Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.18 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 41933 224536 224535 2026-09-03T13:21:02Z Larisa Mihailovicc 10692 224536 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Smeh v džungli | avtor = Louis Adamič | opombe = poslovenil Stanko Leben | izdano = Prosveta 1933 | dovoljenje = | obdelano = | vir = }} ==Smeh v džungli== PREDGOVOR Ta knjiga pripoveduje o vplivih, ki so me v letu 1913 kot štirinjastinpolletnega dečka odločili, da sem zapustil rodno deželo v Evropi in se napotil v Ameriko; pripoveduje nadalje o stvareh, ki sem jih izkusil kot priseljenec, živeč po raznih krajih Združenih držav, o stvareh, ki so videti zanimive ali pomembne ali pa zgolj meni osebno prijetne in so prav sedaj našle svoj izraz. Knjiga nima namena, biti popoln lastni življenjepis (če je kaj takega sploh mogoče). Priseljevanje je bilo važen činitelj v gradnji Amerike. Priseljenski tok, zlasti okoli 1890. do 1914. je naplavil veliko število mojih rojakov, ki so jih vzdeli ime „Bohunks“ ali „Hunkies“, to je Slovani z Balkana ter iz vzhodne in srednje Evrope; v nepreračunljivi meri so ti priseljenci prispevali kot delavci k današnji gmotni veličini in sili Združenih držav, dasi ta donesek še ni splošno priznan. „... Mnogo našega dela in naše sile tiči skrepenele v poslopjih newyorških, v zgradbah drugih mest, v železnicah in mostovih Amerike ...“ Z druge strani pa je seveda priseljevanje v nemali meri krivo dejstva, da so Združene države danes bolj džungla kakor civilizacija, dežela silne gospodarske, socialne, duhovne in umstvene zmede in stiske, v kateri je – vsaj meni se tako zdi – nekaj dejanskega smisla za malo humorja najdragocenejše, kar more imeti rahločuten in razumen človek. Sedaj je konec priseljevanja ... Združene države so snele napis „Dobro došli“. To dejstvo se mi zdi eno izmed najbolj značilnih v sodobnem državnem življenju Amerike. Zato morda ni neumestno ali presmelo, če tudi jaz pridenem v teh dneh delo na polico, dokaj redko zastavljeno z avtobiografskimi deli izpod peres priseljencev. Yaddo, v oktobru 1931. <palign=right>Louis Adamič</p> <center>PRVI DEL ZAKAJ SEM ŠEL V AMERIKO PRVO POGLAVJE "Amerikanci" na Kranjskem I<center> Ko mi je bilo devet let, pa tudi že prej, me je v moji rodni vasi, v Blatu na Kranjskem – tedaj slovenski vojvodini avstrijski, sedaj delu Jugoslavije – čudno presunilo vsakikrat, kadar se je kdo iz te male naselbine povrnil iz Amerike. Pred petimi ali šestimi leti, tako sem slišal pripovedovati, je bil mož na tihem zapustil domačo vas in se odpravil v Združene države, reven kmetič, oblečen v domačo tkanino, z brki od nosom in s culo na hrbtu; sedaj pa gladko obrit „Amerikanec“, postavljajoč se v obleki iz modrega serža, v čevljih na gumbe, zelo širokih v prstih in z gumijevimi podpetniki, s črnim klobukom ozkih krajevcev, s svetlim ovratnikom iz celuloida in z živobarvno ovratnico, še bolj živo in kričečo zaradi vanjo zataknjene bleščeče igle v obliki konjske podkve, o kateri se je šušljalo, da je zlata; njegova kovčega iz umetnega usnja in prevezana z jermeni, pa sta trebušasto štrlela od samih daril iz Amerike, namenjenim sorodnikom in znancem po vasi. V devetih od desetih primerov se je bil možakar izselil iz gospodarskega obupa, z denarjem, izposojenim od kakega sorodnika v Združenih državah; sedaj pa so v vasi govorili, da premore svojih eden do tri tisoč ameriških dolarjev. Za moje oči je v resnici nosil vse znake premožnega človeka. In če bi rekel, da je pretresel mojo otroško domišljijo, bi bilo to milo povedano. Korak za korakom sem mu sledil z drugimi dečki iz vasi, ko je hodil po vasi okoli sorodnikov in prijateljev, deleč jim darila, in z odprtimi usti in očmi sem visel na vsaki njegovi besedi in kretnji. In ko je potem prvo nedeljo po svoji vrnitvi ta denarni mogotec in imetnik sedel v krčmi ali pod lipo pred gostilnico v Blatu, sem se prerinil, če je bilo količkaj mogoče, tako blizu, da me je doseglo njegovo govorjenje; obdan od vaščanov je naročal vina in klobas za vsakega novodošleca, plačeval godcem, razkladal na dolgo in imenitno o Ameriki, njenem bogastvu in prostranosti, o svojih skušnjah kot delavec po premogovnikih v Zapadni Virginiji ali Kansasu ali po jeklarnah v Pennsylvaniji, primerjajoč in rešetajoč pri tem svoje opazke o položaju v Združenih državah z drugimi domačimi „Amerikanci“, ki so se bili vrnili pred njim. Pod blagim vplivom cvička, često pa tudi še docela trezni, so ti možje iz Amerike, na široko, bahavo in romantično pripovedovali, kako so bili spretni in kaj vse so naredili kot delavci, pa o plačah, ki so jih služili po krajih, kakor Wilkes-Barre ali Carbondale, Pennsylvanija, ali Wheeling, West Virginia, Pueblo, Colorado, Butte in Montana, sploh o krajih, ljudeh, stvareh ali zadevah iz novega sveta. Ti možje, ki so se vračali v rodno vas, bodisi za stalno ali samo na obisk, so bili zvečine neomikani težaki, možje mišičastih rok in močnih pleč, „Bohunks“ ali „Hunkies“, kakor so jim deli v Združenih državah, prešerno veseli in ponosni na trdo delo, ki napne vse mišice. Razen tega pa zdaj, ko so se vrnili domov, niso bili več zgolj blago na delovnem trgu, „delavske pare“ ali „mezdni sužnji“,' za kakršne so jih v Ameriki šteli levičarski agitatorji, marveč pustolovci, daljni sorodniki Marka Pola, ki so se srečno vrnili iz daljne dežele, junaki v svojih očeh kakor tudi v očeh svojih sovaščanov. Zato je bilo tudi čisto naravno, da so povečali in pretiravali svoja junaštva ter na dolgo in široko razpredali o ugodnih prilikah, ki jih je mogoče najti v Ameriki. Njihovo prevzetovanje nemara nikoli ni bilo docela brez vsake dejanske podlage ... Spominjam se, kako pazljivo sem jim prisluškoval in kako se je ob njihovem pripovedovanju porajala v meni misel, da bi šel v Ameriko, ko mi je bilo šele osem ali devet let. Takrat in še nekaj let pozneje sem si predstavljal Združene države kot velik, čudovit, nekam fantastičen kraj, kot „zlato deželo“, neke vrste zemeljski raj, kot obljubljeno deželo, in to več kakor samo v enem smislu; pred očmi mi je lebdela tako ogromna, da je ni mogoče obseči z mislijo, tisoč in tisoč milj preko morij, nedopovedljivo razburljiva, vrveča in drhteča, brez vsake primere z nekazno, spokojno, ljubko kranjsko deželico; kraj, poln gibanja in trušča, kjer se samo ob sebi vsak dan gode stvari, ki bi bile v Blatu nedosegljive in nemožne niti v mislih. V Ameriki si je v kratkem času mogoče nagrmaditi kupe denarja, pridobiti si neizmernih posestev, nositi bel ovratnik in imeti čevlje zlikane kakor gospod, jesti bel kruh, juho in meso ob delavnikih kakor ob nedeljah, tudi če je človek spočetka samo čisto navaden delavec. V Blatu ni nihče jedel belega kruha, juhe in mesa, razen ob nedeljah in praznikih, in te takrat le zelo redki izmed vaščanov. V Ameriki človeku ni treba ostati preprost delavec do konca dni. Videti je, da je tam vsakdo brez izjeme enako vreden in dober. Na dvanajstorice ali morda še več, na stotine celo je priseljencev v Združenih državah, nekoč kmetov in delavcev z Balkana, iz Kranjske, Štajersko, Koroške, Hrvaške, Banata, Dalmacije, Bosne, Črne gore in Srbije, pa iz Poljske, Slovaške, Češke in od drugod, ki so si v dveh ali treh letih prislužili in prihranili dovolj denarja z delom po premogovnikih ali jeklarnah v Pennsylvaniji, Ohiu in Illinoisu, da so se preselili v kraje po imenih Minnesota, Wisconsin in Nebraska ter si tam nakupili zemljišča, izmed katerih je sleherno razsežnejše od vseh zemljišč, ki so jim lastniki kmetje iz Blata ... Oh, brezmejna je Amerika, brezmejna! Slišal sem nekega „Amerikanca“ pripovedovati o pokrajinah, znanih pod imenoma Texas in Oklaboma, kjer so posamezne naselbine — „renče“ jih je imenoval — obsežnejše kakor vsa kranjska dežela! Od jutra do večera si moral sedeti na konju, če si hote! prejahati tako posestvo od enega kraja do drugega. V Blatu in po sosednjih vaseh so bili ljudje, ki nalik Tomažu niso verjeli vsega tega, moja otroška domišljija pa je bila vsa v ognju za Ameriko in vse sem verjel. V tisti dobi sem vzel za najčistejšo resnico malodane vse, kar sem slišal o Ameriki. Verjel sem, da premore en sam živinorejec v Texasu več glav, kakor jih je na vsem Balkanu. In ni bilo preveč za mojo lahkovernost, ko sem slišal, da so tam v Kaliforniji zlati rudniki in drevesa, stara več tisoč let, s tako ogromnimi debli, da se mora dvanajst mož prijeti za roke, če naj jih obsežejo. Vse je mogoče v Ameriki. Celo preprosti ljudje so tam meščani in ne podaniki kakor v Avstriji in po skoraj vseh drugih evropskih deželah. Vsak meščan, pa celo tujec nemeščan lahko pride do predsednika Združenih držav in mu stisne roko. V resnici je bilo videti, da je to v Ameriki navada in običaj. Tako je živel v Blatu možak, bivši delavec iz neke jeklarne v Pittsburghu, ki je zatrjeval, da je nekoč stisnil roko in izpregovoril s Theodorjem Rooseveltom, ki ga je po domače nazival „Tedi“, kar se je moji materi zdelo zelo čudno in smešno. Tako se ji je zdelo kakor če bi kdo klical z domačim vzdevkom rimskega papeža ali avstrijskega cesarja. Možak pa ji je pred menoj zagotavljal, da v Ameriki imenuje predsednika vsakdo le „Tedi“. Mati se je smejala vsemu temu vedno znova nekaj dni. In z njo sem se smejal tudi jaz. Ona in jaz sva se rada skupaj smejala. II Nekega dne — bilo mi je tedaj malo čez deset let — sem dejal materi: „Nekoč pojdem v Ameriko“. Mati me je pogledala in dolgo zrla name ... Bila Je tedaj zdrava, mlada kmečka žena še ne tridesetih let, dokaj visoke postave, polnega oprsja in širokih bokov; lakti so ji bile dolge, roke velike in delavne; imela je širok slovanski obraz, porjavel od sonca, naguban od vetra; velike, širom odprte svetlorjave oči so sijale prijazno in svetlo od preproste veselosti; in kostanjevi, valoviti lasje so se ji v bledozlatih pramenih usipali izpod pisane rute, zavezane pod brado. Tedaj je imela četvero otrok, dva dečka in dve deklici; pozneje jih je rodila še petero, tri dečke in dve deklici. Jaz sem bil najstarejši. Že dokaj let potem, ko sem prišel v Ameriko, mi je moja najstarejša sestra pisala, da je med ljudmi v vasi še vedno živa zgodba, kako se je mati smejala v porodnih bolečinah ob mojem rojstvu, kar bržkone ne bo res; mati sama, ki še vedno živi, se tega ne spominja. Vem pa, da je imela, ko sem bil še otrok, in da najbrže še vedno ima dar smeha v veliko večji meri kakor večina ljudi krog nje, prav za prav kakor večina ljudi kjerkoli na svetu. Njen smeh je bil zdrav, naraven, iz dna srca, telo stresajoč, kakršen je smeh slovenskih kmetov na Kranjskem, posebej še smeh kmetic, premenljiv in raznovrsten; navadno vesel in dobrovoljen, jasen in naravnost iz srca, časih pa tudi nevesel, brez zvoka dobre volje, iz bolesti porojen in bolest premagujoč ... „V Ameriko pojdem,“ sem povzel, ko je mati še vedno tiho zrla vame. Morda je sama pri sebi premišljala, da je ta njen otrok nevsakdanji in čudaški. Večkrat je v moji prisotnosti opomnila, da jo skrbim. Mnogokrat je zrla name v tihi zaskrbljenosti. V nekem oziru sem bil samovoljen, kakor sme biti le najmlajši. Navadno sem delal vse po svoje ne glede na ugovore. Naposled se mi je mati zasmejala, dasi ne dvomim, da jo je to, kar sem ji bil povedal, prestrašilo. Zasmejala se je z vsem obrazom, z usti, z gubami, z očmi, zlasti z očmi. Tudi jaz sem se smejal. Bil sem zdrav dečko, visokorasel in močan za svoja leta. Po zunanjosti sem bil podoben, kakor je mati često omenjala, očetu, ki je bil kmet z dušo in telesom; jaz pa očividno nisem bil ustvarjen za kmeta. Če bi nanesla potreba, bi tudi jaz zmogel trdo delo na polju, dišalo pa mi ni. Veliko rajši sem se potikal po vasi, blodil po gozdovih, hodil v sosednje vasi, postajal ob veliki cesti ter gledal, kaj se godi krog mene. Malo ji je zastal glas, ko je ponovila: „V Ameriko? Kdaj pa pojdeš?“ „Še ne vem,“ sem dejal. „Ko bom velik, kali. Sedaj jih imam že deset.“ Vsega tega še nisem bil razmislil v podrobnosti, le odločil sem se bil, da pojdem nekoč. Mati se je smejala. Smeh pa ji je drhtel od strahu in bojazni. Ni me mogla doumeti. Tedaj se mi je odprlo, da me ne bi rada videla odhajati v Ameriko. Neki njen bratranec je bil odšel tjakaj pred nekako dvajsetimi leti, ko je bila še deklica. Komaj se ga je spominjala, toda slišala je pripovedovati o njem druge sorodnike. Prvo leto je pisal še nejkajkrat. Potem pa sam bog vedi kaj je bilo z njim. In kakor sem zvedel pozneje, je vedela mati za druge može iz Blata in soseščine, ki so odšli čez lužo in so brez sledu utonili v prostranosti Amerike. Poznala je može iz bližnjih vasi, ki so se vrnili iz Združenih držav brez roke, brez noge ali razrvanega zdravja. V Gatini, vasi, ki je bila Blatu najbližja, je živel „Amerikanec“, ki je prišel domov s čudno boleznijo, ki ji človek ne sme reči niti imena; okužil je s to boleznijo še ženo, ki je porodila slepo dete. V Podgori, drugi bližnji vasi, je živela vdova, čije moža je ubilo v rudniku v Združenih državah. Mati je imela le medel pojem o tem, kaj je rudnik, ker na Dolenjskem ne poznajo rudnikov; vendar jo je bilo strah ob misli, da bi nekega dne kdo izmed njenih otrok utegnil delati pod zemljo. III Mi vsi, starši in otroci, smo spali v izbi — prostorni sobi v slovenski kmečki hiši — in one noči me je mati kmalu potem, ko smo se odpravili spat, s pritajenim glasom poklicala po imenu, rekoč: „Ali že spiš?“ Bil sem še buden in že mi je bila beseda za odgovor na jeziku, ko mi je udarilo v misel, da bi se mati najbrže rada pogovorila o meni z očetom. Nisem se zganil in nič nisem črhnil. Postelja, ki sem jo delil z bratom, je stala v kotu nasproti postelje staršev. „Spi,“ je zamomljal oče. „Zakaj ga kličeš?“ "Povedati ti moram, kakšne se je danes iznebil," je šepnila mati napol glasno, da sem jo natanko slišal. „Dejal je, da pojde v Ameriko, ko doraste.“ Oče je nekaj zagodrnjal. Bil je ubit od truda in napora. Težko je delal ves dan. Bil je sicer eden izmed premožnejših kmetov v Blatu, toda skoro vse delo na kmetiji je opravljal sam z materino pomočjo ter le redko najemal za delo tujo roko. Bil je zastaven, krepak mož v zadnjih tridesetih letih, modrih oči in svetlih las, preprost, razumen kmet. Znova je zagodrnjal. „V Ameriko? Saj je še otrok. Koliko pa je star prav za prav?“ Preveč je imel dela, da bi držal v glavi še starost svojih otrok. „Deset jih ima,“ je odgovorila mati. „Podoben pa ni nobenemu na vasi.“ „Otrok je še,“ je vnovič zamrmral oče. „Otroške marnje.“ „Časih se bojim pogovarjati se z njim,“ je nadaljevala mati. „Sama ne vem, kaj se godi v njegovi glavi. Taka vprašanja mi zastavlja, pa tako čudne stvari mi pripoveduje. Nič mu ne uide od vsega, kar se godi krog nas. Prebere pa vse, kar iztakne na vasi.“ „Potem sta za minuto premolknila.“ „Ga bom pa poslal v mestno šolo, če je tako,“ se je oglasil oče, „čeprav v je najstarejši.“ Po običaju, ki velja na Kranjskem, bi bil namreč kot najstarejši moral ostati pri hiši in delati na domu ter po očetovi smrti zagospodariti na posestvu. „Saj itak ni kaj prida za na kmetijo,“ je nadaljeval oče. Poslal ga bom v šolo v Ljubljano. Pa naj bo za gospoda, če ima glavo za učenje.“ „Tudi Martin trdi, da bi morali tako narediti,“ je pritrdila mati. Martin je bil njen brat, župnik v Žalni, kamor je spadala tudi naša vas. „Pravijo, da so otroci blagoslov božji,“ je dejal oče čez nekaj časa, „toda ...“ „Oh, ob koncu koncev se bo že še vse dobro izteklo,“ je prekinila mati očetovo zaskrbljenost. „Ni se nam dosti pritoževati, dokler nam Bog da zdravje.“ Mati je bila optimistka po naravi, zaupajoč trdno v življenje na tem in na onem svetu. Vedno sicer vdana v usodo, toda s smehom na ustih. Potem je čez nekaj trenutkov dodala: „Kdo bi mogel vedeti? Če ga pošljemo v šolo v Ljubljano, bo iz njega morda duhovni gospod kakor moj brat Martin. Nato ni dejal oče ničesar. Tudi mati je umolknila. Potem sem malo pomalem zaslišal, kako oče nalahno smrči v prvem snu. Mati pa mislim, da ni zaspala še pozno v noč. Morda se je v temi smehljala sama pri sebi, predajajoč se prelepim mislim. Kakšna brezsmiselna neumnost, da bi njen najstarejši hodil v Ameriko! Saj je še otrok, otroških marenj pa ni da bi človek jemal resno ... V Ljubljano ga bomo dali; to sedaj stoji. Po letih in letih šolanja se bo potem vrnil kot duhovnik in morda ga bo škof poslal na župnijo v Žalni. „Res prelepo!“ je napol glasno vzkliknila sama pri sebi. Natančno sem slišal ta njen vzklik kljub očetovemu smrčanju in vse se mi zdi, da so bile take njene misli v tem trenutku. Najbrže si je predstavljala, kako bom sčasoma posvečen za duhovnika, kako bodo stricu Martinu dali večjo faro in se bo župnija v Žalni izpraznila zame. Kakor mnogo kmečkih žena na Kranjskem, tudi mati ni bila globoko verna v navadnem pomenu besede. Mislim, da se je le malo brigala za nauke katoliške vere. Po svojem jedru je bila poganka. V njeni krvi so utripali odmevi molitve, s katerimi so njeni pradedi, stari Slovani, pred tisoč leti obračali izpred žrtvenikov pod milim nebom k soncu, k bogovom vetra in groma. Kar jo je v veliki meri vleklo in privabljalo v katoličanstvo, čeprav se tega seveda ni zavedala, so bili obredi in zunanji blesk. Ljubila je sveta oblačila, ki so jih njen brat in drugi duhovni gospodje nosili pri maši. Ljubila je svečane procesije z zvonovi, ki dolgo in zvonko potrkavajo ob velikih praznikih ali ob vročih, tihih dnevih sredi poletja, ko suša grozi uničiti ali poškodovati letve. Ljubila je veselo, praznično polnočnico o božiču. Všeč in po godi ji je bilo kadilo, vonj prižganih voščenic, slike, postaje Križevega pota, kipi svetnikov v velikem in stranskih oltarjih, petje orgel ob nedeljah. Pela je na koru z zvonkim, jasnim, dasi nešolanim glasom. Včasih, kadar je zapela sama, so župljani iz Blata zatrjevali, da iz njenega petja zveni nekaj kakor smeh. Pridig ji ni bilo mar, še bratovih ne; vsaj kolikor je meni znano, ni nikoli pohvalila nobene; vendar pa ji je globoko laskalo, kadar je videla strica Martina stati na prižnici, brati evangelij ali pridigovati ... In lepega dne, kdo ve, bom tudi jaz, njen sin, stal na prižnici v Žalni in pridigal! Tako ponosna bi bila name. Vsi farani bi bili ponosni name, kakor so ponosni na strica Martina, ki je tudi iz domače fare in kmečki sin. Tudi v življenju mojega očeta vera ni bila bog si ga vedi kaj odločilnega. V bistvu je bil praktičen mož, ki ga je resno in brez prenehanja zaposljevala stara mati zemlja. Hodil je v cerkev ob nedeljah in vsak večer molil z družino k Bogu, toda zdi se mi, da bolj zaradi tega, ker je bilo vse to tako v navadi, kakor iz resnične, notranje potrebe. V dnu je bil kakor večina kmetov na Kranjskem in drugje trd realist, praktičen mož in fatalist z naravo, skoro biološko zdravo pametjo in napol ciničnim poznanjem zemlje, starodavnejšim od kakršnekoli vere ali sistema ... Toda najbrže si je mislil, da če je že eden izmed njegovih sinov rojen za duhovnika, no, pa naj bo. Duhovniki so važen del v sestavu stvari na zemlji. Imeti duhovnika v družini, to poveča človeku ugled. Oče je vedel, da je temu tako. Čutil je, da mu že sedaj izkazujejo župljani neke posebne spoštovanje samo zaradi tega, ker je brat njegove žene duhovnik. Če bi bil duhovnik njegov sin, si je morda dejal sam pri sebi, bi bilo še toliko bolje. Naj bo že temu kakorkoli, oče se je odločil, da me pošlje v mestno šolo, kar je bilo za takratni čas zame nekaj prijetnega. IV Pozno pomladi leta 1909., štiri mesece preden so me vzeli v šolo v Ljubljani in šest ali sedem mesecev potem, ko sem prvikrat povedal svojo namero, da bi šel v Ameriko, se je vrnil v Blato mož, ki je bil v Ameriki več ko dvajset let. Bil je to Peter Molek, brat Franceta Molka, še dokaj premožnega kmeta, našega najbližjega soseda. Ker Peter ni imel v vasi svojega posestva, se je nastanil v Francetovi hiši. Osem let ni bil slišal o njem njegov brat. Mislil je že, da je mrtev. Nobeden od „Amerikancev“, ki so se vračali, ga ni bil videl v Ameriki. Potem pa je te pomladi nenadoma prišlo pismo, da „prihaja domov umirat.“ Povratek „Amerikanca“, kakršen je bil Peter Molek, je bil za Blato nekaj nenavadnega. Na dan po njegovem povratku sem pri večerji slišal, kako sta se oče in mati pomenkovala o njem. Oče je dejal, da se še spominja, kdaj je Peter odrinil v Ameriko. „Bil je eden najmočnejših in najkrepkejših fantov v fari, še močnejši in večji od Franceta“, ki je bil še vedno zastaven in silen mož, čeprav mu je teklo že sedeminpetdeseto leto. „Pa ga poglej sedaj!“ — in oče je zmajal z glavo. Peter Molek še petdeset let ni bil star, pa je bil mršaav, upognjen in zlomljen mož z globoko vdrtimi očmi, plešast, skoro sama kost in koža, z grenkim izrazom v obrazu; mučila sta ga revmatično trganje in nadušljivost, dvoje bolezni, ki sta bili dotlej v Blatu popolnoma nepoznani. Osem ali devet let mlajši od Franceta, ga je bila zgolj še senca njegovega brata. „Huda dežela je Amerika,“ je izpregovorila mati ter zaskrbljeno pogledala name, čeprav od takrat nisem bil več omenil, da bi šel v Ameriko. „Pravijo, da je Peter prišel domov brez bora in božjaka. Najbrže ga bo moral rediti France, dokler ne bo umrl.“ Zaradi tega sem gledal na Petra Molka kot na nekaj silno čudnega in izrednega. S svojimi predstavami o Ameriki nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da nekdo prebije v tej deželi sredi vsega izobilja dvajset let, pa se potem vrne domov v takem stanju. In brez dvoma je bilo res, kar so pripovedovali ljudje o Petru Molku, da se je vrnil brez denarja. Celo za najbližje sorodnike ni prinesel nobenih daril. Ni hodil v gostilno in z nikomer se ni menil o svojih prigodah v Ameriki. Večinoma je živel sam zase. Ves božji dan je posedal na soncu na klopi pred bratovo hišo. Prebiral je knjige in časopise, ki so bili očividno natisnjeni v Ameriki. Ali pa je počasi koračil preko polj. Časih ga je napadel kašelj, da je krehal deset ali dvajset minut brez prestanka. Petrovo kašljanje je bilo za otroke v Blatu nevsakdanji prizor, ki je med njimi napravil velik hrup. Ko ga je zgrabil nadušljivi krč, je zaripnil v obraz krvavordeče, izstopile so mu globoko vdrte oči in zabolščale široko razprte kakor zadete od divje groze; upognjen in sklonjen se je obupno tiščal za prsni koš. Če ga je prva dva ali tri tedne po njegovem povratku le kdo izmed dečkov slišal zakašljati, je bil na vasi takoj velik krik in vik in v brezsrčni, brezmiselni mladostni radovednosti je z vseh strani pribrzelo k Molkovi hiši deset ali dvanajst hripavih, bosonogih paglavcev, da bi gledali, kako se davi čudni „Amerikanec“, in poslušali cvileče piskanje, izvijajoče se iz njegovih uničenih prsi. Če je iztisnil izredno dolgo piskanje, so se otroci spogledali kakor v čudu ter se nasmehnili. V tem nisem bil jaz nič boljši od ostalih dečkov, dokler mi mati ni prepovedala zahajati v Petrovo bližino, kadar je kašljal. Potem sem ga opazoval od daleč. Naša hiša je stala le kakih sto metrov od Molkove. Časih pa, kadar ni kašljal, sem stopil bliže do njega. Rad bi se bil pomenil z njim, pa nisem mogel zbrati dovolj poguma, da bi ga bil ogovoril. Nekega dne se je slabotno nasmehnil in mi dejal: „Ti si pa sosedov, mar ne?“ „Sosedov, da,“ sem dejal. „Moj oče se vas spominjajo, ko ste odhajali v Ameriko.“ Peter Molek je prikimal. „Dolgo, dolgo je že od tega,“ je menil. „Zakaj pa vedno tako kašljate?