Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.17 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 41932 224531 224529 2026-08-29T17:43:18Z Larisa Mihailovicc 10692 224531 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Partizanska vas | avtor = | opombe = | izdano = 1943 | dovoljenje = | obdelano = | vir = }} ==Partizanska vas== Igra v enem dejanju iz leta 1943. (Sredi vasi proti večeru.) Osebe: Miha ............... ženin Micka .............. nevesta Mara ............... družica Mickin oče Francelj ........... kmečki fant Franceljnov oče Belin .............. partizan Komandant partizanov Jože .............. kmet Ančka ............. njegova žena Tone .............. kmečki fant Tonetova mati Pionir Prvi Nemec Drugi Nemec (partizani, mobiliziranci, dekleta) 1. prizor: Mara: (v belem predpasniku iz hiše) Ohcet pa taka! Nobene zadrege, kakor je na takle dan navada. Ravno prav, da gre Francelj sem, da ga nekaj vprašam. Francelj: (nastopi) Pozdravljena Mara! Družica, pa nič rdečih ličk? Ah, je to ohcet? Mara: Kdo še --misli-- na to in take stvari? Prihrani komplimente in fantovsko prilizovanje za čas po vojni, če bomo še živi. Francelj: Lej ga, dekliča! Kakšne čudne misli te obhajajo danes, ko bi morala biti vesela in razposajena. Ali je mlada Micka tudi tako dobre volje? Dobrega, predobrega možička je dobila. Nekam zelo se jima je mudilo. Ali ne bi mogla počakati leto ali pa še kak mesec, da prerežemo Švabe in da napravita svatovanje kot se spodobi za tako hišo, da bi še mi zaplečniki prišli na svoj račun, Mara: (na videz hudo, ga opali s -----) Tu imaš za svoje natolcevanje. Sedaj pa resno ... Si videl partizane v bližini? Francelj: To je pa drugo. Bunker na operkarni je prazen. Menda so odšli v Podgoro. Mara: Veš, zato vprašam, ker imamo na naši skromni svatbi dva Nemca, tista konjska čeljust in še eden. Ne vem, kako sta izvohala, da bomo pri nas ohcetovali, to se pravi malo boljše jedli. Francelj: To jim diši že od daleč, kakor krokarju mrhovina. In kaj bi ti rada? Mara: Ne samo jaz, vsi bi se jih radi znebili, čimprej, da veš. Za mizo sedita, žreta, gledata če bo še kaj prišlo na mizo. Francelj, saj nisi neumen. Nekaj si izmisli in naredi, da bosta čimprej šla, od koder sta prišla. Francelj: Mala reč, to se pa že naredi! Takole. Na Vraneku imam brzostrelko in spustim rafal ali dva. Švaba jo bosta pobrisala, morebiti šla celo v patrolo. Če to ne bo zadostovalo, pokličem partizane. Mara: To pa ne. Mi bi radi imeli mir in cela --vas--. Bog obvaruj, da se jim ta v vasi kaj zgodi. Čuvajmo naše hiše in vaščane, dokler se da. --No-- pojdi in poskusi jih malo oplašiti, če bo kaj pomagalo. Francelj: Že grem! Čez pet minut bosta tvoja Švabčka dirkala s tele ohceti, kakor bi jih sam hudič nosil. Na svidenje Mara! (Odide na levo) 2. prizor: Mara, pozneje ženin Miha in nevesta Micka pražnje oblečena. Mara: Francelj je pa res korajžen fant! Ta jima bo že podkuril. Miha: (z Micko) Tu si Mara! Nemca že povprašujeta po tebi. Menda so krožniki in kozarci že predolgo prazni. Micka: Saj ne moreš poštene besede spregovoriti vpričo starejšega, mlajši tako ne razume nič. Miha: Pošteno jima nalij žganja, Mara! Morebiti pa le odrineta. Mara: Brez skrbi, jima že podkurim. Če ne ja pa kdo drugi (odide v hišo) Miha: (prime Micko čez pas) Ljuba Micka! Sedaj si moja pred Bogom in ljudmi. Ali je prav tako? Micka: Saj veš Miha, da mi je prav. Vesela sem, čeprav ne morem to tako pokazati v teh časih. Oče je sam doma z materjo, en brat v ujetništvu, dva v partizanih, – Bog ve če sta še živa. Miha: Bodi brez skrbi. Pridno bova delala na najinem posestvu. Ko bom imel čas bom hodil pomagat očetu, da ne ostane neobdelano polje, ko se vrnejo tvoji bratje in najstarejši Tone prevzame gospodarstvo. Micka: To že, Miha. Da bi bila tudi midva srečna na svoji zemlji. Bojim se le, da bodo prišli še hujši časi. Miha: To je res. Bo že kako. Samo da preženemo te preklete Švabe. Tudi jaz bom šel pomagat če bo treba. Saj mi ne boš branila, kajne moja dobra ženka? Micka: (v solzah) Oh Miha! (odločno) Ne, ne bom branila. Če boš šel, Bog in moja ljubezen te bosta pripeljala srečno nazaj. (se objameta. Streljanje v bližini ...) Miha: Pa menda ni kak partizan v bližini? 