Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.13 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 41872 224431 224430 2026-07-31T14:07:28Z Hladnikm 668 224431 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Vigenci | normaliziran naslov = | avtor = Mimi Malenšek | izdano = ''Gorenjski glas'' 1957/58, v knjigi 1978 | vir = ''Gorenjski glas'' 1957: [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-ZCFHSMBB 1.1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-ITB7QBO0 7. 1.,] ... in 1958: | dovoljenje = dLib | obdelano = 2 }} Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel: „Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je." Nečakinja je vdano prikimala, si še enkrat potegnila z robcem čez oči, potem pa se obrnila k čakajočim in komaj slišn rekla: „Prosim, da bi šli na pogrebščino ..." „Na pogrebščino! Kar hitro stopimo!" je odločno ponovil vabilo gospod Filip. Pogrebci, ki so se nestrpno prestopali v zmrzlih škornjih in si hukali v roke, so se naglo usuli s pokopališča. Spotikaje se, so šli po ozki strmi poti navzdol in nato čez trg proti visoki, starinski Gašperinovi hiši. Hiša jih je sprejela mrko, zamrzla okna so gledala na trg kot slepe oči, z dvorišča in od poledenelih koles pri vigencih je dihal hlad. V veži so si otrkavali sneg s škornjev in se polglasno pomenkovali. Ana je stopila pod stopnice, ki so vodile v prvo nadstropje in nekako togo, kakor bi se je vse skupaj nič ne tikalo, vabila: „Prosim sorodnike in sosede, naj gredo v zgornjo hišo! Za nosače je pripravljeno v hiši." Osem nosačev, grobar, dva kovaška hlapca in vsi tisti, ki so pomagali pri pogrebu, so stopili v hišo, drugi so šli v zgornjo hišo. Nabralo se jih je toliko, da jih je prostorna zgornja hiša komaj sprejela vase. Vmes so bili sorodniki, ki jih Ana sploh ni poznala — privabil jih je hišni stric Miklavž, ki je ukazoval k pogrebu in je pri tem obredel vso žlahto do četrtega kolena. Pri dolgi pogrnjeni mizi so se zvrstili pokojnikovi bratranci in sestrične z otroki, o katerih ni bil nikoli govoril in je morda že pozabil, da so mu v rodu. Vmes je bil nek bratranec iz Besnice z ženo in petimi otroki, potem dve samski, staromodno oblečeni sestrični iz Mlina, ki sta med sorodstvom sloveli kot zelo bogati, skopuški in nekoliko čudaški — pravili so, da besniškega bratranca močno skrbi, ali je res, da nameravata zapustiti svojo veliko kmetijo cerkvi, ko bi jo vendar lahko zapustili kateremu njegovih otrok. Med sorodniki je sedel tudi pokojnikov svak Zgonc iz Kamne gorice. Žene ni pripeljal s seboj, češ da je bolna. Ana, ki ji je to pripovedoval, si je mislila svoje; Zgonca nikoli ni marala, preveč je bil nasilen in grabežljiv. Vendar mu ni rekla nič in je tiho, spodobno sedela na koncu klopi zraven strica Miklavža, ki je nihal čisto na oglu in se je na njem videlo, da bi bil raje med kovači in nosači, toda zaradi ugleda je moral sedeti med sorodniki in sosedi, kamor pravzaprav ni spadal. Povabljeni so jedlii n pili; pogovor je bil sprva zadržan, potem pa so se razživeli. Najprej so govorili o pokojniku, da je bil dober, toda nesrečen človek. Nič čudnega ni, če mu je šlo zadnja leta gospodarstvo rakovo pot, ko je bil bolan, povrh pa so še časi tako hudi! Kovači se komaj še držijo. <!-- 2. nadaljevanje 7. 1. 1957 --> Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali. Niso si upali slabo govoriti o pokojniku, toda v srcih so ga trdo obsojali. Marsikaj so mu zamerili. Veliko premoženje, ki ga je podedoval po očetu, se mu je kar topilo pod rokami, čeprav bi nihče ne mogel reči, da je bil resničen zapravljivec. Bil pa je slabič in zmeraj je hotel veljati več kot drugi, držal se je, kot bi mu sosedov ne bilo mar. Seveda, nesreča ga je tudi tepla. Najprej ga je udarila, ko mu je umrla žena, ravno ko je rodila sina. Storil je neumnost, da se ni oženil drugič, saj je bil še v najboljših letih. Hiša je kričala po gospodinji, on pa je gospodinjstvo prepuščal deklam in Ano, ki bi bila lahko krepko zgrabila za delo — saj je imela svojih sedemnajst let — poslal v samostansko šolo. Ko je končno le ostala doma in začela gospodinjiti, se je izkazalo, da je potratna. Po dve dekli je imela v hiši in še je najemala taberharice za vsako hujše delo. Potem je spet pogrešil, ko ji je branil možitev. Vse kovače je zvijala zavist, ko so zvedeli, da je vprašal zanjo bogati Borgel iz Železnikov, Gašperin pa nič — kar odgnal ga je! Anin drugi ženin je bil Bičkov Tomaž iz Kamne gorice. Takrat se je dekle menda hotelo po vsej sili omožiti, a stari spet ni pustil. Tomaž — tako so pravili — jo je snubil zaradi denarja. Kmalu po tistem so mu prodali kovačijo na dražbi, sam pa se je izgubil po svetu. Toda če bi bil Gašperin Ani odštel doto, bi lahko rešila Bičkovo kovačijo in bolje bi bilo zanjo, kot da je obvisela pri hiši. Čisto je zapravil dekletu mladost, saj zdaj jih ima menda že petintrideset. Nazadnje je pa začel celo piti. Nihče ga ni nikoli videl pijanega, toda pil je počasi in vztrajno, dokler si ni pripil vodenice, ki ga je pokopala. Kaj bo zdaj? Kako si bo Ana pomagala? Aleš tudi ni za rabo! Kaj bi študent, ki še kladiva ne zna prijeti, v roke! Tako so razmišljali in pol zvedavo pol sočutno pogledovali Ano in Aleša. Brat in sestra sta tiho sedela pri mizi in raztreseno poslušala sočutne in neiskrene besede sorodnikov in sosedov. Fant je bil čisto miren. Mislil je na to, da se bo takoj po pogrebščini vrnil v Ljubljano. Očetova smrt ga ni posebno pretresla, saj sta si bila skoro tujca. Ana pa je bila globoko potrta. Ves čas se ni mogla znebiti občutka, da je vse, kar se dogaja okrog nje, podobno hudim sanjam. Bala se je trenutka, ko bo Aleš odšel. Potem bo čisto sama in zapuščena. Ko so bili pogrebci že nekoliko omočeni od pijače, je Zgonc iz Kamne gorice glasno vprašal ali je res, da je pokojni umrl brez oporoke. Saj je bil vendar dolgo bolan in bi bil moral misliti na to, da ga lahko pobere! Ozrl se je na Ano, ki je povesila oči in polglasno pritrdila, da oporoke zares niso mogli najti. Kako pa bo potlej z dediščino — je nesramno brezobzirno pozvedoval Zgonc. Aleš študira, ta ne bo več prijel za kladivo. Kaj pa naj Ana sama? Stric, gospod Filip, je izpod sršečih obrvi jezno pogledal Zgonca in rezko rekel, da je to seveda nerodno, vendar pa se bo dalo urediti. Dedovala bosta vsak polovico, sodišče pa jima bo do Alešove polnoletnosti postavilo varuha. Se bo že nekako uredilo! Nato sta sestrični iz Mlina prisekljivo začeli govoriti o dolgovih. Prav v Mlino sta bili slišali, da je hiša zadolžena do slemena. Zgonc se je naglo razvnel. <!-- 3. nadaljevanje 11. 1. 1957 --> „Kaj dolgovi!" je rekel. „Meni naj bi dali vigence, pa bi videli, kako hitro bi se izkopal! Ana pa seveda ne bo zmogla. Morala bi imeti človeka, ki bi ji pomagal, a kje naj ga vzame?" Stric Filip je spet zviška dejal, da z dolgovi ni take sile; še misliti ni, da bi požrli premoženje, ki je še zmeraj veliko vredno, Čeprav zanemarjeno. Se bo že uredilo, da bo prav in prav res ni treba, da bi se vsak vtikal v Gašperinove zadeve. Njegova odločna beseda je sorodnike prisilila, da so utihnili. Potem so samo še obilno pili in naposled začeli peti eno tistih starih pesmi, ki so jih zmeraj peli pri mrličih in na pogrebščinah: <poem> »Bo prišla pošta iz nebes, bo treba dat' življenje čez, od sveta slovo jemat', pred sodbo se podat' ... O, delaj pokoro preljubi kristjan, dokler ti že čas je dan!« </poem> Proti večeru so se začeli razhajati. Gnetli so se okrog Ane, Aleša in predvsem okrog gospoda Filipa. Vsak mu je hotel stisniti roko. Ko se jih je otresel, je stopil k Alešu in Ani. ,.Kdaj greš nazaj?" je vprašal študenta. „Jutri." Gospod Filip ga je ogledoval in čez poštami, strogi obraz mu je hušknil nasmeh. Visoki, sloki nečak mu je ugajal. V roko mu je stisnil petkronski bankovec in bodrilno rekel: „Le knjig se drži! Vse drugo bomo že uredili." Ana je strica Filipa spremila pred hišo. Ko je zlezel na sani, ji je pomolil roko in rekel: „Le potolaži se, Ana! Na svetu smo vsi samo gostači!" Glas mu je zvenel pridigarsko, potem pa se je sprevrgel in vsakdanje menil: „Če boš utegnila, pridi te dni k meni. Se bova pomenila, kaj je storiti." Vzdihnil je, pogledal po hiši, ki se ji je kljub zanemarjenosti poznalo, da je bila pred kratkim lepa in mogočna, nato se je ozrl na stoječe kovačnice in skoro zastokal: „Eh, hudo bo, hudo," in ukazal hlapcu, naj požene. Za njim so odhajali drugi, sorodniki na saneh, sosedje peš. Ana je stala pred vrati, se mrmraje zahvaljevala, da so prišli na pogrebščino in jih z drgetajočimi, od mraza posine-limi ustnicami vabila, naj pridejo še na sedmino. Sorodniki so jo tolažili, vabili, naj se oglasi pri njih in se opravičevali, da na sedmino ne bodo mogli priti, ker je pot dolga, zima pa tako huda, kakor je že veliko let ni bilo. Končno so zadnje sani zavile okrog ogla. Ana je stala in čakala, dokler ni utihnilo cviljenje zmrzlega snega pod krivinami. Pri tem je drgetala od mraza. Hlad iz vode je rezal do kosti. Nezavedno je gledala vodo, ki je temnozelena, zlokobna in strupeno mrzla tekla prav na dnu struge. Pri tem jo je podalel grozljiv občutek, da jo je stisnilo v grlu. Bil je spomin iz otroških let, ko je nekoč padla v vodo in so jo očetovi kovači polmrtvo potegnili ven. Spovrnilo se ji je, da jo voda odnaša s seboj. Grozničavo jo je spreletelo po hrbtu, da se je naglo obrnila in stekla v hišo. V spodnji hiši je bilo glasno. Nosači in oba kovača še niso mislili na to, da bi odšli. Pridružilo se jim je nekaj ostarelih kovačev, ki so pred mnogimi leti delali v Gašperi-novih vigencih. Za vrati so sedeli trški berači. Ana je stopiJa med vrata in dejala: »Pridite na sedmino. Po opravilu bom razdelila očetovo obleko in vsak bo dobil hlebec kruha." <!-- 4. nadaljevanje 14. 1. 1957 --> 2ti41smtloheailkghpfinpl6mtb50z 224432 224431 2026-07-31T14:29:10Z Hladnikm 668 224432 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Vigenci | normaliziran naslov = | avtor = Mimi Malenšek | izdano = ''Gorenjski glas'' 1957/58, v knjigi 1978 | vir = ''Gorenjski glas'' 1957: [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-ZCFHSMBB 1.1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-ITB7QBO0 7. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2RD3A4MP 11. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-OO6ENNC5 14. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-O2SIKYZJ 18. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-H23HIQPH 21. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-INYMH1JJ 25. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-TVUZAI24 28. 1.,] ... in 1958: | dovoljenje = dLib | obdelano = 2 }} Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel: „Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je." Nečakinja je vdano prikimala, si še enkrat potegnila z robcem čez oči, potem pa se obrnila k čakajočim in komaj slišn rekla: „Prosim, da bi šli na pogrebščino ..." „Na pogrebščino! Kar hitro stopimo!" je odločno ponovil vabilo gospod Filip. Pogrebci, ki so se nestrpno prestopali v zmrzlih škornjih in si hukali v roke, so se naglo usuli s pokopališča. Spotikaje se, so šli po ozki strmi poti navzdol in nato čez trg proti visoki, starinski Gašperinovi hiši. Hiša jih je sprejela mrko, zamrzla okna so gledala na trg kot slepe oči, z dvorišča in od poledenelih koles pri vigencih je dihal hlad. V veži so si otrkavali sneg s škornjev in se polglasno pomenkovali. Ana je stopila pod stopnice, ki so vodile v prvo nadstropje in nekako togo, kakor bi se je vse skupaj nič ne tikalo, vabila: „Prosim sorodnike in sosede, naj gredo v zgornjo hišo! Za nosače je pripravljeno v hiši." Osem nosačev, grobar, dva kovaška hlapca in vsi tisti, ki so pomagali pri pogrebu, so stopili v hišo, drugi so šli v zgornjo hišo. Nabralo se jih je toliko, da jih je prostorna zgornja hiša komaj sprejela vase. Vmes so bili sorodniki, ki jih Ana sploh ni poznala — privabil jih je hišni stric Miklavž, ki je ukazoval k pogrebu in je pri tem obredel vso žlahto do četrtega kolena. Pri dolgi pogrnjeni mizi so se zvrstili pokojnikovi bratranci in sestrične z otroki, o katerih ni bil nikoli govoril in je morda že pozabil, da so mu v rodu. Vmes je bil nek bratranec iz Besnice z ženo in petimi otroki, potem dve samski, staromodno oblečeni sestrični iz Mlina, ki sta med sorodstvom sloveli kot zelo bogati, skopuški in nekoliko čudaški — pravili so, da besniškega bratranca močno skrbi, ali je res, da nameravata zapustiti svojo veliko kmetijo cerkvi, ko bi jo vendar lahko zapustili kateremu njegovih otrok. Med sorodniki je sedel tudi pokojnikov svak Zgonc iz Kamne gorice. Žene ni pripeljal s seboj, češ da je bolna. Ana, ki ji je to pripovedoval, si je mislila svoje; Zgonca nikoli ni marala, preveč je bil nasilen in grabežljiv. Vendar mu ni rekla nič in je tiho, spodobno sedela na koncu klopi zraven strica Miklavža, ki je nihal čisto na oglu in se je na njem videlo, da bi bil raje med kovači in nosači, toda zaradi ugleda je moral sedeti med sorodniki in sosedi, kamor pravzaprav ni spadal. Povabljeni so jedlii n pili; pogovor je bil sprva zadržan, potem pa so se razživeli. Najprej so govorili o pokojniku, da je bil dober, toda nesrečen človek. Nič čudnega ni, če mu je šlo zadnja leta gospodarstvo rakovo pot, ko je bil bolan, povrh pa so še časi tako hudi! Kovači se komaj še držijo. <!-- 2. nadaljevanje 7. 1. 1957 --> Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali. Niso si upali slabo govoriti o pokojniku, toda v srcih so ga trdo obsojali. Marsikaj so mu zamerili. Veliko premoženje, ki ga je podedoval po očetu, se mu je kar topilo pod rokami, čeprav bi nihče ne mogel reči, da je bil resničen zapravljivec. Bil pa je slabič in zmeraj je hotel veljati več kot drugi, držal se je, kot bi mu sosedov ne bilo mar. Seveda, nesreča ga je tudi tepla. Najprej ga je udarila, ko mu je umrla žena, ravno ko je rodila sina. Storil je neumnost, da se ni oženil drugič, saj je bil še v najboljših letih. Hiša je kričala po gospodinji, on pa je gospodinjstvo prepuščal deklam in Ano, ki bi bila lahko krepko zgrabila za delo — saj je imela svojih sedemnajst let — poslal v samostansko šolo. Ko je končno le ostala doma in začela gospodinjiti, se je izkazalo, da je potratna. Po dve dekli je imela v hiši in še je najemala taberharice za vsako hujše delo. Potem je spet pogrešil, ko ji je branil možitev. Vse kovače je zvijala zavist, ko so zvedeli, da je vprašal zanjo bogati Borgel iz Železnikov, Gašperin pa nič — kar odgnal ga je! Anin drugi ženin je bil Bičkov Tomaž iz Kamne gorice. Takrat se je dekle menda hotelo po vsej sili omožiti, a stari spet ni pustil. Tomaž — tako so pravili — jo je snubil zaradi denarja. Kmalu po tistem so mu prodali kovačijo na dražbi, sam pa se je izgubil po svetu. Toda če bi bil Gašperin Ani odštel doto, bi lahko rešila Bičkovo kovačijo in bolje bi bilo zanjo, kot da je obvisela pri hiši. Čisto je zapravil dekletu mladost, saj zdaj jih ima menda že petintrideset. Nazadnje je pa začel celo piti. Nihče ga ni nikoli videl pijanega, toda pil je počasi in vztrajno, dokler si ni pripil vodenice, ki ga je pokopala. Kaj bo zdaj? Kako si bo Ana pomagala? Aleš tudi ni za rabo! Kaj bi študent, ki še kladiva ne zna prijeti, v roke! Tako so razmišljali in pol zvedavo pol sočutno pogledovali Ano in Aleša. Brat in sestra sta tiho sedela pri mizi in raztreseno poslušala sočutne in neiskrene besede sorodnikov in sosedov. Fant je bil čisto miren. Mislil je na to, da se bo takoj po pogrebščini vrnil v Ljubljano. Očetova smrt ga ni posebno pretresla, saj sta si bila skoro tujca. Ana pa je bila globoko potrta. Ves čas se ni mogla znebiti občutka, da je vse, kar se dogaja okrog nje, podobno hudim sanjam. Bala se je trenutka, ko bo Aleš odšel. Potem bo čisto sama in zapuščena. Ko so bili pogrebci že nekoliko omočeni od pijače, je Zgonc iz Kamne gorice glasno vprašal ali je res, da je pokojni umrl brez oporoke. Saj je bil vendar dolgo bolan in bi bil moral misliti na to, da ga lahko pobere! Ozrl se je na Ano, ki je povesila oči in polglasno pritrdila, da oporoke zares niso mogli najti. Kako pa bo potlej z dediščino — je nesramno brezobzirno pozvedoval Zgonc. Aleš študira, ta ne bo več prijel za kladivo. Kaj pa naj Ana sama? Stric, gospod Filip, je izpod sršečih obrvi jezno pogledal Zgonca in rezko rekel, da je to seveda nerodno, vendar pa se bo dalo urediti. Dedovala bosta vsak polovico, sodišče pa jima bo do Alešove polnoletnosti postavilo varuha. Se bo že nekako uredilo! Nato sta sestrični iz Mlina prisekljivo začeli govoriti o dolgovih. Prav v Mlino sta bili slišali, da je hiša zadolžena do slemena. Zgonc se je naglo razvnel. <!-- 3. nadaljevanje 11. 1. 1957 --> „Kaj dolgovi!" je rekel. „Meni naj bi dali vigence, pa bi videli, kako hitro bi se izkopal! Ana pa seveda ne bo zmogla. Morala bi imeti človeka, ki bi ji pomagal, a kje naj ga vzame?" Stric Filip je spet zviška dejal, da z dolgovi ni take sile; še misliti ni, da bi požrli premoženje, ki je še zmeraj veliko vredno, Čeprav zanemarjeno. Se bo že uredilo, da bo prav in prav res ni treba, da bi se vsak vtikal v Gašperinove zadeve. Njegova odločna beseda je sorodnike prisilila, da so utihnili. Potem so samo še obilno pili in naposled začeli peti eno tistih starih pesmi, ki so jih zmeraj peli pri mrličih in na pogrebščinah: <poem> »Bo prišla pošta iz nebes, bo treba dat' življenje čez, od sveta slovo jemat', pred sodbo se podat' ... O, delaj pokoro preljubi kristjan, dokler ti že čas je dan!« </poem> Proti večeru so se začeli razhajati. Gnetli so se okrog Ane, Aleša in predvsem okrog gospoda Filipa. Vsak mu je hotel stisniti roko. Ko se jih je otresel, je stopil k Alešu in Ani. ,.Kdaj greš nazaj?" je vprašal študenta. „Jutri." Gospod Filip ga je ogledoval in čez poštami, strogi obraz mu je hušknil nasmeh. Visoki, sloki nečak mu je ugajal. V roko mu je stisnil petkronski bankovec in bodrilno rekel: „Le knjig se drži! Vse drugo bomo že uredili." Ana je strica Filipa spremila pred hišo. Ko je zlezel na sani, ji je pomolil roko in rekel: „Le potolaži se, Ana! Na svetu smo vsi samo gostači!" Glas mu je zvenel pridigarsko, potem pa se je sprevrgel in vsakdanje menil: „Če boš utegnila, pridi te dni k meni. Se bova pomenila, kaj je storiti." Vzdihnil je, pogledal po hiši, ki se ji je kljub zanemarjenosti poznalo, da je bila pred kratkim lepa in mogočna, nato se je ozrl na stoječe kovačnice in skoro zastokal: „Eh, hudo bo, hudo," in ukazal hlapcu, naj požene. Za njim so odhajali drugi, sorodniki na saneh, sosedje peš. Ana je stala pred vrati, se mrmraje zahvaljevala, da so prišli na pogrebščino in jih z drgetajočimi, od mraza posine-limi ustnicami vabila, naj pridejo še na sedmino. Sorodniki so jo tolažili, vabili, naj se oglasi pri njih in se opravičevali, da na sedmino ne bodo mogli priti, ker je pot dolga, zima pa tako huda, kakor je že veliko let ni bilo. Končno so zadnje sani zavile okrog ogla. Ana je stala in čakala, dokler ni utihnilo cviljenje zmrzlega snega pod krivinami. Pri tem je drgetala od mraza. Hlad iz vode je rezal do kosti. Nezavedno je gledala vodo, ki je temnozelena, zlokobna in strupeno mrzla tekla prav na dnu struge. Pri tem jo je podalel grozljiv občutek, da jo je stisnilo v grlu. Bil je spomin iz otroških let, ko je nekoč padla v vodo in so jo očetovi kovači polmrtvo potegnili ven. Spovrnilo se ji je, da jo voda odnaša s seboj. Grozničavo jo je spreletelo po hrbtu, da se je naglo obrnila in stekla v hišo. V spodnji hiši je bilo glasno. Nosači in oba kovača še niso mislili na to, da bi odšli. Pridružilo se jim je nekaj ostarelih kovačev, ki so pred mnogimi leti delali v Gašperi-novih vigencih. Za vrati so sedeli trški berači. Ana je stopiJa med vrata in dejala: »Pridite na sedmino. Po opravilu bom razdelila očetovo obleko in vsak bo dobil hlebec kruha." <!-- 4. nadaljevanje 14. 1. 