Wikiverza slwikiversity https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.4 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikiverza Pogovor o Wikiverzi Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 2252 85020 85004 2026-05-27T07:44:26Z ~2026-31510-00 4714 85020 wikitext text/x-wiki '''Aleksander Bjelčevič, Magistrski seminar 2023-2026'''. Samo v poletnem semestru, ob sredah 9.40–11.15, predavalnica # 209 c Magistrski seminar pozimi izvajajo profesorja Andraž Jež in Mateja Pezdirc Bartol (2022 le Miran Hladnik), poleti pa Alojzija Zupan Sosič in Aleš Bjelčevič. Dvopredmetni pedagoški študentje 2. letnika druge stopnje vpisujejo 30 ur izbirnega literarnega seminarja, enopredmetni pa 60, tj. enega v zimskem in drugega v poletnem semestru. V seminarju je, če hočemo, da so skupine enakomerno zasedene, okoli 15 študentov. Zahteva se 80-odstotna prisotnost (brez škode in brez opravičevanja lahko manjkate trikrat), odsotnost pod 50 % pripelje do ocene neopravljeno, odsotnost med 50 in 80 % (štiri do sedemkrat, iz kakršnih koli razlogov) se kompenzira z ustreznim številom ur tipkanja za narodov blagor. Enopredmetni nepedagogi lahko vpišejo magistrski seminar tudi kot zunanji izbirni predmet. V ŠOLSKIH LETIH 2022_26 JE REŽIM SPREMENJEN: v poletnem semestru prof. ZUPAN SOSIČ in BJELČEVIČ izvedeta po 15 in ne po 30 ur seminarja; prof. Zupan Sosič prične takoj, Bjelčevič pa v sredo 15. aprila. Obveznosti študentke so: obiskuje oba seminarja (pristnost preverjava), seminarsko nalogo pa napiše pri enem - z nalogami se ENAKOMERNO RAZDELITE med oba učitelja: Tema Bjelčevičevega seminarja je vrednotenje literature (predvsem estetsko, a tudi spoznavno in etično): kako vrednotimo oz. ocenjujemo literarno delo in kako napišemo literarno kritiko? 1) Kaj oz. kateri so kriteriji kvalitete literarnega dela? Ali obstajajo univerzalni kriteriji, da lahko z njimi ocenjujemo vsako literarno delo ne glede na žanr, čas nastanka, literarno smer in kulturno poreklo (slovensko, rusko, iransko, egiptovsko …)? 2) Ali obstajajo objektivni kriteriji in kateri so? 3) Po kakšnih kriterijih vrednotijo slovenski literarni kritiki in zgodovinarji? Ali svoje kriterije kjerkoli naštejejo ali pa jih najdemo le v njihovih kritikah? 4) Kateri so moji lastni (subjektivni?) kriteriji kvalitete? Ali se jih zavedam, ali jih znam našteti, ali jih znam argumentirati, ali jih uporabljam zavestno? 5) Ko rečemo, da je ocena oz. kvaliteta stvar okusa, kaj s tem mislimo? Na individualne kriterije ali pa morda na aplikacijo objektivnih kriterijev na konkretni tekst? Ali obstajata dober in slab okus? 6) Ali so vsi privatni (subjektivni) kriteriji enakovredni, ali imamo vsi prav, ali sme literaturo vrednoti vsak ali pa so kompetentni le nekateri? 7) Kaj vse na literarnem/gledališkem delu ocenjujemo/vrednotimo, katere, točno, lastnosti so predmet ocenjevanja (tip pripovedovalca, metafikcijski postopki, slog, besedišče, portretiranje, humor; etična stališča likov in implicitnega avtorja; spoznanja, ki jih delo posreduje)? 