Kovači v partizanih

<mediawiki xmlns="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:schemaLocation="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/ http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11.xsd" version="0.11" xml:lang="sl">
  <siteinfo>
    <sitename>Wikiverza</sitename>
    <dbname>slwikiversity</dbname>
    <base>https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran</base>
    <generator>MediaWiki 1.47.0-wmf.12</generator>
    <case>first-letter</case>
    <namespaces>
      <namespace key="-2" case="first-letter">Datoteka</namespace>
      <namespace key="-1" case="first-letter">Posebno</namespace>
      <namespace key="0" case="first-letter" />
      <namespace key="1" case="first-letter">Pogovor</namespace>
      <namespace key="2" case="first-letter">Uporabnik</namespace>
      <namespace key="3" case="first-letter">Uporabniški pogovor</namespace>
      <namespace key="4" case="first-letter">Wikiverza</namespace>
      <namespace key="5" case="first-letter">Pogovor o Wikiverzi</namespace>
      <namespace key="6" case="first-letter">Slika</namespace>
      <namespace key="7" case="first-letter">Pogovor o sliki</namespace>
      <namespace key="8" case="first-letter">MediaWiki</namespace>
      <namespace key="9" case="first-letter">Pogovor o MediaWiki</namespace>
      <namespace key="10" case="first-letter">Predloga</namespace>
      <namespace key="11" case="first-letter">Pogovor o predlogi</namespace>
      <namespace key="12" case="first-letter">Pomoč</namespace>
      <namespace key="13" case="first-letter">Pogovor o pomoči</namespace>
      <namespace key="14" case="first-letter">Kategorija</namespace>
      <namespace key="15" case="first-letter">Pogovor o kategoriji</namespace>
      <namespace key="710" case="first-letter">TimedText</namespace>
      <namespace key="711" case="first-letter">TimedText talk</namespace>
      <namespace key="828" case="first-letter">Modul</namespace>
      <namespace key="829" case="first-letter">Pogovor o modulu</namespace>
      <namespace key="1728" case="first-letter">Event</namespace>
      <namespace key="1729" case="first-letter">Event talk</namespace>
    </namespaces>
  </siteinfo>
  <page>
    <title>Kovači v partizanih</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4309</id>
    <revision>
      <id>85507</id>
      <parentid>85505</parentid>
      <timestamp>2026-07-26T14:05:22Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Literatura */</comment>
      <origin>85507</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="46872" sha1="osvbaxpapqfxjmztoz60f8dvgm1zip0" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska
*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]
*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978)
*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

==Spomeniki==

* Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: &quot;Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič &quot;Plamenu&quot; | 1947&quot; 
* Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: &quot;Od štirih do ene&quot; ...
* interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

