Nj. visokorodnost v Beli vasi

Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.21 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk Nj. visokorodnost v Beli vasi 0 41935 224561 2026-09-25T14:45:15Z Lara Jamšek 10610 nova stran z vsebino: »{{naslov-mp | naslov = Nj. visokorodnost v Beli vasi | avtor = Ivan Cankar (I. G.) | izdano = ''Slovenec'' {{mp|leto|1900}} | vir = dLib {{fc|dlib|V87XSW7W|s=28|179}} | dovoljenje = javna last | obdelano = 2 }} Kakó prijetno je človeku pri srcu, kadar čuti, da počiva na njegovem udanem obrazu milostni pogled dostojanstvenika. Jaz še nisem doživel te sreče, kolikor se vem spominjati. O različnih svečanih trenotkih, ko bi mi bilo morda mogoče, vtihotapiti s...« 224561 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Nj. visokorodnost v Beli vasi | avtor = Ivan Cankar (I. G.) | izdano = ''Slovenec'' {{mp|leto|1900}} | vir = dLib {{fc|dlib|V87XSW7W|s=28|179}} | dovoljenje = javna last | obdelano = 2 }} Kakó prijetno je človeku pri srcu, kadar čuti, da počiva na njegovem udanem obrazu milostni pogled dostojanstvenika. Jaz še nisem doživel te sreče, kolikor se vem spominjati. O različnih svečanih trenotkih, ko bi mi bilo morda mogoče, vtihotapiti se v bližino vzvišene, pod solnčno glorijolo se blesteče osebe, obšel me je nekak svet strah, srce mi je zastajalo in noga se ni mogla premakniti. Ljudstvo se je suvalo in prerivalo, a meni je plavala pred očmi rožna megla in samó od daleč je čutila moja duša tople žarke, ki so padali z velerodnega dostojanstva na trepetajočo množico . . . V Beli vasi so postavljali mlaje in slavoloke. Izza daljnega, s temnim smrečevjem poraščenega Grebena je prisijalo mokro, v penečem se zlatu trepetajoče jutro in na bele hiše belovaške in na visoki cerkveni zvonik so se vsipali briljanti, izpreminjali se in bleščali in izginjali . . . Bela vas je imela v obilni meri vse, kar potrebuje velika, snažna in ugledna vas za svojo srečo in svoj blagor: okrajno sodišče, davkarijo, finančni urad, notarja, veliko število suhih, srednje - debelih in jako debelih uradnikov, kontrolorja in dvoje slug. In obá slugi in gospod sodnik in adjunkta, sodni in davčni, kontrolor in praktikanti, — vse se je obleklo danes v pražnje uniforme; in ceste so bile pometene in poslopja pobeljena, in zastave so vihrale na mlajih in slavolokih in okrašenih hišah. Zastava na sodnijskem poslopju je imela svilene, črno žolte cofke . . . Da bi jaz poznal vsa imena in različne stopnje zasluženja in časti vseh visokorodnih dostojanstvenikov! Ali kjé je smrtnik, ki bi mu bilo to mogoče? Kolikor višje se dvigajo sladko zveneči naslovi, tembolj se izgubljajo v čudovito meglò, katero moremo samo s svetim strahom spoštovati in občudovati, a prodreti nikdar! . . . V Belo vas je prihajal visok dostojanstvenik. ---- Gregorij Flerin je vstal, še predno mu je moglo posijati solnce na razrito postelj. Nenavadno dolga, koščena, nerodna postava se je polagoma izgubila v ohlapno obleko, na vseh mogočih mestih ogoljeno in smolasto. (Kakó je prišel do smole Gregorij Flerin, diurnist pri okrajnem sodišču, in na kakšen način je imel opravka ž njó, to ni znano nikomur; resnica je samó, da je bil smolast po rokah, komolcih, kolenih, na hrbtu; da, celo na licih se mu je že svetila smola.) Nató se je namenil, kakor je imel navado vsako jutro, da bi si pred ogledalom nekoliko uredil lasé; ali ponesrečilo se mu je, kakor vsako jutro. Njegovih par svetlih, skoro belih las je stalo ali ležalo svobodno, kakor se je zljubilo vsaki posamezni ščetinici. Tudi vse črte na obrazu so se zdele zeló neredne in samovoljne; mehki nos se je