Kovači v partizanih

<mediawiki xmlns="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:schemaLocation="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/ http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11.xsd" version="0.11" xml:lang="sl">
  <siteinfo>
    <sitename>Wikiverza</sitename>
    <dbname>slwikiversity</dbname>
    <base>https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran</base>
    <generator>MediaWiki 1.47.0-wmf.14</generator>
    <case>first-letter</case>
    <namespaces>
      <namespace key="-2" case="first-letter">Datoteka</namespace>
      <namespace key="-1" case="first-letter">Posebno</namespace>
      <namespace key="0" case="first-letter" />
      <namespace key="1" case="first-letter">Pogovor</namespace>
      <namespace key="2" case="first-letter">Uporabnik</namespace>
      <namespace key="3" case="first-letter">Uporabniški pogovor</namespace>
      <namespace key="4" case="first-letter">Wikiverza</namespace>
      <namespace key="5" case="first-letter">Pogovor o Wikiverzi</namespace>
      <namespace key="6" case="first-letter">Slika</namespace>
      <namespace key="7" case="first-letter">Pogovor o sliki</namespace>
      <namespace key="8" case="first-letter">MediaWiki</namespace>
      <namespace key="9" case="first-letter">Pogovor o MediaWiki</namespace>
      <namespace key="10" case="first-letter">Predloga</namespace>
      <namespace key="11" case="first-letter">Pogovor o predlogi</namespace>
      <namespace key="12" case="first-letter">Pomoč</namespace>
      <namespace key="13" case="first-letter">Pogovor o pomoči</namespace>
      <namespace key="14" case="first-letter">Kategorija</namespace>
      <namespace key="15" case="first-letter">Pogovor o kategoriji</namespace>
      <namespace key="710" case="first-letter">TimedText</namespace>
      <namespace key="711" case="first-letter">TimedText talk</namespace>
      <namespace key="828" case="first-letter">Modul</namespace>
      <namespace key="829" case="first-letter">Pogovor o modulu</namespace>
      <namespace key="1728" case="first-letter">Event</namespace>
      <namespace key="1729" case="first-letter">Event talk</namespace>
    </namespaces>
  </siteinfo>
  <page>
    <title>Kovači v partizanih</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4309</id>
    <revision>
      <id>85612</id>
      <parentid>85611</parentid>
      <timestamp>2026-08-06T14:33:19Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Mesta umiranja */</comment>
      <origin>85612</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="87778" sha1="kvdfnjh98uf21qyav1elvpmibhcos6p" xml:space="preserve">{{v delu}}

{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta 1901 v pesmi Kovaška kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...

(''Prvi majnik'' 1901)
&lt;/poem&gt;

Pogosto recitirana je njegova pesem Žebljarska (''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
Plamen, ki vas ogreva, 
tudi mene obseva; 
vroč sem od njega in svetal, 
kakor bi skupaj z vami koval. 
O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
1947
&lt;/poem&gt;

Ivan Cankar je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left]]

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt; 

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: ''Skobci nad dolino''. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|
|
|
|}

{|
|
|
|
|}

{|
|
|
|
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|
|
|
|}

{|
|
|
|
|}

{|
|
|
|
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|
|
|
|}

{|
|
|
|
|}

{|
|
|
|
|}

{|
|
|
|
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

Saša Florjančič: Zapisi Justina Ažmana iz Krope, št. 29 363 v koncentracijskem taborišču Dachau

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz). &lt;/blockquote&gt;&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|500 px|left|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]

'''Karabinko mi na grob denite'''
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

'''Na Bistrici 1942'''

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

==Opombe==

{{sklici}}

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>kvdfnjh98uf21qyav1elvpmibhcos6p</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85613</id>
      <parentid>85612</parentid>
      <timestamp>2026-08-06T16:00:46Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Mesta umiranja */</comment>
      <origin>85613</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="90644" sha1="9k3fwc2qwa884imllrvdnxdm5eeuwsu" xml:space="preserve">{{v delu}}

{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta 1901 v pesmi Kovaška kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...