“ sem ga vprašal. Peter Molek nekaj časa ni odgovoril ničesar. Strmel je vame tako čudno, da mi je bilo neprijetno. Potem je odmaknil pogled ter z dolgo, koščeno roko nedoločno zamahnil. „Amerika,“ je dejal ...„Amerika.“ Nisem razumel, kaj je hotel povedati. „Koliko pa si star?“ me je vprašal. „Deset“, sem odgovoril. „Kmalu jih bom enajst. Tedaj pojdem v mestno šolo.“ Peter Molek se je znova nasmehnil in prikimal. „All right,“ je dejal po angleško. „Jaz pa vem, kaj pomeni 'all right',“ sem vneto povzel. „Po ameriško se to pravi dobro.“ Tudi druge može, ki so prihajali iz Amerike, sem velikokrat slišal reči all right. „Poznam pa še tudi druge ameriške besede. Sure Mike! ... Sonabič ...“ Ponosen sem bil na svoje znanje in dobro mi je delo. Peter Molek je gledal name izpod čela. Videti je bilo, kakor da me hoče potrepljati, toda najbrže se je bal, da bi se mu ne odmaknil, ker je bolan.„All right,“ je ponovil še enkrat. Silno me je veselila njegova pohvala. Poleg njega na klopi sem zagledal nekaj časopisov in knjig. Stopil sem bliže. „Kaj pa je to?“ sem vprašal. „Knjige in časopisi iz Amerike,“ je rekel Peter Molek. „Knjige sem prinesel s seboj.Časopise dobivam po pošti enkrat na teden.“ Časniki so bili izvodi radikalnega lista „Appeal to Reason,“ ki so ga tedaj tiskal v Girardu v državi Kansas. Ena izmed knjig je bila „The Jungle“ od Uptona Sinclaira. „Ali je kaj podob v njih?“ sem vprašal. „Slik ali podob iz Amerike?“ „Ne,“ je dejal Peter Molek. „Imam pa nekaj slik notri v hiši. Počakaj; prinesel jih bom.“ Stopil je v hišo in se takoj vrnil z nekaterimi fotografijami, razglednicami in izrezki iz časopisov. Sedel sem k njemu na klop. „To,“ mi je razlagal Peter Molek, ko mi je kazal prvo sliko, „to je premogovno mesto v Pennsylvaniji, Forest City. Tole, ki je videti kakor gora, je kup premoga, ki so ga izpod zemlje — na tisoče čevljev globoko — izkopali zvečine naši Kranjci. Skoro vsi rudarji v Forest Cityju so Slovenci. Sedem let sem delal tamkaj v takem rudniku.“ Pokazal ml je drugo sliko. „Jeklarna v Pennsylvaniji. Tudi tu sem delal nekaj časa. Večinoma pa sem delal po rudnikih. Delal sem od enega do drugega konca te dežele, ne samo v Pennsylvaniji, marveč po krajih, ki jim pravijo Ohio, West Virginia, Illinois, Montana, Nevada in o katerih ti še slišal nisi nikoli.“ „O Pennsylvaniji (izgovarjal sem Panslovénija) sem pa že slišal, pa tudi o Ohiju in o ...“ Peter Molek se je bledo nasmehnil. Rad me je imel, jaz pa sem bil srečen zaradi tega. „Tole je Novi York,“ je dejal in mi pokazal novo sliko. „Ali vidiš te stavbe? Nekatere so včasih višje kakor najvišji zvonik na Kranjskem.“ „Slišal sem že o poslopjih v Novem Yorku,“ sem rekel. „Vsako leto jih grade višja. Skyscrapers jim pravijo. Ali veš, kaj to pomeni?“ „Ne vem,“ sem odvrnil. Tedaj mi je Peter Molek razložil, zakaj pravijo v Ameriki visokim stavbam nebotičniki. Zanimivejšega pripovedovanja nisem bil slišal dotlej še nikoli. Potem sem rekel: „Nekoč pojdem tudi jaz v Ameriko.“ Peter Molek se je ozrl name in se zdrznil. Že je mislil nekaj reči, ko ga je vnovič popadel nadušljivi krč. h7k995y0gkt5xsnl6k6aofubem7sxv8 224537 224536 2026-09-03T13:21:43Z Larisa Mihailovicc 10692 224537 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Smeh v džungli | avtor = Louis Adamič | opombe = poslovenil Stanko Leben | izdano = Prosveta 1933 | dovoljenje = | obdelano = | vir = }} ==Smeh v džungli== PREDGOVOR Ta knjiga pripoveduje o vplivih, ki so me v letu 1913 kot štirinjastinpolletnega dečka odločili, da sem zapustil rodno deželo v Evropi in se napotil v Ameriko; pripoveduje nadalje o stvareh, ki sem jih izkusil kot priseljenec, živeč po raznih krajih Združenih držav, o stvareh, ki so videti zanimive ali pomembne ali pa zgolj meni osebno prijetne in so prav sedaj našle svoj izraz. Knjiga nima namena, biti popoln lastni življenjepis (če je kaj takega sploh mogoče). Priseljevanje je bilo važen činitelj v gradnji Amerike. Priseljenski tok, zlasti okoli 1890. do 1914. je naplavil veliko število mojih rojakov, ki so jih vzdeli ime „Bohunks“ ali „Hunkies“, to je Slovani z Balkana ter iz vzhodne in srednje Evrope; v nepreračunljivi meri so ti priseljenci prispevali kot delavci k današnji gmotni veličini in sili Združenih držav, dasi ta donesek še ni splošno priznan. „... Mnogo našega dela in naše sile tiči skrepenele v poslopjih newyorških, v zgradbah drugih mest, v železnicah in mostovih Amerike ...“ Z druge strani pa je seveda priseljevanje v nemali meri krivo dejstva, da so Združene države danes bolj džungla kakor civilizacija, dežela silne gospodarske, socialne, duhovne in umstvene zmede in stiske, v kateri je – vsaj meni se tako zdi – nekaj dejanskega smisla za malo humorja najdragocenejše, kar more imeti rahločuten in razumen človek. Sedaj je konec priseljevanja ... Združene države so snele napis „Dobro došli“. To dejstvo se mi zdi eno izmed najbolj značilnih v sodobnem državnem življenju Amerike. Zato morda ni neumestno ali presmelo, če tudi jaz pridenem v teh dneh delo na polico, dokaj redko zastavljeno z avtobiografskimi deli izpod peres priseljencev. Yaddo, v oktobru 1931. <palign=right>Louis Adamič</p> PRVI DEL ZAKAJ SEM ŠEL V AMERIKO PRVO POGLAVJE "Amerikanci" na Kranjskem I Ko mi je bilo devet let, pa tudi že prej, me je v moji rodni vasi, v Blatu na Kranjskem – tedaj slovenski vojvodini avstrijski, sedaj delu Jugoslavije – čudno presunilo vsakikrat, kadar se je kdo iz te male naselbine povrnil iz Amerike. Pred petimi ali šestimi leti, tako sem slišal pripovedovati, je bil mož na tihem zapustil domačo vas in se odpravil v Združene države, reven kmetič, oblečen v domačo tkanino, z brki od nosom in s culo na hrbtu; sedaj pa gladko obrit „Amerikanec“, postavljajoč se v obleki iz modrega serža, v čevljih na gumbe, zelo širokih v prstih in z gumijevimi podpetniki, s črnim klobukom ozkih krajevcev, s svetlim ovratnikom iz celuloida in z živobarvno ovratnico, še bolj živo in kričečo zaradi vanjo zataknjene bleščeče igle v obliki konjske podkve, o kateri se je šušljalo, da je zlata; njegova kovčega iz umetnega usnja in prevezana z jermeni, pa sta trebušasto štrlela od samih daril iz Amerike, namenjenim sorodnikom in znancem po vasi. V devetih od desetih primerov se je bil možakar izselil iz gospodarskega obupa, z denarjem, izposojenim od kakega sorodnika v Združenih državah; sedaj pa so v vasi govorili, da premore svojih eden do tri tisoč ameriških dolarjev. Za moje oči je v resnici nosil vse znake premožnega človeka. In če bi rekel, da je pretresel mojo otroško domišljijo, bi bilo to milo povedano. Korak za korakom sem mu sledil z drugimi dečki iz vasi, ko je hodil po vasi okoli sorodnikov in prijateljev, deleč jim darila, in z odprtimi usti in očmi sem visel na vsaki njegovi besedi in kretnji. In ko je potem prvo nedeljo po svoji vrnitvi ta denarni mogotec in imetnik sedel v krčmi ali pod lipo pred gostilnico v Blatu, sem se prerinil, če je bilo količkaj mogoče, tako blizu, da me je doseglo njegovo govorjenje; obdan od vaščanov je naročal vina in klobas za vsakega novodošleca, plačeval godcem, razkladal na dolgo in imenitno o Ameriki, njenem bogastvu in prostranosti, o svojih skušnjah kot delavec po premogovnikih v Zapadni Virginiji ali Kansasu ali po jeklarnah v Pennsylvaniji, primerjajoč in rešetajoč pri tem svoje opazke o položaju v Združenih državah z drugimi domačimi „Amerikanci“, ki so se bili vrnili pred njim. Pod blagim vplivom cvička, često pa tudi še docela trezni, so ti možje iz Amerike, na široko, bahavo in romantično pripovedovali, kako so bili spretni in kaj vse so naredili kot delavci, pa o plačah, ki so jih služili po krajih, kakor Wilkes-Barre ali Carbondale, Pennsylvanija, ali Wheeling, West Virginia, Pueblo, Colorado, Butte in Montana, sploh o krajih, ljudeh, stvareh ali zadevah iz novega sveta. Ti možje, ki so se vračali v rodno vas, bodisi za stalno ali samo na obisk, so bili zvečine neomikani težaki, možje mišičastih rok in močnih pleč, „Bohunks“ ali „Hunkies“, kakor so jim deli v Združenih državah, prešerno veseli in ponosni na trdo delo, ki napne vse mišice. Razen tega pa zdaj, ko so se vrnili domov, niso bili več zgolj blago na delovnem trgu, „delavske pare“ ali „mezdni sužnji“,' za kakršne so jih v Ameriki šteli levičarski agitatorji, marveč pustolovci, daljni sorodniki Marka Pola, ki so se srečno vrnili iz daljne dežele, junaki v svojih očeh kakor tudi v očeh svojih sovaščanov. Zato je bilo tudi čisto naravno, da so povečali in pretiravali svoja junaštva ter na dolgo in široko razpredali o ugodnih prilikah, ki jih je mogoče najti v Ameriki. Njihovo prevzetovanje nemara nikoli ni bilo docela brez vsake dejanske podlage ... Spominjam se, kako pazljivo sem jim prisluškoval in kako se je ob njihovem pripovedovanju porajala v meni misel, da bi šel v Ameriko, ko mi je bilo šele osem ali devet let. Takrat in še nekaj let pozneje sem si predstavljal Združene države kot velik, čudovit, nekam fantastičen kraj, kot „zlato deželo“, neke vrste zemeljski raj, kot obljubljeno deželo, in to več kakor samo v enem smislu; pred očmi mi je lebdela tako ogromna, da je ni mogoče obseči z mislijo, tisoč in tisoč milj preko morij, nedopovedljivo razburljiva, vrveča in drhteča, brez vsake primere z nekazno, spokojno, ljubko kranjsko deželico; kraj, poln gibanja in trušča, kjer se samo ob sebi vsak dan gode stvari, ki bi bile v Blatu nedosegljive in nemožne niti v mislih. V Ameriki si je v kratkem času mogoče nagrmaditi kupe denarja, pridobiti si neizmernih posestev, nositi bel ovratnik in imeti čevlje zlikane kakor gospod, jesti bel kruh, juho in meso ob delavnikih kakor ob nedeljah, tudi če je človek spočetka samo čisto navaden delavec. V Blatu ni nihče jedel belega kruha, juhe in mesa, razen ob nedeljah in praznikih, in te takrat le zelo redki izmed vaščanov. V Ameriki človeku ni treba ostati preprost delavec do konca dni. Videti je, da je tam vsakdo brez izjeme enako vreden in dober. Na dvanajstorice ali morda še več, na stotine celo je priseljencev v Združenih državah, nekoč kmetov in delavcev z Balkana, iz Kranjske, Štajersko, Koroške, Hrvaške, Banata, Dalmacije, Bosne, Črne gore in Srbije, pa iz Poljske, Slovaške, Češke in od drugod, ki so si v dveh ali treh letih prislužili in prihranili dovolj denarja z delom po premogovnikih ali jeklarnah v Pennsylvaniji, Ohiu in Illinoisu, da so se preselili v kraje po imenih Minnesota, Wisconsin in Nebraska ter si tam nakupili zemljišča, izmed katerih je sleherno razsežnejše od vseh zemljišč, ki so jim lastniki kmetje iz Blata ... Oh, brezmejna je Amerika, brezmejna! Slišal sem nekega „Amerikanca“ pripovedovati o pokrajinah, znanih pod imenoma Texas in Oklaboma, kjer so posamezne naselbine — „renče“ jih je imenoval — obsežnejše kakor vsa kranjska dežela! Od jutra do večera si moral sedeti na konju, če si hote! prejahati tako posestvo od enega kraja do drugega. V Blatu in po sosednjih vaseh so bili ljudje, ki nalik Tomažu niso verjeli vsega tega, moja otroška domišljija pa je bila vsa v ognju za Ameriko in vse sem verjel. V tisti dobi sem vzel za najčistejšo resnico malodane vse, kar sem slišal o Ameriki. Verjel sem, da premore en sam živinorejec v Texasu več glav, kakor jih je na vsem Balkanu. In ni bilo preveč za mojo lahkovernost, ko sem slišal, da so tam v Kaliforniji zlati rudniki in drevesa, stara več tisoč let, s tako ogromnimi debli, da se mora dvanajst mož prijeti za roke, če naj jih obsežejo. Vse je mogoče v Ameriki. Celo preprosti ljudje so tam meščani in ne podaniki kakor v Avstriji in po skoraj vseh drugih evropskih deželah. Vsak meščan, pa celo tujec nemeščan lahko pride do predsednika Združenih držav in mu stisne roko. V resnici je bilo videti, da je to v Ameriki navada in običaj. Tako je živel v Blatu možak, bivši delavec iz neke jeklarne v Pittsburghu, ki je zatrjeval, da je nekoč stisnil roko in izpregovoril s Theodorjem Rooseveltom, ki ga je po domače nazival „Tedi“, kar se je moji materi zdelo zelo čudno in smešno. Tako se ji je zdelo kakor če bi kdo klical z domačim vzdevkom rimskega papeža ali avstrijskega cesarja. Možak pa ji je pred menoj zagotavljal, da v Ameriki imenuje predsednika vsakdo le „Tedi“. Mati se je smejala vsemu temu vedno znova nekaj dni. In z njo sem se smejal tudi jaz. Ona in jaz sva se rada skupaj smejala. II Nekega dne — bilo mi je tedaj malo čez deset let — sem dejal materi: „Nekoč pojdem v Ameriko“. Mati me je pogledala in dolgo zrla name ... Bila Je tedaj zdrava, mlada kmečka žena še ne tridesetih let, dokaj visoke postave, polnega oprsja in širokih bokov; lakti so ji bile dolge, roke velike in delavne; imela je širok slovanski obraz, porjavel od sonca, naguban od vetra; velike, širom odprte svetlorjave oči so sijale prijazno in svetlo od preproste veselosti; in kostanjevi, valoviti lasje so se ji v bledozlatih pramenih usipali izpod pisane rute, zavezane pod brado. Tedaj je imela četvero otrok, dva dečka in dve deklici; pozneje jih je rodila še petero, tri dečke in dve deklici. Jaz sem bil najstarejši. Že dokaj let potem, ko sem prišel v Ameriko, mi je moja najstarejša sestra pisala, da je med ljudmi v vasi še vedno živa zgodba, kako se je mati smejala v porodnih bolečinah ob mojem rojstvu, kar bržkone ne bo res; mati sama, ki še vedno živi, se tega ne spominja. Vem pa, da je imela, ko sem bil še otrok, in da najbrže še vedno ima dar smeha v veliko večji meri kakor večina ljudi krog nje, prav za prav kakor večina ljudi kjerkoli na svetu. Njen smeh je bil zdrav, naraven, iz dna srca, telo stresajoč, kakršen je smeh slovenskih kmetov na Kranjskem, posebej še smeh kmetic, premenljiv in raznovrsten; navadno vesel in dobrovoljen, jasen in naravnost iz srca, časih pa tudi nevesel, brez zvoka dobre volje, iz bolesti porojen in bolest premagujoč ... „V Ameriko pojdem,“ sem povzel, ko je mati še vedno tiho zrla vame. Morda je sama pri sebi premišljala, da je ta njen otrok nevsakdanji in čudaški. Večkrat je v moji prisotnosti opomnila, da jo skrbim. Mnogokrat je zrla name v tihi zaskrbljenosti. V nekem oziru sem bil samovoljen, kakor sme biti le najmlajši. Navadno sem delal vse po svoje ne glede na ugovore. Naposled se mi je mati zasmejala, dasi ne dvomim, da jo je to, kar sem ji bil povedal, prestrašilo. Zasmejala se je z vsem obrazom, z usti, z gubami, z očmi, zlasti z očmi. Tudi jaz sem se smejal. Bil sem zdrav dečko, visokorasel in močan za svoja leta. Po zunanjosti sem bil podoben, kakor je mati često omenjala, očetu, ki je bil kmet z dušo in telesom; jaz pa očividno nisem bil ustvarjen za kmeta. Če bi nanesla potreba, bi tudi jaz zmogel trdo delo na polju, dišalo pa mi ni. Veliko rajši sem se potikal po vasi, blodil po gozdovih, hodil v sosednje vasi, postajal ob veliki cesti ter gledal, kaj se godi krog mene. Malo ji je zastal glas, ko je ponovila: „V Ameriko? Kdaj pa pojdeš?“ „Še ne vem,“ sem dejal. „Ko bom velik, kali. Sedaj jih imam že deset.“ Vsega tega še nisem bil razmislil v podrobnosti, le odločil sem se bil, da pojdem nekoč. Mati se je smejala. Smeh pa ji je drhtel od strahu in bojazni. Ni me mogla doumeti. Tedaj se mi je odprlo, da me ne bi rada videla odhajati v Ameriko. Neki njen bratranec je bil odšel tjakaj pred nekako dvajsetimi leti, ko je bila še deklica. Komaj se ga je spominjala, toda slišala je pripovedovati o njem druge sorodnike. Prvo leto je pisal še nejkajkrat. Potem pa sam bog vedi kaj je bilo z njim. In kakor sem zvedel pozneje, je vedela mati za druge može iz Blata in soseščine, ki so odšli čez lužo in so brez sledu utonili v prostranosti Amerike. Poznala je može iz bližnjih vasi, ki so se vrnili iz Združenih držav brez roke, brez noge ali razrvanega zdravja. V Gatini, vasi, ki je bila Blatu najbližja, je živel „Amerikanec“, ki je prišel domov s čudno boleznijo, ki ji človek ne sme reči niti imena; okužil je s to boleznijo še ženo, ki je porodila slepo dete. V Podgori, drugi bližnji vasi, je živela vdova, čije moža je ubilo v rudniku v Združenih državah. Mati je imela le medel pojem o tem, kaj je rudnik, ker na Dolenjskem ne poznajo rudnikov; vendar jo je bilo strah ob misli, da bi nekega dne kdo izmed njenih otrok utegnil delati pod zemljo. III Mi vsi, starši in otroci, smo spali v izbi — prostorni sobi v slovenski kmečki hiši — in one noči me je mati kmalu potem, ko smo se odpravili spat, s pritajenim glasom poklicala po imenu, rekoč: „Ali že spiš?“ Bil sem še buden in že mi je bila beseda za odgovor na jeziku, ko mi je udarilo v misel, da bi se mati najbrže rada pogovorila o meni z očetom. Nisem se zganil in nič nisem črhnil. Postelja, ki sem jo delil z bratom, je stala v kotu nasproti postelje staršev. „Spi,“ je zamomljal oče. „Zakaj ga kličeš?“ "Povedati ti moram, kakšne se je danes iznebil," je šepnila mati napol glasno, da sem jo natanko slišal. „Dejal je, da pojde v Ameriko, ko doraste.“ Oče je nekaj zagodrnjal. Bil je ubit od truda in napora. Težko je delal ves dan. Bil je sicer eden izmed premožnejših kmetov v Blatu, toda skoro vse delo na kmetiji je opravljal sam z materino pomočjo ter le redko najemal za delo tujo roko. Bil je zastaven, krepak mož v zadnjih tridesetih letih, modrih oči in svetlih las, preprost, razumen kmet. Znova je zagodrnjal. „V Ameriko? Saj je še otrok. Koliko pa je star prav za prav?“ Preveč je imel dela, da bi držal v glavi še starost svojih otrok. „Deset jih ima,“ je odgovorila mati. „Podoben pa ni nobenemu na vasi.“ „Otrok je še,“ je vnovič zamrmral oče. „Otroške marnje.“ „Časih se bojim pogovarjati se z njim,“ je nadaljevala mati. „Sama ne vem, kaj se godi v njegovi glavi. Taka vprašanja mi zastavlja, pa tako čudne stvari mi pripoveduje. Nič mu ne uide od vsega, kar se godi krog nas. Prebere pa vse, kar iztakne na vasi.“ „Potem sta za minuto premolknila.“ „Ga bom pa poslal v mestno šolo, če je tako,“ se je oglasil oče, „čeprav v je najstarejši.“ Po običaju, ki velja na Kranjskem, bi bil namreč kot najstarejši moral ostati pri hiši in delati na domu ter po očetovi smrti zagospodariti na posestvu. „Saj itak ni kaj prida za na kmetijo,“ je nadaljeval oče. Poslal ga bom v šolo v Ljubljano. Pa naj bo za gospoda, če ima glavo za učenje.“ „Tudi Martin trdi, da bi morali tako narediti,“ je pritrdila mati. Martin je bil njen brat, župnik v Žalni, kamor je spadala tudi naša vas. „Pravijo, da so otroci blagoslov božji,“ je dejal oče čez nekaj časa, „toda ...“ „Oh, ob koncu koncev se bo že še vse dobro izteklo,“ je prekinila mati očetovo zaskrbljenost. „Ni se nam dosti pritoževati, dokler nam Bog da zdravje.“ Mati je bila optimistka po naravi, zaupajoč trdno v življenje na tem in na onem svetu. Vedno sicer vdana v usodo, toda s smehom na ustih. Potem je čez nekaj trenutkov dodala: „Kdo bi mogel vedeti? Če ga pošljemo v šolo v Ljubljano, bo iz njega morda duhovni gospod kakor moj brat Martin. Nato ni dejal oče ničesar. Tudi mati je umolknila. Potem sem malo pomalem zaslišal, kako oče nalahno smrči v prvem snu. Mati pa mislim, da ni zaspala še pozno v noč. Morda se je v temi smehljala sama pri sebi, predajajoč se prelepim mislim. Kakšna brezsmiselna neumnost, da bi njen najstarejši hodil v Ameriko! Saj je še otrok, otroških marenj pa ni da bi človek jemal resno ... V Ljubljano ga bomo dali; to sedaj stoji. Po letih in letih šolanja se bo potem vrnil kot duhovnik in morda ga bo škof poslal na župnijo v Žalni. „Res prelepo!“ je napol glasno vzkliknila sama pri sebi. Natančno sem slišal ta njen vzklik kljub očetovemu smrčanju in vse se mi zdi, da so bile take njene misli v tem trenutku. Najbrže si je predstavljala, kako bom sčasoma posvečen za duhovnika, kako bodo stricu Martinu dali večjo faro in se bo župnija v Žalni izpraznila zame. Kakor mnogo kmečkih žena na Kranjskem, tudi mati ni bila globoko verna v navadnem pomenu besede. Mislim, da se je le malo brigala za nauke katoliške vere. Po svojem jedru je bila poganka. V njeni krvi so utripali odmevi molitve, s katerimi so njeni pradedi, stari Slovani, pred tisoč leti obračali izpred žrtvenikov pod milim nebom k soncu, k bogovom vetra in groma. Kar jo je v veliki meri vleklo in privabljalo v katoličanstvo, čeprav se tega seveda ni zavedala, so bili obredi in zunanji blesk. Ljubila je sveta oblačila, ki so jih njen brat in drugi duhovni gospodje nosili pri maši. Ljubila je svečane procesije z zvonovi, ki dolgo in zvonko potrkavajo ob velikih praznikih ali ob vročih, tihih dnevih sredi poletja, ko suša grozi uničiti ali poškodovati letve. Ljubila je veselo, praznično polnočnico o božiču. Všeč in po godi ji je bilo kadilo, vonj prižganih voščenic, slike, postaje Križevega pota, kipi svetnikov v velikem in stranskih oltarjih, petje orgel ob nedeljah. Pela je na koru z zvonkim, jasnim, dasi nešolanim glasom. Včasih, kadar je zapela sama, so župljani iz Blata zatrjevali, da iz njenega petja zveni nekaj kakor smeh. Pridig ji ni bilo mar, še bratovih ne; vsaj kolikor je meni znano, ni nikoli pohvalila nobene; vendar pa ji je globoko laskalo, kadar je videla strica Martina stati na prižnici, brati evangelij ali pridigovati ... In lepega dne, kdo ve, bom tudi jaz, njen sin, stal na prižnici v Žalni in pridigal! Tako ponosna bi bila name. Vsi farani bi bili ponosni name, kakor so ponosni na strica Martina, ki je tudi iz domače fare in kmečki sin. Tudi v življenju mojega očeta vera ni bila bog si ga vedi kaj odločilnega. V bistvu je bil praktičen mož, ki ga je resno in brez prenehanja zaposljevala stara mati zemlja. Hodil je v cerkev ob nedeljah in vsak večer molil z družino k Bogu, toda zdi se mi, da bolj zaradi tega, ker je bilo vse to tako v navadi, kakor iz resnične, notranje potrebe. V dnu je bil kakor večina kmetov na Kranjskem in drugje trd realist, praktičen mož in fatalist z naravo, skoro biološko zdravo pametjo in napol ciničnim poznanjem zemlje, starodavnejšim od kakršnekoli vere ali sistema ... Toda najbrže si je mislil, da če je že eden izmed njegovih sinov rojen za duhovnika, no, pa naj bo. Duhovniki so važen del v sestavu stvari na zemlji. Imeti duhovnika v družini, to poveča človeku ugled. Oče je vedel, da je temu tako. Čutil je, da mu že sedaj izkazujejo župljani neke posebne spoštovanje samo zaradi tega, ker je brat njegove žene duhovnik. Če bi bil duhovnik njegov sin, si je morda dejal sam pri sebi, bi bilo še toliko bolje. Naj bo že temu kakorkoli, oče se je odločil, da me pošlje v mestno šolo, kar je bilo za takratni čas zame nekaj prijetnega. IV Pozno pomladi leta 1909., štiri mesece preden so me vzeli v šolo v Ljubljani in šest ali sedem mesecev potem, ko sem prvikrat povedal svojo namero, da bi šel v Ameriko, se je vrnil v Blato mož, ki je bil v Ameriki več ko dvajset let. Bil je to Peter Molek, brat Franceta Molka, še dokaj premožnega kmeta, našega najbližjega soseda. Ker Peter ni imel v vasi svojega posestva, se je nastanil v Francetovi hiši. Osem let ni bil slišal o njem njegov brat. Mislil je že, da je mrtev. Nobeden od „Amerikancev“, ki so se vračali, ga ni bil videl v Ameriki. Potem pa je te pomladi nenadoma prišlo pismo, da „prihaja domov umirat.“ Povratek „Amerikanca“, kakršen je bil Peter Molek, je bil za Blato nekaj nenavadnega. Na dan po njegovem povratku sem pri večerji slišal, kako sta se oče in mati pomenkovala o njem. Oče je dejal, da se še spominja, kdaj je Peter odrinil v Ameriko. „Bil je eden najmočnejših in najkrepkejših fantov v fari, še močnejši in večji od Franceta“, ki je bil še vedno zastaven in silen mož, čeprav mu je teklo že sedeminpetdeseto leto. „Pa ga poglej sedaj!