3. prizor: Prejšnji. Dva Švaba in Mara. 1. Švab: (pridirje z drugim iz hiše, za njima Mara) Ver šist? Kdo strelja? 2. Švab: Šon vider banditen. Ferfluht --nohamal--. 1. Švab: Vi ste bili tu. Kje so padli streli? Miha: Tamle nekje proti Druči je pokalo. Kdo strelja pa ne vem. 1. Švab: (se mu mudi) Hvala za malico. Nikdar nima človek miru, še pojesti ne moreš kar bi rad. Ferfluhte tajfel! --Ge kamerad--. (odideta levo) Mara: Hvala Bogu, menda smo se znebili Švabov za danes. Nič ni hudega, nobenemu se ni treba bati. Francelj pa res ni neumen. 4. prizor: Prejšnji. Mickin in Franceljnov oče. Fr. oče: (je stopil z Mickinim očetom iz hiše in slišal zadnje besede). O katerem Franceljnu pa govorite? Pa menda ne o našem srboritežu? Mara: In prav o vašem. Je pa že fejst fant. Mic. oče: Kaj pa pravzaprav imate? Ali imate pri vas vsak dan kako streljanje? Miha: Do sedaj je bilo še kar mir. Kako bo v naprej pa ne vem. Vsak dan bolj resno postaja. Micka: (v strahu) Moj Miha! Mara: (gleda v desno) Lejte ga, Franceljna! (mu pomaha naj pride) Preje je šel nato stran, sedaj pa že prihaja od druge. Fr. oče: Nekaj imata vidva med sabo. Ne igrajta se z ognjem, mlada sta še. Spomnite se na Dražgoše. To pomislite, da so prišle nad nas zveri ne pa ljudje. Mara: Vi stari ste se že borili in celo proti našim bratom. Nič ne rečem, saj ste morali. Danes je pa vrsta na mladini. Fr. oče: No, saj imaš prav, deklič. Mic. oče: Kar je res, je pa res. Večno ne moremo biti hlapci, če smo bili mi že toliko sto let. Mara: Oče, tu imate Franceljna. Sam naj vam pove kaj imava (Franc. vstopi) 5. prizor: Prejšnji. Francelj. Francelj: (zadovoljno) Oče, saj ni nič takega. Na robu sem malo zareglal in s tem Nemce poščegetal. Namesto da odjedata vam svatovske dobrote, iščeta mene po hosti. Haha!!! Miha: Saj menda jih res ne bo več nazaj. Kmalu bo mrak in takrat se radi poskrijejo po svojih trdnjavah. -----------MANJKA 3. stran----------------------------------------------- Miha: Micka nič se ne boj. To bo kmalu v kraju. (Odide.) Micka: Miha se dela bolj korajžnega kot je v resnici. Slutnjo imam, da to še ni vse kar me čaka žalostnega še danes. (Nemcu) Hočete piti? 2. Nemec: Was? Pionir: (priteče od desne) Dober večer. Kaj pa dela ta Nemec tu? Micka: Straži. Preiskavo imamo pri nas. Vprašala sem ga če želi piti, pa me ne razume. Pionir: Ga bom jaz vprašal. Ta pa gotovo še ni dolgo tu, da še tega ne zna. Drugače vse znajo. (proti Švabu) Trinken? Pil trinken? 2. Nemec: Javol! Pionir: Pravi da je tudi vol. Kar prinesite mu, pa veliko. Saj se mu pozna da rad pije, najrajši pa zastonj. Micka: Morebiti pa potem ne bo več tako grdo gledal. (odide v hišo) Pionir: (zase) Zdaj me pa čaka težka naloga. Kako naj le povem. Šele danes je prišla k hiši, jutri bo že sama za vse. Micka: (se vrne s steklenico žganja in pitnim kozarcem, natoči in ponudi. Nemec vzame in spije do dna.) 2. Nemec: Ferfluht! Lauter fojer! Dona veter, noh ajnmal (se kremži) Pionir: Pravi, da še enkrat natočite. Dobro sem razumel. Učitelj v šoli se ravno tako zadere, če moraš nekaj ponoviti (Micka mu natoči še enkrat) 2. Nemec: (se nekaj časa obotavlja, potem le vzame) Hajl Hitler! (izpije do dna) Ferfluht nohajnmal (se kremži). Micka: (znova natoči in ponudi) Ta je pa hud pijanec – nate! (Nemec že s težavo izpije) Pionir: Zdaj ima pa dosti. Še tega bo težko nosil. Pustite ga in stran pojdite od njega. – Ali vas smem nekaj vprašati? Micka: Kaj bi pa rad? Pionir: Pri vas imate danes ohcet in vi ste nevesta? Micka: Lej ga fanta. Tako je, vidiš, žalostna nevesta. Pionir: Ali mari že veste? Micka: Kaj pa? Pionir: Oh nič, nič – kako sem že hotel reči ... če ste šele danes prvič pri hiši potem pa nav veste kje ima Miha nahrbtnik? Micka: Zakaj pa rabiš nahrbtnik? Pionir: O ne jaz ... ampak vaš ... vaš mož. Micka: Nič ne razumem – ti nekaj skrivaš? Pionir: Veste, no ... veste ... Prav nič ne vem kako naj rečem ... Kar pripravite nahrbtnik, vaš mož ... ženi ... mora ... v partizane. (Skrivnostno) Mobilizacija je. (Nemcu pade brzostrelka iz rok, s težavo jo pobira) Nate, tole je za Miha. (Ji stisne skrivaj listek v roko) Micka: Moj Bog! Ali je res? (Ima solzne oči) Pionir: Oh, nič ne marajte. Saj ne boste sami. Vsi otroci bomo prišli in vam pomagali pri delu. Jaz imam živino opravljati. Res, no res. Zdaj pa lahko noč, pa ne zamerite. (Zbeži na desno) 9. prizor: 2. Nemec, Micka, 1. Nemec, Miha, Mickin oče, Franc. oče, pozneje Mara. 2. Nemec: (Mu pade zopet brzostrelka iz rok) Ferfluht! (pade na kolena in se težko vzdiguje) 1. Nemec: (pride iz hiše z drugimi, razen Mara) Vas ist mit dir? Ah, zo! Torej pri vas ga ni. Ga bomo že dobili. Vso vas bomo prebrskali. Vsi ste banditi. Do tal bomo požgali vas. Ales šisen. Mara: (pride iz hiše) Kaj pa to pomeni? 1. Nemec: (Skoči k Mari, jo trdo zagrabi za roko, jezen) Ha, sedaj te imam. Čigava je ta kri? A? – povej! Mara: (mirno) Belinova. (Mara ima krvav predpasnik) Miha: (razburjen) Mara! 1. Nemec: Čigava? Mara: Belinova. Ah, vi ne razumete. Pojdite z menoj. (ga vleče za hišo) Micka: (pritajeno) Miha. V partizane moraš. Mobilizacija je. Mara: (Mara in Nemec se vrneta. Mara nosi belega petelina z napol odrezano glavo) Njegova, Belinova kri je na mojem predpasniku. (vsem kar odleže) 1. Nemec: Ferfluhte bande. Vir gen zu hauze, komerad. (jo potuhnjeno --pobereta-- na levo) Miha: (čez nekaj hipov) Mara! Vse si nas rešila. Kje je pravi Belin? Mara: Dobro je zabit v senu. Slabo mu je. Nekdo mora po partizanskega zdravnika v Radovljico. Micka, sedaj naj se še tebi upravičim. Vašega lepega petelina sem umorila, ko sem zapazila Belinovo kri na predpasniku. Nisem vedela drugače. Sam mi je prišel kot pod roko. Micka: Ni vredno govora. Kaj ne Miha? Miha: Prav je tako. Micka, moja Micka, prvo prošnjo imam do tebe in prvo delo ti nalagam: oskubi petelina in speci ga za popotnico. Micka: (žalostna vzame petelina in ga odnese v hišo, njen oče za njo. Legel je mrak.) 10. prizor: Prejšnji. Francelj. Francelj: Oče, nocoj grem. Vsi mladi gredo. V spodnjem koncu vasi so partizani in novi se že zbirajo. Pri Francku je zdravniška komisija. Kdor je zdrav bo šel z njimi. Zame ni treba zdravniškega pregleda. Oče? Ali greva še domov, da se poslovim od vas in matere? Nasvidenje!(odideta z očetom na desno) Francelj: (se vrne) Nemcev ne bo več nazaj. Proti Zgoši kolovratita. Eden je več na kolenih, kot na nogah. Dobro ste mu zakurili prekletemu Švabu. (odide) Miha: V hišo grem, da potolažim Micko. Težko mi je in ravno danes, ne radi Micke. Treba je, da se preje konča požiganje in morija. Čim več nas bo, preje bomo pognali zveri iz naše zemlje. (Mari) Najboljša prijateljica Mickina si, poglej večkrat k njej, ko bo sama. Če bi pa ... ne ... povej ji še ti, da ... da ... (težko mu je) sem jo imel nad vse rad. (Gre hitro v hišo) ---Micka:--- (Sama) Sedaj moram poskrbeti za revčka Belina. Ravno prav, da je zdravnik že tu. (odhiti na desno. Luna) 11. prizor: Oddaljena partizanska pesem. Komandir in partizan. Komandir: (s partizanom prideta z desne) Tovariš? Si postavil straže? Partizan: Sem, ne pa od Begunj, Zgoše in Zapuš se nam pravzaprav ni treba bati presenečenja, ker imamo tudi tam svoje tovariše, ki mobilizirajo. Komandir: Naši se tam doli že zbirajo. SI morebiti opazil kaj posebnega? Partizan: Do sedaj vse v redu. Niti eden ni poskusil, da pobegne iz vasi. Samo k enemu smo poslali zdravnika v hišo. Komandir: Ali je tako bolan, da mora ležati? Partizan: Narobe, zdrav je kot riba, da malo takih. Samo potuhniti se je hotel. Ko je videl, da smo spregledali, je postal še cel dobre volje. Sedaj pa prepeva. Izgleda, da je pravi tič. Komandir: Veselih ljudi nam je treba. Sedaj pa pojdi še malo po vasi. Če me boš rabil, jaz bom tu. Partizan: Zdravo! (odide na desno) 12. prizor: Prejšnji. Jože in Ančka. Jože: (z ženo Anko vstopi z leve, z nahrbtnikom na rami) gospod partizan! Anka: (vleče Jožeta za roko) No. Stopi no bliže. Bog daj, partizan! Komandir: Noben gospod, samo tovariši smo. To je bilo včasih. Anka: Slišijo no gos ... ne, tovariš. Saj ne vem kako bi rekla. Tovariš ali si morebiti ti ta višji? No. Tak, ki so včasih nosili zlate zvezde? Jože: No, ANka! Bom že jaz govoril z ... Anka: Ti bodi tiho! Jaz sem začela, bom pa jaz končala. Komandir: No nič prepira. Na pravega sta naletela. Res je, jaz