&lt;!-- Rudi Finžgar (1)
Šola za življenje. —
»Ko sem bil star 5 let,
sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se
otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki
ljudje. — '
Vlage Obiski Draga
O Rudij u Finžgarju n e mo ­
rem o govorit i ko t o »nekdanje m planiškem junaku«. Bi l
•l e prv i Jugoslovan , k i j e n a
smučeh preskočil 100-metrsk o
znamk o i n j e zat o osta l pla -
niSk i juna k tud i danes , k o
Pričakujemo prv o svetovn o
Prvenstv o v smučarskih po ­
leti h v Planic i te r b o t o ved ­
n o tud i ostal .
Rud i s e j e rodi l let a 1920
ko t drug i si n mizarskem u
mojstr u Rudolf u Finžgarju.
^ brato m Ivano m
An oo j e parno m i n sestr o
ffi&amp;SS M 6 otro -
Sre -
ljem ,
,..^/.ivi]at svoj e o
štvo v žcbljarski Kropi . 1
čal s e j e s trdi m življenjem,,
k i j e bil o izpolnjen o ž delom .
pra v t o življenj e dal o os -
riov e njegov i osebnosti ? S o
mu t a drobn a vsakodnevn a
doživetja krepil a tel o i n zna ­
čaj? Nedvomno .
»Ko sem bi l star 5 let, se m
* i odrezal prv e drsne plohe,
* kakršnimi sm o se otroci
»Puščali p o klanci h v okolic i
Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile
podobne coklam. Seveda se
nam še sanjalo ni, da mora ­
jo bit i smuči ukrivljene ... «
Otroc i s o s i pomagal i n a
najrazličnejše naoine . Drse ­
nj e p o sneg u j c bil o v Krop i
prav a tradicija . Otroc i s o ob ­
čudovali drsenj e hlodov , k i
s o ji h spuščali z. Jamnik a n a
žag o v Kropo . O b te m s o s i
izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«.
»Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo
jih imeli tudi pozimi za v
šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je
kot 'tajfel', ko smo se peljali
v šolo! T o je bila naša prva
šola drsanja. «
Otroc i v Krop i s o se delil i
n a različne skupine . Vsak a j e
imel a svojeg a »kolovodjo«. V
te h skupina h s o doraščali
Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­
ne z Zupan , inž. Jane z šmitek ,
Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n
drugi .
»Spominjam se, da je bil
kolovodja moje skupine To ­
ne Ažman. Naloga kolovodij
je bila, da so si izmišljali
nove in nove igre. Nekoč je
bilo moderno, da smo hodili
s hoduljami, drugič, da smo
( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­
pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .«
Poletj e s o preživljali otroc i
o b tolmun u v Lipnici , kje r
se stekat a Kroparščic a i n
Kamnišca . V nje m s o stal e
tr i skale , kamo r s o se raz ­
vrščali otroc i p o svoje m zna ­
nj u plavanja .
»Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so
znali naredit i dva zamaha na
vodi, pr i tretji pa smo bili
navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje
rib nas je zaposlovalo skozi
poletje. Spominjam se, kako
sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo.
Rib o sem potegnil gožu iz
gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. «
Otroc i s o s i Krop o razde ­
lili . Delil i s o j o n a zgornjo ,
srednj o i n spodnjo , tak o ko t
s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a
dela , ko t jo j e ločil potoček.
»Med seboj smo bili sicer
prijatelji, vendar so bili me d
otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori.
Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga
ne bodo sosedje podrli. Naša
hiša je bila na meji me d
spodnjim in srednjim delom
Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je
vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .«
Vod a j e delil a kroparsk e
otrok e n a lev e i n desne . Ta ­
k o deljen i s o hodil i nabira t
gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­
čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­
čo. Če se j e približal sosed ,
s o m u tako j svetovali : »Pojdi
na svoj konec ... « T o otroško
rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­
snej e s o se fantj e pomešali
i n enotn o nastopal i v novi h
podvigih .
»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i
takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj
se delijo na Orle in Sokole.
Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog
predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i
igrali odbojko, telovadili ali
gojili lahko atletiko... «
Znan a j e bil a V &gt;parska vr ­
st a dvanajsti h fantov , k i j e
nastopal a n a proslava h v naj ­
različnejših krajih . Redn o s o
vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­
lj i društva razlagal i o obna ­
šanju, o odnosi h d o dekle t i n
podobnem . Raze n tisteg a o
dekletih , ji m takra t n i dost i
ostal o v ušesih.
»Obiskoval nas je Drago
Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss
spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o
je gledati pod vodo. Pote m
nas je peljal v večjo sobo,
ki smo ji rekli telovadnica, i n
na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... «
Priljubljen a točke kropar -
skih fanto v n a nastopi h j e
bil »levji skok«. Prv i je po ­
klekni l na vse štiri, drug i j c
skočil čezenj i n se postavi l
o b prvega . Tak o s o nadalje ­
val i vse d o dvanajstega . Zad ­
nji j e ponavad i skaka l Rudi .
Ke r j e ime l že takrat dober
odriv , j e v splošno zadovolj ­
stv o lep o zaplava l čez vse h
enajs t tele s svoji h kolegov .
Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­
naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej -
stvovanj e kasneje . V Krop i
ni bil o tolik o ravnine , d a bi
lahk o igral i nogomet , zat o s o
fantj e odvozil i zemljo , d a s o
s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako
so več let gradil i telovadnico .
Finžgar se j e srečal s špor ­
to m že v ran i mladost i i n
m u j e kasneje posveti l vcM k
de l svojetra časa.
? . Čolnar  --&gt;

*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kulltura. MRO 2025. 

