Wikiverza slwikiversity https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.17 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikiverza Pogovor o Wikiverzi Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 4303 85752 85734 2026-08-28T08:27:36Z ~2026-39721-96 4732 /* Proslave med 1977 in 1991 */ 85752 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvodi {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== {| |[[File:Med borbo za Dražgoše.jpg|thumb|Med borbo za Dažgoše]] |[[File:Nemci v Dražgošah.jpg|thumb|Nemci v Dražgošah januarja 1942]] |} {| |[[File:Požgane Dražgoše.jpg|thumb|Požgane Dražgoše]] |[[File:Požgana cerkev v Dražgošah.jpg|thumb|Požgana cerkev v Dražgošah januarja 1942]] |[[File:Ruševine cerkve v Dražgošah.jpg|thumb|Ruševine cerkve v Dražgošah]] |} Dražgoška bitka je potekala med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše pod Jelovico. Bila je ena najodmevnejših bitk slovenskega partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in je kasneje postala pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. V njej se je Cankarjev bataljon spopadel z bistveno močnejšimi nemškimi okupacijskimi enotami. Čeprav so se partizani po večdnevnem boju umaknili, je bitka močno vplivala na razvoj odporniškega gibanja in je imela hkrati tragične posledice za domače prebivalstvo. Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je bilo območje Gorenjske vključeno v nemški okupacijski sistem. Nemške oblasti so izvajale politiko raznarodovanja, izganjale prebivalstvo, prepovedovale uporabo slovenskega jezika in zatirale vsakršno obliko odpora. V takšnih razmerah se je organiziralo partizansko gibanje, katerega pomembna enota na Gorenjskem je bil Cankarjev bataljon. Konec leta 1941 je bataljon po uspešnih akcijah na širšem gorenjskem območju prišel v Dražgoše. Vas je zaradi lege ob vznožju Jelovice omogočala povezavo z gozdnatim zaledjem, hkrati pa je ponujala možnost oskrbe in zimovanja. Med prebivalci so bila mnenja o navzočnosti partizanov različna. Del vaščanov jih je podpiral, drugi pa so se bali hudega nemškega maščevanja, ki je bilo glede na dotedanjo okupacijsko prakso zelo verjetno. Nemške oblasti so se na prisotnost partizanov odzvale z obsežno vojaško akcijo. Proti bataljonu so poslale številčno in tehnično precej močnejše enote, opremljene z minometi in topništvom. Boji so se začeli 9. januarja 1942 in trajali tri dni. Partizani so izkoristili razgiban teren, utrjene položaje in dobro poznavanje okolice ter povzročili napadalcem občutne izgube. Kljub temu so bili zaradi premoči nasprotnika prisiljeni v umik na Jelovico, s čimer so se izognili uničenju. Tudi okrog 300 od 444 vaščanov je pred Nemci pobegnilo v Jelovico. Po umiku partizanov so nemške enote izvedle ostre povračilne ukrepe nad prebivalci, ki so ostali v Dražgošah. Ustrelile so 41 moških, 81 oseb internirale, vas pa požgale in do tal porušile. Premoženje prebivalcev je bilo zaplenjeno ali uničeno. Vprašanje odgovornosti za trpljenje prebivalcev je bilo predmet razprav že med vojno in še posebej po njej. Vojaški pomen bitke je bil predvsem moralen in političen. Cankarjev bataljon je dokazal, da se lahko partizanske enote več dni uspešno upirajo številčno močnejšemu nasprotniku. To je okrepilo ugled odporniškega gibanja in spodbudilo nadaljnji razvoj partizanskih enot na Slovenskem. Po drugi strani je tragedija Dražgoš opozorila na veliko ceno, ki jo je civilno prebivalstvo plačevalo v razmerah okupacije. Po vojni so Dražgoše postale eden osrednjih krajev spomina na narodnoosvobodilni boj. Na kraju bitke je bil postavljen velik spomenik, vsako leto tam poteka spominska prireditev. V socialistični Jugoslaviji je bila bitka predstavljena predvsem kot junaški upor proti okupatorju, medtem ko so bila vprašanja posledic za civiliste manj izpostavljena. Dražgoška bitka ostaja eden najpomembnejših dogodkov slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. (Enciklopedični povzetek je pomagal oblikovati Chat GPT.) ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== {| |[[File:Partizani korakajo skozi osvobojeno Rudno v Dražgoše.jpg|thumb|Partizani korakajo skozi osvobojeno Rudno v Dražgoše]] |} Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. (Milena:) Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953, ob 11. obletnici borbe v Dražgošah, so kranjski in radovljiški okrajni odbori organizirali 20 patrulj, ki so obiskovale partizanske družine. V mnogih hišah je donela partizanska pesem, ki so jo nekdanji partizani prepevali skupaj z vaščani. Na tem dogodku je prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, da se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. {| |[[File:Prvotni grob padlih Dražgošanov.jpg|thumb|350 px|Prvotni grob padlih Dražgošanov]] |[[File:Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956.jpg|thumb|500 px|Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956: Franc Selan-Brinca, Marjan Jensterle, Martin Prešern s sinom. Arhiv družine Melink.]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. Naslednje leto je organizacijo patruljnega teka Po steza partizanske Jelovice izvedla Gorenjska smučarska podzveza, in sicer 9. januarja 1959. Sodelovalo je 14 patrulj, tekmovalna proga je tekla mimo znanih spominskih obeležij na Jelovici. Prvo mesto je osvojila patrulja TVD Partizan Gorje. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« (Mile Pavlin: '''Po stezah partizanske Jelovice. [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.] 90.) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1959''' '''Jelovica, 4. julija 1959.''' Na Lipniški planini, sredi prostranih gozdov, se je zbralo nad 11.000 ljudi. Prišli so na proslavo, posvečeno Dnevu borca in 40-letnici ZKJ. Pozdravil jih je predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev tovariš Ivan Bertoncelj - Johan, ki je ob tej priložnosti podelil odlikovanja najzaslužnejšim delavcem na področju izvenarmadne vzgoje. Proslave so se udeležili tudi podpredsednik Izvršnega sveta LRS Viktor Avbelj, generalmajor Radko Vujovič in predsednik OLO Kranj Vinko Hafner. BREZ VOJNE NAPOVEDI. »Modri« so 3. julija zjutraj brez vojne napovedi iznenada napadli in zavzeli obmejne prehode na Karavankah in Julijskih Alpah. Naše enote na vsej obmejni črti uspešno zadržujejo sovražnika. Letalstvo »modrih« je zelo aktivno. Na komandi teritorialnih enot za Gorenjsko je proti večeru slišati naslednje poročilo z Jelovice: »Tukaj gozdni čuvaj na Martinčku. Nekako med Lipniško in Mošenjsko planino so neznana letala tik pred nočjo, okrog sedme ure zvečer, spuščala padalce.« Izvidnica partizanskega odreda »Jelovica« krene takoj na pot in ugotovi, da je »sovražnik« res spustil na Lipniško planino manjšo vojaško enoto. Le-ta je zavzela dominantne položaje na vrhovih. To je verjetno priprava za večji padalski desant naslednjega dne! Komanda partizanskih odredov Gorenjske je takoj ukazala novoformiranim enotam: »V noči od 3. na 4. julij izvršite marš na Jelovico, da uničite sovražnika na Lipniški planini ter onemogočite morebiten nov desant.« POHOD. Ko so enote prejele ukaz, so komandirji pričeli zbirati borce in v zgodnjih jutranjih urah krenili na pohod po stezah partizanske Jelovice, da preženejo »sovražnika« s položajev. In so šli na pohod: odred narodnega heroja Andreja Žvana-Borisa, ki je štel 300 mož, iz Bohinja odred Tomaža Gobca 300 mož, z Jesenic se je dvignila brigada z bataljonom narodnega heroja Jožeta Gregorčiča-Gorenjca in narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža - 1200 ljudi, iz Kranja brigada narodnega heroja Ivana Slavca-Jokla - 2000 ljudi, iz Radovljice odred narodnega heroja Staneta žagarja - 400 ljudi, iz Škofje Loke odred narodnega heroja Lojzeta Kebeta-Štefana (400 ljudi), iz Tržiča odred Antona štefeta-Kostje (400) ljudi, četa Blaža Ostrovrharja iz Železnikov (200 ljudi) in Žirovska četa (100 ljudi). Vreme je bilo kot nalašč za pohod. Nebo so pokrivali svinčeni oblaki, kdaj pa kdaj je pokukalo iz njih sonce, ko da bi hotelo vzpodbuditi »partizane«, ki so stopali po partizanskih stezah. Stari borci so spotoma pripovedovali mladini, kje so bile borbe, kje kurirske postaje, kje zbori političnih aktivistov, kako je bila organizirana obveščevalna služba ... Kaj vse je bilo med narodnoosvobodilno borbo v teh gozdovih, kaj vse je doživela partizanska Jelovica! Približno ob deseti uri se je začelo spuščanje in prodiranje »sovražne« desantne skupine. »Naši« so »sovražnika« obkolili. Topovski strel je napovedal pričetek »borbe«. V zrak je švignila raketa. Oglasili so se rafali šarca, nekje je zaregljal mitraljez. Z vseh strani so »naši« jurišali. Potem so čete, bataljoni in odredi zmagoslavno vkorakali v kotlino in se postrojili pred tribuno. Komandirji so pokrovitelju proslave, tovarišu Viktorju Avblju, raportirali o pohodu, borbi in zmagi. Viktor Avbelj je nato spregovoril vsem zbranim udeležencem proslave. [...] Stane Škrabar ml.: '''Po stezah partizanske Jelovice.''' [https://znaci.org/00003/1484.pdf ''Borec'' 1959.] ''Borec'' 1959.] 366. {| | [[File:Proslava na Lipniški planini 1959.jpg|thumb|S proslave na Jelovici: partizani polagajo vence k spomeniku svojih padlih tovarišev (na Lipniški pl. 1959)]] | [[File:Proslava na Lipniški planini 1959 02.jpg|thumb|Proslava na Lipniški planini 1959]] |} '''1960''' '''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] | kipec borca/kurirja za nagrado Po stezah ... 1958 |} '''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) '''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''Odbor za proslavo »Po stezah partizanske Jelovice«''' je izdal pred pohodom »Po stezah partizanske Jelovice« prospekt na 20 straneh. V njem so popisani dogodki zadnjih 100 let na področju Gorenjske, torej razdobje, ko se je začel porajati iz fužinarjev in kovačev delavski razred. Obširno so popisani tudi predvojni napori KP za poživitev boja delavskega razreda proti kapitalističnemn družbenemu redu. Zlasti pa je obširno opisana NOB. Prospekt je opremljen z lepimi fotografijami. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961, št. 2.] 173.) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' '''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> '''1967''' '''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''1968''' '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] '''1969''' '''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme »Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] '''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij. V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič, osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] '''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba".''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«. Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] '''1970''' '''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi. Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]</s> '''1971''' '''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] '''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo. Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje. Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] '''1972''' '''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko zapišemo, da nam je bil jasni zimski dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje. Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti. Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba pripraviti okrepčila, treba je pripeljati športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj primeren je prostor za novo šolo. Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo. Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani. Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje. Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili brezbrižni do skupnosti. Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. Kljub udeležbi mnogih nekdanjih borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb. Zdaj, ko je proslava za nami, bodo pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]</s> Franc Štefe - Miško in Miloš Rutar - Ružo: '''Še enkrat o naših proslavah.''' [...] Letošnja proslava ob 30. obletnici boja v Dražgošah je bila sama po sebi veličastna. Na sami proslavi in na smučarskem tekmovanju »Po stezah partizanske Jelovice« je sodelovalo, oziroma je tekmovalo več kot 1.200 udeležencev, med katerimi so bili tudi iz drugih republik. Zatorej je bila dražgoška proslava v pravem pomenu največja naša zimskošportna prireditev. Toda kijub temu bi lahko marsikaj očitali organizaciji. Naj naštejemo nekatere pomanjkljivosti: Zaradi zastoja v prometu se je proslava začela s precejšnjo zamudo, pa tudi govor in kulturni program sta se močno zavlekla. Tekmovalce, ki so morali startati ob določenem času, pa ni nihče pozdravil. Govor in kulturni program sta trajala več kot uro, čeprav je bilo kar precej mraz. Ali ju ne bi mogli skrajšati? Še huje pa je, da je udeležba šolske mladine in delovnih kolektivov na dražgoških proslavah vsako leto precej pičla, čeprav sta tako proslava kot tudi tekmovanje namenjena predvsem mladini. Potrebno bi bilo najti ustrezno rešitev ter doseči večjo udeležbo mladine in delavcev. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] '''1973''' '''Priznanje jeseniško-bohinjskemu odredu.''' [...] Poveljstvo je posvečalo veliko pozornost tudi utrjevanju telesnih sposobnosti posameznikov in enot, da bi jih usposobilo za najnapornejše naloge. Na številnih pohodih in smučarskih tekmovanjih so pripadniki pokazali zadovoljivo telesno zmogljivost. Na lanski prireditvi »Po stezah partizanske Jelovice« so ekipe odreda zasedle 2. in 3. mesto v skupni uvrstitvi ter prvo mesto pri streljanju. Letos so bile ekipe spet najboljše pri streljanju in tretje na patruljnih tekih. [...] Poveljniško osebje je opravilo uspešno več strokovnih seminarjev in vaj. Zlasti pa se je odlikovalo pri poveljniških vojaških igrah v okviru vaj »Jelovica 72«. [...] Poveljnik odreda Slavko Staroverski je za svoje delo v odredu prejel zlato plaketo republiškega odbora ZRVS. JOšT ROLc [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] <s>[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18]</s> '''Podelitev plaket ZZB NOV Jugoslavije.''' Pohod po stezah partizanske Jelovice Škofja Loka [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] '''1974''' '''Sedemnajstič »Po stezah partizanske Jelovice«.''' V lepem sončnem vremenu se je zbralo nad 400 tekmovalcev, partizanov, vojakov, mladincev in veteranov iz vse Jugoslavije. Najprej je generalpolkovnik Franc Tavčar - Rok sprejel raport nastopajočih, nato so predstavniki družbeno-političnih organizacij položili vence k spomeniku padlih. Sekretar medobčinskega komiteta ZKS za Gorenjsko Martin Košir je spregovoril domačim gostom in športnikom. V svojem govoru je orisal navzočim pomen te bitke za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne vojne na Gorenjskem. Poudaril je dejstvo, da Cankarjev bataljon, ki je bil številčno neprimerno manjši od okupatorskih sil, ni okleval in se ni ustrašil premoči. To je nauk za danes, ko razvijamo koncept splošnega ljudskega odpora: sovražnikova premoč v številu ni vedno bistvena! Spored spominskih športnih prireditev je obsegal tekme v biatlonu, kjer je zmagal med posamezniki Filip Grašič, ekipno pa Slovenija 2 in Alples. V tekmovanju partizanskih enot SLO iz Slovenije so zmagali že drugič zaporedoma Mariborčani. V tekmah za prvenstvo ljubljanskega armadnega področja pa je bila najboljša ekipa iz Tolmina. V tekmovanju patrulj je bila prva ekipa Slovenije, med člani pa ekipa Triglava iz Kranja. Pri tekmovanju mladincev sta bili najboljši ekipi Olimpije iz Ljubljane in Alplesa iz Železnikov. Dražgoškega memoriala so se udeležili slepi smučarji, med katerimi sta zmagala Nace Kanc in Marko Kisovec. Nazadnje je bilo še tekmovanje najstarejših, med katerimi sta zmagala znam smučarski delavec Matevž Kordež in Viktor Brezovšek. Bile so hude težave s snegom, tako da nekaj dni pred tekmovanjem še ni bilo gotovo, ali spoh bodo tekmovanja. Kljub vsemu je prireditveni odbor prireditev izpeljal v zadovoljstvo vseh. E. šELHAUS [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] (s sliko) '''Na Bičkovi skali.''' Vsakoletne prireditve »Po poteh partilzanske Jelovice« smo se taborniki in tabornice odreda Bičkova skala tudi letos udeležili, kakor že vseh dosedanjih. Dne 13. januarja smo se zbrali pred osnovno šolo Franceta Bevka, hukajoč si v roke, kajti bilo je mrzlo nedeljsko jutro. Avtobus ni in ni hotel pripeljati. Končno se je le prikazal in kot bi mignil smo se spravili vanj. Spotoma smo pobrali še tabornice in tabornike Savskega odreda. Po dolgotrajni vožnji, ki smo jo v glavnem prespali, smo končno le zagledali Dražgoše, obsijane s soncem. Najprej smo se napotili k dražgoški osnovni šoli, pred katero je bila otvoritvena slovesnost. Po krajšem nagovoru so se proti spomeniku Cankarjevemu bataljonu napotile delegacije - med njimi tudi naša - in položile vence. In nato smo odšli proti Bičkovi skali, katere ime nosi naš partizanski odred. Ker se nismo hoteli preveč naprezati, smo jo hoteli ubrati po bližnjici. Našo namero je preprečil vojak. Ubogali smo ga, kajti varnost je varnost. Tako smo do Bičkove skale gazili visok sneg. Udiralo se nam je pod nogami in prašilo se je okoli nas, da je bilo vse belo. Do podnožja skale je še nekako šlo, toda morali smo se prebiti tudi čez z gruščem pokrito reber. Le s težavo smo se dokopali do vrha, kjer smo položili venec in imeli krajšo komemoracijo. Potem smo se vrnili v vas in si ogledali tekače, udeležence letošnjega tekmovanja »Po poteh partizanske Jelovice«, organiziranega v počastitev dvaintridesete obletnice legendarne dražgoške bitke. Tudi v nižje ležečo vas Lajše smo šli, kjer smo se v tamkajšnji gostilni za silo ogreli. Po dveh urah smo se odpravili nazaj. Pričakal nas je Blaž. »Le kam ste izginili?« nam je rekel. »Iskali so vas od RTV Ljubljana!« Bilo nam je žal, da smo bili odsotni. Toda - po toči zvoniti je prepozno, kot pravi pregovor. Sicer pa se je približal tudi čas odhoda. V avtobus smo vzeli še makedonske in bosanske smučarje ter se odpeljali. Malo smo se resda stisnili, zato pa je bila pot proti domu le bolj vesela in kratkočasna. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (s sliko) Ivo Kržišnik: '''Glas svobodne Jelovice.''' Tisočletna Škofja Loka je pred kratkim praznovala svoj občinski praznik, ki ga je posvetila spominu na junaško bitko Cankarjevega bataljona meseca januarja 1942 v Dražgošah. V številne proslave in tekmovanja v počastitev tega praznika se že četrto leto zapored vključujejo tudi škofjeloški taborniki s tradicionalnim zimskim orientacijskim tekmovanjem »Glas svobodne Jelovice«. Letos so se za to tekmovanje še posebno skrbno pripravili, na pomoč pa sta jim priskočila tudi odsek za narodno obrambo in splošni ljudski odpor pri občinski skupščini Škofja Loka, ki je priskrbel nepogrešljive zveze UKV, ter občinska skupščina ZMS Škofja Loka, ki je darovala dragocen prehodni pokal za zmagovalca. Uspeh ni izostal. Na startu se je 5. januarja zbralo rekordno število ekip. Prišlo jih je kar sedemindvajset, skoraj iz vse Slovenije. Taborniki iz Nove Gorice, Murske Sobote in Novega mesta so prišli že v petek, iz Ljubljane, Vranskega, Tržiča, Žirov, Gorenje vasi pa so prispeli tik pred začetkom tekmovanja. Sodelovale so tudi štiri domače ekipe odreda Svobodni Kamnitnik. Ekipe so bile razdeljene v dve starostni skupini, prva do petnajstega leta starosti in druga od petnajst let naprej. Tekmovale so lahko moške, ženske ali mešane ekipe; vsaka je štela štiri člane. Sklepni del tekmovalne poti - tekmovanje sem le spremljal - sem prehodil s fanti ki so narekovali peklensko hitrost. Povedati moram namreč, da je bila to ekipa piratov, lanskoletnih republiških prvakov na repubiškem orientacijskem tekmovanju in udeležencev centralnega orientacijskega tekmovanja. Miha, Boris, Janko in Andrej so bili tako všči v orientiranju, da se jim kar nisem mogel načuditi. Po kratkem opisu kontrolne točke - vpisati so jo morali v poseben dnevnik - smo odšli proti peti kontroli, ki je bila na drugem bregu Sore. Ker ni bilo daleč naokrog nobenega mostu, smo se odločili, da jo prebredemo in tako najhitreje najdemo peto kontrolno točko. Čeprav se je mrzla voda kar zažirala v naše noge, smo tudi to oviro preskočili in se kaj hitro znaš1i pri Matjažu in Milošu, ki sta si grela prezeble roke pri majhnem ognju pri studenčku. Tekmovalci so zabeležili značilnosti mesta, kjer je bila peta kontrolna točka, in potem smo jo hitro mahnili naprej. Na Hribcu, pri lepi cerkvici smo našli šesto kontrolno točko. Toda - kontrola je bila »mrtva«, saj smo našli poleg kontrolne zastavice samo geslo: 9. januar - občinski praznik Škofje Loke. S tem je bila naša pot praktično sklenjena, kajti v dobrih petih minutah smo bili že na cilju, ki je bil v taborniškem domu. Jaz sem se pošteno upehan najprej napil toplega čaja, ki ga je pripravila Meta. Fantje so medtem reševali test iz prve pomoči in topografije. Povedali so mi, da jim je šel kar dobro od rok in sedaj so si želeli samo še to, da bi se čim bolje odrezali. Zanje je bilo namreč tekmovanje končano. Ni pa bilo končano za druge, ki so se bolj ali manj zadovoljni vračali na cilj. Zadnja ekipa je prispela ob pol štirih popoldne in tedaj so pričeli z izračunavanjem rezultatov. Ker je bilo tekmovalcev veliko, se je napovedana slovesna razglasitev rezultatov pomaknila kar za debelo uro naprej. Prehodna pokala sta osvojila ekipa odreda »Svobodni Kamnitnik« iz Škofja Loke pri starejših in ekipa »Savskega odreda« iz Ljubljane pri mlajših. Letošnje tekmovanje za prehodni pokal Jelovice je odlično uspelo, saj so se ekipe srčno borile. V neugodnem meglenem vremenu pa so morale pokazati tudi, da zares obvladajo osnove orientacije, da so vzdržljive in da jih ne morejo ustaviti naravne ovire. Vse to pa je pomemben činitelj našega splošnega ljudskega odpora. Žal so se tekmovanja udeležile le taborniške ekipe in zato si bo organizator v prihodnje prizadeval pritegniti k tekmovanju »Glas svobodne Jelovice« tudi ekipe planincev, JLA ter druge. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (o tabornikih) <s>[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4]</s> '''ZRVS Radovljica.''' Govorili so tudi o prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. Pokrovitelj bo Mitja Ribičič. Organiziral jo bo občinski odbor ZRVS Radovljica v sodelovanju s športnimi organizacijami in smučarskim klubom Radovljica, za sodelovanje pa bodo prosili tudi RO ZRVS. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] {| |[[File:Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki 01.jpg|thumb|Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki. Arhiv ZB Škofja Loka]] |[[File:Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki 02.jpg|thumb|Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki. Arhiv ZB Škofja Loka]] |} '''Svobodna Jelovica 1975.''' Tokratna prireditev bo še sploh izredno množična, saj se je bo ude1ežilo več kot 4.000 tekmovalcev in udeležencev pohodov. To bo poleg vsega drugega tudi prva prireditev v letu 1975 v okviru »Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala« ki bo potekal pod pokroviteljstivom generala armade Nikola Ljubičića. Kot je znano, ta pokal obsega »igmanski pohod«, »Memorial 26 padlih v Mrkopalju«, »Mavrovski memorial« in »Po stezah partizanske Jelovice«, v letu 1975 pa bo dobil še peto prireditev: »Sinjajevinski memorial« v Žabljaku v spomin na težke borbe črnogorskih partizanov v letu 1942. Nekaj novosti pa bo tudi na 18. prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. V tekmovalnem delu bo prvič še mednarodni biatlon - smuški tek ter streljanje s posebnimi puškami za biatlon -, na katerega so vabljene reprezentance šestih tujih držav, tekmovali pa bosta seveda tudi naša državna reprezentanca ter reprezentanca Jugoslovanske ljudske armade. Med pohodi pa bodo tokrat imeli svojega tudi rezervni vojaški starešine; udeležile se ga bodo ekipe iz večjega dela slovenskih občinskih organizacij ZRVS. Najbrž ni treba posebej povedati, da bodo manjkale ekipe iz tistih delov Slovenije, kjer je smučarski šport slabo razvit ali ga sploh ni; nemogoče bi bilo od tamkajšnjih rezervnih starešin zahtevati, da se posebej opremijo in izurijo samo za udeležbo na tej prireditvi. Zato pa bo precej občinskih organizacij, kajpak predvsem gorenjskih, poslalo po nekaj ekip. [...] Glavni organizator prireditve je koordinacijski odbor pri republiški konferenci SZDL Slovenije. Poleg rezervnih vojaških starešin se bodo prireditve udeležili tudi člani drugih organizacij in društev. Planinci se bodo povezali s planinci iz drugih republik ter pripravili pohode prek Jelovice, povzpeli pa se bodo tudi na okoliške vrhove Ratitovec, Kobilica, Partizanski vrh, Blegoš itd. Prireditve se bodo udeležili taborniki, ki bodo šli na pohode, pripravili pa bodo tudi zimske nastope v duhu svojega programa vzgoje – taborni ogenj, igluje, vaje v orientiranju ipd. Prav posebno obeležje pa žele dati prireditvi slovenski sindikati, ki bodo skušali privabiti k udeležbi ne le člane delovnih kolektivov, temveč kar cele njihove družine. Kot zmeraj doslej bosta sodelovali Jugoslovanska ljudska armada ter milica. Poleg vseh si tudi Alpski letalski center prizadeva, da bi s svojim nastopom popestril prireditev; radi bi spustili padalce, ki so dobro izurjeni, vendar nimajo primernih letal, ki bi lahko vzletela s snežne steze; vendar bodo za letalo prosili naše vojno letalstvo. Pri udeležencih, predvsem seveda tistih, ki se bodo udeležili pohodov, je seveda največji problem primerna smučarska oprema. Med tekmovalci teh težav ni, saj se večinoma aktivno ukvarjajo s športi, v kakršnih bodo tekmovali, in jim prave opreme kajpak ne manjka. Vsi drugi pa so večinoma »amaterji«, nedeljski smučarji, pa imajo zato le opremo za smuko in veleslalom, se pravi težke moderne čevlje ter varnostne vezi, ki čevlju ne dopuščajo niti milimetra, da bi se ločil od smučke. S tako opremo pa je težko iti na turne pohode, hoditi s smučmi na nogah navkreber ... Zato bo pač dovoljeno v takih primerih smuči sneti ter si jih naložiti na rame. Prav gotovo pa bodo morali vsi pristojni dejavniki – od proizvajalcev smučarske opreme, posrednikov in prodajalcev in do republike – razmisliti, kako bi bilo moč zdaj drago opremo za turno smučanje bolj približati kupcu, saj se bodo končne koristi pokazale kot na dolgem seznamu – korist bo imel nedeljski smučar, ko mu bo postala dostopna nova oblika rekreativnega športa, korist bodo imele delovne organizacije, kjer je ta nedeljski smučar zaposlen, korist bomo imeli pri pripravah na ljudsko obrambo, ko bomo dobili še enega borca na smučeh, in še in še ... Čeprav običajno kar pravimo, da je prireditev v Dražgošah, pa v resnici poteka na širšem območju Jelovice, saj zajema kraje Bohinjsko Bistrico, Lancovo, Kropo, Dražgoše, Rudno, Železnike, Selca, Poljane in Škofjo Loko. In ker je prav zdaj čas, da se ekipe prijavijo odboru te prireditve, bomo na kratko nakazali tekmovanja in pohode, ki se bodo zvrstili 11. in 12. januarja. V Škofji Loki se bo v soboto, 11. januarja, ob 9. uri začelo 1. mednarodno tekmovanje v biatlonu, 11. republiško prvenstvo v biatlonu in 5. jugoslovanski memorialni pokal pod geslom »MEMORIAL STRELJANIH TALCEV«, na katerega so vabljene ekipe iz ČSSR, ZSSR, Romunije, Poljske, Madžarske, Bolgarije in Italije. Ob istem času bo v Lancovem start smuškega teka učencev in učenk iz športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske ter start veleslaloma učencev in učenk iz istih športnih društev; ti dve tekmovanji se bosta imenovali »Z MNOŽIČNIM ŠPORTOM SE PRIPRAVLJAMO ZA OBRAMBO DOMOVINE«. Ob 10. uri bo v Dražgošah na Slemenu startalo tekmovanje v veleslalomu in kategorizacijo za cicibane in cicibanke, taborniki pa bodo prikazali ureditev zimskega tabora ter druge svoje spretnosti in znanje. To bo tekmovanje z imenom »SPOZNAVAJMO SLAVNA MESTA IZ NOB«. Ravno takrat se bodo v Kropi začeli smučarski skoki na 40-metrski skakalnici za člane in mladince, v Poljanah pa se bo po 15-metrski skakalnici pognal prvi mlajši pionir; uro kasneje bodo na 35-metrski skakalnici začeli skakati starejši pionirji. Tekmovanje v skokih bo nosilo ime »SPOMIN NA BOJE NOV V POLJANSKI DOLINI«. V Rudnem pa se bo že ob 8. uri tisto soboto začelo sankaško tekmovanje »SANKANJE – REKREACIJA DELOVNEGA ČLOVEKA« za vse kategorije s tekmovalnimi sanmi na progi Laniše–Rudno. Sobotno popoldne bo v znamenju partizanskih mitingov. V Železnikih bosta dva za tekmovalce, udeležence pohodov, ki bodo naslednjega dne, za šolsko mladino in domačine. Imeli bodo kulturni program ter zakurili kresove, tedaj pa bodo tudi podelili nagrade in priznanja najboljšim cicibanom, sankačem in biatloncem. V Kropi bosta mitinga za patrulje enot teritorialne obrambe, JLA, milice, za občinske ekipe ZRVS, ki se bodo pomerile prihodnjega dne, ter prav tako za šolsko mladino in prebivalstvo. V Bohinjski Bistrici pa bosta mitinga za udeležence turnega smučarskega pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV«, ki bo v nedeljo. '''USPEŠEN PRIKAZ ZNANJA, PRIDOBLJENEGA V ŠOLI'''. Nekega četrtka so pobočja Rakitne oživela. S snegom pokrite okoliške planjave so v jutranjem mrazu preplavili dijaki gradbene tehniške šole. Okoli dvesto mladink in mladincev je tega dne prišlo na Rakitno. In kakšen je bil njihov namen? Želeli so v praksi preizkusiti to, kar so se učili v šoli. Znanje v glavah in skice na papirju so želeli prenesti v naravo. In to jim je v veliki meri uspelo. Jesenska praktična vaja je uspela. Uspeha pa niso bili veseli le dijaki, temveč tudi profesorji; predvsem tov. Lipovec, profesor pouka o obrambi in zaščiti na gradbeni tehniški šoli. Prav tako pester kot sobotni del prireditve, drugačen pa še bolj množičen bo nedeljski del. Zjutraj ob 7. uri se bo v Kropi najprej začela strokovna analiza taktične naloge na temo »Dražgoška bitka v današnjih razmerah bojevanja«, ob osmih pa bodo že startale patrulje enot teritorialne obrambe, JLA in milice na tekmovanje »V POHODU PRIPRAVLJENI ZA BOJ«. Uro zatem, torej ob devetih, bo start za pohod »PO POTI HEROJA KEBETA« občinskih ekip rezervnih vojaških starešin Slovenije. Ekipe rezervnih starešin bodo imele cilj v Dražgošah, vmes pa bodo imele še dve delovni točki – streljanje ter reševanje taktične naloge, vezane na zimsko bojevanje. Na cilju jih bodo pričakovali med 11. in 12. uro. Ob istem času bodo v Dražgošah čakale na znak za start smučarske patrulje športnih in družbenih organizacij; pol ure za njimi bo start za solo teke članic in mladink, veteranov in slabovidnih. Ob 10. uri bodo taborniki prikazali svoje spretnosti na snegu, ob 12.30 pa bo vaja padalcev-smučarjev iz Alpskega letalskega centra Lesce z zračnim prikazom dražgoške bitke. Fotograf je prišel na Rakitno prav gotovo prepozno. Slikal je lahko le fante in dekleta, ki so bili že pripravljeni, da se vrnejo domov. V jutranjih urah se je torej okoli dvesto mladih zbralo na večji jasi sredi rakitniških gozdov. Razdeljeni so bili v sedem vodov. Prva njihova naloga je bila na jasi postaviti zasedo, ki naj bi bila taka, da bi iz nje prizadeli sovražniku čim večje izgube, poleg tega pa bi bil varen tudi umik napadalcev. Seveda, če bi se bilo treba umakniti. '''ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE V JLA'''. Mladi v uniformi imajo iste cilje. Načrt statuta organizacije socialistične mladine v JLA je v večini enot naše armade že obdelan. Mladi vojaki so večinoma že seznanjeni z načeli Zveze socialistične mladine. Zato tudi z zanimanjem pričakujejo zvezni kongres mladih, ki bo konec novembra. Ta predkongresni čas smo izkoristili za pogovor z vojaki-mladinci v enoti Živojina Zdravkovića v Ilirski Bistrici. Na sestankih bi razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti in tako še več prispevali k njenemu uspešnemu delu. Obenem bi lahko razširili tudi stike z mladimi iz Ilirske Bistrice. Za tiste, ki niso člani ZK, bo delo v ZSM dobra priprava za ta velik korak.« DANILO PERUŠ: »Mislim, da se bom z aktivnim delom v Zvezi socialistične mladine lahko veliko naučil in te izkušnje koristno uporabil, ko se bom vrnil domov in tam nadaljeval z delom.« Po posvetovanju je bilo sklenjeno, kako naj zasedo postavijo. V zasedo je šel prvi vod, drugi dijaki pa so si jo ogledali in jo ocenili skozi oči sovražnika. Ogled je moral biti zelo natančen, saj je bilo treba videti, ali je zaseda postavljena pravilno. Vse napake, ki so jih opazili pri postavitvi zasede, so si zabeležili in jih bodo v naslednjih urah obravnavali v šoli. Po končanem ogledu zasede je bil prikazan tudi napad iz zasede. Tokrat se je oglasilo tudi orožje. Po nekajminutnem ognju je sledil še juriš na sovražnika. Bil je uničen. Zatem so imeli orientacijski pohod. Štirinajst skupin je odšlo s pomočjo skice, na katerih so bili podatki, in s pomočjo busole po azimutu. Pohod je obsegal pobočja in doline Rakitne. Tudi tokrat mladi niso razočarali. Nekateri so prišli, resda precej upehani, na cilj celo predčasno, drugi so zamudili morda kakšno minuto. Toda prišli so vsi. In zopet smo lahko ugotavljali, da znajo znanje, pridobljeno v šoli, uspešno uporabiti tudi na težkem terenu, kot je to Rakitna. Svoj program pa je določen tudi za Bohinjsko Bistrico. Od tod bodo četrt čez osem krenili z vlakom vsi udeleženci pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV« – 200 planincev, 200 tabornikov, 100 vojakov-planincev, 100 pripadnikov enot teritorialne obrambe in 150 kadetov-miličnikov. Izstopili bodo v Soteski ter od tam krenili na turni smučarski pohod prek Rovtarice v Dražgoše. V Rudnem se bo ob osmih začelo sankaško tekmovanje vseh kategorij tekmovalcev z navadnimi in samotežnimi sanmi, ob 10. uri pa pohod »PRENAŠAJMO TRADICIJE NOB NA MLADE«, ki se ga bodo udeležili člani združenj borcev s prapori ter mladina; njihov cilj bo v Dražgošah. MIHAJLO PEJOVSKI: »Dobro bi bilo, da se v delo vključi čim več mladih, saj bi to pomagalo k še večji enotnosti in bojni pripravljenosti enot. Na sestankih bi lahko rešili mnogo vprašanj brez pomoči starešin.« BOŽO MIŠIĆ: »Delo si lahko predstavljam tako, da bi na sestankih razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti.« PETAR NIKOLIĆ, Ilirska Bistrica Na vrsti je bil še zadnji del jesenske vaje. Prof. Lipovec je prikazal različna eksplozivna sredstva. Tako smo videli, kako eksplodirajo mine, ki so aktivirane na mehanski oziroma električni način. S tem se je vaja tudi končala. In program za Selce? Ob devetih bodo na pohod »V NARAVI ZBIRAJMO MOČI ZA DELO« krenili člani sindikalnih organizacij z družinami; hodili bodo v smeri čez Kališe proti Dražgošam. Ob pol desetih pa se bo začel pohod »DRAŽGOŠKA BITKA« za šolsko mladino. Odšli bodo čez Kališe in Sleme v Dražgoše. S tem bodo tekmovanja in pohodi pri kraju. Vse poti bodo vodile v Dražgoše in tako bo tam ob 13.30 osrednja proslava z govorom in kulturnim programom, ob pol treh pa bodo razglasili rezultate tekmovanj ter podelili priznanja in nagrade najbolje uvrščenim tekmovalcem, ekipam in patruljam. MIROSLAV ULČAR [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] <s>[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48]</s> '''1976''' '''Dražgoše – plamenica upora na Gorenjskem'''. Dražgoše pripravljene čakajo številne obiskovalce in goste, ki bodo letos 22. julija prišli v te kraje. Vas je nova in prerojena. Mlada generacija, nekateri so vojno doživljali kot otroci, mnogi so se rodili šele po vojni, družno in uspešno dela za napredek in razvoj vasi. Rane, ki jih je kruto zasekala vojna, se celijo in ostajajo le še spomin na ceno, s katero je bila plačana naša svoboda. Ne bomo nikdar pozabili gorja, ki nam je bilo prizadeto, lahko le odpustimo tistim, ki to spoznavajo. Življenje gre svojo pot in delo je edini pravi lek za rane časa. Vsi tisti, ki so v teh povojnih letih delali za obnovo in razvoj Dražgoš, so lahko ponosni na to, kar so naredili in dosegli. Misel pa že išče dalje, kajti življenje to zahteva. Praznik, ko bo odkrit veličasten spomenik, je samo kratek počitek na poti razvoja, je samo nova vzpodbuda za jutrišnji delovni dan, ko bo treba položiti še kaj asfalta po vasi, napeljati še kak vodovod, električni daljnovod, izboljšati/obogatiti pouk osnovne šole, popestriti družabno in prosvetno življenje, razviti turistično in gostinsko dejavnost in še kaj. Dražgoše sredi Selške doline so kraj, kjer je na posebno plastičen način pokazano in dokazano, kako iz polpretekle zgodovine rast novi čas, se razvija in cvete življenje v nov in še lepši jutrišnji dan. Mar se niso tudi tu izpolnile besed partizanskega pesnika: »…za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« Resnično, naša svoboda je bila velika zgodovinska možnost za poln razvoj in to možnost smo dodobra izkoristili. -- CIRIL ZUPANC -- [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] (5. 7. 1976) *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] == Spomeniki == (Milena:) Borci Cankarjevega bataljona, ki so padli v boju od 9. do11. januarja 1942, in ustreljeni domačini so bili prvotno pokopani v skupno grobišče na starem pokopališču v zaselku Pri Cerkvi v Dražgošah. Pokop so po nemškem ukazu opravili vaščani iz Selc. Pokopanih je bilo 41 pobitih vaščanov in devet padlih cankarjevcev. Grobišče ni imelo ne spomenika, ne plošče, le betonski okvir. Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše. Posvečen je (bil) herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: »Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. – 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše. Temu podatku je v Poročilu sledila še želja, da bi v prihodnjem letu le prišlo do dokončne izdelave spomenika vsem žrtvam – padlim partizanom in ubitim vaščanom - za katerega je že izdelan načrt in kipi, vendar ga zaradi pomanjkanja denarja ni mogoče dokončati. Zaradi hrabrosti vasi, ki je bila v celoti požgana, je dolžnost višjih organizacij ZB, da priskočijo na pomoč pri dokončni izdelavi tega spomenika. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Decembra leta 1958 Gorenjski Glas poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942. Zato bodo domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. <!-- Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše (na Zadnji njivi med zaselkoma Na Pečeh in Pri Cerkvi). Posvečen je bil herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: »Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. do 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.« Željo vaščanov, da bi dobile spomenik vse dražgoške žrtve, padli partizani in ubiti vaščani, je poskusil uresničiti Krajevni odbor ZB Dražgoše. Leta 1956 se je dogovoril z arhitektoma Marjanom Šorlijem in Miroslavom Oražmom za izdelavo osnutka grobišča in spomenika. Naročilo sta arhitekta izvedla, potem se je pa zataknilo pri plačilu. Iz razpoložljive dokumentacije je razbrati, da ni bilo jasno dogovorjeno, kdo bi bil investitor. Načrt je bil torej izdelan, vendar ga ni bilo mogoče realizirati, ker ni bilo plačnika, tega pa ni bilo, ker načrt »ni bil predložen pristojni komisiji pri Glavnem odboru ZB in tudi ne bo odobren, ker naj ne bi odgovarjal svojemu namenu«. Arhitekta sta dobila povrnjene materialne stroške. Decembra leta 1958 ''Gorenjski glas'' poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik Občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942, zato naj bi domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. Julija 1959 je Glavni odbor ZB NOV organiziral posvet o problematiki postavljanja spomenikov in urejanja grobišč. Posvet sta vodila direktor Zavoda za spomeniško varstvo Edo Thurnher in sekretar Glavnega odbora ZB NOV Slovenije Marijan Bertoncelj. Thurnher je spomnil, da se je po osvoboditvi z veliko vnemo delalo na spomenikih, ploščah in obeležjih. Komisija pri Glavnem odboru ZB NOV je opozarjala organizacije, naj prenehajo s to naglico in se prej posvetujejo s strokovnjaki, vendar ni dosti zaleglo. Dela so potekala naprej brez dovoljenja, tako da Glavni odbor večinoma sploh ni bil seznanjen s stanjem na terenu. Po poročilih predstavnikov spomeniške komisije okraja Kranj sekretar Glavnega odbora ZB NOV Marijan Bertoncelj ugotavlja, da je spomenikov in plošč res ogromno, se pa ne dela sistematično niti ni dokumentirano. Vsak spomenik nam mora povedati, kaj predstavlja in kakšen je njegov pomen. Spominska plošča pa pove, kaj se je dogajalo na določenem mestu. Opozori še na primere zaraščenih in zapuščenih grobišč zunaj kraja, spomenik se pa odkrije v naselju in se zanj primerno skrbi. V nadaljevanju opozarja na pomen dokumentacije, od katere bo odvisna pridobitev dovoljenja za gradnjo. Če se postavlja spomenik, plošča ali obeležje po utemeljenem predlogu, se bo lahko dovolila gradnja. Dokumentacija je brezpogojna. Marijan Bertoncelj navede primer Dražgoš: »Tamkaj v vasi stoji skromen spomenik, ki bi pa po veličini te borbe moral biti največji, medtem ko je v Cerkljah v kranjskem okraju postavljen doslej največji spomenik, kljub temu da je bil kraj izrazito belogardističen. Take stvari naj se v bodoče ne dogajajo več. Treba je odpraviti termine in roke o postavljanju spomenikov. Vsaka stvar naj dozori, ker čas je najboljši mojster pri takih stvareh.« V vsaki občini je treba napraviti pregled grobišč, spomenikov in plošč ter obeležij. Za grobišča določiti človeka, ki bo skrbel zanje, obenem pa je treba dobiti tudi sredstva in to takoj, da se tega človeka plača honorarno ali pa se ga za stalno zaposli. --> ===Osrednji dražgoški spomenik=== *slika osnutka dražgoškega spomenika arh. Šorlija iz 50. let V povojnem obdobju so bili imenovani trije iniciativni odbori za postavitev spomenika v Dražgošah. Vsem odborom je potekel mandat prej, kot so zaradi različnih predlogov prišli do sklepa, kje naj spomenik stoji in kakšen naj bi bil. Leta 1956 je ZB Železniki zaprosila ZB Kranj za poravnavo stroškov načrta spomenika, ker je ostala brez denarja. Osnutki, ki jih je predložil arhitekt Marijan Šorli, naj bi ne ustrezali namenu in je treba naročiti nove. Leta 1968 se novinarka ''Gorenjskega glasa'' v prispevku ob obletnici dražgoške bitke sprašuje, kje naj bi postavili spomenik: ali na starem pokopališču, kjer so pokopani ubiti Dražgošani, ali na novem ali pa nekje na sredi poti med Dražgošami Pri Pečeh in onimi Pri Cerkvi, ter zaključi, da kraj prav gotovo zasluži večji spomenik, kot je sedanja spominska plošča. Leta 1972 je bil na ravni občine Škofja Loka sprejet sklep o imenovanju novega iniciativnega odbora za postavitev spomenika, ki je po dolgotrajnih razgovorih šele 29. avgusta 1974 po ogledu najrazličnejših lokacij potrdil sedanje mesto za postavitev spomenika. Odbor je predlog sprejel in oktobra istega leta imenoval komisijo za razpis internega natečaja. Komisija je povabila k sodelovanju kiparje Stojana Batiča, Janeza Pirnata in Draga Tršarja ter Toneta Logondra. Vsi kiparji so povabilo sprejeli in se po ogledu lokacije o njej pohvalno izrazili. V pristojnosti komisije je bilo tudi imenovanje žirije za ocenitev prispelih osnutkov. Žirija se je sestala 28. marca in 10. aprila 1975 ter ugotovila, da so do razpisanega roka, to je do 15. marca dostavili gradivo prvi trije povabljeni kiparji. Po obširni razpravi se je žirija sporazumno odločila, da predlaga v izvedbo osnutek avtorjev akad. kiparja Stojana Batiča, arhitekta Borisa Kobeta in akad. slikarja Iveta Šubica. Na proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda 22. julija 1975 je slavnostni govornik Janko Rudolf, predsednik ZZB NOB Slovenije, vzidal temeljni kamen za spomenik dražgoški bitki in napovedal svečano odkritje na dan vstaje čez leto dni. Vsa ureditvena dela in priprave na vgradnjo temeljnega kamna je opravila mladinska delovna brigada, ki so jo sestavljali mladinci vseh gorenjskih občin. Pripravljalna dela za gradnjo spomenika so se začela 15. januarja 1976, torej komaj pol leta pred slovesnim odkritjem. Pri delu jih je oviralo slabo vreme, najprej so morali odstraniti sneg, da so lahko začeli napeljevati elektriko in vodovod. Zadnje dni januarja so delavci SGP Tehnik iz Škofje Loke začeli pripravljati temelje za gradnjo. Prvi beton je bil vgrajen že 24. februarja, potem je zaradi slabega vremena prišlo do mnogih zastojev. Tudi po ves teden ni bilo mogoče nadaljevati začetega dela. Teren je zelo zahteven, potrebne so bile mnoge raziskave tal in priprava drsnega laporskega terena, pomešanega s skalovjem, je bila uspešno. Kot zanimivost velja omeniti, da je v spomenik vgrajenih 500 kubičnih metrov betona ter 40 ton železa. Spomenik stoji na mestu, ki ga je videti daleč iz doline, hkrati pa je prav s tega mesta izjemno lep razgled. Arhitekt ga je oblikoval kot mogočno slopasto gmoto, ki se preko ozke poti in stopnišča izteka v poseben, z mozaikom označen prostor pod cesto. S tem je dosegel tesno povezanost med spomenikom in okoljem. Spomeniško arhitekturo tvori pet betonski sklopov, ki so v tlorisu razporejeni v obliki peterokrake zvezde – vsa gmota, ki od daleč učinkuje kot kupola s prisekanim vrhom, je po višini razdeljena v tri nivoje. V prvem je osrednji prostor s spominsko ploščo, avtor napisa na njej je akademik Josip Vidmar. <poem> V ČAST IN TRAJEN SPOMIN NA VELIKI BOJ SLOVENSKEGA LJUDSTVA ZA OBSTOJ IN SVOBODO NA PADLE IN PREŽIVELE JUNAKE CANKARJEVEGA BATALJONA, KI SO 9., 10. IN 11. JANUARJA 1942 NA TEM KRAJU IZBOJEVALI VELIKO ZMAGO SLOVENSKI PARTIZANOV NAD NACISTIČNIMI KRVNIKI </poem> Na srednji notranji ploščadi je skoncentriran kiparski okras avtorja Stojana Batiča. V sredino prostora je postavil z reliefi okrašeno bronasto žaro (kostnico). Vanjo so oktobra leta 1977 prenesli posmrtne ostanke dražgoški žrtev. V tlorisu gre za trikotnik, na velikih ploskvah so v plitvem reliefu upodobljeni trije pretresljivi in globoko podoživeti prizori: streljanje talcev, prenos ranjenca in skupina žensk, ki so okamenele od groze. Med mogočne peterokotne slope pa je kipar umestil dve skupinski plastiki, ki simbolično ponazarjata obrambo in preboj partizanov. Med figurami je moč razločiti podobe delavca, kmeta, ženske in mladeničev, s čimer je nakazal tudi socialne razsežnosti upora. S klinasto kompozicijo, ki se kot val prebija med slopi proti odprtemu prostoru, pa je kiparju uspelo podoživeti silovitost jurišev in obrambe. Kiparske kompozicije ne odražajo posamičnega resničnega dogodka, ampak so prepesnjena in simbolična podoba najglobljih razsežnosti narodnoosvobodilnega boja. Na vrhu je razgledna ploščad. Vse tri nivoje povezujejo spiralasto izpeljane stopnice. [Tu sta tudi dve plošči z osnovnimi podatki o bitki.] Betonska arhitektura se nato prelije preko odprtega prostora (brežine) do konhe (beseda naj bi izhajala iz grščine in naj bi pomenila polkrožen prostor na tržnici)/svojevrstne niše tik pod dražgoško cesto z razsežno umetniško mozaično podobo, ki jo je oblikoval Ive Šubic. Slikar, tudi sam udeleženec dražgoške bitke in spopada na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon po dražgoški bitki prebil. Umetnik je v obliki kontinuirane pripovedi uporabil deset najznačilnejših in najbolj pretresljivih prizorov. Prizore (nemško kolono, okupatorjev bes, Bičkovo skalo s portretno podobo legendarnega mitraljezca, goreče hiše, podivjano živino, ki bega med gorečimi hišami, vaščane, obkrožene z nemško soldatesko) in portrete narodnih herojev Tončka Dežmana, Jožeta Gregorčiča in Jaka Bernarda ter legendarnih borcev Franca Bička, Alojza Pečnika in Rudolfa Robnika je nanizal v različni velikostih, vendar v stroge in smiselnem ritmu. Pripoved je oblikoval in poudaril z barvo, z žarenjem mozaičnih kamenčkov. Prevladujoč ton je temno rdeča barva z izrazito simbolično vrednostjo (kri, ogenj), ki ji kot nasprotje postavlja mrzlo modrino kot prispodobo zime in mrzlega cinizma okupatorja ter hlada, ki je stiskal duše ljudi med gorečimi domovi. Mozaik v velikosti 8 x 2 metra je po tej Šubičevi predlogi tehnično izdelal mozaicist Alfio Tambosso, ki je bil tudi sam partizan. Spomenik padlim borcem Cankarjevega bataljona in pobitim vaščanom je bil odkrit 22. julija 1976 na osrednji slovenski proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda. Scenarij za umetniški programje napisal književnik Ivan Jan. Slavnostni govornik je bil predsednik SR Slovenije Sergej Kraigher. Posebnih vabil na proslavo ni bilo, prejel naj bi ga le predsednik SFRJ Josip Broz Tito, ki pa je Dražgoše obiskal naslednje leto. ===Dom Cankarjevega bataljona (Brunarica) === Ker je treba spomenik z okolico vzdrževati, skrbeti vse leto za okrasno grmičevje in travnato površino, čistočo, predvsem pa je treba misliti na postavitev zavetišča, je občinski odbor ZB v Škofji loki 23. februarja 1977 ustanovil Odbor za vzdrževanje dražgoškega spomenika pod pokroviteljstvom lesne industrije Jelovica iz Škofje Loke. Odbor se je takoj lotil postavitve jeloviške brunarice na primernem kraju v bližini spomenika. Najprimernejša lokacija je bila Na bregu ob zadnjem ovinku ceste pred spomenikom. Leto dni je trajal postopek za odkup zemljišča, prepis lastništva in gradbeno dokumentacijo. Pomladi leta 1979 je odbor podpisal pogodbo z Jelovico in 22. julija je bil Dom Cankarjevega bataljona že svečano odprt. Vsa groba zemeljska dela do temeljne plošče so prostovoljno opravili domačini v organizaciji krajevne skupnosti. Brunarico je izdelala in postavila Jelovica, del notranje opreme so brezplačno prispevali Alples iz Železnikov, Loške tovarne hladilnikov in Iskra-Reteče. Dom Cankarjevega bataljona s ploščadjo in parkiriščem je tako postal sestavni del spomenika. V njem so spodaj sanitarije in gostinski prostor, v pritličju prav tako gostinski prostor, v zgornji etaži pa je spominska muzejska zbirka, posvečena Cankarjevemu bataljonu, dražgoški bitki in Dražgošanom. Brunarica je v večinski lasti ZB za vrednote NOB Škofja Loka in manjšinski KS Dražgoše. <hr> [Naslednje odstavke po pameti vključi v zgornje Milenino besedilo ali umakni v opombe.] Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) '''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino. Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig. Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] "V letu 1971 je bil izdelan tudi načrt dražgoškega pomenika." ([https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]) Najbrž najpomembnejši kulturno-politični dogodek pa bo, ko bodo v času osrednje proslave v Dražgošah slovesno postavili temeljni kamen za spomenik Cankarjevemu bataljonu. Ideja za to je prišla z republiškega odbora ZZB NOV Slovenije in so jo vsi organizatorji prireditve toplo pozdravili. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] ===Drugi dražgoški spomeniki=== Padle domačine in borce so leta 1942 pokopali v skupni grob v bližini stare porušene cerkve. Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ===Pokopališče v Dražgošah=== Čeprav so bile leta 1976 žrtve poboja iz skupnega groba pri stari porušeni cerkvi prekopane v grobnico pod spomenikom, njihova imena pa so zapisana na spomeniku pred novo cerkvijo in na mestih smrti, so svojci njihova imena dali vklesati tudi na družinske nagrobnike na novem pokopališču. {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 01.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lušina in Jožef Lušina (Andrejčkovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 02.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez in Vinko Megušar (Kopčovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 03.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter in Rafko Prevc (Markovi)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 04.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Jernej Jelenc]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 05.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Gregor Šmid (Urbanov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 06.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez Habjan je padel na Poreznu 1945 [https://www.sistory.si/ww2/6EFC40BE-9ED0-45E5-B759-F6BB7A40027B Sistory,] Ignac, Mihael in Tomaž 12. 1. 1942 (Šimnovi)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 07.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Tomaž Jelenc (Pavelnov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 08.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ivan Suwa je umrl na Rabu 29. 12. 1942]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 09.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Albin Jelenc (Birtov)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 10.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Tomaž Lotrič (Lovrihov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 11.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Primož Ambrožič (Martincov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 12.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter Kavčič (Bitcov)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 13.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lotrič, Peter Lotrič kot partizan pri Sv. Gabrijelu (Grogovcovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 14.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Anton Bešter]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 15.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Franc in Anton Lotrič, Maks Lotrič 1943 na Joštu (Markonovi)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 16.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janko Habjan (Ožbicov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 17.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Gabrijel Habjan, padel na Ovsišah 16. 2. 43, in Rafael Habjan, padel pod Blegošem (Primčkovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 18.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Alojz Ambrožič]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 19.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Johan Šmid (Kovačev)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 20.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez Kavčič (Hkavščev)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 21.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Konrad in Jože Lotrič (Kališnikarjevi)]] |} Neredko datum smrti na spomeniku se datumu smrti za dan ali celo dva dni razlikuje od datuma smrti po Ivanu Janu ali datumu v registru žrtev Sistory. Posamezni pokopani (Suwa, Jože Lotrič) niso zapisani na javnih spomenikih, čeprav imajo status žrtev druge svetovne vojne. Presenetljivo veliko je število med vojno pokopanih Dražgošanov, ki niso nasilno umrli in nimajo statusa žrtev druge svetovne vojne: Jernej Šolar (Mažov), Jakob in Jernej Šmid (Urbanovi), Karol Habjan (22 let, Šimnov), Karol Jelenc (Birtov), Tomaž Šolar, Franc Kavčič (10 let, Bitcov), Rezka Šolar (4 leta), Rezka Šolar (1 leto, Koritnikovi), Jakob Jelenc (Hkavščov), Marija Thaler (Robarjeva), Minka Marenk (Pikcova). ==Tito v Dražgošah 1977== {| |[[File:Tito v Dražgošah 1977.jpg|thumb|Tito v Dražgošah 1977]] |[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] |} (Milena:) Po cesti, kjer so pozimi 1941/42 ropotale nemške motorizirane vojaške kolone, da bi izvedle napad na Cankarjev bataljon, ki se je po spopadu z okrepljenimi nemškimi enotami na Pasji ravni v Poljanski dolini zatekel v Dražgoše, da bi tam prezimil, se je 3. maja 1977 pomikala nevsakdanja kolona avtomobilov. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je bil povabljen v Dražgoše na slavnostno odkritje veličastnega spomenika ob dnevu vstaje slovenskega naroda 22. julija 1976. Vendar pa je bilo verjetno to vabilo za organiziranje Titovega obiska prepozno, saj je bila gradnja arhitektonsko, kiparsko, livarsko in likovno zahtevna, časovni okvir realizacije pa zelo tesen. Odkritje spomenika je bilo kljub predsednikovi odsotnosti množično in slovesno z mnogimi spremljevalnimi dogodki. Dražgoše je Tito s svojim spremstvom obiskal naslednje leto ob prvomajskih praznikih. 1. maja se je udeležil srečanja s kranjskim delavstvom na Joštu pri Kranju, dva dni kasneje pa se je kolona avtomobilov s predsednikom in njegovim spremstvom vila po Selški dolini, da bi spoznali prizorišče legendarne dražgoške bitke. Ob cesti so kolono gostov pozdravljali vaščani, otroci so metali na cesto rumene regratove cvetove. V Dražgošah sta pred novim mogočnim betonskim spomenikom z bronastimi figurami in pripadajočim mozaikom k predsedniku in njegovi soprogi pristopila avtorja, kipar Stojan Batič in slikar Ive Šubic, domačin iz sosednje Poljanske doline. Kot 19-letni študent akademije za likovno umetnost v Zagrebu se je že ob poljanski vstaji pridružil partizanom in bil tudi dražgoški borec. Ob ogledu mozaika in slikarjevi interpretaciji pretresljivih prizorov iz bitke je Jovanka Broz prepoznala lik priljubljenega komandanta Jožeta Gregorčiča, Ive Šubic pa je opozoril še na lik junaškega Bernarda s kmečkim klobukom in peterokrako ter na like kmečkih žena iz Dražgoš. Razlagal je postopek ustvarjanja mozaika in govoril o spominih na boj s številčnejšim in bolje opremljenim nasprotnikom. Tito se je zanimal za vse podrobnosti takratnega tridnevnega boja z nemškimi enotami, o številu mitraljezov, številu borcev in številu padlih pa tudi o tem, kako so po trdem odporu uspešno izvedli umik preko Jelovice, ki jih je dotlej ščitila s hrbta. Povprašal je še po sestavi nemških enot, ki so napadale Dražgoše, in ko je bil omenjen SS pehotni bataljon iz Celovca, je pripomnil: »Torej tudi naši današnji sosedje Avstrijci.« Po ogledu spomenika so gostje odšli v gostilno Pri Urbanu. Oktet Jelovica je poskrbel za razpoloženja s pesmimi, ki jih je poznal tudi Tito, nato je sledilo izročanje spominskih daril, zbirka knjig o 1000-letnici Škofje Loke in spominski album Dražgoše, kolektiv tovarne Šešir je predsedniku podaril dva lovska klobuka, če bo premočil enega, bo ostal suh drugi, in dva velika loška kruhka. Po obveznem fotografiranju z domačini in pevci se je Tito s spremstvom malo po 13. uri odpeljal. Ob poti so ga pozdravljali številni učenci in krajani. ==Proslave med 1977 in 1991== {| |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 02.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 03.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 04.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 07.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 08.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 09.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 10.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 11.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 12.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 13.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 14.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} '''Trajen spomin'''. V soboto in nedeljo so partizanske Dražgoše spet slavile, se skupaj z več kot 5.000 udeleženci spominjale herojske dražgoške bitke. Steze partizanske Jelovice so že dvajsetič zapored ponovno oživele, saj so se nekdanji borci Cankarjevega bataljona, enote teritorialne obrambe in milice, pripadniki JLA, taborniki, številni udeleženci NOV in smučarji-tekmovalci, ponovno podali po poteh, ki so preko zasnežene Jelovice in škofjeloških hribov vodile v Dražgoše. Na sklepni slovesnosti pred veličastnim spomenikom dražgoški bitki je Stane Dolanc kot pokrovitelj 20. pohoda »Po stezah partizanske Jelovice« še posebej poudaril, da so take in podobne prireditve, ki se bodo zvrstile v letošnjem letu, posvečene 85-letnici rojstva predsednika Tita in 40-letnici njegovega prihoda na čelo KPJ, dovolj zgovoren dokaz, da so se mlade generacije izobrazile v isti politični smeri in da so vedno pripravljene dati vse za obrambo naše svobode, neodvisnosti, skratka vsega, kar smo si v teh letih uspeli napraviti sami! Cveto Novak, udeleženec dražgoške bitke in borec Cankarjevega bataljona, pa je na svečanosti spregovoril o dogodkih pred 35 leti in o začetkih oboroženega upora in vstaje na Gorenjskem. -- TV 15 13. 1. 1977 '''Pomen dražgoške bitke'''. Na Gorenjskem se je oktobra 1941 večina razdrobljenih partizanskih enot združila v Cankarjev bataljon, ki je potem decembra skupaj z organizacijo na terenu postal nosilec ljudske vstaje. Najprej je razbil oddelek nemške policije v Rovtu nad Selško dolino, potem se je spopadal z Nemci v Poljanski dolini in se 28. decembra po hujšem spopadu z Nemci na območju Pasje ravni s spretnim manevrom vrnil v Selško dolino. V zimskih razmerah se je naselil v Dražgošah. Hotel se je odpočiti, se urediti, pripraviti na nove boje in utrditi mlade partizanske vrste. Bataljon je štel tedaj 220 prekaljenih in dobro oboroženih borcev. Vodila sta jih Stane Žagar, organizator komunistične partije in osvobodilnega boja na Gorenjskem, in komandant bataljona Jože Gregorčič, prav tako prekaljen revolucionar in španski borec. Nemci so medtem zbrali močne vojaške in policijske enote in 9. januarja zjutraj napadli Cankarjev bataljon, razporejen po dražgoških zaselkih in utrjenih položajih na dva kilometra dolgi bojni črti v hudem mrazu in visokem snegu. Šele potem ko so izmučeni in prezebli partizani potrošili že skoraj vse strelivo in ko so gorele že mnoge dražgoške domačije, se je tretjo noč začel partizanski umik v zasnežene strmine Jelovice. Pobesneli napadalci so ubili 41 domačinov, druge so razselili, domačije pa požgali. V borbi je padlo preko 100 Nemcev, vsaj dvakrat toliko pa je bilo ranjenih. Cankarjev bataljon je imel imeli v Dražgošah le devet mrtvih in približno toliko ranjenih. Več žrtev pa je bilo naslednji dan na Mošenjski planini. Nemci so obkolili gozdarsko kočo, kamor so se zatekli utrujeni in premraženi borci Bičkovega voda partizanov. V večurnem boju je padlo 12 partizanov, drugim se je posrečilo prebiti se iz sovražnega obroča. Dražgoška bitka je imela tedaj velik pomen za razvoj osvobodilnega gibanja. Zato se, upoštevajoč čas in razmere, v kakršnih je potekala, zagotovo uvršča med največje zmage slovenskih in jugoslovanskih partizanov. Predvsem je treba upoštevati, da je potekala na Gorenjskem, na meji samega rajha in so zato imela tukajšnja dogajanja precejšen odmev, zlasti v sosednji Koroški in Avstriji. Preko Gorenjske so vodile strateško pomembne poti proti Ljubljani in Trstu, ki so jih Nemci za vsako ceno hoteli zavarovati. Precejšen pomen je imela zanje tudi dokaj razvita gorenjska industrija, zlasti jeseniška železarna. Vse to jim je narekovalo, da Gorenjsko napravijo za svojo deželo. Zato so si od vsega začetka zagrizeno prizadevali, da bi uničili partizane in zatrli osvobodilni boj gorenjskega ljudstva. Poleg tega je bila osvobodilna borba očiten dokaz okupatorjeve ranljivosti in uspešnosti partizanskega boja proti okupatorskim silam. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem, povezanim bojem vseh jugoslovanskih narodov in naprednega človeštva, zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator od vsega začetka. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli, da nimajo opravka le s peščico zagrizenih partizanov in komunistov, temveč z dobro organiziranim in trdoživim ljudskim gibanjem, ki ga strahoviti okupatorski teror bolj krepi kot zastrašuje. Zato sta neposredno po decembrski vstaji na Gorenjskem in dražgoški bitki sledili dve važni odločitvi nacističnega vodstva. Za nedoločen čas je bila odložena že napovedana uradna priključitev Gorenjske k nemškemu rajhu in s tem tudi rekrutiranje Gorenjcev v nemško vojsko. Prav tako pa so preložili oziroma spremenili svoj načrt množičnega izseljevanja gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščina na Gorenjskem pospešilo odhod prebivalcev v partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. To je bil čas, ko so si Nemci podvrgli skoraj vso Evropo, ko so njihove armade prodrle pred Moskvo in Leningrad, ko je Romlova armada uspešno tolkla zaveznike v Afriki in ko so nacisti še trdno verjeli v svojo popolno zmago. Tu, v samem njihovem cesarstvu pa se je peščica partizanov postavila po robu njihovim orjaškim silam in jim s svojo prisotnostjo in moralno močjo rahljala zaupanje v nemško nepremagljivost in uresničljivost neizmernih osvajalskih načrtov. Za tlačeno gorenjsko prebivalstvo pa je bila dražgoška bitka, tako kot vsa osvobodilna borba, očiten dokaz okupatorjeve ranljivost in uspešnosti partizanskega boja. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli svoj prvotni načrt množičnega izseljevanje gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščinah na Gorenjskem pospešilo množični odhod prebivalstva med partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. Vse to potrjuje izreden pomen dražgoške bitke za razvoj osvobodilnega gibanja in s tem tudi za končno osvoboditev naše dežele. Na to naj trajno opominja tudi mogočen spomenik dražgoški bitki sredi zelenega dražgoškega pobočja. -- VINKO HAFNER -- TV 15 12. 1. 