danes tu zapovedujem. Kaj bi pa rada? Jože: Tovariš komandir ... Anka: (ga prekine) ... Ali nisem rekla da bom jaz govorila. Tovariš komandir, moj mož je tudi poklican, pa je kar napokal nahrbtnik, da gre z vami. Ampak to vam rečem, da on ne more iti, ker je zanič. Komandir: Jože, ali si slišal kaj pravi žena? Ali si bil že pri Francku na pregledu? Jože: Ja ... Ja ... to ne. Saj me Ančka do sedaj ni pustila, če pa ona pravi, da nisem za nič, ne pa zares. Anka: Kaj tako neumno čenčaš? Bom pa ja jaz vedela, saj sem vendar tvoja žena. Komandir: Tovarišica Ančka! Takole bomo stvar uredili. – Pelji svojega možička k zdravniku in mu naštej njegove bolezni. Kakor bo on odločil, tako pa bo. Anka: No vidiš Jože! Saj sem takoj rekla, da so gos ..., ne, tovariš partizan pameten gos ... gos ... ne, komandir. Kar pojdiva. (ga vleče za rokav). 13. prizor: Prejšnji. Partizan. Partizan: (od desne) Tovariš komandir! Imamo nejasen slučaj. Mož in žena sta samo pol leta šele poročena. Žena je šele drugi dan v postelji, pravzaprav nima nikogar, da bi ji stregel. Komandir: Dobro. Ima dva meseca dopusta. Na današnji dan čez dva meseca se mora sam javiti. (Piše v beležnico) Ta listek daj doktorju, da zabeleži v svoj seznam. Partizan: V redu! (odide) 14. prizor: Tone in njegova mati Mati: Dober večer! Mojega sina sem vam pripeljala kar sama. Veste, ta fant je komaj čakal. Tudi ene stvari nebi vzel s seboj, če bi mu jaz ne spravila skupaj. Jaz že vem kaj je vojaku treba, če gre na vojsko. Veste, moj mož je bil tudi vojak, takoj 14. leta je šel, pozneje je bil dvakrat na dopustu, pa vem kaj je vse treba. Tone: Oh, moja mati! Mati: Jaz že vem kako in kaj. Tudi tvoj oče je mislil tako tjavendan. Pozneje mi je pisal s fronte, kako mu je prav prišla vsaka stvar, ki sem mu jo stisnila v nahrbtnik. Komandir: Tako je tovariš. Prav ima tvoja mati. Ko boš par mesecev v naših gozdih se boš s hvaležnostjo spominjal skrbne matere. Mati: No vidiš Tone! (pogleda okoli sebe) Komandir, samo nekaj mi leži še na srcu. Veste, moj mož, Tonetov o oenq0teky023a3vnze1lzrh5oa7mm54 224532 224531 2026-08-29T18:34:22Z Larisa Mihailovicc 10692 224532 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Partizanska vas | avtor = | opombe = | izdano = 1943 | dovoljenje = | obdelano = | vir = }} ==Partizanska vas== Igra v enem dejanju iz leta 1943. (Sredi vasi proti večeru.) Osebe: Miha ............... ženin Micka .............. nevesta Mara ............... družica Mickin oče Francelj ........... kmečki fant Franceljnov oče Belin .............. partizan Komandant partizanov Jože .............. kmet Ančka ............. njegova žena Tone .............. kmečki fant Tonetova mati Pionir Prvi Nemec Drugi Nemec (partizani, mobiliziranci, dekleta) 1. prizor: Mara: (v belem predpasniku iz hiše) Ohcet pa taka! Nobene zadrege, kakor je na takle dan navada. Ravno prav, da gre Francelj sem, da ga nekaj vprašam. Francelj: (nastopi) Pozdravljena Mara! Družica, pa nič rdečih ličk? Ah, je to ohcet? Mara: Kdo še --misli-- na to in take stvari? Prihrani komplimente in fantovsko prilizovanje za čas po vojni, če bomo še živi. Francelj: Lej ga, dekliča! Kakšne čudne misli te obhajajo danes, ko bi morala biti vesela in razposajena. Ali je mlada Micka tudi tako dobre volje? Dobrega, predobrega možička je dobila. Nekam zelo se jima je mudilo. Ali ne bi mogla počakati leto ali pa še kak mesec, da prerežemo Švabe in da napravita svatovanje kot se spodobi za tako hišo, da bi še mi zaplečniki prišli na svoj račun, Mara: (na videz hudo, ga opali s -----) Tu imaš za svoje natolcevanje. Sedaj pa resno ... Si videl partizane v bližini? Francelj: To je pa drugo. Bunker na operkarni je prazen. Menda so odšli v Podgoro. Mara: Veš, zato vprašam, ker imamo na naši skromni svatbi dva Nemca, tista konjska čeljust in še eden. Ne vem, kako sta izvohala, da bomo pri nas ohcetovali, to se pravi malo boljše jedli. Francelj: To jim diši že od daleč, kakor krokarju mrhovina. In kaj bi ti rada? Mara: Ne samo jaz, vsi bi se jih radi znebili, čimprej, da veš. Za mizo sedita, žreta, gledata če bo še kaj prišlo na mizo. Francelj, saj nisi neumen. Nekaj si izmisli in naredi, da bosta