Wikiverza slwikiversity https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.5 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikiverza Pogovor o Wikiverzi Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 4301 85062 85053 2026-06-03T16:31:49Z Hladnikm 30 85062 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' | title_orig = '''Najina razpotja''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Prispevek na simpoziju ob 100. obletnici rojstva [[:w:Boris Paternu|Borisa Paternuja]] |image = [[File:Boris Paternu 02.jpg|thumb]] }} <blockquote>Namenil sem se bil na osnovi davnega polemičnega soočenja z Borisom Paternujem pokazati, kako razmerja v stroki v usodni meri določa osebna skladnost ali neskladnost med njenimi akterji. Pregled dokumentacije pa je pokazal, da je bil moj spomin na dogodek napačen in za ilustracijo teze neuporaben. Zato sem prispevek zastavil drugače. Za izhodišče sem vzel razpravo o Levstikovem Martinu Krpanu iz Paternujeve knjige ''Razpotja slovenske proze''<ref>Iz naslova Paternujeve knjige sem si sposodil naslov tegale prispevka. Moj izvod s posvetilom »Frančku prijateljsko – Boris«, Lj. 12. maja 1993« je iz zapuščine Franca Zadravca.</ref> in primerjal njegovo obravnavo povesti s svojo. V kompoziciji med študijama ni bistvenih razlik, obe sta napisani tako, kot se to pač v stroki počne. Razlike so se pokazale na ravni programskih literarnozgodovinskih stališč. Na slavističnem kongresu leta 1998 so se razlike polemično soočile, vendar prav kmalu tudi pomirile. Iz izkušnje izhaja spoznanje, ki bi ga pravzaprav lahko razbral že iz Paternujevih izjav, da razmerja v stroki sooblikujejo metodološka, ideološka in personalna navzkrižja.</blockquote> Boris Paternu je bil moj profesor na slovenistiki v letih 1974–1976, to je v drugem in tretjem letniku študija. Na diplomski seminar nisem hodil k njemu, ampak k profesorjema Francu Zadravcu in Matjažu Kmeclu, in se zato nisem štel med Paternujeve učence. Službena kolega sva bila od leta 1979, ko sem se zaposlil na slavistiki najprej kot stažist raziskovalec, do njegove upokojitve. V prvih letih asistentske službe sem vodil vaje iz predmeta Literarna interpretacija, ki ga je ob prenovi študijskih programov zasnoval Paternu, v rednem stiku pa sem bil z njim kot tehnični urednik ''Slavistične revije'' v letih 1980–1991, ko je bil pri časopisu glavni urednik za literarno vedo. Paternuja sem citiral v študijah o besedilih, ki jih je interpretiral pred mano (kar spada med osnovne obveze vsakršnega literarnovednega pisanja), na načela njegove literarne zgodovine pa se nisem skliceval, ker sem se priključil drugim agendam. Prisegal sem na 1. ukvarjanje s kompletnimi besedilnimi korpusi namesto s posameznim besedilom, 2. emancipatorično obravnavo nekanoniziranih besedil, 3. upoštevanje besedilnih kontekstov, 4. uporabo računalniških orodij in 5. sodelovanje javnosti (Hladnik 1998, 2001, 2013, 2014). Paternu pa je sledil želji po veliki sintezi in jo opisoval z geometričnimi metaforami (''vertikala, horizontala, diagonala''). V spremni besedi h knjigi ''Razpotja slovenske proze'' je leta 1993 zapisal, da ga zanima »notranja evolucijska dinamika« literature in »razvojno pomembna mesta«, ki jih omogoča napetost in »razpetost med tradicijo in inovacijo«. Všeč mi je bila njegova teza o heretičnem značaju umetnin in znanstveno heretična teza o pomembni vlogi personalnih naključij v zgodovini, ki je v soglasju s konceptom ''serendipity'' (srečnega naključja), ki jemlje težo logiki raznih razvojnih zgodb (Paternu 2005: 103, Hladnik 2013: 318). Sam potrebe po umeščanju svojega dela v véliko literarnozgodovinsko zgodbo nisem imel. Koncept literarnega razvoja sem skupaj s konceptom literarnih obdobij pozneje označeval kot »prežvečen in zdavnaj presežen«: »Naloga literarne zgodovine je zdaj namesto oblikovanja velike razvojne zgodbe, ki je uspešno organizirala literarno materijo preteklih obdobij, registriranje in katalogiziranje novih izbirnih možnosti (žanrskih, slogovnih, sporočilnih, avtorskih, medijskih itd.).« »Spoznanje o problematičnosti pojma literarnega razvoja je vzporedno z aktualnimi ekonomskimi in okoljevarstvenimi izjavami o nemožnosti permanentne rasti; rast je pač ena od očitnejših prezentacij razvoja. Ker je metafora literarnega razvoja v samem temelju stroke in si literarnovedni diskurz (in sploh vsakršno razpravljanje o literaturi) brez nje težko predstavljamo, gre za spoznanje, ki postavlja pod vprašaj celotno dosedanjo organizacijo stroke. […] Enakemu razvojnemu postulatu kot literatura je podvržena tudi literarna veda. Vsaka nova literarnozgodovinska sinteza izhaja iz nuje zgodbo oblikovati drugače kot predhodne.« (Hladnik 2013: 324, 325) Poglejmo najprej, '''kako sva se s Paternujem lotevala istega besedila, Martina Krpana''' (Paternu 1978 in 1993, Hladnik 2009). Paternu ga je skladno z uvodno shemo videl na osi med mitom in resničnostjo, med nadčasovno domišljijskim in aktualno političnim. Uvodoma je ponovil nezaupanje v zgodovinsko branje teksta; tekst je pomemben ravno zato, ker ga je mogoče brati tudi »zunaj stvarne zgodovinske pogojenosti« in mimo pomenov, vezanih na čas nastanka. Ravno ta razsežnost naj bi mu zagotavljala status klasike. Spričo Paternujeve nedvomne leve nazorske usmerjenosti, ki predpostavlja marksistični pogled na svet, so njegove preference do »nezgodovinskega« branja nepričakovane.<ref>Podobno je bilo zunaj marksistične literarne ved ukvarjanje Paternujeve učiteljice Marje Boršnik z ustvarjalnimi ritmi.</ref> Na prvi pogled se Paternujeva študija razlikuje od današnjih literarnoznanstvenih objav po tem, da nima »aparata«, tj. opomb, kratkih sklicev in seznama literature – tako so naši učitelji razpravljali, preden so se humanistične objave podvrgle znanstvenemu slogu pisanja. Sicer je razprava podobna današnjim, tudi moji: začne se s povzetkom dotedanjih razlag besedila, potem se posveti osebi pisatelja Levstika. Morebitnemu očitku biografiziranja ali psihologiziranja se je ognil tako, da je za vpogled v pisateljevo osebnost uporabil kar daljši citat iz Stritarja. Nekaj prostora si je kljub uvodnemu distanciranju od zgodovinske vezanosti razlage vzel za opis realnega dogajalnega prostora in realnih osebnosti s priimkom Kerpan ter za razumevanje sporočila v smislu plebejskega upora proti avstrijski monarhiji. Po pričakovanju so tu tudi odstavki o jeziku, slogu, kompoziciji in vrstni oznaki ter sklepna umestitev besedila na razvojno lestvico slovenske pripovedne proze. Sam razpravljanja o Krpanu nisem zastavil bistveno drugače, drugačni so samo izpostavljeni problemi: Krpanov svetniški zavetnik Martin, folklorne navade ob njegovem godu, ki namigujejo na menjavo političnega gospodarja, metaforični pomeni soli, brusov in kresilne gobe itd. Paternu noče prisegati na eno samo razlago, vztrajati želi v razpetosti med pomeni in razlagami. Tudi sam svoje razlage ne razumem kot ultimativne, ki bi pometla z vsemi predhodnimi, ampak le kot odkritje doslej neopaženih podrobnosti, ki bogatijo pomenski potencial dela. Razlika se pokaže šele v sklepu razprav, pa še tu ima bolj retorično funkcijo. Paternu se je izrecno odpovedal alegoričnemu in metaforičnemu branju pripovedi, češ da jo je treba brati simbolno. Konstatiral je skladnost in soglasje med mitično in realistično dimenzijo pripovedi, njeno zrelost in diferenciranost hkrati – takih težko oprijemljivih posplošitev, ki so v funkciji potrjevanja Krpana kot slovenske literarne klasike in potrebe po retorično močnem zaključku, sam ne bi zapisal. '''Zdaj pa še k najinemu osebnemu razmerju.''' Komaj je vreden omembe nesporazumom pri izpitu iz trojčka v drugem ali tretjem letniku, ko sem mu suvereno odgovarjal, vendar ne na njegovo vprašanje o estetiku Ivanu Berniku, ampak o kritiku Brnčiču, čigar priimek se je prav tako začel na B in nam ga je predaval Zadravec. Ali pa je bilo ravno obratno. Izpit se je kljub temu lepo zaključil, mogoče so bili izpraševalci že utrujeni, pa niso več zbrano poslušali. Ne na oddelku ne v uredništvu Slavistične revije ni bilo med nama kakih nesoglasij, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko se je na slavističnem kongresu v Murski Soboti oktobra 1998 žolčno odzval na moj referat Slovenska literarna veda med kulturo, znanostjo in šolo (Hladnik 1999). Zmotila ga je moja omemba termina pozitivizem, s katerim sem publiki želel pojasniti, kaj si predstavljam pod empirizmom v literarni vedi. Beseda pozitivizem ga je spomnila na Franceta Kidriča, čigar prešernoslovje naj bi po njegovih besedah temeljilo na preštevanju hišnih številk, na katerih je prebival Prešeren, in evidentiranje gostiln, kamor je zahajal. Na svojega učitelja Kidriča je bil naravnost alergičen (Paternu 1999).