Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.22 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 20347 224578 224442 2026-10-01T06:39:55Z Hladnikm 668 /* Grafomanije */ 224578 wikitext text/x-wiki {{Avtor | ime = Miran | priimek = Hladnik | leto_rojstva = 1954 | leto_smrti = | opis = Slovenski literarni zgodovinar in profesor. | wikipedija = Miran Hladnik | wikinavedek = | zbirka = Category:Miran Hladnik }} == Strokovna dela == * [[Gorenjska v slovenski književnosti]] (2012) ==Grafomanije== * Uredniški komentarji [[Tone Pretnar#Pesniške zbirke|grafomanskih zbirk Toneta Pretnarja]] * [[Kmečka povest iz polpreteklega časa]] (1995) [http://lit.ijs.si/bizarna.html html] * [[Rodica]] (2001) * [[Za Kopico]], aprila 2001 * [...] še pride * [[:w:Pogovor: Črni bor|Črni bor]] * [[Hladnikovo žganje 2014]] * [[V rdeče-črno Boža je odeta]], maja 2015 * [[Mandeljni s Sicilije]] 2015 * [[Žganju 2016]] * [[Malini 2019]] * [[Planina Mavra]], junija 2020 * [[Sveta rešiti z marmelado ni mogoče]] (2020) * [...] še pride ** [[Alenka Župančič Miranu]] 2021 * [[Hvalijo me vsi]] (marmelada 2021) * [[Matevžu za 3 leta]] * [[Velitu za penzijo]] * [[Eli za 6 let]] * [[Žganju 2021]] * [[Še žganju 2021]] * [[Manci za 2 leti]] * [[Hladnikov žajbelj s Cresa, 2021]] * [[Hladnikova bevka]] * [[Matevžu za 4 leta]] * [[Marmeladi 2022]] * [[Eli za 7 let]] * [[Manci za 3 leta]] * [[Mojci za 40]] * [[Eli za 9 let]] * [[Manci za 4 leta]] * [[Žganju 2023]] * [[Marmeladi 2023]] * [[Matevžu za šest let]] * [[Borutu za 40]] * [[Čokoladna Dobrava]] * [[Manci za pet let]] * [[Lenči ob rojstvu]] * [[Juretu za 40]] * [[Miri za 70]] * [[69]] * [[Marmeladi 2024]] * [[Matevž 7]] * [[Borut 41]] * [[Lenča eno leto]] * [[Matevžu za osmi rojstni dan]] * [[Lenči za drugi rojstni dan]] * [[Kaj bomo jedli za moj šesti rojstni dan]] * [[Naj ne nosimo daril]] * [[Marmelada 2025]] * [[Žganje 2025]] * [[Jesih 2025]] * [[Ko si enajst]] * [[Vsak novi križ]] * [[Marmedlada 2026]] * [[Žganje 2026]] * [[Manca šest]] * [[Mojca 44]] * [[Sok 2026]] * [[Lenča 3]] ===Testna vprašanja v verzih=== <poem> Učí, po tekstih brska kot termit življenje celo svoje učenjak, zaslužnost mu prizna – ni spak –, ko je v pokoju, titel ............<ref>emerit, gl. [https://lit.ijs.si/sp_d.html#ss Študentovski slovarček. ''Praktični spisovnik''.]</ref> </poem> <poem> ............... je termin pravi za tipko, ki besede loči, študent zvedavi zanj se odloči, ker na slovensko izrazje stavi.<ref>Preslednica, glej [https://lit.ijs.si/sp_ssp.html#tis Tipkanje in slovenščina. ''Praktični spisovnik''.]</ref> </poem> <poem> Brez glav senatorji sedijo, povedi modre govorijo. Je fotografu v zabavo, ko odbije učenjaku glavo? Ne, kriva je zakonodaja. Katere le postave se je zbal, da žive je ljudi ob glavo dal?<ref>Ob fotografiji s senatne seje FF, z odrezanimi glavami senatorjev. Odgovor je Zakon o varstvu osebnih podatkov, gl. [[:b:Nova pisarija#Varovanje zasebnosti|Varovanje zasebnosti]].</ref> </poem> == Glej tudi == * [[b:Kategorija:Miran Hladnik|Dela v Wikiknjigah]] * [[v:Objave: Miran Hladnik|Dela v Wikiverzi]] ==Opombe== {{sklici}} [[Kategorija:Miran Hladnik| ]] [[Kategorija:Slovenski avtorji]] 03ve6j7k99dx0netxwgmdyz9qv2yu9b 4 41734 224572 224571 2026-09-30T13:22:58Z Katarina Vidovič 10605 224572 wikitext text/x-wiki {| class="sortable wikitable" style="font-size:90%" ! Kdaj !! Kdo !! [[Pogovor o Wikiviru:Slovenska leposlovna klasika#Kako dobim število besed v članku|Št. besed]] !! Naslov !! [[Pogovor o Wikiviru:Slovenska leposlovna klasika#Tarife|Tarifa]] !! Skupaj !! Št. kopiranj/nadaljevanj !! Pregledano !! Obračunano !! Opombe |- |datum || [[Uporabnik:tapata|Tapata]] || npr. 3613 || [[Naslov dela]] || npr. 3750 b/h || ? h || ? nadaljevanj || ne || še ne || |- |marec|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 13582 || [[Rože ob potu]] || 2250b/h || 6h || || ne || še ne || |- |marec|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 128662 || [[Roman o Prešernu]] || 3750b/h || 34h || || ne || še ne || |- |marec|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 72945 || [[Ob dvajsetletnici svetovne morije]] || 1500b/h || 50h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 53404 || [[Kraljiček]] || 1800b/h || 30h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 24557 || [[Stanko in veverica odkrivata nov svet]] || 2250b/h || 10h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 32174 || [[Oglarji]] || 2250b/h || 12,5h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 35943 || [[Vinske gorice]] || 2250b/h || 14h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 64106 || [[Povest gorske fare]] || 2250b/h || 25h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 547 || [[Rojakom]] || 2250b/h || 0,15h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 2951 || [[Trikrat enajst vojnih]] || 2800b/h || 1h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 12170 || [[Božji mlini]] || 2500b/h || 5h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 7100 || [[Božič v gozdu]] || 2500b/h || 3h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 50956 || [[Izkušnje slovenskega priseljenca]] || 2500b/h || 34h || || ne || še ne || |- |maj|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 19064 || [[Kletev divjega lovca]] || 2550b/h || 7,5h || || ne || še ne || |- |maj|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 12562 || [[Gramoz in Otrobek]] || 2750b/h || 4,5h || || ne || še ne || |- |maj|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 33525 || [[V boju za kruh]] || 1500b/h || 22,35h || || ne || še ne || |- |dec/jan|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 135994|| [[Živi viri]] || 1500b/h || 100 || || ne || še ne || nerazumljivi deli so označeni z xxx |- |februar|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 41270|| [[Iz rusko-poljske revolucije]] || 1100b/h || 41 || || ne || še ne || pretipkano, odrezane strani, uporaba xxx |- |februar|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 34319|| [[Pohorska Vigred]] || 2300b/h || 15 || || ne || še ne || |- |februar|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 45826|| [[Domačija v cvetju]] || 1527b/h || 31 || || ne || še ne || |- |marec|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 22924|| [[Bele gazi]] || 1528b/h || 15,5 || || ne || še ne || |- |marec|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 12752|| [[Mary so ugrabili]] || 2550b/h || 5 || || ne || še ne || ni nadaljevanja na dLib |- |marec|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 6317|| [[Indija Separandija]] || 1579b/h || 4,5 || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 133892|| [[Jamnica]] || 2732/h || 49 || || ne || še ne || |- |junij|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 48917|| [[Od Kotelj do Belih Vod]] || 2717/h || 19 || || ne || še ne || |- |julij || [[Uporabnik:Alenka Senekovič|Alenka Senekovič]] || 5610|| [[Pesmi naših borcev, 2]] || 2250b/h || 4 h || || ne || še ne || |- |julij || [[Uporabnik:Alenka Senekovič|Alenka Senekovič]] || 28182|| [[Svetina: Stena]] || 2250b/h || 9,5 h || || ne || še ne ||Zaradi stanja z Ministrstvom vnašam doslej opravljeno delo [[Kategorija:Slovenska leposlovna klasika]]. |- |september|| [[Uporabnik:Lara Jamšek|Lara Jamšek]] || 710|| [[Nj. Visokorodnost v Beli vasi]] || 3750b/h || 1 || || ne || še ne || |- |} |julij || [[Uporabnik:Katarina Vidovič|Katarina Vidovič]] || 3876|| [[Pesmi, Vida Jeraj]] || 2250b/h || 4 h || || ne || še ne || |- 54vo8s1fnpciosocyz9su7yr9aafsu1 224573 224572 2026-09-30T13:23:55Z Katarina Vidovič 10605 224573 wikitext text/x-wiki {| class="sortable wikitable" style="font-size:90%" ! Kdaj !! Kdo !! [[Pogovor o Wikiviru:Slovenska leposlovna klasika#Kako dobim število besed v članku|Št. besed]] !! Naslov !! [[Pogovor o Wikiviru:Slovenska leposlovna klasika#Tarife|Tarifa]] !! Skupaj !! Št. kopiranj/nadaljevanj !! Pregledano !! Obračunano !! Opombe |- |datum || [[Uporabnik:tapata|Tapata]] || npr. 3613 || [[Naslov dela]] || npr. 3750 b/h || ? h || ? nadaljevanj || ne || še ne || |- |marec|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 13582 || [[Rože ob potu]] || 2250b/h || 6h || || ne || še ne || |- |marec|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 128662 || [[Roman o Prešernu]] || 3750b/h || 34h || || ne || še ne || |- |marec|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 72945 || [[Ob dvajsetletnici svetovne morije]] || 1500b/h || 50h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 53404 || [[Kraljiček]] || 1800b/h || 30h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 24557 || [[Stanko in veverica odkrivata nov svet]] || 2250b/h || 10h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 32174 || [[Oglarji]] || 2250b/h || 12,5h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 35943 || [[Vinske gorice]] || 2250b/h || 14h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 64106 || [[Povest gorske fare]] || 2250b/h || 25h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 547 || [[Rojakom]] || 2250b/h || 0,15h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 2951 || [[Trikrat enajst vojnih]] || 2800b/h || 1h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 12170 || [[Božji mlini]] || 2500b/h || 5h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 7100 || [[Božič v gozdu]] || 2500b/h || 3h || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 50956 || [[Izkušnje slovenskega priseljenca]] || 2500b/h || 34h || || ne || še ne || |- |maj|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 19064 || [[Kletev divjega lovca]] || 2550b/h || 7,5h || || ne || še ne || |- |maj|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 12562 || [[Gramoz in Otrobek]] || 2750b/h || 4,5h || || ne || še ne || |- |maj|| [[Uporabnik:Spela.spr|Špela Špringer]] || 33525 || [[V boju za kruh]] || 1500b/h || 22,35h || || ne || še ne || |- |dec/jan|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 135994|| [[Živi viri]] || 1500b/h || 100 || || ne || še ne || nerazumljivi deli so označeni z xxx |- |februar|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 41270|| [[Iz rusko-poljske revolucije]] || 1100b/h || 41 || || ne || še ne || pretipkano, odrezane strani, uporaba xxx |- |februar|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 34319|| [[Pohorska Vigred]] || 2300b/h || 15 || || ne || še ne || |- |februar|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 45826|| [[Domačija v cvetju]] || 1527b/h || 31 || || ne || še ne || |- |marec|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 22924|| [[Bele gazi]] || 1528b/h || 15,5 || || ne || še ne || |- |marec|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 12752|| [[Mary so ugrabili]] || 2550b/h || 5 || || ne || še ne || ni nadaljevanja na dLib |- |marec|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 6317|| [[Indija Separandija]] || 1579b/h || 4,5 || || ne || še ne || |- |april|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 133892|| [[Jamnica]] || 2732/h || 49 || || ne || še ne || |- |junij|| [[Uporabnik:Urša Matotek|Urša Matotek]] || 48917|| [[Od Kotelj do Belih Vod]] || 2717/h || 19 || || ne || še ne || |- |julij || [[Uporabnik:Alenka Senekovič|Alenka Senekovič]] || 5610|| [[Pesmi naših borcev, 2]] || 2250b/h || 4 h || || ne || še ne || |- |julij || [[Uporabnik:Alenka Senekovič|Alenka Senekovič]] || 28182|| [[Svetina: Stena]] || 2250b/h || 9,5 h || || ne || še ne ||Zaradi stanja z Ministrstvom vnašam doslej opravljeno delo |- |september|| [[Uporabnik:Lara Jamšek|Lara Jamšek]] || 710|| [[Nj. Visokorodnost v Beli vasi]] || 3750b/h || 1 || || ne || še ne || |- |julij || [[Uporabnik:Katarina Vidovič|Katarina Vidovič]] || 3876|| [[Pesmi, Vida Jeraj]] || 2250b/h || 4 h || || ne || še ne || |- [[Kategorija:Slovenska leposlovna klasika]]. tp7reio9dutwzpfr7ev2goz2lkv7mvq 0 41761 224574 224352 2026-09-30T13:28:03Z Katarina Vidovič 10605 224574 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Pesmi | avtor = Vida Jeraj | izdano = "L. Schwentner" v Ljubljani {{mp|leto|1908}} | dovoljenje = javna last | obdelano = 4 | vir = [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-NY1FKYEZ dLib] }} ==I.