nagibal precej globoko na desno stran, med tem ko so silile na levi debele ustnice kvišku, višje in višje. Samó oči so ležale v svojih, z neštetimi gubicami obkroženih globinah mirno in pohlevno, kakor stoji mirno, pohlevno in sključeno suhi pisar, kadar se pomenkujejo v njegovi prisotnosti visoki gospodje, svétniki, sodniki in adjunkti o imenitnih stvareh. Gregorij Flerin je bil najnesrečnejši človek na svetu .... Tu pa tam vzraste med ljudmi kakšno bitje, ki ni ustvarjeno za druzega, kakor za samo čisto zabavo srečnejšim sosedom. Naj imá dotično bitje kakoršnekoli lastnosti, vse se vidijo smešne in nerodne, četudi so same na sebi popolnoma navadne in brezpomembne. In nikomur ne pride na misel, gospodu sodniku prav takó malo kakor gospodu adjunktu, da to bitjo čuti in misli, morda celo takó rahló, kakor višje, dostojanstveniške duše . . . Gregorij je delal s silnim navdušenjem, do pozne noči; naj bi se pogrézala Bela vas, naj bi se udiralo nebó, Gregorij bi ostal mirno pri pisalni mizi, ne da bi zganil s trepalnicami. Ali kljub temu ni dobil nikdar nobenega priboljška, njegova plača je ostala še od davnih časov skromna in ponižna, da bi jo smatral cestni pometač za ironijo svojemu častnemu delovanju ... Temveč pa je dobival drugih »priklad« od svojih drugov in predstojnikov. Kdor ni imel ravno posebnega dela, poigral se je malo ž njim. In ne samó v pisarni. Vsa Bela vas je videla v njem nekakega občinskega harlekina in potemtakem je bilo čisto naravno, da so ga drezali in zbadali in ščegetali od vseh stranij . . . . . »Gospod sodnik Vam je dovolil milostno novo podporo . . . izprevidel je, da jo zaslužite s svojim neumornim delovanjem, gospod Flerin . . .« l479358njxs5uo0j4d7qleld85kppb7 224562 224561 2026-09-25T14:45:54Z Lara Jamšek 10610 224562 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Nj. visokorodnost v Beli vasi | avtor = Ivan Cankar | izdano = ''Slovenec'' {{mp|leto|1900}} | vir = dLib {{fc|dlib|V87XSW7W|s=28|179}} | dovoljenje = javna last | obdelano = 2 }} Kakó prijetno je človeku pri srcu, kadar čuti, da počiva na njegovem udanem obrazu milostni pogled dostojanstvenika. Jaz še nisem doživel te sreče, kolikor se vem spominjati. O različnih svečanih trenotkih, ko bi mi bilo morda mogoče, vtihotapiti se v bližino vzvišene, pod solnčno glorijolo se blesteče osebe, obšel me je nekak svet strah, srce mi je zastajalo in noga se ni mogla premakniti. Ljudstvo se je suvalo in prerivalo, a meni je plavala pred očmi rožna megla in samó od daleč je čutila moja duša tople žarke, ki so padali z velerodnega dostojanstva na trepetajočo množico . . . V Beli vasi so postavljali mlaje in slavoloke. Izza daljnega, s temnim smrečevjem poraščenega Grebena je prisijalo mokro, v penečem se zlatu trepetajoče jutro in na bele hiše belovaške in na visoki cerkveni zvonik so se vsipali briljanti, izpreminjali se in bleščali in izginjali . . . Bela vas je imela v obilni meri vse, kar potrebuje velika, snažna in ugledna vas za svojo srečo in svoj blagor: okrajno sodišče, davkarijo, finančni urad, notarja, veliko število suhih, srednje - debelih in jako debelih uradnikov, kontrolorja in dvoje slug. In obá slugi in gospod sodnik in adjunkta, sodni in davčni, kontrolor in praktikanti, — vse se je obleklo danes v pražnje uniforme; in ceste so bile pometene in poslopja pobeljena, in zastave so vihrale na mlajih in slavolokih in okrašenih hišah. Zastava na sodnijskem poslopju je imela svilene, črno žolte cofke . . . Da bi jaz poznal vsa imena in različne stopnje zasluženja in časti vseh visokorodnih dostojanstvenikov! Ali kjé je smrtnik, ki bi mu bilo to