1978 '''Po partizanskih stezah'''. O legendarni dražgoški bitki smo se pogovorili januarja na sestanku. Uredili smo stenske časopise s fotografijami in spisi o Dražgošah in borbi Cankarjevega bataljona. Bila je nedelja, 8. januarja, ko smo se ob osmi uri zjutraj zbrali v Kranju. Ker je bilo med nami mnogo medvedkov in čebelic, odraslih tabornikov pa le za vodstvo, smo se do Podblice peljali z avtobusom. Tam smo se taborniki odredov »Stražni ognji«, »Slap Šum«, »Kokrški odred« in mladinci pohodne enote iz Ljubljane, ki nosi ime Franca Rozmana-Staneta, postavili v kolono. Lepo nas je bilo pogledati! Pred nami so mladi taborniki nosili zastave in prapore. Pot je bila zasnežena in precej poledenela. Vsak hip se je kdo zadrsal ali celo telebnil na tla. Drug drugemu smo pomagali. Nalepka tabornikov »Kokrškega odreda« iz Kranja Ker nikakor nismo mogli po rebri navzgor, smo krenili zunaj poti po snežišču. Pot je bila boljša v gozdu, kjer je sneg že skopnel. Sredi jase na grebenu smo se ustavili. Nabrali smo smrečja in spletli vence za spominska obeležja ob poti. Kulturnice so pripravile program. Mravlja je sestavila kratek opis dogodkov, znanih iz narodnoosvobodilnega boja. Opisala nam je bitke na Mohorju, v Dražgošah in na Jelovici. Potem smo se počasi pomikali po gozdni poti naprej, skozi vas Jelenšče proti Bičkovi skali. Tudi tu smo, kot malo prej sredi jase, počastili spomin na padle, položili venec, spregovorili o dražgoški bitki in izvedli krajši kulturni program. In kakšna je bila pot v Dražgoše? Ledena, da je bilo groza. Zato smo se več vozili sede, kot pa hodili. Tu in tam so za nami prihitele tekmovalne pohodne ekipe, saj smo se tudi mi odpravili na to pot v okviru že tradicionalne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«. Bodrili smo jih z glasnimi vzkliki. V vasi smo se pogreli s čajem in potešili lakoto. Nato pa hitro do spomenika dražgoški bitki. Po osrednji proslavi ob spomeniku je naša kolona krenila skozi vas Dražgoše po cesti proti Jamniku in nazaj v Podblico. Pot je bila še vedno ledena in komandant Dušan je imel kar dosti dela, in če ne bi imeli navodil izvidnice, ki jo je predstavljal tovariš Jože, bi se kaj lahko popeljali po trdi sneženi skorji po strmini. Tako pa je naša kolona stopetdesetih pohodnikov kljub meglenemu dnevu in mrazu srečno prispela s pohoda. V Kranju smo se poslovili in vsak s svojimi spomini odšli proti domovom; najbolj smo bili seveda veseli značk, ki so nam jih podelili člani štaba naše pohodne brigade. -- TABORNIKI IN TABORNICE »KOKRŠKEGA ODREDA«, Kranj -- TV 15 9. 2. 1978 '''POMNIK DRAŽGOŠKI BITKI'''. Že dvaindvajsetič po vrsti je bila minulo nedeljo v Dražgošah pred spomenikom osrednja proslava ob 37. obletnici velike bitke Cankarjevega bataljona. Na tej edinstveni družbenopolitični in športni prireditvi se je zbralo okoli 4000 ljudi, ki so se udeležili številnih športnih tekmovanj in množičnih rekreativnih pohodov. Na prireditvi, ki je bila posvečena tudi 60. obletnici ustanovitve KPJ in SKOJ ter 40. obletnici konstituiranja CK KPJ, je govoril sekretar medobčinskega komiteja ZK za Gorenjsko Zdravko Krvina, ki je med drugim orisal pomen dražgoške bitke za slovenski narodnoosvobodilni boj. Poudaril je, da smo v letu praznovanj zveze komunistov lahko ponosni na dosežene uspehe pri razvijanju našega samoupravnega političnega sistema in pri krepitvi materialne baze. V imenu vseh udeležencev je Zdravko Krvina podprl zamisel, da bi v bližnji prihodnosti pripravili televizijsko nadaljevanko o Dražgoški bitki. -- TV 15 18. 1. 1979 '''1980''' (Marjana) Dražgoška bitka je tudi skoraj štiri desetletja po koncu druge svetovne vojne ostajala eden najpomembnejših simbolov narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Prispevki iz leta 1980 kažejo, da je bila v tedanjem času predstavljena predvsem kot simbol poguma, odpora in narodne enotnosti. Spominske prireditve, veteranska srečanja in množični pohodi niso bili namenjeni zgolj obujanju zgodovinskih dogodkov, temveč predvsem ohranjanju kolektivnega spomina ter prenašanju izkušenj narodnoosvobodilnega boja na mlajše generacije. Dražgoše so tako ostajale eno osrednjih slovenskih spominskih krajev, kjer so se vsako leto srečevali nekdanji borci, domačini, športniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Osrednji dogodek leta 1980 je bila tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je 13. januarja v Dražgoše privabila več tisoč udeležencev. Prireditev je potekala dva dni. V soboto so potekala športna tekmovanja, v nedeljo pa so sledili pohodi in osrednja spominska slovesnost. Po poročanju Gorenjskega glasa se je na sklepni slovesnosti pri spomeniku v Dražgošah zbralo več kot pet tisoč ljudi iz Slovenije in bratskih republik Jugoslavije, ki so se poklonili spominu na dražgoško bitko. Organizatorji so pripravili raznolik program športnih tekmovanj in rekreativnih pohodov, med katerimi so bili smučarski teki, patruljna tekmovanja, sankaške in slalomske preizkušnje ter srečanja tabornikov. Športne prireditve so potekale pod geslom '''»Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo«''', ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Čeprav je imela prireditev izrazit športni značaj, je njen širši pomen presegal tekmovalni vidik, saj je predstavljala predvsem izraz spoštovanja do padlih borcev Cankarjevega bataljona, prebivalcev Dražgoš in vseh žrtev narodnoosvobodilnega boja. Poleg športnikov so se prireditev udeležili planinci, taborniki, pripadniki armade, rezervni vojaški starešine, borci, mladina in številni domačini ter predstavniki drugih republik tedanje Jugoslavije, kar je prireditvi dajalo širši jugoslovanski pomen in poudarjalo razumevanje dražgoške bitke kot skupnega simbola protifašističnega boja. Organizatorji so po zaključku poudarili, da bodo tradicijo nadaljevali tudi v prihodnjih letih, saj je prireditev postala eden najpomembnejših športno-spominskih dogodkov na Gorenjskem in v Sloveniji. Posebno mesto je imel pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta – Štefana, ki je potekal od Krope do Dražgoš. Tekmovanje je združevalo rezervne vojaške starešine in mladino ter poleg telesne pripravljenosti preverjalo tudi znanje s področja topografije, obrambe in streljanja. Udeleženci so med pohodom obiskali spomenik narodnemu heroju Lojzetu Kebetu, se poklonili njegovemu spominu in s tem simbolično povezali športno dejavnost z ohranjanjem zgodovinskega izročila. Organizatorji so poudarjali, da je namen prireditev utrjevati vezi med starejšo generacijo udeležencev vojne in mladimi ter prenašati vrednote narodnoosvobodilnega boja na prihodnje rodove. Zaključna slovesnost je potekala pri spomeniku v Dražgošah, kjer so se zbrali predstavniki družbenopolitičnih organizacij, veterani in številni obiskovalci. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. Leto 1980 so zaznamovala tudi številna srečanja nekdanjih borcev. Na Češnjici so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli pripadniki Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda. Obujali so spomine na vključevanje mladih fantov v partizanske enote leta 1943, na okupatorjeve povračilne ukrepe, množične izselitve družin in žrtve vojne. Srečanje je bilo priložnost za utrjevanje medsebojnih vezi in za razmislek o pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina ter sodelovanja z lokalnimi skupnostmi pri negovanju tradicij narodnoosvobodilnega boja. Pomen Dražgoš kot kraja zgodovinskega spomina potrjuje tudi obisk delegacije ameriških vojnih veteranov maja 1980. Gostje so si poleg Muzeja ljudske revolucije v Ljubljani ogledali tudi Dražgoše, kar kaže, da je bil kraj prepoznan kot pomembno slovensko spominsko in zgodovinsko središče. Ob koncu leta so organizatorji že napovedovali naslednji pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki naj bi januarja 1981 potekal ob 39. obletnici dražgoške bitke in 40. obletnici začetka narodnoosvobodilnega boja. Program je ostal zvest tradiciji – patruljni pohod, topografske in taktične naloge, streljanje ter sodelovanje rezervnih vojaških starešin in mladine. S tem so želeli nadaljevati tradicijo povezovanja zgodovinskega spomina, športa in domoljubne vzgoje. Leto 1980 je v reviji TV 15 zaznamovalo tudi obsežno poročanje o nastajanju filmsko-televizijskega projekta Dražgoška bitka, ki razkriva tudi razvoj javnega diskurza o projektu skozi vse leto. Začetek leta je bil prežet z optimizmom in velikimi pričakovanji ob nastajanju prve slovenske televizijske nadaljevanke o narodnoosvobodilnem boju. V drugi polovici leta pa so se prispevki skoraj izključno osredotočali na organizacijske zaplete, finančne nepravilnosti in vprašanja zgodovinske verodostojnosti. Kljub vse ostrejšim kritikam je v večini objavljenih prispevkov prevladovalo stališče, da je treba projekt dokončati, saj naj bi predstavljal trajen spomenik Dražgoški bitki, njenim udeležencem in zgodovinskemu spominu na narodnoosvobodilni boj. Prvi zapis o projektu je bil objavljen februarja 1980 pod naslovom »Padla je prva klapa«. Revija je v njem poročala o začetku snemanja dolgo načrtovanega filmskega in televizijskega projekta ter poudarila njegov velik kulturni in zgodovinski pomen. Napovedano je bilo, da bo nastala prva slovenska televizijska nadaljevanka o narodnoosvobodilnem boju, zato so bila pričakovanja tako javnosti kot ustvarjalcev zelo velika. Projekt je bil predstavljen kot pomemben prispevek k ohranjanju spomina na enega ključnih dogodkov slovenske zgodovine. Vendar se je že jeseni ton poročanja izrazito spremenil. V prispevku »Nekaj misli o snemanju Dražgoške bitke« je avtor opozoril, da se je sprva obetaven in dolgo pričakovani projekt spremenil v »polomijo« oziroma celo »škandal«. Kritike so bile usmerjene predvsem v domnevno zaslužkarstvo posameznikov, previsoke honorarje ter neodgovorno ravnanje z družbenimi sredstvi. Avtor je ob tem poudaril, da bi moral film o enem najpomembnejših dogodkov narodnoosvobodilnega boja nastajati z največjim spoštovanjem do padlih borcev in njihovega zgodovinskega pomena, zato so bile ugotovljene nepravilnosti razumljene kot še posebej problematične. Podobno kritičen je bil tudi prispevek »Še nekaj o snemanju Dražgoške bitke«, v katerem je udeleženec narodnoosvobodilnega boja izrazil ogorčenje nad načinom izvedbe projekta in razočaranje preživelih dražgoških borcev. Ti po njegovem mnenju niso bili ustrezno vključeni v nastajanje filma, čeprav bi njihovo neposredno poznavanje dogodkov lahko pomembno prispevalo k zgodovinski verodostojnosti prikaza. Zahteval je javno razjasnitev odgovornosti za nastale nepravilnosti ter poudaril, da film ne bi smel biti razumljen zgolj kot umetniški izdelek, temveč kot pomemben zgodovinski spomenik prihodnjim rodovom. Vprašanje nastajanja filma je obravnaval tudi Svet za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil pri Zvezi združenj borcev NOV Slovenije, ki je v obsežnem programskem dokumentu izpostavil pomen zgodovinske verodostojnosti pri umetniškem prikazovanju narodnoosvobodilnega boja. Poleg opozoril glede drugih filmskih in televizijskih del je posebno pozornost namenil tudi projektu Dražgoška bitka. Svet je poudaril, da mora umetniško delo temeljiti na preverjenih zgodovinskih dejstvih, odgovorni pa morajo zagotoviti tako kakovostno izvedbo kot gospodarno porabo družbenih sredstev. Kljub kritikam je podprl nadaljevanje projekta pod okriljem RTV Ljubljana in pričakoval, da bo film dokončan ob upoštevanju zgodovinske resnice ter ob razumnih stroških. O projektu so javno spregovorili tudi preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v Domicilnem odboru Cankarjevega bataljona. Pojasnili so, da so zamisel o filmu od začetka podpirali in bili pripravljeni sodelovati pri njegovem nastajanju, vendar njihovo znanje in izkušnje niso bili ustrezno upoštevani. Po vpogledu v scenarij so opozorili na več zgodovinskih netočnosti, vendar na svoje pripombe niso prejeli zadovoljivih odgovorov. Od pristojnih organov so zato zahtevali ugotovitev odgovornosti za organizacijske in finančne nepravilnosti, obenem pa poudarili, da želijo nadaljevanje snemanja in uspešen zaključek projekta, ki bi predstavljal dostojen poklon dražgoški bitki in njenim udeležencem. Ob koncu leta je revija objavila še širšo razpravo o narodnoosvobodilnem boju v slovenski umetnosti, v kateri so zgodovinarji, literarni zgodovinarji in drugi kulturni ustvarjalci obravnavali tudi ekranizacijo Dražgoške bitke. Razprava je pokazala, da težave pri projektu niso bile razumljene zgolj kot organizacijski ali finančni problem, temveč tudi kot vprašanje odgovornega umetniškega prikaza zgodovinskega spomina. Udeleženci so zato poudarili potrebo po večji zgodovinski verodostojnosti, tesnejšem sodelovanju med ustvarjalci in zgodovinarji ter premišljenem pristopu pri obravnavi tako pomembne teme. '''1981''' Leta 1981 je bila v Dražgošah organizirana že 24. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 39. obletnici dražgoške bitke in 40-letnici vstaje narodov in narodnosti Jugoslavije. Prireditev je združila športni, rekreativni in spominski program ter privabila več kot 5.000 udeležencev iz vse Slovenije. Med njimi so bili številni mladi, pionirji, planinci, športniki, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA), Teritorialne obrambe (TO), milice, taborniki, lovci in drugi obiskovalci, ki so v množici prehodili partizanske poti proti Dražgošam. Poseben pečat so dogodku dali tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona ter predstavniki družbenopolitičnega življenja Gorenjske in Slovenije. Osrednji del prireditve je potekal pri spomeniku v Dražgošah, kjer je zbrane nagovoril predsednik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Vinko Hafner. V govoru je poudaril zgodovinski pomen dražgoške bitke in gorenjske vstaje kot enega ključnih dogodkov narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je, da je Cankarjev bataljon januarja 1942 tri dni kljuboval številčno in tehnično močnejšemu okupatorju ter da je bil pomen dražgoške bitke predvsem moralna zmaga, saj je pokazala, da Gorenjska ni postala pokorna dežela. Ob tem je poudaril dolžnost ohranjanja spomina na padle borce in domačine ter prenašanja njihovega izročila na mlajše rodove. V govoru se je dotaknil tudi nastajanja filmskega in televizijskega projekta o Dražgošah ter izrazil pričakovanje, da bo delo kljub zapletom dokončano kot trajen poklon dražgoškim junakom. Slovesnost je spremljal kulturni program, sledili pa sta razglasitev rezultatov tekmovanj in podelitev priznanj. Pomemben del prireditve je predstavljalo tudi 10. jubilejno odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, na katerem so poleg enot Teritorialne obrambe sodelovali tudi pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in milice, prvič pa so bili povabljeni tudi predstavniki vseh republik in avtonomnih pokrajin Jugoslavije. Prvenstvo, ki je od leta 1972 preraslo v eno največjih športno-obrambnih prireditev v Sloveniji, je združevalo okoli 500 tekmovalcev v več kot petdesetih patruljah. Poleg športnega pomena je prispevalo k razvoju vojaškega smučanja, preverjanju telesne pripravljenosti in strelskih sposobnosti ter krepitvi sodelovanja med enotami oboroženih sil, hkrati pa je utrjevalo spomin na partizanske tradicije. Posebno mesto je imel tekmovalni pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta, ki je potekal iz Krope prek Jamnika do Dražgoš. V njem so sodelovale združene ekipe Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovalci so se pomerili v reševanju taktičnih in topografskih nalog, preverjanju znanja s področja narodne obrambe, streljanju z malokalibrsko puško ter v sedem kilometrov dolgem pohodu z več kot 470 metri višinske razlike. Na Jamniku so se poklonili spominu narodnega heroja Lojzeta Kebeta, nato pa nadaljevali pot proti cilju v Dražgošah. Prireditev je spremljal tudi bogat športni in rekreativni program. Poleg tekmovanj v smučarskem teku in sankanju so organizatorji pripravili številne množične pohode iz različnih smeri Gorenjske, med njimi Po poti Cankarjevega bataljona, Po stezah prvih partizanov, Po poti heroja Iva Slavca - Jokla, Po poti Škofjeloškega odreda, Po poti Otona Vrhunca - Blaža ter Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča. Tisoči pohodnikov so po nekdanjih partizanskih poteh prihajali v Dražgoše, kjer so se zbrali na osrednji spominski slovesnosti. Tako je prireditev ponovno potrdila svoj pomen kot ene največjih spominskih, športno rekreativnih in družbenih manifestacij v Sloveniji ter pomembnega prostora ohranjanja zgodovinskega spomina na dražgoško bitko in vrednote narodnoosvobodilnega boja. '''1982 ''' Leta 1982 je bila organizirana 25. jubilejna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 10. januarja ob 40. obletnici dražgoške bitke in hkrati predstavljala zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loka. Organizatorji so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca - Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca - Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana - Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj. Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 nosil ime Pokal maršala Tita. Ob jubileju so se pojavile tudi razprave o prihodnjem razvoju prireditve. Nekateri dolgoletni udeleženci in organizatorji so opozarjali, da prireditve uspešno ohranjajo spomin na narodnoosvobodilni boj, hkrati pa izražali željo po vsebinski prenovi in večji privlačnosti za mlajše generacije. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina. V istem letu je bil v javnosti večkrat izpostavljen tudi pomen prireditve kot ene osrednjih športno-spominskih manifestacij v Sloveniji. Ob tem so potekale razprave o nedokončanem filmskem projektu Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo vzbujal veliko zanimanja. Nedokončana nadaljevanka Dražgoška bitka je leta 1982 postala ena osrednjih kulturnih polemik, povezanih z upodabljanjem narodnoosvobodilnega boja. Razprave o projektu so odražale širša vprašanja odnosa do zgodovinskega spomina, odgovornosti pri ustvarjanju zgodovinskih vsebin in vloge medijev pri oblikovanju kolektivnega spomina. Po večletnih pripravah in začetku snemanja projekt ni bil dokončan, kar je sprožilo številne razprave med nekdanjimi borci, zgodovinarji, novinarji in širšo javnostjo. Domicilni odbor Cankarjevega bataljona je januarja 1982 javno opozoril, da o usodi projekta ni bilo podanih jasnih pojasnil. Izrazil je nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja sodelovanja z ustvarjalci nadaljevanke, čeprav so bili nekdanji borci pripravljeni prispevati svoje izkušnje za čim bolj verodostojen prikaz dogodkov. Odbor je zahteval objavo ugotovitev o finančnem poslovanju projekta ter odgovornost vseh, ki so sodelovali pri njegovi izvedbi. V medijih so se pojavljale informacije, da je bilo posnetih približno 30 odstotkov gradiva, vendar je bilo snemanje zaradi finančnih in organizacijskih težav ustavljeno. Zgrajeni filmski objekti na različnih lokacijah po Gorenjski so ostali neizkoriščeni, projekt pa je postal simbol neuspešno izpeljane in nedokončane televizijske produkcije. Razprava se je nadaljevala tudi po 40. obletnici dražgoške bitke. V pismih bralcev in javnih odzivih so številni opozarjali, da bi morala biti nadaljevanka dokončana predvsem zaradi zgodovinskega pomena in izobraževalne vrednosti za mlajše generacije. Več avtorjev je zahtevalo ugotovitev odgovornosti za porabo sredstev ter nadaljevanje snemanja. V reviji Borec je bilo poudarjeno, da bi bilo mogoče številnim polemikam preprečiti z doslednejšim vključevanjem zgodovinske stroke že v fazi priprave scenarija. V javnosti so se tako prepletala vprašanja zgodovinske verodostojnosti, umetniške interpretacije in odgovorne porabe javnih sredstev. '''1983''' Leta 1983 je bila v Dražgošah organizirana 26. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 9. januarja ob 41. obletnici dražgoške bitke in občinskem prazniku Škofje Loke. Organizatorji so tudi tokrat pripravili prireditev, ki je združevala športna tekmovanja, množične rekreativne pohode in osrednjo spominsko slovesnost. Športni program je obsegal tek na 12 kilometrov za Jugoslovanski smučarski pokal Maršal Tito, odprto tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe, na katerem so sodelovale tudi patrulje Jugoslovanske ljudske armade, milice in Teritorialne obrambe iz vse Jugoslavije, ter patruljni tek združenih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovanja so dopolnjevali veleslalom za cicibane in cicibanke ter tekmovanja v sankanju za različne starostne skupine. Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni spominski pohodi po poteh Cankarjevega bataljona, Škofjeloškega odreda in številnih narodnih herojev. Pohodniki so se podali po poteh od Pasje ravni, Soteske, Stražišča, Škofje Loke, Selc, Rudna in Krope proti Dražgošam. Organizatorji so k udeležbi povabili pripadnike ZRVS, ZSMS, ZZB NOV, šolsko mladino, planince, tabornike, lovce, pripadnike Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter druge obiskovalce. Osrednja slovesnost je potekala ob spomeniku v Dražgošah, kjer je bil slavnostni govornik član predsedstva Republiškega odbora ZZB NOV Slovenije France Perovšek. Ob tej priložnosti so razglasili rezultate športnih tekmovanj, prireditve pa so se udeležili tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona. Organizatorji so prireditev označili kot največjo množično smučarsko-rekreativno prireditev v Sloveniji. Kljub takratnim omejitvam pri oskrbi z gorivom so zagotovili organizirane avtobusne prevoze do izhodišč pohodov in pričakovali več tisoč udeležencev, podobno kot v preteklih letih. V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta. Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci bodo traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bodo še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja. *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] '''Bičkova skala''' <poem> Ko so fašisti proti Dražgošam drli, v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto, ste se Cankarjevega bataljona borci vrli sovragu junaško uprli. Nad vasico se dviga siva pečina, ki Nemci so vzeli jo na petelina, kjer hrabra sta Bička tovariše svoje bodrila, delila jim zadnje naboje ... »Le hrabro, tovariši, branite to vas, ki deželi slovenski ponos je in kras! Nikdar ne bežite pred temi pesjani, ki radi živeli bi tu, med gorami. Verujte, da napočil svobode bo dan, ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!« To Bičkove zadnje bile so besede na skali, s krvjo prepojeni, ki nosi ponosna njegovo ime in nas spominja na vojno gorje. :::[[:w:Jožica Škofic|Guzej Jožica]], 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica</poem> ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-20J4JRCW ''Gorenjski glas'' 13. jan. 1978]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) '''1985''' (Ana) Januarska spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala že osemindvajsetič, je kljub zimskemu mrazu v hribovito vas privabila okoli dva tisoč ljudi. Prireditev je imela tokrat še posebej slovesen pomen, saj so z njo poleg same bitke obeležili tudi štirideseto obletnico osvoboditve. Osrednji poudarek prireditve je bil na prepletu množičnega pohodništva in športnega udejstvovanja, s čimer so organizatorji želeli počastiti spomin na borce Cankarjevega bataljona ter padle domačine. Udeleženci so se v Dražgoše podali po različnih pešpoteh iz okolice, med drugim iz Soteske, Škofje Loke, Krope in Selc. V Selcih so se pohodnikom pohoda Po poti Otona Vrhunca-Blaža pridružili še Slovenci iz zamejskega Števerjana v Italiji, iz Selc pa je proti Dražgošam krenila tudi deseterica slepih in slabovidnih iz Ljubljane. Med vsemi pa so z izjemno vztrajnostjo izstopalo 142 pohodnikov, ki so svoj podhod pričeli izpod Pasje ravni in so na dolgo in naporno pot skozi visoki sneg krenili že sredi noči. V okviru 28. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bilo več športnih tekmovanj. Že v soboto je potekala ena od treh preizkušenj ekipnega mladinskega tekmovanja v biatlonu za jugoslovanski smučarski pokal maršala Tita (drugi dve tekmovanji sta potekali na Igmanu in Mrkopalju) . Cicibani in cicibanke so se pomerili v veleslalomu, združeno s pohodom Po poti heroja Kebeta je potekalo 11. republiško orientacijsko-taktično tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS. Šestčlanske ekipe so po streljanju z malokalibrsko puško in reševanju različnih nalog krenile na pohod (tek) od Krope do Dražgoš. V okviru dražgoških prireditev pa je potekalo tudi 14. odprto tekmovanje moških in ženskih smučarskih patrulj enot teritorialne obrambe SR Slovenije. Start in cilj sta bila na vrhu Dražgoške gore. Vrhunec dogajanja je predstavljala nedeljska osrednja slovesnost pri spomeniku v Dražgošah, ki so se je poleg slovenskega političnega in vojaškega vrha ter domačinov udeležili tudi zamejski Slovenci iz Italije. Slavnostni govornik Božidar Gorjan - Bogo je v svojem nagovoru med drugim povedal: »Mi partizani razumemo pričakovanja in potrebe povojnih rodov, da vedno znova proučujejo novejšo zgodovino tudi s stališča lastnih spoznanj in potreb. Tudi mi smo za to, da je zgodovinska izkušnja, čista in poštena, vedno navzoča pri iskanju poti našega razvoja. Tudi mi smo za to, da se še nedorečene stvari razčistijo do konca. Hitreje kot doslej. Vendar se bomo še naprej odločno upirali poudarjanju slabosti, odpiranju nekaterih poglavij ločeno od celote samo zato, da se na tak način dela prostor za delovanje zunaj naše družbene ureditve in proti njej. Mislim celo, da smo že doslej preveč popuščali tistim posameznikom in organiziranim skupinam, ki sicer v imenu kulture, demokracije in svobode vendarle iščejo samo prostor za ustvarjanje idejne in politične razdvojenosti pri nas. Tako politično tendenciozen pogled nazaj si moramo razlagati samo tako, da nas nosilci teh prizadevanj nočejo spremljati pri poglabljanju in razvoju naše samoupravne demokracije, pri utrjevanju federativne ureditve avnojske Jugoslavije, pri uresničevanju neodvisne in neuvrščene mednarodne politike. Ob današnjih poglobljenih razpravah o nadaljnjih poteh našega razvoja pa lahko ugotovimo, da smo kljub vsem povojnim težavam tudi vsa ta desetletja po vojni ostali dosledni temeljnim načelom Osvobodilne fronte, to je politike, za katero se je naš narod odločil že leta 1941. Ko to ugotavljamo na kraju, kjer se hkrati spominjamo tudi žrtev iz našega NOB in revolucije, to ne pomeni, da si partizanska generacija lasti zasluge za to, da smo zadržali in razvijali vse pridobitve naše revolucije. Zavedamo se, da sta bila za to potrebna predvsem delo in odpovedovanje tudi vseh povojnih rodov. Letos imamo še posebno priložnost, da se spomnimo delovanja vojne generacije. Kajti, prišel je čas, ko redno delovno dobo končujejo še zadnji, najmlajši partizani. Naša povprečna starost bo letos dosegla 68 let. Že nekaj desetletij se borci in aktivisti selimo z našo dejavnostjo v družbenopolitično delo. Tako poskušamo uveljaviti naša stališča v delegatskem sistemu, kjer je povprečna starost delegatov med 35 in 40 let, medtem ko so se v občinskih in republiških izvršnih organih že pred desetletjem skoraj v celoti uveljavili povojni rodovi. Kar pomeni, da se pri delu v družbeno političnih organizacijah in kot borci delegati srečujemo s problemi sedanjega časa. Naš pogled je pri tem obrnjen nazaj samo toliko, kolikor je potrebno, da z izkušnjami pomagamo reševati današnje probleme. Naj zato povem vsem vam, mlajšim pohodnikom in športnikom, ki ste danes zbrani tukaj, da borci poskušamo tudi ob takih priložnostih, kot je današnja, razumeti predvsem potrebe mlajših: po sprostitvi, tovarištvu in življenju v naravi. Skupno z vami želimo posvetiti tudi večjo skrb za čisto in lepo naravo. Tudi svoboda, za katero smo se boje vali, ne more biti prava, če je ne uživamo v lepi in ekološko čisti domovini. Vse generacije se moramo zato bolj odločno zavzemati, da bomo temu vprašanju pri našem delegatskem presojanju in odločanju namenjali še večjo skrb,« *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] '''1986''' 12. januarja 1986 je v Dražgošah potekala že 29. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, s katero so obeležili obletnico legendarne bitke za Dražgoše. Prireditev je združila spominske, športne in rekreativne dogodke ter privabila številne udeležence iz vse Slovenije. Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Zimske razmere so bile ugodne, saj je sneg zapadel že pred novoletnimi prazniki in omogočil izvedbo vseh načrtovanih aktivnosti. Na športnih, rekreativnih in spominskih prireditvah je sodelovalo skoraj 4.000 udeležencev. ''Športna tekmovanja'' Dogajanje se je začelo že v soboto z vrsto športnih tekmovanj. V Dražgošah je potekal 15-kilometrski smučarski tek za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala maršal Tito, ki se je po Dražgošah nadaljeval še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovu, Žabljaku in Mrkopolju. Ob 8. uri se je v Dražgošah začelo tudi 15. odprto tekmovanje smučarskih patrulj za moške in ženske enote Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije v organizaciji Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko. V Kropi je v nedeljo potekalo 10. patrolno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), organizirano pod geslom Po poti heroja Kebeta. Za najmlajše je bilo pripravljeno tekmovanje v veleslalomu za cicibane do enajstega leta starosti, posvečeno junaškemu boju Cankarjevega bataljona. ''Spominski pohodi'' Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Med njimi so bili: * pohod izpod Pasje ravni v Dražgoše pod geslom Spomin na Poljansko vstajo decembra 1941 – svetel primer neuklonljivosti našega ljudstva, ki se je začel v soboto ob 23. uri in se ga je udeležilo 201 pohodnikov; * pohod Po poti Gorenjskega odreda od Soteske v Bohinju preko Jelovice v Dražgoše; * pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla od Stražišča preko Čepulj; * pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc; * pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna; * pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope mimo Jamnika v Dražgoše, ki se je začel po štartu ekip patrolnega tekmovanja. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 12. januarja 1986, opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil generalmajor Edvard Pavčič, komandant Republiškega štaba Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije. V kulturnem programu so nastopili Mešani pevski zbor Kulturno-umetniškega društva Bratov Biček iz Dražgoš ter Godba na pihala Alples. Slovesnost se je zaključila z razglasitvijo rezultatov športnih tekmovanj in podelitvijo medalj. ''Pomen Dražgoš in Cankarjevega bataljona'' Generalmajor Edvard Pavčič je v svojem govoru poudaril, da je bil Cankarjev bataljon v času bitke najmočnejša partizanska enota v Sloveniji. Čeprav so morali borci po treh dneh Dražgoše organizirano zapustiti, bataljon ni bil poražen. Umaknil se je po vodih, iz njegovih vrst pa so kasneje nastajale nove partizanske enote. Borci Cankarjevega bataljona so postali pomembni partizanski kadri z visoko moralo in močno zavestjo. Povedal je: »Na dražgoški množični manifestaciji smo ponovno spoznali in dokazali, da so med nami zakoreninjene vred note, ki prispevajo k ohranjanju revolucionarnih pridobitev in jih prenašajo na mlajše rodove. S takimi prireditvami prav tako prispevamo h krepitvi splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite in dokazujemo, da so ljudje sprejeli avtentični koncept in doktrino ljudske obrambe in družbene samozaščite. Pomembno je še nadaljnje podružbljanje tega področja našega dela, kar ni več le politična parola. Teritorialna obramba ima pomembno vlogo kot del oboroženih sil ne le pri pripravi ljudi na oboroženi boj, ampak tudi pri uresničevanju nalog za zaščito in reševanje ljudi ob naravnih in drugih nesrečah. Kljub sedanjim gospodarskim težavam te naloge uspešno uresničujemo«. '''Viri''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] '''1987''' 11. januarja 1987 je v Dražgošah potekala jubilejna 30. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 45. obletnici dražgoške bitke. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske slovesnosti, športna tekmovanja in pohode ter kljub izjemno zahtevnim zimskim razmeram privabila veliko število udeležencev. Prireditev je zaznamovalo močno sneženje, veter in nizke temperature, ki so spremljali dogajanje v soboto in nedeljo. Snežni metež je spremljal tudi osrednjo nedeljsko slovesnost, vendar so bile vse prireditve uspešno izvedene. Organizatorji so poskrbeli za prevoznost ceste do Dražgoš in splužene najpomembnejše pohodne poti, celotna prireditev pa je minila brez nesreč. ''Športna tekmovanja'' Program se je začel že v soboto s smučarskim biatlonom na 10 kilometrov za ekipe v okviru Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito, ki je poleg Dražgoš potekal še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovem, Žabljaku in Mrkopolju. Biatlon je uvedla Smučarska zveza Jugoslavije na pobudo Sveta Dragovića, Sinka Braca in Miloša Rutarja. To je bila že šestnajsta zaporedna prireditev. Potekala je za Kamnitnikom nad Škofjo Loko. V nedeljo je sledilo 16. odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe Slovenije, na katerem so sodelovale tudi ekipe iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin. Tekmovanje je potekalo pod geslom »V pohodu na smučeh pripravljeni na boj«. V Kropi je bilo organizirano 11. patruljno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) pod geslom Po poti heroja Kebeta. Program so dopolnila še veleslalomska tekmovanja za cicibane in pionirje v Dražgošah pod geslom »V naravi krepimo svoje moči in spoznavamo našo lepo domovino.« Kljub zahtevnim vremenskim razmeram je bila udeležba na vseh tekmovanjih zelo dobra. ''Spominski pohodi'' Pomemben del jubilejne prireditve so ponovno predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizirani so bili: * pohod Po poti Cankarjevega bataljona izpod Pasje ravni v Dražgoše, * pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju, * pohod iz Stražišča preko Čepulj in Mohorja, * pohod iz Nemilj preko Podblice, * pohod Po poti Škofjeloškega odreda preko Križne gore iz Škofje Loke, * pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc, * pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna, * pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope, * pohod Po poti Prešernove brigade z Jesenovca nad Železniki. Prireditvi so se pridružili tudi taborniki z orientacijskim pohodom in taborom v Dražgošah. Posebej odmeven je bil že sedmi pohod izpod Pasje ravni po poti Cankarjevega bataljona, ki velja za enega najzahtevnejših zimskih pohodov v Sloveniji. Kljub snežnemu metežu in mrazu se ga je udeležilo 162 pohodnikov iz različnih krajev Slovenije. Pohod, dolg približno 36 kilometrov, je trajal okoli dvanajst ur in se je zaključil brez nesreč. Organizator Miloš Mrak je poudaril, da so udeleženci s svojo vztrajnostjo in pogumom pomembno prispevali k uspehu jubilejne prireditve. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost je potekala 11. januarja 1987 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil predsednik Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. V svojem govoru je poudaril, da je bila dražgoška bitka izraz upora slovenskega naroda proti okupatorju in pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je pomen zgodovinskega spomina, odgovornosti do svobode ter odprte in argumentirane javne razprave o družbenih vprašanjih. Poudaril je tudi, da je treba vrednote, za katere so se borili partizani, razumeti v luči demokratičnega dialoga, odgovornosti in skupnega prizadevanja za prihodnost. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti. V kulturnem programu so nastopili pevci in godbeniki iz Železnikov, po zaključku slovesnosti pa so razglasili rezultate športnih tekmovanj ter najboljšim podelili pokale in priznanja. ''Trideset let tradicije'' Jubilejna prireditev je bila tudi priložnost za pogled v zgodovino. Prve prireditve v Dražgošah so bile organizirane 12. januarja 1958, njihova pobudnika pa sta bila Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj in Gorenjska smučarska podzveza. V treh desetletjih so prerasle v eno največjih zimskih spominsko-športnih prireditev v Sloveniji. Po ocenah organizatorjev je Dražgoše v prvih tridesetih letih obiskalo več kot 120.000 pohodnikov, prireditve pa so skozi leta postajale vse bolj množične in programsko raznolike. Ob 45. obletnici dražgoške bitke je bilo med približno 400 borci Cankarjevega bataljona živih še 49, med njimi 15 dražgoških borcev, ki so se ob tej priložnosti srečali v Škofji Loki. Posebno mesto v zgodovini prireditev ima partizan Dušan Feldin – Srečko, eden od udeležencev, ki je bil z dražgoškimi prireditvami povezan skoraj vse od njihovega začetka – kot tekmovalec, organizator, vodnik pohodov in kronist. Zbral je obsežno dokumentacijo o vseh dotedanjih prireditvah in večkrat poudaril, da se v Dražgoše vrača predvsem zaradi ohranjanja spomina na narodnoosvobodilni boj ter prenosa teh vrednot na mlajše generacije. Njegovi zapisi in spomini predstavljajo pomemben del zgodovine prireditev Po stezah partizanske Jelovice. '''Viri''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah '''1988''' 10. januarja 1988 je v Dražgošah potekala 31. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 46. obletnici dražgoške bitke in spopada Cankarjevega bataljona z nemškimi okupacijskimi silami. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila številne spominske pohode, športna tekmovanja in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Letošnja prireditev je bila posebna predvsem zaradi pomanjkanja snega. Čeprav je bila večina programa načrtovana kot zimska športno-rekreativna prireditev, so bile snežne razmere neustrezne. Nekatera tekmovanja so zato odpovedali ali prilagodili, medtem ko so pohodi kljub zahtevnim razmeram potekali po načrtu. Suho vreme brez snega je omogočilo tudi rekordno udeležbo na nekaterih pohodih. ''Športna tekmovanja'' Program 31. spominske prireditve se je začel že v soboto, 9. januarja, s smučarskim tekom na 10 kilometrov za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito. Tekmovanje je bilo izvedeno na Pokljuki, kjer so bile snežne in vremenske razmere ugodne. Nastopile so ekipe vseh republik, avtonomne pokrajine Vojvodine in JLA, manjkali pa so tekmovalci s Kosova. Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 17. odprto prvenstvo patrulj Teritorialne obrambe Slovenije. Tekmovanja se je udeležilo 36 patrulj milice, JLA in teritorialne obrambe. Tekmovalci so morali opraviti streljanje z avtomatsko puško, tri kilometre teka po suhem in osem kilometrov teka z vojaškimi smučmi po snegu. V okviru prireditve je v Kropi potekalo tudi 14. tekmovanje občinskih patrulj ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Patrulje so sestavljali trije mladinci in tri rezervne vojaške starešine. Tekmovanje je povezovalo športne, vojaške in domoznanske naloge: tekmovalci so reševali naloge iz topografije in orientacije, opravljali taktično nalogo, odgovarjali na vprašanja o dražgoški bitki in varstvu okolja, streljali z malokalibrsko puško ter premagali približno devet kilometrov dolgo progo s 400 metri višinske razlike od Krope do Dražgoš. Zaradi pomanjkanja snega je odpadel veleslalom za cicibane, ki bi moral potekati v Dražgošah. Športni del prireditve je bil tako izveden v precej drugačnih razmerah, kot so jih organizatorji pričakovali, vendar so najpomembnejša tekmovanja kljub temu uspešno izpeljali. ''Spominski pohodi'' Pomemben del 31. spominske prireditve so bili tudi tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizatorji so pripravili številne poti, ki so Dražgoše povezovale z različnimi kraji Gorenjske in spominjale na poti, po katerih so se med narodnoosvobodilnim bojem premikale partizanske enote. Program je med drugim obsegal: - pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valtarskega vrha do Dražgoš, - pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke do Dražgoš, - pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju prek Jelovice do Dražgoš, - pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča do Dražgoš, - pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča od Rudna do Dražgoš, - pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope oziroma Jamnika do Dražgoš, - pohod Po poti Prešernove brigade od Prtovča čez Ratitovec v Dražgoše. Še posebej odmeven je bil nočni pohod Po poti Cankarjevega bataljona. Leta 1988 je bil organiziran že desetič. Pohod je obujal spomin na pot borcev Cankarjevega bataljona, ki so se po bojih na Pasji ravni konec decembra 1941 umaknili proti Selški dolini in Dražgošam, kjer je januarja 1942 prišlo do znamenite dražgoške bitke. Jubilejnega pohoda se je udeležilo več kot 250 ljudi, kar je bilo rekordno število. Pot je bila dolga približno 42 kilometrov in je vodila prek gozdnih stez, samotnih kmetij in vasi Selške doline. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost 31. spominske prireditve Po stezah partizanske Jelovice je potekala v nedeljo, 10. januarja 1988, ob 12. uri pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Tone Anderlič, predsednik republiške konference ZSMS. Anderlič je v svojem govoru izhajal iz pomena zgodovinskega spomina, vendar se je večji del njegovega nastopa nanašal na aktualne družbene in gospodarske razmere v Jugoslaviji. Poudaril je, da poznavanje preteklosti omogoča razumevanje sedanjosti in utrjuje družbo za prihodnost, vendar samo spomin na pretekle dogodke ni dovolj. Po njegovem mnenju je bilo treba na izkušnje preteklosti gledati predvsem kot na spodbudo za reševanje težav sedanjosti. »Mladim moramo zaupati in verjeti« je bila ena osrednjih misli njegovega nastopa. Anderlič je opozoril, da družba, ki mladim ne omogoča pravočasnega vključevanja in uveljavljanja, izgublja pomemben razvojni potencial. *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] '''1989''' 8. januarja 1989 je v Dražgošah potekala 32. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 47. obletnici dražgoške bitke, poljanski vstaji leta 1941 in prazniku občine Škofja Loka. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila množične spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri dražgoškem spomeniku. Letošnjo prireditev je zaznamovalo nenavadno toplo januarsko vreme. ''Športna tekmovanja'' Osrednji športni del prireditve sta predstavljali dve tekmovanji, ki sta se začeli v nedeljo zjutraj. Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 18. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije. Na zahtevnem tekmovanju je nastopilo 35 ekip, med njimi patrulje teritorialne obrambe, JLA in milice oziroma drugih organizacij. Tekmovanje je potekalo v okolici Dražgoš in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, vojaškega znanja in usposobljenosti tekmovalcev. V Kropi je Športno društvo Plamen organiziralo 13. tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Na tekmovanju je sodelovalo 27 ekip iz vse Slovenije. Tekmovalci so morali na poti od Krope do Dražgoš pokazati znanje taktike, teorije, topografije in streljanja ter uspešno premagati zahtevno progo. Na osrednji slovesnosti so najboljšim tekmovalcem podelili priznanja in kolajne. ''Spominski pohodi'' Pohodniki so prihajali iz različnih smeri in krajev Gorenjske ter po poteh, povezanih z delovanjem partizanskih enot in narodnih herojev. V Dražgoški osnovni šoli je potekalo tudi srečanje borcev Cankarjevega bataljona z borci drugih partizanskih enot. Organizirani so bili: • pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš, • pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju, • pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Kranja oziroma Stražišča, • pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke, • pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc, • pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča iz Rudna, • pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope, • pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 8. januarja 1989, opoldne pri dražgoškem spomeniku. Slavnostni govornik je bil Andrej Verbič. [[chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1989_2_L.pdf|»Imamo pravico, da odločamo o svoji usodi«]] Od 9. do 11. januarja 1942. leta se je 200 borcev Cankarjevega bataljona borilo in izborilo bitko proti močnejšemu sovražniku. Iz maščevanja so Nemci 11. in 12. januarja 1942 ustrelili 42 domačinov, vas pa zravnali z zemljo. Na spomeniku je zapisan verz Ivana Jana-Srečka: »Ko vse se je balo in vse trepetalo, ste vi se uprli, pogledali srepo smrti v obraz! In kar je le tlelo, se je razgorelo, zajelo v svoj ples je sleherno vas.« Bolj kot ogromni spomeniki, nas sporočilo tega verza in živ spomin na dogodke izpred 47 let, opozarjata na usodo generacije, ki je, čeprav mlada, neizkušena, v borbi z močnejšim sovražnikom izbori la bitko, pisala in izpisala strani svoje zgodovine, dosegala in dosegla svoje cilje, zasledovala svoje ideale... Minevajo desetletja, svet in razmere so drugačne. Zavedanje, da se svet ni z nami začel, nam narekuje, da generacije pred nami spoštujemo in smo jim hvaležni. Toda, z enako gorečnostjo, kot cenimo rezultate, si jemljemo tudi pravico, da o svoji usodi, o svojem življenju in delu odločamo sami. Odgovorno želimo izpisati strani svoje zgodovine, postaviti si in dosegati svoje cilje, živeti in izživeti svoje življenje. S svojo drugačnostjo, s svojim znanjem, svežino in močjo želimo dati svoj prispevek družbi, pustiti svoje sledove na široki rimski cesti razvoja človeštva. Jugoslavija je v globoki družbeni, politični, gospodarski krizi... Državljanom popuščajo živci, popušča jim potrpljenje. Ne samo, da ne verjamejo več, tudi poslušati ne želijo več praznih obljub in laži večnih oblastnikov, z obremenjeno in zapackano vestjo, brez ugleda in zaupanja. Končuje se obdobje arbitrarne moči elite, ko se je živelo sicer mirno, a ne var no. Prihaja jutro noči laži, v kateri so vsi videli stati cesarja golega, besede resnice pa si nihče ni drznil spregovoriti. Na očitek, da se v vodstvu mladinske organizacije borimo za oblast, odgovarjamo pritrdilno. Borimo se za oblast skupščine, za ne posredne volitve, za možnost politične konkurence, za možnost izražanja različnosti. Brez tega ni napredka, ni ne svobodne ga posameznika, ne svobodne družbe. Borimo se za oblast, ki jo bodo nadzirali državljani in ne obratno. Čez 10 let, enajst mesecev, 22 dni bo očitno brez našega soglasja človeštvo z lahkotnim plešočim korakom stopilo v 21. stoletje. Na nas je, ali bomo enako storili tudi mi, ali pa bomo še naprej počasi, a vztrajno korakali nazaj v srednji vek. Veliko je bilo storjenega, da bi se ideali starejše generacije pokopali, še več, da se ideali mladi generaciji ne bi nikoli niti rodili. A idealov se ne da izstradati, ne zatreti, ne zapreti. Andrej Verbič Dražgoše, 8. 1. 1989 ''Priznanja novinarjem'' Na osrednji prireditvi so bila podeljena tudi priznanja novinarjem in fotoreporterjem, ki so dolga leta spremljali prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Priznanja so prejeli Franc Perdan iz Gorenjskega glasa, Slavko Kerševan iz Doma JLA Ljubljana in Stane Škrabar iz RTV Ljubljana. S tem so organizatorji izrazili priznanje njihovemu dolgoletnemu spremljanju dražgoških prireditev in prispevku k ohranjanju njihovega spomina v javnosti. *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] '''1990''' 7. januarja 1990 je v Dražgošah potekala 33. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 48. obletnici dražgoške bitke in škofjeloškemu občinskemu prazniku. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Prireditev je potekala v znamenju sončnega, vendar mrzlega in skoraj povsem kopnega zimskega vremena. V primerjavi s prejšnjimi leti je bila udeležba skromnejša. Kljub temu so organizatorji ocenili, da Dražgoše ostajajo vredne spomina in da morajo tradicionalne prireditve obstati, vendar z vsebino, ki bo bolj prilagojena sodobnemu času. ''Spominski pohodi'' Pohodniki so v Dražgoše prihajali po poteh iz različnih smeri Gorenjske, povezanih s partizanskimi enotami in narodnimi heroji. Program je obsegal devet pohodov. Najzahtevnejša sta se začela že v noči s sobote, 6. januarja, na nedeljo, 7. januarja. Prvi je vodil od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš po poti Cankarjevega bataljona, drugi pa od Prtovča prek Ratitovca do Dražgoš po poti Prešernove brigade. Drugi pohodi so bili: • pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske prek Jelovice do Dražgoš, • pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča, Zgornje Besnice in Nemilj, • pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke prek Križne gore in Čepulj, • pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc, • pohod iz Železnikov do Dražgoš, • pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope prek Jamnika, • pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča prek Ratitovca. ''Športna tekmovanja'' V nedeljo sta potekali dve tradicionalni športni tekmovanji. V Dražgošah se je ob 8. uri začelo 19. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije, JLA in organov za notranje zadeve. Tekmovanje je potekalo v obliki desetkilometrskega patruljnega teka in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, usposobljenosti in sodelovanja tekmovalcev. V Kropi je istočasno potekalo tradicionalno tekmovanje tekaških ekip ZSMS in ZRVS, ki se je zaključilo v Dražgošah. Športni tekmovanji sta tudi leta 1990 ohranjali povezavo med spominsko prireditvijo, telesno pripravljenostjo in druženjem udeležencev. Najboljšim so na osrednji slovesnosti podelili pokale in kolajne. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost 33. spominske prireditve je potekala 7. januarja 1990 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Prireditev leta 1990 je potekala v času velikih političnih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji. Nastajale so nove politične zveze in stranke, politični prostor se je hitro spreminjal. Lušina je nove politične zveze in stranke pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. ''Spomin na Iveta Šubica'' Letošnjo prireditev je posebej zaznamovala smrt Iva Šubica, ki je umrl 29. decembra 1989 v Škofji Loki. Ive Šubic je bil nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko. *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] '''1991''' Prireditev leta 1991 je potekala v času, ko je Slovenija doživljala velike politične in družbene spremembe ter se približevala uveljavljanju samostojnosti in neodvisnosti. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Organizatorji pa so poudarjali, da ukinitev občinskega praznika ne pomeni tudi konca spominske prireditve. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile. V letu 1991 so prav tako praznovali 50. obletnico vstaje slovenskega naroda, ustanovitve Osvobodilne fronte, napada na Jugoslavijo in začetka narodnoosvobodilnega boja. Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Organizatorji so poudarjali, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek. Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke. 13. januarja 1991 je tako v Dražgošah potekala 34. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda. Prireditev je bila prvič izvedena v novih družbenopolitičnih razmerah in ni bila več povezana z občinskim praznikom Škofje Loke. Kljub temu so organizatorji poudarili, da zgodovinskega spomina na dražgoško bitko ni mogoče ukiniti. Program je ohranil tradicionalne spominske pohode in osrednjo slovesnost, dopolnili pa so ga z novimi športno-rekreativnimi vsebinami. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. ''Spominski pohodi'' V Dražgoše so tudi leta 1991 vodile številne tradicionalne pohodne poti, povezane s partizanskimi enotami in njihovim delovanjem na Gorenjskem. Osrednje mesto je imel pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Pasje ravni do Dražgoš, ki se je začel že v noči s sobote na nedeljo. Šlo je za dvanajsti tradicionalni pohod po tej zahtevni poti, ki je pohodnike vodila iz Poljanske doline čez hribovit svet do Dražgoš. Drugi množični pohodi so bili: • pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Krope do Dražgoš, • pohod Po poti Kokrškega odreda iz Kranja oziroma Besnice prek Čepulj in Mohorja, • pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Selc do Dražgoš, • pohod Po poti 7. udarne brigade Franceta Prešerna iz Železnikov do Dražgoš, • planinski pohod po poti Prešernove brigade iz smeri Češnjice, Prtovča in Ratitovca. Na pohode so bili vabljeni planinci, taborniki, lovci, šolarji, krajani in drugi udeleženci. Organizatorji so poudarjali tudi udeležbo Slovencev iz zamejstva. Pohodi so bili načrtovani tako, da bi se njihovi udeleženci pred osrednjo slovesnostjo zbrali pri šoli v Dražgošah. Posebno vabilo je bilo namenjeno borcem NOV, ki naj bi svojo udeležbo razumeli kot dolžnost in izraz pripadnosti borčevski organizaciji. Organizatorji so hkrati pozivali k čim večji udeležbi praporov borčevskih, planinskih, lovskih, taborniških in drugih organizacij. ''Športna tekmovanja'' Program leta 1991 je predvideval več športnih in rekreativnih tekmovanj. Osrednje mesto je imelo 20. jubilejno odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj enot Teritorialne obrambe Republike Slovenije, na katerem so bile vabljene tudi patrulje JLA, organov za notranje zadeve in enot teritorialne obrambe iz drugih republik in pokrajin Jugoslavije. Enote JLA se vabilu k sodelovanju na športnem tekmovanju v letu 1991 niso odzvale. Predvideno je bilo tudi tekmovanje ekip ZRVS Slovenije, ki naj bi se vključile v smučarsko tekmovanje patrulj TO oziroma se udeležile množičnega pohoda iz Selc v Dražgoše. V okviru programa je bilo napovedano še tekmovanje rekreativcev z gorskimi kolesi na deset kilometrov dolgi progi od Nemilj do Dražgoš, smučarski tek borcev NOV na tri kilometre in poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore. Zaradi slabega vremena pa je bil dejanski športni program precej bolj okrnjen. Na koncu sta bili izvedeni le dve tekmovanji – tekmovanje patrulj Teritorialne obrambe in tekmovanje rekreativnih gorskih kolesarjev. Smučarski tek borcev NOV je bil zaradi vremenskih razmer odpovedan. Športni del prireditve je bil tudi leta 1991 predstavljen kot pomemben del spominskega dogajanja. Organizatorji so želeli pokazati, da udeležence v Dražgoše ne vodijo le spomini in slovesnost, temveč tudi športni izziv, preizkus telesne pripravljenosti in želja po druženju. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost 34. spominske prireditve je potekala 13. januarja 1991 ob 12. uri pri spomeniku dražgoški bitki v Dražgošah. Organizatorji so želeli z množično udeležbo jasno pokazati, kakšen pomen ima dražgoška bitka tudi v novih družbenopolitičnih razmerah. Slovesnost je bila namenjena spominu na žrtve dražgoške bitke in širšemu pomenu narodnoosvobodilnega boja. Organizatorji so v programu poudarili, da se želijo tudi v novih razmerah s ponosom spominjati dogodkov iz NOB ter zavrniti poskuse, da bi se pomen žrtev in trpljenja slovenskega prebivalstva zmanjševal ali prikazoval kot nekaj nepotrebnega. Na slovesnosti so podelili tudi priznanja najuspešnejšim udeležencem športnih tekmovanj ter spominska priznanja pohodnikom, med drugim tistim, ki so že desetič prehodili pot iz Pasje ravni do Dražgoš. *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == <font color=red>Manjka povzetek o proslavah po 1991.</font> '''1992''' V nedeljo, 12. januarja 1992, je bila napovedana 35. prireditev Po stezah partizanske Jelovice v Dražgošah, posvečena 50. obletnici dražgoške bitke. Komisija za pripravo programa je imela v mislih spomin na ustanovitev štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 v povezavi z mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Janez Lušina, predsednik komisije za pripravo prireditev, je za sejo pripravil naslednje vsebinske poudarke programa. 50. obletnica dražgoške bitke bo: *dan športnih prireditev vojske in vseh obrambnih sil Slovenije, *dan pohodništva in rekreacije, predvsem dan planincev, tabornikov, kolesarjev, gorskih padalcev in ljudi vseh generacij, ki bodo prišli v Dražgoše, *za vaščane Dražgoš bo to dan spomina na težke dni, na prestano gorje, na izgubljene svojce. Geslo prireditve bo: »Partizanski boj za nacionalno svobodo in svobodo človeka sploh je bil enkratno dejanje v zgodovini Slovencev, mejnik, ki ga ne smemo premikati in razvrednotiti, kot tudi ne mejnika boja za samostojno Slovenijo v letu 1991.« '''Športne prireditve ob 50. obletnici dražgoške bitke:''' # Odprto smučarsko patruljno prvenstvo enot TO Slovenije s tekom na smučeh in streljanjem. Smučarska proga bo potekala v bližini vasi, ob neugodnih razmerah na Jelovici, strelišče bo pod Bičkovo skalo nad Dražgošami. # Rekreativni nastopi kolesarjev z gorskimi kolesi iz smeri Kropa, Besnica in Selca. # Množični pohodi: :::* Nočno-dnevni pohod Pasja ravan – Breznica – Topolje – Dražgoše :::* Kranj – Čepulje – Mohor ali Nemilje – Dražgoše :::* Kropa – Jamnik – Dražgoše :::* Železniki – Rudno – Dražgoše :::* Selca – Kališe – Dražgoše :::* Prtovč – Ratitovec – Dražgoše ::4. Poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore s pristajanjem v okolici spomenika. ::5. Smučarski tek borcev NOV in veteranov na 3-kilometrski progi. '''Kulturno-spominski del prireditve:''' * KS Dražgoše - Rudno zaprosi predstavnike Cerkve in naroči mašo zadušnico za vse, ki so bili ustreljeni ali so padli v Dražgošah. Maša naj bi bila v farni cerkvi v Dražgošah okoli 10. ure, da bi bilo možno sodelovanje vseh, ki to želijo. Krajevna skupnost Dražgoše pravočasno vabi na prireditev Dražgošane, ki ne živijo v vasi, oz. so vas zapustili v vojnem času. Dražgošani zagotovijo okrasitev vasi ter možnost dobiti hrano in pijačo proti plačilu. * Program se odvija pri osnovni šoli v Dražgošah med 11.00 in 12.00 kot sproščeno srečanje vseh udeležencev spominske prireditve. * Močnejša delegacija predstavnikov ZB, Cankarjevega bataljona in vaščanov odnese in položi venec padlim za svobodo pri spomeniku. Skupino spremljajo oddelek enote TO, zastave in rog, ki ob polaganju zaigra obredno žalostinko. * Pozdravne besed vsem udeležencem prireditve nameni domačinka dr. Slavica Pentek - Lotrič. * Organizator predlaga nekaj kandidatov za slavnostnega govornika: dr. Franceta Bučarja, Igorja Bavčarja in dr. Dimitrija Rupla. Komisija izbor prepusti Republiškemu odboru ZB NOB Slovenije, ki dokončno izbere prvega, dr. Franceta Bučarja. Poanta govora naj bo na dokončnem ovrednotenju bitke, povezano z bojem za samostojno Slovenijo leta 1991. * Kulturni program: ena do dve partizanski pesmi, po možnosti Partizanskega pevskega zbora, in dve do tri deklamacije s partizansko vsebino (Valič, Maurer ali kdo drug). * Podelitev medalj in diplom športnikom. '''Dodatne informacije in predlogi:''' *Republiški odbor ZB Slovenije se prosi, da motivira občinske odbore ZB za udeležbo na prireditvi 12. januarja 1992 * RTV Slovenije naj bi del dražgoške slovesnosti neposredno prenašal. * Propagirati praznovanje obletnice prek sredstev obveščanja in še zlasti Republiškega štaba TO s poanto, da je bila NOB predvsem izraz domovinske ljubezni do rodne zemlje in temelj, na katerem se je gradila nova slovenska vojska (TO). * Prireditev ob osnovni šoli v Dražgošah je obenem počastitev šole, ki je bila odprta leta 1958 kot pomnik, posvečen dražgoški bitki. * Svečana vabila pripravi Občinski odbor ZB Škofja Loka, pošiljatelj je predsednik Skupščine občine Škofja Loka. * Prapore uskladiti s časom in novimi ustavnimi predpisi. '''1993''' Odbor za organizacijo prireditev Po stezah partizanske Jelovice je 12. oktobra 1993 obravnaval poročilo o organizaciji in izvedbi prireditve, ki je bila 10. januarja tega leta. Na prvi seji je sklenil, da odbor opravi razgovor z vaščani Dražgoš, da bi pridobili njihovo mnenje in gledanje na prireditev. Razgovor je bil opravljen, ni pa zabeležke vsebine. 8. januarja je odbor organiziral koncert Partizanskega pevskega zbora v hotelu Transturist v Škofji Loki, pred tem pa je imel predsednik ZZB NOB Slovenije razgovor s še živečimi borci Cankarjevega bataljona. Program prireditve je bil tokrat v primerjavi s preteklimi leti precej spremenjen. Zaradi pomanjkanja snega so bila tekmovanja smučarskih veliko šebv ekip TO in Policije prenesena na Pokljuko. Program prireditve je bil popestren še s tekmovanjem kegljačev v Železnikih, z nastopom policijske enote in članov GRS ter nastop balonarjev. Vseh načrtovanih idej in zamisli pa kljub angažiranju odbora ni bilo mogoče uresničiti. Zbranim na prireditvi ob osrednjem spomeniku sta spregovorila predsednik RS Milan Kučan in dr. Slavica Lotrič Pentek. V kulturnem programu so sodelovali Partizanski pevski zbor, recitator Aleksander Valič in kot povezovalec dramski igralec Jože Logar. Člani odbora so ugotavljali in predlagali: * Veliko število natisnjenih vabil »preberi in oddaj naprej« ter plakatov, intervjujev, tiskovnih konferenc, objav v medijih; vse to in lepo vreme je pripomoglo k množični udeležbi na prireditvi. * Zagotoviti je treba, da bo v prihodnje zemljišče okrog spomenika v času prireditve primerno urejeno (ne bo potreseno s hlevskim gnojem). * Brezplačno prehrano in napitke omejiti na minimum, kosila po prireditvi naj se ne prireja več. * Vsebina prireditve pri spomeniku naj ne bi bila več tako trdo partizanska. (PPZ nastopa že tretje leto.) * V program vključiti Pihalni orkester Alples Železniki ali Pihalni orkester Škofja Loka. * Občina Škofja Loka naj bi dala pobudo, da se Dražgoše vključi v Svetovno enciklopedijo. * Odbor naj bi delal vse leto in postoril vse, kar je treba, predvsem zbiranje finančnih sredstev. * Udeleženci z gorskimi kolesi bodo v prihodnje nastopali kot pohodniki. Vodstvu Kolesarske zveze Slovenije predlagati, da se udeležba na prireditvi vključi v koledar prireditev kot rekreativni pohod in ne kot tekmovanje. ==V novem tisočletju== V delu. '''2012''' V soboto zvečer med enajsto in polnočjo bo krenila kolona več sto pohodnikov od kmetije Košir pod Pasjo ravnjo v dolino, prečila poljansko Soro, se znova vzpela v hrib proti Lubniku, mimo Sv. Tomaža v Selško dolino in čez Mohor v Dražgoše. Dobrih deset ur je do cilja. Letos bo polna luna, večinoma kopna pot in za ta letni čas ne prehud mraz. Vse drugače je bilo pred sedemdesetimi leti, ko se je po srditih spopadih z nemškimi enotami v Bukovem in Kovskem Vrhu ter na Pasji ravni vodstvo Cankarjevega bataljona odločilo za umik proti Dražgošam. Takrat je bila ostra zima, visok sneg, temperature globoko pod lediščem. Nemško poveljstvo je bilo odločeno zatreti vstajo na Gorenjskem in uničiti partizanske enote. Delno jim je to uspelo, niso pa uničili Cankarjevega bataljona. Po treh dneh hudih bojev v Dražgošah so se znesli nad vaščani. Vas so požgali, jo zravnali z zemljo, 41 domačinov ubili, druge izgnali. V spomin na komaj verjetni gverilski upor v okupirani Evropi in tragedijo vasi pod Jelovico že petinpetdeset let potekajo spominsko-rekreativne prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Osrednji dogodek je vedno na nedeljo okrog 9. januarja, ko so se leta 1941 začeli tridnevni boji v Dražgošah. Množice pohodnikov se bodo tudi letos zgrinjale iz vseh smeri proti Dražgošam – iz Tržiča, Škofje Loke, Kranja, Krope, Bohinja, iz Železnikov čez Ratitovec. Med tistimi, ki se bodo podali na nočni pohod s Pasje ravni, bo tudi zgodovinar Martin Premk, avtor knjige ''Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941''. S številnimi pričevanji udeležencev takratnih dogodkov je prikazal razpoloženje ljudi in njihove stiske ob terorju, ki je sledil nemški okupaciji, še zlasti ob izseljevanju družin. Odločitev za upor, vstajo, kot so rekli, je obetala rešitev, saj so verjeli, da bo nemška armada ob spopadu s sovjetskimi silami in izgonu iz okupiranih dežel razpadla, kot je pred tem jugoslovanska kraljeva vojska. Knjiga je opremljena z bogatim slikovnim gradivom in grafikami Iveta Šubica, katerega 90-letnice rojstva se bomo spomnili letos. Slikar je bil udeleženec poljanske vstaje, dražgoških bojev in pokola na Mošenjski planini. Tam nekje med Dražgošami in Mošenjsko planino se je izgubil njegov nahrbtnik in z njim risbe prvih partizanov s kučmami, klobuki in delavskimi kapami. Jih je pa kasneje ustvaril še veliko, posebno kolone v snegu so pretresljivi prikazi utrujenosti in vzdržljivosti ljudi in živali v danes težko predstavljivih razmerah. V nedeljo bo pred osrednjo slovesnostjo v Dražgošah Martin Premk (po naporni hoji) predstavil svojo raziskavo dogajanj v letu 1941, še posebej poljanske vstaje. Predstavitev bo pred šolo, kamor se stekajo pohodniki in drugi obiskovalci prireditve, preden se odpravijo k spomeniku. Na stojnicah bo knjigo mogoče tudi kupiti, nekaj predstavitev pa bo še sledilo. -- Milena Sitar {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} '''Vabila''' *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Medvojna razhajanja med partizani, ali sprejeti frontalni boj v Dražgošah ali ne, so se nadaljevala v polemikah po vojni, zlasti med borci Ivanom Janom, Marjanom Masterlom in Janezom Lušino - Malijem. Odločitev za spopad je bila, kot zapiše Jan 1974, pač posledica gorečnosti.<ref>"V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in požrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost v poveljevanju." (Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf ''TV-15'' 1972_3]) </ref> Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to eden od poveljnikov, Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ<ref>V [https://znaci.org/00003/1484.pdf Borcu 1959] piše, da je 4. julija na Lipniški planini govoril Viktor Avbelj.</ref> # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Andrej Verbič, sekretar ZSMS # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše '''Viri''' *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Frančiška Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961; slika v arhivu ZB Škofja Loka * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] *Franc Podjed: uglasbitve (pdf-ji in jpg-ji) ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *''Smučarski tek patrol: V spomin n. h. Staneta Žagarja''. 1982, 1983, 1984, 1985, 1987. (Knjižnica Kranj) *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) *Andrej Pavlovec: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8QDOJJK5 Spomenik dražgoški bitki.] ''Loški razgledi'' 23/1. 204&ndash;12. * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} '''Video''' *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Po stezah partizanske Jelovice 2021. Youtube.] ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. s1zdp4usih1q4o0qgzhcbv8jb6l525j 85753 85752 2026-08-28T08:33:07Z ~2026-39721-96 4732 /* Proslave med 1977 in 1991 */ 85753 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvodi {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== {| |[[File:Med borbo za Dražgoše.jpg|thumb|Med borbo za Dažgoše]] |[[File:Nemci v Dražgošah.jpg|thumb|Nemci v Dražgošah januarja 1942]] |} {| |[[File:Požgane Dražgoše.jpg|thumb|Požgane Dražgoše]] |[[File:Požgana cerkev v Dražgošah.jpg|thumb|Požgana cerkev v Dražgošah januarja 1942]] |[[File:Ruševine cerkve v Dražgošah.jpg|thumb|Ruševine cerkve v Dražgošah]] |} Dražgoška bitka je potekala med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše pod Jelovico. Bila je ena najodmevnejših bitk slovenskega partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in je kasneje postala pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. V njej se je Cankarjev bataljon spopadel z bistveno močnejšimi nemškimi okupacijskimi enotami. Čeprav so se partizani po večdnevnem boju umaknili, je bitka močno vplivala na razvoj odporniškega gibanja in je imela hkrati tragične posledice za domače prebivalstvo. Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je bilo območje Gorenjske vključeno v nemški okupacijski sistem. Nemške oblasti so izvajale politiko raznarodovanja, izganjale prebivalstvo, prepovedovale uporabo slovenskega jezika in zatirale vsakršno obliko odpora. V takšnih razmerah se je organiziralo partizansko gibanje, katerega pomembna enota na Gorenjskem je bil Cankarjev bataljon. Konec leta 1941 je bataljon po uspešnih akcijah na širšem gorenjskem območju prišel v Dražgoše. Vas je zaradi lege ob vznožju Jelovice omogočala povezavo z gozdnatim zaledjem, hkrati pa je ponujala možnost oskrbe in zimovanja. Med prebivalci so bila mnenja o navzočnosti partizanov različna. Del vaščanov jih je podpiral, drugi pa so se bali hudega nemškega maščevanja, ki je bilo glede na dotedanjo okupacijsko prakso zelo verjetno. Nemške oblasti so se na prisotnost partizanov odzvale z obsežno vojaško akcijo. Proti bataljonu so poslale številčno in tehnično precej močnejše enote, opremljene z minometi in topništvom. Boji so se začeli 9. januarja 1942 in trajali tri dni. Partizani so izkoristili razgiban teren, utrjene položaje in dobro poznavanje okolice ter povzročili napadalcem občutne izgube. Kljub temu so bili zaradi premoči nasprotnika prisiljeni v umik na Jelovico, s čimer so se izognili uničenju. Tudi okrog 300 od 444 vaščanov je pred Nemci pobegnilo v Jelovico. Po umiku partizanov so nemške enote izvedle ostre povračilne ukrepe nad prebivalci, ki so ostali v Dražgošah. Ustrelile so 41 moških, 81 oseb internirale, vas pa požgale in do tal porušile. Premoženje prebivalcev je bilo zaplenjeno ali uničeno. Vprašanje odgovornosti za trpljenje prebivalcev je bilo predmet razprav že med vojno in še posebej po njej. Vojaški pomen bitke je bil predvsem moralen in političen. Cankarjev bataljon je dokazal, da se lahko partizanske enote več dni uspešno upirajo številčno močnejšemu nasprotniku. To je okrepilo ugled odporniškega gibanja in spodbudilo nadaljnji razvoj partizanskih enot na Slovenskem. Po drugi strani je tragedija Dražgoš opozorila na veliko ceno, ki jo je civilno prebivalstvo plačevalo v razmerah okupacije. Po vojni so Dražgoše postale eden osrednjih krajev spomina na narodnoosvobodilni boj. Na kraju bitke je bil postavljen velik spomenik, vsako leto tam poteka spominska prireditev. V socialistični Jugoslaviji je bila bitka predstavljena predvsem kot junaški upor proti okupatorju, medtem ko so bila vprašanja posledic za civiliste manj izpostavljena. Dražgoška bitka ostaja eden najpomembnejših dogodkov slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. (Enciklopedični povzetek je pomagal oblikovati Chat GPT.) ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== {| |[[File:Partizani korakajo skozi osvobojeno Rudno v Dražgoše.jpg|thumb|Partizani korakajo skozi osvobojeno Rudno v Dražgoše]] |} Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. (Milena:) Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953, ob 11. obletnici borbe v Dražgošah, so kranjski in radovljiški okrajni odbori organizirali 20 patrulj, ki so obiskovale partizanske družine. V mnogih hišah je donela partizanska pesem, ki so jo nekdanji partizani prepevali skupaj z vaščani. Na tem dogodku je prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, da se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. {| |[[File:Prvotni grob padlih Dražgošanov.jpg|thumb|350 px|Prvotni grob padlih Dražgošanov]] |[[File:Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956.jpg|thumb|500 px|Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956: Franc Selan-Brinca, Marjan Jensterle, Martin Prešern s sinom. Arhiv družine Melink.]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. Naslednje leto je organizacijo patruljnega teka Po steza partizanske Jelovice izvedla Gorenjska smučarska podzveza, in sicer 9. januarja 1959. Sodelovalo je 14 patrulj, tekmovalna proga je tekla mimo znanih spominskih obeležij na Jelovici. Prvo mesto je osvojila patrulja TVD Partizan Gorje. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« (Mile Pavlin: '''Po stezah partizanske Jelovice. [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.] 90.) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1959''' '''Jelovica, 4. julija 1959.''' Na Lipniški planini, sredi prostranih gozdov, se je zbralo nad 11.000 ljudi. Prišli so na proslavo, posvečeno Dnevu borca in 40-letnici ZKJ. Pozdravil jih je predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev tovariš Ivan Bertoncelj - Johan, ki je ob tej priložnosti podelil odlikovanja najzaslužnejšim delavcem na področju izvenarmadne vzgoje. Proslave so se udeležili tudi podpredsednik Izvršnega sveta LRS Viktor Avbelj, generalmajor Radko Vujovič in predsednik OLO Kranj Vinko Hafner. BREZ VOJNE NAPOVEDI. »Modri« so 3. julija zjutraj brez vojne napovedi iznenada napadli in zavzeli obmejne prehode na Karavankah in Julijskih Alpah. Naše enote na vsej obmejni črti uspešno zadržujejo sovražnika. Letalstvo »modrih« je zelo aktivno. Na komandi teritorialnih enot za Gorenjsko je proti večeru slišati naslednje poročilo z Jelovice: »Tukaj gozdni čuvaj na Martinčku. Nekako med Lipniško in Mošenjsko planino so neznana letala tik pred nočjo, okrog sedme ure zvečer, spuščala padalce.« Izvidnica partizanskega odreda »Jelovica« krene takoj na pot in ugotovi, da je »sovražnik« res spustil na Lipniško planino manjšo vojaško enoto. Le-ta je zavzela dominantne položaje na vrhovih. To je verjetno priprava za večji padalski desant naslednjega dne! Komanda partizanskih odredov Gorenjske je takoj ukazala novoformiranim enotam: »V noči od 3. na 4. julij izvršite marš na Jelovico, da uničite sovražnika na Lipniški planini ter onemogočite morebiten nov desant.« POHOD. Ko so enote prejele ukaz, so komandirji pričeli zbirati borce in v zgodnjih jutranjih urah krenili na pohod po stezah partizanske Jelovice, da preženejo »sovražnika« s položajev. In so šli na pohod: odred narodnega heroja Andreja Žvana-Borisa, ki je štel 300 mož, iz Bohinja odred Tomaža Gobca 300 mož, z Jesenic se je dvignila brigada z bataljonom narodnega heroja Jožeta Gregorčiča-Gorenjca in narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža - 1200 ljudi, iz Kranja brigada narodnega heroja Ivana Slavca-Jokla - 2000 ljudi, iz Radovljice odred narodnega heroja Staneta žagarja - 400 ljudi, iz Škofje Loke odred narodnega heroja Lojzeta Kebeta-Štefana (400 ljudi), iz Tržiča odred Antona štefeta-Kostje (400) ljudi, četa Blaža Ostrovrharja iz Železnikov (200 ljudi) in Žirovska četa (100 ljudi). Vreme je bilo kot nalašč za pohod. Nebo so pokrivali svinčeni oblaki, kdaj pa kdaj je pokukalo iz njih sonce, ko da bi hotelo vzpodbuditi »partizane«, ki so stopali po partizanskih stezah. Stari borci so spotoma pripovedovali mladini, kje so bile borbe, kje kurirske postaje, kje zbori političnih aktivistov, kako je bila organizirana obveščevalna služba ... Kaj vse je bilo med narodnoosvobodilno borbo v teh gozdovih, kaj vse je doživela partizanska Jelovica! Približno ob deseti uri se je začelo spuščanje in prodiranje »sovražne« desantne skupine. »Naši« so »sovražnika« obkolili. Topovski strel je napovedal pričetek »borbe«. V zrak je švignila raketa. Oglasili so se rafali šarca, nekje je zaregljal mitraljez. Z vseh strani so »naši« jurišali. Potem so čete, bataljoni in odredi zmagoslavno vkorakali v kotlino in se postrojili pred tribuno. Komandirji so pokrovitelju proslave, tovarišu Viktorju Avblju, raportirali o pohodu, borbi in zmagi. Viktor Avbelj je nato spregovoril vsem zbranim udeležencem proslave. [...] Stane Škrabar ml.: '''Po stezah partizanske Jelovice.''' [https://znaci.org/00003/1484.pdf ''Borec'' 1959.] ''Borec'' 1959.] 366. {| | [[File:Proslava na Lipniški planini 1959.jpg|thumb|S proslave na Jelovici: partizani polagajo vence k spomeniku svojih padlih tovarišev (na Lipniški pl. 1959)]] | [[File:Proslava na Lipniški planini 1959 02.jpg|thumb|Proslava na Lipniški planini 1959]] |} '''1960''' '''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] | kipec borca/kurirja za nagrado Po stezah ... 1958 |} '''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) '''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''Odbor za proslavo »Po stezah partizanske Jelovice«''' je izdal pred pohodom »Po stezah partizanske Jelovice« prospekt na 20 straneh. V njem so popisani dogodki zadnjih 100 let na področju Gorenjske, torej razdobje, ko se je začel porajati iz fužinarjev in kovačev delavski razred. Obširno so popisani tudi predvojni napori KP za poživitev boja delavskega razreda proti kapitalističnemn družbenemu redu. Zlasti pa je obširno opisana NOB. Prospekt je opremljen z lepimi fotografijami. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961, št. 2.] 173.) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' '''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> '''1967''' '''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''1968''' '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] '''1969''' '''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme »Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] '''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij. V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič, osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] '''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba".''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«. Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] '''1970''' '''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi. Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]</s> '''1971''' '''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] '''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo. Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje. Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] '''1972''' '''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko zapišemo, da nam je bil jasni zimski dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje. Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti. Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba pripraviti okrepčila, treba je pripeljati športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj primeren je prostor za novo šolo. Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo. Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani. Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje. Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili brezbrižni do skupnosti. Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. Kljub udeležbi mnogih nekdanjih borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb. Zdaj, ko je proslava za nami, bodo pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]</s> Franc Štefe - Miško in Miloš Rutar - Ružo: '''Še enkrat o naših proslavah.''' [...] Letošnja proslava ob 30. obletnici boja v Dražgošah je bila sama po sebi veličastna. Na sami proslavi in na smučarskem tekmovanju »Po stezah partizanske Jelovice« je sodelovalo, oziroma je tekmovalo več kot 1.200 udeležencev, med katerimi so bili tudi iz drugih republik. Zatorej je bila dražgoška proslava v pravem pomenu največja naša zimskošportna prireditev. Toda kijub temu bi lahko marsikaj očitali organizaciji. Naj naštejemo nekatere pomanjkljivosti: Zaradi zastoja v prometu se je proslava začela s precejšnjo zamudo, pa tudi govor in kulturni program sta se močno zavlekla. Tekmovalce, ki so morali startati ob določenem času, pa ni nihče pozdravil. Govor in kulturni program sta trajala več kot uro, čeprav je bilo kar precej mraz. Ali ju ne bi mogli skrajšati? Še huje pa je, da je udeležba šolske mladine in delovnih kolektivov na dražgoških proslavah vsako leto precej pičla, čeprav sta tako proslava kot tudi tekmovanje namenjena predvsem mladini. Potrebno bi bilo najti ustrezno rešitev ter doseči večjo udeležbo mladine in delavcev. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] '''1973''' '''Priznanje jeseniško-bohinjskemu odredu.''' [...] Poveljstvo je posvečalo veliko pozornost tudi utrjevanju telesnih sposobnosti posameznikov in enot, da bi jih usposobilo za najnapornejše naloge. Na številnih pohodih in smučarskih tekmovanjih so pripadniki pokazali zadovoljivo telesno zmogljivost. Na lanski prireditvi »Po stezah partizanske Jelovice« so ekipe odreda zasedle 2. in 3. mesto v skupni uvrstitvi ter prvo mesto pri streljanju. Letos so bile ekipe spet najboljše pri streljanju in tretje na patruljnih tekih. [...] Poveljniško osebje je opravilo uspešno več strokovnih seminarjev in vaj. Zlasti pa se je odlikovalo pri poveljniških vojaških igrah v okviru vaj »Jelovica 72«. [...] Poveljnik odreda Slavko Staroverski je za svoje delo v odredu prejel zlato plaketo republiškega odbora ZRVS. JOšT ROLc [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] <s>[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18]</s> '''Podelitev plaket ZZB NOV Jugoslavije.''' Pohod po stezah partizanske Jelovice Škofja Loka [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] '''1974''' '''Sedemnajstič »Po stezah partizanske Jelovice«.''' V lepem sončnem vremenu se je zbralo nad 400 tekmovalcev, partizanov, vojakov, mladincev in veteranov iz vse Jugoslavije. Najprej je generalpolkovnik Franc Tavčar - Rok sprejel raport nastopajočih, nato so predstavniki družbeno-političnih organizacij položili vence k spomeniku padlih. Sekretar medobčinskega komiteta ZKS za Gorenjsko Martin Košir je spregovoril domačim gostom in športnikom. V svojem govoru je orisal navzočim pomen te bitke za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne vojne na Gorenjskem. Poudaril je dejstvo, da Cankarjev bataljon, ki je bil številčno neprimerno manjši od okupatorskih sil, ni okleval in se ni ustrašil premoči. To je nauk za danes, ko razvijamo koncept splošnega ljudskega odpora: sovražnikova premoč v številu ni vedno bistvena! Spored spominskih športnih prireditev je obsegal tekme v biatlonu, kjer je zmagal med posamezniki Filip Grašič, ekipno pa Slovenija 2 in Alples. V tekmovanju partizanskih enot SLO iz Slovenije so zmagali že drugič zaporedoma Mariborčani. V tekmah za prvenstvo ljubljanskega armadnega področja pa je bila najboljša ekipa iz Tolmina. V tekmovanju patrulj je bila prva ekipa Slovenije, med člani pa ekipa Triglava iz Kranja. Pri tekmovanju mladincev sta bili najboljši ekipi Olimpije iz Ljubljane in Alplesa iz Železnikov. Dražgoškega memoriala so se udeležili slepi smučarji, med katerimi sta zmagala Nace Kanc in Marko Kisovec. Nazadnje je bilo še tekmovanje najstarejših, med katerimi sta zmagala znam smučarski delavec Matevž Kordež in Viktor Brezovšek. Bile so hude težave s snegom, tako da nekaj dni pred tekmovanjem še ni bilo gotovo, ali spoh bodo tekmovanja. Kljub vsemu je prireditveni odbor prireditev izpeljal v zadovoljstvo vseh. E. šELHAUS [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] (s sliko) '''Na Bičkovi skali.''' Vsakoletne prireditve »Po poteh partilzanske Jelovice« smo se taborniki in tabornice odreda Bičkova skala tudi letos udeležili, kakor že vseh dosedanjih. Dne 13. januarja smo se zbrali pred osnovno šolo Franceta Bevka, hukajoč si v roke, kajti bilo je mrzlo nedeljsko jutro. Avtobus ni in ni hotel pripeljati. Končno se je le prikazal in kot bi mignil smo se spravili vanj. Spotoma smo pobrali še tabornice in tabornike Savskega odreda. Po dolgotrajni vožnji, ki smo jo v glavnem prespali, smo končno le zagledali Dražgoše, obsijane s soncem. Najprej smo se napotili k dražgoški osnovni šoli, pred katero je bila otvoritvena slovesnost. Po krajšem nagovoru so se proti spomeniku Cankarjevemu bataljonu napotile delegacije - med njimi tudi naša - in položile vence. In nato smo odšli proti Bičkovi skali, katere ime nosi naš partizanski odred. Ker se nismo hoteli preveč naprezati, smo jo hoteli ubrati po bližnjici. Našo namero je preprečil vojak. Ubogali smo ga, kajti varnost je varnost. Tako smo do Bičkove skale gazili visok sneg. Udiralo se nam je pod nogami in prašilo se je okoli nas, da je bilo vse belo. Do podnožja skale je še nekako šlo, toda morali smo se prebiti tudi čez z gruščem pokrito reber. Le s težavo smo se dokopali do vrha, kjer smo položili venec in imeli krajšo komemoracijo. Potem smo se vrnili v vas in si ogledali tekače, udeležence letošnjega tekmovanja »Po poteh partizanske Jelovice«, organiziranega v počastitev dvaintridesete obletnice legendarne dražgoške bitke. Tudi v nižje ležečo vas Lajše smo šli, kjer smo se v tamkajšnji gostilni za silo ogreli. Po dveh urah smo se odpravili nazaj. Pričakal nas je Blaž. »Le kam ste izginili?« nam je rekel. »Iskali so vas od RTV Ljubljana!« Bilo nam je žal, da smo bili odsotni. Toda - po toči zvoniti je prepozno, kot pravi pregovor. Sicer pa se je približal tudi čas odhoda. V avtobus smo vzeli še makedonske in bosanske smučarje ter se odpeljali. Malo smo se resda stisnili, zato pa je bila pot proti domu le bolj vesela in kratkočasna. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (s sliko) Ivo Kržišnik: '''Glas svobodne Jelovice.''' Tisočletna Škofja Loka je pred kratkim praznovala svoj občinski praznik, ki ga je posvetila spominu na junaško bitko Cankarjevega bataljona meseca januarja 1942 v Dražgošah. V številne proslave in tekmovanja v počastitev tega praznika se že četrto leto zapored vključujejo tudi škofjeloški taborniki s tradicionalnim zimskim orientacijskim tekmovanjem »Glas svobodne Jelovice«. Letos so se za to tekmovanje še posebno skrbno pripravili, na pomoč pa sta jim priskočila tudi odsek za narodno obrambo in splošni ljudski odpor pri občinski skupščini Škofja Loka, ki je priskrbel nepogrešljive zveze UKV, ter občinska skupščina ZMS Škofja Loka, ki je darovala dragocen prehodni pokal za zmagovalca. Uspeh ni izostal. Na startu se je 5. januarja zbralo rekordno število ekip. Prišlo jih je kar sedemindvajset, skoraj iz vse Slovenije. Taborniki iz Nove Gorice, Murske Sobote in Novega mesta so prišli že v petek, iz Ljubljane, Vranskega, Tržiča, Žirov, Gorenje vasi pa so prispeli tik pred začetkom tekmovanja. Sodelovale so tudi štiri domače ekipe odreda Svobodni Kamnitnik. Ekipe so bile razdeljene v dve starostni skupini, prva do petnajstega leta starosti in druga od petnajst let naprej. Tekmovale so lahko moške, ženske ali mešane ekipe; vsaka je štela štiri člane. Sklepni del tekmovalne poti - tekmovanje sem le spremljal - sem prehodil s fanti ki so narekovali peklensko hitrost. Povedati moram namreč, da je bila to ekipa piratov, lanskoletnih republiških prvakov na repubiškem orientacijskem tekmovanju in udeležencev centralnega orientacijskega tekmovanja. Miha, Boris, Janko in Andrej so bili tako všči v orientiranju, da se jim kar nisem mogel načuditi. Po kratkem opisu kontrolne točke - vpisati so jo morali v poseben dnevnik - smo odšli proti peti kontroli, ki je bila na drugem bregu Sore. Ker ni bilo daleč naokrog nobenega mostu, smo se odločili, da jo prebredemo in tako najhitreje najdemo peto kontrolno točko. Čeprav se je mrzla voda kar zažirala v naše noge, smo tudi to oviro preskočili in se kaj hitro znaš1i pri Matjažu in Milošu, ki sta si grela prezeble roke pri majhnem ognju pri studenčku. Tekmovalci so zabeležili značilnosti mesta, kjer je bila peta kontrolna točka, in potem smo jo hitro mahnili naprej. Na Hribcu, pri lepi cerkvici smo našli šesto kontrolno točko. Toda - kontrola je bila »mrtva«, saj smo našli poleg kontrolne zastavice samo geslo: 9. januar - občinski praznik Škofje Loke. S tem je bila naša pot praktično sklenjena, kajti v dobrih petih minutah smo bili že na cilju, ki je bil v taborniškem domu. Jaz sem se pošteno upehan najprej napil toplega čaja, ki ga je pripravila Meta. Fantje so medtem reševali test iz prve pomoči in topografije. Povedali so mi, da jim je šel kar dobro od rok in sedaj so si želeli samo še to, da bi se čim bolje odrezali. Zanje je bilo namreč tekmovanje končano. Ni pa bilo končano za druge, ki so se bolj ali manj zadovoljni vračali na cilj. Zadnja ekipa je prispela ob pol štirih popoldne in tedaj so pričeli z izračunavanjem rezultatov. Ker je bilo tekmovalcev veliko, se je napovedana slovesna razglasitev rezultatov pomaknila kar za debelo uro naprej. Prehodna pokala sta osvojila ekipa odreda »Svobodni Kamnitnik« iz Škofja Loke pri starejših in ekipa »Savskega odreda« iz Ljubljane pri mlajših. Letošnje tekmovanje za prehodni pokal Jelovice je odlično uspelo, saj so se ekipe srčno borile. V neugodnem meglenem vremenu pa so morale pokazati tudi, da zares obvladajo osnove orientacije, da so vzdržljive in da jih ne morejo ustaviti naravne ovire. Vse to pa je pomemben činitelj našega splošnega ljudskega odpora. Žal so se tekmovanja udeležile le taborniške ekipe in zato si bo organizator v prihodnje prizadeval pritegniti k tekmovanju »Glas svobodne Jelovice« tudi ekipe planincev, JLA ter druge. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (o tabornikih) <s>[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4]</s> '''ZRVS Radovljica.''' Govorili so tudi o prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. Pokrovitelj bo Mitja Ribičič. Organiziral jo bo občinski odbor ZRVS Radovljica v sodelovanju s športnimi organizacijami in smučarskim klubom Radovljica, za sodelovanje pa bodo prosili tudi RO ZRVS. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] {| |[[File:Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki 01.jpg|thumb|Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki. Arhiv ZB Škofja Loka]] |[[File:Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki 02.jpg|thumb|Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki. Arhiv ZB Škofja Loka]] |} '''Svobodna Jelovica 1975.''' Tokratna prireditev bo še sploh izredno množična, saj se je bo ude1ežilo več kot 4.000 tekmovalcev in udeležencev pohodov. To bo poleg vsega drugega tudi prva prireditev v letu 1975 v okviru »Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala« ki bo potekal pod pokroviteljstivom generala armade Nikola Ljubičića. Kot je znano, ta pokal obsega »igmanski pohod«, »Memorial 26 padlih v Mrkopalju«, »Mavrovski memorial« in »Po stezah partizanske Jelovice«, v letu 1975 pa bo dobil še peto prireditev: »Sinjajevinski memorial« v Žabljaku v spomin na težke borbe črnogorskih partizanov v letu 1942. Nekaj novosti pa bo tudi na 18. prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. V tekmovalnem delu bo prvič še mednarodni biatlon - smuški tek ter streljanje s posebnimi puškami za biatlon -, na katerega so vabljene reprezentance šestih tujih držav, tekmovali pa bosta seveda tudi naša državna reprezentanca ter reprezentanca Jugoslovanske ljudske armade. Med pohodi pa bodo tokrat imeli svojega tudi rezervni vojaški starešine; udeležile se ga bodo ekipe iz večjega dela slovenskih občinskih organizacij ZRVS. Najbrž ni treba posebej povedati, da bodo manjkale ekipe iz tistih delov Slovenije, kjer je smučarski šport slabo razvit ali ga sploh ni; nemogoče bi bilo od tamkajšnjih rezervnih starešin zahtevati, da se posebej opremijo in izurijo samo za udeležbo na tej prireditvi. Zato pa bo precej občinskih organizacij, kajpak predvsem gorenjskih, poslalo po nekaj ekip. [...] Glavni organizator prireditve je koordinacijski odbor pri republiški konferenci SZDL Slovenije. Poleg rezervnih vojaških starešin se bodo prireditve udeležili tudi člani drugih organizacij in društev. Planinci se bodo povezali s planinci iz drugih republik ter pripravili pohode prek Jelovice, povzpeli pa se bodo tudi na okoliške vrhove Ratitovec, Kobilica, Partizanski vrh, Blegoš itd. Prireditve se bodo udeležili taborniki, ki bodo šli na pohode, pripravili pa bodo tudi zimske nastope v duhu svojega programa vzgoje – taborni ogenj, igluje, vaje v orientiranju ipd. Prav posebno obeležje pa žele dati prireditvi slovenski sindikati, ki bodo skušali privabiti k udeležbi ne le člane delovnih kolektivov, temveč kar cele njihove družine. Kot zmeraj doslej bosta sodelovali Jugoslovanska ljudska armada ter milica. Poleg vseh si tudi Alpski letalski center prizadeva, da bi s svojim nastopom popestril prireditev; radi bi spustili padalce, ki so dobro izurjeni, vendar nimajo primernih letal, ki bi lahko vzletela s snežne steze; vendar bodo za letalo prosili naše vojno letalstvo. Pri udeležencih, predvsem seveda tistih, ki se bodo udeležili pohodov, je seveda največji problem primerna smučarska oprema. Med tekmovalci teh težav ni, saj se večinoma aktivno ukvarjajo s športi, v kakršnih bodo tekmovali, in jim prave opreme kajpak ne manjka. Vsi drugi pa so večinoma »amaterji«, nedeljski smučarji, pa imajo zato le opremo za smuko in veleslalom, se pravi težke moderne čevlje ter varnostne vezi, ki čevlju ne dopuščajo niti milimetra, da bi se ločil od smučke. S tako opremo pa je težko iti na turne pohode, hoditi s smučmi na nogah navkreber ... Zato bo pač dovoljeno v takih primerih smuči sneti ter si jih naložiti na rame. Prav gotovo pa bodo morali vsi pristojni dejavniki – od proizvajalcev smučarske opreme, posrednikov in prodajalcev in do republike – razmisliti, kako bi bilo moč zdaj drago opremo za turno smučanje bolj približati kupcu, saj se bodo končne koristi pokazale kot na dolgem seznamu – korist bo imel nedeljski smučar, ko mu bo postala dostopna nova oblika rekreativnega športa, korist bodo imele delovne organizacije, kjer je ta nedeljski smučar zaposlen, korist bomo imeli pri pripravah na ljudsko obrambo, ko bomo dobili še enega borca na smučeh, in še in še ... Čeprav običajno kar pravimo, da je prireditev v Dražgošah, pa v resnici poteka na širšem območju Jelovice, saj zajema kraje Bohinjsko Bistrico, Lancovo, Kropo, Dražgoše, Rudno, Železnike, Selca, Poljane in Škofjo Loko. In ker je prav zdaj čas, da se ekipe prijavijo odboru te prireditve, bomo na kratko nakazali tekmovanja in pohode, ki se bodo zvrstili 11. in 12. januarja. V Škofji Loki se bo v soboto, 11. januarja, ob 9. uri začelo 1. mednarodno tekmovanje v biatlonu, 11. republiško prvenstvo v biatlonu in 5. jugoslovanski memorialni pokal pod geslom »MEMORIAL STRELJANIH TALCEV«, na katerega so vabljene ekipe iz ČSSR, ZSSR, Romunije, Poljske, Madžarske, Bolgarije in Italije. Ob istem času bo v Lancovem start smuškega teka učencev in učenk iz športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske ter start veleslaloma učencev in učenk iz istih športnih društev; ti dve tekmovanji se bosta imenovali »Z MNOŽIČNIM ŠPORTOM SE PRIPRAVLJAMO ZA OBRAMBO DOMOVINE«. Ob 10. uri bo v Dražgošah na Slemenu startalo tekmovanje v veleslalomu in kategorizacijo za cicibane in cicibanke, taborniki pa bodo prikazali ureditev zimskega tabora ter druge svoje spretnosti in znanje. To bo tekmovanje z imenom »SPOZNAVAJMO SLAVNA MESTA IZ NOB«. Ravno takrat se bodo v Kropi začeli smučarski skoki na 40-metrski skakalnici za člane in mladince, v Poljanah pa se bo po 15-metrski skakalnici pognal prvi mlajši pionir; uro kasneje bodo na 35-metrski skakalnici začeli skakati starejši pionirji. Tekmovanje v skokih bo nosilo ime »SPOMIN NA BOJE NOV V POLJANSKI DOLINI«. V Rudnem pa se bo že ob 8. uri tisto soboto začelo sankaško tekmovanje »SANKANJE – REKREACIJA DELOVNEGA ČLOVEKA« za vse kategorije s tekmovalnimi sanmi na progi Laniše–Rudno. Sobotno popoldne bo v znamenju partizanskih mitingov. V Železnikih bosta dva za tekmovalce, udeležence pohodov, ki bodo naslednjega dne, za šolsko mladino in domačine. Imeli bodo kulturni program ter zakurili kresove, tedaj pa bodo tudi podelili nagrade in priznanja najboljšim cicibanom, sankačem in biatloncem. V Kropi bosta mitinga za patrulje enot teritorialne obrambe, JLA, milice, za občinske ekipe ZRVS, ki se bodo pomerile prihodnjega dne, ter prav tako za šolsko mladino in prebivalstvo. V Bohinjski Bistrici pa bosta mitinga za udeležence turnega smučarskega pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV«, ki bo v nedeljo. '''USPEŠEN PRIKAZ ZNANJA, PRIDOBLJENEGA V ŠOLI'''. Nekega četrtka so pobočja Rakitne oživela. S snegom pokrite okoliške planjave so v jutranjem mrazu preplavili dijaki gradbene tehniške šole. Okoli dvesto mladink in mladincev je tega dne prišlo na Rakitno. In kakšen je bil njihov namen? Želeli so v praksi preizkusiti to, kar so se učili v šoli. Znanje v glavah in skice na papirju so želeli prenesti v naravo. In to jim je v veliki meri uspelo. Jesenska praktična vaja je uspela. Uspeha pa niso bili veseli le dijaki, temveč tudi profesorji; predvsem tov. Lipovec, profesor pouka o obrambi in zaščiti na gradbeni tehniški šoli. Prav tako pester kot sobotni del prireditve, drugačen pa še bolj množičen bo nedeljski del. Zjutraj ob 7. uri se bo v Kropi najprej začela strokovna analiza taktične naloge na temo »Dražgoška bitka v današnjih razmerah bojevanja«, ob osmih pa bodo že startale patrulje enot teritorialne obrambe, JLA in milice na tekmovanje »V POHODU PRIPRAVLJENI ZA BOJ«. Uro zatem, torej ob devetih, bo start za pohod »PO POTI HEROJA KEBETA« občinskih ekip rezervnih vojaških starešin Slovenije. Ekipe rezervnih starešin bodo imele cilj v Dražgošah, vmes pa bodo imele še dve delovni točki – streljanje ter reševanje taktične naloge, vezane na zimsko bojevanje. Na cilju jih bodo pričakovali med 11. in 12. uro. Ob istem času bodo v Dražgošah čakale na znak za start smučarske patrulje športnih in družbenih organizacij; pol ure za njimi bo start za solo teke članic in mladink, veteranov in slabovidnih. Ob 10. uri bodo taborniki prikazali svoje spretnosti na snegu, ob 12.30 pa bo vaja padalcev-smučarjev iz Alpskega letalskega centra Lesce z zračnim prikazom dražgoške bitke. Fotograf je prišel na Rakitno prav gotovo prepozno. Slikal je lahko le fante in dekleta, ki so bili že pripravljeni, da se vrnejo domov. V jutranjih urah se je torej okoli dvesto mladih zbralo na večji jasi sredi rakitniških gozdov. Razdeljeni so bili v sedem vodov. Prva njihova naloga je bila na jasi postaviti zasedo, ki naj bi bila taka, da bi iz nje prizadeli sovražniku čim večje izgube, poleg tega pa bi bil varen tudi umik napadalcev. Seveda, če bi se bilo treba umakniti. '''ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE V JLA'''. Mladi v uniformi imajo iste cilje. Načrt statuta organizacije socialistične mladine v JLA je v večini enot naše armade že obdelan. Mladi vojaki so večinoma že seznanjeni z načeli Zveze socialistične mladine. Zato tudi z zanimanjem pričakujejo zvezni kongres mladih, ki bo konec novembra. Ta predkongresni čas smo izkoristili za pogovor z vojaki-mladinci v enoti Živojina Zdravkovića v Ilirski Bistrici. Na sestankih bi razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti in tako še več prispevali k njenemu uspešnemu delu. Obenem bi lahko razširili tudi stike z mladimi iz Ilirske Bistrice. Za tiste, ki niso člani ZK, bo delo v ZSM dobra priprava za ta velik korak.« DANILO PERUŠ: »Mislim, da se bom z aktivnim delom v Zvezi socialistične mladine lahko veliko naučil in te izkušnje koristno uporabil, ko se bom vrnil domov in tam nadaljeval z delom.« Po posvetovanju je bilo sklenjeno, kako naj zasedo postavijo. V zasedo je šel prvi vod, drugi dijaki pa so si jo ogledali in jo ocenili skozi oči sovražnika. Ogled je moral biti zelo natančen, saj je bilo treba videti, ali je zaseda postavljena pravilno. Vse napake, ki so jih opazili pri postavitvi zasede, so si zabeležili in jih bodo v naslednjih urah obravnavali v šoli. Po končanem ogledu zasede je bil prikazan tudi napad iz zasede. Tokrat se je oglasilo tudi orožje. Po nekajminutnem ognju je sledil še juriš na sovražnika. Bil je uničen. Zatem so imeli orientacijski pohod. Štirinajst skupin je odšlo s pomočjo skice, na katerih so bili podatki, in s pomočjo busole po azimutu. Pohod je obsegal pobočja in doline Rakitne. Tudi tokrat mladi niso razočarali. Nekateri so prišli, resda precej upehani, na cilj celo predčasno, drugi so zamudili morda kakšno minuto. Toda prišli so vsi. In zopet smo lahko ugotavljali, da znajo znanje, pridobljeno v šoli, uspešno uporabiti tudi na težkem terenu, kot je to Rakitna. Svoj program pa je določen tudi za Bohinjsko Bistrico. Od tod bodo četrt čez osem krenili z vlakom vsi udeleženci pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV« – 200 planincev, 200 tabornikov, 100 vojakov-planincev, 100 pripadnikov enot teritorialne obrambe in 150 kadetov-miličnikov. Izstopili bodo v Soteski ter od tam krenili na turni smučarski pohod prek Rovtarice v Dražgoše. V Rudnem se bo ob osmih začelo sankaško tekmovanje vseh kategorij tekmovalcev z navadnimi in samotežnimi sanmi, ob 10. uri pa pohod »PRENAŠAJMO TRADICIJE NOB NA MLADE«, ki se ga bodo udeležili člani združenj borcev s prapori ter mladina; njihov cilj bo v Dražgošah. MIHAJLO PEJOVSKI: »Dobro bi bilo, da se v delo vključi čim več mladih, saj bi to pomagalo k še večji enotnosti in bojni pripravljenosti enot. Na sestankih bi lahko rešili mnogo vprašanj brez pomoči starešin.« BOŽO MIŠIĆ: »Delo si lahko predstavljam tako, da bi na sestankih razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti.« PETAR NIKOLIĆ, Ilirska Bistrica Na vrsti je bil še zadnji del jesenske vaje. Prof. Lipovec je prikazal različna eksplozivna sredstva. Tako smo videli, kako eksplodirajo mine, ki so aktivirane na mehanski oziroma električni način. S tem se je vaja tudi končala. In program za Selce? Ob devetih bodo na pohod »V NARAVI ZBIRAJMO MOČI ZA DELO« krenili člani sindikalnih organizacij z družinami; hodili bodo v smeri čez Kališe proti Dražgošam. Ob pol desetih pa se bo začel pohod »DRAŽGOŠKA BITKA« za šolsko mladino. Odšli bodo čez Kališe in Sleme v Dražgoše. S tem bodo tekmovanja in pohodi pri kraju. Vse poti bodo vodile v Dražgoše in tako bo tam ob 13.30 osrednja proslava z govorom in kulturnim programom, ob pol treh pa bodo razglasili rezultate tekmovanj ter podelili priznanja in nagrade najbolje uvrščenim tekmovalcem, ekipam in patruljam. MIROSLAV ULČAR [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] <s>[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48]</s> '''1976''' '''Dražgoše – plamenica upora na Gorenjskem'''. Dražgoše pripravljene čakajo številne obiskovalce in goste, ki bodo letos 22. julija prišli v te kraje. Vas je nova in prerojena. Mlada generacija, nekateri so vojno doživljali kot otroci, mnogi so se rodili šele po vojni, družno in uspešno dela za napredek in razvoj vasi. Rane, ki jih je kruto zasekala vojna, se celijo in ostajajo le še spomin na ceno, s katero je bila plačana naša svoboda. Ne bomo nikdar pozabili gorja, ki nam je bilo prizadeto, lahko le odpustimo tistim, ki to spoznavajo. Življenje gre svojo pot in delo je edini pravi lek za rane časa. Vsi tisti, ki so v teh povojnih letih delali za obnovo in razvoj Dražgoš, so lahko ponosni na to, kar so naredili in dosegli. Misel pa že išče dalje, kajti življenje to zahteva. Praznik, ko bo odkrit veličasten spomenik, je samo kratek počitek na poti razvoja, je samo nova vzpodbuda za jutrišnji delovni dan, ko bo treba položiti še kaj asfalta po vasi, napeljati še kak vodovod, električni daljnovod, izboljšati/obogatiti pouk osnovne šole, popestriti družabno in prosvetno življenje, razviti turistično in gostinsko dejavnost in še kaj. Dražgoše sredi Selške doline so kraj, kjer je na posebno plastičen način pokazano in dokazano, kako iz polpretekle zgodovine rast novi čas, se razvija in cvete življenje v nov in še lepši jutrišnji dan. Mar se niso tudi tu izpolnile besed partizanskega pesnika: »…za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« Resnično, naša svoboda je bila velika zgodovinska možnost za poln razvoj in to možnost smo dodobra izkoristili. -- CIRIL ZUPANC -- [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] (5. 7. 1976) *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] == Spomeniki == (Milena:) Borci Cankarjevega bataljona, ki so padli v boju od 9. do11. januarja 1942, in ustreljeni domačini so bili prvotno pokopani v skupno grobišče na starem pokopališču v zaselku Pri Cerkvi v Dražgošah. Pokop so po nemškem ukazu opravili vaščani iz Selc. Pokopanih je bilo 41 pobitih vaščanov in devet padlih cankarjevcev. Grobišče ni imelo ne spomenika, ne plošče, le betonski okvir. Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše. Posvečen je (bil) herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: »Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. – 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše. Temu podatku je v Poročilu sledila še želja, da bi v prihodnjem letu le prišlo do dokončne izdelave spomenika vsem žrtvam – padlim partizanom in ubitim vaščanom - za katerega je že izdelan načrt in kipi, vendar ga zaradi pomanjkanja denarja ni mogoče dokončati. Zaradi hrabrosti vasi, ki je bila v celoti požgana, je dolžnost višjih organizacij ZB, da priskočijo na pomoč pri dokončni izdelavi tega spomenika. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Decembra leta 1958 Gorenjski Glas poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942. Zato bodo domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. <!-- Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše (na Zadnji njivi med zaselkoma Na Pečeh in Pri Cerkvi). Posvečen je bil herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: »Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. do 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.« Željo vaščanov, da bi dobile spomenik vse dražgoške žrtve, padli partizani in ubiti vaščani, je poskusil uresničiti Krajevni odbor ZB Dražgoše. Leta 1956 se je dogovoril z arhitektoma Marjanom Šorlijem in Miroslavom Oražmom za izdelavo osnutka grobišča in spomenika. Naročilo sta arhitekta izvedla, potem se je pa zataknilo pri plačilu. Iz razpoložljive dokumentacije je razbrati, da ni bilo jasno dogovorjeno, kdo bi bil investitor. Načrt je bil torej izdelan, vendar ga ni bilo mogoče realizirati, ker ni bilo plačnika, tega pa ni bilo, ker načrt »ni bil predložen pristojni komisiji pri Glavnem odboru ZB in tudi ne bo odobren, ker naj ne bi odgovarjal svojemu namenu«. Arhitekta sta dobila povrnjene materialne stroške. Decembra leta 1958 ''Gorenjski glas'' poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik Občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942, zato naj bi domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. Julija 1959 je Glavni odbor ZB NOV organiziral posvet o problematiki postavljanja spomenikov in urejanja grobišč. Posvet sta vodila direktor Zavoda za spomeniško varstvo Edo Thurnher in sekretar Glavnega odbora ZB NOV Slovenije Marijan Bertoncelj. Thurnher je spomnil, da se je po osvoboditvi z veliko vnemo delalo na spomenikih, ploščah in obeležjih. Komisija pri Glavnem odboru ZB NOV je opozarjala organizacije, naj prenehajo s to naglico in se prej posvetujejo s strokovnjaki, vendar ni dosti zaleglo. Dela so potekala naprej brez dovoljenja, tako da Glavni odbor večinoma sploh ni bil seznanjen s stanjem na terenu. Po poročilih predstavnikov spomeniške komisije okraja Kranj sekretar Glavnega odbora ZB NOV Marijan Bertoncelj ugotavlja, da je spomenikov in plošč res ogromno, se pa ne dela sistematično niti ni dokumentirano. Vsak spomenik nam mora povedati, kaj predstavlja in kakšen je njegov pomen. Spominska plošča pa pove, kaj se je dogajalo na določenem mestu. Opozori še na primere zaraščenih in zapuščenih grobišč zunaj kraja, spomenik se pa odkrije v naselju in se zanj primerno skrbi. V nadaljevanju opozarja na pomen dokumentacije, od katere bo odvisna pridobitev dovoljenja za gradnjo. Če se postavlja spomenik, plošča ali obeležje po utemeljenem predlogu, se bo lahko dovolila gradnja. Dokumentacija je brezpogojna. Marijan Bertoncelj navede primer Dražgoš: »Tamkaj v vasi stoji skromen spomenik, ki bi pa po veličini te borbe moral biti največji, medtem ko je v Cerkljah v kranjskem okraju postavljen doslej največji spomenik, kljub temu da je bil kraj izrazito belogardističen. Take stvari naj se v bodoče ne dogajajo več. Treba je odpraviti termine in roke o postavljanju spomenikov. Vsaka stvar naj dozori, ker čas je najboljši mojster pri takih stvareh.« V vsaki občini je treba napraviti pregled grobišč, spomenikov in plošč ter obeležij. Za grobišča določiti človeka, ki bo skrbel zanje, obenem pa je treba dobiti tudi sredstva in to takoj, da se tega človeka plača honorarno ali pa se ga za stalno zaposli. --> ===Osrednji dražgoški spomenik=== *slika osnutka dražgoškega spomenika arh. Šorlija iz 50. let V povojnem obdobju so bili imenovani trije iniciativni odbori za postavitev spomenika v Dražgošah. Vsem odborom je potekel mandat prej, kot so zaradi različnih predlogov prišli do sklepa, kje naj spomenik stoji in kakšen naj bi bil. Leta 1956 je ZB Železniki zaprosila ZB Kranj za poravnavo stroškov načrta spomenika, ker je ostala brez denarja. Osnutki, ki jih je predložil arhitekt Marijan Šorli, naj bi ne ustrezali namenu in je treba naročiti nove. Leta 1968 se novinarka ''Gorenjskega glasa'' v prispevku ob obletnici dražgoške bitke sprašuje, kje naj bi postavili spomenik: ali na starem pokopališču, kjer so pokopani ubiti Dražgošani, ali na novem ali pa nekje na sredi poti med Dražgošami Pri Pečeh in onimi Pri Cerkvi, ter zaključi, da kraj prav gotovo zasluži večji spomenik, kot je sedanja spominska plošča. Leta 1972 je bil na ravni občine Škofja Loka sprejet sklep o imenovanju novega iniciativnega odbora za postavitev spomenika, ki je po dolgotrajnih razgovorih šele 29. avgusta 1974 po ogledu najrazličnejših lokacij potrdil sedanje mesto za postavitev spomenika. Odbor je predlog sprejel in oktobra istega leta imenoval komisijo za razpis internega natečaja. Komisija je povabila k sodelovanju kiparje Stojana Batiča, Janeza Pirnata in Draga Tršarja ter Toneta Logondra. Vsi kiparji so povabilo sprejeli in se po ogledu lokacije o njej pohvalno izrazili. V pristojnosti komisije je bilo tudi imenovanje žirije za ocenitev prispelih osnutkov. Žirija se je sestala 28. marca in 10. aprila 1975 ter ugotovila, da so do razpisanega roka, to je do 15. marca dostavili gradivo prvi trije povabljeni kiparji. Po obširni razpravi se je žirija sporazumno odločila, da predlaga v izvedbo osnutek avtorjev akad. kiparja Stojana Batiča, arhitekta Borisa Kobeta in akad. slikarja Iveta Šubica. Na proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda 22. julija 1975 je slavnostni govornik Janko Rudolf, predsednik ZZB NOB Slovenije, vzidal temeljni kamen za spomenik dražgoški bitki in napovedal svečano odkritje na dan vstaje čez leto dni. Vsa ureditvena dela in priprave na vgradnjo temeljnega kamna je opravila mladinska delovna brigada, ki so jo sestavljali mladinci vseh gorenjskih občin. Pripravljalna dela za gradnjo spomenika so se začela 15. januarja 1976, torej komaj pol leta pred slovesnim odkritjem. Pri delu jih je oviralo slabo vreme, najprej so morali odstraniti sneg, da so lahko začeli napeljevati elektriko in vodovod. Zadnje dni januarja so delavci SGP Tehnik iz Škofje Loke začeli pripravljati temelje za gradnjo. Prvi beton je bil vgrajen že 24. februarja, potem je zaradi slabega vremena prišlo do mnogih zastojev. Tudi po ves teden ni bilo mogoče nadaljevati začetega dela. Teren je zelo zahteven, potrebne so bile mnoge raziskave tal in priprava drsnega laporskega terena, pomešanega s skalovjem, je bila uspešno. Kot zanimivost velja omeniti, da je v spomenik vgrajenih 500 kubičnih metrov betona ter 40 ton železa. Spomenik stoji na mestu, ki ga je videti daleč iz doline, hkrati pa je prav s tega mesta izjemno lep razgled. Arhitekt ga je oblikoval kot mogočno slopasto gmoto, ki se preko ozke poti in stopnišča izteka v poseben, z mozaikom označen prostor pod cesto. S tem je dosegel tesno povezanost med spomenikom in okoljem. Spomeniško arhitekturo tvori pet betonski sklopov, ki so v tlorisu razporejeni v obliki peterokrake zvezde – vsa gmota, ki od daleč učinkuje kot kupola s prisekanim vrhom, je po višini razdeljena v tri nivoje. V prvem je osrednji prostor s spominsko ploščo, avtor napisa na njej je akademik Josip Vidmar. <poem> V ČAST IN TRAJEN SPOMIN NA VELIKI BOJ SLOVENSKEGA LJUDSTVA ZA OBSTOJ IN SVOBODO NA PADLE IN PREŽIVELE JUNAKE CANKARJEVEGA BATALJONA, KI SO 9., 10. IN 11. JANUARJA 1942 NA TEM KRAJU IZBOJEVALI VELIKO ZMAGO SLOVENSKI PARTIZANOV NAD NACISTIČNIMI KRVNIKI </poem> Na srednji notranji ploščadi je skoncentriran kiparski okras avtorja Stojana Batiča. V sredino prostora je postavil z reliefi okrašeno bronasto žaro (kostnico). Vanjo so oktobra leta 1977 prenesli posmrtne ostanke dražgoški žrtev. V tlorisu gre za trikotnik, na velikih ploskvah so v plitvem reliefu upodobljeni trije pretresljivi in globoko podoživeti prizori: streljanje talcev, prenos ranjenca in skupina žensk, ki so okamenele od groze. Med mogočne peterokotne slope pa je kipar umestil dve skupinski plastiki, ki simbolično ponazarjata obrambo in preboj partizanov. Med figurami je moč razločiti podobe delavca, kmeta, ženske in mladeničev, s čimer je nakazal tudi socialne razsežnosti upora. S klinasto kompozicijo, ki se kot val prebija med slopi proti odprtemu prostoru, pa je kiparju uspelo podoživeti silovitost jurišev in obrambe. Kiparske kompozicije ne odražajo posamičnega resničnega dogodka, ampak so prepesnjena in simbolična podoba najglobljih razsežnosti narodnoosvobodilnega boja. Na vrhu je razgledna ploščad. Vse tri nivoje povezujejo spiralasto izpeljane stopnice. [Tu sta tudi dve plošči z osnovnimi podatki o bitki.] Betonska arhitektura se nato prelije preko odprtega prostora (brežine) do konhe (beseda naj bi izhajala iz grščine in naj bi pomenila polkrožen prostor na tržnici)/svojevrstne niše tik pod dražgoško cesto z razsežno umetniško mozaično podobo, ki jo je oblikoval Ive Šubic. Slikar, tudi sam udeleženec dražgoške bitke in spopada na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon po dražgoški bitki prebil. Umetnik je v obliki kontinuirane pripovedi uporabil deset najznačilnejših in najbolj pretresljivih prizorov. Prizore (nemško kolono, okupatorjev bes, Bičkovo skalo s portretno podobo legendarnega mitraljezca, goreče hiše, podivjano živino, ki bega med gorečimi hišami, vaščane, obkrožene z nemško soldatesko) in portrete narodnih herojev Tončka Dežmana, Jožeta Gregorčiča in Jaka Bernarda ter legendarnih borcev Franca Bička, Alojza Pečnika in Rudolfa Robnika je nanizal v različni velikostih, vendar v stroge in smiselnem ritmu. Pripoved je oblikoval in poudaril z barvo, z žarenjem mozaičnih kamenčkov. Prevladujoč ton je temno rdeča barva z izrazito simbolično vrednostjo (kri, ogenj), ki ji kot nasprotje postavlja mrzlo modrino kot prispodobo zime in mrzlega cinizma okupatorja ter hlada, ki je stiskal duše ljudi med gorečimi domovi. Mozaik v velikosti 8 x 2 metra je po tej Šubičevi predlogi tehnično izdelal mozaicist Alfio Tambosso, ki je bil tudi sam partizan. Spomenik padlim borcem Cankarjevega bataljona in pobitim vaščanom je bil odkrit 22. julija 1976 na osrednji slovenski proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda. Scenarij za umetniški programje napisal književnik Ivan Jan. Slavnostni govornik je bil predsednik SR Slovenije Sergej Kraigher. Posebnih vabil na proslavo ni bilo, prejel naj bi ga le predsednik SFRJ Josip Broz Tito, ki pa je Dražgoše obiskal naslednje leto. ===Dom Cankarjevega bataljona (Brunarica) === Ker je treba spomenik z okolico vzdrževati, skrbeti vse leto za okrasno grmičevje in travnato površino, čistočo, predvsem pa je treba misliti na postavitev zavetišča, je občinski odbor ZB v Škofji loki 23. februarja 1977 ustanovil Odbor za vzdrževanje dražgoškega spomenika pod pokroviteljstvom lesne industrije Jelovica iz Škofje Loke. Odbor se je takoj lotil postavitve jeloviške brunarice na primernem kraju v bližini spomenika. Najprimernejša lokacija je bila Na bregu ob zadnjem ovinku ceste pred spomenikom. Leto dni je trajal postopek za odkup zemljišča, prepis lastništva in gradbeno dokumentacijo. Pomladi leta 1979 je odbor podpisal pogodbo z Jelovico in 22. julija je bil Dom Cankarjevega bataljona že svečano odprt. Vsa groba zemeljska dela do temeljne plošče so prostovoljno opravili domačini v organizaciji krajevne skupnosti. Brunarico je izdelala in postavila Jelovica, del notranje opreme so brezplačno prispevali Alples iz Železnikov, Loške tovarne hladilnikov in Iskra-Reteče. Dom Cankarjevega bataljona s ploščadjo in parkiriščem je tako postal sestavni del spomenika. V njem so spodaj sanitarije in gostinski prostor, v pritličju prav tako gostinski prostor, v zgornji etaži pa je spominska muzejska zbirka, posvečena Cankarjevemu bataljonu, dražgoški bitki in Dražgošanom. Brunarica je v večinski lasti ZB za vrednote NOB Škofja Loka in manjšinski KS Dražgoše. <hr> [Naslednje odstavke po pameti vključi v zgornje Milenino besedilo ali umakni v opombe.] Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) '''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino. Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig. Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] "V letu 1971 je bil izdelan tudi načrt dražgoškega pomenika." ([https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]) Najbrž najpomembnejši kulturno-politični dogodek pa bo, ko bodo v času osrednje proslave v Dražgošah slovesno postavili temeljni kamen za spomenik Cankarjevemu bataljonu. Ideja za to je prišla z republiškega odbora ZZB NOV Slovenije in so jo vsi organizatorji prireditve toplo pozdravili. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] ===Drugi dražgoški spomeniki=== Padle domačine in borce so leta 1942 pokopali v skupni grob v bližini stare porušene cerkve. Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ===Pokopališče v Dražgošah=== Čeprav so bile leta 1976 žrtve poboja iz skupnega groba pri stari porušeni cerkvi prekopane v grobnico pod spomenikom, njihova imena pa so zapisana na spomeniku pred novo cerkvijo in na mestih smrti, so svojci njihova imena dali vklesati tudi na družinske nagrobnike na novem pokopališču. {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 01.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lušina in Jožef Lušina (Andrejčkovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 02.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez in Vinko Megušar (Kopčovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 03.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter in Rafko Prevc (Markovi)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 04.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Jernej Jelenc]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 05.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Gregor Šmid (Urbanov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 06.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez Habjan je padel na Poreznu 1945 [https://www.sistory.si/ww2/6EFC40BE-9ED0-45E5-B759-F6BB7A40027B Sistory,] Ignac, Mihael in Tomaž 12. 1. 1942 (Šimnovi)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 07.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Tomaž Jelenc (Pavelnov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 08.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ivan Suwa je umrl na Rabu 29. 12. 1942]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 09.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Albin Jelenc (Birtov)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 10.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Tomaž Lotrič (Lovrihov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 11.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Primož Ambrožič (Martincov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 12.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter Kavčič (Bitcov)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 13.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lotrič, Peter Lotrič kot partizan pri Sv. Gabrijelu (Grogovcovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 14.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Anton Bešter]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 15.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Franc in Anton Lotrič, Maks Lotrič 1943 na Joštu (Markonovi)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 16.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janko Habjan (Ožbicov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 17.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Gabrijel Habjan, padel na Ovsišah 16. 2. 43, in Rafael Habjan, padel pod Blegošem (Primčkovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 18.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Alojz Ambrožič]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 19.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Johan Šmid (Kovačev)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 20.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez Kavčič (Hkavščev)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 21.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Konrad in Jože Lotrič (Kališnikarjevi)]] |} Neredko datum smrti na spomeniku se datumu smrti za dan ali celo dva dni razlikuje od datuma smrti po Ivanu Janu ali datumu v registru žrtev Sistory. Posamezni pokopani (Suwa, Jože Lotrič) niso zapisani na javnih spomenikih, čeprav imajo status žrtev druge svetovne vojne. Presenetljivo veliko je število med vojno pokopanih Dražgošanov, ki niso nasilno umrli in nimajo statusa žrtev druge svetovne vojne: Jernej Šolar (Mažov), Jakob in Jernej Šmid (Urbanovi), Karol Habjan (22 let, Šimnov), Karol Jelenc (Birtov), Tomaž Šolar, Franc Kavčič (10 let, Bitcov), Rezka Šolar (4 leta), Rezka Šolar (1 leto, Koritnikovi), Jakob Jelenc (Hkavščov), Marija Thaler (Robarjeva), Minka Marenk (Pikcova). ==Tito v Dražgošah 1977== {| |[[File:Tito v Dražgošah 1977.jpg|thumb|Tito v Dražgošah 1977]] |[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] |} (Milena:) Po cesti, kjer so pozimi 1941/42 ropotale nemške motorizirane vojaške kolone, da bi izvedle napad na Cankarjev bataljon, ki se je po spopadu z okrepljenimi nemškimi enotami na Pasji ravni v Poljanski dolini zatekel v Dražgoše, da bi tam prezimil, se je 3. maja 1977 pomikala nevsakdanja kolona avtomobilov. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je bil povabljen v Dražgoše na slavnostno odkritje veličastnega spomenika ob dnevu vstaje slovenskega naroda 22. julija 1976. Vendar pa je bilo verjetno to vabilo za organiziranje Titovega obiska prepozno, saj je bila gradnja arhitektonsko, kiparsko, livarsko in likovno zahtevna, časovni okvir realizacije pa zelo tesen. Odkritje spomenika je bilo kljub predsednikovi odsotnosti množično in slovesno z mnogimi spremljevalnimi dogodki. Dražgoše je Tito s svojim spremstvom obiskal naslednje leto ob prvomajskih praznikih. 1. maja se je udeležil srečanja s kranjskim delavstvom na Joštu pri Kranju, dva dni kasneje pa se je kolona avtomobilov s predsednikom in njegovim spremstvom vila po Selški dolini, da bi spoznali prizorišče legendarne dražgoške bitke. Ob cesti so kolono gostov pozdravljali vaščani, otroci so metali na cesto rumene regratove cvetove. V Dražgošah sta pred novim mogočnim betonskim spomenikom z bronastimi figurami in pripadajočim mozaikom k predsedniku in njegovi soprogi pristopila avtorja, kipar Stojan Batič in slikar Ive Šubic, domačin iz sosednje Poljanske doline. Kot 19-letni študent akademije za likovno umetnost v Zagrebu se je že ob poljanski vstaji pridružil partizanom in bil tudi dražgoški borec. Ob ogledu mozaika in slikarjevi interpretaciji pretresljivih prizorov iz bitke je Jovanka Broz prepoznala lik priljubljenega komandanta Jožeta Gregorčiča, Ive Šubic pa je opozoril še na lik junaškega Bernarda s kmečkim klobukom in peterokrako ter na like kmečkih žena iz Dražgoš. Razlagal je postopek ustvarjanja mozaika in govoril o spominih na boj s številčnejšim in bolje opremljenim nasprotnikom. Tito se je zanimal za vse podrobnosti takratnega tridnevnega boja z nemškimi enotami, o številu mitraljezov, številu borcev in številu padlih pa tudi o tem, kako so po trdem odporu uspešno izvedli umik preko Jelovice, ki jih je dotlej ščitila s hrbta. Povprašal je še po sestavi nemških enot, ki so napadale Dražgoše, in ko je bil omenjen SS pehotni bataljon iz Celovca, je pripomnil: »Torej tudi naši današnji sosedje Avstrijci.« Po ogledu spomenika so gostje odšli v gostilno Pri Urbanu. Oktet Jelovica je poskrbel za razpoloženja s pesmimi, ki jih je poznal tudi Tito, nato je sledilo izročanje spominskih daril, zbirka knjig o 1000-letnici Škofje Loke in spominski album Dražgoše, kolektiv tovarne Šešir je predsedniku podaril dva lovska klobuka, če bo premočil enega, bo ostal suh drugi, in dva velika loška kruhka. Po obveznem fotografiranju z domačini in pevci se je Tito s spremstvom malo po 13. uri odpeljal. Ob poti so ga pozdravljali številni učenci in krajani. ==Proslave med 1977 in 1991== {| |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 02.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 03.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 04.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 07.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 08.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 09.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 10.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 11.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 12.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 13.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 14.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} (Vir fotografij: Loški muzej Škofja Loka, Grajska pot 13, Škofja Loka) '''Trajen spomin'''. V soboto in nedeljo so partizanske Dražgoše spet slavile, se skupaj z več kot 5.000 udeleženci spominjale herojske dražgoške bitke. Steze partizanske Jelovice so že dvajsetič zapored ponovno oživele, saj so se nekdanji borci Cankarjevega bataljona, enote teritorialne obrambe in milice, pripadniki JLA, taborniki, številni udeleženci NOV in smučarji-tekmovalci, ponovno podali po poteh, ki so preko zasnežene Jelovice in škofjeloških hribov vodile v Dražgoše. Na sklepni slovesnosti pred veličastnim spomenikom dražgoški bitki je Stane Dolanc kot pokrovitelj 20. pohoda »Po stezah partizanske Jelovice« še posebej poudaril, da so take in podobne prireditve, ki se bodo zvrstile v letošnjem letu, posvečene 85-letnici rojstva predsednika Tita in 40-letnici njegovega prihoda na čelo KPJ, dovolj zgovoren dokaz, da so se mlade generacije izobrazile v isti politični smeri in da so vedno pripravljene dati vse za obrambo naše svobode, neodvisnosti, skratka vsega, kar smo si v teh letih uspeli napraviti sami! Cveto Novak, udeleženec dražgoške bitke in borec Cankarjevega bataljona, pa je na svečanosti spregovoril o dogodkih pred 35 leti in o začetkih oboroženega upora in vstaje na Gorenjskem. -- TV 15 13. 1. 1977 '''Pomen dražgoške bitke'''. Na Gorenjskem se je oktobra 1941 večina razdrobljenih partizanskih enot združila v Cankarjev bataljon, ki je potem decembra skupaj z organizacijo na terenu postal nosilec ljudske vstaje. Najprej je razbil oddelek nemške policije v Rovtu nad Selško dolino, potem se je spopadal z Nemci v Poljanski dolini in se 28. decembra po hujšem spopadu z Nemci na območju Pasje ravni s spretnim manevrom vrnil v Selško dolino. V zimskih razmerah se je naselil v Dražgošah. Hotel se je odpočiti, se urediti, pripraviti na nove boje in utrditi mlade partizanske vrste. Bataljon je štel tedaj 220 prekaljenih in dobro oboroženih borcev. Vodila sta jih Stane Žagar, organizator komunistične partije in osvobodilnega boja na Gorenjskem, in komandant bataljona Jože Gregorčič, prav tako prekaljen revolucionar in španski borec. Nemci so medtem zbrali močne vojaške in policijske enote in 9. januarja zjutraj napadli Cankarjev bataljon, razporejen po dražgoških zaselkih in utrjenih položajih na dva kilometra dolgi bojni črti v hudem mrazu in visokem snegu. Šele potem ko so izmučeni in prezebli partizani potrošili že skoraj vse strelivo in ko so gorele že mnoge dražgoške domačije, se je tretjo noč začel partizanski umik v zasnežene strmine Jelovice. Pobesneli napadalci so ubili 41 domačinov, druge so razselili, domačije pa požgali. V borbi je padlo preko 100 Nemcev, vsaj dvakrat toliko pa je bilo ranjenih. Cankarjev bataljon je imel imeli v Dražgošah le devet mrtvih in približno toliko ranjenih. Več žrtev pa je bilo naslednji dan na Mošenjski planini. Nemci so obkolili gozdarsko kočo, kamor so se zatekli utrujeni in premraženi borci Bičkovega voda partizanov. V večurnem boju je padlo 12 partizanov, drugim se je posrečilo prebiti se iz sovražnega obroča. Dražgoška bitka je imela tedaj velik pomen za razvoj osvobodilnega gibanja. Zato se, upoštevajoč čas in razmere, v kakršnih je potekala, zagotovo uvršča med največje zmage slovenskih in jugoslovanskih partizanov. Predvsem je treba upoštevati, da je potekala na Gorenjskem, na meji samega rajha in so zato imela tukajšnja dogajanja precejšen odmev, zlasti v sosednji Koroški in Avstriji. Preko Gorenjske so vodile strateško pomembne poti proti Ljubljani in Trstu, ki so jih Nemci za vsako ceno hoteli zavarovati. Precejšen pomen je imela zanje tudi dokaj razvita gorenjska industrija, zlasti jeseniška železarna. Vse to jim je narekovalo, da Gorenjsko napravijo za svojo deželo. Zato so si od vsega začetka zagrizeno prizadevali, da bi uničili partizane in zatrli osvobodilni boj gorenjskega ljudstva. Poleg tega je bila osvobodilna borba očiten dokaz okupatorjeve ranljivosti in uspešnosti partizanskega boja proti okupatorskim silam. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem, povezanim bojem vseh jugoslovanskih narodov in naprednega človeštva, zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator od vsega začetka. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli, da nimajo opravka le s peščico zagrizenih partizanov in komunistov, temveč z dobro organiziranim in trdoživim ljudskim gibanjem, ki ga strahoviti okupatorski teror bolj krepi kot zastrašuje. Zato sta neposredno po decembrski vstaji na Gorenjskem in dražgoški bitki sledili dve važni odločitvi nacističnega vodstva. Za nedoločen čas je bila odložena že napovedana uradna priključitev Gorenjske k nemškemu rajhu in s tem tudi rekrutiranje Gorenjcev v nemško vojsko. Prav tako pa so preložili oziroma spremenili svoj načrt množičnega izseljevanja gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščina na Gorenjskem pospešilo odhod prebivalcev v partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. To je bil čas, ko so si Nemci podvrgli skoraj vso Evropo, ko so njihove armade prodrle pred Moskvo in Leningrad, ko je Romlova armada uspešno tolkla zaveznike v Afriki in ko so nacisti še trdno verjeli v svojo popolno zmago. Tu, v samem njihovem cesarstvu pa se je peščica partizanov postavila po robu njihovim orjaškim silam in jim s svojo prisotnostjo in moralno močjo rahljala zaupanje v nemško nepremagljivost in uresničljivost neizmernih osvajalskih načrtov. Za tlačeno gorenjsko prebivalstvo pa je bila dražgoška bitka, tako kot vsa osvobodilna borba, očiten dokaz okupatorjeve ranljivost in uspešnosti partizanskega boja. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli svoj prvotni načrt množičnega izseljevanje gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščinah na Gorenjskem pospešilo množični odhod prebivalstva med partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. Vse to potrjuje izreden pomen dražgoške bitke za razvoj osvobodilnega gibanja in s tem tudi za končno osvoboditev naše dežele. Na to naj trajno opominja tudi mogočen spomenik dražgoški bitki sredi zelenega dražgoškega pobočja. -- VINKO HAFNER -- TV 15 12. 1. 