mehak kakor ona, ali pa zato, ker se je bolj bala zanj kot za druge. Znali so si urediti življenje in niso se ukvarjali z nevarnostmi tako kot on. Materi ni bilo prav, da gre vsako soboto popoldne v gore in da se vrne šele v nedeljo zvečer ali celo zjutraj v ponedeljek. Skoraj na kolenih ga je prosila: »Joža, boj se boga. Poslušaj mater, ki ti hoče samo dobro! Ne hodi v gore, da ne boš nesrečen in mi s tabo. Zabavaj se v dolini kakor drugi fantje, če že ne moreš drugače ...« Zaman ga je svarila in pregovarjala. V vsem ji je ustregel. Dajal ji je ves zaslužek. Zase je vzel le kakšno krono. Goram pa se ni mogel odpovedati. »Ne vem, kaj iščeš v hribih. Kdor le more, se jih izogiba. Stari ljudje ne pravijo zaman, da gora ni nora, pač pa je tisti nor, ki gre gor! Posebno, če mu ni treba, če ni tam nič izgubil! V goro se gre, kot pravi gospoda, le do tja, do koder se pride s kočijo. V vodo pa samo do kolen, če hočeš dolgo živeti. Pa velike družbe se izogibaj, če nočeš imeti težav!« Tako ga je svarila. Vode se je res bal in je pazil, da ni zagazil vanjo globlje ko do kolen, če je lovil postrvi v potoku ali v reki. Tudi velike družbe se je izogibal. Zato tudi ni hodil v cerkev, kar pa seveda materi ni bilo prav. Za cerkev si je izbral gorski svet, vonj kadila mu je zamenjal dim ognjev, ki jih je kuril po drvarskih bajtah, orgle in petje na koru so mu nadomestili viharji, plazovi in ptičje petje, namesto pridig pa je poslušal Vahioo, stare lovce, gorske vodnike in druge čudake, ki jih je srečaval na samotnih poteh. Da bi lažje shajali, je vzela mati na hrano dvanajst drvarjev, ki so sekali in spravljali les v bližnjih gozdovih. Vedno so se radi šalili, dišali so po dimu in smoli, bili so prijetni ljudje. Z njimi se je spoprijateljil. Naučili so ga vihteti sekiro vleči žago in podirati drevesa. Kar žal mu je bilo za vsakim drevesom, kadar so ga spodgrizli in je truščema strmoglavilo v vznemirjeni gozd. Pomagal je valiti na voz težke hlode in si tako krepil mišice. Poprijel je tudi brat in vsako jesen sta napravila drv, da so se greli vse dolge zime. Brat Francelj pa se je zaljubil v hrbte Karavank. Neki star divji lovec ga je navdušil za lov. Ko je omagal je od njega kupil puško manliherico, takšno, ki se je dala razstaviti na dva dela, vsak del pa se je dal dobro skriti v suknjič ali v nahrbtnik. In potem je hodil z njim na lov tudi Joža. V meliščih pod Monštranco sta zalezovala gamse. »Katerega bi?« je vselej vprašal brat. Potem pa se je sam odločil za največjega. Že ko sta ubila prvega, je vedel, da lovec ne bo, ne divji ne pravi. Francelj je zastrelil kozla. Ko sta prišla k živali, ju je onemogla pogledala z velikimi, prestrašenimi očmi, po črnem kožuhu ji je izpod zlomljenih reber bruhala kri. Brat ga je zaklal, da ne bi še z enim strelom priklical čuvaja z lovske steze. Joža se je čudil bratu, s kakšnim veseljem je pulil gamsu čop in otipaval roglje, kako ga je naglo iztrebil in vrgel vampe čez peč, krokarjem in kavkam, ki so se poželjivo svedralo nad njima. Joža je živali imel rad žive, čeprav je tudi njemu teknila gamsova juha, in se tudi debelega zrezka ni branil. Poleti sta šla nad srnjake. Brat, ki bi ga bil rad po vsi sili navdušil za lov, mu je dal puško: »Ali ga boš?« »Ne, kar sam ga daj!« »Jedel pa ga boš, kaj? Zakaj ga ne bi tudi ustrelil?« Puške ni maral vzeti v roke, zato je ostal v tovarni, brat pa je hrepenel po lovskem poklicu. Saj je bila takrat navada, da se je večina lovskih čuvajev morala izučiti svojega posla prav pri divjem lovu. Tudi zakupniki so namreč vedeli, da divji lovec, ki jim ga ni uspelo zasačiti, postane najboljši lovski čuvaj. Sprijaznil se je s tovarno. Mojstri so opazili, da je priden in uporabljiv. Bližala se je vojna, mnogo delavcev je šlo v vojsko in stroji so potrebovali novih moči. V žični valjarni je bil že ko doma. Večkrat je koga nadomeščal. Toda takšnih je bilo precej in samo čakali so, kdaj bodo komu padle iz rok idešče. Leta in leta je čakal in tudi dočakal. Zgodila se je nesreča. Zadimljeno halo, kjer so možje lovili in pretikali ognjene kače iz stroja v stroj, je napolnil krik, ki je preglasil ropot jeklenih valjev. Starejši možak, oče številne družine, se je iz neznanega vzroka zakasnil s pravim gibom in s kleščami zgrešil razžarjeno žico. Švistnila je vanj, mu prebodla stegno in ga ovila. Zasmrdelo je po ožganem mesu in gorečih cunjah, kri je brizgnila na prašna tla. Joža, ki je bil slučajno v bližni, se je v hipu znašel. Skočil je in presekal tekočo žico. Kmalu potem so se ustavili tudi stroji. Pritekli so še drugi in pomagali rešiti nesrečnika iz objema razžarjenega železa. Mož je nekaj časa rjul in na slepo grabil z rokami po žarečih žicah, ki se jih ni mogel rešiti, potem pa je ves opečen omedlel. Na nosilih so ga odnesli v ambulanto. Strmel je za njim, v nogah pa je čutil slabost. Delavci, ki so pustili delo pri strojih, so stali vsi poparjeni v gruči, kakor vselej, kadar je zadelo koga med njimi. Iz odrevenelosti jih je zdramil neprizadet glas: »Na delo!« Obratovodja je ukazal, da poženo stroje; potem je poklical Joža in mu dejal: »Pozabili bomo na tisto, kar je bilo. Namreč glede pozdravljanja in zastave na dimniku. Plavih nisi delal, okreten si in bister, naučil si se ubogati, ker ti drugo tako ne preostane. Tudi ugovarjaš ne, zato boš dobil klešče in ta stroj. Zaslužil boš precej več ko doslej. Če boš znal držati jezik za zobmi, ti bodo klešče ostale.« Šla sta k stroju. Mojster je pobral klešče in mu jih dal v roke. Obratovodja pa je rekel: »Ne bodi vznemirjen zaradi nesreče. To, kar se je zgodilo temu možu, se lahko zgodi vsakomur, ki ni dovolj pazljiv. Tudi tebi! Ta bo samo ob nogo, če ne bo kakšnih posledic. Če bi mu šla žica skozi trebuh, bi bil sit železa vse življenje ... Tu Imaš stroj in svoje delovno mesto. Stroju služi spoštljivo, vdano in trezno, če boš pridno delal, boš lahko tu ostal do upokojitve.« To je bila preokretnica v njegovem življenju. Zahvalil se je in se spoštljivo priklonil, kot je bilo zaželeno in dela vredno. Klešče je zgrabil z zavestjo, da bodo njegove deset, dvajset ali trideset let, in z željo, da ga razbeljena žica ne bi prebodla. Dela se je lotil z velikim veseljem, z vnemo in spoštovanjem, ki je bilo pomešano s strahom, zakaj žareči curki so nosili s seboj smrt to življenje. Ko je na koncu delavnika odložil klešče, je pomislil: »Tako dajemo mesto drug drugemu. Nesreča nekoga je sreča za drugega. Drug drugemu smo odveč, čeprav smo si še tako potrebni ...« == 5 == Materina užaloščenost, ker je sin ni poslušal, je polagoma popustila, njegovo hrepenenje po gorah pa je naraščalo z nezadržno silo. Naveličal se je vsak dan enakih obrazov sotrpinov in njihovih kvant in vicev, dolgočasili so ga pijanci in zbadanja po gostilnah. V sanjah se mu je prikazovala stena, vsa ožarjena in blesteča, in nad njo nedosegljivi vrh bele gore. Tudi mati je bila vesela, da je dobil stalno delovno mesto in da je več zaslužil. Zdaj je dajal vsak mesec nekaj na stran. Kmalu je imel toliko, da si je lahko kupil plezalno vrv. Z Dunaja mu jo je prinesel znanec. Bila je spletena iz konoplje, lepa in bela, mehka in čvrsta. Kar pred hišo jo je razvil in se čudil, kaj pomeni njen raztežaj – petintrideset metrov v ravnini – in kolikšna je v navpičnici. Kladivo si je oskrbel sam iz vzmeti odpadnega železa, najdenega v tovarni, sta s prijateljem skovala nekaj okornih klinov. Težave pa so bile doma. Ko se je mati vrnila po opravkih domov in zagledala na skrinji vrv, je prebledela. Sklenila je roke in se zazrla vanj: »Joža, križ božji! Zakaj pa vrv? Pa se ja ne misliš obesiti?« Na vse grlo se je zasmejal. »Mati, vrv bo za v skale. Za v steno! Vsak, ki gre v gore, ima vrv, da se z njo varuje.« Mati pa ga ni razumela. Z rokami si je pokrila oči in zaihtela. »Si pozabil, kaj je naročil oče, ko je umiral? Namesto da bi mi otroci pomagali, me spravljate v skrbi, če boš plezal, ne bom nobeno nedeljo več mirna. Vsako noč, ko te ne bo, bom trepetala, da se ti ne bi kaj zgodilo.« Ni je mogel potolažiti, skušal pa jo je razumeti. Vrv je prinesla v dom razkol. Materino ljubezen je prizadela sinova nehvaležnost. Razpet med ljubeznijo do matere in slo po gorah, po tveganju, po samoti, se je počutil nesrečnega. Nekaj nedelj ni šel v hribe. Vrv, kladivo in klini so viseli nad posteljo. Kako čudno je bila vrv podobna železnim pentljam, ki so jih bruhali stroji v tovarni ... Mati je kmalu sprevidela, da mu ne bo mogla preprečiti zahajanja v gore. Zato ga je prosila: »Joža, če že moraš v goro, vsaj sam ne hodi. Dobi si prijatelja, da bosta drug drugemu v pomoč, če se bo komu kaj pripetilo.« Tudi sam je že mislil na to. Sprijateljil se je s fantom svojih let, delavcem iz železarne, plavžarjem. Ta je imel vedno kaj novega povedati o gorah, ker je pogosto tja zahajal in je bil tudi član planinskega društva. Ime mu je bilo Tomaž. Bil je plečat in močan, kakor nalašč ustvarjen za plezanje. Joža se je odločil, da bo z njim preskusil svojo novo vrv. Nekega sobotnega večera sta se namenila v Vrata. Prenočila sta v seniku pri zadnjih rovtih. Okoli vrha Triglava so se strnili težki oblaki in med ostenji je votlo treskalo. Ko je po skodlah štropotala poletna nevihta, sta globoko vdihavala vonj pokošenih rož in se menila, da bi preizkusila vrv v pravi steni. Zjutraj je bilo nebo čisto, zrak je zvenel od tišine in ptičjega petja, z drevja so se usipale v rosno travo kaplje s prebujajočega se listja. V planinskem domu sta se ustavila, da bi popila vroč čaj, hrano pa sta imela s seboj. V veliki sobi sta zagledala gručo nemških plezalcev. Bili so nared, da gredo v steno. Vznemirjena sta jih opazovala. Bili so mladi, sloki možje, svetlih las in modrih oči. Zaman je Jože iskal v njihovem videzu in vedenju tisto, kar bi jih ločilo od drugih ljudi. Razen resnobe in nenavadne odločnosti ni bilo na njih opaziti ničesar. Nemci so tenkovestno pregledovali svojo opremo – vrvi, kline, oponke, plezalke – in nalagali v nahrbtnike hrano. Med seboj so govorili tiho in vse je spominjalo na nekakšen obred. »Veš kaj, Tomaž,« je spregovoril Joža, ko je srebal čaj in žvečil skorjo suhega kruha, »ali se ti ne zdi, da bova to, kar zmorejo Nemci, kmalu zmogla tudi midva?« Tomaž je zmajal z glavo. »Pravijo, da za plezanje v steni ni zadosti le pogum. Potrebna je tudi izkušnja, vaja, tehnika. Oni znajo, mi pa še ne. To pa ne pomeni, da se ne bomo naučili, seveda ...« Šla sta za nemškimi plezalci pod steno. Gledala sta, kako so se navezali v dvoje navez, se preobuli v plezalke in se spopadli s steno pri vstopu v Nemški steber. Morala sta priznati, da pihajo zanesljivo in dokaj spretno. Ko jim je zaprta pot gladka plošča z izpostavljenimi strehami, so zabijali kline, da je zvenelo kot iz kovačnice. Ta pesem je bila obema sila všeč. Z velikim veseljem sta opazila, da je plezalcem padlo s stene v grušč nekaj klinov. Počakala sta, da sta obe navezi izginili za robom, potlej pa sta poiskala izgubljene kline in našla tudi kdove kdaj izgubljeno vponko. To so bile zanju velike dragocenosti. Dotlej so si v tovarni kovali težke in okorne kline. Najprej sta se hotela odpraviti kar za Nemci. Toda obe navezi sta prožili kamenje, da se je treskoma razbijalo po ploščah in policah ter se zdrobljeno umirjajo v grušču. Zato sta se raje napotila pod steno. Spremljalo ju je vpitje povelj, s katerimi so se sporazumevali plezalci v steni. »No, če je to, kar sva videla, pravo plezanje, bova kmalu tudi midva prava stenska plezalca. Povem ti, Tomaž, da pastirica Vahica ne pleza prav nič slabše od teh. Le s to razliko, da nima ne vrvi ne klinov. In če ji ne gre, sezuje cokle in pleza bosa.« »Naši prijatelji pa si pomagajo še drugače. Poznam fanta, ki se je zaplezal v gladko skalo, hodeč za zaskočenimi ovcami. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Pa si je narezal podplate, da se je lepila kri na gladki površini, kjer bi mu drugače spodrsnilo ...« »Jaz si jih že ne bom narezal,« je naglo odvrnil Joža. V zahodni smeri sta si izbrala pristopno grapo z dobro razčlenjeno steno. Navezala sta se in se vadila varovanja z vrvjo, zabijanja in izbijanja klinov. Plezala sta tako visoko, da jima je gladka navpična stena zaprla pot. Tu sta sedla in se razgledovala po njej. Delala sta načrte, kako bi jo preplezala tam, kjer še niso plezali trentarski divji lovci ne dr. Tuma in ne Nemci. Vendar sta vedela, da njune želje daleč presegajo njune sposobnosti. Stena jima je še vedno vzbujala strah in spoštovanje. Kolikor ju je vabila, ju je odbijala ... V planinskem domu se je po sončnem zatonu nabrala številna družba. Tudi Joža in Tomaž sta si izbrala mesto pri mizi v kotu. Spet je bil na vrsti čaj in pospravila sta, kar je ostalo v nahrbtniku. Vstopili so trije možje. Nahrbtnike in cepine so postavili v kot in prosili, če lahko prisedejo. Upehani so si brisali potne obraze. Povedali so, da prihajajo s Škrlatice. To so bili dr. Julius Kugy in trentarska vodnika Andrej Komac-Paver in Tožbar. Vsi pogledi so se obračali k njim. Kugy, dobrodušen mož z bradico in naočniki, se je samo smehljal, saj je bil zadovoljen s turo, z vremenom in vodniki. Oskrbnik se mu je globoko priklonil. Mož je naročil liter rdečega in dobro večerjo za vse tri. Jožu pa je bolj kot ugledni gost zbudil pozornost slok možakar s srepim pogledom, ki je zbujal videz, da je jezen na ves svet in malo tudi sam nase. Prestopal je gibčno kot gams in kazno je bilo, da se je rodil v gorah ter da brezmejno zaupa vase. Drugi Trentar ni bil videti tako hud, prvemu pa je bil podoben le toliko, da je bil prav tako redkobeseden. Zvedavo pa je pasel oči po zbrani družbi, kot bi ugotavljal, če jim posveča dovolj pozornosti. Ljubljanski planinec, ki jima je že prej povedal, da je član nekakšnih piparjev, je gospoda Kugyja nagovoril po nemško. Kugy je hvalil Škrlatico in njene divje stene, prekrasne prehode in razglede. Pripovedoval je, kako se je prvi povzpel na ta divji vrh in večkrat bivakiral med steno in snegom, preden se ga je gora usmilila. Gorski vodnik Komac je gospodovim besedam pritrjeval z odsekanimi gibi glave in kakšno kratko besedo, kot bi bil tudi za to plačan. Pipar je jel pripovedovati Kugyju, da so Nemci spet preplezali severno steno in ostali v koči na Kredarici. »Naj jo kar preplezajo. Pošteno pa ni, če nabijejo v goro toliko železja in si izsilijo pot tudi tam, kjer je narava sama ne nudi. Njim gre predvsem za uspeh in ne toliko za lepoto, ki jo nudi gora. Človek je s tem, ko ponižuje goro, ob užitek, stena pa ob spoštovanje,« je menil gospod, o katerem je tudi Joža slišal, da je oblezel s trentarskimi vodniki vse Julijce in da piše o njih knjige. To je Joža še posebej spoštoval, saj mu je pisana beseda delala preglavice, čeprav mu je jezik tekel dobro in je hitro mislil. Ko so govorili o nemških plezalcih, se je tudi Joža vmešal v pogovor. Segel je v žep in položil na mizo dva klina. Ni pozabil povedati, kje in kako so lezli Nemci. Trentar Komac je vzel klin v roke in ga zvedavo ogledoval. Potem ga je položil nazaj na mizo in zaničljivo rekel: »Tja, kamor pridejo ti s klini in z vrvjo, pridem jaz sam brez klinov in še z gamsom na hrbtu!« »Pa še res je,« je potrdil gospod Kugy, ki je bil s svojimi vodniki očitno zelo zadovoljen. Drugi Trentar pa je uprl svoje prodirne oči v Joža in Tomaža. Nezaupljivo ju je motril in ju vprašal: »Kaj pa sta vidva iskala pod steno?« »Tale je izgubil zlato uro!« se je Joža odrezal, pokazal na Tomaža in se široko zarežal. Komac, ki mu ni bilo prav nič za šale, je temno pogledal in vprašal nezaupljivo, tipajoče: »Kaj se norčujeta?! Za pošteno vprašanje pošten odgovor! Kaj sta iskala pod steno?« Joža se je čutil prizadet. Nič čudnega ni mislil, zato je samozavestno in skoraj izzivalno odgovoril: »Preplezala jo bova!« »Vidva?!« se je začudil Komac. »Midva, da! Ali je kaj narobe?« »Kje jo bosta preplezala?« »Tam, kjer je niso preplezali ne Trentarji ne Nemci.« Komačev smeh je bil jedek. »Najbrž bo dotlej steklo še precej vode in precej žgancev bosta še pojedla ... Od kod pa sta pravzaprav?« »Jeseniška delavca sva. Železarja.« »Železarja? Kdaj pa so bili železarji plezalci!?« »Če niso bili, pa bodo! Niso le Trentarji za v skalo.« Komac je užaljeno gledal s svojimi srepimi, orlovskimi očmi, kot bi si hotel za vedno zapomniti obraz predrznega kodrolasega fanta, ki je kazal veliko mero odločnosti in nenavadne moči. Prevejani divji lovec in gorski vodnik, čigar sloves se je širil po vseh dolinah okoli Triglava in daleč naprej v svet, človek, ki ga je iskala domača in tuja gospoda, da jo je vodil na gorske vrhove, je zaslutil tekmeca. Ne samo predrzne oči, tudi močne roke, tršate pesti in široka ramena so dale slutiti, da njegove besede niso dim v veter. Vse poletje in pozno v jesen sta se s Tomažem potepala po nadelanih poteh okoli Triglava. Vzpela sta se na mnoge vrhove, a stene nista preplezala. Srečala sta mnoge gorske vodnike z gospodi na vrveh. Ne samo Trentarje. Tudi Bohinjce in Kranjskogorce. Jože si je pozorno ogledal vsakega izmed njih in rad se je pogovarjal z njimi. Skušal je odkriti, kaj se v resnici skriva za njihovim nenavadnim videzom. Med množico planincev so se obnašali skoraj vsi nekam posebno. Tudi za goste, ki so jih vodili vodniki, se je zanimal. »Poglej, Tomaž, marsikateri od teh, ki jih vodijo kakor jarce na vrvi, ne bi prišel sam nikamor.« »Motiš se, Jože. Denar povsod utira pota. Denar je kot voda – ni tako tanke špranje, da ne bi skoznjo pricurljala. Ni tako visokih vrhov, da ne bi našli na njih odtisov umazanih tac.« Spoznal je, da so gorski vodniki češčeni ljudje in da tistih plezalcev, ki hodijo in plezajo sami, ne cenijo preveč ali pa jih celo prezirajo, ker jim ne dajo zaslužka. Toda v gorah je bilo čedalje več takih, ki so iskali svoja pota sami, brez vodnikov. To poletje se je v Jožu Čopu rodila želja, da bi postal ne le plezalec, temveč tudi gorski vodnik. Ni mu bilo do samotarjenja v gorah. Dolincev ni zaničeval, ker bi bili sposobni manj kot on. Cenil je vsakogar, ki so mu bile gore pri srcu kot njemu, čutil je, da je drugačen. Svoje sreče ni mogel obdržati sam, moral jo je deliti z ljudmi, ker mu sicer ne bi pomenila toliko, kot mu je. V čem pa bi bila pravzaprav sreča sonca, če ne bi bilo tistih, ki jim sije? V čem bi bil smisel reke, če ne bi imela potokov in če ne bi bilo morja, kamor se izliva? Zato si je iskal prijateljev. Ljudi, ki bi čutili kot on, se veselili, da jim pokaže nekaj, kar bi jim sicer ostalo bržčas za vedno skrito. Okoli njega se je začela zbirati druščina delavcev železarjev, tistih, ki so se srečavali na samotnih gorskih poteh in si razkrivali srca ob kozarcu v planinskih zavetiščih. Združili so se v planinskem društvu. Gradili so koče, steze v nepristopne vrhove in poti. Toda takšnih, kot je bil on, je bilo malo. Želel si je svojih pristopov na vrhe, svojih smeri v stenah, želel si je nemogočega, česar drugi ne zmorejo. Takrat pa je večina ljudi hodila v gore po uhojenih stezah. Lepoto gora so uživali tam, kjer so bili naravni prehodi. On pa si je želel boja z goro. Boja s svojo šibkostjo in slabostmi. V tem boju je hotel rasti. Hotel je spoznati življenje gozda, živali, rastlin. Zanimali so ga tokovi rek in nenavadni ljudje, ki so bivali pod gorami. Zanimalo ga je, kar je bilo drugim tuje. Če so ga v tovarni za vse življenje priklenili k stroju kakor psa na verigo, ki je ne more pretrgati, je hotel biti v gorah svoboden, kot gams, ki obvladuje steno, kot orel, ki gospodari daljavam neba nad govorjem, kot gorsko drevo nad prepadom. Tega ni razlagal nikomur, čutil pa je v dnu srca. Tej svoji težnji je sklenil podrediti vse svoje življenje, če so drugi veliki in močni v dolini, jim rade volje prepušča to bojišče, vse boje in bitke. On pa bo postal velik v gorah. Postal bo njihova senca. Napojil bo svojo voljo s trdoto sten, dušo s svetlobo sonca, z nežnostjo cvetja in z vsem, kar seva vanj v teh letnih časih. <poem>KRVAVA SLED Smo samo drobci sončnega prahu, sestav- ljeni iz senc in svetlobe. Otroci kozmičnih to- kov, ki se iz teme skozi svetlobni pramen vra- čamo v temo.