8) Kakšna je zgradba estetskih (pa tudi spoznavnih in etičnih) vrednostnih ocen – naših lastnih in od literarnih kritikov? Vaše obveznosti sta dva krajša referata oz. seminarja. Prvi je analiza 3 literarnih kritik, pri čemer boste prebrali 2 od ocenjenih del; drugi je lastna kritika romana (do 2, največ 3 strani), drame, kratke proze, poezije, mladinskega dela ipd. Do začetka poletnega semestra si že lahko zamislite, katero literarno delo boste ocenili in katero literarno kritičarko ali kritika boste analizirali (npr. Majo Šučur, Diano Pungeršič, Aljaža Krivca, Vaneso Matajc, Mojco Pišek, Tino Vrščaj, Matevža Kosa, Muanisa Sinanovića, Aljošo Harlamova in tako dalje, lahko izbirate med Stritarjevimi nagrajenci, seznam je na Wikipediji, ali pa tudi ne.) #Prvi referat: Po kakšnih (imanentnih) kriterijih presojajo slovenski literarni kritiki: analizirali boste zgradbo treh kritikovih kritik, predvsem njegove vrednostne ocene, da se ob tem naučite veščin za lastno kritiko. Eno ocenjevano delo boste prebrali in se do kritikovih ocen opredelili. Ta referat lahko naredite v tandemu, tako da dva študenta izbereta 5 kritik (bodisi iste kritičarke ali pa dveh kritičark) in si vzajemno pomagata; kdor bo izbral ta način, naj na spodnji seznam tako napiše. #Drugi referat: Napisali boste lastno kritiko slovenskega romana, drame, gledališke predstave, pesniške zbirke, otroške ali mladinske knjige in podobno, izjemoma slovenskega filma. Izbira besedila je povsem prosta, lahko izberete tudi trivialno literaturo ali besedila kake glasbene skupine ali kantavtorja (rock, jazz, šanson, karkoli). Ob lastni kritiki boste introspektivno raziskali lastne kriterije kvalitete in jih v dodatku h kritiki tudi navedli in razložili. Če se potrudite, boste kritiko lahko objavili v slovenistični reviji Besedoholik. Kritika ne sme biti daljša od treh strani in ne krajša od ene cele strani. (Za leto 2025 ne velja #Tretja obveznost: prebrali boste delo, ki ga ocenjuje ena sošolka, in na njeni predstavitvi povedali svojo oceno; tega koreferata/ko-ocene ni potrebno napisati in ne oddati (oz. prostovoljno)). Tudi nastopili boste dvakrat: prvič boste vsi predstavili analize kritik, v drugem paketu pa lastne kritike. Kritičarko/kritika si izberete v enem tednu, literarno delo v dveh tednih, obe izbiri zapišite ob svoje ime tu na wikiverzi. Študentke, ki pišete dva seminarja, dopišite še "pišem dva seminarja" in mi na koncu semestra sporočite ono drugo oceno, ker se vnese povprečno oceno. Seminarsko nalogo pišem pri prof. Bjelčeviču: ime in priimek študentke in študenta (2026) * Brita Bautin * Zala Kokalj * Ela Perovnik * Nika Janjič * Tamara Levar * Aleš Belšak * Klara Tominšek * Mirjam Kastelec Sredini vpisi se niso shranili. V eno vrsto se vpišite tisti, ki pišete dve nalogi (dopišite mentorjevo ime); v eno vrsto se vpišite, ki ste hodili k prof. Zupan Sosič Seminarsko pišem pri dveh, pri Bjelčeviču in pri X: * Janez Kovač (prof. Mateja Pezdirc bartol) * Veronika Dajnko (prof. Mateja Pezdirc Bartol) * Aleš Belšak (prof. Andraž Jež) Seminar sem obiskovala pri prof. Zupan Sosič: * Mina Kovač * Veronika Dajnko * Neža Lesar * Tia Kovačič * Lana Jarc (prof. Andraž Jež) * Nina Zorman Nastopi 13. maj, 6 študent_k z analizami kritik (vpišite se) * Ela Perovnik * Klara Tominšek * Zala Kokalj (analiza kritik Žige Rusa) * 20. maj, 2 z analizo, pet z lastno kritiko (vpišite se) analiza * Aleš Belšak * Tamara Levar * Brita Bautin * + Mirjam Kastelec (če je mogoče) * Nika Janjič Kritika * * 27. maj, tri z lastno kritiko, zaključna debata * Aleš Belšak * Klara Tominšek * Nika Janjič * Ela Perovnik * Tamara Levar * Mirjam Kastelec * Zala Kokalj * Brita Bautin (če je mogoče) 3z0xmx6rjd6ialiuhxkxghmp9vhtqo0 0 4297 85016 84976 2026-05-26T17:33:08Z Hladnikm 30 85016 wikitext text/x-wiki Goran Lavrenčak (1963 ali 1964--2026) Tako zelo zavzetih in hkrati učinkovitih ljudi, kot je bil Goran Lavrenčak, človek ne sreča prav veliko v življenju. Midva sva prišla skupaj, ko sem se lotil dobravske kronike, in začela se je burna pisemska izmenjava, po več pišem na dan, s