<ref>V poročilu o »metodoloških, ideoloških pa tudi personalnih navzkrižjih« v stroki je zapisal: »Sicer sem pa še kot bruc na univerzi moral poslušati prešernoslovje, ki bi me spravilo v obup, če ne bi imel pri roki Prešernovih Poezij.« </ref> Malokrat v življenju sem se znašel v tako mučni situaciji, dogodek sem dojel kot grob napad, svojo obrambo pa kot nezadostno in neprepričljivo, kot poraz. Ko sem profesorja po dogodku povprašal, kaj ga je tako razhudilo, je odgovoril zelo čustveno (njegov obraz ni mogel zakriti prizadetosti), omenjal je upokojitev njegove generacije. Sam sem imel upokojitev generacije v času svojega predstojništva na oddelku v lepem spominu. Dekan Frane Jerman je upokojence povabil na prestižno kosilo na grad Strmol; ker sem v spletnih novicah poročal o meniju, me je na senatni seji ukoril, češ da sem namigoval na fakultetno potratnost, to pa je tudi vse. Ker na fotografijah s kosila Paternuja ni videti, sem preveril leto Paternujeve upokojitve. Upokojil se je leta 1994, dve leti prej, preden sem postal predstojnik, in torej ni bil med upokojenci v mojem mandatu! Paternu se je v razburjenosti mogoče nerodno izrazil ali pa sem ga iz istega razloga narobe razumel. Čustvena vznemirjenost je poskrbela, da sem imel vse doslej dogodek narobe v spominu. Paternu ni mogel biti name hud zaradi svoje upokojitve, temveč zaradi izjav v referatu. Ko po dolgem času berem svoj prispevek, vidim, da je bil Paternu v njem pogosta referenca. Govoril sem o praznini, ki je zazevala po odhodu njegove močne generacije v pokoj okrog leta 1996, odzval sem se na njegovo tožbo, da nima pravega nasledstva ter da mladi niso dovolj borbeni, in zapisal očitek, da Paternujeva generacija ni pravočasno poskrbela za nasledstvo, pri čemer mi je prišel prav citat Marijana Zlobca, da se slovenska literarna veda obnaša kot "svinje, ki žrejo svoje mladiče". Iz Paternujeve tožbe naj bi velo sporočilo Za mano potop. Govoril sem o nuji, da literarna veda postane empirična, predlagal sem odmik od imanentne interpretacije, kakor so imenovali Paternujevo metodo – skratka nič manj kot prekinitev s Paternujevo literarnovedno paradigmo. Glede na te po nepotrebnem ekspresivne izjave bi moral buren odziv pravzaprav pričakovati. Spor je bil vendarle metodološke narave. O spopadu najinih stališč na kongresu je poročalo ''Delo'' (Kolšek 1998). Odzvati se mi je zdelo nujno tudi na Paternujev članek dve leti pozneje (Paternu 2000, Hladnik 2000). Ni šlo več za metodologijo literarne vede, ampak za nasledstvena vprašanja, torej vprašanja preživetja stroke. Historiat najine javne komunikacije bi lahko povzel z besedo spor, če nisem najine komunikacije do razsežnosti razhoda ali razkola prignal le v svoji glavi. Paternu je pač gojil '''polemični način komunikacije'''. Bil sem priča njegovim besednim obračunom z Aleksandrom Skazo, Janezom Rotarjem, Helgo Glušič, v korespondenci so ostali sledovi nekega njegovega spora s Francem Zadravcem, v časopisnem poročilu pa njegovi spopadi z Dušanom Pirjevcem (Vogel 1970), čeprav sta bila partizanska tovariša, in še prej z Jožetom Pogačnikom. Polemika je bila pač standardni način komunikacije v stroki in Paternu je bil njen mojster. V istem času me je povabil k sodelovanju na simpoziju ob Prešernovi 200-letnici (Paternu 2000). Napisal sem razpravo o obscenem delu Prešernovega opusa in Paternu je bil s prispevkom zadovoljen, izrekel je celo kompliment, da nekaterih tekstov, ki sem jih predstavil, prej ni poznal. Za razliko od drugih učiteljev na slovenščini, s katerimi smo družinsko prijateljevali, do osebnega druženja s Paternujem ni prišlo. Zato me je presenetilo povabilo na praznovanje njegove 90-letnice v Prešernovi hiši v Vrbi 10. junija 2016. Prisluhnili smo izvedbi Krsta pri Savici igralca Anatola Šterna, srečanje sem fotografsko dokumentiral in komentiral (Hladnik 2016). Kakih funkcij na oddelku in fakulteti, zaradi katerih bi utegnil dobiti povabilo, tedaj nisem imel, bil pa sem odgovorni urednik ''Slavistične revije'' in tega leta sva z ženo prejela zlato plaketo Združenja zveze borcev Slovenije, katerega član je bil tudi Boris Paternu, za popisovanje partizanskih spomenikov. 2016 sem bil udeležen pri predstavitvi dveh Prešernovih rokopisov, ki jih je iz ZDA prinesel Luka Zibelnik. Gotovo je bil naklonjen tudi mojemu ukvarjanju z njegovo zbirko 12.000 partizanskih pesmi (Hladnik 2021), ampak to se je zgodilo šele pozneje. V kramljanju se je razkril najin različen odnos do hrane, ki je lepo ilustriral tudi najina literarnometodološka razhajanja: Paternu je povedal, kako gurmansko uživa ob izbranih jedeh, sam pa sem se hvalil kot vsejed, požeruh in ostankar. Za povabilo na praznovanje ne najdem boljše razlage, kot to, da je profesor cenil moje delo za stroko in zunaj nje, kljub temu da se z mojim metodološkim izhodiščem ni strinjal in da sva bila značajsko vsaksebi. Še bolj nenavaden je bil profesorjev telefonski klic nekoč pozneje. Pojasnil je, da se je zmotil pri telefonski številki, ampak iz pomote se je razvil prijeten in neobičajno dolg pogovor. Bojna sekira je bila očitno zakopana. '''Svoj pristop k literaturi sem oblikoval v opoziciji s Paternujem in njegovo generacijo, kakor je Paternu svojega oblikoval v opoziciji s predhodno generacijo, zlasti s Francetom Kidričem. V praktičnem ukvarjanju z literaturo so razlike med nami majhne, literarna dela smo analizirali podobno, upoštevaje vsa razpoložljiva dejstva o njih in ob njih, iščoč slepe pege dotedanjih interpretacij in dejstva, za katera predhodniki niso mogli vedeti, ki so jih spregledali ali premalo poudarili.''' Kakšen nauk bi lahko potegnil iz svojega sopotništva z Borisom Paternujem? Če je že potreben kak nauk, je to spoznanje, da metodološka razpotja niso kaka usodna reč, so ''modus vivendi'' stroke, tako kot tudi ideološka in osebnostna navzkrižja med njenimi akterji. ==Literatura== *Miran Hladnik: [http://lit.ijs.si/lit_veda.html Slovenska literarna veda med kulturo, znanostjo in šolo.] ''Zbornik slavističnega društva Slovenije, 9: Razpotja slovenske literarne vede: Slovenski slavistični kongres, Murska Sobota, 1.–3. oktober 1998''. Ur. Zoltan Jan. Ljubljana: SDS in Zavod za šolstvo, 1999. 21–30. Delna objava v Razgledi 20/1123 (28. 10. 1998): 11–13. *Miran Hladnik: [https://lit.ijs.si/lit_ved2.html Sindrom Mačkovih očetov.] ''Večer'' 19. 10. 1998. 11. *Miran Hladnik: Kadrovske zgode in nezgode [: Odziv na članek Borisa Paternuja Stvari so normalne in slovenske]. ''Delo – KL'' 10. 2. 2000. 20. *Miran Hladnik: [http://lit.ijs.si/kakojeim.html Kako je ime metodi?] ''Slavistična revija'' 49/1–2 (2001). 1–16. *Miran Hladnik: Martin Krpan ali konstrukcija slovenskega junaka. [http://slov.si/mh/szr.pdf ''Slovenski zgodovinski roman''.] Ljubljana: FF, 2009. 250–60. *Miran Hladnik: [https://srl.si/sql_pdf/SRL_2013_1_27.pdf Slovenska literarna zgodovina danes.] ''Slavistična revija'' 61/1 (2013). 315c27. *Miran Hladnik: Perspektive slovenske literarne zgodovine. [https://plus-legacy.