</poem> == 1 == Štiri leta svetovne vojne so premaknila njegove načrte o osvajanju stene v daljno prihodnost. Vojna je razkropila prijatelje po evropskih frontah. Vse, kar je bilo nekoč pomembno, je bilo sedaj brez vrednosti. Njegove sanje, njegovo prvo ljubezen, spore v tovarni in željo po višjem in lepšem bivanju, kot ga je videl v prašni dolini, je prekinil svet nasilja. Imel je srečo, da mu ni bilo treba na fronto. Tovarna je bila vključena v vojno industrijo, zato so delavce potrebovali pri strojih. Iz daljave se muje življenje bojujočih razodevalo kot norost, človek se mu je zdel plen sil, ki jih ni razumel. Ljudje v mestu so bili kot mravlje, ki so prilezle spomladi prezgodaj na sonce in jih presenetil ledeni dež. Velike spremembe so pretresale svet, a niso bili nanj pripravljeni. Vsa štiri vojna leta so bila kot težke sanje. Z bojišč, iz Galicije in soške fronte, so prihajala poročila o padlih prijateljih. Skozi mesto so dan in noč vozili vlaki, eni na fronto, drugi z nje. Večkrat je postopal na kolodvoru in gledal. Prej veseli ljudje, so se vračali žalostni in zamorjeni, brez nog in rok ... V dolino so privlekli ruske ujetnike in jih vpregli v delo in stradež. Videl jih je, razvrščene v dolge kolone, s pridušeno mržnjo v lačnih očeh. Za pol hlebca kruha ali za nekaj cigaret so ponujali vse, kar so imeli vrednega, tudi poročne prstane. Nazadnje so jim ostale samo velike, utrujene, od obupa bolne oči. Gore so bile sedaj prav tako visoke kot prej. Samo njemu so se zdele drugačne. Bile so višje – neoskrunjen raj, v katerega ne bi smela poseči človekova neumnost. Toda ljudje so morili od Triglavskih Alp, Dolomitov, prek Krna in Soče do Krasa. Povsod se je prelivala kri. Nihče si ni znal predstavljati, da je ta kratka črta na zemljevidu požrla milijon ljudi. Še je zahajal v gore. Največkrat sam. Na Prisojnik, Mojstrovko in Vršič. Toda tu je bilo zaledje fronte. Na tisoče sestradanih ruskih ujetnikov je gradilo cesto, ki naj bi premagala gorski prelaz in kot bližnjica povezovala avstrijska središča s soško fronto. Gledal jih je od daleč, s kakšnega roba gore, kako odhajajo in rijejo v zemljo. Od tod je bilo slišati dan za dnem oddaljeno bobnenje topov, kot bi zemlja najavljala, da bo izbruhnil vulkan. Neke pomladne noči je odjuga sprožila v Mojstrovki plaz, ki je pokopal tristo ujetnikov. Srečal se je z ljudmi, ki so to nesrečo videli od blizu, pa s tistimi, ki so izkopavali iznakažena trupla izpod snega in jih zlagali v vrsto. Takrat je začutil strah in spoštovanje do plazov. Tega občutka se ni znebil nikoli. Četrto leto so se začele med ljudmi širiti vesti, da bo črno-žolta monarhija razpadla. Ljudje so bili razburjeni in so vpili naglas tisto. Česar si pred leti še šepniti niso upali. Razpadle so fronte in v Rusiji je divjala revolucija. Tudi on je bil vesel, da bodo Slovenci končno svobodni, da ne bodo več pod stoletnim nemškim suženjstvom. V dolini se je poznalo, da je razpadla fronta v Italiji, čeprav so gnali Avstrijci Lahe noter do Piave, je nenadni konec vojne povzročil, da so vojaki pustili vse vnemar in se začeli vračati domov. Vrnil se je tudi Tomaž. Bil je na soški fronti. Zdaj bosta spet lahko hodila v hribe. Razglašena je bila država Srbov, Hrvatov in Slovencev, zaplapolale so trobojnice s plavških dimnikov in uradnih poslopij. Nemški šef, ki mu je bil nekoč dal metlo, jo je pobrisal z drugimi Nemci vred. Nekega jutra, ko so ravnokar zagnali stroje, je udarila mednje vest, da Nemci zasedajo Koroško. Zvedeli so tudi, da jih je v Mariboru zaustavil general Maister in da se z njimi tolče poročnik Malgaj. V tovarno je prišel Strojev Miha, oficir, veteran iz balkanskih vojn. Poznala ga je vsa dolina. Mnogo so govorili o njem, da je velik Slovan. Po gostilnah so pravili, da je prinesel iz balkanske vojne trofeje – v alkoholu namočenega turškega bega. Ali je bilo to res ali ne, ni vedel nihče, pač pa so vedeli zagotovo, da ima doma precej krivih turških sabelj in samokresov, pobranih pri padlih nasprotnikih. Strojev jim je povedal, da Italijani zasedajo Primorsko, Nemci pa bodo prišli tudi sem, če jih ne zaustavijo na Karavankah. Zbiral je prostovoljce. Jože ni dosti premišljeval. Ni jim zameril samo tega, da so ga vrgli na »plac« in mu dali metlo, ga gnjavili zaradi zastave, tudi to mu ni bilo prav, da so se širokoperili okoli Triglava. Tudi Tomaž se je javil. Dobila sta uniforme, vsak svojo puško, menažko in čutarico, in Strojev ju je uvrstil v svojo četo. == 2 == Strojeva četa se je nastanila v opuščeni koči na Kapeličnem vrhu pod Gorico. Na meji gozda, tam, kjer so se za redkim drevjem začenjala oguljena rebra goličev, so skopali jarke in zavzeli položaje. Od tod so patruljirali globlje na Koroško in nekajkrat so se spopadli z Nemci. Prvič v svojem življenju je prišel v gore z drugačnim namenom. S puško. Z zavestjo, da bo ubil tistega, ki ga sreča, ali bo sam ubit. Branil je zemljo, ki ga je rodila, na kateri je bival njegov narod tisoč tristo let, zemljo, ki je bila vraščena v njegovo srce. Zato se je lažje sprijaznil s tem, da mora ubijati, kar se mu je upiralo. Na gorskem sedlu je doživel ognjeni krst. Patrulja je na robu goščave naletela na kope kamenja, zloženega v piramido. Sredi kamenja je bil karton in na njem z rdečo barvo napisano: VERFLUCHTE TSCHUSCHEN. KAERNTEN IST DEUTSCH. Že je hotel eden med njimi potegniti karton in ga raztrgati, ko je poveljnik zapazil, da drži v notranjost drobna žica. »Pusti! Minirano je!« je kriknil. Ni bilo treba odstraniti mnogo kamenja, da so videli mino. Strojev jih je oddaljil za streljaj, sam pa je zvezal papir z vrvico in z dobrega kritja potegnil. Strahovito je zagrmelo. Zaslepile so se jim oči, steber dima se je dvignil visoko, daleč naokrog so sičale skale in v zemlji je zazijala velika luknja. Poveljnik jih je poklical in pokazal jamo. »Vidite, tja noter bi zdaj zmetali, kar bi ostalo od bližnjih, in bi zagrebli.« Nekoliko niže od tam, kjer so jim Nemci nastavili past, so v gozdu napravili zasedo. Razporedili so se v obliki podkve, krila pa jih je strojnica. Sklepali so, da bodo prišli Nemci pogledat, koliko je mrtvih po eksploziji. Jože je ležal skrit v praproti za debelim deblom in meril s puško na pot. Nedaleč od tod je poveljnik Strojev z daljnogledom preiskoval pobočje in tudi Tomaž je živčno prekladal puško. Minilo je nekaj ur, preden so zaslišali korake od spodaj. Nejprej so prišli trije s puškami, za njimi desetina. Ko je prvi zagledal čistino, kjer je eksplodirala njihova past, je vzradoščeno zavpil: »Herr Leutnant, die Luft ist rein!« Toda zrak je bil nabit s sovraštvom in onemoglo napetostjo. Prihajali so v koloni, precej skupaj, vneseno in brezskrbno. Videl je njihove obraze, kmalu razločil oči, roke in gibe, in zdelo se mu je, da hodijo že po zraku in ne po zemlji, ker jim je noge zakrival nasip. Strojnica je zabobnela. Tudi on je pritisnil na petelina. Tisti, na katerega je meril, je zakrilil z rokami in že ga je zmanjkalo, kot bi se pogreznil v globoko vodo. Pokanje ni prenehalo, dokler se je še kaj premikalo na kolovozu. Ob prvih strelih jih je nekaj zbežalo, niti en sam strel ni padel nazaj. Med listjem se je razširil kiselkast vonj krvi. Ko je orožje potihnilo, je sonce pretrgalo žilo oblakov in presvetlilo redko drevje. Oči ubitih so steklenele, v kolesnice pa se je natakala kri. Poveljnik je vstal in si obrisal potno čelo. Zamahnil je z roko, naj gredo za njim. Zgrnili so se okoli mrtvakov. Jože je omotično strmel, kako preobračajo mrtve in jim pobirajo orožje. Dobili so osem pušk, lahko strojnico in pištolo. Med mrtvimi je zaječal mlad, svetlolas fant. Zadet je bil v desno stran prsi. Potuhnil se je bil med mrliče, zdaj pa se je s prosečimi očmi oglasil: »Nicht schiessen, bitte!« Skušal se je dvigniti, da bi pokazal, da bo lahko še živel. Pogledali so poveljnika. Vojak, ki je preobračal mrliče, je bil frontni veteran. »Naj ga ubijem, poveljnik? Dober preč bo!« Že je dvignil pištolo, ko je Jože protestiral. »Ne bomo ubili ranjenca, saj nismo zverine. Bodimo ljudje!« »Kaj bomo z njim? Bolnišnice nimamo,« je dejal poveljnik. »Obvežimo ga, pa naj gre!« »No, pa ga obveži!« Lotila sta se ga skupaj s Tomažem. Krogla mu je prebila prsi, šla skozi pljuča. Krvavel ni dosti. Obvezala sta ga in mu zamašila rano. Potem šta ga oblekla in mu dala piti črne kave. Ranjenec je Jožeta ves čas gledal v obraz in v oči, kot bi si hotel zapomniti sleherno podrobnost na njem, čigar prošnja mu je rešila življenje. Ko sta bila gotova, mu je Jože dal palico, da bi se nanjo opiral, poveljnik pa mu je po nemško dejal: »Mož, sedaj lahko greste. Povejte svojim, da ste se srečali s prekletimi Čuši, in tudi to jim povejte, da je bila Koroška zmeraj slovenska in da ne bo nikoli nemška!« Ujetnik je z gibom glave potrdil, da je razumel sporočilo. Obrnil se je in se majavo napotil po kolovozu navzdol. Nekajkrat se je ozrl, kot da ne bi verjel, da mu ne bo kdo od teh, ki so mu sledili z očmi, nazadnje sledil še s kroglo ... Izgubil se je v gozdu. Po nekajurnem pohodu so se vrnili na svoje položaje, veseli so bili, da imajo spet streho nad glavo in kuharja, ki jim bo skuhal večerjo. Jožetu nocoj enolončnica ni teknila. Ni se mogel znebiti spominov na ubite. Po večerji sta s Strojevim posedala pred kočo. Gledala sta, kako tone težka sončna obla v kope oblakov in kako se s koroških hribov plazi k njim mrak. Gledala sta slovensko zemljo. In zdelo se jima je, da narašča vijoličasto megleno morje. Nemško morje. Stoletja buta vanje in zdaj jih hoče preplaviti ... Poveljnik je na kolenih pestoval puško. »Veš, Jože, prav si imel, ko si predlagal, da spustimo ujetnika. Pekla bi me vest, če bi ga ubili. Rekel si, da bodimo ljudje. Vojne je konec. Kaj hočemo? Mi hočemo biti ljudje, a kaj če oni nočejo tega? Vso pot sem premišljeval, zakaj ubija človek človeka.« »Tudi jaz sem razmišljal o tem. Ti si bil na balkanski fronti in si videl dosti sveta, gotovo veš bolje.« »Ne tega ne vem. Tega me niso učili v šoli in nisem slišal v cerkvi. Tega tudi tisti ne vedo povedati, ki gonijo ljudi v medsebojno klanje, ki so krivi, da je pomrlo dvajset milijonov ljudi. Mi se le branimo. Nemci so izgubili vojno, pa kljub temu lazijo naprej v našo deželo in Italijani tudi. Vidiš! Majhno domovino imamo, pa še to nam hočejo vzeti!« In še je nadaljeval: »Zapomni si: to, kar so napisali, mislijo resno.« Ko je legel na slamnati pograd, ni mogel zaspati dolgo v noč. Strmel je v zakajeni strop, kjer so trepetali okrogli odsevi brlivke. »Težko živi človek, ki je ubil človeka,« je dejal prijatelju, ki je ležal z rokami pod vzglavjem poleg njega. »Ne misli na to. Človek ni kriv, če mora ... Sicer pa niti ne veš, če si koga zadel. Če morda dvomiš, da si zgrešil, potem si misli, da je bil tvoj tisti, ki sva ga obvezala in spustila, pa ti bo laže.« Naslednje dni jih je sovražnik iz doline obdeloval s topovi. Da bi ga preslepili o številu čet, ki varujejo gorske prelaze, so kurili ognje na različnih mestih. Potem so varno skriti poslušali kanonado v prazno. Še nekajkrat so se srečali s patruljami in nekoliko puškarili. Mnogo huje pa se je godilo četi, ki je čuvala karavanški predor. Od tam se je dan za dnem slišalo streljanje in grmenje. Joža si je zapomnil dogodek z nemškimi agitatorji. V četno taborišče je prišlo dekle z imenom Tinca. Povedala je poveljniku, da so v vas prišli Nemci prepričevat Korošce, naj glasujejo za Avstrijo in kulturno Evropo ter naj se ne vežejo s Srbi. Poveljnik je zbral vod vojakov in se spustil skozi gozd v vas. Zajel je Nemce v vaški gostilni. »Kaj z njimi?« se je vprašal. Bili so civlisti in glasno so protestirali, ker jih je nameraval vleči s seboj. Bohinjski divji lovec pa mu je predlagal: »Treba jih je kaznovati in izpustiti!« Velel je napraviti nekaj kolov. Zataknili so jih agitatorjem skozi rokave in jim jih pritrdili z vrvjo tako, da se jih po poti ne bi mogli znebiti. Ko je bilo vseh sedem tako nagačenih, so jih odgnali na rob vasi, od koder se je pot vijugala v dolino. Bohinjec je predlagal poveljniku: »Vzemimo jim tiče ven in namažimo jih z globinom! Tako smo delali v Bohinju z lovci,« je še dodal. »Ne, tega ne bomo napravili,« je odredil Strojev. »Za spomin na srečanje z nami boš vsakega posebej sunil v rit, in konec! To bo za plebiscit!« Tako so tudi napravili. Krepak fant je brcnil vsakega posebej v zadnjico in mu v slovo dejal: »Tako, da se ne prikažeš več, zakaj drugič ti posvetimo drugače!« == 3 == Za zeleno mizo so krojači usode sveta sklenili, da bo Koroška pripadla ne glede na zgodovinske okoliščine tistemu, ki bo dobil od ljudi največ glasov. Ko so utihnile puške, so se razvnele politične strasti. V tem boju je Strojev namenil Jožu častno nalogo. »Lep si. Močan. Pameten. Znaš se obnašati in ljudje te imajo radi. Napravili te bomo za Korošca. V dolino pojdeš. Obiskoval boš naše ljudi. Delil jim boš »propagando«. In najvažnejše: nas boš obveščal, kaj počno Nemci in kaj napletajo.« Oblekel je irhovice. Dobil je tudi naramnice s planiko, izrezljano iz jelenovega roga, lovski suknjič z zelenimi zavihki in klobuk z obledelim gamsovim čopom. Naloga mu je bila všeč. Naveličal se je poleganja. Obetali so se mu razburljivi doživljaji, ki naj bi bili v njegovo in narodno korist. V zvezdno noč je krenil proti dolini s polnim nahrbtnikom »propagande«. Nekaj dni mu je šlo po sreči. Razdelil je letake, kot mu je bilo naročeno. Kjerkoli se je oglasil, so ga sprejeli kot Korošca. Naučil se je podrkovati. Zbijal je šale. Mnogo jih je znal iz tovarne, druge si je sproti izmislil. Pridobil si je precej novih prijateljev. Povsod so ga gostili. Kmalu je pozabil, da hodi po ozemlju, kjer ima tudi sovražnik svoje ljudi. Nekoč se je o mraku ustavil v vaški gostilni, polni fantov in mož. Ustavil se je zaradi Tince, gostilničarjeve hčerke, ki jih je bila prišla obvestit o agitatorjih. Veselo ga je pozdravila. Postavni fant ji je bil všeč, česar ni skrivala. Z žarečimi očmi mu je stregla in se kar naprej sukala okoli njega, ko je govoril z očetom. V gostilno je stopilo nekaj tujcev z nič kaj prijaznimi obrazi. Vrvež je rahlo potihnil, ljudje pa so se z nezadovoljstvom zazrli v prišlece. Vstopila je Tinca z dvema vrčkoma piva in ju postavila pred očeta in Joža. Bila je bleda in prestrašena. Sklonila se je k očetu in mu nekaj šepnila v uho. Mož se je zresnil in mrmraje dejal Jožu: »Nekdo vas je izdal. Zunaj vas čakajo. Lahko se zgodi, da vas ustrelijo.« »Tudi jaz imam pištolo,« je rekel Joža. »Preveč jih je ... in še nam boste napravili težave. Hči vas bo skrila.« Potem se je ozrl k harmonikarju. »Daj fant, ureži eno!« Harmonika je zavreščala divje in razposajeno. Njenim zvokom so se pridružili vriski. Gostilničar je zavpil: »Dečve izbirajo!« Komaj je to rekel, je bila že Tinca pri Jožu. Potegnila ga je med plesalce. Zavrtela sta se naokoli samo enkrat, potem pa brž skoz vrata v vežo. Tam ga je potegnila v temo in nato po stopnicah. Šla sta po temnem hodniku. Zarožljal je ključ in odprla je vrata svoje sohe. Potem je zaklenila in prižgala luč. »Ubiti vas hočejo! Tu vas pa ne bo nihče iskal. Bodite brez skrbi. Kar lezite v posteljo in zaspite.« Samo to je rekla, ugasnila luč in odšla. Šele ko je v vratih škrtnil ključ, se je zavedel, da je sam. Ali je rešen ali je v pasti – tega ni mogel vedeti. Strojev mu je naročal, naj ne zaupa nikomur, kogar ne pozna. Ljudje da se kaj radi obračajo po vetru. Po prstih je šel k oknu in gledal na dvorišče. Tam je stala gruča moških. V gostilni mu ni ušlo, da so ga nekateri merili s sovražnimi pogledi. Če bi Nemci vedeli še to, da je bil zraven, ko so potolkli patruljo ... Sedel je na posteljo. Iz žepa je vzel pištolo in pogledal, če je naboj v cevi. To ga je pomirilo. Tudi če ga dekle izda, ga ne bodo dobili kar tako. Če okna ne bi imela železnih križev, bi se spustil na dvorišče ... Potem je legel kar oblečen. Hrumenje krčme je pojenjavalo. Glasovi pijancev so tonili v noč. »Čas bi bil,« si je dejal, »da se vrnem v tovarno in v domače gore.« Stena ga je klicala ... Zadremal je. Zbudil ga je ključ, ki je zaškrtal v ključavnici. V mraku je zagledal dekle, ki je vstopilo po prstih in spet zaklenilo za seboj. Prižgala je svečo. Plamenček ji je zatrepetal v očeh, sedaj že pomirjenih. »Ne bojte se. Ne vedo, kam ste izginili. Še nadzirajo hišo. Dekla jim je rekla, da vas je videla, kako ste se zatekli v skedenj.« »Kaj pa bo zdaj?« »Nič ne bo. Tu bova prenočila,« mu je rekla brez zadrege. »Saj je postelja dovolj široka, ali ne?« Začela se je slačiti. Obleko je zmetala na stol in obstala pred njim v spodnjem krilu. Po tem se je molče sklonila, mu sezula čevlje ter slekla jopič in hlače. Pustil je, da se je trudila, in jo opazoval pri tem opravilu. Obnašala se je povsem ravnodušno, kot bi slačila otroka. »Tako, sedaj se pa uleziva,« je velela. Spravil se je v posteljo in se opravičil: »Sitnosti vam delam ...« »Naj vam ne bo nerodno ... Ne morem vas položiti na tla. Všeč ste mi in zaupam vam. Pridobili ste tudi očeta, ki mu ni pogodu kdorsibodi.« Legla je k njemu in govorila dalje: »Včasih sta tu spala oče in mati. Pred leti je mama umrla. Zdaj oče ne mara več te postelje, da ga ne bi spominjala nanjo. Dobro sta se razumela ... Oče pravi: če se ljudje predobro razumejo in se imajo preveč radi, se vedno kaj zgodi. In zdaj se boji zame. Tudi midva se dobro razumeva. Samo mene ima. Osamljen je in naveličan pijancev. Najraje bi vse to prodal, da bi šla proč, daleč proč, stran od Nemcev.« »Kaj so vam napravili Nemci?« »Nič posebnega. Samo ponižujejo nas. Moj oče pa je ponosen mož in ne bi bil rad vse življenje »vindišer« ... No, povejte mi raje kaj o sebi ... Všeč so mi pogumni ljudje ...« »Kako veste, da sem pogumen? Saj to ni pogum, če jo pred Nemci pobrišeš v dekliško kamro, a?« »To je bilo pametno zato sem vas spravila sem ... Vi ste drugače pogumni. Ženska to čuti, čeprav ne zna povedati.« Segla mu je z roko v lase in ga nežno pobožala, kot bi bil njen. Povedal ji je, da dela v tovarni in zahaja v gore. Sveča je dogorevala. Njen obraz, počivajoč v snopu las, je bil bel in resen. Opazoval jo je. Veke so ji že na pol zastirale oči ... »Ali bova zaspala?« Prikimal je, čeprav je vedel, da bo le s težavo zaspal ob njej. »Saj lahko položim glavo na vašo roko?« Ni počakala na odgovor. Stisnila se je k njemu, si dala njegovo roko na blazino in jo zakrila z lasmi. Čez nekaj trenutkov je že spala. »Kako noro je življenje,« je premišljal. »Ljudje po svetu se pobijajo med seboj, razprtije se ne nehajo, med nami pa živijo tako čedna bitja, kot je to dekle ...« Ni mogel zaspati. Kako tudi bi ob takem dekletu? Ali sanja ali je resnica? Z roko je zdrsel po njenih licih in čelu, jo pobožal po laseh. Po žilah mu je plala neznana sila. Segel je pod zglavje in roka se je dotaknila mrzle kovine. To je bila druga resničnost, ki ga je navdala z rahlo skrbjo. Potem je skušal zaspati. Noč na vhodu je že bledela in petelini so oznanjali jutro. == 4 == Tinca mu je zjutraj, ko se je odpravljal, podržala roko. Vedel je, da se težko poslavlja od njega. Iskal je besed za slovo, pa ni našel nič primernega. Zato je spregovorila ona: »Saj boste še prišli, kajne?« »Seveda!« »Upam, da vas ne bo treba spet skrivati, če pa vam bo še kdaj trda predla, je za vas pri meni zavetje vedno pripravljeno.« V taborišče se je vrnil razdvojen. Doslej se je šalil z dekleti, tudi pogledal je rad katero, toda tako nenadoma ga ni nobena navdala z nemirom. Tudi drugi fantje so marsikaj doživeli. Ob srečanjih so si pripovedovali vsakovrstne dogodivščine. Največ zgodb se je vrtelo okoli vdov. Te so bile najbolj razumevajoče in dobrosrčne do moških. Nekaterim je vojna pobrala može že pred štirimi leti. In zdaj so žalost že prebolele. Kar koprnele so po novem življenju, ki ga je obetal mir. Povedal je, da je ušel Nemčurjem in da so ga skrili Korošci. Kje in kako, pa ni zaupal nikomur. Bilo je prelepo in preveč nerazumljivo, da bi lahko postalo vir neslanih šal. Imel je navado, da je vse, kar je najlepšega doživel, zakopal vase. Nedolgo zatem so izvedeli, da je Koroška izgubljena. Okoliščine, v katerih se je zgodilo to sramotno dejanje zgodovine – enemu najmanjših evropskih narodov so odvzeli del ozemlja, kakor bolniku odrežejo brezvestni zdravniki ud – so bile zanje nerazumljive. Kaj vse so krivili in koga! Senca Nemcev, dolga in strašna kot stoletja, se je zgrnila čez vse koroške hribe in se ustavila na hribih Karavank. Moral se je posloviti od Tince. Vedel je, da bo slovo težko in žalostno kakor slovo od Koroške, za katero so bili pripravljeni preliti kri ... zaman. Prišel je ponoči. Poslal je sosedovo deklo ponjo, ker se ni maral kazati v gostilni in delati težave njej in očetu. Prišla je. Napotila sta se po stezi proti robu, kjer so se začenjali gozdovi. »Čudno, ali ne,« mu je dejala, »da vse, kar je lepo, tako hitro mine. Odšli boste in pozabili name.