“ — in oče je zmajal z glavo. Peter Molek še petdeset let ni bil star, pa je bil mršaav, upognjen in zlomljen mož z globoko vdrtimi očmi, plešast, skoro sama kost in koža, z grenkim izrazom v obrazu; mučila sta ga revmatično trganje in nadušljivost, dvoje bolezni, ki sta bili dotlej v Blatu popolnoma nepoznani. Osem ali devet let mlajši od Franceta, ga je bila zgolj še senca njegovega brata. „Huda dežela je Amerika,“ je izpregovorila mati ter zaskrbljeno pogledala name, čeprav od takrat nisem bil več omenil, da bi šel v Ameriko. „Pravijo, da je Peter prišel domov brez bora in božjaka. Najbrže ga bo moral rediti France, dokler ne bo umrl.“ Zaradi tega sem gledal na Petra Molka kot na nekaj silno čudnega in izrednega. S svojimi predstavami o Ameriki nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da nekdo prebije v tej deželi sredi vsega izobilja dvajset let, pa se potem vrne domov v takem stanju. In brez dvoma je bilo res, kar so pripovedovali ljudje o Petru Molku, da se je vrnil brez denarja. Celo za najbližje sorodnike ni prinesel nobenih daril. Ni hodil v gostilno in z nikomer se ni menil o svojih prigodah v Ameriki. Večinoma je živel sam zase. Ves božji dan je posedal na soncu na klopi pred bratovo hišo. Prebiral je knjige in časopise, ki so bili očividno natisnjeni v Ameriki. Ali pa je počasi koračil preko polj. Časih ga je napadel kašelj, da je krehal deset ali dvajset minut brez prestanka. Petrovo kašljanje je bilo za otroke v Blatu nevsakdanji prizor, ki je med njimi napravil velik hrup. Ko ga je zgrabil nadušljivi krč, je zaripnil v obraz krvavordeče, izstopile so mu globoko vdrte oči in zabolščale široko razprte kakor zadete od divje groze; upognjen in sklonjen se je obupno tiščal za prsni koš. Če ga je prva dva ali tri tedne po njegovem povratku le kdo izmed dečkov slišal zakašljati, je bil na vasi takoj velik krik in vik in v brezsrčni, brezmiselni mladostni radovednosti je z vseh strani pribrzelo k Molkovi hiši deset ali dvanajst hripavih, bosonogih paglavcev, da bi gledali, kako se davi čudni „Amerikanec“, in poslušali cvileče piskanje, izvijajoče se iz njegovih uničenih prsi. Če je iztisnil izredno dolgo piskanje, so se otroci spogledali kakor v čudu ter se nasmehnili. V tem nisem bil jaz nič boljši od ostalih dečkov, dokler mi mati ni prepovedala zahajati v Petrovo bližino, kadar je kašljal. Potem sem ga opazoval od daleč. Naša hiša je stala le kakih sto metrov od Molkove. Časih pa, kadar ni kašljal, sem stopil bliže do njega. Rad bi se bil pomenil z njim, pa nisem mogel zbrati dovolj poguma, da bi ga bil ogovoril. Nekega dne se je slabotno nasmehnil in mi dejal: „Ti si pa sosedov, mar ne?“ „Sosedov, da,“ sem dejal. „Moj oče se vas spominjajo, ko ste odhajali v Ameriko.“ Peter Molek je prikimal. „Dolgo, dolgo je že od tega,“ je menil. „Zakaj pa vedno tako kašljate?“ sem ga vprašal. Peter Molek nekaj časa ni odgovoril ničesar. Strmel je vame tako čudno, da mi je bilo neprijetno. Potem je odmaknil pogled ter z dolgo, koščeno roko nedoločno zamahnil. „Amerika,“ je dejal ...„Amerika.“ Nisem razumel, kaj je hotel povedati. „Koliko pa si star?“ me je vprašal. „Deset“, sem odgovoril. „Kmalu jih bom enajst. Tedaj pojdem v mestno šolo.“ Peter Molek se je znova nasmehnil in prikimal. „All right,“ je dejal po angleško. „Jaz pa vem, kaj pomeni 'all right',“ sem vneto povzel. „Po ameriško se to pravi dobro.“ Tudi druge može, ki so prihajali iz Amerike, sem velikokrat slišal reči all right. „Poznam pa še tudi druge ameriške besede. Sure Mike! ... Sonabič ...“ Ponosen sem bil na svoje znanje in dobro mi je delo. Peter Molek je gledal name izpod čela. Videti je bilo, kakor da me hoče potrepljati, toda najbrže se je bal, da bi se mu ne odmaknil, ker je bolan.„All right,“ je ponovil še enkrat. Silno me je veselila njegova pohvala. Poleg njega na klopi sem zagledal nekaj časopisov in knjig. Stopil sem bliže. „Kaj pa je to?“ sem vprašal. „Knjige in časopisi iz Amerike,“ je rekel Peter Molek. „Knjige sem prinesel s seboj.Časopise dobivam po pošti enkrat na teden.“ Časniki so bili izvodi radikalnega lista „Appeal to Reason,“ ki so ga tedaj tiskal v Girardu v državi Kansas. Ena izmed knjig je bila „The Jungle“ od Uptona Sinclaira. „Ali je kaj podob v njih?“ sem vprašal. „Slik ali podob iz Amerike?“ „Ne,“ je dejal Peter Molek. „Imam pa nekaj slik notri v hiši. Počakaj; prinesel jih bom.“ Stopil je v hišo in se takoj vrnil z nekaterimi fotografijami, razglednicami in izrezki iz časopisov. Sedel sem k njemu na klop. „To,“ mi je razlagal Peter Molek, ko mi je kazal prvo sliko, „to je premogovno mesto v Pennsylvaniji, Forest City. Tole, ki je videti kakor gora, je kup premoga, ki so ga izpod zemlje — na tisoče čevljev globoko — izkopali zvečine naši Kranjci. Skoro vsi rudarji v Forest Cityju so Slovenci. Sedem let sem delal tamkaj v takem rudniku.“ Pokazal ml je drugo sliko. „Jeklarna v Pennsylvaniji. Tudi tu sem delal nekaj časa. Večinoma pa sem delal po rudnikih. Delal sem od enega do drugega konca te dežele, ne samo v Pennsylvaniji, marveč po krajih, ki jim pravijo Ohio, West Virginia, Illinois, Montana, Nevada in o katerih ti še slišal nisi nikoli.“ „O Pennsylvaniji (izgovarjal sem Panslovénija) sem pa že slišal, pa tudi o Ohiju in o ...“ Peter Molek se je bledo nasmehnil. Rad me je imel, jaz pa sem bil srečen zaradi tega. „Tole je Novi York,“ je dejal in mi pokazal novo sliko. „Ali vidiš te stavbe? Nekatere so včasih višje kakor najvišji zvonik na Kranjskem.“ „Slišal sem že o poslopjih v Novem Yorku,“ sem rekel. „Vsako leto jih grade višja. Skyscrapers jim pravijo. Ali veš, kaj to pomeni?“ „Ne vem,“ sem odvrnil. Tedaj mi je Peter Molek razložil, zakaj pravijo v Ameriki visokim stavbam nebotičniki. Zanimivejšega pripovedovanja nisem bil slišal dotlej še nikoli. Potem sem rekel: „Nekoč pojdem tudi jaz v Ameriko.“ Peter Molek se je ozrl name in se zdrznil. Že je mislil nekaj reči, ko ga je vnovič popadel nadušljivi krč. ifekd1xs8axgwdzet7xbxqv1h1hkvt5 224538 224537 2026-09-03T13:52:30Z Larisa Mihailovicc 10692 224538 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Smeh v džungli | avtor = Louis Adamič | opombe = poslovenil Stanko Leben | izdano = Prosveta 1933 | dovoljenje = | obdelano = | vir = }} ==Smeh v džungli== PREDGOVOR Ta knjiga pripoveduje o vplivih, ki so me v letu 1913 kot štirinjastinpolletnega dečka odločili, da sem zapustil rodno deželo v Evropi in se napotil v Ameriko; pripoveduje nadalje o stvareh, ki sem jih izkusil kot priseljenec, živeč po raznih krajih Združenih držav, o stvareh, ki so videti zanimive ali pomembne ali pa zgolj meni osebno prijetne in so prav sedaj našle svoj izraz. Knjiga nima namena, biti popoln lastni življenjepis (če je kaj takega sploh mogoče). Priseljevanje je bilo važen činitelj v gradnji Amerike. Priseljenski tok, zlasti okoli 1890. do 1914. je naplavil veliko število mojih rojakov, ki so jih vzdeli ime „Bohunks“ ali „Hunkies“, to je Slovani z Balkana ter iz vzhodne in srednje Evrope; v nepreračunljivi meri so ti priseljenci prispevali kot delavci k današnji gmotni veličini in sili Združenih držav, dasi ta donesek še ni splošno priznan. „... Mnogo našega dela in naše sile tiči skrepenele v poslopjih newyorških, v zgradbah drugih mest, v železnicah in mostovih Amerike ...“ Z druge strani pa je seveda priseljevanje v nemali meri krivo dejstva, da so Združene države danes bolj džungla kakor civilizacija, dežela silne gospodarske, socialne, duhovne in umstvene zmede in stiske, v kateri je – vsaj meni se tako zdi – nekaj dejanskega smisla za malo humorja najdragocenejše, kar more imeti rahločuten in razumen človek. Sedaj je konec priseljevanja ... Združene države so snele napis „Dobro došli“. To dejstvo se mi zdi eno izmed najbolj značilnih v sodobnem državnem življenju Amerike. Zato morda ni neumestno ali presmelo, če tudi jaz pridenem v teh dneh delo na polico, dokaj redko zastavljeno z avtobiografskimi deli izpod peres priseljencev. Yaddo, v oktobru 1931. <palign=right>Louis Adamič</p> PRVI DEL ZAKAJ SEM ŠEL V AMERIKO PRVO POGLAVJE "Amerikanci" na Kranjskem I Ko mi je bilo devet let, pa tudi že prej, me je v moji rodni vasi, v Blatu na Kranjskem – tedaj slovenski vojvodini avstrijski, sedaj delu Jugoslavije – čudno presunilo vsakikrat, kadar se je kdo iz te male naselbine povrnil iz Amerike. Pred petimi ali šestimi leti, tako sem slišal pripovedovati, je bil mož na tihem zapustil domačo vas in se odpravil v Združene države, reven kmetič, oblečen v domačo tkanino, z brki od nosom in s culo na hrbtu; sedaj pa gladko obrit „Amerikanec“, postavljajoč se v obleki iz modrega serža, v čevljih na gumbe, zelo širokih v prstih in z gumijevimi podpetniki, s črnim klobukom ozkih krajevcev, s svetlim ovratnikom iz celuloida in z živobarvno ovratnico, še bolj živo in kričečo zaradi vanjo zataknjene bleščeče igle v obliki konjske podkve, o kateri se je šušljalo, da je zlata; njegova kovčega iz umetnega usnja in prevezana z jermeni, pa sta trebušasto štrlela od samih daril iz Amerike, namenjenim sorodnikom in znancem po vasi. V devetih od desetih primerov se je bil možakar izselil iz gospodarskega obupa, z denarjem, izposojenim od kakega sorodnika v Združenih državah; sedaj pa so v vasi govorili, da premore svojih eden do tri tisoč ameriških dolarjev. Za moje oči je v resnici nosil vse znake premožnega človeka. In če bi rekel, da je pretresel mojo otroško domišljijo, bi bilo to milo povedano. Korak za korakom sem mu sledil z drugimi dečki iz vasi, ko je hodil po vasi okoli sorodnikov in prijateljev, deleč jim darila, in z odprtimi usti in očmi sem visel na vsaki njegovi besedi in kretnji. In ko je potem prvo nedeljo po svoji vrnitvi ta denarni mogotec in imetnik sedel v krčmi ali pod lipo pred gostilnico v Blatu, sem se prerinil, če je bilo količkaj mogoče, tako blizu, da me je doseglo njegovo govorjenje; obdan od vaščanov je naročal vina in klobas za vsakega novodošleca, plačeval godcem, razkladal na dolgo in imenitno o Ameriki, njenem bogastvu in prostranosti, o svojih skušnjah kot delavec po premogovnikih v Zapadni Virginiji ali Kansasu ali po jeklarnah v Pennsylvaniji, primerjajoč in rešetajoč pri tem svoje opazke o položaju v Združenih državah z drugimi domačimi „Amerikanci“, ki so se bili vrnili pred njim. Pod blagim vplivom cvička, često pa tudi še docela trezni, so ti možje iz Amerike, na široko, bahavo in romantično pripovedovali, kako so bili spretni in kaj vse so naredili kot delavci, pa o plačah, ki so jih služili po krajih, kakor Wilkes-Barre ali Carbondale, Pennsylvanija, ali Wheeling, West Virginia, Pueblo, Colorado, Butte in Montana, sploh o krajih, ljudeh, stvareh ali zadevah iz novega sveta. Ti možje, ki so se vračali v rodno vas, bodisi za stalno ali samo na obisk, so bili zvečine neomikani težaki, možje mišičastih rok in močnih pleč, „Bohunks“ ali „Hunkies“, kakor so jim deli v Združenih državah, prešerno veseli in ponosni na trdo delo, ki napne vse mišice. Razen tega pa zdaj, ko so se vrnili domov, niso bili več zgolj blago na delovnem trgu, „delavske pare“ ali „mezdni sužnji“,' za kakršne so jih v Ameriki šteli levičarski agitatorji, marveč pustolovci, daljni sorodniki Marka Pola, ki so se srečno vrnili iz daljne dežele, junaki v svojih očeh kakor tudi v očeh svojih sovaščanov. Zato je bilo tudi čisto naravno, da so povečali in pretiravali svoja junaštva ter na dolgo in široko razpredali o ugodnih prilikah, ki jih je mogoče najti v Ameriki. Njihovo prevzetovanje nemara nikoli ni bilo docela brez vsake dejanske podlage ... Spominjam se, kako pazljivo sem jim prisluškoval in kako se je ob njihovem pripovedovanju porajala v meni misel, da bi šel v Ameriko, ko mi je bilo šele osem ali devet let. Takrat in še nekaj let pozneje sem si predstavljal Združene države kot velik, čudovit, nekam fantastičen kraj, kot „zlato deželo“, neke vrste zemeljski raj, kot obljubljeno deželo, in to več kakor samo v enem smislu; pred očmi mi je lebdela tako ogromna, da je ni mogoče obseči z mislijo, tisoč in tisoč milj preko morij, nedopovedljivo razburljiva, vrveča in drhteča, brez vsake primere z nekazno, spokojno, ljubko kranjsko deželico; kraj, poln gibanja in trušča, kjer se samo ob sebi vsak dan gode stvari, ki bi bile v Blatu nedosegljive in nemožne niti v mislih. V Ameriki si je v kratkem času mogoče nagrmaditi kupe denarja, pridobiti si neizmernih posestev, nositi bel ovratnik in imeti čevlje zlikane kakor gospod, jesti bel kruh, juho in meso ob delavnikih kakor ob nedeljah, tudi če je človek spočetka samo čisto navaden delavec. V Blatu ni nihče jedel belega kruha, juhe in mesa, razen ob nedeljah in praznikih, in te takrat le zelo redki izmed vaščanov. V Ameriki človeku ni treba ostati preprost delavec do konca dni. Videti je, da je tam vsakdo brez izjeme enako vreden in dober. Na dvanajstorice ali morda še več, na stotine celo je priseljencev v Združenih državah, nekoč kmetov in delavcev z Balkana, iz Kranjske, Štajersko, Koroške, Hrvaške, Banata, Dalmacije, Bosne, Črne gore in Srbije, pa iz Poljske, Slovaške, Češke in od drugod, ki so si v dveh ali treh letih prislužili in prihranili dovolj denarja z delom po premogovnikih ali jeklarnah v Pennsylvaniji, Ohiu in Illinoisu, da so se preselili v kraje po imenih Minnesota, Wisconsin in Nebraska ter si tam nakupili zemljišča, izmed katerih je sleherno razsežnejše od vseh zemljišč, ki so jim lastniki kmetje iz Blata ... Oh, brezmejna je Amerika, brezmejna! Slišal sem nekega „Amerikanca“ pripovedovati o pokrajinah, znanih pod imenoma Texas in Oklaboma, kjer so posamezne naselbine — „renče“ jih je imenoval — obsežnejše kakor vsa kranjska dežela! Od jutra do večera si moral sedeti na konju, če si hote! prejahati tako posestvo od enega kraja do drugega. V Blatu in po sosednjih vaseh so bili ljudje, ki nalik Tomažu niso verjeli vsega tega, moja otroška domišljija pa je bila vsa v ognju za Ameriko in vse sem verjel. V tisti dobi sem vzel za najčistejšo resnico malodane vse, kar sem slišal o Ameriki. Verjel sem, da premore en sam živinorejec v Texasu več glav, kakor jih je na vsem Balkanu. In ni bilo preveč za mojo lahkovernost, ko sem slišal, da so tam v Kaliforniji zlati rudniki in drevesa, stara več tisoč let, s tako ogromnimi debli, da se mora dvanajst mož prijeti za roke, če naj jih obsežejo. Vse je mogoče v Ameriki. Celo preprosti ljudje so tam meščani in ne podaniki kakor v Avstriji in po skoraj vseh drugih evropskih deželah. Vsak meščan, pa celo tujec nemeščan lahko pride do predsednika Združenih držav in mu stisne roko. V resnici je bilo videti, da je to v Ameriki navada in običaj. Tako je živel v Blatu možak, bivši delavec iz neke jeklarne v Pittsburghu, ki je zatrjeval, da je nekoč stisnil roko in izpregovoril s Theodorjem Rooseveltom, ki ga je po domače nazival „Tedi“, kar se je moji materi zdelo zelo čudno in smešno. Tako se ji je zdelo kakor če bi kdo klical z domačim vzdevkom rimskega papeža ali avstrijskega cesarja. Možak pa ji je pred menoj zagotavljal, da v Ameriki imenuje predsednika vsakdo le „Tedi“. Mati se je smejala vsemu temu vedno znova nekaj dni. In z njo sem se smejal tudi jaz. Ona in jaz sva se rada skupaj smejala. II Nekega dne — bilo mi je tedaj malo čez deset let — sem dejal materi: „Nekoč pojdem v Ameriko“. Mati me je pogledala in dolgo zrla name ... Bila Je tedaj zdrava, mlada kmečka žena še ne tridesetih let, dokaj visoke postave, polnega oprsja in širokih bokov; lakti so ji bile dolge, roke velike in delavne; imela je širok slovanski obraz, porjavel od sonca, naguban od vetra; velike, širom odprte svetlorjave oči so sijale prijazno in svetlo od preproste veselosti; in kostanjevi, valoviti lasje so se ji v bledozlatih pramenih usipali izpod pisane rute, zavezane pod brado. Tedaj je imela četvero otrok, dva dečka in dve deklici; pozneje jih je rodila še petero, tri dečke in dve deklici. Jaz sem bil najstarejši. Že dokaj let potem, ko sem prišel v Ameriko, mi je moja najstarejša sestra pisala, da je med ljudmi v vasi še vedno živa zgodba, kako se je mati smejala v porodnih bolečinah ob mojem rojstvu, kar bržkone ne bo res; mati sama, ki še vedno živi, se tega ne spominja. Vem pa, da je imela, ko sem bil še otrok, in da najbrže še vedno ima dar smeha v veliko večji meri kakor večina ljudi krog nje, prav za prav kakor večina ljudi kjerkoli na svetu. Njen smeh je bil zdrav, naraven, iz dna srca, telo stresajoč, kakršen je smeh slovenskih kmetov na Kranjskem, posebej še smeh kmetic, premenljiv in raznovrsten; navadno vesel in dobrovoljen, jasen in naravnost iz srca, časih pa tudi nevesel, brez zvoka dobre volje, iz bolesti porojen in bolest premagujoč ... „V Ameriko pojdem,“ sem povzel, ko je mati še vedno tiho zrla vame. Morda je sama pri sebi premišljala, da je ta njen otrok nevsakdanji in čudaški. Večkrat je v moji prisotnosti opomnila, da jo skrbim. Mnogokrat je zrla name v tihi zaskrbljenosti. V nekem oziru sem bil samovoljen, kakor sme biti le najmlajši. Navadno sem delal vse po svoje ne glede na ugovore. Naposled se mi je mati zasmejala, dasi ne dvomim, da jo je to, kar sem ji bil povedal, prestrašilo. Zasmejala se je z vsem obrazom, z usti, z gubami, z očmi, zlasti z očmi. Tudi jaz sem se smejal. Bil sem zdrav dečko, visokorasel in močan za svoja leta. Po zunanjosti sem bil podoben, kakor je mati često omenjala, očetu, ki je bil kmet z dušo in telesom; jaz pa očividno nisem bil ustvarjen za kmeta. Če bi nanesla potreba, bi tudi jaz zmogel trdo delo na polju, dišalo pa mi ni. Veliko rajši sem se potikal po vasi, blodil po gozdovih, hodil v sosednje vasi, postajal ob veliki cesti ter gledal, kaj se godi krog mene. Malo ji je zastal glas, ko je ponovila: „V Ameriko? Kdaj pa pojdeš?“ „Še ne vem,“ sem dejal. „Ko bom velik, kali. Sedaj jih imam že deset.“ Vsega tega še nisem bil razmislil v podrobnosti, le odločil sem se bil, da pojdem nekoč. Mati se je smejala. Smeh pa ji je drhtel od strahu in bojazni. Ni me mogla doumeti. Tedaj se mi je odprlo, da me ne bi rada videla odhajati v Ameriko. Neki njen bratranec je bil odšel tjakaj pred nekako dvajsetimi leti, ko je bila še deklica. Komaj se ga je spominjala, toda slišala je pripovedovati o njem druge sorodnike. Prvo leto je pisal še nejkajkrat. Potem pa sam bog vedi kaj je bilo z njim. In kakor sem zvedel pozneje, je vedela mati za druge može iz Blata in soseščine, ki so odšli čez lužo in so brez sledu utonili v prostranosti Amerike. Poznala je može iz bližnjih vasi, ki so se vrnili iz Združenih držav brez roke, brez noge ali razrvanega zdravja. V Gatini, vasi, ki je bila Blatu najbližja, je živel „Amerikanec“, ki je prišel domov s čudno boleznijo, ki ji človek ne sme reči niti imena; okužil je s to boleznijo še ženo, ki je porodila slepo dete. V Podgori, drugi bližnji vasi, je živela vdova, čije moža je ubilo v rudniku v Združenih državah. Mati je imela le medel pojem o tem, kaj je rudnik, ker na Dolenjskem ne poznajo rudnikov; vendar jo je bilo strah ob misli, da bi nekega dne kdo izmed njenih otrok utegnil delati pod zemljo. III Mi vsi, starši in otroci, smo spali v izbi — prostorni sobi v slovenski kmečki hiši — in one noči me je mati kmalu potem, ko smo se odpravili spat, s pritajenim glasom poklicala po imenu, rekoč: „Ali že spiš?“ Bil sem še buden in že mi je bila beseda za odgovor na jeziku, ko mi je udarilo v misel, da bi se mati najbrže rada pogovorila o meni z očetom. Nisem se zganil in nič nisem črhnil. Postelja, ki sem jo delil z bratom, je stala v kotu nasproti postelje staršev. „Spi,“ je zamomljal oče. „Zakaj ga kličeš?“ "Povedati ti moram, kakšne se je danes iznebil," je šepnila mati napol glasno, da sem jo natanko slišal. „Dejal je, da pojde v Ameriko, ko doraste.“ Oče je nekaj zagodrnjal. Bil je ubit od truda in napora. Težko je delal ves dan. Bil je sicer eden izmed premožnejših kmetov v Blatu, toda skoro vse delo na kmetiji je opravljal sam z materino pomočjo ter le redko najemal za delo tujo roko. Bil je zastaven, krepak mož v zadnjih tridesetih letih, modrih oči in svetlih las, preprost, razumen kmet. Znova je zagodrnjal. „V Ameriko? Saj je še otrok. Koliko pa je star prav za prav?“ Preveč je imel dela, da bi držal v glavi še starost svojih otrok. „Deset jih ima,“ je odgovorila mati. „Podoben pa ni nobenemu na vasi.“ „Otrok je še,“ je vnovič zamrmral oče. „Otroške marnje.“ „Časih se bojim pogovarjati se z njim,“ je nadaljevala mati. „Sama ne vem, kaj se godi v njegovi glavi. Taka vprašanja mi zastavlja, pa tako čudne stvari mi pripoveduje. Nič mu ne uide od vsega, kar se godi krog nas. Prebere pa vse, kar iztakne na vasi.“ „Potem sta za minuto premolknila.“ „Ga bom pa poslal v mestno šolo, če je tako,“ se je oglasil oče, „čeprav v je najstarejši.“ Po običaju, ki velja na Kranjskem, bi bil namreč kot najstarejši moral ostati pri hiši in delati na domu ter po očetovi smrti zagospodariti na posestvu. „Saj itak ni kaj prida za na kmetijo,“ je nadaljeval oče. Poslal ga bom v šolo v Ljubljano. Pa naj bo za gospoda, če ima glavo za učenje.“ „Tudi Martin trdi, da bi morali tako narediti,“ je pritrdila mati. Martin je bil njen brat, župnik v Žalni, kamor je spadala tudi naša vas. „Pravijo, da so otroci blagoslov božji,“ je dejal oče čez nekaj časa, „toda ...“ „Oh, ob koncu koncev se bo že še vse dobro izteklo,“ je prekinila mati očetovo zaskrbljenost. „Ni se nam dosti pritoževati, dokler nam Bog da zdravje.“ Mati je bila optimistka po naravi, zaupajoč trdno v življenje na tem in na onem svetu. Vedno sicer vdana v usodo, toda s smehom na ustih. Potem je čez nekaj trenutkov dodala: „Kdo bi mogel vedeti? Če ga pošljemo v šolo v Ljubljano, bo iz njega morda duhovni gospod kakor moj brat Martin. Nato ni dejal oče ničesar. Tudi mati je umolknila. Potem sem malo pomalem zaslišal, kako oče nalahno smrči v prvem snu. Mati pa mislim, da ni zaspala še pozno v noč. Morda se je v temi smehljala sama pri sebi, predajajoč se prelepim mislim. Kakšna brezsmiselna neumnost, da bi njen najstarejši hodil v Ameriko! Saj je še otrok, otroških marenj pa ni da bi človek jemal resno ... V Ljubljano ga bomo dali; to sedaj stoji. Po letih in letih šolanja se bo potem vrnil kot duhovnik in morda ga bo škof poslal na župnijo v Žalni. „Res prelepo!