mogoče? Kolikor višje se dvigajo sladko zveneči naslovi, tembolj se izgubljajo v čudovito meglò, katero moremo samo s svetim strahom spoštovati in občudovati, a prodreti nikdar! . . . V Belo vas je prihajal visok dostojanstvenik. ---- Gregorij Flerin je vstal, še predno mu je moglo posijati solnce na razrito postelj. Nenavadno dolga, koščena, nerodna postava se je polagoma izgubila v ohlapno obleko, na vseh mogočih mestih ogoljeno in smolasto. (Kakó je prišel do smole Gregorij Flerin, diurnist pri okrajnem sodišču, in na kakšen način je imel opravka ž njó, to ni znano nikomur; resnica je samó, da je bil smolast po rokah, komolcih, kolenih, na hrbtu; da, celo na licih se mu je že svetila smola.) Nató se je namenil, kakor je imel navado vsako jutro, da bi si pred ogledalom nekoliko uredil lasé; ali ponesrečilo se mu je, kakor vsako jutro. Njegovih par svetlih, skoro belih las je stalo ali ležalo svobodno, kakor se je zljubilo vsaki posamezni ščetinici. Tudi vse črte na obrazu so se zdele zeló neredne in samovoljne; mehki nos se je nagibal precej globoko na desno stran, med tem ko so silile na levi debele ustnice kvišku, višje in višje. Samó oči so ležale v svojih, z neštetimi gubicami obkroženih globinah mirno in pohlevno, kakor stoji mirno, pohlevno in sključeno suhi pisar, kadar se pomenkujejo v njegovi prisotnosti visoki gospodje, svétniki, sodniki in adjunkti o imenitnih stvareh. Gregorij Flerin je bil najnesrečnejši človek na svetu .... Tu pa tam vzraste med ljudmi kakšno bitje, ki ni ustvarjeno za druzega, kakor za samo čisto zabavo srečnejšim sosedom. Naj imá dotično bitje kakoršnekoli lastnosti, vse se vidijo smešne in nerodne, četudi so same na sebi popolnoma navadne in brezpomembne. In nikomur ne pride na misel, gospodu sodniku prav takó malo kakor gospodu adjunktu, da to bitjo čuti in misli, morda celo takó rahló, kakor višje, dostojanstveniške duše . . . Gregorij je delal s silnim navdušenjem, do pozne noči; naj bi se pogrézala Bela vas, naj bi se udiralo nebó, Gregorij bi ostal mirno pri pisalni mizi, ne da bi zganil s trepalnicami. Ali kljub temu ni dobil nikdar nobenega priboljška, njegova plača je ostala še od davnih časov skromna in ponižna, da bi jo smatral cestni pometač za ironijo svojemu častnemu delovanju ... Temveč pa je dobival drugih »priklad« od svojih drugov in predstojnikov. Kdor ni imel ravno posebnega dela, poigral se je malo ž njim. In ne samó v pisarni. Vsa Bela vas je videla v njem nekakega občinskega harlekina in potemtakem je bilo čisto naravno, da so ga drezali in zbadali in ščegetali od vseh stranij . . . . . »Gospod sodnik Vam je dovolil milostno novo podporo . . . izprevidel je, da jo zaslužite s svojim neumornim delovanjem, gospod Flerin . . .« d0lt3dvjohqh1ggas9k7m0el8b869lq 224563 224562 2026-09-25T14:50:13Z Lara Jamšek 10610 224563 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Nj. visokorodnost v Beli vasi | avtor = Ivan Cankar | izdano = ''Slovenec'' {{mp|leto|1900}} | vir = dLib {{fc|dlib|V87XSW7W|s=28|179}} | dovoljenje = javna last | obdelano = 2 }} Kakó prijetno je človeku pri srcu, kadar čuti, da počiva na njegovem udanem obrazu milostni pogled dostojanstvenika. Jaz še nisem doživel te sreče, kolikor se vem spominjati. O različnih svečanih trenotkih, ko bi mi bilo morda mogoče, vtihotapiti se v bližino vzvišene, pod solnčno glorijolo se blesteče osebe, obšel me je nekak svet strah, srce mi je zastajalo in noga se ni mogla premakniti. Ljudstvo se je suvalo in prerivalo, a meni je plavala pred očmi rožna megla in samó od daleč je čutila moja duša tople žarke, ki so padali z velerodnega