1957 --> Vrnila se je v zgornjo hišo. Tu je bil zrak nasičen s tobakovim dimom, vonjem po razliti pijači in človeškem potu. Peč je vroče žehtela, da je po oknih tekla sopara, kljub temu pa je od kamenitih sten vleklo mrzlo. Pod stropom je medlo mežikala petrolejka z mlečnobelim porcelanastim obodom. Pri mizi so sedeli Aleš, stric Miklavž in Zgonc iz Kamne gorice. Aleš je topo gledal predse, bil je utrujen od bdenja in hrupa. Zgonc je vlekel iz dolge porcelanaste pipe in stric Miklavž je zaspano nihal nekam predse. Na mizah je bilo še vse našarjeno in Ana je brez odloga začela pospravljati. Pobirala je kozarce in zlagala ostanke jedi. Možje so jo gledali in molčali. Samo enkrat je Zgonc pretrgal tišino z vprašanjem: „So se vsi odpeljali?" „Vsi," je odvrnila na kratko. V ušesih ji je še vedno šumel hrup pogrefocev. Čutila se je tako trudno in onemoglo, da bi bila najraje sedla, spustila roke v naročje in počivala. Toda razločno je čutila, kako jo Zgonc gleda in strogo ocenjuje. Zato je z narejeno živahnostjo porinila predenj steklenico žganja in mu ponudila piti. „Pijte! Poglejte, koliko je še ostalo!" „Sem ga že dovolj," je mrmraj e odvrnil Zgonc. Med zobmi je žulil cev dolge pipe, od časa do časa jo je vzel iiz ust in se pripravljal, kakor bi hotel povedati nekaj važnega, toda vsakokrat mu je pogled obvisel na Alešu in Miklavžu, potisnil je pipo nejevoljno nazaj in »pet molčal. Onadva se nista menila zanj, toda vedel je, da bi pazno prisluhnila, kakor hitro bi spregovoril tisto, kar je nameraval. Potem je spet ogledoval Ano in pri tem bi ga skoro posilil smeh. Ona bo poslej gospodarila na Gašperinovem! Kako neki, gosposka in krhka, kakršna je! Saj je videti, kakor strdena punčka! Pri tem je začutil posmeh in je jezno pomislil: „Gašperini, gosposki Gašperini!" Bilo mu je, kot bi gledal svojo ženo. Ko je bila mlada, je bila čisto podobna Ani. Imela je prav tak podolgovat obraz, na njem pa poseben iaraz, ki je bil še najbolj podoben žalosti in neprestanemu nememu očitanju. Tega Zgone ni mogel trpeti. Prav zaradi očitajočega obraza jo je včasih v jezi pretepel, ne da bi sam vedel zakaj. Ko je bila mlada, jo je imel rad in vzela sta se, ker je postala njuna ljubezen vsem očitna. Oh, zdaj je nespametno misliti na stare, pokopane reči. Rad bi se pomenil z Ano zaradi sina Dominika. Fant je že lani odslužil vojaščino in se obeša doma, ker nikjer ne najde pravega deta. Zgonc sam ga ne more rabiti, on je podkovski kovač, fant pa se je izučil pri Globočniku v Železnikih in je do vojaščine delal v fužini. Mislil je, da ga bo Globočnik vzel nazaj, a bogataš se pritožuje, da nima dela. Prekleti časi! Še tisti dan, ko je izvedel, da je svak v Kropi umrl, se je Zgoncu porodila misel, da bi Dominika lahko potisnil Ani v hišo. Spodnji, manjši vigenc naj mu da v najem. Fant je delaven, družine nima, lahko si bo prihranil nekaj denarja. Tudi bo potem konec tistega opletanja okoli gotove, ki služi v gostilni in ne bo imela počenega groša dote. Ko bo moral trdo delati, ne bo utegnil misliti na dekle. Zgonc je mislil na vse, tudi na to, da ima v hiši še mlajše otroke in da je sam še trden. Ali naj mar izroči sinu in se umakne v kot? Tri sto goldinarjev dote je bil pripravljen dati Dominiku, potem naj si sam pomaga, kakor ve in zna. Ko se je o tem domenil s sinom, se mu je porodila še druga misel, ki je pa ni izrekel. Pri Gašperinu bosta dedovala sin in hči vsak polovico, kdo bi vedel, kako se bo še vse obrnilo! <!-- 18. 1. --> Nazadnje bo šlo morebiti celo premoženje k vragu! Gospod Filip bi sicer lahko rešil, on ima denar, toda starec trdo sedi na njem in kdo ve, morda bi Dominik čez leta lahko kupil Anino polovico? Možila se ne bo, saj ni več mlada. Toda o tem bo čas razmišljati pozneje, za zdaj bo dovolj, če spravi Dominika v hišo. Ni vedel, kako bi začel in se je obregnil ob pijanega svaka, ki je slonel na koncu mize. „Navlekel si se ga, Miklavž, pa pošteno." Miklavž je dvignil blodni, megleni pogled in zamomljal: „Če sem se ga, kaj komu mar?" Zgonc je zmlgnil z rameni, se zasmejal v brke in se obrnil k Ani. „Kako boš pa zdaj, Ana?" Tudi ona je v odgovor samo skomignil* z rameni, ne da bi nehala pospravljati po mizi. „Ali boš kovačnice pustila stati?" je tipal Zgonc. Ana je pogledala brata, ki je napeto opazoval Zgonca in potem strica Miklavža. Spoznala je, da od njiju ne more pričakovati pomoči. Kovačnice bodo morale stati. Stric Miklavž je sicer dober delavec, toda od časa do časa ga prime, da popusti delo in po ves teden popiva. Takrat preklinja dom, vigence in ves svet. Ko požene poslednji groš, se ves skesan vrne nazaj v kovačnice. Stoji pri nakovalu, nikomur ne privošči besede in tolče, kakor bi bil obseden. Tako vzdrži pri delu tudi po nekaj mesecev, dokler ga spet ne vrže in se znova vda pijači. Še misliti ni, da bi vodil delo! Vse to je dobro vedela, toda za nič na svetu bi ne priznala Zgoncu. Zato je samo mirno rekla: „Borno že nekako vozili." „Vozili?" se je posmehnil Zgonc. „Seveda boste vozili, samo kako! Miklavž je dober delavec, a dela se ne drži. Bil bi, ko bi ga pijača ne vlekla." Stric Miklavž je zaničljivo pljunil po tleh in ne da bi se zmenil za svaka, se je obrnil k nečakinji. „Ana," je rekel v pijani bridkosti, „ali pijem za njegovo ali za svoje? Rajni brat mi nikoli ni oponašal požirka pijače. Ali jo boš ti, Ana?" „Kaj pa mislite!" je naglo odvrnila Ana. Zgonc ji je bil odveč, jezilo jo je, da tako sedi in vrta in bi očividno rad nekaj izvrtal. Kaj neki? Bala se je, da nič dobrega. Zmeraj je slutila v njem nekaj zvijačnega in surovega. V Gašperinovi hiši niso nikoli lepo govorili o njem. „E, kdo pa oponaša? Ali jaz? Kaj mi mar," je rekel Zgonc. „Saj pravim, da si dober delavec, Miklavž, a to ni dovolj. Kovati zna vsak, treba pa je razumeti posel, kupčijo. Mislite, da ne vidim, kako gre v tej hiši vse rakovo pot? Rajni Aleš nikoli ni znal prijeti stvari na. pravem koncu." „Čudno, da ti nisi obogatel, ko tako znaš," ga je zbodel Miklavž. „Obogateti ni lahko, zemlje sem pa dokaj dokupil," se je ponesel Zgonc. „'Saj si s Cilo tudi doto priženil." Zgonc se je ugriznil v ustnice, ni maral, da bi mu kdo očital ženino doto. Tudi doma se je držal, kot bi bil prav vse sam pridobil. „Ni bilo take sile z doto, ne," je rekel zviška. „Ko bi bil dobil vse hkrati, ne rečem, potem bi bilo. Aleš mi je pa plačeval Cilino doto po kapljah. Sveta sem pa dokupil za pol grunta, hišo sem prezidal in novo kovačnico sem postavil." „Svet si kupil na dražbi. Nihče ni maral blizu, ko so Bičkovemu prodali, samo ti si se polakomnil." <!-- 21. 1. 6. nadaljevanje --> „Pustil naj bi bil, ko se je mojega držalo?" se je razburil Zgonc. Nič več ni mogel vzdržati na mestu, vstal je in začel hoditi po sobi gor in dol. Ana mu je sledila z očmi in čakala, njegovi koraki so se ji zdeli težki, čudno, da se hiša ne trese ped njimi. Dolgo je čakala, Zgonc pa je hodil in hodil, nekaj razmišljal in mrmral: „Ce zrasteš, te vsi vidijo. Zaradi Bičko-vega ... ali sem ga jaz pognal na boben, ali ga je sodnija?" Postrani je pogledal Ano, ki je ob spominu na Bičkovega Tomaža zardela. Pred sedmimi, osmimi leti ji ni bilo vseeno, ko so mu prodali na dražbi. Zdaj je to pozabljeno. Čakala je, kaj vse bo še Zgonc povedal. Ta se je res ustavil in rekel: „Kakor hitro nehaš rasti, že propadaš. Rajni gospodar tu ni zapravljal, nihče bi ne mogel tega reči, pa mu je le šlo vse rakovo pot." „Oče so bili bolni," je razdraženo rekla Ana. „Poldrugo leto so ležali, pa tudi poprej niso bili trdnega zdravja." „Bolan je bil, seveda. Takšna sorta, ali kaj. Moja žena je tudi vedno bolna, skoro je ne pomnim več zdrave. Ampak, čemu ima kovač klešče? Če sam ni mogel delati, naj bi bil vpregel druge! Če ljudem gledaš pod roke, potem že delajo. Rajni je pa raje iskal denarja na posodo in pustil, da je vse skupaj viselo v zraku. Viš, Ana, jaz še pomnim čase, ko je bila ta hiša bogata. Bogata, ti pravim!" Široko je zamahnil z roko in pokazal okrog sebe. Ana je nehote pogledala po zgornji hiši. Zares, pozna se, da je bila hiša nekoč bogata. Tisti, ki jo je zidal, ni mislil samo nase, tudi poznejšim rodovom je hoitel postaviti trden in varen dom. Strop v zgornji hiši je rezljan in stene so do polovice opažene s hrastovino. Vrata so nekaj posebnega, v njih je vzdižno okence, skoizi katero so nekoč podajali hrano, kakor v bogatih meščanskih hišah. In pa siva lončena peč, podobna kaminu! Ano je zajel občutek, da se je v tej sobi čas ustavil in da se tu ne more nič spremeniti. Nihče ne more zrušiti kamenitih zidov, nihče premakniti debelih macesnovih brun v stropu. Na vse to pa gledajo starinske podobe, med njimi je ena, ki Ano zmeraj spominja na nekoga, pa vendar ne more dognati, kdo naj bi to bil. Oče je trdil, da je na sliki neki prednik, ki je bil sila bogat in imeniten, tako imeniten, da je imel poseben cesarski patent za svoj rudnik v Kamni gorici. — Prijetno ji je bilo misliti na moč in bogastvo svojega rodu, čeprav sta že davno prešla. „V Kropi je bilo mnogo bogatih hiš, ki so prišle na nič," je rekel stric Miklavž. „Človek bi moral v svet, tam se laže diha, tu ni nič pravega." „Eh, pečena piščeta nikjer ne letijo v usta," je nejevoljno rekel Zgonc. „A kaj bi zdaj govorili o tem! Na hiši je mnogo dolga, kakor pravijo, dohodkov pa nobenih." Trenil je z očmi po Alešu. „Šole tudi dosti stanejo, se mi zdi." „Fant naj ostane doma. pa bo vse prav," je rekel Miklavž. Aleš je zmajal z glavo, kot bi odganjal nadležno misel. Potem je rekel toliko moško, kolikor je mogel pri svojih sedemnajstih letih: „To se bo še videlo." „Saj, saj," je napol pritrjeval Žgonc. „A tudi če se odločiš in obesiš šolo na klin, ne boš mogel čez noč pognati obeh kovačnic. Zato sem se namenil, da se bom pogovoril z vami, pošteno, kakor se spodobi med sorodniki. Moj fant je doma, Dominka. Tisti spodnji vigenc mu daj v najem, Ana, da ne bo postopal brez pravega dela. Vse sem premislil in vem., da več kot tristo na leto ni vreden. Bog ve, da je še to preveč! <!-- 25. 