podatki, slikami, seznami, arhivskimi dokumenti, skeni starih razglednic itd. Izrazov za oznako njegovega značaja je na voljo nekaj: gorečnost, strastnost, predanost, hiperaktivnost. Ja, včasih je bilo njegovemu poštnemu bombardiranju težko slediti, mnogi so se zmatrali in mu nehali odgovarjati, nad čimer je potožil. Družilo naju je nezadovoljstvo s slabo odzivnimi javnimi inštitucijami, ki bi nama nepotrpežljivima morali biti na voljo vsako uro vsakega dneva. Potolažilo naju je, če sva si lahko dala duška na njihov račun. V živo sva se srečala menda samo enkrat. Posnel sem ga na pragu njegovega doma na Cesti svobode 1: korpulentna pojava v trenerki, pisani majici in šlapah, z brado in mroževskimi brki (https://slov.si/mh/galerije/galeri249/target7.html), ki ni dajala vtisa, da je v mlajših letih resno igral košarko. S svojim športnim življenjskim obdobjem se je rad pohvalil. V Wikimedijini Zbirki najdem vrsto starih fotografij, ki mi jih je poslal, njegov portret pa dodajam vanjo šele zdaj, ob njegovi prerani smrti. Bil je pravi mestni posebnež. Njegov prispevek za dobravsko kroniko je bil tolikšen, da bi bilo premalo, če bi ga navedel le kot vir gradiva, ustrezneje se mi je zdelo, da ga v glavo spletne monografije zapišem kar kot soavtorja. Če mi ne bi dnevno pošiljal gradiva, bi knjiga zlepa ne narasla do današnjega obsega. Goran je svoje skromne prihodke razdal za nakup starih dokumentov; če sam ni zmogel oziroma predšmet na spletni avkciji ni bil mešd njegovimi preferencami, je za nakup nagovarjal druge. Držim pesti, da arhivska roba,ki jo je nakopičil, pride v roke pravih inštitucij. Goran se je spustil v raziskovanje lokalne zgodovine takrat, ko je bilo tako početje v očeh akademskih inštitucij še sumljivo in zato pospremljeno z nalepkami neznanstvenosti, neobjektivnosti, amaterizma ipd. V zadnjih letih se je zanj ustalilo ime občanskega raziskovanja oz. skupnostne znanosti. Inštitucije ga nenadoma niso mogle več odrivati vstran kot nadležnega vsiljivca, sodelovanje laikov, državljanov, slehernikov postaja raziskovalni imperativ, ki mu je Goran Lavrenčak pripravljal pot. Nanj se bomo spomnili vsakič, ko bomo naleteli na kratico DAR za Digitalni arhiv Radovljice, ki je hramba stotin dokumentov, v katerih je na stotine fotografij. Občina se mu je zahvalila s prizanjem. {{v delu}} eqdvdm2jm3vtjunsd89nyvbnp6ha1tu 85017 85016 2026-05-26T18:14:43Z Hladnikm 30 /* */ 85017 wikitext text/x-wiki Goran Lavrenčak (1963 ali 1964--2026) Tako zelo zavzetih in hkrati učinkovitih ljudi, kot je bil Goran Lavrenčak, človek ne sreča prav veliko v življenju. Midva sva prišla skupaj, ko sem se lotil dobravske kronike, in začela se je burna pisemska izmenjava, po več pišem na dan, s podatki, slikami, seznami, arhivskimi dokumenti, skeni starih razglednic itd. Izrazov za oznako njegovega značaja je na voljo nekaj: gorečnost, strastnost, predanost, hiperaktivnost. Ja, včasih je bilo njegovemu poštnemu bombardiranju težko slediti, mnogi so se zmatrali in mu nehali odgovarjati, nad čimer je potožil. Družilo naju je nezadovoljstvo s slabo odzivnimi javnimi inštitucijami, ki bi nama nepotrpežljivima morali biti na voljo vsako uro vsakega dneva. Potolažilo naju je, če sva si lahko dala duška na njihov račun. V živo sva se srečala menda samo enkrat. Posnel sem ga na pragu njegovega doma na Cesti svobode 1: korpulentna pojava v trenerki, pisani majici in šlapah, z brado in mroževskimi brki (https://slov.si/mh/galerije/galeri249/target7.html), ki ni dajala vtisa, da je v mlajših letih resno igral košarko. S svojim športnim življenjskim