dostojanstva na trepetajočo množico . . . V Beli vasi so postavljali mlaje in slavoloke. Izza daljnega, s temnim smrečevjem poraščenega Grebena je prisijalo mokro, v penečem se zlatu trepetajoče jutro in na bele hiše belovaške in na visoki cerkveni zvonik so se vsipali briljanti, izpreminjali se in bleščali in izginjali . . . Bela vas je imela v obilni meri vse, kar potrebuje velika, snažna in ugledna vas za svojo srečo in svoj blagor: okrajno sodišče, davkarijo, finančni urad, notarja, veliko število suhih, srednje - debelih in jako debelih uradnikov, kontrolorja in dvoje slug. In obá slugi in gospod sodnik in adjunkta, sodni in davčni, kontrolor in praktikanti, — vse se je obleklo danes v pražnje uniforme; in ceste so bile pometene in poslopja pobeljena, in zastave so vihrale na mlajih in slavolokih in okrašenih hišah. Zastava na sodnijskem poslopju je imela svilene, črno žolte cofke . . . Da bi jaz poznal vsa imena in različne stopnje zasluženja in časti vseh visokorodnih dostojanstvenikov! Ali kjé je smrtnik, ki bi mu bilo to mogoče? Kolikor višje se dvigajo sladko zveneči naslovi, tembolj se izgubljajo v čudovito meglò, katero moremo samo s svetim strahom spoštovati in občudovati, a prodreti nikdar! . . . V Belo vas je prihajal visok dostojanstvenik. ---- Gregorij Flerin je vstal, še predno mu je moglo posijati solnce na razrito postelj. Nenavadno dolga, koščena, nerodna postava se je polagoma izgubila v ohlapno obleko, na vseh mogočih mestih ogoljeno in smolasto. (Kakó je prišel do smole Gregorij Flerin, diurnist pri okrajnem sodišču, in na kakšen način je imel opravka ž njó, to ni znano nikomur; resnica je samó, da je bil smolast po rokah, komolcih, kolenih, na hrbtu; da, celo na licih se mu je že svetila smola.) Nató se je namenil, kakor je imel navado vsako jutro, da bi si pred ogledalom nekoliko uredil lasé; ali ponesrečilo se mu je, kakor vsako jutro. Njegovih par svetlih, skoro belih las je stalo ali ležalo svobodno, kakor se je zljubilo vsaki posamezni ščetinici. Tudi vse črte na obrazu so se zdele zeló neredne in samovoljne; mehki nos se je nagibal precej globoko na desno stran, med tem ko so silile na levi debele ustnice kvišku, višje in višje. Samó oči so ležale v svojih, z neštetimi gubicami obkroženih globinah mirno in pohlevno, kakor stoji mirno, pohlevno in sključeno suhi pisar, kadar se pomenkujejo v njegovi prisotnosti visoki gospodje, svétniki, sodniki in adjunkti o imenitnih stvareh. Gregorij Flerin je bil najnesrečnejši človek na svetu .... Tu pa tam vzraste med ljudmi kakšno bitje, ki ni ustvarjeno za druzega, kakor za samo čisto zabavo srečnejšim sosedom. Naj imá dotično bitje kakoršnekoli lastnosti, vse se vidijo smešne in nerodne, četudi so same na sebi popolnoma navadne in brezpomembne. In nikomur ne pride na misel, gospodu sodniku prav takó malo kakor gospodu adjunktu, da to bitjo čuti in misli, morda celo takó rahló, kakor višje, dostojanstveniške duše . . . Gregorij je delal s silnim navdušenjem, do pozne noči; naj bi se pogrézala Bela vas, naj bi se udiralo nebó, Gregorij bi ostal mirno pri pisalni mizi, ne da bi zganil s trepalnicami. Ali kljub temu ni dobil nikdar nobenega priboljška, njegova plača je ostala še od davnih časov skromna in ponižna, da bi jo smatral cestni pometač za ironijo svojemu častnemu delovanju ... Temveč pa je dobival drugih »priklad« od svojih drugov in predstojnikov. Kdor ni imel ravno posebnega dela, poigral se je malo ž njim. In ne samó v pisarni. Vsa Bela vas je videla v njem nekakega občinskega harlekina in potemtakem je bilo čisto naravno, da so ga drezali in zbadali in ščegetali od vseh stranij . . . . . »Gospod sodnik Vam je dovolil milostno novo podporo . . . izprevidel je, da jo zaslužite s svojim neumornim delovanjem, gospod Flerin . . .