“ je napol glasno vzkliknila sama pri sebi. Natančno sem slišal ta njen vzklik kljub očetovemu smrčanju in vse se mi zdi, da so bile take njene misli v tem trenutku. Najbrže si je predstavljala, kako bom sčasoma posvečen za duhovnika, kako bodo stricu Martinu dali večjo faro in se bo župnija v Žalni izpraznila zame. Kakor mnogo kmečkih žena na Kranjskem, tudi mati ni bila globoko verna v navadnem pomenu besede. Mislim, da se je le malo brigala za nauke katoliške vere. Po svojem jedru je bila poganka. V njeni krvi so utripali odmevi molitve, s katerimi so njeni pradedi, stari Slovani, pred tisoč leti obračali izpred žrtvenikov pod milim nebom k soncu, k bogovom vetra in groma. Kar jo je v veliki meri vleklo in privabljalo v katoličanstvo, čeprav se tega seveda ni zavedala, so bili obredi in zunanji blesk. Ljubila je sveta oblačila, ki so jih njen brat in drugi duhovni gospodje nosili pri maši. Ljubila je svečane procesije z zvonovi, ki dolgo in zvonko potrkavajo ob velikih praznikih ali ob vročih, tihih dnevih sredi poletja, ko suša grozi uničiti ali poškodovati letve. Ljubila je veselo, praznično polnočnico o božiču. Všeč in po godi ji je bilo kadilo, vonj prižganih voščenic, slike, postaje Križevega pota, kipi svetnikov v velikem in stranskih oltarjih, petje orgel ob nedeljah. Pela je na koru z zvonkim, jasnim, dasi nešolanim glasom. Včasih, kadar je zapela sama, so župljani iz Blata zatrjevali, da iz njenega petja zveni nekaj kakor smeh. Pridig ji ni bilo mar, še bratovih ne; vsaj kolikor je meni znano, ni nikoli pohvalila nobene; vendar pa ji je globoko laskalo, kadar je videla strica Martina stati na prižnici, brati evangelij ali pridigovati ... In lepega dne, kdo ve, bom tudi jaz, njen sin, stal na prižnici v Žalni in pridigal! Tako ponosna bi bila name. Vsi farani bi bili ponosni name, kakor so ponosni na strica Martina, ki je tudi iz domače fare in kmečki sin. Tudi v življenju mojega očeta vera ni bila bog si ga vedi kaj odločilnega. V bistvu je bil praktičen mož, ki ga je resno in brez prenehanja zaposljevala stara mati zemlja. Hodil je v cerkev ob nedeljah in vsak večer molil z družino k Bogu, toda zdi se mi, da bolj zaradi tega, ker je bilo vse to tako v navadi, kakor iz resnične, notranje potrebe. V dnu je bil kakor večina kmetov na Kranjskem in drugje trd realist, praktičen mož in fatalist z naravo, skoro biološko zdravo pametjo in napol ciničnim poznanjem zemlje, starodavnejšim od kakršnekoli vere ali sistema ... Toda najbrže si je mislil, da če je že eden izmed njegovih sinov rojen za duhovnika, no, pa naj bo. Duhovniki so važen del v sestavu stvari na zemlji. Imeti duhovnika v družini, to poveča človeku ugled. Oče je vedel, da je temu tako. Čutil je, da mu že sedaj izkazujejo župljani neke posebne spoštovanje samo zaradi tega, ker je brat njegove žene duhovnik. Če bi bil duhovnik njegov sin, si je morda dejal sam pri sebi, bi bilo še toliko bolje. Naj bo že temu kakorkoli, oče se je odločil, da me pošlje v mestno šolo, kar je bilo za takratni čas zame nekaj prijetnega. IV Pozno pomladi leta 1909., štiri mesece preden so me vzeli v šolo v Ljubljani in šest ali sedem mesecev potem, ko sem prvikrat povedal svojo namero, da bi šel v Ameriko, se je vrnil v Blato mož, ki je bil v Ameriki več ko dvajset let. Bil je to Peter Molek, brat Franceta Molka, še dokaj premožnega kmeta, našega najbližjega soseda. Ker Peter ni imel v vasi svojega posestva, se je nastanil v Francetovi hiši. Osem let ni bil slišal o njem njegov brat. Mislil je že, da je mrtev. Nobeden od „Amerikancev“, ki so se vračali, ga ni bil videl v Ameriki. Potem pa je te pomladi nenadoma prišlo pismo, da „prihaja domov umirat.“ Povratek „Amerikanca“, kakršen je bil Peter Molek, je bil za Blato nekaj nenavadnega. Na dan po njegovem povratku sem pri večerji slišal, kako sta se oče in mati pomenkovala o njem. Oče je dejal, da se še spominja, kdaj je Peter odrinil v Ameriko. „Bil je eden najmočnejših in najkrepkejših fantov v fari, še močnejši in večji od Franceta“, ki je bil še vedno zastaven in silen mož, čeprav mu je teklo že sedeminpetdeseto leto. „Pa ga poglej sedaj!“ — in oče je zmajal z glavo. Peter Molek še petdeset let ni bil star, pa je bil mršaav, upognjen in zlomljen mož z globoko vdrtimi očmi, plešast, skoro sama kost in koža, z grenkim izrazom v obrazu; mučila sta ga revmatično trganje in nadušljivost, dvoje bolezni, ki sta bili dotlej v Blatu popolnoma nepoznani. Osem ali devet let mlajši od Franceta, ga je bila zgolj še senca njegovega brata. „Huda dežela je Amerika,“ je izpregovorila mati ter zaskrbljeno pogledala name, čeprav od takrat nisem bil več omenil, da bi šel v Ameriko. „Pravijo, da je Peter prišel domov brez bora in božjaka. Najbrže ga bo moral rediti France, dokler ne bo umrl.“ Zaradi tega sem gledal na Petra Molka kot na nekaj silno čudnega in izrednega. S svojimi predstavami o Ameriki nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da nekdo prebije v tej deželi sredi vsega izobilja dvajset let, pa se potem vrne domov v takem stanju. In brez dvoma je bilo res, kar so pripovedovali ljudje o Petru Molku, da se je vrnil brez denarja. Celo za najbližje sorodnike ni prinesel nobenih daril. Ni hodil v gostilno in z nikomer se ni menil o svojih prigodah v Ameriki. Večinoma je živel sam zase. Ves božji dan je posedal na soncu na klopi pred bratovo hišo. Prebiral je knjige in časopise, ki so bili očividno natisnjeni v Ameriki. Ali pa je počasi koračil preko polj. Časih ga je napadel kašelj, da je krehal deset ali dvajset minut brez prestanka. Petrovo kašljanje je bilo za otroke v Blatu nevsakdanji prizor, ki je med njimi napravil velik hrup. Ko ga je zgrabil nadušljivi krč, je zaripnil v obraz krvavordeče, izstopile so mu globoko vdrte oči in zabolščale široko razprte kakor zadete od divje groze; upognjen in sklonjen se je obupno tiščal za prsni koš. Če ga je prva dva ali tri tedne po njegovem povratku le kdo izmed dečkov slišal zakašljati, je bil na vasi takoj velik krik in vik in v brezsrčni, brezmiselni mladostni radovednosti je z vseh strani pribrzelo k Molkovi hiši deset ali dvanajst hripavih, bosonogih paglavcev, da bi gledali, kako se davi čudni „Amerikanec“, in poslušali cvileče piskanje, izvijajoče se iz njegovih uničenih prsi. Če je iztisnil izredno dolgo piskanje, so se otroci spogledali kakor v čudu ter se nasmehnili. V tem nisem bil jaz nič boljši od ostalih dečkov, dokler mi mati ni prepovedala zahajati v Petrovo bližino, kadar je kašljal. Potem sem ga opazoval od daleč. Naša hiša je stala le kakih sto metrov od Molkove. Časih pa, kadar ni kašljal, sem stopil bliže do njega. Rad bi se bil pomenil z njim, pa nisem mogel zbrati dovolj poguma, da bi ga bil ogovoril. Nekega dne se je slabotno nasmehnil in mi dejal: „Ti si pa sosedov, mar ne?“ „Sosedov, da,“ sem dejal. „Moj oče se vas spominjajo, ko ste odhajali v Ameriko.“ Peter Molek je prikimal. „Dolgo, dolgo je že od tega,“ je menil. „Zakaj pa vedno tako kašljate?“ sem ga vprašal. Peter Molek nekaj časa ni odgovoril ničesar. Strmel je vame tako čudno, da mi je bilo neprijetno. Potem je odmaknil pogled ter z dolgo, koščeno roko nedoločno zamahnil. „Amerika,“ je dejal ...„Amerika.“ Nisem razumel, kaj je hotel povedati. „Koliko pa si star?“ me je vprašal. „Deset“, sem odgovoril. „Kmalu jih bom enajst. Tedaj pojdem v mestno šolo.“ Peter Molek se je znova nasmehnil in prikimal. „All right,“ je dejal po angleško. „Jaz pa vem, kaj pomeni 'all right',“ sem vneto povzel. „Po ameriško se to pravi dobro.“ Tudi druge može, ki so prihajali iz Amerike, sem velikokrat slišal reči all right. „Poznam pa še tudi druge ameriške besede. Sure Mike! ... Sonabič ...“ Ponosen sem bil na svoje znanje in dobro mi je delo. Peter Molek je gledal name izpod čela. Videti je bilo, kakor da me hoče potrepljati, toda najbrže se je bal, da bi se mu ne odmaknil, ker je bolan.„All right,“ je ponovil še enkrat. Silno me je veselila njegova pohvala. Poleg njega na klopi sem zagledal nekaj časopisov in knjig. Stopil sem bliže. „Kaj pa je to?“ sem vprašal. „Knjige in časopisi iz Amerike,“ je rekel Peter Molek. „Knjige sem prinesel s seboj.Časopise dobivam po pošti enkrat na teden.“ Časniki so bili izvodi radikalnega lista „Appeal to Reason,“ ki so ga tedaj tiskal v Girardu v državi Kansas. Ena izmed knjig je bila „The Jungle“ od Uptona Sinclaira. „Ali je kaj podob v njih?“ sem vprašal. „Slik ali podob iz Amerike?“ „Ne,“ je dejal Peter Molek. „Imam pa nekaj slik notri v hiši. Počakaj; prinesel jih bom.“ Stopil je v hišo in se takoj vrnil z nekaterimi fotografijami, razglednicami in izrezki iz časopisov. Sedel sem k njemu na klop. „To,“ mi je razlagal Peter Molek, ko mi je kazal prvo sliko, „to je premogovno mesto v Pennsylvaniji, Forest City. Tole, ki je videti kakor gora, je kup premoga, ki so ga izpod zemlje — na tisoče čevljev globoko — izkopali zvečine naši Kranjci. Skoro vsi rudarji v Forest Cityju so Slovenci. Sedem let sem delal tamkaj v takem rudniku.“ Pokazal ml je drugo sliko. „Jeklarna v Pennsylvaniji. Tudi tu sem delal nekaj časa. Večinoma pa sem delal po rudnikih. Delal sem od enega do drugega konca te dežele, ne samo v Pennsylvaniji, marveč po krajih, ki jim pravijo Ohio, West Virginia, Illinois, Montana, Nevada in o katerih ti še slišal nisi nikoli.“ „O Pennsylvaniji (izgovarjal sem Panslovénija) sem pa že slišal, pa tudi o Ohiju in o ...“ Peter Molek se je bledo nasmehnil. Rad me je imel, jaz pa sem bil srečen zaradi tega. „Tole je Novi York,“ je dejal in mi pokazal novo sliko. „Ali vidiš te stavbe? Nekatere so včasih višje kakor najvišji zvonik na Kranjskem.“ „Slišal sem že o poslopjih v Novem Yorku,“ sem rekel. „Vsako leto jih grade višja. Skyscrapers jim pravijo. Ali veš, kaj to pomeni?“ „Ne vem,“ sem odvrnil. Tedaj mi je Peter Molek razložil, zakaj pravijo v Ameriki visokim stavbam nebotičniki. Zanimivejšega pripovedovanja nisem bil slišal dotlej še nikoli. Potem sem rekel: „Nekoč pojdem tudi jaz v Ameriko.“ Peter Molek se je ozrl name in se zdrznil. Že je mislil nekaj reči, ko ga je vnovič popadel nadušljivi krč. „To mi je dala Amerika,“ je rekel Peter Molek, ko se je odkašljal. „Kaj pa to pomeni?“ sem vprašal jaz in s prstom pokazal naslov knjige na klopi. „The Jungle,“ je,odgovoril Peter Molek. "Po slovensko bi dejali džungla." Jaz seveda nisem vedel, kaj pomeni džungla. Gozdovi krog Blata so bili negovani, iztrebljeni, idilični logi, kamor smo hodili trgat jagode in nabirat gobe. „Džungla,“ je pojasnjeval Peter Molek, „je divji kraj, ogromen gozd, ves zapleten od rastlinja, kjer vse rase in poganja kritem kražem, nepredirna hosta, skrivnostna in strašna, mrgoleča divjih zverin in kač in pajkov večjih od moje pesti ... To je knjiga o Združenih državah, čeprav v Združenih državah ni džungel, vsaj kolikor je meni znano. Vendar je Amerika v celoti džungla. To, kar pripoveduje knjiga pa je zgodba o ljudeh, kakršen sem jaz, o tujcih, ki se priselijo in izginejo v žrelu džungle. Razumeš?“ Prikimal sem, toda v resnici nisem razumel. „Amerika me je pogoltnila,“ je nadaljeval Peter Molek, „toda ni me prebavila." Nasmejal se je kakor sam vase in ta njegov nasmeh je bil poseben smeh brez trohe veselosti. m7hk3mokm7xubo2tusbha28uwyf3idc 224539 224538 2026-09-03T16:56:13Z Larisa Mihailovicc 10692 224539 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Smeh v džungli | avtor = Louis Adamič | opombe = poslovenil Stanko Leben | izdano = Prosveta 1933 | dovoljenje = | obdelano = | vir = }} ==Smeh v džungli== PREDGOVOR Ta knjiga pripoveduje o vplivih, ki so me v letu 1913 kot štirinjastinpolletnega dečka odločili, da sem zapustil rodno deželo v Evropi in se napotil v Ameriko; pripoveduje nadalje o stvareh, ki sem jih izkusil kot priseljenec, živeč po raznih krajih Združenih držav, o stvareh, ki so videti zanimive ali pomembne ali pa zgolj meni osebno prijetne in so prav sedaj našle svoj izraz. Knjiga nima namena, biti popoln lastni življenjepis (če je kaj takega sploh mogoče). Priseljevanje je bilo važen činitelj v gradnji Amerike. Priseljenski tok, zlasti okoli 1890. do 1914. je naplavil veliko število mojih rojakov, ki so jih vzdeli ime „Bohunks“ ali „Hunkies“, to je Slovani z Balkana ter iz vzhodne in srednje Evrope; v nepreračunljivi meri so ti priseljenci prispevali kot delavci k današnji gmotni veličini in sili Združenih držav, dasi ta donesek še ni splošno priznan. „... Mnogo našega dela in naše sile tiči skrepenele v poslopjih newyorških, v zgradbah drugih mest, v železnicah in mostovih Amerike ...“ Z druge strani pa je seveda priseljevanje v nemali meri krivo dejstva, da so Združene države danes bolj džungla kakor civilizacija, dežela silne gospodarske, socialne, duhovne in umstvene zmede in stiske, v kateri je – vsaj meni se tako zdi – nekaj dejanskega smisla za malo humorja najdragocenejše, kar more imeti rahločuten in razumen človek. Sedaj je konec priseljevanja ... Združene države so snele napis „Dobro došli“. To dejstvo se mi zdi eno izmed najbolj značilnih v sodobnem državnem življenju Amerike. Zato morda ni neumestno ali presmelo, če tudi jaz pridenem v teh dneh delo na polico, dokaj redko zastavljeno z avtobiografskimi deli izpod peres priseljencev. Yaddo, v oktobru 1931. <palign=right>Louis Adamič</p> PRVI DEL ZAKAJ SEM ŠEL V AMERIKO PRVO POGLAVJE "Amerikanci" na Kranjskem I Ko mi je bilo devet let, pa tudi že prej, me je v moji rodni vasi, v Blatu na Kranjskem – tedaj slovenski vojvodini avstrijski, sedaj delu Jugoslavije – čudno presunilo vsakikrat, kadar se je kdo iz te male naselbine povrnil iz Amerike. Pred petimi ali šestimi leti, tako sem slišal pripovedovati, je bil mož na tihem zapustil domačo vas in se odpravil v Združene države, reven kmetič, oblečen v domačo tkanino, z brki od nosom in s culo na hrbtu; sedaj pa gladko obrit „Amerikanec“, postavljajoč se v obleki iz modrega serža, v čevljih na gumbe, zelo širokih v prstih in z gumijevimi podpetniki, s črnim klobukom ozkih krajevcev, s svetlim ovratnikom iz celuloida in z živobarvno ovratnico, še bolj živo in kričečo zaradi vanjo zataknjene bleščeče igle v obliki konjske podkve, o kateri se je šušljalo, da je zlata; njegova kovčega iz umetnega usnja in prevezana z jermeni, pa sta trebušasto štrlela od samih daril iz Amerike, namenjenim sorodnikom in znancem po vasi. V devetih od desetih primerov se je bil možakar izselil iz gospodarskega obupa, z denarjem, izposojenim od kakega sorodnika v Združenih državah; sedaj pa so v vasi govorili, da premore svojih eden do tri tisoč ameriških dolarjev. Za moje oči je v resnici nosil vse znake premožnega človeka. In če bi rekel, da je pretresel mojo otroško domišljijo, bi bilo to milo povedano. Korak za korakom sem mu sledil z drugimi dečki iz vasi, ko je hodil po vasi okoli sorodnikov in prijateljev, deleč jim darila, in z odprtimi usti in očmi sem visel na vsaki njegovi besedi in kretnji. In ko je potem prvo nedeljo po svoji vrnitvi ta denarni mogotec in imetnik sedel v krčmi ali pod lipo pred gostilnico v Blatu, sem se prerinil, če je bilo količkaj mogoče, tako blizu, da me je doseglo njegovo govorjenje; obdan od vaščanov je naročal vina in klobas za vsakega novodošleca, plačeval godcem, razkladal na dolgo in imenitno o Ameriki, njenem bogastvu in prostranosti, o svojih skušnjah kot delavec po premogovnikih v Zapadni Virginiji ali Kansasu ali po jeklarnah v Pennsylvaniji, primerjajoč in rešetajoč pri tem svoje opazke o položaju v Združenih državah z drugimi domačimi „Amerikanci“, ki so se bili vrnili pred njim. Pod blagim vplivom cvička, često pa tudi še docela trezni, so ti možje iz Amerike, na široko, bahavo in romantično pripovedovali, kako so bili spretni in kaj vse so naredili kot delavci, pa o plačah, ki so jih služili po krajih, kakor Wilkes-Barre ali Carbondale, Pennsylvanija, ali Wheeling, West Virginia, Pueblo, Colorado, Butte in Montana, sploh o krajih, ljudeh, stvareh ali zadevah iz novega sveta. Ti možje, ki so se vračali v rodno vas, bodisi za stalno ali samo na obisk, so bili zvečine neomikani težaki, možje mišičastih rok in močnih pleč, „Bohunks“ ali „Hunkies“, kakor so jim deli v Združenih državah, prešerno veseli in ponosni na trdo delo, ki napne vse mišice. Razen tega pa zdaj, ko so se vrnili domov, niso bili več zgolj blago na delovnem trgu, „delavske pare“ ali „mezdni sužnji“,' za kakršne so jih v Ameriki šteli levičarski agitatorji, marveč pustolovci, daljni sorodniki Marka Pola, ki so se srečno vrnili iz daljne dežele, junaki v svojih očeh kakor tudi v očeh svojih sovaščanov. Zato je bilo tudi čisto naravno, da so povečali in pretiravali svoja junaštva ter na dolgo in široko razpredali o ugodnih prilikah, ki jih je mogoče najti v Ameriki. Njihovo prevzetovanje nemara nikoli ni bilo docela brez vsake dejanske podlage ... Spominjam se, kako pazljivo sem jim prisluškoval in kako se je ob njihovem pripovedovanju porajala v meni misel, da bi šel v Ameriko, ko mi je bilo šele osem ali devet let. Takrat in še nekaj let pozneje sem si predstavljal Združene države kot velik, čudovit, nekam fantastičen kraj, kot „zlato deželo“, neke vrste zemeljski raj, kot obljubljeno deželo, in to več kakor samo v enem smislu; pred očmi mi je lebdela tako ogromna, da je ni mogoče obseči z mislijo, tisoč in tisoč milj preko morij, nedopovedljivo razburljiva, vrveča in drhteča, brez vsake primere z nekazno, spokojno, ljubko kranjsko deželico; kraj, poln gibanja in trušča, kjer se samo ob sebi vsak dan gode stvari, ki bi bile v Blatu nedosegljive in nemožne niti v mislih. V Ameriki si je v kratkem času mogoče nagrmaditi kupe denarja, pridobiti si neizmernih posestev, nositi bel ovratnik in imeti čevlje zlikane kakor gospod, jesti bel kruh, juho in meso ob delavnikih kakor ob nedeljah, tudi če je človek spočetka samo čisto navaden delavec. V Blatu ni nihče jedel belega kruha, juhe in mesa, razen ob nedeljah in praznikih, in te takrat le zelo redki izmed vaščanov. V Ameriki človeku ni treba ostati preprost delavec do konca dni. Videti je, da je tam vsakdo brez izjeme enako vreden in dober. Na dvanajstorice ali morda še več, na stotine celo je priseljencev v Združenih državah, nekoč kmetov in delavcev z Balkana, iz Kranjske, Štajersko, Koroške, Hrvaške, Banata, Dalmacije, Bosne, Črne gore in Srbije, pa iz Poljske, Slovaške, Češke in od drugod, ki so si v dveh ali treh letih prislužili in prihranili dovolj denarja z delom po premogovnikih ali jeklarnah v Pennsylvaniji, Ohiu in Illinoisu, da so se preselili v kraje po imenih Minnesota, Wisconsin in Nebraska ter si tam nakupili zemljišča, izmed katerih je sleherno razsežnejše od vseh zemljišč, ki so jim lastniki kmetje iz Blata ... Oh, brezmejna je Amerika, brezmejna! Slišal sem nekega „Amerikanca“ pripovedovati o pokrajinah, znanih pod imenoma Texas in Oklaboma, kjer so posamezne naselbine — „renče“ jih je imenoval — obsežnejše kakor vsa kranjska dežela! Od jutra do večera si moral sedeti na konju, če si hote! prejahati tako posestvo od enega kraja do drugega. V Blatu in po sosednjih vaseh so bili ljudje, ki nalik Tomažu niso verjeli vsega tega, moja otroška domišljija pa je bila vsa v ognju za Ameriko in vse sem verjel. V tisti dobi sem vzel za najčistejšo resnico malodane vse, kar sem slišal o Ameriki. Verjel sem, da premore en sam živinorejec v Texasu več glav, kakor jih je na vsem Balkanu. In ni bilo preveč za mojo lahkovernost, ko sem slišal, da so tam v Kaliforniji zlati rudniki in drevesa, stara več tisoč let, s tako ogromnimi debli, da se mora dvanajst mož prijeti za roke, če naj jih obsežejo. Vse je mogoče v Ameriki. Celo preprosti ljudje so tam meščani in ne podaniki kakor v Avstriji in po skoraj vseh drugih evropskih deželah. Vsak meščan, pa celo tujec nemeščan lahko pride do predsednika Združenih držav in mu stisne roko. V resnici je bilo videti, da je to v Ameriki navada in običaj. Tako je živel v Blatu možak, bivši delavec iz neke jeklarne v Pittsburghu, ki je zatrjeval, da je nekoč stisnil roko in izpregovoril s Theodorjem Rooseveltom, ki ga je po domače nazival „Tedi“, kar se je moji materi zdelo zelo čudno in smešno. Tako se ji je zdelo kakor če bi kdo klical z domačim vzdevkom rimskega papeža ali avstrijskega cesarja. Možak pa ji je pred menoj zagotavljal, da v Ameriki imenuje predsednika vsakdo le „Tedi“. Mati se je smejala vsemu temu vedno znova nekaj dni. In z njo sem se smejal tudi jaz. Ona in jaz sva se rada skupaj smejala. II Nekega dne — bilo mi je tedaj malo čez deset let — sem dejal materi: „Nekoč pojdem v Ameriko“. Mati me je pogledala in dolgo zrla name ... Bila Je tedaj zdrava, mlada kmečka žena še ne tridesetih let, dokaj visoke postave, polnega oprsja in širokih bokov; lakti so ji bile dolge, roke velike in delavne; imela je širok slovanski obraz, porjavel od sonca, naguban od vetra; velike, širom odprte svetlorjave oči so sijale prijazno in svetlo od preproste veselosti; in kostanjevi, valoviti lasje so se ji v bledozlatih pramenih usipali izpod pisane rute, zavezane pod brado. Tedaj je imela četvero otrok, dva dečka in dve deklici; pozneje jih je rodila še petero, tri dečke in dve deklici. Jaz sem bil najstarejši. Že dokaj let potem, ko sem prišel v Ameriko, mi je moja najstarejša sestra pisala, da je med ljudmi v vasi še vedno živa zgodba, kako se je mati smejala v porodnih bolečinah ob mojem rojstvu, kar bržkone ne bo res; mati sama, ki še vedno živi, se tega ne spominja. Vem pa, da je imela, ko sem bil še otrok, in da najbrže še vedno ima dar smeha v veliko večji meri kakor večina ljudi krog nje, prav za prav kakor večina ljudi kjerkoli na svetu. Njen smeh je bil zdrav, naraven, iz dna srca, telo stresajoč, kakršen je smeh slovenskih kmetov na Kranjskem, posebej še smeh kmetic, premenljiv in raznovrsten; navadno vesel in dobrovoljen, jasen in naravnost iz srca, časih pa tudi nevesel, brez zvoka dobre volje, iz bolesti porojen in bolest premagujoč ... „V Ameriko pojdem,“ sem povzel, ko je mati še vedno tiho zrla vame. Morda je sama pri sebi premišljala, da je ta njen otrok nevsakdanji in čudaški. Večkrat je v moji prisotnosti opomnila, da jo skrbim. Mnogokrat je zrla name v tihi zaskrbljenosti. V nekem oziru sem bil samovoljen, kakor sme biti le najmlajši. Navadno sem delal vse po svoje ne glede na ugovore. Naposled se mi je mati zasmejala, dasi ne dvomim, da jo je to, kar sem ji bil povedal, prestrašilo. Zasmejala se je z vsem obrazom, z usti, z gubami, z očmi, zlasti z očmi. Tudi jaz sem se smejal. Bil sem zdrav dečko, visokorasel in močan za svoja leta. Po zunanjosti sem bil podoben, kakor je mati često omenjala, očetu, ki je bil kmet z dušo in telesom; jaz pa očividno nisem bil ustvarjen za kmeta. Če bi nanesla potreba, bi tudi jaz zmogel trdo delo na polju, dišalo pa mi ni. Veliko rajši sem se potikal po vasi, blodil po gozdovih, hodil v sosednje vasi, postajal ob veliki cesti ter gledal, kaj se godi krog mene. Malo ji je zastal glas, ko je ponovila: „V Ameriko? Kdaj pa pojdeš?“ „Še ne vem,“ sem dejal. „Ko bom velik, kali. Sedaj jih imam že deset.“ Vsega tega še nisem bil razmislil v podrobnosti, le odločil sem se bil, da pojdem nekoč. Mati se je smejala. Smeh pa ji je drhtel od strahu in bojazni. Ni me mogla doumeti. Tedaj se mi je odprlo, da me ne bi rada videla odhajati v Ameriko. Neki njen bratranec je bil odšel tjakaj pred nekako dvajsetimi leti, ko je bila še deklica. Komaj se ga je spominjala, toda slišala je pripovedovati o njem druge sorodnike. Prvo leto je pisal še nejkajkrat. Potem pa sam bog vedi kaj je bilo z njim. In kakor sem zvedel pozneje, je vedela mati za druge može iz Blata in soseščine, ki so odšli čez lužo in so brez sledu utonili v prostranosti Amerike. Poznala je može iz bližnjih vasi, ki so se vrnili iz Združenih držav brez roke, brez noge ali razrvanega zdravja. V Gatini, vasi, ki je bila Blatu najbližja, je živel „Amerikanec“, ki je prišel domov s čudno boleznijo, ki ji človek ne sme reči niti imena; okužil je s to boleznijo še ženo, ki je porodila slepo dete. V Podgori, drugi bližnji vasi, je živela vdova, čije moža je ubilo v rudniku v Združenih državah. Mati je imela le medel pojem o tem, kaj je rudnik, ker na Dolenjskem ne poznajo rudnikov; vendar jo je bilo strah ob misli, da bi nekega dne kdo izmed njenih otrok utegnil delati pod zemljo. III Mi vsi, starši in otroci, smo spali v izbi — prostorni sobi v slovenski kmečki hiši — in one noči me je mati kmalu potem, ko smo se odpravili spat, s pritajenim glasom poklicala po imenu, rekoč: „Ali že spiš?