1., 7. nadaljevanje --> Govoril sem z njim in ga vprašal, ali upa začeti na svoje. Pogumen je in podjeten, rekel je, da upa. Jaz bi založil zanj najemščino, pri doti mu jo bom odtegnil." Stal je nekaj trenutkov in videl, kako se oni trije spogledujejo. Ko le ni dočakal odgovora, je poudaril: „Mislim, da je treba kaj malo pameti, če hočete spoznati, da je to v vašo korist. Prazni vigenci ali tristo goldinarjev! Ni težko izbirati!" „Hm," je neodločno dahnila Ana. Miklavž se je oglasil s trdim, pretečim glasom: „Da bi nam Dominko tu gospodaril?" „S teboj je pa res križ!" je jezno rekel Zgonc. »Gospodaril? V vigencu bo gospodaril, kaj mu vse drugo mar? Končno smo si svoji, mar ne?" „Svoji?" se je porogal Miklavž. „Kadar nas potrebuješ, smo si svoji, drugače nas komaj poznaš." Jezno je udaril s pestjo po mizi in zavpil: „Kar daj mu, Ana! Samo eno rečem: Če pride Zgončev v kovačnico, poj dem jaz drugam! Ne bom je prerekel!" Vstal je in omahovaie šel proti vratom. Zadrles-nil je za seboj, da se je Ana živčno stresla. Molčali so, dokler je bilo čuti njegove korake, potem je spregovoril Zgonc: »Mislita, da bo šel res od hiše? Nikamor! Drugod bi mu še v šupi ne dali prostora. Zato vama svetujem, da premislita. Čemu bi vigenci stali prazni? In če misliš ostati doma, Aleš, je vendar bolje, da nekdo dela v kovačnici. Kaj veš, morebiti ti celo orodje kradejo, ko je vse tako zapuščeno in odprto vsem vetrovom." »Doslej je delal stric in dva delavca smo tudi imeli," je negotovo odvrnila Ana. „Ali jih boš mogla obdržati in plačevati?" je vprašal Zgonc. Ana je pomislila, potem je dejala: »Strica Filipa bom vprašala za svet." Zgonc je namršil obrvi, vedel je, da gospod Filip Zgon-čevih ne mara. Toda zatajil se je in hitro rekel: »Vprašaj. Denar ima, saj mu fara dobro nese in stiska tudi, lahko bi ti pomagal. A kolikor ga poznam, se ga denar drži kot klop krave, ne vem, če mu bo šel voljno iz rok. Mislim pa, da bi bil tudi on vesel, ko bi videl, da si se pametno lotila gospodarstva, oddala vigenc v najem in da je ostalo vse med sorodniki. Če ti je prav, jaz vigenc dobro pznam, pa ti bom odštel tristo. Na roko, takoj!" Oklevala je. Spomnila se je, da še ni plačala pogreba ne zvonenja ne pogrebščine in da jo čaka sedmina, pod očetovim vzglavjem pa je našla samo tri povaljane desetake. Te tri je odštela za sveče in vino. Zares bi potrebovala denarja. Obrnila se je k bratu, čeprav ga doslej nikoli ni spraševala za svet. »Kaj misliš, Aleš? Denarja res ni v hiši. Ali naj dava?" Fant je razmišljal, Ana ga je opazovala. Bratov lepi, ostro rezani obraz se je odražal od strani, fine, tenke ustnice je imel tesno stisnjene. Ko ga je gledala, se ji je živo spovrnil v spomin, kakršen je bil pred leti, tedaj, ko mu je še nado-mestovala mater. Kako je bil ljubek, okrogloličen, z živimi, zaupljivimi rjavimi očmi! Tako rada ga je imela! Kar zapeklo jo je, ker zdaj ni do njega več čutila tiste ljubezni, kot nekoč. Zelo se je spremenil. Pri očetovi krsti je stal s prekrižani mi rokami, niti ene solze si ni obrisal! Le kako se je mogel tako zelo odtrgati od doma? »Mislim, da bi lahko sprejela," je rekel po kratkem premisleku. <!-- 28. 1., 8. nadaljevanje --> „Tak vendar!" se je razveselil Zgonc. Hitro je odpel suknjič in izvlekel povaljano denarnico, potem pa je z vozliča-stimi, črnimi prsti začel šteti denar. Porinil ga je pred Ano. „No, pa podpiši, da si prejela," Dolgo je iskala papir in pero, očetova smrt je vse v hiši spravila v nered. Potem je napisala nekakšno pogodbo. Zgonc je skrbno zganil list in ga spravil. Nato je obema segel v roke. „No, kaj je bilo treba toliko premišljati," je rekel in se zasmejal. „Samo še tole, Ana: morebiti imaš v hiši prazno kamro, kjer bi fant spal in pa da bi mu ne bilo treba drugod loviti žlice? Tisto ti bo že posebej plačal." Ana je prikimala. Zdelo se ji je samo ob sebi razumljivo, da bo bratranec jedel in spal v hiši. Zgonc si je zapel preozko črno suknjo, si posadil na glavo kučmo in izpil še kozarček žganja. Potem se je odpravil. Ana ga je spremila do vrat. Pri slovesu mu je rekla: „Povejte Dominiku, naj strica Miklavža pušča v miru. Nočem, da bi ljudje kaj govorili. Stric v pijanosti ne tehta besed." „Oh, ta jih tudi trezen ne tehta," se je zasmejal Zgonc. Okorno je stisnil Ani roko, rekel: „Ne žaluj preveč, očeta ne boš več obudila," in šel. Aleš je odšel v spodnjo hišo k nosačem in Ana je ostala sama. Naslonila se je na toplo peč. Nekaj časa je stala čisto brez misli, potem je dojela tišino v sobi, stopila k stenski uri, ki so jo ustavili ob očetovi smrt in jo navila. Tiktakanje stare ure je prineslo v tiho sobo nekaj življenja. Potolažiti je ni moglo. Mislila je, kako čudno prazno je vse, odkar ni več očeta v kamri. Živo se ga je spomnila, kakšen je bil nazadnje, ves zabuhel in rumen v obraz. Tedne in tedne se je ječe prekladal po postelji. Zadnji večer pa se je umiril, nobenih bolečin ni čutil, samo dušilo ga je čimdalje bolj. Slonel je med blazinami in ji je rekel: „Preden bo jutro, mi bo zalilo srce, Ana ..." Govoril je tako vdano, da je Ano presenetilo in prestrašilo. Ali je mogoče, da se človek nazadnje ne boji več smrti? Tega si ni mogla misliti. Obrnil je glavo k steni in zadremal. Ana je sedela kraj postelje, bila je izmučena, toda zaspati si ni upala. Celo uro je sedela ob vzglavju in čakala, kdaj se bo oče prebudil. Potem se je hipoma prestrašila, zdelo se ji je, da bolnik pretrdno spi. Nič več ni hropel, ni mu grgralo v grlu. V smrtnem strahu je planila pokonci in poklicala: „Oče!" Ni es oglasil. Stresla ga je, drgetajoča od bližine smrti, ki jo je čutila čisto blizu. Očetu je glava omahnila vznak v blazine in vanjo so zastrmolele njegove steklene, mrtve oči. Tedaj je vedela da je mrtev, za vpila je in stekla klicat ljudi ... Spomin je bil še čisto živ in tako boleč, da so ji navrele solze v oči. Hkrati jo je postalo strah. Še dobro, da so ljudje spodaj! Šla je k mizi, pobrala Zgončev denar in ga zaklenila v predal nizke komode. Mislila je na pogrebne stroške in sedmino. Denar ji je prišel ravno prav. Po sedmimi bo šla k stricu Filipu, stric ji bo gotovo pomagal. In Aleš ... morebiti bi bilo res najbolje, ko bi ostal doma. Kovaške obrti vendar ne kaže opustiti! Težko se bo privadil kovaškemu delu, predolgo je že v mestu. Niso storili prav, da so ga dali v šole. <!-- xxx 9. nadaljevanje --> 15xfnkoogblstj0d4ns7qvoiojno5ff 224433 224432 2026-07-31T16:05:56Z Hladnikm 668 224433 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Vigenci | normaliziran naslov = | avtor = Mimi Malenšek | izdano = ''Gorenjski glas'' 1957/58, v knjigi 1978 | vir = ''Gorenjski glas'' 1957: [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-ZCFHSMBB 1.1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-ITB7QBO0 7. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2RD3A4MP 11. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-OO6ENNC5 14. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-O2SIKYZJ 18. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-H23HIQPH 21. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-INYMH1JJ 25. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-TVUZAI24 28. 1.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-LKTDFXMV 1. 2.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-YDD6KDMH 4. 2.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-CGMZCVGV 8. 2.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-A4KQBDZ6 11. 2.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-E3XXXKGM 15. 2.,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-W4DIYSKI 18. 2.,] [ 22. 2.,] [ 25. 2.,] [29. 2.,]... in 1958: | dovoljenje = dLib | obdelano = 2 }} Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel: „Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je." Nečakinja je vdano prikimala, si še enkrat potegnila z robcem čez oči, potem pa se obrnila k čakajočim in komaj slišn rekla: „Prosim, da bi šli na pogrebščino ..." „Na pogrebščino! Kar hitro stopimo!" je odločno ponovil vabilo gospod Filip. Pogrebci, ki so se nestrpno prestopali v zmrzlih škornjih in si hukali v roke, so se naglo usuli s pokopališča. Spotikaje se, so šli po ozki strmi poti navzdol in nato čez trg proti visoki, starinski Gašperinovi hiši. Hiša jih je sprejela mrko, zamrzla okna so gledala na trg kot slepe oči, z dvorišča in od poledenelih koles pri vigencih je dihal hlad. V veži so si otrkavali sneg s škornjev in se polglasno pomenkovali. Ana je stopila pod stopnice, ki so vodile v prvo nadstropje in nekako togo, kakor bi se je vse skupaj nič ne tikalo, vabila: „Prosim sorodnike in sosede, naj gredo v zgornjo hišo! Za nosače je pripravljeno v hiši." Osem nosačev, grobar, dva kovaška hlapca in vsi tisti, ki so pomagali pri pogrebu, so stopili v hišo, drugi so šli v zgornjo hišo. Nabralo se jih je toliko, da jih je prostorna zgornja hiša komaj sprejela vase. Vmes so bili sorodniki, ki jih Ana sploh ni poznala — privabil jih je hišni stric Miklavž, ki je ukazoval k pogrebu in je pri tem obredel vso žlahto do četrtega kolena. Pri dolgi pogrnjeni mizi so se zvrstili pokojnikovi bratranci in sestrične z otroki, o katerih ni bil nikoli govoril in je morda že pozabil, da so mu v rodu. Vmes je bil nek bratranec iz Besnice z ženo in petimi otroki, potem dve samski, staromodno oblečeni sestrični iz Mlina, ki sta med sorodstvom sloveli kot zelo bogati, skopuški in nekoliko čudaški — pravili so, da besniškega bratranca močno skrbi, ali je res, da nameravata zapustiti svojo veliko kmetijo cerkvi, ko bi jo vendar lahko zapustili kateremu njegovih otrok. Med sorodniki je sedel tudi pokojnikov svak Zgonc iz Kamne gorice. Žene ni pripeljal s seboj, češ da je bolna. Ana, ki ji je to pripovedoval, si je mislila svoje; Zgonca nikoli ni marala, preveč je bil nasilen in grabežljiv. Vendar mu ni rekla nič in je tiho, spodobno sedela na koncu klopi zraven strica Miklavža, ki je nihal čisto na oglu in se je na njem videlo, da bi bil raje med kovači in nosači, toda zaradi ugleda je moral sedeti med sorodniki in sosedi, kamor pravzaprav ni spadal. Povabljeni so jedlii n pili; pogovor je bil sprva zadržan, potem pa so se razživeli. Najprej so govorili o pokojniku, da je bil dober, toda nesrečen človek. Nič čudnega ni, če mu je šlo zadnja leta gospodarstvo rakovo pot, ko je bil bolan, povrh pa so še časi tako hudi! Kovači se komaj še držijo. <!-- 2. nadaljevanje 7. 1. 