« [[Kategorija:Ivan Cankar]] [[Kategorija:Dela leta 1900]] [[Kategorija:Slovenec]] lu4nvi1ayirkmklaf5me05kygiaj6kp 224564 224563 2026-09-25T14:51:01Z Lara Jamšek 10610 224564 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Nj. visokorodnost v Beli vasi | avtor = Ivan Cankar | izdano = ''Slovenec'' {{mp|leto|1900}} | vir = dLib {{fc|dlib|V87XSW7W|s=28|179}} | dovoljenje = javna last | obdelano = 2 }} Kakó prijetno je človeku pri srcu, kadar čuti, da počiva na njegovem udanem obrazu milostni pogled dostojanstvenika. Jaz še nisem doživel te sreče, kolikor se vem spominjati. O različnih svečanih trenotkih, ko bi mi bilo morda mogoče, vtihotapiti se v bližino vzvišene, pod solnčno glorijolo se blesteče osebe, obšel me je nekak svet strah, srce mi je zastajalo in noga se ni mogla premakniti. Ljudstvo se je suvalo in prerivalo, a meni je plavala pred očmi rožna megla in samó od daleč je čutila moja duša tople žarke, ki so padali z velerodnega dostojanstva na trepetajočo množico . . . V Beli vasi so postavljali mlaje in slavoloke. Izza daljnega, s temnim smrečevjem poraščenega Grebena je prisijalo mokro, v penečem se zlatu trepetajoče jutro in na bele hiše belovaške in na visoki cerkveni zvonik so se vsipali briljanti, izpreminjali se in bleščali in izginjali . . . Bela vas je imela v obilni meri vse, kar potrebuje velika, snažna in ugledna vas za svojo srečo in svoj blagor: okrajno sodišče, davkarijo, finančni urad, notarja, veliko število suhih, srednje - debelih in jako debelih uradnikov, kontrolorja in dvoje slug. In obá slugi in gospod sodnik in adjunkta, sodni in davčni, kontrolor in praktikanti, — vse se je obleklo danes v pražnje uniforme; in ceste so bile pometene in poslopja pobeljena, in zastave so vihrale na mlajih in slavolokih in okrašenih hišah. Zastava na sodnijskem poslopju je imela svilene, črno žolte cofke . . . Da bi jaz poznal vsa imena in različne stopnje zasluženja in časti vseh visokorodnih dostojanstvenikov! Ali kjé je smrtnik, ki bi mu bilo to mogoče? Kolikor višje se dvigajo sladko zveneči naslovi, tembolj se izgubljajo v čudovito meglò, katero moremo samo s svetim strahom spoštovati in občudovati, a prodreti nikdar! . . . V Belo vas je prihajal visok dostojanstvenik. ---- Gregorij Flerin je vstal, še predno mu je moglo posijati solnce na razrito postelj. Nenavadno dolga, koščena, nerodna postava se je polagoma izgubila v ohlapno obleko, na vseh mogočih mestih ogoljeno in smolasto. (Kakó je prišel do smole Gregorij Flerin, diurnist pri okrajnem sodišču, in na kakšen način je imel opravka ž njó, to ni znano nikomur; resnica je samó, da je bil smolast po rokah, komolcih, kolenih, na hrbtu; da, celo na licih se mu je že svetila smola.) Nató se je namenil, kakor je imel navado vsako jutro, da bi si pred ogledalom nekoliko uredil lasé; ali ponesrečilo se mu je, kakor vsako jutro. Njegovih par svetlih, skoro belih las je stalo ali ležalo svobodno, kakor se je zljubilo vsaki posamezni ščetinici. Tudi vse črte na obrazu so se zdele zeló neredne in samovoljne; mehki nos se je nagibal precej globoko na desno stran, med tem ko so silile na levi debele ustnice kvišku, višje in višje. Samó oči so ležale v svojih, z neštetimi gubicami obkroženih globinah mirno in pohlevno, kakor stoji mirno, pohlevno in sključeno suhi pisar, kadar se pomenkujejo v njegovi prisotnosti visoki gospodje, svétniki, sodniki in adjunkti o imenitnih stvareh. Gregorij Flerin je bil najnesrečnejši