“ Bil sem še buden in že mi je bila beseda za odgovor na jeziku, ko mi je udarilo v misel, da bi se mati najbrže rada pogovorila o meni z očetom. Nisem se zganil in nič nisem črhnil. Postelja, ki sem jo delil z bratom, je stala v kotu nasproti postelje staršev. „Spi,“ je zamomljal oče. „Zakaj ga kličeš?“ "Povedati ti moram, kakšne se je danes iznebil," je šepnila mati napol glasno, da sem jo natanko slišal. „Dejal je, da pojde v Ameriko, ko doraste.“ Oče je nekaj zagodrnjal. Bil je ubit od truda in napora. Težko je delal ves dan. Bil je sicer eden izmed premožnejših kmetov v Blatu, toda skoro vse delo na kmetiji je opravljal sam z materino pomočjo ter le redko najemal za delo tujo roko. Bil je zastaven, krepak mož v zadnjih tridesetih letih, modrih oči in svetlih las, preprost, razumen kmet. Znova je zagodrnjal. „V Ameriko? Saj je še otrok. Koliko pa je star prav za prav?“ Preveč je imel dela, da bi držal v glavi še starost svojih otrok. „Deset jih ima,“ je odgovorila mati. „Podoben pa ni nobenemu na vasi.“ „Otrok je še,“ je vnovič zamrmral oče. „Otroške marnje.“ „Časih se bojim pogovarjati se z njim,“ je nadaljevala mati. „Sama ne vem, kaj se godi v njegovi glavi. Taka vprašanja mi zastavlja, pa tako čudne stvari mi pripoveduje. Nič mu ne uide od vsega, kar se godi krog nas. Prebere pa vse, kar iztakne na vasi.“ „Potem sta za minuto premolknila.“ „Ga bom pa poslal v mestno šolo, če je tako,“ se je oglasil oče, „čeprav v je najstarejši.“ Po običaju, ki velja na Kranjskem, bi bil namreč kot najstarejši moral ostati pri hiši in delati na domu ter po očetovi smrti zagospodariti na posestvu. „Saj itak ni kaj prida za na kmetijo,“ je nadaljeval oče. Poslal ga bom v šolo v Ljubljano. Pa naj bo za gospoda, če ima glavo za učenje.“ „Tudi Martin trdi, da bi morali tako narediti,“ je pritrdila mati. Martin je bil njen brat, župnik v Žalni, kamor je spadala tudi naša vas. „Pravijo, da so otroci blagoslov božji,“ je dejal oče čez nekaj časa, „toda ...“ „Oh, ob koncu koncev se bo že še vse dobro izteklo,“ je prekinila mati očetovo zaskrbljenost. „Ni se nam dosti pritoževati, dokler nam Bog da zdravje.“ Mati je bila optimistka po naravi, zaupajoč trdno v življenje na tem in na onem svetu. Vedno sicer vdana v usodo, toda s smehom na ustih. Potem je čez nekaj trenutkov dodala: „Kdo bi mogel vedeti? Če ga pošljemo v šolo v Ljubljano, bo iz njega morda duhovni gospod kakor moj brat Martin. Nato ni dejal oče ničesar. Tudi mati je umolknila. Potem sem malo pomalem zaslišal, kako oče nalahno smrči v prvem snu. Mati pa mislim, da ni zaspala še pozno v noč. Morda se je v temi smehljala sama pri sebi, predajajoč se prelepim mislim. Kakšna brezsmiselna neumnost, da bi njen najstarejši hodil v Ameriko! Saj je še otrok, otroških marenj pa ni da bi človek jemal resno ... V Ljubljano ga bomo dali; to sedaj stoji. Po letih in letih šolanja se bo potem vrnil kot duhovnik in morda ga bo škof poslal na župnijo v Žalni. „Res prelepo!“ je napol glasno vzkliknila sama pri sebi. Natančno sem slišal ta njen vzklik kljub očetovemu smrčanju in vse se mi zdi, da so bile take njene misli v tem trenutku. Najbrže si je predstavljala, kako bom sčasoma posvečen za duhovnika, kako bodo stricu Martinu dali večjo faro in se bo župnija v Žalni izpraznila zame. Kakor mnogo kmečkih žena na Kranjskem, tudi mati ni bila globoko verna v navadnem pomenu besede. Mislim, da se je le malo brigala za nauke katoliške vere. Po svojem jedru je bila poganka. V njeni krvi so utripali odmevi molitve, s katerimi so njeni pradedi, stari Slovani, pred tisoč leti obračali izpred žrtvenikov pod milim nebom k soncu, k bogovom vetra in groma. Kar jo je v veliki meri vleklo in privabljalo v katoličanstvo, čeprav se tega seveda ni zavedala, so bili obredi in zunanji blesk. Ljubila je sveta oblačila, ki so jih njen brat in drugi duhovni gospodje nosili pri maši. Ljubila je svečane procesije z zvonovi, ki dolgo in zvonko potrkavajo ob velikih praznikih ali ob vročih, tihih dnevih sredi poletja, ko suša grozi uničiti ali poškodovati letve. Ljubila je veselo, praznično polnočnico o božiču. Všeč in po godi ji je bilo kadilo, vonj prižganih voščenic, slike, postaje Križevega pota, kipi svetnikov v velikem in stranskih oltarjih, petje orgel ob nedeljah. Pela je na koru z zvonkim, jasnim, dasi nešolanim glasom. Včasih, kadar je zapela sama, so župljani iz Blata zatrjevali, da iz njenega petja zveni nekaj kakor smeh. Pridig ji ni bilo mar, še bratovih ne; vsaj kolikor je meni znano, ni nikoli pohvalila nobene; vendar pa ji je globoko laskalo, kadar je videla strica Martina stati na prižnici, brati evangelij ali pridigovati ... In lepega dne, kdo ve, bom tudi jaz, njen sin, stal na prižnici v Žalni in pridigal! Tako ponosna bi bila name. Vsi farani bi bili ponosni name, kakor so ponosni na strica Martina, ki je tudi iz domače fare in kmečki sin. Tudi v življenju mojega očeta vera ni bila bog si ga vedi kaj odločilnega. V bistvu je bil praktičen mož, ki ga je resno in brez prenehanja zaposljevala stara mati zemlja. Hodil je v cerkev ob nedeljah in vsak večer molil z družino k Bogu, toda zdi se mi, da bolj zaradi tega, ker je bilo vse to tako v navadi, kakor iz resnične, notranje potrebe. V dnu je bil kakor večina kmetov na Kranjskem in drugje trd realist, praktičen mož in fatalist z naravo, skoro biološko zdravo pametjo in napol ciničnim poznanjem zemlje, starodavnejšim od kakršnekoli vere ali sistema ... Toda najbrže si je mislil, da če je že eden izmed njegovih sinov rojen za duhovnika, no, pa naj bo. Duhovniki so važen del v sestavu stvari na zemlji. Imeti duhovnika v družini, to poveča človeku ugled. Oče je vedel, da je temu tako. Čutil je, da mu že sedaj izkazujejo župljani neke posebne spoštovanje samo zaradi tega, ker je brat njegove žene duhovnik. Če bi bil duhovnik njegov sin, si je morda dejal sam pri sebi, bi bilo še toliko bolje. Naj bo že temu kakorkoli, oče se je odločil, da me pošlje v mestno šolo, kar je bilo za takratni čas zame nekaj prijetnega. IV Pozno pomladi leta 1909., štiri mesece preden so me vzeli v šolo v Ljubljani in šest ali sedem mesecev potem, ko sem prvikrat povedal svojo namero, da bi šel v Ameriko, se je vrnil v Blato mož, ki je bil v Ameriki več ko dvajset let. Bil je to Peter Molek, brat Franceta Molka, še dokaj premožnega kmeta, našega najbližjega soseda. Ker Peter ni imel v vasi svojega posestva, se je nastanil v Francetovi hiši. Osem let ni bil slišal o njem njegov brat. Mislil je že, da je mrtev. Nobeden od „Amerikancev“, ki so se vračali, ga ni bil videl v Ameriki. Potem pa je te pomladi nenadoma prišlo pismo, da „prihaja domov umirat.“ Povratek „Amerikanca“, kakršen je bil Peter Molek, je bil za Blato nekaj nenavadnega. Na dan po njegovem povratku sem pri večerji slišal, kako sta se oče in mati pomenkovala o njem. Oče je dejal, da se še spominja, kdaj je Peter odrinil v Ameriko. „Bil je eden najmočnejših in najkrepkejših fantov v fari, še močnejši in večji od Franceta“, ki je bil še vedno zastaven in silen mož, čeprav mu je teklo že sedeminpetdeseto leto. „Pa ga poglej sedaj!“ — in oče je zmajal z glavo. Peter Molek še petdeset let ni bil star, pa je bil mršaav, upognjen in zlomljen mož z globoko vdrtimi očmi, plešast, skoro sama kost in koža, z grenkim izrazom v obrazu; mučila sta ga revmatično trganje in nadušljivost, dvoje bolezni, ki sta bili dotlej v Blatu popolnoma nepoznani. Osem ali devet let mlajši od Franceta, ga je bila zgolj še senca njegovega brata. „Huda dežela je Amerika,“ je izpregovorila mati ter zaskrbljeno pogledala name, čeprav od takrat nisem bil več omenil, da bi šel v Ameriko. „Pravijo, da je Peter prišel domov brez bora in božjaka. Najbrže ga bo moral rediti France, dokler ne bo umrl.“ Zaradi tega sem gledal na Petra Molka kot na nekaj silno čudnega in izrednega. S svojimi predstavami o Ameriki nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da nekdo prebije v tej deželi sredi vsega izobilja dvajset let, pa se potem vrne domov v takem stanju. In brez dvoma je bilo res, kar so pripovedovali ljudje o Petru Molku, da se je vrnil brez denarja. Celo za najbližje sorodnike ni prinesel nobenih daril. Ni hodil v gostilno in z nikomer se ni menil o svojih prigodah v Ameriki. Večinoma je živel sam zase. Ves božji dan je posedal na soncu na klopi pred bratovo hišo. Prebiral je knjige in časopise, ki so bili očividno natisnjeni v Ameriki. Ali pa je počasi koračil preko polj. Časih ga je napadel kašelj, da je krehal deset ali dvajset minut brez prestanka. Petrovo kašljanje je bilo za otroke v Blatu nevsakdanji prizor, ki je med njimi napravil velik hrup. Ko ga je zgrabil nadušljivi krč, je zaripnil v obraz krvavordeče, izstopile so mu globoko vdrte oči in zabolščale široko razprte kakor zadete od divje groze; upognjen in sklonjen se je obupno tiščal za prsni koš. Če ga je prva dva ali tri tedne po njegovem povratku le kdo izmed dečkov slišal zakašljati, je bil na vasi takoj velik krik in vik in v brezsrčni, brezmiselni mladostni radovednosti je z vseh strani pribrzelo k Molkovi hiši deset ali dvanajst hripavih, bosonogih paglavcev, da bi gledali, kako se davi čudni „Amerikanec“, in poslušali cvileče piskanje, izvijajoče se iz njegovih uničenih prsi. Če je iztisnil izredno dolgo piskanje, so se otroci spogledali kakor v čudu ter se nasmehnili. V tem nisem bil jaz nič boljši od ostalih dečkov, dokler mi mati ni prepovedala zahajati v Petrovo bližino, kadar je kašljal. Potem sem ga opazoval od daleč. Naša hiša je stala le kakih sto metrov od Molkove. Časih pa, kadar ni kašljal, sem stopil bliže do njega. Rad bi se bil pomenil z njim, pa nisem mogel zbrati dovolj poguma, da bi ga bil ogovoril. Nekega dne se je slabotno nasmehnil in mi dejal: „Ti si pa sosedov, mar ne?“ „Sosedov, da,“ sem dejal. „Moj oče se vas spominjajo, ko ste odhajali v Ameriko.“ Peter Molek je prikimal. „Dolgo, dolgo je že od tega,“ je menil. „Zakaj pa vedno tako kašljate?“ sem ga vprašal. Peter Molek nekaj časa ni odgovoril ničesar. Strmel je vame tako čudno, da mi je bilo neprijetno. Potem je odmaknil pogled ter z dolgo, koščeno roko nedoločno zamahnil. „Amerika,“ je dejal ...„Amerika.“ Nisem razumel, kaj je hotel povedati. „Koliko pa si star?“ me je vprašal. „Deset“, sem odgovoril. „Kmalu jih bom enajst. Tedaj pojdem v mestno šolo.“ Peter Molek se je znova nasmehnil in prikimal. „All right,“ je dejal po angleško. „Jaz pa vem, kaj pomeni 'all right',“ sem vneto povzel. „Po ameriško se to pravi dobro.“ Tudi druge može, ki so prihajali iz Amerike, sem velikokrat slišal reči all right. „Poznam pa še tudi druge ameriške besede. Sure Mike! ... Sonabič ...“ Ponosen sem bil na svoje znanje in dobro mi je delo. Peter Molek je gledal name izpod čela. Videti je bilo, kakor da me hoče potrepljati, toda najbrže se je bal, da bi se mu ne odmaknil, ker je bolan.„All right,“ je ponovil še enkrat. Silno me je veselila njegova pohvala. Poleg njega na klopi sem zagledal nekaj časopisov in knjig. Stopil sem bliže. „Kaj pa je to?“ sem vprašal. „Knjige in časopisi iz Amerike,“ je rekel Peter Molek. „Knjige sem prinesel s seboj.Časopise dobivam po pošti enkrat na teden.“ Časniki so bili izvodi radikalnega lista „Appeal to Reason,“ ki so ga tedaj tiskal v Girardu v državi Kansas. Ena izmed knjig je bila „The Jungle“ od Uptona Sinclaira. „Ali je kaj podob v njih?“ sem vprašal. „Slik ali podob iz Amerike?“ „Ne,“ je dejal Peter Molek. „Imam pa nekaj slik notri v hiši. Počakaj; prinesel jih bom.“ Stopil je v hišo in se takoj vrnil z nekaterimi fotografijami, razglednicami in izrezki iz časopisov. Sedel sem k njemu na klop. „To,“ mi je razlagal Peter Molek, ko mi je kazal prvo sliko, „to je premogovno mesto v Pennsylvaniji, Forest City. Tole, ki je videti kakor gora, je kup premoga, ki so ga izpod zemlje — na tisoče čevljev globoko — izkopali zvečine naši Kranjci. Skoro vsi rudarji v Forest Cityju so Slovenci. Sedem let sem delal tamkaj v takem rudniku.“ Pokazal ml je drugo sliko. „Jeklarna v Pennsylvaniji. Tudi tu sem delal nekaj časa. Večinoma pa sem delal po rudnikih. Delal sem od enega do drugega konca te dežele, ne samo v Pennsylvaniji, marveč po krajih, ki jim pravijo Ohio, West Virginia, Illinois, Montana, Nevada in o katerih ti še slišal nisi nikoli.“ „O Pennsylvaniji (izgovarjal sem Panslovénija) sem pa že slišal, pa tudi o Ohiju in o ...“ Peter Molek se je bledo nasmehnil. Rad me je imel, jaz pa sem bil srečen zaradi tega. „Tole je Novi York,“ je dejal in mi pokazal novo sliko. „Ali vidiš te stavbe? Nekatere so včasih višje kakor najvišji zvonik na Kranjskem.“ „Slišal sem že o poslopjih v Novem Yorku,“ sem rekel. „Vsako leto jih grade višja. Skyscrapers jim pravijo. Ali veš, kaj to pomeni?“ „Ne vem,“ sem odvrnil. Tedaj mi je Peter Molek razložil, zakaj pravijo v Ameriki visokim stavbam nebotičniki. Zanimivejšega pripovedovanja nisem bil slišal dotlej še nikoli. Potem sem rekel: „Nekoč pojdem tudi jaz v Ameriko.“ Peter Molek se je ozrl name in se zdrznil. Že je mislil nekaj reči, ko ga je vnovič popadel nadušljivi krč. „To mi je dala Amerika,“ je rekel Peter Molek, ko se je odkašljal. „Kaj pa to pomeni?“ sem vprašal jaz in s prstom pokazal naslov knjige na klopi. „The Jungle,“ je,odgovoril Peter Molek. "Po slovensko bi dejali džungla." Jaz seveda nisem vedel, kaj pomeni džungla. Gozdovi krog Blata so bili negovani, iztrebljeni, idilični logi, kamor smo hodili trgat jagode in nabirat gobe. „Džungla,“ je pojasnjeval Peter Molek, „je divji kraj, ogromen gozd, ves zapleten od rastlinja, kjer vse rase in poganja križem kražem, nepredirna hosta, skrivnostna in strašna, mrgoleča divjih zverin in kač in pajkov večjih od moje pesti ... To je knjiga o Združenih državah, čeprav v Združenih državah ni džungel, vsaj kolikor je meni znano. Vendar je Amerika v celoti džungla. To, kar pripoveduje knjiga pa je zgodba o ljudeh, kakršen sem jaz, o tujcih, ki se priselijo in izginejo v žrelu džungle. Razumeš?“ Prikimal sem, toda v resnici nisem razumel. „Amerika me je pogoltnila,“ je nadaljeval Peter Molek, „toda ni me prebavila." Nasmejal se je kakor sam vase in ta njegov nasmeh je bil poseben smeh brez trohe veselosti. Peter Molek je nadaljeval: „Amerika, ta džungla, pogoltne mnogo ljudi, ki se napotijo tjakaj za delom. Moč in silo jim iztisne do zadnje kaplje, razen če so dovolj pametni in srečni, da ubeže, še preden je prepozno; razen če garajo po jeklarnah in rudnikih samo malo let, si pritrgajo od ust vsak cent, ki ga morejo, in se potem vrnejo domov ali pa si kupijo kos zemlje, kjer je zemlja še poceni.“ Molkove besede sem le slabo razumel, vendar sem poslušal napeto in si zapomnil slednjo stvar, ki jo je povedal. „... Jaz sem bil tamkaj predolgo,“ je pripovedoval. „Pretrdo sem garal. Poglej ta Novi York,“ in pokazal je na sliko, ki mi jo je prej razkazoval. „Jaz, mi vsi smo pomagali graditi ta poslopja — mi Slovenci in Hrvati in Slovaki in vsi tisti, ki so prišli v Ameriko za delom. Tamkaj smo pomagali graditi še marsikatero drugo mesto, o katerem še slišal nisi nikoli, pa železnice in mostove, vse iz jekla, ki ga kujejo po jeklarnah naši ljudje. Naši ljudje z Balkana so najboljši jeklarji v Ameriki. In ta dim, le poglej ga, se dviga iz premoga, ki smo ga mi izkopali, mi z Balkana in iz Galicije in iz Češke. Tudi rude smo dosti izkopali. Jaz sem delal nekaj let v železniških rudnikih na Zapadu. Svoje zdravje sem zapravil v rudnikih. Rudarji se nalezejo naduhe in revmatizma. Trikrat me je zadela nesreča. Nekoč — bilo je v Coloradu — sem štiri dni ležal zakopan tri tisoč čevljev pod zemljo. Z menoj je zasulo še sedem drugih; trije so bili Slovenci kakor jaz, dva Poljaka, eden Dalmatinec, eden Američan. Ko so nas odkopali, sva bila še živa še Dalmatinec in jaz. Nekoč se je v Pennsylvaniji odtrgala v rudniku skala in mi zlomila desno nogo. Noga se je pozdravila in vnovič sem se vrnil na delo. Dva meseca sem delal, ko je padla name druga skala. Malo je manjkalo, da mi ni zlomila leve noge. Dolgo let nisem razumel Amerike. Tedaj sem začel brati in nem razumel ... Onega dne, preden sem odjadral domov, sem hodil po teh cestah,“ — pokazal je na sliko — „kjer so poslopja najvišja. Poslopja iz samega jekla. Ozrl sem se kvišku in težko mi je popisati čustva, ki so me tedaj navdala. Doumel sem, da mnogo našega dela in naše sile, mojega dela in moje sile tiči akrepenelih v veličini Novega Yorka in v veličini Amerike. Čutil sem, da v resnici puščam samega sebe v Ameriki, čeprav sem namenjen v Blato.“ One pomladi in onega poletja sem še mnogokdaj sedel skupaj a Petrom Molkom. Med nadušljivimi krči mi je govoril o tisti prostrani džungli, za katero je imel Ameriko. Njegovo gledanje na to deželo je bilo, kakor se sedaj spominjam, enostransko, trpko. Pripovedoval mi je o nesrečah v rudnikih ali železolivarnah, ki jim je bil sam priča ali o katerih je bil samo bral in slišal; o delavskih vstajah; o oblastnih, mogočnih kapitalistih, lastnikih ogromnih industrij, ki mi jih je orisal kot „zverine v džungli“ ; o orgijah bogatašev v Chicagu in Novem Yorku, pri katerih so, kakor je poročal socialistični tisk, kadili cigarete, zavite v stodolarske bankovce; o milijonarjih, ki nosijo demante vdelane v zobe in ki jim igra godba, ko se kopljejo v šampanjcu; pa o zakonih, zloglasnih predmestjih, kjer ljudje žive v cunjah in bedi. Poslušal sem z odprtimi usti. „Za nekatere pa Amerika ni slab kraj“, mi je dejal Peter Molek nekega dne. „Mnogo tujcev se je tamkaj znatno popravilo, toda ti srečneži so le redki v primeri z množico priseljencev, ki mislim, da bi se jim bolje godilo, če bi ostali doma v stari deželi. Ameriški obrati jih izmozgajo, potem jih izvržejo.“ „Pa gre vendar vedno več ljudi v Ameriko,“ sem pripomnil jaz. Nedavno tega sem namreč bral v časniku, na katerega je bil naročen oče, da se je v letu 1908. izselilo s Kranjskega v Združene države štiri tisoč ljudi več kakor leta 1907. „Že!“ je menil Peter Molek. „Gredo, ker je vsakdo prepričan, da bo on ugnal Ameriko, ne pa Amerika njega. Prisluškujejo onim redkim, ki se vračajo domov iz Združenih držav z dvema ali tremi tisoči dolarjev. Slišijo, da se je drugi, ki je bil tam, visoko povzpel na lestvici uspeha. In potem trdno verujejo, da se bo posrečilo tudi njim. Amerika je zanje obljubljena dežela. Na tisoče in stotisoČe ne samo iz Kranjske, marveč iz premnogih debela, jih premani in izvabi preko. Še bolj kakor oni njenih dolarjev je ona potrebna njihovih rok, pa jih izrabi. Že nekaj let je tega, odkar pravijo v Ameriki priseljencem 'gnoj'; to je zanje točno ime. Gnojilo so, ki hrani korenine ameriške sedanje in bodoče veličine. Danes so še vedno 'gnoj'. Korenine ameriške veličine še vedno črpajo iz njih ... Življenje v Ameriki je naporno, mrzlično plezanje. Mnogo več jih odleti, kakor pa se jih dvigne do bogastva.“ Vse to me je po vsem, kar sem prej slišal ali mislil o Ameriki, nagibalo k strmenju in začudenju. q1fwfoykpi8qszabw0dhwwy31bhus78 224540 224539 2026-09-03T17:15:36Z Larisa Mihailovicc 10692 224540 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Smeh v džungli | avtor = Louis Adamič | opombe = poslovenil Stanko Leben | izdano = Prosveta 1933 | dovoljenje = | obdelano = | vir = }} ==Smeh v džungli== PREDGOVOR Ta knjiga pripoveduje o vplivih, ki so me v letu 1913 kot štirinjastinpolletnega dečka odločili, da sem zapustil rodno deželo v Evropi in se napotil v Ameriko; pripoveduje nadalje o stvareh, ki sem jih izkusil kot priseljenec, živeč po raznih krajih Združenih držav, o stvareh, ki so videti zanimive ali pomembne ali pa zgolj meni osebno prijetne in so prav sedaj našle svoj izraz. Knjiga nima namena, biti popoln lastni življenjepis (če je kaj takega sploh mogoče). Priseljevanje je bilo važen činitelj v gradnji Amerike. Priseljenski tok, zlasti okoli 1890. do 1914. je naplavil veliko število mojih rojakov, ki so jih vzdeli ime „Bohunks“ ali „Hunkies“, to je Slovani z Balkana ter iz vzhodne in srednje Evrope; v nepreračunljivi meri so ti priseljenci prispevali kot delavci k današnji gmotni veličini in sili Združenih držav, dasi ta donesek še ni splošno priznan. „... Mnogo našega dela in naše sile tiči skrepenele v poslopjih newyorških, v zgradbah drugih mest, v železnicah in mostovih Amerike ...