== <poem><center> 1. Blešči se v solnci vsa poljana, blešče vasi se naokrog, kipi mi volja okrepčana, iz moje duše vstaja Bog. Tako odpre se kelih roži, tako iz zemlje vzklije kal, tako se sokol v sinje jutro slovesno dvigne z rosnih tal. </poem></center> <poem><center> 2. Pot je med bore, med črne, kjer mir in mrak, spomin težak, kamor korak se obrne. Misli me tam spremljevale otožne vse, nadložne vse, belega dneva se bale. Pot je med breze med bele, kjer solnca svit je v listji skrit, šepet govorice vesele. Sanje tam šetale z mano, igrale se, smejale se, rožice spletale z mano! </poem></center> <poem><center> 3. '''Poletna noč'''. Poletna noč z očmi blestečimi začarala je zemljo v trudno spanje; prečudno lepa noč mi to poljan je, z lesovi, rekami šumečimi. Miri se duša tvoja bolj in bolj; pobožno stopaš, šteješ zvezd utrinke, poslušaš slavca sladke žalostinke, skrivnostno, silno pesem žitnih polj ... </poem></center> <poem><center> 4. Moja duša je lilija sredi polja samotnega, moja duša je biser lep sredi morja tihotnega. Duša, kaj mi trepečeš vsa? Božja ljubezen je angel tvoj; polje samotno, tihotno morje čuj, govori ti: ne boj se, ne boj! </poem></center> <poem><center> 5. Kje so, kje svetijo take oči, globje, kot ocean je? Vroče, kot južnega solnca žar, da se zaljubim vanje! Kje je, kje duša je taka v njih, nežna, kot v rosi cvetje? Silna in smela, kot v skalo strmo orla visoki polet je! — Pa so gorele mi zvezdice, one ne vedo zanje, pa so cvetele mi rožice, one ne vedo zanje! </poem></center> <poem><center> 6 . Glej, vse polno je rož, glej, vse polno je zvezd, skozi maj in mladost polno solnčnih je cest! Zrem v daljave naprej: moje, moje ste vse! Zrem v sive skale njih mej: moje, moje ste vse! Jaz pa sredi vrtov vem, kje duši je par, sredi smelih gora, za vsikdar, za vsikdar! Ne vprašujem je, kam, ne vprašujem, odkod, — za krasoto naprej, za svobodo odtod! </poem></center> <poem><center> 7. Kaj mi krajšalo je čase v osamelih dneh, kaj mi dušo tolažilo v žalostnih nočeh? — Solnce je hodilo z mano po stezah tja v gozd, zvezde so hodile z mano po stezah tja v gozd! Pozdravljali so ciklamni me iz praprotja, plahe srne so strmele v me iz zakotja. V belih dneh so pesmi pele ptičice z menoj, v žalostnih nočeh ihtele sapice z menoj! </poem></center> <poem><center> 8. '''Spomin.''' V nebesu moje duše je solnčen plamen stal, z nebesa moje duše utrinek zlat je pal. In naokrog gozdovi šumijo v nočni mrak; utrujen, brez domovja, kdo ve, kam spe korak. Postoj, postoj, iz noči prihaja težek vzdih, postoj, postoj, iz noči pogled prihaja tih! Kako, da ste me našle, ve žalostne oči? Že davno dan je vgasnil, steza cvetočih ni! </poem></center> <poem><center> 9. '''Zimska bajka.''' Osolzile so se zvezde: zbudi sestrico nam, zbudi! In s poljubi se vsesal je mesec v zemlje bele grudi. Kaj šepeče v plahem lesu, da se vsiplje ivje belo? Kaj je tuintam pošastno v črnih sencah zadrhtelo? Skril se je za sivi zastor in zaspal otožni mesec; v solzah bisernih topi se milijon zvezdnih očesec. </poem></center> <poem><center> 10. '''Dve sestri.''' Na jugu, sredi duhtečih vrtov, na jugu, sredi belih gradov, ponosna je vzrastla roža, solnce ves dan jo boža. A njeno sestro, lilijo, zanesli vetrovi so v severni hlad, k njej nikdar, nikjer ni svetila pomlad, snegovi so zamorili jo. </poem></center> <poem><center> 11 . Tam med brezami, med belimi, kadar luni se priklanjajo, kadar nočne sanje sanjajo, ples poraja se veseli mi. To je kolo gorskih vil devic: in z meglico lahno vstajajo, bele roke si podajajo, mesečina jim odseva z lic. Veter spleta zlate jim lase, jih zavija v jasen pajčolan z biseri in zvezdami pretkan, kakor strune, pesem govore. A kdor čul njih petje je kedaj, pozabiti ga ne more več, od ljudi se plazi bled, boječ, išče, išče truden, — ne ve, kaj! </poem></center> ==II.== <poem><center> 1 . Poje pesem si Tamara, šteje v noči bele zvezde; kaj mi te vesele zvezde, ljubček vsak me razočara! Šla sem v gozd, se zasmejala: kje si, ki srce te čaka ? — Glej, Tamara, me junaka! — Samo smeh sem njemu dala! Šla sem v polje, zajokala: kje si, ki srce te čaka? — Glej, Tamara, me junaka! — Samo žalost sem mu dala! Šla sem v dom in zamolčala; ni ga, ki srce ga čaka; ah, da našla bi junaka, raj ljubezni bi mu dala! </poem></center> <poem><center> 2. Jaz nimam dijamantov, — komu to žal je ? — Jaz imam rdečo rožo, to on mi dal je! On ni ne princ in kralj ni dežele modre, pa ima sladka usta in črne kodre! </poem></center> <poem><center> 3. '''Pesem.''' Zunaj na rahlo sapica diha, lilije v spanji drhtijo; ključek obrnem, sobica tiha, in ti porečem: adijo! Pa so vodice temne, široke, pa so gorice tam zunaj, in če že pridem, ljubček, do tebe, kak pa se vrnem domu naj? </poem></center> <poem><center> 4. Polna luna, zlat balonček, se vozila je po smrečji, ti moj ženin, jaz nevesta, in oba sva bila všeč ji! Blažena, ti polna luna, blaženo, ti smrečje mračno, blaženo srce neumno, greha in pokore lačno! </poem></center> <poem><center> 5. '''Scherzando I.''' Nocoj pa na prsih slonim ti spet, in v meni je radost sama! Nad nama čuvajo straže zvezd, in luna je garde-dama. Otroško se smejejo tvoje oči ... — Pa lunica nezaupljiva, brezskrbno zadremaj! — A ljubček, midva, midva se skrivaj poljubiva! </poem></center> <poem><center> 6. '''Scherzando II'''. Zažugal si mi s prstom in dejal: Ej ljubica, koketka ti presneta, mogoče v tvojem srcu nisem sam, če še za koga drugega si vneta?! ... Da, norček ljubi, in brezmejno! Čuj, na izprehode jemljem dva iz sobe! Zaljubljena oba; kako! — Lepa? — Ne vem! ... Dva pesnika, ... njih knjigi brez podobe! </poem></center> <poem><center> 7. '''Tisoč in ena.''' Moj ljubček, to še ni tisoča noč, in potlej pride še ena, še ena in ne več nobena za naju ljubezni vroča noč. In konec ti pravljice takrat povem: Ostala je Šeherazada, ki princa imela je rada tako zapuščena na svetu tem ... </poem></center> <poem><center> 8. Trudno izza črne gore v tiho noč je vstajal mesec, višnjevo nebo odprlo tisoč zlatih je očesec. Tisoč zlatih je očesec se zavzelo, povprašalo: še se nista naljubila? — Ah, počakajte še malo! </poem></center> <poem><center> 9. Plameneča solnca mrejo, zvezde se utrinjajo, in življenja jasni dnovi brez sledu izginjajo. Naposled še nama v prsih ogenj ves se vpepeli, in srce nama pozabi, žalost zatemni oči ... </poem></center> <poem><center> 10. Ne vprašuj me, kaj zdaj slutim, samo ljubi, samo ljubi, solze mi izpij raz lice, teši mi srce s poljubi! S plamenom oči veselih v dno prodri mi duše večne, in za veke vanjo vpiši dveh življenj te hipe srečne! </poem></center> <poem><center> 11 . '''Slovo.''' Zemljo pozlatil je solnčni sijaj, vzcveli so encijani. Zbogom, poljubi me, deklica! Ptički so peli: ostani! Ptički zaspali utrujeni, rože umrle v travi ... Zvezde, kjerkoli ga srečate, vsaka mi ga pozdravi. </poem></center> <poem><center> 12. Če v srci njegovem kraljica zdaj blondinka Anica ti si, da prva nisi, to dobro vem, in morda i zadnja nisi. Kdo vpraša po maju, ki je odšel, kdo vpraša po lanskem cveti! Tako se godi nam ljubicam, nam deklicam na tem sveti! </poem></center> <poem><center> 13. Ne misli, da ločena sva sedaj! Pri tebi je moja duša in tvoje utripe sluša in vrača ponoči se k meni nazaj; pa sabo prinaša pobožen spomin, ki v poznih se urah vzbuja. Ne, nisem ti, nisem tuja, saj jedna še tvojih sem bolečin! </poem></center> <poem><center> 14. Dala sem ti šopek rožmarina, dala z njim života beli cvet, in zavidal me je svet deklet; ah, in vendar nisem ti edina! Skoro, glej, se ti ponudi roža, in usahne žlahtni rožmarin; ti pa vendar meni boš edin, če te druga ljubica poboža! </poem></center> <poem><center> 15. Pojdi v sever med samotne bore, pojdi v jug, v aleje palm in rož! Pa nikamor duša mi ne more, sever, jug njen ti si, dragi mož! In naj domek moj bo stokrat ožji, poln vsakdanjih misli in skrbi, srečna bila bi ob tvojem vznožji, da bi z mano ves bogat bil ti! </poem></center> <poem><center> 16. Naj tvoje sokolje oko zre še tako hladno in smelo, naj laže, ah, jaz vem, kako v nočeh te srce je bolelo! Jaz vem, da v spominu na me, v spominu na sanje razsute bodočnosti slutiš gorje, življenja neskončne minute! </poem></center> <poem><center> 17. Trudno na dneva sinjih očeh črne trepalnice dremljejo; žalostne misli sredi noči sladki mi pokoj jemljejo. Nočna kraljica, čarovnica, vsuj mi, ah, vsuj mi prelestnih sanj, da mi zazibljejo moje srce, ki ni veselo ves beli dan! </poem></center> <poem><center> 18. To hipi so, ljubeč moj ti, ko s tabo v gorečem objetji, ko s tabo v pijanem zavzetji se duša mi vroča smeji. — A večnost spomini so, ah, življenja steze izgrešene; v noč žalosti neutešene radosti sijaj je to plah ... A cilji so moji drugod ... V poljubih se mojih ogrevaj, za svoje priseg ne zahtevaj, v slovo daj smehljaj mi na pot! </poem></center> <poem><center> 19. Oj ne beli platna zame v solncu jasnem, mati, duša mila! Kaj mi peča svatna v dnevu dolgočasnem, kaj mi v skrinji svila! Kakor nagelj cvel je fant na srcu mojem, ljubček moj brez para! Ah, odkar zvenel je, pesmi več ne pojem, duša mi ne mara. Sanjam, on edini je, črne kodre nosi, črne v čelu belem —. To pa le spomin je, in srce, samo si pač na svetu celem! </poem></center> ==III.== <poem><center> 1 . Zdaj, duša, pozabi življenja mizerij, igraj se mi s solnčnimi dnevi, igraj se mi z lune odsevi, zamakni se v božje krasote misterij! Saj svetega Petra in Pavla so časi! Vsak dan se ponavljajo popki, in s takimi belimi zobki jih trgajo zale devojke na vasi. Zasmej se, ko časih, jasne se spomini: to bilo je ravno ob letu, vse rože žarele so v cvetu, lepo se ljubila sta dva tam v dolini! </poem></center> <poem><center> 2. Ko v mraku uhajam izmed ljudi, v mir božji, na širno polje, marjetice, zvončki, vijolice, pri vas mi je stokrat bolje! Viharji vam nosijo pravljice, kako se živi po svetu, in zvezde ponoči vam govore, kako se živi po svetu. Nad vami krasote je svod razlit, potoček iz tujih krajev, neskončnosti poje vam sveti psalm, ko čakate novih majev. Marjetice, zvončki, vijolice in duša, ti moja roža, napijte se rose pokojnih noči in svobode, ki vas obkroža! </poem></center> <poem><center> 3. Oj breze, kraljičine bele, kaj sanjate v solnčni dan? — srebrno^vam plašč je tkan, tak svatovsko ste vesele! Oj vrbe, ve nunice tihe, kaj mdlite v nočni mrak? Za pasom spokorni trak, vetrovom pošiljate vzdihe. In sedla je ptička z družico, zapela sred brezovih vej; pa nemo naprej in naprej strmele so vrbe v vodico. </poem></center> <poem><center> 4. Zavel je južni veter od daleč k nam, zavel v pomladni noči k vsem rožicam. S poljubi sen jim bega sladko zavzet, in plaho se odpira za cvetom cvet. In v jutro spet odplove tja do morja, kjer ljubico ponosno, palmo ima ... A rožice, a rože? — Kaj to, kaj to! Zaljubljeno jih solnce tešilo bo! </poem></center> <poem><center> 5. V beg podijo se oblaki in jesen odnašajo, z divjim krikom nad poljano vrane se oglašajo. V prša čuden strah mi lega, duša hrepeni drugam, — tam ob morju cvete pomlad, palme solnčijo se tam. In valovi šepetajo zvezdam bajke čarobne; tam bi venčale mi dušo sanje sladko žalobne. </poem></center> <poem><center> 6. '''Žalost.''' Ponoči žalost gre z menoj v poljano širno, v božji mir, pozdravlja naju temni les in kaže pota netopir. In jaz poslavljam se od nje v križpotu razsvetljenih cest, krog naju rože govore, nad nama glorija je zvezd. Te rože solncu zamolče, kar si v nočeh šepečejo, le zvezde jih razumejo, poslušajo, trepečejo ... </poem></center> <poem><center> 7. Okna rudeče zagrnjena daleč tja v noč gorijo, sanja megla nad pokojno vasjo, polja, gozdovi spijo. Tiha svečanost ... In ti, postoj to je svetišče božje, harmonija krasote, miru, to bivališče božje! </poem></center> <poem><center> 8. '''Doma.''' Navzgor se širi rožmarin, navzdol se nagelj vije, na okenca zagrnjena večerno solnce sije. Rdeča ruta, bel ošpet, deklč razposajeno, širok klobuk, oj fant vesel, ki si prepeva eno. Ti nageljni, ta rožmarin, ti kmetje v luči solnca, ej, takih nima celi svet, pa pojdi tja do konca! </poem></center> <poem><center> 9. '''Vasovavci.''' Potrkali na okno nocoj so ji trije, prijazno govorili vso noč ji na srce. Vso noč so govorili in trkali zaman; kako pa, da ji danes obraz je ves solzan? Ko šel je mimo okna, zaukal je na glas, zaukal fantič pravi in šel k sosedi v vas. </poem></center> <poem><center> 10. '''Poroka.''' Poročila sta ju sova in skovir, prišel k njima v svate netopir. Ljubica, ne boj se, črna noč nama je prižgala zvezd tisoč! — Ne bojim se, dragi, te noči, ah, bojim se jutra in vseh dni! — </poem></center> <poem><center> 11 . Dušica, devojka, kje je dom tvoj rodni, kje je mati-dojka, vsi sorodni? — Tujci dom rubili, moja mlada leta! Mi se razkropili križem sveta! Glej, življenje bilo trdo z nami, kruh nam je močilo se solzami! </poem></center> <poem><center> 12. '''V tujini.''' To niso mehke trave, to kamenit je tlak; to niso rosne daljave, to ulic tesni je trak! In tam, kjer polno rož je, so moje sanje zdaj in sladko domotožje me kliče tja nazaj ... Iz njiv poganja žito, iz src poganja moč ... Brez solnca tu so dnevi, brez zvezd je moja noč! </poem></center> <poem><center> 13 . Pri mojih durih čaka smrt in govori: jaz orjem vrt, kjer duše se vtolažijo, kjer beli kamni stražijo. — Ključavnice železne tri, zapahe tri mi, smrt, odpri! — Ves dan tako čakala je, vso noč potrkovala je ... </poem></center> <poem><center> 14. '''Mrtvemu pesniku Aleksandrovu.''' I. Jutro zopet ... Mirno ravnodušje. Žejno se odpira čaša roži, da napije se dobrote božje, nad poljanami škrjanec kroži. Kaj ti mar je, zemljica cvetoča, kdo preminil nam za vek čez noč je! Smeješ se k slovesu duš človeških, mirno vzameš mrtveca v naročje. Mrtev je! — Tako ospe se roža, zvezde v noč utrinjajo tako se, in strmeč za njimi v noč neskončno, duše nam spominjajo tako se ... «Veš, po vaših gčrah se mi toži«, si dejal in si popravil vzglavje, — blede roke pale so na postelj —; «pridem k vam, ko se mi vrne zdravje. «Mučne so te štiri bele stene, v oknu tam, glej, komaj vrh kostanja! Zunaj pa je maj —! Šel bi na polje, kjer ob stezah žito se priklanja! ...» Daleč se zamislil je pogled tvoj —; mene čudno je zazeblo v mozeg, — in, prijatelj, zvedela sem takrat, kje te čaka dom, ves tih in ozek! II. Kaj, da si zaljubil se v trpljenje, v svoje težke, nevesele dni? — Pesnik, vedel si, da kdor trpi, ni zastonj izgubil se v življenje! Morda v duši sam si komaj slutil, kaj te solze so in kaj ta smeh ... Tih po svojih hodil si poteh za krasoto, da bi vso občutil. Ko zamaknil v sinji se azur si, v skromen cvet sred mirnega polja vsa utrujenost ti je prešla, in pozabil revščino vseh ur si. — Dete bil si, tako dete lačno, ki na kruh pozabi sredi rož; a v zavesti bil krepak si mož, znal ljubiti si življenje mračno! </poem></center> <poem><center> 15 . Želje moje, vse razposajene, razkropile so se v daljni svet, gledat šle so vseh dežel devet, kje med rože bajke so vsajene. Kjer za nas so razsvetljene poti, kje je čar, ki smo rojene zanj, kje vrtovi so, vsi polni sanj? — Ah, prišla je žalost jim naproti! Dušica, to bilo je spomladi! Ni želja več, ni nikjer več bajk; dni živim, kot prede mrežo pajk v kljub usodi, sam, v jesenskem hladi. </poem></center> <poem><center> 16. Tam zunaj, tam daleč je moja mladost, tu notri, tu blizu vsa moja britkost. — Tam solnce je božje hodilo nekoč, tu noč je, brez juter, večerov je noč tam rože v nebo se ozrle so in kelihe žejne odprle so, tu lučice zadnje pojemajo, pustinja —, megle nad njo dremajo. Tam sami preblaženi hipi so, tu srca najzadnji utripi so! ... </poem></center> <poem><center> 17. '''Balada.''' K jezeru prišla je z Bogom govorit duša zapuščena in pokoja pit. V parku pozlačenem žuborel fontan, vetrček budil je lilije iz sanj. Jezero je vzelo zvezde v naročaj, pelo in zibalo, aja aj, aj aj. Kaj si izgubilo, dete moje, tod, da te v noč privela je samotna pot? Bičje zašumelo, povprašalo, kam? Zvezde govorile: mirno lezi k nam Jezero je vzelo dušo v naročaj, pelo in zibalo aja aj, aj aj ... </poem></center> <poem><center> 18. Jaz pa vem, ena dušica zame živi na svetu, jaz pa vem, ena rožica zame je v lepem cvetu. Jaz pa vem, ena zvezdica zame je sredi neba, jaz pa vem, mati zemljica vzame me, če je treba. Dušica, nič se ne jokaj, nič, umreti je enkrat dano, rožica, pridi na moj grobič, zvezdica, stoj nad mano! </poem></center> ==IV.