1978 '''Po partizanskih stezah'''. O legendarni dražgoški bitki smo se pogovorili januarja na sestanku. Uredili smo stenske časopise s fotografijami in spisi o Dražgošah in borbi Cankarjevega bataljona. Bila je nedelja, 8. januarja, ko smo se ob osmi uri zjutraj zbrali v Kranju. Ker je bilo med nami mnogo medvedkov in čebelic, odraslih tabornikov pa le za vodstvo, smo se do Podblice peljali z avtobusom. Tam smo se taborniki odredov »Stražni ognji«, »Slap Šum«, »Kokrški odred« in mladinci pohodne enote iz Ljubljane, ki nosi ime Franca Rozmana-Staneta, postavili v kolono. Lepo nas je bilo pogledati! Pred nami so mladi taborniki nosili zastave in prapore. Pot je bila zasnežena in precej poledenela. Vsak hip se je kdo zadrsal ali celo telebnil na tla. Drug drugemu smo pomagali. Nalepka tabornikov »Kokrškega odreda« iz Kranja Ker nikakor nismo mogli po rebri navzgor, smo krenili zunaj poti po snežišču. Pot je bila boljša v gozdu, kjer je sneg že skopnel. Sredi jase na grebenu smo se ustavili. Nabrali smo smrečja in spletli vence za spominska obeležja ob poti. Kulturnice so pripravile program. Mravlja je sestavila kratek opis dogodkov, znanih iz narodnoosvobodilnega boja. Opisala nam je bitke na Mohorju, v Dražgošah in na Jelovici. Potem smo se počasi pomikali po gozdni poti naprej, skozi vas Jelenšče proti Bičkovi skali. Tudi tu smo, kot malo prej sredi jase, počastili spomin na padle, položili venec, spregovorili o dražgoški bitki in izvedli krajši kulturni program. In kakšna je bila pot v Dražgoše? Ledena, da je bilo groza. Zato smo se več vozili sede, kot pa hodili. Tu in tam so za nami prihitele tekmovalne pohodne ekipe, saj smo se tudi mi odpravili na to pot v okviru že tradicionalne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«. Bodrili smo jih z glasnimi vzkliki. V vasi smo se pogreli s čajem in potešili lakoto. Nato pa hitro do spomenika dražgoški bitki. Po osrednji proslavi ob spomeniku je naša kolona krenila skozi vas Dražgoše po cesti proti Jamniku in nazaj v Podblico. Pot je bila še vedno ledena in komandant Dušan je imel kar dosti dela, in če ne bi imeli navodil izvidnice, ki jo je predstavljal tovariš Jože, bi se kaj lahko popeljali po trdi sneženi skorji po strmini. Tako pa je naša kolona stopetdesetih pohodnikov kljub meglenemu dnevu in mrazu srečno prispela s pohoda. V Kranju smo se poslovili in vsak s svojimi spomini odšli proti domovom; najbolj smo bili seveda veseli značk, ki so nam jih podelili člani štaba naše pohodne brigade. -- TABORNIKI IN TABORNICE »KOKRŠKEGA ODREDA«, Kranj -- TV 15 9. 2. 1978 '''POMNIK DRAŽGOŠKI BITKI'''. Že dvaindvajsetič po vrsti je bila minulo nedeljo v Dražgošah pred spomenikom osrednja proslava ob 37. obletnici velike bitke Cankarjevega bataljona. Na tej edinstveni družbenopolitični in športni prireditvi se je zbralo okoli 4000 ljudi, ki so se udeležili številnih športnih tekmovanj in množičnih rekreativnih pohodov. Na prireditvi, ki je bila posvečena tudi 60. obletnici ustanovitve KPJ in SKOJ ter 40. obletnici konstituiranja CK KPJ, je govoril sekretar medobčinskega komiteja ZK za Gorenjsko Zdravko Krvina, ki je med drugim orisal pomen dražgoške bitke za slovenski narodnoosvobodilni boj. Poudaril je, da smo v letu praznovanj zveze komunistov lahko ponosni na dosežene uspehe pri razvijanju našega samoupravnega političnega sistema in pri krepitvi materialne baze. V imenu vseh udeležencev je Zdravko Krvina podprl zamisel, da bi v bližnji prihodnosti pripravili televizijsko nadaljevanko o Dražgoški bitki. -- TV 15 18. 1. 1979 '''1980''' (Marjana) Dražgoška bitka je tudi skoraj štiri desetletja po koncu druge svetovne vojne ostajala eden najpomembnejših simbolov narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Prispevki iz leta 1980 kažejo, da je bila v tedanjem času predstavljena predvsem kot simbol poguma, odpora in narodne enotnosti. Spominske prireditve, veteranska srečanja in množični pohodi niso bili namenjeni zgolj obujanju zgodovinskih dogodkov, temveč predvsem ohranjanju kolektivnega spomina ter prenašanju izkušenj narodnoosvobodilnega boja na mlajše generacije. Dražgoše so tako ostajale eno osrednjih slovenskih spominskih krajev, kjer so se vsako leto srečevali nekdanji borci, domačini, športniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Osrednji dogodek leta 1980 je bila tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je 13. januarja v Dražgoše privabila več tisoč udeležencev. Prireditev je potekala dva dni. V soboto so potekala športna tekmovanja, v nedeljo pa so sledili pohodi in osrednja spominska slovesnost. Po poročanju Gorenjskega glasa se je na sklepni slovesnosti pri spomeniku v Dražgošah zbralo več kot pet tisoč ljudi iz Slovenije in bratskih republik Jugoslavije, ki so se poklonili spominu na dražgoško bitko. Organizatorji so pripravili raznolik program športnih tekmovanj in rekreativnih pohodov, med katerimi so bili smučarski teki, patruljna tekmovanja, sankaške in slalomske preizkušnje ter srečanja tabornikov. Športne prireditve so potekale pod geslom '''»Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo«''', ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Čeprav je imela prireditev izrazit športni značaj, je njen širši pomen presegal tekmovalni vidik, saj je predstavljala predvsem izraz spoštovanja do padlih borcev Cankarjevega bataljona, prebivalcev Dražgoš in vseh žrtev narodnoosvobodilnega boja. Poleg športnikov so se prireditev udeležili planinci, taborniki, pripadniki armade, rezervni vojaški starešine, borci, mladina in številni domačini ter predstavniki drugih republik tedanje Jugoslavije, kar je prireditvi dajalo širši jugoslovanski pomen in poudarjalo razumevanje dražgoške bitke kot skupnega simbola protifašističnega boja. Organizatorji so po zaključku poudarili, da bodo tradicijo nadaljevali tudi v prihodnjih letih, saj je prireditev postala eden najpomembnejših športno-spominskih dogodkov na Gorenjskem in v Sloveniji. Posebno mesto je imel pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta – Štefana, ki je potekal od Krope do Dražgoš. Tekmovanje je združevalo rezervne vojaške starešine in mladino ter poleg telesne pripravljenosti preverjalo tudi znanje s področja topografije, obrambe in streljanja. Udeleženci so med pohodom obiskali spomenik narodnemu heroju Lojzetu Kebetu, se poklonili njegovemu spominu in s tem simbolično povezali športno dejavnost z ohranjanjem zgodovinskega izročila. Organizatorji so poudarjali, da je namen prireditev utrjevati vezi med starejšo generacijo udeležencev vojne in mladimi ter prenašati vrednote narodnoosvobodilnega boja na prihodnje rodove. Zaključna slovesnost je potekala pri spomeniku v Dražgošah, kjer so se zbrali predstavniki družbenopolitičnih organizacij, veterani in številni obiskovalci. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. Leto 1980 so zaznamovala tudi številna srečanja nekdanjih borcev. Na Češnjici so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli pripadniki Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda. Obujali so spomine na vključevanje mladih fantov v partizanske enote leta 1943, na okupatorjeve povračilne ukrepe, množične izselitve družin in žrtve vojne. Srečanje je bilo priložnost za utrjevanje medsebojnih vezi in za razmislek o pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina ter sodelovanja z lokalnimi skupnostmi pri negovanju tradicij narodnoosvobodilnega boja. Pomen Dražgoš kot kraja zgodovinskega spomina potrjuje tudi obisk delegacije ameriških vojnih veteranov maja 1980. Gostje so si poleg Muzeja ljudske revolucije v Ljubljani ogledali tudi Dražgoše, kar kaže, da je bil kraj prepoznan kot pomembno slovensko spominsko in zgodovinsko središče. Ob koncu leta so organizatorji že napovedovali naslednji pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki naj bi januarja 1981 potekal ob 39. obletnici dražgoške bitke in 40. obletnici začetka narodnoosvobodilnega boja. Program je ostal zvest tradiciji – patruljni pohod, topografske in taktične naloge, streljanje ter sodelovanje rezervnih vojaških starešin in mladine. S tem so želeli nadaljevati tradicijo povezovanja zgodovinskega spomina, športa in domoljubne vzgoje. Leto 1980 je v reviji TV 15 zaznamovalo tudi obsežno poročanje o nastajanju filmsko-televizijskega projekta Dražgoška bitka, ki razkriva tudi razvoj javnega diskurza o projektu skozi vse leto. Začetek leta je bil prežet z optimizmom in velikimi pričakovanji ob nastajanju prve slovenske televizijske nadaljevanke o narodnoosvobodilnem boju. V drugi polovici leta pa so se prispevki skoraj izključno osredotočali na organizacijske zaplete, finančne nepravilnosti in vprašanja zgodovinske verodostojnosti. Kljub vse ostrejšim kritikam je v večini objavljenih prispevkov prevladovalo stališče, da je treba projekt dokončati, saj naj bi predstavljal trajen spomenik Dražgoški bitki, njenim udeležencem in zgodovinskemu spominu na narodnoosvobodilni boj. Prvi zapis o projektu je bil objavljen februarja 1980 pod naslovom »Padla je prva klapa«. Revija je v njem poročala o začetku snemanja dolgo načrtovanega filmskega in televizijskega projekta ter poudarila njegov velik kulturni in zgodovinski pomen. Napovedano je bilo, da bo nastala prva slovenska televizijska nadaljevanka o narodnoosvobodilnem boju, zato so bila pričakovanja tako javnosti kot ustvarjalcev zelo velika. Projekt je bil predstavljen kot pomemben prispevek k ohranjanju spomina na enega ključnih dogodkov slovenske zgodovine. Vendar se je že jeseni ton poročanja izrazito spremenil. V prispevku »Nekaj misli o snemanju Dražgoške bitke« je avtor opozoril, da se je sprva obetaven in dolgo pričakovani projekt spremenil v »polomijo« oziroma celo »škandal«. Kritike so bile usmerjene predvsem v domnevno zaslužkarstvo posameznikov, previsoke honorarje ter neodgovorno ravnanje z družbenimi sredstvi. Avtor je ob tem poudaril, da bi moral film o enem najpomembnejših dogodkov narodnoosvobodilnega boja nastajati z največjim spoštovanjem do padlih borcev in njihovega zgodovinskega pomena, zato so bile ugotovljene nepravilnosti razumljene kot še posebej problematične. Podobno kritičen je bil tudi prispevek »Še nekaj o snemanju Dražgoške bitke«, v katerem je udeleženec narodnoosvobodilnega boja izrazil ogorčenje nad načinom izvedbe projekta in razočaranje preživelih dražgoških borcev. Ti po njegovem mnenju niso bili ustrezno vključeni v nastajanje filma, čeprav bi njihovo neposredno poznavanje dogodkov lahko pomembno prispevalo k zgodovinski verodostojnosti prikaza. Zahteval je javno razjasnitev odgovornosti za nastale nepravilnosti ter poudaril, da film ne bi smel biti razumljen zgolj kot umetniški izdelek, temveč kot pomemben zgodovinski spomenik prihodnjim rodovom. Vprašanje nastajanja filma je obravnaval tudi Svet za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil pri Zvezi združenj borcev NOV Slovenije, ki je v obsežnem programskem dokumentu izpostavil pomen zgodovinske verodostojnosti pri umetniškem prikazovanju narodnoosvobodilnega boja. Poleg opozoril glede drugih filmskih in televizijskih del je posebno pozornost namenil tudi projektu Dražgoška bitka. Svet je poudaril, da mora umetniško delo temeljiti na preverjenih zgodovinskih dejstvih, odgovorni pa morajo zagotoviti tako kakovostno izvedbo kot gospodarno porabo družbenih sredstev. Kljub kritikam je podprl nadaljevanje projekta pod okriljem RTV Ljubljana in pričakoval, da bo film dokončan ob upoštevanju zgodovinske resnice ter ob razumnih stroških. O projektu so javno spregovorili tudi preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v Domicilnem odboru Cankarjevega bataljona. Pojasnili so, da so zamisel o filmu od začetka podpirali in bili pripravljeni sodelovati pri njegovem nastajanju, vendar njihovo znanje in izkušnje niso bili ustrezno upoštevani. Po vpogledu v scenarij so opozorili na več zgodovinskih netočnosti, vendar na svoje pripombe niso prejeli zadovoljivih odgovorov. Od pristojnih organov so zato zahtevali ugotovitev odgovornosti za organizacijske in finančne nepravilnosti, obenem pa poudarili, da želijo nadaljevanje snemanja in uspešen zaključek projekta, ki bi predstavljal dostojen poklon dražgoški bitki in njenim udeležencem. Ob koncu leta je revija objavila še širšo razpravo o narodnoosvobodilnem boju v slovenski umetnosti, v kateri so zgodovinarji, literarni zgodovinarji in drugi kulturni ustvarjalci obravnavali tudi ekranizacijo Dražgoške bitke. Razprava je pokazala, da težave pri projektu niso bile razumljene zgolj kot organizacijski ali finančni problem, temveč tudi kot vprašanje odgovornega umetniškega prikaza zgodovinskega spomina. Udeleženci so zato poudarili potrebo po večji zgodovinski verodostojnosti, tesnejšem sodelovanju med ustvarjalci in zgodovinarji ter premišljenem pristopu pri obravnavi tako pomembne teme. '''1981''' Leta 1981 je bila v Dražgošah organizirana že 24. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 39. obletnici dražgoške bitke in 40-letnici vstaje narodov in narodnosti Jugoslavije. Prireditev je združila športni, rekreativni in spominski program ter privabila več kot 5.000 udeležencev iz vse Slovenije. Med njimi so bili številni mladi, pionirji, planinci, športniki, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA), Teritorialne obrambe (TO), milice, taborniki, lovci in drugi obiskovalci, ki so v množici prehodili partizanske poti proti Dražgošam. Poseben pečat so dogodku dali tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona ter predstavniki družbenopolitičnega življenja Gorenjske in Slovenije. Osrednji del prireditve je potekal pri spomeniku v Dražgošah, kjer je zbrane nagovoril predsednik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Vinko Hafner. V govoru je poudaril zgodovinski pomen dražgoške bitke in gorenjske vstaje kot enega ključnih dogodkov narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je, da je Cankarjev bataljon januarja 1942 tri dni kljuboval številčno in tehnično močnejšemu okupatorju ter da je bil pomen dražgoške bitke predvsem moralna zmaga, saj je pokazala, da Gorenjska ni postala pokorna dežela. Ob tem je poudaril dolžnost ohranjanja spomina na padle borce in domačine ter prenašanja njihovega izročila na mlajše rodove. V govoru se je dotaknil tudi nastajanja filmskega in televizijskega projekta o Dražgošah ter izrazil pričakovanje, da bo delo kljub zapletom dokončano kot trajen poklon dražgoškim junakom. Slovesnost je spremljal kulturni program, sledili pa sta razglasitev rezultatov tekmovanj in podelitev priznanj. Pomemben del prireditve je predstavljalo tudi 10. jubilejno odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, na katerem so poleg enot Teritorialne obrambe sodelovali tudi pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in milice, prvič pa so bili povabljeni tudi predstavniki vseh republik in avtonomnih pokrajin Jugoslavije. Prvenstvo, ki je od leta 1972 preraslo v eno največjih športno-obrambnih prireditev v Sloveniji, je združevalo okoli 500 tekmovalcev v več kot petdesetih patruljah. Poleg športnega pomena je prispevalo k razvoju vojaškega smučanja, preverjanju telesne pripravljenosti in strelskih sposobnosti ter krepitvi sodelovanja med enotami oboroženih sil, hkrati pa je utrjevalo spomin na partizanske tradicije. Posebno mesto je imel tekmovalni pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta, ki je potekal iz Krope prek Jamnika do Dražgoš. V njem so sodelovale združene ekipe Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovalci so se pomerili v reševanju taktičnih in topografskih nalog, preverjanju znanja s področja narodne obrambe, streljanju z malokalibrsko puško ter v sedem kilometrov dolgem pohodu z več kot 470 metri višinske razlike. Na Jamniku so se poklonili spominu narodnega heroja Lojzeta Kebeta, nato pa nadaljevali pot proti cilju v Dražgošah. Prireditev je spremljal tudi bogat športni in rekreativni program. Poleg tekmovanj v smučarskem teku in sankanju so organizatorji pripravili številne množične pohode iz različnih smeri Gorenjske, med njimi Po poti Cankarjevega bataljona, Po stezah prvih partizanov, Po poti heroja Iva Slavca - Jokla, Po poti Škofjeloškega odreda, Po poti Otona Vrhunca - Blaža ter Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča. Tisoči pohodnikov so po nekdanjih partizanskih poteh prihajali v Dražgoše, kjer so se zbrali na osrednji spominski slovesnosti. Tako je prireditev ponovno potrdila svoj pomen kot ene največjih spominskih, športno rekreativnih in družbenih manifestacij v Sloveniji ter pomembnega prostora ohranjanja zgodovinskega spomina na dražgoško bitko in vrednote narodnoosvobodilnega boja. '''1982 ''' Leta 1982 je bila organizirana 25. jubilejna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 10. januarja ob 40. obletnici dražgoške bitke in hkrati predstavljala zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loka. Organizatorji so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca - Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca - Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana - Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj. Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 nosil ime Pokal maršala Tita. Ob jubileju so se pojavile tudi razprave o prihodnjem razvoju prireditve. Nekateri dolgoletni udeleženci in organizatorji so opozarjali, da prireditve uspešno ohranjajo spomin na narodnoosvobodilni boj, hkrati pa izražali željo po vsebinski prenovi in večji privlačnosti za mlajše generacije. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina. V istem letu je bil v javnosti večkrat izpostavljen tudi pomen prireditve kot ene osrednjih športno-spominskih manifestacij v Sloveniji. Ob tem so potekale razprave o nedokončanem filmskem projektu Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo vzbujal veliko zanimanja. Nedokončana nadaljevanka Dražgoška bitka je leta 1982 postala ena osrednjih kulturnih polemik, povezanih z upodabljanjem narodnoosvobodilnega boja. Razprave o projektu so odražale širša vprašanja odnosa do zgodovinskega spomina, odgovornosti pri ustvarjanju zgodovinskih vsebin in vloge medijev pri oblikovanju kolektivnega spomina. Po večletnih pripravah in začetku snemanja projekt ni bil dokončan, kar je sprožilo številne razprave med nekdanjimi borci, zgodovinarji, novinarji in širšo javnostjo. Domicilni odbor Cankarjevega bataljona je januarja 1982 javno opozoril, da o usodi projekta ni bilo podanih jasnih pojasnil. Izrazil je nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja sodelovanja z ustvarjalci nadaljevanke, čeprav so bili nekdanji borci pripravljeni prispevati svoje izkušnje za čim bolj verodostojen prikaz dogodkov. Odbor je zahteval objavo ugotovitev o finančnem poslovanju projekta ter odgovornost vseh, ki so sodelovali pri njegovi izvedbi. V medijih so se pojavljale informacije, da je bilo posnetih približno 30 odstotkov gradiva, vendar je bilo snemanje zaradi finančnih in organizacijskih težav ustavljeno. Zgrajeni filmski objekti na različnih lokacijah po Gorenjski so ostali neizkoriščeni, projekt pa je postal simbol neuspešno izpeljane in nedokončane televizijske produkcije. Razprava se je nadaljevala tudi po 40. obletnici dražgoške bitke. V pismih bralcev in javnih odzivih so številni opozarjali, da bi morala biti nadaljevanka dokončana predvsem zaradi zgodovinskega pomena in izobraževalne vrednosti za mlajše generacije. Več avtorjev je zahtevalo ugotovitev odgovornosti za porabo sredstev ter nadaljevanje snemanja. V reviji Borec je bilo poudarjeno, da bi bilo mogoče številnim polemikam preprečiti z doslednejšim vključevanjem zgodovinske stroke že v fazi priprave scenarija. V javnosti so se tako prepletala vprašanja zgodovinske verodostojnosti, umetniške interpretacije in odgovorne porabe javnih sredstev. '''1983''' Leta 1983 je bila v Dražgošah organizirana 26. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 9. januarja ob 41. obletnici dražgoške bitke in občinskem prazniku Škofje Loke. Organizatorji so tudi tokrat pripravili prireditev, ki je združevala športna tekmovanja, množične rekreativne pohode in osrednjo spominsko slovesnost. Športni program je obsegal tek na 12 kilometrov za Jugoslovanski smučarski pokal Maršal Tito, odprto tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe, na katerem so sodelovale tudi patrulje Jugoslovanske ljudske armade, milice in Teritorialne obrambe iz vse Jugoslavije, ter patruljni tek združenih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovanja so dopolnjevali veleslalom za cicibane in cicibanke ter tekmovanja v sankanju za različne starostne skupine. Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni spominski pohodi po poteh Cankarjevega bataljona, Škofjeloškega odreda in številnih narodnih herojev. Pohodniki so se podali po poteh od Pasje ravni, Soteske, Stražišča, Škofje Loke, Selc, Rudna in Krope proti Dražgošam. Organizatorji so k udeležbi povabili pripadnike ZRVS, ZSMS, ZZB NOV, šolsko mladino, planince, tabornike, lovce, pripadnike Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter druge obiskovalce. Osrednja slovesnost je potekala ob spomeniku v Dražgošah, kjer je bil slavnostni govornik član predsedstva Republiškega odbora ZZB NOV Slovenije France Perovšek. Ob tej priložnosti so razglasili rezultate športnih tekmovanj, prireditve pa so se udeležili tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona. Organizatorji so prireditev označili kot največjo množično smučarsko-rekreativno prireditev v Sloveniji. Kljub takratnim omejitvam pri oskrbi z gorivom so zagotovili organizirane avtobusne prevoze do izhodišč pohodov in pričakovali več tisoč udeležencev, podobno kot v preteklih letih. V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta. Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci bodo traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bodo še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja. *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] '''Bičkova skala''' <poem> Ko so fašisti proti Dražgošam drli, v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto, ste se Cankarjevega bataljona borci vrli sovragu junaško uprli. Nad vasico se dviga siva pečina, ki Nemci so vzeli jo na petelina, kjer hrabra sta Bička tovariše svoje bodrila, delila jim zadnje naboje ... »Le hrabro, tovariši, branite to vas, ki deželi slovenski ponos je in kras! Nikdar ne bežite pred temi pesjani, ki radi živeli bi tu, med gorami. Verujte, da napočil svobode bo dan, ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!« To Bičkove zadnje bile so besede na skali, s krvjo prepojeni, ki nosi ponosna njegovo ime in nas spominja na vojno gorje. :::[[:w:Jožica Škofic|Guzej Jožica]], 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica</poem> ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-20J4JRCW ''Gorenjski glas'' 13. jan. 1978]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) '''1985''' (Ana) Januarska spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala že osemindvajsetič, je kljub zimskemu mrazu v hribovito vas privabila okoli dva tisoč ljudi. Prireditev je imela tokrat še posebej slovesen pomen, saj so z njo poleg same bitke obeležili tudi štirideseto obletnico osvoboditve. Osrednji poudarek prireditve je bil na prepletu množičnega pohodništva in športnega udejstvovanja, s čimer so organizatorji želeli počastiti spomin na borce Cankarjevega bataljona ter padle domačine. Udeleženci so se v Dražgoše podali po različnih pešpoteh iz okolice, med drugim iz Soteske, Škofje Loke, Krope in Selc. V Selcih so se pohodnikom pohoda Po poti Otona Vrhunca-Blaža pridružili še Slovenci iz zamejskega Števerjana v Italiji, iz Selc pa je proti Dražgošam krenila tudi deseterica slepih in slabovidnih iz Ljubljane. Med vsemi pa so z izjemno vztrajnostjo izstopalo 142 pohodnikov, ki so svoj podhod pričeli izpod Pasje ravni in so na dolgo in naporno pot skozi visoki sneg krenili že sredi noči. V okviru 28. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bilo več športnih tekmovanj. Že v soboto je potekala ena od treh preizkušenj ekipnega mladinskega tekmovanja v biatlonu za jugoslovanski smučarski pokal maršala Tita (drugi dve tekmovanji sta potekali na Igmanu in Mrkopalju) . Cicibani in cicibanke so se pomerili v veleslalomu, združeno s pohodom Po poti heroja Kebeta je potekalo 11. republiško orientacijsko-taktično tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS. Šestčlanske ekipe so po streljanju z malokalibrsko puško in reševanju različnih nalog krenile na pohod (tek) od Krope do Dražgoš. V okviru dražgoških prireditev pa je potekalo tudi 14. odprto tekmovanje moških in ženskih smučarskih patrulj enot teritorialne obrambe SR Slovenije. Start in cilj sta bila na vrhu Dražgoške gore. Vrhunec dogajanja je predstavljala nedeljska osrednja slovesnost pri spomeniku v Dražgošah, ki so se je poleg slovenskega političnega in vojaškega vrha ter domačinov udeležili tudi zamejski Slovenci iz Italije. Slavnostni govornik Božidar Gorjan - Bogo je v svojem nagovoru med drugim povedal: »Mi partizani razumemo pričakovanja in potrebe povojnih rodov, da vedno znova proučujejo novejšo zgodovino tudi s stališča lastnih spoznanj in potreb. Tudi mi smo za to, da je zgodovinska izkušnja, čista in poštena, vedno navzoča pri iskanju poti našega razvoja. Tudi mi smo za to, da se še nedorečene stvari razčistijo do konca. Hitreje kot doslej. Vendar se bomo še naprej odločno upirali poudarjanju slabosti, odpiranju nekaterih poglavij ločeno od celote samo zato, da se na tak način dela prostor za delovanje zunaj naše družbene ureditve in proti njej. Mislim celo, da smo že doslej preveč popuščali tistim posameznikom in organiziranim skupinam, ki sicer v imenu kulture, demokracije in svobode vendarle iščejo samo prostor za ustvarjanje idejne in politične razdvojenosti pri nas. Tako politično tendenciozen pogled nazaj si moramo razlagati samo tako, da nas nosilci teh prizadevanj nočejo spremljati pri poglabljanju in razvoju naše samoupravne demokracije, pri utrjevanju federativne ureditve avnojske Jugoslavije, pri uresničevanju neodvisne in neuvrščene mednarodne politike. Ob današnjih poglobljenih razpravah o nadaljnjih poteh našega razvoja pa lahko ugotovimo, da smo kljub vsem povojnim težavam tudi vsa ta desetletja po vojni ostali dosledni temeljnim načelom Osvobodilne fronte, to je politike, za katero se je naš narod odločil že leta 1941. Ko to ugotavljamo na kraju, kjer se hkrati spominjamo tudi žrtev iz našega NOB in revolucije, to ne pomeni, da si partizanska generacija lasti zasluge za to, da smo zadržali in razvijali vse pridobitve naše revolucije. Zavedamo se, da sta bila za to potrebna predvsem delo in odpovedovanje tudi vseh povojnih rodov. Letos imamo še posebno priložnost, da se spomnimo delovanja vojne generacije. Kajti, prišel je čas, ko redno delovno dobo končujejo še zadnji, najmlajši partizani. Naša povprečna starost bo letos dosegla 68 let. Že nekaj desetletij se borci in aktivisti selimo z našo dejavnostjo v družbenopolitično delo. Tako poskušamo uveljaviti naša stališča v delegatskem sistemu, kjer je povprečna starost delegatov med 35 in 40 let, medtem ko so se v občinskih in republiških izvršnih organih že pred desetletjem skoraj v celoti uveljavili povojni rodovi. Kar pomeni, da se pri delu v družbeno političnih organizacijah in kot borci delegati srečujemo s problemi sedanjega časa. Naš pogled je pri tem obrnjen nazaj samo toliko, kolikor je potrebno, da z izkušnjami pomagamo reševati današnje probleme. Naj zato povem vsem vam, mlajšim pohodnikom in športnikom, ki ste danes zbrani tukaj, da borci poskušamo tudi ob takih priložnostih, kot je današnja, razumeti predvsem potrebe mlajših: po sprostitvi, tovarištvu in življenju v naravi. Skupno z vami želimo posvetiti tudi večjo skrb za čisto in lepo naravo. Tudi svoboda, za katero smo se boje vali, ne more biti prava, če je ne uživamo v lepi in ekološko čisti domovini. Vse generacije se moramo zato bolj odločno zavzemati, da bomo temu vprašanju pri našem delegatskem presojanju in odločanju namenjali še večjo skrb,« *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] '''1986''' 12. januarja 1986 je v Dražgošah potekala že 29. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, s katero so obeležili obletnico legendarne bitke za Dražgoše. Prireditev je združila spominske, športne in rekreativne dogodke ter privabila številne udeležence iz vse Slovenije. Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Zimske razmere so bile ugodne, saj je sneg zapadel že pred novoletnimi prazniki in omogočil izvedbo vseh načrtovanih aktivnosti. Na športnih, rekreativnih in spominskih prireditvah je sodelovalo skoraj 4.000 udeležencev. ''Športna tekmovanja'' Dogajanje se je začelo že v soboto z vrsto športnih tekmovanj. V Dražgošah je potekal 15-kilometrski smučarski tek za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala maršal Tito, ki se je po Dražgošah nadaljeval še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovu, Žabljaku in Mrkopolju. Ob 8. uri se je v Dražgošah začelo tudi 15. odprto tekmovanje smučarskih patrulj za moške in ženske enote Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije v organizaciji Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko. V Kropi je v nedeljo potekalo 10. patrolno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), organizirano pod geslom Po poti heroja Kebeta. Za najmlajše je bilo pripravljeno tekmovanje v veleslalomu za cicibane do enajstega leta starosti, posvečeno junaškemu boju Cankarjevega bataljona. ''Spominski pohodi'' Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Med njimi so bili: * pohod izpod Pasje ravni v Dražgoše pod geslom Spomin na Poljansko vstajo decembra 1941 – svetel primer neuklonljivosti našega ljudstva, ki se je začel v soboto ob 23. uri in se ga je udeležilo 201 pohodnikov; * pohod Po poti Gorenjskega odreda od Soteske v Bohinju preko Jelovice v Dražgoše; * pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla od Stražišča preko Čepulj; * pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc; * pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna; * pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope mimo Jamnika v Dražgoše, ki se je začel po štartu ekip patrolnega tekmovanja. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 12. januarja 1986, opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil generalmajor Edvard Pavčič, komandant Republiškega štaba Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije. V kulturnem programu so nastopili Mešani pevski zbor Kulturno-umetniškega društva Bratov Biček iz Dražgoš ter Godba na pihala Alples. Slovesnost se je zaključila z razglasitvijo rezultatov športnih tekmovanj in podelitvijo medalj. ''Pomen Dražgoš in Cankarjevega bataljona'' Generalmajor Edvard Pavčič je v svojem govoru poudaril, da je bil Cankarjev bataljon v času bitke najmočnejša partizanska enota v Sloveniji. Čeprav so morali borci po treh dneh Dražgoše organizirano zapustiti, bataljon ni bil poražen. Umaknil se je po vodih, iz njegovih vrst pa so kasneje nastajale nove partizanske enote. Borci Cankarjevega bataljona so postali pomembni partizanski kadri z visoko moralo in močno zavestjo. Povedal je: »Na dražgoški množični manifestaciji smo ponovno spoznali in dokazali, da so med nami zakoreninjene vred note, ki prispevajo k ohranjanju revolucionarnih pridobitev in jih prenašajo na mlajše rodove. S takimi prireditvami prav tako prispevamo h krepitvi splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite in dokazujemo, da so ljudje sprejeli avtentični koncept in doktrino ljudske obrambe in družbene samozaščite. Pomembno je še nadaljnje podružbljanje tega področja našega dela, kar ni več le politična parola. Teritorialna obramba ima pomembno vlogo kot del oboroženih sil ne le pri pripravi ljudi na oboroženi boj, ampak tudi pri uresničevanju nalog za zaščito in reševanje ljudi ob naravnih in drugih nesrečah. Kljub sedanjim gospodarskim težavam te naloge uspešno uresničujemo«. '''Viri''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] '''1987''' 11. januarja 1987 je v Dražgošah potekala jubilejna 30. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 45. obletnici dražgoške bitke. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske slovesnosti, športna tekmovanja in pohode ter kljub izjemno zahtevnim zimskim razmeram privabila veliko število udeležencev. Prireditev je zaznamovalo močno sneženje, veter in nizke temperature, ki so spremljali dogajanje v soboto in nedeljo. Snežni metež je spremljal tudi osrednjo nedeljsko slovesnost, vendar so bile vse prireditve uspešno izvedene. Organizatorji so poskrbeli za prevoznost ceste do Dražgoš in splužene najpomembnejše pohodne poti, celotna prireditev pa je minila brez nesreč. ''Športna tekmovanja'' Program se je začel že v soboto s smučarskim biatlonom na 10 kilometrov za ekipe v okviru Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito, ki je poleg Dražgoš potekal še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovem, Žabljaku in Mrkopolju. Biatlon je uvedla Smučarska zveza Jugoslavije na pobudo Sveta Dragovića, Sinka Braca in Miloša Rutarja. To je bila že šestnajsta zaporedna prireditev. Potekala je za Kamnitnikom nad Škofjo Loko. V nedeljo je sledilo 16. odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe Slovenije, na katerem so sodelovale tudi ekipe iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin. Tekmovanje je potekalo pod geslom »V pohodu na smučeh pripravljeni na boj«. V Kropi je bilo organizirano 11. patruljno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) pod geslom Po poti heroja Kebeta. Program so dopolnila še veleslalomska tekmovanja za cicibane in pionirje v Dražgošah pod geslom »V naravi krepimo svoje moči in spoznavamo našo lepo domovino.« Kljub zahtevnim vremenskim razmeram je bila udeležba na vseh tekmovanjih zelo dobra. ''Spominski pohodi'' Pomemben del jubilejne prireditve so ponovno predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizirani so bili: * pohod Po poti Cankarjevega bataljona izpod Pasje ravni v Dražgoše, * pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju, * pohod iz Stražišča preko Čepulj in Mohorja, * pohod iz Nemilj preko Podblice, * pohod Po poti Škofjeloškega odreda preko Križne gore iz Škofje Loke, * pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc, * pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna, * pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope, * pohod Po poti Prešernove brigade z Jesenovca nad Železniki. Prireditvi so se pridružili tudi taborniki z orientacijskim pohodom in taborom v Dražgošah. Posebej odmeven je bil že sedmi pohod izpod Pasje ravni po poti Cankarjevega bataljona, ki velja za enega najzahtevnejših zimskih pohodov v Sloveniji. Kljub snežnemu metežu in mrazu se ga je udeležilo 162 pohodnikov iz različnih krajev Slovenije. Pohod, dolg približno 36 kilometrov, je trajal okoli dvanajst ur in se je zaključil brez nesreč. Organizator Miloš Mrak je poudaril, da so udeleženci s svojo vztrajnostjo in pogumom pomembno prispevali k uspehu jubilejne prireditve. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost je potekala 11. januarja 1987 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil predsednik Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. V svojem govoru je poudaril, da je bila dražgoška bitka izraz upora slovenskega naroda proti okupatorju in pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je pomen zgodovinskega spomina, odgovornosti do svobode ter odprte in argumentirane javne razprave o družbenih vprašanjih. Poudaril je tudi, da je treba vrednote, za katere so se borili partizani, razumeti v luči demokratičnega dialoga, odgovornosti in skupnega prizadevanja za prihodnost. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti. V kulturnem programu so nastopili pevci in godbeniki iz Železnikov, po zaključku slovesnosti pa so razglasili rezultate športnih tekmovanj ter najboljšim podelili pokale in priznanja. ''Trideset let tradicije'' Jubilejna prireditev je bila tudi priložnost za pogled v zgodovino. Prve prireditve v Dražgošah so bile organizirane 12. januarja 1958, njihova pobudnika pa sta bila Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj in Gorenjska smučarska podzveza. V treh desetletjih so prerasle v eno največjih zimskih spominsko-športnih prireditev v Sloveniji. Po ocenah organizatorjev je Dražgoše v prvih tridesetih letih obiskalo več kot 120.000 pohodnikov, prireditve pa so skozi leta postajale vse bolj množične in programsko raznolike. Ob 45. obletnici dražgoške bitke je bilo med približno 400 borci Cankarjevega bataljona živih še 49, med njimi 15 dražgoških borcev, ki so se ob tej priložnosti srečali v Škofji Loki. Posebno mesto v zgodovini prireditev ima partizan Dušan Feldin – Srečko, eden od udeležencev, ki je bil z dražgoškimi prireditvami povezan skoraj vse od njihovega začetka – kot tekmovalec, organizator, vodnik pohodov in kronist. Zbral je obsežno dokumentacijo o vseh dotedanjih prireditvah in večkrat poudaril, da se v Dražgoše vrača predvsem zaradi ohranjanja spomina na narodnoosvobodilni boj ter prenosa teh vrednot na mlajše generacije. Njegovi zapisi in spomini predstavljajo pomemben del zgodovine prireditev Po stezah partizanske Jelovice. '''Viri''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah '''1988''' 10. januarja 1988 je v Dražgošah potekala 31. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 46. obletnici dražgoške bitke in spopada Cankarjevega bataljona z nemškimi okupacijskimi silami. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila številne spominske pohode, športna tekmovanja in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Letošnja prireditev je bila posebna predvsem zaradi pomanjkanja snega. Čeprav je bila večina programa načrtovana kot zimska športno-rekreativna prireditev, so bile snežne razmere neustrezne. Nekatera tekmovanja so zato odpovedali ali prilagodili, medtem ko so pohodi kljub zahtevnim razmeram potekali po načrtu. Suho vreme brez snega je omogočilo tudi rekordno udeležbo na nekaterih pohodih. ''Športna tekmovanja'' Program 31. spominske prireditve se je začel že v soboto, 9. januarja, s smučarskim tekom na 10 kilometrov za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito. Tekmovanje je bilo izvedeno na Pokljuki, kjer so bile snežne in vremenske razmere ugodne. Nastopile so ekipe vseh republik, avtonomne pokrajine Vojvodine in JLA, manjkali pa so tekmovalci s Kosova. Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 17. odprto prvenstvo patrulj Teritorialne obrambe Slovenije. Tekmovanja se je udeležilo 36 patrulj milice, JLA in teritorialne obrambe. Tekmovalci so morali opraviti streljanje z avtomatsko puško, tri kilometre teka po suhem in osem kilometrov teka z vojaškimi smučmi po snegu. V okviru prireditve je v Kropi potekalo tudi 14. tekmovanje občinskih patrulj ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Patrulje so sestavljali trije mladinci in tri rezervne vojaške starešine. Tekmovanje je povezovalo športne, vojaške in domoznanske naloge: tekmovalci so reševali naloge iz topografije in orientacije, opravljali taktično nalogo, odgovarjali na vprašanja o dražgoški bitki in varstvu okolja, streljali z malokalibrsko puško ter premagali približno devet kilometrov dolgo progo s 400 metri višinske razlike od Krope do Dražgoš. Zaradi pomanjkanja snega je odpadel veleslalom za cicibane, ki bi moral potekati v Dražgošah. Športni del prireditve je bil tako izveden v precej drugačnih razmerah, kot so jih organizatorji pričakovali, vendar so najpomembnejša tekmovanja kljub temu uspešno izpeljali. ''Spominski pohodi'' Pomemben del 31. spominske prireditve so bili tudi tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizatorji so pripravili številne poti, ki so Dražgoše povezovale z različnimi kraji Gorenjske in spominjale na poti, po katerih so se med narodnoosvobodilnim bojem premikale partizanske enote. Program je med drugim obsegal: - pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valtarskega vrha do Dražgoš, - pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke do Dražgoš, - pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju prek Jelovice do Dražgoš, - pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča do Dražgoš, - pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča od Rudna do Dražgoš, - pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope oziroma Jamnika do Dražgoš, - pohod Po poti Prešernove brigade od Prtovča čez Ratitovec v Dražgoše. Še posebej odmeven je bil nočni pohod Po poti Cankarjevega bataljona. Leta 1988 je bil organiziran že desetič. Pohod je obujal spomin na pot borcev Cankarjevega bataljona, ki so se po bojih na Pasji ravni konec decembra 1941 umaknili proti Selški dolini in Dražgošam, kjer je januarja 1942 prišlo do znamenite dražgoške bitke. Jubilejnega pohoda se je udeležilo več kot 250 ljudi, kar je bilo rekordno število. Pot je bila dolga približno 42 kilometrov in je vodila prek gozdnih stez, samotnih kmetij in vasi Selške doline. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost 31. spominske prireditve Po stezah partizanske Jelovice je potekala v nedeljo, 10. januarja 1988, ob 12. uri pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Tone Anderlič, predsednik republiške konference ZSMS. Anderlič je v svojem govoru izhajal iz pomena zgodovinskega spomina, vendar se je večji del njegovega nastopa nanašal na aktualne družbene in gospodarske razmere v Jugoslaviji. Poudaril je, da poznavanje preteklosti omogoča razumevanje sedanjosti in utrjuje družbo za prihodnost, vendar samo spomin na pretekle dogodke ni dovolj. Po njegovem mnenju je bilo treba na izkušnje preteklosti gledati predvsem kot na spodbudo za reševanje težav sedanjosti. »Mladim moramo zaupati in verjeti« je bila ena osrednjih misli njegovega nastopa. Anderlič je opozoril, da družba, ki mladim ne omogoča pravočasnega vključevanja in uveljavljanja, izgublja pomemben razvojni potencial. *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] '''1989''' 8. januarja 1989 je v Dražgošah potekala 32. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 47. obletnici dražgoške bitke, poljanski vstaji leta 1941 in prazniku občine Škofja Loka. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila množične spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri dražgoškem spomeniku. Letošnjo prireditev je zaznamovalo nenavadno toplo januarsko vreme. ''Športna tekmovanja'' Osrednji športni del prireditve sta predstavljali dve tekmovanji, ki sta se začeli v nedeljo zjutraj. Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 18. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije. Na zahtevnem tekmovanju je nastopilo 35 ekip, med njimi patrulje teritorialne obrambe, JLA in milice oziroma drugih organizacij. Tekmovanje je potekalo v okolici Dražgoš in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, vojaškega znanja in usposobljenosti tekmovalcev. V Kropi je Športno društvo Plamen organiziralo 13. tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Na tekmovanju je sodelovalo 27 ekip iz vse Slovenije. Tekmovalci so morali na poti od Krope do Dražgoš pokazati znanje taktike, teorije, topografije in streljanja ter uspešno premagati zahtevno progo. Na osrednji slovesnosti so najboljšim tekmovalcem podelili priznanja in kolajne. ''Spominski pohodi'' Pohodniki so prihajali iz različnih smeri in krajev Gorenjske ter po poteh, povezanih z delovanjem partizanskih enot in narodnih herojev. V Dražgoški osnovni šoli je potekalo tudi srečanje borcev Cankarjevega bataljona z borci drugih partizanskih enot. Organizirani so bili: • pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš, • pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju, • pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Kranja oziroma Stražišča, • pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke, • pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc, • pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča iz Rudna, • pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope, • pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 8. januarja 1989, opoldne pri dražgoškem spomeniku. Slavnostni govornik je bil Andrej Verbič. [[chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1989_2_L.pdf|»Imamo pravico, da odločamo o svoji usodi«]] Od 9. do 11. januarja 1942. leta se je 200 borcev Cankarjevega bataljona borilo in izborilo bitko proti močnejšemu sovražniku. Iz maščevanja so Nemci 11. in 12. januarja 1942 ustrelili 42 domačinov, vas pa zravnali z zemljo. Na spomeniku je zapisan verz Ivana Jana-Srečka: »Ko vse se je balo in vse trepetalo, ste vi se uprli, pogledali srepo smrti v obraz! In kar je le tlelo, se je razgorelo, zajelo v svoj ples je sleherno vas.« Bolj kot ogromni spomeniki, nas sporočilo tega verza in živ spomin na dogodke izpred 47 let, opozarjata na usodo generacije, ki je, čeprav mlada, neizkušena, v borbi z močnejšim sovražnikom izbori la bitko, pisala in izpisala strani svoje zgodovine, dosegala in dosegla svoje cilje, zasledovala svoje ideale... Minevajo desetletja, svet in razmere so drugačne. Zavedanje, da se svet ni z nami začel, nam narekuje, da generacije pred nami spoštujemo in smo jim hvaležni. Toda, z enako gorečnostjo, kot cenimo rezultate, si jemljemo tudi pravico, da o svoji usodi, o svojem življenju in delu odločamo sami. Odgovorno želimo izpisati strani svoje zgodovine, postaviti si in dosegati svoje cilje, živeti in izživeti svoje življenje. S svojo drugačnostjo, s svojim znanjem, svežino in močjo želimo dati svoj prispevek družbi, pustiti svoje sledove na široki rimski cesti razvoja človeštva. Jugoslavija je v globoki družbeni, politični, gospodarski krizi... Državljanom popuščajo živci, popušča jim potrpljenje. Ne samo, da ne verjamejo več, tudi poslušati ne želijo več praznih obljub in laži večnih oblastnikov, z obremenjeno in zapackano vestjo, brez ugleda in zaupanja. Končuje se obdobje arbitrarne moči elite, ko se je živelo sicer mirno, a ne var no. Prihaja jutro noči laži, v kateri so vsi videli stati cesarja golega, besede resnice pa si nihče ni drznil spregovoriti. Na očitek, da se v vodstvu mladinske organizacije borimo za oblast, odgovarjamo pritrdilno. Borimo se za oblast skupščine, za ne posredne volitve, za možnost politične konkurence, za možnost izražanja različnosti. Brez tega ni napredka, ni ne svobodne ga posameznika, ne svobodne družbe. Borimo se za oblast, ki jo bodo nadzirali državljani in ne obratno. Čez 10 let, enajst mesecev, 22 dni bo očitno brez našega soglasja človeštvo z lahkotnim plešočim korakom stopilo v 21. stoletje. Na nas je, ali bomo enako storili tudi mi, ali pa bomo še naprej počasi, a vztrajno korakali nazaj v srednji vek. Veliko je bilo storjenega, da bi se ideali starejše generacije pokopali, še več, da se ideali mladi generaciji ne bi nikoli niti rodili. A idealov se ne da izstradati, ne zatreti, ne zapreti. Andrej Verbič Dražgoše, 8. 1. 1989 ''Priznanja novinarjem'' Na osrednji prireditvi so bila podeljena tudi priznanja novinarjem in fotoreporterjem, ki so dolga leta spremljali prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Priznanja so prejeli Franc Perdan iz Gorenjskega glasa, Slavko Kerševan iz Doma JLA Ljubljana in Stane Škrabar iz RTV Ljubljana. S tem so organizatorji izrazili priznanje njihovemu dolgoletnemu spremljanju dražgoških prireditev in prispevku k ohranjanju njihovega spomina v javnosti. *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] '''1990''' 7. januarja 1990 je v Dražgošah potekala 33. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 48. obletnici dražgoške bitke in škofjeloškemu občinskemu prazniku. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Prireditev je potekala v znamenju sončnega, vendar mrzlega in skoraj povsem kopnega zimskega vremena. V primerjavi s prejšnjimi leti je bila udeležba skromnejša. Kljub temu so organizatorji ocenili, da Dražgoše ostajajo vredne spomina in da morajo tradicionalne prireditve obstati, vendar z vsebino, ki bo bolj prilagojena sodobnemu času. ''Spominski pohodi'' Pohodniki so v Dražgoše prihajali po poteh iz različnih smeri Gorenjske, povezanih s partizanskimi enotami in narodnimi heroji. Program je obsegal devet pohodov. Najzahtevnejša sta se začela že v noči s sobote, 6. januarja, na nedeljo, 7. januarja. Prvi je vodil od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš po poti Cankarjevega bataljona, drugi pa od Prtovča prek Ratitovca do Dražgoš po poti Prešernove brigade. Drugi pohodi so bili: • pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske prek Jelovice do Dražgoš, • pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča, Zgornje Besnice in Nemilj, • pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke prek Križne gore in Čepulj, • pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc, • pohod iz Železnikov do Dražgoš, • pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope prek Jamnika, • pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča prek Ratitovca. ''Športna tekmovanja'' V nedeljo sta potekali dve tradicionalni športni tekmovanji. V Dražgošah se je ob 8. uri začelo 19. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije, JLA in organov za notranje zadeve. Tekmovanje je potekalo v obliki desetkilometrskega patruljnega teka in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, usposobljenosti in sodelovanja tekmovalcev. V Kropi je istočasno potekalo tradicionalno tekmovanje tekaških ekip ZSMS in ZRVS, ki se je zaključilo v Dražgošah. Športni tekmovanji sta tudi leta 1990 ohranjali povezavo med spominsko prireditvijo, telesno pripravljenostjo in druženjem udeležencev. Najboljšim so na osrednji slovesnosti podelili pokale in kolajne. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost 33. spominske prireditve je potekala 7. januarja 1990 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Prireditev leta 1990 je potekala v času velikih političnih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji. Nastajale so nove politične zveze in stranke, politični prostor se je hitro spreminjal. Lušina je nove politične zveze in stranke pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. ''Spomin na Iveta Šubica'' Letošnjo prireditev je posebej zaznamovala smrt Iva Šubica, ki je umrl 29. decembra 1989 v Škofji Loki. Ive Šubic je bil nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko. *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] '''1991''' Prireditev leta 1991 je potekala v času, ko je Slovenija doživljala velike politične in družbene spremembe ter se približevala uveljavljanju samostojnosti in neodvisnosti. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Organizatorji pa so poudarjali, da ukinitev občinskega praznika ne pomeni tudi konca spominske prireditve. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile. V letu 1991 so prav tako praznovali 50. obletnico vstaje slovenskega naroda, ustanovitve Osvobodilne fronte, napada na Jugoslavijo in začetka narodnoosvobodilnega boja. Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Organizatorji so poudarjali, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek. Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke. 13. januarja 1991 je tako v Dražgošah potekala 34. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda. Prireditev je bila prvič izvedena v novih družbenopolitičnih razmerah in ni bila več povezana z občinskim praznikom Škofje Loke. Kljub temu so organizatorji poudarili, da zgodovinskega spomina na dražgoško bitko ni mogoče ukiniti. Program je ohranil tradicionalne spominske pohode in osrednjo slovesnost, dopolnili pa so ga z novimi športno-rekreativnimi vsebinami. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. ''Spominski pohodi'' V Dražgoše so tudi leta 1991 vodile številne tradicionalne pohodne poti, povezane s partizanskimi enotami in njihovim delovanjem na Gorenjskem. Osrednje mesto je imel pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Pasje ravni do Dražgoš, ki se je začel že v noči s sobote na nedeljo. Šlo je za dvanajsti tradicionalni pohod po tej zahtevni poti, ki je pohodnike vodila iz Poljanske doline čez hribovit svet do Dražgoš. Drugi množični pohodi so bili: • pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Krope do Dražgoš, • pohod Po poti Kokrškega odreda iz Kranja oziroma Besnice prek Čepulj in Mohorja, • pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Selc do Dražgoš, • pohod Po poti 7. udarne brigade Franceta Prešerna iz Železnikov do Dražgoš, • planinski pohod po poti Prešernove brigade iz smeri Češnjice, Prtovča in Ratitovca. Na pohode so bili vabljeni planinci, taborniki, lovci, šolarji, krajani in drugi udeleženci. Organizatorji so poudarjali tudi udeležbo Slovencev iz zamejstva. Pohodi so bili načrtovani tako, da bi se njihovi udeleženci pred osrednjo slovesnostjo zbrali pri šoli v Dražgošah. Posebno vabilo je bilo namenjeno borcem NOV, ki naj bi svojo udeležbo razumeli kot dolžnost in izraz pripadnosti borčevski organizaciji. Organizatorji so hkrati pozivali k čim večji udeležbi praporov borčevskih, planinskih, lovskih, taborniških in drugih organizacij. ''Športna tekmovanja'' Program leta 1991 je predvideval več športnih in rekreativnih tekmovanj. Osrednje mesto je imelo 20. jubilejno odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj enot Teritorialne obrambe Republike Slovenije, na katerem so bile vabljene tudi patrulje JLA, organov za notranje zadeve in enot teritorialne obrambe iz drugih republik in pokrajin Jugoslavije. Enote JLA se vabilu k sodelovanju na športnem tekmovanju v letu 1991 niso odzvale. Predvideno je bilo tudi tekmovanje ekip ZRVS Slovenije, ki naj bi se vključile v smučarsko tekmovanje patrulj TO oziroma se udeležile množičnega pohoda iz Selc v Dražgoše. V okviru programa je bilo napovedano še tekmovanje rekreativcev z gorskimi kolesi na deset kilometrov dolgi progi od Nemilj do Dražgoš, smučarski tek borcev NOV na tri kilometre in poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore. Zaradi slabega vremena pa je bil dejanski športni program precej bolj okrnjen. Na koncu sta bili izvedeni le dve tekmovanji – tekmovanje patrulj Teritorialne obrambe in tekmovanje rekreativnih gorskih kolesarjev. Smučarski tek borcev NOV je bil zaradi vremenskih razmer odpovedan. Športni del prireditve je bil tudi leta 1991 predstavljen kot pomemben del spominskega dogajanja. Organizatorji so želeli pokazati, da udeležence v Dražgoše ne vodijo le spomini in slovesnost, temveč tudi športni izziv, preizkus telesne pripravljenosti in želja po druženju. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost 34. spominske prireditve je potekala 13. januarja 1991 ob 12. uri pri spomeniku dražgoški bitki v Dražgošah. Organizatorji so želeli z množično udeležbo jasno pokazati, kakšen pomen ima dražgoška bitka tudi v novih družbenopolitičnih razmerah. Slovesnost je bila namenjena spominu na žrtve dražgoške bitke in širšemu pomenu narodnoosvobodilnega boja. Organizatorji so v programu poudarili, da se želijo tudi v novih razmerah s ponosom spominjati dogodkov iz NOB ter zavrniti poskuse, da bi se pomen žrtev in trpljenja slovenskega prebivalstva zmanjševal ali prikazoval kot nekaj nepotrebnega. Na slovesnosti so podelili tudi priznanja najuspešnejšim udeležencem športnih tekmovanj ter spominska priznanja pohodnikom, med drugim tistim, ki so že desetič prehodili pot iz Pasje ravni do Dražgoš. *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == <font color=red>Manjka povzetek o proslavah po 1991.</font> '''1992''' V nedeljo, 12. januarja 1992, je bila napovedana 35. prireditev Po stezah partizanske Jelovice v Dražgošah, posvečena 50. obletnici dražgoške bitke. Komisija za pripravo programa je imela v mislih spomin na ustanovitev štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 v povezavi z mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Janez Lušina, predsednik komisije za pripravo prireditev, je za sejo pripravil naslednje vsebinske poudarke programa. 50. obletnica dražgoške bitke bo: *dan športnih prireditev vojske in vseh obrambnih sil Slovenije, *dan pohodništva in rekreacije, predvsem dan planincev, tabornikov, kolesarjev, gorskih padalcev in ljudi vseh generacij, ki bodo prišli v Dražgoše, *za vaščane Dražgoš bo to dan spomina na težke dni, na prestano gorje, na izgubljene svojce. Geslo prireditve bo: »Partizanski boj za nacionalno svobodo in svobodo človeka sploh je bil enkratno dejanje v zgodovini Slovencev, mejnik, ki ga ne smemo premikati in razvrednotiti, kot tudi ne mejnika boja za samostojno Slovenijo v letu 1991.« '''Športne prireditve ob 50. obletnici dražgoške bitke:''' # Odprto smučarsko patruljno prvenstvo enot TO Slovenije s tekom na smučeh in streljanjem. Smučarska proga bo potekala v bližini vasi, ob neugodnih razmerah na Jelovici, strelišče bo pod Bičkovo skalo nad Dražgošami. # Rekreativni nastopi kolesarjev z gorskimi kolesi iz smeri Kropa, Besnica in Selca. # Množični pohodi: :::* Nočno-dnevni pohod Pasja ravan – Breznica – Topolje – Dražgoše :::* Kranj – Čepulje – Mohor ali Nemilje – Dražgoše :::* Kropa – Jamnik – Dražgoše :::* Železniki – Rudno – Dražgoše :::* Selca – Kališe – Dražgoše :::* Prtovč – Ratitovec – Dražgoše ::4. Poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore s pristajanjem v okolici spomenika. ::5. Smučarski tek borcev NOV in veteranov na 3-kilometrski progi. '''Kulturno-spominski del prireditve:''' * KS Dražgoše - Rudno zaprosi predstavnike Cerkve in naroči mašo zadušnico za vse, ki so bili ustreljeni ali so padli v Dražgošah. Maša naj bi bila v farni cerkvi v Dražgošah okoli 10. ure, da bi bilo možno sodelovanje vseh, ki to želijo. Krajevna skupnost Dražgoše pravočasno vabi na prireditev Dražgošane, ki ne živijo v vasi, oz. so vas zapustili v vojnem času. Dražgošani zagotovijo okrasitev vasi ter možnost dobiti hrano in pijačo proti plačilu. * Program se odvija pri osnovni šoli v Dražgošah med 11.00 in 12.00 kot sproščeno srečanje vseh udeležencev spominske prireditve. * Močnejša delegacija predstavnikov ZB, Cankarjevega bataljona in vaščanov odnese in položi venec padlim za svobodo pri spomeniku. Skupino spremljajo oddelek enote TO, zastave in rog, ki ob polaganju zaigra obredno žalostinko. * Pozdravne besed vsem udeležencem prireditve nameni domačinka dr. Slavica Pentek - Lotrič. * Organizator predlaga nekaj kandidatov za slavnostnega govornika: dr. Franceta Bučarja, Igorja Bavčarja in dr. Dimitrija Rupla. Komisija izbor prepusti Republiškemu odboru ZB NOB Slovenije, ki dokončno izbere prvega, dr. Franceta Bučarja. Poanta govora naj bo na dokončnem ovrednotenju bitke, povezano z bojem za samostojno Slovenijo leta 1991. * Kulturni program: ena do dve partizanski pesmi, po možnosti Partizanskega pevskega zbora, in dve do tri deklamacije s partizansko vsebino (Valič, Maurer ali kdo drug). * Podelitev medalj in diplom športnikom. '''Dodatne informacije in predlogi:''' *Republiški odbor ZB Slovenije se prosi, da motivira občinske odbore ZB za udeležbo na prireditvi 12. januarja 1992 * RTV Slovenije naj bi del dražgoške slovesnosti neposredno prenašal. * Propagirati praznovanje obletnice prek sredstev obveščanja in še zlasti Republiškega štaba TO s poanto, da je bila NOB predvsem izraz domovinske ljubezni do rodne zemlje in temelj, na katerem se je gradila nova slovenska vojska (TO). * Prireditev ob osnovni šoli v Dražgošah je obenem počastitev šole, ki je bila odprta leta 1958 kot pomnik, posvečen dražgoški bitki. * Svečana vabila pripravi Občinski odbor ZB Škofja Loka, pošiljatelj je predsednik Skupščine občine Škofja Loka. * Prapore uskladiti s časom in novimi ustavnimi predpisi. '''1993''' Odbor za organizacijo prireditev Po stezah partizanske Jelovice je 12. oktobra 1993 obravnaval poročilo o organizaciji in izvedbi prireditve, ki je bila 10. januarja tega leta. Na prvi seji je sklenil, da odbor opravi razgovor z vaščani Dražgoš, da bi pridobili njihovo mnenje in gledanje na prireditev. Razgovor je bil opravljen, ni pa zabeležke vsebine. 8. januarja je odbor organiziral koncert Partizanskega pevskega zbora v hotelu Transturist v Škofji Loki, pred tem pa je imel predsednik ZZB NOB Slovenije razgovor s še živečimi borci Cankarjevega bataljona. Program prireditve je bil tokrat v primerjavi s preteklimi leti precej spremenjen. Zaradi pomanjkanja snega so bila tekmovanja smučarskih veliko šebv ekip TO in Policije prenesena na Pokljuko. Program prireditve je bil popestren še s tekmovanjem kegljačev v Železnikih, z nastopom policijske enote in članov GRS ter nastop balonarjev. Vseh načrtovanih idej in zamisli pa kljub angažiranju odbora ni bilo mogoče uresničiti. Zbranim na prireditvi ob osrednjem spomeniku sta spregovorila predsednik RS Milan Kučan in dr. Slavica Lotrič Pentek. V kulturnem programu so sodelovali Partizanski pevski zbor, recitator Aleksander Valič in kot povezovalec dramski igralec Jože Logar. Člani odbora so ugotavljali in predlagali: * Veliko število natisnjenih vabil »preberi in oddaj naprej« ter plakatov, intervjujev, tiskovnih konferenc, objav v medijih; vse to in lepo vreme je pripomoglo k množični udeležbi na prireditvi. * Zagotoviti je treba, da bo v prihodnje zemljišče okrog spomenika v času prireditve primerno urejeno (ne bo potreseno s hlevskim gnojem). * Brezplačno prehrano in napitke omejiti na minimum, kosila po prireditvi naj se ne prireja več. * Vsebina prireditve pri spomeniku naj ne bi bila več tako trdo partizanska. (PPZ nastopa že tretje leto.) * V program vključiti Pihalni orkester Alples Železniki ali Pihalni orkester Škofja Loka. * Občina Škofja Loka naj bi dala pobudo, da se Dražgoše vključi v Svetovno enciklopedijo. * Odbor naj bi delal vse leto in postoril vse, kar je treba, predvsem zbiranje finančnih sredstev. * Udeleženci z gorskimi kolesi bodo v prihodnje nastopali kot pohodniki. Vodstvu Kolesarske zveze Slovenije predlagati, da se udeležba na prireditvi vključi v koledar prireditev kot rekreativni pohod in ne kot tekmovanje. ==V novem tisočletju== V delu. '''2012''' V soboto zvečer med enajsto in polnočjo bo krenila kolona več sto pohodnikov od kmetije Košir pod Pasjo ravnjo v dolino, prečila poljansko Soro, se znova vzpela v hrib proti Lubniku, mimo Sv. Tomaža v Selško dolino in čez Mohor v Dražgoše. Dobrih deset ur je do cilja. Letos bo polna luna, večinoma kopna pot in za ta letni čas ne prehud mraz. Vse drugače je bilo pred sedemdesetimi leti, ko se je po srditih spopadih z nemškimi enotami v Bukovem in Kovskem Vrhu ter na Pasji ravni vodstvo Cankarjevega bataljona odločilo za umik proti Dražgošam. Takrat je bila ostra zima, visok sneg, temperature globoko pod lediščem. Nemško poveljstvo je bilo odločeno zatreti vstajo na Gorenjskem in uničiti partizanske enote. Delno jim je to uspelo, niso pa uničili Cankarjevega bataljona. Po treh dneh hudih bojev v Dražgošah so se znesli nad vaščani. Vas so požgali, jo zravnali z zemljo, 41 domačinov ubili, druge izgnali. V spomin na komaj verjetni gverilski upor v okupirani Evropi in tragedijo vasi pod Jelovico že petinpetdeset let potekajo spominsko-rekreativne prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Osrednji dogodek je vedno na nedeljo okrog 9. januarja, ko so se leta 1941 začeli tridnevni boji v Dražgošah. Množice pohodnikov se bodo tudi letos zgrinjale iz vseh smeri proti Dražgošam – iz Tržiča, Škofje Loke, Kranja, Krope, Bohinja, iz Železnikov čez Ratitovec. Med tistimi, ki se bodo podali na nočni pohod s Pasje ravni, bo tudi zgodovinar Martin Premk, avtor knjige ''Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941''. S številnimi pričevanji udeležencev takratnih dogodkov je prikazal razpoloženje ljudi in njihove stiske ob terorju, ki je sledil nemški okupaciji, še zlasti ob izseljevanju družin. Odločitev za upor, vstajo, kot so rekli, je obetala rešitev, saj so verjeli, da bo nemška armada ob spopadu s sovjetskimi silami in izgonu iz okupiranih dežel razpadla, kot je pred tem jugoslovanska kraljeva vojska. Knjiga je opremljena z bogatim slikovnim gradivom in grafikami Iveta Šubica, katerega 90-letnice rojstva se bomo spomnili letos. Slikar je bil udeleženec poljanske vstaje, dražgoških bojev in pokola na Mošenjski planini. Tam nekje med Dražgošami in Mošenjsko planino se je izgubil njegov nahrbtnik in z njim risbe prvih partizanov s kučmami, klobuki in delavskimi kapami. Jih je pa kasneje ustvaril še veliko, posebno kolone v snegu so pretresljivi prikazi utrujenosti in vzdržljivosti ljudi in živali v danes težko predstavljivih razmerah. V nedeljo bo pred osrednjo slovesnostjo v Dražgošah Martin Premk (po naporni hoji) predstavil svojo raziskavo dogajanj v letu 1941, še posebej poljanske vstaje. Predstavitev bo pred šolo, kamor se stekajo pohodniki in drugi obiskovalci prireditve, preden se odpravijo k spomeniku. Na stojnicah bo knjigo mogoče tudi kupiti, nekaj predstavitev pa bo še sledilo. -- Milena Sitar {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} '''Vabila''' *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Medvojna razhajanja med partizani, ali sprejeti frontalni boj v Dražgošah ali ne, so se nadaljevala v polemikah po vojni, zlasti med borci Ivanom Janom, Marjanom Masterlom in Janezom Lušino - Malijem. Odločitev za spopad je bila, kot zapiše Jan 1974, pač posledica gorečnosti.<ref>"V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in požrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost v poveljevanju." (Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf ''TV-15'' 1972_3]) </ref> Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to eden od poveljnikov, Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ<ref>V [https://znaci.org/00003/1484.pdf Borcu 1959] piše, da je 4. julija na Lipniški planini govoril Viktor Avbelj.</ref> # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Andrej Verbič, sekretar ZSMS # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše '''Viri''' *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Frančiška Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961; slika v arhivu ZB Škofja Loka * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] *Franc Podjed: uglasbitve (pdf-ji in jpg-ji) ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *''Smučarski tek patrol: V spomin n. h. Staneta Žagarja''. 1982, 1983, 1984, 1985, 1987. (Knjižnica Kranj) *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) *Andrej Pavlovec: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8QDOJJK5 Spomenik dražgoški bitki.] ''Loški razgledi'' 23/1. 204&ndash;12. * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} '''Video''' *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Po stezah partizanske Jelovice 2021. Youtube.] ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. hmn1vv4lt916hmav12jw6m5z16yt3ek 85754 85753 2026-08-28T08:36:49Z ~2026-39721-96 4732 /* Tito v Dražgošah 1977 */ 85754 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvodi {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== {| |[[File:Med borbo za Dražgoše.jpg|thumb|Med borbo za Dažgoše]] |[[File:Nemci v Dražgošah.jpg|thumb|Nemci v Dražgošah januarja 1942]] |} {| |[[File:Požgane Dražgoše.jpg|thumb|Požgane Dražgoše]] |[[File:Požgana cerkev v Dražgošah.jpg|thumb|Požgana cerkev v Dražgošah januarja 1942]] |[[File:Ruševine cerkve v Dražgošah.jpg|thumb|Ruševine cerkve v Dražgošah]] |} Dražgoška bitka je potekala med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše pod Jelovico. Bila je ena najodmevnejših bitk slovenskega partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in je kasneje postala pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. V njej se je Cankarjev bataljon spopadel z bistveno močnejšimi nemškimi okupacijskimi enotami. Čeprav so se partizani po večdnevnem boju umaknili, je bitka močno vplivala na razvoj odporniškega gibanja in je imela hkrati tragične posledice za domače prebivalstvo. Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je bilo območje Gorenjske vključeno v nemški okupacijski sistem. Nemške oblasti so izvajale politiko raznarodovanja, izganjale prebivalstvo, prepovedovale uporabo slovenskega jezika in zatirale vsakršno obliko odpora. V takšnih razmerah se je organiziralo partizansko gibanje, katerega pomembna enota na Gorenjskem je bil Cankarjev bataljon. Konec leta 1941 je bataljon po uspešnih akcijah na širšem gorenjskem območju prišel v Dražgoše. Vas je zaradi lege ob vznožju Jelovice omogočala povezavo z gozdnatim zaledjem, hkrati pa je ponujala možnost oskrbe in zimovanja. Med prebivalci so bila mnenja o navzočnosti partizanov različna. Del vaščanov jih je podpiral, drugi pa so se bali hudega nemškega maščevanja, ki je bilo glede na dotedanjo okupacijsko prakso zelo verjetno. Nemške oblasti so se na prisotnost partizanov odzvale z obsežno vojaško akcijo. Proti bataljonu so poslale številčno in tehnično precej močnejše enote, opremljene z minometi in topništvom. Boji so se začeli 9. januarja 1942 in trajali tri dni. Partizani so izkoristili razgiban teren, utrjene položaje in dobro poznavanje okolice ter povzročili napadalcem občutne izgube. Kljub temu so bili zaradi premoči nasprotnika prisiljeni v umik na Jelovico, s čimer so se izognili uničenju. Tudi okrog 300 od 444 vaščanov je pred Nemci pobegnilo v Jelovico. Po umiku partizanov so nemške enote izvedle ostre povračilne ukrepe nad prebivalci, ki so ostali v Dražgošah. Ustrelile so 41 moških, 81 oseb internirale, vas pa požgale in do tal porušile. Premoženje prebivalcev je bilo zaplenjeno ali uničeno. Vprašanje odgovornosti za trpljenje prebivalcev je bilo predmet razprav že med vojno in še posebej po njej. Vojaški pomen bitke je bil predvsem moralen in političen. Cankarjev bataljon je dokazal, da se lahko partizanske enote več dni uspešno upirajo številčno močnejšemu nasprotniku. To je okrepilo ugled odporniškega gibanja in spodbudilo nadaljnji razvoj partizanskih enot na Slovenskem. Po drugi strani je tragedija Dražgoš opozorila na veliko ceno, ki jo je civilno prebivalstvo plačevalo v razmerah okupacije. Po vojni so Dražgoše postale eden osrednjih krajev spomina na narodnoosvobodilni boj. Na kraju bitke je bil postavljen velik spomenik, vsako leto tam poteka spominska prireditev. V socialistični Jugoslaviji je bila bitka predstavljena predvsem kot junaški upor proti okupatorju, medtem ko so bila vprašanja posledic za civiliste manj izpostavljena. Dražgoška bitka ostaja eden najpomembnejših dogodkov slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. (Enciklopedični povzetek je pomagal oblikovati Chat GPT.) ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== {| |[[File:Partizani korakajo skozi osvobojeno Rudno v Dražgoše.jpg|thumb|Partizani korakajo skozi osvobojeno Rudno v Dražgoše]] |} Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. (Milena:) Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953, ob 11. obletnici borbe v Dražgošah, so kranjski in radovljiški okrajni odbori organizirali 20 patrulj, ki so obiskovale partizanske družine. V mnogih hišah je donela partizanska pesem, ki so jo nekdanji partizani prepevali skupaj z vaščani. Na tem dogodku je prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, da se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. {| |[[File:Prvotni grob padlih Dražgošanov.jpg|thumb|350 px|Prvotni grob padlih Dražgošanov]] |[[File:Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956.jpg|thumb|500 px|Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956: Franc Selan-Brinca, Marjan Jensterle, Martin Prešern s sinom. Arhiv družine Melink.]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. Naslednje leto je organizacijo patruljnega teka Po steza partizanske Jelovice izvedla Gorenjska smučarska podzveza, in sicer 9. januarja 1959. Sodelovalo je 14 patrulj, tekmovalna proga je tekla mimo znanih spominskih obeležij na Jelovici. Prvo mesto je osvojila patrulja TVD Partizan Gorje. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« (Mile Pavlin: '''Po stezah partizanske Jelovice. [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.] 90.) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1959''' '''Jelovica, 4. julija 1959.''' Na Lipniški planini, sredi prostranih gozdov, se je zbralo nad 11.000 ljudi. Prišli so na proslavo, posvečeno Dnevu borca in 40-letnici ZKJ. Pozdravil jih je predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev tovariš Ivan Bertoncelj - Johan, ki je ob tej priložnosti podelil odlikovanja najzaslužnejšim delavcem na področju izvenarmadne vzgoje. Proslave so se udeležili tudi podpredsednik Izvršnega sveta LRS Viktor Avbelj, generalmajor Radko Vujovič in predsednik OLO Kranj Vinko Hafner. BREZ VOJNE NAPOVEDI. »Modri« so 3. julija zjutraj brez vojne napovedi iznenada napadli in zavzeli obmejne prehode na Karavankah in Julijskih Alpah. Naše enote na vsej obmejni črti uspešno zadržujejo sovražnika. Letalstvo »modrih« je zelo aktivno. Na komandi teritorialnih enot za Gorenjsko je proti večeru slišati naslednje poročilo z Jelovice: »Tukaj gozdni čuvaj na Martinčku. Nekako med Lipniško in Mošenjsko planino so neznana letala tik pred nočjo, okrog sedme ure zvečer, spuščala padalce.« Izvidnica partizanskega odreda »Jelovica« krene takoj na pot in ugotovi, da je »sovražnik« res spustil na Lipniško planino manjšo vojaško enoto. Le-ta je zavzela dominantne položaje na vrhovih. To je verjetno priprava za večji padalski desant naslednjega dne! Komanda partizanskih odredov Gorenjske je takoj ukazala novoformiranim enotam: »V noči od 3. na 4. julij izvršite marš na Jelovico, da uničite sovražnika na Lipniški planini ter onemogočite morebiten nov desant.« POHOD. Ko so enote prejele ukaz, so komandirji pričeli zbirati borce in v zgodnjih jutranjih urah krenili na pohod po stezah partizanske Jelovice, da preženejo »sovražnika« s položajev. In so šli na pohod: odred narodnega heroja Andreja Žvana-Borisa, ki je štel 300 mož, iz Bohinja odred Tomaža Gobca 300 mož, z Jesenic se je dvignila brigada z bataljonom narodnega heroja Jožeta Gregorčiča-Gorenjca in narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža - 1200 ljudi, iz Kranja brigada narodnega heroja Ivana Slavca-Jokla - 2000 ljudi, iz Radovljice odred narodnega heroja Staneta žagarja - 400 ljudi, iz Škofje Loke odred narodnega heroja Lojzeta Kebeta-Štefana (400 ljudi), iz Tržiča odred Antona štefeta-Kostje (400) ljudi, četa Blaža Ostrovrharja iz Železnikov (200 ljudi) in Žirovska četa (100 ljudi). Vreme je bilo kot nalašč za pohod. Nebo so pokrivali svinčeni oblaki, kdaj pa kdaj je pokukalo iz njih sonce, ko da bi hotelo vzpodbuditi »partizane«, ki so stopali po partizanskih stezah. Stari borci so spotoma pripovedovali mladini, kje so bile borbe, kje kurirske postaje, kje zbori političnih aktivistov, kako je bila organizirana obveščevalna služba ... Kaj vse je bilo med narodnoosvobodilno borbo v teh gozdovih, kaj vse je doživela partizanska Jelovica! Približno ob deseti uri se je začelo spuščanje in prodiranje »sovražne« desantne skupine. »Naši« so »sovražnika« obkolili. Topovski strel je napovedal pričetek »borbe«. V zrak je švignila raketa. Oglasili so se rafali šarca, nekje je zaregljal mitraljez. Z vseh strani so »naši« jurišali. Potem so čete, bataljoni in odredi zmagoslavno vkorakali v kotlino in se postrojili pred tribuno. Komandirji so pokrovitelju proslave, tovarišu Viktorju Avblju, raportirali o pohodu, borbi in zmagi. Viktor Avbelj je nato spregovoril vsem zbranim udeležencem proslave. [...] Stane Škrabar ml.: '''Po stezah partizanske Jelovice.''' [https://znaci.org/00003/1484.pdf ''Borec'' 1959.] ''Borec'' 1959.] 366. {| | [[File:Proslava na Lipniški planini 1959.jpg|thumb|S proslave na Jelovici: partizani polagajo vence k spomeniku svojih padlih tovarišev (na Lipniški pl. 1959)]] | [[File:Proslava na Lipniški planini 1959 02.jpg|thumb|Proslava na Lipniški planini 1959]] |} '''1960''' '''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] | kipec borca/kurirja za nagrado Po stezah ... 1958 |} '''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) '''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''Odbor za proslavo »Po stezah partizanske Jelovice«''' je izdal pred pohodom »Po stezah partizanske Jelovice« prospekt na 20 straneh. V njem so popisani dogodki zadnjih 100 let na področju Gorenjske, torej razdobje, ko se je začel porajati iz fužinarjev in kovačev delavski razred. Obširno so popisani tudi predvojni napori KP za poživitev boja delavskega razreda proti kapitalističnemn družbenemu redu. Zlasti pa je obširno opisana NOB. Prospekt je opremljen z lepimi fotografijami. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961, št. 2.] 173.) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' '''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> '''1967''' '''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''1968''' '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] '''1969''' '''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme »Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] '''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij. V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič, osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] '''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba".''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«. Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] '''1970''' '''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi. Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]</s> '''1971''' '''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] '''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo. Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje. Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] '''1972''' '''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko zapišemo, da nam je bil jasni zimski dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje. Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti. Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba pripraviti okrepčila, treba je pripeljati športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj primeren je prostor za novo šolo. Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo. Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani. Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje. Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili brezbrižni do skupnosti. Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. Kljub udeležbi mnogih nekdanjih borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb. Zdaj, ko je proslava za nami, bodo pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]</s> Franc Štefe - Miško in Miloš Rutar - Ružo: '''Še enkrat o naših proslavah.''' [...] Letošnja proslava ob 30. obletnici boja v Dražgošah je bila sama po sebi veličastna. Na sami proslavi in na smučarskem tekmovanju »Po stezah partizanske Jelovice« je sodelovalo, oziroma je tekmovalo več kot 1.200 udeležencev, med katerimi so bili tudi iz drugih republik. Zatorej je bila dražgoška proslava v pravem pomenu največja naša zimskošportna prireditev. Toda kijub temu bi lahko marsikaj očitali organizaciji. Naj naštejemo nekatere pomanjkljivosti: Zaradi zastoja v prometu se je proslava začela s precejšnjo zamudo, pa tudi govor in kulturni program sta se močno zavlekla. Tekmovalce, ki so morali startati ob določenem času, pa ni nihče pozdravil. Govor in kulturni program sta trajala več kot uro, čeprav je bilo kar precej mraz. Ali ju ne bi mogli skrajšati? Še huje pa je, da je udeležba šolske mladine in delovnih kolektivov na dražgoških proslavah vsako leto precej pičla, čeprav sta tako proslava kot tudi tekmovanje namenjena predvsem mladini. Potrebno bi bilo najti ustrezno rešitev ter doseči večjo udeležbo mladine in delavcev. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] '''1973''' '''Priznanje jeseniško-bohinjskemu odredu.''' [...] Poveljstvo je posvečalo veliko pozornost tudi utrjevanju telesnih sposobnosti posameznikov in enot, da bi jih usposobilo za najnapornejše naloge. Na številnih pohodih in smučarskih tekmovanjih so pripadniki pokazali zadovoljivo telesno zmogljivost. Na lanski prireditvi »Po stezah partizanske Jelovice« so ekipe odreda zasedle 2. in 3. mesto v skupni uvrstitvi ter prvo mesto pri streljanju. Letos so bile ekipe spet najboljše pri streljanju in tretje na patruljnih tekih. [...] Poveljniško osebje je opravilo uspešno več strokovnih seminarjev in vaj. Zlasti pa se je odlikovalo pri poveljniških vojaških igrah v okviru vaj »Jelovica 72«. [...] Poveljnik odreda Slavko Staroverski je za svoje delo v odredu prejel zlato plaketo republiškega odbora ZRVS. JOšT ROLc [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] <s>[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18]</s> '''Podelitev plaket ZZB NOV Jugoslavije.''' Pohod po stezah partizanske Jelovice Škofja Loka [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] '''1974''' '''Sedemnajstič »Po stezah partizanske Jelovice«.''' V lepem sončnem vremenu se je zbralo nad 400 tekmovalcev, partizanov, vojakov, mladincev in veteranov iz vse Jugoslavije. Najprej je generalpolkovnik Franc Tavčar - Rok sprejel raport nastopajočih, nato so predstavniki družbeno-političnih organizacij položili vence k spomeniku padlih. Sekretar medobčinskega komiteta ZKS za Gorenjsko Martin Košir je spregovoril domačim gostom in športnikom. V svojem govoru je orisal navzočim pomen te bitke za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne vojne na Gorenjskem. Poudaril je dejstvo, da Cankarjev bataljon, ki je bil številčno neprimerno manjši od okupatorskih sil, ni okleval in se ni ustrašil premoči. To je nauk za danes, ko razvijamo koncept splošnega ljudskega odpora: sovražnikova premoč v številu ni vedno bistvena! Spored spominskih športnih prireditev je obsegal tekme v biatlonu, kjer je zmagal med posamezniki Filip Grašič, ekipno pa Slovenija 2 in Alples. V tekmovanju partizanskih enot SLO iz Slovenije so zmagali že drugič zaporedoma Mariborčani. V tekmah za prvenstvo ljubljanskega armadnega področja pa je bila najboljša ekipa iz Tolmina. V tekmovanju patrulj je bila prva ekipa Slovenije, med člani pa ekipa Triglava iz Kranja. Pri tekmovanju mladincev sta bili najboljši ekipi Olimpije iz Ljubljane in Alplesa iz Železnikov. Dražgoškega memoriala so se udeležili slepi smučarji, med katerimi sta zmagala Nace Kanc in Marko Kisovec. Nazadnje je bilo še tekmovanje najstarejših, med katerimi sta zmagala znam smučarski delavec Matevž Kordež in Viktor Brezovšek. Bile so hude težave s snegom, tako da nekaj dni pred tekmovanjem še ni bilo gotovo, ali spoh bodo tekmovanja. Kljub vsemu je prireditveni odbor prireditev izpeljal v zadovoljstvo vseh. E. šELHAUS [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] (s sliko) '''Na Bičkovi skali.''' Vsakoletne prireditve »Po poteh partilzanske Jelovice« smo se taborniki in tabornice odreda Bičkova skala tudi letos udeležili, kakor že vseh dosedanjih. Dne 13. januarja smo se zbrali pred osnovno šolo Franceta Bevka, hukajoč si v roke, kajti bilo je mrzlo nedeljsko jutro. Avtobus ni in ni hotel pripeljati. Končno se je le prikazal in kot bi mignil smo se spravili vanj. Spotoma smo pobrali še tabornice in tabornike Savskega odreda. Po dolgotrajni vožnji, ki smo jo v glavnem prespali, smo končno le zagledali Dražgoše, obsijane s soncem. Najprej smo se napotili k dražgoški osnovni šoli, pred katero je bila otvoritvena slovesnost. Po krajšem nagovoru so se proti spomeniku Cankarjevemu bataljonu napotile delegacije - med njimi tudi naša - in položile vence. In nato smo odšli proti Bičkovi skali, katere ime nosi naš partizanski odred. Ker se nismo hoteli preveč naprezati, smo jo hoteli ubrati po bližnjici. Našo namero je preprečil vojak. Ubogali smo ga, kajti varnost je varnost. Tako smo do Bičkove skale gazili visok sneg. Udiralo se nam je pod nogami in prašilo se je okoli nas, da je bilo vse belo. Do podnožja skale je še nekako šlo, toda morali smo se prebiti tudi čez z gruščem pokrito reber. Le s težavo smo se dokopali do vrha, kjer smo položili venec in imeli krajšo komemoracijo. Potem smo se vrnili v vas in si ogledali tekače, udeležence letošnjega tekmovanja »Po poteh partizanske Jelovice«, organiziranega v počastitev dvaintridesete obletnice legendarne dražgoške bitke. Tudi v nižje ležečo vas Lajše smo šli, kjer smo se v tamkajšnji gostilni za silo ogreli. Po dveh urah smo se odpravili nazaj. Pričakal nas je Blaž. »Le kam ste izginili?« nam je rekel. »Iskali so vas od RTV Ljubljana!« Bilo nam je žal, da smo bili odsotni. Toda - po toči zvoniti je prepozno, kot pravi pregovor. Sicer pa se je približal tudi čas odhoda. V avtobus smo vzeli še makedonske in bosanske smučarje ter se odpeljali. Malo smo se resda stisnili, zato pa je bila pot proti domu le bolj vesela in kratkočasna. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (s sliko) Ivo Kržišnik: '''Glas svobodne Jelovice.''' Tisočletna Škofja Loka je pred kratkim praznovala svoj občinski praznik, ki ga je posvetila spominu na junaško bitko Cankarjevega bataljona meseca januarja 1942 v Dražgošah. V številne proslave in tekmovanja v počastitev tega praznika se že četrto leto zapored vključujejo tudi škofjeloški taborniki s tradicionalnim zimskim orientacijskim tekmovanjem »Glas svobodne Jelovice«. Letos so se za to tekmovanje še posebno skrbno pripravili, na pomoč pa sta jim priskočila tudi odsek za narodno obrambo in splošni ljudski odpor pri občinski skupščini Škofja Loka, ki je priskrbel nepogrešljive zveze UKV, ter občinska skupščina ZMS Škofja Loka, ki je darovala dragocen prehodni pokal za zmagovalca. Uspeh ni izostal. Na startu se je 5. januarja zbralo rekordno število ekip. Prišlo jih je kar sedemindvajset, skoraj iz vse Slovenije. Taborniki iz Nove Gorice, Murske Sobote in Novega mesta so prišli že v petek, iz Ljubljane, Vranskega, Tržiča, Žirov, Gorenje vasi pa so prispeli tik pred začetkom tekmovanja. Sodelovale so tudi štiri domače ekipe odreda Svobodni Kamnitnik. Ekipe so bile razdeljene v dve starostni skupini, prva do petnajstega leta starosti in druga od petnajst let naprej. Tekmovale so lahko moške, ženske ali mešane ekipe; vsaka je štela štiri člane. Sklepni del tekmovalne poti - tekmovanje sem le spremljal - sem prehodil s fanti ki so narekovali peklensko hitrost. Povedati moram namreč, da je bila to ekipa piratov, lanskoletnih republiških prvakov na repubiškem orientacijskem tekmovanju in udeležencev centralnega orientacijskega tekmovanja. Miha, Boris, Janko in Andrej so bili tako všči v orientiranju, da se jim kar nisem mogel načuditi. Po kratkem opisu kontrolne točke - vpisati so jo morali v poseben dnevnik - smo odšli proti peti kontroli, ki je bila na drugem bregu Sore. Ker ni bilo daleč naokrog nobenega mostu, smo se odločili, da jo prebredemo in tako najhitreje najdemo peto kontrolno točko. Čeprav se je mrzla voda kar zažirala v naše noge, smo tudi to oviro preskočili in se kaj hitro znaš1i pri Matjažu in Milošu, ki sta si grela prezeble roke pri majhnem ognju pri studenčku. Tekmovalci so zabeležili značilnosti mesta, kjer je bila peta kontrolna točka, in potem smo jo hitro mahnili naprej. Na Hribcu, pri lepi cerkvici smo našli šesto kontrolno točko. Toda - kontrola je bila »mrtva«, saj smo našli poleg kontrolne zastavice samo geslo: 9. januar - občinski praznik Škofje Loke. S tem je bila naša pot praktično sklenjena, kajti v dobrih petih minutah smo bili že na cilju, ki je bil v taborniškem domu. Jaz sem se pošteno upehan najprej napil toplega čaja, ki ga je pripravila Meta. Fantje so medtem reševali test iz prve pomoči in topografije. Povedali so mi, da jim je šel kar dobro od rok in sedaj so si želeli samo še to, da bi se čim bolje odrezali. Zanje je bilo namreč tekmovanje končano. Ni pa bilo končano za druge, ki so se bolj ali manj zadovoljni vračali na cilj. Zadnja ekipa je prispela ob pol štirih popoldne in tedaj so pričeli z izračunavanjem rezultatov. Ker je bilo tekmovalcev veliko, se je napovedana slovesna razglasitev rezultatov pomaknila kar za debelo uro naprej. Prehodna pokala sta osvojila ekipa odreda »Svobodni Kamnitnik« iz Škofja Loke pri starejših in ekipa »Savskega odreda« iz Ljubljane pri mlajših. Letošnje tekmovanje za prehodni pokal Jelovice je odlično uspelo, saj so se ekipe srčno borile. V neugodnem meglenem vremenu pa so morale pokazati tudi, da zares obvladajo osnove orientacije, da so vzdržljive in da jih ne morejo ustaviti naravne ovire. Vse to pa je pomemben činitelj našega splošnega ljudskega odpora. Žal so se tekmovanja udeležile le taborniške ekipe in zato si bo organizator v prihodnje prizadeval pritegniti k tekmovanju »Glas svobodne Jelovice« tudi ekipe planincev, JLA ter druge. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (o tabornikih) <s>[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4]</s> '''ZRVS Radovljica.''' Govorili so tudi o prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. Pokrovitelj bo Mitja Ribičič. Organiziral jo bo občinski odbor ZRVS Radovljica v sodelovanju s športnimi organizacijami in smučarskim klubom Radovljica, za sodelovanje pa bodo prosili tudi RO ZRVS. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] {| |[[File:Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki 01.jpg|thumb|Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki. Arhiv ZB Škofja Loka]] |[[File:Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki 02.jpg|thumb|Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki. Arhiv ZB Škofja Loka]] |} '''Svobodna Jelovica 1975.''' Tokratna prireditev bo še sploh izredno množična, saj se je bo ude1ežilo več kot 4.000 tekmovalcev in udeležencev pohodov. To bo poleg vsega drugega tudi prva prireditev v letu 1975 v okviru »Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala« ki bo potekal pod pokroviteljstivom generala armade Nikola Ljubičića. Kot je znano, ta pokal obsega »igmanski pohod«, »Memorial 26 padlih v Mrkopalju«, »Mavrovski memorial« in »Po stezah partizanske Jelovice«, v letu 1975 pa bo dobil še peto prireditev: »Sinjajevinski memorial« v Žabljaku v spomin na težke borbe črnogorskih partizanov v letu 1942. Nekaj novosti pa bo tudi na 18. prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. V tekmovalnem delu bo prvič še mednarodni biatlon - smuški tek ter streljanje s posebnimi puškami za biatlon -, na katerega so vabljene reprezentance šestih tujih držav, tekmovali pa bosta seveda tudi naša državna reprezentanca ter reprezentanca Jugoslovanske ljudske armade. Med pohodi pa bodo tokrat imeli svojega tudi rezervni vojaški starešine; udeležile se ga bodo ekipe iz večjega dela slovenskih občinskih organizacij ZRVS. Najbrž ni treba posebej povedati, da bodo manjkale ekipe iz tistih delov Slovenije, kjer je smučarski šport slabo razvit ali ga sploh ni; nemogoče bi bilo od tamkajšnjih rezervnih starešin zahtevati, da se posebej opremijo in izurijo samo za udeležbo na tej prireditvi. Zato pa bo precej občinskih organizacij, kajpak predvsem gorenjskih, poslalo po nekaj ekip. [...] Glavni organizator prireditve je koordinacijski odbor pri republiški konferenci SZDL Slovenije. Poleg rezervnih vojaških starešin se bodo prireditve udeležili tudi člani drugih organizacij in društev. Planinci se bodo povezali s planinci iz drugih republik ter pripravili pohode prek Jelovice, povzpeli pa se bodo tudi na okoliške vrhove Ratitovec, Kobilica, Partizanski vrh, Blegoš itd. Prireditve se bodo udeležili taborniki, ki bodo šli na pohode, pripravili pa bodo tudi zimske nastope v duhu svojega programa vzgoje – taborni ogenj, igluje, vaje v orientiranju ipd. Prav posebno obeležje pa žele dati prireditvi slovenski sindikati, ki bodo skušali privabiti k udeležbi ne le člane delovnih kolektivov, temveč kar cele njihove družine. Kot zmeraj doslej bosta sodelovali Jugoslovanska ljudska armada ter milica. Poleg vseh si tudi Alpski letalski center prizadeva, da bi s svojim nastopom popestril prireditev; radi bi spustili padalce, ki so dobro izurjeni, vendar nimajo primernih letal, ki bi lahko vzletela s snežne steze; vendar bodo za letalo prosili naše vojno letalstvo. Pri udeležencih, predvsem seveda tistih, ki se bodo udeležili pohodov, je seveda največji problem primerna smučarska oprema. Med tekmovalci teh težav ni, saj se večinoma aktivno ukvarjajo s športi, v kakršnih bodo tekmovali, in jim prave opreme kajpak ne manjka. Vsi drugi pa so večinoma »amaterji«, nedeljski smučarji, pa imajo zato le opremo za smuko in veleslalom, se pravi težke moderne čevlje ter varnostne vezi, ki čevlju ne dopuščajo niti milimetra, da bi se ločil od smučke. S tako opremo pa je težko iti na turne pohode, hoditi s smučmi na nogah navkreber ... Zato bo pač dovoljeno v takih primerih smuči sneti ter si jih naložiti na rame. Prav gotovo pa bodo morali vsi pristojni dejavniki – od proizvajalcev smučarske opreme, posrednikov in prodajalcev in do republike – razmisliti, kako bi bilo moč zdaj drago opremo za turno smučanje bolj približati kupcu, saj se bodo končne koristi pokazale kot na dolgem seznamu – korist bo imel nedeljski smučar, ko mu bo postala dostopna nova oblika rekreativnega športa, korist bodo imele delovne organizacije, kjer je ta nedeljski smučar zaposlen, korist bomo imeli pri pripravah na ljudsko obrambo, ko bomo dobili še enega borca na smučeh, in še in še ... Čeprav običajno kar pravimo, da je prireditev v Dražgošah, pa v resnici poteka na širšem območju Jelovice, saj zajema kraje Bohinjsko Bistrico, Lancovo, Kropo, Dražgoše, Rudno, Železnike, Selca, Poljane in Škofjo Loko. In ker je prav zdaj čas, da se ekipe prijavijo odboru te prireditve, bomo na kratko nakazali tekmovanja in pohode, ki se bodo zvrstili 11. in 12. januarja. V Škofji Loki se bo v soboto, 11. januarja, ob 9. uri začelo 1. mednarodno tekmovanje v biatlonu, 11. republiško prvenstvo v biatlonu in 5. jugoslovanski memorialni pokal pod geslom »MEMORIAL STRELJANIH TALCEV«, na katerega so vabljene ekipe iz ČSSR, ZSSR, Romunije, Poljske, Madžarske, Bolgarije in Italije. Ob istem času bo v Lancovem start smuškega teka učencev in učenk iz športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske ter start veleslaloma učencev in učenk iz istih športnih društev; ti dve tekmovanji se bosta imenovali »Z MNOŽIČNIM ŠPORTOM SE PRIPRAVLJAMO ZA OBRAMBO DOMOVINE«. Ob 10. uri bo v Dražgošah na Slemenu startalo tekmovanje v veleslalomu in kategorizacijo za cicibane in cicibanke, taborniki pa bodo prikazali ureditev zimskega tabora ter druge svoje spretnosti in znanje. To bo tekmovanje z imenom »SPOZNAVAJMO SLAVNA MESTA IZ NOB«. Ravno takrat se bodo v Kropi začeli smučarski skoki na 40-metrski skakalnici za člane in mladince, v Poljanah pa se bo po 15-metrski skakalnici pognal prvi mlajši pionir; uro kasneje bodo na 35-metrski skakalnici začeli skakati starejši pionirji. Tekmovanje v skokih bo nosilo ime »SPOMIN NA BOJE NOV V POLJANSKI DOLINI«. V Rudnem pa se bo že ob 8. uri tisto soboto začelo sankaško tekmovanje »SANKANJE – REKREACIJA DELOVNEGA ČLOVEKA« za vse kategorije s tekmovalnimi sanmi na progi Laniše–Rudno. Sobotno popoldne bo v znamenju partizanskih mitingov. V Železnikih bosta dva za tekmovalce, udeležence pohodov, ki bodo naslednjega dne, za šolsko mladino in domačine. Imeli bodo kulturni program ter zakurili kresove, tedaj pa bodo tudi podelili nagrade in priznanja najboljšim cicibanom, sankačem in biatloncem. V Kropi bosta mitinga za patrulje enot teritorialne obrambe, JLA, milice, za občinske ekipe ZRVS, ki se bodo pomerile prihodnjega dne, ter prav tako za šolsko mladino in prebivalstvo. V Bohinjski Bistrici pa bosta mitinga za udeležence turnega smučarskega pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV«, ki bo v nedeljo. '''USPEŠEN PRIKAZ ZNANJA, PRIDOBLJENEGA V ŠOLI'''. Nekega četrtka so pobočja Rakitne oživela. S snegom pokrite okoliške planjave so v jutranjem mrazu preplavili dijaki gradbene tehniške šole. Okoli dvesto mladink in mladincev je tega dne prišlo na Rakitno. In kakšen je bil njihov namen? Želeli so v praksi preizkusiti to, kar so se učili v šoli. Znanje v glavah in skice na papirju so želeli prenesti v naravo. In to jim je v veliki meri uspelo. Jesenska praktična vaja je uspela. Uspeha pa niso bili veseli le dijaki, temveč tudi profesorji; predvsem tov. Lipovec, profesor pouka o obrambi in zaščiti na gradbeni tehniški šoli. Prav tako pester kot sobotni del prireditve, drugačen pa še bolj množičen bo nedeljski del. Zjutraj ob 7. uri se bo v Kropi najprej začela strokovna analiza taktične naloge na temo »Dražgoška bitka v današnjih razmerah bojevanja«, ob osmih pa bodo že startale patrulje enot teritorialne obrambe, JLA in milice na tekmovanje »V POHODU PRIPRAVLJENI ZA BOJ«. Uro zatem, torej ob devetih, bo start za pohod »PO POTI HEROJA KEBETA« občinskih ekip rezervnih vojaških starešin Slovenije. Ekipe rezervnih starešin bodo imele cilj v Dražgošah, vmes pa bodo imele še dve delovni točki – streljanje ter reševanje taktične naloge, vezane na zimsko bojevanje. Na cilju jih bodo pričakovali med 11. in 12. uro. Ob istem času bodo v Dražgošah čakale na znak za start smučarske patrulje športnih in družbenih organizacij; pol ure za njimi bo start za solo teke članic in mladink, veteranov in slabovidnih. Ob 10. uri bodo taborniki prikazali svoje spretnosti na snegu, ob 12.30 pa bo vaja padalcev-smučarjev iz Alpskega letalskega centra Lesce z zračnim prikazom dražgoške bitke. Fotograf je prišel na Rakitno prav gotovo prepozno. Slikal je lahko le fante in dekleta, ki so bili že pripravljeni, da se vrnejo domov. V jutranjih urah se je torej okoli dvesto mladih zbralo na večji jasi sredi rakitniških gozdov. Razdeljeni so bili v sedem vodov. Prva njihova naloga je bila na jasi postaviti zasedo, ki naj bi bila taka, da bi iz nje prizadeli sovražniku čim večje izgube, poleg tega pa bi bil varen tudi umik napadalcev. Seveda, če bi se bilo treba umakniti. '''ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE V JLA'''. Mladi v uniformi imajo iste cilje. Načrt statuta organizacije socialistične mladine v JLA je v večini enot naše armade že obdelan. Mladi vojaki so večinoma že seznanjeni z načeli Zveze socialistične mladine. Zato tudi z zanimanjem pričakujejo zvezni kongres mladih, ki bo konec novembra. Ta predkongresni čas smo izkoristili za pogovor z vojaki-mladinci v enoti Živojina Zdravkovića v Ilirski Bistrici. Na sestankih bi razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti in tako še več prispevali k njenemu uspešnemu delu. Obenem bi lahko razširili tudi stike z mladimi iz Ilirske Bistrice. Za tiste, ki niso člani ZK, bo delo v ZSM dobra priprava za ta velik korak.« DANILO PERUŠ: »Mislim, da se bom z aktivnim delom v Zvezi socialistične mladine lahko veliko naučil in te izkušnje koristno uporabil, ko se bom vrnil domov in tam nadaljeval z delom.« Po posvetovanju je bilo sklenjeno, kako naj zasedo postavijo. V zasedo je šel prvi vod, drugi dijaki pa so si jo ogledali in jo ocenili skozi oči sovražnika. Ogled je moral biti zelo natančen, saj je bilo treba videti, ali je zaseda postavljena pravilno. Vse napake, ki so jih opazili pri postavitvi zasede, so si zabeležili in jih bodo v naslednjih urah obravnavali v šoli. Po končanem ogledu zasede je bil prikazan tudi napad iz zasede. Tokrat se je oglasilo tudi orožje. Po nekajminutnem ognju je sledil še juriš na sovražnika. Bil je uničen. Zatem so imeli orientacijski pohod. Štirinajst skupin je odšlo s pomočjo skice, na katerih so bili podatki, in s pomočjo busole po azimutu. Pohod je obsegal pobočja in doline Rakitne. Tudi tokrat mladi niso razočarali. Nekateri so prišli, resda precej upehani, na cilj celo predčasno, drugi so zamudili morda kakšno minuto. Toda prišli so vsi. In zopet smo lahko ugotavljali, da znajo znanje, pridobljeno v šoli, uspešno uporabiti tudi na težkem terenu, kot je to Rakitna. Svoj program pa je določen tudi za Bohinjsko Bistrico. Od tod bodo četrt čez osem krenili z vlakom vsi udeleženci pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV« – 200 planincev, 200 tabornikov, 100 vojakov-planincev, 100 pripadnikov enot teritorialne obrambe in 150 kadetov-miličnikov. Izstopili bodo v Soteski ter od tam krenili na turni smučarski pohod prek Rovtarice v Dražgoše. V Rudnem se bo ob osmih začelo sankaško tekmovanje vseh kategorij tekmovalcev z navadnimi in samotežnimi sanmi, ob 10. uri pa pohod »PRENAŠAJMO TRADICIJE NOB NA MLADE«, ki se ga bodo udeležili člani združenj borcev s prapori ter mladina; njihov cilj bo v Dražgošah. MIHAJLO PEJOVSKI: »Dobro bi bilo, da se v delo vključi čim več mladih, saj bi to pomagalo k še večji enotnosti in bojni pripravljenosti enot. Na sestankih bi lahko rešili mnogo vprašanj brez pomoči starešin.« BOŽO MIŠIĆ: »Delo si lahko predstavljam tako, da bi na sestankih razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti.« PETAR NIKOLIĆ, Ilirska Bistrica Na vrsti je bil še zadnji del jesenske vaje. Prof. Lipovec je prikazal različna eksplozivna sredstva. Tako smo videli, kako eksplodirajo mine, ki so aktivirane na mehanski oziroma električni način. S tem se je vaja tudi končala. In program za Selce? Ob devetih bodo na pohod »V NARAVI ZBIRAJMO MOČI ZA DELO« krenili člani sindikalnih organizacij z družinami; hodili bodo v smeri čez Kališe proti Dražgošam. Ob pol desetih pa se bo začel pohod »DRAŽGOŠKA BITKA« za šolsko mladino. Odšli bodo čez Kališe in Sleme v Dražgoše. S tem bodo tekmovanja in pohodi pri kraju. Vse poti bodo vodile v Dražgoše in tako bo tam ob 13.30 osrednja proslava z govorom in kulturnim programom, ob pol treh pa bodo razglasili rezultate tekmovanj ter podelili priznanja in nagrade najbolje uvrščenim tekmovalcem, ekipam in patruljam. MIROSLAV ULČAR [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] <s>[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48]</s> '''1976''' '''Dražgoše – plamenica upora na Gorenjskem'''. Dražgoše pripravljene čakajo številne obiskovalce in goste, ki bodo letos 22. julija prišli v te kraje. Vas je nova in prerojena. Mlada generacija, nekateri so vojno doživljali kot otroci, mnogi so se rodili šele po vojni, družno in uspešno dela za napredek in razvoj vasi. Rane, ki jih je kruto zasekala vojna, se celijo in ostajajo le še spomin na ceno, s katero je bila plačana naša svoboda. Ne bomo nikdar pozabili gorja, ki nam je bilo prizadeto, lahko le odpustimo tistim, ki to spoznavajo. Življenje gre svojo pot in delo je edini pravi lek za rane časa. Vsi tisti, ki so v teh povojnih letih delali za obnovo in razvoj Dražgoš, so lahko ponosni na to, kar so naredili in dosegli. Misel pa že išče dalje, kajti življenje to zahteva. Praznik, ko bo odkrit veličasten spomenik, je samo kratek počitek na poti razvoja, je samo nova vzpodbuda za jutrišnji delovni dan, ko bo treba položiti še kaj asfalta po vasi, napeljati še kak vodovod, električni daljnovod, izboljšati/obogatiti pouk osnovne šole, popestriti družabno in prosvetno življenje, razviti turistično in gostinsko dejavnost in še kaj. Dražgoše sredi Selške doline so kraj, kjer je na posebno plastičen način pokazano in dokazano, kako iz polpretekle zgodovine rast novi čas, se razvija in cvete življenje v nov in še lepši jutrišnji dan. Mar se niso tudi tu izpolnile besed partizanskega pesnika: »…za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« Resnično, naša svoboda je bila velika zgodovinska možnost za poln razvoj in to možnost smo dodobra izkoristili. -- CIRIL ZUPANC -- [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] (5. 7. 1976) *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] == Spomeniki == (Milena:) Borci Cankarjevega bataljona, ki so padli v boju od 9. do11. januarja 1942, in ustreljeni domačini so bili prvotno pokopani v skupno grobišče na starem pokopališču v zaselku Pri Cerkvi v Dražgošah. Pokop so po nemškem ukazu opravili vaščani iz Selc. Pokopanih je bilo 41 pobitih vaščanov in devet padlih cankarjevcev. Grobišče ni imelo ne spomenika, ne plošče, le betonski okvir. Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše. Posvečen je (bil) herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: »Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. – 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše. Temu podatku je v Poročilu sledila še želja, da bi v prihodnjem letu le prišlo do dokončne izdelave spomenika vsem žrtvam – padlim partizanom in ubitim vaščanom - za katerega je že izdelan načrt in kipi, vendar ga zaradi pomanjkanja denarja ni mogoče dokončati. Zaradi hrabrosti vasi, ki je bila v celoti požgana, je dolžnost višjih organizacij ZB, da priskočijo na pomoč pri dokončni izdelavi tega spomenika. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Decembra leta 1958 Gorenjski Glas poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942. Zato bodo domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. <!-- Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše (na Zadnji njivi med zaselkoma Na Pečeh in Pri Cerkvi). Posvečen je bil herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: »Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. do 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.« Željo vaščanov, da bi dobile spomenik vse dražgoške žrtve, padli partizani in ubiti vaščani, je poskusil uresničiti Krajevni odbor ZB Dražgoše. Leta 1956 se je dogovoril z arhitektoma Marjanom Šorlijem in Miroslavom Oražmom za izdelavo osnutka grobišča in spomenika. Naročilo sta arhitekta izvedla, potem se je pa zataknilo pri plačilu. Iz razpoložljive dokumentacije je razbrati, da ni bilo jasno dogovorjeno, kdo bi bil investitor. Načrt je bil torej izdelan, vendar ga ni bilo mogoče realizirati, ker ni bilo plačnika, tega pa ni bilo, ker načrt »ni bil predložen pristojni komisiji pri Glavnem odboru ZB in tudi ne bo odobren, ker naj ne bi odgovarjal svojemu namenu«. Arhitekta sta dobila povrnjene materialne stroške. Decembra leta 1958 ''Gorenjski glas'' poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik Občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942, zato naj bi domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. Julija 1959 je Glavni odbor ZB NOV organiziral posvet o problematiki postavljanja spomenikov in urejanja grobišč. Posvet sta vodila direktor Zavoda za spomeniško varstvo Edo Thurnher in sekretar Glavnega odbora ZB NOV Slovenije Marijan Bertoncelj. Thurnher je spomnil, da se je po osvoboditvi z veliko vnemo delalo na spomenikih, ploščah in obeležjih. Komisija pri Glavnem odboru ZB NOV je opozarjala organizacije, naj prenehajo s to naglico in se prej posvetujejo s strokovnjaki, vendar ni dosti zaleglo. Dela so potekala naprej brez dovoljenja, tako da Glavni odbor večinoma sploh ni bil seznanjen s stanjem na terenu. Po poročilih predstavnikov spomeniške komisije okraja Kranj sekretar Glavnega odbora ZB NOV Marijan Bertoncelj ugotavlja, da je spomenikov in plošč res ogromno, se pa ne dela sistematično niti ni dokumentirano. Vsak spomenik nam mora povedati, kaj predstavlja in kakšen je njegov pomen. Spominska plošča pa pove, kaj se je dogajalo na določenem mestu. Opozori še na primere zaraščenih in zapuščenih grobišč zunaj kraja, spomenik se pa odkrije v naselju in se zanj primerno skrbi. V nadaljevanju opozarja na pomen dokumentacije, od katere bo odvisna pridobitev dovoljenja za gradnjo. Če se postavlja spomenik, plošča ali obeležje po utemeljenem predlogu, se bo lahko dovolila gradnja. Dokumentacija je brezpogojna. Marijan Bertoncelj navede primer Dražgoš: »Tamkaj v vasi stoji skromen spomenik, ki bi pa po veličini te borbe moral biti največji, medtem ko je v Cerkljah v kranjskem okraju postavljen doslej največji spomenik, kljub temu da je bil kraj izrazito belogardističen. Take stvari naj se v bodoče ne dogajajo več. Treba je odpraviti termine in roke o postavljanju spomenikov. Vsaka stvar naj dozori, ker čas je najboljši mojster pri takih stvareh.« V vsaki občini je treba napraviti pregled grobišč, spomenikov in plošč ter obeležij. Za grobišča določiti človeka, ki bo skrbel zanje, obenem pa je treba dobiti tudi sredstva in to takoj, da se tega človeka plača honorarno ali pa se ga za stalno zaposli. --> ===Osrednji dražgoški spomenik=== *slika osnutka dražgoškega spomenika arh. Šorlija iz 50. let V povojnem obdobju so bili imenovani trije iniciativni odbori za postavitev spomenika v Dražgošah. Vsem odborom je potekel mandat prej, kot so zaradi različnih predlogov prišli do sklepa, kje naj spomenik stoji in kakšen naj bi bil. Leta 1956 je ZB Železniki zaprosila ZB Kranj za poravnavo stroškov načrta spomenika, ker je ostala brez denarja. Osnutki, ki jih je predložil arhitekt Marijan Šorli, naj bi ne ustrezali namenu in je treba naročiti nove. Leta 1968 se novinarka ''Gorenjskega glasa'' v prispevku ob obletnici dražgoške bitke sprašuje, kje naj bi postavili spomenik: ali na starem pokopališču, kjer so pokopani ubiti Dražgošani, ali na novem ali pa nekje na sredi poti med Dražgošami Pri Pečeh in onimi Pri Cerkvi, ter zaključi, da kraj prav gotovo zasluži večji spomenik, kot je sedanja spominska plošča. Leta 1972 je bil na ravni občine Škofja Loka sprejet sklep o imenovanju novega iniciativnega odbora za postavitev spomenika, ki je po dolgotrajnih razgovorih šele 29. avgusta 1974 po ogledu najrazličnejših lokacij potrdil sedanje mesto za postavitev spomenika. Odbor je predlog sprejel in oktobra istega leta imenoval komisijo za razpis internega natečaja. Komisija je povabila k sodelovanju kiparje Stojana Batiča, Janeza Pirnata in Draga Tršarja ter Toneta Logondra. Vsi kiparji so povabilo sprejeli in se po ogledu lokacije o njej pohvalno izrazili. V pristojnosti komisije je bilo tudi imenovanje žirije za ocenitev prispelih osnutkov. Žirija se je sestala 28. marca in 10. aprila 1975 ter ugotovila, da so do razpisanega roka, to je do 15. marca dostavili gradivo prvi trije povabljeni kiparji. Po obširni razpravi se je žirija sporazumno odločila, da predlaga v izvedbo osnutek avtorjev akad. kiparja Stojana Batiča, arhitekta Borisa Kobeta in akad. slikarja Iveta Šubica. Na proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda 22. julija 1975 je slavnostni govornik Janko Rudolf, predsednik ZZB NOB Slovenije, vzidal temeljni kamen za spomenik dražgoški bitki in napovedal svečano odkritje na dan vstaje čez leto dni. Vsa ureditvena dela in priprave na vgradnjo temeljnega kamna je opravila mladinska delovna brigada, ki so jo sestavljali mladinci vseh gorenjskih občin. Pripravljalna dela za gradnjo spomenika so se začela 15. januarja 1976, torej komaj pol leta pred slovesnim odkritjem. Pri delu jih je oviralo slabo vreme, najprej so morali odstraniti sneg, da so lahko začeli napeljevati elektriko in vodovod. Zadnje dni januarja so delavci SGP Tehnik iz Škofje Loke začeli pripravljati temelje za gradnjo. Prvi beton je bil vgrajen že 24. februarja, potem je zaradi slabega vremena prišlo do mnogih zastojev. Tudi po ves teden ni bilo mogoče nadaljevati začetega dela. Teren je zelo zahteven, potrebne so bile mnoge raziskave tal in priprava drsnega laporskega terena, pomešanega s skalovjem, je bila uspešno. Kot zanimivost velja omeniti, da je v spomenik vgrajenih 500 kubičnih metrov betona ter 40 ton železa. Spomenik stoji na mestu, ki ga je videti daleč iz doline, hkrati pa je prav s tega mesta izjemno lep razgled. Arhitekt ga je oblikoval kot mogočno slopasto gmoto, ki se preko ozke poti in stopnišča izteka v poseben, z mozaikom označen prostor pod cesto. S tem je dosegel tesno povezanost med spomenikom in okoljem. Spomeniško arhitekturo tvori pet betonski sklopov, ki so v tlorisu razporejeni v obliki peterokrake zvezde – vsa gmota, ki od daleč učinkuje kot kupola s prisekanim vrhom, je po višini razdeljena v tri nivoje. V prvem je osrednji prostor s spominsko ploščo, avtor napisa na njej je akademik Josip Vidmar. <poem> V ČAST IN TRAJEN SPOMIN NA VELIKI BOJ SLOVENSKEGA LJUDSTVA ZA OBSTOJ IN SVOBODO NA PADLE IN PREŽIVELE JUNAKE CANKARJEVEGA BATALJONA, KI SO 9., 10. IN 11. JANUARJA 1942 NA TEM KRAJU IZBOJEVALI VELIKO ZMAGO SLOVENSKI PARTIZANOV NAD NACISTIČNIMI KRVNIKI </poem> Na srednji notranji ploščadi je skoncentriran kiparski okras avtorja Stojana Batiča. V sredino prostora je postavil z reliefi okrašeno bronasto žaro (kostnico). Vanjo so oktobra leta 1977 prenesli posmrtne ostanke dražgoški žrtev. V tlorisu gre za trikotnik, na velikih ploskvah so v plitvem reliefu upodobljeni trije pretresljivi in globoko podoživeti prizori: streljanje talcev, prenos ranjenca in skupina žensk, ki so okamenele od groze. Med mogočne peterokotne slope pa je kipar umestil dve skupinski plastiki, ki simbolično ponazarjata obrambo in preboj partizanov. Med figurami je moč razločiti podobe delavca, kmeta, ženske in mladeničev, s čimer je nakazal tudi socialne razsežnosti upora. S klinasto kompozicijo, ki se kot val prebija med slopi proti odprtemu prostoru, pa je kiparju uspelo podoživeti silovitost jurišev in obrambe. Kiparske kompozicije ne odražajo posamičnega resničnega dogodka, ampak so prepesnjena in simbolična podoba najglobljih razsežnosti narodnoosvobodilnega boja. Na vrhu je razgledna ploščad. Vse tri nivoje povezujejo spiralasto izpeljane stopnice. [Tu sta tudi dve plošči z osnovnimi podatki o bitki.] Betonska arhitektura se nato prelije preko odprtega prostora (brežine) do konhe (beseda naj bi izhajala iz grščine in naj bi pomenila polkrožen prostor na tržnici)/svojevrstne niše tik pod dražgoško cesto z razsežno umetniško mozaično podobo, ki jo je oblikoval Ive Šubic. Slikar, tudi sam udeleženec dražgoške bitke in spopada na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon po dražgoški bitki prebil. Umetnik je v obliki kontinuirane pripovedi uporabil deset najznačilnejših in najbolj pretresljivih prizorov. Prizore (nemško kolono, okupatorjev bes, Bičkovo skalo s portretno podobo legendarnega mitraljezca, goreče hiše, podivjano živino, ki bega med gorečimi hišami, vaščane, obkrožene z nemško soldatesko) in portrete narodnih herojev Tončka Dežmana, Jožeta Gregorčiča in Jaka Bernarda ter legendarnih borcev Franca Bička, Alojza Pečnika in Rudolfa Robnika je nanizal v različni velikostih, vendar v stroge in smiselnem ritmu. Pripoved je oblikoval in poudaril z barvo, z žarenjem mozaičnih kamenčkov. Prevladujoč ton je temno rdeča barva z izrazito simbolično vrednostjo (kri, ogenj), ki ji kot nasprotje postavlja mrzlo modrino kot prispodobo zime in mrzlega cinizma okupatorja ter hlada, ki je stiskal duše ljudi med gorečimi domovi. Mozaik v velikosti 8 x 2 metra je po tej Šubičevi predlogi tehnično izdelal mozaicist Alfio Tambosso, ki je bil tudi sam partizan. Spomenik padlim borcem Cankarjevega bataljona in pobitim vaščanom je bil odkrit 22. julija 1976 na osrednji slovenski proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda. Scenarij za umetniški programje napisal književnik Ivan Jan. Slavnostni govornik je bil predsednik SR Slovenije Sergej Kraigher. Posebnih vabil na proslavo ni bilo, prejel naj bi ga le predsednik SFRJ Josip Broz Tito, ki pa je Dražgoše obiskal naslednje leto. ===Dom Cankarjevega bataljona (Brunarica) === Ker je treba spomenik z okolico vzdrževati, skrbeti vse leto za okrasno grmičevje in travnato površino, čistočo, predvsem pa je treba misliti na postavitev zavetišča, je občinski odbor ZB v Škofji loki 23. februarja 1977 ustanovil Odbor za vzdrževanje dražgoškega spomenika pod pokroviteljstvom lesne industrije Jelovica iz Škofje Loke. Odbor se je takoj lotil postavitve jeloviške brunarice na primernem kraju v bližini spomenika. Najprimernejša lokacija je bila Na bregu ob zadnjem ovinku ceste pred spomenikom. Leto dni je trajal postopek za odkup zemljišča, prepis lastništva in gradbeno dokumentacijo. Pomladi leta 1979 je odbor podpisal pogodbo z Jelovico in 22. julija je bil Dom Cankarjevega bataljona že svečano odprt. Vsa groba zemeljska dela do temeljne plošče so prostovoljno opravili domačini v organizaciji krajevne skupnosti. Brunarico je izdelala in postavila Jelovica, del notranje opreme so brezplačno prispevali Alples iz Železnikov, Loške tovarne hladilnikov in Iskra-Reteče. Dom Cankarjevega bataljona s ploščadjo in parkiriščem je tako postal sestavni del spomenika. V njem so spodaj sanitarije in gostinski prostor, v pritličju prav tako gostinski prostor, v zgornji etaži pa je spominska muzejska zbirka, posvečena Cankarjevemu bataljonu, dražgoški bitki in Dražgošanom. Brunarica je v večinski lasti ZB za vrednote NOB Škofja Loka in manjšinski KS Dražgoše. <hr> [Naslednje odstavke po pameti vključi v zgornje Milenino besedilo ali umakni v opombe.] Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) '''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino. Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig. Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] "V letu 1971 je bil izdelan tudi načrt dražgoškega pomenika." ([https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]) Najbrž najpomembnejši kulturno-politični dogodek pa bo, ko bodo v času osrednje proslave v Dražgošah slovesno postavili temeljni kamen za spomenik Cankarjevemu bataljonu. Ideja za to je prišla z republiškega odbora ZZB NOV Slovenije in so jo vsi organizatorji prireditve toplo pozdravili. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] ===Drugi dražgoški spomeniki=== Padle domačine in borce so leta 1942 pokopali v skupni grob v bližini stare porušene cerkve. Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ===Pokopališče v Dražgošah=== Čeprav so bile leta 1976 žrtve poboja iz skupnega groba pri stari porušeni cerkvi prekopane v grobnico pod spomenikom, njihova imena pa so zapisana na spomeniku pred novo cerkvijo in na mestih smrti, so svojci njihova imena dali vklesati tudi na družinske nagrobnike na novem pokopališču. {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 01.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lušina in Jožef Lušina (Andrejčkovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 02.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez in Vinko Megušar (Kopčovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 03.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter in Rafko Prevc (Markovi)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 04.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Jernej Jelenc]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 05.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Gregor Šmid (Urbanov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 06.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez Habjan je padel na Poreznu 1945 [https://www.sistory.si/ww2/6EFC40BE-9ED0-45E5-B759-F6BB7A40027B Sistory,] Ignac, Mihael in Tomaž 12. 1. 1942 (Šimnovi)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 07.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Tomaž Jelenc (Pavelnov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 08.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ivan Suwa je umrl na Rabu 29. 12. 1942]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 09.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Albin Jelenc (Birtov)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 10.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Tomaž Lotrič (Lovrihov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 11.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Primož Ambrožič (Martincov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 12.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter Kavčič (Bitcov)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 13.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lotrič, Peter Lotrič kot partizan pri Sv. Gabrijelu (Grogovcovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 14.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Anton Bešter]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 15.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Franc in Anton Lotrič, Maks Lotrič 1943 na Joštu (Markonovi)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 16.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janko Habjan (Ožbicov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 17.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Gabrijel Habjan, padel na Ovsišah 16. 2. 43, in Rafael Habjan, padel pod Blegošem (Primčkovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 18.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Alojz Ambrožič]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 19.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Johan Šmid (Kovačev)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 20.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez Kavčič (Hkavščev)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 21.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Konrad in Jože Lotrič (Kališnikarjevi)]] |} Neredko datum smrti na spomeniku se datumu smrti za dan ali celo dva dni razlikuje od datuma smrti po Ivanu Janu ali datumu v registru žrtev Sistory. Posamezni pokopani (Suwa, Jože Lotrič) niso zapisani na javnih spomenikih, čeprav imajo status žrtev druge svetovne vojne. Presenetljivo veliko je število med vojno pokopanih Dražgošanov, ki niso nasilno umrli in nimajo statusa žrtev druge svetovne vojne: Jernej Šolar (Mažov), Jakob in Jernej Šmid (Urbanovi), Karol Habjan (22 let, Šimnov), Karol Jelenc (Birtov), Tomaž Šolar, Franc Kavčič (10 let, Bitcov), Rezka Šolar (4 leta), Rezka Šolar (1 leto, Koritnikovi), Jakob Jelenc (Hkavščov), Marija Thaler (Robarjeva), Minka Marenk (Pikcova). ==Tito v Dražgošah 1977== {| |[[File:Tito v Dražgošah 1977.jpg|thumb|Tito v Dražgošah 1977 (Vir: Loški muzej Škofja Loka]] |[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] |} (Milena:) Po cesti, kjer so pozimi 1941/42 ropotale nemške motorizirane vojaške kolone, da bi izvedle napad na Cankarjev bataljon, ki se je po spopadu z okrepljenimi nemškimi enotami na Pasji ravni v Poljanski dolini zatekel v Dražgoše, da bi tam prezimil, se je 3. maja 1977 pomikala nevsakdanja kolona avtomobilov. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je bil povabljen v Dražgoše na slavnostno odkritje veličastnega spomenika ob dnevu vstaje slovenskega naroda 22. julija 1976. Vendar pa je bilo verjetno to vabilo za organiziranje Titovega obiska prepozno, saj je bila gradnja arhitektonsko, kiparsko, livarsko in likovno zahtevna, časovni okvir realizacije pa zelo tesen. Odkritje spomenika je bilo kljub predsednikovi odsotnosti množično in slovesno z mnogimi spremljevalnimi dogodki. Dražgoše je Tito s svojim spremstvom obiskal naslednje leto ob prvomajskih praznikih. 1. maja se je udeležil srečanja s kranjskim delavstvom na Joštu pri Kranju, dva dni kasneje pa se je kolona avtomobilov s predsednikom in njegovim spremstvom vila po Selški dolini, da bi spoznali prizorišče legendarne dražgoške bitke. Ob cesti so kolono gostov pozdravljali vaščani, otroci so metali na cesto rumene regratove cvetove. V Dražgošah sta pred novim mogočnim betonskim spomenikom z bronastimi figurami in pripadajočim mozaikom k predsedniku in njegovi soprogi pristopila avtorja, kipar Stojan Batič in slikar Ive Šubic, domačin iz sosednje Poljanske doline. Kot 19-letni študent akademije za likovno umetnost v Zagrebu se je že ob poljanski vstaji pridružil partizanom in bil tudi dražgoški borec. Ob ogledu mozaika in slikarjevi interpretaciji pretresljivih prizorov iz bitke je Jovanka Broz prepoznala lik priljubljenega komandanta Jožeta Gregorčiča, Ive Šubic pa je opozoril še na lik junaškega Bernarda s kmečkim klobukom in peterokrako ter na like kmečkih žena iz Dražgoš. Razlagal je postopek ustvarjanja mozaika in govoril o spominih na boj s številčnejšim in bolje opremljenim nasprotnikom. Tito se je zanimal za vse podrobnosti takratnega tridnevnega boja z nemškimi enotami, o številu mitraljezov, številu borcev in številu padlih pa tudi o tem, kako so po trdem odporu uspešno izvedli umik preko Jelovice, ki jih je dotlej ščitila s hrbta. Povprašal je še po sestavi nemških enot, ki so napadale Dražgoše, in ko je bil omenjen SS pehotni bataljon iz Celovca, je pripomnil: »Torej tudi naši današnji sosedje Avstrijci.« Po ogledu spomenika so gostje odšli v gostilno Pri Urbanu. Oktet Jelovica je poskrbel za razpoloženja s pesmimi, ki jih je poznal tudi Tito, nato je sledilo izročanje spominskih daril, zbirka knjig o 1000-letnici Škofje Loke in spominski album Dražgoše, kolektiv tovarne Šešir je predsedniku podaril dva lovska klobuka, če bo premočil enega, bo ostal suh drugi, in dva velika loška kruhka. Po obveznem fotografiranju z domačini in pevci se je Tito s spremstvom malo po 13. uri odpeljal. Ob poti so ga pozdravljali številni učenci in krajani. ==Proslave med 1977 in 1991== {| |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 02.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 03.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 04.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 07.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 08.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 09.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 10.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 11.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 12.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 13.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 14.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} (Vir fotografij: Loški muzej Škofja Loka, Grajska pot 13, Škofja Loka) '''Trajen spomin'''. V soboto in nedeljo so partizanske Dražgoše spet slavile, se skupaj z več kot 5.000 udeleženci spominjale herojske dražgoške bitke. Steze partizanske Jelovice so že dvajsetič zapored ponovno oživele, saj so se nekdanji borci Cankarjevega bataljona, enote teritorialne obrambe in milice, pripadniki JLA, taborniki, številni udeleženci NOV in smučarji-tekmovalci, ponovno podali po poteh, ki so preko zasnežene Jelovice in škofjeloških hribov vodile v Dražgoše. Na sklepni slovesnosti pred veličastnim spomenikom dražgoški bitki je Stane Dolanc kot pokrovitelj 20. pohoda »Po stezah partizanske Jelovice« še posebej poudaril, da so take in podobne prireditve, ki se bodo zvrstile v letošnjem letu, posvečene 85-letnici rojstva predsednika Tita in 40-letnici njegovega prihoda na čelo KPJ, dovolj zgovoren dokaz, da so se mlade generacije izobrazile v isti politični smeri in da so vedno pripravljene dati vse za obrambo naše svobode, neodvisnosti, skratka vsega, kar smo si v teh letih uspeli napraviti sami! Cveto Novak, udeleženec dražgoške bitke in borec Cankarjevega bataljona, pa je na svečanosti spregovoril o dogodkih pred 35 leti in o začetkih oboroženega upora in vstaje na Gorenjskem. -- TV 15 13. 1. 1977 '''Pomen dražgoške bitke'''. Na Gorenjskem se je oktobra 1941 večina razdrobljenih partizanskih enot združila v Cankarjev bataljon, ki je potem decembra skupaj z organizacijo na terenu postal nosilec ljudske vstaje. Najprej je razbil oddelek nemške policije v Rovtu nad Selško dolino, potem se je spopadal z Nemci v Poljanski dolini in se 28. decembra po hujšem spopadu z Nemci na območju Pasje ravni s spretnim manevrom vrnil v Selško dolino. V zimskih razmerah se je naselil v Dražgošah. Hotel se je odpočiti, se urediti, pripraviti na nove boje in utrditi mlade partizanske vrste. Bataljon je štel tedaj 220 prekaljenih in dobro oboroženih borcev. Vodila sta jih Stane Žagar, organizator komunistične partije in osvobodilnega boja na Gorenjskem, in komandant bataljona Jože Gregorčič, prav tako prekaljen revolucionar in španski borec. Nemci so medtem zbrali močne vojaške in policijske enote in 9. januarja zjutraj napadli Cankarjev bataljon, razporejen po dražgoških zaselkih in utrjenih položajih na dva kilometra dolgi bojni črti v hudem mrazu in visokem snegu. Šele potem ko so izmučeni in prezebli partizani potrošili že skoraj vse strelivo in ko so gorele že mnoge dražgoške domačije, se je tretjo noč začel partizanski umik v zasnežene strmine Jelovice. Pobesneli napadalci so ubili 41 domačinov, druge so razselili, domačije pa požgali. V borbi je padlo preko 100 Nemcev, vsaj dvakrat toliko pa je bilo ranjenih. Cankarjev bataljon je imel imeli v Dražgošah le devet mrtvih in približno toliko ranjenih. Več žrtev pa je bilo naslednji dan na Mošenjski planini. Nemci so obkolili gozdarsko kočo, kamor so se zatekli utrujeni in premraženi borci Bičkovega voda partizanov. V večurnem boju je padlo 12 partizanov, drugim se je posrečilo prebiti se iz sovražnega obroča. Dražgoška bitka je imela tedaj velik pomen za razvoj osvobodilnega gibanja. Zato se, upoštevajoč čas in razmere, v kakršnih je potekala, zagotovo uvršča med največje zmage slovenskih in jugoslovanskih partizanov. Predvsem je treba upoštevati, da je potekala na Gorenjskem, na meji samega rajha in so zato imela tukajšnja dogajanja precejšen odmev, zlasti v sosednji Koroški in Avstriji. Preko Gorenjske so vodile strateško pomembne poti proti Ljubljani in Trstu, ki so jih Nemci za vsako ceno hoteli zavarovati. Precejšen pomen je imela zanje tudi dokaj razvita gorenjska industrija, zlasti jeseniška železarna. Vse to jim je narekovalo, da Gorenjsko napravijo za svojo deželo. Zato so si od vsega začetka zagrizeno prizadevali, da bi uničili partizane in zatrli osvobodilni boj gorenjskega ljudstva. Poleg tega je bila osvobodilna borba očiten dokaz okupatorjeve ranljivosti in uspešnosti partizanskega boja proti okupatorskim silam. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem, povezanim bojem vseh jugoslovanskih narodov in naprednega človeštva, zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator od vsega začetka. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli, da nimajo opravka le s peščico zagrizenih partizanov in komunistov, temveč z dobro organiziranim in trdoživim ljudskim gibanjem, ki ga strahoviti okupatorski teror bolj krepi kot zastrašuje. Zato sta neposredno po decembrski vstaji na Gorenjskem in dražgoški bitki sledili dve važni odločitvi nacističnega vodstva. Za nedoločen čas je bila odložena že napovedana uradna priključitev Gorenjske k nemškemu rajhu in s tem tudi rekrutiranje Gorenjcev v nemško vojsko. Prav tako pa so preložili oziroma spremenili svoj načrt množičnega izseljevanja gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščina na Gorenjskem pospešilo odhod prebivalcev v partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. To je bil čas, ko so si Nemci podvrgli skoraj vso Evropo, ko so njihove armade prodrle pred Moskvo in Leningrad, ko je Romlova armada uspešno tolkla zaveznike v Afriki in ko so nacisti še trdno verjeli v svojo popolno zmago. Tu, v samem njihovem cesarstvu pa se je peščica partizanov postavila po robu njihovim orjaškim silam in jim s svojo prisotnostjo in moralno močjo rahljala zaupanje v nemško nepremagljivost in uresničljivost neizmernih osvajalskih načrtov. Za tlačeno gorenjsko prebivalstvo pa je bila dražgoška bitka, tako kot vsa osvobodilna borba, očiten dokaz okupatorjeve ranljivost in uspešnosti partizanskega boja. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli svoj prvotni načrt množičnega izseljevanje gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščinah na Gorenjskem pospešilo množični odhod prebivalstva med partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. Vse to potrjuje izreden pomen dražgoške bitke za razvoj osvobodilnega gibanja in s tem tudi za končno osvoboditev naše dežele. Na to naj trajno opominja tudi mogočen spomenik dražgoški bitki sredi zelenega dražgoškega pobočja. -- VINKO HAFNER -- TV 15 12. 1. 