« »Reci mi ti, dekle. Tebe ne pozabim nikoli.« Ovila mu je roke okoli vratu in se zagledala vanj: »Zdaj naju bodo ločile strme gore in meja. Živela bova vsak po svoje in kdove, če se bova še kdaj videla ... Jaz si ne delam posebnih utvar, da ne bi bila potem še bolj nesrečna ...« »Usoda ...« je dahnil. Iskal je besed, da bi jo prepričal o nečem, v kar bi sam rad verjel, če si res želiš, da bi se še videla, in če ti kaj pomenim, ni tako visokih gora in ne zastražene meje, da ne bi prišel k tebi.« »Več mi pomeniš, kot sem si mislila. Že ko sva se prvič srečala, so mi oči obvisele na tebi ...« Stisnil jo je k sebi. Njeno vitko telo se je priželo k njemu in vztrepetalo. Poljubila ga je. Mesečina se je razlila med drevje, kjer sta slonela, ne da bi se mogla ločiti. Okus njenih solz je bil grenak kot negotova usoda, ki je visela nad tem izgubljenim hribovjem. Srce mu je prešinila bolečina. Je to ljubezen, ki je doslej ni poznal? Bolečina nedoživetega? Ločitve v trenutku, ko bi se rad s to dušo spojil za vekomaj? Odhajal je proti temini gozda, proti jugozahodni strani neba, tja, ker se je hribovje dvigalo kakor črn zid in zapiralo pot. Hodil je počasi in nosil njo v srcu, v žilah. Bil je potrt in tako sam ... Gledala je za njim. Z belim robcem, ki si je z njim brisala solze, mu je mahala v slovo, dokler ga ni požrla množica debel. Napotil se je prek gorskega sedla naravnost domov. Sonce se je že dvignilo izza Begunjščice, ko je odprl leso domačega vrta. Mati je ravnokar stopila na prag. Kriknila je od veselja. S kratke vojne se je vrnil spremenjen v moža. Objela ga je in se ga ni mogla nagledati. Oči so mu zrle še bolj resnobno, odtenka v njih, ki ga je vžgala ljubezen, pa ni znala prebrati. Najprej ga je pogostila. Ko je jedel, sta se pogovorila o vsem, kar se je zgodilo med njegovo odsotnostjo. Marsikaj ji je povedal, ljubezen s Tinco pa je zamolčal. Njegova soba je bila pospravljena, kot bi bil odšel samo za nekaj dni. Nad posteljo so kot vedno viseli vrv, kladivo, klini in cepin, vse prav tako, kot je bil pustil. Vedel je, da se bo življenje vrnilo v stari tir. Vrnil se bo v tovarno, prijel za klešče. Hkrati pa je že mislil na gore in na steno. Prvo veselje – s prijatelji pojde na Triglav. <poem>SREČANJA ''Bodite usmiljeni z osamljenimi, ker ne veste, kako globoko segajo korenine njihove bolečine.''</poem> == 1 == Stene so se otresle plazov, gore so zelenele v bujni poletni rasti. Modrina svišča je tekmovala s sinjino neba in sleč je krvavel po sivih pečeh, drugovali so mu šopi očnic. Vreme se je ustalilo, skale so zorele, dnevi so bili topli in polni sončne pripeke. Joža so to poletje prevzele gore. Komaj je čakal sobote, da je odložil klešče. Minila so že polna tri leta po vojni, pa še ni preplezal stene. Sam ali v družbi s Tomažem je osvajal vrhove, drugega za drugim. Največ se je potepal po Martuljku, okoli Prisojnika, najraje pa je hodil na Triglav. Stene bi se bil že lotil, pa mu je vselej kaj prekrižalo načrt, še in še jo je hodil ogledovat kot fant dekle, ki se ji ne upa približati, da je ne bi užalil. Izvedel je, da so steno spet začeli oblegati Nemci; pa tudi Ljubljančani so postopali pod njo. To nedeljo se je vzpel na Luknjo in na strma pobočja Stenarja. Od tod je imel vso steno kot na dlani. Vsak dan mu je bila bližja. V spomin si je vtisnil vse njene stebre, ki so držali pokonci vrh Triglava, zapomnil si je, kako leže grape, kje se usipajo plazovi, kje padajo vode in kako se pno police. Stena ga je tako znorila, da je nenehno sanjal o njej in se ponoči prebujal v mislih nanjo. Preganjala ga je tudi pri delu. Večkrat se je zalotil, da mu misli uhajajo od razbeljenih kač in bobnenja strojev v njeno grozljivo naročje. Tako ga je prevzela, da ga je mojster nekoč opozoril, naj ne zija tako otožno tjavdan, če noče dobiti železne kače med noge. V ostenju Stenarja si je v zavetju mogočnih gredi izbral široko, zložno polico. Tik ob razu je visela nad globino kot orlovo gnezdo nad prepadi. Ležal je naslonjen na nahrbtnik in z daljnogledom iskal smer, ki je ni še nihče preplezal. Tišino med prepadi je zmotilo padajoče kamenje. Pomislil je na trop gamsov. Ko pa se je še kar naprej sesipalo, se je nagnil nad globino. Na razu je zagledal človeka, ki je plezal naravnost proti njemu. »Ta je znorel!« je pomislil. On, Joža, je prišel v to svoje gnezdo po policah in še na misel mu ni prišlo, da bi se dal raz preplezati. Neznani plezalec je za nekaj časa izginil. Kmalu pa se je pojavil tik pod njim. Razločno je videl, kako z lahkoto premaguje ovire in se dviga. Včasih je postal, si obrisal čelo in se zagledal v steno. Pomislil je, da ga je morda prignala ista želja kot njega. Morda bi poskusila skupaj? Nekaj ga je v njegovem plezanju navdušilo kot še pri nikomer. Mogoče veliko tveganje? Lahkotnost gibov? Ko je bil oni že blizu, je vstal, da bi ga opozoril nase. Bal se je, da ne bi plezal mimo, zato je sprožil v globino kamen. Plezalec se je obrnil in ga zagledal. Bil je začuden. Vendar je brez oklevanja splezal vse do kamina, ki se je iztekal k njegovemu gnezdu. Joža je stopil na rob in stegnil roko, da bi plezalcu pomagal na polico. »Naj ti pomagam?« »Nisem potreben pomoči!« Odstopil je. Fant se je potegnil čez previs kakor telovadec na orodju in že je stal pred Jožem, ves rdeč v obraz. Joža ga je premeril od nog do glave. Obut je bil v plezalke. Njegove pumparice so bile iz rebrastega žameta, skozi platneno zeleno srajco mu je pronical znoj, čez prsi mu je visela bela vrv. Bil je majhen, vendar močan. Uporni lasje so bili kratko pristriženi, pod nabočenim čelom pa so sijale svetlo zelene, predirne oči, ki so ostremu obrazu dajale še ostrejši videz. Prišlec je stegnil roko in dejal: »Pozdravljen! Jaz sem Klement Jug!« Ostrino obraza je v hipu pregnal žar prijaznega nasmeška. »Jaz sem pa Joža Čop!« Roki sta se krepko stisnili. Jugova ozka, čvrsta dlan je popustila v Čopovih šapah. »A ti si Čop? Sem si kar mislil, ko imaš tako močno roko! Marsikaj sem že slišal o tebi ...« »Jaz pa o tebi, Jug,« se je zasmejal Joža. Kar se je zgodilo v gorah, se je hitro razvedelo. Brezžični telefon od ust do ust, od koče do koče, od človeka do človeka ni nikoli odpovedal. Klement Jug je snel vrv in sedel nanjo. Oba sta se zamaknila v steno. Čop je odprl nahrbtnik in ponudil Jugu čutarico z limonado ter nekaj prigrizka. Jedla sta in se menila kot stara znanca. Jug mu je povedal, da s Stenarja ogleduje Triglavsko steno, kje bi se dala najlaže preplezati. Čop mu je odgovoril, da tudi njega žene sem gor ta namen. Jugu so zažarele oči. V njih se je zrcalila barva neba, pomešana z zelenilom trav in vedrino deroče vode. »To me veseli. Prav je, da nas bo več. Poslušaj, Čop, mi se moramo združiti. Sami moramo osvojiti naše stene. Pokazati moramo svojo moč in sposobnost. Gotovo že veš, da se Nemci pripravljajo, da potegnejo novo smer čez steno. Če smo bili stoletja odvisni od njih, se jim zdaj ne smemo več pustiti!« »Tako je. Mislim, da bi tako kot oni kmalu lahko plezali tudi mi. So predrzni in tudi pogumni.« »Ne samo to, Čop. Drznosti in poguma bi jim še ne zameril. A tudi oholi so. Ne veš, kaj sta napisala Nemca, ki sta pred vojno prva preplezala Triglavsko steno?« »Ne vem.« »No, ti bom pa jaz povedal. Napisala sta dobesedno takole: Vi Slovenci lahko trdite, da je Triglav na vaših tleh, a nemška moč in nemški duh sta ga osvojila ...« Čopu je v prvem hipu zastala sapa. Potlej pa je dejal zaničljivo: »Naj gredo k hudiču s svojo močjo in s svojim duhom.« Spomnil se je na Koroško. Jug je ujel v Ježevih očeh blesk nevolje, in všeč mu je bilo, da s takim žarom potrjuje njegovo misel. »Prav je, da sva enakih misli. Ni dovolj, da bi bila sama. Mlade moramo pridobiti, take, ki hočejo tvegati in v stenah iskati potrdila svoje moči in volje. Poglej, Čop, mi smo planinski narod. V naših gorah in stenah je mnogo nevarnosti. Te moramo poiskati. V njih se moramo preizkusiti. Tu bomo dobili novo moč. Širjave zemlje in morja so nam že pred stoletji pobrali drugi. Takrat, ko so naši pradedje še živeli v sužnosti in temi. Mi smo prodrli do Alp in tu ostali. In še tu nas stiskajo na vse manjši košček zemlje. Zato mislim, da moramo stene, ki so še ostale, osvojiti sami. Z velikimi narodi lahko tekmujemo samo v kulturi in v duhu. Tu smo lahko veliki.« Joža ga je navdušeno poslušal in pritrjeval s kimanjem. Všeč mu je bil, ko mu je tako gladko tekla beseda in je s fantastičnim žarom v očeh potrjeval svoje besede. Nenadoma je začutil da so Jugove misli dale njegovemu prizadevanju, da bi se izkazal v gorah, neki nov smisel. Saj je to, kar je govoril, pravzaprav poziv na dejavnost, ki jo terja čast posameznika in ljudstva. Oba sta si bila edina, da bo ta mali narod moral pridobiti obilo moči, če bo hotel živeti na tem koščku sonca, na robu evropskega kotla zmešnjav, na robu soda smodnika, kjer se križajo stremljenja velikih. Jug se je zazrl v veličastne sklade skal, ki so se dvigale vse do oblakov sončnega neba, in rekel: »Čop, ta stena bo naš prvi veliki poligon. Tu bo naša mladina pokazala, če je kaj vredna ali nič. Tu bomo urili svojo voljo, kalili pogum in zavest.« Vstal je. Bil je žilav in mišičast. Z roko je pokazal proti zahodnemu robu Triglavske stene in oči so mu obvisele na zadnjem orjaškem stebru: »Ta steber bom jaz preplezal.« Nekoliko je pomolčal, potem je stegnil roko proti sredini stene, tik pod večne snegove Triglava, »Če mi bo sreča mila, bom pa še tistegale, vidiš, osrednjega ...« Joža je zajel sapo. Tam so bile strmine strahotne. »Ta človek je strašen v svoji volji,« je pomislil, dejal pa je: »Vesel bom. Če se ti bo to kdaj posrečilo. Jaz si o tem še ne upam razmišljati. Rad pa bi steno preplezal, kjerkoli že. Če si za to, jo lahko preplezava skupaj ...« »Seveda sem za to! Tu imaš roko! Ne bomo začeli z najtežjim. Vse pride postopoma. Od lažjega k težjemu in nazadnje najtežje.« == 2 == Topla julijska noč s svodom svetlikajočih se zvezd ju je spremljala vso pot iz Mojstrane v Vrata. Samo pod slapom Peričnikom sta se malo ustavila in se napila ledene vode. Prisluhnila sta bobnenju curkov, ki so v penastih pajčolanih padali z roba z drevjem obrasle stene v kotanjasto ponev, posejano z odkrušenimi skalami osamelkami. Okrog njih se je penila voda, se spuščala skozi strmo pobočje, poraslo z drevjem, v dno korita in se združevala z žilami triglavskih ledenikov. Enakomerno šumenje večnega kroga pretakanja zemeljskih sil ju je pomirjalo. Po dolgem odlašanju in temeljnih pripravah se je Joža odločil, da bo s prijateljem Kvedrom in Klementom Jugom ter plezalcem Volkarjem preplezal steno. Kveder je bi trd in močan fant, železniški uradnik, ki je kot Čop že nekaj časa voglarii okoli stene, že pred tednom dni so bili z vrvmi in klini vsi štirje s trdno voljo pod steno, pa sta jih zavrnila dež in megla. Prav nič jih ni motilo, da so se vrli planinci z Aljažem vred, ki so se bali, da bodo njihova nadelana pota osamela in izgubila vrednost, razpisali proti grdi razvadi – plezanju čez težko dostopne stene. Tudi to jih ni motilo, da so plezalce proglasili za samomorilce in norce. Vedela sta, da ne gre samo za to, da opravijo s težavami razvpite stene, ketere žrtev je bilo že več ljudi. Bolj je šlo za odpravo predsodkov, ki so preprečili mnogim, manj pogumnim planincem, da bi se lotili plezanja. Marsikoga je mikalo preizkusiti moči v svetu, ki je bil zavit v grozljive bajke. Saj je človek že kdaj premagal strah in naskočil bivališče bogov, vrhove visokih gora, povsod po svetu. In zdaj so bile na vrsti in tudi v modi stene. Molče sta hodila skozi gozd. Skrivenčeno bukovo vejevje se je razraslo v gosto mrežo. Bilo je, ko da hodita skozi neznanske hodnike in labirinte, vse globlje in globlje k osrčju do neba segajočih vrhov. Srečala nista nikogar. Jug in Volkar sta ju čakala že v Vratih. Spremljali so ju samo kriki nočnih ptic in brstenje kamenja pod nogami na skrivenčenem, čedalje bolj strmem kolovozu. Čeprav so osvojili vse teže pristopne vrhove okoli Triglava, in nekatere tudi pozimi, so se o Severni steni Triglava še vedno menili s tesnobnim spoštovanjem. Morda zaradi tega, ker se je nekaj prvih, ki so se je lotili, pobilo. Niso še pozabili nemškega bančnega uradnika Wagnerja. Ta samohodec je strmoglavil z nevisoke stene v Nemško grapo. Še bolj skrivnosten je bil konec dunajskega plezalca Lassa. S tovarišem sta naskočila steno v nemški smeri, čeprav jima je župnik Aljaž odsvetoval. Tik pod vrhom ju je ujela nevihta. Lass je padel in obvisel na vrvi, živ nad strašnim prepadom ... Nihče si ni znal predstavljati, kako grozna je bila njegova smrt. Objemala ga je počasi, medtem ko mu ni mogel nihče pomagati ... Pastirica Vahica se je spominjala njegovih krikov in strašila Joža. Tudi mnogim turistom, ki so se takrat čez Prag vračali s Triglava in poslušali vpitje, je ledenela kri. Nihče ni vedel, koliko časa je nesrečnik visel na vrvi. tcdu4bzky4xognstmlkx8cdmwfh202r 224402 224401 2026-07-16T11:19:00Z Alenka Senekovič 10642 224402 wikitext text/x-wiki Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem. Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt. Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva. <poem>STEBER HREPENENJA Temine duha hranijo drzne s krvjo upanja, v prepadih začetka so skrite niti konca. Potujemo za sledjo svetlobe, k vrhovom gora, v noči neodkritih obal. Zazreti jih enkrat samkrat in umreti je bolje, kot jih nikoli videti.</poem> == 1== Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs. Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino. Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona. Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode. Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu. Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi. Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče. Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo. Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta. Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi. Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ... »Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal. Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ... Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja. Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu? »Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom. »Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo. »Je ni!« jo je zavrnil. »Pa se opri v nebo! Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena. Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa. Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod. Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso? Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost. Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ... Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem. == 2 == Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo ukrivljena. Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno, čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer. Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega. Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ... O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino. Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se! Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično: smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...« Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ... Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.« Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč. Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ... Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ... Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso. Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl. Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom. == 3 == Lok žareče svetlobe nad izbočenim robom stene se je prelomil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico. Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je breji trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena. Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brezprimere. Če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje. Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto, da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim. Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal. Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji. »Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal. »Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.« Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pana obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel. Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej. Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. Šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice. Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje. Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega bednega ali vzvišenega položaja. Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru. »Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« – tako nekako mu je govoril Jug že zdavnaj, preden ga je stena ubila. Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v tej steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil, kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnlii. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih, ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla. Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet. Čudno, da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad. Kar naprej mu nekaj vdira vanje iz zunanjega sveta pa spet iz notranjega. Ali je to preteklost ali pa ga skrbi pehajo na planjave negotove prihodnosti. Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne. Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo. In vsaka duša ima svojo nerazložljivo sfingo. Nad kotanjo, iz katere so štrleli vrhovi in stene, so se nagrmadile kope oblakov in se združile. Zdaj so skozi pretrgane žile utripala samo izgubljena svetla zrna. Napetost v zraku je rastla vzporedno z napetostjo v duši. Utrujen od dnevnih naporov je skušal zapreti oči. Tik za njim mu je kljuvala jedka bolečina. Tekla mu je po žilah in se pekoče iskrila na koncu do krvi zlizanih prstov. Njegov duh je bil sedaj v stanju lebdenja. To je v steni doživljal večkrat, a tako močno kot takrat še nikoli. Vedel je, da to ni budnost in ni spanje. To je vizionarstvo, ko se človeku v napol budnem stanju odpirajo prepadi zavesti in ko se iz teme minulosti zaletijo robovi smisla vsega našega početja. Vedel je, da je to stanje, ki so vanj padali nekateri ljudje pred smrtjo in ki si v njem človek zastavlja vprašanja ter dobiva odgovore, ki si jih ni zastavljal nikoli prej v življenju in tudi ni nikoli dobival odgovorov. Duh mu je potoval naprej in nazaj zunaj meja prostora in časa v bližino tistega smisla, ko izgube vse stvari svoj smisel in ga znova dobe na drug način. Bal se je naslednjega dne. Če je večkrat bežal od sebe in tudi druge odvračal, da ne bi spoznali resnične nevarnosti, se ji sedaj ni mogel izogniti. Kot velikanski tok ga je vlekla vase z neustavljivo močjo, kot vlečejo stvari vase vrtinci zavratne, globoke narasle reke, kadar prestopi bregove in se pogubnostno razlije. »Kdo si, tujec? Kaj hočeš, tujec? Kaj počneš, tujec? Čemu prihajaš v puščave smrti, o, bedni človek?« ga je vpraševal demon stene. »Prvi sem tu. Iskalec. Ljubitelj neznanega.« Drugega na zastavljeno vprašanje ni imel odgovoriti. Iz stene mu je prihajal odgovor: »Če si tako močan, da bi rad za ceno svojega življenja v ta steber kot prvi vklesal svoje ime, ga boš vklesal. Sam razpolagaš s svojim življenjem. Tvoje je in tvoja je tudi smrt.