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

|[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|500 px|left|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]

====Karabinko mi na grob denite====
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
m1 zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi 1

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

====Na Bistrici 1942====

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija 1&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

==Opombe==

{{sklici}}

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>osvbaxpapqfxjmztoz60f8dvgm1zip0</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85508</id>
      <parentid>85507</parentid>
      <timestamp>2026-07-26T14:19:40Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Partizan športnik Rudi Finžgar */</comment>
      <origin>85508</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="46810" sha1="kjqjqir4svn1blw4eg9rj5w887n7v12" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska
*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]
*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978)
*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

==Spomeniki==

* Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: &quot;Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič &quot;Plamenu&quot; | 1947&quot; 
* Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: &quot;Od štirih do ene&quot; ...
* interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

&lt;!-- Rudi Finžgar (1)
Šola za življenje. —
»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ''Obiski'' Draga Ulage.

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil
je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko
znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko
pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal.
Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju.
Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

1
čal s e j e s trdi m življenjem,,
k i j e bil o izpolnjen o ž delom .
pra v t o življenj e dal o os -
riov e njegov i osebnosti ? S o
mu t a drobn a vsakodnevn a
doživetja krepil a tel o i n zna ­
čaj? Nedvomno .
»Ko sem bi l star 5 let, se m
* i odrezal prv e drsne plohe,
* kakršnimi sm o se otroci
»Puščali p o klanci h v okolic i
Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile
podobne coklam. Seveda se
nam še sanjalo ni, da mora ­
jo bit i smuči ukrivljene ... «
Otroc i s o s i pomagal i n a
najrazličnejše naoine . Drse ­
nj e p o sneg u j c bil o v Krop i
prav a tradicija . Otroc i s o ob ­
čudovali drsenj e hlodov , k i
s o ji h spuščali z. Jamnik a n a
žag o v Kropo . O b te m s o s i
izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«.
»Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo
jih imeli tudi pozimi za v
šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je
kot 'tajfel', ko smo se peljali
v šolo! T o je bila naša prva
šola drsanja. «
Otroc i v Krop i s o se delil i
n a različne skupine . Vsak a j e
imel a svojeg a »kolovodjo«. V
te h skupina h s o doraščali
Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­
ne z Zupan , inž. Jane z šmitek ,
Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n
drugi .
»Spominjam se, da je bil
kolovodja moje skupine To ­
ne Ažman. Naloga kolovodij
je bila, da so si izmišljali
nove in nove igre. Nekoč je
bilo moderno, da smo hodili
s hoduljami, drugič, da smo
( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­
pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .«
Poletj e s o preživljali otroc i
o b tolmun u v Lipnici , kje r
se stekat a Kroparščic a i n
Kamnišca . V nje m s o stal e
tr i skale , kamo r s o se raz ­
vrščali otroc i p o svoje m zna ­
nj u plavanja .
»Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so
znali naredit i dva zamaha na
vodi, pr i tretji pa smo bili
navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje
rib nas je zaposlovalo skozi
poletje. Spominjam se, kako
sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo.
Rib o sem potegnil gožu iz
gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. «
Otroc i s o s i Krop o razde ­
lili . Delil i s o j o n a zgornjo ,
srednj o i n spodnjo , tak o ko t
s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a
dela , ko t jo j e ločil potoček.
»Med seboj smo bili sicer
prijatelji, vendar so bili me d
otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori.
Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga
ne bodo sosedje podrli. Naša
hiša je bila na meji me d
spodnjim in srednjim delom
Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je
vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .«
Vod a j e delil a kroparsk e
otrok e n a lev e i n desne . Ta ­
k o deljen i s o hodil i nabira t
gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­
čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­
čo. Če se j e približal sosed ,
s o m u tako j svetovali : »Pojdi
na svoj konec ... « T o otroško
rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­
snej e s o se fantj e pomešali
i n enotn o nastopal i v novi h
podvigih .
»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i
takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj
se delijo na Orle in Sokole.
Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog
predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i
igrali odbojko, telovadili ali
gojili lahko atletiko... «
Znan a j e bil a V &gt;parska vr ­
st a dvanajsti h fantov , k i j e
nastopal a n a proslava h v naj ­
različnejših krajih . Redn o s o
vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­
lj i društva razlagal i o obna ­
šanju, o odnosi h d o dekle t i n
podobnem . Raze n tisteg a o
dekletih , ji m takra t n i dost i
ostal o v ušesih.
»Obiskoval nas je Drago
Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss
spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o
je gledati pod vodo. Pote m
nas je peljal v večjo sobo,
ki smo ji rekli telovadnica, i n
na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... «
Priljubljen a točke kropar -
skih fanto v n a nastopi h j e
bil »levji skok«. Prv i je po ­
klekni l na vse štiri, drug i j c
skočil čezenj i n se postavi l
o b prvega . Tak o s o nadalje ­
val i vse d o dvanajstega . Zad ­
nji j e ponavad i skaka l Rudi .
Ke r j e ime l že takrat dober
odriv , j e v splošno zadovolj ­
stv o lep o zaplava l čez vse h
enajs t tele s svoji h kolegov .
Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­
naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej -
stvovanj e kasneje . V Krop i
ni bil o tolik o ravnine , d a bi
lahk o igral i nogomet , zat o s o
fantj e odvozil i zemljo , d a s o
s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako
so več let gradil i telovadnico .
Finžgar se j e srečal s špor ­
to m že v ran i mladost i i n
m u j e kasneje posveti l vcM k
de l svojetra časa.
P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2?. ''Glas'' 4. 3. 1972.  --&gt;