(''Prvi majnik'' 1901)
&lt;/poem&gt;

Pogosto recitirana je njegova pesem Žebljarska (''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
Plamen, ki vas ogreva, 
tudi mene obseva; 
vroč sem od njega in svetal, 
kakor bi skupaj z vami koval. 
O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
1947
&lt;/poem&gt;

Ivan Cankar je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left]]

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt; 

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: ''Skobci nad dolino''. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943]]
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Leš 1918-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji  Janko Leš 1918-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944]]
|}

{|
[[File:Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944]]
[[File:Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944]]
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Konrad Eržen 1912-1945.jpg|thumb|]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945]]
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

Saša Florjančič: Zapisi Justina Ažmana iz Krope, št. 29 363 v koncentracijskem taborišču Dachau

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz). &lt;/blockquote&gt;&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|500 px|left|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]

'''Karabinko mi na grob denite'''
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

'''Na Bistrici 1942'''

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

==Opombe==

{{sklici}}

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>9k3fwc2qwa884imllrvdnxdm5eeuwsu</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85614</id>
      <parentid>85613</parentid>
      <timestamp>2026-08-06T16:03:17Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Mesta umiranja */</comment>
      <origin>85614</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="90685" sha1="b1yzhlf4tc1s6x8c929tyekhqnji7tz" xml:space="preserve">{{v delu}}

{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta 1901 v pesmi Kovaška kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...

(''Prvi majnik'' 1901)
&lt;/poem&gt;

Pogosto recitirana je njegova pesem Žebljarska (''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
Plamen, ki vas ogreva, 
tudi mene obseva; 
vroč sem od njega in svetal, 
kakor bi skupaj z vami koval. 
O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
1947
&lt;/poem&gt;

Ivan Cankar je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left]]

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt; 

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: ''Skobci nad dolino''. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943]]
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Leš 1918-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji  Janko Leš 1918-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944]]
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Konrad Eržen 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji: Konrad Eržen 1912-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945]]
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bi la ,izvršena takoj bi izu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

Saša Florjančič: Zapisi Justina Ažmana iz Krope, št. 29 363 v koncentracijskem taborišču Dachau

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz). &lt;/blockquote&gt;&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|500 px|left|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]

'''Karabinko mi na grob denite'''
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

'''Na Bistrici 1942'''

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

==Opombe==

{{sklici}}

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>b1yzhlf4tc1s6x8c929tyekhqnji7tz</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85615</id>
      <parentid>85614</parentid>
      <timestamp>2026-08-06T16:07:15Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Časovni trak */</comment>
      <origin>85615</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="90682" sha1="bumpa77mb7fvh15gkuxuz306vuhtyfp" xml:space="preserve">{{v delu}}

{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta 1901 v pesmi Kovaška kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...

(''Prvi majnik'' 1901)
&lt;/poem&gt;

Pogosto recitirana je njegova pesem Žebljarska (''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
Plamen, ki vas ogreva, 
tudi mene obseva; 
vroč sem od njega in svetal, 
kakor bi skupaj z vami koval. 
O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
1947
&lt;/poem&gt;

Ivan Cankar je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left]]

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt; 

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: ''Skobci nad dolino''. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943]]
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Leš 1918-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji  Janko Leš 1918-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944]]
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Konrad Eržen 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji: Konrad Eržen 1912-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945]]
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bila izvršena takoj blizu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

Saša Florjančič: Zapisi Justina Ažmana iz Krope, št. 29 363 v koncentracijskem taborišču Dachau

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz). &lt;/blockquote&gt;&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|500 px|left|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]

'''Karabinko mi na grob denite'''
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

'''Na Bistrici 1942'''

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

==Opombe==

{{sklici}}

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>bumpa77mb7fvh15gkuxuz306vuhtyfp</sha1>
    </revision>
  </page>
</mediawiki>