« Na smrt ni maral misliti. Hotel je živeti in preplezati steber. To je zadnja skrajna neumna možnost. Ta misel je prišla kot nenaročena nevihta in strašila ga je kot kamenje, ki se lahko zvali nanj s stene. Kdor steza roke za najvišjim, mora tvegati vse, tudi sebe. In samo sebe ima pravico tvegati, igrati karte z usodo na svoj in ne na tuj račun. Večina ljudi pa igra z usodo na tuj račun. Igrajo zase in tvegajo druge. Nadenj se je sklanjalo ogromno truplo stebra. Viselo je, ko da se bo zdaj zdaj sesulo. Iz prepadov zavesti so se odpirale žile. Misli so tekle kot kri, kot razpenjena voda po tokavah stene. Razlivale so se po plateh in žlambonih in grapah ter se združevale spodaj v en sam nezadržan tok. Nagnjen nad prepad je hotel to noč živeti kot stena, ko so jo brazdila tisočletja ter so ji obraz in obliko izoblikovali vsi elementi neba. Hotel je biti obraz, v katerem je zakopano tisoč skrivnosti; ki ga bere vsakdo drugače; ki vznemirja vsakogar, kdor se zazre vanj. Toda zdaj ni bil le stena. Hotel je biti gora z večnim snegom ob boku, biti veter, vihar, naliv in sončno jutro. Hotel je biti bilka, drevo nad prepadom. Hotel je biti dno in višina. Resnica in sanje. Veselje in bolečina, združena in okamenela. Vse na en mah. Poraz in zmaga. Pozabljenje in vest. Prav vse, kar lahko človek zazna pred obličjem konca. Žalost in sreča. Lahko se zgodi, da ga bodo jutri našli kakor Klementa Juga razbitega na kosce. Brez obraza. Na melišču pod stebrom ... Lahko se zgodi, da bo obvisel na vrvi kot Lass in živel še nekaj dni, preden bo v mukah izdihnil. Od tod je videl v dolgi nemški smeri steno, ki ga je strmoglavila. Doma je imel konec vrvi, na kateri je nesrečnik umiral, in veroval je, da mu bo prinesla srečo. Doslej mu jo je morda res prinašala, toda kaj bo jutri, se ne ve. Pripravljen je bil na smrt, kar je pomenilo, da se bo boril za življenje. Odspod, kjer je bivakirala Pavla na mnogo prlkladnejšem mestu kot on, je zaslišal glas. Ali je bil to klic v sanjah? Je govorila sama s seboj? Tega si ni znal razložiti, ker ni mogel razbrati pomena njenih besed. Vendar mu je njen glas vzbudil krivdo, ki ni bila krivda, temveč samoobtoževanje. Krivda nastane šele takrat, kadar gre človek čez plaz in ga sproži. In zdaj se plaz še ni sprožil. Kljub temu pa se je jasno zavedal, da je ne bi smel vzeti s seboj v steber. Takole si je govoril: »Steber – to je tvoja, ne njena zadeva. Ti si živel zanj in z njim, ti si ga nosil v sebi in ga nisi mogel prebaviti celih petnajst let. Gorski vodnik si in zaupani so ti bili mnogi ljudje. Tvoja dolžnost je, da oceniš, kaj zmore tisti, ki ga navežeš na vrv, in kaj ne zmore in kaj zmoreš ti. Tokrat si se uštel. Precenil si njeno moč in pripravljenost. To ni več ženska, ki je premagovala najtežavnejše smeri v tej steni. Vojna je napravila svoje. Leta zmehčajo človeku ude in voljo, še sam nisi to, kar si bil. Le voljo imaš močnejšo, ker te žene v neizpolnjeni cilj, ker ti strast izgubljenih let zamegljuje razum. Kriv boš, če ona jutri ne zdela previsov in če umre. Pripeljal si jo v smrt in tvoja stvar je, da jo rešiš.« Skušal se je zagovarjati. Dovolj je stara, da ve, kaj dela. Sama se je odločila. To ni njeno prvo in tudi ne zadnje tveganje. »Zakaj si vzel prav njo?« je zazijalo vprašanje kot nenadna ledeniška razpoka, pred katero obstaneš in je ne moreš obvladati, čeprav je nasprotni rob prav na dosegu roke. Zakaj ni vzel s seboj enega od prijateljev Zlate naveze? Ali od tistih, ki so se že skušali v stebru? Seveda, od teh ni bil nihče tako nor. Ali jo je morda vzel zato, da bi steber preplezal vseskozi sam kot prvi v navezi? Da bi bil sam pred seboj in pred vsemi prvi? Žalost in slavo je težko deliti z ljudmi. Lahko je lagati drugim. Lahko je najti tisoč izgovorov in resnic na pogreto laž. Toda sebi človek ne more lagati. Težko je biti sam sebi sodnik in krvnik. Jutri bo napravil vse, tudi nemogoče, če bo treba, da se izvlečeta oba ali pa padeta na oltar svoje strasti kot dve nepremišljeni žrtvi. Kako je sebičen! Saj tu ni samo ona. Tudi do nje, ki ga čaka pod steno, ima svoje obveznosti. Njej gotovo ni vseeno, če se bo vrnil živ ali pa ga bodo prinesli zašitega v juto kot zmrcvarjeno truplo ... == 4 == Od Planinskega doma se je utrgala ženska postava in izginila v gozdu na stezi, ki drži pod steno. Popoldne so jo vznemirili pogovori plezalcev, da bo treba pogledati, kaj je z njima v steni, čeprav je Jožu zaupala, da se mu v gorah ne bo nič pripetilo, je Sloki, ko se je vrnil s stene, le zasejal vanjo skrb in strah. Popoldan je prebila v družbi planincev, ki so si krajšali čas s pripovedovanjem vsakovrstnih doživljajev iz gora. Posebno so jih razvnele nesreče. Tesnoba jo je gnala že mnogo prej pod steno, ko sta se bila dogovorila za signale z lučjo. Hotela je biti sama. Odveč so ji bili razigrani glasovi harmonike, petje in hrup polne izbe ljudi, ki jih ni poznala. Glasovi so kmalu potihnili in objela jo je sveža tišina gora, noč z begotnimi oblaki na visokem nebu. Na mestu, kjer se poti razidejo vsaka v svojo goro, tam, kjer je plazišče uničilo drevje, se je odprl pogled na prostranstvo visoke stene. Obstala je in se zazrla proti robu v smeri vrha nad ledenikom. Prižgala je baterijo, štela do deset in ugasnila. Dajala je dogovorjene znake. Za robom gore so v noči utripale zvezde, stena pa je bila temna, grozeča in prazna. Zdelo se ji je, da njeni robovi vise ven, nad dolino, in da se bo nekoč, kdove zakaj, sesula. Obšle so jo čudne slutnje in dvomi. Morda sta že izplezala in sta na Kredarici. Ni izključeno, da je zaspal ali pa ne vidi njene luči. Stala je, gledala v temo in prižigala kolobar svetlobe v enakomernih presledkih. Če bi vedela, da se splača, bi zavpila, tako polna je bila nemira. Prvič je bila sama ponoči pod steno. Nikoli ni mislila, da ti ogromni skladi mrtvega kamenja vplivajo na človeka s takšno močjo in strahom. Zdaj se je gledala iz oči v oči s strašno tekmico. Od nje, te stene so bile odvisne njene sanje, njena ljubezen in njeno življenje: če jo bo premagal ali pa ga bo ugonobila. To bo konec njegovih in njenih načrtov o skupni poti v prihodnost. Morala bi mu odsvetovati ta tvegani podvig. Premalo je vedela, v kakšno nevarnost gre, ni razumela, zakaj da se je prav s to žensko, ki ji ni bila najbolj pri srcu, odpravil na tako negotovo pot. Dobro, da ni verjela, kar so ljudje napletali o njej in o njem. Zaupala je v njegovo in v svojo ljubezen. Saj ona pravzaprav ve, kaj hoče. Ni ga vzljubila zaradi slave in ne zaradi časti. Ljubila ga je kar tako, zaradi ljubezni same, ne da bi zato pričakovala povračilo ali postavljala pogoje, in tudi zato ne, ker bi se ji zdel edini vreden njene ljubezni. Mnogi prijatelji in prijateljice so ji odsvetovali zvezo z njim. »Mojca, to je zate, ki nisi več tako mlada, izgubljanje časa, ki ga ne boš mogla nikoli več nadoknaditi. Moški, ki se do petdesetega leta ne poroči, je čudak ... Saj je dober človek, zanimiv, tovariški, in tudi zabaven, če je treba. Za zakon pa je nemogoč. Tako je pijan od slave, da se tudi v štirih letih vojne še ni streznil ... Poglej! Namesto, da bi se oženil, gre spet v steno ... Gorski vodnik je pravzaprav potepuh. Večno je na poti. Ko vodi druge, ne zna voditi samega sebe. Povsem je odvisen od tistih, ki ga naročajo, plačujejo in od onih, ki pihajo v jadra njegove slave. Mojca, boj se slavnih ljudi. Ogibaj se slavnih! Z njimi so vedno težave ...« Če bi jih poslušala, bi bila to zvezo že zdavnaj razdrla. Ker pa je poslušala samo glas srca, je šla z njim in upala vanj z željo, da bi se vse srečno izteklo. Neki njegov prijatelj ji je govoril: »Nas poslušaj in premisli. On si želi plezalko. Vedno je sanjal o tem, in ker je ni dobil, je ostal zakrknjen samotar, navajen svobode in potepanja po gorah. Najljubše mu je to, kar je ženskam najbolj zoprno. Prav nič mu ni do varnega doma, do miru in do družine. Uživa le v tveganju ...« Ljubezen je slepa. Zavidala je oni, ki lahko pleza z njim. Kako rada bi bila priča njegovi veliki zmagi ali pa bi z njim trpela poraz ... Dve leti je prihajal k njej in jo vznemirjal s svojimi nenavadnimi željami in obeti. Dve leti vojne, ko je bilo življenje na ulici bolj nevarno kot zdaj v miru v najbolj nevarni steni. »Zdaj sem dovolj star, da bi imel otroke in dom.« Tudi ona si je želela otrok in doma. Samo čakala sta, da bi minila vojna. »Pustil te bo. Pozabil bo na vse, kar obljublja. Pustil te bo, kot je že marsikatero. Preveč je navajen prostosti, da bi se ji odrekel, ko bodo gore spet dosegljive ...« Vsi takšni in podobni predsodki, ki so kot sence padali v njune odnose, so jo rahlo motili, niso je pa odvrnili od njega. Ko je odšel v steno, ji je obljubil, da je to zadnje tveganje, ki ga je dolžan sebi in tudi njej, ki jo je vzel s seboj. Potem bo odnehal in prepustil bojišče mladim. Posvetil se bo njej, otrokom, bolj krotkim goram in gozdovom, katerim se ne bo sicer odrekel nikoli in tudi spominom ne. »Samo da bi se vzela ...« Potem ko bo njen, si ga bo že prilagodila. Pravzaprav bosta vsak malo popustila in šlo bo. »On ne bo popuščal tebi, ti pa boš njemu,« so jo pregovarjali. »Trmast je, brez primere ...« Toda ni jim verjela. Bilo ji je štirinajst let, ko je njo in starejšo sestro popeljal brat na Triglav. Takrat ga je prvič videla v Vratih; z njim sta bila še dva plezalca. Brat ji je rekel: »Poglej tistegale s kodrastimi lasmi, ki kadi pipo. Ta je Joža čop, junak Triglavske stene.« Kasneje ga je videla igrati v filmu Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga. Še na misel ji ni prišlo, da ju bo nekoč vojna zbližala in njune tako oddaljene si poti združila v eno samo. In tudi to ji ni prišlo na misel, da bi ju stena sedaj lahko ločila. Prižgala je luč. Rada bi sklonila glavo in poprosila steno, naj ji ga vrne ... Precej visoko v steni pod robom bleščečega ledenika, nekje pod Kugyjevo polico, se je prižgala luč in ugasnila. V nedra teme se je razlegel vrisk. Zgrabile so ga stene in vrnile odmev. Podajale so ga nekajkrat sem in tja, dokler se glas ni izgubil v brezbrežnem valovanju. »Živa sta, skoraj pri vrhu!« je veselje kar bruhnilo iz nje. Njegov glas ji je vrnil vero, da bo uspel, in upanje ji je rastlo ko nenadna svetloba v nedosegljivih mejah. Ko se je vrisk polegel, mu je odgovorila. Kriknila je tenko in pogumno, na vso moč, da jo bo ja slišal. Zdaj ko je videl luč, ve, da je to njemu v pozdrav. Iz rušja se je utrgala temna, potegnjena postava in se napotila k njej. Moški se ji je tako približal, da bi jo lahko prijel – šele tedaj je zaslišala kamen, ki se mu je skotalil izpod noge, in se sunkovito obrnila. Tako se ga je prestrašila, da bi bila skoraj zavpila. »Kaj pa se dereš?! Ali se je mar kaj zgodilo v steni?« je vprašal Sloki. Pripravljal se je že, da bi šel spat, ko je ugledal pod steno utripanje luči. Žrla ga je vest, ker je molčal – lahko bi se jima res kaj pripetilo. Če ne drugega, je dolžan dobro povrniti z dobrim in ne z zlim. Sicer pa ni tako nor, da nikomur ne bi bil zaupal, kam se je napotil. Luč v steni in Jožev vrisk sta bila znak, da se je zmotil. »Nič se ni zgodilo,« mu je odgovorila. »Samo znak sem dobila, da je vse v redu.« »Videl sem luč v steni in tudi slišal vrisk.« »Da, skoraj pod vrhom sta,« je dejala veselo. »Ne veselite se prezgodaj, tovarišica. Lahko se zgodi, da jutri ob tem času ne bosta dosti više. Morda bosta še niže ali pa celo pod steno.« »Ne plašite me!« »Saj vas ne plašim. Samo povedal sem vam, kaj se lahko še zgodi. Tudi nas skrbi zanj in zanjo, ne samo vas. Mi ga bomo morali iti reševat tja, kamor se res nikomur ne ljubi. Mi!« je pribil Sloki. Ko so utrinki svetlobe zamrli v temi, se je pogreznil vase. Čas je tekel počasi kakor kalna, umazana reka. Noč se je natakala v brezna, bila je vse gostejša. Iz luknje so privrele megle in začele polniti kotlino. V noge so ga prijemali krči, vrvi so ga rezale v telo. Nenehno je moral spreminjati položaj telesa in obremenjenost posameznih delov. Kdaj pa kdaj je malo zadremal. Misli so se mu pomešale s težkimi sanjami in grozljivimi prividi. Spet se je zbudil in se razgledoval po temačnih obrisih stene. Razmišljal je, kaj ga je pravzaprav pognalo v skale, ko je videl že toliko smrti in skusil obilo težav. Dovolj je bil star, da je lahko trezno presojal svoje življenje. Usojeno mu je bilo, da si je izbral dvojno življenje. Ni vedel, ali je prišla ta dvojnost z rojenicami ali pa so mu jo vsilile nenavadne razmere. Vseeno. Tu nad prepadom je vedel, da je tako in da se ne da nič spremeniti. Eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdove kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo življenje pa je živel samo zase in za gore. Razodevalo se mu je iz prakozmičnih sil, ki so polnile njegove žile s krvjo hrepenenja in upanja, ali usmerjale njegove oči k lepoti, čistoči in k vzvišenemu. To je bila čudaška volja, ki je kljubovala vsemu in vsakomur. Včasih se mu je zdelo, da ga ne razume nihče in da tudi sam ne razume svojih skritih nagnjenj. Te mu je umirjala samo stena in mu jih bo dokončno umirila smrt. Kadar ga je zgrabila bolečina, se je lahko samo napil. S streznitvijo pa se je bolečina vrnila in povečala. Razrastla se je v njem kakor strupena zel, ki požene korenine v zadnjo razpoko. Vedel je, da bolečina prihaja, toda ni vedel, od kod in zakaj. Zato ga je vleklo le na robove življenja in smrti. Na mejo razumnega. V začetek nehanja. Na mejo spoznavanja, kjer se odpira brezno svetleče se modrine nedoseženega, navadnim ljudem zastrto. Tu je dojemal svet kot melodijo stvarjenja in rušenja. Svet goreče krvi in oledenelega miru. Svet potešitve vseh želja. Tu se je sešel s srečo in tu so ga vznemirjali plameni upanja. O svojem najglobljem bistvu ni govoril nikomur. Tudi najbližjim ne. Za stvari, ki jih je čutil najgloblje v srcu, ni imel besed. Bile bi prerevne. Celo mislil je skopo. O trdih dejstvih. Kadar sta se trli med seboj pamet in strast, je pustil, da se je dogajalo vse kakor v naravi. Veroval je v to, da se narava nikoli ne zmoti in nikomur ne dopusti napake, da ne pozna ne zlega ne dobrega. Zato je bil tudi do sebe trd in odločen, pripravljen plačati pomoto z življenjem. Tudi stena ne dopusti ne pomot ne polovičarstva. Hoče celega človeka ali pa te pogubi. Zato je zmoto sovražil prav tako kot laž. Šala mu je bila plašč, s katerim se je zakrival, da ljudje ne bi prodrli v njegovo mehko jedro, šalil se je z vsemi in sam s seboj. Vedel je, da življenja ne sme jemati preveč resno, ker se z vsem igra največkrat po mili volji. Igralo se je tudi z njim, zato se je tudi on rad poigraval z življenjem. Kaj bo jutri, ko pride na vrsto poslednji previs v stebru? Bo zmagal? Odpovedal? Bo njegovo predvidevanje laž ali resnica? Moč ali utvara? Črna črta, lok, napet nad gorami, je bila negotovost prihodnjega. Prek nje gre pot v smrt ali življenje. Zakaj? Kje je odgovor? Se skriva v brezčutnem nebu? V nagrmadenem kamenju Sfinge? Ali v njegovem dnu? == 6 == Vsaka noč mine. Prebil jo je na pol v snu, na pol v blodnjah. Prišlo je jutro, ki ni noč in ne dan. To je surov čas, v katerem je človek najbolj ranljiv. Veke so mu postale svinčene. Bila je to ura, ko se je desetletja dan za dnem prebujal za delo v tovarni. Vedno ga je vzdramil zategli krik sirene, ki je napolnil vso dolino. V njegovo zavest so sedaj vdrli jekleni prsti doline, ozko stisnjene med hrbte dveh gorskih planot, kjer je v dnu kot čudna pošast ležala tovarna, stegnjena pred svojim skalnim brlogom. Njen gobec, vedno odprt, je žrl železno rudo in bruhal jeklo. Hranila jih je in žrla. Grizla jih je počasi, kot grize rja železo. Tovarna se mu je valila skozi zavest. Zahrumela so kolesa, slišal je cvileče kovinske zvoke in hrup prebujajočega se čebelnjaka. Ti večno se ponavljajoči zvoki so mu pilili kosti in trgali živce. Morda je prav zavoljo teh zvokov tako cenil tišino in si želel samote. To je bil njegov drugi, zasužnjujoči svet, kateremu se je vdal in slepo pokoril, če se je v gorah boril, se je tu podrejal vrtenju kolesja. To kolesje je trlo tisoče, ne le posameznike. Če je zakašljal, je začutil v ustih okus po pepelu in dimu. Oblake rdečkastega prahu so prebadali dimniki plavžev, med njimi pa so se vlekle jedke pare talečih se kovin. V očeh mu je tlel odsev večnih ognjev in ubijajočega sija. Če so odprli plavž, se je hudobna vijoličasto rdeča in rumena svetloba razlila po pobočjih, hrbtih gora in v nebo nad dolino. Z vrhov je včasih gledal ta uničujoči sij in bilo mu je, kot bi zemlja odprla rano svoje ognjene notranjosti, da bi umorila vse tisto, kar je sama rodila. To je bila svetloba, ki je požigala trave, listje na drevesih, ki je podila ptice in ostajala v očeh ljudi kot krut lesk. Izpod vrhov belih gora, kamor so uhajali iz mesta, je skozi korita strmih dolin tekla reka. Svetlo modra se je divje valila prek oskalkov in se veselo penila ob zelenih obrežjih. V njej so odsevali ledeniki, zelenilo trav, barve rož, veje dreves, nosila je pesem ptic in rib. Čista kakor duša otroka se je stekla v trebuh tovarne, na drugi strani pa se je razlivala pod nasipinami žlindre umazana, temno rjava, vsa prepojena z bolečino in smrtjo. V njej je ugasnilo upanje kot oči žerjavic in jedkih plinov. Pomislil je: »Usoda te reke je naša usoda. Takšni pridemo v tovarno mi. Potem nas odnaša kot iveri. Med kolesja nas nosi in melje, nas raztrga, izmozga, prežveči. Ko smo brez moči, je tudi naša duša umazana, nacejena z žveplenimi parami, z alkoholom, nevoljo, grenka in prazna kot žlindra ... Tako smo nemočni kakor drobci železa, ki jih zgrabi močan magnet. Ne moreš se izmakniti tej sili. Vsakogar potegne nazaj. Tudi mene ...« Prebolel je prebujanje. Zdanilo se je. Nebo je dobivalo barvo železne litine, ki je postajala vse bolj svetla, vendar tako siva, da sonce skoz njo ni moglo prodreti. <poem> SIRENE TULIJO Zgrabili te bodo jekleni ptsti tovarne, umazani od prahu, saj in krvi, zgrabili te bodo jekleni prsti tovarne, vijak, in vrgli té bodo med rjaveče železo v odpad.</poem> == 1 == S tovarno se je spoznal zgodaj. Usojena mu je bila kot skoraj vsem mladeničem v zakajeni dolini. Že kot otrok je poslušal očeta, mojstra v železarni, po čem je kruh pri Kranjski industrijski družbi ali pri »Schinterei gesellschaft«, kot so pravili takrat podjetju. Živeli so v svoji hiši na robu mesta, četrt ure hoda od tovarne. Prav tako blizu so bili gozdu. Začenjal se je na pobočjih, ki so se vlekla v strme hrbte Karavank. Kot otrok je preživel mlade dni več v gozdu in ob potoku ter na paši kot v šoli. Vleklo ga je stran od tovarne. Slutil je, da bo prebil v njej večino življenja. Dolgčas mu ni bilo nikoli, saj se je v družini rodilo dvanajst otrok. Toliko jih je skakljalo okoli materinega krila, da jih je oče, ko se je utrujen vrnil z dela, komaj znosil na sonce. Bila je to lepa mladost, čeprav ni bila rožnata. Mladost, polna materine ljubezni in očetove strogosti. No, ni se ji bilo težko umakniti, saj je bil malo doma. Poleti so se vse dopoldneve igrali, kurili ognje, pekli polže, v potoku pod skalami iskali pikčaste postrvi, nabirali rože, se podili za metulji po sončnih travnikih in zvedavo gledali proti visokim sneženim goram. Ko pa je v zvoniku udarilo poldne, so se usuli domov in se zgrnili k mizi, okrog ene same velike sklede. Vsak dan so molili za kruh in se bogu zahvaljevali zanj, čeprav jim je bil le skopo odmerjen. Brž ko je utihnilo žvenketanje žlic, so se spet porazgubili po pobočju za mestom. Zvonjenje avemarije pa jih je poklicalo domov. Štirinajst let mu je bilo, ko ga je poklical oče in mu povedal, da je konec otročarij in da ga je namenil tovarni za železarja. Očetova želja je bila ukaz. Tedaj mu je povedal tudi vse o njihovem rodu. Njegovi pradedje so živeli v Plavškem rovtu pod Golico, vasici med narcisnimi polji. Ded Jernej se je izučil za strojnega mojstra in je služboval pri Zoisu v bohinjskih fužinah. Rad je hodil v hribe, najraje v bohinjske gore in tudi k Triglavu ga je zaneslo. Ko je železarstvo v Bohinju zamrlo, se je oče Anton preselil na Savo pri Jesenicah in se zaposlil v železarni. Ni imel dosti izbire. V dolinah pod gorami so živeli kmetje, drvarji, pastirji, lovci in tovarniški delavci. Zdaj je tudi njemu zatulila sirena. Pridružil se je možem, ki so se z vseh strani doline zgrinjali v tovarno že v zgodnjem jutru in se vračali domov pozno popoldne. Polnih dvanajst ur jih je držala tovarna ob plavžih in strojih. Dolga leta so ga spremljali očetovi napotki: »Bodi ponižen, ubogaj jih in napravi vse, kar bodo zahtevali od tebe. Zapomni si: oni so močni, ti si šibek. Če pojde vse po sreči, se boš izučil za strugarja, in vedi, da je oblast od boga, pokori se, ne upiraj se. Tudi preddelavcem ne!