== <poem><center> 1 . Sredi mojega srca pesemca je zazvenela, še nobena ptičica ni tako sladko zapela. Drobna moja pesemca pa od kod, od kod si pala? Zvončkom in trobenticam mlada Vesna me poslala! </poem></center> <poem><center> 2. Oj z bogom, črne senčice, zapele so trobentice, in zvončki pozvonili so, in ključki odklenili so pomladi vrata na stežaj: Kaj zopet si prišla nazaj? — Ej zopet! Ena, dve in tri, za mano! Kdo me ulovi?! </poem></center> <poem><center> 3. Kje, solnčece moje, domovje je tvoje, kam pojdeš o mraku nocoj? Čez sinje vodice, na zlate stopnice, tja v grad bom poplavalo svoj! Pa kje ta tvoj grad je, mar tudi ves zlat je, in posteljca, kakšna je ta? Moj grad za gorami, čuj, biseri sami, in posteljca vsa iz zlata! Pa kdo te uspava, kdo se poigrava, s teboj, kadar dolgčas ti je? Ej, zvezdice takrat prišetajo vsakrat ko noč je, če dolgčas mi je! Pa nimaš je majke, kdo pravi ti bajke, kdo rožice spleta za te? Ves svet mi je majka, ves svet mi je bajka, in rože so moje sestre! </poem></center> <poem><center> 4. Na vse zgodaj prišlo solnčece je k meni, reklo: Pojdi z mano, greva v gozd zeleni! — Ljubo zlato solnce, kdo pa čaka name? — Čakajo te rdeče jagodice same! — Kdo ponudi v senci hladen mi prostorček? — Na zelenem mahu gostoljubni korček! — Kdo se razgovarjal bo z menoj veselo? — Ej živ, živ studenček ure pol in celo! — Kdo zapoje z mano pesemco, povej mi! — Cicifuj in kuku, ki žive sred vej mi! — Pa če pride škratec v jopici zeleni, in če strah me najde, kdo bo še pri meni? — Sam nebeški Bogec te zaziblje v sanje, da strahov ne vidiš, da ne misliš nanje! In sva šla po rožah v gozd, in na vse zgodaj Klanjale se jelke: »Dobro jutro, Bog daj!« </poem></center> <poem><center> 5 . Luna posijala je, godba zaigrala je, rega, rega, rega. Rožice zbujene so in razposajene so, rega, rega, rega. Veter, vetrec k njim prišel, za ročice jih prijel, rega, rega, rega. Polka, ena, dve in tri, vse se ziblje, se vrti, rega, rega, rega. In še zvezdicam je žal, da ne morejo do tal, rega, rega, rega! </poem></center> <poem><center> 6. '''Sreča.''' Pisano je polje, rahle so stezice, jaz pa je ne najdem tiste deteljice! Take deteljice s štirimi peresi! Daj, prinesi srečo, deteljica, kje si? Sreča, si li zlata, ali si srebrna, kakor solnce jasna, kakor nočka črna? K čarovnici pojdem v stari grad za tabo, k beli Vili pojdem in te vzamem sabo. Skozi mračne gozde, čez morje široko, sreča, pojdeš z mano v zemljico globoko! </poem></center> <poem><center> 7. Prišla je luna deva obraz pogledat svoj, prelepo ji odseva iz ribnika nocoj. Pa žabice bahate smejo se rega re: Kdaj nas povabiš v svate, dovolj si stara že! Škrjančki pa so peli, da to spodobno ni, so glavce v perje deli pospali sredi rži. — </poem></center> <poem><center> 8 . '''Kmetiška.''' Čevlji gosposki, slamenček bel, jaz pa jih nimam, in sem vesel! Šle so nožiče bose v vod<5, čevelj se ognil, sram ga bilO! Glava se skrila je pod klobuk; solnce se smeje: junak ti, hajduk! </poem></center> <poem><center> 9. '''Uspavanka.''' Spanček, zaspanček, črn možic, hodi ponoči, nima nožič. Tiho se duri, okna odpro, v zibelko leže, zatisne oko. Lunica ziblje, aja, aj, aj; spanček se smeje, aja, aj, aj! </poem></center> <poem><center> 10. '''Vrabček.''' Vrabček, mlad lenuh, vrabček, potepuh, culico je nosil, milostinje prosil: »Vrabček, revež jaz, prosim, prosim vas!« Lastovka, gospa, mimo je prišla, in se posmejala, vbogajme nič dala: »Zdrav in čvrst in mlad, služil bi enkrat!« Nič se ni kesal, dalje se podal, šel za plotom krast je, toda vjel se v past je ... Vrabček, revež ti, kak se ti godi? — </poem></center> <poem><center> 11 . '''Pevec.''' Suknjiča, črn baržun, v nogo pa bos, zlata piščalka, kljun, to vam je kos! — Danes tu, jutri tam, bor ali hrast, da le ne zajde kam v zanko in past! Žvižga, prepeva si, ni mu do kron, nič mu za vinar ni, vse da zastonj! </poem></center> <poem><center> 12. '''Jesenska.''' Čuj, ptičica seničica, gosposka beloličica zapela pesem: cicifuj, za zimo gorko se obuj, za zimo! Se smeje kukavca: kuku, mi k solncu pojdemo domu od juga smo krilatice, čemu bi nam copatice za zimo! </poem></center> <poem><center> 13. Kralj Matjaž, junak slovenski, kralj Matjaž, ki v gori spi, strašne sive brke ima, dolge cele vatle tri. Milijon vojakov ima, vsi krog njega zbrani so, radi bi se vojskovali, pa preveč zaspani so. Jaz pa sedem na konjiča in pojaham v goro to, in pocukam kralj-Matjaža za muštace in brado! </poem></center> <poem><center> 14. Hi hop, poglejte vsaj me na konjičku, hi hop, jaz jaham zdaj k tetki in stričku! Konjič noge ima brze in tanke, tetka bonbonček da in pomaranke! Striček popelje me v belo Ljubljano, kdor je ni videl še, jaha naj z mano! </poem></center> <poem><center> 15. '''Zimska pesem.''' Kraguljčki veseli to pesem zapeli: snežinke, snežinke, ej, vi metuljčki beli, le urno zaplešite, na zemljici počijte! Pod zemljo, pod rušo pa spavajo cvetice, in zebe v te male, v te bose jih nožiče; le urno priskočite, v kožuhek jih zavijte! A solnce, če solnce iz sanj bi se zbudilo, snežinke, snežinke vas vse bi polovilo — Kako se že bojite, hitite brž, hitite! </poem></center> <poem><center> 16. Tiho, tišje je po smrečji, in po stezah šeta zima, spleta bisere si v kite, snežnobelo krilce ima. V licih bleda, v srci kruta, neče ptičic, da bi pele, v sencah solnčecu se skriva, neče rožic, da bi cvele. Zajčki plahi, dolgouhi radi bi se poigrali, pa čepe pod golim grmom, ker so nje tako se zbali. Veverica repek suče, nosek viha, vejo maje; zima, zima, slaba teta, ki nič lešnikov ne daje! </poem></center> <poem><center> 17. '''Orjaki na Ajdni.''' (Gorenjska pravljica.) Kjer Karavank vrhovi sivi ponosno dvigajo se v zrak, na skali, ki se zove Ajdna, sezidal grad si je orjak. Orjak, junak desetkrat večji in silnejši od nas ljudi, na Ajdni živel s hčerko svojo (tako pri nas se govori). Od hriba stopil je do hriba, en sam korak, in bil je tam, se nagnil je nad reko Savo, vodico zjutraj pil je tam ... Zajemal s korcem je velikim in pil in pil; za hčerko 5e, da si umije bele roke, mož korec poln zajel si je ... A ona šetala se zjutraj po travnikih je pisanih in všeč ji bilo je na polju, po njivah ravno risanih. Vračaje se od izprehoda k očetu nekdaj stekla je: »Črvička čudnega sem našla na travniku,« mu rekla je. »Domu poneseva ga, atej, kako je lepa stvarca, ej! — Po zemlji koracal je urno in travo grizel, lej, poglej!« Pa zmajal je z mogočno glavo orjak, nje oče, in dejal: »To ni črviček, ljubo dete, brž nesi ga navzdol do tal! To kosec je, ki reže travo, da ž njo živinico redi, ni, da bi z njim se ti igrala, v dolino brž ga nesi mi!« Možiček, v strahu trepetaje, bil skoro zopet je na tleh, in vse povedal, kar je videl in slišal pri orjakih teh. In pravijo, da v skali Ajdni še vedno grad visok stoji, a nihče vanj ne more priti, orjakov pa že davno ni. </poem></center> [[Kategorija:Vida Jeraj]] (po avtorju) kmt8gmp4q2p3vyrd0ufo02zxnkvn9l8 224575 224574 2026-09-30T13:29:47Z Katarina Vidovič 10605 224575 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Pesmi | avtor = Vida Jeraj | izdano = "L. Schwentner" v Ljubljani {{mp|leto|1908}} | dovoljenje = javna last | obdelano = 4 | vir = [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-NY1FKYEZ dLib] }} ==I.== <poem><center> 1. Blešči se v solnci vsa poljana, blešče vasi se naokrog, kipi mi volja okrepčana, iz moje duše vstaja Bog. Tako odpre se kelih roži, tako iz zemlje vzklije kal, tako se sokol v sinje jutro slovesno dvigne z rosnih tal. </poem></center> <poem><center> 2. Pot je med bore, med črne, kjer mir in mrak, spomin težak, kamor korak se obrne. Misli me tam spremljevale otožne vse, nadložne vse, belega dneva se bale. Pot je med breze med bele, kjer solnca svit je v listji skrit, šepet govorice vesele. Sanje tam šetale z mano, igrale se, smejale se, rožice spletale z mano! </poem></center> <poem><center> 3. '''Poletna noč'''. Poletna noč z očmi blestečimi začarala je zemljo v trudno spanje; prečudno lepa noč mi to poljan je, z lesovi, rekami šumečimi. Miri se duša tvoja bolj in bolj; pobožno stopaš, šteješ zvezd utrinke, poslušaš slavca sladke žalostinke, skrivnostno, silno pesem žitnih polj ... </poem></center> <poem><center> 4. Moja duša je lilija sredi polja samotnega, moja duša je biser lep sredi morja tihotnega. Duša, kaj mi trepečeš vsa? Božja ljubezen je angel tvoj; polje samotno, tihotno morje čuj, govori ti: ne boj se, ne boj! </poem></center> <poem><center> 5. Kje so, kje svetijo take oči, globje, kot ocean je? Vroče, kot južnega solnca žar, da se zaljubim vanje! Kje je, kje duša je taka v njih, nežna, kot v rosi cvetje? Silna in smela, kot v skalo strmo orla visoki polet je! — Pa so gorele mi zvezdice, one ne vedo zanje, pa so cvetele mi rožice, one ne vedo zanje! </poem></center> <poem><center> 6 . Glej, vse polno je rož, glej, vse polno je zvezd, skozi maj in mladost polno solnčnih je cest! Zrem v daljave naprej: moje, moje ste vse! Zrem v sive skale njih mej: moje, moje ste vse! Jaz pa sredi vrtov vem, kje duši je par, sredi smelih gora, za vsikdar, za vsikdar! Ne vprašujem je, kam, ne vprašujem, odkod, — za krasoto naprej, za svobodo odtod! </poem></center> <poem><center> 7. Kaj mi krajšalo je čase v osamelih dneh, kaj mi dušo tolažilo v žalostnih nočeh? — Solnce je hodilo z mano po stezah tja v gozd, zvezde so hodile z mano po stezah tja v gozd! Pozdravljali so ciklamni me iz praprotja, plahe srne so strmele v me iz zakotja. V belih dneh so pesmi pele ptičice z menoj, v žalostnih nočeh ihtele sapice z menoj! </poem></center> <poem><center> 8. '''Spomin.''' V nebesu moje duše je solnčen plamen stal, z nebesa moje duše utrinek zlat je pal. In naokrog gozdovi šumijo v nočni mrak; utrujen, brez domovja, kdo ve, kam spe korak. Postoj, postoj, iz noči prihaja težek vzdih, postoj, postoj, iz noči pogled prihaja tih! Kako, da ste me našle, ve žalostne oči? Že davno dan je vgasnil, steza cvetočih ni! </poem></center> <poem><center> 9. '''Zimska bajka.''' Osolzile so se zvezde: zbudi sestrico nam, zbudi! In s poljubi se vsesal je mesec v zemlje bele grudi. Kaj šepeče v plahem lesu, da se vsiplje ivje belo? Kaj je tuintam pošastno v črnih sencah zadrhtelo? Skril se je za sivi zastor in zaspal otožni mesec; v solzah bisernih topi se milijon zvezdnih očesec. </poem></center> <poem><center> 10. '''Dve sestri.''' Na jugu, sredi duhtečih vrtov, na jugu, sredi belih gradov, ponosna je vzrastla roža, solnce ves dan jo boža. A njeno sestro, lilijo, zanesli vetrovi so v severni hlad, k njej nikdar, nikjer ni svetila pomlad, snegovi so zamorili jo. </poem></center> <poem><center> 11 . Tam med brezami, med belimi, kadar luni se priklanjajo, kadar nočne sanje sanjajo, ples poraja se veseli mi. To je kolo gorskih vil devic: in z meglico lahno vstajajo, bele roke si podajajo, mesečina jim odseva z lic. Veter spleta zlate jim lase, jih zavija v jasen pajčolan z biseri in zvezdami pretkan, kakor strune, pesem govore. A kdor čul njih petje je kedaj, pozabiti ga ne more več, od ljudi se plazi bled, boječ, išče, išče truden, — ne ve, kaj! </poem></center> ==II.