1957 --> Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali. Niso si upali slabo govoriti o pokojniku, toda v srcih so ga trdo obsojali. Marsikaj so mu zamerili. Veliko premoženje, ki ga je podedoval po očetu, se mu je kar topilo pod rokami, čeprav bi nihče ne mogel reči, da je bil resničen zapravljivec. Bil pa je slabič in zmeraj je hotel veljati več kot drugi, držal se je, kot bi mu sosedov ne bilo mar. Seveda, nesreča ga je tudi tepla. Najprej ga je udarila, ko mu je umrla žena, ravno ko je rodila sina. Storil je neumnost, da se ni oženil drugič, saj je bil še v najboljših letih. Hiša je kričala po gospodinji, on pa je gospodinjstvo prepuščal deklam in Ano, ki bi bila lahko krepko zgrabila za delo — saj je imela svojih sedemnajst let — poslal v samostansko šolo. Ko je končno le ostala doma in začela gospodinjiti, se je izkazalo, da je potratna. Po dve dekli je imela v hiši in še je najemala taberharice za vsako hujše delo. Potem je spet pogrešil, ko ji je branil možitev. Vse kovače je zvijala zavist, ko so zvedeli, da je vprašal zanjo bogati Borgel iz Železnikov, Gašperin pa nič — kar odgnal ga je! Anin drugi ženin je bil Bičkov Tomaž iz Kamne gorice. Takrat se je dekle menda hotelo po vsej sili omožiti, a stari spet ni pustil. Tomaž — tako so pravili — jo je snubil zaradi denarja. Kmalu po tistem so mu prodali kovačijo na dražbi, sam pa se je izgubil po svetu. Toda če bi bil Gašperin Ani odštel doto, bi lahko rešila Bičkovo kovačijo in bolje bi bilo zanjo, kot da je obvisela pri hiši. Čisto je zapravil dekletu mladost, saj zdaj jih ima menda že petintrideset. Nazadnje je pa začel celo piti. Nihče ga ni nikoli videl pijanega, toda pil je počasi in vztrajno, dokler si ni pripil vodenice, ki ga je pokopala. Kaj bo zdaj? Kako si bo Ana pomagala? Aleš tudi ni za rabo! Kaj bi študent, ki še kladiva ne zna prijeti, v roke! Tako so razmišljali in pol zvedavo pol sočutno pogledovali Ano in Aleša. Brat in sestra sta tiho sedela pri mizi in raztreseno poslušala sočutne in neiskrene besede sorodnikov in sosedov. Fant je bil čisto miren. Mislil je na to, da se bo takoj po pogrebščini vrnil v Ljubljano. Očetova smrt ga ni posebno pretresla, saj sta si bila skoro tujca. Ana pa je bila globoko potrta. Ves čas se ni mogla znebiti občutka, da je vse, kar se dogaja okrog nje, podobno hudim sanjam. Bala se je trenutka, ko bo Aleš odšel. Potem bo čisto sama in zapuščena. Ko so bili pogrebci že nekoliko omočeni od pijače, je Zgonc iz Kamne gorice glasno vprašal ali je res, da je pokojni umrl brez oporoke. Saj je bil vendar dolgo bolan in bi bil moral misliti na to, da ga lahko pobere! Ozrl se je na Ano, ki je povesila oči in polglasno pritrdila, da oporoke zares niso mogli najti. Kako pa bo potlej z dediščino — je nesramno brezobzirno pozvedoval Zgonc. Aleš študira, ta ne bo več prijel za kladivo. Kaj pa naj Ana sama? Stric, gospod Filip, je izpod sršečih obrvi jezno pogledal Zgonca in rezko rekel, da je to seveda nerodno, vendar pa se bo dalo urediti. Dedovala bosta vsak polovico, sodišče pa jima bo do Alešove polnoletnosti postavilo varuha. Se bo že nekako uredilo! Nato sta sestrični iz Mlina prisekljivo začeli govoriti o dolgovih. Prav v Mlino sta bili slišali, da je hiša zadolžena do slemena. Zgonc se je naglo razvnel. <!-- 3. nadaljevanje 11. 1. 1957 --> „Kaj dolgovi!" je rekel. „Meni naj bi dali vigence, pa bi videli, kako hitro bi se izkopal! Ana pa seveda ne bo zmogla. Morala bi imeti človeka, ki bi ji pomagal, a kje naj ga vzame?" Stric Filip je spet zviška dejal, da z dolgovi ni take sile; še misliti ni, da bi požrli premoženje, ki je še zmeraj veliko vredno, Čeprav zanemarjeno. Se bo že uredilo, da bo prav in prav res ni treba, da bi se vsak vtikal v Gašperinove zadeve. Njegova odločna beseda je sorodnike prisilila, da so utihnili. Potem so samo še obilno pili in naposled začeli peti eno tistih starih pesmi, ki so jih zmeraj peli pri mrličih in na pogrebščinah: <poem> »Bo prišla pošta iz nebes, bo treba dat' življenje čez, od sveta slovo jemat', pred sodbo se podat' ... O, delaj pokoro preljubi kristjan, dokler ti že čas je dan!« </poem> Proti večeru so se začeli razhajati. Gnetli so se okrog Ane, Aleša in predvsem okrog gospoda Filipa. Vsak mu je hotel stisniti roko. Ko se jih je otresel, je stopil k Alešu in Ani. ,.Kdaj greš nazaj?" je vprašal študenta. „Jutri." Gospod Filip ga je ogledoval in čez poštami, strogi obraz mu je hušknil nasmeh. Visoki, sloki nečak mu je ugajal. V roko mu je stisnil petkronski bankovec in bodrilno rekel: „Le knjig se drži! Vse drugo bomo že uredili." Ana je strica Filipa spremila pred hišo. Ko je zlezel na sani, ji je pomolil roko in rekel: „Le potolaži se, Ana! Na svetu smo vsi samo gostači!" Glas mu je zvenel pridigarsko, potem pa se je sprevrgel in vsakdanje menil: „Če boš utegnila, pridi te dni k meni. Se bova pomenila, kaj je storiti." Vzdihnil je, pogledal po hiši, ki se ji je kljub zanemarjenosti poznalo, da je bila pred kratkim lepa in mogočna, nato se je ozrl na stoječe kovačnice in skoro zastokal: „Eh, hudo bo, hudo," in ukazal hlapcu, naj požene. Za njim so odhajali drugi, sorodniki na saneh, sosedje peš. Ana je stala pred vrati, se mrmraje zahvaljevala, da so prišli na pogrebščino in jih z drgetajočimi, od mraza posine-limi ustnicami vabila, naj pridejo še na sedmino. Sorodniki so jo tolažili, vabili, naj se oglasi pri njih in se opravičevali, da na sedmino ne bodo mogli priti, ker je pot dolga, zima pa tako huda, kakor je že veliko let ni bilo. Končno so zadnje sani zavile okrog ogla. Ana je stala in čakala, dokler ni utihnilo cviljenje zmrzlega snega pod krivinami. Pri tem je drgetala od mraza. Hlad iz vode je rezal do kosti. Nezavedno je gledala vodo, ki je temnozelena, zlokobna in strupeno mrzla tekla prav na dnu struge. Pri tem jo je podalel grozljiv občutek, da jo je stisnilo v grlu. Bil je spomin iz otroških let, ko je nekoč padla v vodo in so jo očetovi kovači polmrtvo potegnili ven. Spovrnilo se ji je, da jo voda odnaša s seboj. Grozničavo jo je spreletelo po hrbtu, da se je naglo obrnila in stekla v hišo. V spodnji hiši je bilo glasno. Nosači in oba kovača še niso mislili na to, da bi odšli. Pridružilo se jim je nekaj ostarelih kovačev, ki so pred mnogimi leti delali v Gašperi-novih vigencih. Za vrati so sedeli trški berači. Ana je stopiJa med vrata in dejala: »Pridite na sedmino. Po opravilu bom razdelila očetovo obleko in vsak bo dobil hlebec kruha." <!-- 4. nadaljevanje 14. 1. 1957 --> Vrnila se je v zgornjo hišo. Tu je bil zrak nasičen s tobakovim dimom, vonjem po razliti pijači in človeškem potu. Peč je vroče žehtela, da je po oknih tekla sopara, kljub temu pa je od kamenitih sten vleklo mrzlo. Pod stropom je medlo mežikala petrolejka z mlečnobelim porcelanastim obodom. Pri mizi so sedeli Aleš, stric Miklavž in Zgonc iz Kamne gorice. Aleš je topo gledal predse, bil je utrujen od bdenja in hrupa. Zgonc je vlekel iz dolge porcelanaste pipe in stric Miklavž je zaspano nihal nekam predse. Na mizah je bilo še vse našarjeno in Ana je brez odloga začela pospravljati. Pobirala je kozarce in zlagala ostanke jedi. Možje so jo gledali in molčali. Samo enkrat je Zgonc pretrgal tišino z vprašanjem: „So se vsi odpeljali?" „Vsi," je odvrnila na kratko. V ušesih ji je še vedno šumel hrup pogrefocev. Čutila se je tako trudno in onemoglo, da bi bila najraje sedla, spustila roke v naročje in počivala. Toda razločno je čutila, kako jo Zgonc gleda in strogo ocenjuje. Zato je z narejeno živahnostjo porinila predenj steklenico žganja in mu ponudila piti. „Pijte! Poglejte, koliko je še ostalo!" „Sem ga že dovolj," je mrmraj e odvrnil Zgonc. Med zobmi je žulil cev dolge pipe, od časa do časa jo je vzel iiz ust in se pripravljal, kakor bi hotel povedati nekaj važnega, toda vsakokrat mu je pogled obvisel na Alešu in Miklavžu, potisnil je pipo nejevoljno nazaj in »pet molčal. Onadva se nista menila zanj, toda vedel je, da bi pazno prisluhnila, kakor hitro bi spregovoril tisto, kar je nameraval. Potem je spet ogledoval Ano in pri tem bi ga skoro posilil smeh. Ona bo poslej gospodarila na Gašperinovem! Kako neki, gosposka in krhka, kakršna je! Saj je videti, kakor strdena punčka! Pri tem je začutil posmeh in je jezno pomislil: „Gašperini, gosposki Gašperini!" Bilo mu je, kot bi gledal svojo ženo. Ko je bila mlada, je bila čisto podobna Ani. Imela je prav tak podolgovat obraz, na njem pa poseben iaraz, ki je bil še najbolj podoben žalosti in neprestanemu nememu očitanju. Tega Zgone ni mogel trpeti. Prav zaradi očitajočega obraza jo je včasih v jezi pretepel, ne da bi sam vedel zakaj. Ko je bila mlada, jo je imel rad in vzela sta se, ker je postala njuna ljubezen vsem očitna. Oh, zdaj je nespametno misliti na stare, pokopane reči. Rad bi se pomenil z Ano zaradi sina Dominika. Fant je že lani odslužil vojaščino in se obeša doma, ker nikjer ne najde pravega deta. Zgonc sam ga ne more rabiti, on je podkovski kovač, fant pa se je izučil pri Globočniku v Železnikih in je do vojaščine delal v fužini. Mislil je, da ga bo Globočnik vzel nazaj, a bogataš se pritožuje, da nima dela. Prekleti časi! Še tisti dan, ko je izvedel, da je svak v Kropi umrl, se je Zgoncu porodila misel, da bi Dominika lahko potisnil Ani v hišo. Spodnji, manjši vigenc naj mu da v najem. Fant je delaven, družine nima, lahko si bo prihranil nekaj denarja. Tudi bo potem konec tistega opletanja okoli gotove, ki služi v gostilni in ne bo imela počenega groša dote. Ko bo moral trdo delati, ne bo utegnil misliti na dekle. Zgonc je mislil na vse, tudi na to, da ima v hiši še mlajše otroke in da je sam še trden. Ali naj mar izroči sinu in se umakne v kot? Tri sto goldinarjev dote je bil pripravljen dati Dominiku, potem naj si sam pomaga, kakor ve in zna. Ko se je o tem domenil s sinom, se mu je porodila še druga misel, ki je pa ni izrekel. Pri Gašperinu bosta dedovala sin in hči vsak polovico, kdo bi vedel, kako se bo še vse obrnilo! <!-- 18. 