« V obratu, kamor je bil dodeljen, so vzgajali vajence z grobo besedo, klofuto in brco. Ni imel velike sreče. Premalo ponižnosti je bilo v njem, oči so mu sijale zvedavo, predrzno in nič kaj ni bil povšeči tistim, h katerim so ga poslali v uk. Nejevoljni zaradi pritiska višjih, so se znašli nad najnižjimi, kadar se jim je zljubilo. Neko jutro ni bil kaj prida razpoložen, pa se je premalo globoko poklonil vodilnemu inženirju, mogočnemu šefu, Nemcu z visoko pristriženimi lasmi in strogim obrazom. Mož ga je poklical po nemško. Stopil je predenj in težko je prenesel njegov prebadajoči pogled. Šef ga je pokaral, zakaj ne pozdravlja po nemško. Ni še vedel, da je tovarna v glavnem v nemških rokah, pa je naivno odgovoril, da zato, ker je Slovenec. »Marš na plac!« se je zadrl nanj. »Ti ne boš za drugo kot za pometanje!« Tako se je nehalo njegovo učenje. Potem je pometal z brezovo metlo dan za dnem. Tudi oče in njegovi prijatelji mu niso mogli izprositi boljše usode. Sčasoma so ga dodelili pometat v žično valjarno. Tam so bobneli jekleni valji mogočnih strojev. V parah in dimu so švigale razbeljene kače, ki so jih delavci lovili s kleščami in jih z naglimi zasuki pretikali iz stroja v stroj, tako dolgo, dokler se debela železna palica ni spremenila v tanko žico. Minila so leta, preden je bil deležen toliko zaupanja, da so mu obljubili učenje pri teh nevarnih strojih. Spoznali so, da je sila močan, nenavadno okreten in vztrajen. In mikalo ga je, da bi se tudi on privadil prestrezanju žarečih kač. Dražile so ga in vabile, da bi jih znal tako ukrotiti kot možje, ki so delali pri teh strojih že dolga leta. Kdaj pa kdaj je kakšnega ožgalo. Nesreče v tovarni so bile na dnevnem redu. Včasih je komu zmečkalo nogo, roko ali pa ga je drugače poškodovalo. Ljudi je bilo dovolj. Če so koga odnesli, je takoj prišel drug. Ob takih priložnostih so ga sem in tja dodelili k stroju. Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Bilo je pred prvo svetovno vojno, ko so socialni demokrati in komunisti pričeli vžigati delavsko zavest in solidarnost. Za prvi maj so pripravili veliko zborovanje. Nemške delodajalce so nameravali z nečim opozoriti, da so tudi oni ljudje, da imajo svoj praznik, svoje zahteve. Delavski voditelj je prinesel na zborovanje deset metrov dolgo rdečo zastavo. Gruča delavcev se je strnila okoli njega. Vprašal je može, kam naj bi zastavo obesili. Vsi so vpili, naj jo obesijo na najvišji dimnik. Ko pa jo je bilo treba obesiti, ni bilo nikogar. Vsi so zrli v štirideset metrov visoki dimnik. Bali so se višine, bali kazni, slutili so, da gre za izzivanje. Vendar je vsem sijala iz oči želja, da bi zastava visela. Mednje se je pririnil eden od mojstrov in jih nahrulil, naj bodo vendar pametni, naj ne obesijo rdeče zastave, naj ne dražijo gospodarjev, zakaj posledice ne bodo prijetne. Množica pa je rjovela: »Obesili bomo zastavo, to je naša zastava, za naš praznik!« »Jaz jo bom nesel!« »Ti?« Vsi so se ozrli na golobradega mladeniča, ki mu je sijala iz oči drznost. Globoko v srcu je še vedno nosil ponižanje, ker so ga bili vrgli iz obrata na »plac« in mu dali metlo. Pri tem delu je bil neopazen, včasih celo zasmehovan še od tistih, o katerih je vedel, da se z njim ne morejo kosati ne pri delu ne kje drugje. Na tihem je sovražil gospodo, ki se ji je oče uklanjal. Ni še vedel, kaj bo pomenila delavcem rdeča zastava, vendar ga je bolelo, da ni med njimi nikogar, ki bi si upal z njo v vrtoglavo višino dimnika. Voditelj delavcev ga je premeril od nog do glave. »No, pa jo nesi!« mu je slovesno izročil zastavo. Ovil si jo je okoli života. Množica se je strnila okoli njega, ko je zaplezal na dimnik. Sprva se je naglo dvigal po železnih stopih. Prvič je spoznal, kaj je prekletstvo težnosti, ki vleče človeka v globino, in kaj je hrabrost duha, ki te dviga kvišku. Vse manjši so bili ljudje pod njim. Videl jih je kako valovijo, slišal njihovo glasno odobravanje, nemirno vrvenje in pričakovanje nečesa velikega. Ko je z vrha dimnika zaplapolala v modrikasti dim rdeča zastava in je množica zabučala, se je na robu med nebom in zemljo prvič počutil srečen. Zastava ni visela dolgo, ker je vzbudila nevoljo lastnikov in šefov. Že naslednji dan so prišli v obrat in jih sklicali. Vodilni nemški inženir je vprašal: »Kdo je obesil zastavo?« Preteče je njegov pogled drsel po ljudeh, dokler se ni oglasil golobrad mladenič: »Jaz sem jo obesil!« Stopil je iz množice, ponosno vzravnan, kot bi pričakoval pohvalo za to, ker si je upal zlesti na dimnik. Vodilnemu inženirju so zlezla mlahava lica v gube, ki so izražale nevoljo. »Spet ti! Pognali te bomo na cesto! Pridi v pisarno po knjižico!« Obstal je pred njim nem, nemočen to poparjen. Torej tako cenijo pogum ... Obrnil se je k delavcem in videl, da je v njih preteče vzvalovilo. Ti so bili z njim. Za dva dni se je zatekel v Karavanke. Gora in gozd sta ga pomirila. Razočaranje mu je ostalo v srcu, hkrati pa ga je prevzela strast do višin. Poiskal si je steno. Bila je dobro razčlenjena in strma. S tesnobo se je lotil plezanja. Sem to tja se mu je utrgal kamen in zabobnel v globino. To je bilo vse kaj drugega kot vzpenjanje na dimnik. Bilo je mnogo nevarnejše, a vendar drugačno, opojno. Nikogar ni bilo pod njim, da bi ga občudoval in bodril, nikogar, ki bi pozdravil njegovo zmago. Prvič se je srečal sam s seboj. Ko je dosegel vrh, se je odločil. »Plezal bom.« Delavci so se odločili, da Joža ne sme iz tovarne. Delegacija starejših mož je odšla v pisarno. Uspelo jim je pregovoriti vodilnega. Spremenil je kazen odpusta v denarno kazen. Za pet kron so ga oglobili. Pa tudi teh ni plačal sam. Zbrali so jih po obratih. Tokrat se tudi oče ni jezil. Le posvaril ga je, naj se ne izpostavljajo brez potrebe. Toda bil je ponosen nanj, še bolj pa mati. == 2 == V tovarni so tekli dnevi, tedni to meseci enolično kot zrnca v peščeni uri. Potem se je pripetila nesreča. Oče je nenadoma hudo zbolel. Kri sta mu izpila tovarna in mraz. Ni dolgo ležal. Pljučnica je naglo opravila svoje. Ko je umiral, je poklical k sebi otroke. Za vselej mu je ostal v spominu njegov bledi obraz in v daljavo uprte oči. Težko se je poslovil. Njegov glas je bil pretrgan, težak: »Zdaj boste sami. Mamo ubogajte ...« Prišli so tudi sosedje. Sveče so medlo utripale. Vsi so tiho molili to strmeli v oči, iz katerih je življenje že izginjalo. Njegov izgubljeni pogled je poromal skozi okno, med veje drevja, kjer je že zorilo plodovje, in odplaval proti bližnjim in daljnim goram, ko da odhaja tja ... Potem so oči osteklenele ... Sosed mu je zatisnil veke. Mati je bruhnila v krčevit jok. Tedaj se je Joža prvič zavedel, da človek živi za to, da umre, in tudi, da je življenje kratko. Mati se ga je oklenila z obema rokama in se naslonila nanj, da ni padla od bolečine. In zdelo se mu je, da si je spričo očetove smrti izbrala njega za varuha. Usmiljenje in žalost sta se mu pomešala s strahom nedoumljivega. Prvič je videl smrt od blizu in neizprosnost ga je hudo pretresla. Pustošila je po njegovi mehki duši kot plaz kamenja med mladim drevjem ... Dan po očetovem pogrebu je vzel naskrivaj, da mati ni videla, nahrbtnik in nekaj hrane. Napotil se je proti triglavskim goram, k tistim neznanim sneženim vrhovom v daljavi, kamor je ob smrtni uri potoval očetov pogled. Namenil se je v tiste nepozabne višine, ki so ga vedno vznemirjale in vabile z glasom svežih vetrov in neviht. Od tam so se pripodile nad dolino in umile svod, zastrt od rdečkastega prahu. Kdove kolikokrat jih je gledal z vrhov Karavank, z njihovih cvetočih livad in zelenečih gozdov. Njega pa je vabila gola skala ... Iz doline Vrat se je zagledal v divje, samotno skalovje Škrlatice, v ostenje Rokava in Oltarja, v gore, ki so bile tedaj najbolj zapuščene. Po pastirski stezi je prišel med zadnje macesne. Od tod si je ogledal ostenje – kakšne so grape, kam držijo police, kako so povezane z gredmi in počmi, kje leži sneg in kje so dostopi k vrhovom. Kar na slepo se je spopadel s strmino. Ni plezal dolgo po grapi, ko mu je pot zastavila stena. Globina ... Negotovi stopi ... Včasih majavi oprimki ... Vse to ga je navdajalo z rahlo spoštljivostjo ta tesnobo. A čim više je plezal, tem bolj se je ta občutek razblinjal. Preplavljalo ga je neznano čustvo, ki je tolažilo njegovo žalost, preganjalo strah. Vse bolj je bil zatopljen v skalo in plezanje, vse bolj je bil miren. Plezal je mnogo nevarnih mest in bližal se je srcu gore. Vleklo pa ga je v vrhove. Nekaj presunljivega je začutil v prsih. Bilo je nenavadno, nekaj povsem drugega od tistega, kar je čutil na krotkih hrbtih Karavank. Tja so zahajali mladeniči in dekleta skoraj vsako nedeljo. Fantje so se kosali, kdo bo našel večjo in lepšo planiko, da jo podari svojemu dekletu. Po nekaj urah plezanja je imel na konceh prstov kožo posneto, po nogah pa je bil ogreben do krvi. Če so gore bivališče duhov, kot so se včasih menili stari lovci, bivališče pokojnih duš, potem mu ne bi bilo težko, če bi bil tudi on pokojna duša. Morda si je tudi očetova duša izbrala to gorovje za svoje novo bivanje? Če bi bilo to res, potem se mu smrt ne zdi več tako surova. Mnogo bolj kruto je življenje med ljudmi v dušeči dolini. Prav nič mu ni bilo všeč, kako gledajo drug drugemu pod prste, v lonec, se prepirajo in pretepajo za prazen nič, se pehajo za boren kos kruha, se trgajo zanj do onemoglosti. Priplezal je pod grebene Oltarja in obstal od začudenja. Strmina je bila tu posejana s stolpiči, gredmi, nazobčanim skalovjem, podobnim veličastnim žagam, tu in tam pa so bile skale ogromnih razsežnosti razporejene kot stolpi katedral ali oltarji, na katerih ni manjkalo soh, spominjajočih na razne malike. Tu je bil svet deviški in od začetka sveta nedotaknjen. Ustvarjen je bil zato, da pusti v njem svojo žalost, da si nabere iz njega moči, da mu vzbudi hrepenenje po vračanju. Nezadržno ga je vleklo k vrhu grebena. Sprožil je mnogo skal in preživel precej strahu. Razbijale so se pod njim s treskanjem na tisoče koscev. Na vrhu je obležal omagan in srečen. Čezenj so drseli oblaki in sonce je pripekalo. Pustil je, da so se mu oči napile srhljive lepote kotline Krnice. Bilo je, kot bi gledal v krater na Mesecu. Nič zemskega ni bilo na praznem skalovju, ki je obkrožalo grozljivo kotlino z navpičnimi ostenji. Sestopal je proti ostenju Škrlatice. Drugače ga je prevzemal pogled na severno steno Triglava. Dolge ure jo je imel pred očmi in učinkovala je nanj kot bolesten privid. Pet orjaških stebrov je gradilo vznožje zasneženemu vrhu Triglava. Uročila ga je kot dekle, ki ti ne gre in ne gre iz spomina, ga vlekla k sebi kot orjaški magnet, z močjo neizogibne usode. Nekoč jo bo moral preplezati ... V tovarni je od planincev slišal, da so jo Nemci že preplezali to da so šli čeznjo tudi trentarski divji lovci. == 3 == Čez mesec dni ga je spet prignalo v Vrata. Raziskoval je predele proti vrhu Škrlatice. Zaplezal se je in se nenadoma znašel v travnih vesinah. Zagledal je trop gamsov. Potuhnil se je k viharnemu macesnu in jih dolgo občudoval, kako brezskrbno mulijo travo. Šele ko se je sapa obrnila in so ga zavohali, so se umaknili v Pečine. Šel je naprej. Po robovih prepadov so rastli od strel razbiti macesni, nekaj pa jih je ležalo okostenelih na tleh. Spoznal je, da se je ujel v past. Ni mogel najti izstopne police. Utrujen je sedel na podrto drevo, da bi se odpočil. Potolažil si je lakoto s kosom kruha in sirom. Komaj je pojedel, se je v ostenju, kjer so izginili gamsi, sprožilo kamenje. Mislil je, da se živali vračajo, pa ni bilo nič. Kamenje pa se je kar trkljalo. Šele čez kakšne pol ure je zagledal v policah nad stometrskimi prepadi žensko. Počasi je lezla po ozki gredi skozi gladko skalovje. Kmalu je priplezala v bližino. Videl je, da je obuta v krive cokle. Ko je polica povsem izginila, je ženska snela cokle, jih dala v bisago in bosa preplezala izpostavljeno gladko skalo, ki jo je ločila od travnih jezikov. Zagledala ga je in šla naravnost k njemu. »Kdo si?« je vprašala s čemernim obrazom. Huda je bila na tujca, ki je nevabljen vdrl v njen svet. Povedal ji je, da se mu je zahotelo strmin pa se je izgubil. Drug drugega sta zvedavo in nezaupljivo ogledovala. Ženska je bila oblečena po pastirski navadi. Obraz ji je bil ožgan od sonca, naguban in razbrzdan kakor gorovje, v katerem je bivala. Le oči je imela mlade, žive in prodorne. Kar naprej so tipale vanj. »Kakšna je!« je pomislil,»Če bi jo postavil za strah v koruzo, najmanj tri leta ne bi bilo vanjo ne vran ne jazbeca, še medved bi se je ustrašil.« »Kdo pa ste, gospa?« se je končno opogumil. »Kakšna gospa!« je osorno odvrnila. »Tu smo samo ljudje. Tu je trava, drevje, kamenje, divjad in živina. Kaj ti še nisi slišal zame?« Bila je malone užaljena. »Ne! Za vas pa še nisem slišal, šele drugič sem v teh hribih.« »Vsi vedo zame. Vahica sem.« Šele sedaj ji je izginil z obraza osorni izraz. Potem se je zasmejala. Videl je njena koničasta podočnjaka. »Pasem ovce na tej in na oni strani pod stenami. Nekaj se mi jih je izmuznilo, pa sem šla za njimi pogledat pod vrh. Te živali so tako neumne, da same ne vedo, kam jih zanese ta sočna trava in dobra paša.« »Saj ne zanese le ovc. Tudi človeka zanese.« »Ja, ja, tebe je že. Takoj ko sem te zagledala, sem pomislila, da si eden od tistih mestnih izgubljencev, ki ne vejo, za kaj se klatijo po gorah.« Bil je skoraj malce užaljen. »Vahica, ali vi veste, zakaj ste tu?« »O, vem! Tu sem, ker moram biti. Pa ne misli, da sem komu za deklo. Svoje ovce imam. Posestnica sem, v dolini. Pa ne le da pasem. Tudi gamse gonim gospodi, kadar je lov, pa še kaj drugega, kar pa seveda tebe ne briga ...« »Kaj bi me brigalo, saj imam sam s seboj dosti opravka.« »Vidim, da ga imaš. Sicer se ne bi zaplezal. Sam do noči ne prideš v dolino. Vedno več vas srečujem ...« »Koga srečujete?« »Takšne, ki iščejo po hribih svoje izgubljene duše. Ni še štirinajst dni, odkar sem enega takšnega, kot si ti, prinesla kar na rami mrtvega izpod stene. Pa ni bil edini. Od tod jih Prskin vozi s svojim belim konjem v Dovje, da jih župnik Aljaž pokoplje ...« »No ja,« je nadaljevala, »ker si mi všeč, bom tudi tebe spraviia od tod, da te ne bo mrazila noč.« Zahvalil se ji je. Če je ne bi videl bose v gladkih plateh nad prepadom, bi ga bilo sram, da ga stara baba rešuje iz skalovja. Ženska je sedla na skalo, on pa je odvezal nahrbtnik in vzel iz žepa stekleničko z žganjem. »Vahica, ga boste? Češnjevo je!« »Seveda ga bom, če ponujaš!« Pogled se ji je raznežil. Nekajkrat je krepko nagnila, da se je steklenička naglo praznila. Šele potem se ji je jezik razvezal. »Fant, poštene oči imaš in nič zlega v glasu. Zato si mi všeč. Če boš hodil v gore, se boš moral marsičesa naučiti. Posebno če se boš bratil s skalo. Kdor jo pozna, je krotka. Kogar vzame za svojega, je njen. Kogar ne, ga uniči. Ali veš, da ima tua skala dušo?« »Kakšno dušo? Tega pa res ne vem.« »Vidim, da nič ne veš. Takšno dušo ima, da jo je treba poznati, če hočeš plezati. Mlad si še, pa ne razumeš. Skala je kakor ženska. Vsakemu se ne vda. Tistega, ki zna, pa sprejme za svojega.« »Vi že veste, Vahica.« »Seveda vem. Trideset let hodim v te gore z odprtimi očmi. Poglej,« je pokazala z roko v severno steno Cmira. »Šestnajst let mi je bilo, ko sva s prijateljico v coklah gnali gamse čez to steno. Na oni strani so se lovci križali, ko so naju zagledali na vrhu, in pozabili streljati na gamse.« Potem ga je ženska peljala k steni, kjer je že sam zaman iskal prehod. Po ozki gredi sta plezala v grapo, zalizano s snegom. Po njenem robu sta se spuščala streljaj navzdol in se kmalu znašla v razkošnih policah, poraslih z macesni, še nekajkrat sta dvignila gamse, preden sta prišla pod steno, kjer se je pasla stoglava čreda njenih ovac. »Bec bec bec,« se je oglasila ženska svojim živalim. Vse je drlo k njej in kmalu sta bila obkoljena od volnenih kožuhov. Segla je v bisago in ponudila ovcam sold. »No, še ti jim daj, da te bodo imele v boljšem spominu!« Ovce so jima lizale sol z obeh rok in kaj kmalu je je bilo premalo za toliko poželjivih jezikov. Ženska se je zasmejala. »Poslušaj, fant! Ovce so neumne kakor ljudje. Samo da nekatere stegnejo jezik v sol, pa vsa čreda drvi za njimi, ki hočejo še in še. S pestjo soli jih odvedeš pod vrh Škrlatice. Kamor hočeš! Kakor ljudi ... Če znaš, jih lahko vlečeš k vrhu nebes ali v dno pekla. No, ali sedaj veš, zakaj je bil Kristus pastir?« »Zdi se mi, da vem ...« »Ne vem, če veš. Že dva tisoč let gremo za njegovo soljo, pa prav nič ne vemo, kam.« Napotila sta se navzdol, na mejo gozda, kjer je Vahica imela v macesnih svojo bajto. In vse ovce so šle za njima. »Vahica, vidim, da uživate, ko vas ovce tako ubogajo.« »No, dobro je, da me samo ovce. Ljudi sem sita, zato pa raje vse poletje prebijem v Vratih.« Odklenila je bajto in zakurila ogenj. On pa je sedel na klop in gledal v steno. Dal ji je stekleničko z ostankom češnjevca, ona pa mu je zavrela mleka. Prisedla je k njemu. Gledala sta ožarjeni del triglavskih prepadov. »Te stene se boj! Vem, da te bo potegnila nase! Nekaj jih je že vrgla dol in še jih bo. Glej, da ne bo tudi tebe! Jaz sem že plezala v njej. Tam, kjer plezajo trentarski divji lovci!« Potem se je razgovorila. Povedala mu je, kako steno naskakujejo Nemci, zabijajo kline in vpijejo. Mnogo je vedela tudi o gorskih vodnikih, o lovoih, o nevihtah in še o marsičem, kar se dogaja v gorah. Čutil je, da Vahica ljubi gore. Bil je navdušen. Nekaj tistega, kar veje iz hribovja, je velo tudi od nje. »Pokaži roko!« »Zakaj?« je vprašal. »Prebrala ti bom z nje usodo!« »Mar znate tudi to?« »Tudi to znam!« Stegnil je roko. Prijela jo je s svojimi raskavimi prsti in uprla je oči v dlan. »Uh! Kaj vse vidim v tvoji dlani!« »Kaj pa?« »Tvojo usodo, fant!« »Kakšno usodo?« »Čudno, res. Zelo čudno ...« Potem se ji je obraz zresnil in se spremenil, da bi je skoraJ ne spoznal. Gube na njenem obrazu so izražale zbranost, oči so postale globlje, odsotne, in ko je spregovorila, ji je zvenel glas, ko da prihaja z drugega sveta. »Nenavadno roko imaš. Srečno roko in nesrečno srce. Preveč je moči, preveč strasti ... gnalo te bo naokoli ... do smrti boš iskal mir po gorah ... z vsem boš in z ničimer ne boš zadovoljen ... če te gore ne bodo vzele, boš živel dolgo. In ne boš se kmalu oženil ... ko se boš srečal z Abrahamom, boš še sam ... brez otrok pa ne boš ... žensk se boj ... težave bodo imele s teboj in ti z njimi ... denar te ne bo maral, ljudje te bodo izkoriščali ... imel boš veliko prijateljev, ki ti ne bodo vsi prijatelji ... boj se najbližjih, ker ti bodo velikokrat najbolj daleč ... imaš eno samo veliko strast ... gora te bo vzela za svojega, ne boš ji ušel ...« Ženski se je glas tresel. Hotel je izmakniti roko, a je ni spustila. Pogledala je proti vrhu Triglava. Zavit je bil v kopast oblak, skozenj je padal pramen sončne svetlobe in tipal po Severni steni. »Tam je tvoja usoda ... boj se te stene, spoštuj jo, čeprav ti bo naklonjena. V njej vidim kri in trupla. Ne ločim obrazov ... ne vem, če je med njimi tudi tvoj ...« »Vahioa,« jo je prekinil, »mojega ni med njimi, le natanko poglejte,« je skušal ubrati šaljivo struno. V resnici pa mu je šel po hrbtu srh. In pošteno se je oddahnil, ko je ženska nazadnje le spustila roko iz klešč svojih prstov. Potem se je njen obraz zdramil iz resnobe in odmaknjenosti. Dvignila je oči k njemu in globoke brazde ji je ožaril smeh. »Fant, poslušaj me,« je rekla. »Za skalo še nisi, čeprav te vleče vanjo. Poglej svoje prste, krvavi so! Počakaj!« Vstala je, stopila v bajto in se vrnila s kepo loja. »Na,« je rekla. »To je gamsov loj. Z njim si mažem roke in noge, kadar me skala preveč razje. Po njem se koža hitro celi.« Namazal si je roke in hotel vrniti kepo. »Ne, s sabo jo vzemi. Potreboval jo boš, ker ne boš nikoli nehal hoditi v gore. To vidim v tvojih očeh. Pa še pridi, da bova kakšno rekla, če pa se boš kje zaplezal, kar mimo zavpij in mene pokliči. Pridem pote! Tu ni skale, s katere te ne bi spravila!