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/274306816 ''Prihodnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj''.] Ljubljana: FF, 2014. 61–68. *Miran Hladnik: [https://slov.si/mh/galerije/galeri285/index.html Pod Prešernovo streho.] Fotoalbum 2. 7. 2016; [https://sl.wikiversity.org/wiki/Komentarji_k_fotografijam#Stran_285_Pod_Prešernovo_streho,_2._julija_2016 komentar.] *Miran Hladnik: [[Skrivnost kabineta 209 b]]. ''Jezik in slovstvo'' 66/4 (2021). 39–53. *Peter Kolšek: Literarnozgodovinski virusi na slavističnem zborovanju. ''Delo – KL'' 8. 10. 1998. 24. *Boris Paternu: Levstikov Martin Krpan med mitom in resničnostjo. ''Slavistična revija'' 26/3 (1978). *Boris Paternu: ''Razpotja slovenske proze''. Novo mesto: Dolenjska založba, 1993. *Boris Paternu: Kaj s Prešernom v času globalizacije. [https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-3SLV5ZYL/10/index.html ''Delo'' 6. 2. 1999.] *Boris Paternu: Stvari so normalne in slovenske. ''Delo KL'' 10. 2. 2000. *''Prešernovi dnevi v Kranju: Simpozij ob 150-letnici smrti dr. Franceta Prešerna, od 2. do 5. februarja 1999 na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju''. Ur. Boris Paternu. Kranj: Občina, 2000. *Boris Paternu: Ni nedolžnega branja. ''Jezik in slovstvo'' 50/3–4 (2005). 97–106. *Herman Vogel: 400 slovenskih slavistov v Novi Gorici: Gradnik je vstal, učni načrt je padel. TT 1. 10. 1970. ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 9vhzi1wtw7ac74mfdwcz3q876kdmvk5 85063 85062 2026-06-03T16:45:19Z Hladnikm 30 85063 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' | title_orig = '''Najina razpotja''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Prispevek na simpoziju ob 100. obletnici rojstva [[:w:Boris Paternu|Borisa Paternuja]] |image = [[File:Boris Paternu 02.jpg|thumb]] }} <blockquote>Namenil sem se bil na osnovi davnega polemičnega soočenja z Borisom Paternujem pokazati, kako razmerja v stroki v usodni meri določa osebna skladnost ali neskladnost med njenimi akterji. Pregled dokumentacije pa je pokazal, da je bil moj spomin na dogodek napačen in za ilustracijo teze neuporaben. Zato sem prispevek zastavil drugače. Za izhodišče sem vzel razpravo o Levstikovem Martinu Krpanu iz Paternujeve knjige ''Razpotja slovenske proze''<ref>Iz naslova Paternujeve knjige sem si sposodil naslov tegale prispevka. Moj izvod s posvetilom »Frančku prijateljsko – Boris«, Lj. 12. maja 1993« je iz zapuščine Franca Zadravca.</ref> in primerjal njegovo obravnavo povesti s svojo. V kompoziciji med študijama ni bistvenih razlik, obe sta napisani tako, kot se to pač v stroki počne. Razlike so se pokazale na ravni programskih literarnozgodovinskih stališč. Na slavističnem kongresu leta 1998 so se razlike polemično soočile, vendar prav kmalu tudi pomirile. Iz izkušnje izhaja spoznanje, ki bi ga pravzaprav lahko razbral že iz Paternujevih izjav, da razmerja v stroki sooblikujejo metodološka, ideološka in personalna navzkrižja.</blockquote> Boris Paternu je bil moj profesor na slovenistiki v letih 1974–1976, to je v drugem in tretjem letniku študija. Na diplomski seminar nisem hodil k njemu, ampak k profesorjema Francu Zadravcu in Matjažu Kmeclu, in se zato nisem štel med Paternujeve učence. Službena kolega sva bila od leta 1979, ko sem se zaposlil na slavistiki najprej kot stažist raziskovalec, do njegove upokojitve. V prvih letih asistentske službe sem vodil vaje iz predmeta Literarna interpretacija, ki ga je ob prenovi študijskih programov zasnoval Paternu, v rednem stiku pa sem bil z njim kot tehnični urednik ''Slavistične revije'' v letih 1980–1991, ko je bil pri časopisu glavni urednik za literarno vedo. Paternuja sem citiral v študijah o besedilih, ki jih je interpretiral pred mano (kar spada med osnovne obveze vsakršnega literarnovednega pisanja), na načela njegove literarne zgodovine pa se nisem skliceval, ker sem se priključil drugim agendam. Prisegal sem na 1. ukvarjanje s kompletnimi besedilnimi korpusi namesto s posameznim besedilom, 2. emancipatorično obravnavo nekanoniziranih besedil, 3. upoštevanje besedilnih kontekstov, 4. uporabo računalniških orodij in 5. sodelovanje javnosti (Hladnik 1998, 2001, 2013, 2014). Paternu pa je sledil želji po veliki sintezi in jo opisoval z geometričnimi metaforami (''vertikala, horizontala, diagonala''). V spremni besedi h knjigi ''Razpotja slovenske proze'' je leta 1993 zapisal, da ga zanima »notranja evolucijska dinamika« literature in »razvojno pomembna mesta«, ki jih omogoča napetost in »razpetost med tradicijo in inovacijo«. Všeč mi je bila njegova teza o heretičnem značaju umetnin in znanstveno heretična teza o pomembni vlogi personalnih naključij v zgodovini, ki je v soglasju s konceptom ''serendipity'' (srečnega naključja), ki jemlje težo logiki raznih razvojnih zgodb (Paternu 2005: 103, Hladnik 2013: 318). Sam potrebe po umeščanju svojega dela v véliko literarnozgodovinsko zgodbo nisem imel. Koncept literarnega razvoja sem skupaj s konceptom literarnih obdobij pozneje označeval kot »prežvečen in zdavnaj presežen«: »Naloga literarne zgodovine je zdaj namesto oblikovanja velike razvojne zgodbe, ki je uspešno organizirala literarno materijo preteklih obdobij, registriranje in katalogiziranje novih izbirnih možnosti (žanrskih, slogovnih, sporočilnih, avtorskih, medijskih itd.).« »Spoznanje o problematičnosti pojma literarnega razvoja je vzporedno z aktualnimi ekonomskimi in okoljevarstvenimi izjavami o nemožnosti permanentne rasti; rast je pač ena od očitnejših prezentacij razvoja. Ker je metafora literarnega razvoja v samem temelju stroke in si literarnovedni diskurz (in sploh vsakršno razpravljanje o literaturi) brez nje težko predstavljamo, gre za spoznanje, ki postavlja pod vprašaj celotno dosedanjo organizacijo stroke. […] Enakemu razvojnemu postulatu kot literatura je podvržena tudi literarna veda. Vsaka nova literarnozgodovinska sinteza izhaja iz nuje zgodbo oblikovati drugače kot predhodne.« (Hladnik 2013: 324, 325) Poglejmo najprej, '''kako sva se s Paternujem lotevala istega besedila, Martina Krpana''' (Paternu 1978 in 1993, Hladnik 2009). Paternu ga je skladno z uvodno shemo videl na osi med mitom in resničnostjo, med nadčasovno domišljijskim in aktualno političnim. Uvodoma je ponovil nezaupanje v zgodovinsko branje teksta; tekst je pomemben ravno zato, ker ga je mogoče brati tudi »zunaj stvarne zgodovinske pogojenosti« in mimo pomenov, vezanih na čas nastanka. Ravno ta razsežnost naj bi mu zagotavljala status klasike. Spričo Paternujeve nedvomne leve nazorske usmerjenosti, ki predpostavlja marksistični pogled na svet, so njegove preference do »nezgodovinskega« branja nepričakovane.<ref>Podobno je bilo zunaj marksistične literarne ved ukvarjanje Paternujeve učiteljice Marje Boršnik z ustvarjalnimi ritmi.