“ Z druge strani pa je seveda priseljevanje v nemali meri krivo dejstva, da so Združene države danes bolj džungla kakor civilizacija, dežela silne gospodarske, socialne, duhovne in umstvene zmede in stiske, v kateri je – vsaj meni se tako zdi – nekaj dejanskega smisla za malo humorja najdragocenejše, kar more imeti rahločuten in razumen človek. Sedaj je konec priseljevanja ... Združene države so snele napis „Dobro došli“. To dejstvo se mi zdi eno izmed najbolj značilnih v sodobnem državnem življenju Amerike. Zato morda ni neumestno ali presmelo, če tudi jaz pridenem v teh dneh delo na polico, dokaj redko zastavljeno z avtobiografskimi deli izpod peres priseljencev. Yaddo, v oktobru 1931. <palign=right>Louis Adamič</p> PRVI DEL ZAKAJ SEM ŠEL V AMERIKO PRVO POGLAVJE "Amerikanci" na Kranjskem I Ko mi je bilo devet let, pa tudi že prej, me je v moji rodni vasi, v Blatu na Kranjskem – tedaj slovenski vojvodini avstrijski, sedaj delu Jugoslavije – čudno presunilo vsakikrat, kadar se je kdo iz te male naselbine povrnil iz Amerike. Pred petimi ali šestimi leti, tako sem slišal pripovedovati, je bil mož na tihem zapustil domačo vas in se odpravil v Združene države, reven kmetič, oblečen v domačo tkanino, z brki od nosom in s culo na hrbtu; sedaj pa gladko obrit „Amerikanec“, postavljajoč se v obleki iz modrega serža, v čevljih na gumbe, zelo širokih v prstih in z gumijevimi podpetniki, s črnim klobukom ozkih krajevcev, s svetlim ovratnikom iz celuloida in z živobarvno ovratnico, še bolj živo in kričečo zaradi vanjo zataknjene bleščeče igle v obliki konjske podkve, o kateri se je šušljalo, da je zlata; njegova kovčega iz umetnega usnja in prevezana z jermeni, pa sta trebušasto štrlela od samih daril iz Amerike, namenjenim sorodnikom in znancem po vasi. V devetih od desetih primerov se je bil možakar izselil iz gospodarskega obupa, z denarjem, izposojenim od kakega sorodnika v Združenih državah; sedaj pa so v vasi govorili, da premore svojih eden do tri tisoč ameriških dolarjev. Za moje oči je v resnici nosil vse znake premožnega človeka. In če bi rekel, da je pretresel mojo otroško domišljijo, bi bilo to milo povedano. Korak za korakom sem mu sledil z drugimi dečki iz vasi, ko je hodil po vasi okoli sorodnikov in prijateljev, deleč jim darila, in z odprtimi usti in očmi sem visel na vsaki njegovi besedi in kretnji. In ko je potem prvo nedeljo po svoji vrnitvi ta denarni mogotec in imetnik sedel v krčmi ali pod lipo pred gostilnico v Blatu, sem se prerinil, če je bilo količkaj mogoče, tako blizu, da me je doseglo njegovo govorjenje; obdan od vaščanov je naročal vina in klobas za vsakega novodošleca, plačeval godcem, razkladal na dolgo in imenitno o Ameriki, njenem bogastvu in prostranosti, o svojih skušnjah kot delavec po premogovnikih v Zapadni Virginiji ali Kansasu ali po jeklarnah v Pennsylvaniji, primerjajoč in rešetajoč pri tem svoje opazke o položaju v Združenih državah z drugimi domačimi „Amerikanci“, ki so se bili vrnili pred njim. Pod blagim vplivom cvička, često pa tudi še docela trezni, so ti možje iz Amerike, na široko, bahavo in romantično pripovedovali, kako so bili spretni in kaj vse so naredili kot delavci, pa o plačah, ki so jih služili po krajih, kakor Wilkes-Barre ali Carbondale, Pennsylvanija, ali Wheeling, West Virginia, Pueblo, Colorado, Butte in Montana, sploh o krajih, ljudeh, stvareh ali zadevah iz novega sveta. Ti možje, ki so se vračali v rodno vas, bodisi za stalno ali samo na obisk, so bili zvečine neomikani težaki, možje mišičastih rok in močnih pleč, „Bohunks“ ali „Hunkies“, kakor so jim deli v Združenih državah, prešerno veseli in ponosni na trdo delo, ki napne vse mišice. Razen tega pa zdaj, ko so se vrnili domov, niso bili več zgolj blago na delovnem trgu, „delavske pare“ ali „mezdni sužnji“,' za kakršne so jih v Ameriki šteli levičarski agitatorji, marveč pustolovci, daljni sorodniki Marka Pola, ki so se srečno vrnili iz daljne dežele, junaki v svojih očeh kakor tudi v očeh svojih sovaščanov. Zato je bilo tudi čisto naravno, da so povečali in pretiravali svoja junaštva ter na dolgo in široko razpredali o ugodnih prilikah, ki jih je mogoče najti v Ameriki. Njihovo prevzetovanje nemara nikoli ni bilo docela brez vsake dejanske podlage ... Spominjam se, kako pazljivo sem jim prisluškoval in kako se je ob njihovem pripovedovanju porajala v meni misel, da bi šel v Ameriko, ko mi je bilo šele osem ali devet let. Takrat in še nekaj let pozneje sem si predstavljal Združene države kot velik, čudovit, nekam fantastičen kraj, kot „zlato deželo“, neke vrste zemeljski raj, kot obljubljeno deželo, in to več kakor samo v enem smislu; pred očmi mi je lebdela tako ogromna, da je ni mogoče obseči z mislijo, tisoč in tisoč milj preko morij, nedopovedljivo razburljiva, vrveča in drhteča, brez vsake primere z nekazno, spokojno, ljubko kranjsko deželico; kraj, poln gibanja in trušča, kjer se samo ob sebi vsak dan gode stvari, ki bi bile v Blatu nedosegljive in nemožne niti v mislih. V Ameriki si je v kratkem času mogoče nagrmaditi kupe denarja, pridobiti si neizmernih posestev, nositi bel ovratnik in imeti čevlje zlikane kakor gospod, jesti bel kruh, juho in meso ob delavnikih kakor ob nedeljah, tudi če je človek spočetka samo čisto navaden delavec. V Blatu ni nihče jedel belega kruha, juhe in mesa, razen ob nedeljah in praznikih, in te takrat le zelo redki izmed vaščanov. V Ameriki človeku ni treba ostati preprost delavec do konca dni. Videti je, da je tam vsakdo brez izjeme enako vreden in dober. Na dvanajstorice ali morda še več, na stotine celo je priseljencev v Združenih državah, nekoč kmetov in delavcev z Balkana, iz Kranjske, Štajersko, Koroške, Hrvaške, Banata, Dalmacije, Bosne, Črne gore in Srbije, pa iz Poljske, Slovaške, Češke in od drugod, ki so si v dveh ali treh letih prislužili in prihranili dovolj denarja z delom po premogovnikih ali jeklarnah v Pennsylvaniji, Ohiu in Illinoisu, da so se preselili v kraje po imenih Minnesota, Wisconsin in Nebraska ter si tam nakupili zemljišča, izmed katerih je sleherno razsežnejše od vseh zemljišč, ki so jim lastniki kmetje iz Blata ... Oh, brezmejna je Amerika, brezmejna! Slišal sem nekega „Amerikanca“ pripovedovati o pokrajinah, znanih pod imenoma Texas in Oklaboma, kjer so posamezne naselbine — „renče“ jih je imenoval — obsežnejše kakor vsa kranjska dežela! Od jutra do večera si moral sedeti na konju, če si hote! prejahati tako posestvo od enega kraja do drugega. V Blatu in po sosednjih vaseh so bili ljudje, ki nalik Tomažu niso verjeli vsega tega, moja otroška domišljija pa je bila vsa v ognju za Ameriko in vse sem verjel. V tisti dobi sem vzel za najčistejšo resnico malodane vse, kar sem slišal o Ameriki. Verjel sem, da premore en sam živinorejec v Texasu več glav, kakor jih je na vsem Balkanu. In ni bilo preveč za mojo lahkovernost, ko sem slišal, da so tam v Kaliforniji zlati rudniki in drevesa, stara več tisoč let, s tako ogromnimi debli, da se mora dvanajst mož prijeti za roke, če naj jih obsežejo. Vse je mogoče v Ameriki. Celo preprosti ljudje so tam meščani in ne podaniki kakor v Avstriji in po skoraj vseh drugih evropskih deželah. Vsak meščan, pa celo tujec nemeščan lahko pride do predsednika Združenih držav in mu stisne roko. V resnici je bilo videti, da je to v Ameriki navada in običaj. Tako je živel v Blatu možak, bivši delavec iz neke jeklarne v Pittsburghu, ki je zatrjeval, da je nekoč stisnil roko in izpregovoril s Theodorjem Rooseveltom, ki ga je po domače nazival „Tedi“, kar se je moji materi zdelo zelo čudno in smešno. Tako se ji je zdelo kakor če bi kdo klical z domačim vzdevkom rimskega papeža ali avstrijskega cesarja. Možak pa ji je pred menoj zagotavljal, da v Ameriki imenuje predsednika vsakdo le „Tedi“. Mati se je smejala vsemu temu vedno znova nekaj dni. In z njo sem se smejal tudi jaz. Ona in jaz sva se rada skupaj smejala. II Nekega dne — bilo mi je tedaj malo čez deset let — sem dejal materi: „Nekoč pojdem v Ameriko“. Mati me je pogledala in dolgo zrla name ... Bila Je tedaj zdrava, mlada kmečka žena še ne tridesetih let, dokaj visoke postave, polnega oprsja in širokih bokov; lakti so ji bile dolge, roke velike in delavne; imela je širok slovanski obraz, porjavel od sonca, naguban od vetra; velike, širom odprte svetlorjave oči so sijale prijazno in svetlo od preproste veselosti; in kostanjevi, valoviti lasje so se ji v bledozlatih pramenih usipali izpod pisane rute, zavezane pod brado. Tedaj je imela četvero otrok, dva dečka in dve deklici; pozneje jih je rodila še petero, tri dečke in dve deklici. Jaz sem bil najstarejši. Že dokaj let potem, ko sem prišel v Ameriko, mi je moja najstarejša sestra pisala, da je med ljudmi v vasi še vedno živa zgodba, kako se je mati smejala v porodnih bolečinah ob mojem rojstvu, kar bržkone ne bo res; mati sama, ki še vedno živi, se tega ne spominja. Vem pa, da je imela, ko sem bil še otrok, in da najbrže še vedno ima dar smeha v veliko večji meri kakor večina ljudi krog nje, prav za prav kakor večina ljudi kjerkoli na svetu. Njen smeh je bil zdrav, naraven, iz dna srca, telo stresajoč, kakršen je smeh slovenskih kmetov na Kranjskem, posebej še smeh kmetic, premenljiv in raznovrsten; navadno vesel in dobrovoljen, jasen in naravnost iz srca, časih pa tudi nevesel, brez zvoka dobre volje, iz bolesti porojen in bolest premagujoč ... „V Ameriko pojdem,“ sem povzel, ko je mati še vedno tiho zrla vame. Morda je sama pri sebi premišljala, da je ta njen otrok nevsakdanji in čudaški. Večkrat je v moji prisotnosti opomnila, da jo skrbim. Mnogokrat je zrla name v tihi zaskrbljenosti. V nekem oziru sem bil samovoljen, kakor sme biti le najmlajši. Navadno sem delal vse po svoje ne glede na ugovore. Naposled se mi je mati zasmejala, dasi ne dvomim, da jo je to, kar sem ji bil povedal, prestrašilo. Zasmejala se je z vsem obrazom, z usti, z gubami, z očmi, zlasti z očmi. Tudi jaz sem se smejal. Bil sem zdrav dečko, visokorasel in močan za svoja leta. Po zunanjosti sem bil podoben, kakor je mati često omenjala, očetu, ki je bil kmet z dušo in telesom; jaz pa očividno nisem bil ustvarjen za kmeta. Če bi nanesla potreba, bi tudi jaz zmogel trdo delo na polju, dišalo pa mi ni. Veliko rajši sem se potikal po vasi, blodil po gozdovih, hodil v sosednje vasi, postajal ob veliki cesti ter gledal, kaj se godi krog mene. Malo ji je zastal glas, ko je ponovila: „V Ameriko? Kdaj pa pojdeš?“ „Še ne vem,“ sem dejal. „Ko bom velik, kali. Sedaj jih imam že deset.“ Vsega tega še nisem bil razmislil v podrobnosti, le odločil sem se bil, da pojdem nekoč. Mati se je smejala. Smeh pa ji je drhtel od strahu in bojazni. Ni me mogla doumeti. Tedaj se mi je odprlo, da me ne bi rada videla odhajati v Ameriko. Neki njen bratranec je bil odšel tjakaj pred nekako dvajsetimi leti, ko je bila še deklica. Komaj se ga je spominjala, toda slišala je pripovedovati o njem druge sorodnike. Prvo leto je pisal še nejkajkrat. Potem pa sam bog vedi kaj je bilo z njim. In kakor sem zvedel pozneje, je vedela mati za druge može iz Blata in soseščine, ki so odšli čez lužo in so brez sledu utonili v prostranosti Amerike. Poznala je može iz bližnjih vasi, ki so se vrnili iz Združenih držav brez roke, brez noge ali razrvanega zdravja. V Gatini, vasi, ki je bila Blatu najbližja, je živel „Amerikanec“, ki je prišel domov s čudno boleznijo, ki ji človek ne sme reči niti imena; okužil je s to boleznijo še ženo, ki je porodila slepo dete. V Podgori, drugi bližnji vasi, je živela vdova, čije moža je ubilo v rudniku v Združenih državah. Mati je imela le medel pojem o tem, kaj je rudnik, ker na Dolenjskem ne poznajo rudnikov; vendar jo je bilo strah ob misli, da bi nekega dne kdo izmed njenih otrok utegnil delati pod zemljo. III Mi vsi, starši in otroci, smo spali v izbi — prostorni sobi v slovenski kmečki hiši — in one noči me je mati kmalu potem, ko smo se odpravili spat, s pritajenim glasom poklicala po imenu, rekoč: „Ali že spiš?“ Bil sem še buden in že mi je bila beseda za odgovor na jeziku, ko mi je udarilo v misel, da bi se mati najbrže rada pogovorila o meni z očetom. Nisem se zganil in nič nisem črhnil. Postelja, ki sem jo delil z bratom, je stala v kotu nasproti postelje staršev. „Spi,“ je zamomljal oče. „Zakaj ga kličeš?“ "Povedati ti moram, kakšne se je danes iznebil," je šepnila mati napol glasno, da sem jo natanko slišal. „Dejal je, da pojde v Ameriko, ko doraste.“ Oče je nekaj zagodrnjal. Bil je ubit od truda in napora. Težko je delal ves dan. Bil je sicer eden izmed premožnejših kmetov v Blatu, toda skoro vse delo na kmetiji je opravljal sam z materino pomočjo ter le redko najemal za delo tujo roko. Bil je zastaven, krepak mož v zadnjih tridesetih letih, modrih oči in svetlih las, preprost, razumen kmet. Znova je zagodrnjal. „V Ameriko? Saj je še otrok. Koliko pa je star prav za prav?“ Preveč je imel dela, da bi držal v glavi še starost svojih otrok. „Deset jih ima,“ je odgovorila mati. „Podoben pa ni nobenemu na vasi.“ „Otrok je še,“ je vnovič zamrmral oče. „Otroške marnje.“ „Časih se bojim pogovarjati se z njim,“ je nadaljevala mati. „Sama ne vem, kaj se godi v njegovi glavi. Taka vprašanja mi zastavlja, pa tako čudne stvari mi pripoveduje. Nič mu ne uide od vsega, kar se godi krog nas. Prebere pa vse, kar iztakne na vasi.“ „Potem sta za minuto premolknila.“ „Ga bom pa poslal v mestno šolo, če je tako,“ se je oglasil oče, „čeprav v je najstarejši.“ Po običaju, ki velja na Kranjskem, bi bil namreč kot najstarejši moral ostati pri hiši in delati na domu ter po očetovi smrti zagospodariti na posestvu. „Saj itak ni kaj prida za na kmetijo,“ je nadaljeval oče. Poslal ga bom v šolo v Ljubljano. Pa naj bo za gospoda, če ima glavo za učenje.“ „Tudi Martin trdi, da bi morali tako narediti,“ je pritrdila mati. Martin je bil njen brat, župnik v Žalni, kamor je spadala tudi naša vas. „Pravijo, da so otroci blagoslov božji,“ je dejal oče čez nekaj časa, „toda ...“ „Oh, ob koncu koncev se bo že še vse dobro izteklo,“ je prekinila mati očetovo zaskrbljenost. „Ni se nam dosti pritoževati, dokler nam Bog da zdravje.“ Mati je bila optimistka po naravi, zaupajoč trdno v življenje na tem in na onem svetu. Vedno sicer vdana v usodo, toda s smehom na ustih. Potem je čez nekaj trenutkov dodala: „Kdo bi mogel vedeti? Če ga pošljemo v šolo v Ljubljano, bo iz njega morda duhovni gospod kakor moj brat Martin. Nato ni dejal oče ničesar. Tudi mati je umolknila. Potem sem malo pomalem zaslišal, kako oče nalahno smrči v prvem snu. Mati pa mislim, da ni zaspala še pozno v noč. Morda se je v temi smehljala sama pri sebi, predajajoč se prelepim mislim. Kakšna brezsmiselna neumnost, da bi njen najstarejši hodil v Ameriko! Saj je še otrok, otroških marenj pa ni da bi človek jemal resno ... V Ljubljano ga bomo dali; to sedaj stoji. Po letih in letih šolanja se bo potem vrnil kot duhovnik in morda ga bo škof poslal na župnijo v Žalni. „Res prelepo!“ je napol glasno vzkliknila sama pri sebi. Natančno sem slišal ta njen vzklik kljub očetovemu smrčanju in vse se mi zdi, da so bile take njene misli v tem trenutku. Najbrže si je predstavljala, kako bom sčasoma posvečen za duhovnika, kako bodo stricu Martinu dali večjo faro in se bo župnija v Žalni izpraznila zame. Kakor mnogo kmečkih žena na Kranjskem, tudi mati ni bila globoko verna v navadnem pomenu besede. Mislim, da se je le malo brigala za nauke katoliške vere. Po svojem jedru je bila poganka. V njeni krvi so utripali odmevi molitve, s katerimi so njeni pradedi, stari Slovani, pred tisoč leti obračali izpred žrtvenikov pod milim nebom k soncu, k bogovom vetra in groma. Kar jo je v veliki meri vleklo in privabljalo v katoličanstvo, čeprav se tega seveda ni zavedala, so bili obredi in zunanji blesk. Ljubila je sveta oblačila, ki so jih njen brat in drugi duhovni gospodje nosili pri maši. Ljubila je svečane procesije z zvonovi, ki dolgo in zvonko potrkavajo ob velikih praznikih ali ob vročih, tihih dnevih sredi poletja, ko suša grozi uničiti ali poškodovati letve. Ljubila je veselo, praznično polnočnico o božiču. Všeč in po godi ji je bilo kadilo, vonj prižganih voščenic, slike, postaje Križevega pota, kipi svetnikov v velikem in stranskih oltarjih, petje orgel ob nedeljah. Pela je na koru z zvonkim, jasnim, dasi nešolanim glasom. Včasih, kadar je zapela sama, so župljani iz Blata zatrjevali, da iz njenega petja zveni nekaj kakor smeh. Pridig ji ni bilo mar, še bratovih ne; vsaj kolikor je meni znano, ni nikoli pohvalila nobene; vendar pa ji je globoko laskalo, kadar je videla strica Martina stati na prižnici, brati evangelij ali pridigovati ... In lepega dne, kdo ve, bom tudi jaz, njen sin, stal na prižnici v Žalni in pridigal! Tako ponosna bi bila name. Vsi farani bi bili ponosni name, kakor so ponosni na strica Martina, ki je tudi iz domače fare in kmečki sin. Tudi v življenju mojega očeta vera ni bila bog si ga vedi kaj odločilnega. V bistvu je bil praktičen mož, ki ga je resno in brez prenehanja zaposljevala stara mati zemlja. Hodil je v cerkev ob nedeljah in vsak večer molil z družino k Bogu, toda zdi se mi, da bolj zaradi tega, ker je bilo vse to tako v navadi, kakor iz resnične, notranje potrebe. V dnu je bil kakor večina kmetov na Kranjskem in drugje trd realist, praktičen mož in fatalist z naravo, skoro biološko zdravo pametjo in napol ciničnim poznanjem zemlje, starodavnejšim od kakršnekoli vere ali sistema ... Toda najbrže si je mislil, da če je že eden izmed njegovih sinov rojen za duhovnika, no, pa naj bo. Duhovniki so važen del v sestavu stvari na zemlji. Imeti duhovnika v družini, to poveča človeku ugled. Oče je vedel, da je temu tako. Čutil je, da mu že sedaj izkazujejo župljani neke posebne spoštovanje samo zaradi tega, ker je brat njegove žene duhovnik. Če bi bil duhovnik njegov sin, si je morda dejal sam pri sebi, bi bilo še toliko bolje. Naj bo že temu kakorkoli, oče se je odločil, da me pošlje v mestno šolo, kar je bilo za takratni čas zame nekaj prijetnega. IV Pozno pomladi leta 1909., štiri mesece preden so me vzeli v šolo v Ljubljani in šest ali sedem mesecev potem, ko sem prvikrat povedal svojo namero, da bi šel v Ameriko, se je vrnil v Blato mož, ki je bil v Ameriki več ko dvajset let. Bil je to Peter Molek, brat Franceta Molka, še dokaj premožnega kmeta, našega najbližjega soseda. Ker Peter ni imel v vasi svojega posestva, se je nastanil v Francetovi hiši. Osem let ni bil slišal o njem njegov brat. Mislil je že, da je mrtev. Nobeden od „Amerikancev“, ki so se vračali, ga ni bil videl v Ameriki. Potem pa je te pomladi nenadoma prišlo pismo, da „prihaja domov umirat.“ Povratek „Amerikanca“, kakršen je bil Peter Molek, je bil za Blato nekaj nenavadnega. Na dan po njegovem povratku sem pri večerji slišal, kako sta se oče in mati pomenkovala o njem. Oče je dejal, da se še spominja, kdaj je Peter odrinil v Ameriko. „Bil je eden najmočnejših in najkrepkejših fantov v fari, še močnejši in večji od Franceta“, ki je bil še vedno zastaven in silen mož, čeprav mu je teklo že sedeminpetdeseto leto. „Pa ga poglej sedaj!“ — in oče je zmajal z glavo. Peter Molek še petdeset let ni bil star, pa je bil mršaav, upognjen in zlomljen mož z globoko vdrtimi očmi, plešast, skoro sama kost in koža, z grenkim izrazom v obrazu; mučila sta ga revmatično trganje in nadušljivost, dvoje bolezni, ki sta bili dotlej v Blatu popolnoma nepoznani. Osem ali devet let mlajši od Franceta, ga je bila zgolj še senca njegovega brata. „Huda dežela je Amerika,“ je izpregovorila mati ter zaskrbljeno pogledala name, čeprav od takrat nisem bil več omenil, da bi šel v Ameriko. „Pravijo, da je Peter prišel domov brez bora in božjaka. Najbrže ga bo moral rediti France, dokler ne bo umrl.“ Zaradi tega sem gledal na Petra Molka kot na nekaj silno čudnega in izrednega. S svojimi predstavami o Ameriki nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da nekdo prebije v tej deželi sredi vsega izobilja dvajset let, pa se potem vrne domov v takem stanju. In brez dvoma je bilo res, kar so pripovedovali ljudje o Petru Molku, da se je vrnil brez denarja. Celo za najbližje sorodnike ni prinesel nobenih daril. Ni hodil v gostilno in z nikomer se ni menil o svojih prigodah v Ameriki. Večinoma je živel sam zase. Ves božji dan je posedal na soncu na klopi pred bratovo hišo. Prebiral je knjige in časopise, ki so bili očividno natisnjeni v Ameriki. Ali pa je počasi koračil preko polj. Časih ga je napadel kašelj, da je krehal deset ali dvajset minut brez prestanka. Petrovo kašljanje je bilo za otroke v Blatu nevsakdanji prizor, ki je med njimi napravil velik hrup. Ko ga je zgrabil nadušljivi krč, je zaripnil v obraz krvavordeče, izstopile so mu globoko vdrte oči in zabolščale široko razprte kakor zadete od divje groze; upognjen in sklonjen se je obupno tiščal za prsni koš. Če ga je prva dva ali tri tedne po njegovem povratku le kdo izmed dečkov slišal zakašljati, je bil na vasi takoj velik krik in vik in v brezsrčni, brezmiselni mladostni radovednosti je z vseh strani pribrzelo k Molkovi hiši deset ali dvanajst hripavih, bosonogih paglavcev, da bi gledali, kako se davi čudni „Amerikanec“, in poslušali cvileče piskanje, izvijajoče se iz njegovih uničenih prsi. Če je iztisnil izredno dolgo piskanje, so se otroci spogledali kakor v čudu ter se nasmehnili. V tem nisem bil jaz nič boljši od ostalih dečkov, dokler mi mati ni prepovedala zahajati v Petrovo bližino, kadar je kašljal. Potem sem ga opazoval od daleč. Naša hiša je stala le kakih sto metrov od Molkove. Časih pa, kadar ni kašljal, sem stopil bliže do njega. Rad bi se bil pomenil z njim, pa nisem mogel zbrati dovolj poguma, da bi ga bil ogovoril. Nekega dne se je slabotno nasmehnil in mi dejal: „Ti si pa sosedov, mar ne?“ „Sosedov, da,“ sem dejal. „Moj oče se vas spominjajo, ko ste odhajali v Ameriko.“ Peter Molek je prikimal. „Dolgo, dolgo je že od tega,“ je menil. „Zakaj pa vedno tako kašljate?“ sem ga vprašal. Peter Molek nekaj časa ni odgovoril ničesar. Strmel je vame tako čudno, da mi je bilo neprijetno. Potem je odmaknil pogled ter z dolgo, koščeno roko nedoločno zamahnil. „Amerika,“ je dejal ...„Amerika.“ Nisem razumel, kaj je hotel povedati. „Koliko pa si star?“ me je vprašal. „Deset“, sem odgovoril. „Kmalu jih bom enajst. Tedaj pojdem v mestno šolo.“ Peter Molek se je znova nasmehnil in prikimal. „All right,“ je dejal po angleško. „Jaz pa vem, kaj pomeni 'all right',“ sem vneto povzel. „Po ameriško se to pravi dobro.“ Tudi druge može, ki so prihajali iz Amerike, sem velikokrat slišal reči all right. „Poznam pa še tudi druge ameriške besede. Sure Mike! ... Sonabič ...“ Ponosen sem bil na svoje znanje in dobro mi je delo. Peter Molek je gledal name izpod čela. Videti je bilo, kakor da me hoče potrepljati, toda najbrže se je bal, da bi se mu ne odmaknil, ker je bolan.„All right,“ je ponovil še enkrat. Silno me je veselila njegova pohvala. Poleg njega na klopi sem zagledal nekaj časopisov in knjig. Stopil sem bliže. „Kaj pa je to?“ sem vprašal. „Knjige in časopisi iz Amerike,“ je rekel Peter Molek. „Knjige sem prinesel s seboj.Časopise dobivam po pošti enkrat na teden.“ Časniki so bili izvodi radikalnega lista „Appeal to Reason,“ ki so ga tedaj tiskal v Girardu v državi Kansas. Ena izmed knjig je bila „The Jungle“ od Uptona Sinclaira. „Ali je kaj podob v njih?“ sem vprašal. „Slik ali podob iz Amerike?“ „Ne,“ je dejal Peter Molek. „Imam pa nekaj slik notri v hiši. Počakaj; prinesel jih bom.“ Stopil je v hišo in se takoj vrnil z nekaterimi fotografijami, razglednicami in izrezki iz časopisov. Sedel sem k njemu na klop. „To,“ mi je razlagal Peter Molek, ko mi je kazal prvo sliko, „to je premogovno mesto v Pennsylvaniji, Forest City. Tole, ki je videti kakor gora, je kup premoga, ki so ga izpod zemlje — na tisoče čevljev globoko — izkopali zvečine naši Kranjci. Skoro vsi rudarji v Forest Cityju so Slovenci. Sedem let sem delal tamkaj v takem rudniku.“ Pokazal ml je drugo sliko. „Jeklarna v Pennsylvaniji. Tudi tu sem delal nekaj časa. Večinoma pa sem delal po rudnikih. Delal sem od enega do drugega konca te dežele, ne samo v Pennsylvaniji, marveč po krajih, ki jim pravijo Ohio, West Virginia, Illinois, Montana, Nevada in o katerih ti še slišal nisi nikoli.“ „O Pennsylvaniji (izgovarjal sem Panslovénija) sem pa že slišal, pa tudi o Ohiju in o ...“ Peter Molek se je bledo nasmehnil. Rad me je imel, jaz pa sem bil srečen zaradi tega. „Tole je Novi York,“ je dejal in mi pokazal novo sliko. „Ali vidiš te stavbe? Nekatere so včasih višje kakor najvišji zvonik na Kranjskem.“ „Slišal sem že o poslopjih v Novem Yorku,“ sem rekel. „Vsako leto jih grade višja. Skyscrapers jim pravijo. Ali veš, kaj to pomeni?“ „Ne vem,“ sem odvrnil. Tedaj mi je Peter Molek razložil, zakaj pravijo v Ameriki visokim stavbam nebotičniki. Zanimivejšega pripovedovanja nisem bil slišal dotlej še nikoli. Potem sem rekel: „Nekoč pojdem tudi jaz v Ameriko.“ Peter Molek se je ozrl name in se zdrznil. Že je mislil nekaj reči, ko ga je vnovič popadel nadušljivi krč. „To mi je dala Amerika,“ je rekel Peter Molek, ko se je odkašljal. „Kaj pa to pomeni?“ sem vprašal jaz in s prstom pokazal naslov knjige na klopi. „The Jungle,“ je,odgovoril Peter Molek. „Po slovensko bi dejali džungla." Jaz seveda nisem vedel, kaj pomeni džungla. Gozdovi krog Blata so bili negovani, iztrebljeni, idilični logi, kamor smo hodili trgat jagode in nabirat gobe. „Džungla,“ je pojasnjeval Peter Molek, „je divji kraj, ogromen gozd, ves zapleten od rastlinja, kjer vse rase in poganja križem kražem, nepredirna hosta, skrivnostna in strašna, mrgoleča divjih zverin in kač in pajkov večjih od moje pesti ... To je knjiga o Združenih državah, čeprav v Združenih državah ni džungel, vsaj kolikor je meni znano. Vendar je Amerika v celoti džungla. To, kar pripoveduje knjiga pa je zgodba o ljudeh, kakršen sem jaz, o tujcih, ki se priselijo in izginejo v žrelu džungle. Razumeš?“ Prikimal sem, toda v resnici nisem razumel. „Amerika me je pogoltnila,“ je nadaljeval Peter Molek, „toda ni me prebavila." Nasmejal se je kakor sam vase in ta njegov nasmeh je bil poseben smeh brez trohe veselosti. Peter Molek je nadaljeval: „Amerika, ta džungla, pogoltne mnogo ljudi, ki se napotijo tjakaj za delom. Moč in silo jim iztisne do zadnje kaplje, razen če so dovolj pametni in srečni, da ubeže, še preden je prepozno; razen če garajo po jeklarnah in rudnikih samo malo let, si pritrgajo od ust vsak cent, ki ga morejo, in se potem vrnejo domov ali pa si kupijo kos zemlje, kjer je zemlja še poceni.