== <poem><center> 1 . Poje pesem si Tamara, šteje v noči bele zvezde; kaj mi te vesele zvezde, ljubček vsak me razočara! Šla sem v gozd, se zasmejala: kje si, ki srce te čaka ? — Glej, Tamara, me junaka! — Samo smeh sem njemu dala! Šla sem v polje, zajokala: kje si, ki srce te čaka? — Glej, Tamara, me junaka! — Samo žalost sem mu dala! Šla sem v dom in zamolčala; ni ga, ki srce ga čaka; ah, da našla bi junaka, raj ljubezni bi mu dala! </poem></center> <poem><center> 2. Jaz nimam dijamantov, — komu to žal je ? — Jaz imam rdečo rožo, to on mi dal je! On ni ne princ in kralj ni dežele modre, pa ima sladka usta in črne kodre! </poem></center> <poem><center> 3. '''Pesem.''' Zunaj na rahlo sapica diha, lilije v spanji drhtijo; ključek obrnem, sobica tiha, in ti porečem: adijo! Pa so vodice temne, široke, pa so gorice tam zunaj, in če že pridem, ljubček, do tebe, kak pa se vrnem domu naj? </poem></center> <poem><center> 4. Polna luna, zlat balonček, se vozila je po smrečji, ti moj ženin, jaz nevesta, in oba sva bila všeč ji! Blažena, ti polna luna, blaženo, ti smrečje mračno, blaženo srce neumno, greha in pokore lačno! </poem></center> <poem><center> 5. '''Scherzando I.''' Nocoj pa na prsih slonim ti spet, in v meni je radost sama! Nad nama čuvajo straže zvezd, in luna je garde-dama. Otroško se smejejo tvoje oči ... — Pa lunica nezaupljiva, brezskrbno zadremaj! — A ljubček, midva, midva se skrivaj poljubiva! </poem></center> <poem><center> 6. '''Scherzando II'''. Zažugal si mi s prstom in dejal: Ej ljubica, koketka ti presneta, mogoče v tvojem srcu nisem sam, če še za koga drugega si vneta?! ... Da, norček ljubi, in brezmejno! Čuj, na izprehode jemljem dva iz sobe! Zaljubljena oba; kako! — Lepa? — Ne vem! ... Dva pesnika, ... njih knjigi brez podobe! </poem></center> <poem><center> 7. '''Tisoč in ena.''' Moj ljubček, to še ni tisoča noč, in potlej pride še ena, še ena in ne več nobena za naju ljubezni vroča noč. In konec ti pravljice takrat povem: Ostala je Šeherazada, ki princa imela je rada tako zapuščena na svetu tem ... </poem></center> <poem><center> 8. Trudno izza črne gore v tiho noč je vstajal mesec, višnjevo nebo odprlo tisoč zlatih je očesec. Tisoč zlatih je očesec se zavzelo, povprašalo: še se nista naljubila? — Ah, počakajte še malo! </poem></center> <poem><center> 9. Plameneča solnca mrejo, zvezde se utrinjajo, in življenja jasni dnovi brez sledu izginjajo. Naposled še nama v prsih ogenj ves se vpepeli, in srce nama pozabi, žalost zatemni oči ... </poem></center> <poem><center> 10. Ne vprašuj me, kaj zdaj slutim, samo ljubi, samo ljubi, solze mi izpij raz lice, teši mi srce s poljubi! S plamenom oči veselih v dno prodri mi duše večne, in za veke vanjo vpiši dveh življenj te hipe srečne! </poem></center> <poem><center> 11 . '''Slovo.''' Zemljo pozlatil je solnčni sijaj, vzcveli so encijani. Zbogom, poljubi me, deklica! Ptički so peli: ostani! Ptički zaspali utrujeni, rože umrle v travi ... Zvezde, kjerkoli ga srečate, vsaka mi ga pozdravi. </poem></center> <poem><center> 12. Če v srci njegovem kraljica zdaj blondinka Anica ti si, da prva nisi, to dobro vem, in morda i zadnja nisi. Kdo vpraša po maju, ki je odšel, kdo vpraša po lanskem cveti! Tako se godi nam ljubicam, nam deklicam na tem sveti! </poem></center> <poem><center> 13. Ne misli, da ločena sva sedaj! Pri tebi je moja duša in tvoje utripe sluša in vrača ponoči se k meni nazaj; pa sabo prinaša pobožen spomin, ki v poznih se urah vzbuja. Ne, nisem ti, nisem tuja, saj jedna še tvojih sem bolečin! </poem></center> <poem><center> 14. Dala sem ti šopek rožmarina, dala z njim života beli cvet, in zavidal me je svet deklet; ah, in vendar nisem ti edina! Skoro, glej, se ti ponudi roža, in usahne žlahtni rožmarin; ti pa vendar meni boš edin, če te druga ljubica poboža! </poem></center> <poem><center> 15. Pojdi v sever med samotne bore, pojdi v jug, v aleje palm in rož! Pa nikamor duša mi ne more, sever, jug njen ti si, dragi mož! In naj domek moj bo stokrat ožji, poln vsakdanjih misli in skrbi, srečna bila bi ob tvojem vznožji, da bi z mano ves bogat bil ti! </poem></center> <poem><center> 16. Naj tvoje sokolje oko zre še tako hladno in smelo, naj laže, ah, jaz vem, kako v nočeh te srce je bolelo! Jaz vem, da v spominu na me, v spominu na sanje razsute bodočnosti slutiš gorje, življenja neskončne minute! </poem></center> <poem><center> 17. Trudno na dneva sinjih očeh črne trepalnice dremljejo; žalostne misli sredi noči sladki mi pokoj jemljejo. Nočna kraljica, čarovnica, vsuj mi, ah, vsuj mi prelestnih sanj, da mi zazibljejo moje srce, ki ni veselo ves beli dan! </poem></center> <poem><center> 18. To hipi so, ljubeč moj ti, ko s tabo v gorečem objetji, ko s tabo v pijanem zavzetji se duša mi vroča smeji. — A večnost spomini so, ah, življenja steze izgrešene; v noč žalosti neutešene radosti sijaj je to plah ... A cilji so moji drugod ... V poljubih se mojih ogrevaj, za svoje priseg ne zahtevaj, v slovo daj smehljaj mi na pot! </poem></center> <poem><center> 19. Oj ne beli platna zame v solncu jasnem, mati, duša mila! Kaj mi peča svatna v dnevu dolgočasnem, kaj mi v skrinji svila! Kakor nagelj cvel je fant na srcu mojem, ljubček moj brez para! Ah, odkar zvenel je, pesmi več ne pojem, duša mi ne mara. Sanjam, on edini je, črne kodre nosi, črne v čelu belem —. To pa le spomin je, in srce, samo si pač na svetu celem! </poem></center> ==III.== <poem><center> 1 . Zdaj, duša, pozabi življenja mizerij, igraj se mi s solnčnimi dnevi, igraj se mi z lune odsevi, zamakni se v božje krasote misterij! Saj svetega Petra in Pavla so časi! Vsak dan se ponavljajo popki, in s takimi belimi zobki jih trgajo zale devojke na vasi. Zasmej se, ko časih, jasne se spomini: to bilo je ravno ob letu, vse rože žarele so v cvetu, lepo se ljubila sta dva tam v dolini! </poem></center> <poem><center> 2. Ko v mraku uhajam izmed ljudi, v mir božji, na širno polje, marjetice, zvončki, vijolice, pri vas mi je stokrat bolje! Viharji vam nosijo pravljice, kako se živi po svetu, in zvezde ponoči vam govore, kako se živi po svetu. Nad vami krasote je svod razlit, potoček iz tujih krajev, neskončnosti poje vam sveti psalm, ko čakate novih majev. Marjetice, zvončki, vijolice in duša, ti moja roža, napijte se rose pokojnih noči in svobode, ki vas obkroža! </poem></center> <poem><center> 3. Oj breze, kraljičine bele, kaj sanjate v solnčni dan? — srebrno^vam plašč je tkan, tak svatovsko ste vesele! Oj vrbe, ve nunice tihe, kaj mdlite v nočni mrak? Za pasom spokorni trak, vetrovom pošiljate vzdihe. In sedla je ptička z družico, zapela sred brezovih vej; pa nemo naprej in naprej strmele so vrbe v vodico. </poem></center> <poem><center> 4. Zavel je južni veter od daleč k nam, zavel v pomladni noči k vsem rožicam. S poljubi sen jim bega sladko zavzet, in plaho se odpira za cvetom cvet. In v jutro spet odplove tja do morja, kjer ljubico ponosno, palmo ima ... A rožice, a rože? — Kaj to, kaj to! Zaljubljeno jih solnce tešilo bo! </poem></center> <poem><center> 5. V beg podijo se oblaki in jesen odnašajo, z divjim krikom nad poljano vrane se oglašajo. V prša čuden strah mi lega, duša hrepeni drugam, — tam ob morju cvete pomlad, palme solnčijo se tam. In valovi šepetajo zvezdam bajke čarobne; tam bi venčale mi dušo sanje sladko žalobne. </poem></center> <poem><center> 6. '''Žalost.''' Ponoči žalost gre z menoj v poljano širno, v božji mir, pozdravlja naju temni les in kaže pota netopir. In jaz poslavljam se od nje v križpotu razsvetljenih cest, krog naju rože govore, nad nama glorija je zvezd. Te rože solncu zamolče, kar si v nočeh šepečejo, le zvezde jih razumejo, poslušajo, trepečejo ... </poem></center> <poem><center> 7. Okna rudeče zagrnjena daleč tja v noč gorijo, sanja megla nad pokojno vasjo, polja, gozdovi spijo. Tiha svečanost ... In ti, postoj to je svetišče božje, harmonija krasote, miru, to bivališče božje! </poem></center> <poem><center> 8. '''Doma.''' Navzgor se širi rožmarin, navzdol se nagelj vije, na okenca zagrnjena večerno solnce sije. Rdeča ruta, bel ošpet, deklč razposajeno, širok klobuk, oj fant vesel, ki si prepeva eno. Ti nageljni, ta rožmarin, ti kmetje v luči solnca, ej, takih nima celi svet, pa pojdi tja do konca! </poem></center> <poem><center> 9. '''Vasovavci.''' Potrkali na okno nocoj so ji trije, prijazno govorili vso noč ji na srce. Vso noč so govorili in trkali zaman; kako pa, da ji danes obraz je ves solzan? Ko šel je mimo okna, zaukal je na glas, zaukal fantič pravi in šel k sosedi v vas. </poem></center> <poem><center> 10. '''Poroka.''' Poročila sta ju sova in skovir, prišel k njima v svate netopir. Ljubica, ne boj se, črna noč nama je prižgala zvezd tisoč! — Ne bojim se, dragi, te noči, ah, bojim se jutra in vseh dni! — </poem></center> <poem><center> 11 . Dušica, devojka, kje je dom tvoj rodni, kje je mati-dojka, vsi sorodni? — Tujci dom rubili, moja mlada leta! Mi se razkropili križem sveta! Glej, življenje bilo trdo z nami, kruh nam je močilo se solzami! </poem></center> <poem><center> 12. '''V tujini.''' To niso mehke trave, to kamenit je tlak; to niso rosne daljave, to ulic tesni je trak! In tam, kjer polno rož je, so moje sanje zdaj in sladko domotožje me kliče tja nazaj ... Iz njiv poganja žito, iz src poganja moč ... Brez solnca tu so dnevi, brez zvezd je moja noč! </poem></center> <poem><center> 13 . Pri mojih durih čaka smrt in govori: jaz orjem vrt, kjer duše se vtolažijo, kjer beli kamni stražijo. — Ključavnice železne tri, zapahe tri mi, smrt, odpri! — Ves dan tako čakala je, vso noč potrkovala je ... </poem></center> <poem><center> 14. '''Mrtvemu pesniku Aleksandrovu.''' I. Jutro zopet ... Mirno ravnodušje. Žejno se odpira čaša roži, da napije se dobrote božje, nad poljanami škrjanec kroži. Kaj ti mar je, zemljica cvetoča, kdo preminil nam za vek čez noč je! Smeješ se k slovesu duš človeških, mirno vzameš mrtveca v naročje. Mrtev je! — Tako ospe se roža, zvezde v noč utrinjajo tako se, in strmeč za njimi v noč neskončno, duše nam spominjajo tako se ... «Veš, po vaših gčrah se mi toži«, si dejal in si popravil vzglavje, — blede roke pale so na postelj —; «pridem k vam, ko se mi vrne zdravje. «Mučne so te štiri bele stene, v oknu tam, glej, komaj vrh kostanja! Zunaj pa je maj —! Šel bi na polje, kjer ob stezah žito se priklanja! ...» Daleč se zamislil je pogled tvoj —; mene čudno je zazeblo v mozeg, — in, prijatelj, zvedela sem takrat, kje te čaka dom, ves tih in ozek! II. Kaj, da si zaljubil se v trpljenje, v svoje težke, nevesele dni? — Pesnik, vedel si, da kdor trpi, ni zastonj izgubil se v življenje! Morda v duši sam si komaj slutil, kaj te solze so in kaj ta smeh ... Tih po svojih hodil si poteh za krasoto, da bi vso občutil. Ko zamaknil v sinji se azur si, v skromen cvet sred mirnega polja vsa utrujenost ti je prešla, in pozabil revščino vseh ur si. — Dete bil si, tako dete lačno, ki na kruh pozabi sredi rož; a v zavesti bil krepak si mož, znal ljubiti si življenje mračno! </poem></center> <poem><center> 15 . Želje moje, vse razposajene, razkropile so se v daljni svet, gledat šle so vseh dežel devet, kje med rože bajke so vsajene. Kjer za nas so razsvetljene poti, kje je čar, ki smo rojene zanj, kje vrtovi so, vsi polni sanj? — Ah, prišla je žalost jim naproti! Dušica, to bilo je spomladi! Ni želja več, ni nikjer več bajk; dni živim, kot prede mrežo pajk v kljub usodi, sam, v jesenskem hladi. </poem></center> <poem><center> 16. Tam zunaj, tam daleč je moja mladost, tu notri, tu blizu vsa moja britkost. — Tam solnce je božje hodilo nekoč, tu noč je, brez juter, večerov je noč tam rože v nebo se ozrle so in kelihe žejne odprle so, tu lučice zadnje pojemajo, pustinja —, megle nad njo dremajo. Tam sami preblaženi hipi so, tu srca najzadnji utripi so! ... </poem></center> <poem><center> 17. '''Balada.''' K jezeru prišla je z Bogom govorit duša zapuščena in pokoja pit. V parku pozlačenem žuborel fontan, vetrček budil je lilije iz sanj. Jezero je vzelo zvezde v naročaj, pelo in zibalo, aja aj, aj aj. Kaj si izgubilo, dete moje, tod, da te v noč privela je samotna pot? Bičje zašumelo, povprašalo, kam? Zvezde govorile: mirno lezi k nam Jezero je vzelo dušo v naročaj, pelo in zibalo aja aj, aj aj ... </poem></center> <poem><center> 18. Jaz pa vem, ena dušica zame živi na svetu, jaz pa vem, ena rožica zame je v lepem cvetu. Jaz pa vem, ena zvezdica zame je sredi neba, jaz pa vem, mati zemljica vzame me, če je treba. Dušica, nič se ne jokaj, nič, umreti je enkrat dano, rožica, pridi na moj grobič, zvezdica, stoj nad mano! </poem></center> ==IV.== <poem><center> 1 . Sredi mojega srca pesemca je zazvenela, še nobena ptičica ni tako sladko zapela. Drobna moja pesemca pa od kod, od kod si pala? Zvončkom in trobenticam mlada Vesna me poslala! </poem></center> <poem><center> 2. Oj z bogom, črne senčice, zapele so trobentice, in zvončki pozvonili so, in ključki odklenili so pomladi vrata na stežaj: Kaj zopet si prišla nazaj? — Ej zopet! Ena, dve in tri, za mano! Kdo me ulovi?! </poem></center> <poem><center> 3. Kje, solnčece moje, domovje je tvoje, kam pojdeš o mraku nocoj? Čez sinje vodice, na zlate stopnice, tja v grad bom poplavalo svoj! Pa kje ta tvoj grad je, mar tudi ves zlat je, in posteljca, kakšna je ta? Moj grad za gorami, čuj, biseri sami, in posteljca vsa iz zlata! Pa kdo te uspava, kdo se poigrava, s teboj, kadar dolgčas ti je? Ej, zvezdice takrat prišetajo vsakrat ko noč je, če dolgčas mi je! Pa nimaš je majke, kdo pravi ti bajke, kdo rožice spleta za te? Ves svet mi je majka, ves svet mi je bajka, in rože so moje sestre! </poem></center> <poem><center> 4. Na vse zgodaj prišlo solnčece je k meni, reklo: Pojdi z mano, greva v gozd zeleni! — Ljubo zlato solnce, kdo pa čaka name? — Čakajo te rdeče jagodice same! — Kdo ponudi v senci hladen mi prostorček? — Na zelenem mahu gostoljubni korček! — Kdo se razgovarjal bo z menoj veselo? — Ej živ, živ studenček ure pol in celo! — Kdo zapoje z mano pesemco, povej mi! — Cicifuj in kuku, ki žive sred vej mi! — Pa če pride škratec v jopici zeleni, in če strah me najde, kdo bo še pri meni? — Sam nebeški Bogec te zaziblje v sanje, da strahov ne vidiš, da ne misliš nanje! In sva šla po rožah v gozd, in na vse zgodaj Klanjale se jelke: »Dobro jutro, Bog daj!