*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kulltura. MRO 2025. 

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

|[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|500 px|left|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]

====Karabinko mi na grob denite====
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
m1 zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi 1

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

====Na Bistrici 1942====

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija 1&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

==Opombe==

{{sklici}}

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>kjqjqir4svn1blw4eg9rj5w887n7v12</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85509</id>
      <parentid>85508</parentid>
      <timestamp>2026-07-27T06:19:47Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Dachavski interniranec Justin Ažman */</comment>
      <origin>85509</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="46816" sha1="nbzxicveb4d06tdl3k6bi1rbhaghkqk" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Oton Župančič: Kovaška (''Prvi majnik'' 1901), Žebljarska
*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]
*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, 1978)
*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

==Spomeniki==

* Župančičevo posvetilo Plamenu na plošči v avli sindikalnega doma: &quot;Plamen, ki vas ogreva, | tudi mene obseva; | vroč sem od njega in svetal, | kakor bi skupaj z vami koval. | O. Župančič &quot;Plamenu&quot; | 1947&quot; 
* Župančičevi verzi iz Žebljarske na spomeniku v Kamni Gorici: &quot;Od štirih do ene&quot; ...
* interaktivni zemljevid z označenimi spomeniki in povezavami na njihov opis na Partizanstvo.si

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

&lt;!-- Rudi Finžgar (1)
Šola za življenje. —
»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve deske, s katerimi smo se otroci spuščali po klancih okoli Krope.« — Sanke so imeli le gosposki ljudje. — ''Obiski'' Draga Ulage.

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil
je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko
znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko
pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal.
Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju.
Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