</ref> Na prvi pogled se Paternujeva študija razlikuje od današnjih literarnoznanstvenih objav po tem, da nima »aparata«, tj. opomb, kratkih sklicev in seznama literature – tako so naši učitelji razpravljali, preden so se humanistične objave podvrgle znanstvenemu slogu pisanja. Sicer je razprava podobna današnjim, tudi moji: začne se s povzetkom dotedanjih razlag besedila, potem se posveti osebi pisatelja Levstika. Morebitnemu očitku biografiziranja ali psihologiziranja se je ognil tako, da je za vpogled v pisateljevo osebnost uporabil kar daljši citat iz Stritarja. Nekaj prostora si je kljub uvodnemu distanciranju od zgodovinske vezanosti razlage vzel za opis realnega dogajalnega prostora in realnih osebnosti s priimkom Kerpan ter za razumevanje sporočila v smislu plebejskega upora proti avstrijski monarhiji. Po pričakovanju so tu tudi odstavki o jeziku, slogu, kompoziciji in vrstni oznaki ter sklepna umestitev besedila na razvojno lestvico slovenske pripovedne proze. Sam razpravljanja o Krpanu nisem zastavil bistveno drugače, drugačni so samo izpostavljeni problemi: Krpanov svetniški zavetnik Martin, folklorne navade ob njegovem godu, ki namigujejo na menjavo političnega gospodarja, metaforični pomeni soli, brusov in kresilne gobe itd. Paternu noče prisegati na eno samo razlago, vztrajati želi v razpetosti med pomeni in razlagami. Tudi sam svoje razlage ne razumem kot ultimativne, ki bi pometla z vsemi predhodnimi, ampak le kot odkritje doslej neopaženih podrobnosti, ki bogatijo pomenski potencial dela. Razlika se pokaže šele v sklepu razprav, pa še tu ima bolj retorično funkcijo. Paternu se je izrecno odpovedal alegoričnemu in metaforičnemu branju pripovedi, češ da jo je treba brati simbolno. Konstatiral je skladnost in soglasje med mitično in realistično dimenzijo pripovedi, njeno zrelost in diferenciranost hkrati – takih težko oprijemljivih posplošitev, ki so v funkciji potrjevanja Krpana kot slovenske literarne klasike in potrebe po retorično močnem zaključku, sam ne bi zapisal. '''Zdaj pa še k najinemu osebnemu razmerju.''' Komaj je vreden omembe nesporazumom pri izpitu iz trojčka v drugem ali tretjem letniku, ko sem mu suvereno odgovarjal, vendar ne na njegovo vprašanje o estetiku Ivanu Berniku, ampak o kritiku Brnčiču, čigar priimek se je prav tako začel na B in nam ga je predaval Zadravec. Ali pa je bilo ravno obratno. Izpit se je kljub temu lepo zaključil, mogoče so bili izpraševalci že utrujeni, pa niso več zbrano poslušali. Ne na oddelku ne v uredništvu Slavistične revije ni bilo med nama kakih nesoglasij, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko se je na slavističnem kongresu v Murski Soboti oktobra 1998 žolčno odzval na moj referat Slovenska literarna veda med kulturo, znanostjo in šolo (Hladnik 1999). Zmotila ga je moja omemba termina pozitivizem, s katerim sem publiki želel pojasniti, kaj si predstavljam pod empirizmom v literarni vedi. Beseda pozitivizem ga je spomnila na Franceta Kidriča, čigar prešernoslovje naj bi po njegovih besedah temeljilo na preštevanju hišnih številk, na katerih je prebival Prešeren, in evidentiranje gostiln, kamor je zahajal. Na svojega učitelja Kidriča je bil naravnost alergičen (Paternu 1999).<ref>V poročilu o »metodoloških, ideoloških pa tudi personalnih navzkrižjih« v stroki je zapisal: »Sicer sem pa še kot bruc na univerzi moral poslušati prešernoslovje, ki bi me spravilo v obup, če ne bi imel pri roki Prešernovih Poezij.« </ref> Malokrat v življenju sem se znašel v tako mučni situaciji, dogodek sem dojel kot grob napad, svojo obrambo pa kot nezadostno in neprepričljivo, kot poraz. Ko sem profesorja po dogodku povprašal, kaj ga je tako razhudilo, je odgovoril zelo čustveno (njegov obraz ni mogel zakriti prizadetosti), omenjal je upokojitev njegove generacije. Sam sem imel upokojitev generacije v času svojega predstojništva na oddelku v lepem spominu. Dekan Frane Jerman je upokojence povabil na prestižno kosilo na grad Strmol; ker sem v spletnih novicah poročal o meniju, me je na senatni seji ukoril, češ da sem namigoval na fakultetno potratnost, to pa je tudi vse. Ker na fotografijah s kosila Paternuja ni videti, sem preveril leto Paternujeve upokojitve. Upokojil se je leta 1994, dve leti prej, preden sem postal predstojnik, in torej ni bil med upokojenci v mojem mandatu! Paternu se je v razburjenosti mogoče nerodno izrazil ali pa sem ga iz istega razloga narobe razumel. Čustvena vznemirjenost je poskrbela, da sem imel vse doslej dogodek narobe v spominu. Paternu ni mogel biti name hud zaradi svoje upokojitve, temveč zaradi izjav v referatu. Ko po dolgem času berem svoj prispevek, vidim, da je bil Paternu v njem pogosta referenca. Govoril sem o praznini, ki je zazevala po odhodu njegove močne generacije v pokoj okrog leta 1996, odzval sem se na njegovo tožbo, da nima pravega nasledstva ter da mladi niso dovolj borbeni, in zapisal očitek, da Paternujeva generacija ni pravočasno poskrbela za nasledstvo, pri čemer mi je prišel prav citat Marijana Zlobca, da se slovenska literarna veda obnaša kot "svinje, ki žrejo svoje mladiče". Iz Paternujeve tožbe naj bi velo sporočilo Za mano potop. Govoril sem o nuji, da literarna veda postane empirična, predlagal sem odmik od imanentne interpretacije, kakor so imenovali Paternujevo metodo – skratka nič manj kot prekinitev s Paternujevo literarnovedno paradigmo. Glede na te po nepotrebnem ekspresivne izjave bi moral buren odziv pravzaprav pričakovati. Spor je bil vendarle metodološke narave. O spopadu najinih stališč na kongresu je poročalo ''Delo'' (Kolšek 1998).<ref>"Paternujev in Hladnikov referat sta torej, kar se tiče "razpotij", šla najdlje narazen; njuna polemičnost, ki zadeva tradicijo imanentizma in empirizma v slovenski literarni vedi, pa je bila &dash; če odštejemo apriorno atraktivnost takšne konfliktnosti pred tako velikim zborom &dash; tako v vsebinskem kot informativnem smislu gotovo najučinkovitejši prispevek k zborovanju. Hladnik predstavlja ta hip &dash; in najbrž še dolgo &dash; najvišjo literarnostrokovno avtoriteto na ljubljanski slovenistiki; in skoraj vse, kar je ostalo od ugledne profesorske garniture pred njim."</ref> Odzvati se mi je zdelo nujno tudi na Paternujev članek dve leti pozneje (Paternu 2000, Hladnik 2000). Ni šlo več za metodologijo literarne vede, ampak za nasledstvena vprašanja, torej vprašanja preživetja stroke. Historiat najine javne komunikacije bi lahko povzel z besedo spor, če nisem najine komunikacije do razsežnosti razhoda ali razkola prignal le v svoji glavi. Paternu je pač gojil '''polemični način komunikacije'''. Bil sem priča njegovim besednim obračunom z Aleksandrom Skazo, Janezom Rotarjem, Helgo Glušič, v korespondenci so ostali sledovi nekega njegovega spora s Francem Zadravcem, v časopisnem poročilu pa njegovi spopadi z Dušanom Pirjevcem (Vogel 1970), čeprav sta bila partizanska tovariša, in še prej z Jožetom Pogačnikom. Polemika je bila pač standardni način komunikacije v stroki in Paternu je bil njen mojster. V istem času me je povabil k sodelovanju na simpoziju ob Prešernovi 200-letnici (Paternu 2000). Napisal sem razpravo o obscenem delu Prešernovega opusa in Paternu je bil s prispevkom zadovoljen, izrekel je celo kompliment, da nekaterih tekstov, ki sem jih predstavil, prej ni poznal. Za razliko od drugih učiteljev na slovenščini, s katerimi smo družinsko prijateljevali, do osebnega druženja s Paternujem ni prišlo. Zato me je presenetilo povabilo na praznovanje njegove 90-letnice v Prešernovi hiši v Vrbi 10. junija 2016. Prisluhnili smo izvedbi Krsta pri Savici igralca Anatola Šterna, srečanje sem fotografsko dokumentiral in komentiral (Hladnik 2016). Kakih funkcij na oddelku in fakulteti, zaradi katerih bi utegnil dobiti povabilo, tedaj nisem imel, bil pa sem odgovorni urednik ''Slavistične revije'' in tega leta sva z ženo prejela zlato plaketo Združenja zveze borcev Slovenije, katerega član je bil tudi Boris Paternu, za popisovanje partizanskih spomenikov. 2016 sem bil udeležen pri predstavitvi dveh Prešernovih rokopisov, ki jih je iz ZDA prinesel Luka Zibelnik. Gotovo je bil naklonjen tudi mojemu ukvarjanju z njegovo zbirko 12.000 partizanskih pesmi (Hladnik 2021), ampak to se je zgodilo šele pozneje. V kramljanju se je razkril najin različen odnos do hrane, ki je lepo ilustriral tudi najina literarnometodološka razhajanja: Paternu je povedal, kako gurmansko uživa ob izbranih jedeh, sam pa sem se hvalil kot vsejed, požeruh in ostankar. Za povabilo na praznovanje ne najdem boljše razlage, kot to, da je profesor cenil moje delo za stroko in zunaj nje, kljub temu da se z mojim metodološkim izhodiščem ni strinjal in da sva bila značajsko vsaksebi. Še bolj nenavaden je bil profesorjev telefonski klic nekoč pozneje. Pojasnil je, da se je zmotil pri telefonski številki, ampak iz pomote se je razvil prijeten in neobičajno dolg pogovor. Bojna sekira je bila očitno zakopana. '''Svoj pristop k literaturi sem oblikoval v opoziciji s Paternujem in njegovo generacijo, kakor je Paternu svojega oblikoval v opoziciji s predhodno generacijo, zlasti s Francetom Kidričem. V praktičnem ukvarjanju z literaturo so razlike med nami majhne, literarna dela smo analizirali podobno, upoštevaje vsa razpoložljiva dejstva o njih in ob njih, iščoč slepe pege dotedanjih interpretacij in dejstva, za katera predhodniki niso mogli vedeti, ki so jih spregledali ali premalo poudarili.''' Kakšen nauk bi lahko potegnil iz svojega sopotništva z Borisom Paternujem? Če je že potreben kak nauk, je to spoznanje, da metodološka razpotja niso kaka usodna reč, so ''modus vivendi'' stroke, tako kot tudi ideološka in osebnostna navzkrižja med njenimi akterji. ==Literatura== *Miran Hladnik: [http://lit.ijs.si/lit_veda.html Slovenska literarna veda med kulturo, znanostjo in šolo.] ''Zbornik slavističnega društva Slovenije, 9: Razpotja slovenske literarne vede: Slovenski slavistični kongres, Murska Sobota, 1.