“ Molkove besede sem le slabo razumel, vendar sem poslušal napeto in si zapomnil slednjo stvar, ki jo je povedal. „... Jaz sem bil tamkaj predolgo,“ je pripovedoval. „Pretrdo sem garal. Poglej ta Novi York,“ in pokazal je na sliko, ki mi jo je prej razkazoval. „Jaz, mi vsi smo pomagali graditi ta poslopja — mi Slovenci in Hrvati in Slovaki in vsi tisti, ki so prišli v Ameriko za delom. Tamkaj smo pomagali graditi še marsikatero drugo mesto, o katerem še slišal nisi nikoli, pa železnice in mostove, vse iz jekla, ki ga kujejo po jeklarnah naši ljudje. Naši ljudje z Balkana so najboljši jeklarji v Ameriki. In ta dim, le poglej ga, se dviga iz premoga, ki smo ga mi izkopali, mi z Balkana in iz Galicije in iz Češke. Tudi rude smo dosti izkopali. Jaz sem delal nekaj let v železniških rudnikih na Zapadu. Svoje zdravje sem zapravil v rudnikih. Rudarji se nalezejo naduhe in revmatizma. Trikrat me je zadela nesreča. Nekoč — bilo je v Coloradu — sem štiri dni ležal zakopan tri tisoč čevljev pod zemljo. Z menoj je zasulo še sedem drugih; trije so bili Slovenci kakor jaz, dva Poljaka, eden Dalmatinec, eden Američan. Ko so nas odkopali, sva bila še živa še Dalmatinec in jaz. Nekoč se je v Pennsylvaniji odtrgala v rudniku skala in mi zlomila desno nogo. Noga se je pozdravila in vnovič sem se vrnil na delo. Dva meseca sem delal, ko je padla name druga skala. Malo je manjkalo, da mi ni zlomila leve noge. Dolgo let nisem razumel Amerike. Tedaj sem začel brati in nem razumel ... Onega dne, preden sem odjadral domov, sem hodil po teh cestah,“ — pokazal je na sliko — „kjer so poslopja najvišja. Poslopja iz samega jekla. Ozrl sem se kvišku in težko mi je popisati čustva, ki so me tedaj navdala. Doumel sem, da mnogo našega dela in naše sile, mojega dela in moje sile tiči akrepenelih v veličini Novega Yorka in v veličini Amerike. Čutil sem, da v resnici puščam samega sebe v Ameriki, čeprav sem namenjen v Blato.“ One pomladi in onega poletja sem še mnogokdaj sedel skupaj a Petrom Molkom. Med nadušljivimi krči mi je govoril o tisti prostrani džungli, za katero je imel Ameriko. Njegovo gledanje na to deželo je bilo, kakor se sedaj spominjam, enostransko, trpko. Pripovedoval mi je o nesrečah v rudnikih ali železolivarnah, ki jim je bil sam priča ali o katerih je bil samo bral in slišal; o delavskih vstajah; o oblastnih, mogočnih kapitalistih, lastnikih ogromnih industrij, ki mi jih je orisal kot „zverine v džungli“ ; o orgijah bogatašev v Chicagu in Novem Yorku, pri katerih so, kakor je poročal socialistični tisk, kadili cigarete, zavite v stodolarske bankovce; o milijonarjih, ki nosijo demante vdelane v zobe in ki jim igra godba, ko se kopljejo v šampanjcu; pa o zakonih, zloglasnih predmestjih, kjer ljudje žive v cunjah in bedi. Poslušal sem z odprtimi usti. „Za nekatere pa Amerika ni slab kraj“, mi je dejal Peter Molek nekega dne. „Mnogo tujcev se je tamkaj znatno popravilo, toda ti srečneži so le redki v primeri z množico priseljencev, ki mislim, da bi se jim bolje godilo, če bi ostali doma v stari deželi. Ameriški obrati jih izmozgajo, potem jih izvržejo.“ „Pa gre vendar vedno več ljudi v Ameriko,“ sem pripomnil jaz. Nedavno tega sem namreč bral v časniku, na katerega je bil naročen oče, da se je v letu 1908. izselilo s Kranjskega v Združene države štiri tisoč ljudi več kakor leta 1907. „Že!“ je menil Peter Molek. „Gredo, ker je vsakdo prepričan, da bo on ugnal Ameriko, ne pa Amerika njega. Prisluškujejo onim redkim, ki se vračajo domov iz Združenih držav z dvema ali tremi tisoči dolarjev. Slišijo, da se je drugi, ki je bil tam, visoko povzpel na lestvici uspeha. In potem trdno verujejo, da se bo posrečilo tudi njim. Amerika je zanje obljubljena dežela. Na tisoče in stotisoČe ne samo iz Kranjske, marveč iz premnogih debela, jih premani in izvabi preko. Še bolj kakor oni njenih dolarjev je ona potrebna njihovih rok, pa jih izrabi. Že nekaj let je tega, odkar pravijo v Ameriki priseljencem 'gnoj'; to je zanje točno ime. Gnojilo so, ki hrani korenine ameriške sedanje in bodoče veličine. Danes so še vedno 'gnoj'. Korenine ameriške veličine še vedno črpajo iz njih ... Življenje v Ameriki je naporno, mrzlično plezanje. Mnogo več jih odleti, kakor pa se jih dvigne do bogastva.“ Vse to me je po vsem, kar sem prej slišal ali mislil o Ameriki, nagibalo k strmenju in začudenju. DRUGO POGLAVJE „Ne v Ameriko!“ I Znanje, ki sem si ga pridobil v vaški šoli v Blatu, me je usposobilo, da sem se v Ljubljani vpisal v pripravniški razred, odkoder sem se naslednjega leta pomaknil v gimnazijo ali „latinsko šolo“. V primeri s poznejšimi leti mojega življenja, zlasti z onimi, ki sem jih preživel v Ameriki, so bila prva tri leta mojega študentovanja v Ljubljani sicer zanimiva, a brez vsakih pomembnejših prigod. Bil sem čisto dober dijak, z lahkoto sem opravljal vse izpite. Domače naloge in tvarino za naslednji dan sem preplaval med odmori v šoli, tako da sem po šoli utegnil postopati in se razgledovati navadno sam brez tovarišije po mestnih ulicah, po Gradu, ki gospoduje nad mestom, ob Ljubljanici, ki teče skozenj, ali pa vsenaokoli starega, razpadajočega rimskega zidu. Prvo leto se mi je malo podeželsko mesto a svojimi štiridesetimi tisoči prebivalcev zdelo zanimivo, celo nekoliko vzburljivo; drugo leto že manj, tretje leto pa sploh nič več. V vsem tem času nisem sklenil nobenih posebno prijetnih ali vzpodbudljivih poznanj. Ob priliki sem hodil k predavanjem, gledališkim predstavam ali športnim prireditvam, vedno pa sem mnogo čital. Mati je bila v svoji preprosti srečna žena. S toplino v besedah ml je dejala, da sem dober sin. Kadar me je tako vsak drugi mesec prišla pogledat na moje študentovsko stanovanje v mestu ter mi prinesla sadja ali doma pečene potice, ali pa če sem za božič, veliko noč in velike počitnice prišel domov, je ob pogledu name žarela od materinskega ponosa. Kar mislim si, kako si je vedno znova in znova dopovedovala, kakšen lep, mlad duhovni gospod bo iz mene čez dvanajst let. Nekaj časa je bil med materjo in menoj nedoločen, tih sporazum, da bom po osmih letih gimnazijskih študij stopil v bogoslovnico rimsko-katoliške cerkve v Ljubljani in da bom štiri leta nato posvečen v duhovna. Kakor moji starši, čijih stališče do vere sem bil opisal, tudi jaz nisem bil globoko verna narava v ortodoksnem smislu. Po prvinskih potezah svojega značaja sem bil (in sem še danes) v bistvu slovanski kmet. Toda prvo in deloma tudi še drugo leto v mestni šoli sta se v meni prepletala in mešala oboževanje in čut dolžnosti do matere z nekim prešernim, kmetiškim cinizmom, ki je bil po poli fatalizem; zato sem si dejal, da ni nič takega, če bi oblekel duhovniško suknjo, samo da bi mati bila srečna in vesela, čeprav sem morda globoko v svoji notranjosti vedel in ves čas čutil, da nikoli ne bom duhovnik. Spominjam se, kako sta me včasih trenutno spreleteli skrb in bojazen pred posvečenjem v mašnika, še preden sem odšel v mestne šole. Pozneje sem si kdaj pa kdaj nedoločno priznal, da me še vedno žene v Ameriko, nič manj nego eno ali dve leti prej. Toda vzplamtela je v meni sinovska ljubezen in tedaj sem si rekel, da v tem položaju ne gre drugače, kakor da se odločim ali za Ameriko ali pa za izpolnitev materine želje, ki bi me rada videla posvečenega v duhovna. Ko pa sem pozneje zvedel, da se je nemalo slovenskih duhovnikov izselilo, da bi prevzeli v oskrbovanje slovenske cerkve po raznih delih Združenih držav, sem sklenil, da bom združil oboje — se dal posvetiti v duhovna, da bi ustregel materi, in se potem po nekaj letih duhovniške službe pobrigal za premestitev v Ameriko. Mislil sem si, da mati ne bi ugovarjala, če bi se preselil tjakaj kot služabnik Cerkve. Med počitnicami sem se v Blatu še vedno razgovarjal, oziroma napeto prisluškoval pripovedovanju Petra Molka, ki se mu je zdravje polagoma obračalo na bolje. Njegova ljubezen do mene je kar otipljivo rasla. Nisem mu povedal, da mislim postati duhovnik. Nekako nagonsko sem čutil, da bi moje namere ne odobraval. Njegove besede so često nevarno mejile na krivoverstvo; bil je socialist in kakor sem zvedel pozneje, bogotaj. Bil je najzanimivejši človek, kar sem jih tedaj poznal. Vedno in brez prestanka bi bil mogel poslušati njegovo pripovedovanje in opisovanje Amerike. Tudi v mestu sem vedno napel ušesa, če sem le slišal omeniti Združene države. Prebiral sem knjige z naslovi „Koča strica Toma“, „Zadnji Mohikanec“, pa številne ameriške pogrošne romane, prevedene v zanikrno slovenščino. II 6kn6ycjbj3jii52k6qea2n036oqresk 224541 224540 2026-09-03T18:02:52Z Larisa Mihailovicc 10692 224541 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Smeh v džungli | avtor = Louis Adamič | opombe = poslovenil Stanko Leben | izdano = Prosveta 1933 | dovoljenje = | obdelano = | vir = }} ==Smeh v džungli== PREDGOVOR Ta knjiga pripoveduje o vplivih, ki so me v letu 1913 kot štirinjastinpolletnega dečka odločili, da sem zapustil rodno deželo v Evropi in se napotil v Ameriko; pripoveduje nadalje o stvareh, ki sem jih izkusil kot priseljenec, živeč po raznih krajih Združenih držav, o stvareh, ki so videti zanimive ali pomembne ali pa zgolj meni osebno prijetne in so prav sedaj našle svoj izraz. Knjiga nima namena, biti popoln lastni življenjepis (če je kaj takega sploh mogoče). Priseljevanje je bilo važen činitelj v gradnji Amerike. Priseljenski tok, zlasti okoli 1890. do 1914. je naplavil veliko število mojih rojakov, ki so jih vzdeli ime „Bohunks“ ali „Hunkies“, to je Slovani z Balkana ter iz vzhodne in srednje Evrope; v nepreračunljivi meri so ti priseljenci prispevali kot delavci k današnji gmotni veličini in sili Združenih držav, dasi ta donesek še ni splošno priznan. „... Mnogo našega dela in naše sile tiči skrepenele v poslopjih newyorških, v zgradbah drugih mest, v železnicah in mostovih Amerike ...“ Z druge strani pa je seveda priseljevanje v nemali meri krivo dejstva, da so Združene države danes bolj džungla kakor civilizacija, dežela silne gospodarske, socialne, duhovne in umstvene zmede in stiske, v kateri je – vsaj meni se tako zdi – nekaj dejanskega smisla za malo humorja najdragocenejše, kar more imeti rahločuten in razumen človek. Sedaj je konec priseljevanja ... Združene države so snele napis „Dobro došli“. To dejstvo se mi zdi eno izmed najbolj značilnih v sodobnem državnem življenju Amerike. Zato morda ni neumestno ali presmelo, če tudi jaz pridenem v teh dneh delo na polico, dokaj redko zastavljeno z avtobiografskimi deli izpod peres priseljencev. Yaddo, v oktobru 1931. <palign=right>Louis Adamič</p> PRVI DEL ZAKAJ SEM ŠEL V AMERIKO PRVO POGLAVJE "Amerikanci" na Kranjskem I Ko mi je bilo devet let, pa tudi že prej, me je v moji rodni vasi, v Blatu na Kranjskem – tedaj slovenski vojvodini avstrijski, sedaj delu Jugoslavije – čudno presunilo vsakikrat, kadar se je kdo iz te male naselbine povrnil iz Amerike. Pred petimi ali šestimi leti, tako sem slišal pripovedovati, je bil mož na tihem zapustil domačo vas in se odpravil v Združene države, reven kmetič, oblečen v domačo tkanino, z brki od nosom in s culo na hrbtu; sedaj pa gladko obrit „Amerikanec“, postavljajoč se v obleki iz modrega serža, v čevljih na gumbe, zelo širokih v prstih in z gumijevimi podpetniki, s črnim klobukom ozkih krajevcev, s svetlim ovratnikom iz celuloida in z živobarvno ovratnico, še bolj živo in kričečo zaradi vanjo zataknjene bleščeče igle v obliki konjske podkve, o kateri se je šušljalo, da je zlata; njegova kovčega iz umetnega usnja in prevezana z jermeni, pa sta trebušasto štrlela od samih daril iz Amerike, namenjenim sorodnikom in znancem po vasi. V devetih od desetih primerov se je bil možakar izselil iz gospodarskega obupa, z denarjem, izposojenim od kakega sorodnika v Združenih državah; sedaj pa so v vasi govorili, da premore svojih eden do tri tisoč ameriških dolarjev. Za moje oči je v resnici nosil vse znake premožnega človeka. In če bi rekel, da je pretresel mojo otroško domišljijo, bi bilo to milo povedano. Korak za korakom sem mu sledil z drugimi dečki iz vasi, ko je hodil po vasi okoli sorodnikov in prijateljev, deleč jim darila, in z odprtimi usti in očmi sem visel na vsaki njegovi besedi in kretnji. In ko je potem prvo nedeljo po svoji vrnitvi ta denarni mogotec in imetnik sedel v krčmi ali pod lipo pred gostilnico v Blatu, sem se prerinil, če je bilo količkaj mogoče, tako blizu, da me je doseglo njegovo govorjenje; obdan od vaščanov je naročal vina in klobas za vsakega novodošleca, plačeval godcem, razkladal na dolgo in imenitno o Ameriki, njenem bogastvu in prostranosti, o svojih skušnjah kot delavec po premogovnikih v Zapadni Virginiji ali Kansasu ali po jeklarnah v Pennsylvaniji, primerjajoč in rešetajoč pri tem svoje opazke o položaju v Združenih državah z drugimi domačimi „Amerikanci“, ki so se bili vrnili pred njim. Pod blagim vplivom cvička, često pa tudi še docela trezni, so ti možje iz Amerike, na široko, bahavo in romantično pripovedovali, kako so bili spretni in kaj vse so naredili kot delavci, pa o plačah, ki so jih služili po krajih, kakor Wilkes-Barre ali Carbondale, Pennsylvanija, ali Wheeling, West Virginia, Pueblo, Colorado, Butte in Montana, sploh o krajih, ljudeh, stvareh ali zadevah iz novega sveta. Ti možje, ki so se vračali v rodno vas, bodisi za stalno ali samo na obisk, so bili zvečine neomikani težaki, možje mišičastih rok in močnih pleč, „Bohunks“ ali „Hunkies“, kakor so jim deli v Združenih državah, prešerno veseli in ponosni na trdo delo, ki napne vse mišice. Razen tega pa zdaj, ko so se vrnili domov, niso bili več zgolj blago na delovnem trgu, „delavske pare“ ali „mezdni sužnji“,' za kakršne so jih v Ameriki šteli levičarski agitatorji, marveč pustolovci, daljni sorodniki Marka Pola, ki so se srečno vrnili iz daljne dežele, junaki v svojih očeh kakor tudi v očeh svojih sovaščanov. Zato je bilo tudi čisto naravno, da so povečali in pretiravali svoja junaštva ter na dolgo in široko razpredali o ugodnih prilikah, ki jih je mogoče najti v Ameriki. Njihovo prevzetovanje nemara nikoli ni bilo docela brez vsake dejanske podlage ... Spominjam se, kako pazljivo sem jim prisluškoval in kako se je ob njihovem pripovedovanju porajala v meni misel, da bi šel v Ameriko, ko mi je bilo šele osem ali devet let. Takrat in še nekaj let pozneje sem si predstavljal Združene države kot velik, čudovit, nekam fantastičen kraj, kot „zlato deželo“, neke vrste zemeljski raj, kot obljubljeno deželo, in to več kakor samo v enem smislu; pred očmi mi je lebdela tako ogromna, da je ni mogoče obseči z mislijo, tisoč in tisoč milj preko morij, nedopovedljivo razburljiva, vrveča in drhteča, brez vsake primere z nekazno, spokojno, ljubko kranjsko deželico; kraj, poln gibanja in trušča, kjer se samo ob sebi vsak dan gode stvari, ki bi bile v Blatu nedosegljive in nemožne niti v mislih. V Ameriki si je v kratkem času mogoče nagrmaditi kupe denarja, pridobiti si neizmernih posestev, nositi bel ovratnik in imeti čevlje zlikane kakor gospod, jesti bel kruh, juho in meso ob delavnikih kakor ob nedeljah, tudi če je človek spočetka samo čisto navaden delavec. V Blatu ni nihče jedel belega kruha, juhe in mesa, razen ob nedeljah in praznikih, in te takrat le zelo redki izmed vaščanov. V Ameriki človeku ni treba ostati preprost delavec do konca dni. Videti je, da je tam vsakdo brez izjeme enako vreden in dober. Na dvanajstorice ali morda še več, na stotine celo je priseljencev v Združenih državah, nekoč kmetov in delavcev z Balkana, iz Kranjske, Štajersko, Koroške, Hrvaške, Banata, Dalmacije, Bosne, Črne gore in Srbije, pa iz Poljske, Slovaške, Češke in od drugod, ki so si v dveh ali treh letih prislužili in prihranili dovolj denarja z delom po premogovnikih ali jeklarnah v Pennsylvaniji, Ohiu in Illinoisu, da so se preselili v kraje po imenih Minnesota, Wisconsin in Nebraska ter si tam nakupili zemljišča, izmed katerih je sleherno razsežnejše od vseh zemljišč, ki so jim lastniki kmetje iz Blata ... Oh, brezmejna je Amerika, brezmejna! Slišal sem nekega „Amerikanca“ pripovedovati o pokrajinah, znanih pod imenoma Texas in Oklaboma, kjer so posamezne naselbine — „renče“ jih je imenoval — obsežnejše kakor vsa kranjska dežela! Od jutra do večera si moral sedeti na konju, če si hote! prejahati tako posestvo od enega kraja do drugega. V Blatu in po sosednjih vaseh so bili ljudje, ki nalik Tomažu niso verjeli vsega tega, moja otroška domišljija pa je bila vsa v ognju za Ameriko in vse sem verjel. V tisti dobi sem vzel za najčistejšo resnico malodane vse, kar sem slišal o Ameriki. Verjel sem, da premore en sam živinorejec v Texasu več glav, kakor jih je na vsem Balkanu. In ni bilo preveč za mojo lahkovernost, ko sem slišal, da so tam v Kaliforniji zlati rudniki in drevesa, stara več tisoč let, s tako ogromnimi debli, da se mora dvanajst mož prijeti za roke, če naj jih obsežejo. Vse je mogoče v Ameriki. Celo preprosti ljudje so tam meščani in ne podaniki kakor v Avstriji in po skoraj vseh drugih evropskih deželah. Vsak meščan, pa celo tujec nemeščan lahko pride do predsednika Združenih držav in mu stisne roko. V resnici je bilo videti, da je to v Ameriki navada in običaj. Tako je živel v Blatu možak, bivši delavec iz neke jeklarne v Pittsburghu, ki je zatrjeval, da je nekoč stisnil roko in izpregovoril s Theodorjem Rooseveltom, ki ga je po domače nazival „Tedi“, kar se je moji materi zdelo zelo čudno in smešno. Tako se ji je zdelo kakor če bi kdo klical z domačim vzdevkom rimskega papeža ali avstrijskega cesarja. Možak pa ji je pred menoj zagotavljal, da v Ameriki imenuje predsednika vsakdo le „Tedi“. Mati se je smejala vsemu temu vedno znova nekaj dni. In z njo sem se smejal tudi jaz. Ona in jaz sva se rada skupaj smejala. II Nekega dne — bilo mi je tedaj malo čez deset let — sem dejal materi: „Nekoč pojdem v Ameriko“. Mati me je pogledala in dolgo zrla name ... Bila Je tedaj zdrava, mlada kmečka žena še ne tridesetih let, dokaj visoke postave, polnega oprsja in širokih bokov; lakti so ji bile dolge, roke velike in delavne; imela je širok slovanski obraz, porjavel od sonca, naguban od vetra; velike, širom odprte svetlorjave oči so sijale prijazno in svetlo od preproste veselosti; in kostanjevi, valoviti lasje so se ji v bledozlatih pramenih usipali izpod pisane rute, zavezane pod brado. Tedaj je imela četvero otrok, dva dečka in dve deklici; pozneje jih je rodila še petero, tri dečke in dve deklici. Jaz sem bil najstarejši. Že dokaj let potem, ko sem prišel v Ameriko, mi je moja najstarejša sestra pisala, da je med ljudmi v vasi še vedno živa zgodba, kako se je mati smejala v porodnih bolečinah ob mojem rojstvu, kar bržkone ne bo res; mati sama, ki še vedno živi, se tega ne spominja. Vem pa, da je imela, ko sem bil še otrok, in da najbrže še vedno ima dar smeha v veliko večji meri kakor večina ljudi krog nje, prav za prav kakor večina ljudi kjerkoli na svetu. Njen smeh je bil zdrav, naraven, iz dna srca, telo stresajoč, kakršen je smeh slovenskih kmetov na Kranjskem, posebej še smeh kmetic, premenljiv in raznovrsten; navadno vesel in dobrovoljen, jasen in naravnost iz srca, časih pa tudi nevesel, brez zvoka dobre volje, iz bolesti porojen in bolest premagujoč ... „V Ameriko pojdem,“ sem povzel, ko je mati še vedno tiho zrla vame. Morda je sama pri sebi premišljala, da je ta njen otrok nevsakdanji in čudaški. Večkrat je v moji prisotnosti opomnila, da jo skrbim. Mnogokrat je zrla name v tihi zaskrbljenosti. V nekem oziru sem bil samovoljen, kakor sme biti le najmlajši. Navadno sem delal vse po svoje ne glede na ugovore. Naposled se mi je mati zasmejala, dasi ne dvomim, da jo je to, kar sem ji bil povedal, prestrašilo. Zasmejala se je z vsem obrazom, z usti, z gubami, z očmi, zlasti z očmi. Tudi jaz sem se smejal. Bil sem zdrav dečko, visokorasel in močan za svoja leta. Po zunanjosti sem bil podoben, kakor je mati često omenjala, očetu, ki je bil kmet z dušo in telesom; jaz pa očividno nisem bil ustvarjen za kmeta. Če bi nanesla potreba, bi tudi jaz zmogel trdo delo na polju, dišalo pa mi ni. Veliko rajši sem se potikal po vasi, blodil po gozdovih, hodil v sosednje vasi, postajal ob veliki cesti ter gledal, kaj se godi krog mene. Malo ji je zastal glas, ko je ponovila: „V Ameriko? Kdaj pa pojdeš?“ „Še ne vem,“ sem dejal. „Ko bom velik, kali. Sedaj jih imam že deset.“ Vsega tega še nisem bil razmislil v podrobnosti, le odločil sem se bil, da pojdem nekoč. Mati se je smejala. Smeh pa ji je drhtel od strahu in bojazni. Ni me mogla doumeti. Tedaj se mi je odprlo, da me ne bi rada videla odhajati v Ameriko. Neki njen bratranec je bil odšel tjakaj pred nekako dvajsetimi leti, ko je bila še deklica. Komaj se ga je spominjala, toda slišala je pripovedovati o njem druge sorodnike. Prvo leto je pisal še nejkajkrat. Potem pa sam bog vedi kaj je bilo z njim. In kakor sem zvedel pozneje, je vedela mati za druge može iz Blata in soseščine, ki so odšli čez lužo in so brez sledu utonili v prostranosti Amerike. Poznala je može iz bližnjih vasi, ki so se vrnili iz Združenih držav brez roke, brez noge ali razrvanega zdravja. V Gatini, vasi, ki je bila Blatu najbližja, je živel „Amerikanec“, ki je prišel domov s čudno boleznijo, ki ji človek ne sme reči niti imena; okužil je s to boleznijo še ženo, ki je porodila slepo dete. V Podgori, drugi bližnji vasi, je živela vdova, čije moža je ubilo v rudniku v Združenih državah. Mati je imela le medel pojem o tem, kaj je rudnik, ker na Dolenjskem ne poznajo rudnikov; vendar jo je bilo strah ob misli, da bi nekega dne kdo izmed njenih otrok utegnil delati pod zemljo. III Mi vsi, starši in otroci, smo spali v izbi — prostorni sobi v slovenski kmečki hiši — in one noči me je mati kmalu potem, ko smo se odpravili spat, s pritajenim glasom poklicala po imenu, rekoč: „Ali že spiš?“ Bil sem še buden in že mi je bila beseda za odgovor na jeziku, ko mi je udarilo v misel, da bi se mati najbrže rada pogovorila o meni z očetom. Nisem se zganil in nič nisem črhnil. Postelja, ki sem jo delil z bratom, je stala v kotu nasproti postelje staršev. „Spi,“ je zamomljal oče. „Zakaj ga kličeš?“ "Povedati ti moram, kakšne se je danes iznebil," je šepnila mati napol glasno, da sem jo natanko slišal. „Dejal je, da pojde v Ameriko, ko doraste.“ Oče je nekaj zagodrnjal. Bil je ubit od truda in napora. Težko je delal ves dan. Bil je sicer eden izmed premožnejših kmetov v Blatu, toda skoro vse delo na kmetiji je opravljal sam z materino pomočjo ter le redko najemal za delo tujo roko. Bil je zastaven, krepak mož v zadnjih tridesetih letih, modrih oči in svetlih las, preprost, razumen kmet. Znova je zagodrnjal. „V Ameriko? Saj je še otrok. Koliko pa je star prav za prav?“ Preveč je imel dela, da bi držal v glavi še starost svojih otrok. „Deset jih ima,“ je odgovorila mati. „Podoben pa ni nobenemu na vasi.“ „Otrok je še,“ je vnovič zamrmral oče. „Otroške marnje.“ „Časih se bojim pogovarjati se z njim,“ je nadaljevala mati. „Sama ne vem, kaj se godi v njegovi glavi. Taka vprašanja mi zastavlja, pa tako čudne stvari mi pripoveduje. Nič mu ne uide od vsega, kar se godi krog nas. Prebere pa vse, kar iztakne na vasi.“ „Potem sta za minuto premolknila.“ „Ga bom pa poslal v mestno šolo, če je tako,“ se je oglasil oče, „čeprav v je najstarejši.