1978 '''Po partizanskih stezah'''. O legendarni dražgoški bitki smo se pogovorili januarja na sestanku. Uredili smo stenske časopise s fotografijami in spisi o Dražgošah in borbi Cankarjevega bataljona. Bila je nedelja, 8. januarja, ko smo se ob osmi uri zjutraj zbrali v Kranju. Ker je bilo med nami mnogo medvedkov in čebelic, odraslih tabornikov pa le za vodstvo, smo se do Podblice peljali z avtobusom. Tam smo se taborniki odredov »Stražni ognji«, »Slap Šum«, »Kokrški odred« in mladinci pohodne enote iz Ljubljane, ki nosi ime Franca Rozmana-Staneta, postavili v kolono. Lepo nas je bilo pogledati! Pred nami so mladi taborniki nosili zastave in prapore. Pot je bila zasnežena in precej poledenela. Vsak hip se je kdo zadrsal ali celo telebnil na tla. Drug drugemu smo pomagali. Nalepka tabornikov »Kokrškega odreda« iz Kranja Ker nikakor nismo mogli po rebri navzgor, smo krenili zunaj poti po snežišču. Pot je bila boljša v gozdu, kjer je sneg že skopnel. Sredi jase na grebenu smo se ustavili. Nabrali smo smrečja in spletli vence za spominska obeležja ob poti. Kulturnice so pripravile program. Mravlja je sestavila kratek opis dogodkov, znanih iz narodnoosvobodilnega boja. Opisala nam je bitke na Mohorju, v Dražgošah in na Jelovici. Potem smo se počasi pomikali po gozdni poti naprej, skozi vas Jelenšče proti Bičkovi skali. Tudi tu smo, kot malo prej sredi jase, počastili spomin na padle, položili venec, spregovorili o dražgoški bitki in izvedli krajši kulturni program. In kakšna je bila pot v Dražgoše? Ledena, da je bilo groza. Zato smo se več vozili sede, kot pa hodili. Tu in tam so za nami prihitele tekmovalne pohodne ekipe, saj smo se tudi mi odpravili na to pot v okviru že tradicionalne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«. Bodrili smo jih z glasnimi vzkliki. V vasi smo se pogreli s čajem in potešili lakoto. Nato pa hitro do spomenika dražgoški bitki. Po osrednji proslavi ob spomeniku je naša kolona krenila skozi vas Dražgoše po cesti proti Jamniku in nazaj v Podblico. Pot je bila še vedno ledena in komandant Dušan je imel kar dosti dela, in če ne bi imeli navodil izvidnice, ki jo je predstavljal tovariš Jože, bi se kaj lahko popeljali po trdi sneženi skorji po strmini. Tako pa je naša kolona stopetdesetih pohodnikov kljub meglenemu dnevu in mrazu srečno prispela s pohoda. V Kranju smo se poslovili in vsak s svojimi spomini odšli proti domovom; najbolj smo bili seveda veseli značk, ki so nam jih podelili člani štaba naše pohodne brigade. -- TABORNIKI IN TABORNICE »KOKRŠKEGA ODREDA«, Kranj -- TV 15 9. 2. 1978 '''POMNIK DRAŽGOŠKI BITKI'''. Že dvaindvajsetič po vrsti je bila minulo nedeljo v Dražgošah pred spomenikom osrednja proslava ob 37. obletnici velike bitke Cankarjevega bataljona. Na tej edinstveni družbenopolitični in športni prireditvi se je zbralo okoli 4000 ljudi, ki so se udeležili številnih športnih tekmovanj in množičnih rekreativnih pohodov. Na prireditvi, ki je bila posvečena tudi 60. obletnici ustanovitve KPJ in SKOJ ter 40. obletnici konstituiranja CK KPJ, je govoril sekretar medobčinskega komiteja ZK za Gorenjsko Zdravko Krvina, ki je med drugim orisal pomen dražgoške bitke za slovenski narodnoosvobodilni boj. Poudaril je, da smo v letu praznovanj zveze komunistov lahko ponosni na dosežene uspehe pri razvijanju našega samoupravnega političnega sistema in pri krepitvi materialne baze. V imenu vseh udeležencev je Zdravko Krvina podprl zamisel, da bi v bližnji prihodnosti pripravili televizijsko nadaljevanko o Dražgoški bitki. -- TV 15 18. 1. 1979 '''1980''' (Marjana) Dražgoška bitka je tudi skoraj štiri desetletja po koncu druge svetovne vojne ostajala eden najpomembnejših simbolov narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Prispevki iz leta 1980 kažejo, da je bila v tedanjem času predstavljena predvsem kot simbol poguma, odpora in narodne enotnosti. Spominske prireditve, veteranska srečanja in množični pohodi niso bili namenjeni zgolj obujanju zgodovinskih dogodkov, temveč predvsem ohranjanju kolektivnega spomina ter prenašanju izkušenj narodnoosvobodilnega boja na mlajše generacije. Dražgoše so tako ostajale eno osrednjih slovenskih spominskih krajev, kjer so se vsako leto srečevali nekdanji borci, domačini, športniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Osrednji dogodek leta 1980 je bila tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je 13. januarja v Dražgoše privabila več tisoč udeležencev. Prireditev je potekala dva dni. V soboto so potekala športna tekmovanja, v nedeljo pa so sledili pohodi in osrednja spominska slovesnost. Po poročanju Gorenjskega glasa se je na sklepni slovesnosti pri spomeniku v Dražgošah zbralo več kot pet tisoč ljudi iz Slovenije in bratskih republik Jugoslavije, ki so se poklonili spominu na dražgoško bitko. Organizatorji so pripravili raznolik program športnih tekmovanj in rekreativnih pohodov, med katerimi so bili smučarski teki, patruljna tekmovanja, sankaške in slalomske preizkušnje ter srečanja tabornikov. Športne prireditve so potekale pod geslom '''»Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo«''', ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Čeprav je imela prireditev izrazit športni značaj, je njen širši pomen presegal tekmovalni vidik, saj je predstavljala predvsem izraz spoštovanja do padlih borcev Cankarjevega bataljona, prebivalcev Dražgoš in vseh žrtev narodnoosvobodilnega boja. Poleg športnikov so se prireditev udeležili planinci, taborniki, pripadniki armade, rezervni vojaški starešine, borci, mladina in številni domačini ter predstavniki drugih republik tedanje Jugoslavije, kar je prireditvi dajalo širši jugoslovanski pomen in poudarjalo razumevanje dražgoške bitke kot skupnega simbola protifašističnega boja. Organizatorji so po zaključku poudarili, da bodo tradicijo nadaljevali tudi v prihodnjih letih, saj je prireditev postala eden najpomembnejših športno-spominskih dogodkov na Gorenjskem in v Sloveniji. Posebno mesto je imel pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta – Štefana, ki je potekal od Krope do Dražgoš. Tekmovanje je združevalo rezervne vojaške starešine in mladino ter poleg telesne pripravljenosti preverjalo tudi znanje s področja topografije, obrambe in streljanja. Udeleženci so med pohodom obiskali spomenik narodnemu heroju Lojzetu Kebetu, se poklonili njegovemu spominu in s tem simbolično povezali športno dejavnost z ohranjanjem zgodovinskega izročila. Organizatorji so poudarjali, da je namen prireditev utrjevati vezi med starejšo generacijo udeležencev vojne in mladimi ter prenašati vrednote narodnoosvobodilnega boja na prihodnje rodove. Zaključna slovesnost je potekala pri spomeniku v Dražgošah, kjer so se zbrali predstavniki družbenopolitičnih organizacij, veterani in številni obiskovalci. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. Leto 1980 so zaznamovala tudi številna srečanja nekdanjih borcev. Na Češnjici so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli pripadniki Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda. Obujali so spomine na vključevanje mladih fantov v partizanske enote leta 1943, na okupatorjeve povračilne ukrepe, množične izselitve družin in žrtve vojne. Srečanje je bilo priložnost za utrjevanje medsebojnih vezi in za razmislek o pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina ter sodelovanja z lokalnimi skupnostmi pri negovanju tradicij narodnoosvobodilnega boja. Pomen Dražgoš kot kraja zgodovinskega spomina potrjuje tudi obisk delegacije ameriških vojnih veteranov maja 1980. Gostje so si poleg Muzeja ljudske revolucije v Ljubljani ogledali tudi Dražgoše, kar kaže, da je bil kraj prepoznan kot pomembno slovensko spominsko in zgodovinsko središče. Ob koncu leta so organizatorji že napovedovali naslednji pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki naj bi januarja 1981 potekal ob 39. obletnici dražgoške bitke in 40. obletnici začetka narodnoosvobodilnega boja. Program je ostal zvest tradiciji – patruljni pohod, topografske in taktične naloge, streljanje ter sodelovanje rezervnih vojaških starešin in mladine. S tem so želeli nadaljevati tradicijo povezovanja zgodovinskega spomina, športa in domoljubne vzgoje. Leto 1980 je v reviji TV 15 zaznamovalo tudi obsežno poročanje o nastajanju filmsko-televizijskega projekta Dražgoška bitka, ki razkriva tudi razvoj javnega diskurza o projektu skozi vse leto. Začetek leta je bil prežet z optimizmom in velikimi pričakovanji ob nastajanju prve slovenske televizijske nadaljevanke o narodnoosvobodilnem boju. V drugi polovici leta pa so se prispevki skoraj izključno osredotočali na organizacijske zaplete, finančne nepravilnosti in vprašanja zgodovinske verodostojnosti. Kljub vse ostrejšim kritikam je v večini objavljenih prispevkov prevladovalo stališče, da je treba projekt dokončati, saj naj bi predstavljal trajen spomenik Dražgoški bitki, njenim udeležencem in zgodovinskemu spominu na narodnoosvobodilni boj. Prvi zapis o projektu je bil objavljen februarja 1980 pod naslovom »Padla je prva klapa«. Revija je v njem poročala o začetku snemanja dolgo načrtovanega filmskega in televizijskega projekta ter poudarila njegov velik kulturni in zgodovinski pomen. Napovedano je bilo, da bo nastala prva slovenska televizijska nadaljevanka o narodnoosvobodilnem boju, zato so bila pričakovanja tako javnosti kot ustvarjalcev zelo velika. Projekt je bil predstavljen kot pomemben prispevek k ohranjanju spomina na enega ključnih dogodkov slovenske zgodovine. Vendar se je že jeseni ton poročanja izrazito spremenil. V prispevku »Nekaj misli o snemanju Dražgoške bitke« je avtor opozoril, da se je sprva obetaven in dolgo pričakovani projekt spremenil v »polomijo« oziroma celo »škandal«. Kritike so bile usmerjene predvsem v domnevno zaslužkarstvo posameznikov, previsoke honorarje ter neodgovorno ravnanje z družbenimi sredstvi. Avtor je ob tem poudaril, da bi moral film o enem najpomembnejših dogodkov narodnoosvobodilnega boja nastajati z največjim spoštovanjem do padlih borcev in njihovega zgodovinskega pomena, zato so bile ugotovljene nepravilnosti razumljene kot še posebej problematične. Podobno kritičen je bil tudi prispevek »Še nekaj o snemanju Dražgoške bitke«, v katerem je udeleženec narodnoosvobodilnega boja izrazil ogorčenje nad načinom izvedbe projekta in razočaranje preživelih dražgoških borcev. Ti po njegovem mnenju niso bili ustrezno vključeni v nastajanje filma, čeprav bi njihovo neposredno poznavanje dogodkov lahko pomembno prispevalo k zgodovinski verodostojnosti prikaza. Zahteval je javno razjasnitev odgovornosti za nastale nepravilnosti ter poudaril, da film ne bi smel biti razumljen zgolj kot umetniški izdelek, temveč kot pomemben zgodovinski spomenik prihodnjim rodovom. Vprašanje nastajanja filma je obravnaval tudi Svet za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil pri Zvezi združenj borcev NOV Slovenije, ki je v obsežnem programskem dokumentu izpostavil pomen zgodovinske verodostojnosti pri umetniškem prikazovanju narodnoosvobodilnega boja. Poleg opozoril glede drugih filmskih in televizijskih del je posebno pozornost namenil tudi projektu Dražgoška bitka. Svet je poudaril, da mora umetniško delo temeljiti na preverjenih zgodovinskih dejstvih, odgovorni pa morajo zagotoviti tako kakovostno izvedbo kot gospodarno porabo družbenih sredstev. Kljub kritikam je podprl nadaljevanje projekta pod okriljem RTV Ljubljana in pričakoval, da bo film dokončan ob upoštevanju zgodovinske resnice ter ob razumnih stroških. O projektu so javno spregovorili tudi preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v Domicilnem odboru Cankarjevega bataljona. Pojasnili so, da so zamisel o filmu od začetka podpirali in bili pripravljeni sodelovati pri njegovem nastajanju, vendar njihovo znanje in izkušnje niso bili ustrezno upoštevani. Po vpogledu v scenarij so opozorili na več zgodovinskih netočnosti, vendar na svoje pripombe niso prejeli zadovoljivih odgovorov. Od pristojnih organov so zato zahtevali ugotovitev odgovornosti za organizacijske in finančne nepravilnosti, obenem pa poudarili, da želijo nadaljevanje snemanja in uspešen zaključek projekta, ki bi predstavljal dostojen poklon dražgoški bitki in njenim udeležencem. Ob koncu leta je revija objavila še širšo razpravo o narodnoosvobodilnem boju v slovenski umetnosti, v kateri so zgodovinarji, literarni zgodovinarji in drugi kulturni ustvarjalci obravnavali tudi ekranizacijo Dražgoške bitke. Razprava je pokazala, da težave pri projektu niso bile razumljene zgolj kot organizacijski ali finančni problem, temveč tudi kot vprašanje odgovornega umetniškega prikaza zgodovinskega spomina. Udeleženci so zato poudarili potrebo po večji zgodovinski verodostojnosti, tesnejšem sodelovanju med ustvarjalci in zgodovinarji ter premišljenem pristopu pri obravnavi tako pomembne teme. '''1981''' Leta 1981 je bila v Dražgošah organizirana že 24. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 39. obletnici dražgoške bitke in 40-letnici vstaje narodov in narodnosti Jugoslavije. Prireditev je združila športni, rekreativni in spominski program ter privabila več kot 5.000 udeležencev iz vse Slovenije. Med njimi so bili številni mladi, pionirji, planinci, športniki, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA), Teritorialne obrambe (TO), milice, taborniki, lovci in drugi obiskovalci, ki so v množici prehodili partizanske poti proti Dražgošam. Poseben pečat so dogodku dali tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona ter predstavniki družbenopolitičnega življenja Gorenjske in Slovenije. Osrednji del prireditve je potekal pri spomeniku v Dražgošah, kjer je zbrane nagovoril predsednik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Vinko Hafner. V govoru je poudaril zgodovinski pomen dražgoške bitke in gorenjske vstaje kot enega ključnih dogodkov narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je, da je Cankarjev bataljon januarja 1942 tri dni kljuboval številčno in tehnično močnejšemu okupatorju ter da je bil pomen dražgoške bitke predvsem moralna zmaga, saj je pokazala, da Gorenjska ni postala pokorna dežela. Ob tem je poudaril dolžnost ohranjanja spomina na padle borce in domačine ter prenašanja njihovega izročila na mlajše rodove. V govoru se je dotaknil tudi nastajanja filmskega in televizijskega projekta o Dražgošah ter izrazil pričakovanje, da bo delo kljub zapletom dokončano kot trajen poklon dražgoškim junakom. Slovesnost je spremljal kulturni program, sledili pa sta razglasitev rezultatov tekmovanj in podelitev priznanj. Pomemben del prireditve je predstavljalo tudi 10. jubilejno odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, na katerem so poleg enot Teritorialne obrambe sodelovali tudi pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in milice, prvič pa so bili povabljeni tudi predstavniki vseh republik in avtonomnih pokrajin Jugoslavije. Prvenstvo, ki je od leta 1972 preraslo v eno največjih športno-obrambnih prireditev v Sloveniji, je združevalo okoli 500 tekmovalcev v več kot petdesetih patruljah. Poleg športnega pomena je prispevalo k razvoju vojaškega smučanja, preverjanju telesne pripravljenosti in strelskih sposobnosti ter krepitvi sodelovanja med enotami oboroženih sil, hkrati pa je utrjevalo spomin na partizanske tradicije. Posebno mesto je imel tekmovalni pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta, ki je potekal iz Krope prek Jamnika do Dražgoš. V njem so sodelovale združene ekipe Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovalci so se pomerili v reševanju taktičnih in topografskih nalog, preverjanju znanja s področja narodne obrambe, streljanju z malokalibrsko puško ter v sedem kilometrov dolgem pohodu z več kot 470 metri višinske razlike. Na Jamniku so se poklonili spominu narodnega heroja Lojzeta Kebeta, nato pa nadaljevali pot proti cilju v Dražgošah. Prireditev je spremljal tudi bogat športni in rekreativni program. Poleg tekmovanj v smučarskem teku in sankanju so organizatorji pripravili številne množične pohode iz različnih smeri Gorenjske, med njimi Po poti Cankarjevega bataljona, Po stezah prvih partizanov, Po poti heroja Iva Slavca - Jokla, Po poti Škofjeloškega odreda, Po poti Otona Vrhunca - Blaža ter Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča. Tisoči pohodnikov so po nekdanjih partizanskih poteh prihajali v Dražgoše, kjer so se zbrali na osrednji spominski slovesnosti. Tako je prireditev ponovno potrdila svoj pomen kot ene največjih spominskih, športno rekreativnih in družbenih manifestacij v Sloveniji ter pomembnega prostora ohranjanja zgodovinskega spomina na dražgoško bitko in vrednote narodnoosvobodilnega boja. '''1982 ''' Leta 1982 je bila organizirana 25. jubilejna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 10. januarja ob 40. obletnici dražgoške bitke in hkrati predstavljala zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loka. Organizatorji so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca - Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca - Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana - Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj. Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 nosil ime Pokal maršala Tita. Ob jubileju so se pojavile tudi razprave o prihodnjem razvoju prireditve. Nekateri dolgoletni udeleženci in organizatorji so opozarjali, da prireditve uspešno ohranjajo spomin na narodnoosvobodilni boj, hkrati pa izražali željo po vsebinski prenovi in večji privlačnosti za mlajše generacije. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina. V istem letu je bil v javnosti večkrat izpostavljen tudi pomen prireditve kot ene osrednjih športno-spominskih manifestacij v Sloveniji. Ob tem so potekale razprave o nedokončanem filmskem projektu Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo vzbujal veliko zanimanja. Nedokončana nadaljevanka Dražgoška bitka je leta 1982 postala ena osrednjih kulturnih polemik, povezanih z upodabljanjem narodnoosvobodilnega boja. Razprave o projektu so odražale širša vprašanja odnosa do zgodovinskega spomina, odgovornosti pri ustvarjanju zgodovinskih vsebin in vloge medijev pri oblikovanju kolektivnega spomina. Po večletnih pripravah in začetku snemanja projekt ni bil dokončan, kar je sprožilo številne razprave med nekdanjimi borci, zgodovinarji, novinarji in širšo javnostjo. Domicilni odbor Cankarjevega bataljona je januarja 1982 javno opozoril, da o usodi projekta ni bilo podanih jasnih pojasnil. Izrazil je nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja sodelovanja z ustvarjalci nadaljevanke, čeprav so bili nekdanji borci pripravljeni prispevati svoje izkušnje za čim bolj verodostojen prikaz dogodkov. Odbor je zahteval objavo ugotovitev o finančnem poslovanju projekta ter odgovornost vseh, ki so sodelovali pri njegovi izvedbi. V medijih so se pojavljale informacije, da je bilo posnetih približno 30 odstotkov gradiva, vendar je bilo snemanje zaradi finančnih in organizacijskih težav ustavljeno. Zgrajeni filmski objekti na različnih lokacijah po Gorenjski so ostali neizkoriščeni, projekt pa je postal simbol neuspešno izpeljane in nedokončane televizijske produkcije. Razprava se je nadaljevala tudi po 40. obletnici dražgoške bitke. V pismih bralcev in javnih odzivih so številni opozarjali, da bi morala biti nadaljevanka dokončana predvsem zaradi zgodovinskega pomena in izobraževalne vrednosti za mlajše generacije. Več avtorjev je zahtevalo ugotovitev odgovornosti za porabo sredstev ter nadaljevanje snemanja. V reviji Borec je bilo poudarjeno, da bi bilo mogoče številnim polemikam preprečiti z doslednejšim vključevanjem zgodovinske stroke že v fazi priprave scenarija. V javnosti so se tako prepletala vprašanja zgodovinske verodostojnosti, umetniške interpretacije in odgovorne porabe javnih sredstev. '''1983''' Leta 1983 je bila v Dražgošah organizirana 26. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 9. januarja ob 41. obletnici dražgoške bitke in občinskem prazniku Škofje Loke. Organizatorji so tudi tokrat pripravili prireditev, ki je združevala športna tekmovanja, množične rekreativne pohode in osrednjo spominsko slovesnost. Športni program je obsegal tek na 12 kilometrov za Jugoslovanski smučarski pokal Maršal Tito, odprto tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe, na katerem so sodelovale tudi patrulje Jugoslovanske ljudske armade, milice in Teritorialne obrambe iz vse Jugoslavije, ter patruljni tek združenih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovanja so dopolnjevali veleslalom za cicibane in cicibanke ter tekmovanja v sankanju za različne starostne skupine. Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni spominski pohodi po poteh Cankarjevega bataljona, Škofjeloškega odreda in številnih narodnih herojev. Pohodniki so se podali po poteh od Pasje ravni, Soteske, Stražišča, Škofje Loke, Selc, Rudna in Krope proti Dražgošam. Organizatorji so k udeležbi povabili pripadnike ZRVS, ZSMS, ZZB NOV, šolsko mladino, planince, tabornike, lovce, pripadnike Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter druge obiskovalce. Osrednja slovesnost je potekala ob spomeniku v Dražgošah, kjer je bil slavnostni govornik član predsedstva Republiškega odbora ZZB NOV Slovenije France Perovšek. Ob tej priložnosti so razglasili rezultate športnih tekmovanj, prireditve pa so se udeležili tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona. Organizatorji so prireditev označili kot največjo množično smučarsko-rekreativno prireditev v Sloveniji. Kljub takratnim omejitvam pri oskrbi z gorivom so zagotovili organizirane avtobusne prevoze do izhodišč pohodov in pričakovali več tisoč udeležencev, podobno kot v preteklih letih. V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta. Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci bodo traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bodo še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja. *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] '''Bičkova skala''' <poem> Ko so fašisti proti Dražgošam drli, v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto, ste se Cankarjevega bataljona borci vrli sovragu junaško uprli. Nad vasico se dviga siva pečina, ki Nemci so vzeli jo na petelina, kjer hrabra sta Bička tovariše svoje bodrila, delila jim zadnje naboje ... »Le hrabro, tovariši, branite to vas, ki deželi slovenski ponos je in kras! Nikdar ne bežite pred temi pesjani, ki radi živeli bi tu, med gorami. Verujte, da napočil svobode bo dan, ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!« To Bičkove zadnje bile so besede na skali, s krvjo prepojeni, ki nosi ponosna njegovo ime in nas spominja na vojno gorje. :::[[:w:Jožica Škofic|Guzej Jožica]], 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica</poem> ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-20J4JRCW ''Gorenjski glas'' 13. jan. 1978]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) '''1985''' (Ana) Januarska spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala že osemindvajsetič, je kljub zimskemu mrazu v hribovito vas privabila okoli dva tisoč ljudi. Prireditev je imela tokrat še posebej slovesen pomen, saj so z njo poleg same bitke obeležili tudi štirideseto obletnico osvoboditve. Osrednji poudarek prireditve je bil na prepletu množičnega pohodništva in športnega udejstvovanja, s čimer so organizatorji želeli počastiti spomin na borce Cankarjevega bataljona ter padle domačine. Udeleženci so se v Dražgoše podali po različnih pešpoteh iz okolice, med drugim iz Soteske, Škofje Loke, Krope in Selc. V Selcih so se pohodnikom pohoda Po poti Otona Vrhunca-Blaža pridružili še Slovenci iz zamejskega Števerjana v Italiji, iz Selc pa je proti Dražgošam krenila tudi deseterica slepih in slabovidnih iz Ljubljane. Med vsemi pa so z izjemno vztrajnostjo izstopalo 142 pohodnikov, ki so svoj podhod pričeli izpod Pasje ravni in so na dolgo in naporno pot skozi visoki sneg krenili že sredi noči. V okviru 28. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bilo več športnih tekmovanj. Že v soboto je potekala ena od treh preizkušenj ekipnega mladinskega tekmovanja v biatlonu za jugoslovanski smučarski pokal maršala Tita (drugi dve tekmovanji sta potekali na Igmanu in Mrkopalju) . Cicibani in cicibanke so se pomerili v veleslalomu, združeno s pohodom Po poti heroja Kebeta je potekalo 11. republiško orientacijsko-taktično tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS. Šestčlanske ekipe so po streljanju z malokalibrsko puško in reševanju različnih nalog krenile na pohod (tek) od Krope do Dražgoš. V okviru dražgoških prireditev pa je potekalo tudi 14. odprto tekmovanje moških in ženskih smučarskih patrulj enot teritorialne obrambe SR Slovenije. Start in cilj sta bila na vrhu Dražgoške gore. Vrhunec dogajanja je predstavljala nedeljska osrednja slovesnost pri spomeniku v Dražgošah, ki so se je poleg slovenskega političnega in vojaškega vrha ter domačinov udeležili tudi zamejski Slovenci iz Italije. Slavnostni govornik Božidar Gorjan - Bogo je v svojem nagovoru med drugim povedal: »Mi partizani razumemo pričakovanja in potrebe povojnih rodov, da vedno znova proučujejo novejšo zgodovino tudi s stališča lastnih spoznanj in potreb. Tudi mi smo za to, da je zgodovinska izkušnja, čista in poštena, vedno navzoča pri iskanju poti našega razvoja. Tudi mi smo za to, da se še nedorečene stvari razčistijo do konca. Hitreje kot doslej. Vendar se bomo še naprej odločno upirali poudarjanju slabosti, odpiranju nekaterih poglavij ločeno od celote samo zato, da se na tak način dela prostor za delovanje zunaj naše družbene ureditve in proti njej. Mislim celo, da smo že doslej preveč popuščali tistim posameznikom in organiziranim skupinam, ki sicer v imenu kulture, demokracije in svobode vendarle iščejo samo prostor za ustvarjanje idejne in politične razdvojenosti pri nas. Tako politično tendenciozen pogled nazaj si moramo razlagati samo tako, da nas nosilci teh prizadevanj nočejo spremljati pri poglabljanju in razvoju naše samoupravne demokracije, pri utrjevanju federativne ureditve avnojske Jugoslavije, pri uresničevanju neodvisne in neuvrščene mednarodne politike. Ob današnjih poglobljenih razpravah o nadaljnjih poteh našega razvoja pa lahko ugotovimo, da smo kljub vsem povojnim težavam tudi vsa ta desetletja po vojni ostali dosledni temeljnim načelom Osvobodilne fronte, to je politike, za katero se je naš narod odločil že leta 1941. Ko to ugotavljamo na kraju, kjer se hkrati spominjamo tudi žrtev iz našega NOB in revolucije, to ne pomeni, da si partizanska generacija lasti zasluge za to, da smo zadržali in razvijali vse pridobitve naše revolucije. Zavedamo se, da sta bila za to potrebna predvsem delo in odpovedovanje tudi vseh povojnih rodov. Letos imamo še posebno priložnost, da se spomnimo delovanja vojne generacije. Kajti, prišel je čas, ko redno delovno dobo končujejo še zadnji, najmlajši partizani. Naša povprečna starost bo letos dosegla 68 let. Že nekaj desetletij se borci in aktivisti selimo z našo dejavnostjo v družbenopolitično delo. Tako poskušamo uveljaviti naša stališča v delegatskem sistemu, kjer je povprečna starost delegatov med 35 in 40 let, medtem ko so se v občinskih in republiških izvršnih organih že pred desetletjem skoraj v celoti uveljavili povojni rodovi. Kar pomeni, da se pri delu v družbeno političnih organizacijah in kot borci delegati srečujemo s problemi sedanjega časa. Naš pogled je pri tem obrnjen nazaj samo toliko, kolikor je potrebno, da z izkušnjami pomagamo reševati današnje probleme. Naj zato povem vsem vam, mlajšim pohodnikom in športnikom, ki ste danes zbrani tukaj, da borci poskušamo tudi ob takih priložnostih, kot je današnja, razumeti predvsem potrebe mlajših: po sprostitvi, tovarištvu in življenju v naravi. Skupno z vami želimo posvetiti tudi večjo skrb za čisto in lepo naravo. Tudi svoboda, za katero smo se boje vali, ne more biti prava, če je ne uživamo v lepi in ekološko čisti domovini. Vse generacije se moramo zato bolj odločno zavzemati, da bomo temu vprašanju pri našem delegatskem presojanju in odločanju namenjali še večjo skrb,« *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] '''1986''' 12. januarja 1986 je v Dražgošah potekala že 29. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, s katero so obeležili obletnico legendarne bitke za Dražgoše. Prireditev je združila spominske, športne in rekreativne dogodke ter privabila številne udeležence iz vse Slovenije. Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Zimske razmere so bile ugodne, saj je sneg zapadel že pred novoletnimi prazniki in omogočil izvedbo vseh načrtovanih aktivnosti. Na športnih, rekreativnih in spominskih prireditvah je sodelovalo skoraj 4.000 udeležencev. ''Športna tekmovanja'' Dogajanje se je začelo že v soboto z vrsto športnih tekmovanj. V Dražgošah je potekal 15-kilometrski smučarski tek za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala maršal Tito, ki se je po Dražgošah nadaljeval še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovu, Žabljaku in Mrkopolju. Ob 8. uri se je v Dražgošah začelo tudi 15. odprto tekmovanje smučarskih patrulj za moške in ženske enote Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije v organizaciji Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko. V Kropi je v nedeljo potekalo 10. patrolno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), organizirano pod geslom Po poti heroja Kebeta. Za najmlajše je bilo pripravljeno tekmovanje v veleslalomu za cicibane do enajstega leta starosti, posvečeno junaškemu boju Cankarjevega bataljona. ''Spominski pohodi'' Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Med njimi so bili: * pohod izpod Pasje ravni v Dražgoše pod geslom Spomin na Poljansko vstajo decembra 1941 – svetel primer neuklonljivosti našega ljudstva, ki se je začel v soboto ob 23. uri in se ga je udeležilo 201 pohodnikov; * pohod Po poti Gorenjskega odreda od Soteske v Bohinju preko Jelovice v Dražgoše; * pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla od Stražišča preko Čepulj; * pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc; * pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna; * pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope mimo Jamnika v Dražgoše, ki se je začel po štartu ekip patrolnega tekmovanja. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 12. januarja 1986, opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil generalmajor Edvard Pavčič, komandant Republiškega štaba Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije. V kulturnem programu so nastopili Mešani pevski zbor Kulturno-umetniškega društva Bratov Biček iz Dražgoš ter Godba na pihala Alples. Slovesnost se je zaključila z razglasitvijo rezultatov športnih tekmovanj in podelitvijo medalj. ''Pomen Dražgoš in Cankarjevega bataljona'' Generalmajor Edvard Pavčič je v svojem govoru poudaril, da je bil Cankarjev bataljon v času bitke najmočnejša partizanska enota v Sloveniji. Čeprav so morali borci po treh dneh Dražgoše organizirano zapustiti, bataljon ni bil poražen. Umaknil se je po vodih, iz njegovih vrst pa so kasneje nastajale nove partizanske enote. Borci Cankarjevega bataljona so postali pomembni partizanski kadri z visoko moralo in močno zavestjo. Povedal je: »Na dražgoški množični manifestaciji smo ponovno spoznali in dokazali, da so med nami zakoreninjene vred note, ki prispevajo k ohranjanju revolucionarnih pridobitev in jih prenašajo na mlajše rodove. S takimi prireditvami prav tako prispevamo h krepitvi splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite in dokazujemo, da so ljudje sprejeli avtentični koncept in doktrino ljudske obrambe in družbene samozaščite. Pomembno je še nadaljnje podružbljanje tega področja našega dela, kar ni več le politična parola. Teritorialna obramba ima pomembno vlogo kot del oboroženih sil ne le pri pripravi ljudi na oboroženi boj, ampak tudi pri uresničevanju nalog za zaščito in reševanje ljudi ob naravnih in drugih nesrečah. Kljub sedanjim gospodarskim težavam te naloge uspešno uresničujemo«. '''Viri''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] '''1987''' 11. januarja 1987 je v Dražgošah potekala jubilejna 30. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 45. obletnici dražgoške bitke. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske slovesnosti, športna tekmovanja in pohode ter kljub izjemno zahtevnim zimskim razmeram privabila veliko število udeležencev. Prireditev je zaznamovalo močno sneženje, veter in nizke temperature, ki so spremljali dogajanje v soboto in nedeljo. Snežni metež je spremljal tudi osrednjo nedeljsko slovesnost, vendar so bile vse prireditve uspešno izvedene. Organizatorji so poskrbeli za prevoznost ceste do Dražgoš in splužene najpomembnejše pohodne poti, celotna prireditev pa je minila brez nesreč. ''Športna tekmovanja'' Program se je začel že v soboto s smučarskim biatlonom na 10 kilometrov za ekipe v okviru Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito, ki je poleg Dražgoš potekal še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovem, Žabljaku in Mrkopolju. Biatlon je uvedla Smučarska zveza Jugoslavije na pobudo Sveta Dragovića, Sinka Braca in Miloša Rutarja. To je bila že šestnajsta zaporedna prireditev. Potekala je za Kamnitnikom nad Škofjo Loko. V nedeljo je sledilo 16. odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe Slovenije, na katerem so sodelovale tudi ekipe iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin. Tekmovanje je potekalo pod geslom »V pohodu na smučeh pripravljeni na boj«. V Kropi je bilo organizirano 11. patruljno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) pod geslom Po poti heroja Kebeta. Program so dopolnila še veleslalomska tekmovanja za cicibane in pionirje v Dražgošah pod geslom »V naravi krepimo svoje moči in spoznavamo našo lepo domovino.« Kljub zahtevnim vremenskim razmeram je bila udeležba na vseh tekmovanjih zelo dobra. ''Spominski pohodi'' Pomemben del jubilejne prireditve so ponovno predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizirani so bili: * pohod Po poti Cankarjevega bataljona izpod Pasje ravni v Dražgoše, * pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju, * pohod iz Stražišča preko Čepulj in Mohorja, * pohod iz Nemilj preko Podblice, * pohod Po poti Škofjeloškega odreda preko Križne gore iz Škofje Loke, * pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc, * pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna, * pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope, * pohod Po poti Prešernove brigade z Jesenovca nad Železniki. Prireditvi so se pridružili tudi taborniki z orientacijskim pohodom in taborom v Dražgošah. Posebej odmeven je bil že sedmi pohod izpod Pasje ravni po poti Cankarjevega bataljona, ki velja za enega najzahtevnejših zimskih pohodov v Sloveniji. Kljub snežnemu metežu in mrazu se ga je udeležilo 162 pohodnikov iz različnih krajev Slovenije. Pohod, dolg približno 36 kilometrov, je trajal okoli dvanajst ur in se je zaključil brez nesreč. Organizator Miloš Mrak je poudaril, da so udeleženci s svojo vztrajnostjo in pogumom pomembno prispevali k uspehu jubilejne prireditve. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost je potekala 11. januarja 1987 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil predsednik Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. V svojem govoru je poudaril, da je bila dražgoška bitka izraz upora slovenskega naroda proti okupatorju in pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je pomen zgodovinskega spomina, odgovornosti do svobode ter odprte in argumentirane javne razprave o družbenih vprašanjih. Poudaril je tudi, da je treba vrednote, za katere so se borili partizani, razumeti v luči demokratičnega dialoga, odgovornosti in skupnega prizadevanja za prihodnost. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti. V kulturnem programu so nastopili pevci in godbeniki iz Železnikov, po zaključku slovesnosti pa so razglasili rezultate športnih tekmovanj ter najboljšim podelili pokale in priznanja. ''Trideset let tradicije'' Jubilejna prireditev je bila tudi priložnost za pogled v zgodovino. Prve prireditve v Dražgošah so bile organizirane 12. januarja 1958, njihova pobudnika pa sta bila Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj in Gorenjska smučarska podzveza. V treh desetletjih so prerasle v eno največjih zimskih spominsko-športnih prireditev v Sloveniji. Po ocenah organizatorjev je Dražgoše v prvih tridesetih letih obiskalo več kot 120.000 pohodnikov, prireditve pa so skozi leta postajale vse bolj množične in programsko raznolike. Ob 45. obletnici dražgoške bitke je bilo med približno 400 borci Cankarjevega bataljona živih še 49, med njimi 15 dražgoških borcev, ki so se ob tej priložnosti srečali v Škofji Loki. Posebno mesto v zgodovini prireditev ima partizan Dušan Feldin – Srečko, eden od udeležencev, ki je bil z dražgoškimi prireditvami povezan skoraj vse od njihovega začetka – kot tekmovalec, organizator, vodnik pohodov in kronist. Zbral je obsežno dokumentacijo o vseh dotedanjih prireditvah in večkrat poudaril, da se v Dražgoše vrača predvsem zaradi ohranjanja spomina na narodnoosvobodilni boj ter prenosa teh vrednot na mlajše generacije. Njegovi zapisi in spomini predstavljajo pomemben del zgodovine prireditev Po stezah partizanske Jelovice. '''Viri''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah '''1988''' 10. januarja 1988 je v Dražgošah potekala 31. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 46. obletnici dražgoške bitke in spopada Cankarjevega bataljona z nemškimi okupacijskimi silami. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila številne spominske pohode, športna tekmovanja in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Letošnja prireditev je bila posebna predvsem zaradi pomanjkanja snega. Čeprav je bila večina programa načrtovana kot zimska športno-rekreativna prireditev, so bile snežne razmere neustrezne. Nekatera tekmovanja so zato odpovedali ali prilagodili, medtem ko so pohodi kljub zahtevnim razmeram potekali po načrtu. Suho vreme brez snega je omogočilo tudi rekordno udeležbo na nekaterih pohodih. ''Športna tekmovanja'' Program 31. spominske prireditve se je začel že v soboto, 9. januarja, s smučarskim tekom na 10 kilometrov za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito. Tekmovanje je bilo izvedeno na Pokljuki, kjer so bile snežne in vremenske razmere ugodne. Nastopile so ekipe vseh republik, avtonomne pokrajine Vojvodine in JLA, manjkali pa so tekmovalci s Kosova. Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 17. odprto prvenstvo patrulj Teritorialne obrambe Slovenije. Tekmovanja se je udeležilo 36 patrulj milice, JLA in teritorialne obrambe. Tekmovalci so morali opraviti streljanje z avtomatsko puško, tri kilometre teka po suhem in osem kilometrov teka z vojaškimi smučmi po snegu. V okviru prireditve je v Kropi potekalo tudi 14. tekmovanje občinskih patrulj ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Patrulje so sestavljali trije mladinci in tri rezervne vojaške starešine. Tekmovanje je povezovalo športne, vojaške in domoznanske naloge: tekmovalci so reševali naloge iz topografije in orientacije, opravljali taktično nalogo, odgovarjali na vprašanja o dražgoški bitki in varstvu okolja, streljali z malokalibrsko puško ter premagali približno devet kilometrov dolgo progo s 400 metri višinske razlike od Krope do Dražgoš. Zaradi pomanjkanja snega je odpadel veleslalom za cicibane, ki bi moral potekati v Dražgošah. Športni del prireditve je bil tako izveden v precej drugačnih razmerah, kot so jih organizatorji pričakovali, vendar so najpomembnejša tekmovanja kljub temu uspešno izpeljali. ''Spominski pohodi'' Pomemben del 31. spominske prireditve so bili tudi tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizatorji so pripravili številne poti, ki so Dražgoše povezovale z različnimi kraji Gorenjske in spominjale na poti, po katerih so se med narodnoosvobodilnim bojem premikale partizanske enote. Program je med drugim obsegal: - pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valtarskega vrha do Dražgoš, - pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke do Dražgoš, - pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju prek Jelovice do Dražgoš, - pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča do Dražgoš, - pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča od Rudna do Dražgoš, - pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope oziroma Jamnika do Dražgoš, - pohod Po poti Prešernove brigade od Prtovča čez Ratitovec v Dražgoše. Še posebej odmeven je bil nočni pohod Po poti Cankarjevega bataljona. Leta 1988 je bil organiziran že desetič. Pohod je obujal spomin na pot borcev Cankarjevega bataljona, ki so se po bojih na Pasji ravni konec decembra 1941 umaknili proti Selški dolini in Dražgošam, kjer je januarja 1942 prišlo do znamenite dražgoške bitke. Jubilejnega pohoda se je udeležilo več kot 250 ljudi, kar je bilo rekordno število. Pot je bila dolga približno 42 kilometrov in je vodila prek gozdnih stez, samotnih kmetij in vasi Selške doline. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost 31. spominske prireditve Po stezah partizanske Jelovice je potekala v nedeljo, 10. januarja 1988, ob 12. uri pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Tone Anderlič, predsednik republiške konference ZSMS. Anderlič je v svojem govoru izhajal iz pomena zgodovinskega spomina, vendar se je večji del njegovega nastopa nanašal na aktualne družbene in gospodarske razmere v Jugoslaviji. Poudaril je, da poznavanje preteklosti omogoča razumevanje sedanjosti in utrjuje družbo za prihodnost, vendar samo spomin na pretekle dogodke ni dovolj. Po njegovem mnenju je bilo treba na izkušnje preteklosti gledati predvsem kot na spodbudo za reševanje težav sedanjosti. »Mladim moramo zaupati in verjeti« je bila ena osrednjih misli njegovega nastopa. Anderlič je opozoril, da družba, ki mladim ne omogoča pravočasnega vključevanja in uveljavljanja, izgublja pomemben razvojni potencial. *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] '''1989''' 8. januarja 1989 je v Dražgošah potekala 32. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 47. obletnici dražgoške bitke, poljanski vstaji leta 1941 in prazniku občine Škofja Loka. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila množične spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri dražgoškem spomeniku. Letošnjo prireditev je zaznamovalo nenavadno toplo januarsko vreme. ''Športna tekmovanja'' Osrednji športni del prireditve sta predstavljali dve tekmovanji, ki sta se začeli v nedeljo zjutraj. Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 18. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije. Na zahtevnem tekmovanju je nastopilo 35 ekip, med njimi patrulje teritorialne obrambe, JLA in milice oziroma drugih organizacij. Tekmovanje je potekalo v okolici Dražgoš in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, vojaškega znanja in usposobljenosti tekmovalcev. V Kropi je Športno društvo Plamen organiziralo 13. tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Na tekmovanju je sodelovalo 27 ekip iz vse Slovenije. Tekmovalci so morali na poti od Krope do Dražgoš pokazati znanje taktike, teorije, topografije in streljanja ter uspešno premagati zahtevno progo. Na osrednji slovesnosti so najboljšim tekmovalcem podelili priznanja in kolajne. ''Spominski pohodi'' Pohodniki so prihajali iz različnih smeri in krajev Gorenjske ter po poteh, povezanih z delovanjem partizanskih enot in narodnih herojev. V Dražgoški osnovni šoli je potekalo tudi srečanje borcev Cankarjevega bataljona z borci drugih partizanskih enot. Organizirani so bili: • pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš, • pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju, • pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Kranja oziroma Stražišča, • pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke, • pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc, • pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča iz Rudna, • pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope, • pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 8. januarja 1989, opoldne pri dražgoškem spomeniku. Slavnostni govornik je bil Andrej Verbič. [[chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1989_2_L.pdf|»Imamo pravico, da odločamo o svoji usodi«]] Od 9. do 11. januarja 1942. leta se je 200 borcev Cankarjevega bataljona borilo in izborilo bitko proti močnejšemu sovražniku. Iz maščevanja so Nemci 11. in 12. januarja 1942 ustrelili 42 domačinov, vas pa zravnali z zemljo. Na spomeniku je zapisan verz Ivana Jana-Srečka: »Ko vse se je balo in vse trepetalo, ste vi se uprli, pogledali srepo smrti v obraz! In kar je le tlelo, se je razgorelo, zajelo v svoj ples je sleherno vas.« Bolj kot ogromni spomeniki, nas sporočilo tega verza in živ spomin na dogodke izpred 47 let, opozarjata na usodo generacije, ki je, čeprav mlada, neizkušena, v borbi z močnejšim sovražnikom izbori la bitko, pisala in izpisala strani svoje zgodovine, dosegala in dosegla svoje cilje, zasledovala svoje ideale... Minevajo desetletja, svet in razmere so drugačne. Zavedanje, da se svet ni z nami začel, nam narekuje, da generacije pred nami spoštujemo in smo jim hvaležni. Toda, z enako gorečnostjo, kot cenimo rezultate, si jemljemo tudi pravico, da o svoji usodi, o svojem življenju in delu odločamo sami. Odgovorno želimo izpisati strani svoje zgodovine, postaviti si in dosegati svoje cilje, živeti in izživeti svoje življenje. S svojo drugačnostjo, s svojim znanjem, svežino in močjo želimo dati svoj prispevek družbi, pustiti svoje sledove na široki rimski cesti razvoja človeštva. Jugoslavija je v globoki družbeni, politični, gospodarski krizi... Državljanom popuščajo živci, popušča jim potrpljenje. Ne samo, da ne verjamejo več, tudi poslušati ne želijo več praznih obljub in laži večnih oblastnikov, z obremenjeno in zapackano vestjo, brez ugleda in zaupanja. Končuje se obdobje arbitrarne moči elite, ko se je živelo sicer mirno, a ne var no. Prihaja jutro noči laži, v kateri so vsi videli stati cesarja golega, besede resnice pa si nihče ni drznil spregovoriti. Na očitek, da se v vodstvu mladinske organizacije borimo za oblast, odgovarjamo pritrdilno. Borimo se za oblast skupščine, za ne posredne volitve, za možnost politične konkurence, za možnost izražanja različnosti. Brez tega ni napredka, ni ne svobodne ga posameznika, ne svobodne družbe. Borimo se za oblast, ki jo bodo nadzirali državljani in ne obratno. Čez 10 let, enajst mesecev, 22 dni bo očitno brez našega soglasja človeštvo z lahkotnim plešočim korakom stopilo v 21. stoletje. Na nas je, ali bomo enako storili tudi mi, ali pa bomo še naprej počasi, a vztrajno korakali nazaj v srednji vek. Veliko je bilo storjenega, da bi se ideali starejše generacije pokopali, še več, da se ideali mladi generaciji ne bi nikoli niti rodili. A idealov se ne da izstradati, ne zatreti, ne zapreti. Andrej Verbič Dražgoše, 8. 1. 1989 ''Priznanja novinarjem'' Na osrednji prireditvi so bila podeljena tudi priznanja novinarjem in fotoreporterjem, ki so dolga leta spremljali prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Priznanja so prejeli Franc Perdan iz Gorenjskega glasa, Slavko Kerševan iz Doma JLA Ljubljana in Stane Škrabar iz RTV Ljubljana. S tem so organizatorji izrazili priznanje njihovemu dolgoletnemu spremljanju dražgoških prireditev in prispevku k ohranjanju njihovega spomina v javnosti. *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] '''1990''' 7. januarja 1990 je v Dražgošah potekala 33. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 48. obletnici dražgoške bitke in škofjeloškemu občinskemu prazniku. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Prireditev je potekala v znamenju sončnega, vendar mrzlega in skoraj povsem kopnega zimskega vremena. V primerjavi s prejšnjimi leti je bila udeležba skromnejša. Kljub temu so organizatorji ocenili, da Dražgoše ostajajo vredne spomina in da morajo tradicionalne prireditve obstati, vendar z vsebino, ki bo bolj prilagojena sodobnemu času. ''Spominski pohodi'' Pohodniki so v Dražgoše prihajali po poteh iz različnih smeri Gorenjske, povezanih s partizanskimi enotami in narodnimi heroji. Program je obsegal devet pohodov. Najzahtevnejša sta se začela že v noči s sobote, 6. januarja, na nedeljo, 7. januarja. Prvi je vodil od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš po poti Cankarjevega bataljona, drugi pa od Prtovča prek Ratitovca do Dražgoš po poti Prešernove brigade. Drugi pohodi so bili: • pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske prek Jelovice do Dražgoš, • pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča, Zgornje Besnice in Nemilj, • pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke prek Križne gore in Čepulj, • pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc, • pohod iz Železnikov do Dražgoš, • pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope prek Jamnika, • pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča prek Ratitovca. ''Športna tekmovanja'' V nedeljo sta potekali dve tradicionalni športni tekmovanji. V Dražgošah se je ob 8. uri začelo 19. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije, JLA in organov za notranje zadeve. Tekmovanje je potekalo v obliki desetkilometrskega patruljnega teka in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, usposobljenosti in sodelovanja tekmovalcev. V Kropi je istočasno potekalo tradicionalno tekmovanje tekaških ekip ZSMS in ZRVS, ki se je zaključilo v Dražgošah. Športni tekmovanji sta tudi leta 1990 ohranjali povezavo med spominsko prireditvijo, telesno pripravljenostjo in druženjem udeležencev. Najboljšim so na osrednji slovesnosti podelili pokale in kolajne. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost 33. spominske prireditve je potekala 7. januarja 1990 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Prireditev leta 1990 je potekala v času velikih političnih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji. Nastajale so nove politične zveze in stranke, politični prostor se je hitro spreminjal. Lušina je nove politične zveze in stranke pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. ''Spomin na Iveta Šubica'' Letošnjo prireditev je posebej zaznamovala smrt Iva Šubica, ki je umrl 29. decembra 1989 v Škofji Loki. Ive Šubic je bil nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko. *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] '''1991''' Prireditev leta 1991 je potekala v času, ko je Slovenija doživljala velike politične in družbene spremembe ter se približevala uveljavljanju samostojnosti in neodvisnosti. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Organizatorji pa so poudarjali, da ukinitev občinskega praznika ne pomeni tudi konca spominske prireditve. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile. V letu 1991 so prav tako praznovali 50. obletnico vstaje slovenskega naroda, ustanovitve Osvobodilne fronte, napada na Jugoslavijo in začetka narodnoosvobodilnega boja. Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Organizatorji so poudarjali, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek. Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke. 13. januarja 1991 je tako v Dražgošah potekala 34. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda. Prireditev je bila prvič izvedena v novih družbenopolitičnih razmerah in ni bila več povezana z občinskim praznikom Škofje Loke. Kljub temu so organizatorji poudarili, da zgodovinskega spomina na dražgoško bitko ni mogoče ukiniti. Program je ohranil tradicionalne spominske pohode in osrednjo slovesnost, dopolnili pa so ga z novimi športno-rekreativnimi vsebinami. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. ''Spominski pohodi'' V Dražgoše so tudi leta 1991 vodile številne tradicionalne pohodne poti, povezane s partizanskimi enotami in njihovim delovanjem na Gorenjskem. Osrednje mesto je imel pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Pasje ravni do Dražgoš, ki se je začel že v noči s sobote na nedeljo. Šlo je za dvanajsti tradicionalni pohod po tej zahtevni poti, ki je pohodnike vodila iz Poljanske doline čez hribovit svet do Dražgoš. Drugi množični pohodi so bili: • pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Krope do Dražgoš, • pohod Po poti Kokrškega odreda iz Kranja oziroma Besnice prek Čepulj in Mohorja, • pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Selc do Dražgoš, • pohod Po poti 7. udarne brigade Franceta Prešerna iz Železnikov do Dražgoš, • planinski pohod po poti Prešernove brigade iz smeri Češnjice, Prtovča in Ratitovca. Na pohode so bili vabljeni planinci, taborniki, lovci, šolarji, krajani in drugi udeleženci. Organizatorji so poudarjali tudi udeležbo Slovencev iz zamejstva. Pohodi so bili načrtovani tako, da bi se njihovi udeleženci pred osrednjo slovesnostjo zbrali pri šoli v Dražgošah. Posebno vabilo je bilo namenjeno borcem NOV, ki naj bi svojo udeležbo razumeli kot dolžnost in izraz pripadnosti borčevski organizaciji. Organizatorji so hkrati pozivali k čim večji udeležbi praporov borčevskih, planinskih, lovskih, taborniških in drugih organizacij. ''Športna tekmovanja'' Program leta 1991 je predvideval več športnih in rekreativnih tekmovanj. Osrednje mesto je imelo 20. jubilejno odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj enot Teritorialne obrambe Republike Slovenije, na katerem so bile vabljene tudi patrulje JLA, organov za notranje zadeve in enot teritorialne obrambe iz drugih republik in pokrajin Jugoslavije. Enote JLA se vabilu k sodelovanju na športnem tekmovanju v letu 1991 niso odzvale. Predvideno je bilo tudi tekmovanje ekip ZRVS Slovenije, ki naj bi se vključile v smučarsko tekmovanje patrulj TO oziroma se udeležile množičnega pohoda iz Selc v Dražgoše. V okviru programa je bilo napovedano še tekmovanje rekreativcev z gorskimi kolesi na deset kilometrov dolgi progi od Nemilj do Dražgoš, smučarski tek borcev NOV na tri kilometre in poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore. Zaradi slabega vremena pa je bil dejanski športni program precej bolj okrnjen. Na koncu sta bili izvedeni le dve tekmovanji – tekmovanje patrulj Teritorialne obrambe in tekmovanje rekreativnih gorskih kolesarjev. Smučarski tek borcev NOV je bil zaradi vremenskih razmer odpovedan. Športni del prireditve je bil tudi leta 1991 predstavljen kot pomemben del spominskega dogajanja. Organizatorji so želeli pokazati, da udeležence v Dražgoše ne vodijo le spomini in slovesnost, temveč tudi športni izziv, preizkus telesne pripravljenosti in želja po druženju. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost 34. spominske prireditve je potekala 13. januarja 1991 ob 12. uri pri spomeniku dražgoški bitki v Dražgošah. Organizatorji so želeli z množično udeležbo jasno pokazati, kakšen pomen ima dražgoška bitka tudi v novih družbenopolitičnih razmerah. Slovesnost je bila namenjena spominu na žrtve dražgoške bitke in širšemu pomenu narodnoosvobodilnega boja. Organizatorji so v programu poudarili, da se želijo tudi v novih razmerah s ponosom spominjati dogodkov iz NOB ter zavrniti poskuse, da bi se pomen žrtev in trpljenja slovenskega prebivalstva zmanjševal ali prikazoval kot nekaj nepotrebnega. Na slovesnosti so podelili tudi priznanja najuspešnejšim udeležencem športnih tekmovanj ter spominska priznanja pohodnikom, med drugim tistim, ki so že desetič prehodili pot iz Pasje ravni do Dražgoš. *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == <font color=red>Manjka povzetek o proslavah po 1991.</font> '''1992''' V nedeljo, 12. januarja 1992, je bila napovedana 35. prireditev Po stezah partizanske Jelovice v Dražgošah, posvečena 50. obletnici dražgoške bitke. Komisija za pripravo programa je imela v mislih spomin na ustanovitev štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 v povezavi z mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Janez Lušina, predsednik komisije za pripravo prireditev, je za sejo pripravil naslednje vsebinske poudarke programa. 50. obletnica dražgoške bitke bo: *dan športnih prireditev vojske in vseh obrambnih sil Slovenije, *dan pohodništva in rekreacije, predvsem dan planincev, tabornikov, kolesarjev, gorskih padalcev in ljudi vseh generacij, ki bodo prišli v Dražgoše, *za vaščane Dražgoš bo to dan spomina na težke dni, na prestano gorje, na izgubljene svojce. Geslo prireditve bo: »Partizanski boj za nacionalno svobodo in svobodo človeka sploh je bil enkratno dejanje v zgodovini Slovencev, mejnik, ki ga ne smemo premikati in razvrednotiti, kot tudi ne mejnika boja za samostojno Slovenijo v letu 1991.« '''Športne prireditve ob 50. obletnici dražgoške bitke:''' # Odprto smučarsko patruljno prvenstvo enot TO Slovenije s tekom na smučeh in streljanjem. Smučarska proga bo potekala v bližini vasi, ob neugodnih razmerah na Jelovici, strelišče bo pod Bičkovo skalo nad Dražgošami. # Rekreativni nastopi kolesarjev z gorskimi kolesi iz smeri Kropa, Besnica in Selca. # Množični pohodi: :::* Nočno-dnevni pohod Pasja ravan – Breznica – Topolje – Dražgoše :::* Kranj – Čepulje – Mohor ali Nemilje – Dražgoše :::* Kropa – Jamnik – Dražgoše :::* Železniki – Rudno – Dražgoše :::* Selca – Kališe – Dražgoše :::* Prtovč – Ratitovec – Dražgoše ::4. Poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore s pristajanjem v okolici spomenika. ::5. Smučarski tek borcev NOV in veteranov na 3-kilometrski progi. '''Kulturno-spominski del prireditve:''' * KS Dražgoše - Rudno zaprosi predstavnike Cerkve in naroči mašo zadušnico za vse, ki so bili ustreljeni ali so padli v Dražgošah. Maša naj bi bila v farni cerkvi v Dražgošah okoli 10. ure, da bi bilo možno sodelovanje vseh, ki to želijo. Krajevna skupnost Dražgoše pravočasno vabi na prireditev Dražgošane, ki ne živijo v vasi, oz. so vas zapustili v vojnem času. Dražgošani zagotovijo okrasitev vasi ter možnost dobiti hrano in pijačo proti plačilu. * Program se odvija pri osnovni šoli v Dražgošah med 11.00 in 12.00 kot sproščeno srečanje vseh udeležencev spominske prireditve. * Močnejša delegacija predstavnikov ZB, Cankarjevega bataljona in vaščanov odnese in položi venec padlim za svobodo pri spomeniku. Skupino spremljajo oddelek enote TO, zastave in rog, ki ob polaganju zaigra obredno žalostinko. * Pozdravne besed vsem udeležencem prireditve nameni domačinka dr. Slavica Pentek - Lotrič. * Organizator predlaga nekaj kandidatov za slavnostnega govornika: dr. Franceta Bučarja, Igorja Bavčarja in dr. Dimitrija Rupla. Komisija izbor prepusti Republiškemu odboru ZB NOB Slovenije, ki dokončno izbere prvega, dr. Franceta Bučarja. Poanta govora naj bo na dokončnem ovrednotenju bitke, povezano z bojem za samostojno Slovenijo leta 1991. * Kulturni program: ena do dve partizanski pesmi, po možnosti Partizanskega pevskega zbora, in dve do tri deklamacije s partizansko vsebino (Valič, Maurer ali kdo drug). * Podelitev medalj in diplom športnikom. '''Dodatne informacije in predlogi:''' *Republiški odbor ZB Slovenije se prosi, da motivira občinske odbore ZB za udeležbo na prireditvi 12. januarja 1992 * RTV Slovenije naj bi del dražgoške slovesnosti neposredno prenašal. * Propagirati praznovanje obletnice prek sredstev obveščanja in še zlasti Republiškega štaba TO s poanto, da je bila NOB predvsem izraz domovinske ljubezni do rodne zemlje in temelj, na katerem se je gradila nova slovenska vojska (TO). * Prireditev ob osnovni šoli v Dražgošah je obenem počastitev šole, ki je bila odprta leta 1958 kot pomnik, posvečen dražgoški bitki. * Svečana vabila pripravi Občinski odbor ZB Škofja Loka, pošiljatelj je predsednik Skupščine občine Škofja Loka. * Prapore uskladiti s časom in novimi ustavnimi predpisi. '''1993''' Odbor za organizacijo prireditev Po stezah partizanske Jelovice je 12. oktobra 1993 obravnaval poročilo o organizaciji in izvedbi prireditve, ki je bila 10. januarja tega leta. Na prvi seji je sklenil, da odbor opravi razgovor z vaščani Dražgoš, da bi pridobili njihovo mnenje in gledanje na prireditev. Razgovor je bil opravljen, ni pa zabeležke vsebine. 8. januarja je odbor organiziral koncert Partizanskega pevskega zbora v hotelu Transturist v Škofji Loki, pred tem pa je imel predsednik ZZB NOB Slovenije razgovor s še živečimi borci Cankarjevega bataljona. Program prireditve je bil tokrat v primerjavi s preteklimi leti precej spremenjen. Zaradi pomanjkanja snega so bila tekmovanja smučarskih veliko šebv ekip TO in Policije prenesena na Pokljuko. Program prireditve je bil popestren še s tekmovanjem kegljačev v Železnikih, z nastopom policijske enote in članov GRS ter nastop balonarjev. Vseh načrtovanih idej in zamisli pa kljub angažiranju odbora ni bilo mogoče uresničiti. Zbranim na prireditvi ob osrednjem spomeniku sta spregovorila predsednik RS Milan Kučan in dr. Slavica Lotrič Pentek. V kulturnem programu so sodelovali Partizanski pevski zbor, recitator Aleksander Valič in kot povezovalec dramski igralec Jože Logar. Člani odbora so ugotavljali in predlagali: * Veliko število natisnjenih vabil »preberi in oddaj naprej« ter plakatov, intervjujev, tiskovnih konferenc, objav v medijih; vse to in lepo vreme je pripomoglo k množični udeležbi na prireditvi. * Zagotoviti je treba, da bo v prihodnje zemljišče okrog spomenika v času prireditve primerno urejeno (ne bo potreseno s hlevskim gnojem). * Brezplačno prehrano in napitke omejiti na minimum, kosila po prireditvi naj se ne prireja več. * Vsebina prireditve pri spomeniku naj ne bi bila več tako trdo partizanska. (PPZ nastopa že tretje leto.) * V program vključiti Pihalni orkester Alples Železniki ali Pihalni orkester Škofja Loka. * Občina Škofja Loka naj bi dala pobudo, da se Dražgoše vključi v Svetovno enciklopedijo. * Odbor naj bi delal vse leto in postoril vse, kar je treba, predvsem zbiranje finančnih sredstev. * Udeleženci z gorskimi kolesi bodo v prihodnje nastopali kot pohodniki. Vodstvu Kolesarske zveze Slovenije predlagati, da se udeležba na prireditvi vključi v koledar prireditev kot rekreativni pohod in ne kot tekmovanje. ==V novem tisočletju== V delu. '''2012''' V soboto zvečer med enajsto in polnočjo bo krenila kolona več sto pohodnikov od kmetije Košir pod Pasjo ravnjo v dolino, prečila poljansko Soro, se znova vzpela v hrib proti Lubniku, mimo Sv. Tomaža v Selško dolino in čez Mohor v Dražgoše. Dobrih deset ur je do cilja. Letos bo polna luna, večinoma kopna pot in za ta letni čas ne prehud mraz. Vse drugače je bilo pred sedemdesetimi leti, ko se je po srditih spopadih z nemškimi enotami v Bukovem in Kovskem Vrhu ter na Pasji ravni vodstvo Cankarjevega bataljona odločilo za umik proti Dražgošam. Takrat je bila ostra zima, visok sneg, temperature globoko pod lediščem. Nemško poveljstvo je bilo odločeno zatreti vstajo na Gorenjskem in uničiti partizanske enote. Delno jim je to uspelo, niso pa uničili Cankarjevega bataljona. Po treh dneh hudih bojev v Dražgošah so se znesli nad vaščani. Vas so požgali, jo zravnali z zemljo, 41 domačinov ubili, druge izgnali. V spomin na komaj verjetni gverilski upor v okupirani Evropi in tragedijo vasi pod Jelovico že petinpetdeset let potekajo spominsko-rekreativne prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Osrednji dogodek je vedno na nedeljo okrog 9. januarja, ko so se leta 1941 začeli tridnevni boji v Dražgošah. Množice pohodnikov se bodo tudi letos zgrinjale iz vseh smeri proti Dražgošam – iz Tržiča, Škofje Loke, Kranja, Krope, Bohinja, iz Železnikov čez Ratitovec. Med tistimi, ki se bodo podali na nočni pohod s Pasje ravni, bo tudi zgodovinar Martin Premk, avtor knjige ''Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941''. S številnimi pričevanji udeležencev takratnih dogodkov je prikazal razpoloženje ljudi in njihove stiske ob terorju, ki je sledil nemški okupaciji, še zlasti ob izseljevanju družin. Odločitev za upor, vstajo, kot so rekli, je obetala rešitev, saj so verjeli, da bo nemška armada ob spopadu s sovjetskimi silami in izgonu iz okupiranih dežel razpadla, kot je pred tem jugoslovanska kraljeva vojska. Knjiga je opremljena z bogatim slikovnim gradivom in grafikami Iveta Šubica, katerega 90-letnice rojstva se bomo spomnili letos. Slikar je bil udeleženec poljanske vstaje, dražgoških bojev in pokola na Mošenjski planini. Tam nekje med Dražgošami in Mošenjsko planino se je izgubil njegov nahrbtnik in z njim risbe prvih partizanov s kučmami, klobuki in delavskimi kapami. Jih je pa kasneje ustvaril še veliko, posebno kolone v snegu so pretresljivi prikazi utrujenosti in vzdržljivosti ljudi in živali v danes težko predstavljivih razmerah. V nedeljo bo pred osrednjo slovesnostjo v Dražgošah Martin Premk (po naporni hoji) predstavil svojo raziskavo dogajanj v letu 1941, še posebej poljanske vstaje. Predstavitev bo pred šolo, kamor se stekajo pohodniki in drugi obiskovalci prireditve, preden se odpravijo k spomeniku. Na stojnicah bo knjigo mogoče tudi kupiti, nekaj predstavitev pa bo še sledilo. -- Milena Sitar {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} '''Vabila''' *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Medvojna razhajanja med partizani, ali sprejeti frontalni boj v Dražgošah ali ne, so se nadaljevala v polemikah po vojni, zlasti med borci Ivanom Janom, Marjanom Masterlom in Janezom Lušino - Malijem. Odločitev za spopad je bila, kot zapiše Jan 1974, pač posledica gorečnosti.<ref>"V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in požrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost v poveljevanju." (Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf ''TV-15'' 1972_3]) </ref> Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to eden od poveljnikov, Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ<ref>V [https://znaci.org/00003/1484.pdf Borcu 1959] piše, da je 4. julija na Lipniški planini govoril Viktor Avbelj.</ref> # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Andrej Verbič, sekretar ZSMS # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše '''Viri''' *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Frančiška Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961; slika v arhivu ZB Škofja Loka * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] *Franc Podjed: uglasbitve (pdf-ji in jpg-ji) ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *''Smučarski tek patrol: V spomin n. h. Staneta Žagarja''. 1982, 1983, 1984, 1985, 1987. (Knjižnica Kranj) *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) *Andrej Pavlovec: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8QDOJJK5 Spomenik dražgoški bitki.] ''Loški razgledi'' 23/1. 204&ndash;12. * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} '''Video''' *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Po stezah partizanske Jelovice 2021. Youtube.] ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. nu526vuatj0ojy9ovmgm20r83geullw 85755 85754 2026-08-28T08:39:44Z ~2026-39721-96 4732 /* Proslave po osamosvojitvi */ 85755 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvodi {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== {| |[[File:Med borbo za Dražgoše.jpg|thumb|Med borbo za Dažgoše]] |[[File:Nemci v Dražgošah.jpg|thumb|Nemci v Dražgošah januarja 1942]] |} {| |[[File:Požgane Dražgoše.jpg|thumb|Požgane Dražgoše]] |[[File:Požgana cerkev v Dražgošah.jpg|thumb|Požgana cerkev v Dražgošah januarja 1942]] |[[File:Ruševine cerkve v Dražgošah.jpg|thumb|Ruševine cerkve v Dražgošah]] |} Dražgoška bitka je potekala med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše pod Jelovico. Bila je ena najodmevnejših bitk slovenskega partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in je kasneje postala pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. V njej se je Cankarjev bataljon spopadel z bistveno močnejšimi nemškimi okupacijskimi enotami. Čeprav so se partizani po večdnevnem boju umaknili, je bitka močno vplivala na razvoj odporniškega gibanja in je imela hkrati tragične posledice za domače prebivalstvo. Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je bilo območje Gorenjske vključeno v nemški okupacijski sistem. Nemške oblasti so izvajale politiko raznarodovanja, izganjale prebivalstvo, prepovedovale uporabo slovenskega jezika in zatirale vsakršno obliko odpora. V takšnih razmerah se je organiziralo partizansko gibanje, katerega pomembna enota na Gorenjskem je bil Cankarjev bataljon. Konec leta 1941 je bataljon po uspešnih akcijah na širšem gorenjskem območju prišel v Dražgoše. Vas je zaradi lege ob vznožju Jelovice omogočala povezavo z gozdnatim zaledjem, hkrati pa je ponujala možnost oskrbe in zimovanja. Med prebivalci so bila mnenja o navzočnosti partizanov različna. Del vaščanov jih je podpiral, drugi pa so se bali hudega nemškega maščevanja, ki je bilo glede na dotedanjo okupacijsko prakso zelo verjetno. Nemške oblasti so se na prisotnost partizanov odzvale z obsežno vojaško akcijo. Proti bataljonu so poslale številčno in tehnično precej močnejše enote, opremljene z minometi in topništvom. Boji so se začeli 9. januarja 1942 in trajali tri dni. Partizani so izkoristili razgiban teren, utrjene položaje in dobro poznavanje okolice ter povzročili napadalcem občutne izgube. Kljub temu so bili zaradi premoči nasprotnika prisiljeni v umik na Jelovico, s čimer so se izognili uničenju. Tudi okrog 300 od 444 vaščanov je pred Nemci pobegnilo v Jelovico. Po umiku partizanov so nemške enote izvedle ostre povračilne ukrepe nad prebivalci, ki so ostali v Dražgošah. Ustrelile so 41 moških, 81 oseb internirale, vas pa požgale in do tal porušile. Premoženje prebivalcev je bilo zaplenjeno ali uničeno. Vprašanje odgovornosti za trpljenje prebivalcev je bilo predmet razprav že med vojno in še posebej po njej. Vojaški pomen bitke je bil predvsem moralen in političen. Cankarjev bataljon je dokazal, da se lahko partizanske enote več dni uspešno upirajo številčno močnejšemu nasprotniku. To je okrepilo ugled odporniškega gibanja in spodbudilo nadaljnji razvoj partizanskih enot na Slovenskem. Po drugi strani je tragedija Dražgoš opozorila na veliko ceno, ki jo je civilno prebivalstvo plačevalo v razmerah okupacije. Po vojni so Dražgoše postale eden osrednjih krajev spomina na narodnoosvobodilni boj. Na kraju bitke je bil postavljen velik spomenik, vsako leto tam poteka spominska prireditev. V socialistični Jugoslaviji je bila bitka predstavljena predvsem kot junaški upor proti okupatorju, medtem ko so bila vprašanja posledic za civiliste manj izpostavljena. Dražgoška bitka ostaja eden najpomembnejših dogodkov slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. (Enciklopedični povzetek je pomagal oblikovati Chat GPT.) ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== {| |[[File:Partizani korakajo skozi osvobojeno Rudno v Dražgoše.jpg|thumb|Partizani korakajo skozi osvobojeno Rudno v Dražgoše]] |} Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. (Milena:) Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953, ob 11. obletnici borbe v Dražgošah, so kranjski in radovljiški okrajni odbori organizirali 20 patrulj, ki so obiskovale partizanske družine. V mnogih hišah je donela partizanska pesem, ki so jo nekdanji partizani prepevali skupaj z vaščani. Na tem dogodku je prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, da se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. {| |[[File:Prvotni grob padlih Dražgošanov.jpg|thumb|350 px|Prvotni grob padlih Dražgošanov]] |[[File:Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956.jpg|thumb|500 px|Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956: Franc Selan-Brinca, Marjan Jensterle, Martin Prešern s sinom. Arhiv družine Melink.]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. Naslednje leto je organizacijo patruljnega teka Po steza partizanske Jelovice izvedla Gorenjska smučarska podzveza, in sicer 9. januarja 1959. Sodelovalo je 14 patrulj, tekmovalna proga je tekla mimo znanih spominskih obeležij na Jelovici. Prvo mesto je osvojila patrulja TVD Partizan Gorje. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« (Mile Pavlin: '''Po stezah partizanske Jelovice. [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.] 90.) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1959''' '''Jelovica, 4. julija 1959.''' Na Lipniški planini, sredi prostranih gozdov, se je zbralo nad 11.000 ljudi. Prišli so na proslavo, posvečeno Dnevu borca in 40-letnici ZKJ. Pozdravil jih je predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev tovariš Ivan Bertoncelj - Johan, ki je ob tej priložnosti podelil odlikovanja najzaslužnejšim delavcem na področju izvenarmadne vzgoje. Proslave so se udeležili tudi podpredsednik Izvršnega sveta LRS Viktor Avbelj, generalmajor Radko Vujovič in predsednik OLO Kranj Vinko Hafner. BREZ VOJNE NAPOVEDI. »Modri« so 3. julija zjutraj brez vojne napovedi iznenada napadli in zavzeli obmejne prehode na Karavankah in Julijskih Alpah. Naše enote na vsej obmejni črti uspešno zadržujejo sovražnika. Letalstvo »modrih« je zelo aktivno. Na komandi teritorialnih enot za Gorenjsko je proti večeru slišati naslednje poročilo z Jelovice: »Tukaj gozdni čuvaj na Martinčku. Nekako med Lipniško in Mošenjsko planino so neznana letala tik pred nočjo, okrog sedme ure zvečer, spuščala padalce.« Izvidnica partizanskega odreda »Jelovica« krene takoj na pot in ugotovi, da je »sovražnik« res spustil na Lipniško planino manjšo vojaško enoto. Le-ta je zavzela dominantne položaje na vrhovih. To je verjetno priprava za večji padalski desant naslednjega dne! Komanda partizanskih odredov Gorenjske je takoj ukazala novoformiranim enotam: »V noči od 3. na 4. julij izvršite marš na Jelovico, da uničite sovražnika na Lipniški planini ter onemogočite morebiten nov desant.« POHOD. Ko so enote prejele ukaz, so komandirji pričeli zbirati borce in v zgodnjih jutranjih urah krenili na pohod po stezah partizanske Jelovice, da preženejo »sovražnika« s položajev. In so šli na pohod: odred narodnega heroja Andreja Žvana-Borisa, ki je štel 300 mož, iz Bohinja odred Tomaža Gobca 300 mož, z Jesenic se je dvignila brigada z bataljonom narodnega heroja Jožeta Gregorčiča-Gorenjca in narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža - 1200 ljudi, iz Kranja brigada narodnega heroja Ivana Slavca-Jokla - 2000 ljudi, iz Radovljice odred narodnega heroja Staneta žagarja - 400 ljudi, iz Škofje Loke odred narodnega heroja Lojzeta Kebeta-Štefana (400 ljudi), iz Tržiča odred Antona štefeta-Kostje (400) ljudi, četa Blaža Ostrovrharja iz Železnikov (200 ljudi) in Žirovska četa (100 ljudi). Vreme je bilo kot nalašč za pohod. Nebo so pokrivali svinčeni oblaki, kdaj pa kdaj je pokukalo iz njih sonce, ko da bi hotelo vzpodbuditi »partizane«, ki so stopali po partizanskih stezah. Stari borci so spotoma pripovedovali mladini, kje so bile borbe, kje kurirske postaje, kje zbori političnih aktivistov, kako je bila organizirana obveščevalna služba ... Kaj vse je bilo med narodnoosvobodilno borbo v teh gozdovih, kaj vse je doživela partizanska Jelovica! Približno ob deseti uri se je začelo spuščanje in prodiranje »sovražne« desantne skupine. »Naši« so »sovražnika« obkolili. Topovski strel je napovedal pričetek »borbe«. V zrak je švignila raketa. Oglasili so se rafali šarca, nekje je zaregljal mitraljez. Z vseh strani so »naši« jurišali. Potem so čete, bataljoni in odredi zmagoslavno vkorakali v kotlino in se postrojili pred tribuno. Komandirji so pokrovitelju proslave, tovarišu Viktorju Avblju, raportirali o pohodu, borbi in zmagi. Viktor Avbelj je nato spregovoril vsem zbranim udeležencem proslave. [...] Stane Škrabar ml.: '''Po stezah partizanske Jelovice.''' [https://znaci.org/00003/1484.pdf ''Borec'' 1959.] ''Borec'' 1959.] 366. {| | [[File:Proslava na Lipniški planini 1959.jpg|thumb|S proslave na Jelovici: partizani polagajo vence k spomeniku svojih padlih tovarišev (na Lipniški pl. 1959)]] | [[File:Proslava na Lipniški planini 1959 02.jpg|thumb|Proslava na Lipniški planini 1959]] |} '''1960''' '''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] | kipec borca/kurirja za nagrado Po stezah ... 1958 |} '''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) '''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''Odbor za proslavo »Po stezah partizanske Jelovice«''' je izdal pred pohodom »Po stezah partizanske Jelovice« prospekt na 20 straneh. V njem so popisani dogodki zadnjih 100 let na področju Gorenjske, torej razdobje, ko se je začel porajati iz fužinarjev in kovačev delavski razred. Obširno so popisani tudi predvojni napori KP za poživitev boja delavskega razreda proti kapitalističnemn družbenemu redu. Zlasti pa je obširno opisana NOB. Prospekt je opremljen z lepimi fotografijami. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961, št. 2.] 173.) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' '''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> '''1967''' '''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''1968''' '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] '''1969''' '''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme »Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] '''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij. V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič, osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] '''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba".''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«. Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] '''1970''' '''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi. Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]</s> '''1971''' '''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] '''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo. Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje. Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] '''1972''' '''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko zapišemo, da nam je bil jasni zimski dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje. Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti. Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba pripraviti okrepčila, treba je pripeljati športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj primeren je prostor za novo šolo. Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo. Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani. Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje. Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili brezbrižni do skupnosti. Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. Kljub udeležbi mnogih nekdanjih borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb. Zdaj, ko je proslava za nami, bodo pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]</s> Franc Štefe - Miško in Miloš Rutar - Ružo: '''Še enkrat o naših proslavah.''' [...] Letošnja proslava ob 30. obletnici boja v Dražgošah je bila sama po sebi veličastna. Na sami proslavi in na smučarskem tekmovanju »Po stezah partizanske Jelovice« je sodelovalo, oziroma je tekmovalo več kot 1.200 udeležencev, med katerimi so bili tudi iz drugih republik. Zatorej je bila dražgoška proslava v pravem pomenu največja naša zimskošportna prireditev. Toda kijub temu bi lahko marsikaj očitali organizaciji. Naj naštejemo nekatere pomanjkljivosti: Zaradi zastoja v prometu se je proslava začela s precejšnjo zamudo, pa tudi govor in kulturni program sta se močno zavlekla. Tekmovalce, ki so morali startati ob določenem času, pa ni nihče pozdravil. Govor in kulturni program sta trajala več kot uro, čeprav je bilo kar precej mraz. Ali ju ne bi mogli skrajšati? Še huje pa je, da je udeležba šolske mladine in delovnih kolektivov na dražgoških proslavah vsako leto precej pičla, čeprav sta tako proslava kot tudi tekmovanje namenjena predvsem mladini. Potrebno bi bilo najti ustrezno rešitev ter doseči večjo udeležbo mladine in delavcev. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] '''1973''' '''Priznanje jeseniško-bohinjskemu odredu.''' [...] Poveljstvo je posvečalo veliko pozornost tudi utrjevanju telesnih sposobnosti posameznikov in enot, da bi jih usposobilo za najnapornejše naloge. Na številnih pohodih in smučarskih tekmovanjih so pripadniki pokazali zadovoljivo telesno zmogljivost. Na lanski prireditvi »Po stezah partizanske Jelovice« so ekipe odreda zasedle 2. in 3. mesto v skupni uvrstitvi ter prvo mesto pri streljanju. Letos so bile ekipe spet najboljše pri streljanju in tretje na patruljnih tekih. [...] Poveljniško osebje je opravilo uspešno več strokovnih seminarjev in vaj. Zlasti pa se je odlikovalo pri poveljniških vojaških igrah v okviru vaj »Jelovica 72«. [...] Poveljnik odreda Slavko Staroverski je za svoje delo v odredu prejel zlato plaketo republiškega odbora ZRVS. JOšT ROLc [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] <s>[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18]</s> '''Podelitev plaket ZZB NOV Jugoslavije.''' Pohod po stezah partizanske Jelovice Škofja Loka [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] '''1974''' '''Sedemnajstič »Po stezah partizanske Jelovice«.''' V lepem sončnem vremenu se je zbralo nad 400 tekmovalcev, partizanov, vojakov, mladincev in veteranov iz vse Jugoslavije. Najprej je generalpolkovnik Franc Tavčar - Rok sprejel raport nastopajočih, nato so predstavniki družbeno-političnih organizacij položili vence k spomeniku padlih. Sekretar medobčinskega komiteta ZKS za Gorenjsko Martin Košir je spregovoril domačim gostom in športnikom. V svojem govoru je orisal navzočim pomen te bitke za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne vojne na Gorenjskem. Poudaril je dejstvo, da Cankarjev bataljon, ki je bil številčno neprimerno manjši od okupatorskih sil, ni okleval in se ni ustrašil premoči. To je nauk za danes, ko razvijamo koncept splošnega ljudskega odpora: sovražnikova premoč v številu ni vedno bistvena! Spored spominskih športnih prireditev je obsegal tekme v biatlonu, kjer je zmagal med posamezniki Filip Grašič, ekipno pa Slovenija 2 in Alples. V tekmovanju partizanskih enot SLO iz Slovenije so zmagali že drugič zaporedoma Mariborčani. V tekmah za prvenstvo ljubljanskega armadnega področja pa je bila najboljša ekipa iz Tolmina. V tekmovanju patrulj je bila prva ekipa Slovenije, med člani pa ekipa Triglava iz Kranja. Pri tekmovanju mladincev sta bili najboljši ekipi Olimpije iz Ljubljane in Alplesa iz Železnikov. Dražgoškega memoriala so se udeležili slepi smučarji, med katerimi sta zmagala Nace Kanc in Marko Kisovec. Nazadnje je bilo še tekmovanje najstarejših, med katerimi sta zmagala znam smučarski delavec Matevž Kordež in Viktor Brezovšek. Bile so hude težave s snegom, tako da nekaj dni pred tekmovanjem še ni bilo gotovo, ali spoh bodo tekmovanja. Kljub vsemu je prireditveni odbor prireditev izpeljal v zadovoljstvo vseh. E. šELHAUS [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] (s sliko) '''Na Bičkovi skali.''' Vsakoletne prireditve »Po poteh partilzanske Jelovice« smo se taborniki in tabornice odreda Bičkova skala tudi letos udeležili, kakor že vseh dosedanjih. Dne 13. januarja smo se zbrali pred osnovno šolo Franceta Bevka, hukajoč si v roke, kajti bilo je mrzlo nedeljsko jutro. Avtobus ni in ni hotel pripeljati. Končno se je le prikazal in kot bi mignil smo se spravili vanj. Spotoma smo pobrali še tabornice in tabornike Savskega odreda. Po dolgotrajni vožnji, ki smo jo v glavnem prespali, smo končno le zagledali Dražgoše, obsijane s soncem. Najprej smo se napotili k dražgoški osnovni šoli, pred katero je bila otvoritvena slovesnost. Po krajšem nagovoru so se proti spomeniku Cankarjevemu bataljonu napotile delegacije - med njimi tudi naša - in položile vence. In nato smo odšli proti Bičkovi skali, katere ime nosi naš partizanski odred. Ker se nismo hoteli preveč naprezati, smo jo hoteli ubrati po bližnjici. Našo namero je preprečil vojak. Ubogali smo ga, kajti varnost je varnost. Tako smo do Bičkove skale gazili visok sneg. Udiralo se nam je pod nogami in prašilo se je okoli nas, da je bilo vse belo. Do podnožja skale je še nekako šlo, toda morali smo se prebiti tudi čez z gruščem pokrito reber. Le s težavo smo se dokopali do vrha, kjer smo položili venec in imeli krajšo komemoracijo. Potem smo se vrnili v vas in si ogledali tekače, udeležence letošnjega tekmovanja »Po poteh partizanske Jelovice«, organiziranega v počastitev dvaintridesete obletnice legendarne dražgoške bitke. Tudi v nižje ležečo vas Lajše smo šli, kjer smo se v tamkajšnji gostilni za silo ogreli. Po dveh urah smo se odpravili nazaj. Pričakal nas je Blaž. »Le kam ste izginili?« nam je rekel. »Iskali so vas od RTV Ljubljana!« Bilo nam je žal, da smo bili odsotni. Toda - po toči zvoniti je prepozno, kot pravi pregovor. Sicer pa se je približal tudi čas odhoda. V avtobus smo vzeli še makedonske in bosanske smučarje ter se odpeljali. Malo smo se resda stisnili, zato pa je bila pot proti domu le bolj vesela in kratkočasna. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (s sliko) Ivo Kržišnik: '''Glas svobodne Jelovice.''' Tisočletna Škofja Loka je pred kratkim praznovala svoj občinski praznik, ki ga je posvetila spominu na junaško bitko Cankarjevega bataljona meseca januarja 1942 v Dražgošah. V številne proslave in tekmovanja v počastitev tega praznika se že četrto leto zapored vključujejo tudi škofjeloški taborniki s tradicionalnim zimskim orientacijskim tekmovanjem »Glas svobodne Jelovice«. Letos so se za to tekmovanje še posebno skrbno pripravili, na pomoč pa sta jim priskočila tudi odsek za narodno obrambo in splošni ljudski odpor pri občinski skupščini Škofja Loka, ki je priskrbel nepogrešljive zveze UKV, ter občinska skupščina ZMS Škofja Loka, ki je darovala dragocen prehodni pokal za zmagovalca. Uspeh ni izostal. Na startu se je 5. januarja zbralo rekordno število ekip. Prišlo jih je kar sedemindvajset, skoraj iz vse Slovenije. Taborniki iz Nove Gorice, Murske Sobote in Novega mesta so prišli že v petek, iz Ljubljane, Vranskega, Tržiča, Žirov, Gorenje vasi pa so prispeli tik pred začetkom tekmovanja. Sodelovale so tudi štiri domače ekipe odreda Svobodni Kamnitnik. Ekipe so bile razdeljene v dve starostni skupini, prva do petnajstega leta starosti in druga od petnajst let naprej. Tekmovale so lahko moške, ženske ali mešane ekipe; vsaka je štela štiri člane. Sklepni del tekmovalne poti - tekmovanje sem le spremljal - sem prehodil s fanti ki so narekovali peklensko hitrost. Povedati moram namreč, da je bila to ekipa piratov, lanskoletnih republiških prvakov na repubiškem orientacijskem tekmovanju in udeležencev centralnega orientacijskega tekmovanja. Miha, Boris, Janko in Andrej so bili tako všči v orientiranju, da se jim kar nisem mogel načuditi. Po kratkem opisu kontrolne točke - vpisati so jo morali v poseben dnevnik - smo odšli proti peti kontroli, ki je bila na drugem bregu Sore. Ker ni bilo daleč naokrog nobenega mostu, smo se odločili, da jo prebredemo in tako najhitreje najdemo peto kontrolno točko. Čeprav se je mrzla voda kar zažirala v naše noge, smo tudi to oviro preskočili in se kaj hitro znaš1i pri Matjažu in Milošu, ki sta si grela prezeble roke pri majhnem ognju pri studenčku. Tekmovalci so zabeležili značilnosti mesta, kjer je bila peta kontrolna točka, in potem smo jo hitro mahnili naprej. Na Hribcu, pri lepi cerkvici smo našli šesto kontrolno točko. Toda - kontrola je bila »mrtva«, saj smo našli poleg kontrolne zastavice samo geslo: 9. januar - občinski praznik Škofje Loke. S tem je bila naša pot praktično sklenjena, kajti v dobrih petih minutah smo bili že na cilju, ki je bil v taborniškem domu. Jaz sem se pošteno upehan najprej napil toplega čaja, ki ga je pripravila Meta. Fantje so medtem reševali test iz prve pomoči in topografije. Povedali so mi, da jim je šel kar dobro od rok in sedaj so si želeli samo še to, da bi se čim bolje odrezali. Zanje je bilo namreč tekmovanje končano. Ni pa bilo končano za druge, ki so se bolj ali manj zadovoljni vračali na cilj. Zadnja ekipa je prispela ob pol štirih popoldne in tedaj so pričeli z izračunavanjem rezultatov. Ker je bilo tekmovalcev veliko, se je napovedana slovesna razglasitev rezultatov pomaknila kar za debelo uro naprej. Prehodna pokala sta osvojila ekipa odreda »Svobodni Kamnitnik« iz Škofja Loke pri starejših in ekipa »Savskega odreda« iz Ljubljane pri mlajših. Letošnje tekmovanje za prehodni pokal Jelovice je odlično uspelo, saj so se ekipe srčno borile. V neugodnem meglenem vremenu pa so morale pokazati tudi, da zares obvladajo osnove orientacije, da so vzdržljive in da jih ne morejo ustaviti naravne ovire. Vse to pa je pomemben činitelj našega splošnega ljudskega odpora. Žal so se tekmovanja udeležile le taborniške ekipe in zato si bo organizator v prihodnje prizadeval pritegniti k tekmovanju »Glas svobodne Jelovice« tudi ekipe planincev, JLA ter druge. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (o tabornikih) <s>[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4]</s> '''ZRVS Radovljica.''' Govorili so tudi o prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. Pokrovitelj bo Mitja Ribičič. Organiziral jo bo občinski odbor ZRVS Radovljica v sodelovanju s športnimi organizacijami in smučarskim klubom Radovljica, za sodelovanje pa bodo prosili tudi RO ZRVS. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] {| |[[File:Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki 01.jpg|thumb|Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki. Arhiv ZB Škofja Loka]] |[[File:Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki 02.jpg|thumb|Tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Pokljuki. Arhiv ZB Škofja Loka]] |} '''Svobodna Jelovica 1975.''' Tokratna prireditev bo še sploh izredno množična, saj se je bo ude1ežilo več kot 4.000 tekmovalcev in udeležencev pohodov. To bo poleg vsega drugega tudi prva prireditev v letu 1975 v okviru »Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala« ki bo potekal pod pokroviteljstivom generala armade Nikola Ljubičića. Kot je znano, ta pokal obsega »igmanski pohod«, »Memorial 26 padlih v Mrkopalju«, »Mavrovski memorial« in »Po stezah partizanske Jelovice«, v letu 1975 pa bo dobil še peto prireditev: »Sinjajevinski memorial« v Žabljaku v spomin na težke borbe črnogorskih partizanov v letu 1942. Nekaj novosti pa bo tudi na 18. prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. V tekmovalnem delu bo prvič še mednarodni biatlon - smuški tek ter streljanje s posebnimi puškami za biatlon -, na katerega so vabljene reprezentance šestih tujih držav, tekmovali pa bosta seveda tudi naša državna reprezentanca ter reprezentanca Jugoslovanske ljudske armade. Med pohodi pa bodo tokrat imeli svojega tudi rezervni vojaški starešine; udeležile se ga bodo ekipe iz večjega dela slovenskih občinskih organizacij ZRVS. Najbrž ni treba posebej povedati, da bodo manjkale ekipe iz tistih delov Slovenije, kjer je smučarski šport slabo razvit ali ga sploh ni; nemogoče bi bilo od tamkajšnjih rezervnih starešin zahtevati, da se posebej opremijo in izurijo samo za udeležbo na tej prireditvi. Zato pa bo precej občinskih organizacij, kajpak predvsem gorenjskih, poslalo po nekaj ekip. [...] Glavni organizator prireditve je koordinacijski odbor pri republiški konferenci SZDL Slovenije. Poleg rezervnih vojaških starešin se bodo prireditve udeležili tudi člani drugih organizacij in društev. Planinci se bodo povezali s planinci iz drugih republik ter pripravili pohode prek Jelovice, povzpeli pa se bodo tudi na okoliške vrhove Ratitovec, Kobilica, Partizanski vrh, Blegoš itd. Prireditve se bodo udeležili taborniki, ki bodo šli na pohode, pripravili pa bodo tudi zimske nastope v duhu svojega programa vzgoje – taborni ogenj, igluje, vaje v orientiranju ipd. Prav posebno obeležje pa žele dati prireditvi slovenski sindikati, ki bodo skušali privabiti k udeležbi ne le člane delovnih kolektivov, temveč kar cele njihove družine. Kot zmeraj doslej bosta sodelovali Jugoslovanska ljudska armada ter milica. Poleg vseh si tudi Alpski letalski center prizadeva, da bi s svojim nastopom popestril prireditev; radi bi spustili padalce, ki so dobro izurjeni, vendar nimajo primernih letal, ki bi lahko vzletela s snežne steze; vendar bodo za letalo prosili naše vojno letalstvo. Pri udeležencih, predvsem seveda tistih, ki se bodo udeležili pohodov, je seveda največji problem primerna smučarska oprema. Med tekmovalci teh težav ni, saj se večinoma aktivno ukvarjajo s športi, v kakršnih bodo tekmovali, in jim prave opreme kajpak ne manjka. Vsi drugi pa so večinoma »amaterji«, nedeljski smučarji, pa imajo zato le opremo za smuko in veleslalom, se pravi težke moderne čevlje ter varnostne vezi, ki čevlju ne dopuščajo niti milimetra, da bi se ločil od smučke. S tako opremo pa je težko iti na turne pohode, hoditi s smučmi na nogah navkreber ... Zato bo pač dovoljeno v takih primerih smuči sneti ter si jih naložiti na rame. Prav gotovo pa bodo morali vsi pristojni dejavniki – od proizvajalcev smučarske opreme, posrednikov in prodajalcev in do republike – razmisliti, kako bi bilo moč zdaj drago opremo za turno smučanje bolj približati kupcu, saj se bodo končne koristi pokazale kot na dolgem seznamu – korist bo imel nedeljski smučar, ko mu bo postala dostopna nova oblika rekreativnega športa, korist bodo imele delovne organizacije, kjer je ta nedeljski smučar zaposlen, korist bomo imeli pri pripravah na ljudsko obrambo, ko bomo dobili še enega borca na smučeh, in še in še ... Čeprav običajno kar pravimo, da je prireditev v Dražgošah, pa v resnici poteka na širšem območju Jelovice, saj zajema kraje Bohinjsko Bistrico, Lancovo, Kropo, Dražgoše, Rudno, Železnike, Selca, Poljane in Škofjo Loko. In ker je prav zdaj čas, da se ekipe prijavijo odboru te prireditve, bomo na kratko nakazali tekmovanja in pohode, ki se bodo zvrstili 11. in 12. januarja. V Škofji Loki se bo v soboto, 11. januarja, ob 9. uri začelo 1. mednarodno tekmovanje v biatlonu, 11. republiško prvenstvo v biatlonu in 5. jugoslovanski memorialni pokal pod geslom »MEMORIAL STRELJANIH TALCEV«, na katerega so vabljene ekipe iz ČSSR, ZSSR, Romunije, Poljske, Madžarske, Bolgarije in Italije. Ob istem času bo v Lancovem start smuškega teka učencev in učenk iz športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske ter start veleslaloma učencev in učenk iz istih športnih društev; ti dve tekmovanji se bosta imenovali »Z MNOŽIČNIM ŠPORTOM SE PRIPRAVLJAMO ZA OBRAMBO DOMOVINE«. Ob 10. uri bo v Dražgošah na Slemenu startalo tekmovanje v veleslalomu in kategorizacijo za cicibane in cicibanke, taborniki pa bodo prikazali ureditev zimskega tabora ter druge svoje spretnosti in znanje. To bo tekmovanje z imenom »SPOZNAVAJMO SLAVNA MESTA IZ NOB«. Ravno takrat se bodo v Kropi začeli smučarski skoki na 40-metrski skakalnici za člane in mladince, v Poljanah pa se bo po 15-metrski skakalnici pognal prvi mlajši pionir; uro kasneje bodo na 35-metrski skakalnici začeli skakati starejši pionirji. Tekmovanje v skokih bo nosilo ime »SPOMIN NA BOJE NOV V POLJANSKI DOLINI«. V Rudnem pa se bo že ob 8. uri tisto soboto začelo sankaško tekmovanje »SANKANJE – REKREACIJA DELOVNEGA ČLOVEKA« za vse kategorije s tekmovalnimi sanmi na progi Laniše–Rudno. Sobotno popoldne bo v znamenju partizanskih mitingov. V Železnikih bosta dva za tekmovalce, udeležence pohodov, ki bodo naslednjega dne, za šolsko mladino in domačine. Imeli bodo kulturni program ter zakurili kresove, tedaj pa bodo tudi podelili nagrade in priznanja najboljšim cicibanom, sankačem in biatloncem. V Kropi bosta mitinga za patrulje enot teritorialne obrambe, JLA, milice, za občinske ekipe ZRVS, ki se bodo pomerile prihodnjega dne, ter prav tako za šolsko mladino in prebivalstvo. V Bohinjski Bistrici pa bosta mitinga za udeležence turnega smučarskega pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV«, ki bo v nedeljo. '''USPEŠEN PRIKAZ ZNANJA, PRIDOBLJENEGA V ŠOLI'''. Nekega četrtka so pobočja Rakitne oživela. S snegom pokrite okoliške planjave so v jutranjem mrazu preplavili dijaki gradbene tehniške šole. Okoli dvesto mladink in mladincev je tega dne prišlo na Rakitno. In kakšen je bil njihov namen? Želeli so v praksi preizkusiti to, kar so se učili v šoli. Znanje v glavah in skice na papirju so želeli prenesti v naravo. In to jim je v veliki meri uspelo. Jesenska praktična vaja je uspela. Uspeha pa niso bili veseli le dijaki, temveč tudi profesorji; predvsem tov. Lipovec, profesor pouka o obrambi in zaščiti na gradbeni tehniški šoli. Prav tako pester kot sobotni del prireditve, drugačen pa še bolj množičen bo nedeljski del. Zjutraj ob 7. uri se bo v Kropi najprej začela strokovna analiza taktične naloge na temo »Dražgoška bitka v današnjih razmerah bojevanja«, ob osmih pa bodo že startale patrulje enot teritorialne obrambe, JLA in milice na tekmovanje »V POHODU PRIPRAVLJENI ZA BOJ«. Uro zatem, torej ob devetih, bo start za pohod »PO POTI HEROJA KEBETA« občinskih ekip rezervnih vojaških starešin Slovenije. Ekipe rezervnih starešin bodo imele cilj v Dražgošah, vmes pa bodo imele še dve delovni točki – streljanje ter reševanje taktične naloge, vezane na zimsko bojevanje. Na cilju jih bodo pričakovali med 11. in 12. uro. Ob istem času bodo v Dražgošah čakale na znak za start smučarske patrulje športnih in družbenih organizacij; pol ure za njimi bo start za solo teke članic in mladink, veteranov in slabovidnih. Ob 10. uri bodo taborniki prikazali svoje spretnosti na snegu, ob 12.30 pa bo vaja padalcev-smučarjev iz Alpskega letalskega centra Lesce z zračnim prikazom dražgoške bitke. Fotograf je prišel na Rakitno prav gotovo prepozno. Slikal je lahko le fante in dekleta, ki so bili že pripravljeni, da se vrnejo domov. V jutranjih urah se je torej okoli dvesto mladih zbralo na večji jasi sredi rakitniških gozdov. Razdeljeni so bili v sedem vodov. Prva njihova naloga je bila na jasi postaviti zasedo, ki naj bi bila taka, da bi iz nje prizadeli sovražniku čim večje izgube, poleg tega pa bi bil varen tudi umik napadalcev. Seveda, če bi se bilo treba umakniti. '''ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE V JLA'''. Mladi v uniformi imajo iste cilje. Načrt statuta organizacije socialistične mladine v JLA je v večini enot naše armade že obdelan. Mladi vojaki so večinoma že seznanjeni z načeli Zveze socialistične mladine. Zato tudi z zanimanjem pričakujejo zvezni kongres mladih, ki bo konec novembra. Ta predkongresni čas smo izkoristili za pogovor z vojaki-mladinci v enoti Živojina Zdravkovića v Ilirski Bistrici. Na sestankih bi razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti in tako še več prispevali k njenemu uspešnemu delu. Obenem bi lahko razširili tudi stike z mladimi iz Ilirske Bistrice. Za tiste, ki niso člani ZK, bo delo v ZSM dobra priprava za ta velik korak.« DANILO PERUŠ: »Mislim, da se bom z aktivnim delom v Zvezi socialistične mladine lahko veliko naučil in te izkušnje koristno uporabil, ko se bom vrnil domov in tam nadaljeval z delom.« Po posvetovanju je bilo sklenjeno, kako naj zasedo postavijo. V zasedo je šel prvi vod, drugi dijaki pa so si jo ogledali in jo ocenili skozi oči sovražnika. Ogled je moral biti zelo natančen, saj je bilo treba videti, ali je zaseda postavljena pravilno. Vse napake, ki so jih opazili pri postavitvi zasede, so si zabeležili in jih bodo v naslednjih urah obravnavali v šoli. Po končanem ogledu zasede je bil prikazan tudi napad iz zasede. Tokrat se je oglasilo tudi orožje. Po nekajminutnem ognju je sledil še juriš na sovražnika. Bil je uničen. Zatem so imeli orientacijski pohod. Štirinajst skupin je odšlo s pomočjo skice, na katerih so bili podatki, in s pomočjo busole po azimutu. Pohod je obsegal pobočja in doline Rakitne. Tudi tokrat mladi niso razočarali. Nekateri so prišli, resda precej upehani, na cilj celo predčasno, drugi so zamudili morda kakšno minuto. Toda prišli so vsi. In zopet smo lahko ugotavljali, da znajo znanje, pridobljeno v šoli, uspešno uporabiti tudi na težkem terenu, kot je to Rakitna. Svoj program pa je določen tudi za Bohinjsko Bistrico. Od tod bodo četrt čez osem krenili z vlakom vsi udeleženci pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV« – 200 planincev, 200 tabornikov, 100 vojakov-planincev, 100 pripadnikov enot teritorialne obrambe in 150 kadetov-miličnikov. Izstopili bodo v Soteski ter od tam krenili na turni smučarski pohod prek Rovtarice v Dražgoše. V Rudnem se bo ob osmih začelo sankaško tekmovanje vseh kategorij tekmovalcev z navadnimi in samotežnimi sanmi, ob 10. uri pa pohod »PRENAŠAJMO TRADICIJE NOB NA MLADE«, ki se ga bodo udeležili člani združenj borcev s prapori ter mladina; njihov cilj bo v Dražgošah. MIHAJLO PEJOVSKI: »Dobro bi bilo, da se v delo vključi čim več mladih, saj bi to pomagalo k še večji enotnosti in bojni pripravljenosti enot. Na sestankih bi lahko rešili mnogo vprašanj brez pomoči starešin.« BOŽO MIŠIĆ: »Delo si lahko predstavljam tako, da bi na sestankih razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti.« PETAR NIKOLIĆ, Ilirska Bistrica Na vrsti je bil še zadnji del jesenske vaje. Prof. Lipovec je prikazal različna eksplozivna sredstva. Tako smo videli, kako eksplodirajo mine, ki so aktivirane na mehanski oziroma električni način. S tem se je vaja tudi končala. In program za Selce? Ob devetih bodo na pohod »V NARAVI ZBIRAJMO MOČI ZA DELO« krenili člani sindikalnih organizacij z družinami; hodili bodo v smeri čez Kališe proti Dražgošam. Ob pol desetih pa se bo začel pohod »DRAŽGOŠKA BITKA« za šolsko mladino. Odšli bodo čez Kališe in Sleme v Dražgoše. S tem bodo tekmovanja in pohodi pri kraju. Vse poti bodo vodile v Dražgoše in tako bo tam ob 13.30 osrednja proslava z govorom in kulturnim programom, ob pol treh pa bodo razglasili rezultate tekmovanj ter podelili priznanja in nagrade najbolje uvrščenim tekmovalcem, ekipam in patruljam. MIROSLAV ULČAR [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] <s>[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48]</s> '''1976''' '''Dražgoše – plamenica upora na Gorenjskem'''. Dražgoše pripravljene čakajo številne obiskovalce in goste, ki bodo letos 22. julija prišli v te kraje. Vas je nova in prerojena. Mlada generacija, nekateri so vojno doživljali kot otroci, mnogi so se rodili šele po vojni, družno in uspešno dela za napredek in razvoj vasi. Rane, ki jih je kruto zasekala vojna, se celijo in ostajajo le še spomin na ceno, s katero je bila plačana naša svoboda. Ne bomo nikdar pozabili gorja, ki nam je bilo prizadeto, lahko le odpustimo tistim, ki to spoznavajo. Življenje gre svojo pot in delo je edini pravi lek za rane časa. Vsi tisti, ki so v teh povojnih letih delali za obnovo in razvoj Dražgoš, so lahko ponosni na to, kar so naredili in dosegli. Misel pa že išče dalje, kajti življenje to zahteva. Praznik, ko bo odkrit veličasten spomenik, je samo kratek počitek na poti razvoja, je samo nova vzpodbuda za jutrišnji delovni dan, ko bo treba položiti še kaj asfalta po vasi, napeljati še kak vodovod, električni daljnovod, izboljšati/obogatiti pouk osnovne šole, popestriti družabno in prosvetno življenje, razviti turistično in gostinsko dejavnost in še kaj. Dražgoše sredi Selške doline so kraj, kjer je na posebno plastičen način pokazano in dokazano, kako iz polpretekle zgodovine rast novi čas, se razvija in cvete življenje v nov in še lepši jutrišnji dan. Mar se niso tudi tu izpolnile besed partizanskega pesnika: »…za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« Resnično, naša svoboda je bila velika zgodovinska možnost za poln razvoj in to možnost smo dodobra izkoristili. -- CIRIL ZUPANC -- [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] (5. 7. 1976) *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] == Spomeniki == (Milena:) Borci Cankarjevega bataljona, ki so padli v boju od 9. do11. januarja 1942, in ustreljeni domačini so bili prvotno pokopani v skupno grobišče na starem pokopališču v zaselku Pri Cerkvi v Dražgošah. Pokop so po nemškem ukazu opravili vaščani iz Selc. Pokopanih je bilo 41 pobitih vaščanov in devet padlih cankarjevcev. Grobišče ni imelo ne spomenika, ne plošče, le betonski okvir. Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše. Posvečen je (bil) herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: »Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. – 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše. Temu podatku je v Poročilu sledila še želja, da bi v prihodnjem letu le prišlo do dokončne izdelave spomenika vsem žrtvam – padlim partizanom in ubitim vaščanom - za katerega je že izdelan načrt in kipi, vendar ga zaradi pomanjkanja denarja ni mogoče dokončati. Zaradi hrabrosti vasi, ki je bila v celoti požgana, je dolžnost višjih organizacij ZB, da priskočijo na pomoč pri dokončni izdelavi tega spomenika. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Decembra leta 1958 Gorenjski Glas poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942. Zato bodo domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. <!-- Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše (na Zadnji njivi med zaselkoma Na Pečeh in Pri Cerkvi). Posvečen je bil herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: »Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. do 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.« Željo vaščanov, da bi dobile spomenik vse dražgoške žrtve, padli partizani in ubiti vaščani, je poskusil uresničiti Krajevni odbor ZB Dražgoše. Leta 1956 se je dogovoril z arhitektoma Marjanom Šorlijem in Miroslavom Oražmom za izdelavo osnutka grobišča in spomenika. Naročilo sta arhitekta izvedla, potem se je pa zataknilo pri plačilu. Iz razpoložljive dokumentacije je razbrati, da ni bilo jasno dogovorjeno, kdo bi bil investitor. Načrt je bil torej izdelan, vendar ga ni bilo mogoče realizirati, ker ni bilo plačnika, tega pa ni bilo, ker načrt »ni bil predložen pristojni komisiji pri Glavnem odboru ZB in tudi ne bo odobren, ker naj ne bi odgovarjal svojemu namenu«. Arhitekta sta dobila povrnjene materialne stroške. Decembra leta 1958 ''Gorenjski glas'' poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik Občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942, zato naj bi domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. Julija 1959 je Glavni odbor ZB NOV organiziral posvet o problematiki postavljanja spomenikov in urejanja grobišč. Posvet sta vodila direktor Zavoda za spomeniško varstvo Edo Thurnher in sekretar Glavnega odbora ZB NOV Slovenije Marijan Bertoncelj. Thurnher je spomnil, da se je po osvoboditvi z veliko vnemo delalo na spomenikih, ploščah in obeležjih. Komisija pri Glavnem odboru ZB NOV je opozarjala organizacije, naj prenehajo s to naglico in se prej posvetujejo s strokovnjaki, vendar ni dosti zaleglo. Dela so potekala naprej brez dovoljenja, tako da Glavni odbor večinoma sploh ni bil seznanjen s stanjem na terenu. Po poročilih predstavnikov spomeniške komisije okraja Kranj sekretar Glavnega odbora ZB NOV Marijan Bertoncelj ugotavlja, da je spomenikov in plošč res ogromno, se pa ne dela sistematično niti ni dokumentirano. Vsak spomenik nam mora povedati, kaj predstavlja in kakšen je njegov pomen. Spominska plošča pa pove, kaj se je dogajalo na določenem mestu. Opozori še na primere zaraščenih in zapuščenih grobišč zunaj kraja, spomenik se pa odkrije v naselju in se zanj primerno skrbi. V nadaljevanju opozarja na pomen dokumentacije, od katere bo odvisna pridobitev dovoljenja za gradnjo. Če se postavlja spomenik, plošča ali obeležje po utemeljenem predlogu, se bo lahko dovolila gradnja. Dokumentacija je brezpogojna. Marijan Bertoncelj navede primer Dražgoš: »Tamkaj v vasi stoji skromen spomenik, ki bi pa po veličini te borbe moral biti največji, medtem ko je v Cerkljah v kranjskem okraju postavljen doslej največji spomenik, kljub temu da je bil kraj izrazito belogardističen. Take stvari naj se v bodoče ne dogajajo več. Treba je odpraviti termine in roke o postavljanju spomenikov. Vsaka stvar naj dozori, ker čas je najboljši mojster pri takih stvareh.« V vsaki občini je treba napraviti pregled grobišč, spomenikov in plošč ter obeležij. Za grobišča določiti človeka, ki bo skrbel zanje, obenem pa je treba dobiti tudi sredstva in to takoj, da se tega človeka plača honorarno ali pa se ga za stalno zaposli. --> ===Osrednji dražgoški spomenik=== *slika osnutka dražgoškega spomenika arh. Šorlija iz 50. let V povojnem obdobju so bili imenovani trije iniciativni odbori za postavitev spomenika v Dražgošah. Vsem odborom je potekel mandat prej, kot so zaradi različnih predlogov prišli do sklepa, kje naj spomenik stoji in kakšen naj bi bil. Leta 1956 je ZB Železniki zaprosila ZB Kranj za poravnavo stroškov načrta spomenika, ker je ostala brez denarja. Osnutki, ki jih je predložil arhitekt Marijan Šorli, naj bi ne ustrezali namenu in je treba naročiti nove. Leta 1968 se novinarka ''Gorenjskega glasa'' v prispevku ob obletnici dražgoške bitke sprašuje, kje naj bi postavili spomenik: ali na starem pokopališču, kjer so pokopani ubiti Dražgošani, ali na novem ali pa nekje na sredi poti med Dražgošami Pri Pečeh in onimi Pri Cerkvi, ter zaključi, da kraj prav gotovo zasluži večji spomenik, kot je sedanja spominska plošča. Leta 1972 je bil na ravni občine Škofja Loka sprejet sklep o imenovanju novega iniciativnega odbora za postavitev spomenika, ki je po dolgotrajnih razgovorih šele 29. avgusta 1974 po ogledu najrazličnejših lokacij potrdil sedanje mesto za postavitev spomenika. Odbor je predlog sprejel in oktobra istega leta imenoval komisijo za razpis internega natečaja. Komisija je povabila k sodelovanju kiparje Stojana Batiča, Janeza Pirnata in Draga Tršarja ter Toneta Logondra. Vsi kiparji so povabilo sprejeli in se po ogledu lokacije o njej pohvalno izrazili. V pristojnosti komisije je bilo tudi imenovanje žirije za ocenitev prispelih osnutkov. Žirija se je sestala 28. marca in 10. aprila 1975 ter ugotovila, da so do razpisanega roka, to je do 15. marca dostavili gradivo prvi trije povabljeni kiparji. Po obširni razpravi se je žirija sporazumno odločila, da predlaga v izvedbo osnutek avtorjev akad. kiparja Stojana Batiča, arhitekta Borisa Kobeta in akad. slikarja Iveta Šubica. Na proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda 22. julija 1975 je slavnostni govornik Janko Rudolf, predsednik ZZB NOB Slovenije, vzidal temeljni kamen za spomenik dražgoški bitki in napovedal svečano odkritje na dan vstaje čez leto dni. Vsa ureditvena dela in priprave na vgradnjo temeljnega kamna je opravila mladinska delovna brigada, ki so jo sestavljali mladinci vseh gorenjskih občin. Pripravljalna dela za gradnjo spomenika so se začela 15. januarja 1976, torej komaj pol leta pred slovesnim odkritjem. Pri delu jih je oviralo slabo vreme, najprej so morali odstraniti sneg, da so lahko začeli napeljevati elektriko in vodovod. Zadnje dni januarja so delavci SGP Tehnik iz Škofje Loke začeli pripravljati temelje za gradnjo. Prvi beton je bil vgrajen že 24. februarja, potem je zaradi slabega vremena prišlo do mnogih zastojev. Tudi po ves teden ni bilo mogoče nadaljevati začetega dela. Teren je zelo zahteven, potrebne so bile mnoge raziskave tal in priprava drsnega laporskega terena, pomešanega s skalovjem, je bila uspešno. Kot zanimivost velja omeniti, da je v spomenik vgrajenih 500 kubičnih metrov betona ter 40 ton železa. Spomenik stoji na mestu, ki ga je videti daleč iz doline, hkrati pa je prav s tega mesta izjemno lep razgled. Arhitekt ga je oblikoval kot mogočno slopasto gmoto, ki se preko ozke poti in stopnišča izteka v poseben, z mozaikom označen prostor pod cesto. S tem je dosegel tesno povezanost med spomenikom in okoljem. Spomeniško arhitekturo tvori pet betonski sklopov, ki so v tlorisu razporejeni v obliki peterokrake zvezde – vsa gmota, ki od daleč učinkuje kot kupola s prisekanim vrhom, je po višini razdeljena v tri nivoje. V prvem je osrednji prostor s spominsko ploščo, avtor napisa na njej je akademik Josip Vidmar. <poem> V ČAST IN TRAJEN SPOMIN NA VELIKI BOJ SLOVENSKEGA LJUDSTVA ZA OBSTOJ IN SVOBODO NA PADLE IN PREŽIVELE JUNAKE CANKARJEVEGA BATALJONA, KI SO 9., 10. IN 11. JANUARJA 1942 NA TEM KRAJU IZBOJEVALI VELIKO ZMAGO SLOVENSKI PARTIZANOV NAD NACISTIČNIMI KRVNIKI </poem> Na srednji notranji ploščadi je skoncentriran kiparski okras avtorja Stojana Batiča. V sredino prostora je postavil z reliefi okrašeno bronasto žaro (kostnico). Vanjo so oktobra leta 1977 prenesli posmrtne ostanke dražgoški žrtev. V tlorisu gre za trikotnik, na velikih ploskvah so v plitvem reliefu upodobljeni trije pretresljivi in globoko podoživeti prizori: streljanje talcev, prenos ranjenca in skupina žensk, ki so okamenele od groze. Med mogočne peterokotne slope pa je kipar umestil dve skupinski plastiki, ki simbolično ponazarjata obrambo in preboj partizanov. Med figurami je moč razločiti podobe delavca, kmeta, ženske in mladeničev, s čimer je nakazal tudi socialne razsežnosti upora. S klinasto kompozicijo, ki se kot val prebija med slopi proti odprtemu prostoru, pa je kiparju uspelo podoživeti silovitost jurišev in obrambe. Kiparske kompozicije ne odražajo posamičnega resničnega dogodka, ampak so prepesnjena in simbolična podoba najglobljih razsežnosti narodnoosvobodilnega boja. Na vrhu je razgledna ploščad. Vse tri nivoje povezujejo spiralasto izpeljane stopnice. [Tu sta tudi dve plošči z osnovnimi podatki o bitki.] Betonska arhitektura se nato prelije preko odprtega prostora (brežine) do konhe (beseda naj bi izhajala iz grščine in naj bi pomenila polkrožen prostor na tržnici)/svojevrstne niše tik pod dražgoško cesto z razsežno umetniško mozaično podobo, ki jo je oblikoval Ive Šubic. Slikar, tudi sam udeleženec dražgoške bitke in spopada na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon po dražgoški bitki prebil. Umetnik je v obliki kontinuirane pripovedi uporabil deset najznačilnejših in najbolj pretresljivih prizorov. Prizore (nemško kolono, okupatorjev bes, Bičkovo skalo s portretno podobo legendarnega mitraljezca, goreče hiše, podivjano živino, ki bega med gorečimi hišami, vaščane, obkrožene z nemško soldatesko) in portrete narodnih herojev Tončka Dežmana, Jožeta Gregorčiča in Jaka Bernarda ter legendarnih borcev Franca Bička, Alojza Pečnika in Rudolfa Robnika je nanizal v različni velikostih, vendar v stroge in smiselnem ritmu. Pripoved je oblikoval in poudaril z barvo, z žarenjem mozaičnih kamenčkov. Prevladujoč ton je temno rdeča barva z izrazito simbolično vrednostjo (kri, ogenj), ki ji kot nasprotje postavlja mrzlo modrino kot prispodobo zime in mrzlega cinizma okupatorja ter hlada, ki je stiskal duše ljudi med gorečimi domovi. Mozaik v velikosti 8 x 2 metra je po tej Šubičevi predlogi tehnično izdelal mozaicist Alfio Tambosso, ki je bil tudi sam partizan. Spomenik padlim borcem Cankarjevega bataljona in pobitim vaščanom je bil odkrit 22. julija 1976 na osrednji slovenski proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda. Scenarij za umetniški programje napisal književnik Ivan Jan. Slavnostni govornik je bil predsednik SR Slovenije Sergej Kraigher. Posebnih vabil na proslavo ni bilo, prejel naj bi ga le predsednik SFRJ Josip Broz Tito, ki pa je Dražgoše obiskal naslednje leto. ===Dom Cankarjevega bataljona (Brunarica) === Ker je treba spomenik z okolico vzdrževati, skrbeti vse leto za okrasno grmičevje in travnato površino, čistočo, predvsem pa je treba misliti na postavitev zavetišča, je občinski odbor ZB v Škofji loki 23. februarja 1977 ustanovil Odbor za vzdrževanje dražgoškega spomenika pod pokroviteljstvom lesne industrije Jelovica iz Škofje Loke. Odbor se je takoj lotil postavitve jeloviške brunarice na primernem kraju v bližini spomenika. Najprimernejša lokacija je bila Na bregu ob zadnjem ovinku ceste pred spomenikom. Leto dni je trajal postopek za odkup zemljišča, prepis lastništva in gradbeno dokumentacijo. Pomladi leta 1979 je odbor podpisal pogodbo z Jelovico in 22. julija je bil Dom Cankarjevega bataljona že svečano odprt. Vsa groba zemeljska dela do temeljne plošče so prostovoljno opravili domačini v organizaciji krajevne skupnosti. Brunarico je izdelala in postavila Jelovica, del notranje opreme so brezplačno prispevali Alples iz Železnikov, Loške tovarne hladilnikov in Iskra-Reteče. Dom Cankarjevega bataljona s ploščadjo in parkiriščem je tako postal sestavni del spomenika. V njem so spodaj sanitarije in gostinski prostor, v pritličju prav tako gostinski prostor, v zgornji etaži pa je spominska muzejska zbirka, posvečena Cankarjevemu bataljonu, dražgoški bitki in Dražgošanom. Brunarica je v večinski lasti ZB za vrednote NOB Škofja Loka in manjšinski KS Dražgoše. <hr> [Naslednje odstavke po pameti vključi v zgornje Milenino besedilo ali umakni v opombe.] Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) '''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino. Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig. Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] "V letu 1971 je bil izdelan tudi načrt dražgoškega pomenika." ([https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]) Najbrž najpomembnejši kulturno-politični dogodek pa bo, ko bodo v času osrednje proslave v Dražgošah slovesno postavili temeljni kamen za spomenik Cankarjevemu bataljonu. Ideja za to je prišla z republiškega odbora ZZB NOV Slovenije in so jo vsi organizatorji prireditve toplo pozdravili. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] ===Drugi dražgoški spomeniki=== Padle domačine in borce so leta 1942 pokopali v skupni grob v bližini stare porušene cerkve. Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ===Pokopališče v Dražgošah=== Čeprav so bile leta 1976 žrtve poboja iz skupnega groba pri stari porušeni cerkvi prekopane v grobnico pod spomenikom, njihova imena pa so zapisana na spomeniku pred novo cerkvijo in na mestih smrti, so svojci njihova imena dali vklesati tudi na družinske nagrobnike na novem pokopališču. {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 01.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lušina in Jožef Lušina (Andrejčkovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 02.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez in Vinko Megušar (Kopčovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 03.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter in Rafko Prevc (Markovi)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 04.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Jernej Jelenc]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 05.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Gregor Šmid (Urbanov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 06.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez Habjan je padel na Poreznu 1945 [https://www.sistory.si/ww2/6EFC40BE-9ED0-45E5-B759-F6BB7A40027B Sistory,] Ignac, Mihael in Tomaž 12. 1. 1942 (Šimnovi)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 07.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Tomaž Jelenc (Pavelnov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 08.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ivan Suwa je umrl na Rabu 29. 12. 1942]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 09.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Albin Jelenc (Birtov)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 10.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Tomaž Lotrič (Lovrihov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 11.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Primož Ambrožič (Martincov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 12.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter Kavčič (Bitcov)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 13.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lotrič, Peter Lotrič kot partizan pri Sv. Gabrijelu (Grogovcovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 14.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Anton Bešter]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 15.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Franc in Anton Lotrič, Maks Lotrič 1943 na Joštu (Markonovi)]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 16.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janko Habjan (Ožbicov)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 17.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Gabrijel Habjan, padel na Ovsišah 16. 2. 43, in Rafael Habjan, padel pod Blegošem (Primčkovi)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 18.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Alojz Ambrožič]] |} {| |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 19.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Johan Šmid (Kovačev)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 20.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez Kavčič (Hkavščev)]] |[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 21.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Konrad in Jože Lotrič (Kališnikarjevi)]] |} Neredko datum smrti na spomeniku se datumu smrti za dan ali celo dva dni razlikuje od datuma smrti po Ivanu Janu ali datumu v registru žrtev Sistory. Posamezni pokopani (Suwa, Jože Lotrič) niso zapisani na javnih spomenikih, čeprav imajo status žrtev druge svetovne vojne. Presenetljivo veliko je število med vojno pokopanih Dražgošanov, ki niso nasilno umrli in nimajo statusa žrtev druge svetovne vojne: Jernej Šolar (Mažov), Jakob in Jernej Šmid (Urbanovi), Karol Habjan (22 let, Šimnov), Karol Jelenc (Birtov), Tomaž Šolar, Franc Kavčič (10 let, Bitcov), Rezka Šolar (4 leta), Rezka Šolar (1 leto, Koritnikovi), Jakob Jelenc (Hkavščov), Marija Thaler (Robarjeva), Minka Marenk (Pikcova). ==Tito v Dražgošah 1977== {| |[[File:Tito v Dražgošah 1977.jpg|thumb|Tito v Dražgošah 1977 (Vir: Loški muzej Škofja Loka]] |[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] |} (Milena:) Po cesti, kjer so pozimi 1941/42 ropotale nemške motorizirane vojaške kolone, da bi izvedle napad na Cankarjev bataljon, ki se je po spopadu z okrepljenimi nemškimi enotami na Pasji ravni v Poljanski dolini zatekel v Dražgoše, da bi tam prezimil, se je 3. maja 1977 pomikala nevsakdanja kolona avtomobilov. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je bil povabljen v Dražgoše na slavnostno odkritje veličastnega spomenika ob dnevu vstaje slovenskega naroda 22. julija 1976. Vendar pa je bilo verjetno to vabilo za organiziranje Titovega obiska prepozno, saj je bila gradnja arhitektonsko, kiparsko, livarsko in likovno zahtevna, časovni okvir realizacije pa zelo tesen. Odkritje spomenika je bilo kljub predsednikovi odsotnosti množično in slovesno z mnogimi spremljevalnimi dogodki. Dražgoše je Tito s svojim spremstvom obiskal naslednje leto ob prvomajskih praznikih. 1. maja se je udeležil srečanja s kranjskim delavstvom na Joštu pri Kranju, dva dni kasneje pa se je kolona avtomobilov s predsednikom in njegovim spremstvom vila po Selški dolini, da bi spoznali prizorišče legendarne dražgoške bitke. Ob cesti so kolono gostov pozdravljali vaščani, otroci so metali na cesto rumene regratove cvetove. V Dražgošah sta pred novim mogočnim betonskim spomenikom z bronastimi figurami in pripadajočim mozaikom k predsedniku in njegovi soprogi pristopila avtorja, kipar Stojan Batič in slikar Ive Šubic, domačin iz sosednje Poljanske doline. Kot 19-letni študent akademije za likovno umetnost v Zagrebu se je že ob poljanski vstaji pridružil partizanom in bil tudi dražgoški borec. Ob ogledu mozaika in slikarjevi interpretaciji pretresljivih prizorov iz bitke je Jovanka Broz prepoznala lik priljubljenega komandanta Jožeta Gregorčiča, Ive Šubic pa je opozoril še na lik junaškega Bernarda s kmečkim klobukom in peterokrako ter na like kmečkih žena iz Dražgoš. Razlagal je postopek ustvarjanja mozaika in govoril o spominih na boj s številčnejšim in bolje opremljenim nasprotnikom. Tito se je zanimal za vse podrobnosti takratnega tridnevnega boja z nemškimi enotami, o številu mitraljezov, številu borcev in številu padlih pa tudi o tem, kako so po trdem odporu uspešno izvedli umik preko Jelovice, ki jih je dotlej ščitila s hrbta. Povprašal je še po sestavi nemških enot, ki so napadale Dražgoše, in ko je bil omenjen SS pehotni bataljon iz Celovca, je pripomnil: »Torej tudi naši današnji sosedje Avstrijci.« Po ogledu spomenika so gostje odšli v gostilno Pri Urbanu. Oktet Jelovica je poskrbel za razpoloženja s pesmimi, ki jih je poznal tudi Tito, nato je sledilo izročanje spominskih daril, zbirka knjig o 1000-letnici Škofje Loke in spominski album Dražgoše, kolektiv tovarne Šešir je predsedniku podaril dva lovska klobuka, če bo premočil enega, bo ostal suh drugi, in dva velika loška kruhka. Po obveznem fotografiranju z domačini in pevci se je Tito s spremstvom malo po 13. uri odpeljal. Ob poti so ga pozdravljali številni učenci in krajani. ==Proslave med 1977 in 1991== {| |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 01.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 02.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 03.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 04.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 07.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 08.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 09.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 10.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 11.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} {| |[[File:Dražgoše 1977 12.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 13.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |[[File:Dražgoše 1977 14.jpg|thumb|Zbor pionirjev Jugoslavije ob 35. obletnici dražgoške bitke 25. 6. 1977]] |} (Vir fotografij: Loški muzej Škofja Loka, Grajska pot 13, Škofja Loka) '''Trajen spomin'''. V soboto in nedeljo so partizanske Dražgoše spet slavile, se skupaj z več kot 5.000 udeleženci spominjale herojske dražgoške bitke. Steze partizanske Jelovice so že dvajsetič zapored ponovno oživele, saj so se nekdanji borci Cankarjevega bataljona, enote teritorialne obrambe in milice, pripadniki JLA, taborniki, številni udeleženci NOV in smučarji-tekmovalci, ponovno podali po poteh, ki so preko zasnežene Jelovice in škofjeloških hribov vodile v Dražgoše. Na sklepni slovesnosti pred veličastnim spomenikom dražgoški bitki je Stane Dolanc kot pokrovitelj 20. pohoda »Po stezah partizanske Jelovice« še posebej poudaril, da so take in podobne prireditve, ki se bodo zvrstile v letošnjem letu, posvečene 85-letnici rojstva predsednika Tita in 40-letnici njegovega prihoda na čelo KPJ, dovolj zgovoren dokaz, da so se mlade generacije izobrazile v isti politični smeri in da so vedno pripravljene dati vse za obrambo naše svobode, neodvisnosti, skratka vsega, kar smo si v teh letih uspeli napraviti sami! Cveto Novak, udeleženec dražgoške bitke in borec Cankarjevega bataljona, pa je na svečanosti spregovoril o dogodkih pred 35 leti in o začetkih oboroženega upora in vstaje na Gorenjskem. -- TV 15 13. 1. 1977 '''Pomen dražgoške bitke'''. Na Gorenjskem se je oktobra 1941 večina razdrobljenih partizanskih enot združila v Cankarjev bataljon, ki je potem decembra skupaj z organizacijo na terenu postal nosilec ljudske vstaje. Najprej je razbil oddelek nemške policije v Rovtu nad Selško dolino, potem se je spopadal z Nemci v Poljanski dolini in se 28. decembra po hujšem spopadu z Nemci na območju Pasje ravni s spretnim manevrom vrnil v Selško dolino. V zimskih razmerah se je naselil v Dražgošah. Hotel se je odpočiti, se urediti, pripraviti na nove boje in utrditi mlade partizanske vrste. Bataljon je štel tedaj 220 prekaljenih in dobro oboroženih borcev. Vodila sta jih Stane Žagar, organizator komunistične partije in osvobodilnega boja na Gorenjskem, in komandant bataljona Jože Gregorčič, prav tako prekaljen revolucionar in španski borec. Nemci so medtem zbrali močne vojaške in policijske enote in 9. januarja zjutraj napadli Cankarjev bataljon, razporejen po dražgoških zaselkih in utrjenih položajih na dva kilometra dolgi bojni črti v hudem mrazu in visokem snegu. Šele potem ko so izmučeni in prezebli partizani potrošili že skoraj vse strelivo in ko so gorele že mnoge dražgoške domačije, se je tretjo noč začel partizanski umik v zasnežene strmine Jelovice. Pobesneli napadalci so ubili 41 domačinov, druge so razselili, domačije pa požgali. V borbi je padlo preko 100 Nemcev, vsaj dvakrat toliko pa je bilo ranjenih. Cankarjev bataljon je imel imeli v Dražgošah le devet mrtvih in približno toliko ranjenih. Več žrtev pa je bilo naslednji dan na Mošenjski planini. Nemci so obkolili gozdarsko kočo, kamor so se zatekli utrujeni in premraženi borci Bičkovega voda partizanov. V večurnem boju je padlo 12 partizanov, drugim se je posrečilo prebiti se iz sovražnega obroča. Dražgoška bitka je imela tedaj velik pomen za razvoj osvobodilnega gibanja. Zato se, upoštevajoč čas in razmere, v kakršnih je potekala, zagotovo uvršča med največje zmage slovenskih in jugoslovanskih partizanov. Predvsem je treba upoštevati, da je potekala na Gorenjskem, na meji samega rajha in so zato imela tukajšnja dogajanja precejšen odmev, zlasti v sosednji Koroški in Avstriji. Preko Gorenjske so vodile strateško pomembne poti proti Ljubljani in Trstu, ki so jih Nemci za vsako ceno hoteli zavarovati. Precejšen pomen je imela zanje tudi dokaj razvita gorenjska industrija, zlasti jeseniška železarna. Vse to jim je narekovalo, da Gorenjsko napravijo za svojo deželo. Zato so si od vsega začetka zagrizeno prizadevali, da bi uničili partizane in zatrli osvobodilni boj gorenjskega ljudstva. Poleg tega je bila osvobodilna borba očiten dokaz okupatorjeve ranljivosti in uspešnosti partizanskega boja proti okupatorskim silam. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem, povezanim bojem vseh jugoslovanskih narodov in naprednega človeštva, zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator od vsega začetka. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli, da nimajo opravka le s peščico zagrizenih partizanov in komunistov, temveč z dobro organiziranim in trdoživim ljudskim gibanjem, ki ga strahoviti okupatorski teror bolj krepi kot zastrašuje. Zato sta neposredno po decembrski vstaji na Gorenjskem in dražgoški bitki sledili dve važni odločitvi nacističnega vodstva. Za nedoločen čas je bila odložena že napovedana uradna priključitev Gorenjske k nemškemu rajhu in s tem tudi rekrutiranje Gorenjcev v nemško vojsko. Prav tako pa so preložili oziroma spremenili svoj načrt množičnega izseljevanja gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščina na Gorenjskem pospešilo odhod prebivalcev v partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. To je bil čas, ko so si Nemci podvrgli skoraj vso Evropo, ko so njihove armade prodrle pred Moskvo in Leningrad, ko je Romlova armada uspešno tolkla zaveznike v Afriki in ko so nacisti še trdno verjeli v svojo popolno zmago. Tu, v samem njihovem cesarstvu pa se je peščica partizanov postavila po robu njihovim orjaškim silam in jim s svojo prisotnostjo in moralno močjo rahljala zaupanje v nemško nepremagljivost in uresničljivost neizmernih osvajalskih načrtov. Za tlačeno gorenjsko prebivalstvo pa je bila dražgoška bitka, tako kot vsa osvobodilna borba, očiten dokaz okupatorjeve ranljivost in uspešnosti partizanskega boja. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli svoj prvotni načrt množičnega izseljevanje gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščinah na Gorenjskem pospešilo množični odhod prebivalstva med partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. Vse to potrjuje izreden pomen dražgoške bitke za razvoj osvobodilnega gibanja in s tem tudi za končno osvoboditev naše dežele. Na to naj trajno opominja tudi mogočen spomenik dražgoški bitki sredi zelenega dražgoškega pobočja. -- VINKO HAFNER -- TV 15 12. 1. 