« Segla sta si v roke. Vedel je, da se bo pri njej še večkrat oglasil. == 4 == Joževa mama Marija je bila drobna, nežna in občutljiva ženska. Moževa smrt jo je hudo prizadela, toda ni je zlomila. Oklenila se je otrok. Zaradi njih je morala biti pogumna, vztrajna in iznajdljiva. Najbolj pa se je navezala na Joža. Morda zato, ker je bil mehak kakor ona, ali pa zato, ker se je bolj bala zanj kot za druge. Znali so si urediti življenje in niso se ukvarjali z nevarnostmi tako kot on. Materi ni bilo prav, da gre vsako soboto popoldne v gore in da se vrne šele v nedeljo zvečer ali celo zjutraj v ponedeljek. Skoraj na kolenih ga je prosila: »Joža, boj se boga. Poslušaj mater, ki ti hoče samo dobro! Ne hodi v gore, da ne boš nesrečen in mi s tabo. Zabavaj se v dolini kakor drugi fantje, če že ne moreš drugače ...« Zaman ga je svarila in pregovarjala. V vsem ji je ustregel. Dajal ji je ves zaslužek. Zase je vzel le kakšno krono. Goram pa se ni mogel odpovedati. »Ne vem, kaj iščeš v hribih. Kdor le more, se jih izogiba. Stari ljudje ne pravijo zaman, da gora ni nora, pač pa je tisti nor, ki gre gor! Posebno, če mu ni treba, če ni tam nič izgubil! V goro se gre, kot pravi gospoda, le do tja, do koder se pride s kočijo. V vodo pa samo do kolen, če hočeš dolgo živeti. Pa velike družbe se izogibaj, če nočeš imeti težav!« Tako ga je svarila. Vode se je res bal in je pazil, da ni zagazil vanjo globlje ko do kolen, če je lovil postrvi v potoku ali v reki. Tudi velike družbe se je izogibal. Zato tudi ni hodil v cerkev, kar pa seveda materi ni bilo prav. Za cerkev si je izbral gorski svet, vonj kadila mu je zamenjal dim ognjev, ki jih je kuril po drvarskih bajtah, orgle in petje na koru so mu nadomestili viharji, plazovi in ptičje petje, namesto pridig pa je poslušal Vahioo, stare lovce, gorske vodnike in druge čudake, ki jih je srečaval na samotnih poteh. Da bi lažje shajali, je vzela mati na hrano dvanajst drvarjev, ki so sekali in spravljali les v bližnjih gozdovih. Vedno so se radi šalili, dišali so po dimu in smoli, bili so prijetni ljudje. Z njimi se je spoprijateljil. Naučili so ga vihteti sekiro vleči žago in podirati drevesa. Kar žal mu je bilo za vsakim drevesom, kadar so ga spodgrizli in je truščema strmoglavilo v vznemirjeni gozd. Pomagal je valiti na voz težke hlode in si tako krepil mišice. Poprijel je tudi brat in vsako jesen sta napravila drv, da so se greli vse dolge zime. Brat Francelj pa se je zaljubil v hrbte Karavank. Neki star divji lovec ga je navdušil za lov. Ko je omagal je od njega kupil puško manliherico, takšno, ki se je dala razstaviti na dva dela, vsak del pa se je dal dobro skriti v suknjič ali v nahrbtnik. In potem je hodil z njim na lov tudi Joža. V meliščih pod Monštranco sta zalezovala gamse. »Katerega bi?« je vselej vprašal brat. Potem pa se je sam odločil za največjega. Že ko sta ubila prvega, je vedel, da lovec ne bo, ne divji ne pravi. Francelj je zastrelil kozla. Ko sta prišla k živali, ju je onemogla pogledala z velikimi, prestrašenimi očmi, po črnem kožuhu ji je izpod zlomljenih reber bruhala kri. Brat ga je zaklal, da ne bi še z enim strelom priklical čuvaja z lovske steze. Joža se je čudil bratu, s kakšnim veseljem je pulil gamsu čop in otipaval roglje, kako ga je naglo iztrebil in vrgel vampe čez peč, krokarjem in kavkam, ki so se poželjivo svedralo nad njima. Joža je živali imel rad žive, čeprav je tudi njemu teknila gamsova juha, in se tudi debelega zrezka ni branil. Poleti sta šla nad srnjake. Brat, ki bi ga bil rad po vsi sili navdušil za lov, mu je dal puško: »Ali ga boš?« »Ne, kar sam ga daj!« »Jedel pa ga boš, kaj? Zakaj ga ne bi tudi ustrelil?« Puške ni maral vzeti v roke, zato je ostal v tovarni, brat pa je hrepenel po lovskem poklicu. Saj je bila takrat navada, da se je večina lovskih čuvajev morala izučiti svojega posla prav pri divjem lovu. Tudi zakupniki so namreč vedeli, da divji lovec, ki jim ga ni uspelo zasačiti, postane najboljši lovski čuvaj. Sprijaznil se je s tovarno. Mojstri so opazili, da je priden in uporabljiv. Bližala se je vojna, mnogo delavcev je šlo v vojsko in stroji so potrebovali novih moči. V žični valjarni je bil že ko doma. Večkrat je koga nadomeščal. Toda takšnih je bilo precej in samo čakali so, kdaj bodo komu padle iz rok idešče. Leta in leta je čakal in tudi dočakal. Zgodila se je nesreča. Zadimljeno halo, kjer so možje lovili in pretikali ognjene kače iz stroja v stroj, je napolnil krik, ki je preglasil ropot jeklenih valjev. Starejši možak, oče številne družine, se je iz neznanega vzroka zakasnil s pravim gibom in s kleščami zgrešil razžarjeno žico. Švistnila je vanj, mu prebodla stegno in ga ovila. Zasmrdelo je po ožganem mesu in gorečih cunjah, kri je brizgnila na prašna tla. Joža, ki je bil slučajno v bližni, se je v hipu znašel. Skočil je in presekal tekočo žico. Kmalu potem so se ustavili tudi stroji. Pritekli so še drugi in pomagali rešiti nesrečnika iz objema razžarjenega železa. Mož je nekaj časa rjul in na slepo grabil z rokami po žarečih žicah, ki se jih ni mogel rešiti, potem pa je ves opečen omedlel. Na nosilih so ga odnesli v ambulanto. Strmel je za njim, v nogah pa je čutil slabost. Delavci, ki so pustili delo pri strojih, so stali vsi poparjeni v gruči, kakor vselej, kadar je zadelo koga med njimi. Iz odrevenelosti jih je zdramil neprizadet glas: »Na delo!« Obratovodja je ukazal, da poženo stroje; potem je poklical Joža in mu dejal: »Pozabili bomo na tisto, kar je bilo. Namreč glede pozdravljanja in zastave na dimniku. Plavih nisi delal, okreten si in bister, naučil si se ubogati, ker ti drugo tako ne preostane. Tudi ugovarjaš ne, zato boš dobil klešče in ta stroj. Zaslužil boš precej več ko doslej. Če boš znal držati jezik za zobmi, ti bodo klešče ostale.« Šla sta k stroju. Mojster je pobral klešče in mu jih dal v roke. Obratovodja pa je rekel: »Ne bodi vznemirjen zaradi nesreče. To, kar se je zgodilo temu možu, se lahko zgodi vsakomur, ki ni dovolj pazljiv. Tudi tebi! Ta bo samo ob nogo, če ne bo kakšnih posledic. Če bi mu šla žica skozi trebuh, bi bil sit železa vse življenje ... Tu Imaš stroj in svoje delovno mesto. Stroju služi spoštljivo, vdano in trezno, če boš pridno delal, boš lahko tu ostal do upokojitve.« To je bila preokretnica v njegovem življenju. Zahvalil se je in se spoštljivo priklonil, kot je bilo zaželeno in dela vredno. Klešče je zgrabil z zavestjo, da bodo njegove deset, dvajset ali trideset let, in z željo, da ga razbeljena žica ne bi prebodla. Dela se je lotil z velikim veseljem, z vnemo in spoštovanjem, ki je bilo pomešano s strahom, zakaj žareči curki so nosili s seboj smrt to življenje. Ko je na koncu delavnika odložil klešče, je pomislil: »Tako dajemo mesto drug drugemu. Nesreča nekoga je sreča za drugega. Drug drugemu smo odveč, čeprav smo si še tako potrebni ...« == 5 == Materina užaloščenost, ker je sin ni poslušal, je polagoma popustila, njegovo hrepenenje po gorah pa je naraščalo z nezadržno silo. Naveličal se je vsak dan enakih obrazov sotrpinov in njihovih kvant in vicev, dolgočasili so ga pijanci in zbadanja po gostilnah. V sanjah se mu je prikazovala stena, vsa ožarjena in blesteča, in nad njo nedosegljivi vrh bele gore. Tudi mati je bila vesela, da je dobil stalno delovno mesto in da je več zaslužil. Zdaj je dajal vsak mesec nekaj na stran. Kmalu je imel toliko, da si je lahko kupil plezalno vrv. Z Dunaja mu jo je prinesel znanec. Bila je spletena iz konoplje, lepa in bela, mehka in čvrsta. Kar pred hišo jo je razvil in se čudil, kaj pomeni njen raztežaj – petintrideset metrov v ravnini – in kolikšna je v navpičnici. Kladivo si je oskrbel sam iz vzmeti odpadnega železa, najdenega v tovarni, sta s prijateljem skovala nekaj okornih klinov. Težave pa so bile doma. Ko se je mati vrnila po opravkih domov in zagledala na skrinji vrv, je prebledela. Sklenila je roke in se zazrla vanj: »Joža, križ božji! Zakaj pa vrv? Pa se ja ne misliš obesiti?« Na vse grlo se je zasmejal. »Mati, vrv bo za v skale. Za v steno! Vsak, ki gre v gore, ima vrv, da se z njo varuje.« Mati pa ga ni razumela. Z rokami si je pokrila oči in zaihtela. »Si pozabil, kaj je naročil oče, ko je umiral? Namesto da bi mi otroci pomagali, me spravljate v skrbi, če boš plezal, ne bom nobeno nedeljo več mirna. Vsako noč, ko te ne bo, bom trepetala, da se ti ne bi kaj zgodilo.« Ni je mogel potolažiti, skušal pa jo je razumeti. Vrv je prinesla v dom razkol. Materino ljubezen je prizadela sinova nehvaležnost. Razpet med ljubeznijo do matere in slo po gorah, po tveganju, po samoti, se je počutil nesrečnega. Nekaj nedelj ni šel v hribe. Vrv, kladivo in klini so viseli nad posteljo. Kako čudno je bila vrv podobna železnim pentljam, ki so jih bruhali stroji v tovarni ... Mati je kmalu sprevidela, da mu ne bo mogla preprečiti zahajanja v gore. Zato ga je prosila: »Joža, če že moraš v goro, vsaj sam ne hodi. Dobi si prijatelja, da bosta drug drugemu v pomoč, če se bo komu kaj pripetilo.« Tudi sam je že mislil na to. Sprijateljil se je s fantom svojih let, delavcem iz železarne, plavžarjem. Ta je imel vedno kaj novega povedati o gorah, ker je pogosto tja zahajal in je bil tudi član planinskega društva. Ime mu je bilo Tomaž. Bil je plečat in močan, kakor nalašč ustvarjen za plezanje. Joža se je odločil, da bo z njim preskusil svojo novo vrv. Nekega sobotnega večera sta se namenila v Vrata. Prenočila sta v seniku pri zadnjih rovtih. Okoli vrha Triglava so se strnili težki oblaki in med ostenji je votlo treskalo. Ko je po skodlah štropotala poletna nevihta, sta globoko vdihavala vonj pokošenih rož in se menila, da bi preizkusila vrv v pravi steni. Zjutraj je bilo nebo čisto, zrak je zvenel od tišine in ptičjega petja, z drevja so se usipale v rosno travo kaplje s prebujajočega se listja. V planinskem domu sta se ustavila, da bi popila vroč čaj, hrano pa sta imela s seboj. V veliki sobi sta zagledala gručo nemških plezalcev. Bili so nared, da gredo v steno. Vznemirjena sta jih opazovala. Bili so mladi, sloki možje, svetlih las in modrih oči. Zaman je Jože iskal v njihovem videzu in vedenju tisto, kar bi jih ločilo od drugih ljudi. Razen resnobe in nenavadne odločnosti ni bilo na njih opaziti ničesar. Nemci so tenkovestno pregledovali svojo opremo – vrvi, kline, oponke, plezalke – in nalagali v nahrbtnike hrano. Med seboj so govorili tiho in vse je spominjalo na nekakšen obred. »Veš kaj, Tomaž,« je spregovoril Joža, ko je srebal čaj in žvečil skorjo suhega kruha, »ali se ti ne zdi, da bova to, kar zmorejo Nemci, kmalu zmogla tudi midva?« Tomaž je zmajal z glavo. »Pravijo, da za plezanje v steni ni zadosti le pogum. Potrebna je tudi izkušnja, vaja, tehnika. Oni znajo, mi pa še ne. To pa ne pomeni, da se ne bomo naučili, seveda ...« Šla sta za nemškimi plezalci pod steno. Gledala sta, kako so se navezali v dvoje navez, se preobuli v plezalke in se spopadli s steno pri vstopu v Nemški steber. Morala sta priznati, da pihajo zanesljivo in dokaj spretno. Ko jim je zaprta pot gladka plošča z izpostavljenimi strehami, so zabijali kline, da je zvenelo kot iz kovačnice. Ta pesem je bila obema sila všeč. Z velikim veseljem sta opazila, da je plezalcem padlo s stene v grušč nekaj klinov. Počakala sta, da sta obe navezi izginili za robom, potlej pa sta poiskala izgubljene kline in našla tudi kdove kdaj izgubljeno vponko. To so bile zanju velike dragocenosti. Dotlej so si v tovarni kovali težke in okorne kline. Najprej sta se hotela odpraviti kar za Nemci. Toda obe navezi sta prožili kamenje, da se je treskoma razbijalo po ploščah in policah ter se zdrobljeno umirjajo v grušču. Zato sta se raje napotila pod steno. Spremljalo ju je vpitje povelj, s katerimi so se sporazumevali plezalci v steni. »No, če je to, kar sva videla, pravo plezanje, bova kmalu tudi midva prava stenska plezalca. Povem ti, Tomaž, da pastirica Vahica ne pleza prav nič slabše od teh. Le s to razliko, da nima ne vrvi ne klinov. In če ji ne gre, sezuje cokle in pleza bosa.« »Naši prijatelji pa si pomagajo še drugače. Poznam fanta, ki se je zaplezal v gladko skalo, hodeč za zaskočenimi ovcami. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Pa si je narezal podplate, da se je lepila kri na gladki površini, kjer bi mu drugače spodrsnilo ...« »Jaz si jih že ne bom narezal,« je naglo odvrnil Joža. V zahodni smeri sta si izbrala pristopno grapo z dobro razčlenjeno steno. Navezala sta se in se vadila varovanja z vrvjo, zabijanja in izbijanja klinov. Plezala sta tako visoko, da jima je gladka navpična stena zaprla pot. Tu sta sedla in se razgledovala po njej. Delala sta načrte, kako bi jo preplezala tam, kjer še niso plezali trentarski divji lovci ne dr. Tuma in ne Nemci. Vendar sta vedela, da njune želje daleč presegajo njune sposobnosti. Stena jima je še vedno vzbujala strah in spoštovanje. Kolikor ju je vabila, ju je odbijala ... V planinskem domu se je po sončnem zatonu nabrala številna družba. Tudi Joža in Tomaž sta si izbrala mesto pri mizi v kotu. Spet je bil na vrsti čaj in pospravila sta, kar je ostalo v nahrbtniku. Vstopili so trije možje. Nahrbtnike in cepine so postavili v kot in prosili, če lahko prisedejo. Upehani so si brisali potne obraze. Povedali so, da prihajajo s Škrlatice. To so bili dr. Julius Kugy in trentarska vodnika Andrej Komac-Paver in Tožbar. Vsi pogledi so se obračali k njim. Kugy, dobrodušen mož z bradico in naočniki, se je samo smehljal, saj je bil zadovoljen s turo, z vremenom in vodniki. Oskrbnik se mu je globoko priklonil. Mož je naročil liter rdečega in dobro večerjo za vse tri. Jožu pa je bolj kot ugledni gost zbudil pozornost slok možakar s srepim pogledom, ki je zbujal videz, da je jezen na ves svet in malo tudi sam nase. Prestopal je gibčno kot gams in kazno je bilo, da se je rodil v gorah ter da brezmejno zaupa vase. Drugi Trentar ni bil videti tako hud, prvemu pa je bil podoben le toliko, da je bil prav tako redkobeseden. Zvedavo pa je pasel oči po zbrani družbi, kot bi ugotavljal, če jim posveča dovolj pozornosti. Ljubljanski planinec, ki jima je že prej povedal, da je član nekakšnih piparjev, je gospoda Kugyja nagovoril po nemško. Kugy je hvalil Škrlatico in njene divje stene, prekrasne prehode in razglede. Pripovedoval je, kako se je prvi povzpel na ta divji vrh in večkrat bivakiral med steno in snegom, preden se ga je gora usmilila. Gorski vodnik Komac je gospodovim besedam pritrjeval z odsekanimi gibi glave in kakšno kratko besedo, kot bi bil tudi za to plačan. Pipar je jel pripovedovati Kugyju, da so Nemci spet preplezali severno steno in ostali v koči na Kredarici. »Naj jo kar preplezajo. Pošteno pa ni, če nabijejo v goro toliko železja in si izsilijo pot tudi tam, kjer je narava sama ne nudi. Njim gre predvsem za uspeh in ne toliko za lepoto, ki jo nudi gora. Človek je s tem, ko ponižuje goro, ob užitek, stena pa ob spoštovanje,« je menil gospod, o katerem je tudi Joža slišal, da je oblezel s trentarskimi vodniki vse Julijce in da piše o njih knjige. To je Joža še posebej spoštoval, saj mu je pisana beseda delala preglavice, čeprav mu je jezik tekel dobro in je hitro mislil. Ko so govorili o nemških plezalcih, se je tudi Joža vmešal v pogovor. Segel je v žep in položil na mizo dva klina. Ni pozabil povedati, kje in kako so lezli Nemci. Trentar Komac je vzel klin v roke in ga zvedavo ogledoval. Potem ga je položil nazaj na mizo in zaničljivo rekel: »Tja, kamor pridejo ti s klini in z vrvjo, pridem jaz sam brez klinov in še z gamsom na hrbtu!« »Pa še res je,« je potrdil gospod Kugy, ki je bil s svojimi vodniki očitno zelo zadovoljen. Drugi Trentar pa je uprl svoje prodirne oči v Joža in Tomaža. Nezaupljivo ju je motril in ju vprašal: »Kaj pa sta vidva iskala pod steno?« »Tale je izgubil zlato uro!« se je Joža odrezal, pokazal na Tomaža in se široko zarežal. Komac, ki mu ni bilo prav nič za šale, je temno pogledal in vprašal nezaupljivo, tipajoče: »Kaj se norčujeta?! Za pošteno vprašanje pošten odgovor! Kaj sta iskala pod steno?« Joža se je čutil prizadet. Nič čudnega ni mislil, zato je samozavestno in skoraj izzivalno odgovoril: »Preplezala jo bova!« »Vidva?!« se je začudil Komac. »Midva, da! Ali je kaj narobe?« »Kje jo bosta preplezala?« »Tam, kjer je niso preplezali ne Trentarji ne Nemci.« Komačev smeh je bil jedek. »Najbrž bo dotlej steklo še precej vode in precej žgancev bosta še pojedla ... Od kod pa sta pravzaprav?« »Jeseniška delavca sva. Železarja.« »Železarja? Kdaj pa so bili železarji plezalci!?« »Če niso bili, pa bodo! Niso le Trentarji za v skalo.« Komac je užaljeno gledal s svojimi srepimi, orlovskimi očmi, kot bi si hotel za vedno zapomniti obraz predrznega kodrolasega fanta, ki je kazal veliko mero odločnosti in nenavadne moči. Prevejani divji lovec in gorski vodnik, čigar sloves se je širil po vseh dolinah okoli Triglava in daleč naprej v svet, človek, ki ga je iskala domača in tuja gospoda, da jo je vodil na gorske vrhove, je zaslutil tekmeca. Ne samo predrzne oči, tudi močne roke, tršate pesti in široka ramena so dale slutiti, da njegove besede niso dim v veter. Vse poletje in pozno v jesen sta se s Tomažem potepala po nadelanih poteh okoli Triglava. Vzpela sta se na mnoge vrhove, a stene nista preplezala. Srečala sta mnoge gorske vodnike z gospodi na vrveh. Ne samo Trentarje. Tudi Bohinjce in Kranjskogorce. Jože si je pozorno ogledal vsakega izmed njih in rad se je pogovarjal z njimi. Skušal je odkriti, kaj se v resnici skriva za njihovim nenavadnim videzom. Med množico planincev so se obnašali skoraj vsi nekam posebno. Tudi za goste, ki so jih vodili vodniki, se je zanimal. »Poglej, Tomaž, marsikateri od teh, ki jih vodijo kakor jarce na vrvi, ne bi prišel sam nikamor.« »Motiš se, Jože. Denar povsod utira pota. Denar je kot voda – ni tako tanke špranje, da ne bi skoznjo pricurljala. Ni tako visokih vrhov, da ne bi našli na njih odtisov umazanih tac.« Spoznal je, da so gorski vodniki češčeni ljudje in da tistih plezalcev, ki hodijo in plezajo sami, ne cenijo preveč ali pa jih celo prezirajo, ker jim ne dajo zaslužka. Toda v gorah je bilo čedalje več takih, ki so iskali svoja pota sami, brez vodnikov. To poletje se je v Jožu Čopu rodila želja, da bi postal ne le plezalec, temveč tudi gorski vodnik. Ni mu bilo do samotarjenja v gorah. Dolincev ni zaničeval, ker bi bili sposobni manj kot on. Cenil je vsakogar, ki so mu bile gore pri srcu kot njemu, čutil je, da je drugačen. Svoje sreče ni mogel obdržati sam, moral jo je deliti z ljudmi, ker mu sicer ne bi pomenila toliko, kot mu je. V čem pa bi bila pravzaprav sreča sonca, če ne bi bilo tistih, ki jim sije? V čem bi bil smisel reke, če ne bi imela potokov in če ne bi bilo morja, kamor se izliva? Zato si je iskal prijateljev. Ljudi, ki bi čutili kot on, se veselili, da jim pokaže nekaj, kar bi jim sicer ostalo bržčas za vedno skrito. Okoli njega se je začela zbirati druščina delavcev železarjev, tistih, ki so se srečavali na samotnih gorskih poteh in si razkrivali srca ob kozarcu v planinskih zavetiščih. Združili so se v planinskem društvu. Gradili so koče, steze v nepristopne vrhove in poti. Toda takšnih, kot je bil on, je bilo malo. Želel si je svojih pristopov na vrhe, svojih smeri v stenah, želel si je nemogočega, česar drugi ne zmorejo. Takrat pa je večina ljudi hodila v gore po uhojenih stezah. Lepoto gora so uživali tam, kjer so bili naravni prehodi. On pa si je želel boja z goro. Boja s svojo šibkostjo in slabostmi. V tem boju je hotel rasti. Hotel je spoznati življenje gozda, živali, rastlin. Zanimali so ga tokovi rek in nenavadni ljudje, ki so bivali pod gorami. Zanimalo ga je, kar je bilo drugim tuje. Če so ga v tovarni za vse življenje priklenili k stroju kakor psa na verigo, ki je ne more pretrgati, je hotel biti v gorah svoboden, kot gams, ki obvladuje steno, kot orel, ki gospodari daljavam neba nad govorjem, kot gorsko drevo nad prepadom. Tega ni razlagal nikomur, čutil pa je v dnu srca. Tej svoji težnji je sklenil podrediti vse svoje življenje, če so drugi veliki in močni v dolini, jim rade volje prepušča to bojišče, vse boje in bitke. On pa bo postal velik v gorah. Postal bo njihova senca. Napojil bo svojo voljo s trdoto sten, dušo s svetlobo sonca, z nežnostjo cvetja in z vsem, kar seva vanj v teh letnih časih. <poem>KRVAVA SLED Smo samo drobci sončnega prahu, sestav- ljeni iz senc in svetlobe. Otroci kozmičnih to- kov, ki se iz teme skozi svetlobni pramen vra- čamo v temo.