« </poem></center> <poem><center> 5 . Luna posijala je, godba zaigrala je, rega, rega, rega. Rožice zbujene so in razposajene so, rega, rega, rega. Veter, vetrec k njim prišel, za ročice jih prijel, rega, rega, rega. Polka, ena, dve in tri, vse se ziblje, se vrti, rega, rega, rega. In še zvezdicam je žal, da ne morejo do tal, rega, rega, rega! </poem></center> <poem><center> 6. '''Sreča.''' Pisano je polje, rahle so stezice, jaz pa je ne najdem tiste deteljice! Take deteljice s štirimi peresi! Daj, prinesi srečo, deteljica, kje si? Sreča, si li zlata, ali si srebrna, kakor solnce jasna, kakor nočka črna? K čarovnici pojdem v stari grad za tabo, k beli Vili pojdem in te vzamem sabo. Skozi mračne gozde, čez morje široko, sreča, pojdeš z mano v zemljico globoko! </poem></center> <poem><center> 7. Prišla je luna deva obraz pogledat svoj, prelepo ji odseva iz ribnika nocoj. Pa žabice bahate smejo se rega re: Kdaj nas povabiš v svate, dovolj si stara že! Škrjančki pa so peli, da to spodobno ni, so glavce v perje deli pospali sredi rži. — </poem></center> <poem><center> 8 . '''Kmetiška.''' Čevlji gosposki, slamenček bel, jaz pa jih nimam, in sem vesel! Šle so nožiče bose v vod<5, čevelj se ognil, sram ga bilO! Glava se skrila je pod klobuk; solnce se smeje: junak ti, hajduk! </poem></center> <poem><center> 9. '''Uspavanka.''' Spanček, zaspanček, črn možic, hodi ponoči, nima nožič. Tiho se duri, okna odpro, v zibelko leže, zatisne oko. Lunica ziblje, aja, aj, aj; spanček se smeje, aja, aj, aj! </poem></center> <poem><center> 10. '''Vrabček.''' Vrabček, mlad lenuh, vrabček, potepuh, culico je nosil, milostinje prosil: »Vrabček, revež jaz, prosim, prosim vas!« Lastovka, gospa, mimo je prišla, in se posmejala, vbogajme nič dala: »Zdrav in čvrst in mlad, služil bi enkrat!« Nič se ni kesal, dalje se podal, šel za plotom krast je, toda vjel se v past je ... Vrabček, revež ti, kak se ti godi? — </poem></center> <poem><center> 11 . '''Pevec.''' Suknjiča, črn baržun, v nogo pa bos, zlata piščalka, kljun, to vam je kos! — Danes tu, jutri tam, bor ali hrast, da le ne zajde kam v zanko in past! Žvižga, prepeva si, ni mu do kron, nič mu za vinar ni, vse da zastonj! </poem></center> <poem><center> 12. '''Jesenska.''' Čuj, ptičica seničica, gosposka beloličica zapela pesem: cicifuj, za zimo gorko se obuj, za zimo! Se smeje kukavca: kuku, mi k solncu pojdemo domu od juga smo krilatice, čemu bi nam copatice za zimo! </poem></center> <poem><center> 13. Kralj Matjaž, junak slovenski, kralj Matjaž, ki v gori spi, strašne sive brke ima, dolge cele vatle tri. Milijon vojakov ima, vsi krog njega zbrani so, radi bi se vojskovali, pa preveč zaspani so. Jaz pa sedem na konjiča in pojaham v goro to, in pocukam kralj-Matjaža za muštace in brado! </poem></center> <poem><center> 14. Hi hop, poglejte vsaj me na konjičku, hi hop, jaz jaham zdaj k tetki in stričku! Konjič noge ima brze in tanke, tetka bonbonček da in pomaranke! Striček popelje me v belo Ljubljano, kdor je ni videl še, jaha naj z mano! </poem></center> <poem><center> 15. '''Zimska pesem.''' Kraguljčki veseli to pesem zapeli: snežinke, snežinke, ej, vi metuljčki beli, le urno zaplešite, na zemljici počijte! Pod zemljo, pod rušo pa spavajo cvetice, in zebe v te male, v te bose jih nožiče; le urno priskočite, v kožuhek jih zavijte! A solnce, če solnce iz sanj bi se zbudilo, snežinke, snežinke vas vse bi polovilo — Kako se že bojite, hitite brž, hitite! </poem></center> <poem><center> 16. Tiho, tišje je po smrečji, in po stezah šeta zima, spleta bisere si v kite, snežnobelo krilce ima. V licih bleda, v srci kruta, neče ptičic, da bi pele, v sencah solnčecu se skriva, neče rožic, da bi cvele. Zajčki plahi, dolgouhi radi bi se poigrali, pa čepe pod golim grmom, ker so nje tako se zbali. Veverica repek suče, nosek viha, vejo maje; zima, zima, slaba teta, ki nič lešnikov ne daje! </poem></center> <poem><center> 17. '''Orjaki na Ajdni.''' (Gorenjska pravljica.) Kjer Karavank vrhovi sivi ponosno dvigajo se v zrak, na skali, ki se zove Ajdna, sezidal grad si je orjak. Orjak, junak desetkrat večji in silnejši od nas ljudi, na Ajdni živel s hčerko svojo (tako pri nas se govori). Od hriba stopil je do hriba, en sam korak, in bil je tam, se nagnil je nad reko Savo, vodico zjutraj pil je tam ... Zajemal s korcem je velikim in pil in pil; za hčerko 5e, da si umije bele roke, mož korec poln zajel si je ... A ona šetala se zjutraj po travnikih je pisanih in všeč ji bilo je na polju, po njivah ravno risanih. Vračaje se od izprehoda k očetu nekdaj stekla je: »Črvička čudnega sem našla na travniku,« mu rekla je. »Domu poneseva ga, atej, kako je lepa stvarca, ej! — Po zemlji koracal je urno in travo grizel, lej, poglej!« Pa zmajal je z mogočno glavo orjak, nje oče, in dejal: »To ni črviček, ljubo dete, brž nesi ga navzdol do tal! To kosec je, ki reže travo, da ž njo živinico redi, ni, da bi z njim se ti igrala, v dolino brž ga nesi mi!« Možiček, v strahu trepetaje, bil skoro zopet je na tleh, in vse povedal, kar je videl in slišal pri orjakih teh. In pravijo, da v skali Ajdni še vedno grad visok stoji, a nihče vanj ne more priti, orjakov pa že davno ni. </poem></center> [[Kategorija:Vida Jeraj]] (po avtorju) [[Kategorija:Dela leta 1908]] (po letu) 38ldx0fg7d1mlwhglqtkbe9trrsuo31 224576 224575 2026-09-30T13:30:23Z Katarina Vidovič 10605 224576 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Pesmi | avtor = Vida Jeraj | izdano = "L. Schwentner" v Ljubljani {{mp|leto|1908}} | dovoljenje = javna last | obdelano = 4 | vir = [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-NY1FKYEZ dLib] }} ==I.== <poem><center> 1. Blešči se v solnci vsa poljana, blešče vasi se naokrog, kipi mi volja okrepčana, iz moje duše vstaja Bog. Tako odpre se kelih roži, tako iz zemlje vzklije kal, tako se sokol v sinje jutro slovesno dvigne z rosnih tal. </poem></center> <poem><center> 2. Pot je med bore, med črne, kjer mir in mrak, spomin težak, kamor korak se obrne. Misli me tam spremljevale otožne vse, nadložne vse, belega dneva se bale. Pot je med breze med bele, kjer solnca svit je v listji skrit, šepet govorice vesele. Sanje tam šetale z mano, igrale se, smejale se, rožice spletale z mano! </poem></center> <poem><center> 3. '''Poletna noč'''. Poletna noč z očmi blestečimi začarala je zemljo v trudno spanje; prečudno lepa noč mi to poljan je, z lesovi, rekami šumečimi. Miri se duša tvoja bolj in bolj; pobožno stopaš, šteješ zvezd utrinke, poslušaš slavca sladke žalostinke, skrivnostno, silno pesem žitnih polj ... </poem></center> <poem><center> 4. Moja duša je lilija sredi polja samotnega, moja duša je biser lep sredi morja tihotnega. Duša, kaj mi trepečeš vsa? Božja ljubezen je angel tvoj; polje samotno, tihotno morje čuj, govori ti: ne boj se, ne boj! </poem></center> <poem><center> 5. Kje so, kje svetijo take oči, globje, kot ocean je? Vroče, kot južnega solnca žar, da se zaljubim vanje! Kje je, kje duša je taka v njih, nežna, kot v rosi cvetje? Silna in smela, kot v skalo strmo orla visoki polet je! — Pa so gorele mi zvezdice, one ne vedo zanje, pa so cvetele mi rožice, one ne vedo zanje! </poem></center> <poem><center> 6 . Glej, vse polno je rož, glej, vse polno je zvezd, skozi maj in mladost polno solnčnih je cest! Zrem v daljave naprej: moje, moje ste vse! Zrem v sive skale njih mej: moje, moje ste vse! Jaz pa sredi vrtov vem, kje duši je par, sredi smelih gora, za vsikdar, za vsikdar! Ne vprašujem je, kam, ne vprašujem, odkod, — za krasoto naprej, za svobodo odtod! </poem></center> <poem><center> 7. Kaj mi krajšalo je čase v osamelih dneh, kaj mi dušo tolažilo v žalostnih nočeh? — Solnce je hodilo z mano po stezah tja v gozd, zvezde so hodile z mano po stezah tja v gozd! Pozdravljali so ciklamni me iz praprotja, plahe srne so strmele v me iz zakotja. V belih dneh so pesmi pele ptičice z menoj, v žalostnih nočeh ihtele sapice z menoj! </poem></center> <poem><center> 8. '''Spomin.''' V nebesu moje duše je solnčen plamen stal, z nebesa moje duše utrinek zlat je pal. In naokrog gozdovi šumijo v nočni mrak; utrujen, brez domovja, kdo ve, kam spe korak. Postoj, postoj, iz noči prihaja težek vzdih, postoj, postoj, iz noči pogled prihaja tih! Kako, da ste me našle, ve žalostne oči? Že davno dan je vgasnil, steza cvetočih ni! </poem></center> <poem><center> 9. '''Zimska bajka.''' Osolzile so se zvezde: zbudi sestrico nam, zbudi! In s poljubi se vsesal je mesec v zemlje bele grudi. Kaj šepeče v plahem lesu, da se vsiplje ivje belo? Kaj je tuintam pošastno v črnih sencah zadrhtelo? Skril se je za sivi zastor in zaspal otožni mesec; v solzah bisernih topi se milijon zvezdnih očesec. </poem></center> <poem><center> 10. '''Dve sestri.''' Na jugu, sredi duhtečih vrtov, na jugu, sredi belih gradov, ponosna je vzrastla roža, solnce ves dan jo boža. A njeno sestro, lilijo, zanesli vetrovi so v severni hlad, k njej nikdar, nikjer ni svetila pomlad, snegovi so zamorili jo. </poem></center> <poem><center> 11 . Tam med brezami, med belimi, kadar luni se priklanjajo, kadar nočne sanje sanjajo, ples poraja se veseli mi. To je kolo gorskih vil devic: in z meglico lahno vstajajo, bele roke si podajajo, mesečina jim odseva z lic. Veter spleta zlate jim lase, jih zavija v jasen pajčolan z biseri in zvezdami pretkan, kakor strune, pesem govore. A kdor čul njih petje je kedaj, pozabiti ga ne more več, od ljudi se plazi bled, boječ, išče, išče truden, — ne ve, kaj! </poem></center> ==II.== <poem><center> 1 . Poje pesem si Tamara, šteje v noči bele zvezde; kaj mi te vesele zvezde, ljubček vsak me razočara! Šla sem v gozd, se zasmejala: kje si, ki srce te čaka ? — Glej, Tamara, me junaka! — Samo smeh sem njemu dala! Šla sem v polje, zajokala: kje si, ki srce te čaka? — Glej, Tamara, me junaka! — Samo žalost sem mu dala! Šla sem v dom in zamolčala; ni ga, ki srce ga čaka; ah, da našla bi junaka, raj ljubezni bi mu dala! </poem></center> <poem><center> 2. Jaz nimam dijamantov, — komu to žal je ? — Jaz imam rdečo rožo, to on mi dal je! On ni ne princ in kralj ni dežele modre, pa ima sladka usta in črne kodre! </poem></center> <poem><center> 3. '''Pesem.''' Zunaj na rahlo sapica diha, lilije v spanji drhtijo; ključek obrnem, sobica tiha, in ti porečem: adijo! Pa so vodice temne, široke, pa so gorice tam zunaj, in če že pridem, ljubček, do tebe, kak pa se vrnem domu naj? </poem></center> <poem><center> 4. Polna luna, zlat balonček, se vozila je po smrečji, ti moj ženin, jaz nevesta, in oba sva bila všeč ji! Blažena, ti polna luna, blaženo, ti smrečje mračno, blaženo srce neumno, greha in pokore lačno! </poem></center> <poem><center> 5. '''Scherzando I.''' Nocoj pa na prsih slonim ti spet, in v meni je radost sama! Nad nama čuvajo straže zvezd, in luna je garde-dama. Otroško se smejejo tvoje oči ... — Pa lunica nezaupljiva, brezskrbno zadremaj! — A ljubček, midva, midva se skrivaj poljubiva! </poem></center> <poem><center> 6. '''Scherzando II'''. Zažugal si mi s prstom in dejal: Ej ljubica, koketka ti presneta, mogoče v tvojem srcu nisem sam, če še za koga drugega si vneta?! ... Da, norček ljubi, in brezmejno! Čuj, na izprehode jemljem dva iz sobe! Zaljubljena oba; kako! — Lepa? — Ne vem! ... Dva pesnika, ... njih knjigi brez podobe! </poem></center> <poem><center> 7. '''Tisoč in ena.''' Moj ljubček, to še ni tisoča noč, in potlej pride še ena, še ena in ne več nobena za naju ljubezni vroča noč. In konec ti pravljice takrat povem: Ostala je Šeherazada, ki princa imela je rada tako zapuščena na svetu tem ... </poem></center> <poem><center> 8. Trudno izza črne gore v tiho noč je vstajal mesec, višnjevo nebo odprlo tisoč zlatih je očesec. Tisoč zlatih je očesec se zavzelo, povprašalo: še se nista naljubila? — Ah, počakajte še malo! </poem></center> <poem><center> 9. Plameneča solnca mrejo, zvezde se utrinjajo, in življenja jasni dnovi brez sledu izginjajo. Naposled še nama v prsih ogenj ves se vpepeli, in srce nama pozabi, žalost zatemni oči ... </poem></center> <poem><center> 10. Ne vprašuj me, kaj zdaj slutim, samo ljubi, samo ljubi, solze mi izpij raz lice, teši mi srce s poljubi! S plamenom oči veselih v dno prodri mi duše večne, in za veke vanjo vpiši dveh življenj te hipe srečne! </poem></center> <poem><center> 11 . '''Slovo.''' Zemljo pozlatil je solnčni sijaj, vzcveli so encijani. Zbogom, poljubi me, deklica! Ptički so peli: ostani! Ptički zaspali utrujeni, rože umrle v travi ... Zvezde, kjerkoli ga srečate, vsaka mi ga pozdravi. </poem></center> <poem><center> 12. Če v srci njegovem kraljica zdaj blondinka Anica ti si, da prva nisi, to dobro vem, in morda i zadnja nisi. Kdo vpraša po maju, ki je odšel, kdo vpraša po lanskem cveti! Tako se godi nam ljubicam, nam deklicam na tem sveti! </poem></center> <poem><center> 13. Ne misli, da ločena sva sedaj! Pri tebi je moja duša in tvoje utripe sluša in vrača ponoči se k meni nazaj; pa sabo prinaša pobožen spomin, ki v poznih se urah vzbuja. Ne, nisem ti, nisem tuja, saj jedna še tvojih sem bolečin! </poem></center> <poem><center> 14. Dala sem ti šopek rožmarina, dala z njim života beli cvet, in zavidal me je svet deklet; ah, in vendar nisem ti edina! Skoro, glej, se ti ponudi roža, in usahne žlahtni rožmarin; ti pa vendar meni boš edin, če te druga ljubica poboža! </poem></center> <poem><center> 15. Pojdi v sever med samotne bore, pojdi v jug, v aleje palm in rož! Pa nikamor duša mi ne more, sever, jug njen ti si, dragi mož! In naj domek moj bo stokrat ožji, poln vsakdanjih misli in skrbi, srečna bila bi ob tvojem vznožji, da bi z mano ves bogat bil ti! </poem></center> <poem><center> 16. Naj tvoje sokolje oko zre še tako hladno in smelo, naj laže, ah, jaz vem, kako v nočeh te srce je bolelo! Jaz vem, da v spominu na me, v spominu na sanje razsute bodočnosti slutiš gorje, življenja neskončne minute! </poem></center> <poem><center> 17. Trudno na dneva sinjih očeh črne trepalnice dremljejo; žalostne misli sredi noči sladki mi pokoj jemljejo. Nočna kraljica, čarovnica, vsuj mi, ah, vsuj mi prelestnih sanj, da mi zazibljejo moje srce, ki ni veselo ves beli dan! </poem></center> <poem><center> 18. To hipi so, ljubeč moj ti, ko s tabo v gorečem objetji, ko s tabo v pijanem zavzetji se duša mi vroča smeji. — A večnost spomini so, ah, življenja steze izgrešene; v noč žalosti neutešene radosti sijaj je to plah ... A cilji so moji drugod ... V poljubih se mojih ogrevaj, za svoje priseg ne zahtevaj, v slovo daj smehljaj mi na pot! </poem></center> <poem><center> 19. Oj ne beli platna zame v solncu jasnem, mati, duša mila! Kaj mi peča svatna v dnevu dolgočasnem, kaj mi v skrinji svila! Kakor nagelj cvel je fant na srcu mojem, ljubček moj brez para! Ah, odkar zvenel je, pesmi več ne pojem, duša mi ne mara. Sanjam, on edini je, črne kodre nosi, črne v čelu belem —. To pa le spomin je, in srce, samo si pač na svetu celem! </poem></center> ==III.