–3. oktober 1998''. Ur. Zoltan Jan. Ljubljana: SDS in Zavod za šolstvo, 1999. 21–30. Delna objava v Razgledi 20/1123 (28. 10. 1998): 11–13. *Miran Hladnik: [https://lit.ijs.si/lit_ved2.html Sindrom Mačkovih očetov.] ''Večer'' 19. 10. 1998. 11. *Miran Hladnik: Kadrovske zgode in nezgode [: Odziv na članek Borisa Paternuja Stvari so normalne in slovenske]. ''Delo – KL'' 10. 2. 2000. 20. *Miran Hladnik: [http://lit.ijs.si/kakojeim.html Kako je ime metodi?] ''Slavistična revija'' 49/1–2 (2001). 1–16. *Miran Hladnik: Martin Krpan ali konstrukcija slovenskega junaka. [http://slov.si/mh/szr.pdf ''Slovenski zgodovinski roman''.] Ljubljana: FF, 2009. 250–60. *Miran Hladnik: [https://srl.si/sql_pdf/SRL_2013_1_27.pdf Slovenska literarna zgodovina danes.] ''Slavistična revija'' 61/1 (2013). 315c27. *Miran Hladnik: Perspektive slovenske literarne zgodovine. [https://plus-legacy.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/274306816 ''Prihodnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj''.] Ljubljana: FF, 2014. 61–68. *Miran Hladnik: [https://slov.si/mh/galerije/galeri285/index.html Pod Prešernovo streho.] Fotoalbum 2. 7. 2016; [https://sl.wikiversity.org/wiki/Komentarji_k_fotografijam#Stran_285_Pod_Prešernovo_streho,_2._julija_2016 komentar.] *Miran Hladnik: [[Skrivnost kabineta 209 b]]. ''Jezik in slovstvo'' 66/4 (2021). 39–53. *Peter Kolšek: Literarnozgodovinski virusi na slavističnem zborovanju. ''Delo – KL'' 8. 10. 1998. 24. *Boris Paternu: Levstikov Martin Krpan med mitom in resničnostjo. ''Slavistična revija'' 26/3 (1978). *Boris Paternu: ''Razpotja slovenske proze''. Novo mesto: Dolenjska založba, 1993. *Boris Paternu: Kaj s Prešernom v času globalizacije. [https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-3SLV5ZYL/10/index.html ''Delo'' 6. 2. 1999.] *Boris Paternu: Stvari so normalne in slovenske. ''Delo KL'' 10. 2. 2000. *''Prešernovi dnevi v Kranju: Simpozij ob 150-letnici smrti dr. Franceta Prešerna, od 2. do 5. februarja 1999 na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju''. Ur. Boris Paternu. Kranj: Občina, 2000. *Boris Paternu: Ni nedolžnega branja. ''Jezik in slovstvo'' 50/3–4 (2005). 97–106. *Herman Vogel: 400 slovenskih slavistov v Novi Gorici: Gradnik je vstal, učni načrt je padel. TT 1. 10. 1970. ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 780rjibjzxzu3ae7flsl0hu6zd03mup 85064 85063 2026-06-03T16:58:49Z Hladnikm 30 85064 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' | title_orig = '''Najina razpotja''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Prispevek na simpoziju ob 100. obletnici rojstva [[:w:Boris Paternu|Borisa Paternuja]] |image = [[File:Boris Paternu 02.jpg|thumb]] }} <blockquote>Namenil sem se bil na osnovi davnega polemičnega soočenja z Borisom Paternujem pokazati, kako razmerja v stroki v usodni meri določa osebna skladnost ali neskladnost med njenimi akterji. Pregled dokumentacije pa je pokazal, da je bil moj spomin na dogodek napačen in za ilustracijo teze neuporaben. Zato sem prispevek zastavil drugače. Za izhodišče sem vzel razpravo o Levstikovem Martinu Krpanu iz Paternujeve knjige ''Razpotja slovenske proze''<ref>Iz naslova Paternujeve knjige sem si sposodil naslov tegale prispevka. Moj izvod s posvetilom »Frančku prijateljsko – Boris«, Lj. 12. maja 1993« je iz zapuščine Franca Zadravca.</ref> in primerjal njegovo obravnavo povesti s svojo. V kompoziciji med študijama ni bistvenih razlik, obe sta napisani tako, kot se to pač v stroki počne. Razlike so se pokazale na ravni programskih literarnozgodovinskih stališč. Na slavističnem kongresu leta 1998 so se razlike polemično soočile, vendar prav kmalu tudi pomirile. Iz izkušnje izhaja spoznanje, ki bi ga pravzaprav lahko razbral že iz Paternujevih izjav, da razmerja v stroki sooblikujejo metodološka, ideološka in personalna navzkrižja.</blockquote> Boris Paternu je bil moj profesor na slovenistiki v letih 1974–1976, to je v drugem in tretjem letniku študija. Na diplomski seminar nisem hodil k njemu, ampak k profesorjema Francu Zadravcu in Matjažu Kmeclu, in se zato nisem štel med Paternujeve učence. Službena kolega sva bila od leta 1979, ko sem se zaposlil na slavistiki najprej kot stažist raziskovalec, do njegove upokojitve. V prvih letih asistentske službe sem vodil vaje iz predmeta Literarna interpretacija, ki ga je ob prenovi študijskih programov zasnoval Paternu, v rednem stiku pa sem bil z njim kot tehnični urednik ''Slavistične revije'' v letih 1980–1991, ko je bil pri časopisu glavni urednik za literarno vedo. Paternuja sem citiral v študijah o besedilih, ki jih je interpretiral pred mano (kar spada med osnovne obveze vsakršnega literarnovednega pisanja), na načela njegove literarne zgodovine pa se nisem skliceval, ker sem se priključil drugim agendam. Prisegal sem na 1. ukvarjanje s kompletnimi besedilnimi korpusi namesto s posameznim besedilom, 2. emancipatorično obravnavo nekanoniziranih besedil, 3. upoštevanje besedilnih kontekstov, 4. uporabo računalniških orodij in 5. sodelovanje javnosti (Hladnik 1998, 2001, 2013, 2014). Paternu pa je sledil želji po veliki sintezi in jo opisoval z geometričnimi metaforami (''vertikala, horizontala, diagonala''). V spremni besedi h knjigi ''Razpotja slovenske proze'' je leta 1993 zapisal, da ga zanima »notranja evolucijska dinamika« literature in »razvojno pomembna mesta«, ki jih omogoča napetost in »razpetost med tradicijo in inovacijo«. Všeč mi je bila njegova teza o heretičnem značaju umetnin in znanstveno heretična teza o pomembni vlogi personalnih naključij v zgodovini, ki je v soglasju s konceptom ''serendipity'' (srečnega naključja), ki jemlje težo logiki raznih razvojnih zgodb (Paternu 2005: 103, Hladnik 2013: 318). Sam potrebe po umeščanju svojega dela v véliko literarnozgodovinsko zgodbo nisem imel. Koncept literarnega razvoja sem skupaj s konceptom literarnih obdobij pozneje označeval kot »prežvečen in zdavnaj presežen«: »Naloga literarne zgodovine je zdaj namesto oblikovanja velike razvojne zgodbe, ki je uspešno organizirala literarno materijo preteklih obdobij, registriranje in katalogiziranje novih izbirnih možnosti (žanrskih, slogovnih, sporočilnih, avtorskih, medijskih itd.).« »Spoznanje o problematičnosti pojma literarnega razvoja je vzporedno z aktualnimi ekonomskimi in okoljevarstvenimi izjavami o nemožnosti permanentne rasti; rast je pač ena od očitnejših prezentacij razvoja. Ker je metafora literarnega razvoja v samem temelju stroke in si literarnovedni diskurz (in sploh vsakršno razpravljanje o literaturi) brez nje težko predstavljamo, gre za spoznanje, ki postavlja pod vprašaj celotno dosedanjo organizacijo stroke. […] Enakemu razvojnemu postulatu kot literatura je podvržena tudi literarna veda. Vsaka nova literarnozgodovinska sinteza izhaja iz nuje zgodbo oblikovati drugače kot predhodne.