1
čal s e j e s trdi m življenjem,,
k i j e bil o izpolnjen o ž delom .
pra v t o življenj e dal o os -
riov e njegov i osebnosti ? S o
mu t a drobn a vsakodnevn a
doživetja krepil a tel o i n zna ­
čaj? Nedvomno .
»Ko sem bi l star 5 let, se m
* i odrezal prv e drsne plohe,
* kakršnimi sm o se otroci
»Puščali p o klanci h v okolic i
Krope. Na t c deščice sm o pribili jermen, tako da so bile
podobne coklam. Seveda se
nam še sanjalo ni, da mora ­
jo bit i smuči ukrivljene ... «
Otroc i s o s i pomagal i n a
najrazličnejše naoine . Drse ­
nj e p o sneg u j c bil o v Krop i
prav a tradicija . Otroc i s o ob ­
čudovali drsenj e hlodov , k i
s o ji h spuščali z. Jamnik a n a
žag o v Kropo . O b te m s o s i
izmišljali nov e i n nov e načine z a svoj e »smučanje«.
»Sanke so imeli le gosposki ljudje. N a cokle, k i smo
jih imeli tudi pozimi za v
šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Slo je
kot 'tajfel', ko smo se peljali
v šolo! T o je bila naša prva
šola drsanja. «
Otroc i v Krop i s o se delil i
n a različne skupine . Vsak a j e
imel a svojeg a »kolovodjo«. V
te h skupina h s o doraščali
Blaž Ažman, Fili p Kavčič , Ja ­
ne z Zupan , inž. Jane z šmitek ,
Ton e Šmitek, Iva n Korde ž i n
drugi .
»Spominjam se, da je bil
kolovodja moje skupine To ­
ne Ažman. Naloga kolovodij
je bila, da so si izmišljali
nove in nove igre. Nekoč je
bilo moderno, da smo hodili
s hoduljami, drugič, da smo
( tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Kro ­
pe, včasih smo spuščali papirnate aviončke .. .«
Poletj e s o preživljali otroc i
o b tolmun u v Lipnici , kje r
se stekat a Kroparščic a i n
Kamnišca . V nje m s o stal e
tr i skale , kamo r s o se raz ­
vrščali otroc i p o svoje m zna ­
nj u plavanja .
»Pr i prvi skali so bili plavalci, pr i drugi takšni, ki so
znali naredit i dva zamaha na
vodi, pr i tretji pa smo bili
navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirj a in lovljenje
rib nas je zaposlovalo skozi
poletje. Spominjam se, kako
sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo.
Rib o sem potegnil gožu iz
gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli. «
Otroc i s o s i Krop o razde ­
lili . Delil i s o j o n a zgornjo ,
srednj o i n spodnjo , tak o ko t
s o j o ločili mostovi . Raze n teg a s o j o razdelil i še n a dv a
dela , ko t jo j e ločil potoček.
»Med seboj smo bili sicer
prijatelji, vendar so bili me d
otroci na dan Janeza Nepomuk a že kar sovražni tabori.
Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga
ne bodo sosedje podrli. Naša
hiša je bila na meji me d
spodnjim in srednjim delom
Krope . Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Ce so se približali, se je
vnela prava vojna s šopi zvezanih šib . . .«
Vod a j e delil a kroparsk e
otrok e n a lev e i n desne . Ta ­
k o deljen i s o hodil i nabira t
gobe , bil i s o skupa j pr i smu ­
čanju i n imel i vsa k svoj o dr ­
čo. Če se j e približal sosed ,
s o m u tako j svetovali : »Pojdi
na svoj konec ... « T o otroško
rivalstv o se j e zadržalo nekak o d o 14. let a starosti . Ka ­
snej e s o se fantj e pomešali
i n enotn o nastopal i v novi h
podvigih .
»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pr i
takratnem Orlu . Vse do vojne se m i še sanjalo ni, zakaj
se delijo na Orle in Sokole.
Za nas je bil to šport in tem u smo se že od mladih nog
predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, polet i
igrali odbojko, telovadili ali
gojili lahko atletiko... «
Znan a j e bil a V &gt;parska vr ­
st a dvanajsti h fantov , k i j e
nastopal a n a proslava h v naj ­
različnejših krajih . Redn o s o
vadili , imel i p a s o tud i predavanja , kje r s o ji m vodite ­
lj i društva razlagal i o obna ­
šanju, o odnosi h d o dekle t i n
podobnem . Raze n tisteg a o
dekletih , ji m takra t n i dost i
ostal o v ušesih.
»Obiskoval nas je Drago
Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj ss
spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembn o
je gledati pod vodo. Pote m
nas je peljal v večjo sobo,
ki smo ji rekli telovadnica, i n
na m kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ... «
Priljubljen a točke kropar -
skih fanto v n a nastopi h j e
bil »levji skok«. Prv i je po ­
klekni l na vse štiri, drug i j c
skočil čezenj i n se postavi l
o b prvega . Tak o s o nadalje ­
val i vse d o dvanajstega . Zad ­
nji j e ponavad i skaka l Rudi .
Ke r j e ime l že takrat dober
odriv , j e v splošno zadovolj ­
stv o lep o zaplava l čez vse h
enajs t tele s svoji h kolegov .
Tak o s o potekal a mlad a let a poznejšega planiškega ju ­
naka . Igric e v najmlajših leti h i n resnejše športno udej -
stvovanj e kasneje . V Krop i
ni bil o tolik o ravnine , d a bi
lahk o igral i nogomet , zat o s o
fantj e odvozil i zemljo , d a s o
s i postavil i igrišče z a odbojko in telovadišče. Pra v tako
so več let gradil i telovadnico .
Finžgar se j e srečal s špor ­
to m že v ran i mladost i i n
m u j e kasneje posveti l vcM k
de l svojetra časa.
P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2?. ''Glas'' 4. 3. 1972.  --&gt;

*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

|[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|500 px|left|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]

====Karabinko mi na grob denite====
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
m1 zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi 1

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

====Na Bistrici 1942====

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija 1&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

==Opombe==

{{sklici}}

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>nbzxicveb4d06tdl3k6bi1rbhaghkqk</sha1>
    </revision>
  </page>
</mediawiki>