Wikiverza slwikiversity https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.22 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikiverza Pogovor o Wikiverzi Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 4322 85946 85878 2026-10-06T06:16:02Z ~2026-53864-35 4770 /* Razvoj prireditve od 2010 do 2025 */ 85946 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''': Razvoj spominske, športne, vzgojne in vojaško-športne prireditve od prvih priprav do konca 20. stoletja | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu, druga redakcija |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} == PETDESETA LETA – OBLIKOVANJE SPOMINSKE TRADICIJE IN NASTANEK ŠPORTNE PRIREDITVE (1952–1959)== ===Oblikovanje spominske kulture in prve priprave na dražgoške slovesnosti=== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih spominskih prireditev v Sloveniji. Vključevala je spominske slovesnosti, pohode po partizanskih poteh, srečanja borcev, kulturne prireditve in vzgojno delo z mladino. Dražgoše so tako postajale pomembno simbolno mesto spomina na narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so potekale že konec leta 1952 pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, kjer so jih vodili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg osrednje spominske slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev in kulturne prireditve. Posebno pozornost so namenili množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so k sodelovanju pritegnili tudi tovarne, ki naj bi zagotovile udeležbo svojih zaposlenih in prevoz. Ob tem so želeli poustvariti simboliko partizanskih poti, zato naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave so po letu 1952 postajale vse obsežnejše. Spomin niso namenjale le padlim borcem, temveč tudi ljudem, ki so med vojno pomagali partizanom – partizanskim materam, terencem in drugim podpornikom, pri katerih so borci našli pomoč, oporo in zatočišče. Slovesnosti so dopolnjevali pevski in godbeni nastopi ter kulturni prispevki, med drugim recitacija Župančičeve pesmi Veš, poet, svoj dolg?. Jeseniški kovinarji so z umetniško sliko poudarili povezanost delavstva in kmetstva ter jo podarili Dražgošam. Leta 1954 se je vsebina prireditev še razširila. Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pri Bičkovi skali pripravila prikaz vojaških vaj napada in obrambe, s katerim so želeli predstaviti vojaški vidik partizanskega bojevanja. V istem letu je Zveza borcev Slovenije v okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja organizirala pohode Po poteh partizanskih brigad. Mladi udeleženci so spoznavali kraje, povezane z narodnoosvobodilnim bojem, obiskovali partizanske družine, grobove padlih borcev in druga pomembna prizorišča iz vojnega obdobja. Ena od poti je vodila tudi skozi Dražgoše, kjer so se seznanili z enim najpomembnejših bojišč gorenjskega partizanstva. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana tudi s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. januar). Tega leta so v Železnikih ves teden potekale prireditve, koncerti in nastopi, praznovanje pa so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, kjer se je v gosti megli velika množica ljudi poklonila spominu padlih junakov. Vas je bila praznično okrašena, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, domačini pa so pripravili dostojen spomin na svoje padle rojake. Po osrednji slovesnosti so se udeleženci v povorki odpravili na pokopališče, kjer so počastili grobove padlih borcev in vaščanov. Ob žalostinkah selške godbe na pihala je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Že v tem obdobju se je torej oblikovala osnovna značilnost poznejše prireditve: spomin na dražgoško bitko ni bil omejen na eno slovesnost, temveč se je povezoval s pohodi, vojaškimi prikazi, kulturnim programom, sodelovanjem mladine in vse širšo množično udeležbo. ===Od spominske slovesnosti do zimskošportne prireditve=== V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjev Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami – z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico ter političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami – pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice. Januarja 1958 je bila tako prvič izvedena zimskošportna prireditev '''Po stezah partizanske Jelovice'''. Prireditev je potekala 11. in 12. januarja 1958. Osrednja tekmovalna vsebina je bil patrolni pohod oziroma pohod smučarskih patrulj. Patruljo so sestavljale tri osebe, vsi člani pa so morali imeti vojaške puške. Poleg športnega dela je bila izvedena tudi ponazoritev Dražgoške borbe. Napadalci so bili vojaki-planinci in rezervni oficirji, obramba pa pripadniki predvojaške vzgoje in rezervni oficirji. Poleg slavnostnega dela je prireditev obsegala kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. S tem je povezala spomin na dražgoško bitko s športnim tekmovanjem, pohodi in množičnim sodelovanjem mladih. Pobudnika programa sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki. Gorenjska smučarska podzveza je izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Pomembno je poudariti, da se je prav leta 1958 začela '''športna prireditev''', medtem ko je bila dražgoška spominska slovesnost starejša in se je razvijala že od začetka petdesetih let. Že v svojem začetku je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope, Škofje Loke in drugih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. ===Leto 1959 – prvi korak v večdisciplinarno zimsko prireditev=== Leta 1959 je bila prireditev izvedena 10. in 11. januarja. Osrednji patruljni tek je že dobil obliko tekmovanja, imenovanega '''patrolni tek Po stezah partizanske Jelovice'''. V primeru neugodnih snežnih razmer bi se smučarski patrolni tek spremenil v pohod patrulj. Tekmovali so člani, starejši člani in mladinci. Poleg patruljnega teka je bil predviden tudi smučarski tek na 14 kilometrov, pri katerem so tekmovali posamezniki. Prvič se je pojavilo tudi tekmovanje v veleslalomu. Za veleslalom v razpoložljivih virih ni objavljenih rezultatov, zato ni mogoče zanesljivo potrditi, da je bil izveden. S tem se je začel razvoj, pri katerem se je prvotnemu patruljnemu tekmovanju pridružila vrsta samostojnih športnih disciplin. '''V letu 1959 pa je bila prireditev Po stezah partizanske Jelovice izvedena dvakrat. Tega leta je namreč Socialistična federativna republika Jugoslavija proslavljala štirideseto obletnico Komunistične partije Jugoslavije. Ob tej priložnosti je bila pod parolo Po stezah partizanske Jelovice organizirana tretja proslava, ki je potekala na Dan borca, 4. julija 1959 na Lipniški planini, in je imela značaj izvenarmadne vzgoje ljudstva. To je bila največja izvedena proslava v počastitev te obletnice. Tako so organizatorji, Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV, postavili predpostavko, da je sovražnik izvršil desant v središče Jelovice in se začeli prebijati proti gorenjskih središčem. Po vsej Gorenjski so bile v odgovor na napad organizirane čete, bataljoni, odredi in birgade, ki so hitele na mesto sovražnikovega desanta, da ga uničijo in preprečijo vdor v dolino. S tem namenom so bili organizirani pohodi iz Kranja, Jesenic, Radovljice, Škofje Loke, Tržiča, Bleda, Bohinja in Žirov. Udeležencev je bilo preko 12.000. Za zaključek so predstavniki JLA priredili krajši kulturni program.''' ==ŠESTDESETA LETA – VELIKA ŠPORTNA ŠIRITEV IN UVEDBA BIATLONA (1960–1969)== ===Leto 1960 – širitev in prvi vpliv snežnih razmer=== Leta 1960 je prireditev potekala 9. in 10. januarja. Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice je bil že izrazito razširjen. Tekmovale so ekipe Bosne in Hercegovine, Hrvaške, JLA in Slovenije, pa tudi republiške ekipe rezervnih oficirjev in podoficirjev. Tekmovali so člani, mladinci in posamezniki. V tem letu se je pokazalo, kako močno je bila prireditev odvisna od snežnih razmer. V Železnikih ni bilo dovolj snega, zato so bile nekatere tekme izvedene v Dražgošah. Veleslalom je zaradi pomanjkanja snega odpadel, prav tako so odpadle sankaške tekme. Prav vremenske razmere bodo v naslednjih desetletjih postale eden najpomembnejših dejavnikov pri organizaciji posameznih tekmovanj. ===Leto 1961 – prireditev preraste lokalne okvire=== Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Istega leta je potekal že peti tradicionalni pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki je bil organiziran temeljiteje kot v prejšnjih letih in je prvič dobil tudi moralno ter finančno podporo Okrajnega ljudskega odbora Kranj. Prireditev je bila razširjena na območje celotne Gorenjske, na kraje ob vznožju Jelovice. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekali na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. Program je bil leta 1961 že zelo širok. Patruljni tek oziroma patruljni tek, kot se je poimenovanje postopoma ustalilo, je potekal v Železnikih, za mladince na 10 kilometrov in za člane na 15 kilometrov. Hkrati je bil izveden tek na 15 kilometrov za posameznike. V Železnikih so organizirali tudi slalom in sankaško tekmovanje, v Kropi skoke za člane in mladince, v Bohinju smučarski štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, v Ribnem pri Bledu pa okrajno pionirsko prvenstvo v tekih s streljanjem z zračno puško. Program je poleg pohodov in športnih tekmovanj vključeval tudi kresovanja, kulturne prireditve, projekcijo dokumentarnega diafilma Dražgoška bitka ter slavnostna zborovanja. Organizatorji so pripravili tudi obsežen prospekt z zgodovinskim pregledom Gorenjske in narodnoosvobodilnega boja, s čimer je prireditev dobila izrazito izobraževalno razsežnost. Spomin na dražgoško bitko je tako dokončno presegel lokalne okvire, prireditev pa se je utrdila kot ena osrednjih spominskih in športnih manifestacij na Gorenjskem ter pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Slovenije. ===Leto 1962 – nastanek več različnih tekmovalnih smeri=== Leta 1962 so bila v okviru prireditve izvedena patruljna tekmovanja, okrajno pionirsko tekmovanje v smučarskih tekih, štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, slalom in sankaško tekmovanje. Patruljni teki so bili takrat že organizirani na več ravneh. Nastopali so mladinci športnih organizacij, mladinci predvojaške vzgoje, člani športnih organizacij, družbenih organizacij in starejši člani. Poleg njih so nastopale reprezentance republik in JLA. Pionirsko tekmovanje na Lancovem je bilo razdeljeno na posamične nastope pionirjev in pionirk ter ekipno tekmovanje. Štafetni tek za Memorial Tomaža Godca je potekal v Bohinju. Napovedan je bil tudi nočni slalom, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. Prav tako je bilo zaradi slabih vremenskih razmer odpovedano sankaško tekmovanje. ===Leto 1963 – širitev športnih disciplin=== Leta 1963 se je program še razširil. Patruljni tek je bil razdeljen na več kategorij: mladinci so tekli 5 kilometrov, člani 10 kilometrov, republiške ekipe pa 15 kilometrov. Tekmovanje je potekalo v Železnikih. Tek posameznikov je obsegal 10 kilometrov za mladince in 15 kilometrov za člane. V Železnikih je bil izveden nočni slalom, v Kropi smučarski skoki za člane in mladince, na Lancovem okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, v Selcih in Kropi pa sankaške tekme. Sankaško tekmovanje je bilo že razdeljeno glede na vrsto sani: nastopali so tekmovalci z navadnimi sanmi, samotežnimi sanmi in tekmovalnimi sanmi. V Kropi so nastopali samo tekmovalci s tekmovalnimi sanmi. ===Leto 1964 – neposredni predhodnik biatlona=== Leta 1964 so se nadaljevali patruljni teki, smučarski teki posameznikov, nočni slalom, sankaške tekme in okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih. Patruljni tek je potekal v Železnikih na 10 kilometrov, tekmovale pa so patrulje športnih in društvenih organizacij ter člani različnih starostnih skupin. Posamezniki in republiške reprezentance ter JLA so na 15-kilometrski progi prav tako tekmovali v Železnikih. Smučarski teki posameznikov so bili pomembni tudi zaradi nadaljnjega razvoja tekmovalne discipline. Prav iz te tradicije se je razvila potreba po prilagoditvi pravil in uvedbi modernega zimskega dvoboja – biatlona. ===Uvedba biatlona in športni vrhunec šestdesetih let=== ====Leto 1965 – uvedba biatlona==== Leta 1965 je bila uvedena nova pomembna disciplina – '''smučarski biatlon'''. V okviru prireditve je bilo prvič uvedeno tekmovanje v modernem zimskem dvoboju – biatlonu, zato so bila prilagojena tudi tekmovalna pravila. Tekmovanje je potekalo v Železnikih za člane, posameznike in ekipe. Hkrati so potekali patruljni teki, nočni slalom, okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, smučarski skoki in sankaške tekme. Leto 1965 je zato ena najpomembnejših prelomnic v razvoju športnega dela prireditve. Do takrat se je razvijala predvsem iz patruljnih in posameznih smučarskih tekov, od tega leta dalje pa je dobila tudi formalizirano biatlonsko tekmovanje. ====Leto 1966 – biatlon postane državno prvenstvo==== Leta 1966 je bil v Dražgošah izveden '''državno prvenstvo v biatlonu'''. Proga je bila dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. V časopisnem viru Gorenjskega glasa je prvič omenjeno tretje državno prvenstvo v biatlonu, čeprav prejšnji pregledani viri tega poimenovanja niso izrecno navajali. Poleg državnega prvenstva v biatlonu je potekal patruljni tek oziroma ponovno poimenovan patrolni tek, na katerem so sodelovale republiške reprezentance in ekipe JLA, starejši člani in mladinci pa so tekli na 10 kilometrov. Pomembno spremembo je doživelo tudi tekmovanje šolske mladine. Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol je bilo leta 1966 spremenjeno: v smučarskih tekih so opustili streljanje, dodali pa tekmovanja v slalomu in skokih. Poimenovanje tekmovanja takrat še ni bilo povsem enotno. ====Leto 1967 – prvi večji finančni problem==== Leta 1967 je bila prireditev vključena v proslave 25-letnice vstaje. Pomembno mesto je dobilo tudi tradicionalno smučarsko tekmovanje osnovnošolske mladine v Lancovem, ki ga je odprl narodni heroj Anton Dežman – Tonček. Istega leta se je prvič resneje pokazal problem financiranja. Skupščina občine Škofja Loka je sklenila, da bo prireditev financirala v tolikšni meri kot druge gorenjske občine, vendar druge občine niso pokazale dovolj zanimanja, zato je bilo praznovanje okrnjeno. Neposredna posledica finančnih težav je bila odpoved sankaških tekem in nočnega slaloma. Pri obeh je v virih kot razlog izrecno navedeno, da ni bilo denarja. To je pomemben podatek za razumevanje nadaljnjega razvoja: posamezne discipline niso izginjale samo zaradi vremena ali spremembe športnih interesov, ampak tudi zaradi finančnih možnosti organizatorjev. ====Leto 1968 – ponovna širitev programa==== Leta 1968 so prireditve potekale skoraj deset dni in so vključevale nočni slalom v Železnikih, tek na smučeh v Dražgošah, slalom, smučarske teke in biatlon v Lancovem pri Radovljici, smučarske skoke v Kropi, nočne sankaške tekme v Selcih in tekmovanja tabornikov pri Bičkovi skali. Program so dopolnjevale žalna komemoracija s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, slavnostna akademija v Dražgošah ter srečanje nekdanjih borcev v Železnikih. V tem obdobju je prireditev že izrazito povezovala različne kraje Gorenjske. Posamezne športne discipline niso bile skoncentrirane v Dražgošah, temveč so se odvijale v Železnikih, Lancovem, Kropi, Selcih in drugod. Dražgoše so ostajale osrednje spominsko središče, športni program pa je imel regionalni značaj. ====Leto 1969 – ureditev financiranja in vrhunec športne razvejanosti==== Do začetka šestdesetih let so stroške prireditev pokrivale vse gorenjske občine, po ukinitvi okrajev pa se je finančna podpora zmanjšala in organizatorji so se prvič resneje soočili z vprašanjem financiranja. Opozarjali so, da bi brez širše podpore lahko dolgoletna tradicija zamrla, zato so si prizadevali, da bi pri financiranju ponovno sodelovale vse gorenjske občine. Leta 1969 je bil določen ključ financiranja: občina Škofja Loka naj bi pokrila 50 odstotkov vseh stroškov, Kranj 15 odstotkov, Radovljica 15 odstotkov, Jesenice 10 odstotkov in Tržič 10 odstotkov. Ta ureditev kaže, da je prireditev postala '''gorenjski projekt''', pri katerem je sodelovalo več občin. Program leta 1969 je bil izredno širok. Vključeval je tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem, meddruštveni nočni slalom v Železnikih, peto republiško prvenstvo v biatlonu v Dražgošah, patruljne teke oziroma tekmovanje smučarskih patrulj, tekmovanje veteranov v tekih, meddruštvene smučarske skoke v Kropi, meddruštvene nočne sankaške tekme in sankaške tekme naslednji dan v Selcih ter pohod tabornikov k Bičkovi skali. Ob športnem programu so se še naprej razvijale dejavnosti za mladino, med njimi tradicionalna osnovnošolska smučarska tekmovanja in literarni natečaj Partizanska zgodba. Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je leta 1969 pripravil sprejem za deset nagrajenih mladih avtorjev z osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voranca ter jih nagradil s knjižnimi deli, najboljše prispevke pa sta objavila časnik Železar in jeseniški radio. ==SEDEMDESETA LETA – MNOŽIČNOST, TERITORIALNA OBRAMBA IN VOJAŠKO-ŠPORTNI RAZVOJ (1970–1979)== ===Začetek sedemdesetih let – povezovanje športa, vzgoje in vojaške tradicije=== V začetku sedemdesetih let je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dokončno postala ena najpomembnejših spominsko-športnih prireditev na Gorenjskem. Organizatorji so se zavedali, da zgolj klasične komemoracije in spominska zborovanja ne zagotavljajo več trajnega prenosa zgodovinskega spomina, zato so iskali nove oblike, ki bi bile bližje mladim. Zimskošportna tekmovanja, pohodi in aktivno vključevanje mladih so se pokazali kot uspešna pot povezovanja spomina na dražgoško bitko s športom, vzgojo in druženjem. Posebno pozornost so namenjali vzgojnemu delu. V okviru prireditve so nadaljevali z literarnim natečajem Partizanska zgodba, v katerem so sodelovali učenci osnovnih in srednjih šol. Nagrajeni mladi avtorji so se srečevali s pisatelji in ustvarjalci, med njimi s Tonetom Svetino in Ivom Šubicem. Organizatorji so želeli, da mladi zgodovine ne bi spoznavali le skozi govore in spominske slovesnosti, temveč tudi skozi ustvarjalno delo, osebna pričevanja in lastno sodelovanje pri ohranjanju spomina. ===Leto 1970 – zelo širok športni program=== Leta 1970 je bil v Dražgošah izveden že VII. državno prvenstvo v biatlonu. Poleg tega so bili na programu meddruštveni nočni slalom v Železnikih, patruljni teki oziroma smučarske patrulje v Dražgošah, sankaška tekma v Selcih, meddruštveni smučarski skoki v Kropi in Gorenji vasi ter tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem. Patruljni teki so bili razdeljeni v številne kategorije: patrulje brez razreda, mlajši člani, starejši mladinci z razredom in brez razreda, teritorialne enote, mlajši mladinci ter posamezne kategorije mladink, veteranov in članic. Takšna razvejanost kaže, da je patruljno tekmovanje že pred ustanovitvijo formalnega prvenstva Teritorialne obrambe imelo izrazito večnivojsko in večkategorijsko strukturo. ===Leto 1971 – začetek novega obdobja Teritorialne obrambe=== Leta 1971 je bil program še vedno zelo širok. Potekali so meddruštveno sankaško tekmovanje, tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nočni slalom, meddruštveni smučarski skoki, tekmovanje Teritorialne obrambe v smučarskih tekih, VII. republiško prvenstvo v biatlonu ter patruljni teki in teki veteranov. Biatlon, patruljni teki in teki veteranov so bili zaradi mednarodnih tekov v Bohinju prestavljeni za en teden. Tudi ta podatek kaže, da se je prireditev vse bolj povezovala z večjim športnim koledarjem in ni več delovala kot povsem izoliran lokalni dogodek. Leto 1971 pa je pomembno predvsem zaradi institucionalne spremembe. Republiški štab Teritorialne obrambe je sprejel predlog pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za Gorenjsko, da se v Dražgošah organizira vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih. S tem se je začel proces, v katerem se je prvotni patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice postopoma razvil v samostojno prvenstvo Teritorialne obrambe. Prvo takšno prvenstvo je potekalo leta 1972. ===Leto 1972 – vrhunec množičnosti in začetek prvenstva TO=== Ob tridesetletnici dražgoške bitke leta 1972 je prireditev dosegla nov vrh. Na osrednji proslavi in športnih tekmovanjih je sodelovalo več kot 1200 udeležencev, med njimi tudi tekmovalci iz drugih jugoslovanskih republik. Dražgoše so se v tem času že uveljavile kot pomemben prostor srečevanja nekdanjih borcev, mladine, športnikov in širše javnosti. K uspešni izvedbi slovesnosti je poleg civilnih organizatorjev pomembno prispevala tudi vojska, ki je pomagala z opremo in izkušnjami pri organizaciji. Ugodne snežne razmere in jasen zimski dan so dodatno pripomogli k uspehu športnega dela prireditve. Ob slovesnosti so udeležencem dražgoške bitke in nagrajencem literarnih tekmovanj predstavili tudi drugo, dopolnjeno izdajo knjige Ivana Jana o dražgoški bitki. Kulturni program so sooblikovali tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Organizatorji pa so ob uspehu prireditve opozarjali tudi na nekatere težave – predvsem težaven dostop do Dražgoš, pomanjkanje parkirnih površin in omejen prostor za večja zborovanja. Kljub temu je prireditev potrjevala, da je mogoče spominski dogodek uspešno povezati z množično športno in kulturno manifestacijo. Leta 1972 je bilo prvič izvedeno '''smučarsko patruljno tekmovanje za prvenstvo enot Slovenije oziroma Teritorialne obrambe'''. Poleg njega so v Dražgošah potekali odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti, smučarska patruljna tekmovanja športnih in družbenih organizacij Slovenije, smučarsko patruljno tekmovanje ekip republik ter solo teki članic, starejših in mlajših mladink ter veteranov. To je pomenilo novo stopnjo razvoja: patruljni tek ni bil več samo ena izmed športnih disciplin, temveč je dobival '''poseben vojaški in institucionalni pomen'''. ===Leto 1973 – širitev vojaških tekmovanj in vpliv vremena=== Leta 1973 je bilo zaradi muhastega vremena prvotno izvedbo treba odpovedati oziroma prestaviti. Prireditev je bila nato izvedena v februarju. Na programu so bili sankaško tekmovanje v Selcih, tekmovanje patrulj v Dražgošah, prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti, tek slepih tekačev, smučarski skoki, državno in republiško prvenstvo v biatlonu ter tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol v tekih in veleslalomu. Leta 1973 je bilo v okviru prireditve izvedeno tudi tekmovanje slepih tekačev. S tem se je pokazal vključujoč značaj športnega programa, ki ni bil namenjen samo vojaškim ekipam in registriranim športnikom. ===Leto 1974 – jugoslovanski memorialni pomen=== Leta 1974 so se dražgoškega memoriala udeležili tudi slepi smučarji, kar je še dodatno poudarilo vključujoč značaj prireditve. Organizatorji so se tisto leto soočili z velikimi težavami zaradi pomanjkanja snega, saj še nekaj dni pred začetkom ni bilo gotovo, ali bo tekmovanja sploh mogoče izpeljati. Kljub neugodnim razmeram je prireditveni odbor prireditev uspešno izvedel in si prislužil priznanje udeležencev. Na športnem področju je bilo leta 1974 izvedeno 10. republiško prvenstvo v biatlonu, ki je veljalo tudi za tekmovanje za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal oziroma Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita. Patruljno tekmovanje se je še naprej širilo. Vključevalo je enote JLA, partizanske enote Slovenije in milico, hkrati pa je bilo razdeljeno na tekmovanje športnih in družbenih organizacij, tekmovanje republiških reprezentanc ter solo teke in teke veteranov. V širši program prireditve so se vključevali tudi škofjeloški taborniki. Že četrto leto zapored so pripravili tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice, ki je bilo namenjeno preverjanju orientacijskih spretnosti, vzdržljivosti in znanja mladih. Tokratno tekmovanje je privabilo rekordno število udeležencev – na startu se je zbralo kar 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Zaradi velikega števila tekmovalcev se je tudi slavnostna razglasitev rezultatov zavlekla za več kot eno uro. ===Leto 1975 – prireditev postane jugoslovanski memorial in množična manifestacija=== Leta 1975 je prireditev postala del Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala, ki je potekal pod pokroviteljstvom generala armade Nikole Ljubičića. Organizatorji so pričakovali več kot 4000 tekmovalcev in udeležencev pohodov, kar je potrjevalo, da je prireditev prerasla regionalne okvire. Program se je še razširil. Prvič je bil vključen mednarodni biatlon, v katerem so sodelovale tudi tuje reprezentance. Poleg tega so se prireditve udeležili rezervni vojaški starešine, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in Teritorialne obrambe, taborniki, planinci, sindikalne organizacije ter številna druga društva. Na programu so bili mednarodno tekmovanje v biatlonu, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, tekmovanje v veleslalomu, smučarski skoki, sankaško tekmovanje, tekmovanje patrulj PE, TO, JLA in milice, tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod ter več množičnih pohodov. Organizirani so bili pohod članov ZZB NOV in mladine s prapori, pohod članov sindikalnih organizacij in pohod šolske mladine. Prav leta 1975 se tako zelo jasno pokaže nova značilnost prireditve: športna tekmovanja so še vedno pomembna, vendar jih dopolnjujejo množični pohodi, orientacijska tekmovanja, vojaško-športne discipline, delo z mladino in različne organizacije. ===Leto 1976 – sneg spremeni program=== Leta 1976 je bilo geslo prireditve '''Dan Cankarjevega bataljona'''. Posebna pozornost je bila namenjena pohodnim oblikam. Republiško prvenstvo v biatlonu, ki je bilo vključeno tudi v okvir tekmovanj za Jugoslovanski memorialni pokal, je bilo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Smučarsko patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe, ekip JLA, milice in občinskih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin je potekalo na Kropi, veleslalom za cicibane pa je bil iz Železnikov prestavljen na Soriško planino. Zaradi pomanjkanja snega so odpovedala tekmovanja na Lancovem, Poljanah, smučarski skoki v Kropi in tekmovanja v Rudnem. Organizatorji so zato dali večji poudarek pohodnim oblikam. Leto 1976 je eden najbolj jasnih primerov, kako je '''vreme neposredno vplivalo na vsebinsko razmerje med športnim in spominskim delom prireditve'''. Ko zimska športna tekmovanja niso bila mogoča, je bilo mogoče večji del programa preusmeriti v pohode. ===Leto 1977 – konec biatlonskega prvenstva v Dražgošah=== Leta 1977 je bila prireditev povezana s številnimi jubileji: 40-letnico prihoda Tita na čelo Komunistične partije, 85-letnico njegovega rojstva in 35-letnico dražgoške bitke. Na programu so bili republiško prvenstvo v biatlonu in tekmovanje za Jugoslovanski smučarski memorialni pokal, veleslalom za cicibane in cicibanke, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, VI. smučarsko tekmovanje enot Teritorialne obrambe, Jugoslovanske armade, TO ZSMS in milice, tekmovanje tabornikov, smučarski skoki ter veleslalom za pionirje. Prav leto 1977 pa je za zgodovino biatlona pomembna prelomnica. Zaradi '''slabe organizacije in slabih pogojev proge je bilo prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno'''. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal. Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah. To pomeni, da se po približno dvanajstih letih razvoja biatlonskega tekmovanja ena najpomembnejših športnih linij prireditve zaključi oziroma se iz Dražgoš umakne. ===Konec sedemdesetih let – postopno krčenje klasičnih disciplin=== Leta 1978 je bilo pomanjkanje snega ponovno pomemben dejavnik. Sankaško tekmovanje je odpadlo. Tekmovanje gorenjskih osnovnih in srednjih šol v smučarskih tekih in veleslalomu je bilo prestavljeno z Lancovega na Koblo. Tekmovanje v tekih je odpadlo. Smučarski tek za Jugoslovanski pokal je bil izveden na Starem vrhu, patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe na Prtovču, orientacijski tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS pa v Kropi. Leta 1979 so bili na programu smučarski skoki, veleslalom za cicibane in cicibanke, veleslalom za pionirje, smučarski tek za mladince, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, patruljno tekmovanje enot TO, JLA in milice ter orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS. V tem obdobju je opazno postopno zmanjševanje števila klasičnih športnih disciplin. Biatlon kot državno oziroma republiško prvenstvo izgine, posamezne discipline se pojavljajo bolj ali manj glede na razmere, večji pomen pa dobivajo patruljna tekmovanja, smučarski teki in orientacijske oblike. ==OSEMDESETA LETA – VRHUNEC MNOŽIČNOSTI IN PRILAGAJANJE VREMENSKIM RAZMERAM (1980–1989)== ===Osemdeseta leta – vrhunec množičnosti=== V osemdesetih letih je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dosegla vrhunec razvoja. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji, ki je povezovala pohode, smučarska tekmovanja, veteranska srečanja in kulturne programe. Vsako leto so se v Dražgošah srečevali nekdanji borci, mladina, športniki, planinci, taborniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Po podatkih organizatorjev se je prireditve vsako leto udeleževalo med 4.000 in 5.000 ljudi. V ospredju posameznih izvedb niso bile več večje vsebinske spremembe, temveč predvsem rast udeležbe, jubileji, posebni dogodki in prilagajanje razmeram. Leta 1980 je prireditev potekala dva dni. V soboto so bila na programu športna tekmovanja, v nedeljo pa pohodi in osrednja spominska slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Športne prireditve so potekale pod geslom Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo, ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Posebnost tega leta je bilo srečanje nekdanjih pripadnikov Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda na Češnjici, kjer so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli borci. Dražgoše je obiskala tudi delegacija ameriških vojnih veteranov, kar je dodatno opozorilo na širši pomen kraja kot prostora zgodovinskega spomina. Športni program je vključeval smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, veleslalom za cicibane, sankaško tekmovanje, smučarsko prvenstvo TO SR Slovenije za enote TO, JLA in milice, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS ter množični smučarski tek, katerega organizator je bil Smučarski klub Triglav iz Kranja. Leta 1981 je pomemben del športnega programa predstavljalo '''10. odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih'''. Tekmovanje je poleg športnega značaja ohranjalo tudi povezavo z vojaško tradicijo in spominom na partizanske pohode. ===Leto 1982 – jubilej in koncentracija prireditve na en dan=== Jubilejna 25. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bila leta 1982 posvečena 40. obletnici dražgoške bitke in je bila hkrati zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loke. Leta 1982 se je zgodila pomembna organizacijska sprememba: '''prvič so vsa tekmovanja potekala v nedeljo in je bilo vse dogajanje skoncentrirano na en dan'''. Na programu so bili 11. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, smučarski tek Smučarskega kluba Triglav, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, sankaško tekmovanje in patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Ob jubileju so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca – Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca – Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana – Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj. Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 dalje nosil ime Pokal maršala Tita. Ob jubileju so se odprle tudi razprave o nadaljnjem razvoju prireditve. Organizatorji in dolgoletni udeleženci so opozarjali, da je treba program vsebinsko dopolnjevati in ga približati mlajšim generacijam. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina. V istem obdobju je bila v javnosti ponovno izpostavljena tudi nedokončana filmska nadaljevanka Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo sprožala vprašanja o zgodovinski verodostojnosti, organizaciji in financiranju projekta. ===Leto 1983 – prilagajanje razmeram na terenu=== Leta 1983 so med pomembnejšimi tekmovanji izstopali tek za Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita ter patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe. Prireditev je bila vse bolj odvisna od snežnih razmer. Patruljno prvenstvo je bilo v Dražgošah izvedeno celo '''v suhem, brez smuči'''. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden v Dražgošah, vendar so organizatorji opozarjali, da bi v primeru pomanjkanja snega start prestavili pod Bičkovo skalo. Pri sankaškem tekmovanju ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Tudi množični smučarski tek Smučarskega kluba Triglav je bil zaradi premalo snega predviden na Jezerskem, vendar za izvedbo v virih ni objavljenih rezultatov. V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta. Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci naj bi traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bi še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja. Leto 1980 je zaznamovala tudi razprava o nedokončanem televizijskem projektu Dražgoška bitka, pri katerem so se pojavila vprašanja zgodovinske verodostojnosti, financiranja in sodelovanja nekdanjih borcev. ===Leto 1984 – nadaljevanje prilagajanja=== Leta 1984 je bilo izvedeno 13. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, v katerem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden na Slemenu, vendar rezultati niso objavljeni, zato ni mogoče zanesljivo potrditi izvedbe. Prav tako je bilo predvideno sankaško tekmovanje v Dolenji vasi, vendar tudi zanj ni objavljenih rezultatov. Smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil predviden na Dražgoški oziroma pri Bičkovi skali, z možnostjo prestavitve na Jelovico v primeru pomanjkanja snega. Patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS je potekalo v Kropi. Leto 1984 tako potrjuje trend, da se je del tradicionalnega športnega programa ohranjal, vendar je bila izvedba številnih disciplin vedno bolj odvisna od snega in terenskih pogojev. ===Leto 1985 – postopno izginjanje sankanja=== Leta 1985 je bilo izvedeno 14. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. V njem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil ponovno izveden v Dražgošah oziroma na Slemenu. Potekal je tudi Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Pomembno je, da leta 1985 ni več omenjenega sankaškega tekmovanja. V prejšnjih letih je bilo še napovedano, vendar brez objavljenih rezultatov, zato se leto 1985 lahko šteje kot zadnje leto, v katerem je sankaško tekmovanje še zanesljivo zajeto v širšem časovnem razponu, nato pa iz programa izgine. ===Leto 1986 – ponovna dvodnevna izvedba=== Leta 1986 je prireditev ponovno potekala tudi v soboto. Izvedeno je bilo 15. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, veleslalom za cicibane in cicibanke, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Po koncentraciji celotnega programa na nedeljo leta 1982 se je torej leta 1986 znova vzpostavil bolj razpršen časovni okvir prireditve. ===Leto 1987 – težke zimske razmere=== Leta 1987 so bili pogoji za tekmovanja zelo težki. Stalno je snežilo, pihal je veter in bilo je zelo mrzlo. Kljub temu je bilo izvedeno 16. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Tekmovanje je bilo zaradi razmer izvedeno na Jelovici. Veleslalom za cicibane in cicibanke je potekal na Slemenu v Dražgošah, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal pa na Kamnitniku za Škofjo Loko. V Kropi je potekalo 12. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Leto 1987 kaže, da organizatorji kljub zelo slabim razmeram niso želeli odpovedati osrednjih tekmovanj, temveč so jih po potrebi prestavili na druge lokacije. ===Leto 1988 – leto brez snega=== Leta 1988 snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 17. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Prvenstvo je bilo izvedeno na Jelovici. Veleslalom za cicibane in cicibanke na Slemenu v Dražgošah je zaradi pomanjkanja snega odpovedal. To je pomemben trenutek za razvoj veleslaloma, saj je bilo tekmovanje nato ponovno organizirano šele leta 1999. Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil izveden na Pokljuki, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS pa v Kropi. Leto 1988 je tako eden najbolj očitnih primerov, ko je pomanjkanje snega neposredno povzročilo odpoved klasične discipline in prestavitev drugih tekmovanj na primernejše lokacije. ===Leto 1989 – stabilizacija pred velikim političnim prelomom=== Leta 1989 je bilo vreme v Dražgošah zelo lepo, zato je bilo 18. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije izvedeno v Dražgošah. V Kropi je potekalo 14. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. V primerjavi s šestdesetimi in sedemdesetimi leti je bil program precej ožji. Izginili so biatlon, smučarski skoki, sankaške tekme, šolska tekmovanja in številne druge discipline. V ospredju sta ostajali predvsem patruljna oziroma vojaško-športna tradicija in množični spominski del prireditve. ==DEVETDESETA LETA – POLITIČNI PRELOM, OSAMOSVOJITEV IN NASTANEK NOVEGA MODELA (1990–1999)== ===Leto 1990 – zadnje obdobje starega sistema=== Leta 1990 je bilo izvedeno 19. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih ter 15. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. 29. decembra 1989 je umrl Ive Šubic, kar je pomemben kulturni in osebni dogodek za širši krog ljudi, povezanih s prireditvijo. Leto 1990 predstavlja zadnje celotno obdobje, ko je prireditev še potekala v okviru starega jugoslovanskega političnega in organizacijskega sistema. ===1991 – politični prelom in začetek novega športnega programa=== Leta 1991 je bila udeležba na prireditvi bistveno manjša, približno 1000 ljudi. Vreme je bilo deževno in sneženo. Izvedeno je bilo 20. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije. Na tekmovanje je bila povabljena tudi JLA, vendar ni sodelovala. Ta podatek ima posebno težo. Do takrat je bila JLA desetletja sestavni del vojaško-športnega programa. Leta 1991 pa se je zaradi političnih sprememb njena vloga v prireditvi končala. Hkrati se je pojavil nov šport – '''dirka gorskih kolesarjev''', ki je potekala iz Nemilj. To je začetek novega obdobja, v katerem se poleg tradicionalnih vojaških in zimskih disciplin pojavljajo civilne rekreativne športne vsebine. ===1992 – osamosvojitev Slovenije in prilagoditev programa=== Leta 1992 je bilo vreme pomladno in snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 21. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, vendar ne več v Dražgošah, temveč na Pokljuki. Poleg njega je bila predvidena tekma rekreativnih kolesarjev. Pojavili so se tudi jadralni padalci, vendar tekmovanja kljub razpisom in željam organizatorjev niso izvedli, ker se nekateri udeleženci niso želeli udeležiti prireditve. Leto 1992 tako kaže dvojni proces: tradicionalno patruljno tekmovanje se ohranja v novem slovenskem državnem okviru, hkrati pa se program odpira novim športom. ===1993 – širitev rekreativnega in mladinskega programa=== Leta 1993 je bilo izvedeno 22. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki. Izvedena je bila tudi rekreativna tekma gorskih kolesarjev, ki je potekala v smeri Dražgoš iz Nemilj in Češnjice. Poleg tega je bilo organizirano orientacijsko tekmovanje tabornikov z nazivom '''Glas Jelovice'''. Tako se je po osamosvojitvi znova vzpostavljala povezava med prireditvijo, mladino, orientacijo, rekreacijo in spominskimi potmi. ===1994 – novi športi in širjenje programa=== Leta 1994 so pohodniki poročali o veliko blata, kar ponovno kaže na vpliv vremenskih in terenskih razmer. Izvedeno je bilo 23. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki. Program so dopolnili dve kegljaški tekmovanji in rokometni turnir. Kegljaški tekmovanji sta potekali že pred nedeljsko osrednjo prireditvijo. To je pomembna vsebinska sprememba: prireditev ni več vezana samo na zimske športe. Postaja širša športno-rekreativna manifestacija. ===1995 – utrjevanje novega modela=== Leta 1995 je bilo izvedeno 24. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, ki je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega sta bili izvedeni dve kegljaški tekmovanji – eno v Kamniku kot regijsko tekmovanje in drugo v Železnikih. Tako se športni program vse bolj razporeja na več krajev in več dni. ===1996 – Slovenska vojska in mednarodna udeležba=== Leta 1996 je bila ustanovljena '''Gorska šola Slovenske vojske'''. To je neposredno vplivalo na razvoj patruljnega tekmovanja. Izvedeno je bilo 25. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku z '''mednarodno udeležbo'''. Mednarodna udeležba pomeni novo razvojno stopnjo. Nekdanje jugoslovansko vojaško tekmovanje je postalo slovensko vojaško tekmovanje, ki se je začelo odpirati tudi sodelovanju tujih enot s podobnimi nalogami in tradicijami. Poleg prvenstva je potekalo kegljaško tekmovanje. ===1997 – patruljno tekmovanje postane prvenstvo Slovenske vojske in policije=== Leta 1997 je bilo zaradi hudega žledoloma organizacijsko zahtevno obdobje. Tekmovanje se je preimenovalo v '''26. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. To poimenovanje je pomembno, saj jasno pokaže institucionalno spremembo. Teritorialne obrambe ni več; nosilca tekmovanja postajata Slovenska vojska in slovenska policija. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Kegljaško tekmovanje se je odvijalo več dni – v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču. ===1998 – nadaljevanje mednarodnega prvenstva=== Leta 1998 je bilo izvedeno 27. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto, organiziralo pa ga je 3. Pokrajinsko poveljstvo Slovenske vojske za Gorenjsko. Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo več dni, v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču. S tem se potrjuje proces, ki se je začel že v začetku devetdesetih let: patruljno tekmovanje se vse bolj organizacijsko odmika od prvotnega organizacijskega jedra prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postaja samostojna vojaška športna prireditev, ki pa še vedno ohranja spominsko povezavo z Dražgoško bitko. ===1999 – vračanje nekaterih športnih vsebin=== Leta 1999 je bilo izvedeno 28. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Poleg prvenstva je bil izveden tudi smučarski tek veteranov. Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo, ponovno pa se je pojavil tudi slalom za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah. Po večletnem premoru se je tako začelo vračati tudi nekaj neposrednejših športnih vsebin za otroke. ==2000–2026 – PREOBLIKOVANJE PRIREDITVE IN OHRANJANJE POHODNIŠKE TRADICIJE== Leta 2000 je bilo izvedeno '''29. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega je bil izveden rekreacijski smučarski tek v Dolenji vasi, kegljaško tekmovanje ter veleslalom za šolske in predšolske otroke v Dražgošah. Po letu 2004 se športna tekmovanja, ki so bila dolga desetletja pomemben spremljevalni del prireditve Po stezah partizanske Jelovice, v razpoložljivih virih pojavljajo vse redkeje. Leta 2004 je še potekalo 33. smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije, za leto 2005 pa v pregledanem gradivu ni podatkov o izvedenih tekmovanjih v okviru prireditve, leta 2006 pa tekmovanja ob prireditvi niso več omenjena. Patruljni tek se je nato nadaljeval na Pokljuki pod organizacijo Slovenske vojske. Tekmovanje je še naprej povezovalo pripadnike Slovenske vojske in policije, pozneje pa tudi Civilne zaščite. Pomembno je, da so se ga še naprej udeleževali tudi borci in veterani, ki so nastopali v svojih posebnih kategorijah. Leta 2014 so se v svoji kategoriji pomerili veterani NOB, veterani vojne za Slovenijo in policijski veterani, leta 2018 pa so bili posebej navedeni tudi člani Zveze borcev za vrednote NOB, za katere je bila razpisana kategorija borcev. S tem se je zaključilo pomembno obdobje, v katerem je prireditev poleg spominskega in družbenega značaja združevala tudi številne športne discipline ter povezovala rekreativce, športnike, pripadnike vojaških in drugih organizacij ter širšo javnost. '''Športni del prireditve se je postopoma ločil od osrednje prireditve, medtem ko so pohodi ostali njena temeljna in najbolj prepoznavna vsebina'''. Prav pohodniški del je tudi v naslednjih letih ohranjal množičnost prireditve ter njeno povezanost s spominom na dražgoške dogodke in širši prostor Jelovice. Svoj prispevek so ohranjali tudi kolesarji, ki so do leta 2020 organizirano prihajali v Dražgoše iz kranjske smeri. ==Razvoj posameznih tekmovanj== Če celotno zgodovino pogledamo še po posameznih disciplinah, se pokažejo zelo različne razvojne poti. ===Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice=== Osnovno tekmovanje je nastalo leta 1958 kot '''patrolni pohod Po stezah partizanske Jelovice'''. Sprva je šlo za pohod smučarskih patrulj, v katerih so bili trije člani, vsi oboroženi z vojaškimi puškami. Med letoma 1958 in 1960 se uporablja izraz '''patrolni tek''', nato se v prvi polovici šestdesetih let postopoma uveljavi izraz '''patruljni tek'''. Tekmovanje je bilo namenjeno različnim kategorijam: veteranom, družbenim in športnim organizacijam, republiškim ekipam oziroma reprezentancam ter ekipam JLA, pozneje tudi TO in milice. Od leta 1968 dalje se patruljna tekmovanja vedno bolj razcepijo na več uradnih kategorij. Leta 1971 je republiški štab Teritorialne obrambe sprejel predlog za vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih, prvo prvenstvo pa je bilo izvedeno leta 1972. ===Smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe=== Druga razvojna linija se začne leta 1972. Tekmovanje je skozi čas spreminjalo uradna poimenovanja: od tekmovanja teritorialnih enot, smučarskega patruljnega tekmovanja za prvenstvo enot Slovenije in smučarskega prvenstva TO SR Slovenije do smučarskega prvenstva enot TO SR Slovenije v patruljnih tekih. V začetku so sodelovale TO, JLA in milica, tekmovanja pa so postajala vse bolj množična. Postopoma so se odpirala tudi ženskam. Leta 1991 JLA ni več sodelovala, čeprav je bila povabljena. Po osamosvojitvi se je tekmovanje preoblikovalo v odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Leta 1996 se je začela mednarodna udeležba. Pomemben razlog je bila ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske, ki je omogočila oziroma spodbudila sodelovanje tujih enot s podobnimi nalogami. Od leta 1997 se tekmovanje pojavlja kot odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. V devetdesetih letih se je tekmovanje vedno bolj organizacijsko odmikalo od prvotnih organizatorjev prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postajalo tekmovanje pod organizacijo Slovenske vojske, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko. ===Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti=== Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti se pojavi leta 1972 kot '''odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti''', leta 1973 pa kot prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti. Omenjeno je samo v letih 1972 in 1973. Na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je šlo za samostojno tekmovanje ali za eno od kategorij oziroma del širšega patruljnega tekmovanja. ===Posamični smučarski tek=== Posamični smučarski tek se pojavi leta 1959 s tekom na 14 kilometrov, nato se leta 1961 in v naslednjih letih pojavlja kot tek na 15 kilometrov oziroma tek posameznikov. Tekmovanje je potekalo vzporedno s patruljnimi teki vse do leta 1965. Leta 1965 je bila uvedena nova disciplina – moderni zimski dvoboj oziroma biatlon. Zaradi tega so bila tekmovalna pravila prilagojena. Pri tem je treba ločiti med podatki o državnem in republiškem prvenstvu. V preglednici je posebej opozorjeno, da se državno prvenstvo v biatlonu v virih pojavlja že pred letom 1965, vendar je šele v prispevku iz leta 1966 omenjeno, da je bilo leto 1966 tretje državno prvenstvo. Republiško prvenstvo v biatlonu pa je v tej zbirki prvič jasno navedeno leta 1965, nato pa je leta 1969 omenjeno kot peto republiško prvenstvo. ===Državno in republiško prvenstvo v biatlonu=== Biatlon se je v prireditvi pojavil leta 1965 kot smučarski biatlon. Nato se je tekmovanje razvilo v državno in republiško prvenstvo. V letih 1966–1977 je bil biatlon eno osrednjih tekmovanj prireditve. Leta 1966 je bila proga dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. Leta 1974 je 10. republiško prvenstvo v biatlonu veljalo tudi za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal. Leta 1976 je bilo prvenstvo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Leta 1977 je zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal. Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah. ===Memorial Tomaža Godca=== Memorial Tomaža Godca se pojavi v letih 1961 in 1962 kot smučarski oziroma štafetni tek. Tekmovanje je potekalo v Bohinju za člane in mladince. O njem je v razpoložljivih virih manj podatkov, zato njegovega nadaljnjega razvoja ni mogoče zanesljivo rekonstruirati. ===Jugoslovanski memorialni smučarski pokal=== Jugoslovanski memorialni smučarski pokal se v časopisnih virih jasno pojavi leta 1974. Včasih je bil poimenovan tudi Jugoslovanski smučarski spominski pokal. Tekmovanje je potekalo po različnih krajih Jugoslavije, ki so bili povezani z boji narodnoosvobodilnega boja, med njimi so bili Dražgoše, Mrkopalj, Igman, Zlatibor, Žabljak in Mavrovo. Včasih je bilo tekmovanje povezano z državnim oziroma republiškim prvenstvom v biatlonu. Pri posameznih izvedbah je navedeno, da je biatlonsko tekmovanje štelo tudi za memorialni pokal. Časopisni viri ga zadnjič omenjajo leta 1988. V knjigi Vrh v Dražgošah pa Ivo Jan navaja drugačen časovni razpon, približno od leta 1970 do 1989. Zato je pri končnem zgodovinskem zapisu varneje zapisati, da je v časopisnih virih zadnjič izpričan leta 1988, medtem ko drug vir navaja daljše obdobje. Patrolno oziroma orientacijsko tekmovanje ZRVS in ZSMS Tekmovanje se prvič pojavi leta 1975 kot '''tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod''', nato kot orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS in nazadnje kot patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. V programu je bilo povezano z geslom '''Po poti heroja Kebeta'''. V virih je zanesljivo izpričano od leta 1975 do 1990. Čeprav se v nekaterih sekundarnih navedbah pojavlja tudi leto 1991, je v časopisnih prispevkih zadnjič omenjeno in izvedeno leta 1990. ===Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol=== Šolsko tekmovanje se začne leta 1961 kot okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih. Leta 1966 se vsebinsko spremeni: streljanje se opusti, dodata pa se slalom in skoki. Kasneje se poimenovanje spreminja v tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nato v tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol. Tekmovanje je bilo prvotno povezano z Lancovim. Leta 1978 je bilo zaradi snežnih razmer oziroma organizacijskih pogojev prestavljeno z Lancovega na Koblo. V virih se nato pojavlja priprava na izvedbo, vendar zaradi premalo snega ni rezultatov in zato izvedbe ni mogoče zanesljivo potrditi. Tekmovanje na Lancovem je bilo tako zadnjič zanesljivo izvedeno leta 1978. ===Veleslalom=== Veleslalom se prvič pojavi že leta 1959. Skozi desetletja se je pojavljal v različnih oblikah in kategorijah: za člane, mladince, pionirje in cicibane. Pojavljala so se tudi nočna tekmovanja. V osemdesetih letih se program zoži predvsem na cicibane, pozneje pa na cicibane in pionirje. Leta 1983 in 1984 je bil veleslalom za cicibane in cicibanke sicer napovedan, vendar rezultati niso objavljeni, zato je mogoče sklepati, da je tekmovanje predvidoma odpadlo. Leta 1985 je bilo tekmovanje ponovno uspešno izvedeno. Leta 1988 je zaradi pomanjkanja snega ponovno odpadlo. Nato se veleslalom v pregledanih virih ne pojavlja vse do leta 1999, ko je bil organiziran za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah. Leta 2000 se veleslalom ponovno pojavi za šolske in predšolske otroke. ===Nočni slalom=== Nočni slalom se prvič pojavi leta 1962. Takrat je bil napovedan, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. V letih 1963–1969 se je nato redno pojavljal, v Železnikih. Leta 1967 je zaradi pomanjkanja denarja odpovedan, leta 1968 pa se ponovno pojavi v programu. V letu 1969 je poimenovan kot meddruštveni nočni slalom. Zadnje izpričano leto izvedbe je 1974. Smučarski skoki Smučarski skoki so bili prvič vključeni leta 1961. Potekali so na različnih lokacijah, predvsem v Kropi in Poljanah, v različnih kategorijah članov, mladincev in pionirjev. Tekmovanje se je pojavljalo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta. Zaradi pomanjkanja snega so bili skoki v posameznih letih odpovedani, vendar se je disciplina večkrat ponovno pojavila. V preglednici je kot zadnje leto izpričano leto 1979. ===Sankaška tekmovanja=== Sankaška tekmovanja so se pojavila leta 1960. Tekmovanja so potekala na različnih lokacijah in v različnih kategorijah glede na vrsto sani. Nastopali so tekmovalci z navadnimi, samotežnimi in tekmovalnimi sanmi, v nekaterih letih tudi tekmovalci z dvosedi. Sankanje je bilo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta pomemben del športnega programa, vendar je bilo zelo odvisno od snega. Leta 1960 in 1962 je zaradi pomanjkanja snega oziroma slabih vremenskih razmer odpadlo. Leta 1967 je bilo odpovedano zaradi pomanjkanja denarja. V letih 1983 in 1984 je bilo sankaško tekmovanje sicer še napovedano, vendar ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Od leta 1985 dalje sankaških tekmovanj v pregledanih virih ni več. ===Taborniška tekmovanja=== Taborniške vsebine so se v prireditvi pojavile že v šestdesetih letih. Leta 1968 je bilo izvedeno taborniško tekmovanje pri Bičkovi skali. Leta 1974 je tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice privabilo 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Taborniške vsebine so se nadaljevale tudi v naslednjih letih. V preglednici je taborniško tekmovanje izpričano približno do leta 1977, vendar je pri njem treba upoštevati, da taborniške dejavnosti niso nujno vsako leto objavljene v časopisnih virih. Po osamosvojitvi se je leta 1993 pojavilo novo orientacijsko tekmovanje tabornikov Glas Jelovice. ==Od športnega dogodka do množične spominske in rekreativne prireditve== Celoten razvoj kaže, da Po stezah partizanske Jelovice nikoli ni bila zgolj športna prireditev. Njena posebnost je bila prav v povezovanju različnih vsebin. Prvi element je bil spomin na dražgoško bitko. Drugi je bil šport. Tretji je bila vzgoja mladine. Četrti pa vojaška oziroma predvojaška tradicija, ki je bila posebej močna v patruljnih tekih. V petdesetih letih je bila v ospredju predvsem spominska in vzgojna funkcija. Leta 1958 je šport postal organiziran del prireditve. V šestdesetih letih je sledila velika športna širitev: patruljni teki, posamezni smučarski teki, biatlon, veleslalom, slalom, skoki, sankanje, šolska tekmovanja in taborniške aktivnosti. Sredi šestdesetih let je prireditev dosegla tudi državno oziroma republiško raven z biatlonom. V sedemdesetih letih se je močno povečala vojaška razsežnost. Nastanek prvenstva Teritorialne obrambe leta 1972 je ustvaril novo, samostojno razvojno linijo patruljnega tekmovanja. Hkrati je prireditev postajala vse bolj množična. Poleg športnikov so prihajali borci, mladina, taborniki, planinci, sindikalne organizacije, rezervni vojaški starešine, pripadniki JLA in TO ter drugi obiskovalci. Po letu 1975 so se množični pohodi in orientacijska tekmovanja še okrepili, medtem ko so nekatere klasične zimske discipline postopoma izginjale. ==Kaj je vplivalo na razvoj prireditve?== Razvoj prireditve je mogoče razumeti kot preplet več dejavnikov. ===Spomin na Dražgoško bitko=== To je bil temelj celotne prireditve. Brez spominske tradicije ne bi nastala niti prvotna prireditev niti njena poznejša športna razsežnost. ===Predvojaška vzgoja in vojaška tradicija=== Že prva prireditev leta 1958 je vsebovala vojaške patrulje, orožje in ponazoritev dražgoške bitke. Ta tradicija je nato neposredno vodila v razvoj patruljnih tekov in pozneje prvenstva Teritorialne obrambe. ===Razvoj športa=== Vključevanje novih disciplin je prireditev širilo. Smučarski teki so pripeljali do biatlona, dodajali so se slalom, veleslalom, skoki in sankanje. ===Mladina=== Šolska tekmovanja, literarni natečaj Partizanska zgodba, srečanja s pisatelji, taborniška tekmovanja in pohodi so omogočili prenos spomina na mlajše generacije. ===Finančna sredstva=== Leta 1967 se je pokazalo, da je denar neposredno vplival na program. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev sta odpadla sankaško tekmovanje in nočni slalom. Leta 1969 je bil zato določen sistem financiranja, v katerem je največji delež prevzela občina Škofja Loka, sodelovale pa so tudi druge gorenjske občine. ===Sneg in vreme=== To je bil eden najpomembnejših stalnih dejavnikov. Pomanjkanje snega je povzročalo: * odpovedi, * prestavitve, * spremembo lokacij, * spremembo smučarskih tekmovanj v pohodne oblike, * izvedbo na drugih območjih, * v skrajnem primeru izvedbo brez smuči. Najbolj izraziti primeri so leta 1960, 1962, 1976, 1978, 1983, 1988 in 1992. ===Organizacijska kakovost=== Leto 1977 je pomemben primer. Biatlonsko prvenstvo je bilo razveljavljeno zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge. To kaže, da samo obstoj snega ni bil dovolj – potrebni so bili tudi ustrezni organizacijski in infrastrukturni pogoji. ===Politične spremembe=== Največja politična sprememba se je zgodila v začetku devetdesetih let. Leta 1991 JLA ni več sodelovala. Po osamosvojitvi je bilo patruljno tekmovanje preoblikovano v prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, nato pa v tekmovanje Slovenske vojske in slovenske policije. ===Ustanovitev Slovenske vojske in Gorske šole=== Leta 1996 je ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske vplivala na uvedbo mednarodne udeležbe. Patruljno tekmovanje je tako dobilo novo mednarodno vojaško razsežnost. ===Spreminjanje športnih interesov=== V devetdesetih letih se ob tradicionalnem patruljnem tekmovanju pojavijo gorsko kolesarstvo, orientacijska tekmovanja, kegljanje, rokomet in druge rekreativne vsebine. To kaže na prehod iz klasične zimskošportne prireditve v širšo športno-rekreativno manifestacijo. ==Sklepni razvoj== Prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je razvijala v več jasno prepoznavnih obdobjih. '''V letih 1952–1957''' se je oblikovala spominska slovesnost in iskale so se nove oblike ohranjanja spomina na dražgoško bitko. V tem obdobju so se razvili množični pohodi, kulturni programi, vojaški prikazi in delo z mladino. '''Leta 1958''' je nastala organizirana zimskošportna prireditev Po stezah partizanske Jelovice. Njeno jedro je predstavljal patrolni pohod oziroma patruljni tek, ki je neposredno povezal partizansko tradicijo s športom in predvojaško vzgojo. '''V letih 1959–1965''' se je program hitro širil. Patruljnemu teku so se pridružili posamezni smučarski teki, veleslalom, slalom, sankanje, skoki, šolska tekmovanja in leta 1965 biatlon. '''V letih 1966–1970''' je prireditev doživela močan športni in vzgojni razvoj. Biatlon je postal državno oziroma republiško prvenstvo, program se je razširil na številne gorenjske kraje, vključevanje mladine pa je dobilo pomembno kulturno in literarno razsežnost. '''V letih 1971–1975''' je prireditev dosegla nov vrh. Patruljni teki so se institucionalizirali v okviru Teritorialne obrambe, sodelovale so JLA, milica, športne in družbene organizacije ter reprezentance republik. Leta 1974 se je pojavil Jugoslovanski memorialni smučarski pokal, leta 1975 pa mednarodni biatlon in množična udeležba. '''V drugi polovici sedemdesetih let''' je začelo prihajati do postopnega krčenja posameznih klasičnih športnih disciplin. Na to so vplivali pomanjkanje snega, finančne omejitve, organizacijski problemi in razvoj novih oblik tekmovanj. Leta 1977 je bilo zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge razveljavljeno republiško prvenstvo v biatlonu, po letu 1977 pa v pregledanih virih ni več omenjeno. '''V osemdesetih letih''' je prireditev kljub temu dosegla vrhunec množičnosti. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji. Povezovala je pohode, športna tekmovanja, vojaške patruljne tekme, orientacijska tekmovanja, veteranska srečanja, kulturni program in množično spominsko slovesnost. Udeležba je dosegala približno 4.000 do 5.000 ljudi. Obenem se je pokazalo, da je bila prireditev izredno odvisna od vremenskih razmer. Leta 1983 so patruljno prvenstvo izvedli brez smuči, leta 1987 so tekmovanja zaradi sneženja, vetra in mraza prestavljali na Jelovico, leta 1988 pa zaradi popolnega pomanjkanja snega ni bilo veleslaloma. '''Leta 1991''' je politična sprememba povzročila prelom v tradicionalnem vojaškem delu prireditve. JLA kljub povabilu ni več sodelovala. Hkrati so se pojavile nove rekreativne športne vsebine, predvsem gorsko kolesarstvo. '''V letih 1992–1995''' se je prireditev prilagajala novemu slovenskemu okolju. Patruljno tekmovanje se je nadaljevalo kot odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, pogosto na Pokljuki, program pa so dopolnjevali kolesarstvo, taborniki, kegljanje in rokomet. '''Leta 1996''' je z ustanovitvijo Gorske šole Slovenske vojske prišlo do novega preobrata. Patruljno prvenstvo je dobilo mednarodno udeležbo. '''Od leta 1997''' dalje je patruljno tekmovanje postalo odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Organizacijsko se je vse bolj osamosvajalo od prvotne prireditve, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko. '''Do leta 2000''' se je tako iz prvotnega patruljnega pohoda razvila cela vrsta različnih tekmovalnih tradicij. Nekatere so trajale le nekaj let, druge več desetletij. Najdaljša in najpomembnejša razvojna linija je bil patruljni tek, ki se je iz leta 1958 prek Teritorialne obrambe razvil v mednarodno vojaško prvenstvo Slovenske vojske in slovenske policije. Celoten razvoj lahko zato razumemo kot prehod: '''spominska slovesnost → spominska in predvojaška prireditev → večdisciplinarna zimskošportna prireditev → množična športno-spominska in vzgojna manifestacija → vojaško-športna in rekreativna prireditev → mednarodno vojaško tekmovanje ob ohranjanju spomina na Dražgoško bitko.''' Prav v tem prepletanju spomina, športa, vzgoje, vojaške tradicije, množičnosti in pozneje rekreacije je bila posebnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Njena zgodovina zato ni samo zgodovina posameznih tekmovanj, ampak tudi zgodovina spreminjanja načina, kako so se na Gorenjskem spominjali dražgoške bitke in kako so ta spomin povezovali z družbenim, športnim in vzgojnim življenjem. ==Razvoj prireditve od 1980 do 2000== V začetku osemdesetih let so dražgoške prireditve že predstavljale eno pomembnejših in najbolj množičnih zimskih spominskih prireditev v Sloveniji. Njihova osnovna vsebina je ostajala nespremenjena: spomin na dražgoško bitko, padle borce Cankarjevega bataljona in ustreljene domačine ter ohranjanje spomina na narodnoosvobodilni boj. Hkrati pa se je prireditev vse bolj razvijala v širši sklop različnih dejavnosti, pri čemer je osrednja slovesnost postajala le eden od delov večdnevnega oziroma širše zasnovanega dogajanja. Iz posameznih dogodkov je vse bolj mogoče razbrati, da prireditev ni bila zgolj ponavljanje ustaljene tradicije. Ob njej so se odpirala vprašanja o načinu ohranjanja zgodovinskega spomina, odnosu med generacijami ter o tem, kako preteklost približati mladim. V tem obdobju se je nadaljevala tudi množičnost prireditve. Na osrednje slovesnosti in pohode so prihajali ljudje iz različnih krajev Slovenije, med njimi planinci, taborniki, šolarji, mladi, borci, pripadniki Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter drugi obiskovalci. Ob posameznih prireditvah so se udeleževali tudi Slovenci iz zamejstva. Do konca osemdesetih let je prireditev že imela več desetletij dolgo tradicijo in je po ocenah organizatorjev v prvih tridesetih letih privabila več kot 120.000 pohodnikov. Množičnost je bila zato vse bolj ena njenih temeljnih značilnosti. Hkrati se je razvijala kulturna in izobraževalna vsebina. Ob osrednji slovesnosti so nastopali Partizanski pevski zbor, pihalni orkestri, recitatorji in dramski igralci, organizirana so bila srečanja z nekdanjimi borci, mladi pa so sodelovali tudi s svojimi literarnimi deli. Kulturni program je bil sprva tesno povezan s partizansko in revolucionarno tematiko, vendar so organizatorji že v osemdesetih letih začeli razmišljati o njegovi prenovi in večji odprtosti. V začetku devetdesetih let se je ta proces še izraziteje nadaljeval, saj je bilo vse več prizadevanj, da bi prireditev vsebinsko prilagodili novim družbenim razmeram in jo približali širšemu krogu obiskovalcev. Pomembna sprememba je bila tudi spreminjanje odnosa do zgodovinskega spomina. V osemdesetih letih je bila dražgoška bitka še izrazito predstavljena kot eden ključnih simbolov narodnoosvobodilnega boja in revolucionarnega izročila. Govori na osrednjih slovesnostih so poleg zgodovinskega pomena vse pogosteje posegali tudi v vprašanja sedanjosti: vlogo mladih, družbene spremembe, odgovornost do prihodnosti, obrambno pripravljenost in vprašanja razvoja jugoslovanske družbe. Spomin na preteklost je tako vse bolj služil tudi kot izhodišče za razpravo o aktualnih družbenih vprašanjih. Ob koncu osemdesetih let pa se je začela izraziteje spreminjati tudi politična in družbena vsebina prireditve. Govori na dražgoških slovesnostih so postajali bolj odprti do vprašanj političnih sprememb, demokracije in pravice novih generacij, da same oblikujejo prihodnost. To je bilo posebej očitno leta 1989, ko je osrednji govor že neposredno odražal takratno politično krizo v Jugoslaviji in zahteve po večji politični odgovornosti, svobodnejšem odločanju in politični konkurenci. Dražgoše tako niso bile več samo prostor obujanja preteklosti, temveč tudi prostor izražanja različnih pogledov na družbeni razvoj. Leta 1980 je v Dražgoše prišlo več kot pet tisoč ljudi. Poleg osrednje slovesnosti so leto zaznamovala srečanja nekdanjih borcev, med drugim ponovno srečanje preživelih pripadnikov Selške in Jelovške čete Gorenjskega odreda na Češnjici. Ob spominih na vojna leta, vključevanje mladih v partizanske enote, okupatorjeve povračilne ukrepe in izseljevanje prebivalstva je postajalo očitno, da je z odhajanjem neposrednih udeležencev vojne vse pomembnejše tudi zapisovanje njihovih pričevanj. Dražgoše so bile obenem prepoznane kot pomemben zgodovinski kraj tudi zunaj slovenskega prostora, kar je potrjeval obisk ameriških vojnih veteranov. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. Prav v tem obdobju je pomembno vprašanje postala tudi zgodovinska verodostojnost prikazovanja dražgoške bitke. Posebno odmeven je bil projekt filma oziroma televizijske ekranizacije Dražgoška bitka. Preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v domicilnem odboru, so opozarjali na organizacijske in finančne težave ter na zgodovinske netočnosti v scenariju. Projekt so podpirali, vendar so zahtevali, da se pri njegovem nastajanju upoštevajo pričevanja neposrednih udeležencev in preverjena zgodovinska dejstva. Razprava o filmu je tako prerasla vprašanje same produkcije in postala tudi razprava o odgovornosti pri umetniškem prikazovanju zgodovine. Ob 25. jubilejni prireditvi leta 1982, ki je bila posvečena 40. obletnici dražgoške bitke, se je že jasno pokazala potreba po razmišljanju o prihodnosti prireditve. Več kot štiri tisoč udeležencev je potrjevalo njeno množičnost, vendar so organizatorji in dolgoletni udeleženci opozarjali, da bo za nadaljevanje tradicije potrebna tudi vsebinska prenova in večja privlačnost za mlajše generacije. V naslednjih letih je zato več pozornosti dobila prav mladina. Leta 1984 so bili učenci nagrajeni za spise o narodnoosvobodilnem boju in dražgoški bitki, s čimer je spomin začel dobivati tudi izrazitejšo vzgojno in izobraževalno razsežnost. Bičkova skala Ko so fašisti proti Dražgošam drli, v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto, ste se Cankarjevega bataljona borci vrli sovragu junaško uprli. Nad vasico se dviga siva pečina, ki Nemci so vzeli jo na petelina, kjer hrabra sta Bička tovariše svoje bodrila, delila jim zadnje naboje ... »Le hrabro, tovariši, branite to vas, ki deželi slovenski ponos je in kras! Nikdar ne bežite pred temi pesjani, ki radi živeli bi tu, med gorami. Verujte, da napočil svobode bo dan, ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!« To Bičkove zadnje bile so besede na skali, s krvjo prepojeni, ki nosi ponosna njegovo ime in nas spominja na vojno gorje. Guzej Jožica, 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica Ob 40. obletnici osvoboditve leta 1985 se je v ospredje znova postavilo vprašanje odnosa med generacijami. Govori in spremljajoči dogodki so poudarjali, da zgodovinski spomin nima pomena samo za generacijo, ki je vojno doživela, temveč tudi za mlajše, ki morajo njene izkušnje razumeti v času, ko neposrednih prič počasi zmanjkuje. Leta 1986 je generalmajor Edvard Pavčič v Dražgošah pomen Cankarjevega bataljona in njegovega odpora povezal tudi z vprašanjem obrambne pripravljenosti ter vrednot, ki naj bi se prenašale na mlajše rodove. Poseben mejnik je pomenila 30. prireditev leta 1987. V treh desetletjih se je v Dražgošah zbralo več kot 120.000 obiskovalcev, prireditev pa je postala ena pomembnejših spominskih tradicij na Gorenjskem. Slavnostni govornik Milan Kučan je govoril o zgodovinskem spominu, odgovornosti do svobode in pomenu odprte javne razprave. Ob jubileju je bilo mogoče pogledati tudi na ljudi, ki so prireditev dolga leta soustvarjali, med njimi Janeza Lušino – Malija in druge organizatorje, ki so skrbeli, da je spomin na Dražgoše ostajal živ. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti. V drugi polovici osemdesetih se je vse bolj spreminjal tudi širši družbeni okvir. Leta 1988 je Tone Anderlič pomen zgodovinskega spomina povezal s problemi tedanje jugoslovanske družbe in položajem mladih. Spomin na preteklost po njegovem ni smel ostati sam sebi namen, ampak naj bi pomagal razumeti sedanjost in iskati poti v prihodnost. Leto pozneje je Andrej Verbič govoril o odporu, osebni svobodi in odgovornosti posameznika. Tako se je ob dražgoški tradiciji začelo odpirati tudi vprašanje, kako razumeti vrednote upora v času, ko se je politična in družbena ureditev že hitro spreminjala. Leto 1990 je prineslo prelom. Slovenija in Jugoslavija sta vstopali v obdobje velikih političnih sprememb, s tem pa se je spreminjal tudi odnos do tradicije narodnoosvobodilnega boja. Slavnostni govornik 33. spominske prireditve je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Nove politične zveze in stranke je pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. To leto je zaznamovala smrt Iva Šubica. Pomenila je izgubo človeka, ki je bil hkrati pričevalec dogodkov in eden tistih, ki so njihovo podobo ohranjali v umetnosti. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko. Leta 1991 se je vprašanje prihodnosti prireditve zaostrilo. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile. Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 gostile 34. spominsko prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečeno 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda, ter znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. Poudarjali so, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek. Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke. Petdeseta obletnica dražgoške bitke leta 1992 je bila zato pomemben preizkus novega obdobja. Prireditev ni bila več umeščena v nekdanji državni in politični okvir, temveč se je poskušala povezati z nastajanjem slovenske države. V programu so organizatorji iskali vzporednice med ustanovitvijo štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 in mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Dražgoše so tako postale prostor, kjer se je poleg spomina na vojno preteklost začelo govoriti tudi o povezavi med zgodovinskimi prizadevanji za svobodo in nastankom samostojne Slovenije. Leta 1994 je bilo osrednje sporočilo pomembno in zapisano v besedah: »Samo vojne nikdar več. Nikakršne, ne med nami, ne s kom drugim.« Slavnostni govornik dr. Ivan Kristan je pozval k spravi, ki so jo v državah protihitlerjevske koalicije že uresničili, z besedami: »Medvojna generacija je bila žrtev razdvojenosti v dva nasprotujoča si tabora. Sedanjo generacijo in generacije, ki prihajajo, moramo razbremeniti tega težkega zgodovinskega bremena. Sprava naj prepreči, da bi sence preteklosti zavladale nad sedanjostjo in prihodnostjo, saj je življenje med mladimi že stkalo normalne človeške vezi.« S tem se je vprašanje spomina na dražgoško bitko vse bolj povezovalo tudi s prizadevanjem, da bi zgodovinska razhajanja ne obremenjevala prihodnjih generacij. Istega leta so se začele priprave na obeležitev 50. obletnice konca druge svetovne vojne. V ospredju je bil tudi predlog za postavitev dveh kovinskih informativnih plošč na ograji razgledne ploščadi na vrhu spomenika. Na prvi bi bil s shematskim prikazom predstavljen potek dražgoške bitke – pomembne lokacije, razpored Cankarjevega bataljona, nastopanje in prodor sovražnika ter smer umika Cankarjevega bataljona. Druga bi vsebovala statistične podatke o številu in oborožitvi borcev Cankarjevega bataljona ter napadalca, njegovih izgubah, trajanju spopada, številu mrtvih in ranjenih, civilnih žrtvah ter porušenih in požganih objektih. Komisija za zgodovinsko, spomeniško in informativno dejavnost pri ZB Škofja Loka je predlog utemeljila s tem, da bi obiskovalci z razgledne ploščadi poleg razgleda dobili tudi pregleden prikaz območja, na katerem je potekala bitka. Odbor za pripravo prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je s postavitvijo plošč strinjal, vendar je ocenil, da jih do osrednje prireditve 8. januarja 1995 ne bo mogoče pripraviti. Predlagali so, da bi jih postavili najpozneje do 50. obletnice osvoboditve 9. maja, pred tem pa bi bilo treba pridobiti soglasje avtorja spomenika. Iz gradiva ni razvidno, da bi bil predlog tudi uresničen. Član odbora Tone Mlakar, ki je bil zadolžen za pridobitev soglasja, se namreč pozneje ni več udeleževal sestankov in soglasje verjetno ni bilo pridobljeno.[RŠ1.1] Na prireditvi leta 1995 se je razprava o pomenu Dražgoš še tesneje povezala z vprašanjem slovenske državnosti in zgodovinskega spomina. Slavnostni govornik dr. Dimitrij Rupel, takratni ljubljanski župan, je v svojem govoru dražgoško bitko umestil v širši tok slovenske zgodovine, od starejših prizadevanj za narodno in politično samostojnost do nastanka države: »So državniki in so politiki. Kdor nima spomina, je morda politik, vendar ne more biti državnik. Človek brez spomina je kot telo brez duše, narod brez spomina ne more postati država. Slovenska država je res dosežek naše generacije. Toda ta dosežek ne bi bil mogoč brez zgodovinskih dosežkov in prizadevanj od Trubarja in Prešerna, od Cankarja do Maistra, od Majniške deklaracije 1917 do dražgoške bitke 1942; od osvoboditve leta 1945 do Majniške deklaracije 1989. Sanje dražgoških junakov so se odtisnile v sanjah moje generacije; te sanje pa so se uresničile v plebiscitu leta 1990, v zmagovitih dejanjih leta 1991 in v mednarodnem priznanju januarja 1992, ki je bilo v marsičem odvisno od fantastičnega preobrata evropske (in še posebej nemške) politike, ki je trajala pol stoletja.« Prva polovica devetdesetih je bila tudi čas odprtih polemik o pomenu narodnoosvobodilnega boja in dražgoške bitke. V medijih so se stopnjevali spopadi nasprotnikov vsakokratnih dražgoških prireditev v januarju z organizatorji oz. z zagovorniki oboroženega odpora proti okupatorskim silam. Čutiti je bilo negotovost glede ohranjanja tradicije spominski prireditev v Dražgošah. Negotovost glede prihodnosti prireditve je leta 1996 spodbudila organizacijske spremembe. Dotedanji odbor se je preoblikoval v Organizacijski komite Po stezah partizanske Jelovice, katerega ustanovitelj je bil Republiški odbor ZZB NOB Slovenije, sedež pa je bil pri ZB NOB Škofja Loka. Odbor je sestavljalo 11 članov, poleg dosedanjih osmih še predstavnika Občine Železniki ter po enega predstavnika področja Gorenjske in Ljubljane. Sprememba je bila namenjena predvsem jasnejši organizaciji in zagotavljanju nadaljevanja tradicije v novih razmerah. Glasova preja V okviru 40. prireditve Po stezah partizanske Jelovice – Dražgoše 97 in ob 55. obletnici dražgoške bitke je organizacijski komite pri ZB NOB Škofja Loka sprejel obsežen program športnih, spominskih in kulturnih dogodkov. Ena od novosti pri proslavljanju spomina na edinstven spopad med Davidom in Goljatom v drugi svetovni vojni na naših tleh je bila odločitev za pogovor poznavalcev na temo Upor kot moralno dejanje. Dogodek je bil napovedan za 12. december, točno en mesec pred osrednjo dražgoško proslavo 12. januarja 1997, in sicer v gostilni na Vidmu v Poljanah. Kot organizatorja sta bila na vabilu navedena časopis Gorenjski glas in Združenje borcev NOB Škofja Loka. Med napovedanimi gosti je izstopal mariborski naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, sledili so zgodovinar Jože Dežman, prvoborec France Kavčič, Zdravko Krvina, predsednik organizacijskega komiteja, in drugi. Za moderatorja pogovora je bil napovedan stalni sodelavec Glasove priloge Odprte strani publicist in filozof Miha Naglič. Član organizacijskega komiteja za dražgoške prireditve Miloš Rutar se je takoj lotil priprav in sestavil seznam desetih aktivnih in uglednih oseb, ki bi iz poznavanja tematike in lastnih izkušenj pripravile kratek sestavek, do dveh tipkanih strani in 3 minute za prezentacijo. Predvideno sodelujoči: • France Kavčič: Zakaj Cankarjevci v Dražgoše • Ivan Jan: Gorenjska konec leta 1941 • Janez Lušina: Vojaški del dražgoške bitke • Ludvik Jelenc: Bil sem med talci • dr. Slavica Pentek: Obnova požganih Dražgoš • Miloš Rutar: Spominske športne prireditve v Dražgošah • Franci Lušina: Mladi in dogodki v Dražgošah • Jože Stanonik: Nočni pohodi s Pasje ravni • Ivan Križnar: Pomen dražgoške bitke • Zdravko Krvina: Dražgoše danes in jutri Kolikor je razbrati iz moderatorjevega povzetka razprave Poljanska vstaja – junaštvo, norost in krepost, ki je bila objavljena v Glasovi prilogi teden dni kasneje, Rutarjeva zamisel scenarija ni bila izvedljiva. Škof, ki je javnosti poznan kot upornik znotraj Cerkve, se je odzval vabilu na Glasovo prejo, da bi oborožene upornike pozimi 1941/42 pozdravil in jih ob vedno novih poskusih razvrednotenja njihovega tedanjega početja potolažil in ohrabril v prepričanju, da je bil njihov upor moralno dejanje. Čeprav so bile takrat in so še danes politične ocene njihovih dejanj različne. Vodenje razprave o tem, ali se ima obsojeni narod pravico upreti, je izkušenemu moderatorju komaj uspevalo. Legendarnega Maksa Krmelja - Matijo, narodnega heroja, je moral prekiniti. Ni bilo lepo, mož je imel tudi svoj prav, a bilo je potrebno, ker bi se sicer vsa stvar sprevrgla v »Še pomnite, tovariši?« Da bi pogovor usmeril v iskanje resnice, je moderator vprašal naslovnega škofa, kako je bil oborožen upor združljiv z globokim krščanskim prepričanjem ljudi iz teh krajev in naukom Cerkve, da mora biti kristjan ponižen in potrpežljiv. Upor je naslovni škof označil za visoko moralno dejanje Slovencev. Tako ga je ocenjeval tudi Edvard Kocbek, ideolog Osvobodilne fronte. Nacistični propagandni minister je v svojih spominih napisal, da Nemci v Sloveniji ne ravnajo prav. Šele po vojni bi smeli začeti s ponemčevanjem. Sedaj pa gredo vsi v partizane, Nemčija pa mora imeti na jugoslovanskem območju kar 17 divizij, ki bi jih lahko uporabili drugje. Upor je opravičljiv tudi s katoliškega vidika, ker je šlo za samoobrambo pred tiranom, ki ni imel legitimne oblasti. To je bila vsiljena oblast z namenom uničiti Slovence. Kocbek je dejal, da se je zaradi upora spremenil slovenski narodni značaj: iz naroda hlapcev je nastal narod upornikov. Kadar hoče kdo zaničevati partizanstvo, se spoštovanje do upora poveča. Ljudje mislijo s svojo glavo. Socializem je zagovarjal bolj pravičen in human družbeni red, nacizem pa je bil za pekel na zemlji. Partizani so se bojevali predvsem za svobodo slovenskega naroda. Tudi Cerkev naj bi bila po Kocbeku po vojni drugačna: ne več klerikalna, ampak evangelijska. Dva tedna po Glasovi preji v Poljanah je bil v Sobotni prilogi Dela objavljen še prispevek Miha Nagliča Upor kot moralno dejanje. Že na Glasovi preji je dr. Grmiča vprašal, kako razlaga dejstvo, da so se ljudje v teh krajih, praktično vsi kristjani, tako množično dvignili v upor – glede na to, da se je od krščansko vzgojenega človeka pričakovalo, da se tudi v težavah drži ponižno in potrpežljivo. Odgovoril je približno takole: Na Štajerskem se je dogajalo enako nasilje kot na Gorenjskem. Pozaprli so duhovnike in učitelje ter zavedne in poznane ljudi, jih strpali v taborišča in jih pregnali na Hrvaško. S tega stališča je spraševanje o upravičenosti upora neumno. Ker smo se uprli in se nismo spraševali, katerega prepričanja je kdo, so Nemci lahko uresničili le prvi del svojega načrta in odložili naslednje korake, ki bi pripeljali do iztrebljenja našega rodu. To je bilo visoko moralno dejanje Slovencev. Zapomnimo si ga. Tega si kratko malo ne smemo pustiti vzeti, čeprav poskušajo nekateri vse stvari obrniti na glavo. Svoje razmišljanje o junaštvu in norosti poljanskih vstajnikov, ki so se decembra 1941 pridružili Cankarjevemu bataljonu, Naglič zaključi s spoznanjem: »Poljanska vstaja in dražgoška bitka sta bili junaški dejanji upora v razmerah, ko so se nedvomno hudo in podaljševano kršile temeljne človeške pravice (od uporabe lastnega jezika do bivanja v lastni hiši); ko ni bilo več utemeljenega upanja na preživetje; ko je bilo nemogoče po pameti predvideti boljše rešitve. Bili sta svojevrstna norost, ker morda še niso bila izčrpana vsa druga sredstva in ker sta izzvali še hujše »nerede« (represalije nad civilnim prebivalstvom). (So bile te hujše, kakor bi bilo nadaljevanje izseljevanja in s tem ponižnega in potrpežljivega umiranja rodu?) In ne nazadnje: upreti se je bilo tedaj in bi bilo v podobnih razmerah še sedaj »visoko moralno dejanje«, tako rekoč dolžnost in s tem krepost. V tej luči se uporna, nora in krepostna dejanja iz tistih časov znova zasvetijo.