1978 '''Po partizanskih stezah'''. O legendarni dražgoški bitki smo se pogovorili januarja na sestanku. Uredili smo stenske časopise s fotografijami in spisi o Dražgošah in borbi Cankarjevega bataljona. Bila je nedelja, 8. januarja, ko smo se ob osmi uri zjutraj zbrali v Kranju. Ker je bilo med nami mnogo medvedkov in čebelic, odraslih tabornikov pa le za vodstvo, smo se do Podblice peljali z avtobusom. Tam smo se taborniki odredov »Stražni ognji«, »Slap Šum«, »Kokrški odred« in mladinci pohodne enote iz Ljubljane, ki nosi ime Franca Rozmana-Staneta, postavili v kolono. Lepo nas je bilo pogledati! Pred nami so mladi taborniki nosili zastave in prapore. Pot je bila zasnežena in precej poledenela. Vsak hip se je kdo zadrsal ali celo telebnil na tla. Drug drugemu smo pomagali. Nalepka tabornikov »Kokrškega odreda« iz Kranja Ker nikakor nismo mogli po rebri navzgor, smo krenili zunaj poti po snežišču. Pot je bila boljša v gozdu, kjer je sneg že skopnel. Sredi jase na grebenu smo se ustavili. Nabrali smo smrečja in spletli vence za spominska obeležja ob poti. Kulturnice so pripravile program. Mravlja je sestavila kratek opis dogodkov, znanih iz narodnoosvobodilnega boja. Opisala nam je bitke na Mohorju, v Dražgošah in na Jelovici. Potem smo se počasi pomikali po gozdni poti naprej, skozi vas Jelenšče proti Bičkovi skali. Tudi tu smo, kot malo prej sredi jase, počastili spomin na padle, položili venec, spregovorili o dražgoški bitki in izvedli krajši kulturni program. In kakšna je bila pot v Dražgoše? Ledena, da je bilo groza. Zato smo se več vozili sede, kot pa hodili. Tu in tam so za nami prihitele tekmovalne pohodne ekipe, saj smo se tudi mi odpravili na to pot v okviru že tradicionalne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«. Bodrili smo jih z glasnimi vzkliki. V vasi smo se pogreli s čajem in potešili lakoto. Nato pa hitro do spomenika dražgoški bitki. Po osrednji proslavi ob spomeniku je naša kolona krenila skozi vas Dražgoše po cesti proti Jamniku in nazaj v Podblico. Pot je bila še vedno ledena in komandant Dušan je imel kar dosti dela, in če ne bi imeli navodil izvidnice, ki jo je predstavljal tovariš Jože, bi se kaj lahko popeljali po trdi sneženi skorji po strmini. Tako pa je naša kolona stopetdesetih pohodnikov kljub meglenemu dnevu in mrazu srečno prispela s pohoda. V Kranju smo se poslovili in vsak s svojimi spomini odšli proti domovom; najbolj smo bili seveda veseli značk, ki so nam jih podelili člani štaba naše pohodne brigade. -- TABORNIKI IN TABORNICE »KOKRŠKEGA ODREDA«, Kranj -- TV 15 9. 2. 1978 '''POMNIK DRAŽGOŠKI BITKI'''. Že dvaindvajsetič po vrsti je bila minulo nedeljo v Dražgošah pred spomenikom osrednja proslava ob 37. obletnici velike bitke Cankarjevega bataljona. Na tej edinstveni družbenopolitični in športni prireditvi se je zbralo okoli 4000 ljudi, ki so se udeležili številnih športnih tekmovanj in množičnih rekreativnih pohodov. Na prireditvi, ki je bila posvečena tudi 60. obletnici ustanovitve KPJ in SKOJ ter 40. obletnici konstituiranja CK KPJ, je govoril sekretar medobčinskega komiteja ZK za Gorenjsko Zdravko Krvina, ki je med drugim orisal pomen dražgoške bitke za slovenski narodnoosvobodilni boj. Poudaril je, da smo v letu praznovanj zveze komunistov lahko ponosni na dosežene uspehe pri razvijanju našega samoupravnega političnega sistema in pri krepitvi materialne baze. V imenu vseh udeležencev je Zdravko Krvina podprl zamisel, da bi v bližnji prihodnosti pripravili televizijsko nadaljevanko o Dražgoški bitki. -- TV 15 18. 1. 1979 '''1980''' (Marjana) Dražgoška bitka je tudi skoraj štiri desetletja po koncu druge svetovne vojne ostajala eden najpomembnejših simbolov narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Prispevki iz leta 1980 kažejo, da je bila v tedanjem času predstavljena predvsem kot simbol poguma, odpora in narodne enotnosti. Spominske prireditve, veteranska srečanja in množični pohodi niso bili namenjeni zgolj obujanju zgodovinskih dogodkov, temveč predvsem ohranjanju kolektivnega spomina ter prenašanju izkušenj narodnoosvobodilnega boja na mlajše generacije. Dražgoše so tako ostajale eno osrednjih slovenskih spominskih krajev, kjer so se vsako leto srečevali nekdanji borci, domačini, športniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Osrednji dogodek leta 1980 je bila tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je 13. januarja v Dražgoše privabila več tisoč udeležencev. Prireditev je potekala dva dni. V soboto so potekala športna tekmovanja, v nedeljo pa so sledili pohodi in osrednja spominska slovesnost. Po poročanju Gorenjskega glasa se je na sklepni slovesnosti pri spomeniku v Dražgošah zbralo več kot pet tisoč ljudi iz Slovenije in bratskih republik Jugoslavije, ki so se poklonili spominu na dražgoško bitko. Organizatorji so pripravili raznolik program športnih tekmovanj in rekreativnih pohodov, med katerimi so bili smučarski teki, patruljna tekmovanja, sankaške in slalomske preizkušnje ter srečanja tabornikov. Športne prireditve so potekale pod geslom '''»Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo«''', ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Čeprav je imela prireditev izrazit športni značaj, je njen širši pomen presegal tekmovalni vidik, saj je predstavljala predvsem izraz spoštovanja do padlih borcev Cankarjevega bataljona, prebivalcev Dražgoš in vseh žrtev narodnoosvobodilnega boja. Poleg športnikov so se prireditev udeležili planinci, taborniki, pripadniki armade, rezervni vojaški starešine, borci, mladina in številni domačini ter predstavniki drugih republik tedanje Jugoslavije, kar je prireditvi dajalo širši jugoslovanski pomen in poudarjalo razumevanje dražgoške bitke kot skupnega simbola protifašističnega boja. Organizatorji so po zaključku poudarili, da bodo tradicijo nadaljevali tudi v prihodnjih letih, saj je prireditev postala eden najpomembnejših športno-spominskih dogodkov na Gorenjskem in v Sloveniji. Posebno mesto je imel pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta – Štefana, ki je potekal od Krope do Dražgoš. Tekmovanje je združevalo rezervne vojaške starešine in mladino ter poleg telesne pripravljenosti preverjalo tudi znanje s področja topografije, obrambe in streljanja. Udeleženci so med pohodom obiskali spomenik narodnemu heroju Lojzetu Kebetu, se poklonili njegovemu spominu in s tem simbolično povezali športno dejavnost z ohranjanjem zgodovinskega izročila. Organizatorji so poudarjali, da je namen prireditev utrjevati vezi med starejšo generacijo udeležencev vojne in mladimi ter prenašati vrednote narodnoosvobodilnega boja na prihodnje rodove. Zaključna slovesnost je potekala pri spomeniku v Dražgošah, kjer so se zbrali predstavniki družbenopolitičnih organizacij, veterani in številni obiskovalci. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. Leto 1980 so zaznamovala tudi številna srečanja nekdanjih borcev. Na Češnjici so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli pripadniki Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda. Obujali so spomine na vključevanje mladih fantov v partizanske enote leta 1943, na okupatorjeve povračilne ukrepe, množične izselitve družin in žrtve vojne. Srečanje je bilo priložnost za utrjevanje medsebojnih vezi in za razmislek o pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina ter sodelovanja z lokalnimi skupnostmi pri negovanju tradicij narodnoosvobodilnega boja. Pomen Dražgoš kot kraja zgodovinskega spomina potrjuje tudi obisk delegacije ameriških vojnih veteranov maja 1980. Gostje so si poleg Muzeja ljudske revolucije v Ljubljani ogledali tudi Dražgoše, kar kaže, da je bil kraj prepoznan kot pomembno slovensko spominsko in zgodovinsko središče. Ob koncu leta so organizatorji že napovedovali naslednji pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki naj bi januarja 1981 potekal ob 39. obletnici dražgoške bitke in 40. obletnici začetka narodnoosvobodilnega boja. Program je ostal zvest tradiciji – patruljni pohod, topografske in taktične naloge, streljanje ter sodelovanje rezervnih vojaških starešin in mladine. S tem so želeli nadaljevati tradicijo povezovanja zgodovinskega spomina, športa in domoljubne vzgoje. Leto 1980 je v reviji TV 15 zaznamovalo tudi obsežno poročanje o nastajanju filmsko-televizijskega projekta Dražgoška bitka, ki razkriva tudi razvoj javnega diskurza o projektu skozi vse leto. Začetek leta je bil prežet z optimizmom in velikimi pričakovanji ob nastajanju prve slovenske televizijske nadaljevanke o narodnoosvobodilnem boju. V drugi polovici leta pa so se prispevki skoraj izključno osredotočali na organizacijske zaplete, finančne nepravilnosti in vprašanja zgodovinske verodostojnosti. Kljub vse ostrejšim kritikam je v večini objavljenih prispevkov prevladovalo stališče, da je treba projekt dokončati, saj naj bi predstavljal trajen spomenik Dražgoški bitki, njenim udeležencem in zgodovinskemu spominu na narodnoosvobodilni boj. Prvi zapis o projektu je bil objavljen februarja 1980 pod naslovom »Padla je prva klapa«. Revija je v njem poročala o začetku snemanja dolgo načrtovanega filmskega in televizijskega projekta ter poudarila njegov velik kulturni in zgodovinski pomen. Napovedano je bilo, da bo nastala prva slovenska televizijska nadaljevanka o narodnoosvobodilnem boju, zato so bila pričakovanja tako javnosti kot ustvarjalcev zelo velika. Projekt je bil predstavljen kot pomemben prispevek k ohranjanju spomina na enega ključnih dogodkov slovenske zgodovine. Vendar se je že jeseni ton poročanja izrazito spremenil. V prispevku »Nekaj misli o snemanju Dražgoške bitke« je avtor opozoril, da se je sprva obetaven in dolgo pričakovani projekt spremenil v »polomijo« oziroma celo »škandal«. Kritike so bile usmerjene predvsem v domnevno zaslužkarstvo posameznikov, previsoke honorarje ter neodgovorno ravnanje z družbenimi sredstvi. Avtor je ob tem poudaril, da bi moral film o enem najpomembnejših dogodkov narodnoosvobodilnega boja nastajati z največjim spoštovanjem do padlih borcev in njihovega zgodovinskega pomena, zato so bile ugotovljene nepravilnosti razumljene kot še posebej problematične. Podobno kritičen je bil tudi prispevek »Še nekaj o snemanju Dražgoške bitke«, v katerem je udeleženec narodnoosvobodilnega boja izrazil ogorčenje nad načinom izvedbe projekta in razočaranje preživelih dražgoških borcev. Ti po njegovem mnenju niso bili ustrezno vključeni v nastajanje filma, čeprav bi njihovo neposredno poznavanje dogodkov lahko pomembno prispevalo k zgodovinski verodostojnosti prikaza. Zahteval je javno razjasnitev odgovornosti za nastale nepravilnosti ter poudaril, da film ne bi smel biti razumljen zgolj kot umetniški izdelek, temveč kot pomemben zgodovinski spomenik prihodnjim rodovom. Vprašanje nastajanja filma je obravnaval tudi Svet za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil pri Zvezi združenj borcev NOV Slovenije, ki je v obsežnem programskem dokumentu izpostavil pomen zgodovinske verodostojnosti pri umetniškem prikazovanju narodnoosvobodilnega boja. Poleg opozoril glede drugih filmskih in televizijskih del je posebno pozornost namenil tudi projektu Dražgoška bitka. Svet je poudaril, da mora umetniško delo temeljiti na preverjenih zgodovinskih dejstvih, odgovorni pa morajo zagotoviti tako kakovostno izvedbo kot gospodarno porabo družbenih sredstev. Kljub kritikam je podprl nadaljevanje projekta pod okriljem RTV Ljubljana in pričakoval, da bo film dokončan ob upoštevanju zgodovinske resnice ter ob razumnih stroških. O projektu so javno spregovorili tudi preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v Domicilnem odboru Cankarjevega bataljona. Pojasnili so, da so zamisel o filmu od začetka podpirali in bili pripravljeni sodelovati pri njegovem nastajanju, vendar njihovo znanje in izkušnje niso bili ustrezno upoštevani. Po vpogledu v scenarij so opozorili na več zgodovinskih netočnosti, vendar na svoje pripombe niso prejeli zadovoljivih odgovorov. Od pristojnih organov so zato zahtevali ugotovitev odgovornosti za organizacijske in finančne nepravilnosti, obenem pa poudarili, da želijo nadaljevanje snemanja in uspešen zaključek projekta, ki bi predstavljal dostojen poklon dražgoški bitki in njenim udeležencem. Ob koncu leta je revija objavila še širšo razpravo o narodnoosvobodilnem boju v slovenski umetnosti, v kateri so zgodovinarji, literarni zgodovinarji in drugi kulturni ustvarjalci obravnavali tudi ekranizacijo Dražgoške bitke. Razprava je pokazala, da težave pri projektu niso bile razumljene zgolj kot organizacijski ali finančni problem, temveč tudi kot vprašanje odgovornega umetniškega prikaza zgodovinskega spomina. Udeleženci so zato poudarili potrebo po večji zgodovinski verodostojnosti, tesnejšem sodelovanju med ustvarjalci in zgodovinarji ter premišljenem pristopu pri obravnavi tako pomembne teme. '''1981''' Leta 1981 je bila v Dražgošah organizirana že 24. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 39. obletnici dražgoške bitke in 40-letnici vstaje narodov in narodnosti Jugoslavije. Prireditev je združila športni, rekreativni in spominski program ter privabila več kot 5.000 udeležencev iz vse Slovenije. Med njimi so bili številni mladi, pionirji, planinci, športniki, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA), Teritorialne obrambe (TO), milice, taborniki, lovci in drugi obiskovalci, ki so v množici prehodili partizanske poti proti Dražgošam. Poseben pečat so dogodku dali tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona ter predstavniki družbenopolitičnega življenja Gorenjske in Slovenije. Osrednji del prireditve je potekal pri spomeniku v Dražgošah, kjer je zbrane nagovoril predsednik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Vinko Hafner. V govoru je poudaril zgodovinski pomen dražgoške bitke in gorenjske vstaje kot enega ključnih dogodkov narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je, da je Cankarjev bataljon januarja 1942 tri dni kljuboval številčno in tehnično močnejšemu okupatorju ter da je bil pomen dražgoške bitke predvsem moralna zmaga, saj je pokazala, da Gorenjska ni postala pokorna dežela. Ob tem je poudaril dolžnost ohranjanja spomina na padle borce in domačine ter prenašanja njihovega izročila na mlajše rodove. V govoru se je dotaknil tudi nastajanja filmskega in televizijskega projekta o Dražgošah ter izrazil pričakovanje, da bo delo kljub zapletom dokončano kot trajen poklon dražgoškim junakom. Slovesnost je spremljal kulturni program, sledili pa sta razglasitev rezultatov tekmovanj in podelitev priznanj. Pomemben del prireditve je predstavljalo tudi 10. jubilejno odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, na katerem so poleg enot Teritorialne obrambe sodelovali tudi pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in milice, prvič pa so bili povabljeni tudi predstavniki vseh republik in avtonomnih pokrajin Jugoslavije. Prvenstvo, ki je od leta 1972 preraslo v eno največjih športno-obrambnih prireditev v Sloveniji, je združevalo okoli 500 tekmovalcev v več kot petdesetih patruljah. Poleg športnega pomena je prispevalo k razvoju vojaškega smučanja, preverjanju telesne pripravljenosti in strelskih sposobnosti ter krepitvi sodelovanja med enotami oboroženih sil, hkrati pa je utrjevalo spomin na partizanske tradicije. Posebno mesto je imel tekmovalni pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta, ki je potekal iz Krope prek Jamnika do Dražgoš. V njem so sodelovale združene ekipe Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovalci so se pomerili v reševanju taktičnih in topografskih nalog, preverjanju znanja s področja narodne obrambe, streljanju z malokalibrsko puško ter v sedem kilometrov dolgem pohodu z več kot 470 metri višinske razlike. Na Jamniku so se poklonili spominu narodnega heroja Lojzeta Kebeta, nato pa nadaljevali pot proti cilju v Dražgošah. Prireditev je spremljal tudi bogat športni in rekreativni program. Poleg tekmovanj v smučarskem teku in sankanju so organizatorji pripravili številne množične pohode iz različnih smeri Gorenjske, med njimi Po poti Cankarjevega bataljona, Po stezah prvih partizanov, Po poti heroja Iva Slavca - Jokla, Po poti Škofjeloškega odreda, Po poti Otona Vrhunca - Blaža ter Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča. Tisoči pohodnikov so po nekdanjih partizanskih poteh prihajali v Dražgoše, kjer so se zbrali na osrednji spominski slovesnosti. Tako je prireditev ponovno potrdila svoj pomen kot ene največjih spominskih, športno rekreativnih in družbenih manifestacij v Sloveniji ter pomembnega prostora ohranjanja zgodovinskega spomina na dražgoško bitko in vrednote narodnoosvobodilnega boja. '''1982 ''' Leta 1982 je bila organizirana 25. jubilejna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 10. januarja ob 40. obletnici dražgoške bitke in hkrati predstavljala zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loka. Organizatorji so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca - Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca - Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana - Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj. Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 nosil ime Pokal maršala Tita. Ob jubileju so se pojavile tudi razprave o prihodnjem razvoju prireditve. Nekateri dolgoletni udeleženci in organizatorji so opozarjali, da prireditve uspešno ohranjajo spomin na narodnoosvobodilni boj, hkrati pa izražali željo po vsebinski prenovi in večji privlačnosti za mlajše generacije. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina. V istem letu je bil v javnosti večkrat izpostavljen tudi pomen prireditve kot ene osrednjih športno-spominskih manifestacij v Sloveniji. Ob tem so potekale razprave o nedokončanem filmskem projektu Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo vzbujal veliko zanimanja. Nedokončana nadaljevanka Dražgoška bitka je leta 1982 postala ena osrednjih kulturnih polemik, povezanih z upodabljanjem narodnoosvobodilnega boja. Razprave o projektu so odražale širša vprašanja odnosa do zgodovinskega spomina, odgovornosti pri ustvarjanju zgodovinskih vsebin in vloge medijev pri oblikovanju kolektivnega spomina. Po večletnih pripravah in začetku snemanja projekt ni bil dokončan, kar je sprožilo številne razprave med nekdanjimi borci, zgodovinarji, novinarji in širšo javnostjo. Domicilni odbor Cankarjevega bataljona je januarja 1982 javno opozoril, da o usodi projekta ni bilo podanih jasnih pojasnil. Izrazil je nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja sodelovanja z ustvarjalci nadaljevanke, čeprav so bili nekdanji borci pripravljeni prispevati svoje izkušnje za čim bolj verodostojen prikaz dogodkov. Odbor je zahteval objavo ugotovitev o finančnem poslovanju projekta ter odgovornost vseh, ki so sodelovali pri njegovi izvedbi. V medijih so se pojavljale informacije, da je bilo posnetih približno 30 odstotkov gradiva, vendar je bilo snemanje zaradi finančnih in organizacijskih težav ustavljeno. Zgrajeni filmski objekti na različnih lokacijah po Gorenjski so ostali neizkoriščeni, projekt pa je postal simbol neuspešno izpeljane in nedokončane televizijske produkcije. Razprava se je nadaljevala tudi po 40. obletnici dražgoške bitke. V pismih bralcev in javnih odzivih so številni opozarjali, da bi morala biti nadaljevanka dokončana predvsem zaradi zgodovinskega pomena in izobraževalne vrednosti za mlajše generacije. Več avtorjev je zahtevalo ugotovitev odgovornosti za porabo sredstev ter nadaljevanje snemanja. V reviji Borec je bilo poudarjeno, da bi bilo mogoče številnim polemikam preprečiti z doslednejšim vključevanjem zgodovinske stroke že v fazi priprave scenarija. V javnosti so se tako prepletala vprašanja zgodovinske verodostojnosti, umetniške interpretacije in odgovorne porabe javnih sredstev. '''1983''' Leta 1983 je bila v Dražgošah organizirana 26. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 9. januarja ob 41. obletnici dražgoške bitke in občinskem prazniku Škofje Loke. Organizatorji so tudi tokrat pripravili prireditev, ki je združevala športna tekmovanja, množične rekreativne pohode in osrednjo spominsko slovesnost. Športni program je obsegal tek na 12 kilometrov za Jugoslovanski smučarski pokal Maršal Tito, odprto tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe, na katerem so sodelovale tudi patrulje Jugoslovanske ljudske armade, milice in Teritorialne obrambe iz vse Jugoslavije, ter patruljni tek združenih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovanja so dopolnjevali veleslalom za cicibane in cicibanke ter tekmovanja v sankanju za različne starostne skupine. Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni spominski pohodi po poteh Cankarjevega bataljona, Škofjeloškega odreda in številnih narodnih herojev. Pohodniki so se podali po poteh od Pasje ravni, Soteske, Stražišča, Škofje Loke, Selc, Rudna in Krope proti Dražgošam. Organizatorji so k udeležbi povabili pripadnike ZRVS, ZSMS, ZZB NOV, šolsko mladino, planince, tabornike, lovce, pripadnike Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter druge obiskovalce. Osrednja slovesnost je potekala ob spomeniku v Dražgošah, kjer je bil slavnostni govornik član predsedstva Republiškega odbora ZZB NOV Slovenije France Perovšek. Ob tej priložnosti so razglasili rezultate športnih tekmovanj, prireditve pa so se udeležili tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona. Organizatorji so prireditev označili kot največjo množično smučarsko-rekreativno prireditev v Sloveniji. Kljub takratnim omejitvam pri oskrbi z gorivom so zagotovili organizirane avtobusne prevoze do izhodišč pohodov in pričakovali več tisoč udeležencev, podobno kot v preteklih letih. V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta. Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci bodo traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bodo še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja. *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] '''Bičkova skala''' <poem> Ko so fašisti proti Dražgošam drli, v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto, ste se Cankarjevega bataljona borci vrli sovragu junaško uprli. Nad vasico se dviga siva pečina, ki Nemci so vzeli jo na petelina, kjer hrabra sta Bička tovariše svoje bodrila, delila jim zadnje naboje ... »Le hrabro, tovariši, branite to vas, ki deželi slovenski ponos je in kras! Nikdar ne bežite pred temi pesjani, ki radi živeli bi tu, med gorami. Verujte, da napočil svobode bo dan, ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!« To Bičkove zadnje bile so besede na skali, s krvjo prepojeni, ki nosi ponosna njegovo ime in nas spominja na vojno gorje. :::[[:w:Jožica Škofic|Guzej Jožica]], 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica</poem> ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-20J4JRCW ''Gorenjski glas'' 13. jan. 1978]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) '''1985''' (Ana) Januarska spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala že osemindvajsetič, je kljub zimskemu mrazu v hribovito vas privabila okoli dva tisoč ljudi. Prireditev je imela tokrat še posebej slovesen pomen, saj so z njo poleg same bitke obeležili tudi štirideseto obletnico osvoboditve. Osrednji poudarek prireditve je bil na prepletu množičnega pohodništva in športnega udejstvovanja, s čimer so organizatorji želeli počastiti spomin na borce Cankarjevega bataljona ter padle domačine. Udeleženci so se v Dražgoše podali po različnih pešpoteh iz okolice, med drugim iz Soteske, Škofje Loke, Krope in Selc. V Selcih so se pohodnikom pohoda Po poti Otona Vrhunca-Blaža pridružili še Slovenci iz zamejskega Števerjana v Italiji, iz Selc pa je proti Dražgošam krenila tudi deseterica slepih in slabovidnih iz Ljubljane. Med vsemi pa so z izjemno vztrajnostjo izstopalo 142 pohodnikov, ki so svoj podhod pričeli izpod Pasje ravni in so na dolgo in naporno pot skozi visoki sneg krenili že sredi noči. V okviru 28. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bilo več športnih tekmovanj. Že v soboto je potekala ena od treh preizkušenj ekipnega mladinskega tekmovanja v biatlonu za jugoslovanski smučarski pokal maršala Tita (drugi dve tekmovanji sta potekali na Igmanu in Mrkopalju) . Cicibani in cicibanke so se pomerili v veleslalomu, združeno s pohodom Po poti heroja Kebeta je potekalo 11. republiško orientacijsko-taktično tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS. Šestčlanske ekipe so po streljanju z malokalibrsko puško in reševanju različnih nalog krenile na pohod (tek) od Krope do Dražgoš. V okviru dražgoških prireditev pa je potekalo tudi 14. odprto tekmovanje moških in ženskih smučarskih patrulj enot teritorialne obrambe SR Slovenije. Start in cilj sta bila na vrhu Dražgoške gore. Vrhunec dogajanja je predstavljala nedeljska osrednja slovesnost pri spomeniku v Dražgošah, ki so se je poleg slovenskega političnega in vojaškega vrha ter domačinov udeležili tudi zamejski Slovenci iz Italije. Slavnostni govornik Božidar Gorjan - Bogo je v svojem nagovoru med drugim povedal: »Mi partizani razumemo pričakovanja in potrebe povojnih rodov, da vedno znova proučujejo novejšo zgodovino tudi s stališča lastnih spoznanj in potreb. Tudi mi smo za to, da je zgodovinska izkušnja, čista in poštena, vedno navzoča pri iskanju poti našega razvoja. Tudi mi smo za to, da se še nedorečene stvari razčistijo do konca. Hitreje kot doslej. Vendar se bomo še naprej odločno upirali poudarjanju slabosti, odpiranju nekaterih poglavij ločeno od celote samo zato, da se na tak način dela prostor za delovanje zunaj naše družbene ureditve in proti njej. Mislim celo, da smo že doslej preveč popuščali tistim posameznikom in organiziranim skupinam, ki sicer v imenu kulture, demokracije in svobode vendarle iščejo samo prostor za ustvarjanje idejne in politične razdvojenosti pri nas. Tako politično tendenciozen pogled nazaj si moramo razlagati samo tako, da nas nosilci teh prizadevanj nočejo spremljati pri poglabljanju in razvoju naše samoupravne demokracije, pri utrjevanju federativne ureditve avnojske Jugoslavije, pri uresničevanju neodvisne in neuvrščene mednarodne politike. Ob današnjih poglobljenih razpravah o nadaljnjih poteh našega razvoja pa lahko ugotovimo, da smo kljub vsem povojnim težavam tudi vsa ta desetletja po vojni ostali dosledni temeljnim načelom Osvobodilne fronte, to je politike, za katero se je naš narod odločil že leta 1941. Ko to ugotavljamo na kraju, kjer se hkrati spominjamo tudi žrtev iz našega NOB in revolucije, to ne pomeni, da si partizanska generacija lasti zasluge za to, da smo zadržali in razvijali vse pridobitve naše revolucije. Zavedamo se, da sta bila za to potrebna predvsem delo in odpovedovanje tudi vseh povojnih rodov. Letos imamo še posebno priložnost, da se spomnimo delovanja vojne generacije. Kajti, prišel je čas, ko redno delovno dobo končujejo še zadnji, najmlajši partizani. Naša povprečna starost bo letos dosegla 68 let. Že nekaj desetletij se borci in aktivisti selimo z našo dejavnostjo v družbenopolitično delo. Tako poskušamo uveljaviti naša stališča v delegatskem sistemu, kjer je povprečna starost delegatov med 35 in 40 let, medtem ko so se v občinskih in republiških izvršnih organih že pred desetletjem skoraj v celoti uveljavili povojni rodovi. Kar pomeni, da se pri delu v družbeno političnih organizacijah in kot borci delegati srečujemo s problemi sedanjega časa. Naš pogled je pri tem obrnjen nazaj samo toliko, kolikor je potrebno, da z izkušnjami pomagamo reševati današnje probleme. Naj zato povem vsem vam, mlajšim pohodnikom in športnikom, ki ste danes zbrani tukaj, da borci poskušamo tudi ob takih priložnostih, kot je današnja, razumeti predvsem potrebe mlajših: po sprostitvi, tovarištvu in življenju v naravi. Skupno z vami želimo posvetiti tudi večjo skrb za čisto in lepo naravo. Tudi svoboda, za katero smo se boje vali, ne more biti prava, če je ne uživamo v lepi in ekološko čisti domovini. Vse generacije se moramo zato bolj odločno zavzemati, da bomo temu vprašanju pri našem delegatskem presojanju in odločanju namenjali še večjo skrb,« *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] '''1986''' 12. januarja 1986 je v Dražgošah potekala že 29. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, s katero so obeležili obletnico legendarne bitke za Dražgoše. Prireditev je združila spominske, športne in rekreativne dogodke ter privabila številne udeležence iz vse Slovenije. Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Zimske razmere so bile ugodne, saj je sneg zapadel že pred novoletnimi prazniki in omogočil izvedbo vseh načrtovanih aktivnosti. Na športnih, rekreativnih in spominskih prireditvah je sodelovalo skoraj 4.000 udeležencev. ''Športna tekmovanja'' Dogajanje se je začelo že v soboto z vrsto športnih tekmovanj. V Dražgošah je potekal 15-kilometrski smučarski tek za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala maršal Tito, ki se je po Dražgošah nadaljeval še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovu, Žabljaku in Mrkopolju. Ob 8. uri se je v Dražgošah začelo tudi 15. odprto tekmovanje smučarskih patrulj za moške in ženske enote Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije v organizaciji Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko. V Kropi je v nedeljo potekalo 10. patrolno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), organizirano pod geslom Po poti heroja Kebeta. Za najmlajše je bilo pripravljeno tekmovanje v veleslalomu za cicibane do enajstega leta starosti, posvečeno junaškemu boju Cankarjevega bataljona. ''Spominski pohodi'' Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Med njimi so bili: * pohod izpod Pasje ravni v Dražgoše pod geslom Spomin na Poljansko vstajo decembra 1941 – svetel primer neuklonljivosti našega ljudstva, ki se je začel v soboto ob 23. uri in se ga je udeležilo 201 pohodnikov; * pohod Po poti Gorenjskega odreda od Soteske v Bohinju preko Jelovice v Dražgoše; * pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla od Stražišča preko Čepulj; * pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc; * pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna; * pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope mimo Jamnika v Dražgoše, ki se je začel po štartu ekip patrolnega tekmovanja. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 12. januarja 1986, opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil generalmajor Edvard Pavčič, komandant Republiškega štaba Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije. V kulturnem programu so nastopili Mešani pevski zbor Kulturno-umetniškega društva Bratov Biček iz Dražgoš ter Godba na pihala Alples. Slovesnost se je zaključila z razglasitvijo rezultatov športnih tekmovanj in podelitvijo medalj. ''Pomen Dražgoš in Cankarjevega bataljona'' Generalmajor Edvard Pavčič je v svojem govoru poudaril, da je bil Cankarjev bataljon v času bitke najmočnejša partizanska enota v Sloveniji. Čeprav so morali borci po treh dneh Dražgoše organizirano zapustiti, bataljon ni bil poražen. Umaknil se je po vodih, iz njegovih vrst pa so kasneje nastajale nove partizanske enote. Borci Cankarjevega bataljona so postali pomembni partizanski kadri z visoko moralo in močno zavestjo. Povedal je: »Na dražgoški množični manifestaciji smo ponovno spoznali in dokazali, da so med nami zakoreninjene vred note, ki prispevajo k ohranjanju revolucionarnih pridobitev in jih prenašajo na mlajše rodove. S takimi prireditvami prav tako prispevamo h krepitvi splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite in dokazujemo, da so ljudje sprejeli avtentični koncept in doktrino ljudske obrambe in družbene samozaščite. Pomembno je še nadaljnje podružbljanje tega področja našega dela, kar ni več le politična parola. Teritorialna obramba ima pomembno vlogo kot del oboroženih sil ne le pri pripravi ljudi na oboroženi boj, ampak tudi pri uresničevanju nalog za zaščito in reševanje ljudi ob naravnih in drugih nesrečah. Kljub sedanjim gospodarskim težavam te naloge uspešno uresničujemo«. '''Viri''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] '''1987''' 11. januarja 1987 je v Dražgošah potekala jubilejna 30. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 45. obletnici dražgoške bitke. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske slovesnosti, športna tekmovanja in pohode ter kljub izjemno zahtevnim zimskim razmeram privabila veliko število udeležencev. Prireditev je zaznamovalo močno sneženje, veter in nizke temperature, ki so spremljali dogajanje v soboto in nedeljo. Snežni metež je spremljal tudi osrednjo nedeljsko slovesnost, vendar so bile vse prireditve uspešno izvedene. Organizatorji so poskrbeli za prevoznost ceste do Dražgoš in splužene najpomembnejše pohodne poti, celotna prireditev pa je minila brez nesreč. ''Športna tekmovanja'' Program se je začel že v soboto s smučarskim biatlonom na 10 kilometrov za ekipe v okviru Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito, ki je poleg Dražgoš potekal še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovem, Žabljaku in Mrkopolju. Biatlon je uvedla Smučarska zveza Jugoslavije na pobudo Sveta Dragovića, Sinka Braca in Miloša Rutarja. To je bila že šestnajsta zaporedna prireditev. Potekala je za Kamnitnikom nad Škofjo Loko. V nedeljo je sledilo 16. odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe Slovenije, na katerem so sodelovale tudi ekipe iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin. Tekmovanje je potekalo pod geslom »V pohodu na smučeh pripravljeni na boj«. V Kropi je bilo organizirano 11. patruljno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) pod geslom Po poti heroja Kebeta. Program so dopolnila še veleslalomska tekmovanja za cicibane in pionirje v Dražgošah pod geslom »V naravi krepimo svoje moči in spoznavamo našo lepo domovino.« Kljub zahtevnim vremenskim razmeram je bila udeležba na vseh tekmovanjih zelo dobra. ''Spominski pohodi'' Pomemben del jubilejne prireditve so ponovno predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizirani so bili: * pohod Po poti Cankarjevega bataljona izpod Pasje ravni v Dražgoše, * pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju, * pohod iz Stražišča preko Čepulj in Mohorja, * pohod iz Nemilj preko Podblice, * pohod Po poti Škofjeloškega odreda preko Križne gore iz Škofje Loke, * pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc, * pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna, * pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope, * pohod Po poti Prešernove brigade z Jesenovca nad Železniki. Prireditvi so se pridružili tudi taborniki z orientacijskim pohodom in taborom v Dražgošah. Posebej odmeven je bil že sedmi pohod izpod Pasje ravni po poti Cankarjevega bataljona, ki velja za enega najzahtevnejših zimskih pohodov v Sloveniji. Kljub snežnemu metežu in mrazu se ga je udeležilo 162 pohodnikov iz različnih krajev Slovenije. Pohod, dolg približno 36 kilometrov, je trajal okoli dvanajst ur in se je zaključil brez nesreč. Organizator Miloš Mrak je poudaril, da so udeleženci s svojo vztrajnostjo in pogumom pomembno prispevali k uspehu jubilejne prireditve. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost je potekala 11. januarja 1987 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil predsednik Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. V svojem govoru je poudaril, da je bila dražgoška bitka izraz upora slovenskega naroda proti okupatorju in pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je pomen zgodovinskega spomina, odgovornosti do svobode ter odprte in argumentirane javne razprave o družbenih vprašanjih. Poudaril je tudi, da je treba vrednote, za katere so se borili partizani, razumeti v luči demokratičnega dialoga, odgovornosti in skupnega prizadevanja za prihodnost. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti. V kulturnem programu so nastopili pevci in godbeniki iz Železnikov, po zaključku slovesnosti pa so razglasili rezultate športnih tekmovanj ter najboljšim podelili pokale in priznanja. ''Trideset let tradicije'' Jubilejna prireditev je bila tudi priložnost za pogled v zgodovino. Prve prireditve v Dražgošah so bile organizirane 12. januarja 1958, njihova pobudnika pa sta bila Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj in Gorenjska smučarska podzveza. V treh desetletjih so prerasle v eno največjih zimskih spominsko-športnih prireditev v Sloveniji. Po ocenah organizatorjev je Dražgoše v prvih tridesetih letih obiskalo več kot 120.000 pohodnikov, prireditve pa so skozi leta postajale vse bolj množične in programsko raznolike. Ob 45. obletnici dražgoške bitke je bilo med približno 400 borci Cankarjevega bataljona živih še 49, med njimi 15 dražgoških borcev, ki so se ob tej priložnosti srečali v Škofji Loki. Posebno mesto v zgodovini prireditev ima partizan Dušan Feldin – Srečko, eden od udeležencev, ki je bil z dražgoškimi prireditvami povezan skoraj vse od njihovega začetka – kot tekmovalec, organizator, vodnik pohodov in kronist. Zbral je obsežno dokumentacijo o vseh dotedanjih prireditvah in večkrat poudaril, da se v Dražgoše vrača predvsem zaradi ohranjanja spomina na narodnoosvobodilni boj ter prenosa teh vrednot na mlajše generacije. Njegovi zapisi in spomini predstavljajo pomemben del zgodovine prireditev Po stezah partizanske Jelovice. '''Viri''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah '''1988''' 10. januarja 1988 je v Dražgošah potekala 31. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 46. obletnici dražgoške bitke in spopada Cankarjevega bataljona z nemškimi okupacijskimi silami. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila številne spominske pohode, športna tekmovanja in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Letošnja prireditev je bila posebna predvsem zaradi pomanjkanja snega. Čeprav je bila večina programa načrtovana kot zimska športno-rekreativna prireditev, so bile snežne razmere neustrezne. Nekatera tekmovanja so zato odpovedali ali prilagodili, medtem ko so pohodi kljub zahtevnim razmeram potekali po načrtu. Suho vreme brez snega je omogočilo tudi rekordno udeležbo na nekaterih pohodih. ''Športna tekmovanja'' Program 31. spominske prireditve se je začel že v soboto, 9. januarja, s smučarskim tekom na 10 kilometrov za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito. Tekmovanje je bilo izvedeno na Pokljuki, kjer so bile snežne in vremenske razmere ugodne. Nastopile so ekipe vseh republik, avtonomne pokrajine Vojvodine in JLA, manjkali pa so tekmovalci s Kosova. Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 17. odprto prvenstvo patrulj Teritorialne obrambe Slovenije. Tekmovanja se je udeležilo 36 patrulj milice, JLA in teritorialne obrambe. Tekmovalci so morali opraviti streljanje z avtomatsko puško, tri kilometre teka po suhem in osem kilometrov teka z vojaškimi smučmi po snegu. V okviru prireditve je v Kropi potekalo tudi 14. tekmovanje občinskih patrulj ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Patrulje so sestavljali trije mladinci in tri rezervne vojaške starešine. Tekmovanje je povezovalo športne, vojaške in domoznanske naloge: tekmovalci so reševali naloge iz topografije in orientacije, opravljali taktično nalogo, odgovarjali na vprašanja o dražgoški bitki in varstvu okolja, streljali z malokalibrsko puško ter premagali približno devet kilometrov dolgo progo s 400 metri višinske razlike od Krope do Dražgoš. Zaradi pomanjkanja snega je odpadel veleslalom za cicibane, ki bi moral potekati v Dražgošah. Športni del prireditve je bil tako izveden v precej drugačnih razmerah, kot so jih organizatorji pričakovali, vendar so najpomembnejša tekmovanja kljub temu uspešno izpeljali. ''Spominski pohodi'' Pomemben del 31. spominske prireditve so bili tudi tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizatorji so pripravili številne poti, ki so Dražgoše povezovale z različnimi kraji Gorenjske in spominjale na poti, po katerih so se med narodnoosvobodilnim bojem premikale partizanske enote. Program je med drugim obsegal: - pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valtarskega vrha do Dražgoš, - pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke do Dražgoš, - pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju prek Jelovice do Dražgoš, - pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča do Dražgoš, - pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča od Rudna do Dražgoš, - pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope oziroma Jamnika do Dražgoš, - pohod Po poti Prešernove brigade od Prtovča čez Ratitovec v Dražgoše. Še posebej odmeven je bil nočni pohod Po poti Cankarjevega bataljona. Leta 1988 je bil organiziran že desetič. Pohod je obujal spomin na pot borcev Cankarjevega bataljona, ki so se po bojih na Pasji ravni konec decembra 1941 umaknili proti Selški dolini in Dražgošam, kjer je januarja 1942 prišlo do znamenite dražgoške bitke. Jubilejnega pohoda se je udeležilo več kot 250 ljudi, kar je bilo rekordno število. Pot je bila dolga približno 42 kilometrov in je vodila prek gozdnih stez, samotnih kmetij in vasi Selške doline. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost 31. spominske prireditve Po stezah partizanske Jelovice je potekala v nedeljo, 10. januarja 1988, ob 12. uri pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Tone Anderlič, predsednik republiške konference ZSMS. Anderlič je v svojem govoru izhajal iz pomena zgodovinskega spomina, vendar se je večji del njegovega nastopa nanašal na aktualne družbene in gospodarske razmere v Jugoslaviji. Poudaril je, da poznavanje preteklosti omogoča razumevanje sedanjosti in utrjuje družbo za prihodnost, vendar samo spomin na pretekle dogodke ni dovolj. Po njegovem mnenju je bilo treba na izkušnje preteklosti gledati predvsem kot na spodbudo za reševanje težav sedanjosti. »Mladim moramo zaupati in verjeti« je bila ena osrednjih misli njegovega nastopa. Anderlič je opozoril, da družba, ki mladim ne omogoča pravočasnega vključevanja in uveljavljanja, izgublja pomemben razvojni potencial. *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] '''1989''' 8. januarja 1989 je v Dražgošah potekala 32. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 47. obletnici dražgoške bitke, poljanski vstaji leta 1941 in prazniku občine Škofja Loka. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila množične spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri dražgoškem spomeniku. Letošnjo prireditev je zaznamovalo nenavadno toplo januarsko vreme. ''Športna tekmovanja'' Osrednji športni del prireditve sta predstavljali dve tekmovanji, ki sta se začeli v nedeljo zjutraj. Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 18. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije. Na zahtevnem tekmovanju je nastopilo 35 ekip, med njimi patrulje teritorialne obrambe, JLA in milice oziroma drugih organizacij. Tekmovanje je potekalo v okolici Dražgoš in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, vojaškega znanja in usposobljenosti tekmovalcev. V Kropi je Športno društvo Plamen organiziralo 13. tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Na tekmovanju je sodelovalo 27 ekip iz vse Slovenije. Tekmovalci so morali na poti od Krope do Dražgoš pokazati znanje taktike, teorije, topografije in streljanja ter uspešno premagati zahtevno progo. Na osrednji slovesnosti so najboljšim tekmovalcem podelili priznanja in kolajne. ''Spominski pohodi'' Pohodniki so prihajali iz različnih smeri in krajev Gorenjske ter po poteh, povezanih z delovanjem partizanskih enot in narodnih herojev. V Dražgoški osnovni šoli je potekalo tudi srečanje borcev Cankarjevega bataljona z borci drugih partizanskih enot. Organizirani so bili: • pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš, • pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju, • pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Kranja oziroma Stražišča, • pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke, • pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc, • pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča iz Rudna, • pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope, • pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 8. januarja 1989, opoldne pri dražgoškem spomeniku. Slavnostni govornik je bil Andrej Verbič. [[chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1989_2_L.pdf|»Imamo pravico, da odločamo o svoji usodi«]] Od 9. do 11. januarja 1942. leta se je 200 borcev Cankarjevega bataljona borilo in izborilo bitko proti močnejšemu sovražniku. Iz maščevanja so Nemci 11. in 12. januarja 1942 ustrelili 42 domačinov, vas pa zravnali z zemljo. Na spomeniku je zapisan verz Ivana Jana-Srečka: »Ko vse se je balo in vse trepetalo, ste vi se uprli, pogledali srepo smrti v obraz! In kar je le tlelo, se je razgorelo, zajelo v svoj ples je sleherno vas.« Bolj kot ogromni spomeniki, nas sporočilo tega verza in živ spomin na dogodke izpred 47 let, opozarjata na usodo generacije, ki je, čeprav mlada, neizkušena, v borbi z močnejšim sovražnikom izbori la bitko, pisala in izpisala strani svoje zgodovine, dosegala in dosegla svoje cilje, zasledovala svoje ideale... Minevajo desetletja, svet in razmere so drugačne. Zavedanje, da se svet ni z nami začel, nam narekuje, da generacije pred nami spoštujemo in smo jim hvaležni. Toda, z enako gorečnostjo, kot cenimo rezultate, si jemljemo tudi pravico, da o svoji usodi, o svojem življenju in delu odločamo sami. Odgovorno želimo izpisati strani svoje zgodovine, postaviti si in dosegati svoje cilje, živeti in izživeti svoje življenje. S svojo drugačnostjo, s svojim znanjem, svežino in močjo želimo dati svoj prispevek družbi, pustiti svoje sledove na široki rimski cesti razvoja človeštva. Jugoslavija je v globoki družbeni, politični, gospodarski krizi... Državljanom popuščajo živci, popušča jim potrpljenje. Ne samo, da ne verjamejo več, tudi poslušati ne želijo več praznih obljub in laži večnih oblastnikov, z obremenjeno in zapackano vestjo, brez ugleda in zaupanja. Končuje se obdobje arbitrarne moči elite, ko se je živelo sicer mirno, a ne var no. Prihaja jutro noči laži, v kateri so vsi videli stati cesarja golega, besede resnice pa si nihče ni drznil spregovoriti. Na očitek, da se v vodstvu mladinske organizacije borimo za oblast, odgovarjamo pritrdilno. Borimo se za oblast skupščine, za ne posredne volitve, za možnost politične konkurence, za možnost izražanja različnosti. Brez tega ni napredka, ni ne svobodne ga posameznika, ne svobodne družbe. Borimo se za oblast, ki jo bodo nadzirali državljani in ne obratno. Čez 10 let, enajst mesecev, 22 dni bo očitno brez našega soglasja človeštvo z lahkotnim plešočim korakom stopilo v 21. stoletje. Na nas je, ali bomo enako storili tudi mi, ali pa bomo še naprej počasi, a vztrajno korakali nazaj v srednji vek. Veliko je bilo storjenega, da bi se ideali starejše generacije pokopali, še več, da se ideali mladi generaciji ne bi nikoli niti rodili. A idealov se ne da izstradati, ne zatreti, ne zapreti. Andrej Verbič Dražgoše, 8. 1. 1989 ''Priznanja novinarjem'' Na osrednji prireditvi so bila podeljena tudi priznanja novinarjem in fotoreporterjem, ki so dolga leta spremljali prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Priznanja so prejeli Franc Perdan iz Gorenjskega glasa, Slavko Kerševan iz Doma JLA Ljubljana in Stane Škrabar iz RTV Ljubljana. S tem so organizatorji izrazili priznanje njihovemu dolgoletnemu spremljanju dražgoških prireditev in prispevku k ohranjanju njihovega spomina v javnosti. *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] '''1990''' 7. januarja 1990 je v Dražgošah potekala 33. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 48. obletnici dražgoške bitke in škofjeloškemu občinskemu prazniku. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Prireditev je potekala v znamenju sončnega, vendar mrzlega in skoraj povsem kopnega zimskega vremena. V primerjavi s prejšnjimi leti je bila udeležba skromnejša. Kljub temu so organizatorji ocenili, da Dražgoše ostajajo vredne spomina in da morajo tradicionalne prireditve obstati, vendar z vsebino, ki bo bolj prilagojena sodobnemu času. ''Spominski pohodi'' Pohodniki so v Dražgoše prihajali po poteh iz različnih smeri Gorenjske, povezanih s partizanskimi enotami in narodnimi heroji. Program je obsegal devet pohodov. Najzahtevnejša sta se začela že v noči s sobote, 6. januarja, na nedeljo, 7. januarja. Prvi je vodil od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš po poti Cankarjevega bataljona, drugi pa od Prtovča prek Ratitovca do Dražgoš po poti Prešernove brigade. Drugi pohodi so bili: • pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske prek Jelovice do Dražgoš, • pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča, Zgornje Besnice in Nemilj, • pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke prek Križne gore in Čepulj, • pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc, • pohod iz Železnikov do Dražgoš, • pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope prek Jamnika, • pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča prek Ratitovca. ''Športna tekmovanja'' V nedeljo sta potekali dve tradicionalni športni tekmovanji. V Dražgošah se je ob 8. uri začelo 19. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije, JLA in organov za notranje zadeve. Tekmovanje je potekalo v obliki desetkilometrskega patruljnega teka in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, usposobljenosti in sodelovanja tekmovalcev. V Kropi je istočasno potekalo tradicionalno tekmovanje tekaških ekip ZSMS in ZRVS, ki se je zaključilo v Dražgošah. Športni tekmovanji sta tudi leta 1990 ohranjali povezavo med spominsko prireditvijo, telesno pripravljenostjo in druženjem udeležencev. Najboljšim so na osrednji slovesnosti podelili pokale in kolajne. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost 33. spominske prireditve je potekala 7. januarja 1990 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Prireditev leta 1990 je potekala v času velikih političnih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji. Nastajale so nove politične zveze in stranke, politični prostor se je hitro spreminjal. Lušina je nove politične zveze in stranke pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. ''Spomin na Iveta Šubica'' Letošnjo prireditev je posebej zaznamovala smrt Iva Šubica, ki je umrl 29. decembra 1989 v Škofji Loki. Ive Šubic je bil nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko. *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] '''1991''' Prireditev leta 1991 je potekala v času, ko je Slovenija doživljala velike politične in družbene spremembe ter se približevala uveljavljanju samostojnosti in neodvisnosti. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Organizatorji pa so poudarjali, da ukinitev občinskega praznika ne pomeni tudi konca spominske prireditve. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile. V letu 1991 so prav tako praznovali 50. obletnico vstaje slovenskega naroda, ustanovitve Osvobodilne fronte, napada na Jugoslavijo in začetka narodnoosvobodilnega boja. Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Organizatorji so poudarjali, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek. Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke. 13. januarja 1991 je tako v Dražgošah potekala 34. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda. Prireditev je bila prvič izvedena v novih družbenopolitičnih razmerah in ni bila več povezana z občinskim praznikom Škofje Loke. Kljub temu so organizatorji poudarili, da zgodovinskega spomina na dražgoško bitko ni mogoče ukiniti. Program je ohranil tradicionalne spominske pohode in osrednjo slovesnost, dopolnili pa so ga z novimi športno-rekreativnimi vsebinami. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. ''Spominski pohodi'' V Dražgoše so tudi leta 1991 vodile številne tradicionalne pohodne poti, povezane s partizanskimi enotami in njihovim delovanjem na Gorenjskem. Osrednje mesto je imel pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Pasje ravni do Dražgoš, ki se je začel že v noči s sobote na nedeljo. Šlo je za dvanajsti tradicionalni pohod po tej zahtevni poti, ki je pohodnike vodila iz Poljanske doline čez hribovit svet do Dražgoš. Drugi množični pohodi so bili: • pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Krope do Dražgoš, • pohod Po poti Kokrškega odreda iz Kranja oziroma Besnice prek Čepulj in Mohorja, • pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Selc do Dražgoš, • pohod Po poti 7. udarne brigade Franceta Prešerna iz Železnikov do Dražgoš, • planinski pohod po poti Prešernove brigade iz smeri Češnjice, Prtovča in Ratitovca. Na pohode so bili vabljeni planinci, taborniki, lovci, šolarji, krajani in drugi udeleženci. Organizatorji so poudarjali tudi udeležbo Slovencev iz zamejstva. Pohodi so bili načrtovani tako, da bi se njihovi udeleženci pred osrednjo slovesnostjo zbrali pri šoli v Dražgošah. Posebno vabilo je bilo namenjeno borcem NOV, ki naj bi svojo udeležbo razumeli kot dolžnost in izraz pripadnosti borčevski organizaciji. Organizatorji so hkrati pozivali k čim večji udeležbi praporov borčevskih, planinskih, lovskih, taborniških in drugih organizacij. ''Športna tekmovanja'' Program leta 1991 je predvideval več športnih in rekreativnih tekmovanj. Osrednje mesto je imelo 20. jubilejno odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj enot Teritorialne obrambe Republike Slovenije, na katerem so bile vabljene tudi patrulje JLA, organov za notranje zadeve in enot teritorialne obrambe iz drugih republik in pokrajin Jugoslavije. Enote JLA se vabilu k sodelovanju na športnem tekmovanju v letu 1991 niso odzvale. Predvideno je bilo tudi tekmovanje ekip ZRVS Slovenije, ki naj bi se vključile v smučarsko tekmovanje patrulj TO oziroma se udeležile množičnega pohoda iz Selc v Dražgoše. V okviru programa je bilo napovedano še tekmovanje rekreativcev z gorskimi kolesi na deset kilometrov dolgi progi od Nemilj do Dražgoš, smučarski tek borcev NOV na tri kilometre in poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore. Zaradi slabega vremena pa je bil dejanski športni program precej bolj okrnjen. Na koncu sta bili izvedeni le dve tekmovanji – tekmovanje patrulj Teritorialne obrambe in tekmovanje rekreativnih gorskih kolesarjev. Smučarski tek borcev NOV je bil zaradi vremenskih razmer odpovedan. Športni del prireditve je bil tudi leta 1991 predstavljen kot pomemben del spominskega dogajanja. Organizatorji so želeli pokazati, da udeležence v Dražgoše ne vodijo le spomini in slovesnost, temveč tudi športni izziv, preizkus telesne pripravljenosti in želja po druženju. ''Osrednja slovesnost'' Osrednja slovesnost 34. spominske prireditve je potekala 13. januarja 1991 ob 12. uri pri spomeniku dražgoški bitki v Dražgošah. Organizatorji so želeli z množično udeležbo jasno pokazati, kakšen pomen ima dražgoška bitka tudi v novih družbenopolitičnih razmerah. Slovesnost je bila namenjena spominu na žrtve dražgoške bitke in širšemu pomenu narodnoosvobodilnega boja. Organizatorji so v programu poudarili, da se želijo tudi v novih razmerah s ponosom spominjati dogodkov iz NOB ter zavrniti poskuse, da bi se pomen žrtev in trpljenja slovenskega prebivalstva zmanjševal ali prikazoval kot nekaj nepotrebnega. Na slovesnosti so podelili tudi priznanja najuspešnejšim udeležencem športnih tekmovanj ter spominska priznanja pohodnikom, med drugim tistim, ki so že desetič prehodili pot iz Pasje ravni do Dražgoš. *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == '''1992''' V nedeljo, 12. januarja 1992, je bila napovedana 35. prireditev Po stezah partizanske Jelovice v Dražgošah, posvečena 50. obletnici dražgoške bitke. Komisija za pripravo programa je imela v mislih spomin na ustanovitev štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 v povezavi z mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Janez Lušina, predsednik komisije za pripravo prireditev, je za sejo pripravil naslednje vsebinske poudarke programa. 50. obletnica dražgoške bitke bo: *dan športnih prireditev vojske in vseh obrambnih sil Slovenije, *dan pohodništva in rekreacije, predvsem dan planincev, tabornikov, kolesarjev, gorskih padalcev in ljudi vseh generacij, ki bodo prišli v Dražgoše, *za vaščane Dražgoš bo to dan spomina na težke dni, na prestano gorje, na izgubljene svojce. Geslo prireditve bo: »Partizanski boj za nacionalno svobodo in svobodo človeka sploh je bil enkratno dejanje v zgodovini Slovencev, mejnik, ki ga ne smemo premikati in razvrednotiti, kot tudi ne mejnika boja za samostojno Slovenijo v letu 1991.« '''Športne prireditve ob 50. obletnici dražgoške bitke:''' # Odprto smučarsko patruljno prvenstvo enot TO Slovenije s tekom na smučeh in streljanjem. Smučarska proga bo potekala v bližini vasi, ob neugodnih razmerah na Jelovici, strelišče bo pod Bičkovo skalo nad Dražgošami. # Rekreativni nastopi kolesarjev z gorskimi kolesi iz smeri Kropa, Besnica in Selca. # Množični pohodi: :::* Nočno-dnevni pohod Pasja ravan – Breznica – Topolje – Dražgoše :::* Kranj – Čepulje – Mohor ali Nemilje – Dražgoše :::* Kropa – Jamnik – Dražgoše :::* Železniki – Rudno – Dražgoše :::* Selca – Kališe – Dražgoše :::* Prtovč – Ratitovec – Dražgoše ::4. Poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore s pristajanjem v okolici spomenika. ::5. Smučarski tek borcev NOV in veteranov na 3-kilometrski progi. '''Kulturno-spominski del prireditve:''' * KS Dražgoše - Rudno zaprosi predstavnike Cerkve in naroči mašo zadušnico za vse, ki so bili ustreljeni ali so padli v Dražgošah. Maša naj bi bila v farni cerkvi v Dražgošah okoli 10. ure, da bi bilo možno sodelovanje vseh, ki to želijo. Krajevna skupnost Dražgoše pravočasno vabi na prireditev Dražgošane, ki ne živijo v vasi, oz. so vas zapustili v vojnem času. Dražgošani zagotovijo okrasitev vasi ter možnost dobiti hrano in pijačo proti plačilu. * Program se odvija pri osnovni šoli v Dražgošah med 11.00 in 12.00 kot sproščeno srečanje vseh udeležencev spominske prireditve. * Močnejša delegacija predstavnikov ZB, Cankarjevega bataljona in vaščanov odnese in položi venec padlim za svobodo pri spomeniku. Skupino spremljajo oddelek enote TO, zastave in rog, ki ob polaganju zaigra obredno žalostinko. * Pozdravne besed vsem udeležencem prireditve nameni domačinka dr. Slavica Pentek - Lotrič. * Organizator predlaga nekaj kandidatov za slavnostnega govornika: dr. Franceta Bučarja, Igorja Bavčarja in dr. Dimitrija Rupla. Komisija izbor prepusti Republiškemu odboru ZB NOB Slovenije, ki dokončno izbere prvega, dr. Franceta Bučarja. Poanta govora naj bo na dokončnem ovrednotenju bitke, povezano z bojem za samostojno Slovenijo leta 1991. * Kulturni program: ena do dve partizanski pesmi, po možnosti Partizanskega pevskega zbora, in dve do tri deklamacije s partizansko vsebino (Valič, Maurer ali kdo drug). * Podelitev medalj in diplom športnikom. '''Dodatne informacije in predlogi:''' *Republiški odbor ZB Slovenije se prosi, da motivira občinske odbore ZB za udeležbo na prireditvi 12. januarja 1992 * RTV Slovenije naj bi del dražgoške slovesnosti neposredno prenašal. * Propagirati praznovanje obletnice prek sredstev obveščanja in še zlasti Republiškega štaba TO s poanto, da je bila NOB predvsem izraz domovinske ljubezni do rodne zemlje in temelj, na katerem se je gradila nova slovenska vojska (TO). * Prireditev ob osnovni šoli v Dražgošah je obenem počastitev šole, ki je bila odprta leta 1958 kot pomnik, posvečen dražgoški bitki. * Svečana vabila pripravi Občinski odbor ZB Škofja Loka, pošiljatelj je predsednik Skupščine občine Škofja Loka. * Prapore uskladiti s časom in novimi ustavnimi predpisi. '''1993''' Odbor za organizacijo prireditev Po stezah partizanske Jelovice je 12. oktobra 1993 obravnaval poročilo o organizaciji in izvedbi prireditve, ki je bila 10. januarja tega leta. Na prvi seji je sklenil, da odbor opravi razgovor z vaščani Dražgoš, da bi pridobili njihovo mnenje in gledanje na prireditev. Razgovor je bil opravljen, ni pa zabeležke vsebine. 8. januarja je odbor organiziral koncert Partizanskega pevskega zbora v hotelu Transturist v Škofji Loki, pred tem pa je imel predsednik ZZB NOB Slovenije razgovor s še živečimi borci Cankarjevega bataljona. Program prireditve je bil tokrat v primerjavi s preteklimi leti precej spremenjen. Zaradi pomanjkanja snega so bila tekmovanja smučarskih veliko šebv ekip TO in Policije prenesena na Pokljuko. Program prireditve je bil popestren še s tekmovanjem kegljačev v Železnikih, z nastopom policijske enote in članov GRS ter nastop balonarjev. Vseh načrtovanih idej in zamisli pa kljub angažiranju odbora ni bilo mogoče uresničiti. Zbranim na prireditvi ob osrednjem spomeniku sta spregovorila predsednik RS Milan Kučan in dr. Slavica Lotrič Pentek. V kulturnem programu so sodelovali Partizanski pevski zbor, recitator Aleksander Valič in kot povezovalec dramski igralec Jože Logar. Člani odbora so ugotavljali in predlagali: * Veliko število natisnjenih vabil »preberi in oddaj naprej« ter plakatov, intervjujev, tiskovnih konferenc, objav v medijih; vse to in lepo vreme je pripomoglo k množični udeležbi na prireditvi. * Zagotoviti je treba, da bo v prihodnje zemljišče okrog spomenika v času prireditve primerno urejeno (ne bo potreseno s hlevskim gnojem). * Brezplačno prehrano in napitke omejiti na minimum, kosila po prireditvi naj se ne prireja več. * Vsebina prireditve pri spomeniku naj ne bi bila več tako trdo partizanska. (PPZ nastopa že tretje leto.) * V program vključiti Pihalni orkester Alples Železniki ali Pihalni orkester Škofja Loka. * Občina Škofja Loka naj bi dala pobudo, da se Dražgoše vključi v Svetovno enciklopedijo. * Odbor naj bi delal vse leto in postoril vse, kar je treba, predvsem zbiranje finančnih sredstev. * Udeleženci z gorskimi kolesi bodo v prihodnje nastopali kot pohodniki. Vodstvu Kolesarske zveze Slovenije predlagati, da se udeležba na prireditvi vključi v koledar prireditev kot rekreativni pohod in ne kot tekmovanje. ==V novem tisočletju== V delu. '''2012''' V soboto zvečer med enajsto in polnočjo bo krenila kolona več sto pohodnikov od kmetije Košir pod Pasjo ravnjo v dolino, prečila poljansko Soro, se znova vzpela v hrib proti Lubniku, mimo Sv. Tomaža v Selško dolino in čez Mohor v Dražgoše. Dobrih deset ur je do cilja. Letos bo polna luna, večinoma kopna pot in za ta letni čas ne prehud mraz. Vse drugače je bilo pred sedemdesetimi leti, ko se je po srditih spopadih z nemškimi enotami v Bukovem in Kovskem Vrhu ter na Pasji ravni vodstvo Cankarjevega bataljona odločilo za umik proti Dražgošam. Takrat je bila ostra zima, visok sneg, temperature globoko pod lediščem. Nemško poveljstvo je bilo odločeno zatreti vstajo na Gorenjskem in uničiti partizanske enote. Delno jim je to uspelo, niso pa uničili Cankarjevega bataljona. Po treh dneh hudih bojev v Dražgošah so se znesli nad vaščani. Vas so požgali, jo zravnali z zemljo, 41 domačinov ubili, druge izgnali. V spomin na komaj verjetni gverilski upor v okupirani Evropi in tragedijo vasi pod Jelovico že petinpetdeset let potekajo spominsko-rekreativne prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Osrednji dogodek je vedno na nedeljo okrog 9. januarja, ko so se leta 1941 začeli tridnevni boji v Dražgošah. Množice pohodnikov se bodo tudi letos zgrinjale iz vseh smeri proti Dražgošam – iz Tržiča, Škofje Loke, Kranja, Krope, Bohinja, iz Železnikov čez Ratitovec. Med tistimi, ki se bodo podali na nočni pohod s Pasje ravni, bo tudi zgodovinar Martin Premk, avtor knjige ''Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941''. S številnimi pričevanji udeležencev takratnih dogodkov je prikazal razpoloženje ljudi in njihove stiske ob terorju, ki je sledil nemški okupaciji, še zlasti ob izseljevanju družin. Odločitev za upor, vstajo, kot so rekli, je obetala rešitev, saj so verjeli, da bo nemška armada ob spopadu s sovjetskimi silami in izgonu iz okupiranih dežel razpadla, kot je pred tem jugoslovanska kraljeva vojska. Knjiga je opremljena z bogatim slikovnim gradivom in grafikami Iveta Šubica, katerega 90-letnice rojstva se bomo spomnili letos. Slikar je bil udeleženec poljanske vstaje, dražgoških bojev in pokola na Mošenjski planini. Tam nekje med Dražgošami in Mošenjsko planino se je izgubil njegov nahrbtnik in z njim risbe prvih partizanov s kučmami, klobuki in delavskimi kapami. Jih je pa kasneje ustvaril še veliko, posebno kolone v snegu so pretresljivi prikazi utrujenosti in vzdržljivosti ljudi in živali v danes težko predstavljivih razmerah. V nedeljo bo pred osrednjo slovesnostjo v Dražgošah Martin Premk (po naporni hoji) predstavil svojo raziskavo dogajanj v letu 1941, še posebej poljanske vstaje. Predstavitev bo pred šolo, kamor se stekajo pohodniki in drugi obiskovalci prireditve, preden se odpravijo k spomeniku. Na stojnicah bo knjigo mogoče tudi kupiti, nekaj predstavitev pa bo še sledilo. -- Milena Sitar {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} '''Vabila''' *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Medvojna razhajanja med partizani, ali sprejeti frontalni boj v Dražgošah ali ne, so se nadaljevala v polemikah po vojni, zlasti med borci Ivanom Janom, Marjanom Masterlom in Janezom Lušino - Malijem. Odločitev za spopad je bila, kot zapiše Jan 1974, pač posledica gorečnosti.<ref>"V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in požrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost v poveljevanju." (Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf ''TV-15'' 1972_3]) </ref> Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to eden od poveljnikov, Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ<ref>V [https://znaci.org/00003/1484.pdf Borcu 1959] piše, da je 4. julija na Lipniški planini govoril Viktor Avbelj.</ref> # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Andrej Verbič, sekretar ZSMS # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše '''Viri''' *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Frančiška Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961; slika v arhivu ZB Škofja Loka * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] *Franc Podjed: uglasbitve (pdf-ji in jpg-ji) ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *''Smučarski tek patrol: V spomin n. h. Staneta Žagarja''. 1982, 1983, 1984, 1985, 1987. (Knjižnica Kranj) *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) *Andrej Pavlovec: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8QDOJJK5 Spomenik dražgoški bitki.] ''Loški razgledi'' 23/1. 204&ndash;12. * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} '''Video''' *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Po stezah partizanske Jelovice 2021. Youtube.] ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 4cak4eerc0o45zuopvf6mb5dibjs0br