</poem> == 1 == Štiri leta svetovne vojne so premaknila njegove načrte o osvajanju stene v daljno prihodnost. Vojna je razkropila prijatelje po evropskih frontah. Vse, kar je bilo nekoč pomembno, je bilo sedaj brez vrednosti. Njegove sanje, njegovo prvo ljubezen, spore v tovarni in željo po višjem in lepšem bivanju, kot ga je videl v prašni dolini, je prekinil svet nasilja. Imel je srečo, da mu ni bilo treba na fronto. Tovarna je bila vključena v vojno industrijo, zato so delavce potrebovali pri strojih. Iz daljave se muje življenje bojujočih razodevalo kot norost, človek se mu je zdel plen sil, ki jih ni razumel. Ljudje v mestu so bili kot mravlje, ki so prilezle spomladi prezgodaj na sonce in jih presenetil ledeni dež. Velike spremembe so pretresale svet, a niso bili nanj pripravljeni. Vsa štiri vojna leta so bila kot težke sanje. Z bojišč, iz Galicije in soške fronte, so prihajala poročila o padlih prijateljih. Skozi mesto so dan in noč vozili vlaki, eni na fronto, drugi z nje. Večkrat je postopal na kolodvoru in gledal. Prej veseli ljudje, so se vračali žalostni in zamorjeni, brez nog in rok ... V dolino so privlekli ruske ujetnike in jih vpregli v delo in stradež. Videl jih je, razvrščene v dolge kolone, s pridušeno mržnjo v lačnih očeh. Za pol hlebca kruha ali za nekaj cigaret so ponujali vse, kar so imeli vrednega, tudi poročne prstane. Nazadnje so jim ostale samo velike, utrujene, od obupa bolne oči. Gore so bile sedaj prav tako visoke kot prej. Samo njemu so se zdele drugačne. Bile so višje – neoskrunjen raj, v katerega ne bi smela poseči človekova neumnost. Toda ljudje so morili od Triglavskih Alp, Dolomitov, prek Krna in Soče do Krasa. Povsod se je prelivala kri. Nihče si ni znal predstavljati, da je ta kratka črta na zemljevidu požrla milijon ljudi. Še je zahajal v gore. Največkrat sam. Na Prisojnik, Mojstrovko in Vršič. Toda tu je bilo zaledje fronte. Na tisoče sestradanih ruskih ujetnikov je gradilo cesto, ki naj bi premagala gorski prelaz in kot bližnjica povezovala avstrijska središča s soško fronto. Gledal jih je od daleč, s kakšnega roba gore, kako odhajajo in rijejo v zemljo. Od tod je bilo slišati dan za dnem oddaljeno bobnenje topov, kot bi zemlja najavljala, da bo izbruhnil vulkan. Neke pomladne noči je odjuga sprožila v Mojstrovki plaz, ki je pokopal tristo ujetnikov. Srečal se je z ljudmi, ki so to nesrečo videli od blizu, pa s tistimi, ki so izkopavali iznakažena trupla izpod snega in jih zlagali v vrsto. Takrat je začutil strah in spoštovanje do plazov. Tega občutka se ni znebil nikoli. Četrto leto so se začele med ljudmi širiti vesti, da bo črno-žolta monarhija razpadla. Ljudje so bili razburjeni in so vpili naglas tisto. Česar si pred leti še šepniti niso upali. Razpadle so fronte in v Rusiji je divjala revolucija. Tudi on je bil vesel, da bodo Slovenci končno svobodni, da ne bodo več pod stoletnim nemškim suženjstvom. V dolini se je poznalo, da je razpadla fronta v Italiji, čeprav so gnali Avstrijci Lahe noter do Piave, je nenadni konec vojne povzročil, da so vojaki pustili vse vnemar in se začeli vračati domov. Vrnil se je tudi Tomaž. Bil je na soški fronti. Zdaj bosta spet lahko hodila v hribe. Razglašena je bila država Srbov, Hrvatov in Slovencev, zaplapolale so trobojnice s plavških dimnikov in uradnih poslopij. Nemški šef, ki mu je bil nekoč dal metlo, jo je pobrisal z drugimi Nemci vred. Nekega jutra, ko so ravnokar zagnali stroje, je udarila mednje vest, da Nemci zasedajo Koroško. Zvedeli so tudi, da jih je v Mariboru zaustavil general Maister in da se z njimi tolče poročnik Malgaj. V tovarno je prišel Strojev Miha, oficir, veteran iz balkanskih vojn. Poznala ga je vsa dolina. Mnogo so govorili o njem, da je velik Slovan. Po gostilnah so pravili, da je prinesel iz balkanske vojne trofeje – v alkoholu namočenega turškega bega. Ali je bilo to res ali ne, ni vedel nihče, pač pa so vedeli zagotovo, da ima doma precej krivih turških sabelj in samokresov, pobranih pri padlih nasprotnikih. Strojev jim je povedal, da Italijani zasedajo Primorsko, Nemci pa bodo prišli tudi sem, če jih ne zaustavijo na Karavankah. Zbiral je prostovoljce. Jože ni dosti premišljeval. Ni jim zameril samo tega, da so ga vrgli na »plac« in mu dali metlo, ga gnjavili zaradi zastave, tudi to mu ni bilo prav, da so se širokoperili okoli Triglava. Tudi Tomaž se je javil. Dobila sta uniforme, vsak svojo puško, menažko in čutarico, in Strojev ju je uvrstil v svojo četo. == 2 == Strojeva četa se je nastanila v opuščeni koči na Kapeličnem vrhu pod Gorico. Na meji gozda, tam, kjer so se za redkim drevjem začenjala oguljena rebra goličev, so skopali jarke in zavzeli položaje. Od tod so patruljirali globlje na Koroško in nekajkrat so se spopadli z Nemci. Prvič v svojem življenju je prišel v gore z drugačnim namenom. S puško. Z zavestjo, da bo ubil tistega, ki ga sreča, ali bo sam ubit. Branil je zemljo, ki ga je rodila, na kateri je bival njegov narod tisoč tristo let, zemljo, ki je bila vraščena v njegovo srce. Zato se je lažje sprijaznil s tem, da mora ubijati, kar se mu je upiralo. Na gorskem sedlu je doživel ognjeni krst. Patrulja je na robu goščave naletela na kope kamenja, zloženega v piramido. Sredi kamenja je bil karton in na njem z rdečo barvo napisano: VERFLUCHTE TSCHUSCHEN. KAERNTEN IST DEUTSCH. Že je hotel eden med njimi potegniti karton in ga raztrgati, ko je poveljnik zapazil, da drži v notranjost drobna žica. »Pusti! Minirano je!« je kriknil. Ni bilo treba odstraniti mnogo kamenja, da so videli mino. Strojev jih je oddaljil za streljaj, sam pa je zvezal papir z vrvico in z dobrega kritja potegnil. Strahovito je zagrmelo. Zaslepile so se jim oči, steber dima se je dvignil visoko, daleč naokrog so sičale skale in v zemlji je zazijala velika luknja. Poveljnik jih je poklical in pokazal jamo. »Vidite, tja noter bi zdaj zmetali, kar bi ostalo od bližnjih, in bi zagrebli.« Nekoliko niže od tam, kjer so jim Nemci nastavili past, so v gozdu napravili zasedo. Razporedili so se v obliki podkve, krila pa jih je strojnica. Sklepali so, da bodo prišli Nemci pogledat, koliko je mrtvih po eksploziji. Jože je ležal skrit v praproti za debelim deblom in meril s puško na pot. Nedaleč od tod je poveljnik Strojev z daljnogledom preiskoval pobočje in tudi Tomaž je živčno prekladal puško. Minilo je nekaj ur, preden so zaslišali korake od spodaj. Nejprej so prišli trije s puškami, za njimi desetina. Ko je prvi zagledal čistino, kjer je eksplodirala njihova past, je vzradoščeno zavpil: »Herr Leutnant, die Luft ist rein!« Toda zrak je bil nabit s sovraštvom in onemoglo napetostjo. Prihajali so v koloni, precej skupaj, vneseno in brezskrbno. Videl je njihove obraze, kmalu razločil oči, roke in gibe, in zdelo se mu je, da hodijo že po zraku in ne po zemlji, ker jim je noge zakrival nasip. Strojnica je zabobnela. Tudi on je pritisnil na petelina. Tisti, na katerega je meril, je zakrilil z rokami in že ga je zmanjkalo, kot bi se pogreznil v globoko vodo. Pokanje ni prenehalo, dokler se je še kaj premikalo na kolovozu. Ob prvih strelih jih je nekaj zbežalo, niti en sam strel ni padel nazaj. Med listjem se je razširil kiselkast vonj krvi. Ko je orožje potihnilo, je sonce pretrgalo žilo oblakov in presvetlilo redko drevje. Oči ubitih so steklenele, v kolesnice pa se je natakala kri. Poveljnik je vstal in si obrisal potno čelo. Zamahnil je z roko, naj gredo za njim. Zgrnili so se okoli mrtvakov. Jože je omotično strmel, kako preobračajo mrtve in jim pobirajo orožje. Dobili so osem pušk, lahko strojnico in pištolo. Med mrtvimi je zaječal mlad, svetlolas fant. Zadet je bil v desno stran prsi. Potuhnil se je bil med mrliče, zdaj pa se je s prosečimi očmi oglasil: »Nicht schiessen, bitte!« Skušal se je dvigniti, da bi pokazal, da bo lahko še živel. Pogledali so poveljnika. Vojak, ki je preobračal mrliče, je bil frontni veteran. »Naj ga ubijem, poveljnik? Dober preč bo!« Že je dvignil pištolo, ko je Jože protestiral. »Ne bomo ubili ranjenca, saj nismo zverine. Bodimo ljudje!« »Kaj bomo z njim? Bolnišnice nimamo,« je dejal poveljnik. »Obvežimo ga, pa naj gre!« »No, pa ga obveži!« Lotila sta se ga skupaj s Tomažem. Krogla mu je prebila prsi, šla skozi pljuča. Krvavel ni dosti. Obvezala sta ga in mu zamašila rano. Potem šta ga oblekla in mu dala piti črne kave. Ranjenec je Jožeta ves čas gledal v obraz in v oči, kot bi si hotel zapomniti sleherno podrobnost na njem, čigar prošnja mu je rešila življenje. Ko sta bila gotova, mu je Jože dal palico, da bi se nanjo opiral, poveljnik pa mu je po nemško dejal: »Mož, sedaj lahko greste. Povejte svojim, da ste se srečali s prekletimi Čuši, in tudi to jim povejte, da je bila Koroška zmeraj slovenska in da ne bo nikoli nemška!« Ujetnik je z gibom glave potrdil, da je razumel sporočilo. Obrnil se je in se majavo napotil po kolovozu navzdol. Nekajkrat se je ozrl, kot da ne bi verjel, da mu ne bo kdo od teh, ki so mu sledili z očmi, nazadnje sledil še s kroglo ... Izgubil se je v gozdu. Po nekajurnem pohodu so se vrnili na svoje položaje, veseli so bili, da imajo spet streho nad glavo in kuharja, ki jim bo skuhal večerjo. Jožetu nocoj enolončnica ni teknila. Ni se mogel znebiti spominov na ubite. Po večerji sta s Strojevim posedala pred kočo. Gledala sta, kako tone težka sončna obla v kope oblakov in kako se s koroških hribov plazi k njim mrak. Gledala sta slovensko zemljo. In zdelo se jima je, da narašča vijoličasto megleno morje. Nemško morje. Stoletja buta vanje in zdaj jih hoče preplaviti ... Poveljnik je na kolenih pestoval puško. »Veš, Jože, prav si imel, ko si predlagal, da spustimo ujetnika. Pekla bi me vest, če bi ga ubili. Rekel si, da bodimo ljudje. Vojne je konec. Kaj hočemo? Mi hočemo biti ljudje, a kaj če oni nočejo tega? Vso pot sem premišljeval, zakaj ubija človek človeka.« »Tudi jaz sem razmišljal o tem. Ti si bil na balkanski fronti in si videl dosti sveta, gotovo veš bolje.« »Ne tega ne vem. Tega me niso učili v šoli in nisem slišal v cerkvi. Tega tudi tisti ne vedo povedati, ki gonijo ljudi v medsebojno klanje, ki so krivi, da je pomrlo dvajset milijonov ljudi. Mi se le branimo. Nemci so izgubili vojno, pa kljub temu lazijo naprej v našo deželo in Italijani tudi. Vidiš! Majhno domovino imamo, pa še to nam hočejo vzeti!« In še je nadaljeval: »Zapomni si: to, kar so napisali, mislijo resno.« Ko je legel na slamnati pograd, ni mogel zaspati dolgo v noč. Strmel je v zakajeni strop, kjer so trepetali okrogli odsevi brlivke. »Težko živi človek, ki je ubil človeka,« je dejal prijatelju, ki je ležal z rokami pod vzglavjem poleg njega. »Ne misli na to. Človek ni kriv, če mora ... Sicer pa niti ne veš, če si koga zadel. Če morda dvomiš, da si zgrešil, potem si misli, da je bil tvoj tisti, ki sva ga obvezala in spustila, pa ti bo laže.« Naslednje dni jih je sovražnik iz doline obdeloval s topovi. Da bi ga preslepili o številu čet, ki varujejo gorske prelaze, so kurili ognje na različnih mestih. Potem so varno skriti poslušali kanonado v prazno. Še nekajkrat so se srečali s patruljami in nekoliko puškarili. Mnogo huje pa se je godilo četi, ki je čuvala karavanški predor. Od tam se je dan za dnem slišalo streljanje in grmenje. Joža si je zapomnil dogodek z nemškimi agitatorji. V četno taborišče je prišlo dekle z imenom Tinca. Povedala je poveljniku, da so v vas prišli Nemci prepričevat Korošce, naj glasujejo za Avstrijo in kulturno Evropo ter naj se ne vežejo s Srbi. Poveljnik je zbral vod vojakov in se spustil skozi gozd v vas. Zajel je Nemce v vaški gostilni. »Kaj z njimi?« se je vprašal. Bili so civlisti in glasno so protestirali, ker jih je nameraval vleči s seboj. Bohinjski divji lovec pa mu je predlagal: »Treba jih je kaznovati in izpustiti!« Velel je napraviti nekaj kolov. Zataknili so jih agitatorjem skozi rokave in jim jih pritrdili z vrvjo tako, da se jih po poti ne bi mogli znebiti. Ko je bilo vseh sedem tako nagačenih, so jih odgnali na rob vasi, od koder se je pot vijugala v dolino. Bohinjec je predlagal poveljniku: »Vzemimo jim tiče ven in namažimo jih z globinom! Tako smo delali v Bohinju z lovci,« je še dodal. »Ne, tega ne bomo napravili,« je odredil Strojev. »Za spomin na srečanje z nami boš vsakega posebej sunil v rit, in konec! To bo za plebiscit!« Tako so tudi napravili. Krepak fant je brcnil vsakega posebej v zadnjico in mu v slovo dejal: »Tako, da se ne prikažeš več, zakaj drugič ti posvetimo drugače!« == 3 == Za zeleno mizo so krojači usode sveta sklenili, da bo Koroška pripadla ne glede na zgodovinske okoliščine tistemu, ki bo dobil od ljudi največ glasov. Ko so utihnile puške, so se razvnele politične strasti. V tem boju je Strojev namenil Jožu častno nalogo. »Lep si. Močan. Pameten. Znaš se obnašati in ljudje te imajo radi. Napravili te bomo za Korošca. V dolino pojdeš. Obiskoval boš naše ljudi. Delil jim boš »propagando«. In najvažnejše: nas boš obveščal, kaj počno Nemci in kaj napletajo.« Oblekel je irhovice. Dobil je tudi naramnice s planiko, izrezljano iz jelenovega roga, lovski suknjič z zelenimi zavihki in klobuk z obledelim gamsovim čopom. Naloga mu je bila všeč. Naveličal se je poleganja. Obetali so se mu razburljivi doživljaji, ki naj bi bili v njegovo in narodno korist. V zvezdno noč je krenil proti dolini s polnim nahrbtnikom »propagande«. Nekaj dni mu je šlo po sreči. Razdelil je letake, kot mu je bilo naročeno. Kjerkoli se je oglasil, so ga sprejeli kot Korošca. Naučil se je podrkovati. Zbijal je šale. Mnogo jih je znal iz tovarne, druge si je sproti izmislil. Pridobil si je precej novih prijateljev. Povsod so ga gostili. Kmalu je pozabil, da hodi po ozemlju, kjer ima tudi sovražnik svoje ljudi. Nekoč se je o mraku ustavil v vaški gostilni, polni fantov in mož. Ustavil se je zaradi Tince, gostilničarjeve hčerke, ki jih je bila prišla obvestit o agitatorjih. Veselo ga je pozdravila. Postavni fant ji je bil všeč, česar ni skrivala. Z žarečimi očmi mu je stregla in se kar naprej sukala okoli njega, ko je govoril z očetom. V gostilno je stopilo nekaj tujcev z nič kaj prijaznimi obrazi. Vrvež je rahlo potihnil, ljudje pa so se z nezadovoljstvom zazrli v prišlece. Vstopila je Tinca z dvema vrčkoma piva in ju postavila pred očeta in Joža. Bila je bleda in prestrašena. Sklonila se je k očetu in mu nekaj šepnila v uho. Mož se je zresnil in mrmraje dejal Jožu: »Nekdo vas je izdal. Zunaj vas čakajo. Lahko se zgodi, da vas ustrelijo.« »Tudi jaz imam pištolo,« je rekel Joža. »Preveč jih je ... in še nam boste napravili težave. Hči vas bo skrila.« Potem se je ozrl k harmonikarju. »Daj fant, ureži eno!« Harmonika je zavreščala divje in razposajeno. Njenim zvokom so se pridružili vriski. Gostilničar je zavpil: »Dečve izbirajo!« Komaj je to rekel, je bila že Tinca pri Jožu. Potegnila ga je med plesalce. Zavrtela sta se naokoli samo enkrat, potem pa brž skoz vrata v vežo. Tam ga je potegnila v temo in nato po stopnicah. Šla sta po temnem hodniku. Zarožljal je ključ in odprla je vrata svoje sohe. Potem je zaklenila in prižgala luč. »Ubiti vas hočejo! Tu vas pa ne bo nihče iskal. Bodite brez skrbi. Kar lezite v posteljo in zaspite.« Samo to je rekla, ugasnila luč in odšla. Šele ko je v vratih škrtnil ključ, se je zavedel, da je sam. Ali je rešen ali je v pasti – tega ni mogel vedeti. Strojev mu je naročal, naj ne zaupa nikomur, kogar ne pozna. Ljudje da se kaj radi obračajo po vetru. Po prstih je šel k oknu in gledal na dvorišče. Tam je stala gruča moških. V gostilni mu ni ušlo, da so ga nekateri merili s sovražnimi pogledi. Če bi Nemci vedeli še to, da je bil zraven, ko so potolkli patruljo ... Sedel je na posteljo. Iz žepa je vzel pištolo in pogledal, če je naboj v cevi. To ga je pomirilo. Tudi če ga dekle izda, ga ne bodo dobili kar tako. Če okna ne bi imela železnih križev, bi se spustil na dvorišče ... Potem je legel kar oblečen. Hrumenje krčme je pojenjavalo. Glasovi pijancev so tonili v noč. »Čas bi bil,« si je dejal, »da se vrnem v tovarno in v domače gore.« Stena ga je klicala ... Zadremal je. Zbudil ga je ključ, ki je zaškrtal v ključavnici. V mraku je zagledal dekle, ki je vstopilo po prstih in spet zaklenilo za seboj. Prižgala je svečo. Plamenček ji je zatrepetal v očeh, sedaj že pomirjenih. »Ne bojte se. Ne vedo, kam ste izginili. Še nadzirajo hišo. Dekla jim je rekla, da vas je videla, kako ste se zatekli v skedenj.« »Kaj pa bo zdaj?« »Nič ne bo. Tu bova prenočila,« mu je rekla brez zadrege. »Saj je postelja dovolj široka, ali ne?« Začela se je slačiti. Obleko je zmetala na stol in obstala pred njim v spodnjem krilu. Po tem se je molče sklonila, mu sezula čevlje ter slekla jopič in hlače. Pustil je, da se je trudila, in jo opazoval pri tem opravilu. Obnašala se je povsem ravnodušno, kot bi slačila otroka. »Tako, sedaj se pa uleziva,« je velela. Spravil se je v posteljo in se opravičil: »Sitnosti vam delam ...« »Naj vam ne bo nerodno ... Ne morem vas položiti na tla. Všeč ste mi in zaupam vam. Pridobili ste tudi očeta, ki mu ni pogodu kdorsibodi.« Legla je k njemu in govorila dalje: »Včasih sta tu spala oče in mati. Pred leti je mama umrla. Zdaj oče ne mara več te postelje, da ga ne bi spominjala nanjo. Dobro sta se razumela ... Oče pravi: če se ljudje predobro razumejo in se imajo preveč radi, se vedno kaj zgodi. In zdaj se boji zame. Tudi midva se dobro razumeva. Samo mene ima. Osamljen je in naveličan pijancev. Najraje bi vse to prodal, da bi šla proč, daleč proč, stran od Nemcev.« »Kaj so vam napravili Nemci?« »Nič posebnega. Samo ponižujejo nas. Moj oče pa je ponosen mož in ne bi bil rad vse življenje »vindišer« ... No, povejte mi raje kaj o sebi ... Všeč so mi pogumni ljudje ...« »Kako veste, da sem pogumen? Saj to ni pogum, če jo pred Nemci pobrišeš v dekliško kamro, a?« »To je bilo pametno zato sem vas spravila sem ... Vi ste drugače pogumni. Ženska to čuti, čeprav ne zna povedati.« Segla mu je z roko v lase in ga nežno pobožala, kot bi bil njen. Povedal ji je, da dela v tovarni in zahaja v gore. Sveča je dogorevala. Njen obraz, počivajoč v snopu las, je bil bel in resen. Opazoval jo je. Veke so ji že na pol zastirale oči ... »Ali bova zaspala?« Prikimal je, čeprav je vedel, da bo le s težavo zaspal ob njej. »Saj lahko položim glavo na vašo roko?« Ni počakala na odgovor. Stisnila se je k njemu, si dala njegovo roko na blazino in jo zakrila z lasmi. Čez nekaj trenutkov je že spala. »Kako noro je življenje,« je premišljal. »Ljudje po svetu se pobijajo med seboj, razprtije se ne nehajo, med nami pa živijo tako čedna bitja, kot je to dekle ...« Ni mogel zaspati. Kako tudi bi ob takem dekletu? Ali sanja ali je resnica? Z roko je zdrsel po njenih licih in čelu, jo pobožal po laseh. Po žilah mu je plala neznana sila. Segel je pod zglavje in roka se je dotaknila mrzle kovine. To je bila druga resničnost, ki ga je navdala z rahlo skrbjo. Potem je skušal zaspati. Noč na vhodu je že bledela in petelini so oznanjali jutro. == 4 == Tinca mu je zjutraj, ko se je odpravljal, podržala roko. Vedel je, da se težko poslavlja od njega. Iskal je besed za slovo, pa ni našel nič primernega. Zato je spregovorila ona: »Saj boste še prišli, kajne?« »Seveda!« »Upam, da vas ne bo treba spet skrivati, če pa vam bo še kdaj trda predla, je za vas pri meni zavetje vedno pripravljeno.« V taborišče se je vrnil razdvojen. Doslej se je šalil z dekleti, tudi pogledal je rad katero, toda tako nenadoma ga ni nobena navdala z nemirom. Tudi drugi fantje so marsikaj doživeli. Ob srečanjih so si pripovedovali vsakovrstne dogodivščine. Največ zgodb se je vrtelo okoli vdov. Te so bile najbolj razumevajoče in dobrosrčne do moških. Nekaterim je vojna pobrala može že pred štirimi leti. In zdaj so žalost že prebolele. Kar koprnele so po novem življenju, ki ga je obetal mir. Povedal je, da je ušel Nemčurjem in da so ga skrili Korošci. Kje in kako, pa ni zaupal nikomur. Bilo je prelepo in preveč nerazumljivo, da bi lahko postalo vir neslanih šal. Imel je navado, da je vse, kar je najlepšega doživel, zakopal vase. Nedolgo zatem so izvedeli, da je Koroška izgubljena. Okoliščine, v katerih se je zgodilo to sramotno dejanje zgodovine – enemu najmanjših evropskih narodov so odvzeli del ozemlja, kakor bolniku odrežejo brezvestni zdravniki ud – so bile zanje nerazumljive. Kaj vse so krivili in koga! Senca Nemcev, dolga in strašna kot stoletja, se je zgrnila čez vse koroške hribe in se ustavila na hribih Karavank. Moral se je posloviti od Tince. Vedel je, da bo slovo težko in žalostno kakor slovo od Koroške, za katero so bili pripravljeni preliti kri ... zaman. Prišel je ponoči. Poslal je sosedovo deklo ponjo, ker se ni maral kazati v gostilni in delati težave njej in očetu. Prišla je. Napotila sta se po stezi proti robu, kjer so se začenjali gozdovi. »Čudno, ali ne,« mu je dejala, »da vse, kar je lepo, tako hitro mine. Odšli boste in pozabili name.