1. --> Nazadnje bo šlo morebiti celo premoženje k vragu! Gospod Filip bi sicer lahko rešil, on ima denar, toda starec trdo sedi na njem in kdo ve, morda bi Dominik čez leta lahko kupil Anino polovico? Možila se ne bo, saj ni več mlada. Toda o tem bo čas razmišljati pozneje, za zdaj bo dovolj, če spravi Dominika v hišo. Ni vedel, kako bi začel in se je obregnil ob pijanega svaka, ki je slonel na koncu mize. „Navlekel si se ga, Miklavž, pa pošteno." Miklavž je dvignil blodni, megleni pogled in zamomljal: „Če sem se ga, kaj komu mar?" Zgonc je zmlgnil z rameni, se zasmejal v brke in se obrnil k Ani. „Kako boš pa zdaj, Ana?" Tudi ona je v odgovor samo skomignil* z rameni, ne da bi nehala pospravljati po mizi. „Ali boš kovačnice pustila stati?" je tipal Zgonc. Ana je pogledala brata, ki je napeto opazoval Zgonca in potem strica Miklavža. Spoznala je, da od njiju ne more pričakovati pomoči. Kovačnice bodo morale stati. Stric Miklavž je sicer dober delavec, toda od časa do časa ga prime, da popusti delo in po ves teden popiva. Takrat preklinja dom, vigence in ves svet. Ko požene poslednji groš, se ves skesan vrne nazaj v kovačnice. Stoji pri nakovalu, nikomur ne privošči besede in tolče, kakor bi bil obseden. Tako vzdrži pri delu tudi po nekaj mesecev, dokler ga spet ne vrže in se znova vda pijači. Še misliti ni, da bi vodil delo! Vse to je dobro vedela, toda za nič na svetu bi ne priznala Zgoncu. Zato je samo mirno rekla: „Borno že nekako vozili." „Vozili?" se je posmehnil Zgonc. „Seveda boste vozili, samo kako! Miklavž je dober delavec, a dela se ne drži. Bil bi, ko bi ga pijača ne vlekla." Stric Miklavž je zaničljivo pljunil po tleh in ne da bi se zmenil za svaka, se je obrnil k nečakinji. „Ana," je rekel v pijani bridkosti, „ali pijem za njegovo ali za svoje? Rajni brat mi nikoli ni oponašal požirka pijače. Ali jo boš ti, Ana?" „Kaj pa mislite!" je naglo odvrnila Ana. Zgonc ji je bil odveč, jezilo jo je, da tako sedi in vrta in bi očividno rad nekaj izvrtal. Kaj neki? Bala se je, da nič dobrega. Zmeraj je slutila v njem nekaj zvijačnega in surovega. V Gašperinovi hiši niso nikoli lepo govorili o njem. „E, kdo pa oponaša? Ali jaz? Kaj mi mar," je rekel Zgonc. „Saj pravim, da si dober delavec, Miklavž, a to ni dovolj. Kovati zna vsak, treba pa je razumeti posel, kupčijo. Mislite, da ne vidim, kako gre v tej hiši vse rakovo pot? Rajni Aleš nikoli ni znal prijeti stvari na. pravem koncu." „Čudno, da ti nisi obogatel, ko tako znaš," ga je zbodel Miklavž. „Obogateti ni lahko, zemlje sem pa dokaj dokupil," se je ponesel Zgonc. „'Saj si s Cilo tudi doto priženil." Zgonc se je ugriznil v ustnice, ni maral, da bi mu kdo očital ženino doto. Tudi doma se je držal, kot bi bil prav vse sam pridobil. „Ni bilo take sile z doto, ne," je rekel zviška. „Ko bi bil dobil vse hkrati, ne rečem, potem bi bilo. Aleš mi je pa plačeval Cilino doto po kapljah. Sveta sem pa dokupil za pol grunta, hišo sem prezidal in novo kovačnico sem postavil." „Svet si kupil na dražbi. Nihče ni maral blizu, ko so Bičkovemu prodali, samo ti si se polakomnil." <!-- 21. 1. 6. nadaljevanje --> „Pustil naj bi bil, ko se je mojega držalo?" se je razburil Zgonc. Nič več ni mogel vzdržati na mestu, vstal je in začel hoditi po sobi gor in dol. Ana mu je sledila z očmi in čakala, njegovi koraki so se ji zdeli težki, čudno, da se hiša ne trese ped njimi. Dolgo je čakala, Zgonc pa je hodil in hodil, nekaj razmišljal in mrmral: „Ce zrasteš, te vsi vidijo. Zaradi Bičko-vega ... ali sem ga jaz pognal na boben, ali ga je sodnija?" Postrani je pogledal Ano, ki je ob spominu na Bičkovega Tomaža zardela. Pred sedmimi, osmimi leti ji ni bilo vseeno, ko so mu prodali na dražbi. Zdaj je to pozabljeno. Čakala je, kaj vse bo še Zgonc povedal. Ta se je res ustavil in rekel: „Kakor hitro nehaš rasti, že propadaš. Rajni gospodar tu ni zapravljal, nihče bi ne mogel tega reči, pa mu je le šlo vse rakovo pot." „Oče so bili bolni," je razdraženo rekla Ana. „Poldrugo leto so ležali, pa tudi poprej niso bili trdnega zdravja." „Bolan je bil, seveda. Takšna sorta, ali kaj. Moja žena je tudi vedno bolna, skoro je ne pomnim več zdrave. Ampak, čemu ima kovač klešče? Če sam ni mogel delati, naj bi bil vpregel druge! Če ljudem gledaš pod roke, potem že delajo. Rajni je pa raje iskal denarja na posodo in pustil, da je vse skupaj viselo v zraku. Viš, Ana, jaz še pomnim čase, ko je bila ta hiša bogata. Bogata, ti pravim!" Široko je zamahnil z roko in pokazal okrog sebe. Ana je nehote pogledala po zgornji hiši. Zares, pozna se, da je bila hiša nekoč bogata. Tisti, ki jo je zidal, ni mislil samo nase, tudi poznejšim rodovom je hoitel postaviti trden in varen dom. Strop v zgornji hiši je rezljan in stene so do polovice opažene s hrastovino. Vrata so nekaj posebnega, v njih je vzdižno okence, skoizi katero so nekoč podajali hrano, kakor v bogatih meščanskih hišah. In pa siva lončena peč, podobna kaminu! Ano je zajel občutek, da se je v tej sobi čas ustavil in da se tu ne more nič spremeniti. Nihče ne more zrušiti kamenitih zidov, nihče premakniti debelih macesnovih brun v stropu. Na vse to pa gledajo starinske podobe, med njimi je ena, ki Ano zmeraj spominja na nekoga, pa vendar ne more dognati, kdo naj bi to bil. Oče je trdil, da je na sliki neki prednik, ki je bil sila bogat in imeniten, tako imeniten, da je imel poseben cesarski patent za svoj rudnik v Kamni gorici. — Prijetno ji je bilo misliti na moč in bogastvo svojega rodu, čeprav sta že davno prešla. „V Kropi je bilo mnogo bogatih hiš, ki so prišle na nič," je rekel stric Miklavž. „Človek bi moral v svet, tam se laže diha, tu ni nič pravega." „Eh, pečena piščeta nikjer ne letijo v usta," je nejevoljno rekel Zgonc. „A kaj bi zdaj govorili o tem! Na hiši je mnogo dolga, kakor pravijo, dohodkov pa nobenih." Trenil je z očmi po Alešu. „Šole tudi dosti stanejo, se mi zdi." „Fant naj ostane doma. pa bo vse prav," je rekel Miklavž. Aleš je zmajal z glavo, kot bi odganjal nadležno misel. Potem je rekel toliko moško, kolikor je mogel pri svojih sedemnajstih letih: „To se bo še videlo." „Saj, saj," je napol pritrjeval Žgonc. „A tudi če se odločiš in obesiš šolo na klin, ne boš mogel čez noč pognati obeh kovačnic. Zato sem se namenil, da se bom pogovoril z vami, pošteno, kakor se spodobi med sorodniki. Moj fant je doma, Dominka. Tisti spodnji vigenc mu daj v najem, Ana, da ne bo postopal brez pravega dela. Vse sem premislil in vem., da več kot tristo na leto ni vreden. Bog ve, da je še to preveč! <!-- 25. 1., 7. nadaljevanje --> Govoril sem z njim in ga vprašal, ali upa začeti na svoje. Pogumen je in podjeten, rekel je, da upa. Jaz bi založil zanj najemščino, pri doti mu jo bom odtegnil." Stal je nekaj trenutkov in videl, kako se oni trije spogledujejo. Ko le ni dočakal odgovora, je poudaril: „Mislim, da je treba kaj malo pameti, če hočete spoznati, da je to v vašo korist. Prazni vigenci ali tristo goldinarjev! Ni težko izbirati!" „Hm," je neodločno dahnila Ana. Miklavž se je oglasil s trdim, pretečim glasom: „Da bi nam Dominko tu gospodaril?" „S teboj je pa res križ!" je jezno rekel Zgonc. »Gospodaril? V vigencu bo gospodaril, kaj mu vse drugo mar? Končno smo si svoji, mar ne?" „Svoji?" se je porogal Miklavž. „Kadar nas potrebuješ, smo si svoji, drugače nas komaj poznaš." Jezno je udaril s pestjo po mizi in zavpil: „Kar daj mu, Ana! Samo eno rečem: Če pride Zgončev v kovačnico, poj dem jaz drugam! Ne bom je prerekel!" Vstal je in omahovaie šel proti vratom. Zadrles-nil je za seboj, da se je Ana živčno stresla. Molčali so, dokler je bilo čuti njegove korake, potem je spregovoril Zgonc: »Mislita, da bo šel res od hiše? Nikamor! Drugod bi mu še v šupi ne dali prostora. Zato vama svetujem, da premislita. Čemu bi vigenci stali prazni? In če misliš ostati doma, Aleš, je vendar bolje, da nekdo dela v kovačnici. Kaj veš, morebiti ti celo orodje kradejo, ko je vse tako zapuščeno in odprto vsem vetrovom." »Doslej je delal stric in dva delavca smo tudi imeli," je negotovo odvrnila Ana. „Ali jih boš mogla obdržati in plačevati?" je vprašal Zgonc. Ana je pomislila, potem je dejala: »Strica Filipa bom vprašala za svet." Zgonc je namršil obrvi, vedel je, da gospod Filip Zgon-čevih ne mara. Toda zatajil se je in hitro rekel: »Vprašaj. Denar ima, saj mu fara dobro nese in stiska tudi, lahko bi ti pomagal. A kolikor ga poznam, se ga denar drži kot klop krave, ne vem, če mu bo šel voljno iz rok. Mislim pa, da bi bil tudi on vesel, ko bi videl, da si se pametno lotila gospodarstva, oddala vigenc v najem in da je ostalo vse med sorodniki. Če ti je prav, jaz vigenc dobro pznam, pa ti bom odštel tristo. Na roko, takoj!" Oklevala je. Spomnila se je, da še ni plačala pogreba ne zvonenja ne pogrebščine in da jo čaka sedmina, pod očetovim vzglavjem pa je našla samo tri povaljane desetake. Te tri je odštela za sveče in vino. Zares bi potrebovala denarja. Obrnila se je k bratu, čeprav ga doslej nikoli ni spraševala za svet. »Kaj misliš, Aleš? Denarja res ni v hiši. Ali naj dava?" Fant je razmišljal, Ana ga je opazovala. Bratov lepi, ostro rezani obraz se je odražal od strani, fine, tenke ustnice je imel tesno stisnjene. Ko ga je gledala, se ji je živo spovrnil v spomin, kakršen je bil pred leti, tedaj, ko mu je še nado-mestovala mater. Kako je bil ljubek, okrogloličen, z živimi, zaupljivimi rjavimi očmi! Tako rada ga je imela! Kar zapeklo jo je, ker zdaj ni do njega več čutila tiste ljubezni, kot nekoč. Zelo se je spremenil. Pri očetovi krsti je stal s prekrižani mi rokami, niti ene solze si ni obrisal! Le kako se je mogel tako zelo odtrgati od doma? »Mislim, da bi lahko sprejela," je rekel po kratkem premisleku. <!-- 28. 1., 8. nadaljevanje --> „Tak vendar!" se je razveselil Zgonc. Hitro je odpel suknjič in izvlekel povaljano denarnico, potem pa je z vozliča-stimi, črnimi prsti začel šteti denar. Porinil ga je pred Ano. „No, pa podpiši, da si prejela," Dolgo je iskala papir in pero, očetova smrt je vse v hiši spravila v nered. Potem je napisala nekakšno pogodbo. Zgonc je skrbno zganil list in ga spravil. Nato je obema segel v roke. „No, kaj je bilo treba toliko premišljati," je rekel in se zasmejal. „Samo še tole, Ana: morebiti imaš v hiši prazno kamro, kjer bi fant spal in pa da bi mu ne bilo treba drugod loviti žlice? Tisto ti bo že posebej plačal." Ana je prikimala. Zdelo se ji je samo ob sebi razumljivo, da bo bratranec jedel in spal v hiši. Zgonc si je zapel preozko črno suknjo, si posadil na glavo kučmo in izpil še kozarček žganja. Potem se je odpravil. Ana ga je spremila do vrat. Pri slovesu mu je rekla: „Povejte Dominiku, naj strica Miklavža pušča v miru. Nočem, da bi ljudje kaj govorili. Stric v pijanosti ne tehta besed." „Oh, ta jih tudi trezen ne tehta," se je zasmejal Zgonc. Okorno je stisnil Ani roko, rekel: „Ne žaluj preveč, očeta ne boš več obudila," in šel. Aleš je odšel v spodnjo hišo k nosačem in Ana je ostala sama. Naslonila se je na toplo peč. Nekaj časa je stala čisto brez misli, potem je dojela tišino v sobi, stopila k stenski uri, ki so jo ustavili ob očetovi smrt in jo navila. Tiktakanje stare ure je prineslo v tiho sobo nekaj življenja. Potolažiti je ni moglo. Mislila je, kako čudno prazno je vse, odkar ni več očeta v kamri. Živo se ga je spomnila, kakšen je