človek na svetu . . . . Tu pa tam vzraste med ljudmi kakšno bitje, ki ni ustvarjeno za druzega, kakor za samo čisto zabavo srečnejšim sosedom. Naj imá dotično bitje kakoršnekoli lastnosti, vse se vidijo smešne in nerodne, četudi so same na sebi popolnoma navadne in brezpomembne. In nikomur ne pride na misel, gospodu sodniku prav takó malo kakor gospodu adjunktu, da to bitjo čuti in misli, morda celo takó rahló, kakor višje, dostojanstveniške duše . . . Gregorij je delal s silnim navdušenjem, do pozne noči; naj bi se pogrézala Bela vas, naj bi se udiralo nebó, Gregorij bi ostal mirno pri pisalni mizi, ne da bi zganil s trepalnicami. Ali kljub temu ni dobil nikdar nobenega priboljška, njegova plača je ostala še od davnih časov skromna in ponižna, da bi jo smatral cestni pometač za ironijo svojemu častnemu delovanju . . . Temveč pa je dobival drugih »priklad« od svojih drugov in predstojnikov. Kdor ni imel ravno posebnega dela, poigral se je malo ž njim. In ne samó v pisarni. Vsa Bela vas je videla v njem nekakega občinskega harlekina in potemtakem je bilo čisto naravno, da so ga drezali in zbadali in ščegetali od vseh stranij . . . . . »Gospod sodnik Vam je dovolil milostno novo podporo . . . izprevidel je, da jo zaslužite s svojim neumornim delovanjem, gospod Flerin . . .« [[Kategorija:Ivan Cankar]] [[Kategorija:Dela leta 1900]] [[Kategorija:Slovenec]] npxq3srylqsqbuwqv6azknf3625q2sx 224565 224564 2026-09-25T14:52:09Z Lara Jamšek 10610 224565 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Nj. visokorodnost v Beli vasi | avtor = Ivan Cankar | izdano = ''Slovenec'' {{mp|leto|1900}} | vir = dLib {{fc|dlib|V87XSW7W|s=28|179}} | dovoljenje = javna last | obdelano = 2 }} Kakó prijetno je človeku pri srcu, kadar čuti, da počiva na njegovem udanem obrazu milostni pogled dostojanstvenika. Jaz še nisem doživel te sreče, kolikor se vem spominjati. O različnih svečanih trenotkih, ko bi mi bilo morda mogoče, vtihotapiti se v bližino vzvišene, pod solnčno glorijolo se blesteče osebe, obšel me je nekak svet strah, srce mi je zastajalo in noga se ni mogla premakniti. Ljudstvo se je suvalo in prerivalo, a meni je plavala pred očmi rožna megla in samó od daleč je čutila moja duša tople žarke, ki so padali z velerodnega dostojanstva na trepetajočo množico . . . V Beli vasi so postavljali mlaje in slavoloke. Izza daljnega, s temnim smrečevjem poraščenega Grebena je prisijalo mokro, v penečem se zlatu trepetajoče jutro in na bele hiše belovaške in na visoki cerkveni zvonik so se vsipali briljanti, izpreminjali se in bleščali in izginjali . . . Bela vas je imela v obilni meri vse, kar potrebuje velika, snažna in ugledna vas za svojo srečo in svoj blagor: okrajno sodišče, davkarijo, finančni urad, notarja, veliko število suhih, srednje - debelih in jako debelih uradnikov, kontrolorja in dvoje slug. In obá slugi in gospod sodnik in adjunkta, sodni in davčni, kontrolor in praktikanti, — vse se je obleklo danes v pražnje uniforme; in ceste so bile pometene in poslopja pobeljena, in zastave so vihrale na mlajih in slavolokih in okrašenih hišah. Zastava na sodnijskem poslopju je imela svilene, črno žolte cofke . . . Da bi jaz poznal vsa imena in različne stopnje zasluženja in časti vseh visokorodnih dostojanstvenikov! Ali kjé je smrtnik, ki bi mu bilo to mogoče? Kolikor višje se dvigajo sladko zveneči naslovi, tembolj se izgubljajo v čudovito meglò, katero moremo samo s svetim strahom spoštovati in občudovati, a prodreti nikdar! . . . V Belo vas je prihajal visok dostojanstvenik. ---- Gregorij Flerin je vstal, še predno mu je moglo posijati solnce na