obdobjem se je rad pohvalil. V Wikimedijini Zbirki najdem vrsto starih fotografij, ki mi jih je poslal, njegov portret pa dodajam vanjo šele zdaj, ob njegovi prerani smrti. Bil je pravi mestni posebnež. Njegov prispevek za dobravsko kroniko je bil tolikšen, da bi bilo premalo, če bi ga navedel le kot vir gradiva, ustrezneje se mi je zdelo, da ga v glavo spletne monografije zapišem kar kot soavtorja. Če mi ne bi dnevno pošiljal gradiva, bi knjiga zlepa ne narasla do današnjega obsega. Goran je svoje skromne prihodke razdal za nakup starih dokumentov; če sam ni zmogel oziroma predšmet na spletni avkciji ni bil mešd njegovimi preferencami, je za nakup nagovarjal druge. Držim pesti, da arhivska roba, ki jo je nakopičil, pride v roke pravih inštitucij. Goran se je spustil v raziskovanje lokalne zgodovine takrat, ko je bilo tako početje v očeh akademskih inštitucij še sumljivo in zato pospremljeno z nalepkami neznanstvenosti, neobjektivnosti, amaterizma ipd. V zadnjih letih se je zanj ustalilo ime občanskega raziskovanja oz. skupnostne znanosti. Inštitucije ga nenadoma niso mogle več odrivati vstran kot nadležnega vsiljivca, sodelovanje laikov, državljanov, slehernikov postaja raziskovalni imperativ, ki mu je Goran Lavrenčak pripravljal pot. Nanj se bomo spomnili vsakič, ko bomo naleteli na kratico DAR za Digitalni arhiv Radovljice, ki je shramba stotin dokumentov s stotinami oziroma tisoči fotografijami. Občina se mu je leta 20xx zahvalila s prizanjem. pj08i30u5in5h8hohh0h7u409f99erb 85018 85017 2026-05-26T18:22:49Z Hladnikm 30 /* */ 85018 wikitext text/x-wiki Goran Lavrenčak (1963 ali 1964--2026) Tako zelo zavzetih in hkrati učinkovitih ljudi, kot je bil Goran Lavrenčak, človek ne sreča prav veliko v življenju. Midva sva prišla skupaj, ko sem se lotil dobravske kronike, in začela se je burna pisemska izmenjava, po več pišem na dan, s podatki, slikami, seznami, arhivskimi dokumenti, skeni starih razglednic itd. Izrazov za oznako njegovega značaja je na voljo nekaj: gorečnost, strastnost, predanost, hiperaktivnost. Ja, včasih je bilo njegovemu poštnemu bombardiranju težko slediti, mnogi so se zmatrali in mu nehali odgovarjati, nad čimer je potožil. Družilo naju je nezadovoljstvo s slabo odzivnimi javnimi inštitucijami, ki bi nama nepotrpežljivima morali biti na voljo vsako uro vsakega dneva. Potolažilo naju je, če sva si lahko dala duška na njihov račun. V živo sva se srečala menda samo enkrat. Posnel sem ga na pragu njegovega doma na Cesti svobode 1: korpulentna pojava v trenerki, pisani majici in šlapah, z brado in mroževskimi brki (https://slov.si/mh/galerije/galeri249/target7.html), ki ni dajala vtisa, da je v mlajših letih resno igral košarko. S svojim športnim življenjskim obdobjem se je rad pohvalil. V Wikimedijini Zbirki najdem vrsto starih fotografij, ki mi jih je poslal, njegov portret pa dodajam vanjo šele zdaj, ob njegovi prerani smrti. Bil je pravi mestni posebnež. Njegov prispevek za dobravsko kroniko je bil tolikšen, da bi bilo premalo, če bi ga navedel le kot vir gradiva, ustrezneje se mi je zdelo, da ga v glavo spletne monografije zapišem kar kot soavtorja. Če mi ne bi dnevno pošiljal gradiva, bi knjiga zlepa ne narasla do današnjega obsega. Goran je svoje skromne prihodke razdal za nakup starih dokumentov; če sam ni zmogel oziroma predšmet na spletni avkciji ni bil mešd njegovimi preferencami, je za nakup nagovarjal druge. Držim pesti, da arhivska roba, ki jo je nakopičil, pride v roke pravih inštitucij. Goran se je spustil v raziskovanje lokalne zgodovine takrat, ko je bilo tako početje v