bil nazadnje, ves zabuhel in rumen v obraz. Tedne in tedne se je ječe prekladal po postelji. Zadnji večer pa se je umiril, nobenih bolečin ni čutil, samo dušilo ga je čimdalje bolj. Slonel je med blazinami in ji je rekel: „Preden bo jutro, mi bo zalilo srce, Ana ..." Govoril je tako vdano, da je Ano presenetilo in prestrašilo. Ali je mogoče, da se človek nazadnje ne boji več smrti? Tega si ni mogla misliti. Obrnil je glavo k steni in zadremal. Ana je sedela kraj postelje, bila je izmučena, toda zaspati si ni upala. Celo uro je sedela ob vzglavju in čakala, kdaj se bo oče prebudil. Potem se je hipoma prestrašila, zdelo se ji je, da bolnik pretrdno spi. Nič več ni hropel, ni mu grgralo v grlu. V smrtnem strahu je planila pokonci in poklicala: „Oče!" Ni es oglasil. Stresla ga je, drgetajoča od bližine smrti, ki jo je čutila čisto blizu. Očetu je glava omahnila vznak v blazine in vanjo so zastrmolele njegove steklene, mrtve oči. Tedaj je vedela da je mrtev, za vpila je in stekla klicat ljudi ... Spomin je bil še čisto živ in tako boleč, da so ji navrele solze v oči. Hkrati jo je postalo strah. Še dobro, da so ljudje spodaj! Šla je k mizi, pobrala Zgončev denar in ga zaklenila v predal nizke komode. Mislila je na pogrebne stroške in sedmino. Denar ji je prišel ravno prav. Po sedmimi bo šla k stricu Filipu, stric ji bo gotovo pomagal. In Aleš ... morebiti bi bilo res najbolje, ko bi ostal doma. Kovaške obrti vendar ne kaže opustiti! Težko se bo privadil kovaškemu delu, predolgo je že v mestu. Niso storili prav, da so ga dali v šole. <!-- 1. 2., 9. nadaljevanje --> leš je vendar poslednji, ki lahko ohrani hiši staro ime. Sicer... končno so tudi drugi bogati kovači pošiljali sinove v mestne šole, toda Gašperinovi niso več bogati, Aleš bi moral sam prijeti za kladivo. Ah, stric Filip bo že vedel, kaj je treba storiti. Stric je bil zdaj njeno edino, zadnje upanje. — Mimogrede je pomislila, kako neprijetno bo, če se stric Miklavž in Dominik ne bosta razumela. Bila pa je preveč trudna, da bi se dolgo mudila pri tej misli. Bo že nekako. K njej je prišla Zgončeva Tilda in jo vprašala, ali ne misli priti večerjat. Ana je rekla, da ji ni do jedi. Hotela je vedeti, ali je še mnogo ljudi v hiši. „Skoro vsi so odšli," je rekla Tilda. „Samo najbolj so-goltni pijanci se še nacejajo. Ni jim bilo treba dati toliko pijače. In umazali so po hiši, da do polnoči ne bomo pospravile za njimi." „Je že dobro, da so dobili dovolj pijače," je menila Ana. ,,Vsaj ne bodo mogli govoriti, da smo jih slabo pogostili Ne zgodi se vsak dan, da bi pokopali gospodarja." Tilda je odšla, Ani pa se ni dalo od tople peči. Hrbet je pritiskala na modelnice in pri tem postajala dremava. Medla luč pod stropom, tiktakanje stenske ure in oddaljeni šum vode so jo uspavali. Slišala je, da se zadnji pogreba odpravljajo, najbrž jih je Tilda opomnila. Kmalu potem je bilo čuti drsanje sirkove krtače po podu. Ženske so začele pospravljati. Jutri bo hiša spet v redu. Mir, ki je nastal okrog nje, jo je spomnil nekega drugega miru, ki si ga je zadnja leta pogosto klicala v spomin. Nenadoma je stala pred njo mladost, daljna ia odmaknjena. Gledala jo je v drobcih, ki jih nikoli ni mogla strniti v celoto, toda vsak drobec zase je bil tako vabljiv, da se ni mogla odtrgati od njega. Živo se je spomnila dolgega, hladnega hodnika in nun s plahutajočimi ovratnicami. Potem je videla dvorišče in na njem gojenke samostanske šole. Tudi ona je bila med njimi. Zraven teh obrazov pa dojem mirnih večerov, sončnih juter in hrepenenje ptiča, ki ga vleče na jug! Nasmehnila se je. Cemu bi še mislila in sanjarila? Vse to je prešlo za vselej. Samo spomin je ostal, spomin na tista leta, ki so bila edina srečna, ker so bila tako do vrha polna pričakovanja. Zdaj je ostala sama. Tesno ji je pri srcu. Morala bi moliti za očeta, pa ji molitev noče iz srca. Tudi življenju bi rada dala smisel in bogatejšo vsebino, pa se čuti tako revno in prazno. Spodaj so rezko zacvilila vrata. Ana se je zganil«. „Sanjarim," si je poočitala. „In dames so mi pokopali očeta." Odtrgala se je od peči, ugasnila luč in odšla. Ko je zaprla vrata za seboj, ji je mrzla kljuka pognala srh_po hrbtu. Zazdelo se ji je, da Je vse okrog nje tako mrzlo in trdo, kot to staro železo. ===II=== Sedmino po Alešu Gašperinu so opravili precej tiho. Dan poprej je Ana poslala deklo Uršo po trgu s košaro pšeničnih hlebcev. Dekla jih je razdelila med trške reveže in jih obenem povabila k maši. Po maši se je zbralo v hiši precej siromakov. Ana jih je pogostila z zajtrkom, tudi nekaj pijače jim je dala, potem so molili za pokojnika in nato je dejala, da jim bo razdelila očetovo obleko. <!-- 4. 2., 10. nadaljevanje --> Iz zgornje 'hiše je prinesla naročaj ponošene obleke Boljšo je shranila v skrinjo, menila je, da bi jo brat utegnil potrebovati. Bil je visok in suhljat, skoro tak kot oče, samo v ramenih bi mu bila zdaj še preširoka, toda z leti se bo fant naredil. Ob slovesu mu je dala očetovo črno suknjo z žametnim ovratnikom in zavihki, nič mu ni bila prevelika. Berači so jo obstopili in, da jih bo obdarila. Ana je razgrnila vsak kos posebej in si ga še enkrat ogledala. Ogledovala je obnošene gosposke suknjiče, podložene hlače, telovnike in srajce, ki jih je pokojni oče nosil, ko je že bolehal. Skoro sram jo je bilo, da ne more dati česa boljšega. Kakor bi se hotela opravičiti, je pri vsakem kosu posebej menila, da je še dober, malo obnošen, pa tudi skrbno opran, zato naj se nihče ne boji, da bi nalezel bolezen. Berači so ji jemali obleko iz rok, potem pa so se kar vpričo nje pričkali, kdo je dobil več in boljše. Hrupno so zamenjavaU med seboj. Ko se jih je odkrižala, je naročila hlapcu, naj zapreže sani. Namenila se je k stricu Filipu v Železnike. Pred odhodom je prišel k njej stric Miklavž. Zjutraj je bil pri zadušnici, zdaj pa se je že preoblekel. Stal je pred njo, močno postaran, beden, v obnošeni delavniški obleki bj se ji je zasmilil, čeprav ves teden po očetovi pogrebščini nista govorila več kot za potrebo. Se tega mu ni povedala, da je končno le oddala vigenc Dominiku. „Mislim, da bi začeli spet delati," je rekel Miklavž. Ana je globoko zajela sapo, le nerada mu je odgovorila: „Nimam denarja, da bi plačevala delavce. Ko pride Dominik, boste začeli delati." „Torej te je Zgonc le pretental," je zamrmral Miklavž. Razjezila se je. „Kaj me je pretental! Oddala sem mu, da ne bo stalo prazno. Alešu je bilo tudi prav." „Fant ne ve, kaj je zanj dobro. Čemu mu je bilo treba nazaj v šole? Doma naj bi bil ostal! Čepel bo pri bukvah, Zgončev bo pa bogatel iz njegovega. — Koliko pa je dal stari?" „Tristo." Starcu je planila rdečica v lica. „Tristo — za spodnjega? Ali veš, da je v njem prostora za dvajset delavcev? Če dobi le dva delavca, bo imel dobiček!" „Koliko pa bi morala zahtevati?" je negotovo vprašala Ana. „Tja .. ,* Tudi stric Miklavž ni vedel, koliko bi moral Zgonc plačati. „Če bi imela lastne delavce, bi lahko zaslužila petkrat, desetkrat toliko," je rekel naposled. „Saj imamo še zgornji, veliki vigenc. Lahko začnemo na svoje," je čez čas menila Ana. „To imaš pamet!" se je obregnil stric. „Zgonc bi ti pobral kupce pred nosom. V enem vigencu ne moreta delati dva gospodarja." Jezno se je obrnil. „Babe imate dolge lase, pa kratko pamet. Naredila si po svoje, mene nisi vprašala, tudi poslušala me nisi. Jaz bom pa šel, kakor sem rekel. Dominiku ne bom delal." Zdelo se je, da ga skrbi misel, kam naj se dene. „Nikamor ne boste šli," je nejevoljno rekla Ana. Jezila jo je ta res z vigencem. Morebiti se je res prenagnila. Toda Zgonc ji je denar kar vsilil... Jezna je bila na Zgonca, jezna tudi na Miklavža, zato je rezko dejala: „Vi bi že delali, (kdo bi pa prodajal? Spet bi šlo tako kot zadnje čase, to pa je slabše kot nič." „Jaz bi prodajal," se je ponesel Miklavž. „Ne misli, da ničesar ne znam!" <!-- 8. 2., 11. nadaljevanje --> „Kdaj ste pa že?" „Nisem, pa bi bil lahko. Rajni mi nikoli ni pustil blizu. Vse življenje so me samo v kot odrivali. Potem se pa ljudje čudijo, če nisem, kakršen bi moral biti." V glasu mu je trepetala bridkost. Ana ni vedela, kaj naj mu odgovori. Rekla je, da se bo že vse nekako uredilo. Prav zdaj je namenjena k stricu Filipu, ki ji bo gotovo pametno svetoval in tudi pomagal. Miklavž je v odgovor zamrmral, naj stric raje posodi denarja, da bodo plačali dolgove in začeli delati na svoje, to bi bilo vredno več kot vsi nasveti, ker brez tega bodo upniki kmalu pritisnili in potem se ne bo dobro izteklo. Pristavil je še, da rajni najbrž sam ni dobro vedel, koliko je dolžan temu in onemu, saj mu še toliko ni bilo mar, da bi bil hranilnici plačeval obresti. Ana je togotno udarila z nogo po tleh in zavpila: „Ne obirajte očeta, ki je pod zemljo! Raje nase glejte, tako se ravnajte, da ne boste delali hiši sramote!" Stric Miklavž ni odgovoril, samo zaklel je, zamahnil z roko in se odmajal proti spodnjemu vigencu. Kmalu potem je Ana sedela na saneh. Črno ruto si je potegnila globoko na čelo in zahomotala se je v koc, da bi je ne zeblo. Vzdignila je bič in pognala staro kobilo. Žival je bila lena, ker je vso zimo stala v hlevu, toda Ana jo je udarila v slabine in jo pognala v skok. Udobno je slonela v saneh in dobro ji je delo, ko se je namenila tako daleč. Očetova bolezen jo je poldrugo leto priklepala na dom, ves ta čas se skoro ni ganila s trga. Stric je bil doma, pozdravil jo je, kakor bi jo že pričakoval in jo odvedel noter. Takoj, ko je stopila v dobro znano, prostorno farovško jedilnico, jo je zajel poseben vonj, lasten cerkvam in samostanom. Vonjalo je po starem lesu, po masnih oblačilih, zatohlosti in še po nečem, česar ni mogla razločiti. Večerjala sta skupaj in potem je stric prinesel steklenico vina. Nalil ga je v motnozelene, izbočene kozarce, vonjalo je po muškatu. Kakor človek, ki zna ceniti dobro vino, je dvignil kozarec in ga ogledoval proti luči. „Rebuia je, kraška," je rekel zadovoljno. „Pij!" Ana je zaradi dostojnosti samo srebnila, toda stric ji je prigovarjal, dokler ni izpraznila kozarca. Vino je bilo sladko in po žilah je pognalo prijetno toploto. Ana je olajšana vzdih-nila. Bila je zadovoljna, tako zadovoljna, da je skoro pozabila, čemu je prišla. Stric Filip je poskrbel, da bi ne pozabila popolnoma. Medtem, ko je počasi pil, jo je spraševal, kako gospodari. Povedala mu je, da je oddala vigenc v najem. Gospodu Filipu je hušnila rdečica nejevolje v lica. „Nekoliko že razumem to reč," je rekel, „in vem, da si dala prepoceni. Razen "tega mi ni všeč, da bo prišel fant v hišo. Mlada si, samska si, ljudje pa imajo jezike. Ne, ne, ta reč mi ni všeč." „Stric, kaj pa mislite!" je ogorčeno vzkliknila Ana. „Dominik je moj bratranec in šele petindvajset let ima, jaz pa sem že izpolnila petintrideseto." To je strica pomirilo, godrnjal je samo še zaradi prenizke najemnine. Potem je nekaj razmišljal, zmajeval z glavo in vzdihnil: <!