razrito postelj. Nenavadno dolga, koščena, nerodna postava se je polagoma izgubila v ohlapno obleko, na vseh mogočih mestih ogoljeno in smolasto. (Kakó je prišel do smole Gregorij Flerin, diurnist pri okrajnem sodišču, in na kakšen način je imel opravka ž njó, to ni znano nikomur; resnica je samó, da je bil smolast po rokah, komolcih, kolenih, na hrbtu; da, celo na licih se mu je že svetila smola.) Nató se je namenil, kakor je imel navado vsako jutro, da bi si pred ogledalom nekoliko uredil lasé; ali ponesrečilo se mu je, kakor vsako jutro. Njegovih par svetlih, skoro belih las je stalo ali ležalo svobodno, kakor se je zljubilo vsaki posamezni ščetinici. Tudi vse črte na obrazu so se zdele zeló neredne in samovoljne; mehki nos se je nagibal precej globoko na desno stran, med tem ko so silile na levi debele ustnice kvišku, višje in višje. Samó oči so ležale v svojih, z neštetimi gubicami obkroženih globinah mirno in pohlevno, kakor stoji mirno, pohlevno in sključeno suhi pisar, kadar se pomenkujejo v njegovi prisotnosti visoki gospodje, svétniki, sodniki in adjunkti o imenitnih stvareh. Gregorij Flerin je bil najnesrečnejši človek na svetu . . . . Tu pa tam vzraste med ljudmi kakšno bitje, ki ni ustvarjeno za druzega, kakor za samo čisto zabavo srečnejšim sosedom. Naj imá dotično bitje kakoršnekoli lastnosti, vse se vidijo smešne in nerodne, četudi so same na sebi popolnoma navadne in brezpomembne. In nikomur ne pride na misel, gospodu sodniku prav takó malo kakor gospodu adjunktu, da to bitjo čuti in misli, morda celo takó rahló, kakor višje, dostojanstveniške duše . . . Gregorij je delal s silnim navdušenjem, do pozne noči; naj bi se pogrézala Bela vas, naj bi se udiralo nebó, Gregorij bi ostal mirno pri pisalni mizi, ne da bi zganil s trepalnicami. Ali kljub temu ni dobil nikdar nobenega priboljška, njegova plača je ostala še od davnih časov skromna in ponižna, da bi jo smatral cestni pometač za ironijo svojemu častnemu delovanju . . . Temveč pa je dobival drugih »priklad« od svojih drugov in predstojnikov. Kdor ni imel ravno posebnega dela, poigral se je malo ž njim. In ne samó v pisarni. Vsa Bela vas je videla v njem nekakega občinskega harlekina in potemtakem je bilo čisto naravno, da so ga drezali in zbadali in ščegetali od vseh stranij . . . . . »Gospod sodnik Vam je dovolil milostno novo podporo . . . izprevidel je, da jo zaslužite s svojim neumornim delovanjem, gospod Flerin . . .« [[Kategorija:Ivan Cankar]] [[Kategorija:Dela leta 1900]] 8h3ls71fu7gll2r57hdav3rab8p2ovp 224566 224565 2026-09-25T14:55:35Z Lara Jamšek 10610 224566 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Nj. visokorodnost v Beli vasi | avtor = Ivan Cankar | izdano = ''Slovenec'' {{mp|leto|1900}} | vir = dLib {{fc|dlib|V87XSW7W|s=28|179}} | dovoljenje = javna last | obdelano = 2 }} Kakó prijetno je človeku pri srcu, kadar čuti, da počiva na njegovem udanem obrazu milostni pogled dostojanstvenika. Jaz še nisem doživel te sreče, kolikor se vem spominjati. O različnih svečanih trenotkih, ko bi mi bilo morda mogoče, vtihotapiti se v bližino vzvišene, pod solnčno glorijolo se blesteče osebe, obšel me je nekak svet strah, srce mi je zastajalo in noga se ni mogla premakniti. Ljudstvo se je suvalo in prerivalo, a meni je plavala pred očmi rožna megla in samó od daleč je čutila moja duša tople žarke, ki so padali z velerodnega dostojanstva na trepetajočo množico ... V Beli vasi so postavljali mlaje in slavoloke. Izza daljnega, s temnim smrečevjem poraščenega Grebena je prisijalo mokro, v penečem se zlatu trepetajoče jutro in na bele hiše belovaške in na visoki cerkveni