čimprej šla, od koder sta prišla. Francelj: Mala reč, to se pa že naredi! Takole. Na Vraneku imam brzostrelko in spustim rafal ali dva. Švaba jo bosta pobrisala, morebiti šla celo v patrolo. Če to ne bo zadostovalo, pokličem partizane. Mara: To pa ne. Mi bi radi imeli mir in cela --vas--. Bog obvaruj, da se jim ta v vasi kaj zgodi. Čuvajmo naše hiše in vaščane, dokler se da. --No-- pojdi in poskusi jih malo oplašiti, če bo kaj pomagalo. Francelj: Že grem! Čez pet minut bosta tvoja Švabčka dirkala s tele ohceti, kakor bi jih sam hudič nosil. Na svidenje Mara! (Odide na levo) 2. prizor: Mara, pozneje ženin Miha in nevesta Micka pražnje oblečena. Mara: Francelj je pa res korajžen fant! Ta jima bo že podkuril. Miha: (z Micko) Tu si Mara! Nemca že povprašujeta po tebi. Menda so krožniki in kozarci že predolgo prazni. Micka: Saj ne moreš poštene besede spregovoriti vpričo starejšega, mlajši tako ne razume nič. Miha: Pošteno jima nalij žganja, Mara! Morebiti pa le odrineta. Mara: Brez skrbi, jima že podkurim. Če ne ja pa kdo drugi (odide v hišo) Miha: (prime Micko čez pas) Ljuba Micka! Sedaj si moja pred Bogom in ljudmi. Ali je prav tako? Micka: Saj veš Miha, da mi je prav. Vesela sem, čeprav ne morem to tako pokazati v teh časih. Oče je sam doma z materjo, en brat v ujetništvu, dva v partizanih, – Bog ve če sta še živa. Miha: Bodi brez skrbi. Pridno bova delala na najinem posestvu. Ko bom imel čas bom hodil pomagat očetu, da ne ostane neobdelano polje, ko se vrnejo tvoji bratje in najstarejši Tone prevzame gospodarstvo. Micka: To že, Miha. Da bi bila tudi midva srečna na svoji zemlji. Bojim se le, da bodo prišli še hujši časi. Miha: To je res. Bo že kako. Samo da preženemo te preklete Švabe. Tudi jaz bom šel pomagat če bo treba. Saj mi ne boš branila, kajne moja dobra ženka? Micka: (v solzah) Oh Miha! (odločno) Ne, ne bom branila. Če boš šel, Bog in moja ljubezen te bosta pripeljala srečno nazaj. (se objameta. Streljanje v bližini ...) Miha: Pa menda ni kak partizan v bližini? 3. prizor: Prejšnji. Dva Švaba in Mara. 1. Švab: (pridirje z drugim iz hiše, za njima Mara) Ver šist? Kdo strelja? 2. Švab: Šon vider banditen. Ferfluht --nohamal--. 1. Švab: Vi ste bili tu. Kje so padli streli? Miha: Tamle nekje proti Druči je pokalo. Kdo strelja pa ne vem. 1. Švab: (se mu mudi) Hvala za malico. Nikdar nima človek miru, še pojesti ne moreš kar bi rad. Ferfluhte tajfel! --Ge kamerad--. (odideta levo) Mara: Hvala Bogu, menda smo se znebili Švabov za danes. Nič ni hudega, nobenemu se ni treba bati. Francelj pa res ni neumen. 4. prizor: Prejšnji. Mickin in Franceljnov oče. Fr. oče: (je stopil z Mickinim očetom iz hiše in slišal zadnje besede). O katerem Franceljnu pa govorite? Pa menda ne o našem srboritežu? Mara: In prav o vašem. Je pa že fejst fant. Mic. oče: Kaj pa pravzaprav imate? Ali imate pri vas vsak dan kako streljanje? Miha: Do sedaj je bilo še kar mir. Kako bo v naprej pa ne vem. Vsak dan bolj resno postaja. Micka: (v strahu) Moj Miha! Mara: (gleda v desno) Lejte ga, Franceljna! (mu pomaha naj pride) Preje je šel nato stran, sedaj pa že prihaja od druge. Fr. oče: Nekaj imata vidva med sabo. Ne igrajta se z ognjem, mlada sta še. Spomnite se na Dražgoše. To pomislite, da so prišle nad nas zveri ne pa ljudje. Mara: Vi stari ste se že borili in celo proti našim bratom. Nič ne rečem, saj ste morali. Danes je pa vrsta na mladini. Fr. oče: No, saj imaš prav, deklič. Mic. oče: Kar je res, je pa res. Večno ne moremo biti hlapci, če smo bili mi že toliko sto let. Mara: Oče, tu imate Franceljna. Sam naj vam pove kaj imava (Franc. vstopi) 5. prizor: Prejšnji. Francelj. Francelj: (zadovoljno) Oče, saj ni nič takega. Na robu sem malo zareglal in s tem Nemce poščegetal. Namesto da odjedata vam svatovske dobrote, iščeta mene po hosti. Haha!!! Miha: Saj menda jih res ne bo več nazaj. Kmalu bo mrak in takrat se radi poskrijejo po svojih trdnjavah. -----------MANJKA 3. stran----------------------------------------------- Miha: Micka nič se ne boj. To bo kmalu v kraju. (Odide.) Micka: Miha se dela bolj korajžnega kot je v resnici. Slutnjo imam, da to še ni vse kar me čaka žalostnega še danes. (Nemcu) Hočete piti? 2. Nemec: Was? Pionir: (priteče od desne) Dober večer. Kaj pa dela ta Nemec tu? Micka: Straži. Preiskavo imamo pri nas. Vprašala sem ga če želi piti, pa me ne razume. Pionir: Ga bom jaz vprašal. Ta pa gotovo še ni dolgo tu, da še tega ne zna. Drugače vse znajo. (proti Švabu) Trinken? Pil trinken? 