== <poem><center> 1 . Zdaj, duša, pozabi življenja mizerij, igraj se mi s solnčnimi dnevi, igraj se mi z lune odsevi, zamakni se v božje krasote misterij! Saj svetega Petra in Pavla so časi! Vsak dan se ponavljajo popki, in s takimi belimi zobki jih trgajo zale devojke na vasi. Zasmej se, ko časih, jasne se spomini: to bilo je ravno ob letu, vse rože žarele so v cvetu, lepo se ljubila sta dva tam v dolini! </poem></center> <poem><center> 2. Ko v mraku uhajam izmed ljudi, v mir božji, na širno polje, marjetice, zvončki, vijolice, pri vas mi je stokrat bolje! Viharji vam nosijo pravljice, kako se živi po svetu, in zvezde ponoči vam govore, kako se živi po svetu. Nad vami krasote je svod razlit, potoček iz tujih krajev, neskončnosti poje vam sveti psalm, ko čakate novih majev. Marjetice, zvončki, vijolice in duša, ti moja roža, napijte se rose pokojnih noči in svobode, ki vas obkroža! </poem></center> <poem><center> 3. Oj breze, kraljičine bele, kaj sanjate v solnčni dan? — srebrno^vam plašč je tkan, tak svatovsko ste vesele! Oj vrbe, ve nunice tihe, kaj mdlite v nočni mrak? Za pasom spokorni trak, vetrovom pošiljate vzdihe. In sedla je ptička z družico, zapela sred brezovih vej; pa nemo naprej in naprej strmele so vrbe v vodico. </poem></center> <poem><center> 4. Zavel je južni veter od daleč k nam, zavel v pomladni noči k vsem rožicam. S poljubi sen jim bega sladko zavzet, in plaho se odpira za cvetom cvet. In v jutro spet odplove tja do morja, kjer ljubico ponosno, palmo ima ... A rožice, a rože? — Kaj to, kaj to! Zaljubljeno jih solnce tešilo bo! </poem></center> <poem><center> 5. V beg podijo se oblaki in jesen odnašajo, z divjim krikom nad poljano vrane se oglašajo. V prša čuden strah mi lega, duša hrepeni drugam, — tam ob morju cvete pomlad, palme solnčijo se tam. In valovi šepetajo zvezdam bajke čarobne; tam bi venčale mi dušo sanje sladko žalobne. </poem></center> <poem><center> 6. '''Žalost.''' Ponoči žalost gre z menoj v poljano širno, v božji mir, pozdravlja naju temni les in kaže pota netopir. In jaz poslavljam se od nje v križpotu razsvetljenih cest, krog naju rože govore, nad nama glorija je zvezd. Te rože solncu zamolče, kar si v nočeh šepečejo, le zvezde jih razumejo, poslušajo, trepečejo ... </poem></center> <poem><center> 7. Okna rudeče zagrnjena daleč tja v noč gorijo, sanja megla nad pokojno vasjo, polja, gozdovi spijo. Tiha svečanost ... In ti, postoj to je svetišče božje, harmonija krasote, miru, to bivališče božje! </poem></center> <poem><center> 8. '''Doma.''' Navzgor se širi rožmarin, navzdol se nagelj vije, na okenca zagrnjena večerno solnce sije. Rdeča ruta, bel ošpet, deklč razposajeno, širok klobuk, oj fant vesel, ki si prepeva eno. Ti nageljni, ta rožmarin, ti kmetje v luči solnca, ej, takih nima celi svet, pa pojdi tja do konca! </poem></center> <poem><center> 9. '''Vasovavci.''' Potrkali na okno nocoj so ji trije, prijazno govorili vso noč ji na srce. Vso noč so govorili in trkali zaman; kako pa, da ji danes obraz je ves solzan? Ko šel je mimo okna, zaukal je na glas, zaukal fantič pravi in šel k sosedi v vas. </poem></center> <poem><center> 10. '''Poroka.''' Poročila sta ju sova in skovir, prišel k njima v svate netopir. Ljubica, ne boj se, črna noč nama je prižgala zvezd tisoč! — Ne bojim se, dragi, te noči, ah, bojim se jutra in vseh dni! — </poem></center> <poem><center> 11 . Dušica, devojka, kje je dom tvoj rodni, kje je mati-dojka, vsi sorodni? — Tujci dom rubili, moja mlada leta! Mi se razkropili križem sveta! Glej, življenje bilo trdo z nami, kruh nam je močilo se solzami! </poem></center> <poem><center> 12. '''V tujini.''' To niso mehke trave, to kamenit je tlak; to niso rosne daljave, to ulic tesni je trak! In tam, kjer polno rož je, so moje sanje zdaj in sladko domotožje me kliče tja nazaj ... Iz njiv poganja žito, iz src poganja moč ... Brez solnca tu so dnevi, brez zvezd je moja noč! </poem></center> <poem><center> 13 . Pri mojih durih čaka smrt in govori: jaz orjem vrt, kjer duše se vtolažijo, kjer beli kamni stražijo. — Ključavnice železne tri, zapahe tri mi, smrt, odpri! — Ves dan tako čakala je, vso noč potrkovala je ... </poem></center> <poem><center> 14. '''Mrtvemu pesniku Aleksandrovu.''' I. Jutro zopet ... Mirno ravnodušje. Žejno se odpira čaša roži, da napije se dobrote božje, nad poljanami škrjanec kroži. Kaj ti mar je, zemljica cvetoča, kdo preminil nam za vek čez noč je! Smeješ se k slovesu duš človeških, mirno vzameš mrtveca v naročje. Mrtev je! — Tako ospe se roža, zvezde v noč utrinjajo tako se, in strmeč za njimi v noč neskončno, duše nam spominjajo tako se ... «Veš, po vaših gčrah se mi toži«, si dejal in si popravil vzglavje, — blede roke pale so na postelj —; «pridem k vam, ko se mi vrne zdravje. «Mučne so te štiri bele stene, v oknu tam, glej, komaj vrh kostanja! Zunaj pa je maj —! Šel bi na polje, kjer ob stezah žito se priklanja! ...» Daleč se zamislil je pogled tvoj —; mene čudno je zazeblo v mozeg, — in, prijatelj, zvedela sem takrat, kje te čaka dom, ves tih in ozek! II. Kaj, da si zaljubil se v trpljenje, v svoje težke, nevesele dni? — Pesnik, vedel si, da kdor trpi, ni zastonj izgubil se v življenje! Morda v duši sam si komaj slutil, kaj te solze so in kaj ta smeh ... Tih po svojih hodil si poteh za krasoto, da bi vso občutil. Ko zamaknil v sinji se azur si, v skromen cvet sred mirnega polja vsa utrujenost ti je prešla, in pozabil revščino vseh ur si. — Dete bil si, tako dete lačno, ki na kruh pozabi sredi rož; a v zavesti bil krepak si mož, znal ljubiti si življenje mračno! </poem></center> <poem><center> 15 . Želje moje, vse razposajene, razkropile so se v daljni svet, gledat šle so vseh dežel devet, kje med rože bajke so vsajene. Kjer za nas so razsvetljene poti, kje je čar, ki smo rojene zanj, kje vrtovi so, vsi polni sanj? — Ah, prišla je žalost jim naproti! Dušica, to bilo je spomladi! Ni želja več, ni nikjer več bajk; dni živim, kot prede mrežo pajk v kljub usodi, sam, v jesenskem hladi. </poem></center> <poem><center> 16. Tam zunaj, tam daleč je moja mladost, tu notri, tu blizu vsa moja britkost. — Tam solnce je božje hodilo nekoč, tu noč je, brez juter, večerov je noč tam rože v nebo se ozrle so in kelihe žejne odprle so, tu lučice zadnje pojemajo, pustinja —, megle nad njo dremajo. Tam sami preblaženi hipi so, tu srca najzadnji utripi so! ... </poem></center> <poem><center> 17. '''Balada.''' K jezeru prišla je z Bogom govorit duša zapuščena in pokoja pit. V parku pozlačenem žuborel fontan, vetrček budil je lilije iz sanj. Jezero je vzelo zvezde v naročaj, pelo in zibalo, aja aj, aj aj. Kaj si izgubilo, dete moje, tod, da te v noč privela je samotna pot? Bičje zašumelo, povprašalo, kam? Zvezde govorile: mirno lezi k nam Jezero je vzelo dušo v naročaj, pelo in zibalo aja aj, aj aj ... </poem></center> <poem><center> 18. Jaz pa vem, ena dušica zame živi na svetu, jaz pa vem, ena rožica zame je v lepem cvetu. Jaz pa vem, ena zvezdica zame je sredi neba, jaz pa vem, mati zemljica vzame me, če je treba. Dušica, nič se ne jokaj, nič, umreti je enkrat dano, rožica, pridi na moj grobič, zvezdica, stoj nad mano! </poem></center> ==IV.== <poem><center> 1 . Sredi mojega srca pesemca je zazvenela, še nobena ptičica ni tako sladko zapela. Drobna moja pesemca pa od kod, od kod si pala? Zvončkom in trobenticam mlada Vesna me poslala! </poem></center> <poem><center> 2. Oj z bogom, črne senčice, zapele so trobentice, in zvončki pozvonili so, in ključki odklenili so pomladi vrata na stežaj: Kaj zopet si prišla nazaj? — Ej zopet! Ena, dve in tri, za mano! Kdo me ulovi?! </poem></center> <poem><center> 3. Kje, solnčece moje, domovje je tvoje, kam pojdeš o mraku nocoj? Čez sinje vodice, na zlate stopnice, tja v grad bom poplavalo svoj! Pa kje ta tvoj grad je, mar tudi ves zlat je, in posteljca, kakšna je ta? Moj grad za gorami, čuj, biseri sami, in posteljca vsa iz zlata! Pa kdo te uspava, kdo se poigrava, s teboj, kadar dolgčas ti je? Ej, zvezdice takrat prišetajo vsakrat ko noč je, če dolgčas mi je! Pa nimaš je majke, kdo pravi ti bajke, kdo rožice spleta za te? Ves svet mi je majka, ves svet mi je bajka, in rože so moje sestre! </poem></center> <poem><center> 4. Na vse zgodaj prišlo solnčece je k meni, reklo: Pojdi z mano, greva v gozd zeleni! — Ljubo zlato solnce, kdo pa čaka name? — Čakajo te rdeče jagodice same! — Kdo ponudi v senci hladen mi prostorček? — Na zelenem mahu gostoljubni korček! — Kdo se razgovarjal bo z menoj veselo? — Ej živ, živ studenček ure pol in celo! — Kdo zapoje z mano pesemco, povej mi! — Cicifuj in kuku, ki žive sred vej mi! — Pa če pride škratec v jopici zeleni, in če strah me najde, kdo bo še pri meni? — Sam nebeški Bogec te zaziblje v sanje, da strahov ne vidiš, da ne misliš nanje! In sva šla po rožah v gozd, in na vse zgodaj Klanjale se jelke: »Dobro jutro, Bog daj!« </poem></center> <poem><center> 5 . Luna posijala je, godba zaigrala je, rega, rega, rega. Rožice zbujene so in razposajene so, rega, rega, rega. Veter, vetrec k njim prišel, za ročice jih prijel, rega, rega, rega. Polka, ena, dve in tri, vse se ziblje, se vrti, rega, rega, rega. In še zvezdicam je žal, da ne morejo do tal, rega, rega, rega! </poem></center> <poem><center> 6. '''Sreča.''' Pisano je polje, rahle so stezice, jaz pa je ne najdem tiste deteljice! Take deteljice s štirimi peresi! Daj, prinesi srečo, deteljica, kje si? Sreča, si li zlata, ali si srebrna, kakor solnce jasna, kakor nočka črna? K čarovnici pojdem v stari grad za tabo, k beli Vili pojdem in te vzamem sabo. Skozi mračne gozde, čez morje široko, sreča, pojdeš z mano v zemljico globoko! </poem></center> <poem><center> 7. Prišla je luna deva obraz pogledat svoj, prelepo ji odseva iz ribnika nocoj. Pa žabice bahate smejo se rega re: Kdaj nas povabiš v svate, dovolj si stara že! Škrjančki pa so peli, da to spodobno ni, so glavce v perje deli pospali sredi rži. — </poem></center> <poem><center> 8 . '''Kmetiška.''' Čevlji gosposki, slamenček bel, jaz pa jih nimam, in sem vesel! Šle so nožiče bose v vod<5, čevelj se ognil, sram ga bilO! Glava se skrila je pod klobuk; solnce se smeje: junak ti, hajduk! </poem></center> <poem><center> 9. '''Uspavanka.''' Spanček, zaspanček, črn možic, hodi ponoči, nima nožič. Tiho se duri, okna odpro, v zibelko leže, zatisne oko. Lunica ziblje, aja, aj, aj; spanček se smeje, aja, aj, aj! </poem></center> <poem><center> 10. '''Vrabček.''' Vrabček, mlad lenuh, vrabček, potepuh, culico je nosil, milostinje prosil: »Vrabček, revež jaz, prosim, prosim vas!« Lastovka, gospa, mimo je prišla, in se posmejala, vbogajme nič dala: »Zdrav in čvrst in mlad, služil bi enkrat!