« »Reci mi ti, dekle. Tebe ne pozabim nikoli.« Ovila mu je roke okoli vratu in se zagledala vanj: »Zdaj naju bodo ločile strme gore in meja. Živela bova vsak po svoje in kdove, če se bova še kdaj videla ... Jaz si ne delam posebnih utvar, da ne bi bila potem še bolj nesrečna ...« »Usoda ...« je dahnil. Iskal je besed, da bi jo prepričal o nečem, v kar bi sam rad verjel, če si res želiš, da bi se še videla, in če ti kaj pomenim, ni tako visokih gora in ne zastražene meje, da ne bi prišel k tebi.« »Več mi pomeniš, kot sem si mislila. Že ko sva se prvič srečala, so mi oči obvisele na tebi ...« Stisnil jo je k sebi. Njeno vitko telo se je priželo k njemu in vztrepetalo. Poljubila ga je. Mesečina se je razlila med drevje, kjer sta slonela, ne da bi se mogla ločiti. Okus njenih solz je bil grenak kot negotova usoda, ki je visela nad tem izgubljenim hribovjem. Srce mu je prešinila bolečina. Je to ljubezen, ki je doslej ni poznal? Bolečina nedoživetega? Ločitve v trenutku, ko bi se rad s to dušo spojil za vekomaj? Odhajal je proti temini gozda, proti jugozahodni strani neba, tja, ker se je hribovje dvigalo kakor črn zid in zapiralo pot. Hodil je počasi in nosil njo v srcu, v žilah. Bil je potrt in tako sam ... Gledala je za njim. Z belim robcem, ki si je z njim brisala solze, mu je mahala v slovo, dokler ga ni požrla množica debel. Napotil se je prek gorskega sedla naravnost domov. Sonce se je že dvignilo izza Begunjščice, ko je odprl leso domačega vrta. Mati je ravnokar stopila na prag. Kriknila je od veselja. S kratke vojne se je vrnil spremenjen v moža. Objela ga je in se ga ni mogla nagledati. Oči so mu zrle še bolj resnobno, odtenka v njih, ki ga je vžgala ljubezen, pa ni znala prebrati. Najprej ga je pogostila. Ko je jedel, sta se pogovorila o vsem, kar se je zgodilo med njegovo odsotnostjo. Marsikaj ji je povedal, ljubezen s Tinco pa je zamolčal. Njegova soba je bila pospravljena, kot bi bil odšel samo za nekaj dni. Nad posteljo so kot vedno viseli vrv, kladivo, klini in cepin, vse prav tako, kot je bil pustil. Vedel je, da se bo življenje vrnilo v stari tir. Vrnil se bo v tovarno, prijel za klešče. Hkrati pa je že mislil na gore in na steno. Prvo veselje – s prijatelji pojde na Triglav. <poem>SREČANJA ''Bodite usmiljeni z osamljenimi, ker ne veste, kako globoko segajo korenine njihove bolečine.''</poem> == 1 == Stene so se otresle plazov, gore so zelenele v bujni poletni rasti. Modrina svišča je tekmovala s sinjino neba in sleč je krvavel po sivih pečeh, drugovali so mu šopi očnic. Vreme se je ustalilo, skale so zorele, dnevi so bili topli in polni sončne pripeke. Joža so to poletje prevzele gore. Komaj je čakal sobote, da je odložil klešče. Minila so že polna tri leta po vojni, pa še ni preplezal stene. Sam ali v družbi s Tomažem je osvajal vrhove, drugega za drugim. Največ se je potepal po Martuljku, okoli Prisojnika, najraje pa je hodil na Triglav. Stene bi se bil že lotil, pa mu je vselej kaj prekrižalo načrt, še in še jo je hodil ogledovat kot fant dekle, ki se ji ne upa približati, da je ne bi užalil. Izvedel je, da so steno spet začeli oblegati Nemci; pa tudi Ljubljančani so postopali pod njo. To nedeljo se je vzpel na Luknjo in na strma pobočja Stenarja. Od tod je imel vso steno kot na dlani. Vsak dan mu je bila bližja. V spomin si je vtisnil vse njene stebre, ki so držali pokonci vrh Triglava, zapomnil si je, kako leže grape, kje se usipajo plazovi, kje padajo vode in kako se pno police. Stena ga je tako znorila, da je nenehno sanjal o njej in se ponoči prebujal v mislih nanjo. Preganjala ga je tudi pri delu. Večkrat se je zalotil, da mu misli uhajajo od razbeljenih kač in bobnenja strojev v njeno grozljivo naročje. Tako ga je prevzela, da ga je mojster nekoč opozoril, naj ne zija tako otožno tjavdan, če noče dobiti železne kače med noge. V ostenju Stenarja si je v zavetju mogočnih gredi izbral široko, zložno polico. Tik ob razu je visela nad globino kot orlovo gnezdo nad prepadi. Ležal je naslonjen na nahrbtnik in z daljnogledom iskal smer, ki je ni še nihče preplezal. Tišino med prepadi je zmotilo padajoče kamenje. Pomislil je na trop gamsov. Ko pa se je še kar naprej sesipalo, se je nagnil nad globino. Na razu je zagledal človeka, ki je plezal naravnost proti njemu. »Ta je znorel!« je pomislil. On, Joža, je prišel v to svoje gnezdo po policah in še na misel mu ni prišlo, da bi se dal raz preplezati. Neznani plezalec je za nekaj časa izginil. Kmalu pa se je pojavil tik pod njim. Razločno je videl, kako z lahkoto premaguje ovire in se dviga. Včasih je postal, si obrisal čelo in se zagledal v steno. Pomislil je, da ga je morda prignala ista želja kot njega. Morda bi poskusila skupaj? Nekaj ga je v njegovem plezanju navdušilo kot še pri nikomer. Mogoče veliko tveganje? Lahkotnost gibov? Ko je bil oni že blizu, je vstal, da bi ga opozoril nase. Bal se je, da ne bi plezal mimo, zato je sprožil v globino kamen. Plezalec se je obrnil in ga zagledal. Bil je začuden. Vendar je brez oklevanja splezal vse do kamina, ki se je iztekal k njegovemu gnezdu. Joža je stopil na rob in stegnil roko, da bi plezalcu pomagal na polico. »Naj ti pomagam?« »Nisem potreben pomoči!« Odstopil je. Fant se je potegnil čez previs kakor telovadec na orodju in že je stal pred Jožem, ves rdeč v obraz. Joža ga je premeril od nog do glave. Obut je bil v plezalke. Njegove pumparice so bile iz rebrastega žameta, skozi platneno zeleno srajco mu je pronical znoj, čez prsi mu je visela bela vrv. Bil je majhen, vendar močan. Uporni lasje so bili kratko pristriženi, pod nabočenim čelom pa so sijale svetlo zelene, predirne oči, ki so ostremu obrazu dajale še ostrejši videz. Prišlec je stegnil roko in dejal: »Pozdravljen! Jaz sem Klement Jug!« Ostrino obraza je v hipu pregnal žar prijaznega nasmeška. »Jaz sem pa Joža Čop!« Roki sta se krepko stisnili. Jugova ozka, čvrsta dlan je popustila v Čopovih šapah. »A ti si Čop? Sem si kar mislil, ko imaš tako močno roko! Marsikaj sem že slišal o tebi ...« »Jaz pa o tebi, Jug,« se je zasmejal Joža. Kar se je zgodilo v gorah, se je hitro razvedelo. Brezžični telefon od ust do ust, od koče do koče, od človeka do človeka ni nikoli odpovedal. Klement Jug je snel vrv in sedel nanjo. Oba sta se zamaknila v steno. Čop je odprl nahrbtnik in ponudil Jugu čutarico z limonado ter nekaj prigrizka. Jedla sta in se menila kot stara znanca. Jug mu je povedal, da s Stenarja ogleduje Triglavsko steno, kje bi se dala najlaže preplezati. Čop mu je odgovoril, da tudi njega žene sem gor ta namen. Jugu so zažarele oči. V njih se je zrcalila barva neba, pomešana z zelenilom trav in vedrino deroče vode. »To me veseli. Prav je, da nas bo več. Poslušaj, Čop, mi se moramo združiti. Sami moramo osvojiti naše stene. Pokazati moramo svojo moč in sposobnost. Gotovo že veš, da se Nemci pripravljajo, da potegnejo novo smer čez steno. Če smo bili stoletja odvisni od njih, se jim zdaj ne smemo več pustiti!« »Tako je. Mislim, da bi tako kot oni kmalu lahko plezali tudi mi. So predrzni in tudi pogumni.« »Ne samo to, Čop. Drznosti in poguma bi jim še ne zameril. A tudi oholi so. Ne veš, kaj sta napisala Nemca, ki sta pred vojno prva preplezala Triglavsko steno?« »Ne vem.« »No, ti bom pa jaz povedal. Napisala sta dobesedno takole: Vi Slovenci lahko trdite, da je Triglav na vaših tleh, a nemška moč in nemški duh sta ga osvojila ...« Čopu je v prvem hipu zastala sapa. Potlej pa je dejal zaničljivo: »Naj gredo k hudiču s svojo močjo in s svojim duhom.« Spomnil se je na Koroško. Jug je ujel v Ježevih očeh blesk nevolje, in všeč mu je bilo, da s takim žarom potrjuje njegovo misel. »Prav je, da sva enakih misli. Ni dovolj, da bi bila sama. Mlade moramo pridobiti, take, ki hočejo tvegati in v stenah iskati potrdila svoje moči in volje. Poglej, Čop, mi smo planinski narod. V naših gorah in stenah je mnogo nevarnosti. Te moramo poiskati. V njih se moramo preizkusiti. Tu bomo dobili novo moč. Širjave zemlje in morja so nam že pred stoletji pobrali drugi. Takrat, ko so naši pradedje še živeli v sužnosti in temi. Mi smo prodrli do Alp in tu ostali. In še tu nas stiskajo na vse manjši košček zemlje. Zato mislim, da moramo stene, ki so še ostale, osvojiti sami. Z velikimi narodi lahko tekmujemo samo v kulturi in v duhu. Tu smo lahko veliki.« Joža ga je navdušeno poslušal in pritrjeval s kimanjem. Všeč mu je bil, ko mu je tako gladko tekla beseda in je s fantastičnim žarom v očeh potrjeval svoje besede. Nenadoma je začutil da so Jugove misli dale njegovemu prizadevanju, da bi se izkazal v gorah, neki nov smisel. Saj je to, kar je govoril, pravzaprav poziv na dejavnost, ki jo terja čast posameznika in ljudstva. Oba sta si bila edina, da bo ta mali narod moral pridobiti obilo moči, če bo hotel živeti na tem koščku sonca, na robu evropskega kotla zmešnjav, na robu soda smodnika, kjer se križajo stremljenja velikih. Jug se je zazrl v veličastne sklade skal, ki so se dvigale vse do oblakov sončnega neba, in rekel: »Čop, ta stena bo naš prvi veliki poligon. Tu bo naša mladina pokazala, če je kaj vredna ali nič. Tu bomo urili svojo voljo, kalili pogum in zavest.« Vstal je. Bil je žilav in mišičast. Z roko je pokazal proti zahodnemu robu Triglavske stene in oči so mu obvisele na zadnjem orjaškem stebru: »Ta steber bom jaz preplezal.« Nekoliko je pomolčal, potem je stegnil roko proti sredini stene, tik pod večne snegove Triglava, »Če mi bo sreča mila, bom pa še tistegale, vidiš, osrednjega ...« Joža je zajel sapo. Tam so bile strmine strahotne. »Ta človek je strašen v svoji volji,« je pomislil, dejal pa je: »Vesel bom. Če se ti bo to kdaj posrečilo. Jaz si o tem še ne upam razmišljati. Rad pa bi steno preplezal, kjerkoli že. Če si za to, jo lahko preplezava skupaj ...« »Seveda sem za to! Tu imaš roko! Ne bomo začeli z najtežjim. Vse pride postopoma. Od lažjega k težjemu in nazadnje najtežje.« == 2 == Topla julijska noč s svodom svetlikajočih se zvezd ju je spremljala vso pot iz Mojstrane v Vrata. Samo pod slapom Peričnikom sta se malo ustavila in se napila ledene vode. Prisluhnila sta bobnenju curkov, ki so v penastih pajčolanih padali z roba z drevjem obrasle stene v kotanjasto ponev, posejano z odkrušenimi skalami osamelkami. Okrog njih se je penila voda, se spuščala skozi strmo pobočje, poraslo z drevjem, v dno korita in se združevala z žilami triglavskih ledenikov. Enakomerno šumenje večnega kroga pretakanja zemeljskih sil ju je pomirjalo. Po dolgem odlašanju in temeljnih pripravah se je Joža odločil, da bo s prijateljem Kvedrom in Klementom Jugom ter plezalcem Volkarjem preplezal steno. Kveder je bi trd in močan fant, železniški uradnik, ki je kot Čop že nekaj časa voglarii okoli stene, že pred tednom dni so bili z vrvmi in klini vsi štirje s trdno voljo pod steno, pa sta jih zavrnila dež in megla. Prav nič jih ni motilo, da so se vrli planinci z Aljažem vred, ki so se bali, da bodo njihova nadelana pota osamela in izgubila vrednost, razpisali proti grdi razvadi – plezanju čez težko dostopne stene. Tudi to jih ni motilo, da so plezalce proglasili za samomorilce in norce. Vedela sta, da ne gre samo za to, da opravijo s težavami razvpite stene, ketere žrtev je bilo že več ljudi. Bolj je šlo za odpravo predsodkov, ki so preprečili mnogim, manj pogumnim planincem, da bi se lotili plezanja. Marsikoga je mikalo preizkusiti moči v svetu, ki je bil zavit v grozljive bajke. Saj je človek že kdaj premagal strah in naskočil bivališče bogov, vrhove visokih gora, povsod po svetu. In zdaj so bile na vrsti in tudi v modi stene. Molče sta hodila skozi gozd. Skrivenčeno bukovo vejevje se je razraslo v gosto mrežo. Bilo je, ko da hodita skozi neznanske hodnike in labirinte, vse globlje in globlje k osrčju do neba segajočih vrhov. Srečala nista nikogar. Jug in Volkar sta ju čakala že v Vratih. Spremljali so ju samo kriki nočnih ptic in brstenje kamenja pod nogami na skrivenčenem, čedalje bolj strmem kolovozu. Čeprav so osvojili vse teže pristopne vrhove okoli Triglava, in nekatere tudi pozimi, so se o Severni steni Triglava še vedno menili s tesnobnim spoštovanjem. Morda zaradi tega, ker se je nekaj prvih, ki so se je lotili, pobilo. Niso še pozabili nemškega bančnega uradnika Wagnerja. Ta samohodec je strmoglavil z nevisoke stene v Nemško grapo. Še bolj skrivnosten je bil konec dunajskega plezalca Lassa. S tovarišem sta naskočila steno v nemški smeri, čeprav jima je župnik Aljaž odsvetoval. Tik pod vrhom ju je ujela nevihta. Lass je padel in obvisel na vrvi, živ nad strašnim prepadom ... Nihče si ni znal predstavljati, kako grozna je bila njegova smrt. Objemala ga je počasi, medtem ko mu ni mogel nihče pomagati ... Pastirica Vahica se je spominjala njegovih krikov in strašila Joža. Tudi mnogim turistom, ki so se takrat čez Prag vračali s Triglava in poslušali vpitje, je ledenela kri. Nihče ni vedel, koliko časa je nesrečnik visel na vrvi. Domači gorski vodniki so odpovedali. Šele po petih dneh so dunajski plezalci prišli do njega in ga spravili iz stene. V Dovjem ga je Aljaž izročil zemlji. Joža je bil namenjen v steno z vedrim in mirnim srcem. Pred tednom dni se je oglasil pri Vahici. Pogledala mu je v levo dlan in rekla, da dobro kaže. Naj se kar zakadi, ker se mu ne bo nič pripetilo, je dejala. Če pa se bo zaplezal, naj krepko zavpije, da ga bo prišla iskat. Opozorila ga je, naj raje ne hodi sam, čeprav mu vse dobro kaže. Skala da rada ugrizne. In naj se potem ne pozabi zglasiti pri njej, da ji bo povedal, kako je bilo. Strašno je bila radovedna. Kako ne bi bila! Vedela je za vsakega gamsa, kje je poginil, za srno, ki jo je zadavil potepuški pes, in za drevo, ki ga je podrl plaz. V Aljaževem domu v Vratih ju je sprejela harmonika. Oskrbnik Torkar je z vedrimi zvoki vžigal dobro voljo in si prizadeval, da bi se gostje čimprej znebili dolinskih skrbi. Mladega Volkarja sta našla pri mizi v kotu, Juga pa ni bilo nikjer. Zvrnili so nekaj kozarcev, ko so zunaj zaslišali prešeren vrisk. »To je Klement,« je dejal Volkar, »samo on se tako oglaša, kadar se vrača z uspešne ture.« Potem je povedal, da je bil Jug na Razorju. Vstopil je Klement, od sonca in vetrov ožgan. Z zelenim žarom v očeh je preletel prostor, dokler jih ni zagledal. »Sem že mislil, da vas ne bo!« je rekel. »Mi pa smo mislili, da tebe ne bo!« »Mene? Že ves teden se potepam po hribih, če se ne bi bili zmenili, bi že sam preplezal steno!« Vrgel je v kot nahrbtnik in sedel. Beseda je stekla. Brž so bili domenjeni, da bodo steno preplezali po kamnih v Tumovi smeri. Poznali so jo iz opisa v Planinskem vestniku. Potem bo prišla na vrsto nemška in nazadnje njihova smer. Jug jim je razgret pripovedoval, kako je bilo zadnje dni, ko je oblezel vse vrhove od Jalovca do Škrlatice. Radi so ga poslušali. Joža je videl, da Jug doživlja gore drugače kot on. Jug se je hotel s steno bojevati, preizkusiti v njej svoje duševne in telesne moči, zmagati. Preizkušal je vrednost prijateljstva, iskal nekaj za protiutež tistemu, kar je v dolini izgubil ali česa ni dobil. Šolal je voljo. Svoje delovanje je vedno namenil nekemu cilju. Zakaj? Da bi se nekaj spremenilo v dolini med ljudmi. Čeprav je bil samohodec, je videl, da bodo prehiteli Nemce v steni samo z združitvijo vseh moči in vzpostavitvijo organizacije, ki bo delovala po načelu: Vsi za enega, eden za vse. Dal jim je vedeti, da se v njem oblikuje predstava o človeku, ki bo drugačen od tistega, ki ga je porodila mizerija svetovnega klanja in idejne zmede po njej. Kmalu so odšli počivat. Jutranji svit je oblil orjaško ostenje Triglava s tajinstveno lučjo vijoličaste barve, ki je pri vrhu, obdanem z večnim snegom, rumenela in stapljala goro z nežnim nadihom modrine. Vsi štirje so, oprtani z nahrbtniki, cepini, vrvmi in derezami ter veliko mero pripravljenosti in kančkom dvoma, obstali pod steno in se zagledali vanjo. Prepričani so bili, da bodo steno preplezali tam, kjer so se namenili, ali morda napravili ob Tumovi kakšno svojo smer. Molče so se preobuli v plezalnike, čevlje pa zaupali nahrbtnikom. Ker so prejšnji večer oni trije imeli glavno besedo, Joža pa je le poslušal, se je prvi zagnal z melišča v skalo. Preplezati je bilo treba skok po izvešeni polici, ki je imela prav dobre oprimke. Navezali se niso. Vsi so že toliko prosto plezali, da bi jim bilo navezovanje pod častjo, pa tudi časa je bilo škoda. Držali so se načel klasičnega gorništva, da se vrv uporablja v skrajni potrebi, klin zabiti pa je sramotno. Trema ob vstopu je kmalu skopnela. Stena je bila proti pričakovanju krotka. Kmalu so se znašli v kaminih, ki so vodili navzgor, eden nad drugim. Oprimki so bili dobri in plezali so naglo. Kmalu so zagledali skupino viharnih macesnov in se jih razveselili. Vedeli so, da so tod plezali dr. Tuma in Trentarji; tudi Vahica je poznala te macesne. Klement je predlagal, da bi urezali svojo smer. Toda skala jih tod ni marala. Ko so plezali poldrugo uro, so se znašli pod vstopom dokaj ozkega kamina. Skozenj se je bilo treba gozditi. Preklinjali so nahrbtnike, posebno Joževov je bil težak. Najraje bi ga bil s cepinom in derezami potočil čez steno. Zdelo se jim je, da so ljudje težave v steni pretiravali, in tesnoba se jim je povsem razblinila, čeprav je višina rastla. Če jih je Joža zvečer občudoval v besedi, so morali oni zdaj njega v plezanju. Jug ga je skrivoma opazoval in se mu čudil, kako varno leze. Višino je zavzemal tako prožno in mehko, kot velika mačka prodira v drevo. Pazil je, da je bil vedno oprt na treh točkah. Razrahljanim prijemom pa se je izogibal, da niti kamen ni zdrsnil izpod njegovih rok in nog. Vsi drugi so kdaj pa kdaj vsaj v spodnjem delu sprožili kakšnega, zakleli in se opravičevali, dokler ni precej velika skala padla med Juga in Kvedra in povzročila prepir. Potem so lezli previdneje. Ustavilo jih je zanimivo mesto. Ozek kamin je zapirala skala, pod katero je bila luknja, velika prav toliko, da se je dalo brez nahrbtnika zlesti skoznjo. Tu so si pomagali tako, da so potegnili nahrbtnike čez z vrvjo. Prestop v polico je bil težavnejši. Čop se je ponudil, da bo zabil klin, pa je bil Jug proti. Njegovo načelo je bilo: ne zganjati nasilja nad skalo brez resne potrebe; čim manj varovanja z vrvjo, da bo zmaga tem slajša in večja! Podredili so se mu. Tako so priplezali do Belih plati. Lepa stenska formacija, stisnjena med raz dveh stebrov, dobro razčlenjena, je omogočala plezanje, polno užitkov. Klement je težko trpel, da kdo pleza pred njim. Težnja po prvenstvu je bila tako močna, da ga je kar bolelo, ko je gledal Joža, kako jim izbira in utira pot. Na Belih plateh je bil srečen. Tu je bilo dovolj prostora, zato so vsi štirje lezli vsak zase, kot vojaki v strelcih, vsak v svoji smeri. Toda v kaminčku proti Škrbinici, kjer je prehod ozek, so spet morali plezati drug za drugim. Kadar je Jug plezal sam ali prvi, se je čutil vodnika. Če pa je kdo plezal pred njim, je mislil, da prispeva manj, kot bi lahko. Plezali so svečano, ne da bi se pogovarjali. Strme jezike snega v Komačevi grapi so zdelali v čevljih in z derezami. Cepini so jim bili v napoto in tudi vrvi še niso rabili. Kar razočarani so bili, ker ni bilo večjih težav. Na robu Komačeve grape, tam, kjer se je prvi vzpenjal Trentar – morda celo z gamsom na hrbtu – so sedli in počivali. Predali so se soncu, se razgledovali in natepali kruh, slanino in meso. Tudi dobre vode so imeli dovolj: curkoma se je odcejala s skledastih snežišč, ki so se vlekla vse do podstene, kjer je šumel z ledenika slap. Čop, Volkar in Kveder so se vdali lenarjenju. Poslušali so pretakanje vode, padajoče v žlambore. Jug pa ni zdržal dolgo. Spet so morali poslušati njegove teorije, ki so podžigale k novim podvigom. ncruflc9b9w7659dt3hbp02tlsr3jcx