2. Nemec: Javol! Pionir: Pravi da je tudi vol. Kar prinesite mu, pa veliko. Saj se mu pozna da rad pije, najrajši pa zastonj. Micka: Morebiti pa potem ne bo več tako grdo gledal. (odide v hišo) Pionir: (zase) Zdaj me pa čaka težka naloga. Kako naj le povem. Šele danes je prišla k hiši, jutri bo že sama za vse. Micka: (se vrne s steklenico žganja in pitnim kozarcem, natoči in ponudi. Nemec vzame in spije do dna.) 2. Nemec: Ferfluht! Lauter fojer! Dona veter, noh ajnmal (se kremži) Pionir: Pravi, da še enkrat natočite. Dobro sem razumel. Učitelj v šoli se ravno tako zadere, če moraš nekaj ponoviti (Micka mu natoči še enkrat) 2. Nemec: (se nekaj časa obotavlja, potem le vzame) Hajl Hitler! (izpije do dna) Ferfluht nohajnmal (se kremži). Micka: (znova natoči in ponudi) Ta je pa hud pijanec – nate! (Nemec že s težavo izpije) Pionir: Zdaj ima pa dosti. Še tega bo težko nosil. Pustite ga in stran pojdite od njega. – Ali vas smem nekaj vprašati? Micka: Kaj bi pa rad? Pionir: Pri vas imate danes ohcet in vi ste nevesta? Micka: Lej ga fanta. Tako je, vidiš, žalostna nevesta. Pionir: Ali mari že veste? Micka: Kaj pa? Pionir: Oh nič, nič – kako sem že hotel reči ... če ste šele danes prvič pri hiši potem pa nav veste kje ima Miha nahrbtnik? Micka: Zakaj pa rabiš nahrbtnik? Pionir: O ne jaz ... ampak vaš ... vaš mož. Micka: Nič ne razumem – ti nekaj skrivaš? Pionir: Veste, no ... veste ... Prav nič ne vem kako naj rečem ... Kar pripravite nahrbtnik, vaš mož ... ženi ... mora ... v partizane. (Skrivnostno) Mobilizacija je. (Nemcu pade brzostrelka iz rok, s težavo jo pobira) Nate, tole je za Miha. (Ji stisne skrivaj listek v roko) Micka: Moj Bog! Ali je res? (Ima solzne oči) Pionir: Oh, nič ne marajte. Saj ne boste sami. Vsi otroci bomo prišli in vam pomagali pri delu. Jaz imam živino opravljati. Res, no res. Zdaj pa lahko noč, pa ne zamerite. (Zbeži na desno) 9. prizor: 2. Nemec, Micka, 1. Nemec, Miha, Mickin oče, Franc. oče, pozneje Mara. 2. Nemec: (Mu pade zopet brzostrelka iz rok) Ferfluht! (pade na kolena in se težko vzdiguje) 1. Nemec: (pride iz hiše z drugimi, razen Mara) Vas ist mit dir? Ah, zo! Torej pri vas ga ni. Ga bomo že dobili. Vso vas bomo prebrskali. Vsi ste banditi. Do tal bomo požgali vas. Ales šisen. Mara: (pride iz hiše) Kaj pa to pomeni? 1. Nemec: (Skoči k Mari, jo trdo zagrabi za roko, jezen) Ha, sedaj te imam. Čigava je ta kri? A? – povej! Mara: (mirno) Belinova. (Mara ima krvav predpasnik) Miha: (razburjen) Mara! 1. Nemec: Čigava? Mara: Belinova. Ah, vi ne razumete. Pojdite z menoj. (ga vleče za hišo) Micka: (pritajeno) Miha. V partizane moraš. Mobilizacija je. Mara: (Mara in Nemec se vrneta. Mara nosi belega petelina z napol odrezano glavo) Njegova, Belinova kri je na mojem predpasniku. (vsem kar odleže) 1. Nemec: Ferfluhte bande. Vir gen zu hauze, komerad. (jo potuhnjeno --pobereta-- na levo) Miha: (čez nekaj hipov) Mara! Vse si nas rešila. Kje je pravi Belin? Mara: Dobro je zabit v senu. Slabo mu je. Nekdo mora po partizanskega zdravnika v Radovljico. Micka, sedaj naj se še tebi upravičim. Vašega lepega petelina sem umorila, ko sem zapazila Belinovo kri na predpasniku. Nisem vedela drugače. Sam mi je prišel kot pod roko. Micka: Ni vredno govora. Kaj ne Miha? Miha: Prav je tako. Micka, moja Micka, prvo prošnjo imam do tebe in prvo delo ti nalagam: oskubi petelina in speci ga za popotnico. Micka: (žalostna vzame petelina in ga odnese v hišo, njen oče za njo. Legel je mrak.) 10. prizor: Prejšnji. Francelj. Francelj: Oče, nocoj grem. Vsi mladi gredo. V spodnjem koncu vasi so partizani in novi se že zbirajo. Pri Francku je zdravniška komisija. Kdor je zdrav bo šel z njimi. Zame ni treba zdravniškega pregleda. Oče? Ali greva še domov, da se poslovim od vas in matere? Nasvidenje!