« Jubilejna prireditev leta 1997 je bila obenem priložnost za pogled na ljudi, ki so bili neposredno povezani z dražgoško bitko. Od šestnajstih še živečih borcev Cankarjevega bataljona se je tradicionalnega srečanja teden dni pred prireditvijo v gostilni Na Vidmu v Poljanah udeležilo devet. Njihova vse manjša generacija je še enkrat opozorila, da se je težišče spomina neizogibno prenašalo od neposrednih prič na zgodovinske zapise, dokumente in pripovedi naslednjih generacij. K drugačnemu praznovanju kot v prejšnji letih pa je največ prispevalo vreme, predvsem debela snežna odeja in polomljeno drevje, ki je padlo na ceste in poti proti Dražgošam, je poročal časopis Delo. In še, da je bil po besedah vodje pohod s Pasje ravni do Dražgoš najtežji doslej, saj je bilo treba zaradi ovir na poti delati številne obhode ali plezati čez podrto drevje. Slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl je v kratkem nagovoru poudaril, da praznovanje v Dražgošah ne potrebuje veliko besed in da tu praznujemo slovenski ponos, o čemer govori zgodovina. Po njegovem so bile Dražgoše s svojo bitko velika postaja na naši tisočletni, največkrat mučni in samo včasih za silo udobni poti. V poznih devetdesetih je tako prireditev vse bolj postajala prostor soočanja različnih pogledov na preteklost. Ni šlo več samo za ohranjanje tradicije, temveč tudi za vprašanje, kako jo umestiti v zgodovino samostojne Slovenije in kako ob spominu na vojno preprečiti nove delitve. Leta 1999 je Ciril Zlobec govoril prav o potrebi po preseganju zamer in razdvajanja. Iz osebne izkušnje nekdanjega partizana je izpostavil povezanost borcev in civilnega prebivalstva ter pomen Dražgoš kot dela zgodovine, ki je ni mogoče ločiti od širše slovenske poti skozi vojno, osvoboditev in poznejše nastajanje države. V skoraj dveh desetletjih se je podoba prireditve Po stezah partizanske Jelovice pomembno spremenila. Iz množične spominsko-športne prireditve, globoko vpete v politični in družbeni prostor nekdanje Jugoslavije, je v devetdesetih letih postopoma postajala predvsem prostor zgodovinskega spomina in javnega premisleka o preteklosti. Dražgoše so ostajale kraj spomina na Cankarjev bataljon, padle borce in domačine ter na trpljenje prebivalstva, obenem pa so postajale tudi prostor razprav o odnosu med preteklostjo in sedanjostjo, o generacijskem prenosu spomina, o spravi in o mestu narodnoosvobodilnega boja v zgodovini samostojne Slovenije. Prav v tem spreminjanju pomena je mogoče videti pomemben del zgodovine same prireditve. ==Razvoj prireditve od 2010 do 2025== Obdobje od leta 2010 do 2015 je bilo obdobje nadaljevanja in utrjevanja prireditve Po stezah partizanske Jelovice kot ene najpomembnejših množičnih spominskih in pohodniških prireditev na Gorenjskem. Leto 2010 je bilo povezano z vprašanjem spomenika v Dražgošah. Organizatorji so opozarjali na njegovo dotrajanost in na nujnost obnove, saj so poškodbe že dosegle nevarne razsežnosti. S tem je poleg samega spomina na dražgoške dogodke v ospredje stopilo tudi vprašanje ohranjanja materialne dediščine, povezane s tem spominom. Leta 2012 je minevalo 70 let od dražgoške bitke in 55 let od prve prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Organizatorji so izdali knjigo o Poljanski vstaji, v sodelovanju z Gorenjskim glasom pa tudi brošuro o zgodovini dražgoških prireditev. Pošta Slovenije je ob jubileju izdala posebno znamko in dopisnico. Organizatorji so si leta 2013 prizadevali v pripravo prireditve vključiti čim več domačinov, da bi prireditev kljub svojemu širšemu in državnemu značaju ostajala tesno povezana z vasjo, v kateri se je vsako leto odvijala. Pomembna novost leta 2015 je bila tudi širša predstavitev same vasi. V Dražgošah je nastal dokumentarno-predstavitveni film Dražgoše – pri nas je sonce doma, ki je v trinajstih minutah predstavil zgodovino, kulturne in naravne znamenitosti ter sodobni utrip kraja. V tem obdobju so se pojavljale tudi spremembe v organizacijskem komiteju in načinu organiziranja prireditve. Leta 2011 je umrl član organizacijskega komiteja Tine Zaletel. V zapisnikih je bilo izpostavljeno tudi vprašanje večje prisotnosti prireditve v medijih ter prizadevanje za boljšo predstavitev Dražgoš in zgodovine prireditve. Predlagana je bila ureditev prostora v Domu Cankarjevega bataljona, namenjenega predstavitvi kraja in zgodovinskemu pregledu dražgoških prireditev, pri čemer je bilo predlagano sodelovanje z Loškim muzejem. Hkrati je potekala sanacija dražgoškega spomenika, med drugim obnova mozaika. Spreminjale so se tudi organizacijske zahteve pri izvedbi javne prireditve, zlasti na področju zagotavljanja varnosti in zapore cest. Zaradi obremenitve starejših udeležencev je bila leta 2011 spremenjena tudi organizacija sprejema gostov, saj so jih namesto vračanja v šolo prvič povabili v brunarico. Pomembne so bile tudi spremembe v vodstvu organizacijskega komiteja. Zdravko Krvina, ki je več kot 20 let sodeloval pri vodenju prireditve, je umrl 19. avgusta 2013. Na mestu predsednika organizacijskega komiteja ga je nasledil mag. Drago Štefe. V letu 2013 je bila izvedena tudi reorganizacija organizacijskega komiteja, v katerem so bili predvideni trije podpredsedniki, pristojni za prireditve, pohode in finance. Hkrati je bilo vse težje zagotavljati sredstva za izvedbo prireditve, kar je bilo na sejah organizacijskega komiteja izpostavljeno že drugo leto zapored. Obdobje od leta 2015 do 2020 je bilo prav tako predvsem obdobje utrjevanja tradicije in množičnosti prireditve. Leta 2017 je po izvedbi prireditve predsednik komiteja Drago Štefe zaprosil za razrešitev s funkcije predsednika organizacijskega komiteja. Mesto predsednika je tako konec leta 2017 prevzel generalmajor Ladislav Lipič. S tem se je nadaljevalo organizacijsko delo in skrb za ohranjanje prireditve, ki je v več desetletjih postala pomemben spominski, pohodniški in družbeni dogodek. Hkrati pa je bila istega leta podana pobuda za čezmejno sodelovanje s kraji, kjer so se med drugo svetovno vojno zgodile podobne tragedije, kar je predstavljalo pomemben korak k širjenju mednarodne razsežnosti prireditve. V organizacijski komite je bil imenovan tudi nov član Simon Peternel. Leto 2020 je predstavljalo zaključek nekega obdobja in hkrati zadnjo izvedbo prireditve pred velikim prelomom, ki ga je prinesla epidemija covida-19. Leto 2020 je zato mogoče razumeti kot zaključek več desetletij dolgega obdobja množičnih prireditev v tradicionalni obliki, saj je epidemija že v naslednjem letu bistveno spremenila način izvedbe in prvič prekinila ustaljeno obliko množičnega druženja v Dražgošah. Leto se je začelo še v razmerah, ko je prireditev Po stezah partizanske Jelovice lahko potekala na tradicionalni način. Januar je bil še pred začetkom epidemije covida-19 v Sloveniji, zato je bila zimska prireditev izvedena kot običajno – s pohodi, prihodom obiskovalcev v Dražgoše in osrednjo spominsko slovesnostjo. Kmalu zatem pa so se razmere korenito spremenile. Epidemija je v naslednjih mesecih močno posegla v organizacijo številnih javnih, športnih in rekreativnih prireditev. Organizatorji po vsej Sloveniji so se srečevali z omejitvami, zahtevami glede varnosti, negotovostjo in odpovedmi dogodkov. Tudi organizatorjem dražgoške prireditve je bilo jasno, da je izvedba naslednje prireditve lahko vprašljiva. Prireditev, ki je desetletja temeljila na množičnem prihodu pohodnikov in obiskovalcev v Dražgoše, se je morala prilagoditi povsem novim razmeram. Epidemija je postavila pod vprašaj prav tiste prvine, ki so bile za prireditev tradicionalno najznačilnejše: množične pohode, srečanja ljudi, skupno slovesnost in druženje. Tako je bila leta 2021 zaradi epidemije covida-19 tradicionalna množična prireditev Po stezah partizanske Jelovice prvič nadomeščena z virtualno izvedbo. Osrednja slovesnost 10. januarja 2021 ni potekala pred množico obiskovalcev, temveč so v Dražgošah posneli slavnostni govor, kulturni program in film o dražgoški bitki. Celoten posnetek je bil predvajan na YouTube kanalu Združenja borcev NOB Škofja Loka. S tem je bila dolgoletna tradicija prireditve prvič prenesena v spletno okolje, spomin na dražgoške dogodke pa se je kljub omejitvam ohranil in dosegel obiskovalce na drugačen način. Leta 2022 se je prireditev začela vračati v živo, vendar je bila zaradi še vedno prisotne epidemije organizirana pod posebnimi pogoji. V okolici spomenika je bilo zagotovljenih 750 sedežev, obiskovalci so morali izpolnjevati pogoje PCT in uporabljati zaščitne maske, organizatorji pa v vasi niso predvideli prodaje hrane in pijače. Kljub omejitvam sta bila izvedena tudi najzahtevnejša pohoda – pohod Po poti Cankarjevega bataljona in nočni pohod iz Železnikov preko Ratitovca v Dražgoše. Leto 2022 je tako pomenilo pomemben korak pri postopnem vračanju prireditve v njeno tradicionalno obliko. Leta 2023 se je prireditev znova vrnila k svoji množičnosti in širšemu obsegu. Poseben pomen je imela tudi njena mednarodna razsežnost. V Dražgoše so bile napovedane delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur-Glane. Gre za kraje, ki so med drugo svetovno vojno prav tako doživeli množično nasilje nad civilnim prebivalstvom. S tem je bila dražgoška zgodba postavljena v širši evropski okvir spomina na vojne zločine in trpljenje civilistov. Razvoj prireditve v teh letih kaže, da se je njen pomen vse bolj pomikal v smer povezovanja različnih vidikov zgodovinskega spomina. V ospredju ostaja spomin na odpor Cankarjevega bataljona, hkrati pa je vse bolj jasno poudarjeno tudi trpljenje domačinov in uničenje vasi. Tako se je v obdobju po epidemiji prireditev postopoma vrnila k množičnosti in svoji tradicionalni obliki, hkrati pa se je njen pomen širil – od ohranjanja spomina na posamezen zgodovinski dogodek k širšemu razmisleku o posledicah vojne, nasilju nad civilnim prebivalstvom, miru in pomenu zgodovinskega spomina. Obdobje med letoma 2010 in 2025 je pokazalo veliko sposobnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice za prilagajanje novim okoliščinam, ne da bi pri tem izgubila svojo temeljno vsebino in prepoznavnost. Ob skrbi za ohranjanje spomenika, zgodovinskega spomina in povezanosti z domačini so se spreminjali tudi organizacijski komite, način priprave prireditve ter pogoji za njeno izvedbo. V obravnavanem obdobju je tako prireditev ohranila svojo temeljno povezanost z Dražgošami in spominom na dražgoške dogodke, hkrati pa se je njena vsebina postopoma širila. Iz prvotnega spomina na Dražgoško bitko se je razvila v širši prostor spominjanja na odpor, trpljenje civilnega prebivalstva, posledice vojne, mir in pomen ohranjanja zgodovinskega spomina. Pri tem so pohodi ostali njena najpomembnejša stalnica in temelj množičnosti prireditve. gihd6aow7vl4mkouou8r0895ehrocza 85947 85946 2026-10-06T06:17:03Z ~2026-53864-35 4770 /* Razvoj prireditve od 1980 do 2000 */ 85947 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''': Razvoj spominske, športne, vzgojne in vojaško-športne prireditve od prvih priprav do konca 20. stoletja | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu, druga redakcija |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} == PETDESETA LETA – OBLIKOVANJE SPOMINSKE TRADICIJE IN NASTANEK ŠPORTNE PRIREDITVE (1952–1959)== ===Oblikovanje spominske kulture in prve priprave na dražgoške slovesnosti=== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih spominskih prireditev v Sloveniji. Vključevala je spominske slovesnosti, pohode po partizanskih poteh, srečanja borcev, kulturne prireditve in vzgojno delo z mladino. Dražgoše so tako postajale pomembno simbolno mesto spomina na narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so potekale že konec leta 1952 pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, kjer so jih vodili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg osrednje spominske slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev in kulturne prireditve. Posebno pozornost so namenili množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so k sodelovanju pritegnili tudi tovarne, ki naj bi zagotovile udeležbo svojih zaposlenih in prevoz. Ob tem so želeli poustvariti simboliko partizanskih poti, zato naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave so po letu 1952 postajale vse obsežnejše. Spomin niso namenjale le padlim borcem, temveč tudi ljudem, ki so med vojno pomagali partizanom – partizanskim materam, terencem in drugim podpornikom, pri katerih so borci našli pomoč, oporo in zatočišče. Slovesnosti so dopolnjevali pevski in godbeni nastopi ter kulturni prispevki, med drugim recitacija Župančičeve pesmi Veš, poet, svoj dolg?. Jeseniški kovinarji so z umetniško sliko poudarili povezanost delavstva in kmetstva ter jo podarili Dražgošam. Leta 1954 se je vsebina prireditev še razširila. Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pri Bičkovi skali pripravila prikaz vojaških vaj napada in obrambe, s katerim so želeli predstaviti vojaški vidik partizanskega bojevanja. V istem letu je Zveza borcev Slovenije v okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja organizirala pohode Po poteh partizanskih brigad. Mladi udeleženci so spoznavali kraje, povezane z narodnoosvobodilnim bojem, obiskovali partizanske družine, grobove padlih borcev in druga pomembna prizorišča iz vojnega obdobja. Ena od poti je vodila tudi skozi Dražgoše, kjer so se seznanili z enim najpomembnejših bojišč gorenjskega partizanstva. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana tudi s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. januar). Tega leta so v Železnikih ves teden potekale prireditve, koncerti in nastopi, praznovanje pa so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, kjer se je v gosti megli velika množica ljudi poklonila spominu padlih junakov. Vas je bila praznično okrašena, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, domačini pa so pripravili dostojen spomin na svoje padle rojake. Po osrednji slovesnosti so se udeleženci v povorki odpravili na pokopališče, kjer so počastili grobove padlih borcev in vaščanov. Ob žalostinkah selške godbe na pihala je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Že v tem obdobju se je torej oblikovala osnovna značilnost poznejše prireditve: spomin na dražgoško bitko ni bil omejen na eno slovesnost, temveč se je povezoval s pohodi, vojaškimi prikazi, kulturnim programom, sodelovanjem mladine in vse širšo množično udeležbo. ===Od spominske slovesnosti do zimskošportne prireditve=== V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjev Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami – z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico ter političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami – pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice. Januarja 1958 je bila tako prvič izvedena zimskošportna prireditev '''Po stezah partizanske Jelovice'''. Prireditev je potekala 11. in 12. januarja 1958. Osrednja tekmovalna vsebina je bil patrolni pohod oziroma pohod smučarskih patrulj. Patruljo so sestavljale tri osebe, vsi člani pa so morali imeti vojaške puške. Poleg športnega dela je bila izvedena tudi ponazoritev Dražgoške borbe. Napadalci so bili vojaki-planinci in rezervni oficirji, obramba pa pripadniki predvojaške vzgoje in rezervni oficirji. Poleg slavnostnega dela je prireditev obsegala kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. S tem je povezala spomin na dražgoško bitko s športnim tekmovanjem, pohodi in množičnim sodelovanjem mladih. Pobudnika programa sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki. Gorenjska smučarska podzveza je izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Pomembno je poudariti, da se je prav leta 1958 začela '''športna prireditev''', medtem ko je bila dražgoška spominska slovesnost starejša in se je razvijala že od začetka petdesetih let. Že v svojem začetku je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope, Škofje Loke in drugih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. ===Leto 1959 – prvi korak v večdisciplinarno zimsko prireditev=== Leta 1959 je bila prireditev izvedena 10. in 11. januarja. Osrednji patruljni tek je že dobil obliko tekmovanja, imenovanega '''patrolni tek Po stezah partizanske Jelovice'''. V primeru neugodnih snežnih razmer bi se smučarski patrolni tek spremenil v pohod patrulj. Tekmovali so člani, starejši člani in mladinci. Poleg patruljnega teka je bil predviden tudi smučarski tek na 14 kilometrov, pri katerem so tekmovali posamezniki. Prvič se je pojavilo tudi tekmovanje v veleslalomu. Za veleslalom v razpoložljivih virih ni objavljenih rezultatov, zato ni mogoče zanesljivo potrditi, da je bil izveden. S tem se je začel razvoj, pri katerem se je prvotnemu patruljnemu tekmovanju pridružila vrsta samostojnih športnih disciplin. '''V letu 1959 pa je bila prireditev Po stezah partizanske Jelovice izvedena dvakrat. Tega leta je namreč Socialistična federativna republika Jugoslavija proslavljala štirideseto obletnico Komunistične partije Jugoslavije. Ob tej priložnosti je bila pod parolo Po stezah partizanske Jelovice organizirana tretja proslava, ki je potekala na Dan borca, 4. julija 1959 na Lipniški planini, in je imela značaj izvenarmadne vzgoje ljudstva. To je bila največja izvedena proslava v počastitev te obletnice. Tako so organizatorji, Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV, postavili predpostavko, da je sovražnik izvršil desant v središče Jelovice in se začeli prebijati proti gorenjskih središčem. Po vsej Gorenjski so bile v odgovor na napad organizirane čete, bataljoni, odredi in birgade, ki so hitele na mesto sovražnikovega desanta, da ga uničijo in preprečijo vdor v dolino. S tem namenom so bili organizirani pohodi iz Kranja, Jesenic, Radovljice, Škofje Loke, Tržiča, Bleda, Bohinja in Žirov. Udeležencev je bilo preko 12.000. Za zaključek so predstavniki JLA priredili krajši kulturni program.''' ==ŠESTDESETA LETA – VELIKA ŠPORTNA ŠIRITEV IN UVEDBA BIATLONA (1960–1969)== ===Leto 1960 – širitev in prvi vpliv snežnih razmer=== Leta 1960 je prireditev potekala 9. in 10. januarja. Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice je bil že izrazito razširjen. Tekmovale so ekipe Bosne in Hercegovine, Hrvaške, JLA in Slovenije, pa tudi republiške ekipe rezervnih oficirjev in podoficirjev. Tekmovali so člani, mladinci in posamezniki. V tem letu se je pokazalo, kako močno je bila prireditev odvisna od snežnih razmer. V Železnikih ni bilo dovolj snega, zato so bile nekatere tekme izvedene v Dražgošah. Veleslalom je zaradi pomanjkanja snega odpadel, prav tako so odpadle sankaške tekme. Prav vremenske razmere bodo v naslednjih desetletjih postale eden najpomembnejših dejavnikov pri organizaciji posameznih tekmovanj. ===Leto 1961 – prireditev preraste lokalne okvire=== Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Istega leta je potekal že peti tradicionalni pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki je bil organiziran temeljiteje kot v prejšnjih letih in je prvič dobil tudi moralno ter finančno podporo Okrajnega ljudskega odbora Kranj. Prireditev je bila razširjena na območje celotne Gorenjske, na kraje ob vznožju Jelovice. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekali na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. Program je bil leta 1961 že zelo širok. Patruljni tek oziroma patruljni tek, kot se je poimenovanje postopoma ustalilo, je potekal v Železnikih, za mladince na 10 kilometrov in za člane na 15 kilometrov. Hkrati je bil izveden tek na 15 kilometrov za posameznike. V Železnikih so organizirali tudi slalom in sankaško tekmovanje, v Kropi skoke za člane in mladince, v Bohinju smučarski štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, v Ribnem pri Bledu pa okrajno pionirsko prvenstvo v tekih s streljanjem z zračno puško. Program je poleg pohodov in športnih tekmovanj vključeval tudi kresovanja, kulturne prireditve, projekcijo dokumentarnega diafilma Dražgoška bitka ter slavnostna zborovanja. Organizatorji so pripravili tudi obsežen prospekt z zgodovinskim pregledom Gorenjske in narodnoosvobodilnega boja, s čimer je prireditev dobila izrazito izobraževalno razsežnost. Spomin na dražgoško bitko je tako dokončno presegel lokalne okvire, prireditev pa se je utrdila kot ena osrednjih spominskih in športnih manifestacij na Gorenjskem ter pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Slovenije. ===Leto 1962 – nastanek več različnih tekmovalnih smeri=== Leta 1962 so bila v okviru prireditve izvedena patruljna tekmovanja, okrajno pionirsko tekmovanje v smučarskih tekih, štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, slalom in sankaško tekmovanje. Patruljni teki so bili takrat že organizirani na več ravneh. Nastopali so mladinci športnih organizacij, mladinci predvojaške vzgoje, člani športnih organizacij, družbenih organizacij in starejši člani. Poleg njih so nastopale reprezentance republik in JLA. Pionirsko tekmovanje na Lancovem je bilo razdeljeno na posamične nastope pionirjev in pionirk ter ekipno tekmovanje. Štafetni tek za Memorial Tomaža Godca je potekal v Bohinju. Napovedan je bil tudi nočni slalom, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. Prav tako je bilo zaradi slabih vremenskih razmer odpovedano sankaško tekmovanje. ===Leto 1963 – širitev športnih disciplin=== Leta 1963 se je program še razširil. Patruljni tek je bil razdeljen na več kategorij: mladinci so tekli 5 kilometrov, člani 10 kilometrov, republiške ekipe pa 15 kilometrov. Tekmovanje je potekalo v Železnikih. Tek posameznikov je obsegal 10 kilometrov za mladince in 15 kilometrov za člane. V Železnikih je bil izveden nočni slalom, v Kropi smučarski skoki za člane in mladince, na Lancovem okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, v Selcih in Kropi pa sankaške tekme. Sankaško tekmovanje je bilo že razdeljeno glede na vrsto sani: nastopali so tekmovalci z navadnimi sanmi, samotežnimi sanmi in tekmovalnimi sanmi. V Kropi so nastopali samo tekmovalci s tekmovalnimi sanmi. ===Leto 1964 – neposredni predhodnik biatlona=== Leta 1964 so se nadaljevali patruljni teki, smučarski teki posameznikov, nočni slalom, sankaške tekme in okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih. Patruljni tek je potekal v Železnikih na 10 kilometrov, tekmovale pa so patrulje športnih in društvenih organizacij ter člani različnih starostnih skupin. Posamezniki in republiške reprezentance ter JLA so na 15-kilometrski progi prav tako tekmovali v Železnikih. Smučarski teki posameznikov so bili pomembni tudi zaradi nadaljnjega razvoja tekmovalne discipline. Prav iz te tradicije se je razvila potreba po prilagoditvi pravil in uvedbi modernega zimskega dvoboja – biatlona. ===Uvedba biatlona in športni vrhunec šestdesetih let=== ====Leto 1965 – uvedba biatlona==== Leta 1965 je bila uvedena nova pomembna disciplina – '''smučarski biatlon'''. V okviru prireditve je bilo prvič uvedeno tekmovanje v modernem zimskem dvoboju – biatlonu, zato so bila prilagojena tudi tekmovalna pravila. Tekmovanje je potekalo v Železnikih za člane, posameznike in ekipe. Hkrati so potekali patruljni teki, nočni slalom, okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, smučarski skoki in sankaške tekme. Leto 1965 je zato ena najpomembnejših prelomnic v razvoju športnega dela prireditve. Do takrat se je razvijala predvsem iz patruljnih in posameznih smučarskih tekov, od tega leta dalje pa je dobila tudi formalizirano biatlonsko tekmovanje. ====Leto 1966 – biatlon postane državno prvenstvo==== Leta 1966 je bil v Dražgošah izveden '''državno prvenstvo v biatlonu'''. Proga je bila dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. V časopisnem viru Gorenjskega glasa je prvič omenjeno tretje državno prvenstvo v biatlonu, čeprav prejšnji pregledani viri tega poimenovanja niso izrecno navajali. Poleg državnega prvenstva v biatlonu je potekal patruljni tek oziroma ponovno poimenovan patrolni tek, na katerem so sodelovale republiške reprezentance in ekipe JLA, starejši člani in mladinci pa so tekli na 10 kilometrov. Pomembno spremembo je doživelo tudi tekmovanje šolske mladine. Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol je bilo leta 1966 spremenjeno: v smučarskih tekih so opustili streljanje, dodali pa tekmovanja v slalomu in skokih. Poimenovanje tekmovanja takrat še ni bilo povsem enotno. ====Leto 1967 – prvi večji finančni problem==== Leta 1967 je bila prireditev vključena v proslave 25-letnice vstaje. Pomembno mesto je dobilo tudi tradicionalno smučarsko tekmovanje osnovnošolske mladine v Lancovem, ki ga je odprl narodni heroj Anton Dežman – Tonček. Istega leta se je prvič resneje pokazal problem financiranja. Skupščina občine Škofja Loka je sklenila, da bo prireditev financirala v tolikšni meri kot druge gorenjske občine, vendar druge občine niso pokazale dovolj zanimanja, zato je bilo praznovanje okrnjeno. Neposredna posledica finančnih težav je bila odpoved sankaških tekem in nočnega slaloma. Pri obeh je v virih kot razlog izrecno navedeno, da ni bilo denarja. To je pomemben podatek za razumevanje nadaljnjega razvoja: posamezne discipline niso izginjale samo zaradi vremena ali spremembe športnih interesov, ampak tudi zaradi finančnih možnosti organizatorjev. ====Leto 1968 – ponovna širitev programa==== Leta 1968 so prireditve potekale skoraj deset dni in so vključevale nočni slalom v Železnikih, tek na smučeh v Dražgošah, slalom, smučarske teke in biatlon v Lancovem pri Radovljici, smučarske skoke v Kropi, nočne sankaške tekme v Selcih in tekmovanja tabornikov pri Bičkovi skali. Program so dopolnjevale žalna komemoracija s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, slavnostna akademija v Dražgošah ter srečanje nekdanjih borcev v Železnikih. V tem obdobju je prireditev že izrazito povezovala različne kraje Gorenjske. Posamezne športne discipline niso bile skoncentrirane v Dražgošah, temveč so se odvijale v Železnikih, Lancovem, Kropi, Selcih in drugod. Dražgoše so ostajale osrednje spominsko središče, športni program pa je imel regionalni značaj. ====Leto 1969 – ureditev financiranja in vrhunec športne razvejanosti==== Do začetka šestdesetih let so stroške prireditev pokrivale vse gorenjske občine, po ukinitvi okrajev pa se je finančna podpora zmanjšala in organizatorji so se prvič resneje soočili z vprašanjem financiranja. Opozarjali so, da bi brez širše podpore lahko dolgoletna tradicija zamrla, zato so si prizadevali, da bi pri financiranju ponovno sodelovale vse gorenjske občine. Leta 1969 je bil določen ključ financiranja: občina Škofja Loka naj bi pokrila 50 odstotkov vseh stroškov, Kranj 15 odstotkov, Radovljica 15 odstotkov, Jesenice 10 odstotkov in Tržič 10 odstotkov. Ta ureditev kaže, da je prireditev postala '''gorenjski projekt''', pri katerem je sodelovalo več občin. Program leta 1969 je bil izredno širok. Vključeval je tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem, meddruštveni nočni slalom v Železnikih, peto republiško prvenstvo v biatlonu v Dražgošah, patruljne teke oziroma tekmovanje smučarskih patrulj, tekmovanje veteranov v tekih, meddruštvene smučarske skoke v Kropi, meddruštvene nočne sankaške tekme in sankaške tekme naslednji dan v Selcih ter pohod tabornikov k Bičkovi skali. Ob športnem programu so se še naprej razvijale dejavnosti za mladino, med njimi tradicionalna osnovnošolska smučarska tekmovanja in literarni natečaj Partizanska zgodba. Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je leta 1969 pripravil sprejem za deset nagrajenih mladih avtorjev z osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voranca ter jih nagradil s knjižnimi deli, najboljše prispevke pa sta objavila časnik Železar in jeseniški radio. ==SEDEMDESETA LETA – MNOŽIČNOST, TERITORIALNA OBRAMBA IN VOJAŠKO-ŠPORTNI RAZVOJ (1970–1979)== ===Začetek sedemdesetih let – povezovanje športa, vzgoje in vojaške tradicije=== V začetku sedemdesetih let je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dokončno postala ena najpomembnejših spominsko-športnih prireditev na Gorenjskem. Organizatorji so se zavedali, da zgolj klasične komemoracije in spominska zborovanja ne zagotavljajo več trajnega prenosa zgodovinskega spomina, zato so iskali nove oblike, ki bi bile bližje mladim. Zimskošportna tekmovanja, pohodi in aktivno vključevanje mladih so se pokazali kot uspešna pot povezovanja spomina na dražgoško bitko s športom, vzgojo in druženjem. Posebno pozornost so namenjali vzgojnemu delu. V okviru prireditve so nadaljevali z literarnim natečajem Partizanska zgodba, v katerem so sodelovali učenci osnovnih in srednjih šol. Nagrajeni mladi avtorji so se srečevali s pisatelji in ustvarjalci, med njimi s Tonetom Svetino in Ivom Šubicem. Organizatorji so želeli, da mladi zgodovine ne bi spoznavali le skozi govore in spominske slovesnosti, temveč tudi skozi ustvarjalno delo, osebna pričevanja in lastno sodelovanje pri ohranjanju spomina. ===Leto 1970 – zelo širok športni program=== Leta 1970 je bil v Dražgošah izveden že VII. državno prvenstvo v biatlonu. Poleg tega so bili na programu meddruštveni nočni slalom v Železnikih, patruljni teki oziroma smučarske patrulje v Dražgošah, sankaška tekma v Selcih, meddruštveni smučarski skoki v Kropi in Gorenji vasi ter tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem. Patruljni teki so bili razdeljeni v številne kategorije: patrulje brez razreda, mlajši člani, starejši mladinci z razredom in brez razreda, teritorialne enote, mlajši mladinci ter posamezne kategorije mladink, veteranov in članic. Takšna razvejanost kaže, da je patruljno tekmovanje že pred ustanovitvijo formalnega prvenstva Teritorialne obrambe imelo izrazito večnivojsko in večkategorijsko strukturo. ===Leto 1971 – začetek novega obdobja Teritorialne obrambe=== Leta 1971 je bil program še vedno zelo širok. Potekali so meddruštveno sankaško tekmovanje, tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nočni slalom, meddruštveni smučarski skoki, tekmovanje Teritorialne obrambe v smučarskih tekih, VII. republiško prvenstvo v biatlonu ter patruljni teki in teki veteranov. Biatlon, patruljni teki in teki veteranov so bili zaradi mednarodnih tekov v Bohinju prestavljeni za en teden. Tudi ta podatek kaže, da se je prireditev vse bolj povezovala z večjim športnim koledarjem in ni več delovala kot povsem izoliran lokalni dogodek. Leto 1971 pa je pomembno predvsem zaradi institucionalne spremembe. Republiški štab Teritorialne obrambe je sprejel predlog pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za Gorenjsko, da se v Dražgošah organizira vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih. S tem se je začel proces, v katerem se je prvotni patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice postopoma razvil v samostojno prvenstvo Teritorialne obrambe. Prvo takšno prvenstvo je potekalo leta 1972. ===Leto 1972 – vrhunec množičnosti in začetek prvenstva TO=== Ob tridesetletnici dražgoške bitke leta 1972 je prireditev dosegla nov vrh. Na osrednji proslavi in športnih tekmovanjih je sodelovalo več kot 1200 udeležencev, med njimi tudi tekmovalci iz drugih jugoslovanskih republik. Dražgoše so se v tem času že uveljavile kot pomemben prostor srečevanja nekdanjih borcev, mladine, športnikov in širše javnosti. K uspešni izvedbi slovesnosti je poleg civilnih organizatorjev pomembno prispevala tudi vojska, ki je pomagala z opremo in izkušnjami pri organizaciji. Ugodne snežne razmere in jasen zimski dan so dodatno pripomogli k uspehu športnega dela prireditve. Ob slovesnosti so udeležencem dražgoške bitke in nagrajencem literarnih tekmovanj predstavili tudi drugo, dopolnjeno izdajo knjige Ivana Jana o dražgoški bitki. Kulturni program so sooblikovali tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Organizatorji pa so ob uspehu prireditve opozarjali tudi na nekatere težave – predvsem težaven dostop do Dražgoš, pomanjkanje parkirnih površin in omejen prostor za večja zborovanja. Kljub temu je prireditev potrjevala, da je mogoče spominski dogodek uspešno povezati z množično športno in kulturno manifestacijo. Leta 1972 je bilo prvič izvedeno '''smučarsko patruljno tekmovanje za prvenstvo enot Slovenije oziroma Teritorialne obrambe'''. Poleg njega so v Dražgošah potekali odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti, smučarska patruljna tekmovanja športnih in družbenih organizacij Slovenije, smučarsko patruljno tekmovanje ekip republik ter solo teki članic, starejših in mlajših mladink ter veteranov. To je pomenilo novo stopnjo razvoja: patruljni tek ni bil več samo ena izmed športnih disciplin, temveč je dobival '''poseben vojaški in institucionalni pomen'''. ===Leto 1973 – širitev vojaških tekmovanj in vpliv vremena=== Leta 1973 je bilo zaradi muhastega vremena prvotno izvedbo treba odpovedati oziroma prestaviti. Prireditev je bila nato izvedena v februarju. Na programu so bili sankaško tekmovanje v Selcih, tekmovanje patrulj v Dražgošah, prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti, tek slepih tekačev, smučarski skoki, državno in republiško prvenstvo v biatlonu ter tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol v tekih in veleslalomu. Leta 1973 je bilo v okviru prireditve izvedeno tudi tekmovanje slepih tekačev. S tem se je pokazal vključujoč značaj športnega programa, ki ni bil namenjen samo vojaškim ekipam in registriranim športnikom. ===Leto 1974 – jugoslovanski memorialni pomen=== Leta 1974 so se dražgoškega memoriala udeležili tudi slepi smučarji, kar je še dodatno poudarilo vključujoč značaj prireditve. Organizatorji so se tisto leto soočili z velikimi težavami zaradi pomanjkanja snega, saj še nekaj dni pred začetkom ni bilo gotovo, ali bo tekmovanja sploh mogoče izpeljati. Kljub neugodnim razmeram je prireditveni odbor prireditev uspešno izvedel in si prislužil priznanje udeležencev. Na športnem področju je bilo leta 1974 izvedeno 10. republiško prvenstvo v biatlonu, ki je veljalo tudi za tekmovanje za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal oziroma Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita. Patruljno tekmovanje se je še naprej širilo. Vključevalo je enote JLA, partizanske enote Slovenije in milico, hkrati pa je bilo razdeljeno na tekmovanje športnih in družbenih organizacij, tekmovanje republiških reprezentanc ter solo teke in teke veteranov. V širši program prireditve so se vključevali tudi škofjeloški taborniki. Že četrto leto zapored so pripravili tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice, ki je bilo namenjeno preverjanju orientacijskih spretnosti, vzdržljivosti in znanja mladih. Tokratno tekmovanje je privabilo rekordno število udeležencev – na startu se je zbralo kar 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Zaradi velikega števila tekmovalcev se je tudi slavnostna razglasitev rezultatov zavlekla za več kot eno uro. ===Leto 1975 – prireditev postane jugoslovanski memorial in množična manifestacija=== Leta 1975 je prireditev postala del Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala, ki je potekal pod pokroviteljstvom generala armade Nikole Ljubičića. Organizatorji so pričakovali več kot 4000 tekmovalcev in udeležencev pohodov, kar je potrjevalo, da je prireditev prerasla regionalne okvire. Program se je še razširil. Prvič je bil vključen mednarodni biatlon, v katerem so sodelovale tudi tuje reprezentance. Poleg tega so se prireditve udeležili rezervni vojaški starešine, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in Teritorialne obrambe, taborniki, planinci, sindikalne organizacije ter številna druga društva. Na programu so bili mednarodno tekmovanje v biatlonu, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, tekmovanje v veleslalomu, smučarski skoki, sankaško tekmovanje, tekmovanje patrulj PE, TO, JLA in milice, tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod ter več množičnih pohodov. Organizirani so bili pohod članov ZZB NOV in mladine s prapori, pohod članov sindikalnih organizacij in pohod šolske mladine. Prav leta 1975 se tako zelo jasno pokaže nova značilnost prireditve: športna tekmovanja so še vedno pomembna, vendar jih dopolnjujejo množični pohodi, orientacijska tekmovanja, vojaško-športne discipline, delo z mladino in različne organizacije. ===Leto 1976 – sneg spremeni program=== Leta 1976 je bilo geslo prireditve '''Dan Cankarjevega bataljona'''. Posebna pozornost je bila namenjena pohodnim oblikam. Republiško prvenstvo v biatlonu, ki je bilo vključeno tudi v okvir tekmovanj za Jugoslovanski memorialni pokal, je bilo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Smučarsko patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe, ekip JLA, milice in občinskih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin je potekalo na Kropi, veleslalom za cicibane pa je bil iz Železnikov prestavljen na Soriško planino. Zaradi pomanjkanja snega so odpovedala tekmovanja na Lancovem, Poljanah, smučarski skoki v Kropi in tekmovanja v Rudnem. Organizatorji so zato dali večji poudarek pohodnim oblikam. Leto 1976 je eden najbolj jasnih primerov, kako je '''vreme neposredno vplivalo na vsebinsko razmerje med športnim in spominskim delom prireditve'''. Ko zimska športna tekmovanja niso bila mogoča, je bilo mogoče večji del programa preusmeriti v pohode. ===Leto 1977 – konec biatlonskega prvenstva v Dražgošah=== Leta 1977 je bila prireditev povezana s številnimi jubileji: 40-letnico prihoda Tita na čelo Komunistične partije, 85-letnico njegovega rojstva in 35-letnico dražgoške bitke. Na programu so bili republiško prvenstvo v biatlonu in tekmovanje za Jugoslovanski smučarski memorialni pokal, veleslalom za cicibane in cicibanke, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, VI. smučarsko tekmovanje enot Teritorialne obrambe, Jugoslovanske armade, TO ZSMS in milice, tekmovanje tabornikov, smučarski skoki ter veleslalom za pionirje. Prav leto 1977 pa je za zgodovino biatlona pomembna prelomnica. Zaradi '''slabe organizacije in slabih pogojev proge je bilo prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno'''. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal. Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah. To pomeni, da se po približno dvanajstih letih razvoja biatlonskega tekmovanja ena najpomembnejših športnih linij prireditve zaključi oziroma se iz Dražgoš umakne. ===Konec sedemdesetih let – postopno krčenje klasičnih disciplin=== Leta 1978 je bilo pomanjkanje snega ponovno pomemben dejavnik. Sankaško tekmovanje je odpadlo. Tekmovanje gorenjskih osnovnih in srednjih šol v smučarskih tekih in veleslalomu je bilo prestavljeno z Lancovega na Koblo. Tekmovanje v tekih je odpadlo. Smučarski tek za Jugoslovanski pokal je bil izveden na Starem vrhu, patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe na Prtovču, orientacijski tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS pa v Kropi. Leta 1979 so bili na programu smučarski skoki, veleslalom za cicibane in cicibanke, veleslalom za pionirje, smučarski tek za mladince, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, patruljno tekmovanje enot TO, JLA in milice ter orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS. V tem obdobju je opazno postopno zmanjševanje števila klasičnih športnih disciplin. Biatlon kot državno oziroma republiško prvenstvo izgine, posamezne discipline se pojavljajo bolj ali manj glede na razmere, večji pomen pa dobivajo patruljna tekmovanja, smučarski teki in orientacijske oblike. ==OSEMDESETA LETA – VRHUNEC MNOŽIČNOSTI IN PRILAGAJANJE VREMENSKIM RAZMERAM (1980–1989)== ===Osemdeseta leta – vrhunec množičnosti=== V osemdesetih letih je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dosegla vrhunec razvoja. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji, ki je povezovala pohode, smučarska tekmovanja, veteranska srečanja in kulturne programe. Vsako leto so se v Dražgošah srečevali nekdanji borci, mladina, športniki, planinci, taborniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Po podatkih organizatorjev se je prireditve vsako leto udeleževalo med 4.000 in 5.000 ljudi. V ospredju posameznih izvedb niso bile več večje vsebinske spremembe, temveč predvsem rast udeležbe, jubileji, posebni dogodki in prilagajanje razmeram. Leta 1980 je prireditev potekala dva dni. V soboto so bila na programu športna tekmovanja, v nedeljo pa pohodi in osrednja spominska slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Športne prireditve so potekale pod geslom Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo, ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Posebnost tega leta je bilo srečanje nekdanjih pripadnikov Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda na Češnjici, kjer so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli borci. Dražgoše je obiskala tudi delegacija ameriških vojnih veteranov, kar je dodatno opozorilo na širši pomen kraja kot prostora zgodovinskega spomina. Športni program je vključeval smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, veleslalom za cicibane, sankaško tekmovanje, smučarsko prvenstvo TO SR Slovenije za enote TO, JLA in milice, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS ter množični smučarski tek, katerega organizator je bil Smučarski klub Triglav iz Kranja. Leta 1981 je pomemben del športnega programa predstavljalo '''10. odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih'''. Tekmovanje je poleg športnega značaja ohranjalo tudi povezavo z vojaško tradicijo in spominom na partizanske pohode. ===Leto 1982 – jubilej in koncentracija prireditve na en dan=== Jubilejna 25. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bila leta 1982 posvečena 40. obletnici dražgoške bitke in je bila hkrati zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loke. Leta 1982 se je zgodila pomembna organizacijska sprememba: '''prvič so vsa tekmovanja potekala v nedeljo in je bilo vse dogajanje skoncentrirano na en dan'''. Na programu so bili 11. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, smučarski tek Smučarskega kluba Triglav, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, sankaško tekmovanje in patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Ob jubileju so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca – Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca – Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana – Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj. Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 dalje nosil ime Pokal maršala Tita. Ob jubileju so se odprle tudi razprave o nadaljnjem razvoju prireditve. Organizatorji in dolgoletni udeleženci so opozarjali, da je treba program vsebinsko dopolnjevati in ga približati mlajšim generacijam. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina. V istem obdobju je bila v javnosti ponovno izpostavljena tudi nedokončana filmska nadaljevanka Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo sprožala vprašanja o zgodovinski verodostojnosti, organizaciji in financiranju projekta. ===Leto 1983 – prilagajanje razmeram na terenu=== Leta 1983 so med pomembnejšimi tekmovanji izstopali tek za Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita ter patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe. Prireditev je bila vse bolj odvisna od snežnih razmer. Patruljno prvenstvo je bilo v Dražgošah izvedeno celo '''v suhem, brez smuči'''. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden v Dražgošah, vendar so organizatorji opozarjali, da bi v primeru pomanjkanja snega start prestavili pod Bičkovo skalo. Pri sankaškem tekmovanju ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Tudi množični smučarski tek Smučarskega kluba Triglav je bil zaradi premalo snega predviden na Jezerskem, vendar za izvedbo v virih ni objavljenih rezultatov. V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta. Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci naj bi traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bi še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja. Leto 1980 je zaznamovala tudi razprava o nedokončanem televizijskem projektu Dražgoška bitka, pri katerem so se pojavila vprašanja zgodovinske verodostojnosti, financiranja in sodelovanja nekdanjih borcev. ===Leto 1984 – nadaljevanje prilagajanja=== Leta 1984 je bilo izvedeno 13. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, v katerem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden na Slemenu, vendar rezultati niso objavljeni, zato ni mogoče zanesljivo potrditi izvedbe. Prav tako je bilo predvideno sankaško tekmovanje v Dolenji vasi, vendar tudi zanj ni objavljenih rezultatov. Smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil predviden na Dražgoški oziroma pri Bičkovi skali, z možnostjo prestavitve na Jelovico v primeru pomanjkanja snega. Patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS je potekalo v Kropi. Leto 1984 tako potrjuje trend, da se je del tradicionalnega športnega programa ohranjal, vendar je bila izvedba številnih disciplin vedno bolj odvisna od snega in terenskih pogojev. ===Leto 1985 – postopno izginjanje sankanja=== Leta 1985 je bilo izvedeno 14. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. V njem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil ponovno izveden v Dražgošah oziroma na Slemenu. Potekal je tudi Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Pomembno je, da leta 1985 ni več omenjenega sankaškega tekmovanja. V prejšnjih letih je bilo še napovedano, vendar brez objavljenih rezultatov, zato se leto 1985 lahko šteje kot zadnje leto, v katerem je sankaško tekmovanje še zanesljivo zajeto v širšem časovnem razponu, nato pa iz programa izgine. ===Leto 1986 – ponovna dvodnevna izvedba=== Leta 1986 je prireditev ponovno potekala tudi v soboto. Izvedeno je bilo 15. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, veleslalom za cicibane in cicibanke, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Po koncentraciji celotnega programa na nedeljo leta 1982 se je torej leta 1986 znova vzpostavil bolj razpršen časovni okvir prireditve. ===Leto 1987 – težke zimske razmere=== Leta 1987 so bili pogoji za tekmovanja zelo težki. Stalno je snežilo, pihal je veter in bilo je zelo mrzlo. Kljub temu je bilo izvedeno 16. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Tekmovanje je bilo zaradi razmer izvedeno na Jelovici. Veleslalom za cicibane in cicibanke je potekal na Slemenu v Dražgošah, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal pa na Kamnitniku za Škofjo Loko. V Kropi je potekalo 12. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Leto 1987 kaže, da organizatorji kljub zelo slabim razmeram niso želeli odpovedati osrednjih tekmovanj, temveč so jih po potrebi prestavili na druge lokacije. ===Leto 1988 – leto brez snega=== Leta 1988 snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 17. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Prvenstvo je bilo izvedeno na Jelovici. Veleslalom za cicibane in cicibanke na Slemenu v Dražgošah je zaradi pomanjkanja snega odpovedal. To je pomemben trenutek za razvoj veleslaloma, saj je bilo tekmovanje nato ponovno organizirano šele leta 1999. Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil izveden na Pokljuki, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS pa v Kropi. Leto 1988 je tako eden najbolj očitnih primerov, ko je pomanjkanje snega neposredno povzročilo odpoved klasične discipline in prestavitev drugih tekmovanj na primernejše lokacije. ===Leto 1989 – stabilizacija pred velikim političnim prelomom=== Leta 1989 je bilo vreme v Dražgošah zelo lepo, zato je bilo 18. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije izvedeno v Dražgošah. V Kropi je potekalo 14. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. V primerjavi s šestdesetimi in sedemdesetimi leti je bil program precej ožji. Izginili so biatlon, smučarski skoki, sankaške tekme, šolska tekmovanja in številne druge discipline. V ospredju sta ostajali predvsem patruljna oziroma vojaško-športna tradicija in množični spominski del prireditve. ==DEVETDESETA LETA – POLITIČNI PRELOM, OSAMOSVOJITEV IN NASTANEK NOVEGA MODELA (1990–1999)== ===Leto 1990 – zadnje obdobje starega sistema=== Leta 1990 je bilo izvedeno 19. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih ter 15. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. 29. decembra 1989 je umrl Ive Šubic, kar je pomemben kulturni in osebni dogodek za širši krog ljudi, povezanih s prireditvijo. Leto 1990 predstavlja zadnje celotno obdobje, ko je prireditev še potekala v okviru starega jugoslovanskega političnega in organizacijskega sistema. ===1991 – politični prelom in začetek novega športnega programa=== Leta 1991 je bila udeležba na prireditvi bistveno manjša, približno 1000 ljudi. Vreme je bilo deževno in sneženo. Izvedeno je bilo 20. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije. Na tekmovanje je bila povabljena tudi JLA, vendar ni sodelovala. Ta podatek ima posebno težo. Do takrat je bila JLA desetletja sestavni del vojaško-športnega programa. Leta 1991 pa se je zaradi političnih sprememb njena vloga v prireditvi končala. Hkrati se je pojavil nov šport – '''dirka gorskih kolesarjev''', ki je potekala iz Nemilj. To je začetek novega obdobja, v katerem se poleg tradicionalnih vojaških in zimskih disciplin pojavljajo civilne rekreativne športne vsebine. ===1992 – osamosvojitev Slovenije in prilagoditev programa=== Leta 1992 je bilo vreme pomladno in snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 21. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, vendar ne več v Dražgošah, temveč na Pokljuki. Poleg njega je bila predvidena tekma rekreativnih kolesarjev. Pojavili so se tudi jadralni padalci, vendar tekmovanja kljub razpisom in željam organizatorjev niso izvedli, ker se nekateri udeleženci niso želeli udeležiti prireditve. Leto 1992 tako kaže dvojni proces: tradicionalno patruljno tekmovanje se ohranja v novem slovenskem državnem okviru, hkrati pa se program odpira novim športom. ===1993 – širitev rekreativnega in mladinskega programa=== Leta 1993 je bilo izvedeno 22. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki. Izvedena je bila tudi rekreativna tekma gorskih kolesarjev, ki je potekala v smeri Dražgoš iz Nemilj in Češnjice. Poleg tega je bilo organizirano orientacijsko tekmovanje tabornikov z nazivom '''Glas Jelovice'''. Tako se je po osamosvojitvi znova vzpostavljala povezava med prireditvijo, mladino, orientacijo, rekreacijo in spominskimi potmi. ===1994 – novi športi in širjenje programa=== Leta 1994 so pohodniki poročali o veliko blata, kar ponovno kaže na vpliv vremenskih in terenskih razmer. Izvedeno je bilo 23. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki. Program so dopolnili dve kegljaški tekmovanji in rokometni turnir. Kegljaški tekmovanji sta potekali že pred nedeljsko osrednjo prireditvijo. To je pomembna vsebinska sprememba: prireditev ni več vezana samo na zimske športe. Postaja širša športno-rekreativna manifestacija. ===1995 – utrjevanje novega modela=== Leta 1995 je bilo izvedeno 24. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, ki je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega sta bili izvedeni dve kegljaški tekmovanji – eno v Kamniku kot regijsko tekmovanje in drugo v Železnikih. Tako se športni program vse bolj razporeja na več krajev in več dni. ===1996 – Slovenska vojska in mednarodna udeležba=== Leta 1996 je bila ustanovljena '''Gorska šola Slovenske vojske'''. To je neposredno vplivalo na razvoj patruljnega tekmovanja. Izvedeno je bilo 25. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku z '''mednarodno udeležbo'''. Mednarodna udeležba pomeni novo razvojno stopnjo. Nekdanje jugoslovansko vojaško tekmovanje je postalo slovensko vojaško tekmovanje, ki se je začelo odpirati tudi sodelovanju tujih enot s podobnimi nalogami in tradicijami. Poleg prvenstva je potekalo kegljaško tekmovanje. ===1997 – patruljno tekmovanje postane prvenstvo Slovenske vojske in policije=== Leta 1997 je bilo zaradi hudega žledoloma organizacijsko zahtevno obdobje. Tekmovanje se je preimenovalo v '''26. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. To poimenovanje je pomembno, saj jasno pokaže institucionalno spremembo. Teritorialne obrambe ni več; nosilca tekmovanja postajata Slovenska vojska in slovenska policija. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Kegljaško tekmovanje se je odvijalo več dni – v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču. ===1998 – nadaljevanje mednarodnega prvenstva=== Leta 1998 je bilo izvedeno 27. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto, organiziralo pa ga je 3. Pokrajinsko poveljstvo Slovenske vojske za Gorenjsko. Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo več dni, v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču. S tem se potrjuje proces, ki se je začel že v začetku devetdesetih let: patruljno tekmovanje se vse bolj organizacijsko odmika od prvotnega organizacijskega jedra prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postaja samostojna vojaška športna prireditev, ki pa še vedno ohranja spominsko povezavo z Dražgoško bitko. ===1999 – vračanje nekaterih športnih vsebin=== Leta 1999 je bilo izvedeno 28. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Poleg prvenstva je bil izveden tudi smučarski tek veteranov. Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo, ponovno pa se je pojavil tudi slalom za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah. Po večletnem premoru se je tako začelo vračati tudi nekaj neposrednejših športnih vsebin za otroke. ==2000–2026 – PREOBLIKOVANJE PRIREDITVE IN OHRANJANJE POHODNIŠKE TRADICIJE== Leta 2000 je bilo izvedeno '''29. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega je bil izveden rekreacijski smučarski tek v Dolenji vasi, kegljaško tekmovanje ter veleslalom za šolske in predšolske otroke v Dražgošah. Po letu 2004 se športna tekmovanja, ki so bila dolga desetletja pomemben spremljevalni del prireditve Po stezah partizanske Jelovice, v razpoložljivih virih pojavljajo vse redkeje. Leta 2004 je še potekalo 33. smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije, za leto 2005 pa v pregledanem gradivu ni podatkov o izvedenih tekmovanjih v okviru prireditve, leta 2006 pa tekmovanja ob prireditvi niso več omenjena. Patruljni tek se je nato nadaljeval na Pokljuki pod organizacijo Slovenske vojske. Tekmovanje je še naprej povezovalo pripadnike Slovenske vojske in policije, pozneje pa tudi Civilne zaščite. Pomembno je, da so se ga še naprej udeleževali tudi borci in veterani, ki so nastopali v svojih posebnih kategorijah. Leta 2014 so se v svoji kategoriji pomerili veterani NOB, veterani vojne za Slovenijo in policijski veterani, leta 2018 pa so bili posebej navedeni tudi člani Zveze borcev za vrednote NOB, za katere je bila razpisana kategorija borcev. S tem se je zaključilo pomembno obdobje, v katerem je prireditev poleg spominskega in družbenega značaja združevala tudi številne športne discipline ter povezovala rekreativce, športnike, pripadnike vojaških in drugih organizacij ter širšo javnost. '''Športni del prireditve se je postopoma ločil od osrednje prireditve, medtem ko so pohodi ostali njena temeljna in najbolj prepoznavna vsebina'''. Prav pohodniški del je tudi v naslednjih letih ohranjal množičnost prireditve ter njeno povezanost s spominom na dražgoške dogodke in širši prostor Jelovice. Svoj prispevek so ohranjali tudi kolesarji, ki so do leta 2020 organizirano prihajali v Dražgoše iz kranjske smeri. ==Razvoj posameznih tekmovanj== Če celotno zgodovino pogledamo še po posameznih disciplinah, se pokažejo zelo različne razvojne poti. ===Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice=== Osnovno tekmovanje je nastalo leta 1958 kot '''patrolni pohod Po stezah partizanske Jelovice'''. Sprva je šlo za pohod smučarskih patrulj, v katerih so bili trije člani, vsi oboroženi z vojaškimi puškami. Med letoma 1958 in 1960 se uporablja izraz '''patrolni tek''', nato se v prvi polovici šestdesetih let postopoma uveljavi izraz '''patruljni tek'''. Tekmovanje je bilo namenjeno različnim kategorijam: veteranom, družbenim in športnim organizacijam, republiškim ekipam oziroma reprezentancam ter ekipam JLA, pozneje tudi TO in milice. Od leta 1968 dalje se patruljna tekmovanja vedno bolj razcepijo na več uradnih kategorij. Leta 1971 je republiški štab Teritorialne obrambe sprejel predlog za vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih, prvo prvenstvo pa je bilo izvedeno leta 1972. ===Smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe=== Druga razvojna linija se začne leta 1972. Tekmovanje je skozi čas spreminjalo uradna poimenovanja: od tekmovanja teritorialnih enot, smučarskega patruljnega tekmovanja za prvenstvo enot Slovenije in smučarskega prvenstva TO SR Slovenije do smučarskega prvenstva enot TO SR Slovenije v patruljnih tekih. V začetku so sodelovale TO, JLA in milica, tekmovanja pa so postajala vse bolj množična. Postopoma so se odpirala tudi ženskam. Leta 1991 JLA ni več sodelovala, čeprav je bila povabljena. Po osamosvojitvi se je tekmovanje preoblikovalo v odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Leta 1996 se je začela mednarodna udeležba. Pomemben razlog je bila ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske, ki je omogočila oziroma spodbudila sodelovanje tujih enot s podobnimi nalogami. Od leta 1997 se tekmovanje pojavlja kot odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. V devetdesetih letih se je tekmovanje vedno bolj organizacijsko odmikalo od prvotnih organizatorjev prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postajalo tekmovanje pod organizacijo Slovenske vojske, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko. ===Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti=== Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti se pojavi leta 1972 kot '''odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti''', leta 1973 pa kot prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti. Omenjeno je samo v letih 1972 in 1973. Na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je šlo za samostojno tekmovanje ali za eno od kategorij oziroma del širšega patruljnega tekmovanja. ===Posamični smučarski tek=== Posamični smučarski tek se pojavi leta 1959 s tekom na 14 kilometrov, nato se leta 1961 in v naslednjih letih pojavlja kot tek na 15 kilometrov oziroma tek posameznikov. Tekmovanje je potekalo vzporedno s patruljnimi teki vse do leta 1965. Leta 1965 je bila uvedena nova disciplina – moderni zimski dvoboj oziroma biatlon. Zaradi tega so bila tekmovalna pravila prilagojena. Pri tem je treba ločiti med podatki o državnem in republiškem prvenstvu. V preglednici je posebej opozorjeno, da se državno prvenstvo v biatlonu v virih pojavlja že pred letom 1965, vendar je šele v prispevku iz leta 1966 omenjeno, da je bilo leto 1966 tretje državno prvenstvo. Republiško prvenstvo v biatlonu pa je v tej zbirki prvič jasno navedeno leta 1965, nato pa je leta 1969 omenjeno kot peto republiško prvenstvo. ===Državno in republiško prvenstvo v biatlonu=== Biatlon se je v prireditvi pojavil leta 1965 kot smučarski biatlon. Nato se je tekmovanje razvilo v državno in republiško prvenstvo. V letih 1966–1977 je bil biatlon eno osrednjih tekmovanj prireditve. Leta 1966 je bila proga dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. Leta 1974 je 10. republiško prvenstvo v biatlonu veljalo tudi za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal. Leta 1976 je bilo prvenstvo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Leta 1977 je zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal. Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah. ===Memorial Tomaža Godca=== Memorial Tomaža Godca se pojavi v letih 1961 in 1962 kot smučarski oziroma štafetni tek. Tekmovanje je potekalo v Bohinju za člane in mladince. O njem je v razpoložljivih virih manj podatkov, zato njegovega nadaljnjega razvoja ni mogoče zanesljivo rekonstruirati. ===Jugoslovanski memorialni smučarski pokal=== Jugoslovanski memorialni smučarski pokal se v časopisnih virih jasno pojavi leta 1974. Včasih je bil poimenovan tudi Jugoslovanski smučarski spominski pokal. Tekmovanje je potekalo po različnih krajih Jugoslavije, ki so bili povezani z boji narodnoosvobodilnega boja, med njimi so bili Dražgoše, Mrkopalj, Igman, Zlatibor, Žabljak in Mavrovo. Včasih je bilo tekmovanje povezano z državnim oziroma republiškim prvenstvom v biatlonu. Pri posameznih izvedbah je navedeno, da je biatlonsko tekmovanje štelo tudi za memorialni pokal. Časopisni viri ga zadnjič omenjajo leta 1988. V knjigi Vrh v Dražgošah pa Ivo Jan navaja drugačen časovni razpon, približno od leta 1970 do 1989. Zato je pri končnem zgodovinskem zapisu varneje zapisati, da je v časopisnih virih zadnjič izpričan leta 1988, medtem ko drug vir navaja daljše obdobje. Patrolno oziroma orientacijsko tekmovanje ZRVS in ZSMS Tekmovanje se prvič pojavi leta 1975 kot '''tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod''', nato kot orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS in nazadnje kot patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. V programu je bilo povezano z geslom '''Po poti heroja Kebeta'''. V virih je zanesljivo izpričano od leta 1975 do 1990. Čeprav se v nekaterih sekundarnih navedbah pojavlja tudi leto 1991, je v časopisnih prispevkih zadnjič omenjeno in izvedeno leta 1990. ===Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol=== Šolsko tekmovanje se začne leta 1961 kot okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih. Leta 1966 se vsebinsko spremeni: streljanje se opusti, dodata pa se slalom in skoki. Kasneje se poimenovanje spreminja v tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nato v tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol. Tekmovanje je bilo prvotno povezano z Lancovim. Leta 1978 je bilo zaradi snežnih razmer oziroma organizacijskih pogojev prestavljeno z Lancovega na Koblo. V virih se nato pojavlja priprava na izvedbo, vendar zaradi premalo snega ni rezultatov in zato izvedbe ni mogoče zanesljivo potrditi. Tekmovanje na Lancovem je bilo tako zadnjič zanesljivo izvedeno leta 1978. ===Veleslalom=== Veleslalom se prvič pojavi že leta 1959. Skozi desetletja se je pojavljal v različnih oblikah in kategorijah: za člane, mladince, pionirje in cicibane. Pojavljala so se tudi nočna tekmovanja. V osemdesetih letih se program zoži predvsem na cicibane, pozneje pa na cicibane in pionirje. Leta 1983 in 1984 je bil veleslalom za cicibane in cicibanke sicer napovedan, vendar rezultati niso objavljeni, zato je mogoče sklepati, da je tekmovanje predvidoma odpadlo. Leta 1985 je bilo tekmovanje ponovno uspešno izvedeno. Leta 1988 je zaradi pomanjkanja snega ponovno odpadlo. Nato se veleslalom v pregledanih virih ne pojavlja vse do leta 1999, ko je bil organiziran za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah. Leta 2000 se veleslalom ponovno pojavi za šolske in predšolske otroke. ===Nočni slalom=== Nočni slalom se prvič pojavi leta 1962. Takrat je bil napovedan, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. V letih 1963–1969 se je nato redno pojavljal, v Železnikih. Leta 1967 je zaradi pomanjkanja denarja odpovedan, leta 1968 pa se ponovno pojavi v programu. V letu 1969 je poimenovan kot meddruštveni nočni slalom. Zadnje izpričano leto izvedbe je 1974. Smučarski skoki Smučarski skoki so bili prvič vključeni leta 1961. Potekali so na različnih lokacijah, predvsem v Kropi in Poljanah, v različnih kategorijah članov, mladincev in pionirjev. Tekmovanje se je pojavljalo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta. Zaradi pomanjkanja snega so bili skoki v posameznih letih odpovedani, vendar se je disciplina večkrat ponovno pojavila. V preglednici je kot zadnje leto izpričano leto 1979. ===Sankaška tekmovanja=== Sankaška tekmovanja so se pojavila leta 1960. Tekmovanja so potekala na različnih lokacijah in v različnih kategorijah glede na vrsto sani. Nastopali so tekmovalci z navadnimi, samotežnimi in tekmovalnimi sanmi, v nekaterih letih tudi tekmovalci z dvosedi. Sankanje je bilo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta pomemben del športnega programa, vendar je bilo zelo odvisno od snega. Leta 1960 in 1962 je zaradi pomanjkanja snega oziroma slabih vremenskih razmer odpadlo. Leta 1967 je bilo odpovedano zaradi pomanjkanja denarja. V letih 1983 in 1984 je bilo sankaško tekmovanje sicer še napovedano, vendar ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Od leta 1985 dalje sankaških tekmovanj v pregledanih virih ni več. ===Taborniška tekmovanja=== Taborniške vsebine so se v prireditvi pojavile že v šestdesetih letih. Leta 1968 je bilo izvedeno taborniško tekmovanje pri Bičkovi skali. Leta 1974 je tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice privabilo 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Taborniške vsebine so se nadaljevale tudi v naslednjih letih. V preglednici je taborniško tekmovanje izpričano približno do leta 1977, vendar je pri njem treba upoštevati, da taborniške dejavnosti niso nujno vsako leto objavljene v časopisnih virih. Po osamosvojitvi se je leta 1993 pojavilo novo orientacijsko tekmovanje tabornikov Glas Jelovice. ==Od športnega dogodka do množične spominske in rekreativne prireditve== Celoten razvoj kaže, da Po stezah partizanske Jelovice nikoli ni bila zgolj športna prireditev. Njena posebnost je bila prav v povezovanju različnih vsebin. Prvi element je bil spomin na dražgoško bitko. Drugi je bil šport. Tretji je bila vzgoja mladine. Četrti pa vojaška oziroma predvojaška tradicija, ki je bila posebej močna v patruljnih tekih. V petdesetih letih je bila v ospredju predvsem spominska in vzgojna funkcija. Leta 1958 je šport postal organiziran del prireditve. V šestdesetih letih je sledila velika športna širitev: patruljni teki, posamezni smučarski teki, biatlon, veleslalom, slalom, skoki, sankanje, šolska tekmovanja in taborniške aktivnosti. Sredi šestdesetih let je prireditev dosegla tudi državno oziroma republiško raven z biatlonom. V sedemdesetih letih se je močno povečala vojaška razsežnost. Nastanek prvenstva Teritorialne obrambe leta 1972 je ustvaril novo, samostojno razvojno linijo patruljnega tekmovanja. Hkrati je prireditev postajala vse bolj množična. Poleg športnikov so prihajali borci, mladina, taborniki, planinci, sindikalne organizacije, rezervni vojaški starešine, pripadniki JLA in TO ter drugi obiskovalci. Po letu 1975 so se množični pohodi in orientacijska tekmovanja še okrepili, medtem ko so nekatere klasične zimske discipline postopoma izginjale. ==Kaj je vplivalo na razvoj prireditve?== Razvoj prireditve je mogoče razumeti kot preplet več dejavnikov. ===Spomin na Dražgoško bitko=== To je bil temelj celotne prireditve. Brez spominske tradicije ne bi nastala niti prvotna prireditev niti njena poznejša športna razsežnost. ===Predvojaška vzgoja in vojaška tradicija=== Že prva prireditev leta 1958 je vsebovala vojaške patrulje, orožje in ponazoritev dražgoške bitke. Ta tradicija je nato neposredno vodila v razvoj patruljnih tekov in pozneje prvenstva Teritorialne obrambe. ===Razvoj športa=== Vključevanje novih disciplin je prireditev širilo. Smučarski teki so pripeljali do biatlona, dodajali so se slalom, veleslalom, skoki in sankanje. ===Mladina=== Šolska tekmovanja, literarni natečaj Partizanska zgodba, srečanja s pisatelji, taborniška tekmovanja in pohodi so omogočili prenos spomina na mlajše generacije. ===Finančna sredstva=== Leta 1967 se je pokazalo, da je denar neposredno vplival na program. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev sta odpadla sankaško tekmovanje in nočni slalom. Leta 1969 je bil zato določen sistem financiranja, v katerem je največji delež prevzela občina Škofja Loka, sodelovale pa so tudi druge gorenjske občine. ===Sneg in vreme=== To je bil eden najpomembnejših stalnih dejavnikov. Pomanjkanje snega je povzročalo: * odpovedi, * prestavitve, * spremembo lokacij, * spremembo smučarskih tekmovanj v pohodne oblike, * izvedbo na drugih območjih, * v skrajnem primeru izvedbo brez smuči. Najbolj izraziti primeri so leta 1960, 1962, 1976, 1978, 1983, 1988 in 1992. ===Organizacijska kakovost=== Leto 1977 je pomemben primer. Biatlonsko prvenstvo je bilo razveljavljeno zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge. To kaže, da samo obstoj snega ni bil dovolj – potrebni so bili tudi ustrezni organizacijski in infrastrukturni pogoji. ===Politične spremembe=== Največja politična sprememba se je zgodila v začetku devetdesetih let. Leta 1991 JLA ni več sodelovala. Po osamosvojitvi je bilo patruljno tekmovanje preoblikovano v prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, nato pa v tekmovanje Slovenske vojske in slovenske policije. ===Ustanovitev Slovenske vojske in Gorske šole=== Leta 1996 je ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske vplivala na uvedbo mednarodne udeležbe. Patruljno tekmovanje je tako dobilo novo mednarodno vojaško razsežnost. ===Spreminjanje športnih interesov=== V devetdesetih letih se ob tradicionalnem patruljnem tekmovanju pojavijo gorsko kolesarstvo, orientacijska tekmovanja, kegljanje, rokomet in druge rekreativne vsebine. To kaže na prehod iz klasične zimskošportne prireditve v širšo športno-rekreativno manifestacijo. ==Sklepni razvoj== Prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je razvijala v več jasno prepoznavnih obdobjih. '''V letih 1952–1957''' se je oblikovala spominska slovesnost in iskale so se nove oblike ohranjanja spomina na dražgoško bitko. V tem obdobju so se razvili množični pohodi, kulturni programi, vojaški prikazi in delo z mladino. '''Leta 1958''' je nastala organizirana zimskošportna prireditev Po stezah partizanske Jelovice. Njeno jedro je predstavljal patrolni pohod oziroma patruljni tek, ki je neposredno povezal partizansko tradicijo s športom in predvojaško vzgojo. '''V letih 1959–1965''' se je program hitro širil. Patruljnemu teku so se pridružili posamezni smučarski teki, veleslalom, slalom, sankanje, skoki, šolska tekmovanja in leta 1965 biatlon. '''V letih 1966–1970''' je prireditev doživela močan športni in vzgojni razvoj. Biatlon je postal državno oziroma republiško prvenstvo, program se je razširil na številne gorenjske kraje, vključevanje mladine pa je dobilo pomembno kulturno in literarno razsežnost. '''V letih 1971–1975''' je prireditev dosegla nov vrh. Patruljni teki so se institucionalizirali v okviru Teritorialne obrambe, sodelovale so JLA, milica, športne in družbene organizacije ter reprezentance republik. Leta 1974 se je pojavil Jugoslovanski memorialni smučarski pokal, leta 1975 pa mednarodni biatlon in množična udeležba. '''V drugi polovici sedemdesetih let''' je začelo prihajati do postopnega krčenja posameznih klasičnih športnih disciplin. Na to so vplivali pomanjkanje snega, finančne omejitve, organizacijski problemi in razvoj novih oblik tekmovanj. Leta 1977 je bilo zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge razveljavljeno republiško prvenstvo v biatlonu, po letu 1977 pa v pregledanih virih ni več omenjeno. '''V osemdesetih letih''' je prireditev kljub temu dosegla vrhunec množičnosti. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji. Povezovala je pohode, športna tekmovanja, vojaške patruljne tekme, orientacijska tekmovanja, veteranska srečanja, kulturni program in množično spominsko slovesnost. Udeležba je dosegala približno 4.000 do 5.000 ljudi. Obenem se je pokazalo, da je bila prireditev izredno odvisna od vremenskih razmer. Leta 1983 so patruljno prvenstvo izvedli brez smuči, leta 1987 so tekmovanja zaradi sneženja, vetra in mraza prestavljali na Jelovico, leta 1988 pa zaradi popolnega pomanjkanja snega ni bilo veleslaloma. '''Leta 1991''' je politična sprememba povzročila prelom v tradicionalnem vojaškem delu prireditve. JLA kljub povabilu ni več sodelovala. Hkrati so se pojavile nove rekreativne športne vsebine, predvsem gorsko kolesarstvo. '''V letih 1992–1995''' se je prireditev prilagajala novemu slovenskemu okolju. Patruljno tekmovanje se je nadaljevalo kot odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, pogosto na Pokljuki, program pa so dopolnjevali kolesarstvo, taborniki, kegljanje in rokomet. '''Leta 1996''' je z ustanovitvijo Gorske šole Slovenske vojske prišlo do novega preobrata. Patruljno prvenstvo je dobilo mednarodno udeležbo. '''Od leta 1997''' dalje je patruljno tekmovanje postalo odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Organizacijsko se je vse bolj osamosvajalo od prvotne prireditve, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko. '''Do leta 2000''' se je tako iz prvotnega patruljnega pohoda razvila cela vrsta različnih tekmovalnih tradicij. Nekatere so trajale le nekaj let, druge več desetletij. Najdaljša in najpomembnejša razvojna linija je bil patruljni tek, ki se je iz leta 1958 prek Teritorialne obrambe razvil v mednarodno vojaško prvenstvo Slovenske vojske in slovenske policije. Celoten razvoj lahko zato razumemo kot prehod: '''spominska slovesnost → spominska in predvojaška prireditev → večdisciplinarna zimskošportna prireditev → množična športno-spominska in vzgojna manifestacija → vojaško-športna in rekreativna prireditev → mednarodno vojaško tekmovanje ob ohranjanju spomina na Dražgoško bitko.''' Prav v tem prepletanju spomina, športa, vzgoje, vojaške tradicije, množičnosti in pozneje rekreacije je bila posebnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Njena zgodovina zato ni samo zgodovina posameznih tekmovanj, ampak tudi zgodovina spreminjanja načina, kako so se na Gorenjskem spominjali dražgoške bitke in kako so ta spomin povezovali z družbenim, športnim in vzgojnim življenjem. ==Razvoj prireditve od 1980 do 2000== V začetku osemdesetih let so dražgoške prireditve že predstavljale eno pomembnejših in najbolj množičnih zimskih spominskih prireditev v Sloveniji. Njihova osnovna vsebina je ostajala nespremenjena: spomin na dražgoško bitko, padle borce Cankarjevega bataljona in ustreljene domačine ter ohranjanje spomina na narodnoosvobodilni boj. Hkrati pa se je prireditev vse bolj razvijala v širši sklop različnih dejavnosti, pri čemer je osrednja slovesnost postajala le eden od delov večdnevnega oziroma širše zasnovanega dogajanja. Iz posameznih dogodkov je vse bolj mogoče razbrati, da prireditev ni bila zgolj ponavljanje ustaljene tradicije. Ob njej so se odpirala vprašanja o načinu ohranjanja zgodovinskega spomina, odnosu med generacijami ter o tem, kako preteklost približati mladim. V tem obdobju se je nadaljevala tudi množičnost prireditve. Na osrednje slovesnosti in pohode so prihajali ljudje iz različnih krajev Slovenije, med njimi planinci, taborniki, šolarji, mladi, borci, pripadniki Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter drugi obiskovalci. Ob posameznih prireditvah so se udeleževali tudi Slovenci iz zamejstva. Do konca osemdesetih let je prireditev že imela več desetletij dolgo tradicijo in je po ocenah organizatorjev v prvih tridesetih letih privabila več kot 120.000 pohodnikov. Množičnost je bila zato vse bolj ena njenih temeljnih značilnosti. Hkrati se je razvijala kulturna in izobraževalna vsebina. Ob osrednji slovesnosti so nastopali Partizanski pevski zbor, pihalni orkestri, recitatorji in dramski igralci, organizirana so bila srečanja z nekdanjimi borci, mladi pa so sodelovali tudi s svojimi literarnimi deli. Kulturni program je bil sprva tesno povezan s partizansko in revolucionarno tematiko, vendar so organizatorji že v osemdesetih letih začeli razmišljati o njegovi prenovi in večji odprtosti. V začetku devetdesetih let se je ta proces še izraziteje nadaljeval, saj je bilo vse več prizadevanj, da bi prireditev vsebinsko prilagodili novim družbenim razmeram in jo približali širšemu krogu obiskovalcev. Pomembna sprememba je bila tudi spreminjanje odnosa do zgodovinskega spomina. V osemdesetih letih je bila dražgoška bitka še izrazito predstavljena kot eden ključnih simbolov narodnoosvobodilnega boja in revolucionarnega izročila. Govori na osrednjih slovesnostih so poleg zgodovinskega pomena vse pogosteje posegali tudi v vprašanja sedanjosti: vlogo mladih, družbene spremembe, odgovornost do prihodnosti, obrambno pripravljenost in vprašanja razvoja jugoslovanske družbe. Spomin na preteklost je tako vse bolj služil tudi kot izhodišče za razpravo o aktualnih družbenih vprašanjih. Ob koncu osemdesetih let pa se je začela izraziteje spreminjati tudi politična in družbena vsebina prireditve. Govori na dražgoških slovesnostih so postajali bolj odprti do vprašanj političnih sprememb, demokracije in pravice novih generacij, da same oblikujejo prihodnost. To je bilo posebej očitno leta 1989, ko je osrednji govor že neposredno odražal takratno politično krizo v Jugoslaviji in zahteve po večji politični odgovornosti, svobodnejšem odločanju in politični konkurenci. Dražgoše tako niso bile več samo prostor obujanja preteklosti, temveč tudi prostor izražanja različnih pogledov na družbeni razvoj. Leta 1980 je v Dražgoše prišlo več kot pet tisoč ljudi. Poleg osrednje slovesnosti so leto zaznamovala srečanja nekdanjih borcev, med drugim ponovno srečanje preživelih pripadnikov Selške in Jelovške čete Gorenjskega odreda na Češnjici. Ob spominih na vojna leta, vključevanje mladih v partizanske enote, okupatorjeve povračilne ukrepe in izseljevanje prebivalstva je postajalo očitno, da je z odhajanjem neposrednih udeležencev vojne vse pomembnejše tudi zapisovanje njihovih pričevanj. Dražgoše so bile obenem prepoznane kot pomemben zgodovinski kraj tudi zunaj slovenskega prostora, kar je potrjeval obisk ameriških vojnih veteranov. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. Prav v tem obdobju je pomembno vprašanje postala tudi zgodovinska verodostojnost prikazovanja dražgoške bitke. Posebno odmeven je bil projekt filma oziroma televizijske ekranizacije Dražgoška bitka. Preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v domicilnem odboru, so opozarjali na organizacijske in finančne težave ter na zgodovinske netočnosti v scenariju. Projekt so podpirali, vendar so zahtevali, da se pri njegovem nastajanju upoštevajo pričevanja neposrednih udeležencev in preverjena zgodovinska dejstva. Razprava o filmu je tako prerasla vprašanje same produkcije in postala tudi razprava o odgovornosti pri umetniškem prikazovanju zgodovine. Ob 25. jubilejni prireditvi leta 1982, ki je bila posvečena 40. obletnici dražgoške bitke, se je že jasno pokazala potreba po razmišljanju o prihodnosti prireditve. Več kot štiri tisoč udeležencev je potrjevalo njeno množičnost, vendar so organizatorji in dolgoletni udeleženci opozarjali, da bo za nadaljevanje tradicije potrebna tudi vsebinska prenova in večja privlačnost za mlajše generacije. V naslednjih letih je zato več pozornosti dobila prav mladina. Leta 1984 so bili učenci nagrajeni za spise o narodnoosvobodilnem boju in dražgoški bitki, s čimer je spomin začel dobivati tudi izrazitejšo vzgojno in izobraževalno razsežnost. Bičkova skala ''Ko so fašisti proti Dražgošam drli, v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto, ste se Cankarjevega bataljona borci vrli sovragu junaško uprli. Nad vasico se dviga siva pečina, ki Nemci so vzeli jo na petelina, kjer hrabra sta Bička tovariše svoje bodrila, delila jim zadnje naboje ... »Le hrabro, tovariši, branite to vas, ki deželi slovenski ponos je in kras! Nikdar ne bežite pred temi pesjani, ki radi živeli bi tu, med gorami. Verujte, da napočil svobode bo dan, ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!« To Bičkove zadnje bile so besede na skali, s krvjo prepojeni, ki nosi ponosna njegovo ime in nas spominja na vojno gorje.'' Guzej Jožica, 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica Ob 40. obletnici osvoboditve leta 1985 se je v ospredje znova postavilo vprašanje odnosa med generacijami. Govori in spremljajoči dogodki so poudarjali, da zgodovinski spomin nima pomena samo za generacijo, ki je vojno doživela, temveč tudi za mlajše, ki morajo njene izkušnje razumeti v času, ko neposrednih prič počasi zmanjkuje. Leta 1986 je generalmajor Edvard Pavčič v Dražgošah pomen Cankarjevega bataljona in njegovega odpora povezal tudi z vprašanjem obrambne pripravljenosti ter vrednot, ki naj bi se prenašale na mlajše rodove. Poseben mejnik je pomenila 30. prireditev leta 1987. V treh desetletjih se je v Dražgošah zbralo več kot 120.000 obiskovalcev, prireditev pa je postala ena pomembnejših spominskih tradicij na Gorenjskem. Slavnostni govornik Milan Kučan je govoril o zgodovinskem spominu, odgovornosti do svobode in pomenu odprte javne razprave. Ob jubileju je bilo mogoče pogledati tudi na ljudi, ki so prireditev dolga leta soustvarjali, med njimi Janeza Lušino – Malija in druge organizatorje, ki so skrbeli, da je spomin na Dražgoše ostajal živ. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti. V drugi polovici osemdesetih se je vse bolj spreminjal tudi širši družbeni okvir. Leta 1988 je Tone Anderlič pomen zgodovinskega spomina povezal s problemi tedanje jugoslovanske družbe in položajem mladih. Spomin na preteklost po njegovem ni smel ostati sam sebi namen, ampak naj bi pomagal razumeti sedanjost in iskati poti v prihodnost. Leto pozneje je Andrej Verbič govoril o odporu, osebni svobodi in odgovornosti posameznika. Tako se je ob dražgoški tradiciji začelo odpirati tudi vprašanje, kako razumeti vrednote upora v času, ko se je politična in družbena ureditev že hitro spreminjala. Leto 1990 je prineslo prelom. Slovenija in Jugoslavija sta vstopali v obdobje velikih političnih sprememb, s tem pa se je spreminjal tudi odnos do tradicije narodnoosvobodilnega boja. Slavnostni govornik 33. spominske prireditve je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Nove politične zveze in stranke je pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. To leto je zaznamovala smrt Iva Šubica. Pomenila je izgubo človeka, ki je bil hkrati pričevalec dogodkov in eden tistih, ki so njihovo podobo ohranjali v umetnosti. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko. Leta 1991 se je vprašanje prihodnosti prireditve zaostrilo. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile. Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 gostile 34. spominsko prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečeno 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda, ter znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. Poudarjali so, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek. Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke. Petdeseta obletnica dražgoške bitke leta 1992 je bila zato pomemben preizkus novega obdobja. Prireditev ni bila več umeščena v nekdanji državni in politični okvir, temveč se je poskušala povezati z nastajanjem slovenske države. V programu so organizatorji iskali vzporednice med ustanovitvijo štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 in mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Dražgoše so tako postale prostor, kjer se je poleg spomina na vojno preteklost začelo govoriti tudi o povezavi med zgodovinskimi prizadevanji za svobodo in nastankom samostojne Slovenije. Leta 1994 je bilo osrednje sporočilo pomembno in zapisano v besedah: »Samo vojne nikdar več. Nikakršne, ne med nami, ne s kom drugim.« Slavnostni govornik dr. Ivan Kristan je pozval k spravi, ki so jo v državah protihitlerjevske koalicije že uresničili, z besedami: »Medvojna generacija je bila žrtev razdvojenosti v dva nasprotujoča si tabora. Sedanjo generacijo in generacije, ki prihajajo, moramo razbremeniti tega težkega zgodovinskega bremena. Sprava naj prepreči, da bi sence preteklosti zavladale nad sedanjostjo in prihodnostjo, saj je življenje med mladimi že stkalo normalne človeške vezi.