zvonik so se vsipali briljanti, izpreminjali se in bleščali in izginjali ... Bela vas je imela v obilni meri vse, kar potrebuje velika, snažna in ugledna vas za svojo srečo in svoj blagor: okrajno sodišče, davkarijo, finančni urad, notarja, veliko število suhih, srednje - debelih in jako debelih uradnikov, kontrolorja in dvoje slug. In obá slugi in gospod sodnik in adjunkta, sodni in davčni, kontrolor in praktikanti, — vse se je obleklo danes v pražnje uniforme; in ceste so bile pometene in poslopja pobeljena, in zastave so vihrale na mlajih in slavolokih in okrašenih hišah. Zastava na sodnijskem poslopju je imela svilene, črno žolte cofke ... Da bi jaz poznal vsa imena in različne stopnje zasluženja in časti vseh visokorodnih dostojanstvenikov! Ali kjé je smrtnik, ki bi mu bilo to mogoče? Kolikor višje se dvigajo sladko zveneči naslovi, tembolj se izgubljajo v čudovito meglò, katero moremo samo s svetim strahom spoštovati in občudovati, a prodreti nikdar! ... V Belo vas je prihajal visok dostojanstvenik. ---- Gregorij Flerin je vstal, še predno mu je moglo posijati solnce na razrito postelj. Nenavadno dolga, koščena, nerodna postava se je polagoma izgubila v ohlapno obleko, na vseh mogočih mestih ogoljeno in smolasto. (Kakó je prišel do smole Gregorij Flerin, diurnist pri okrajnem sodišču, in na kakšen način je imel opravka ž njó, to ni znano nikomur; resnica je samó, da je bil smolast po rokah, komolcih, kolenih, na hrbtu; da, celo na licih se mu je že svetila smola.) Nató se je namenil, kakor je imel navado vsako jutro, da bi si pred ogledalom nekoliko uredil lasé; ali ponesrečilo se mu je, kakor vsako jutro. Njegovih par svetlih, skoro belih las je stalo ali ležalo svobodno, kakor se je zljubilo vsaki posamezni ščetinici. Tudi vse črte na obrazu so se zdele zeló neredne in samovoljne; mehki nos se je nagibal precej globoko na desno stran, med tem ko so silile na levi debele ustnice kvišku, višje in višje. Samó oči so ležale v svojih, z neštetimi gubicami obkroženih globinah mirno in pohlevno, kakor stoji mirno, pohlevno in sključeno suhi pisar, kadar se pomenkujejo v njegovi prisotnosti visoki gospodje, svétniki, sodniki in adjunkti o imenitnih stvareh. Gregorij Flerin je bil najnesrečnejši človek na svetu .... Tu pa tam vzraste med ljudmi kakšno bitje, ki ni ustvarjeno za druzega, kakor za samo čisto zabavo srečnejšim sosedom. Naj imá dotično bitje kakoršnekoli lastnosti, vse se vidijo smešne in nerodne, četudi so same na sebi popolnoma navadne in brezpomembne. In nikomur ne pride na misel, gospodu sodniku prav takó malo kakor gospodu adjunktu, da to bitjo čuti in misli, morda celo takó rahló, kakor višje, dostojanstveniške duše ... Gregorij je delal s silnim navdušenjem, do pozne noči; naj bi se pogrézala Bela vas, naj bi se udiralo nebó, Gregorij bi ostal mirno pri pisalni mizi, ne da bi zganil s trepalnicami. Ali kljub temu ni dobil nikdar nobenega priboljška, njegova plača je ostala še od davnih časov skromna in ponižna, da bi jo smatral cestni pometač za ironijo svojemu častnemu delovanju ... Temveč pa je dobival drugih »priklad« od svojih drugov in predstojnikov. Kdor ni imel ravno posebnega dela, poigral se je malo ž njim. In ne samó v pisarni. Vsa Bela vas je videla v njem nekakega občinskega harlekina in potemtakem je bilo čisto naravno, da so ga drezali in zbadali in ščegetali od vseh stranij ..... »Gospod sodnik Vam je dovolil milostno novo podporo ... izprevidel je, da jo zaslužite s svojim neumornim delovanjem, gospod Flerin ...« [[Kategorija:Ivan Cankar]] [[Kategorija:Dela leta 1900]] e3bmriolxlo2afwdaygv5s7ed8m4ksf