(odideta z očetom na desno) Francelj: (se vrne) Nemcev ne bo več nazaj. Proti Zgoši kolovratita. Eden je več na kolenih, kot na nogah. Dobro ste mu zakurili prekletemu Švabu. (odide) Miha: V hišo grem, da potolažim Micko. Težko mi je in ravno danes, ne radi Micke. Treba je, da se preje konča požiganje in morija. Čim več nas bo, preje bomo pognali zveri iz naše zemlje. (Mari) Najboljša prijateljica Mickina si, poglej večkrat k njej, ko bo sama. Če bi pa ... ne ... povej ji še ti, da ... da ... (težko mu je) sem jo imel nad vse rad. (Gre hitro v hišo) ---Micka:--- (Sama) Sedaj moram poskrbeti za revčka Belina. Ravno prav, da je zdravnik že tu. (odhiti na desno. Luna) 11. prizor: Oddaljena partizanska pesem. Komandir in partizan. Komandir: (s partizanom prideta z desne) Tovariš? Si postavil straže? Partizan: Sem, ne pa od Begunj, Zgoše in Zapuš se nam pravzaprav ni treba bati presenečenja, ker imamo tudi tam svoje tovariše, ki mobilizirajo. Komandir: Naši se tam doli že zbirajo. SI morebiti opazil kaj posebnega? Partizan: Do sedaj vse v redu. Niti eden ni poskusil, da pobegne iz vasi. Samo k enemu smo poslali zdravnika v hišo. Komandir: Ali je tako bolan, da mora ležati? Partizan: Narobe, zdrav je kot riba, da malo takih. Samo potuhniti se je hotel. Ko je videl, da smo spregledali, je postal še cel dobre volje. Sedaj pa prepeva. Izgleda, da je pravi tič. Komandir: Veselih ljudi nam je treba. Sedaj pa pojdi še malo po vasi. Če me boš rabil, jaz bom tu. Partizan: Zdravo! (odide na desno) 12. prizor: Prejšnji. Jože in Ančka. Jože: (z ženo Anko vstopi z leve, z nahrbtnikom na rami) gospod partizan! Anka: (vleče Jožeta za roko) No. Stopi no bliže. Bog daj, partizan! Komandir: Noben gospod, samo tovariši smo. To je bilo včasih. Anka: Slišijo no gos ... ne, tovariš. Saj ne vem kako bi rekla. Tovariš ali si morebiti ti ta višji? No. Tak, ki so včasih nosili zlate zvezde? Jože: No, ANka! Bom že jaz govoril z ... Anka: Ti bodi tiho! Jaz sem začela, bom pa jaz končala. Komandir: No nič prepira. Na pravega sta naletela. Res je, jaz danes tu zapovedujem. Kaj bi pa rada? Jože: Tovariš komandir ... Anka: (ga prekine) ... Ali nisem rekla da bom jaz govorila. Tovariš komandir, moj mož je tudi poklican, pa je kar napokal nahrbtnik, da gre z vami. Ampak to vam rečem, da on ne more iti, ker je zanič. Komandir: Jože, ali si slišal kaj pravi žena? Ali si bil že pri Francku na pregledu? Jože: Ja ... Ja ... to ne. Saj me Ančka do sedaj ni pustila, če pa ona pravi, da nisem za nič, ne pa zares. Anka: Kaj tako neumno čenčaš? Bom pa ja jaz vedela, saj sem vendar tvoja žena. Komandir: Tovarišica Ančka! Takole bomo stvar uredili. – Pelji svojega možička k zdravniku in mu naštej njegove bolezni. Kakor bo on odločil, tako pa bo. Anka: No vidiš Jože! Saj sem takoj rekla, da so gos ..., ne, tovariš partizan pameten gos ... gos ... ne, komandir. Kar pojdiva. (ga vleče za rokav). 13. prizor: Prejšnji. Partizan. Partizan: (od desne) Tovariš komandir! Imamo nejasen slučaj. Mož in žena sta samo pol leta šele poročena. Žena je šele drugi dan v postelji, pravzaprav nima nikogar, da bi ji stregel. Komandir: Dobro. Ima dva meseca dopusta. Na današnji dan čez dva meseca se mora sam javiti. (Piše v beležnico) Ta listek daj doktorju, da zabeleži v svoj seznam. Partizan: V redu! (odide) 14. prizor: Tone in njegova mati Mati: Dober večer! Mojega sina sem vam pripeljala kar sama. Veste, ta fant je komaj čakal. Tudi ene stvari nebi vzel s seboj, če bi mu jaz ne spravila skupaj. Jaz že vem kaj je vojaku treba, če gre na vojsko. Veste, moj mož je bil tudi vojak, takoj 14. leta je šel, pozneje je bil dvakrat na dopustu, pa vem kaj je vse treba. Tone: Oh, moja mati! Mati: Jaz že vem kako in kaj. Tudi tvoj oče je mislil tako tjavendan. Pozneje mi je pisal s fronte, kako mu je prav prišla vsaka stvar, ki sem mu jo stisnila v nahrbtnik. Komandir: Tako je tovariš. Prav ima tvoja mati. Ko boš par mesecev v naših gozdih se boš s hvaležnostjo spominjal skrbne matere. Mati: No vidiš Tone! (pogleda okoli sebe) Komandir, samo nekaj mi leži še na srcu. Veste, moj mož, Tonetov oče, se nikoli ni več vrnil. Tam nekje v Galiciji leži. (Si obriše solze) Veste, edini moj otrok je. Lepo vas prosim (Ji gre na jok), popazite malo nanj, tako je še mlad