očeh akademskih inštitucij še sumljivo in zato pospremljeno z nalepkami neznanstvenosti, neobjektivnosti, amaterizma ipd. V zadnjih letih se je zanj ustalilo ime občanskega raziskovanja oz. skupnostne znanosti. Inštitucije ga nenadoma niso mogle več odrivati vstran kot nadležnega vsiljivca, sodelovanje laikov, državljanov, slehernikov postaja raziskovalni imperativ, ki mu je Goran Lavrenčak pripravljal pot. Nanj se bomo spomnili vsakič, ko bomo naleteli na kratico DAR za Digitalni arhiv Radovljice, ki je shramba stotin dokumentov s stotinami oziroma tisoči fotografijami. Občina Radovljica se mu je za ohranjanje kulturne dediščine leta 2014 zahvalila s plaketo. Vsaka občina bi morala imeti svojega Gorana Lavrenčaka. Miran Hladnik 9l9bzex1htfjgw7ipbnmaa7asyqkk6f 85019 85018 2026-05-26T22:00:51Z Hladnikm 30 85019 wikitext text/x-wiki Goran Lavrenčak (1964--2026) Tako zelo zavzetih in hkrati učinkovitih ljudi, kot je bil Goran Lavrenčak, človek ne sreča veliko v življenju. Midva sva prišla skupaj, ko sem se lotil dobravske kronike, in začela se je burna pisemska izmenjava, po več pisem na dan, s podatki, slikami, seznami, arhivskimi dokumenti, skeni starih razglednic itd. Gorečno, strastno, predano. Čez noč je napaberkoval imena za sezname učiteljev, duhovnikov in drugih osebnosti posameznega kraja. Rad sem ga pohvalil, da odvrne za tri muzejske kustose. Včasih je bilo njegovemu poštnemu bombardiranju težko slediti, mnogi so se zmatrali in mu nehali odgovarjati, nad čimer je potožil. Družilo naju je nezadovoljstvo s slabo odzivnimi javnimi inštitucijami, ki bi nama, nepotrpežljivima, morale biti na voljo vsako uro vse dni v tednu. Potolažilo naju je, če sva se lahko pridušala na njihov račun. V živo sva se srečala menda samo enkrat. Posnel sem ga, mestnega posebneža, na pragu njegovega doma na Cesti svobode 1: korpulentna pojava v trenirki, pisani majici in šlapah, z brado in mroževskimi brki, ki ni dajala vtisa, da je v mlajših letih resno igral košarko. V Wikimedijino Zbirko sem postavil vrsto starih fotografij, ki mi jih je poslal, njegov portret pa dodajam vanjo šele zdaj, ob njegovi prerani smrti. Njegov prispevek za dobravsko kroniko je bil tolikšen, da bi bilo premalo, če bi ga navedel le kot posrednika dokumentacije, ustrezneje se je zdelo, da ga v naslovu spletne monografije zapišem kot soavtorja. Če mi ne bi dnevno pošiljal gradiva, bi knjiga zlepa ne narasla do današnjega obsega. Goran je svoje skromne prihodke razdajal za nakup starih papirjev in slik; če sam ni zmogel oziroma predmet na spletni dražbi ni bil med njegovimi preferencami, je k nakupu nagovarjal druge. Držim pesti, da njegova bogata zbirka pride v prave roke. Goran se je podal v raziskovanje lokalne zgodovine, ko je bilo tako početje v očeh akademskih inštitucij še sumljivo in zato pospremljeno z nalepkami neznanstvenosti, neobjektivnosti, amaterizma ipd. V zadnjih letih se je zanj ustalilo ime občanskega raziskovanja ali skupnostne znanosti. Inštitucije ga ne odrivajo več vstran kot nadležnega vsiljivca, sodelovanje laičnih državljanov, zavzetih slehernikov, postaja raziskovalni imperativ. Goran Lavrenčak je temu novemu trendu pripravljal pot. Nanj se bomo spomnili vsakič, ko bomo naleteli na kratico DAR za Digitalni arhiv Radovljice, ki je javno dostopna shramba stotin dokumentov in tisočev fotografij. Goran Lavrenčak je drugo ime za DAR. Občina Radovljica se mu je za ohranjanje kulturne dediščine leta 2014 zahvalila s plaketo. Vsaka občina bi morala imeti svojega Gorana Lavrenčaka. Miran Hladnik eke9b25pxtsw7zrx9binkpc8dkxqta1