« Nič se ni kesal, dalje se podal, šel za plotom krast je, toda vjel se v past je ... Vrabček, revež ti, kak se ti godi? — </poem></center> <poem><center> 11 . '''Pevec.''' Suknjiča, črn baržun, v nogo pa bos, zlata piščalka, kljun, to vam je kos! — Danes tu, jutri tam, bor ali hrast, da le ne zajde kam v zanko in past! Žvižga, prepeva si, ni mu do kron, nič mu za vinar ni, vse da zastonj! </poem></center> <poem><center> 12. '''Jesenska.''' Čuj, ptičica seničica, gosposka beloličica zapela pesem: cicifuj, za zimo gorko se obuj, za zimo! Se smeje kukavca: kuku, mi k solncu pojdemo domu od juga smo krilatice, čemu bi nam copatice za zimo! </poem></center> <poem><center> 13. Kralj Matjaž, junak slovenski, kralj Matjaž, ki v gori spi, strašne sive brke ima, dolge cele vatle tri. Milijon vojakov ima, vsi krog njega zbrani so, radi bi se vojskovali, pa preveč zaspani so. Jaz pa sedem na konjiča in pojaham v goro to, in pocukam kralj-Matjaža za muštace in brado! </poem></center> <poem><center> 14. Hi hop, poglejte vsaj me na konjičku, hi hop, jaz jaham zdaj k tetki in stričku! Konjič noge ima brze in tanke, tetka bonbonček da in pomaranke! Striček popelje me v belo Ljubljano, kdor je ni videl še, jaha naj z mano! </poem></center> <poem><center> 15. '''Zimska pesem.''' Kraguljčki veseli to pesem zapeli: snežinke, snežinke, ej, vi metuljčki beli, le urno zaplešite, na zemljici počijte! Pod zemljo, pod rušo pa spavajo cvetice, in zebe v te male, v te bose jih nožiče; le urno priskočite, v kožuhek jih zavijte! A solnce, če solnce iz sanj bi se zbudilo, snežinke, snežinke vas vse bi polovilo — Kako se že bojite, hitite brž, hitite! </poem></center> <poem><center> 16. Tiho, tišje je po smrečji, in po stezah šeta zima, spleta bisere si v kite, snežnobelo krilce ima. V licih bleda, v srci kruta, neče ptičic, da bi pele, v sencah solnčecu se skriva, neče rožic, da bi cvele. Zajčki plahi, dolgouhi radi bi se poigrali, pa čepe pod golim grmom, ker so nje tako se zbali. Veverica repek suče, nosek viha, vejo maje; zima, zima, slaba teta, ki nič lešnikov ne daje! </poem></center> <poem><center> 17. '''Orjaki na Ajdni.''' (Gorenjska pravljica.) Kjer Karavank vrhovi sivi ponosno dvigajo se v zrak, na skali, ki se zove Ajdna, sezidal grad si je orjak. Orjak, junak desetkrat večji in silnejši od nas ljudi, na Ajdni živel s hčerko svojo (tako pri nas se govori). Od hriba stopil je do hriba, en sam korak, in bil je tam, se nagnil je nad reko Savo, vodico zjutraj pil je tam ... Zajemal s korcem je velikim in pil in pil; za hčerko 5e, da si umije bele roke, mož korec poln zajel si je ... A ona šetala se zjutraj po travnikih je pisanih in všeč ji bilo je na polju, po njivah ravno risanih. Vračaje se od izprehoda k očetu nekdaj stekla je: »Črvička čudnega sem našla na travniku,« mu rekla je. »Domu poneseva ga, atej, kako je lepa stvarca, ej! — Po zemlji koracal je urno in travo grizel, lej, poglej!« Pa zmajal je z mogočno glavo orjak, nje oče, in dejal: »To ni črviček, ljubo dete, brž nesi ga navzdol do tal! To kosec je, ki reže travo, da ž njo živinico redi, ni, da bi z njim se ti igrala, v dolino brž ga nesi mi!« Možiček, v strahu trepetaje, bil skoro zopet je na tleh, in vse povedal, kar je videl in slišal pri orjakih teh. In pravijo, da v skali Ajdni še vedno grad visok stoji, a nihče vanj ne more priti, orjakov pa že davno ni. </poem></center> [[Kategorija:Vida Jeraj]] [[Kategorija:Dela leta 1908]] mhpt617jsmtfs6l4l443zemwu0bvm75 0 41763 224577 224065 2026-09-30T14:03:48Z Katarina Vidovič 10605 224577 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Naj pesem naša zadoni | avtor = | izdano = Tajništvo Oblastnega Odbora ZSM za Primorsko {{mp|leto|1944}} | vir = https://slov.si/doc/naj_pesem_nasa_zadoni.pdf | dovoljenje = javna last | obdelano = 1 }} <poem><center> NAPREJ ZASTAVA SLAVE! Naprej zastava Slave! Na boj junaška kri! Za blagor očetnjave naj puška govori! Z orožjem in desnico nesimo vragu grom, zapisat v kri pravico, ki terja jo naš dom! Draga mati je prosila, roke oko!' vrata vila, je plakata moja mila: Tu ostani, ljubi moj! Zbogom mati, ljuba, zdrava! Mati mi je očetnjava, ljuba moja čast in slava - hajd' mo, hajd' mo za njo v boj! </poem></center> <poem><center> HEJ SLOVENCI! Hej, Slovenci, kdaj bo konec našega trpljenja? Doklej nam bo tujec pisal zakone življenja? Vstani, vstani, rod slovenski, otresi vse okove, v kolo stopi vseh narodov, bij se za svobodo! Hej, Slovenci, mar na veke nam bo gospodaril Rim, Berlin in Budimpešta, beli generali? Vstani sin uboge gmajne, vstani, kmet slovenski ramo z delavcem ob rami zgradi dom slovenski! Hej, Slovenci, duh budi se naše pravde stare, puntarije klic glasi se s polja in tovaren. Narod ves se k borbi dviga, proč tema, nasilje, v boj poslednji, odločilni, delavci in kmetje! </poem></center> <poem><center> HEJ SLOVANI! Hej Slovani, naša reč slovanska živo klije, dokler naše verno srce za naš narod bije. Živi, živi, duh slovanski, bodi živ na veke, grom in peklo, prazne vaše proti nam so steke. Naj tedaj nad nami strašna burja naj se znese, skala poka, dob se lomi, zemlja naj se trese. Bratje, mi stojimo trdno, kakor zidi grada; črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpada. </poem></center> <poem><center> HEJ, SLOVANI! Hej, Slovani, svet se trese z Volge do Triglava; kakor Visla, kakor Jadran valovi nam Sava. Živi, živi, duh slovanski, živel ti boš večno. Naj preti peklensko brezno, ti nas vodiš srečno. Naj tedaj nad nami strašna burja naj se znese! Skala poka, dob se lomi, zemlja naj se trese! Bratje, mi stojimo trdno, kakor zidi grada, črna zemlja naj pogreznit tega, kdor odpada! Z ruskih step tovariš Stalin kliče gromovito, z naših se gora odziva mu tovariš Tito: Mi stojimo neomajno, kakor te planine. Naj preklet bo izdajalec svoje domovine. Večno narod naš z orožjem bo svobodo branil, zanjo nas sovrag nikoli več ne bo ukanil. Pa čeprav bi nas napadle velike armade, složni bomo zmagovito strli vse napade. </poem></center> <poem><center> HIMNA SOVJETSKE ZVEZE Velika Rusija je zvezo skovala svobodnih republik, svobodnih ljudi. Življenje ji volja je narodov dala, enotna, mogočna naj večno živi! O domovina ti, bodi pozdravljena, narodov bratstvu si vzgled in branik. Stopaj od zmag, do zmag v svetu proslavljena, prapor sovjetski je ljudstvu vodnik! Skozi vihre so žarki svobode sijali, in veliki Lenin nam kazal je pot. Zvestobe do ljudstva učil nas je Stalin, za delo navdušil sovjetski je rod! O domovina ti, bodi pozdravljena, narodov slavi si vzgled in branik. Stopaj od zmag do zmag, v svetu proslavljena, prapor sovjetski je ljudstvu vodnik! Mi s svoje zemlje osvajače spodimo, saj v bitkah kovali smo svojo vojsko. Mi v bitkah rodovom bodočnost gradimo, ovenčamo vso domovino s častjo. O domovina ti, bodi pozdravljena, narodov sreči si vzgled in branik. Stopaj od zmag do zmag, v svetu proslavljena, prapor sovjetski je ljudstvu vodnik! </poem></center> <poem><center> ANGLEŠKA HIMNA Varuj nam kralja Bog, dolgo naj nam živi, varuj ga Bog! Naj z zmagovitostjo in plemenitostjo dolgo nam vlada kralj, varuj ga Bog! </poem></center> <poem><center> HIMNA ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE Ali vidiš sedaj, ko se zora budi, kar ponosno smo v zarji sinoč pozdravljali? Skozi nočno temo so nam zrle oči, kak' so prapori zvezdni z okopov vihrali. Nočno treskanje bomb in raket rdeči sij bil je vsem za dokaz: Prapor še plapola! Povej, ali še zvezdni naš prapor vihra nad deželo svobod In pogumnih ljudi. </poem></center> <poem><center> INTERNACIONALA Vstanite, v suženjstvo zakleti, ki tare vas krivic nebroj ! Razum upor nam v prsih neti in kliče nas na smrtni boj. Ves svet nasilja razrušimo, do temeljev naj se podre, na njih svoj novi svet zgradimo: kdor bil si nič, postaneš vse. To bo boj naš poslednji, z zmago bo izbojevan in internacionala povede svet v nov dan. Nihče ne gre v tem boju z nami, ne bog ne car in ne veljak, svobodo vzamemo si sami. rojena bo iz naših zmag. Vrzimo s sebe jarma pezo, bodočnost v naših je pesteh. Zdaj kujmo, vroče je železo! Zdaj kujmo in gonimo meh! To bo boj ... Le naša velika armada, nas delavcev vsega sveta, s pravico na tej zemlji vlada, a zajedalcev ne prizna. In ko nekoč bo zagrmelo med pse in rabeljsko svojat, nam sonce bo kut prej gorelo, njegov nas žar obsije zlat. To bo boj ... </poem></center> <poem><center> MARSELJEZA Naprej, sinovi domovine, prišel je slave dan za nas! Nasilje vstaja iz temine, da bi zadalo nam poraz. Kako čez naše polje rjove sovražna vojska in divja; to tuja tolpa k nam vihra pobijat žene in sinove. Orožje vsi v roko! Zberite se v pohod! Naprej, naprej! Naj to zemljo sovrag poji s krvjo! Naj tuje tolpe, podle čete postave svoje nam dele? Naj tolpe plačane, najete, ponosne borce nam more? Hoteli streti bi nam tilnik, zasužnjiti nas za vsekdar, da usode naše gospodar postal bi lopovski nasilnik! Orožje vsi v roko ... Prevzame groza naj tirane, sramota vsega so sveta! Zločinske, podle vam nakane junaštvo naše potepta! Vojakov zbranih je nešteto. Če smrt jih mlade pokosi, nam zemlja nove spet rodi, postavimo vam novo četo! Orožje vsi v roko ... Ljubezen domovinska sveta, ti vodi v bitko nam korak! Svobodo brani naša četa, svoboda, z nami v boj do zmag! Pod našo borbeno zastavo privede zmago naj tvoj spev; sovražnik bo izkrvavel, ti s slavo nam ovenčaš glavo. Orožje vsi v roko ... </poem></center> <poem><center> NAŠA NOVA ZASTAVA Je sovražnik zavzel domovino, pokončal polja, njive in vas, je zastavo požgal nam edino, vtisnil sužnja pečat nam v obraz, Planine naše in morje, v svobodo kliče nas srce; na borbo zdaj prav vsak hiti, do vseh mej naših v boj, naprej! Čez deželo se sužnjo že dviga prapor nov izza temnih grobov, kri uporna se v srcih prižiga v bojno pesem slovenskih gozdov. Planine naše ... Glejte, bratje, nov prapor vihrati, trije traki rasto iz krvi, nihče več nas ne more zrahljati, rdeča zvezda pokriva vse tri! Planine naše ... V boj' poslednji nesimo zastavo, bije v srce sovrag - vse zaman! Novo vzeli si bomo postavo, rod prenovljeni gradi partizan! Planine naše ... O le v boj, o le v boj, partizani, zdaj pahnimo nasilnika v smrt! Za vse čase svobodo skovali, ko sovražnik bo zmagan in strt! Planine naše ... </poem></center> <poem><center> TOVARIŠ TITO Kar je bilo pod pepelom v naših srcih plaho skrito, v kres mogočen je raznetil naš tovariš Tito, Tito. Speljal razne je potoke v eno strugo zmagovito, in ustvaril silno reko naš tovariš Tito, Ti to. Presejal je našo moko skoz rešeto in skoz sito, kruha novega nam mesi naš tovariš Tito, Tito. </poem></center> <poem><center> POZDRAV TITU Dragi Tito, ki te vse proslavlja, vsa mladina te srčno pozdravlja. Zdravo, naš tovariš Tito, ti nam vodiš borbo plemenito, Tito, naš tovariš Tito! Vsa mladina ti je zvesto vdana, domovina je krog tebe zbrana. Zdravo, naš tovariš Tito, ti nam vodiš vojsko zmagovito, Tito, naš tovariš Tito! </poem></center> <poem><center> NOVA PESEM Zapojmo novo pesem, bratje, pesem srda in krvi! V boj pojezdimo ko svatje, le svoboda naj živi! Naprej v boj, krvavi boj, hrabri partizanski roj! Pred nami prapor nov se dviga, beli, sinji, rdeči trak, pogum nam rdeča zvezda vžiga, sužnosti razgrinja mrak. Naprej v boj, krvavi boj, hrabri partizanski roj! Zapojmo čez to žitno polje, ·karabinko stisni v pest; poslednji boj svobodo orje v srca vseh vasi in mesi! </poem></center> <poem><center> PARTIZANSKA Naglo puške smo zgrabili in odločno z doma šli, ko sovjetski so junaki skupni boj oklicali. Partizanski ostri streli narodni upor bude, z njimi vračamo fašistom vse zadano nam gorje. Mraz, glad, žrtev nas ne moti, ko nenadno udarjamo, saj prežeti smo z zavestjo, da svobodo ustvarjamo. Zdaj bodočnost si gradimo istih misli, trdnih rok, vsa slovenska domovina druži v zadnji se naskok. Kmalu več ne bo fašistov, nov pravičen svet bo vstal; nad slovensko domovino svobode prapor bo vihral! </poem></center> <poem><center> BUDNICA Vstani, mladina, in stoj kakor hrast, naj puška stoji ti ob strani! čuvaj to mlado slovensko nam rast, katero teptajo tirani. Mladina slovenska, le hrabro v boj, ravnaj se po bratskih junakih z vzhoda, ej, v borbi s tiranom se žrtev ne boj, te hrabrost je geslo pohoda. </poem></center> <poem><center> VSI V PARTIZANE! Bičan in opljuvan ves slovenski narod dvigne k puntu trdo pest. Partizan - partizan, naš slovenski partizan, naš slovenski partizan. Delavci - v partizane, kmetje vsi - v partizane, in meščani - v partizane, vsi Slovenci - v partizane, drajn za staro pravdo bo! Ajmo, junaki, v borbo na Gestapo, v borbo za zmago, za svobodo v boj! Smrt fašistom nosi maščevalna pesem mitraljezov iz zased. Partizan ... Komunisti - v partizane, Katoliki - v partizane, in Sokoli - v partizane, vsi Slovenci - v partizane, drajn za staro pravdo bo! Ajmo, junaki, v boj na belo gardo, v borbo ... Iz krvi rdeče mladih partizanov vzklije roža svobode. Partizan ... Štajerci - v partizane, Kranjci vsi - v partizane, in Korošci - v partizane, vsi Slovenci - v partizane, drajn za staro pravdo bo! Ajmo, junaki, v boj na domobrance, v borbo ... </poem></center> <poem><center> HEJ, TOVARIŠI ! Hej, tovariši, pod orožje vsi! Tujec mora z naše zemlje! Čaka Štajerska, čaka Korotan, čaka sinje Jadransko morje! Zdaj v roke puške, zdaj naj zapoje mitraljez, sovrag bo čutil, kako gorak je z nami ples! Hej, tovariši, ni nam žal krvi za svobodno Slovenijo! Hej, tovariši, zdaj na delo vsi! Nov svet dvignem iz ruševin! Čaka polje nas, čaka dom požgan, čaka delo nas od korenin! Brnenje strojev, napete mišice kot lok, rastoče zgradbe, življenja neumorni tok! Vse to čaka nas, ko napoči čas bratske sprave in svobode! </poem></center> <poem><center> POBIČ SEM STAR ŠELE OSEMNAJST LET Pobič sem star šele osemnajst let, Hitler me hoče k soldatom imet'; kako bom soldat, k'sem fantič premlad, ne morem še puške držat'. Hitler ne vpraša, si star al'si mlad, goni soldate v krvavi prepad, za tuji profit on mora morit' in kri svojo lastno prelit'. Ne bom krvavel za gosposki profit, za delovno ljudstvo bom šel se borit, da delavec, kmet, slovenski ves svet iz težkih verig bo