in brezskrben. (Jokajoč) Razumem in sama pravim, da je prav, da gre. Tudi vi imate mogoče še živo mater, ki doma trepeta za vas. Komandir: Res je tako, mati, če je niso še Nemci odpeljali v Dachau. Kolikor je v moji moči, jaz bom že gledal za vašega edinca. Mati: Hvala vam tovariš. Koj mi je lažje pri srcu. Želim vam, da bi srečno prestali te grde morije. Dajte mi roko. Komandir: Prav rad mati. (ji krepko stisne roko) Sin, ki ima tako mater, bo dober partizan. Mati: Tone, daj si še enkrat roko. (Tone ji stisne roko in jo poljubi) Tone: Zdravi ostanite mati! Vsak dan bom mislil na vse. (Mu je hudo) Mati: Srečno se vrni! Zbogom Tone! Tone: Zbogom mati! (Tone se ginjen obrne stran) Mati: Kakor štirinajstega leta (odhaja) Zbogom!! (Na oder pride nekaj mobilizirancev, vsi imajo nahrbtnike, med njimi tudi Francelj) 15. prizor: Vsi: (se pozdravljajo s komandirjem) Zdravo!! Komandir: Zdravo tovariši!!! Prav, da ste že gotovi. Noč je hladna, ali ste vzeli najpotrebnejše s seboj: dobro obleko, čevlje, odejo? Mogoče bo treba dolgo potovati. Francelj: Imamo, imamo. – še eden hiti za nami. Jože: (prihiti vesel) Tovariš komandir! Res ima žena prav. Komandir: Kako prav? Jože: No, tako! Tudi zdravnik pravi, da nisem za v partizane, da naj kar doma ostanem. Anka: (priteče za njim) Vidite, saj sem rekla, da je zanič. Francelj: Kdo bo pa vedel, če ne ti? Ha ... ha!!! Vsi: (se smejijo) Ha ... ha ... ha ...! Anka: (v zadregi) No, saj doma vse podela. Bog ve, no, kaj mislite. Sram vas bodi. Komandir: Saj je vse prav. Kar pri tebi naj ostane. Anka: Tako je dirjal semkaj, da sem morala za njim. Nisem vedela, ali od veselja da bo pri meni ostal, ali je mislil popihati z vami. Jože: Daj no, ANka! Od tovarišev se moram posloviti. Polnega nahrbtnika pa tudi ne nesem nazaj domov. (odveže nahrbtnik, ter deli pleče, kruh, žganje itd. Anka mu pomaga) Francelj: Dobro pa te je založila Ančka. Jože: Kako da ne! Saj me ima rada moja Ančka. Zdravo tovariši! Srečno se vrnite! (Se poslavljata) No, če ti je prav, pa pojdiva. (Gresta pod roko za oder). Oba: Zdravo! Zbogom! 16. prizor: Ostali, pozneje Franc. oče in drugi mobiliziranci. Francelj: Kar gresta naj, nekdo mora pa tudi biti doma, da bo naše njive zoral in posejal. Samo žene, starci in dekleta vsega ne bodo zmogli. Fr. oče: (pride od desne) Tukaj modruje, sam bi pa puško doma pustil.Tu jo imaš, ampak fant, glej da boš pazil nanjo. Vojak brez puške je, kakor krojač brez škarij in ---kake--- šivanke. Komandir: Prav imate oče. To je sedaj naša ljubica, od katere nas more ločiti samo smrt. Z vsakim našim korakom naj nosi smrt okupatorju. Fr. oče: No pa zbogom! Francelj, to ti rečem, fant, pamet rabi. Če je Švaba neusmiljen, bodi ti še bolj, če je zvit in zahrbten, prekosi ga v zvijači in zahrbtnosti. Zdrav ostani in vrni se srečno, kakor vi vsi. Poznam vas, da ne boste sramoto delali naši vasi. Francelj: (Da očetu roko) Zbogom oče! Nasvidenje svobodi! (Spremlja očeta do ------- in mu stiska roko.) Fr. oče: (ga pokriža) Moj in materin blagoslov naj te spremlja. (odide) 17. prizor: Prejšnji. Partizan in Mara. Druga dekleta istočasno z njimi. Partizan: (nastopi) Tovariš komandir; vsi mobiliziranci so tukaj, komisija se je odpravila na pot, ter odnesla ranjenega Belina na varno. (Mara in dekleta se poslavljajo od fantov) Miha in Micka: (iz hiše. Miha z nahrbtnikom) (Micka s steklenico in kozarcem) Micka: Za popotnico fantje še en kozarček, da boste dobri tovariši mojemu Mihu. Srečno se vrnite z njim vred domov. Komandir: Čas je, da odidemo, tovariši. Odhajamo v boj za svobodo in srečno bodočnost. Mnogo težav bo treba prenesti, težka bo borba, a na koncu bo le zmaga naša, ker pravica je na naši strani. Fašizem mora biti uničen! Zato se bore vsi pravi Jugoslovani, z nami so bratje Rusi, z nami so zavezniki. Za slovo zapojte lepo partizansko pesem, da vas bodo slišalle vaše matere, očetje, sestre in neveste, da greste z veselim srcem in smelim pogumom v neizprosno borbo. Smrt fašizmu! Vsi: Svoboda narodu!!! (zapojejo partizansko pesem, ob koncu odhajajo) Miha: (poljubi svojo ženo in odhaja za drugimi, dekleta mahajo za odhajajočimi) Zastor! mgqnm35izx1v59t35k7iga7xfo4ffz0