« (Hladnik 2013: 324, 325) Poglejmo najprej, '''kako sva se s Paternujem lotevala istega besedila, Martina Krpana''' (Paternu 1978 in 1993, Hladnik 2009). Paternu ga je skladno z uvodno shemo videl na osi med mitom in resničnostjo, med nadčasovno domišljijskim in aktualno političnim. Uvodoma je ponovil nezaupanje v zgodovinsko branje teksta; tekst je pomemben ravno zato, ker ga je mogoče brati tudi »zunaj stvarne zgodovinske pogojenosti« in mimo pomenov, vezanih na čas nastanka. Ravno ta razsežnost naj bi mu zagotavljala status klasike. Spričo Paternujeve nedvomne leve nazorske usmerjenosti, ki predpostavlja marksistični pogled na svet, so njegove preference do »nezgodovinskega« branja nepričakovane.<ref>Podobno je bilo zunaj marksistične literarne ved ukvarjanje Paternujeve učiteljice Marje Boršnik z ustvarjalnimi ritmi.</ref> Na prvi pogled se Paternujeva študija razlikuje od današnjih literarnoznanstvenih objav po tem, da nima »aparata«, tj. opomb, kratkih sklicev in seznama literature – tako so naši učitelji razpravljali, preden so se humanistične objave podvrgle znanstvenemu slogu pisanja. Sicer je razprava podobna današnjim, tudi moji: začne se s povzetkom dotedanjih razlag besedila, potem se posveti osebi pisatelja Levstika. Morebitnemu očitku biografiziranja ali psihologiziranja se je ognil tako, da je za vpogled v pisateljevo osebnost uporabil kar daljši citat iz Stritarja. Nekaj prostora si je kljub uvodnemu distanciranju od zgodovinske vezanosti razlage vzel za opis realnega dogajalnega prostora in realnih osebnosti s priimkom Kerpan ter za razumevanje sporočila v smislu plebejskega upora proti avstrijski monarhiji. Po pričakovanju so tu tudi odstavki o jeziku, slogu, kompoziciji in vrstni oznaki ter sklepna umestitev besedila na razvojno lestvico slovenske pripovedne proze. Sam razpravljanja o Krpanu nisem zastavil bistveno drugače, drugačni so samo izpostavljeni problemi: Krpanov svetniški zavetnik Martin, folklorne navade ob njegovem godu, ki namigujejo na menjavo političnega gospodarja, metaforični pomeni soli, brusov in kresilne gobe itd. Paternu noče prisegati na eno samo razlago, vztrajati želi v razpetosti med pomeni in razlagami. Tudi sam svoje razlage ne razumem kot ultimativne, ki bi pometla z vsemi predhodnimi, ampak le kot odkritje doslej neopaženih podrobnosti, ki bogatijo pomenski potencial dela. Razlika se pokaže šele v sklepu razprav, pa še tu ima bolj retorično funkcijo. Paternu se je izrecno odpovedal alegoričnemu in metaforičnemu branju pripovedi, češ da jo je treba brati simbolno. Konstatiral je skladnost in soglasje med mitično in realistično dimenzijo pripovedi, njeno zrelost in diferenciranost hkrati – takih težko oprijemljivih posplošitev, ki so v funkciji potrjevanja Krpana kot slovenske literarne klasike in potrebe po retorično močnem zaključku, sam ne bi zapisal. '''Zdaj pa še k najinemu osebnemu razmerju.''' Komaj je vreden omembe nesporazumom pri izpitu iz trojčka v drugem ali tretjem letniku, ko sem mu suvereno odgovarjal, vendar ne na njegovo vprašanje o estetiku Ivanu Berniku, ampak o kritiku Brnčiču, čigar priimek se je prav tako začel na B in nam ga je predaval Zadravec. Ali pa je bilo ravno obratno. Izpit se je kljub temu lepo zaključil, mogoče so bili izpraševalci že utrujeni, pa niso več zbrano poslušali. Ne na oddelku ne v uredništvu Slavistične revije ni bilo med nama kakih nesoglasij, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko se je na slavističnem kongresu v Murski Soboti oktobra 1998 žolčno odzval na moj referat Slovenska literarna veda med kulturo, znanostjo in šolo (Hladnik 1999). Zmotila ga je moja omemba termina pozitivizem, s katerim sem publiki želel pojasniti, kaj si predstavljam pod empirizmom v literarni vedi. Beseda pozitivizem ga je spomnila na Franceta Kidriča, čigar prešernoslovje naj bi po njegovih besedah temeljilo na preštevanju hišnih številk, na katerih je prebival Prešeren, in evidentiranje gostiln, kamor je zahajal. Na svojega učitelja Kidriča je bil naravnost alergičen (Paternu 1999).<ref>V poročilu o »metodoloških, ideoloških pa tudi personalnih navzkrižjih« v stroki je zapisal: »Sicer sem pa še kot bruc na univerzi moral poslušati prešernoslovje, ki bi me spravilo v obup, če ne bi imel pri roki Prešernovih Poezij.« </ref> Malokrat v življenju sem se znašel v tako mučni situaciji, dogodek sem dojel kot grob napad, svojo obrambo pa kot nezadostno in neprepričljivo, kot poraz. Ko sem profesorja po dogodku povprašal, kaj ga je tako razhudilo, je odgovoril zelo čustveno (njegov obraz ni mogel zakriti prizadetosti), omenjal je upokojitev njegove generacije. Sam sem imel upokojitev generacije v času svojega predstojništva na oddelku v lepem spominu. Dekan Frane Jerman je upokojence povabil na prestižno kosilo na grad Strmol; ker sem v spletnih novicah poročal o meniju, me je na senatni seji ukoril, češ da sem namigoval na fakultetno potratnost, to pa je tudi vse. Ker na fotografijah s kosila Paternuja ni videti, sem preveril leto Paternujeve upokojitve. Upokojil se je leta 1994, dve leti prej, preden sem postal predstojnik, in torej ni bil med upokojenci v mojem mandatu! Paternu se je v razburjenosti mogoče nerodno izrazil ali pa sem ga iz istega razloga narobe razumel. Čustvena vznemirjenost je poskrbela, da sem imel vse doslej dogodek narobe v spominu. Paternu ni mogel biti name hud zaradi svoje upokojitve, temveč zaradi izjav v referatu. Ko po dolgem času berem svoj prispevek, vidim, da je bil Paternu v njem pogosta referenca. Govoril sem o praznini, ki je zazevala po odhodu njegove močne generacije v pokoj okrog leta 1996, odzval sem se na njegovo tožbo, da nima pravega nasledstva ter da mladi niso dovolj borbeni, in zapisal očitek, da Paternujeva generacija ni pravočasno poskrbela za nasledstvo, pri čemer mi je prišel prav citat Marijana Zlobca, da se slovenska literarna veda obnaša kot "svinje, ki žrejo svoje mladiče". Iz Paternujeve tožbe naj bi velo sporočilo Za mano potop. Govoril sem o nuji, da literarna veda postane empirična, predlagal sem odmik od imanentne interpretacije, kakor so imenovali Paternujevo metodo – skratka nič manj kot prekinitev s Paternujevo literarnovedno paradigmo. Glede na te po nepotrebnem ekspresivne izjave bi moral buren odziv pravzaprav pričakovati. Spor je bil vendarle metodološke narave. O spopadu najinih stališč na kongresu je poročalo ''Delo'' (Kolšek 1998).<ref>"Paternujev in Hladnikov referat sta torej, kar se tiče "razpotij", šla najdlje narazen; njuna polemičnost, ki zadeva tradicijo imanentizma in empirizma v slovenski literarni vedi, pa je bila &dash; če odštejemo apriorno atraktivnost takšne konfliktnosti pred tako velikim zborom &dash; tako v vsebinskem kot informativnem smislu gotovo najučinkovitejši prispevek k zborovanju. Hladnik predstavlja ta hip &dash; in najbrž še dolgo &dash; najvišjo literarnostrokovno avtoriteto na ljubljanski slovenistiki; in skoraj vse, kar je ostalo od ugledne profesorske garniture pred njim."</ref> Odzvati se mi je zdelo nujno tudi na Paternujev članek dve leti pozneje (Paternu 2000, Hladnik 2000). Ni šlo več za metodologijo literarne vede, ampak za nasledstvena vprašanja, torej vprašanja preživetja stroke. Historiat najine javne komunikacije bi lahko povzel z besedo spor, če nisem najine komunikacije do razsežnosti razhoda ali razkola prignal le v svoji glavi. Paternu je pač gojil '''polemični način komunikacije'''. Bil sem priča njegovim besednim obračunom z Aleksandrom Skazo, Janezom Rotarjem, Helgo Glušič, v korespondenci so ostali sledovi nekega njegovega spora s Francem Zadravcem, v časopisnem poročilu pa njegovi spopadi z Dušanom Pirjevcem (Vogel 1970), čeprav sta bila partizanska tovariša, in še prej z Jožetom Pogačnikom. Polemika je bila pač standardni način komunikacije v stroki in Paternu je bil njen mojster. V istem času me je povabil k sodelovanju na simpoziju ob Prešernovi 200-letnici (Paternu 2000). Napisal sem razpravo o obscenem delu Prešernovega opusa in Paternu je bil s prispevkom zadovoljen, izrekel je celo kompliment, da nekaterih tekstov, ki sem jih predstavil, prej ni poznal. Za razliko od drugih učiteljev na slovenščini, s katerimi smo družinsko prijateljevali, do osebnega druženja s Paternujem ni prišlo. Zato me je presenetilo povabilo na praznovanje njegove 90-letnice v Prešernovi hiši v Vrbi 10. junija 2016. Prisluhnili smo izvedbi Krsta pri Savici igralca Anatola Šterna, srečanje sem fotografsko dokumentiral in komentiral (Hladnik 2016). Kakih funkcij na oddelku in fakulteti, zaradi katerih bi utegnil dobiti povabilo, tedaj nisem imel, bil pa sem odgovorni urednik ''Slavistične revije'' in tega leta sva z ženo prejela zlato plaketo Združenja zveze borcev Slovenije, katerega član je bil tudi Boris Paternu, za popisovanje partizanskih spomenikov. 