otet. </poem></center> <poem><center> VSI NA BOJ! Naši domovini z naglimi koraki bliža se svobode dan. Vsi na boj! Vse za boj! Dviga se Slovencev roj proti okupatorju. Vsi Slovenci partizani, Srbi in Hrvatje z nami! Vas nobena ne miruje, vsak Slovenec se bojuje za svobodo naroda! Smelo naprej, Slovenci le naprej, vse dalje in dalje, nasproti svobodi! </poem></center> <poem><center> PESEM SLOVENSKIH PARTIZANOV Le naprej, brez miru za slovenskim praporom, dokler boj ni končan, za svobodo, za naš dom! Naj vihar le hrumi, vsak na svojem mestu stoj! V žilah kri nam kipi, vdari na sovražni roj! Kdor je mlad, je junak, da za dom življenje rad; kdor Slovan, mu je drag, in po krvi, duhu brat! Kakor lev v bojni gnev na sovraga planemo: Stalin naš, Tito naš, za teboj vsi stopamo! Bomba, nož, žar v očeh, v žilah polje rdeča kri! Dragi dom je razbit, zdaj nam sama smrt preti. Do višav, do neba, planil narod je tlačan, zdaj vihti trdo pest naš slovenski partizan. </poem></center> <poem><center> MARŠ IX. BRIGADE Tujci pohlepni k nam so navalili in razdejali nam naš rodni krov! Hura! Mi pa nismo se uklonili njih podivjani sili in smo začeli z njimi boj! Majhni in šibki zrasli smo v brigado, vlivamo vragom že trepet in strah! Hura! Komandant naš tovariš Mile in komisar naš Franci v boj nas železni vodita! Svoboda zlata že je na obzorju, našo zastavo dvignimo krepko! Hura! V jasnih dneh pa na ruševine mučene domovine spet si postavimo nov dom! </poem></center> <poem><center> PESEM XIII. BRIGADE Po cestah in hribih, po hostah, dolinah, trinajsta se bije udarna brigada, ki mlada, a strumna udar za udarom deli. Na progah slovenskih razdira mostove, požiga pragove s streh hlapcev sovražnih, jim vliva skrbi, da strah jim poganja v kosti. Mi vsi partizani, ki v tej smo brigadi, tovariši dobri smo v bojnih napadih. Na juriš planimo, rešimo si vso domovino! </poem></center> <poem><center> PESEM XV. BRIGADE Hiti brigada petnajsta, hiti čez dole in breg, poženi iz zemlje slovenske sovražnike naše v beg. Pomika se četa za četo med polji, gozdovi pojoč; pa kliče nad narodom: vztrajaj, ne kloni, saj strt bo sovražni obroč. Čuvamo meje slovenske v gorah, ob bistrih vodah, in dvigamo v zarjo zastavo, za svobodo zlato v boj! Mi čuvamo meje slovenske po gorah, ob bistrih vodah, in dvigamo v zarjo zastavo, za svobodo zlato v boj! </center></poem> <poem><center> PESEM l. BATALJONA XV. BRIGADE Ponosno in odločno koraka prvi bataljon, dolga vrsta mladih borcev se bori za svoj dom. Mati Slovenija, ponosna bodi na svoje sinove, heroje, ko borili se bodo bataljoni do, zadnje kaplje krvi svoje. Cvet petnajste brigade nam ti si, prvi bataljon; v te polagamo vse nade, ko nam braniš dragi dom. Naš prvi bataljon, naprej, le kar naprej! Sovraga ystrahuje, tepta in tepta. Saj za njega pač ni zaprek ne mej, dokler poslednji se ne vda. </center></poem> <poem><center> PESEM 2. BATALJONA XV. BRIGADE Kakor v temni noči nevihte strašne blisk in grom, udari po sovražniku naš drugi bataljon. Kokor plaz, ki zdrvi z gora, vse ruši, potepta - tako udari drugi bataljon na našega sovražnika. Od zmage do zmage hiti, da zemlja bobni od korakov, v našem drugem bataljonu cvet slovenskih je junakov. </center></poem> <poem><center> PESEM 3. BATALJONA XV. BRIGADE Tretji bataljon korakaj veselo čez slovensko zemljo, vse čisti, razdiraj, ruši, kar je ostalo gnilo. Brigadi petnajsti si dika, slovenski si zemlji v ponos; reda, discipline si slika, v borbi si prvi povsod. Brez miru in oddiha na3e preganjaš sovrage, vse bele in plave, Švabe, do končne zmage. </center></poem> <poem><center> PESEM SLOVENSKIH BRIGAD Podolž in počez, čez njive, gozdove, čez travnike, griče, čez reke, mostove, Skoz sonce in vihro, od meje do meje povsod smo, kjer veter slovenski nam veje. In škornji se vgrezajo v mučeno prst, sovražnik ne more skoz vez naših vrst, za nas ni nobenih, ognjenih pregraj, hej godec, na žveglo nam marš zaigraj! Prepletli smo z borbo gozdove slovenske, kasarne so hoste nam, jame podzemske, in streha nad nami je sonce, oblaki ter zvezde ponoči, ko zvesti koraki straž naših nam ščitijo tabor prsten, kjer sneg nas pozimi pokriva leden, poleti kresnice nam svetijo v mah in cev mitraljeza zapira zapah. Pred nami na boj zastave goreče vihrajo vse bele in plave ter rdeče, in zvezda svobode prepleta trakove, in z bombami ruši zdaj temne zidove vse črne preteklosti sužnji tlačan, prežiga nasilnika v smrt partizan ... Hej, zove nas k štabu po1itkomisar, tovariši, juriš, v ognjeni vihar! </center></poem> <poem><center> HEJ, BRIGADE, HITITE! Hej, brigade, hitite! Razpodite, požgite gnezda belih podgan, črnih psov! Hej, mašinca, zagodi! Naj odmeva povsodi naš pozdrav iz svobodnih gozdov! Kje so meje, pregrade za slovenske brigade? Ne, za nas ni pregrad in ne mej! Po slemenih oblačnih, hej, po grapah somračnih, vse od zmage do zmage naprej! Konji, hej, topotajte! Godci, divje igrajte! Tja v Ljubljano gre zdaj naš vihar. Dokler tu so brigade, kdo nam zemljo ukrade? Na Slovenskem smo mi gospodar! </center></poem> <poem><center> KOMANDANT STANE Brigade s hribov so se vsule kakor plaz, pogumni njih korak nikjer več ne zastane. Za naš pravični boj, sovražniku v poraz je borce dala vsaka naša vas, na čelu vseh pa v boj hiti tovariš Stane. Je že nasilnik na telesu našem stal, globoko nade vse bile so zakopane. Tedaj je pravi čas junak med nami vstal in naši vojski komandant postal. Pognal v naskok se prvi je tovariš Stane. Slovenske vojske on je glavni komandant, z njim pojdemo v pohod od vseh mej do Ljubljane. Ves narod mu sledi, on vojski je vodnik, a vojska domovini je branik. Od zmag do zmag povede nas tovariš Stane. </center></poem> <poem><center> NA JURIŠ! Na juriš, na juriš, na juriš, krik borcev vihra skozi boste, sovragove vrste so goste! Udari, navali, usekaj, izpali ! Na juriš, o-hej, partizan, pred tabo svobode je dan! Na juriš, na juriš, na juriš, maščujmo požgane domove, maščujmo vse naše grobove! Preženi besneče in reši trpeče! Na juriš, o-hej, partizan, pred tabo svobode je dan! Na juriš, na juriš, na juriš, požgimo vsa gnila drevesa, zemljo prebudimo v nebesa, vsem sonce naj sije, le radost naj klije! Na juriš, o-hej, partizan, pred nami svobode je dan! Na juriš, na juriš, na juriš, vsi bratje teptani za nami, svobodo si vzamemo sami! Skoz glad in trpljenje v lepše življenje! Na juriš, o-hej, partizan, pred tabo svobode je dan ! </center></poem> <poem><center> TOPNIČARSKA Naperimo težke topove, temne skopljimo grobove fašistom in hlapcem prodanim, s strupom nasilja zavdanim. Mi partizani smeli, z granatami, šrapneli razbijmo vragu glavo, za svobodo, pravico napolnimo havbico, naj tuli topa grom, da branjen bo naš dom! Topovski naj ogenj peklenski občuti sovrag pritepenski, da zgine iz naše dežele, mu siplji granate, šrapnele! Mi partizani ... </center></poem> <poem><center> NAŠA ČETA, V BOJ! Turke plat zvona oznani, kresi zagore vrh gor. Dvignejo se partizani, v hribe klati volčji zbor. Naša četa, v boj, boj, naša četa v boj, juriš na Gestapo, pesem zmage si zapoj! V našo zemljo vdro barbari, plenijo, pustošijo. Krvava zver nam gospodari, črne srajce, Gestapo. Naša četa ... V bojih gonimo fašista iz vasi, slovenskih mest. Da bo domovina čista, jamči partizanska pest. Naša četa ... Kdo prešteje mlado silo naših bataljonov, čet. Naša vojska je kladivo, ki nam kuje novi svet. Naša četa ... Naj bo kajžar, naj bo gruntar ali delavec, meščan. Danes vsak je samo puntar, vsak slovenski partizan. Naša četa ... </center></poem> <poem><center> NAŠA VOJSKA Kdo pa so ti mladi fantje, ki korakajo skoz vas? Kdo pa so ti mladi fantje, ki jim tak žari obraz? To so mladi partizani, neupogljivega duha, to so mladi partizani, borci novega sveta! Kdo pa so dekleta mlada, puške imajo na ramah, kdo pa so dekleta mlada, ali ni jih prav nič strah? To so mlade partizanke, slušale so glas srca, to so mlade partizanke, strah pustile so doma! Kakšna je ta mlada vojska, ki zapela je skoz vas, kakšna je ta mlada vojska, druga vsa kot prejšnji čas? To je prava naša vojska, to je silna naša moč, to je partizanska vojska, jutro znani nam pojoč! </center></poem> <poem><center> STOJI V GORI PARTIZAN Stoji tam v gori partizan, ozira se v nižavo, trdo mu puško stiska dlan, šel v borbo bo krvavo. Njegova kaplja že krvi nam mnogo je rodila junaških mož, jeklenih src — planine napolnila. Saj tujec pije našo kri, razdira nam družine, vihar nad njim naj zahrumi, njegova oblast naj mine. Stoji tam v gori partizan in kliče nam v dolino: Vsi mladi fantje in možje, branite domovino! Maščujmo naše brate vse, ki v grobu že trohnijo! Njih srca zvesta še žive, po zmagi hrepenijo. Zato pa fantje, vsi na plan in vsi v partizane — naj pesem naša zadoni, naj zarja zmage vstane! </center></poem> <poem><center> VSI MOSTOVI ... Vsi mostovi v zrak letijo, razbita proga tam leži, kopice Nemcev vsepovsod ležijo, pod njimi mlaka je krvi. Silna borba je vihrala od bel'ga dneva do noči, zmagovita zastava je vihrala, ker sovražnik spet beži. Po cesti bliža se kolona, Nemcem prihaja že. pomoč, zavpije. »juriš« cel'ga bataljona, da grom odmeva v tiho noč. V naskok tovariši hitijo, v srcu upanje gori, ostali Nemci vsi se razbežijo in naša pesem zadoni. Vsaki košček naše zemlje bode Nemcem grob ostal, Nemčija že slovo od Rusije jemlje in tudi od nas ga bode kmal'. </center></poem> <poem><center> ČEZ ZEMLJO ... Čez zemljo, pod nebo noč pokriva vso naravo — zagrmi, prileti, krogle padajo v daljavo. „Italijani so z vojsko končali.“ Hej! „Vsi beli v Turjak so zbežali.“ Hej! Ker Turjak, stari grad, bil je belih postojanka, partizan, kot vojak se bori že brez prestanka. „Partizani so grad obkolili.“ Hej! „Že dosti so belih pobili.“ Hej! Zdaj Turjak, stari grad, se pod našimi udarci ruši, partizan, kot junak, kar na juriš ga poizkusi. „Mine že zid so podrle.“ Hej! „Našim so vrata odprle.“ Hej! Bojni krik pa čez zid, že se lom'jo grajska vrata, prapor naš zmagovit zavihral je vrh Turjaka. </center></poem> <poem><center> PARTIZANSKA Po dolinah in po gorah šle brigade so v boj, da bi spet osvobodile zemljo in pa narod svoj. V snegu, mrazu in viharju, preko naših skalnih sten šli v boj so partizani proti okupatorjem. Zgnali bomo okupante, pomorili Gestapo, šele takrat domovina prav zares svobodna bo. V borbi naši nismo sami, to vemo prav dobro vsi. Tam na vzhodu nam ob strani Rdeča Armija stoji. Prešli bomo vse ovire, prešli Save, Drave tok, in na Donavi široki njej postavili se v bok. </center></poem> <poem><center> PRIMORSKI PARTIZAN Po hribih jaz okrog blodim, od doma sem pregnan, ker ljubim ves slovenski rod, postal sem partizan. Visoke gore, temni gozd, so partizanu dom. V njem svobode srečni dan morda dočakal bom. Požgali so mi rojstni dom, odgnali drage vse. Bog ve, če jih še videl bom, morda že v grobu spe. Al' ena misel me živi, da narod vstaja spet, na vzhodu zarja že žari, prihaja novi svet. </center></poem> <poem><center> VESELI PARTIZAN Nabasano puško v roki, pištolo in bombo za pas, partizan v planini visoki na boj sem pripravljen vsak čas. Saj tukaj na sončni višavi svoboden sem, sam gospodar, in snujem po pameti zdravi fašistom udar za udar. Tu gori svetloba se snuje, vesel grem s pohoda v pohod, tu gori fašist ne ukazuje, naj večno poslušen bom rob! Naj drugi uklanjajo glave, v službi fašizma ječe, zvesto jaz držim se zastave, ki simbol svoboda ji je. S tovariši hrabro bom vztrajal, za dom se boril bom srčno, fašistom udarce zadajal, dokler ne puste nam zemljo. Ki danes naš rod je hranila, ki danes še naša je last, ki hraber je narod vzgojila, da nosi fašizmu propast. Nikdar partizanske zastave za sužnje življenje ne dam, in rajši kot uklonil bi glavo, življenje za svobodo dam. </center></poem> <poem><center> PARTIZANSKA ŽENA Za vasjo je čredo pasla vsa vesela dan na dan, s hrepenenjem gor je zrla, kjer je vriskal partizan. Oj, le vriskaj, oj, le vriskaj, saj trepeče že tiran, saj se bliža zvezda sreče, bliža se rešitve dan. Ko bi mogla, ko bi znala, ra9a šla bi gor v goro, če ne ve, bi mu dejala, da vsa zmaga naša bo. Vse trpljenje partizanov bo poplačano s krvjo, Smrt fašistom in tiranom, vsi v boj za svobodo! Če moj dragi bo življenje za pravico sveto dal, mi v tolažbo in veselje sinko zlati bo ostal. Prepevala mu bom pesmi, gledal me bo nasmejan, pravila mu bom o očku, bil je hraber partizan. Do takrat bo že svoboda zasijala v jasen dan, vse bo srečno in veselo, nihče več ne bo tlačan! </center></poem> 3n09h1u1bvn5ob98x8d96gy4o6eb4ln 0 41937 224579 2026-10-01T06:41:11Z Hladnikm 668 nova stran z vsebino: »<poem> Leta šteje Lenča tri, rada se okrog podi, do živali ima sočutje, do ljudi prijazna tud je. Zgolj za rimo tu je zmaj, lep od Lenče je značaj. </poem> <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik#Grafomanije]]« 224579 wikitext text/x-wiki <poem> Leta šteje Lenča tri, rada se okrog podi, do živali ima sočutje, do ljudi prijazna tud je. Zgolj za rimo tu je zmaj, lep od Lenče je značaj. </poem> <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik#Grafomanije]] 05dhrxziqc2pm8emmxuor4ob2c8ykya 224580 224579 2026-10-01T06:43:28Z Hladnikm 668 224580 wikitext text/x-wiki <poem> Leta šteje Lenča tri, rada se okrog podi, do živali ima sočutje, do ljudi prijazna tud je. Zgolj za rimo tu je zmaj, lep od Lenče je značaj. </poem> <hr> Nazaj na [[:v:Objave: Miran Hladnik#Grafomanije]] 7j5235zvpkm418yjf8lmld0ffh60ubz