-- 11. 2., 12. nadaljevanje --> „Sicer ti pa povem, da me skrbi, kaj bo s tvojim domom. Pred kratkim sem prosil gospoda Globočnika, ki je šel po opravkih v Radovljico, naj pogleda v zemljiško knjigo. Ali veš, da je vknjiženega več kot sedem tisoč dolga brez obresti?" Ana, ki ni vedela, koliko je premoženje vredno, se je ustrašila. Sedem tisoč se ji je zdelo zelo veliko. Za ta denar si kupiš grunt! „Koliko je manjših kljuk, najbrž nihče ne ve," je nadaljeval stric. „Seveda," je rekel in spet srknil požirek vina, „Bog daj dobro rajnemu, kjer je, toda moral bi bil misliti na svoja otroka. Tako je, Ana: če se vsi hkrati spravijo nate, te bodo potresli." „Ali me lahko s sodni jo pritisnejo?" je vprašala vsa v skrbeh. „Gasi so hudi, ljudje potrebujejo denar," je počasi govoril gospod Filip. „Rajnega so puščali v miru, ker so vedeli, da so mu ure štete. Tebe se ne bodo usmilili, posebno, ko se bo razvedelo, koliko je dolga. Posojilnica morebiti ne bo terjala, če boš v redu plačevala obresti. Ali boš zmogla?'' „Ne vem," je rekla plaho. Stric je ogledoval steklenico, pa spet Ano, tudi on je čutil, da je Ana v težkem položaju. Mučil se je z mislijo, kaj naj stori, da ne bo šla domačijo na dražbo. „Škoda, škoda, da je tako zavoženo," je vzdihoval. V sivih očeh se mu je ukresala jeza. „Nak, rajni je bil res čudak! Tvoja mati, moja sestra, ni imela lahkega življenja pri njem. Vse je slonelo na njenih ramah, nič čudnega ni, da je tako zgodaj umrla. Porodna mrzlica, 90 rekli, jo je spravila v grob. Mrzlica. Prav. Jaz sem jo pa videl že prej, takrat, ko še mislila ni na smrt, taka je bila, kot bi ji korenine izpodre-zal. Človeka smrt zaznamuje davno prej, preden ga pokosi. Strlo jo je, preveč je trpela in se mučila. Tvoj oče pa ... res ne vem, kako je mogel vse puščati vnemar. Morebiti je mislil, da je bogat in mu nikoli ne more zmanjkati. Toda denar se nabira po kapljah, odteka pa v potokih, če ne paziš nanj. Da, da, nikoli si ni sam služil denarja, ni vedel, kaj to pomeni." Jeza v očeh mu je polagoma ugašala in bolj spravljivo je dejal: „No, kaj bova storila, da ne bo šlo na boben?" „Stric, ali je res tako hudo?" je vprašala Ana, ki kar ni mogla verjeti, da bi mogli njen dom prodati na dražbi. „Hudo je," je pribil župnik. „Z gospodom Globočnikom sem govoril o stvari. Morebiti ga poznaš? Podjeten mož je, pravi blagoslov za Železnike. Le kaj bi ljudje ppčeli, ko bi ga ne bilo? Si slišala, da je pred kratkim prezidal svoj plavž? Da, da, zdaj ima najboljši plavž na Kranjskem. Torej z njim sem se posvetoval in namignil mi je nekaj, pa še sam ne vem... A zdaj bo težko. Ali si Zgončevemu dala kaj pismenega v roke?" „Pogodbo sem podpisala." „To je nerodno, nerodno," je ponavljal gospod Filip in zmajeval z oglato glavo. „Toda morebiti bi gospod Globoč-nik ... on pozna postave in končno še nisi lastnica, ker še ni prepisano. .. no, ne vem, bomo videli." Ana ga ni dobro razumela in je vprašala: „Ali ste mislili, naj bi delala na svoj račun?" <!-- 15. 2., 13. nadaljevanje --> „Tega ne bi zmogla," je resnobno odvrnil stric. „M'slil sem samo, da bi Globočnik vzel oba vigenca v najem. Nečaka ima v hiši, siroto po rajni sestri, fant ima dediščino in Globočnik bi mu rad pomagal na noge. Lahko bi šlo, stan, ki ima vsepovsod dobre zveze, bi poleg svojega prodajal še njegovo blago. Najemnina bi nesla toliko, kolikor je treba zate in za Aleša. Pozneje bi morebiti.. . toda o tem je še prezgodaj govoriti." Ana je v stričevih besedah zaslutila nekaj, kar ji ni bilo všeč. Napeto je vprašala: „Kaj bi bilo pozneje?" Stric jo je ošinil z nejevoljnim pogledom. „Rekel sem, da je o tem še prezgodaj govoriti," jo je zavrnil odrezavo „A saj bo Aleš kmalu polnoleten!" Stric je namršil košate obrvi. „Saj vendar veš, da fant ne bo nikoli kovač!" »Lahko bi bil," je rekla Ana. Ne, ni si mogla misliti, da bi Aleš ostal v šolah in zapustil dom. Ko bo polnoleten, lahko prevzame kovačnice. Če bi imel denar, bi že drugi delali zanj. Saj je vendar kot pribito, da Gašperinov gospodar mora biti kovač! „Še kot otrok je rad stal v vigencih in koval,"' je rekla čez čas. »Otroško veselje še nič ne pomeni," jo je zavrnil stric. „Zanj bo najbolje, če bo študiral naprej. Kovaška res ni slaba, toda fant nima podlage. Tudi je premlad, da bi speljal ta voz v klanec. Ti in Miklavž mu nič ne vtepajta v glavo, da je rojen za kovačijo, drugače sam ne bo vedel, kaj je zanj najbolje. Mlad človek se da tako lahko zavesti. Saj tudi jaz nisem vedel, kaj je zame prav, pa sem še danes hvaležen rajni materi, ki so mi dobro svetovali." Ana ga je začudeno pogledala, nikoli doslej ji še ni omenil tega, kar je vedela zdoma, da je bila mati tista, ki ga je spravila v semenišče. Baje je hotel v mladosti na dunaj-sko vseučilišče, pa se je vdal materinim prošnjam. Motno je zaslutila, da je morebiti zato tako trd, ker je bil v mladosti premehak. Morda zato sovraži božjepotna romanja, ker je mati zanj hodila po božjih poteh in po golih kolenih drsala okrog oltarjev. — Ni dolgo mislila na to, preveč jo je skrbel dom in brat se ji je smilil. Nenadoma se je v njej prebudila zatrta materinska ljubezen, ki jo je čutila do njega, ko je bil še otrok in živo ji je vstal v spominu dan, ko je m.°ti ležala togo in mrtva na postelji, njej pa so položili v naročje malega brata. Ko je doraščal in se naučil govoriti, jo je nekoč poklical: „Ma-ma!" Takrat je otroka prižela k sebi i'n mu s solznimi očmi prigovarjala: „Reci mi Ana! Ne mama, Ana reci!" Imel pa je že štiri leta, ko so ga navadili, da jo je klical po imenu. Potem je rastel pred njenimi očmi. Y<?.nk večer ga je nosila v posteljo in sedela pri njem, dokler ni zaspal. Ko so ji ga vzeli in ga poslali v šole, je večkrat skrivaj jokala, tako ji je bilo dolgčas po dečku. Zdaj naj pa ostane sama... »Kdo pa bi prevzel domačijo, če bi ostal Aleš v šolah?" je vprašala po dolgem molku. „H«fl, ne vem. Končno bi lahko prodali," je premišljeno odgovoril stric. Široko je raziprla oči, v tem hipu je spregledala stričeve namene. „Ali bi Globočnik rad kupil?" Stric jo je prizadeto pogledal. „Nič nisem rekel. Toda če bi prodali, bi ostalo toliko, da bi fant lahko doštudiral in tudi ti bi bila preskrbljena. Potem lahko ostaneš doma, ali greš kam drugam, morebiti — v samostan." <!-- 18. 2., 14. nadaljevanje --> Zdaj je vedela vse, a kljub temu, da jo je potrlo, ni niti za trenutek pomislila, da bi pristala. Strastno je zavrnila strica: „Ne, doma ne bom pustila prodati! Če ne bo šlo drugače, bom prodala svojo polovico, vso zemljo, vigence, toda doma ne! To je vendar moj, naš dom!" „Tvoj dom?" Na svetu smo kakor muhe enodnevnice, zato je bolje, da ne navezujemo srca ..." je začel stric, toda Ana ga ni poslušala. Jezno je vzkliknila: „Zakaj pa Globočnik sme navezovati srce na zemsko? Ali on ni muha enodnevnica?" Vstala je in gledala starca s sovražnim, užaljenim pogledom. V tem trenutku je zares sovražila starega, trdnega moža, ki tako lahkotno pije rebulo in govori o tem, da bi prodali Gašperinovo domačijo. „Zakaj potem Globočnik sme grabiti?" je kričala. „Tqda jaz ne bom pustila! Polnoletna sem in postavila se bom za svojo in bratovo pravico!" Gospod Filip je bil resnično začuden. Še nikoli jc ni videl take. Vedno ponižna Ana, vzgojena v samostanski pokorščini, se upa tako upirati! Kako se ji oči svetijo, nikoli bi ji ne prisodi kaj takega! Njen trmasti odpor ga je zbegal, zato je manj strogo, kot se mu je zdelo prav, rekel: „Prav, da ti ni vseeno, kaj se bo zgodilo z domačijo. Vpij pa nikar, ne pozabi, da si v župnišču." Sedla je nazaj in globoko dihala. V sobi je bilo vse tiho, samo iz daljave je prihajala jeka kladiv. Gospod Filip je gledal v zastrto okno, bobnal s prsti po mizi in nazadnje rekel: »Nisem hotel govoriti o tem, toda izbezala si iz mene. Nikar pa ne misli, da nočem pomagati, kolikor le morem. Skušali bomo preprositi posojilnico, da ne bo terjala in za manjše kljuke... bom posodil. Nisem pozabil, da sta mi ti in Aleš najbližja sorodnika; kar imam, bo vajino, če bosta le taka, kakor je prav." Glas mu je zvenel utrujeno, zastrto, nazadnje je skoro nežno dejal: „Saj veš, da sem ti zmeraj hotel samo dobro." To je bil spet tisti stric Filip, ki ga je vedno gledala s spoštovanjem in občudovanjem. Postalo ji je žal, da ga je razjezila. „Nisem vas mislila žaliti, stric," je rekla iskreno. „A saj veste, ko gre za dom, za brata ..." Gospod Filip je prikimal. Bil je utrujen, burni pomcnek ga je razburil. Vstal je, rekel, da je čas iti spat in obljubil, da se bo prihodnji dan pomenil z Globočnikom zaradi vigen-cev. Ana mu je voščila lahko noč in odšla v malo sobico, kjer je spala, kadar je bila v župnišču. V sobici je bilo mrzlo, zarila se je pod odejo in drgetala od mraza. Dolgo si je zaman prizadevala, da bi zaspala, kar naprej je morala misliti na pogovor s stricem. Če bi res prodali, bi morala živeti kot preužitkarica pri tujih ljudeh, ali pa iti v samostan, kakor ji je stric svetoval. Oboje ji je bilo enako zoprno. Čutila se je nesrečno, zelo nesrečno. Ni imela lepe mladosti in tudi prihodnost ji ni obetala ničesar. Doma je trpela zaradi očetovega čudaštva, zmeraj je bil tak, kakor bi ga tlačila nevidna mora, nikoli ni mogel razumeti, da je Ana mlada in željna veselja. Kdo bi vedel, zakaj je bil tako sam svoj? Morebiti zaradi matere? Bila je oblastna, tega se je Ana še dobro spominjala. A stric Filip ima prav, tudi mati se je vsa leta peklila ob očetu, tudi ona je bila redkokdaj vesela. Kadar je bila, je pa privrela iz nje neka hrupna veselost, neobrzdana, kakor podzemski tok, ki nenadoma prebije površino in bruhne na dan. pcftj92rv24yxg7m1rq82mvmb64ank4