Wikiverza slwikiversity https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.8 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikiverza Pogovor o Wikiverzi Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 4303 85152 85151 2026-06-24T12:05:16Z Hladnikm 30 /* Govorniki na dražgoških proslavah */ 85152 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== *prva uradna proslava leta 1958 *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, NIka Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Dežman Anton - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *spomenik dražgoški bitki *spominska soba Canlkarjevega bataljona v brunarici *nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču *spomenik talcem in borcem pri cerkvi *prvotni grob pobitih domačinov *spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi *spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi *spominska plošča kurirjem na OŠ *22 ustreljenim domačinom na Jelenščah *devetim padlim, Rudno *Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini Čez mejo KS Dražgoše so še *Bičkova skala *spomenik na planini Mosti *trije spomeniki v Lajšah *Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?) ==Umetniške upodobitve== *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]) ==Literatura o Dražgošah== <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. rba27lb7jiwtyubkh8a3xrc6a3lhrql 85153 85152 2026-06-24T12:12:52Z Hladnikm 30 /* Govorniki na dražgoških proslavah */ 85153 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== *prva uradna proslava leta 1958 *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, NIka Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *spomenik dražgoški bitki *spominska soba Canlkarjevega bataljona v brunarici *nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču *spomenik talcem in borcem pri cerkvi *prvotni grob pobitih domačinov *spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi *spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi *spominska plošča kurirjem na OŠ *22 ustreljenim domačinom na Jelenščah *devetim padlim, Rudno *Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini Čez mejo KS Dražgoše so še *Bičkova skala *spomenik na planini Mosti *trije spomeniki v Lajšah *Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?) ==Umetniške upodobitve== *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]) ==Literatura o Dražgošah== <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 2brkdrelhmi3qooyi7mniknhb7m3auq 85154 85153 2026-06-24T12:19:54Z Hladnikm 30 /* Govorniki na dražgoških proslavah */ 85154 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== *prva uradna proslava leta 1958 *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, NIka Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *spomenik dražgoški bitki *spominska soba Canlkarjevega bataljona v brunarici *nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču *spomenik talcem in borcem pri cerkvi *prvotni grob pobitih domačinov *spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi *spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi *spominska plošča kurirjem na OŠ *22 ustreljenim domačinom na Jelenščah *devetim padlim, Rudno *Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini Čez mejo KS Dražgoše so še *Bičkova skala *spomenik na planini Mosti *trije spomeniki v Lajšah *Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?) ==Umetniške upodobitve== *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]) ==Literatura o Dražgošah== <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. nchx67z2vclm8750sms9nn5yqih1ux0 85155 85154 2026-06-24T12:20:40Z Hladnikm 30 /* Umetniške upodobitve */ 85155 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== *prva uradna proslava leta 1958 *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, NIka Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *spomenik dražgoški bitki *spominska soba Canlkarjevega bataljona v brunarici *nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču *spomenik talcem in borcem pri cerkvi *prvotni grob pobitih domačinov *spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi *spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi *spominska plošča kurirjem na OŠ *22 ustreljenim domačinom na Jelenščah *devetim padlim, Rudno *Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini Čez mejo KS Dražgoše so še *Bičkova skala *spomenik na planini Mosti *trije spomeniki v Lajšah *Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?) ==Umetniške upodobitve== *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]) * spominske značke in žiga po osnutku Iveta Šubica …1536.jpg; kipec Franca Smerduja za zmagovalca sankaških tekem v Železnikih ==Literatura o Dražgošah== <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 4a3uv89fwy3pso2lmb1vrd5439z8xjy 85156 85155 2026-06-24T13:17:33Z Hladnikm 30 85156 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== *prva uradna proslava leta 1958 *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, NIka Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *spomenik dražgoški bitki *spominska soba Canlkarjevega bataljona v brunarici *nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču *spomenik talcem in borcem pri cerkvi *prvotni grob pobitih domačinov *spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi *spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi *spominska plošča kurirjem na OŠ *22 ustreljenim domačinom na Jelenščah *devetim padlim, Rudno *Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini Čez mejo KS Dražgoše so še *Bičkova skala *spomenik na planini Mosti *trije spomeniki v Lajšah *Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?) ==Umetniške upodobitve== *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]) * spominske značke in žiga po osnutku Iveta Šubica …1536.jpg; kipec Franca Smerduja za zmagovalca sankaških tekem v Železnikih ==Literatura o Dražgošah== ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 41ik98bzg628hoixb0r8gfx28ko3uon 85157 85156 2026-06-24T13:28:05Z Hladnikm 30 /* Dražgoški spomeniki */ 85157 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== *prva uradna proslava leta 1958 *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, NIka Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] ==Umetniške upodobitve== *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]) * spominske značke in žiga po osnutku Iveta Šubica …1536.jpg; kipec Franca Smerduja za zmagovalca sankaških tekem v Železnikih ==Literatura o Dražgošah== ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. lw9i0mn0564il781q71i5ekseub4jn5 85158 85157 2026-06-24T13:28:42Z Hladnikm 30 /* Dražgoški spomeniki */ 85158 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== *prva uradna proslava leta 1958 *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, NIka Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] ==Umetniške upodobitve== *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]) * spominske značke in žiga po osnutku Iveta Šubica …1536.jpg; kipec Franca Smerduja za zmagovalca sankaških tekem v Železnikih ==Literatura o Dražgošah== ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 7hvmwc08oz5mmisezzjcwb84f0hjtq1