2016 sem bil udeležen pri predstavitvi dveh Prešernovih rokopisov, ki jih je iz ZDA prinesel Luka Zibelnik. Gotovo je bil naklonjen tudi mojemu ukvarjanju z njegovo zbirko 12.000 partizanskih pesmi (Hladnik 2021), ampak to se je zgodilo šele pozneje. V kramljanju se je razkril najin različen odnos do hrane, ki je lepo ilustriral tudi najina literarnometodološka razhajanja: Paternu je povedal, kako gurmansko uživa ob izbranih jedeh, sam pa sem se hvalil kot vsejed, požeruh in ostankar. Za povabilo na praznovanje ne najdem boljše razlage, kot to, da je profesor cenil moje delo za stroko in zunaj nje, kljub temu da se z mojim metodološkim izhodiščem ni strinjal in da sva bila značajsko vsaksebi. Še bolj nenavaden je bil profesorjev telefonski klic nekoč pozneje. Pojasnil je, da se je zmotil pri telefonski številki, ampak iz pomote se je razvil prijeten in neobičajno dolg pogovor. '''Svoj pristop k literaturi sem oblikoval v opoziciji s Paternujem in njegovo generacijo, kakor je Paternu svojega oblikoval v opoziciji s predhodno generacijo, zlasti s Francetom Kidričem. V praktičnem ukvarjanju z literaturo so razlike med nami majhne, literarna dela smo analizirali podobno, upoštevaje vsa razpoložljiva dejstva o njih in ob njih, iščoč slepe pege dotedanjih interpretacij in dejstva, za katera predhodniki niso mogli vedeti, ki so jih spregledali ali premalo poudarili.''' Kakšen nauk bi lahko potegnil iz svojega sopotništva z Borisom Paternujem? Če je že potreben kak nauk, je to spoznanje, da metodološka razpotja niso kaka usodna reč, so ''modus vivendi'' stroke, tako kot tudi ideološka in osebnostna navzkrižja med njenimi akterji. ==Literatura== *Miran Hladnik: [http://lit.ijs.si/lit_veda.html Slovenska literarna veda med kulturo, znanostjo in šolo.] ''Zbornik slavističnega društva Slovenije, 9: Razpotja slovenske literarne vede: Slovenski slavistični kongres, Murska Sobota, 1.–3. oktober 1998''. Ur. Zoltan Jan. Ljubljana: SDS in Zavod za šolstvo, 1999. 21–30. Delna objava v Razgledi 20/1123 (28. 10. 1998): 11–13. *Miran Hladnik: [https://lit.ijs.si/lit_ved2.html Sindrom Mačkovih očetov.] ''Večer'' 19. 10. 1998. 11. *Miran Hladnik: Kadrovske zgode in nezgode [: Odziv na članek Borisa Paternuja Stvari so normalne in slovenske]. ''Delo – KL'' 10. 2. 2000. 20. *Miran Hladnik: [http://lit.ijs.si/kakojeim.html Kako je ime metodi?] ''Slavistična revija'' 49/1–2 (2001). 1–16. *Miran Hladnik: Martin Krpan ali konstrukcija slovenskega junaka. [http://slov.si/mh/szr.pdf ''Slovenski zgodovinski roman''.] Ljubljana: FF, 2009. 250–60. *Miran Hladnik: [https://srl.si/sql_pdf/SRL_2013_1_27.pdf Slovenska literarna zgodovina danes.] ''Slavistična revija'' 61/1 (2013). 315c27. *Miran Hladnik: Perspektive slovenske literarne zgodovine. [https://plus-legacy.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/274306816 ''Prihodnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj''.] Ljubljana: FF, 2014. 61–68. *Miran Hladnik: [https://slov.si/mh/galerije/galeri285/index.html Pod Prešernovo streho.] Fotoalbum 2. 7. 2016; [https://sl.wikiversity.org/wiki/Komentarji_k_fotografijam#Stran_285_Pod_Prešernovo_streho,_2._julija_2016 komentar.] *Miran Hladnik: [[Skrivnost kabineta 209 b]]. ''Jezik in slovstvo'' 66/4 (2021). 39–53. *Peter Kolšek: Literarnozgodovinski virusi na slavističnem zborovanju. ''Delo – KL'' 8. 10. 1998. 24. *Boris Paternu: Levstikov Martin Krpan med mitom in resničnostjo. ''Slavistična revija'' 26/3 (1978). *Boris Paternu: ''Razpotja slovenske proze''. Novo mesto: Dolenjska založba, 1993. *Boris Paternu: Kaj s Prešernom v času globalizacije. [https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-3SLV5ZYL/10/index.html ''Delo'' 6. 2. 1999.] *Boris Paternu: Stvari so normalne in slovenske. ''Delo KL'' 10. 2. 2000. *''Prešernovi dnevi v Kranju: Simpozij ob 150-letnici smrti dr. Franceta Prešerna, od 2. do 5. februarja 1999 na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju''. Ur. Boris Paternu. Kranj: Občina, 2000. *Boris Paternu: Ni nedolžnega branja. ''Jezik in slovstvo'' 50/3–4 (2005). 97–106. *Herman Vogel: 400 slovenskih slavistov v Novi Gorici: Gradnik je vstal, učni načrt je padel. TT 1. 10. 1970. ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. lo4ravb1xr1e3lfd2eso8f2dt24r2kr 0 4303 85065 85060 2026-06-03T17:24:51Z Hladnikm 30 /* Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve */ 85065 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. Edino tiskano obvestilo je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih [nekaj strani]. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== *prva uradna proslava leta 1958 *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== {{stolpci|2|2=<div></div> # 1958 # 1959 # 1960 # 1961 # 1962 Miha Marinko # 1963 # 1964 # 1965 # 1966 # 1967 # 1968 # 1969 # 1970 # 1971 # 1972 Franc Leskošek - Luka, narodni heroj # 1973 # 1974 # 1975 # 1976 Sergej Kraigher (odkritje spomenika) [UI: Marko Vraničar?] # 1977 # 1978 # 1979 # 1980 # 1981 # 1982 # 1983 # 1984 # 1985 # 1986 # 1987 # 1988 # 1989 # 1990 # 1991 # 1992 France Bučar # 1993 Milan Kučan # 1994 Ivan Kristan [UI: Ivan Dolničar?] # 1995 Dimitrij Rupel # 1996 Matjaž Kmecl # 1997 Janez Kocijančič [Kl. Kocijančič: govornik Kmecl!?] # 1998 41. prireditev, govornik Kučan; »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 Ciril Zlobec # 2000 Janez Stanovnik # 2001 # 2002 # 2003 Tone Rop, med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 Borut Pahor # 2005 Anton Bebler # 2006 Jelko Kacin # 2007 Karel Erjavec # 2008 Danilo Türk # 2009 Pavel Gantar »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 Katarina Kresal # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 Božo Repe # 2014 Viktor Žakelj # 2015 Anton Vratuša # 2016 SašaVuga # 2017 Martin Premk # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič] [UI: Marijan Križman] # 2019 Dejan Židan # 2020 Ervin Fritz # 2021 COVID # 2022 Milan Kučan # 2023 Borut Sajovic # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec] # 2025 Urška Klakočar Zupančič # 2026 Robert Golob # 2027 }} ==Pohodne poti do Dražgoš== ==Dražgoški spomeniki== ==Literatura o Dražgošah== <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 9x5i0ftrg6vvx2dqlhyli3pnxvt8ghj 85066 85065 2026-06-03T18:32:49Z Hladnikm 30 /* Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve */ 85066 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih [nekaj strani]. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== *prva uradna proslava leta 1958 *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== {{stolpci|2|2=<div></div> # 1958 # 1959 # 1960 # 1961 # 1962 Miha Marinko # 1963 # 1964 # 1965 # 1966 # 1967 # 1968 # 1969 # 1970 # 1971 # 1972 Franc Leskošek - Luka, narodni heroj # 1973 # 1974 # 1975 # 1976 Sergej Kraigher (odkritje spomenika) [UI: Marko Vraničar?] # 1977 # 1978 # 1979 # 1980 # 1981 # 1982 # 1983 # 1984 # 1985 # 1986 # 1987 # 1988 # 1989 # 1990 # 1991 # 1992 France Bučar # 1993 Milan Kučan # 1994 Ivan Kristan [UI: Ivan Dolničar?] # 1995 Dimitrij Rupel # 1996 Matjaž Kmecl # 1997 Janez Kocijančič [Kl. Kocijančič: govornik Kmecl!?] # 1998 41. prireditev, govornik Kučan; »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 Ciril Zlobec # 2000 Janez Stanovnik # 2001 # 2002 # 2003 Tone Rop, med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 Borut Pahor # 2005 Anton Bebler # 2006 Jelko Kacin # 2007 Karel Erjavec # 2008 Danilo Türk # 2009 Pavel Gantar »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 Katarina Kresal # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 Božo Repe # 2014 Viktor Žakelj # 2015 Anton Vratuša # 2016 SašaVuga # 2017 Martin Premk # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič] [UI: Marijan Križman] # 2019 Dejan Židan # 2020 Ervin Fritz # 2021 COVID # 2022 Milan Kučan # 2023 Borut Sajovic # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec] # 2025 Urška Klakočar Zupančič # 2026 Robert Golob # 2027 }} ==Pohodne poti do Dražgoš== ==Dražgoški spomeniki== ==Literatura o Dražgošah== <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. lyi4jzna3g7ps36x0c69b8jygvdi3de 85067 85066 2026-06-04T07:30:19Z ~2026-33130-41 4717 /* Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice */ 85067 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih [nekaj strani]. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== *prva uradna proslava leta 1958 *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, NIka Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10.1.). Tako je bilo 15.1.1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13.10.1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2.12.1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12.1.1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== {{stolpci|2|2=<div></div> # 1958 # 1959 # 1960 # 1961 # 1962 Miha Marinko # 1963 # 1964 # 1965 # 1966 # 1967 # 1968 # 1969 # 1970 # 1971 # 1972 Franc Leskošek - Luka, narodni heroj # 1973 # 1974 # 1975 # 1976 Sergej Kraigher (odkritje spomenika) [UI: Marko Vraničar?] # 1977 # 1978 # 1979 # 1980 # 1981 # 1982 # 1983 # 1984 # 1985 # 1986 # 1987 # 1988 # 1989 # 1990 # 1991 # 1992 France Bučar # 1993 Milan Kučan # 1994 Ivan Kristan [UI: Ivan Dolničar?] # 1995 Dimitrij Rupel # 1996 Matjaž Kmecl # 1997 Janez Kocijančič [Kl. Kocijančič: govornik Kmecl!?] # 1998 41. prireditev, govornik Kučan; »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 Ciril Zlobec # 2000 Janez Stanovnik # 2001 # 2002 # 2003 Tone Rop, med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 Borut Pahor # 2005 Anton Bebler # 2006 Jelko Kacin # 2007 Karel Erjavec # 2008 Danilo Türk # 2009 Pavel Gantar »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 Katarina Kresal # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 Božo Repe # 2014 Viktor Žakelj # 2015 Anton Vratuša # 2016 SašaVuga # 2017 Martin Premk # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič] [UI: Marijan Križman] # 2019 Dejan Židan # 2020 Ervin Fritz # 2021 COVID # 2022 Milan Kučan # 2023 Borut Sajovic # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec] # 2025 Urška Klakočar Zupančič # 2026 Robert Golob # 2027 }} ==Pohodne poti do Dražgoš== ==Dražgoški spomeniki== ==Literatura o Dražgošah== <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. od171qneudsemi0l5xn69f6ucpub19g 85068 85067 2026-06-04T07:31:32Z ~2026-33130-41 4717 /* Obnova vasi */ 85068 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih [nekaj strani]. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (13.10.1949, Gorenjski Glas). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22.6.1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== *prva uradna proslava leta 1958 *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, NIka Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10.1.). Tako je bilo 15.1.1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13.10.1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2.12.1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12.1.1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== {{stolpci|2|2=<div></div> # 1958 # 1959 # 1960 # 1961 # 1962 Miha Marinko # 1963 # 1964 # 1965 # 1966 # 1967 # 1968 # 1969 # 1970 # 1971 # 1972 Franc Leskošek - Luka, narodni heroj # 1973 # 1974 # 1975 # 1976 Sergej Kraigher (odkritje spomenika) [UI: Marko Vraničar?] # 1977 # 1978 # 1979 # 1980 # 1981 # 1982 # 1983 # 1984 # 1985 # 1986 # 1987 # 1988 # 1989 # 1990 # 1991 # 1992 France Bučar # 1993 Milan Kučan # 1994 Ivan Kristan [UI: Ivan Dolničar?] # 1995 Dimitrij Rupel # 1996 Matjaž Kmecl # 1997 Janez Kocijančič [Kl. Kocijančič: govornik Kmecl!?] # 1998 41. prireditev, govornik Kučan; »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 Ciril Zlobec # 2000 Janez Stanovnik # 2001 # 2002 # 2003 Tone Rop, med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 Borut Pahor # 2005 Anton Bebler # 2006 Jelko Kacin # 2007 Karel Erjavec # 2008 Danilo Türk # 2009 Pavel Gantar »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 Katarina Kresal # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 Božo Repe # 2014 Viktor Žakelj # 2015 Anton Vratuša # 2016 SašaVuga # 2017 Martin Premk # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič] [UI: Marijan Križman] # 2019 Dejan Židan # 2020 Ervin Fritz # 2021 COVID # 2022 Milan Kučan # 2023 Borut Sajovic # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec] # 2025 Urška Klakočar Zupančič # 2026 Robert Golob # 2027 }} ==Pohodne poti do Dražgoš== ==Dražgoški spomeniki== ==Literatura o Dražgošah== <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. d906oj42p4flzr9pnax613n8qpfwmm1 85069 85068 2026-06-04T10:27:40Z Hladnikm 30 85069 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih [nekaj strani]. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (13.10.1949, Gorenjski Glas). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22.6.1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== *prva uradna proslava leta 1958 *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, NIka Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10.1.). Tako je bilo 15.1.1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13.10.1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2.12.1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12.1.1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== {{stolpci|2|2=<div></div> # 1958 # 1959 # 1960 # 1961 # 1962 Miha Marinko # 1963 # 1964 # 1965 # 1966 # 1967 # 1968 # 1969 # 1970 # 1971 # 1972 Franc Leskošek - Luka, narodni heroj # 1973 # 1974 # 1975 # 1976 Sergej Kraigher (odkritje spomenika) [UI: Marko Vraničar?] # 1977 # 1978 # 1979 # 1980 # 1981 # 1982 # 1983 # 1984 # 1985 # 1986 # 1987 # 1988 # 1989 # 1990 # 1991 # 1992 France Bučar # 1993 Milan Kučan # 1994 Ivan Kristan [UI: Ivan Dolničar?] # 1995 Dimitrij Rupel # 1996 Matjaž Kmecl # 1997 Janez Kocijančič [Kl. Kocijančič: govornik Kmecl!?] # 1998 41. prireditev, govornik Kučan; »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 Ciril Zlobec # 2000 Janez Stanovnik # 2001 # 2002 # 2003 Tone Rop, med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 Borut Pahor # 2005 Anton Bebler # 2006 Jelko Kacin # 2007 Karel Erjavec # 2008 Danilo Türk # 2009 Pavel Gantar »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 Katarina Kresal # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 Božo Repe # 2014 Viktor Žakelj # 2015 Anton Vratuša # 2016 SašaVuga # 2017 Martin Premk # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič] [UI: Marijan Križman] # 2019 Dejan Židan # 2020 Ervin Fritz # 2021 COVID # 2022 Milan Kučan # 2023 Borut Sajovic # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec] # 2025 Urška Klakočar Zupančič # 2026 Robert Golob # 2027 }} ==Pohodne poti do Dražgoš== ==Dražgoški spomeniki== ==Literatura o Dražgošah== <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. pjje9fq5z0oniba0tbv5bicrlimyfel