“ Po običaju, ki velja na Kranjskem, bi bil namreč kot najstarejši moral ostati pri hiši in delati na domu ter po očetovi smrti zagospodariti na posestvu. „Saj itak ni kaj prida za na kmetijo,“ je nadaljeval oče. Poslal ga bom v šolo v Ljubljano. Pa naj bo za gospoda, če ima glavo za učenje.“ „Tudi Martin trdi, da bi morali tako narediti,“ je pritrdila mati. Martin je bil njen brat, župnik v Žalni, kamor je spadala tudi naša vas. „Pravijo, da so otroci blagoslov božji,“ je dejal oče čez nekaj časa, „toda ...“ „Oh, ob koncu koncev se bo že še vse dobro izteklo,“ je prekinila mati očetovo zaskrbljenost. „Ni se nam dosti pritoževati, dokler nam Bog da zdravje.“ Mati je bila optimistka po naravi, zaupajoč trdno v življenje na tem in na onem svetu. Vedno sicer vdana v usodo, toda s smehom na ustih. Potem je čez nekaj trenutkov dodala: „Kdo bi mogel vedeti? Če ga pošljemo v šolo v Ljubljano, bo iz njega morda duhovni gospod kakor moj brat Martin. Nato ni dejal oče ničesar. Tudi mati je umolknila. Potem sem malo pomalem zaslišal, kako oče nalahno smrči v prvem snu. Mati pa mislim, da ni zaspala še pozno v noč. Morda se je v temi smehljala sama pri sebi, predajajoč se prelepim mislim. Kakšna brezsmiselna neumnost, da bi njen najstarejši hodil v Ameriko! Saj je še otrok, otroških marenj pa ni da bi človek jemal resno ... V Ljubljano ga bomo dali; to sedaj stoji. Po letih in letih šolanja se bo potem vrnil kot duhovnik in morda ga bo škof poslal na župnijo v Žalni. „Res prelepo!“ je napol glasno vzkliknila sama pri sebi. Natančno sem slišal ta njen vzklik kljub očetovemu smrčanju in vse se mi zdi, da so bile take njene misli v tem trenutku. Najbrže si je predstavljala, kako bom sčasoma posvečen za duhovnika, kako bodo stricu Martinu dali večjo faro in se bo župnija v Žalni izpraznila zame. Kakor mnogo kmečkih žena na Kranjskem, tudi mati ni bila globoko verna v navadnem pomenu besede. Mislim, da se je le malo brigala za nauke katoliške vere. Po svojem jedru je bila poganka. V njeni krvi so utripali odmevi molitve, s katerimi so njeni pradedi, stari Slovani, pred tisoč leti obračali izpred žrtvenikov pod milim nebom k soncu, k bogovom vetra in groma. Kar jo je v veliki meri vleklo in privabljalo v katoličanstvo, čeprav se tega seveda ni zavedala, so bili obredi in zunanji blesk. Ljubila je sveta oblačila, ki so jih njen brat in drugi duhovni gospodje nosili pri maši. Ljubila je svečane procesije z zvonovi, ki dolgo in zvonko potrkavajo ob velikih praznikih ali ob vročih, tihih dnevih sredi poletja, ko suša grozi uničiti ali poškodovati letve. Ljubila je veselo, praznično polnočnico o božiču. Všeč in po godi ji je bilo kadilo, vonj prižganih voščenic, slike, postaje Križevega pota, kipi svetnikov v velikem in stranskih oltarjih, petje orgel ob nedeljah. Pela je na koru z zvonkim, jasnim, dasi nešolanim glasom. Včasih, kadar je zapela sama, so župljani iz Blata zatrjevali, da iz njenega petja zveni nekaj kakor smeh. Pridig ji ni bilo mar, še bratovih ne; vsaj kolikor je meni znano, ni nikoli pohvalila nobene; vendar pa ji je globoko laskalo, kadar je videla strica Martina stati na prižnici, brati evangelij ali pridigovati ... In lepega dne, kdo ve, bom tudi jaz, njen sin, stal na prižnici v Žalni in pridigal! Tako ponosna bi bila name. Vsi farani bi bili ponosni name, kakor so ponosni na strica Martina, ki je tudi iz domače fare in kmečki sin. Tudi v življenju mojega očeta vera ni bila bog si ga vedi kaj odločilnega. V bistvu je bil praktičen mož, ki ga je resno in brez prenehanja zaposljevala stara mati zemlja. Hodil je v cerkev ob nedeljah in vsak večer molil z družino k Bogu, toda zdi se mi, da bolj zaradi tega, ker je bilo vse to tako v navadi, kakor iz resnične, notranje potrebe. V dnu je bil kakor večina kmetov na Kranjskem in drugje trd realist, praktičen mož in fatalist z naravo, skoro biološko zdravo pametjo in napol ciničnim poznanjem zemlje, starodavnejšim od kakršnekoli vere ali sistema ... Toda najbrže si je mislil, da če je že eden izmed njegovih sinov rojen za duhovnika, no, pa naj bo. Duhovniki so važen del v sestavu stvari na zemlji. Imeti duhovnika v družini, to poveča človeku ugled. Oče je vedel, da je temu tako. Čutil je, da mu že sedaj izkazujejo župljani neke posebne spoštovanje samo zaradi tega, ker je brat njegove žene duhovnik. Če bi bil duhovnik njegov sin, si je morda dejal sam pri sebi, bi bilo še toliko bolje. Naj bo že temu kakorkoli, oče se je odločil, da me pošlje v mestno šolo, kar je bilo za takratni čas zame nekaj prijetnega. IV Pozno pomladi leta 1909., štiri mesece preden so me vzeli v šolo v Ljubljani in šest ali sedem mesecev potem, ko sem prvikrat povedal svojo namero, da bi šel v Ameriko, se je vrnil v Blato mož, ki je bil v Ameriki več ko dvajset let. Bil je to Peter Molek, brat Franceta Molka, še dokaj premožnega kmeta, našega najbližjega soseda. Ker Peter ni imel v vasi svojega posestva, se je nastanil v Francetovi hiši. Osem let ni bil slišal o njem njegov brat. Mislil je že, da je mrtev. Nobeden od „Amerikancev“, ki so se vračali, ga ni bil videl v Ameriki. Potem pa je te pomladi nenadoma prišlo pismo, da „prihaja domov umirat.“ Povratek „Amerikanca“, kakršen je bil Peter Molek, je bil za Blato nekaj nenavadnega. Na dan po njegovem povratku sem pri večerji slišal, kako sta se oče in mati pomenkovala o njem. Oče je dejal, da se še spominja, kdaj je Peter odrinil v Ameriko. „Bil je eden najmočnejših in najkrepkejših fantov v fari, še močnejši in večji od Franceta“, ki je bil še vedno zastaven in silen mož, čeprav mu je teklo že sedeminpetdeseto leto. „Pa ga poglej sedaj!“ — in oče je zmajal z glavo. Peter Molek še petdeset let ni bil star, pa je bil mršaav, upognjen in zlomljen mož z globoko vdrtimi očmi, plešast, skoro sama kost in koža, z grenkim izrazom v obrazu; mučila sta ga revmatično trganje in nadušljivost, dvoje bolezni, ki sta bili dotlej v Blatu popolnoma nepoznani. Osem ali devet let mlajši od Franceta, ga je bila zgolj še senca njegovega brata. „Huda dežela je Amerika,“ je izpregovorila mati ter zaskrbljeno pogledala name, čeprav od takrat nisem bil več omenil, da bi šel v Ameriko. „Pravijo, da je Peter prišel domov brez bora in božjaka. Najbrže ga bo moral rediti France, dokler ne bo umrl.“ Zaradi tega sem gledal na Petra Molka kot na nekaj silno čudnega in izrednega. S svojimi predstavami o Ameriki nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da nekdo prebije v tej deželi sredi vsega izobilja dvajset let, pa se potem vrne domov v takem stanju. In brez dvoma je bilo res, kar so pripovedovali ljudje o Petru Molku, da se je vrnil brez denarja. Celo za najbližje sorodnike ni prinesel nobenih daril. Ni hodil v gostilno in z nikomer se ni menil o svojih prigodah v Ameriki. Večinoma je živel sam zase. Ves božji dan je posedal na soncu na klopi pred bratovo hišo. Prebiral je knjige in časopise, ki so bili očividno natisnjeni v Ameriki. Ali pa je počasi koračil preko polj. Časih ga je napadel kašelj, da je krehal deset ali dvajset minut brez prestanka. Petrovo kašljanje je bilo za otroke v Blatu nevsakdanji prizor, ki je med njimi napravil velik hrup. Ko ga je zgrabil nadušljivi krč, je zaripnil v obraz krvavordeče, izstopile so mu globoko vdrte oči in zabolščale široko razprte kakor zadete od divje groze; upognjen in sklonjen se je obupno tiščal za prsni koš. Če ga je prva dva ali tri tedne po njegovem povratku le kdo izmed dečkov slišal zakašljati, je bil na vasi takoj velik krik in vik in v brezsrčni, brezmiselni mladostni radovednosti je z vseh strani pribrzelo k Molkovi hiši deset ali dvanajst hripavih, bosonogih paglavcev, da bi gledali, kako se davi čudni „Amerikanec“, in poslušali cvileče piskanje, izvijajoče se iz njegovih uničenih prsi. Če je iztisnil izredno dolgo piskanje, so se otroci spogledali kakor v čudu ter se nasmehnili. V tem nisem bil jaz nič boljši od ostalih dečkov, dokler mi mati ni prepovedala zahajati v Petrovo bližino, kadar je kašljal. Potem sem ga opazoval od daleč. Naša hiša je stala le kakih sto metrov od Molkove. Časih pa, kadar ni kašljal, sem stopil bliže do njega. Rad bi se bil pomenil z njim, pa nisem mogel zbrati dovolj poguma, da bi ga bil ogovoril. Nekega dne se je slabotno nasmehnil in mi dejal: „Ti si pa sosedov, mar ne?“ „Sosedov, da,“ sem dejal. „Moj oče se vas spominjajo, ko ste odhajali v Ameriko.“ Peter Molek je prikimal. „Dolgo, dolgo je že od tega,“ je menil. „Zakaj pa vedno tako kašljate?“ sem ga vprašal. Peter Molek nekaj časa ni odgovoril ničesar. Strmel je vame tako čudno, da mi je bilo neprijetno. Potem je odmaknil pogled ter z dolgo, koščeno roko nedoločno zamahnil. „Amerika,“ je dejal ...„Amerika.“ Nisem razumel, kaj je hotel povedati. „Koliko pa si star?“ me je vprašal. „Deset“, sem odgovoril. „Kmalu jih bom enajst. Tedaj pojdem v mestno šolo.“ Peter Molek se je znova nasmehnil in prikimal. „All right,“ je dejal po angleško. „Jaz pa vem, kaj pomeni 'all right',“ sem vneto povzel. „Po ameriško se to pravi dobro.“ Tudi druge može, ki so prihajali iz Amerike, sem velikokrat slišal reči all right. „Poznam pa še tudi druge ameriške besede. Sure Mike! ... Sonabič ...“ Ponosen sem bil na svoje znanje in dobro mi je delo. Peter Molek je gledal name izpod čela. Videti je bilo, kakor da me hoče potrepljati, toda najbrže se je bal, da bi se mu ne odmaknil, ker je bolan.„All right,“ je ponovil še enkrat. Silno me je veselila njegova pohvala. Poleg njega na klopi sem zagledal nekaj časopisov in knjig. Stopil sem bliže. „Kaj pa je to?“ sem vprašal. „Knjige in časopisi iz Amerike,“ je rekel Peter Molek. „Knjige sem prinesel s seboj.Časopise dobivam po pošti enkrat na teden.“ Časniki so bili izvodi radikalnega lista „Appeal to Reason,“ ki so ga tedaj tiskal v Girardu v državi Kansas. Ena izmed knjig je bila „The Jungle“ od Uptona Sinclaira. „Ali je kaj podob v njih?“ sem vprašal. „Slik ali podob iz Amerike?“ „Ne,“ je dejal Peter Molek. „Imam pa nekaj slik notri v hiši. Počakaj; prinesel jih bom.“ Stopil je v hišo in se takoj vrnil z nekaterimi fotografijami, razglednicami in izrezki iz časopisov. Sedel sem k njemu na klop. „To,“ mi je razlagal Peter Molek, ko mi je kazal prvo sliko, „to je premogovno mesto v Pennsylvaniji, Forest City. Tole, ki je videti kakor gora, je kup premoga, ki so ga izpod zemlje — na tisoče čevljev globoko — izkopali zvečine naši Kranjci. Skoro vsi rudarji v Forest Cityju so Slovenci. Sedem let sem delal tamkaj v takem rudniku.“ Pokazal ml je drugo sliko. „Jeklarna v Pennsylvaniji. Tudi tu sem delal nekaj časa. Večinoma pa sem delal po rudnikih. Delal sem od enega do drugega konca te dežele, ne samo v Pennsylvaniji, marveč po krajih, ki jim pravijo Ohio, West Virginia, Illinois, Montana, Nevada in o katerih ti še slišal nisi nikoli.“ „O Pennsylvaniji (izgovarjal sem Panslovénija) sem pa že slišal, pa tudi o Ohiju in o ...“ Peter Molek se je bledo nasmehnil. Rad me je imel, jaz pa sem bil srečen zaradi tega. „Tole je Novi York,“ je dejal in mi pokazal novo sliko. „Ali vidiš te stavbe? Nekatere so včasih višje kakor najvišji zvonik na Kranjskem.“ „Slišal sem že o poslopjih v Novem Yorku,“ sem rekel. „Vsako leto jih grade višja. Skyscrapers jim pravijo. Ali veš, kaj to pomeni?“ „Ne vem,“ sem odvrnil. Tedaj mi je Peter Molek razložil, zakaj pravijo v Ameriki visokim stavbam nebotičniki. Zanimivejšega pripovedovanja nisem bil slišal dotlej še nikoli. Potem sem rekel: „Nekoč pojdem tudi jaz v Ameriko.“ Peter Molek se je ozrl name in se zdrznil. Že je mislil nekaj reči, ko ga je vnovič popadel nadušljivi krč. „To mi je dala Amerika,“ je rekel Peter Molek, ko se je odkašljal. „Kaj pa to pomeni?“ sem vprašal jaz in s prstom pokazal naslov knjige na klopi. „The Jungle,“ je,odgovoril Peter Molek. „Po slovensko bi dejali džungla." Jaz seveda nisem vedel, kaj pomeni džungla. Gozdovi krog Blata so bili negovani, iztrebljeni, idilični logi, kamor smo hodili trgat jagode in nabirat gobe. „Džungla,“ je pojasnjeval Peter Molek, „je divji kraj, ogromen gozd, ves zapleten od rastlinja, kjer vse rase in poganja križem kražem, nepredirna hosta, skrivnostna in strašna, mrgoleča divjih zverin in kač in pajkov večjih od moje pesti ... To je knjiga o Združenih državah, čeprav v Združenih državah ni džungel, vsaj kolikor je meni znano. Vendar je Amerika v celoti džungla. To, kar pripoveduje knjiga pa je zgodba o ljudeh, kakršen sem jaz, o tujcih, ki se priselijo in izginejo v žrelu džungle. Razumeš?“ Prikimal sem, toda v resnici nisem razumel. „Amerika me je pogoltnila,“ je nadaljeval Peter Molek, „toda ni me prebavila." Nasmejal se je kakor sam vase in ta njegov nasmeh je bil poseben smeh brez trohe veselosti. Peter Molek je nadaljeval: „Amerika, ta džungla, pogoltne mnogo ljudi, ki se napotijo tjakaj za delom. Moč in silo jim iztisne do zadnje kaplje, razen če so dovolj pametni in srečni, da ubeže, še preden je prepozno; razen če garajo po jeklarnah in rudnikih samo malo let, si pritrgajo od ust vsak cent, ki ga morejo, in se potem vrnejo domov ali pa si kupijo kos zemlje, kjer je zemlja še poceni.“ Molkove besede sem le slabo razumel, vendar sem poslušal napeto in si zapomnil slednjo stvar, ki jo je povedal. „... Jaz sem bil tamkaj predolgo,“ je pripovedoval. „Pretrdo sem garal. Poglej ta Novi York,“ in pokazal je na sliko, ki mi jo je prej razkazoval. „Jaz, mi vsi smo pomagali graditi ta poslopja — mi Slovenci in Hrvati in Slovaki in vsi tisti, ki so prišli v Ameriko za delom. Tamkaj smo pomagali graditi še marsikatero drugo mesto, o katerem še slišal nisi nikoli, pa železnice in mostove, vse iz jekla, ki ga kujejo po jeklarnah naši ljudje. Naši ljudje z Balkana so najboljši jeklarji v Ameriki. In ta dim, le poglej ga, se dviga iz premoga, ki smo ga mi izkopali, mi z Balkana in iz Galicije in iz Češke. Tudi rude smo dosti izkopali. Jaz sem delal nekaj let v železniških rudnikih na Zapadu. Svoje zdravje sem zapravil v rudnikih. Rudarji se nalezejo naduhe in revmatizma. Trikrat me je zadela nesreča. Nekoč — bilo je v Coloradu — sem štiri dni ležal zakopan tri tisoč čevljev pod zemljo. Z menoj je zasulo še sedem drugih; trije so bili Slovenci kakor jaz, dva Poljaka, eden Dalmatinec, eden Američan. Ko so nas odkopali, sva bila še živa še Dalmatinec in jaz. Nekoč se je v Pennsylvaniji odtrgala v rudniku skala in mi zlomila desno nogo. Noga se je pozdravila in vnovič sem se vrnil na delo. Dva meseca sem delal, ko je padla name druga skala. Malo je manjkalo, da mi ni zlomila leve noge. Dolgo let nisem razumel Amerike. Tedaj sem začel brati in nem razumel ... Onega dne, preden sem odjadral domov, sem hodil po teh cestah,“ — pokazal je na sliko — „kjer so poslopja najvišja. Poslopja iz samega jekla. Ozrl sem se kvišku in težko mi je popisati čustva, ki so me tedaj navdala. Doumel sem, da mnogo našega dela in naše sile, mojega dela in moje sile tiči akrepenelih v veličini Novega Yorka in v veličini Amerike. Čutil sem, da v resnici puščam samega sebe v Ameriki, čeprav sem namenjen v Blato.“ One pomladi in onega poletja sem še mnogokdaj sedel skupaj a Petrom Molkom. Med nadušljivimi krči mi je govoril o tisti prostrani džungli, za katero je imel Ameriko. Njegovo gledanje na to deželo je bilo, kakor se sedaj spominjam, enostransko, trpko. Pripovedoval mi je o nesrečah v rudnikih ali železolivarnah, ki jim je bil sam priča ali o katerih je bil samo bral in slišal; o delavskih vstajah; o oblastnih, mogočnih kapitalistih, lastnikih ogromnih industrij, ki mi jih je orisal kot „zverine v džungli“ ; o orgijah bogatašev v Chicagu in Novem Yorku, pri katerih so, kakor je poročal socialistični tisk, kadili cigarete, zavite v stodolarske bankovce; o milijonarjih, ki nosijo demante vdelane v zobe in ki jim igra godba, ko se kopljejo v šampanjcu; pa o zakonih, zloglasnih predmestjih, kjer ljudje žive v cunjah in bedi. Poslušal sem z odprtimi usti. „Za nekatere pa Amerika ni slab kraj“, mi je dejal Peter Molek nekega dne. „Mnogo tujcev se je tamkaj znatno popravilo, toda ti srečneži so le redki v primeri z množico priseljencev, ki mislim, da bi se jim bolje godilo, če bi ostali doma v stari deželi. Ameriški obrati jih izmozgajo, potem jih izvržejo.“ „Pa gre vendar vedno več ljudi v Ameriko,“ sem pripomnil jaz. Nedavno tega sem namreč bral v časniku, na katerega je bil naročen oče, da se je v letu 1908. izselilo s Kranjskega v Združene države štiri tisoč ljudi več kakor leta 1907. „Že!“ je menil Peter Molek. „Gredo, ker je vsakdo prepričan, da bo on ugnal Ameriko, ne pa Amerika njega. Prisluškujejo onim redkim, ki se vračajo domov iz Združenih držav z dvema ali tremi tisoči dolarjev. Slišijo, da se je drugi, ki je bil tam, visoko povzpel na lestvici uspeha. In potem trdno verujejo, da se bo posrečilo tudi njim. Amerika je zanje obljubljena dežela. Na tisoče in stotisoČe ne samo iz Kranjske, marveč iz premnogih debela, jih premani in izvabi preko. Še bolj kakor oni njenih dolarjev je ona potrebna njihovih rok, pa jih izrabi. Že nekaj let je tega, odkar pravijo v Ameriki priseljencem 'gnoj'; to je zanje točno ime. Gnojilo so, ki hrani korenine ameriške sedanje in bodoče veličine. Danes so še vedno 'gnoj'. Korenine ameriške veličine še vedno črpajo iz njih ... Življenje v Ameriki je naporno, mrzlično plezanje. Mnogo več jih odleti, kakor pa se jih dvigne do bogastva.“ Vse to me je po vsem, kar sem prej slišal ali mislil o Ameriki, nagibalo k strmenju in začudenju. DRUGO POGLAVJE „Ne v Ameriko!“ I Znanje, ki sem si ga pridobil v vaški šoli v Blatu, me je usposobilo, da sem se v Ljubljani vpisal v pripravniški razred, odkoder sem se naslednjega leta pomaknil v gimnazijo ali „latinsko šolo“. V primeri s poznejšimi leti mojega življenja, zlasti z onimi, ki sem jih preživel v Ameriki, so bila prva tri leta mojega študentovanja v Ljubljani sicer zanimiva, a brez vsakih pomembnejših prigod. Bil sem čisto dober dijak, z lahkoto sem opravljal vse izpite. Domače naloge in tvarino za naslednji dan sem preplaval med odmori v šoli, tako da sem po šoli utegnil postopati in se razgledovati navadno sam brez tovarišije po mestnih ulicah, po Gradu, ki gospoduje nad mestom, ob Ljubljanici, ki teče skozenj, ali pa vsenaokoli starega, razpadajočega rimskega zidu. Prvo leto se mi je malo podeželsko mesto a svojimi štiridesetimi tisoči prebivalcev zdelo zanimivo, celo nekoliko vzburljivo; drugo leto že manj, tretje leto pa sploh nič več. V vsem tem času nisem sklenil nobenih posebno prijetnih ali vzpodbudljivih poznanj. Ob priliki sem hodil k predavanjem, gledališkim predstavam ali športnim prireditvam, vedno pa sem mnogo čital. Mati je bila v svoji preprosti srečna žena. S toplino v besedah ml je dejala, da sem dober sin. Kadar me je tako vsak drugi mesec prišla pogledat na moje študentovsko stanovanje v mestu ter mi prinesla sadja ali doma pečene potice, ali pa če sem za božič, veliko noč in velike počitnice prišel domov, je ob pogledu name žarela od materinskega ponosa. Kar mislim si, kako si je vedno znova in znova dopovedovala, kakšen lep, mlad duhovni gospod bo iz mene čez dvanajst let. Nekaj časa je bil med materjo in menoj nedoločen, tih sporazum, da bom po osmih letih gimnazijskih študij stopil v bogoslovnico rimsko-katoliške cerkve v Ljubljani in da bom štiri leta nato posvečen v duhovna. Kakor moji starši, čijih stališče do vere sem bil opisal, tudi jaz nisem bil globoko verna narava v ortodoksnem smislu. Po prvinskih potezah svojega značaja sem bil (in sem še danes) v bistvu slovanski kmet. Toda prvo in deloma tudi še drugo leto v mestni šoli sta se v meni prepletala in mešala oboževanje in čut dolžnosti do matere z nekim prešernim, kmetiškim cinizmom, ki je bil po poli fatalizem; zato sem si dejal, da ni nič takega, če bi oblekel duhovniško suknjo, samo da bi mati bila srečna in vesela, čeprav sem morda globoko v svoji notranjosti vedel in ves čas čutil, da nikoli ne bom duhovnik. Spominjam se, kako sta me včasih trenutno spreleteli skrb in bojazen pred posvečenjem v mašnika, še preden sem odšel v mestne šole. Pozneje sem si kdaj pa kdaj nedoločno priznal, da me še vedno žene v Ameriko, nič manj nego eno ali dve leti prej. Toda vzplamtela je v meni sinovska ljubezen in tedaj sem si rekel, da v tem položaju ne gre drugače, kakor da se odločim ali za Ameriko ali pa za izpolnitev materine želje, ki bi me rada videla posvečenega v duhovna. Ko pa sem pozneje zvedel, da se je nemalo slovenskih duhovnikov izselilo, da bi prevzeli v oskrbovanje slovenske cerkve po raznih delih Združenih držav, sem sklenil, da bom združil oboje — se dal posvetiti v duhovna, da bi ustregel materi, in se potem po nekaj letih duhovniške službe pobrigal za premestitev v Ameriko. Mislil sem si, da mati ne bi ugovarjala, če bi se preselil tjakaj kot služabnik Cerkve. Med počitnicami sem se v Blatu še vedno razgovarjal, oziroma napeto prisluškoval pripovedovanju Petra Molka, ki se mu je zdravje polagoma obračalo na bolje. Njegova ljubezen do mene je kar otipljivo rasla. Nisem mu povedal, da mislim postati duhovnik. Nekako nagonsko sem čutil, da bi moje namere ne odobraval. Njegove besede so često nevarno mejile na krivoverstvo; bil je socialist in kakor sem zvedel pozneje, bogotaj. Bil je najzanimivejši človek, kar sem jih tedaj poznal. Vedno in brez prestanka bi bil mogel poslušati njegovo pripovedovanje in opisovanje Amerike. Tudi v mestu sem vedno napel ušesa, če sem le slišal omeniti Združene države. Prebiral sem knjige z naslovi „Koča strica Toma“, „Zadnji Mohikanec“, pa številne ameriške pogrošne romane, prevedene v zanikrno slovenščino. II V pričetku svojega četrtega študentovskega leta, ko sem šel v petnajsto leto, sem sklenil tesno, verno prijateljstvo z mladeničem, ki je bil za leto dni starejši od mene. Ime mu je bilo Janko Radin. Bil je kakor jaz dokaj visokorasel, zdrav in krepak, znanja željan, aktiven dečko. Doma je bil tam nekje iz majhnega istrskega mesta, severno od Trsta, ki je bil tedaj avstrijsko pristanišče. Stanovala sva v istem študentovskem stanovanju. Oba sva hodila v tretjo gimnazijo in sva bila sošolca. Janko je imel v Ameriki brata, ki je bil tri ali štiri leta starejši od njega. Ime mu je bilo Štefan, toda v redkih pismih, ki jih je pisal Janku in ki so bila zvečine kratka poročila, se je podpisoval „Steve“. Kdaj pa kdaj je pošiljal bratu izvode „Narodnega Glasa“, slovenskega časopisa, ki je izhajal v Novem Yorku in ki sva ga z Jankom skupaj prebirala. Malone v vsaki številki je bila slika tega slika onega prizora iz Amerike. Včasih je bila slika posnetek ali gradbeni načrt najnovejšega in najvišjega newyorškega nebotičnika, kar naju je oba silno prevzemalo. Nekega dne mi je dejal Janko: „Veš, lepega dne, mislim, da bom tudi jaz šel v Ameriko. Morda potem, ko bom dovršil gimnazijo. Moj brat Štefan je šel tja prezgodaj. Pred tremi leti. Šele šestnajst let je bil star. Pobegnil je iz šole v Trstu, se vtihotapil na neko dalmatinsko barkentino, namenjeno v Ameriko in slučajno zasidrano v pristanišču. Skril se je na ladjo, dokler ni odplula. Pristal je v Novem Yorku. Zdi se mi, da je bil nespameten. Imel je samo dva razreda gimnazije. Bolj bi se bil moral izobraziti, preden je na srečo odšel v Ameriko. Mislim, da človeku v Združenih državah ni treba biti navaden težak, če je zadosti izobražen.“ Tedaj sem povedal Janku nekatere stvari, ki mi jih je o Ameriki pripovedoval Peter Molek. bzxoxdrmahp7lk664f936dfdafo9zs5