« S tem se je vprašanje spomina na dražgoško bitko vse bolj povezovalo tudi s prizadevanjem, da bi zgodovinska razhajanja ne obremenjevala prihodnjih generacij. Istega leta so se začele priprave na obeležitev 50. obletnice konca druge svetovne vojne. V ospredju je bil tudi predlog za postavitev dveh kovinskih informativnih plošč na ograji razgledne ploščadi na vrhu spomenika. Na prvi bi bil s shematskim prikazom predstavljen potek dražgoške bitke – pomembne lokacije, razpored Cankarjevega bataljona, nastopanje in prodor sovražnika ter smer umika Cankarjevega bataljona. Druga bi vsebovala statistične podatke o številu in oborožitvi borcev Cankarjevega bataljona ter napadalca, njegovih izgubah, trajanju spopada, številu mrtvih in ranjenih, civilnih žrtvah ter porušenih in požganih objektih. Komisija za zgodovinsko, spomeniško in informativno dejavnost pri ZB Škofja Loka je predlog utemeljila s tem, da bi obiskovalci z razgledne ploščadi poleg razgleda dobili tudi pregleden prikaz območja, na katerem je potekala bitka. Odbor za pripravo prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je s postavitvijo plošč strinjal, vendar je ocenil, da jih do osrednje prireditve 8. januarja 1995 ne bo mogoče pripraviti. Predlagali so, da bi jih postavili najpozneje do 50. obletnice osvoboditve 9. maja, pred tem pa bi bilo treba pridobiti soglasje avtorja spomenika. Iz gradiva ni razvidno, da bi bil predlog tudi uresničen. Član odbora Tone Mlakar, ki je bil zadolžen za pridobitev soglasja, se namreč pozneje ni več udeleževal sestankov in soglasje verjetno ni bilo pridobljeno.[RŠ1.1] Na prireditvi leta 1995 se je razprava o pomenu Dražgoš še tesneje povezala z vprašanjem slovenske državnosti in zgodovinskega spomina. Slavnostni govornik dr. Dimitrij Rupel, takratni ljubljanski župan, je v svojem govoru dražgoško bitko umestil v širši tok slovenske zgodovine, od starejših prizadevanj za narodno in politično samostojnost do nastanka države: »So državniki in so politiki. Kdor nima spomina, je morda politik, vendar ne more biti državnik. Človek brez spomina je kot telo brez duše, narod brez spomina ne more postati država. Slovenska država je res dosežek naše generacije. Toda ta dosežek ne bi bil mogoč brez zgodovinskih dosežkov in prizadevanj od Trubarja in Prešerna, od Cankarja do Maistra, od Majniške deklaracije 1917 do dražgoške bitke 1942; od osvoboditve leta 1945 do Majniške deklaracije 1989. Sanje dražgoških junakov so se odtisnile v sanjah moje generacije; te sanje pa so se uresničile v plebiscitu leta 1990, v zmagovitih dejanjih leta 1991 in v mednarodnem priznanju januarja 1992, ki je bilo v marsičem odvisno od fantastičnega preobrata evropske (in še posebej nemške) politike, ki je trajala pol stoletja.« Prva polovica devetdesetih je bila tudi čas odprtih polemik o pomenu narodnoosvobodilnega boja in dražgoške bitke. V medijih so se stopnjevali spopadi nasprotnikov vsakokratnih dražgoških prireditev v januarju z organizatorji oz. z zagovorniki oboroženega odpora proti okupatorskim silam. Čutiti je bilo negotovost glede ohranjanja tradicije spominski prireditev v Dražgošah. Negotovost glede prihodnosti prireditve je leta 1996 spodbudila organizacijske spremembe. Dotedanji odbor se je preoblikoval v Organizacijski komite Po stezah partizanske Jelovice, katerega ustanovitelj je bil Republiški odbor ZZB NOB Slovenije, sedež pa je bil pri ZB NOB Škofja Loka. Odbor je sestavljalo 11 članov, poleg dosedanjih osmih še predstavnika Občine Železniki ter po enega predstavnika področja Gorenjske in Ljubljane. Sprememba je bila namenjena predvsem jasnejši organizaciji in zagotavljanju nadaljevanja tradicije v novih razmerah. Glasova preja V okviru 40. prireditve Po stezah partizanske Jelovice – Dražgoše 97 in ob 55. obletnici dražgoške bitke je organizacijski komite pri ZB NOB Škofja Loka sprejel obsežen program športnih, spominskih in kulturnih dogodkov. Ena od novosti pri proslavljanju spomina na edinstven spopad med Davidom in Goljatom v drugi svetovni vojni na naših tleh je bila odločitev za pogovor poznavalcev na temo Upor kot moralno dejanje. Dogodek je bil napovedan za 12. december, točno en mesec pred osrednjo dražgoško proslavo 12. januarja 1997, in sicer v gostilni na Vidmu v Poljanah. Kot organizatorja sta bila na vabilu navedena časopis Gorenjski glas in Združenje borcev NOB Škofja Loka. Med napovedanimi gosti je izstopal mariborski naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, sledili so zgodovinar Jože Dežman, prvoborec France Kavčič, Zdravko Krvina, predsednik organizacijskega komiteja, in drugi. Za moderatorja pogovora je bil napovedan stalni sodelavec Glasove priloge Odprte strani publicist in filozof Miha Naglič. Član organizacijskega komiteja za dražgoške prireditve Miloš Rutar se je takoj lotil priprav in sestavil seznam desetih aktivnih in uglednih oseb, ki bi iz poznavanja tematike in lastnih izkušenj pripravile kratek sestavek, do dveh tipkanih strani in 3 minute za prezentacijo. Predvideno sodelujoči: • France Kavčič: Zakaj Cankarjevci v Dražgoše • Ivan Jan: Gorenjska konec leta 1941 • Janez Lušina: Vojaški del dražgoške bitke • Ludvik Jelenc: Bil sem med talci • dr. Slavica Pentek: Obnova požganih Dražgoš • Miloš Rutar: Spominske športne prireditve v Dražgošah • Franci Lušina: Mladi in dogodki v Dražgošah • Jože Stanonik: Nočni pohodi s Pasje ravni • Ivan Križnar: Pomen dražgoške bitke • Zdravko Krvina: Dražgoše danes in jutri Kolikor je razbrati iz moderatorjevega povzetka razprave Poljanska vstaja – junaštvo, norost in krepost, ki je bila objavljena v Glasovi prilogi teden dni kasneje, Rutarjeva zamisel scenarija ni bila izvedljiva. Škof, ki je javnosti poznan kot upornik znotraj Cerkve, se je odzval vabilu na Glasovo prejo, da bi oborožene upornike pozimi 1941/42 pozdravil in jih ob vedno novih poskusih razvrednotenja njihovega tedanjega početja potolažil in ohrabril v prepričanju, da je bil njihov upor moralno dejanje. Čeprav so bile takrat in so še danes politične ocene njihovih dejanj različne. Vodenje razprave o tem, ali se ima obsojeni narod pravico upreti, je izkušenemu moderatorju komaj uspevalo. Legendarnega Maksa Krmelja - Matijo, narodnega heroja, je moral prekiniti. Ni bilo lepo, mož je imel tudi svoj prav, a bilo je potrebno, ker bi se sicer vsa stvar sprevrgla v »Še pomnite, tovariši?« Da bi pogovor usmeril v iskanje resnice, je moderator vprašal naslovnega škofa, kako je bil oborožen upor združljiv z globokim krščanskim prepričanjem ljudi iz teh krajev in naukom Cerkve, da mora biti kristjan ponižen in potrpežljiv. Upor je naslovni škof označil za visoko moralno dejanje Slovencev. Tako ga je ocenjeval tudi Edvard Kocbek, ideolog Osvobodilne fronte. Nacistični propagandni minister je v svojih spominih napisal, da Nemci v Sloveniji ne ravnajo prav. Šele po vojni bi smeli začeti s ponemčevanjem. Sedaj pa gredo vsi v partizane, Nemčija pa mora imeti na jugoslovanskem območju kar 17 divizij, ki bi jih lahko uporabili drugje. Upor je opravičljiv tudi s katoliškega vidika, ker je šlo za samoobrambo pred tiranom, ki ni imel legitimne oblasti. To je bila vsiljena oblast z namenom uničiti Slovence. Kocbek je dejal, da se je zaradi upora spremenil slovenski narodni značaj: iz naroda hlapcev je nastal narod upornikov. Kadar hoče kdo zaničevati partizanstvo, se spoštovanje do upora poveča. Ljudje mislijo s svojo glavo. Socializem je zagovarjal bolj pravičen in human družbeni red, nacizem pa je bil za pekel na zemlji. Partizani so se bojevali predvsem za svobodo slovenskega naroda. Tudi Cerkev naj bi bila po Kocbeku po vojni drugačna: ne več klerikalna, ampak evangelijska. Dva tedna po Glasovi preji v Poljanah je bil v Sobotni prilogi Dela objavljen še prispevek Miha Nagliča Upor kot moralno dejanje. Že na Glasovi preji je dr. Grmiča vprašal, kako razlaga dejstvo, da so se ljudje v teh krajih, praktično vsi kristjani, tako množično dvignili v upor – glede na to, da se je od krščansko vzgojenega človeka pričakovalo, da se tudi v težavah drži ponižno in potrpežljivo. Odgovoril je približno takole: Na Štajerskem se je dogajalo enako nasilje kot na Gorenjskem. Pozaprli so duhovnike in učitelje ter zavedne in poznane ljudi, jih strpali v taborišča in jih pregnali na Hrvaško. S tega stališča je spraševanje o upravičenosti upora neumno. Ker smo se uprli in se nismo spraševali, katerega prepričanja je kdo, so Nemci lahko uresničili le prvi del svojega načrta in odložili naslednje korake, ki bi pripeljali do iztrebljenja našega rodu. To je bilo visoko moralno dejanje Slovencev. Zapomnimo si ga. Tega si kratko malo ne smemo pustiti vzeti, čeprav poskušajo nekateri vse stvari obrniti na glavo. Svoje razmišljanje o junaštvu in norosti poljanskih vstajnikov, ki so se decembra 1941 pridružili Cankarjevemu bataljonu, Naglič zaključi s spoznanjem: »Poljanska vstaja in dražgoška bitka sta bili junaški dejanji upora v razmerah, ko so se nedvomno hudo in podaljševano kršile temeljne človeške pravice (od uporabe lastnega jezika do bivanja v lastni hiši); ko ni bilo več utemeljenega upanja na preživetje; ko je bilo nemogoče po pameti predvideti boljše rešitve. Bili sta svojevrstna norost, ker morda še niso bila izčrpana vsa druga sredstva in ker sta izzvali še hujše »nerede« (represalije nad civilnim prebivalstvom). (So bile te hujše, kakor bi bilo nadaljevanje izseljevanja in s tem ponižnega in potrpežljivega umiranja rodu?) In ne nazadnje: upreti se je bilo tedaj in bi bilo v podobnih razmerah še sedaj »visoko moralno dejanje«, tako rekoč dolžnost in s tem krepost. V tej luči se uporna, nora in krepostna dejanja iz tistih časov znova zasvetijo.« Jubilejna prireditev leta 1997 je bila obenem priložnost za pogled na ljudi, ki so bili neposredno povezani z dražgoško bitko. Od šestnajstih še živečih borcev Cankarjevega bataljona se je tradicionalnega srečanja teden dni pred prireditvijo v gostilni Na Vidmu v Poljanah udeležilo devet. Njihova vse manjša generacija je še enkrat opozorila, da se je težišče spomina neizogibno prenašalo od neposrednih prič na zgodovinske zapise, dokumente in pripovedi naslednjih generacij. K drugačnemu praznovanju kot v prejšnji letih pa je največ prispevalo vreme, predvsem debela snežna odeja in polomljeno drevje, ki je padlo na ceste in poti proti Dražgošam, je poročal časopis Delo. In še, da je bil po besedah vodje pohod s Pasje ravni do Dražgoš najtežji doslej, saj je bilo treba zaradi ovir na poti delati številne obhode ali plezati čez podrto drevje. Slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl je v kratkem nagovoru poudaril, da praznovanje v Dražgošah ne potrebuje veliko besed in da tu praznujemo slovenski ponos, o čemer govori zgodovina. Po njegovem so bile Dražgoše s svojo bitko velika postaja na naši tisočletni, največkrat mučni in samo včasih za silo udobni poti. V poznih devetdesetih je tako prireditev vse bolj postajala prostor soočanja različnih pogledov na preteklost. Ni šlo več samo za ohranjanje tradicije, temveč tudi za vprašanje, kako jo umestiti v zgodovino samostojne Slovenije in kako ob spominu na vojno preprečiti nove delitve. Leta 1999 je Ciril Zlobec govoril prav o potrebi po preseganju zamer in razdvajanja. Iz osebne izkušnje nekdanjega partizana je izpostavil povezanost borcev in civilnega prebivalstva ter pomen Dražgoš kot dela zgodovine, ki je ni mogoče ločiti od širše slovenske poti skozi vojno, osvoboditev in poznejše nastajanje države. V skoraj dveh desetletjih se je podoba prireditve Po stezah partizanske Jelovice pomembno spremenila. Iz množične spominsko-športne prireditve, globoko vpete v politični in družbeni prostor nekdanje Jugoslavije, je v devetdesetih letih postopoma postajala predvsem prostor zgodovinskega spomina in javnega premisleka o preteklosti. Dražgoše so ostajale kraj spomina na Cankarjev bataljon, padle borce in domačine ter na trpljenje prebivalstva, obenem pa so postajale tudi prostor razprav o odnosu med preteklostjo in sedanjostjo, o generacijskem prenosu spomina, o spravi in o mestu narodnoosvobodilnega boja v zgodovini samostojne Slovenije. Prav v tem spreminjanju pomena je mogoče videti pomemben del zgodovine same prireditve. ==Razvoj prireditve od 2010 do 2025== Obdobje od leta 2010 do 2015 je bilo obdobje nadaljevanja in utrjevanja prireditve Po stezah partizanske Jelovice kot ene najpomembnejših množičnih spominskih in pohodniških prireditev na Gorenjskem. Leto 2010 je bilo povezano z vprašanjem spomenika v Dražgošah. Organizatorji so opozarjali na njegovo dotrajanost in na nujnost obnove, saj so poškodbe že dosegle nevarne razsežnosti. S tem je poleg samega spomina na dražgoške dogodke v ospredje stopilo tudi vprašanje ohranjanja materialne dediščine, povezane s tem spominom. Leta 2012 je minevalo 70 let od dražgoške bitke in 55 let od prve prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Organizatorji so izdali knjigo o Poljanski vstaji, v sodelovanju z Gorenjskim glasom pa tudi brošuro o zgodovini dražgoških prireditev. Pošta Slovenije je ob jubileju izdala posebno znamko in dopisnico. Organizatorji so si leta 2013 prizadevali v pripravo prireditve vključiti čim več domačinov, da bi prireditev kljub svojemu širšemu in državnemu značaju ostajala tesno povezana z vasjo, v kateri se je vsako leto odvijala. Pomembna novost leta 2015 je bila tudi širša predstavitev same vasi. V Dražgošah je nastal dokumentarno-predstavitveni film Dražgoše – pri nas je sonce doma, ki je v trinajstih minutah predstavil zgodovino, kulturne in naravne znamenitosti ter sodobni utrip kraja. V tem obdobju so se pojavljale tudi spremembe v organizacijskem komiteju in načinu organiziranja prireditve. Leta 2011 je umrl član organizacijskega komiteja Tine Zaletel. V zapisnikih je bilo izpostavljeno tudi vprašanje večje prisotnosti prireditve v medijih ter prizadevanje za boljšo predstavitev Dražgoš in zgodovine prireditve. Predlagana je bila ureditev prostora v Domu Cankarjevega bataljona, namenjenega predstavitvi kraja in zgodovinskemu pregledu dražgoških prireditev, pri čemer je bilo predlagano sodelovanje z Loškim muzejem. Hkrati je potekala sanacija dražgoškega spomenika, med drugim obnova mozaika. Spreminjale so se tudi organizacijske zahteve pri izvedbi javne prireditve, zlasti na področju zagotavljanja varnosti in zapore cest. Zaradi obremenitve starejših udeležencev je bila leta 2011 spremenjena tudi organizacija sprejema gostov, saj so jih namesto vračanja v šolo prvič povabili v brunarico. Pomembne so bile tudi spremembe v vodstvu organizacijskega komiteja. Zdravko Krvina, ki je več kot 20 let sodeloval pri vodenju prireditve, je umrl 19. avgusta 2013. Na mestu predsednika organizacijskega komiteja ga je nasledil mag. Drago Štefe. V letu 2013 je bila izvedena tudi reorganizacija organizacijskega komiteja, v katerem so bili predvideni trije podpredsedniki, pristojni za prireditve, pohode in finance. Hkrati je bilo vse težje zagotavljati sredstva za izvedbo prireditve, kar je bilo na sejah organizacijskega komiteja izpostavljeno že drugo leto zapored. Obdobje od leta 2015 do 2020 je bilo prav tako predvsem obdobje utrjevanja tradicije in množičnosti prireditve. Leta 2017 je po izvedbi prireditve predsednik komiteja Drago Štefe zaprosil za razrešitev s funkcije predsednika organizacijskega komiteja. Mesto predsednika je tako konec leta 2017 prevzel generalmajor Ladislav Lipič. S tem se je nadaljevalo organizacijsko delo in skrb za ohranjanje prireditve, ki je v več desetletjih postala pomemben spominski, pohodniški in družbeni dogodek. Hkrati pa je bila istega leta podana pobuda za čezmejno sodelovanje s kraji, kjer so se med drugo svetovno vojno zgodile podobne tragedije, kar je predstavljalo pomemben korak k širjenju mednarodne razsežnosti prireditve. V organizacijski komite je bil imenovan tudi nov član Simon Peternel. Leto 2020 je predstavljalo zaključek nekega obdobja in hkrati zadnjo izvedbo prireditve pred velikim prelomom, ki ga je prinesla epidemija covida-19. Leto 2020 je zato mogoče razumeti kot zaključek več desetletij dolgega obdobja množičnih prireditev v tradicionalni obliki, saj je epidemija že v naslednjem letu bistveno spremenila način izvedbe in prvič prekinila ustaljeno obliko množičnega druženja v Dražgošah. Leto se je začelo še v razmerah, ko je prireditev Po stezah partizanske Jelovice lahko potekala na tradicionalni način. Januar je bil še pred začetkom epidemije covida-19 v Sloveniji, zato je bila zimska prireditev izvedena kot običajno – s pohodi, prihodom obiskovalcev v Dražgoše in osrednjo spominsko slovesnostjo. Kmalu zatem pa so se razmere korenito spremenile. Epidemija je v naslednjih mesecih močno posegla v organizacijo številnih javnih, športnih in rekreativnih prireditev. Organizatorji po vsej Sloveniji so se srečevali z omejitvami, zahtevami glede varnosti, negotovostjo in odpovedmi dogodkov. Tudi organizatorjem dražgoške prireditve je bilo jasno, da je izvedba naslednje prireditve lahko vprašljiva. Prireditev, ki je desetletja temeljila na množičnem prihodu pohodnikov in obiskovalcev v Dražgoše, se je morala prilagoditi povsem novim razmeram. Epidemija je postavila pod vprašaj prav tiste prvine, ki so bile za prireditev tradicionalno najznačilnejše: množične pohode, srečanja ljudi, skupno slovesnost in druženje. Tako je bila leta 2021 zaradi epidemije covida-19 tradicionalna množična prireditev Po stezah partizanske Jelovice prvič nadomeščena z virtualno izvedbo. Osrednja slovesnost 10. januarja 2021 ni potekala pred množico obiskovalcev, temveč so v Dražgošah posneli slavnostni govor, kulturni program in film o dražgoški bitki. Celoten posnetek je bil predvajan na YouTube kanalu Združenja borcev NOB Škofja Loka. S tem je bila dolgoletna tradicija prireditve prvič prenesena v spletno okolje, spomin na dražgoške dogodke pa se je kljub omejitvam ohranil in dosegel obiskovalce na drugačen način. Leta 2022 se je prireditev začela vračati v živo, vendar je bila zaradi še vedno prisotne epidemije organizirana pod posebnimi pogoji. V okolici spomenika je bilo zagotovljenih 750 sedežev, obiskovalci so morali izpolnjevati pogoje PCT in uporabljati zaščitne maske, organizatorji pa v vasi niso predvideli prodaje hrane in pijače. Kljub omejitvam sta bila izvedena tudi najzahtevnejša pohoda – pohod Po poti Cankarjevega bataljona in nočni pohod iz Železnikov preko Ratitovca v Dražgoše. Leto 2022 je tako pomenilo pomemben korak pri postopnem vračanju prireditve v njeno tradicionalno obliko. Leta 2023 se je prireditev znova vrnila k svoji množičnosti in širšemu obsegu. Poseben pomen je imela tudi njena mednarodna razsežnost. V Dražgoše so bile napovedane delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur-Glane. Gre za kraje, ki so med drugo svetovno vojno prav tako doživeli množično nasilje nad civilnim prebivalstvom. S tem je bila dražgoška zgodba postavljena v širši evropski okvir spomina na vojne zločine in trpljenje civilistov. Razvoj prireditve v teh letih kaže, da se je njen pomen vse bolj pomikal v smer povezovanja različnih vidikov zgodovinskega spomina. V ospredju ostaja spomin na odpor Cankarjevega bataljona, hkrati pa je vse bolj jasno poudarjeno tudi trpljenje domačinov in uničenje vasi. Tako se je v obdobju po epidemiji prireditev postopoma vrnila k množičnosti in svoji tradicionalni obliki, hkrati pa se je njen pomen širil – od ohranjanja spomina na posamezen zgodovinski dogodek k širšemu razmisleku o posledicah vojne, nasilju nad civilnim prebivalstvom, miru in pomenu zgodovinskega spomina. Obdobje med letoma 2010 in 2025 je pokazalo veliko sposobnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice za prilagajanje novim okoliščinam, ne da bi pri tem izgubila svojo temeljno vsebino in prepoznavnost. Ob skrbi za ohranjanje spomenika, zgodovinskega spomina in povezanosti z domačini so se spreminjali tudi organizacijski komite, način priprave prireditve ter pogoji za njeno izvedbo. V obravnavanem obdobju je tako prireditev ohranila svojo temeljno povezanost z Dražgošami in spominom na dražgoške dogodke, hkrati pa se je njena vsebina postopoma širila. Iz prvotnega spomina na Dražgoško bitko se je razvila v širši prostor spominjanja na odpor, trpljenje civilnega prebivalstva, posledice vojne, mir in pomen ohranjanja zgodovinskega spomina. Pri tem so pohodi ostali njena najpomembnejša stalnica in temelj množičnosti prireditve. mhzbqh1pjmkazdjg4ztlgz19ftz304l 85948 85947 2026-10-06T06:18:19Z ~2026-53864-35 4770 /* Razvoj prireditve od 1980 do 2000 */ 85948 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''': Razvoj spominske, športne, vzgojne in vojaško-športne prireditve od prvih priprav do konca 20. stoletja | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu, druga redakcija |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} == PETDESETA LETA – OBLIKOVANJE SPOMINSKE TRADICIJE IN NASTANEK ŠPORTNE PRIREDITVE (1952–1959)== ===Oblikovanje spominske kulture in prve priprave na dražgoške slovesnosti=== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih spominskih prireditev v Sloveniji. Vključevala je spominske slovesnosti, pohode po partizanskih poteh, srečanja borcev, kulturne prireditve in vzgojno delo z mladino. Dražgoše so tako postajale pomembno simbolno mesto spomina na narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so potekale že konec leta 1952 pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, kjer so jih vodili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg osrednje spominske slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev in kulturne prireditve. Posebno pozornost so namenili množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so k sodelovanju pritegnili tudi tovarne, ki naj bi zagotovile udeležbo svojih zaposlenih in prevoz. Ob tem so želeli poustvariti simboliko partizanskih poti, zato naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave so po letu 1952 postajale vse obsežnejše. Spomin niso namenjale le padlim borcem, temveč tudi ljudem, ki so med vojno pomagali partizanom – partizanskim materam, terencem in drugim podpornikom, pri katerih so borci našli pomoč, oporo in zatočišče. Slovesnosti so dopolnjevali pevski in godbeni nastopi ter kulturni prispevki, med drugim recitacija Župančičeve pesmi Veš, poet, svoj dolg?. Jeseniški kovinarji so z umetniško sliko poudarili povezanost delavstva in kmetstva ter jo podarili Dražgošam. Leta 1954 se je vsebina prireditev še razširila. Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pri Bičkovi skali pripravila prikaz vojaških vaj napada in obrambe, s katerim so želeli predstaviti vojaški vidik partizanskega bojevanja. V istem letu je Zveza borcev Slovenije v okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja organizirala pohode Po poteh partizanskih brigad. Mladi udeleženci so spoznavali kraje, povezane z narodnoosvobodilnim bojem, obiskovali partizanske družine, grobove padlih borcev in druga pomembna prizorišča iz vojnega obdobja. Ena od poti je vodila tudi skozi Dražgoše, kjer so se seznanili z enim najpomembnejših bojišč gorenjskega partizanstva. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana tudi s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. januar). Tega leta so v Železnikih ves teden potekale prireditve, koncerti in nastopi, praznovanje pa so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, kjer se je v gosti megli velika množica ljudi poklonila spominu padlih junakov. Vas je bila praznično okrašena, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, domačini pa so pripravili dostojen spomin na svoje padle rojake. Po osrednji slovesnosti so se udeleženci v povorki odpravili na pokopališče, kjer so počastili grobove padlih borcev in vaščanov. Ob žalostinkah selške godbe na pihala je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Že v tem obdobju se je torej oblikovala osnovna značilnost poznejše prireditve: spomin na dražgoško bitko ni bil omejen na eno slovesnost, temveč se je povezoval s pohodi, vojaškimi prikazi, kulturnim programom, sodelovanjem mladine in vse širšo množično udeležbo. ===Od spominske slovesnosti do zimskošportne prireditve=== V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjev Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami – z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico ter političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami – pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice. Januarja 1958 je bila tako prvič izvedena zimskošportna prireditev '''Po stezah partizanske Jelovice'''. Prireditev je potekala 11. in 12. januarja 1958. Osrednja tekmovalna vsebina je bil patrolni pohod oziroma pohod smučarskih patrulj. Patruljo so sestavljale tri osebe, vsi člani pa so morali imeti vojaške puške. Poleg športnega dela je bila izvedena tudi ponazoritev Dražgoške borbe. Napadalci so bili vojaki-planinci in rezervni oficirji, obramba pa pripadniki predvojaške vzgoje in rezervni oficirji. Poleg slavnostnega dela je prireditev obsegala kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. S tem je povezala spomin na dražgoško bitko s športnim tekmovanjem, pohodi in množičnim sodelovanjem mladih. Pobudnika programa sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki. Gorenjska smučarska podzveza je izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Pomembno je poudariti, da se je prav leta 1958 začela '''športna prireditev''', medtem ko je bila dražgoška spominska slovesnost starejša in se je razvijala že od začetka petdesetih let. Že v svojem začetku je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope, Škofje Loke in drugih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. ===Leto 1959 – prvi korak v večdisciplinarno zimsko prireditev=== Leta 1959 je bila prireditev izvedena 10. in 11. januarja. Osrednji patruljni tek je že dobil obliko tekmovanja, imenovanega '''patrolni tek Po stezah partizanske Jelovice'''. V primeru neugodnih snežnih razmer bi se smučarski patrolni tek spremenil v pohod patrulj. Tekmovali so člani, starejši člani in mladinci. Poleg patruljnega teka je bil predviden tudi smučarski tek na 14 kilometrov, pri katerem so tekmovali posamezniki. Prvič se je pojavilo tudi tekmovanje v veleslalomu. Za veleslalom v razpoložljivih virih ni objavljenih rezultatov, zato ni mogoče zanesljivo potrditi, da je bil izveden. S tem se je začel razvoj, pri katerem se je prvotnemu patruljnemu tekmovanju pridružila vrsta samostojnih športnih disciplin. '''V letu 1959 pa je bila prireditev Po stezah partizanske Jelovice izvedena dvakrat. Tega leta je namreč Socialistična federativna republika Jugoslavija proslavljala štirideseto obletnico Komunistične partije Jugoslavije. Ob tej priložnosti je bila pod parolo Po stezah partizanske Jelovice organizirana tretja proslava, ki je potekala na Dan borca, 4. julija 1959 na Lipniški planini, in je imela značaj izvenarmadne vzgoje ljudstva. To je bila največja izvedena proslava v počastitev te obletnice. Tako so organizatorji, Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV, postavili predpostavko, da je sovražnik izvršil desant v središče Jelovice in se začeli prebijati proti gorenjskih središčem. Po vsej Gorenjski so bile v odgovor na napad organizirane čete, bataljoni, odredi in birgade, ki so hitele na mesto sovražnikovega desanta, da ga uničijo in preprečijo vdor v dolino. S tem namenom so bili organizirani pohodi iz Kranja, Jesenic, Radovljice, Škofje Loke, Tržiča, Bleda, Bohinja in Žirov. Udeležencev je bilo preko 12.000. Za zaključek so predstavniki JLA priredili krajši kulturni program.''' ==ŠESTDESETA LETA – VELIKA ŠPORTNA ŠIRITEV IN UVEDBA BIATLONA (1960–1969)== ===Leto 1960 – širitev in prvi vpliv snežnih razmer=== Leta 1960 je prireditev potekala 9. in 10. januarja. Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice je bil že izrazito razširjen. Tekmovale so ekipe Bosne in Hercegovine, Hrvaške, JLA in Slovenije, pa tudi republiške ekipe rezervnih oficirjev in podoficirjev. Tekmovali so člani, mladinci in posamezniki. V tem letu se je pokazalo, kako močno je bila prireditev odvisna od snežnih razmer. V Železnikih ni bilo dovolj snega, zato so bile nekatere tekme izvedene v Dražgošah. Veleslalom je zaradi pomanjkanja snega odpadel, prav tako so odpadle sankaške tekme. Prav vremenske razmere bodo v naslednjih desetletjih postale eden najpomembnejših dejavnikov pri organizaciji posameznih tekmovanj. ===Leto 1961 – prireditev preraste lokalne okvire=== Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Istega leta je potekal že peti tradicionalni pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki je bil organiziran temeljiteje kot v prejšnjih letih in je prvič dobil tudi moralno ter finančno podporo Okrajnega ljudskega odbora Kranj. Prireditev je bila razširjena na območje celotne Gorenjske, na kraje ob vznožju Jelovice. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekali na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. Program je bil leta 1961 že zelo širok. Patruljni tek oziroma patruljni tek, kot se je poimenovanje postopoma ustalilo, je potekal v Železnikih, za mladince na 10 kilometrov in za člane na 15 kilometrov. Hkrati je bil izveden tek na 15 kilometrov za posameznike. V Železnikih so organizirali tudi slalom in sankaško tekmovanje, v Kropi skoke za člane in mladince, v Bohinju smučarski štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, v Ribnem pri Bledu pa okrajno pionirsko prvenstvo v tekih s streljanjem z zračno puško. Program je poleg pohodov in športnih tekmovanj vključeval tudi kresovanja, kulturne prireditve, projekcijo dokumentarnega diafilma Dražgoška bitka ter slavnostna zborovanja. Organizatorji so pripravili tudi obsežen prospekt z zgodovinskim pregledom Gorenjske in narodnoosvobodilnega boja, s čimer je prireditev dobila izrazito izobraževalno razsežnost. Spomin na dražgoško bitko je tako dokončno presegel lokalne okvire, prireditev pa se je utrdila kot ena osrednjih spominskih in športnih manifestacij na Gorenjskem ter pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Slovenije. ===Leto 1962 – nastanek več različnih tekmovalnih smeri=== Leta 1962 so bila v okviru prireditve izvedena patruljna tekmovanja, okrajno pionirsko tekmovanje v smučarskih tekih, štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, slalom in sankaško tekmovanje. Patruljni teki so bili takrat že organizirani na več ravneh. Nastopali so mladinci športnih organizacij, mladinci predvojaške vzgoje, člani športnih organizacij, družbenih organizacij in starejši člani. Poleg njih so nastopale reprezentance republik in JLA. Pionirsko tekmovanje na Lancovem je bilo razdeljeno na posamične nastope pionirjev in pionirk ter ekipno tekmovanje. Štafetni tek za Memorial Tomaža Godca je potekal v Bohinju. Napovedan je bil tudi nočni slalom, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. Prav tako je bilo zaradi slabih vremenskih razmer odpovedano sankaško tekmovanje. ===Leto 1963 – širitev športnih disciplin=== Leta 1963 se je program še razširil. Patruljni tek je bil razdeljen na več kategorij: mladinci so tekli 5 kilometrov, člani 10 kilometrov, republiške ekipe pa 15 kilometrov. Tekmovanje je potekalo v Železnikih. Tek posameznikov je obsegal 10 kilometrov za mladince in 15 kilometrov za člane. V Železnikih je bil izveden nočni slalom, v Kropi smučarski skoki za člane in mladince, na Lancovem okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, v Selcih in Kropi pa sankaške tekme. Sankaško tekmovanje je bilo že razdeljeno glede na vrsto sani: nastopali so tekmovalci z navadnimi sanmi, samotežnimi sanmi in tekmovalnimi sanmi. V Kropi so nastopali samo tekmovalci s tekmovalnimi sanmi. ===Leto 1964 – neposredni predhodnik biatlona=== Leta 1964 so se nadaljevali patruljni teki, smučarski teki posameznikov, nočni slalom, sankaške tekme in okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih. Patruljni tek je potekal v Železnikih na 10 kilometrov, tekmovale pa so patrulje športnih in društvenih organizacij ter člani različnih starostnih skupin. Posamezniki in republiške reprezentance ter JLA so na 15-kilometrski progi prav tako tekmovali v Železnikih. Smučarski teki posameznikov so bili pomembni tudi zaradi nadaljnjega razvoja tekmovalne discipline. Prav iz te tradicije se je razvila potreba po prilagoditvi pravil in uvedbi modernega zimskega dvoboja – biatlona. ===Uvedba biatlona in športni vrhunec šestdesetih let=== ====Leto 1965 – uvedba biatlona==== Leta 1965 je bila uvedena nova pomembna disciplina – '''smučarski biatlon'''. V okviru prireditve je bilo prvič uvedeno tekmovanje v modernem zimskem dvoboju – biatlonu, zato so bila prilagojena tudi tekmovalna pravila. Tekmovanje je potekalo v Železnikih za člane, posameznike in ekipe. Hkrati so potekali patruljni teki, nočni slalom, okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, smučarski skoki in sankaške tekme. Leto 1965 je zato ena najpomembnejših prelomnic v razvoju športnega dela prireditve. Do takrat se je razvijala predvsem iz patruljnih in posameznih smučarskih tekov, od tega leta dalje pa je dobila tudi formalizirano biatlonsko tekmovanje. ====Leto 1966 – biatlon postane državno prvenstvo==== Leta 1966 je bil v Dražgošah izveden '''državno prvenstvo v biatlonu'''. Proga je bila dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. V časopisnem viru Gorenjskega glasa je prvič omenjeno tretje državno prvenstvo v biatlonu, čeprav prejšnji pregledani viri tega poimenovanja niso izrecno navajali. Poleg državnega prvenstva v biatlonu je potekal patruljni tek oziroma ponovno poimenovan patrolni tek, na katerem so sodelovale republiške reprezentance in ekipe JLA, starejši člani in mladinci pa so tekli na 10 kilometrov. Pomembno spremembo je doživelo tudi tekmovanje šolske mladine. Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol je bilo leta 1966 spremenjeno: v smučarskih tekih so opustili streljanje, dodali pa tekmovanja v slalomu in skokih. Poimenovanje tekmovanja takrat še ni bilo povsem enotno. ====Leto 1967 – prvi večji finančni problem==== Leta 1967 je bila prireditev vključena v proslave 25-letnice vstaje. Pomembno mesto je dobilo tudi tradicionalno smučarsko tekmovanje osnovnošolske mladine v Lancovem, ki ga je odprl narodni heroj Anton Dežman – Tonček. Istega leta se je prvič resneje pokazal problem financiranja. Skupščina občine Škofja Loka je sklenila, da bo prireditev financirala v tolikšni meri kot druge gorenjske občine, vendar druge občine niso pokazale dovolj zanimanja, zato je bilo praznovanje okrnjeno. Neposredna posledica finančnih težav je bila odpoved sankaških tekem in nočnega slaloma. Pri obeh je v virih kot razlog izrecno navedeno, da ni bilo denarja. To je pomemben podatek za razumevanje nadaljnjega razvoja: posamezne discipline niso izginjale samo zaradi vremena ali spremembe športnih interesov, ampak tudi zaradi finančnih možnosti organizatorjev. ====Leto 1968 – ponovna širitev programa==== Leta 1968 so prireditve potekale skoraj deset dni in so vključevale nočni slalom v Železnikih, tek na smučeh v Dražgošah, slalom, smučarske teke in biatlon v Lancovem pri Radovljici, smučarske skoke v Kropi, nočne sankaške tekme v Selcih in tekmovanja tabornikov pri Bičkovi skali. Program so dopolnjevale žalna komemoracija s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, slavnostna akademija v Dražgošah ter srečanje nekdanjih borcev v Železnikih. V tem obdobju je prireditev že izrazito povezovala različne kraje Gorenjske. Posamezne športne discipline niso bile skoncentrirane v Dražgošah, temveč so se odvijale v Železnikih, Lancovem, Kropi, Selcih in drugod. Dražgoše so ostajale osrednje spominsko središče, športni program pa je imel regionalni značaj. ====Leto 1969 – ureditev financiranja in vrhunec športne razvejanosti==== Do začetka šestdesetih let so stroške prireditev pokrivale vse gorenjske občine, po ukinitvi okrajev pa se je finančna podpora zmanjšala in organizatorji so se prvič resneje soočili z vprašanjem financiranja. Opozarjali so, da bi brez širše podpore lahko dolgoletna tradicija zamrla, zato so si prizadevali, da bi pri financiranju ponovno sodelovale vse gorenjske občine. Leta 1969 je bil določen ključ financiranja: občina Škofja Loka naj bi pokrila 50 odstotkov vseh stroškov, Kranj 15 odstotkov, Radovljica 15 odstotkov, Jesenice 10 odstotkov in Tržič 10 odstotkov. Ta ureditev kaže, da je prireditev postala '''gorenjski projekt''', pri katerem je sodelovalo več občin. Program leta 1969 je bil izredno širok. Vključeval je tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem, meddruštveni nočni slalom v Železnikih, peto republiško prvenstvo v biatlonu v Dražgošah, patruljne teke oziroma tekmovanje smučarskih patrulj, tekmovanje veteranov v tekih, meddruštvene smučarske skoke v Kropi, meddruštvene nočne sankaške tekme in sankaške tekme naslednji dan v Selcih ter pohod tabornikov k Bičkovi skali. Ob športnem programu so se še naprej razvijale dejavnosti za mladino, med njimi tradicionalna osnovnošolska smučarska tekmovanja in literarni natečaj Partizanska zgodba. Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je leta 1969 pripravil sprejem za deset nagrajenih mladih avtorjev z osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voranca ter jih nagradil s knjižnimi deli, najboljše prispevke pa sta objavila časnik Železar in jeseniški radio. ==SEDEMDESETA LETA – MNOŽIČNOST, TERITORIALNA OBRAMBA IN VOJAŠKO-ŠPORTNI RAZVOJ (1970–1979)== ===Začetek sedemdesetih let – povezovanje športa, vzgoje in vojaške tradicije=== V začetku sedemdesetih let je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dokončno postala ena najpomembnejših spominsko-športnih prireditev na Gorenjskem. Organizatorji so se zavedali, da zgolj klasične komemoracije in spominska zborovanja ne zagotavljajo več trajnega prenosa zgodovinskega spomina, zato so iskali nove oblike, ki bi bile bližje mladim. Zimskošportna tekmovanja, pohodi in aktivno vključevanje mladih so se pokazali kot uspešna pot povezovanja spomina na dražgoško bitko s športom, vzgojo in druženjem. Posebno pozornost so namenjali vzgojnemu delu. V okviru prireditve so nadaljevali z literarnim natečajem Partizanska zgodba, v katerem so sodelovali učenci osnovnih in srednjih šol. Nagrajeni mladi avtorji so se srečevali s pisatelji in ustvarjalci, med njimi s Tonetom Svetino in Ivom Šubicem. Organizatorji so želeli, da mladi zgodovine ne bi spoznavali le skozi govore in spominske slovesnosti, temveč tudi skozi ustvarjalno delo, osebna pričevanja in lastno sodelovanje pri ohranjanju spomina. ===Leto 1970 – zelo širok športni program=== Leta 1970 je bil v Dražgošah izveden že VII. državno prvenstvo v biatlonu. Poleg tega so bili na programu meddruštveni nočni slalom v Železnikih, patruljni teki oziroma smučarske patrulje v Dražgošah, sankaška tekma v Selcih, meddruštveni smučarski skoki v Kropi in Gorenji vasi ter tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem. Patruljni teki so bili razdeljeni v številne kategorije: patrulje brez razreda, mlajši člani, starejši mladinci z razredom in brez razreda, teritorialne enote, mlajši mladinci ter posamezne kategorije mladink, veteranov in članic. Takšna razvejanost kaže, da je patruljno tekmovanje že pred ustanovitvijo formalnega prvenstva Teritorialne obrambe imelo izrazito večnivojsko in večkategorijsko strukturo. ===Leto 1971 – začetek novega obdobja Teritorialne obrambe=== Leta 1971 je bil program še vedno zelo širok. Potekali so meddruštveno sankaško tekmovanje, tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nočni slalom, meddruštveni smučarski skoki, tekmovanje Teritorialne obrambe v smučarskih tekih, VII. republiško prvenstvo v biatlonu ter patruljni teki in teki veteranov. Biatlon, patruljni teki in teki veteranov so bili zaradi mednarodnih tekov v Bohinju prestavljeni za en teden. Tudi ta podatek kaže, da se je prireditev vse bolj povezovala z večjim športnim koledarjem in ni več delovala kot povsem izoliran lokalni dogodek. Leto 1971 pa je pomembno predvsem zaradi institucionalne spremembe. Republiški štab Teritorialne obrambe je sprejel predlog pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za Gorenjsko, da se v Dražgošah organizira vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih. S tem se je začel proces, v katerem se je prvotni patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice postopoma razvil v samostojno prvenstvo Teritorialne obrambe. Prvo takšno prvenstvo je potekalo leta 1972. ===Leto 1972 – vrhunec množičnosti in začetek prvenstva TO=== Ob tridesetletnici dražgoške bitke leta 1972 je prireditev dosegla nov vrh. Na osrednji proslavi in športnih tekmovanjih je sodelovalo več kot 1200 udeležencev, med njimi tudi tekmovalci iz drugih jugoslovanskih republik. Dražgoše so se v tem času že uveljavile kot pomemben prostor srečevanja nekdanjih borcev, mladine, športnikov in širše javnosti. K uspešni izvedbi slovesnosti je poleg civilnih organizatorjev pomembno prispevala tudi vojska, ki je pomagala z opremo in izkušnjami pri organizaciji. Ugodne snežne razmere in jasen zimski dan so dodatno pripomogli k uspehu športnega dela prireditve. Ob slovesnosti so udeležencem dražgoške bitke in nagrajencem literarnih tekmovanj predstavili tudi drugo, dopolnjeno izdajo knjige Ivana Jana o dražgoški bitki. Kulturni program so sooblikovali tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Organizatorji pa so ob uspehu prireditve opozarjali tudi na nekatere težave – predvsem težaven dostop do Dražgoš, pomanjkanje parkirnih površin in omejen prostor za večja zborovanja. Kljub temu je prireditev potrjevala, da je mogoče spominski dogodek uspešno povezati z množično športno in kulturno manifestacijo. Leta 1972 je bilo prvič izvedeno '''smučarsko patruljno tekmovanje za prvenstvo enot Slovenije oziroma Teritorialne obrambe'''. Poleg njega so v Dražgošah potekali odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti, smučarska patruljna tekmovanja športnih in družbenih organizacij Slovenije, smučarsko patruljno tekmovanje ekip republik ter solo teki članic, starejših in mlajših mladink ter veteranov. To je pomenilo novo stopnjo razvoja: patruljni tek ni bil več samo ena izmed športnih disciplin, temveč je dobival '''poseben vojaški in institucionalni pomen'''. ===Leto 1973 – širitev vojaških tekmovanj in vpliv vremena=== Leta 1973 je bilo zaradi muhastega vremena prvotno izvedbo treba odpovedati oziroma prestaviti. Prireditev je bila nato izvedena v februarju. Na programu so bili sankaško tekmovanje v Selcih, tekmovanje patrulj v Dražgošah, prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti, tek slepih tekačev, smučarski skoki, državno in republiško prvenstvo v biatlonu ter tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol v tekih in veleslalomu. Leta 1973 je bilo v okviru prireditve izvedeno tudi tekmovanje slepih tekačev. S tem se je pokazal vključujoč značaj športnega programa, ki ni bil namenjen samo vojaškim ekipam in registriranim športnikom. ===Leto 1974 – jugoslovanski memorialni pomen=== Leta 1974 so se dražgoškega memoriala udeležili tudi slepi smučarji, kar je še dodatno poudarilo vključujoč značaj prireditve. Organizatorji so se tisto leto soočili z velikimi težavami zaradi pomanjkanja snega, saj še nekaj dni pred začetkom ni bilo gotovo, ali bo tekmovanja sploh mogoče izpeljati. Kljub neugodnim razmeram je prireditveni odbor prireditev uspešno izvedel in si prislužil priznanje udeležencev. Na športnem področju je bilo leta 1974 izvedeno 10. republiško prvenstvo v biatlonu, ki je veljalo tudi za tekmovanje za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal oziroma Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita. Patruljno tekmovanje se je še naprej širilo. Vključevalo je enote JLA, partizanske enote Slovenije in milico, hkrati pa je bilo razdeljeno na tekmovanje športnih in družbenih organizacij, tekmovanje republiških reprezentanc ter solo teke in teke veteranov. V širši program prireditve so se vključevali tudi škofjeloški taborniki. Že četrto leto zapored so pripravili tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice, ki je bilo namenjeno preverjanju orientacijskih spretnosti, vzdržljivosti in znanja mladih. Tokratno tekmovanje je privabilo rekordno število udeležencev – na startu se je zbralo kar 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Zaradi velikega števila tekmovalcev se je tudi slavnostna razglasitev rezultatov zavlekla za več kot eno uro. ===Leto 1975 – prireditev postane jugoslovanski memorial in množična manifestacija=== Leta 1975 je prireditev postala del Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala, ki je potekal pod pokroviteljstvom generala armade Nikole Ljubičića. Organizatorji so pričakovali več kot 4000 tekmovalcev in udeležencev pohodov, kar je potrjevalo, da je prireditev prerasla regionalne okvire. Program se je še razširil. Prvič je bil vključen mednarodni biatlon, v katerem so sodelovale tudi tuje reprezentance. Poleg tega so se prireditve udeležili rezervni vojaški starešine, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in Teritorialne obrambe, taborniki, planinci, sindikalne organizacije ter številna druga društva. Na programu so bili mednarodno tekmovanje v biatlonu, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, tekmovanje v veleslalomu, smučarski skoki, sankaško tekmovanje, tekmovanje patrulj PE, TO, JLA in milice, tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod ter več množičnih pohodov. Organizirani so bili pohod članov ZZB NOV in mladine s prapori, pohod članov sindikalnih organizacij in pohod šolske mladine. Prav leta 1975 se tako zelo jasno pokaže nova značilnost prireditve: športna tekmovanja so še vedno pomembna, vendar jih dopolnjujejo množični pohodi, orientacijska tekmovanja, vojaško-športne discipline, delo z mladino in različne organizacije. ===Leto 1976 – sneg spremeni program=== Leta 1976 je bilo geslo prireditve '''Dan Cankarjevega bataljona'''. Posebna pozornost je bila namenjena pohodnim oblikam. Republiško prvenstvo v biatlonu, ki je bilo vključeno tudi v okvir tekmovanj za Jugoslovanski memorialni pokal, je bilo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Smučarsko patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe, ekip JLA, milice in občinskih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin je potekalo na Kropi, veleslalom za cicibane pa je bil iz Železnikov prestavljen na Soriško planino. Zaradi pomanjkanja snega so odpovedala tekmovanja na Lancovem, Poljanah, smučarski skoki v Kropi in tekmovanja v Rudnem. Organizatorji so zato dali večji poudarek pohodnim oblikam. Leto 1976 je eden najbolj jasnih primerov, kako je '''vreme neposredno vplivalo na vsebinsko razmerje med športnim in spominskim delom prireditve'''. Ko zimska športna tekmovanja niso bila mogoča, je bilo mogoče večji del programa preusmeriti v pohode. ===Leto 1977 – konec biatlonskega prvenstva v Dražgošah=== Leta 1977 je bila prireditev povezana s številnimi jubileji: 40-letnico prihoda Tita na čelo Komunistične partije, 85-letnico njegovega rojstva in 35-letnico dražgoške bitke. Na programu so bili republiško prvenstvo v biatlonu in tekmovanje za Jugoslovanski smučarski memorialni pokal, veleslalom za cicibane in cicibanke, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, VI. smučarsko tekmovanje enot Teritorialne obrambe, Jugoslovanske armade, TO ZSMS in milice, tekmovanje tabornikov, smučarski skoki ter veleslalom za pionirje. Prav leto 1977 pa je za zgodovino biatlona pomembna prelomnica. Zaradi '''slabe organizacije in slabih pogojev proge je bilo prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno'''. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal. Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah. To pomeni, da se po približno dvanajstih letih razvoja biatlonskega tekmovanja ena najpomembnejših športnih linij prireditve zaključi oziroma se iz Dražgoš umakne. ===Konec sedemdesetih let – postopno krčenje klasičnih disciplin=== Leta 1978 je bilo pomanjkanje snega ponovno pomemben dejavnik. Sankaško tekmovanje je odpadlo. Tekmovanje gorenjskih osnovnih in srednjih šol v smučarskih tekih in veleslalomu je bilo prestavljeno z Lancovega na Koblo. Tekmovanje v tekih je odpadlo. Smučarski tek za Jugoslovanski pokal je bil izveden na Starem vrhu, patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe na Prtovču, orientacijski tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS pa v Kropi. Leta 1979 so bili na programu smučarski skoki, veleslalom za cicibane in cicibanke, veleslalom za pionirje, smučarski tek za mladince, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, patruljno tekmovanje enot TO, JLA in milice ter orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS. V tem obdobju je opazno postopno zmanjševanje števila klasičnih športnih disciplin. Biatlon kot državno oziroma republiško prvenstvo izgine, posamezne discipline se pojavljajo bolj ali manj glede na razmere, večji pomen pa dobivajo patruljna tekmovanja, smučarski teki in orientacijske oblike. ==OSEMDESETA LETA – VRHUNEC MNOŽIČNOSTI IN PRILAGAJANJE VREMENSKIM RAZMERAM (1980–1989)== ===Osemdeseta leta – vrhunec množičnosti=== V osemdesetih letih je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dosegla vrhunec razvoja. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji, ki je povezovala pohode, smučarska tekmovanja, veteranska srečanja in kulturne programe. Vsako leto so se v Dražgošah srečevali nekdanji borci, mladina, športniki, planinci, taborniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Po podatkih organizatorjev se je prireditve vsako leto udeleževalo med 4.000 in 5.000 ljudi. V ospredju posameznih izvedb niso bile več večje vsebinske spremembe, temveč predvsem rast udeležbe, jubileji, posebni dogodki in prilagajanje razmeram. Leta 1980 je prireditev potekala dva dni. V soboto so bila na programu športna tekmovanja, v nedeljo pa pohodi in osrednja spominska slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Športne prireditve so potekale pod geslom Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo, ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Posebnost tega leta je bilo srečanje nekdanjih pripadnikov Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda na Češnjici, kjer so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli borci. Dražgoše je obiskala tudi delegacija ameriških vojnih veteranov, kar je dodatno opozorilo na širši pomen kraja kot prostora zgodovinskega spomina. Športni program je vključeval smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, veleslalom za cicibane, sankaško tekmovanje, smučarsko prvenstvo TO SR Slovenije za enote TO, JLA in milice, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS ter množični smučarski tek, katerega organizator je bil Smučarski klub Triglav iz Kranja. Leta 1981 je pomemben del športnega programa predstavljalo '''10. odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih'''. Tekmovanje je poleg športnega značaja ohranjalo tudi povezavo z vojaško tradicijo in spominom na partizanske pohode. ===Leto 1982 – jubilej in koncentracija prireditve na en dan=== Jubilejna 25. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bila leta 1982 posvečena 40. obletnici dražgoške bitke in je bila hkrati zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loke. Leta 1982 se je zgodila pomembna organizacijska sprememba: '''prvič so vsa tekmovanja potekala v nedeljo in je bilo vse dogajanje skoncentrirano na en dan'''. Na programu so bili 11. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, smučarski tek Smučarskega kluba Triglav, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, sankaško tekmovanje in patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Ob jubileju so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca – Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca – Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana – Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj. Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 dalje nosil ime Pokal maršala Tita. Ob jubileju so se odprle tudi razprave o nadaljnjem razvoju prireditve. Organizatorji in dolgoletni udeleženci so opozarjali, da je treba program vsebinsko dopolnjevati in ga približati mlajšim generacijam. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina. V istem obdobju je bila v javnosti ponovno izpostavljena tudi nedokončana filmska nadaljevanka Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo sprožala vprašanja o zgodovinski verodostojnosti, organizaciji in financiranju projekta. ===Leto 1983 – prilagajanje razmeram na terenu=== Leta 1983 so med pomembnejšimi tekmovanji izstopali tek za Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita ter patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe. Prireditev je bila vse bolj odvisna od snežnih razmer. Patruljno prvenstvo je bilo v Dražgošah izvedeno celo '''v suhem, brez smuči'''. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden v Dražgošah, vendar so organizatorji opozarjali, da bi v primeru pomanjkanja snega start prestavili pod Bičkovo skalo. Pri sankaškem tekmovanju ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Tudi množični smučarski tek Smučarskega kluba Triglav je bil zaradi premalo snega predviden na Jezerskem, vendar za izvedbo v virih ni objavljenih rezultatov. V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta. Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci naj bi traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bi še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja. Leto 1980 je zaznamovala tudi razprava o nedokončanem televizijskem projektu Dražgoška bitka, pri katerem so se pojavila vprašanja zgodovinske verodostojnosti, financiranja in sodelovanja nekdanjih borcev. ===Leto 1984 – nadaljevanje prilagajanja=== Leta 1984 je bilo izvedeno 13. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, v katerem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden na Slemenu, vendar rezultati niso objavljeni, zato ni mogoče zanesljivo potrditi izvedbe. Prav tako je bilo predvideno sankaško tekmovanje v Dolenji vasi, vendar tudi zanj ni objavljenih rezultatov. Smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil predviden na Dražgoški oziroma pri Bičkovi skali, z možnostjo prestavitve na Jelovico v primeru pomanjkanja snega. Patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS je potekalo v Kropi. Leto 1984 tako potrjuje trend, da se je del tradicionalnega športnega programa ohranjal, vendar je bila izvedba številnih disciplin vedno bolj odvisna od snega in terenskih pogojev. ===Leto 1985 – postopno izginjanje sankanja=== Leta 1985 je bilo izvedeno 14. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. V njem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil ponovno izveden v Dražgošah oziroma na Slemenu. Potekal je tudi Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Pomembno je, da leta 1985 ni več omenjenega sankaškega tekmovanja. V prejšnjih letih je bilo še napovedano, vendar brez objavljenih rezultatov, zato se leto 1985 lahko šteje kot zadnje leto, v katerem je sankaško tekmovanje še zanesljivo zajeto v širšem časovnem razponu, nato pa iz programa izgine. ===Leto 1986 – ponovna dvodnevna izvedba=== Leta 1986 je prireditev ponovno potekala tudi v soboto. Izvedeno je bilo 15. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, veleslalom za cicibane in cicibanke, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Po koncentraciji celotnega programa na nedeljo leta 1982 se je torej leta 1986 znova vzpostavil bolj razpršen časovni okvir prireditve. ===Leto 1987 – težke zimske razmere=== Leta 1987 so bili pogoji za tekmovanja zelo težki. Stalno je snežilo, pihal je veter in bilo je zelo mrzlo. Kljub temu je bilo izvedeno 16. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Tekmovanje je bilo zaradi razmer izvedeno na Jelovici. Veleslalom za cicibane in cicibanke je potekal na Slemenu v Dražgošah, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal pa na Kamnitniku za Škofjo Loko. V Kropi je potekalo 12. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Leto 1987 kaže, da organizatorji kljub zelo slabim razmeram niso želeli odpovedati osrednjih tekmovanj, temveč so jih po potrebi prestavili na druge lokacije. ===Leto 1988 – leto brez snega=== Leta 1988 snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 17. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Prvenstvo je bilo izvedeno na Jelovici. Veleslalom za cicibane in cicibanke na Slemenu v Dražgošah je zaradi pomanjkanja snega odpovedal. To je pomemben trenutek za razvoj veleslaloma, saj je bilo tekmovanje nato ponovno organizirano šele leta 1999. Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil izveden na Pokljuki, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS pa v Kropi. Leto 1988 je tako eden najbolj očitnih primerov, ko je pomanjkanje snega neposredno povzročilo odpoved klasične discipline in prestavitev drugih tekmovanj na primernejše lokacije. ===Leto 1989 – stabilizacija pred velikim političnim prelomom=== Leta 1989 je bilo vreme v Dražgošah zelo lepo, zato je bilo 18. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije izvedeno v Dražgošah. V Kropi je potekalo 14. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. V primerjavi s šestdesetimi in sedemdesetimi leti je bil program precej ožji. Izginili so biatlon, smučarski skoki, sankaške tekme, šolska tekmovanja in številne druge discipline. V ospredju sta ostajali predvsem patruljna oziroma vojaško-športna tradicija in množični spominski del prireditve. ==DEVETDESETA LETA – POLITIČNI PRELOM, OSAMOSVOJITEV IN NASTANEK NOVEGA MODELA (1990–1999)== ===Leto 1990 – zadnje obdobje starega sistema=== Leta 1990 je bilo izvedeno 19. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih ter 15. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. 29. decembra 1989 je umrl Ive Šubic, kar je pomemben kulturni in osebni dogodek za širši krog ljudi, povezanih s prireditvijo. Leto 1990 predstavlja zadnje celotno obdobje, ko je prireditev še potekala v okviru starega jugoslovanskega političnega in organizacijskega sistema. ===1991 – politični prelom in začetek novega športnega programa=== Leta 1991 je bila udeležba na prireditvi bistveno manjša, približno 1000 ljudi. Vreme je bilo deževno in sneženo. Izvedeno je bilo 20. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije. Na tekmovanje je bila povabljena tudi JLA, vendar ni sodelovala. Ta podatek ima posebno težo. Do takrat je bila JLA desetletja sestavni del vojaško-športnega programa. Leta 1991 pa se je zaradi političnih sprememb njena vloga v prireditvi končala. Hkrati se je pojavil nov šport – '''dirka gorskih kolesarjev''', ki je potekala iz Nemilj. To je začetek novega obdobja, v katerem se poleg tradicionalnih vojaških in zimskih disciplin pojavljajo civilne rekreativne športne vsebine. ===1992 – osamosvojitev Slovenije in prilagoditev programa=== Leta 1992 je bilo vreme pomladno in snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 21. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, vendar ne več v Dražgošah, temveč na Pokljuki. Poleg njega je bila predvidena tekma rekreativnih kolesarjev. Pojavili so se tudi jadralni padalci, vendar tekmovanja kljub razpisom in željam organizatorjev niso izvedli, ker se nekateri udeleženci niso želeli udeležiti prireditve. Leto 1992 tako kaže dvojni proces: tradicionalno patruljno tekmovanje se ohranja v novem slovenskem državnem okviru, hkrati pa se program odpira novim športom. ===1993 – širitev rekreativnega in mladinskega programa=== Leta 1993 je bilo izvedeno 22. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki. Izvedena je bila tudi rekreativna tekma gorskih kolesarjev, ki je potekala v smeri Dražgoš iz Nemilj in Češnjice. Poleg tega je bilo organizirano orientacijsko tekmovanje tabornikov z nazivom '''Glas Jelovice'''. Tako se je po osamosvojitvi znova vzpostavljala povezava med prireditvijo, mladino, orientacijo, rekreacijo in spominskimi potmi. ===1994 – novi športi in širjenje programa=== Leta 1994 so pohodniki poročali o veliko blata, kar ponovno kaže na vpliv vremenskih in terenskih razmer. Izvedeno je bilo 23. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki. Program so dopolnili dve kegljaški tekmovanji in rokometni turnir. Kegljaški tekmovanji sta potekali že pred nedeljsko osrednjo prireditvijo. To je pomembna vsebinska sprememba: prireditev ni več vezana samo na zimske športe. Postaja širša športno-rekreativna manifestacija. ===1995 – utrjevanje novega modela=== Leta 1995 je bilo izvedeno 24. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, ki je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega sta bili izvedeni dve kegljaški tekmovanji – eno v Kamniku kot regijsko tekmovanje in drugo v Železnikih. Tako se športni program vse bolj razporeja na več krajev in več dni. ===1996 – Slovenska vojska in mednarodna udeležba=== Leta 1996 je bila ustanovljena '''Gorska šola Slovenske vojske'''. To je neposredno vplivalo na razvoj patruljnega tekmovanja. Izvedeno je bilo 25. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku z '''mednarodno udeležbo'''. Mednarodna udeležba pomeni novo razvojno stopnjo. Nekdanje jugoslovansko vojaško tekmovanje je postalo slovensko vojaško tekmovanje, ki se je začelo odpirati tudi sodelovanju tujih enot s podobnimi nalogami in tradicijami. Poleg prvenstva je potekalo kegljaško tekmovanje. ===1997 – patruljno tekmovanje postane prvenstvo Slovenske vojske in policije=== Leta 1997 je bilo zaradi hudega žledoloma organizacijsko zahtevno obdobje. Tekmovanje se je preimenovalo v '''26. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. To poimenovanje je pomembno, saj jasno pokaže institucionalno spremembo. Teritorialne obrambe ni več; nosilca tekmovanja postajata Slovenska vojska in slovenska policija. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Kegljaško tekmovanje se je odvijalo več dni – v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču. ===1998 – nadaljevanje mednarodnega prvenstva=== Leta 1998 je bilo izvedeno 27. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto, organiziralo pa ga je 3. Pokrajinsko poveljstvo Slovenske vojske za Gorenjsko. Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo več dni, v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču. S tem se potrjuje proces, ki se je začel že v začetku devetdesetih let: patruljno tekmovanje se vse bolj organizacijsko odmika od prvotnega organizacijskega jedra prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postaja samostojna vojaška športna prireditev, ki pa še vedno ohranja spominsko povezavo z Dražgoško bitko. ===1999 – vračanje nekaterih športnih vsebin=== Leta 1999 je bilo izvedeno 28. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Poleg prvenstva je bil izveden tudi smučarski tek veteranov. Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo, ponovno pa se je pojavil tudi slalom za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah. Po večletnem premoru se je tako začelo vračati tudi nekaj neposrednejših športnih vsebin za otroke. ==2000–2026 – PREOBLIKOVANJE PRIREDITVE IN OHRANJANJE POHODNIŠKE TRADICIJE== Leta 2000 je bilo izvedeno '''29. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega je bil izveden rekreacijski smučarski tek v Dolenji vasi, kegljaško tekmovanje ter veleslalom za šolske in predšolske otroke v Dražgošah. Po letu 2004 se športna tekmovanja, ki so bila dolga desetletja pomemben spremljevalni del prireditve Po stezah partizanske Jelovice, v razpoložljivih virih pojavljajo vse redkeje. Leta 2004 je še potekalo 33. smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije, za leto 2005 pa v pregledanem gradivu ni podatkov o izvedenih tekmovanjih v okviru prireditve, leta 2006 pa tekmovanja ob prireditvi niso več omenjena. Patruljni tek se je nato nadaljeval na Pokljuki pod organizacijo Slovenske vojske. Tekmovanje je še naprej povezovalo pripadnike Slovenske vojske in policije, pozneje pa tudi Civilne zaščite. Pomembno je, da so se ga še naprej udeleževali tudi borci in veterani, ki so nastopali v svojih posebnih kategorijah. Leta 2014 so se v svoji kategoriji pomerili veterani NOB, veterani vojne za Slovenijo in policijski veterani, leta 2018 pa so bili posebej navedeni tudi člani Zveze borcev za vrednote NOB, za katere je bila razpisana kategorija borcev. S tem se je zaključilo pomembno obdobje, v katerem je prireditev poleg spominskega in družbenega značaja združevala tudi številne športne discipline ter povezovala rekreativce, športnike, pripadnike vojaških in drugih organizacij ter širšo javnost. '''Športni del prireditve se je postopoma ločil od osrednje prireditve, medtem ko so pohodi ostali njena temeljna in najbolj prepoznavna vsebina'''. Prav pohodniški del je tudi v naslednjih letih ohranjal množičnost prireditve ter njeno povezanost s spominom na dražgoške dogodke in širši prostor Jelovice. Svoj prispevek so ohranjali tudi kolesarji, ki so do leta 2020 organizirano prihajali v Dražgoše iz kranjske smeri. ==Razvoj posameznih tekmovanj== Če celotno zgodovino pogledamo še po posameznih disciplinah, se pokažejo zelo različne razvojne poti. ===Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice=== Osnovno tekmovanje je nastalo leta 1958 kot '''patrolni pohod Po stezah partizanske Jelovice'''. Sprva je šlo za pohod smučarskih patrulj, v katerih so bili trije člani, vsi oboroženi z vojaškimi puškami. Med letoma 1958 in 1960 se uporablja izraz '''patrolni tek''', nato se v prvi polovici šestdesetih let postopoma uveljavi izraz '''patruljni tek'''. Tekmovanje je bilo namenjeno različnim kategorijam: veteranom, družbenim in športnim organizacijam, republiškim ekipam oziroma reprezentancam ter ekipam JLA, pozneje tudi TO in milice. Od leta 1968 dalje se patruljna tekmovanja vedno bolj razcepijo na več uradnih kategorij. Leta 1971 je republiški štab Teritorialne obrambe sprejel predlog za vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih, prvo prvenstvo pa je bilo izvedeno leta 1972. ===Smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe=== Druga razvojna linija se začne leta 1972. Tekmovanje je skozi čas spreminjalo uradna poimenovanja: od tekmovanja teritorialnih enot, smučarskega patruljnega tekmovanja za prvenstvo enot Slovenije in smučarskega prvenstva TO SR Slovenije do smučarskega prvenstva enot TO SR Slovenije v patruljnih tekih. V začetku so sodelovale TO, JLA in milica, tekmovanja pa so postajala vse bolj množična. Postopoma so se odpirala tudi ženskam. Leta 1991 JLA ni več sodelovala, čeprav je bila povabljena. Po osamosvojitvi se je tekmovanje preoblikovalo v odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Leta 1996 se je začela mednarodna udeležba. Pomemben razlog je bila ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske, ki je omogočila oziroma spodbudila sodelovanje tujih enot s podobnimi nalogami. Od leta 1997 se tekmovanje pojavlja kot odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. V devetdesetih letih se je tekmovanje vedno bolj organizacijsko odmikalo od prvotnih organizatorjev prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postajalo tekmovanje pod organizacijo Slovenske vojske, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko. ===Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti=== Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti se pojavi leta 1972 kot '''odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti''', leta 1973 pa kot prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti. Omenjeno je samo v letih 1972 in 1973. Na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je šlo za samostojno tekmovanje ali za eno od kategorij oziroma del širšega patruljnega tekmovanja. ===Posamični smučarski tek=== Posamični smučarski tek se pojavi leta 1959 s tekom na 14 kilometrov, nato se leta 1961 in v naslednjih letih pojavlja kot tek na 15 kilometrov oziroma tek posameznikov. Tekmovanje je potekalo vzporedno s patruljnimi teki vse do leta 1965. Leta 1965 je bila uvedena nova disciplina – moderni zimski dvoboj oziroma biatlon. Zaradi tega so bila tekmovalna pravila prilagojena. Pri tem je treba ločiti med podatki o državnem in republiškem prvenstvu. V preglednici je posebej opozorjeno, da se državno prvenstvo v biatlonu v virih pojavlja že pred letom 1965, vendar je šele v prispevku iz leta 1966 omenjeno, da je bilo leto 1966 tretje državno prvenstvo. Republiško prvenstvo v biatlonu pa je v tej zbirki prvič jasno navedeno leta 1965, nato pa je leta 1969 omenjeno kot peto republiško prvenstvo. ===Državno in republiško prvenstvo v biatlonu=== Biatlon se je v prireditvi pojavil leta 1965 kot smučarski biatlon. Nato se je tekmovanje razvilo v državno in republiško prvenstvo. V letih 1966–1977 je bil biatlon eno osrednjih tekmovanj prireditve. Leta 1966 je bila proga dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. Leta 1974 je 10. republiško prvenstvo v biatlonu veljalo tudi za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal. Leta 1976 je bilo prvenstvo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Leta 1977 je zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal. Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah. ===Memorial Tomaža Godca=== Memorial Tomaža Godca se pojavi v letih 1961 in 1962 kot smučarski oziroma štafetni tek. Tekmovanje je potekalo v Bohinju za člane in mladince. O njem je v razpoložljivih virih manj podatkov, zato njegovega nadaljnjega razvoja ni mogoče zanesljivo rekonstruirati. ===Jugoslovanski memorialni smučarski pokal=== Jugoslovanski memorialni smučarski pokal se v časopisnih virih jasno pojavi leta 1974. Včasih je bil poimenovan tudi Jugoslovanski smučarski spominski pokal. Tekmovanje je potekalo po različnih krajih Jugoslavije, ki so bili povezani z boji narodnoosvobodilnega boja, med njimi so bili Dražgoše, Mrkopalj, Igman, Zlatibor, Žabljak in Mavrovo. Včasih je bilo tekmovanje povezano z državnim oziroma republiškim prvenstvom v biatlonu. Pri posameznih izvedbah je navedeno, da je biatlonsko tekmovanje štelo tudi za memorialni pokal. Časopisni viri ga zadnjič omenjajo leta 1988. V knjigi Vrh v Dražgošah pa Ivo Jan navaja drugačen časovni razpon, približno od leta 1970 do 1989. Zato je pri končnem zgodovinskem zapisu varneje zapisati, da je v časopisnih virih zadnjič izpričan leta 1988, medtem ko drug vir navaja daljše obdobje. Patrolno oziroma orientacijsko tekmovanje ZRVS in ZSMS Tekmovanje se prvič pojavi leta 1975 kot '''tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod''', nato kot orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS in nazadnje kot patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. V programu je bilo povezano z geslom '''Po poti heroja Kebeta'''. V virih je zanesljivo izpričano od leta 1975 do 1990. Čeprav se v nekaterih sekundarnih navedbah pojavlja tudi leto 1991, je v časopisnih prispevkih zadnjič omenjeno in izvedeno leta 1990. ===Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol=== Šolsko tekmovanje se začne leta 1961 kot okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih. Leta 1966 se vsebinsko spremeni: streljanje se opusti, dodata pa se slalom in skoki. Kasneje se poimenovanje spreminja v tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nato v tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol. Tekmovanje je bilo prvotno povezano z Lancovim. Leta 1978 je bilo zaradi snežnih razmer oziroma organizacijskih pogojev prestavljeno z Lancovega na Koblo. V virih se nato pojavlja priprava na izvedbo, vendar zaradi premalo snega ni rezultatov in zato izvedbe ni mogoče zanesljivo potrditi. Tekmovanje na Lancovem je bilo tako zadnjič zanesljivo izvedeno leta 1978. ===Veleslalom=== Veleslalom se prvič pojavi že leta 1959. Skozi desetletja se je pojavljal v različnih oblikah in kategorijah: za člane, mladince, pionirje in cicibane. Pojavljala so se tudi nočna tekmovanja. V osemdesetih letih se program zoži predvsem na cicibane, pozneje pa na cicibane in pionirje. Leta 1983 in 1984 je bil veleslalom za cicibane in cicibanke sicer napovedan, vendar rezultati niso objavljeni, zato je mogoče sklepati, da je tekmovanje predvidoma odpadlo. Leta 1985 je bilo tekmovanje ponovno uspešno izvedeno. Leta 1988 je zaradi pomanjkanja snega ponovno odpadlo. Nato se veleslalom v pregledanih virih ne pojavlja vse do leta 1999, ko je bil organiziran za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah. Leta 2000 se veleslalom ponovno pojavi za šolske in predšolske otroke. ===Nočni slalom=== Nočni slalom se prvič pojavi leta 1962. Takrat je bil napovedan, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. V letih 1963–1969 se je nato redno pojavljal, v Železnikih. Leta 1967 je zaradi pomanjkanja denarja odpovedan, leta 1968 pa se ponovno pojavi v programu. V letu 1969 je poimenovan kot meddruštveni nočni slalom. Zadnje izpričano leto izvedbe je 1974. Smučarski skoki Smučarski skoki so bili prvič vključeni leta 1961. Potekali so na različnih lokacijah, predvsem v Kropi in Poljanah, v različnih kategorijah članov, mladincev in pionirjev. Tekmovanje se je pojavljalo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta. Zaradi pomanjkanja snega so bili skoki v posameznih letih odpovedani, vendar se je disciplina večkrat ponovno pojavila. V preglednici je kot zadnje leto izpričano leto 1979. ===Sankaška tekmovanja=== Sankaška tekmovanja so se pojavila leta 1960. Tekmovanja so potekala na različnih lokacijah in v različnih kategorijah glede na vrsto sani. Nastopali so tekmovalci z navadnimi, samotežnimi in tekmovalnimi sanmi, v nekaterih letih tudi tekmovalci z dvosedi. Sankanje je bilo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta pomemben del športnega programa, vendar je bilo zelo odvisno od snega. Leta 1960 in 1962 je zaradi pomanjkanja snega oziroma slabih vremenskih razmer odpadlo. Leta 1967 je bilo odpovedano zaradi pomanjkanja denarja. V letih 1983 in 1984 je bilo sankaško tekmovanje sicer še napovedano, vendar ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Od leta 1985 dalje sankaških tekmovanj v pregledanih virih ni več. ===Taborniška tekmovanja=== Taborniške vsebine so se v prireditvi pojavile že v šestdesetih letih. Leta 1968 je bilo izvedeno taborniško tekmovanje pri Bičkovi skali. Leta 1974 je tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice privabilo 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Taborniške vsebine so se nadaljevale tudi v naslednjih letih. V preglednici je taborniško tekmovanje izpričano približno do leta 1977, vendar je pri njem treba upoštevati, da taborniške dejavnosti niso nujno vsako leto objavljene v časopisnih virih. Po osamosvojitvi se je leta 1993 pojavilo novo orientacijsko tekmovanje tabornikov Glas Jelovice. ==Od športnega dogodka do množične spominske in rekreativne prireditve== Celoten razvoj kaže, da Po stezah partizanske Jelovice nikoli ni bila zgolj športna prireditev. Njena posebnost je bila prav v povezovanju različnih vsebin. Prvi element je bil spomin na dražgoško bitko. Drugi je bil šport. Tretji je bila vzgoja mladine. Četrti pa vojaška oziroma predvojaška tradicija, ki je bila posebej močna v patruljnih tekih. V petdesetih letih je bila v ospredju predvsem spominska in vzgojna funkcija. Leta 1958 je šport postal organiziran del prireditve. V šestdesetih letih je sledila velika športna širitev: patruljni teki, posamezni smučarski teki, biatlon, veleslalom, slalom, skoki, sankanje, šolska tekmovanja in taborniške aktivnosti. Sredi šestdesetih let je prireditev dosegla tudi državno oziroma republiško raven z biatlonom. V sedemdesetih letih se je močno povečala vojaška razsežnost. Nastanek prvenstva Teritorialne obrambe leta 1972 je ustvaril novo, samostojno razvojno linijo patruljnega tekmovanja. Hkrati je prireditev postajala vse bolj množična. Poleg športnikov so prihajali borci, mladina, taborniki, planinci, sindikalne organizacije, rezervni vojaški starešine, pripadniki JLA in TO ter drugi obiskovalci. Po letu 1975 so se množični pohodi in orientacijska tekmovanja še okrepili, medtem ko so nekatere klasične zimske discipline postopoma izginjale. ==Kaj je vplivalo na razvoj prireditve?== Razvoj prireditve je mogoče razumeti kot preplet več dejavnikov. ===Spomin na Dražgoško bitko=== To je bil temelj celotne prireditve. Brez spominske tradicije ne bi nastala niti prvotna prireditev niti njena poznejša športna razsežnost. ===Predvojaška vzgoja in vojaška tradicija=== Že prva prireditev leta 1958 je vsebovala vojaške patrulje, orožje in ponazoritev dražgoške bitke. Ta tradicija je nato neposredno vodila v razvoj patruljnih tekov in pozneje prvenstva Teritorialne obrambe. ===Razvoj športa=== Vključevanje novih disciplin je prireditev širilo. Smučarski teki so pripeljali do biatlona, dodajali so se slalom, veleslalom, skoki in sankanje. ===Mladina=== Šolska tekmovanja, literarni natečaj Partizanska zgodba, srečanja s pisatelji, taborniška tekmovanja in pohodi so omogočili prenos spomina na mlajše generacije. ===Finančna sredstva=== Leta 1967 se je pokazalo, da je denar neposredno vplival na program. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev sta odpadla sankaško tekmovanje in nočni slalom. Leta 1969 je bil zato določen sistem financiranja, v katerem je največji delež prevzela občina Škofja Loka, sodelovale pa so tudi druge gorenjske občine. ===Sneg in vreme=== To je bil eden najpomembnejših stalnih dejavnikov. Pomanjkanje snega je povzročalo: * odpovedi, * prestavitve, * spremembo lokacij, * spremembo smučarskih tekmovanj v pohodne oblike, * izvedbo na drugih območjih, * v skrajnem primeru izvedbo brez smuči. Najbolj izraziti primeri so leta 1960, 1962, 1976, 1978, 1983, 1988 in 1992. ===Organizacijska kakovost=== Leto 1977 je pomemben primer. Biatlonsko prvenstvo je bilo razveljavljeno zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge. To kaže, da samo obstoj snega ni bil dovolj – potrebni so bili tudi ustrezni organizacijski in infrastrukturni pogoji. ===Politične spremembe=== Največja politična sprememba se je zgodila v začetku devetdesetih let. Leta 1991 JLA ni več sodelovala. Po osamosvojitvi je bilo patruljno tekmovanje preoblikovano v prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, nato pa v tekmovanje Slovenske vojske in slovenske policije. ===Ustanovitev Slovenske vojske in Gorske šole=== Leta 1996 je ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske vplivala na uvedbo mednarodne udeležbe. Patruljno tekmovanje je tako dobilo novo mednarodno vojaško razsežnost. ===Spreminjanje športnih interesov=== V devetdesetih letih se ob tradicionalnem patruljnem tekmovanju pojavijo gorsko kolesarstvo, orientacijska tekmovanja, kegljanje, rokomet in druge rekreativne vsebine. To kaže na prehod iz klasične zimskošportne prireditve v širšo športno-rekreativno manifestacijo. ==Sklepni razvoj== Prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je razvijala v več jasno prepoznavnih obdobjih. '''V letih 1952–1957''' se je oblikovala spominska slovesnost in iskale so se nove oblike ohranjanja spomina na dražgoško bitko. V tem obdobju so se razvili množični pohodi, kulturni programi, vojaški prikazi in delo z mladino. '''Leta 1958''' je nastala organizirana zimskošportna prireditev Po stezah partizanske Jelovice. Njeno jedro je predstavljal patrolni pohod oziroma patruljni tek, ki je neposredno povezal partizansko tradicijo s športom in predvojaško vzgojo. '''V letih 1959–1965''' se je program hitro širil. Patruljnemu teku so se pridružili posamezni smučarski teki, veleslalom, slalom, sankanje, skoki, šolska tekmovanja in leta 1965 biatlon. '''V letih 1966–1970''' je prireditev doživela močan športni in vzgojni razvoj. Biatlon je postal državno oziroma republiško prvenstvo, program se je razširil na številne gorenjske kraje, vključevanje mladine pa je dobilo pomembno kulturno in literarno razsežnost. '''V letih 1971–1975''' je prireditev dosegla nov vrh. Patruljni teki so se institucionalizirali v okviru Teritorialne obrambe, sodelovale so JLA, milica, športne in družbene organizacije ter reprezentance republik. Leta 1974 se je pojavil Jugoslovanski memorialni smučarski pokal, leta 1975 pa mednarodni biatlon in množična udeležba. '''V drugi polovici sedemdesetih let''' je začelo prihajati do postopnega krčenja posameznih klasičnih športnih disciplin. Na to so vplivali pomanjkanje snega, finančne omejitve, organizacijski problemi in razvoj novih oblik tekmovanj. Leta 1977 je bilo zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge razveljavljeno republiško prvenstvo v biatlonu, po letu 1977 pa v pregledanih virih ni več omenjeno. '''V osemdesetih letih''' je prireditev kljub temu dosegla vrhunec množičnosti. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji. Povezovala je pohode, športna tekmovanja, vojaške patruljne tekme, orientacijska tekmovanja, veteranska srečanja, kulturni program in množično spominsko slovesnost. Udeležba je dosegala približno 4.000 do 5.000 ljudi. Obenem se je pokazalo, da je bila prireditev izredno odvisna od vremenskih razmer. Leta 1983 so patruljno prvenstvo izvedli brez smuči, leta 1987 so tekmovanja zaradi sneženja, vetra in mraza prestavljali na Jelovico, leta 1988 pa zaradi popolnega pomanjkanja snega ni bilo veleslaloma. '''Leta 1991''' je politična sprememba povzročila prelom v tradicionalnem vojaškem delu prireditve. JLA kljub povabilu ni več sodelovala. Hkrati so se pojavile nove rekreativne športne vsebine, predvsem gorsko kolesarstvo. '''V letih 1992–1995''' se je prireditev prilagajala novemu slovenskemu okolju. Patruljno tekmovanje se je nadaljevalo kot odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, pogosto na Pokljuki, program pa so dopolnjevali kolesarstvo, taborniki, kegljanje in rokomet. '''Leta 1996''' je z ustanovitvijo Gorske šole Slovenske vojske prišlo do novega preobrata. Patruljno prvenstvo je dobilo mednarodno udeležbo. '''Od leta 1997''' dalje je patruljno tekmovanje postalo odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Organizacijsko se je vse bolj osamosvajalo od prvotne prireditve, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko. '''Do leta 2000''' se je tako iz prvotnega patruljnega pohoda razvila cela vrsta različnih tekmovalnih tradicij. Nekatere so trajale le nekaj let, druge več desetletij. Najdaljša in najpomembnejša razvojna linija je bil patruljni tek, ki se je iz leta 1958 prek Teritorialne obrambe razvil v mednarodno vojaško prvenstvo Slovenske vojske in slovenske policije. Celoten razvoj lahko zato razumemo kot prehod: '''spominska slovesnost → spominska in predvojaška prireditev → večdisciplinarna zimskošportna prireditev → množična športno-spominska in vzgojna manifestacija → vojaško-športna in rekreativna prireditev → mednarodno vojaško tekmovanje ob ohranjanju spomina na Dražgoško bitko.''' Prav v tem prepletanju spomina, športa, vzgoje, vojaške tradicije, množičnosti in pozneje rekreacije je bila posebnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Njena zgodovina zato ni samo zgodovina posameznih tekmovanj, ampak tudi zgodovina spreminjanja načina, kako so se na Gorenjskem spominjali dražgoške bitke in kako so ta spomin povezovali z družbenim, športnim in vzgojnim življenjem. ==Razvoj prireditve od 1980 do 2000== V začetku osemdesetih let so dražgoške prireditve že predstavljale eno pomembnejših in najbolj množičnih zimskih spominskih prireditev v Sloveniji. Njihova osnovna vsebina je ostajala nespremenjena: spomin na dražgoško bitko, padle borce Cankarjevega bataljona in ustreljene domačine ter ohranjanje spomina na narodnoosvobodilni boj. Hkrati pa se je prireditev vse bolj razvijala v širši sklop različnih dejavnosti, pri čemer je osrednja slovesnost postajala le eden od delov večdnevnega oziroma širše zasnovanega dogajanja. Iz posameznih dogodkov je vse bolj mogoče razbrati, da prireditev ni bila zgolj ponavljanje ustaljene tradicije. Ob njej so se odpirala vprašanja o načinu ohranjanja zgodovinskega spomina, odnosu med generacijami ter o tem, kako preteklost približati mladim. V tem obdobju se je nadaljevala tudi množičnost prireditve. Na osrednje slovesnosti in pohode so prihajali ljudje iz različnih krajev Slovenije, med njimi planinci, taborniki, šolarji, mladi, borci, pripadniki Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter drugi obiskovalci. Ob posameznih prireditvah so se udeleževali tudi Slovenci iz zamejstva. Do konca osemdesetih let je prireditev že imela več desetletij dolgo tradicijo in je po ocenah organizatorjev v prvih tridesetih letih privabila več kot 120.000 pohodnikov. Množičnost je bila zato vse bolj ena njenih temeljnih značilnosti. Hkrati se je razvijala kulturna in izobraževalna vsebina. Ob osrednji slovesnosti so nastopali Partizanski pevski zbor, pihalni orkestri, recitatorji in dramski igralci, organizirana so bila srečanja z nekdanjimi borci, mladi pa so sodelovali tudi s svojimi literarnimi deli. Kulturni program je bil sprva tesno povezan s partizansko in revolucionarno tematiko, vendar so organizatorji že v osemdesetih letih začeli razmišljati o njegovi prenovi in večji odprtosti. V začetku devetdesetih let se je ta proces še izraziteje nadaljeval, saj je bilo vse več prizadevanj, da bi prireditev vsebinsko prilagodili novim družbenim razmeram in jo približali širšemu krogu obiskovalcev. Pomembna sprememba je bila tudi spreminjanje odnosa do zgodovinskega spomina. V osemdesetih letih je bila dražgoška bitka še izrazito predstavljena kot eden ključnih simbolov narodnoosvobodilnega boja in revolucionarnega izročila. Govori na osrednjih slovesnostih so poleg zgodovinskega pomena vse pogosteje posegali tudi v vprašanja sedanjosti: vlogo mladih, družbene spremembe, odgovornost do prihodnosti, obrambno pripravljenost in vprašanja razvoja jugoslovanske družbe. Spomin na preteklost je tako vse bolj služil tudi kot izhodišče za razpravo o aktualnih družbenih vprašanjih. Ob koncu osemdesetih let pa se je začela izraziteje spreminjati tudi politična in družbena vsebina prireditve. Govori na dražgoških slovesnostih so postajali bolj odprti do vprašanj političnih sprememb, demokracije in pravice novih generacij, da same oblikujejo prihodnost. To je bilo posebej očitno leta 1989, ko je osrednji govor že neposredno odražal takratno politično krizo v Jugoslaviji in zahteve po večji politični odgovornosti, svobodnejšem odločanju in politični konkurenci. Dražgoše tako niso bile več samo prostor obujanja preteklosti, temveč tudi prostor izražanja različnih pogledov na družbeni razvoj. Leta 1980 je v Dražgoše prišlo več kot pet tisoč ljudi. Poleg osrednje slovesnosti so leto zaznamovala srečanja nekdanjih borcev, med drugim ponovno srečanje preživelih pripadnikov Selške in Jelovške čete Gorenjskega odreda na Češnjici. Ob spominih na vojna leta, vključevanje mladih v partizanske enote, okupatorjeve povračilne ukrepe in izseljevanje prebivalstva je postajalo očitno, da je z odhajanjem neposrednih udeležencev vojne vse pomembnejše tudi zapisovanje njihovih pričevanj. Dražgoše so bile obenem prepoznane kot pomemben zgodovinski kraj tudi zunaj slovenskega prostora, kar je potrjeval obisk ameriških vojnih veteranov. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. Prav v tem obdobju je pomembno vprašanje postala tudi zgodovinska verodostojnost prikazovanja dražgoške bitke. Posebno odmeven je bil projekt filma oziroma televizijske ekranizacije Dražgoška bitka. Preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v domicilnem odboru, so opozarjali na organizacijske in finančne težave ter na zgodovinske netočnosti v scenariju. Projekt so podpirali, vendar so zahtevali, da se pri njegovem nastajanju upoštevajo pričevanja neposrednih udeležencev in preverjena zgodovinska dejstva. Razprava o filmu je tako prerasla vprašanje same produkcije in postala tudi razprava o odgovornosti pri umetniškem prikazovanju zgodovine. Ob 25. jubilejni prireditvi leta 1982, ki je bila posvečena 40. obletnici dražgoške bitke, se je že jasno pokazala potreba po razmišljanju o prihodnosti prireditve. Več kot štiri tisoč udeležencev je potrjevalo njeno množičnost, vendar so organizatorji in dolgoletni udeleženci opozarjali, da bo za nadaljevanje tradicije potrebna tudi vsebinska prenova in večja privlačnost za mlajše generacije. V naslednjih letih je zato več pozornosti dobila prav mladina. Leta 1984 so bili učenci nagrajeni za spise o narodnoosvobodilnem boju in dražgoški bitki, s čimer je spomin začel dobivati tudi izrazitejšo vzgojno in izobraževalno razsežnost. Bičkova skala ''Ko so fašisti proti Dražgošam drli, ''v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto,'' ''ste se Cankarjevega bataljona borci vrli sovragu junaško uprli. Nad vasico se dviga siva pečina, ki Nemci so vzeli jo na petelina, kjer hrabra sta Bička tovariše svoje bodrila, delila jim zadnje naboje ... »Le hrabro, tovariši, branite to vas, ki deželi slovenski ponos je in kras!'' ''Nikdar ne bežite pred temi pesjani, ki radi živeli bi tu, med gorami. Verujte, da napočil svobode bo dan, ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!« To Bičkove zadnje bile so besede na skali, s krvjo prepojeni, ki nosi ponosna njegovo ime in nas spominja na vojno gorje.'''' Guzej Jožica, 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica Ob 40. obletnici osvoboditve leta 1985 se je v ospredje znova postavilo vprašanje odnosa med generacijami. Govori in spremljajoči dogodki so poudarjali, da zgodovinski spomin nima pomena samo za generacijo, ki je vojno doživela, temveč tudi za mlajše, ki morajo njene izkušnje razumeti v času, ko neposrednih prič počasi zmanjkuje. Leta 1986 je generalmajor Edvard Pavčič v Dražgošah pomen Cankarjevega bataljona in njegovega odpora povezal tudi z vprašanjem obrambne pripravljenosti ter vrednot, ki naj bi se prenašale na mlajše rodove. Poseben mejnik je pomenila 30. prireditev leta 1987. V treh desetletjih se je v Dražgošah zbralo več kot 120.000 obiskovalcev, prireditev pa je postala ena pomembnejših spominskih tradicij na Gorenjskem. Slavnostni govornik Milan Kučan je govoril o zgodovinskem spominu, odgovornosti do svobode in pomenu odprte javne razprave. Ob jubileju je bilo mogoče pogledati tudi na ljudi, ki so prireditev dolga leta soustvarjali, med njimi Janeza Lušino – Malija in druge organizatorje, ki so skrbeli, da je spomin na Dražgoše ostajal živ. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti. V drugi polovici osemdesetih se je vse bolj spreminjal tudi širši družbeni okvir. Leta 1988 je Tone Anderlič pomen zgodovinskega spomina povezal s problemi tedanje jugoslovanske družbe in položajem mladih. Spomin na preteklost po njegovem ni smel ostati sam sebi namen, ampak naj bi pomagal razumeti sedanjost in iskati poti v prihodnost. Leto pozneje je Andrej Verbič govoril o odporu, osebni svobodi in odgovornosti posameznika. Tako se je ob dražgoški tradiciji začelo odpirati tudi vprašanje, kako razumeti vrednote upora v času, ko se je politična in družbena ureditev že hitro spreminjala. Leto 1990 je prineslo prelom. Slovenija in Jugoslavija sta vstopali v obdobje velikih političnih sprememb, s tem pa se je spreminjal tudi odnos do tradicije narodnoosvobodilnega boja. Slavnostni govornik 33. spominske prireditve je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Nove politične zveze in stranke je pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. To leto je zaznamovala smrt Iva Šubica. Pomenila je izgubo človeka, ki je bil hkrati pričevalec dogodkov in eden tistih, ki so njihovo podobo ohranjali v umetnosti. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko. Leta 1991 se je vprašanje prihodnosti prireditve zaostrilo. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile. Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 gostile 34. spominsko prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečeno 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda, ter znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. Poudarjali so, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek. Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke. Petdeseta obletnica dražgoške bitke leta 1992 je bila zato pomemben preizkus novega obdobja. Prireditev ni bila več umeščena v nekdanji državni in politični okvir, temveč se je poskušala povezati z nastajanjem slovenske države. V programu so organizatorji iskali vzporednice med ustanovitvijo štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 in mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Dražgoše so tako postale prostor, kjer se je poleg spomina na vojno preteklost začelo govoriti tudi o povezavi med zgodovinskimi prizadevanji za svobodo in nastankom samostojne Slovenije. Leta 1994 je bilo osrednje sporočilo pomembno in zapisano v besedah: »Samo vojne nikdar več. Nikakršne, ne med nami, ne s kom drugim.« Slavnostni govornik dr. Ivan Kristan je pozval k spravi, ki so jo v državah protihitlerjevske koalicije že uresničili, z besedami: »Medvojna generacija je bila žrtev razdvojenosti v dva nasprotujoča si tabora. Sedanjo generacijo in generacije, ki prihajajo, moramo razbremeniti tega težkega zgodovinskega bremena. Sprava naj prepreči, da bi sence preteklosti zavladale nad sedanjostjo in prihodnostjo, saj je življenje med mladimi že stkalo normalne človeške vezi.« S tem se je vprašanje spomina na dražgoško bitko vse bolj povezovalo tudi s prizadevanjem, da bi zgodovinska razhajanja ne obremenjevala prihodnjih generacij. Istega leta so se začele priprave na obeležitev 50. obletnice konca druge svetovne vojne. V ospredju je bil tudi predlog za postavitev dveh kovinskih informativnih plošč na ograji razgledne ploščadi na vrhu spomenika. Na prvi bi bil s shematskim prikazom predstavljen potek dražgoške bitke – pomembne lokacije, razpored Cankarjevega bataljona, nastopanje in prodor sovražnika ter smer umika Cankarjevega bataljona. Druga bi vsebovala statistične podatke o številu in oborožitvi borcev Cankarjevega bataljona ter napadalca, njegovih izgubah, trajanju spopada, številu mrtvih in ranjenih, civilnih žrtvah ter porušenih in požganih objektih. Komisija za zgodovinsko, spomeniško in informativno dejavnost pri ZB Škofja Loka je predlog utemeljila s tem, da bi obiskovalci z razgledne ploščadi poleg razgleda dobili tudi pregleden prikaz območja, na katerem je potekala bitka. Odbor za pripravo prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je s postavitvijo plošč strinjal, vendar je ocenil, da jih do osrednje prireditve 8. januarja 1995 ne bo mogoče pripraviti. Predlagali so, da bi jih postavili najpozneje do 50. obletnice osvoboditve 9. maja, pred tem pa bi bilo treba pridobiti soglasje avtorja spomenika. Iz gradiva ni razvidno, da bi bil predlog tudi uresničen. Član odbora Tone Mlakar, ki je bil zadolžen za pridobitev soglasja, se namreč pozneje ni več udeleževal sestankov in soglasje verjetno ni bilo pridobljeno.[RŠ1.1] Na prireditvi leta 1995 se je razprava o pomenu Dražgoš še tesneje povezala z vprašanjem slovenske državnosti in zgodovinskega spomina. Slavnostni govornik dr. Dimitrij Rupel, takratni ljubljanski župan, je v svojem govoru dražgoško bitko umestil v širši tok slovenske zgodovine, od starejših prizadevanj za narodno in politično samostojnost do nastanka države: »So državniki in so politiki. Kdor nima spomina, je morda politik, vendar ne more biti državnik. Človek brez spomina je kot telo brez duše, narod brez spomina ne more postati država. Slovenska država je res dosežek naše generacije. Toda ta dosežek ne bi bil mogoč brez zgodovinskih dosežkov in prizadevanj od Trubarja in Prešerna, od Cankarja do Maistra, od Majniške deklaracije 1917 do dražgoške bitke 1942; od osvoboditve leta 1945 do Majniške deklaracije 1989. Sanje dražgoških junakov so se odtisnile v sanjah moje generacije; te sanje pa so se uresničile v plebiscitu leta 1990, v zmagovitih dejanjih leta 1991 in v mednarodnem priznanju januarja 1992, ki je bilo v marsičem odvisno od fantastičnega preobrata evropske (in še posebej nemške) politike, ki je trajala pol stoletja.« Prva polovica devetdesetih je bila tudi čas odprtih polemik o pomenu narodnoosvobodilnega boja in dražgoške bitke. V medijih so se stopnjevali spopadi nasprotnikov vsakokratnih dražgoških prireditev v januarju z organizatorji oz. z zagovorniki oboroženega odpora proti okupatorskim silam. Čutiti je bilo negotovost glede ohranjanja tradicije spominski prireditev v Dražgošah. Negotovost glede prihodnosti prireditve je leta 1996 spodbudila organizacijske spremembe. Dotedanji odbor se je preoblikoval v Organizacijski komite Po stezah partizanske Jelovice, katerega ustanovitelj je bil Republiški odbor ZZB NOB Slovenije, sedež pa je bil pri ZB NOB Škofja Loka. Odbor je sestavljalo 11 članov, poleg dosedanjih osmih še predstavnika Občine Železniki ter po enega predstavnika področja Gorenjske in Ljubljane. Sprememba je bila namenjena predvsem jasnejši organizaciji in zagotavljanju nadaljevanja tradicije v novih razmerah. Glasova preja V okviru 40. prireditve Po stezah partizanske Jelovice – Dražgoše 97 in ob 55. obletnici dražgoške bitke je organizacijski komite pri ZB NOB Škofja Loka sprejel obsežen program športnih, spominskih in kulturnih dogodkov. Ena od novosti pri proslavljanju spomina na edinstven spopad med Davidom in Goljatom v drugi svetovni vojni na naših tleh je bila odločitev za pogovor poznavalcev na temo Upor kot moralno dejanje. Dogodek je bil napovedan za 12. december, točno en mesec pred osrednjo dražgoško proslavo 12. januarja 1997, in sicer v gostilni na Vidmu v Poljanah. Kot organizatorja sta bila na vabilu navedena časopis Gorenjski glas in Združenje borcev NOB Škofja Loka. Med napovedanimi gosti je izstopal mariborski naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, sledili so zgodovinar Jože Dežman, prvoborec France Kavčič, Zdravko Krvina, predsednik organizacijskega komiteja, in drugi. Za moderatorja pogovora je bil napovedan stalni sodelavec Glasove priloge Odprte strani publicist in filozof Miha Naglič. Član organizacijskega komiteja za dražgoške prireditve Miloš Rutar se je takoj lotil priprav in sestavil seznam desetih aktivnih in uglednih oseb, ki bi iz poznavanja tematike in lastnih izkušenj pripravile kratek sestavek, do dveh tipkanih strani in 3 minute za prezentacijo. Predvideno sodelujoči: • France Kavčič: Zakaj Cankarjevci v Dražgoše • Ivan Jan: Gorenjska konec leta 1941 • Janez Lušina: Vojaški del dražgoške bitke • Ludvik Jelenc: Bil sem med talci • dr. Slavica Pentek: Obnova požganih Dražgoš • Miloš Rutar: Spominske športne prireditve v Dražgošah • Franci Lušina: Mladi in dogodki v Dražgošah • Jože Stanonik: Nočni pohodi s Pasje ravni • Ivan Križnar: Pomen dražgoške bitke • Zdravko Krvina: Dražgoše danes in jutri Kolikor je razbrati iz moderatorjevega povzetka razprave Poljanska vstaja – junaštvo, norost in krepost, ki je bila objavljena v Glasovi prilogi teden dni kasneje, Rutarjeva zamisel scenarija ni bila izvedljiva. Škof, ki je javnosti poznan kot upornik znotraj Cerkve, se je odzval vabilu na Glasovo prejo, da bi oborožene upornike pozimi 1941/42 pozdravil in jih ob vedno novih poskusih razvrednotenja njihovega tedanjega početja potolažil in ohrabril v prepričanju, da je bil njihov upor moralno dejanje. Čeprav so bile takrat in so še danes politične ocene njihovih dejanj različne. Vodenje razprave o tem, ali se ima obsojeni narod pravico upreti, je izkušenemu moderatorju komaj uspevalo. Legendarnega Maksa Krmelja - Matijo, narodnega heroja, je moral prekiniti. Ni bilo lepo, mož je imel tudi svoj prav, a bilo je potrebno, ker bi se sicer vsa stvar sprevrgla v »Še pomnite, tovariši?« Da bi pogovor usmeril v iskanje resnice, je moderator vprašal naslovnega škofa, kako je bil oborožen upor združljiv z globokim krščanskim prepričanjem ljudi iz teh krajev in naukom Cerkve, da mora biti kristjan ponižen in potrpežljiv. Upor je naslovni škof označil za visoko moralno dejanje Slovencev. Tako ga je ocenjeval tudi Edvard Kocbek, ideolog Osvobodilne fronte. Nacistični propagandni minister je v svojih spominih napisal, da Nemci v Sloveniji ne ravnajo prav. Šele po vojni bi smeli začeti s ponemčevanjem. Sedaj pa gredo vsi v partizane, Nemčija pa mora imeti na jugoslovanskem območju kar 17 divizij, ki bi jih lahko uporabili drugje. Upor je opravičljiv tudi s katoliškega vidika, ker je šlo za samoobrambo pred tiranom, ki ni imel legitimne oblasti. To je bila vsiljena oblast z namenom uničiti Slovence. Kocbek je dejal, da se je zaradi upora spremenil slovenski narodni značaj: iz naroda hlapcev je nastal narod upornikov. Kadar hoče kdo zaničevati partizanstvo, se spoštovanje do upora poveča. Ljudje mislijo s svojo glavo. Socializem je zagovarjal bolj pravičen in human družbeni red, nacizem pa je bil za pekel na zemlji. Partizani so se bojevali predvsem za svobodo slovenskega naroda. Tudi Cerkev naj bi bila po Kocbeku po vojni drugačna: ne več klerikalna, ampak evangelijska. Dva tedna po Glasovi preji v Poljanah je bil v Sobotni prilogi Dela objavljen še prispevek Miha Nagliča Upor kot moralno dejanje. Že na Glasovi preji je dr. Grmiča vprašal, kako razlaga dejstvo, da so se ljudje v teh krajih, praktično vsi kristjani, tako množično dvignili v upor – glede na to, da se je od krščansko vzgojenega človeka pričakovalo, da se tudi v težavah drži ponižno in potrpežljivo. Odgovoril je približno takole: Na Štajerskem se je dogajalo enako nasilje kot na Gorenjskem. Pozaprli so duhovnike in učitelje ter zavedne in poznane ljudi, jih strpali v taborišča in jih pregnali na Hrvaško. S tega stališča je spraševanje o upravičenosti upora neumno. Ker smo se uprli in se nismo spraševali, katerega prepričanja je kdo, so Nemci lahko uresničili le prvi del svojega načrta in odložili naslednje korake, ki bi pripeljali do iztrebljenja našega rodu. To je bilo visoko moralno dejanje Slovencev. Zapomnimo si ga. Tega si kratko malo ne smemo pustiti vzeti, čeprav poskušajo nekateri vse stvari obrniti na glavo. Svoje razmišljanje o junaštvu in norosti poljanskih vstajnikov, ki so se decembra 1941 pridružili Cankarjevemu bataljonu, Naglič zaključi s spoznanjem: »Poljanska vstaja in dražgoška bitka sta bili junaški dejanji upora v razmerah, ko so se nedvomno hudo in podaljševano kršile temeljne človeške pravice (od uporabe lastnega jezika do bivanja v lastni hiši); ko ni bilo več utemeljenega upanja na preživetje; ko je bilo nemogoče po pameti predvideti boljše rešitve. Bili sta svojevrstna norost, ker morda še niso bila izčrpana vsa druga sredstva in ker sta izzvali še hujše »nerede« (represalije nad civilnim prebivalstvom). (So bile te hujše, kakor bi bilo nadaljevanje izseljevanja in s tem ponižnega in potrpežljivega umiranja rodu?) In ne nazadnje: upreti se je bilo tedaj in bi bilo v podobnih razmerah še sedaj »visoko moralno dejanje«, tako rekoč dolžnost in s tem krepost. V tej luči se uporna, nora in krepostna dejanja iz tistih časov znova zasvetijo.« Jubilejna prireditev leta 1997 je bila obenem priložnost za pogled na ljudi, ki so bili neposredno povezani z dražgoško bitko. Od šestnajstih še živečih borcev Cankarjevega bataljona se je tradicionalnega srečanja teden dni pred prireditvijo v gostilni Na Vidmu v Poljanah udeležilo devet. Njihova vse manjša generacija je še enkrat opozorila, da se je težišče spomina neizogibno prenašalo od neposrednih prič na zgodovinske zapise, dokumente in pripovedi naslednjih generacij. K drugačnemu praznovanju kot v prejšnji letih pa je največ prispevalo vreme, predvsem debela snežna odeja in polomljeno drevje, ki je padlo na ceste in poti proti Dražgošam, je poročal časopis Delo. In še, da je bil po besedah vodje pohod s Pasje ravni do Dražgoš najtežji doslej, saj je bilo treba zaradi ovir na poti delati številne obhode ali plezati čez podrto drevje. Slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl je v kratkem nagovoru poudaril, da praznovanje v Dražgošah ne potrebuje veliko besed in da tu praznujemo slovenski ponos, o čemer govori zgodovina. Po njegovem so bile Dražgoše s svojo bitko velika postaja na naši tisočletni, največkrat mučni in samo včasih za silo udobni poti. V poznih devetdesetih je tako prireditev vse bolj postajala prostor soočanja različnih pogledov na preteklost. Ni šlo več samo za ohranjanje tradicije, temveč tudi za vprašanje, kako jo umestiti v zgodovino samostojne Slovenije in kako ob spominu na vojno preprečiti nove delitve. Leta 1999 je Ciril Zlobec govoril prav o potrebi po preseganju zamer in razdvajanja. Iz osebne izkušnje nekdanjega partizana je izpostavil povezanost borcev in civilnega prebivalstva ter pomen Dražgoš kot dela zgodovine, ki je ni mogoče ločiti od širše slovenske poti skozi vojno, osvoboditev in poznejše nastajanje države. V skoraj dveh desetletjih se je podoba prireditve Po stezah partizanske Jelovice pomembno spremenila. Iz množične spominsko-športne prireditve, globoko vpete v politični in družbeni prostor nekdanje Jugoslavije, je v devetdesetih letih postopoma postajala predvsem prostor zgodovinskega spomina in javnega premisleka o preteklosti. Dražgoše so ostajale kraj spomina na Cankarjev bataljon, padle borce in domačine ter na trpljenje prebivalstva, obenem pa so postajale tudi prostor razprav o odnosu med preteklostjo in sedanjostjo, o generacijskem prenosu spomina, o spravi in o mestu narodnoosvobodilnega boja v zgodovini samostojne Slovenije. Prav v tem spreminjanju pomena je mogoče videti pomemben del zgodovine same prireditve. ==Razvoj prireditve od 2010 do 2025== Obdobje od leta 2010 do 2015 je bilo obdobje nadaljevanja in utrjevanja prireditve Po stezah partizanske Jelovice kot ene najpomembnejših množičnih spominskih in pohodniških prireditev na Gorenjskem. Leto 2010 je bilo povezano z vprašanjem spomenika v Dražgošah. Organizatorji so opozarjali na njegovo dotrajanost in na nujnost obnove, saj so poškodbe že dosegle nevarne razsežnosti. S tem je poleg samega spomina na dražgoške dogodke v ospredje stopilo tudi vprašanje ohranjanja materialne dediščine, povezane s tem spominom. Leta 2012 je minevalo 70 let od dražgoške bitke in 55 let od prve prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Organizatorji so izdali knjigo o Poljanski vstaji, v sodelovanju z Gorenjskim glasom pa tudi brošuro o zgodovini dražgoških prireditev. Pošta Slovenije je ob jubileju izdala posebno znamko in dopisnico. Organizatorji so si leta 2013 prizadevali v pripravo prireditve vključiti čim več domačinov, da bi prireditev kljub svojemu širšemu in državnemu značaju ostajala tesno povezana z vasjo, v kateri se je vsako leto odvijala. Pomembna novost leta 2015 je bila tudi širša predstavitev same vasi. V Dražgošah je nastal dokumentarno-predstavitveni film Dražgoše – pri nas je sonce doma, ki je v trinajstih minutah predstavil zgodovino, kulturne in naravne znamenitosti ter sodobni utrip kraja. V tem obdobju so se pojavljale tudi spremembe v organizacijskem komiteju in načinu organiziranja prireditve. Leta 2011 je umrl član organizacijskega komiteja Tine Zaletel. V zapisnikih je bilo izpostavljeno tudi vprašanje večje prisotnosti prireditve v medijih ter prizadevanje za boljšo predstavitev Dražgoš in zgodovine prireditve. Predlagana je bila ureditev prostora v Domu Cankarjevega bataljona, namenjenega predstavitvi kraja in zgodovinskemu pregledu dražgoških prireditev, pri čemer je bilo predlagano sodelovanje z Loškim muzejem. Hkrati je potekala sanacija dražgoškega spomenika, med drugim obnova mozaika. Spreminjale so se tudi organizacijske zahteve pri izvedbi javne prireditve, zlasti na področju zagotavljanja varnosti in zapore cest. Zaradi obremenitve starejših udeležencev je bila leta 2011 spremenjena tudi organizacija sprejema gostov, saj so jih namesto vračanja v šolo prvič povabili v brunarico. Pomembne so bile tudi spremembe v vodstvu organizacijskega komiteja. Zdravko Krvina, ki je več kot 20 let sodeloval pri vodenju prireditve, je umrl 19. avgusta 2013. Na mestu predsednika organizacijskega komiteja ga je nasledil mag. Drago Štefe. V letu 2013 je bila izvedena tudi reorganizacija organizacijskega komiteja, v katerem so bili predvideni trije podpredsedniki, pristojni za prireditve, pohode in finance. Hkrati je bilo vse težje zagotavljati sredstva za izvedbo prireditve, kar je bilo na sejah organizacijskega komiteja izpostavljeno že drugo leto zapored. Obdobje od leta 2015 do 2020 je bilo prav tako predvsem obdobje utrjevanja tradicije in množičnosti prireditve. Leta 2017 je po izvedbi prireditve predsednik komiteja Drago Štefe zaprosil za razrešitev s funkcije predsednika organizacijskega komiteja. Mesto predsednika je tako konec leta 2017 prevzel generalmajor Ladislav Lipič. S tem se je nadaljevalo organizacijsko delo in skrb za ohranjanje prireditve, ki je v več desetletjih postala pomemben spominski, pohodniški in družbeni dogodek. Hkrati pa je bila istega leta podana pobuda za čezmejno sodelovanje s kraji, kjer so se med drugo svetovno vojno zgodile podobne tragedije, kar je predstavljalo pomemben korak k širjenju mednarodne razsežnosti prireditve. V organizacijski komite je bil imenovan tudi nov član Simon Peternel. Leto 2020 je predstavljalo zaključek nekega obdobja in hkrati zadnjo izvedbo prireditve pred velikim prelomom, ki ga je prinesla epidemija covida-19. Leto 2020 je zato mogoče razumeti kot zaključek več desetletij dolgega obdobja množičnih prireditev v tradicionalni obliki, saj je epidemija že v naslednjem letu bistveno spremenila način izvedbe in prvič prekinila ustaljeno obliko množičnega druženja v Dražgošah. Leto se je začelo še v razmerah, ko je prireditev Po stezah partizanske Jelovice lahko potekala na tradicionalni način. Januar je bil še pred začetkom epidemije covida-19 v Sloveniji, zato je bila zimska prireditev izvedena kot običajno – s pohodi, prihodom obiskovalcev v Dražgoše in osrednjo spominsko slovesnostjo. Kmalu zatem pa so se razmere korenito spremenile. Epidemija je v naslednjih mesecih močno posegla v organizacijo številnih javnih, športnih in rekreativnih prireditev. Organizatorji po vsej Sloveniji so se srečevali z omejitvami, zahtevami glede varnosti, negotovostjo in odpovedmi dogodkov. Tudi organizatorjem dražgoške prireditve je bilo jasno, da je izvedba naslednje prireditve lahko vprašljiva. Prireditev, ki je desetletja temeljila na množičnem prihodu pohodnikov in obiskovalcev v Dražgoše, se je morala prilagoditi povsem novim razmeram. Epidemija je postavila pod vprašaj prav tiste prvine, ki so bile za prireditev tradicionalno najznačilnejše: množične pohode, srečanja ljudi, skupno slovesnost in druženje. Tako je bila leta 2021 zaradi epidemije covida-19 tradicionalna množična prireditev Po stezah partizanske Jelovice prvič nadomeščena z virtualno izvedbo. Osrednja slovesnost 10. januarja 2021 ni potekala pred množico obiskovalcev, temveč so v Dražgošah posneli slavnostni govor, kulturni program in film o dražgoški bitki. Celoten posnetek je bil predvajan na YouTube kanalu Združenja borcev NOB Škofja Loka. S tem je bila dolgoletna tradicija prireditve prvič prenesena v spletno okolje, spomin na dražgoške dogodke pa se je kljub omejitvam ohranil in dosegel obiskovalce na drugačen način. Leta 2022 se je prireditev začela vračati v živo, vendar je bila zaradi še vedno prisotne epidemije organizirana pod posebnimi pogoji. V okolici spomenika je bilo zagotovljenih 750 sedežev, obiskovalci so morali izpolnjevati pogoje PCT in uporabljati zaščitne maske, organizatorji pa v vasi niso predvideli prodaje hrane in pijače. Kljub omejitvam sta bila izvedena tudi najzahtevnejša pohoda – pohod Po poti Cankarjevega bataljona in nočni pohod iz Železnikov preko Ratitovca v Dražgoše. Leto 2022 je tako pomenilo pomemben korak pri postopnem vračanju prireditve v njeno tradicionalno obliko. Leta 2023 se je prireditev znova vrnila k svoji množičnosti in širšemu obsegu. Poseben pomen je imela tudi njena mednarodna razsežnost. V Dražgoše so bile napovedane delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur-Glane. Gre za kraje, ki so med drugo svetovno vojno prav tako doživeli množično nasilje nad civilnim prebivalstvom. S tem je bila dražgoška zgodba postavljena v širši evropski okvir spomina na vojne zločine in trpljenje civilistov. Razvoj prireditve v teh letih kaže, da se je njen pomen vse bolj pomikal v smer povezovanja različnih vidikov zgodovinskega spomina. V ospredju ostaja spomin na odpor Cankarjevega bataljona, hkrati pa je vse bolj jasno poudarjeno tudi trpljenje domačinov in uničenje vasi. Tako se je v obdobju po epidemiji prireditev postopoma vrnila k množičnosti in svoji tradicionalni obliki, hkrati pa se je njen pomen širil – od ohranjanja spomina na posamezen zgodovinski dogodek k širšemu razmisleku o posledicah vojne, nasilju nad civilnim prebivalstvom, miru in pomenu zgodovinskega spomina. Obdobje med letoma 2010 in 2025 je pokazalo veliko sposobnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice za prilagajanje novim okoliščinam, ne da bi pri tem izgubila svojo temeljno vsebino in prepoznavnost. Ob skrbi za ohranjanje spomenika, zgodovinskega spomina in povezanosti z domačini so se spreminjali tudi organizacijski komite, način priprave prireditve ter pogoji za njeno izvedbo. V obravnavanem obdobju je tako prireditev ohranila svojo temeljno povezanost z Dražgošami in spominom na dražgoške dogodke, hkrati pa se je njena vsebina postopoma širila. Iz prvotnega spomina na Dražgoško bitko se je razvila v širši prostor spominjanja na odpor, trpljenje civilnega prebivalstva, posledice vojne, mir in pomen ohranjanja zgodovinskega spomina. Pri tem so pohodi ostali njena najpomembnejša stalnica in temelj množičnosti prireditve. 29olbb35cih5e6l5opl9bf0yo3z12va 85949 85948 2026-10-06T06:19:34Z ~2026-53864-35 4770 /* Razvoj prireditve od 1980 do 2000 */ 85949 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''': Razvoj spominske, športne, vzgojne in vojaško-športne prireditve od prvih priprav do konca 20. stoletja | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu, druga redakcija |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} == PETDESETA LETA – OBLIKOVANJE SPOMINSKE TRADICIJE IN NASTANEK ŠPORTNE PRIREDITVE (1952–1959)== ===Oblikovanje spominske kulture in prve priprave na dražgoške slovesnosti=== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih spominskih prireditev v Sloveniji. Vključevala je spominske slovesnosti, pohode po partizanskih poteh, srečanja borcev, kulturne prireditve in vzgojno delo z mladino. Dražgoše so tako postajale pomembno simbolno mesto spomina na narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so potekale že konec leta 1952 pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, kjer so jih vodili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg osrednje spominske slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev in kulturne prireditve. Posebno pozornost so namenili množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so k sodelovanju pritegnili tudi tovarne, ki naj bi zagotovile udeležbo svojih zaposlenih in prevoz. Ob tem so želeli poustvariti simboliko partizanskih poti, zato naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave so po letu 1952 postajale vse obsežnejše. Spomin niso namenjale le padlim borcem, temveč tudi ljudem, ki so med vojno pomagali partizanom – partizanskim materam, terencem in drugim podpornikom, pri katerih so borci našli pomoč, oporo in zatočišče. Slovesnosti so dopolnjevali pevski in godbeni nastopi ter kulturni prispevki, med drugim recitacija Župančičeve pesmi Veš, poet, svoj dolg?. Jeseniški kovinarji so z umetniško sliko poudarili povezanost delavstva in kmetstva ter jo podarili Dražgošam. Leta 1954 se je vsebina prireditev še razširila. Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pri Bičkovi skali pripravila prikaz vojaških vaj napada in obrambe, s katerim so želeli predstaviti vojaški vidik partizanskega bojevanja. V istem letu je Zveza borcev Slovenije v okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja organizirala pohode Po poteh partizanskih brigad. Mladi udeleženci so spoznavali kraje, povezane z narodnoosvobodilnim bojem, obiskovali partizanske družine, grobove padlih borcev in druga pomembna prizorišča iz vojnega obdobja. Ena od poti je vodila tudi skozi Dražgoše, kjer so se seznanili z enim najpomembnejših bojišč gorenjskega partizanstva. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana tudi s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. januar). Tega leta so v Železnikih ves teden potekale prireditve, koncerti in nastopi, praznovanje pa so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, kjer se je v gosti megli velika množica ljudi poklonila spominu padlih junakov. Vas je bila praznično okrašena, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, domačini pa so pripravili dostojen spomin na svoje padle rojake. Po osrednji slovesnosti so se udeleženci v povorki odpravili na pokopališče, kjer so počastili grobove padlih borcev in vaščanov. Ob žalostinkah selške godbe na pihala je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Že v tem obdobju se je torej oblikovala osnovna značilnost poznejše prireditve: spomin na dražgoško bitko ni bil omejen na eno slovesnost, temveč se je povezoval s pohodi, vojaškimi prikazi, kulturnim programom, sodelovanjem mladine in vse širšo množično udeležbo. ===Od spominske slovesnosti do zimskošportne prireditve=== V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjev Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami – z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico ter političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami – pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice. Januarja 1958 je bila tako prvič izvedena zimskošportna prireditev '''Po stezah partizanske Jelovice'''. Prireditev je potekala 11. in 12. januarja 1958. Osrednja tekmovalna vsebina je bil patrolni pohod oziroma pohod smučarskih patrulj. Patruljo so sestavljale tri osebe, vsi člani pa so morali imeti vojaške puške. Poleg športnega dela je bila izvedena tudi ponazoritev Dražgoške borbe. Napadalci so bili vojaki-planinci in rezervni oficirji, obramba pa pripadniki predvojaške vzgoje in rezervni oficirji. Poleg slavnostnega dela je prireditev obsegala kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. S tem je povezala spomin na dražgoško bitko s športnim tekmovanjem, pohodi in množičnim sodelovanjem mladih. Pobudnika programa sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki. Gorenjska smučarska podzveza je izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Pomembno je poudariti, da se je prav leta 1958 začela '''športna prireditev''', medtem ko je bila dražgoška spominska slovesnost starejša in se je razvijala že od začetka petdesetih let. Že v svojem začetku je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope, Škofje Loke in drugih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. ===Leto 1959 – prvi korak v večdisciplinarno zimsko prireditev=== Leta 1959 je bila prireditev izvedena 10. in 11. januarja. Osrednji patruljni tek je že dobil obliko tekmovanja, imenovanega '''patrolni tek Po stezah partizanske Jelovice'''. V primeru neugodnih snežnih razmer bi se smučarski patrolni tek spremenil v pohod patrulj. Tekmovali so člani, starejši člani in mladinci. Poleg patruljnega teka je bil predviden tudi smučarski tek na 14 kilometrov, pri katerem so tekmovali posamezniki. Prvič se je pojavilo tudi tekmovanje v veleslalomu. Za veleslalom v razpoložljivih virih ni objavljenih rezultatov, zato ni mogoče zanesljivo potrditi, da je bil izveden. S tem se je začel razvoj, pri katerem se je prvotnemu patruljnemu tekmovanju pridružila vrsta samostojnih športnih disciplin. '''V letu 1959 pa je bila prireditev Po stezah partizanske Jelovice izvedena dvakrat. Tega leta je namreč Socialistična federativna republika Jugoslavija proslavljala štirideseto obletnico Komunistične partije Jugoslavije. Ob tej priložnosti je bila pod parolo Po stezah partizanske Jelovice organizirana tretja proslava, ki je potekala na Dan borca, 4. julija 1959 na Lipniški planini, in je imela značaj izvenarmadne vzgoje ljudstva. To je bila največja izvedena proslava v počastitev te obletnice. Tako so organizatorji, Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV, postavili predpostavko, da je sovražnik izvršil desant v središče Jelovice in se začeli prebijati proti gorenjskih središčem. Po vsej Gorenjski so bile v odgovor na napad organizirane čete, bataljoni, odredi in birgade, ki so hitele na mesto sovražnikovega desanta, da ga uničijo in preprečijo vdor v dolino. S tem namenom so bili organizirani pohodi iz Kranja, Jesenic, Radovljice, Škofje Loke, Tržiča, Bleda, Bohinja in Žirov. Udeležencev je bilo preko 12.000. Za zaključek so predstavniki JLA priredili krajši kulturni program.''' ==ŠESTDESETA LETA – VELIKA ŠPORTNA ŠIRITEV IN UVEDBA BIATLONA (1960–1969)== ===Leto 1960 – širitev in prvi vpliv snežnih razmer=== Leta 1960 je prireditev potekala 9. in 10. januarja. Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice je bil že izrazito razširjen. Tekmovale so ekipe Bosne in Hercegovine, Hrvaške, JLA in Slovenije, pa tudi republiške ekipe rezervnih oficirjev in podoficirjev. Tekmovali so člani, mladinci in posamezniki. V tem letu se je pokazalo, kako močno je bila prireditev odvisna od snežnih razmer. V Železnikih ni bilo dovolj snega, zato so bile nekatere tekme izvedene v Dražgošah. Veleslalom je zaradi pomanjkanja snega odpadel, prav tako so odpadle sankaške tekme. Prav vremenske razmere bodo v naslednjih desetletjih postale eden najpomembnejših dejavnikov pri organizaciji posameznih tekmovanj. ===Leto 1961 – prireditev preraste lokalne okvire=== Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Istega leta je potekal že peti tradicionalni pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki je bil organiziran temeljiteje kot v prejšnjih letih in je prvič dobil tudi moralno ter finančno podporo Okrajnega ljudskega odbora Kranj. Prireditev je bila razširjena na območje celotne Gorenjske, na kraje ob vznožju Jelovice. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekali na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. Program je bil leta 1961 že zelo širok. Patruljni tek oziroma patruljni tek, kot se je poimenovanje postopoma ustalilo, je potekal v Železnikih, za mladince na 10 kilometrov in za člane na 15 kilometrov. Hkrati je bil izveden tek na 15 kilometrov za posameznike. V Železnikih so organizirali tudi slalom in sankaško tekmovanje, v Kropi skoke za člane in mladince, v Bohinju smučarski štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, v Ribnem pri Bledu pa okrajno pionirsko prvenstvo v tekih s streljanjem z zračno puško. Program je poleg pohodov in športnih tekmovanj vključeval tudi kresovanja, kulturne prireditve, projekcijo dokumentarnega diafilma Dražgoška bitka ter slavnostna zborovanja. Organizatorji so pripravili tudi obsežen prospekt z zgodovinskim pregledom Gorenjske in narodnoosvobodilnega boja, s čimer je prireditev dobila izrazito izobraževalno razsežnost. Spomin na dražgoško bitko je tako dokončno presegel lokalne okvire, prireditev pa se je utrdila kot ena osrednjih spominskih in športnih manifestacij na Gorenjskem ter pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Slovenije. ===Leto 1962 – nastanek več različnih tekmovalnih smeri=== Leta 1962 so bila v okviru prireditve izvedena patruljna tekmovanja, okrajno pionirsko tekmovanje v smučarskih tekih, štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, slalom in sankaško tekmovanje. Patruljni teki so bili takrat že organizirani na več ravneh. Nastopali so mladinci športnih organizacij, mladinci predvojaške vzgoje, člani športnih organizacij, družbenih organizacij in starejši člani. Poleg njih so nastopale reprezentance republik in JLA. Pionirsko tekmovanje na Lancovem je bilo razdeljeno na posamične nastope pionirjev in pionirk ter ekipno tekmovanje. Štafetni tek za Memorial Tomaža Godca je potekal v Bohinju. Napovedan je bil tudi nočni slalom, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. Prav tako je bilo zaradi slabih vremenskih razmer odpovedano sankaško tekmovanje. ===Leto 1963 – širitev športnih disciplin=== Leta 1963 se je program še razširil. Patruljni tek je bil razdeljen na več kategorij: mladinci so tekli 5 kilometrov, člani 10 kilometrov, republiške ekipe pa 15 kilometrov. Tekmovanje je potekalo v Železnikih. Tek posameznikov je obsegal 10 kilometrov za mladince in 15 kilometrov za člane. V Železnikih je bil izveden nočni slalom, v Kropi smučarski skoki za člane in mladince, na Lancovem okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, v Selcih in Kropi pa sankaške tekme. Sankaško tekmovanje je bilo že razdeljeno glede na vrsto sani: nastopali so tekmovalci z navadnimi sanmi, samotežnimi sanmi in tekmovalnimi sanmi. V Kropi so nastopali samo tekmovalci s tekmovalnimi sanmi. ===Leto 1964 – neposredni predhodnik biatlona=== Leta 1964 so se nadaljevali patruljni teki, smučarski teki posameznikov, nočni slalom, sankaške tekme in okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih. Patruljni tek je potekal v Železnikih na 10 kilometrov, tekmovale pa so patrulje športnih in društvenih organizacij ter člani različnih starostnih skupin. Posamezniki in republiške reprezentance ter JLA so na 15-kilometrski progi prav tako tekmovali v Železnikih. Smučarski teki posameznikov so bili pomembni tudi zaradi nadaljnjega razvoja tekmovalne discipline. Prav iz te tradicije se je razvila potreba po prilagoditvi pravil in uvedbi modernega zimskega dvoboja – biatlona. ===Uvedba biatlona in športni vrhunec šestdesetih let=== ====Leto 1965 – uvedba biatlona==== Leta 1965 je bila uvedena nova pomembna disciplina – '''smučarski biatlon'''. V okviru prireditve je bilo prvič uvedeno tekmovanje v modernem zimskem dvoboju – biatlonu, zato so bila prilagojena tudi tekmovalna pravila. Tekmovanje je potekalo v Železnikih za člane, posameznike in ekipe. Hkrati so potekali patruljni teki, nočni slalom, okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, smučarski skoki in sankaške tekme. Leto 1965 je zato ena najpomembnejših prelomnic v razvoju športnega dela prireditve. Do takrat se je razvijala predvsem iz patruljnih in posameznih smučarskih tekov, od tega leta dalje pa je dobila tudi formalizirano biatlonsko tekmovanje. ====Leto 1966 – biatlon postane državno prvenstvo==== Leta 1966 je bil v Dražgošah izveden '''državno prvenstvo v biatlonu'''. Proga je bila dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. V časopisnem viru Gorenjskega glasa je prvič omenjeno tretje državno prvenstvo v biatlonu, čeprav prejšnji pregledani viri tega poimenovanja niso izrecno navajali. Poleg državnega prvenstva v biatlonu je potekal patruljni tek oziroma ponovno poimenovan patrolni tek, na katerem so sodelovale republiške reprezentance in ekipe JLA, starejši člani in mladinci pa so tekli na 10 kilometrov. Pomembno spremembo je doživelo tudi tekmovanje šolske mladine. Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol je bilo leta 1966 spremenjeno: v smučarskih tekih so opustili streljanje, dodali pa tekmovanja v slalomu in skokih. Poimenovanje tekmovanja takrat še ni bilo povsem enotno. ====Leto 1967 – prvi večji finančni problem==== Leta 1967 je bila prireditev vključena v proslave 25-letnice vstaje. Pomembno mesto je dobilo tudi tradicionalno smučarsko tekmovanje osnovnošolske mladine v Lancovem, ki ga je odprl narodni heroj Anton Dežman – Tonček. Istega leta se je prvič resneje pokazal problem financiranja. Skupščina občine Škofja Loka je sklenila, da bo prireditev financirala v tolikšni meri kot druge gorenjske občine, vendar druge občine niso pokazale dovolj zanimanja, zato je bilo praznovanje okrnjeno. Neposredna posledica finančnih težav je bila odpoved sankaških tekem in nočnega slaloma. Pri obeh je v virih kot razlog izrecno navedeno, da ni bilo denarja. To je pomemben podatek za razumevanje nadaljnjega razvoja: posamezne discipline niso izginjale samo zaradi vremena ali spremembe športnih interesov, ampak tudi zaradi finančnih možnosti organizatorjev. ====Leto 1968 – ponovna širitev programa==== Leta 1968 so prireditve potekale skoraj deset dni in so vključevale nočni slalom v Železnikih, tek na smučeh v Dražgošah, slalom, smučarske teke in biatlon v Lancovem pri Radovljici, smučarske skoke v Kropi, nočne sankaške tekme v Selcih in tekmovanja tabornikov pri Bičkovi skali. Program so dopolnjevale žalna komemoracija s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, slavnostna akademija v Dražgošah ter srečanje nekdanjih borcev v Železnikih. V tem obdobju je prireditev že izrazito povezovala različne kraje Gorenjske. Posamezne športne discipline niso bile skoncentrirane v Dražgošah, temveč so se odvijale v Železnikih, Lancovem, Kropi, Selcih in drugod. Dražgoše so ostajale osrednje spominsko središče, športni program pa je imel regionalni značaj. ====Leto 1969 – ureditev financiranja in vrhunec športne razvejanosti==== Do začetka šestdesetih let so stroške prireditev pokrivale vse gorenjske občine, po ukinitvi okrajev pa se je finančna podpora zmanjšala in organizatorji so se prvič resneje soočili z vprašanjem financiranja. Opozarjali so, da bi brez širše podpore lahko dolgoletna tradicija zamrla, zato so si prizadevali, da bi pri financiranju ponovno sodelovale vse gorenjske občine. Leta 1969 je bil določen ključ financiranja: občina Škofja Loka naj bi pokrila 50 odstotkov vseh stroškov, Kranj 15 odstotkov, Radovljica 15 odstotkov, Jesenice 10 odstotkov in Tržič 10 odstotkov. Ta ureditev kaže, da je prireditev postala '''gorenjski projekt''', pri katerem je sodelovalo več občin. Program leta 1969 je bil izredno širok. Vključeval je tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem, meddruštveni nočni slalom v Železnikih, peto republiško prvenstvo v biatlonu v Dražgošah, patruljne teke oziroma tekmovanje smučarskih patrulj, tekmovanje veteranov v tekih, meddruštvene smučarske skoke v Kropi, meddruštvene nočne sankaške tekme in sankaške tekme naslednji dan v Selcih ter pohod tabornikov k Bičkovi skali. Ob športnem programu so se še naprej razvijale dejavnosti za mladino, med njimi tradicionalna osnovnošolska smučarska tekmovanja in literarni natečaj Partizanska zgodba. Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je leta 1969 pripravil sprejem za deset nagrajenih mladih avtorjev z osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voranca ter jih nagradil s knjižnimi deli, najboljše prispevke pa sta objavila časnik Železar in jeseniški radio. ==SEDEMDESETA LETA – MNOŽIČNOST, TERITORIALNA OBRAMBA IN VOJAŠKO-ŠPORTNI RAZVOJ (1970–1979)== ===Začetek sedemdesetih let – povezovanje športa, vzgoje in vojaške tradicije=== V začetku sedemdesetih let je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dokončno postala ena najpomembnejših spominsko-športnih prireditev na Gorenjskem. Organizatorji so se zavedali, da zgolj klasične komemoracije in spominska zborovanja ne zagotavljajo več trajnega prenosa zgodovinskega spomina, zato so iskali nove oblike, ki bi bile bližje mladim. Zimskošportna tekmovanja, pohodi in aktivno vključevanje mladih so se pokazali kot uspešna pot povezovanja spomina na dražgoško bitko s športom, vzgojo in druženjem. Posebno pozornost so namenjali vzgojnemu delu. V okviru prireditve so nadaljevali z literarnim natečajem Partizanska zgodba, v katerem so sodelovali učenci osnovnih in srednjih šol. Nagrajeni mladi avtorji so se srečevali s pisatelji in ustvarjalci, med njimi s Tonetom Svetino in Ivom Šubicem. Organizatorji so želeli, da mladi zgodovine ne bi spoznavali le skozi govore in spominske slovesnosti, temveč tudi skozi ustvarjalno delo, osebna pričevanja in lastno sodelovanje pri ohranjanju spomina. ===Leto 1970 – zelo širok športni program=== Leta 1970 je bil v Dražgošah izveden že VII. državno prvenstvo v biatlonu. Poleg tega so bili na programu meddruštveni nočni slalom v Železnikih, patruljni teki oziroma smučarske patrulje v Dražgošah, sankaška tekma v Selcih, meddruštveni smučarski skoki v Kropi in Gorenji vasi ter tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem. Patruljni teki so bili razdeljeni v številne kategorije: patrulje brez razreda, mlajši člani, starejši mladinci z razredom in brez razreda, teritorialne enote, mlajši mladinci ter posamezne kategorije mladink, veteranov in članic. Takšna razvejanost kaže, da je patruljno tekmovanje že pred ustanovitvijo formalnega prvenstva Teritorialne obrambe imelo izrazito večnivojsko in večkategorijsko strukturo. ===Leto 1971 – začetek novega obdobja Teritorialne obrambe=== Leta 1971 je bil program še vedno zelo širok. Potekali so meddruštveno sankaško tekmovanje, tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nočni slalom, meddruštveni smučarski skoki, tekmovanje Teritorialne obrambe v smučarskih tekih, VII. republiško prvenstvo v biatlonu ter patruljni teki in teki veteranov. Biatlon, patruljni teki in teki veteranov so bili zaradi mednarodnih tekov v Bohinju prestavljeni za en teden. Tudi ta podatek kaže, da se je prireditev vse bolj povezovala z večjim športnim koledarjem in ni več delovala kot povsem izoliran lokalni dogodek. Leto 1971 pa je pomembno predvsem zaradi institucionalne spremembe. Republiški štab Teritorialne obrambe je sprejel predlog pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za Gorenjsko, da se v Dražgošah organizira vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih. S tem se je začel proces, v katerem se je prvotni patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice postopoma razvil v samostojno prvenstvo Teritorialne obrambe. Prvo takšno prvenstvo je potekalo leta 1972. ===Leto 1972 – vrhunec množičnosti in začetek prvenstva TO=== Ob tridesetletnici dražgoške bitke leta 1972 je prireditev dosegla nov vrh. Na osrednji proslavi in športnih tekmovanjih je sodelovalo več kot 1200 udeležencev, med njimi tudi tekmovalci iz drugih jugoslovanskih republik. Dražgoše so se v tem času že uveljavile kot pomemben prostor srečevanja nekdanjih borcev, mladine, športnikov in širše javnosti. K uspešni izvedbi slovesnosti je poleg civilnih organizatorjev pomembno prispevala tudi vojska, ki je pomagala z opremo in izkušnjami pri organizaciji. Ugodne snežne razmere in jasen zimski dan so dodatno pripomogli k uspehu športnega dela prireditve. Ob slovesnosti so udeležencem dražgoške bitke in nagrajencem literarnih tekmovanj predstavili tudi drugo, dopolnjeno izdajo knjige Ivana Jana o dražgoški bitki. Kulturni program so sooblikovali tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Organizatorji pa so ob uspehu prireditve opozarjali tudi na nekatere težave – predvsem težaven dostop do Dražgoš, pomanjkanje parkirnih površin in omejen prostor za večja zborovanja. Kljub temu je prireditev potrjevala, da je mogoče spominski dogodek uspešno povezati z množično športno in kulturno manifestacijo. Leta 1972 je bilo prvič izvedeno '''smučarsko patruljno tekmovanje za prvenstvo enot Slovenije oziroma Teritorialne obrambe'''. Poleg njega so v Dražgošah potekali odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti, smučarska patruljna tekmovanja športnih in družbenih organizacij Slovenije, smučarsko patruljno tekmovanje ekip republik ter solo teki članic, starejših in mlajših mladink ter veteranov. To je pomenilo novo stopnjo razvoja: patruljni tek ni bil več samo ena izmed športnih disciplin, temveč je dobival '''poseben vojaški in institucionalni pomen'''. ===Leto 1973 – širitev vojaških tekmovanj in vpliv vremena=== Leta 1973 je bilo zaradi muhastega vremena prvotno izvedbo treba odpovedati oziroma prestaviti. Prireditev je bila nato izvedena v februarju. Na programu so bili sankaško tekmovanje v Selcih, tekmovanje patrulj v Dražgošah, prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti, tek slepih tekačev, smučarski skoki, državno in republiško prvenstvo v biatlonu ter tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol v tekih in veleslalomu. Leta 1973 je bilo v okviru prireditve izvedeno tudi tekmovanje slepih tekačev. S tem se je pokazal vključujoč značaj športnega programa, ki ni bil namenjen samo vojaškim ekipam in registriranim športnikom. ===Leto 1974 – jugoslovanski memorialni pomen=== Leta 1974 so se dražgoškega memoriala udeležili tudi slepi smučarji, kar je še dodatno poudarilo vključujoč značaj prireditve. Organizatorji so se tisto leto soočili z velikimi težavami zaradi pomanjkanja snega, saj še nekaj dni pred začetkom ni bilo gotovo, ali bo tekmovanja sploh mogoče izpeljati. Kljub neugodnim razmeram je prireditveni odbor prireditev uspešno izvedel in si prislužil priznanje udeležencev. Na športnem področju je bilo leta 1974 izvedeno 10. republiško prvenstvo v biatlonu, ki je veljalo tudi za tekmovanje za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal oziroma Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita. Patruljno tekmovanje se je še naprej širilo. Vključevalo je enote JLA, partizanske enote Slovenije in milico, hkrati pa je bilo razdeljeno na tekmovanje športnih in družbenih organizacij, tekmovanje republiških reprezentanc ter solo teke in teke veteranov. V širši program prireditve so se vključevali tudi škofjeloški taborniki. Že četrto leto zapored so pripravili tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice, ki je bilo namenjeno preverjanju orientacijskih spretnosti, vzdržljivosti in znanja mladih. Tokratno tekmovanje je privabilo rekordno število udeležencev – na startu se je zbralo kar 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Zaradi velikega števila tekmovalcev se je tudi slavnostna razglasitev rezultatov zavlekla za več kot eno uro. ===Leto 1975 – prireditev postane jugoslovanski memorial in množična manifestacija=== Leta 1975 je prireditev postala del Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala, ki je potekal pod pokroviteljstvom generala armade Nikole Ljubičića. Organizatorji so pričakovali več kot 4000 tekmovalcev in udeležencev pohodov, kar je potrjevalo, da je prireditev prerasla regionalne okvire. Program se je še razširil. Prvič je bil vključen mednarodni biatlon, v katerem so sodelovale tudi tuje reprezentance. Poleg tega so se prireditve udeležili rezervni vojaški starešine, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in Teritorialne obrambe, taborniki, planinci, sindikalne organizacije ter številna druga društva. Na programu so bili mednarodno tekmovanje v biatlonu, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, tekmovanje v veleslalomu, smučarski skoki, sankaško tekmovanje, tekmovanje patrulj PE, TO, JLA in milice, tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod ter več množičnih pohodov. Organizirani so bili pohod članov ZZB NOV in mladine s prapori, pohod članov sindikalnih organizacij in pohod šolske mladine. Prav leta 1975 se tako zelo jasno pokaže nova značilnost prireditve: športna tekmovanja so še vedno pomembna, vendar jih dopolnjujejo množični pohodi, orientacijska tekmovanja, vojaško-športne discipline, delo z mladino in različne organizacije. ===Leto 1976 – sneg spremeni program=== Leta 1976 je bilo geslo prireditve '''Dan Cankarjevega bataljona'''. Posebna pozornost je bila namenjena pohodnim oblikam. Republiško prvenstvo v biatlonu, ki je bilo vključeno tudi v okvir tekmovanj za Jugoslovanski memorialni pokal, je bilo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Smučarsko patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe, ekip JLA, milice in občinskih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin je potekalo na Kropi, veleslalom za cicibane pa je bil iz Železnikov prestavljen na Soriško planino. Zaradi pomanjkanja snega so odpovedala tekmovanja na Lancovem, Poljanah, smučarski skoki v Kropi in tekmovanja v Rudnem. Organizatorji so zato dali večji poudarek pohodnim oblikam. Leto 1976 je eden najbolj jasnih primerov, kako je '''vreme neposredno vplivalo na vsebinsko razmerje med športnim in spominskim delom prireditve'''. Ko zimska športna tekmovanja niso bila mogoča, je bilo mogoče večji del programa preusmeriti v pohode. ===Leto 1977 – konec biatlonskega prvenstva v Dražgošah=== Leta 1977 je bila prireditev povezana s številnimi jubileji: 40-letnico prihoda Tita na čelo Komunistične partije, 85-letnico njegovega rojstva in 35-letnico dražgoške bitke. Na programu so bili republiško prvenstvo v biatlonu in tekmovanje za Jugoslovanski smučarski memorialni pokal, veleslalom za cicibane in cicibanke, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, VI. smučarsko tekmovanje enot Teritorialne obrambe, Jugoslovanske armade, TO ZSMS in milice, tekmovanje tabornikov, smučarski skoki ter veleslalom za pionirje. Prav leto 1977 pa je za zgodovino biatlona pomembna prelomnica. Zaradi '''slabe organizacije in slabih pogojev proge je bilo prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno'''. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal. Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah. To pomeni, da se po približno dvanajstih letih razvoja biatlonskega tekmovanja ena najpomembnejših športnih linij prireditve zaključi oziroma se iz Dražgoš umakne. ===Konec sedemdesetih let – postopno krčenje klasičnih disciplin=== Leta 1978 je bilo pomanjkanje snega ponovno pomemben dejavnik. Sankaško tekmovanje je odpadlo. Tekmovanje gorenjskih osnovnih in srednjih šol v smučarskih tekih in veleslalomu je bilo prestavljeno z Lancovega na Koblo. Tekmovanje v tekih je odpadlo. Smučarski tek za Jugoslovanski pokal je bil izveden na Starem vrhu, patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe na Prtovču, orientacijski tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS pa v Kropi. Leta 1979 so bili na programu smučarski skoki, veleslalom za cicibane in cicibanke, veleslalom za pionirje, smučarski tek za mladince, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, patruljno tekmovanje enot TO, JLA in milice ter orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS. V tem obdobju je opazno postopno zmanjševanje števila klasičnih športnih disciplin. Biatlon kot državno oziroma republiško prvenstvo izgine, posamezne discipline se pojavljajo bolj ali manj glede na razmere, večji pomen pa dobivajo patruljna tekmovanja, smučarski teki in orientacijske oblike. ==OSEMDESETA LETA – VRHUNEC MNOŽIČNOSTI IN PRILAGAJANJE VREMENSKIM RAZMERAM (1980–1989)== ===Osemdeseta leta – vrhunec množičnosti=== V osemdesetih letih je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dosegla vrhunec razvoja. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji, ki je povezovala pohode, smučarska tekmovanja, veteranska srečanja in kulturne programe. Vsako leto so se v Dražgošah srečevali nekdanji borci, mladina, športniki, planinci, taborniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Po podatkih organizatorjev se je prireditve vsako leto udeleževalo med 4.000 in 5.000 ljudi. V ospredju posameznih izvedb niso bile več večje vsebinske spremembe, temveč predvsem rast udeležbe, jubileji, posebni dogodki in prilagajanje razmeram. Leta 1980 je prireditev potekala dva dni. V soboto so bila na programu športna tekmovanja, v nedeljo pa pohodi in osrednja spominska slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Športne prireditve so potekale pod geslom Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo, ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Posebnost tega leta je bilo srečanje nekdanjih pripadnikov Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda na Češnjici, kjer so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli borci. Dražgoše je obiskala tudi delegacija ameriških vojnih veteranov, kar je dodatno opozorilo na širši pomen kraja kot prostora zgodovinskega spomina. Športni program je vključeval smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, veleslalom za cicibane, sankaško tekmovanje, smučarsko prvenstvo TO SR Slovenije za enote TO, JLA in milice, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS ter množični smučarski tek, katerega organizator je bil Smučarski klub Triglav iz Kranja. Leta 1981 je pomemben del športnega programa predstavljalo '''10. odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih'''. Tekmovanje je poleg športnega značaja ohranjalo tudi povezavo z vojaško tradicijo in spominom na partizanske pohode. ===Leto 1982 – jubilej in koncentracija prireditve na en dan=== Jubilejna 25. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bila leta 1982 posvečena 40. obletnici dražgoške bitke in je bila hkrati zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loke. Leta 1982 se je zgodila pomembna organizacijska sprememba: '''prvič so vsa tekmovanja potekala v nedeljo in je bilo vse dogajanje skoncentrirano na en dan'''. Na programu so bili 11. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, smučarski tek Smučarskega kluba Triglav, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, sankaško tekmovanje in patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Ob jubileju so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca – Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca – Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana – Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj. Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 dalje nosil ime Pokal maršala Tita. Ob jubileju so se odprle tudi razprave o nadaljnjem razvoju prireditve. Organizatorji in dolgoletni udeleženci so opozarjali, da je treba program vsebinsko dopolnjevati in ga približati mlajšim generacijam. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina. V istem obdobju je bila v javnosti ponovno izpostavljena tudi nedokončana filmska nadaljevanka Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo sprožala vprašanja o zgodovinski verodostojnosti, organizaciji in financiranju projekta. ===Leto 1983 – prilagajanje razmeram na terenu=== Leta 1983 so med pomembnejšimi tekmovanji izstopali tek za Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita ter patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe. Prireditev je bila vse bolj odvisna od snežnih razmer. Patruljno prvenstvo je bilo v Dražgošah izvedeno celo '''v suhem, brez smuči'''. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden v Dražgošah, vendar so organizatorji opozarjali, da bi v primeru pomanjkanja snega start prestavili pod Bičkovo skalo. Pri sankaškem tekmovanju ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Tudi množični smučarski tek Smučarskega kluba Triglav je bil zaradi premalo snega predviden na Jezerskem, vendar za izvedbo v virih ni objavljenih rezultatov. V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta. Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci naj bi traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bi še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja. Leto 1980 je zaznamovala tudi razprava o nedokončanem televizijskem projektu Dražgoška bitka, pri katerem so se pojavila vprašanja zgodovinske verodostojnosti, financiranja in sodelovanja nekdanjih borcev. ===Leto 1984 – nadaljevanje prilagajanja=== Leta 1984 je bilo izvedeno 13. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, v katerem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden na Slemenu, vendar rezultati niso objavljeni, zato ni mogoče zanesljivo potrditi izvedbe. Prav tako je bilo predvideno sankaško tekmovanje v Dolenji vasi, vendar tudi zanj ni objavljenih rezultatov. Smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil predviden na Dražgoški oziroma pri Bičkovi skali, z možnostjo prestavitve na Jelovico v primeru pomanjkanja snega. Patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS je potekalo v Kropi. Leto 1984 tako potrjuje trend, da se je del tradicionalnega športnega programa ohranjal, vendar je bila izvedba številnih disciplin vedno bolj odvisna od snega in terenskih pogojev. ===Leto 1985 – postopno izginjanje sankanja=== Leta 1985 je bilo izvedeno 14. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. V njem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil ponovno izveden v Dražgošah oziroma na Slemenu. Potekal je tudi Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Pomembno je, da leta 1985 ni več omenjenega sankaškega tekmovanja. V prejšnjih letih je bilo še napovedano, vendar brez objavljenih rezultatov, zato se leto 1985 lahko šteje kot zadnje leto, v katerem je sankaško tekmovanje še zanesljivo zajeto v širšem časovnem razponu, nato pa iz programa izgine. ===Leto 1986 – ponovna dvodnevna izvedba=== Leta 1986 je prireditev ponovno potekala tudi v soboto. Izvedeno je bilo 15. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, veleslalom za cicibane in cicibanke, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Po koncentraciji celotnega programa na nedeljo leta 1982 se je torej leta 1986 znova vzpostavil bolj razpršen časovni okvir prireditve. ===Leto 1987 – težke zimske razmere=== Leta 1987 so bili pogoji za tekmovanja zelo težki. Stalno je snežilo, pihal je veter in bilo je zelo mrzlo. Kljub temu je bilo izvedeno 16. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Tekmovanje je bilo zaradi razmer izvedeno na Jelovici. Veleslalom za cicibane in cicibanke je potekal na Slemenu v Dražgošah, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal pa na Kamnitniku za Škofjo Loko. V Kropi je potekalo 12. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Leto 1987 kaže, da organizatorji kljub zelo slabim razmeram niso želeli odpovedati osrednjih tekmovanj, temveč so jih po potrebi prestavili na druge lokacije. ===Leto 1988 – leto brez snega=== Leta 1988 snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 17. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Prvenstvo je bilo izvedeno na Jelovici. Veleslalom za cicibane in cicibanke na Slemenu v Dražgošah je zaradi pomanjkanja snega odpovedal. To je pomemben trenutek za razvoj veleslaloma, saj je bilo tekmovanje nato ponovno organizirano šele leta 1999. Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil izveden na Pokljuki, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS pa v Kropi. Leto 1988 je tako eden najbolj očitnih primerov, ko je pomanjkanje snega neposredno povzročilo odpoved klasične discipline in prestavitev drugih tekmovanj na primernejše lokacije. ===Leto 1989 – stabilizacija pred velikim političnim prelomom=== Leta 1989 je bilo vreme v Dražgošah zelo lepo, zato je bilo 18. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije izvedeno v Dražgošah. V Kropi je potekalo 14. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. V primerjavi s šestdesetimi in sedemdesetimi leti je bil program precej ožji. Izginili so biatlon, smučarski skoki, sankaške tekme, šolska tekmovanja in številne druge discipline. V ospredju sta ostajali predvsem patruljna oziroma vojaško-športna tradicija in množični spominski del prireditve. ==DEVETDESETA LETA – POLITIČNI PRELOM, OSAMOSVOJITEV IN NASTANEK NOVEGA MODELA (1990–1999)== ===Leto 1990 – zadnje obdobje starega sistema=== Leta 1990 je bilo izvedeno 19. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih ter 15. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. 29. decembra 1989 je umrl Ive Šubic, kar je pomemben kulturni in osebni dogodek za širši krog ljudi, povezanih s prireditvijo. Leto 1990 predstavlja zadnje celotno obdobje, ko je prireditev še potekala v okviru starega jugoslovanskega političnega in organizacijskega sistema. ===1991 – politični prelom in začetek novega športnega programa=== Leta 1991 je bila udeležba na prireditvi bistveno manjša, približno 1000 ljudi. Vreme je bilo deževno in sneženo. Izvedeno je bilo 20. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije. Na tekmovanje je bila povabljena tudi JLA, vendar ni sodelovala. Ta podatek ima posebno težo. Do takrat je bila JLA desetletja sestavni del vojaško-športnega programa. Leta 1991 pa se je zaradi političnih sprememb njena vloga v prireditvi končala. Hkrati se je pojavil nov šport – '''dirka gorskih kolesarjev''', ki je potekala iz Nemilj. To je začetek novega obdobja, v katerem se poleg tradicionalnih vojaških in zimskih disciplin pojavljajo civilne rekreativne športne vsebine. ===1992 – osamosvojitev Slovenije in prilagoditev programa=== Leta 1992 je bilo vreme pomladno in snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 21. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, vendar ne več v Dražgošah, temveč na Pokljuki. Poleg njega je bila predvidena tekma rekreativnih kolesarjev. Pojavili so se tudi jadralni padalci, vendar tekmovanja kljub razpisom in željam organizatorjev niso izvedli, ker se nekateri udeleženci niso želeli udeležiti prireditve. Leto 1992 tako kaže dvojni proces: tradicionalno patruljno tekmovanje se ohranja v novem slovenskem državnem okviru, hkrati pa se program odpira novim športom. ===1993 – širitev rekreativnega in mladinskega programa=== Leta 1993 je bilo izvedeno 22. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki. Izvedena je bila tudi rekreativna tekma gorskih kolesarjev, ki je potekala v smeri Dražgoš iz Nemilj in Češnjice. Poleg tega je bilo organizirano orientacijsko tekmovanje tabornikov z nazivom '''Glas Jelovice'''. Tako se je po osamosvojitvi znova vzpostavljala povezava med prireditvijo, mladino, orientacijo, rekreacijo in spominskimi potmi. ===1994 – novi športi in širjenje programa=== Leta 1994 so pohodniki poročali o veliko blata, kar ponovno kaže na vpliv vremenskih in terenskih razmer. Izvedeno je bilo 23. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki. Program so dopolnili dve kegljaški tekmovanji in rokometni turnir. Kegljaški tekmovanji sta potekali že pred nedeljsko osrednjo prireditvijo. To je pomembna vsebinska sprememba: prireditev ni več vezana samo na zimske športe. Postaja širša športno-rekreativna manifestacija. ===1995 – utrjevanje novega modela=== Leta 1995 je bilo izvedeno 24. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, ki je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega sta bili izvedeni dve kegljaški tekmovanji – eno v Kamniku kot regijsko tekmovanje in drugo v Železnikih. Tako se športni program vse bolj razporeja na več krajev in več dni. ===1996 – Slovenska vojska in mednarodna udeležba=== Leta 1996 je bila ustanovljena '''Gorska šola Slovenske vojske'''. To je neposredno vplivalo na razvoj patruljnega tekmovanja. Izvedeno je bilo 25. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku z '''mednarodno udeležbo'''. Mednarodna udeležba pomeni novo razvojno stopnjo. Nekdanje jugoslovansko vojaško tekmovanje je postalo slovensko vojaško tekmovanje, ki se je začelo odpirati tudi sodelovanju tujih enot s podobnimi nalogami in tradicijami. Poleg prvenstva je potekalo kegljaško tekmovanje. ===1997 – patruljno tekmovanje postane prvenstvo Slovenske vojske in policije=== Leta 1997 je bilo zaradi hudega žledoloma organizacijsko zahtevno obdobje. Tekmovanje se je preimenovalo v '''26. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. To poimenovanje je pomembno, saj jasno pokaže institucionalno spremembo. Teritorialne obrambe ni več; nosilca tekmovanja postajata Slovenska vojska in slovenska policija. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Kegljaško tekmovanje se je odvijalo več dni – v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču. ===1998 – nadaljevanje mednarodnega prvenstva=== Leta 1998 je bilo izvedeno 27. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto, organiziralo pa ga je 3. Pokrajinsko poveljstvo Slovenske vojske za Gorenjsko. Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo več dni, v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču. S tem se potrjuje proces, ki se je začel že v začetku devetdesetih let: patruljno tekmovanje se vse bolj organizacijsko odmika od prvotnega organizacijskega jedra prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postaja samostojna vojaška športna prireditev, ki pa še vedno ohranja spominsko povezavo z Dražgoško bitko. ===1999 – vračanje nekaterih športnih vsebin=== Leta 1999 je bilo izvedeno 28. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Poleg prvenstva je bil izveden tudi smučarski tek veteranov. Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo, ponovno pa se je pojavil tudi slalom za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah. Po večletnem premoru se je tako začelo vračati tudi nekaj neposrednejših športnih vsebin za otroke. ==2000–2026 – PREOBLIKOVANJE PRIREDITVE IN OHRANJANJE POHODNIŠKE TRADICIJE== Leta 2000 je bilo izvedeno '''29. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega je bil izveden rekreacijski smučarski tek v Dolenji vasi, kegljaško tekmovanje ter veleslalom za šolske in predšolske otroke v Dražgošah. Po letu 2004 se športna tekmovanja, ki so bila dolga desetletja pomemben spremljevalni del prireditve Po stezah partizanske Jelovice, v razpoložljivih virih pojavljajo vse redkeje. Leta 2004 je še potekalo 33. smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije, za leto 2005 pa v pregledanem gradivu ni podatkov o izvedenih tekmovanjih v okviru prireditve, leta 2006 pa tekmovanja ob prireditvi niso več omenjena. Patruljni tek se je nato nadaljeval na Pokljuki pod organizacijo Slovenske vojske. Tekmovanje je še naprej povezovalo pripadnike Slovenske vojske in policije, pozneje pa tudi Civilne zaščite. Pomembno je, da so se ga še naprej udeleževali tudi borci in veterani, ki so nastopali v svojih posebnih kategorijah. Leta 2014 so se v svoji kategoriji pomerili veterani NOB, veterani vojne za Slovenijo in policijski veterani, leta 2018 pa so bili posebej navedeni tudi člani Zveze borcev za vrednote NOB, za katere je bila razpisana kategorija borcev. S tem se je zaključilo pomembno obdobje, v katerem je prireditev poleg spominskega in družbenega značaja združevala tudi številne športne discipline ter povezovala rekreativce, športnike, pripadnike vojaških in drugih organizacij ter širšo javnost. '''Športni del prireditve se je postopoma ločil od osrednje prireditve, medtem ko so pohodi ostali njena temeljna in najbolj prepoznavna vsebina'''. Prav pohodniški del je tudi v naslednjih letih ohranjal množičnost prireditve ter njeno povezanost s spominom na dražgoške dogodke in širši prostor Jelovice. Svoj prispevek so ohranjali tudi kolesarji, ki so do leta 2020 organizirano prihajali v Dražgoše iz kranjske smeri. ==Razvoj posameznih tekmovanj== Če celotno zgodovino pogledamo še po posameznih disciplinah, se pokažejo zelo različne razvojne poti. ===Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice=== Osnovno tekmovanje je nastalo leta 1958 kot '''patrolni pohod Po stezah partizanske Jelovice'''. Sprva je šlo za pohod smučarskih patrulj, v katerih so bili trije člani, vsi oboroženi z vojaškimi puškami. Med letoma 1958 in 1960 se uporablja izraz '''patrolni tek''', nato se v prvi polovici šestdesetih let postopoma uveljavi izraz '''patruljni tek'''. Tekmovanje je bilo namenjeno različnim kategorijam: veteranom, družbenim in športnim organizacijam, republiškim ekipam oziroma reprezentancam ter ekipam JLA, pozneje tudi TO in milice. Od leta 1968 dalje se patruljna tekmovanja vedno bolj razcepijo na več uradnih kategorij. Leta 1971 je republiški štab Teritorialne obrambe sprejel predlog za vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih, prvo prvenstvo pa je bilo izvedeno leta 1972. ===Smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe=== Druga razvojna linija se začne leta 1972. Tekmovanje je skozi čas spreminjalo uradna poimenovanja: od tekmovanja teritorialnih enot, smučarskega patruljnega tekmovanja za prvenstvo enot Slovenije in smučarskega prvenstva TO SR Slovenije do smučarskega prvenstva enot TO SR Slovenije v patruljnih tekih. V začetku so sodelovale TO, JLA in milica, tekmovanja pa so postajala vse bolj množična. Postopoma so se odpirala tudi ženskam. Leta 1991 JLA ni več sodelovala, čeprav je bila povabljena. Po osamosvojitvi se je tekmovanje preoblikovalo v odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Leta 1996 se je začela mednarodna udeležba. Pomemben razlog je bila ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske, ki je omogočila oziroma spodbudila sodelovanje tujih enot s podobnimi nalogami. Od leta 1997 se tekmovanje pojavlja kot odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. V devetdesetih letih se je tekmovanje vedno bolj organizacijsko odmikalo od prvotnih organizatorjev prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postajalo tekmovanje pod organizacijo Slovenske vojske, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko. ===Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti=== Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti se pojavi leta 1972 kot '''odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti''', leta 1973 pa kot prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti. Omenjeno je samo v letih 1972 in 1973. Na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je šlo za samostojno tekmovanje ali za eno od kategorij oziroma del širšega patruljnega tekmovanja. ===Posamični smučarski tek=== Posamični smučarski tek se pojavi leta 1959 s tekom na 14 kilometrov, nato se leta 1961 in v naslednjih letih pojavlja kot tek na 15 kilometrov oziroma tek posameznikov. Tekmovanje je potekalo vzporedno s patruljnimi teki vse do leta 1965. Leta 1965 je bila uvedena nova disciplina – moderni zimski dvoboj oziroma biatlon. Zaradi tega so bila tekmovalna pravila prilagojena. Pri tem je treba ločiti med podatki o državnem in republiškem prvenstvu. V preglednici je posebej opozorjeno, da se državno prvenstvo v biatlonu v virih pojavlja že pred letom 1965, vendar je šele v prispevku iz leta 1966 omenjeno, da je bilo leto 1966 tretje državno prvenstvo. Republiško prvenstvo v biatlonu pa je v tej zbirki prvič jasno navedeno leta 1965, nato pa je leta 1969 omenjeno kot peto republiško prvenstvo. ===Državno in republiško prvenstvo v biatlonu=== Biatlon se je v prireditvi pojavil leta 1965 kot smučarski biatlon. Nato se je tekmovanje razvilo v državno in republiško prvenstvo. V letih 1966–1977 je bil biatlon eno osrednjih tekmovanj prireditve. Leta 1966 je bila proga dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. Leta 1974 je 10. republiško prvenstvo v biatlonu veljalo tudi za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal. Leta 1976 je bilo prvenstvo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Leta 1977 je zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal. Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah. ===Memorial Tomaža Godca=== Memorial Tomaža Godca se pojavi v letih 1961 in 1962 kot smučarski oziroma štafetni tek. Tekmovanje je potekalo v Bohinju za člane in mladince. O njem je v razpoložljivih virih manj podatkov, zato njegovega nadaljnjega razvoja ni mogoče zanesljivo rekonstruirati. ===Jugoslovanski memorialni smučarski pokal=== Jugoslovanski memorialni smučarski pokal se v časopisnih virih jasno pojavi leta 1974. Včasih je bil poimenovan tudi Jugoslovanski smučarski spominski pokal. Tekmovanje je potekalo po različnih krajih Jugoslavije, ki so bili povezani z boji narodnoosvobodilnega boja, med njimi so bili Dražgoše, Mrkopalj, Igman, Zlatibor, Žabljak in Mavrovo. Včasih je bilo tekmovanje povezano z državnim oziroma republiškim prvenstvom v biatlonu. Pri posameznih izvedbah je navedeno, da je biatlonsko tekmovanje štelo tudi za memorialni pokal. Časopisni viri ga zadnjič omenjajo leta 1988. V knjigi Vrh v Dražgošah pa Ivo Jan navaja drugačen časovni razpon, približno od leta 1970 do 1989. Zato je pri končnem zgodovinskem zapisu varneje zapisati, da je v časopisnih virih zadnjič izpričan leta 1988, medtem ko drug vir navaja daljše obdobje. Patrolno oziroma orientacijsko tekmovanje ZRVS in ZSMS Tekmovanje se prvič pojavi leta 1975 kot '''tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod''', nato kot orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS in nazadnje kot patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. V programu je bilo povezano z geslom '''Po poti heroja Kebeta'''. V virih je zanesljivo izpričano od leta 1975 do 1990. Čeprav se v nekaterih sekundarnih navedbah pojavlja tudi leto 1991, je v časopisnih prispevkih zadnjič omenjeno in izvedeno leta 1990. ===Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol=== Šolsko tekmovanje se začne leta 1961 kot okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih. Leta 1966 se vsebinsko spremeni: streljanje se opusti, dodata pa se slalom in skoki. Kasneje se poimenovanje spreminja v tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nato v tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol. Tekmovanje je bilo prvotno povezano z Lancovim. Leta 1978 je bilo zaradi snežnih razmer oziroma organizacijskih pogojev prestavljeno z Lancovega na Koblo. V virih se nato pojavlja priprava na izvedbo, vendar zaradi premalo snega ni rezultatov in zato izvedbe ni mogoče zanesljivo potrditi. Tekmovanje na Lancovem je bilo tako zadnjič zanesljivo izvedeno leta 1978. ===Veleslalom=== Veleslalom se prvič pojavi že leta 1959. Skozi desetletja se je pojavljal v različnih oblikah in kategorijah: za člane, mladince, pionirje in cicibane. Pojavljala so se tudi nočna tekmovanja. V osemdesetih letih se program zoži predvsem na cicibane, pozneje pa na cicibane in pionirje. Leta 1983 in 1984 je bil veleslalom za cicibane in cicibanke sicer napovedan, vendar rezultati niso objavljeni, zato je mogoče sklepati, da je tekmovanje predvidoma odpadlo. Leta 1985 je bilo tekmovanje ponovno uspešno izvedeno. Leta 1988 je zaradi pomanjkanja snega ponovno odpadlo. Nato se veleslalom v pregledanih virih ne pojavlja vse do leta 1999, ko je bil organiziran za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah. Leta 2000 se veleslalom ponovno pojavi za šolske in predšolske otroke. ===Nočni slalom=== Nočni slalom se prvič pojavi leta 1962. Takrat je bil napovedan, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. V letih 1963–1969 se je nato redno pojavljal, v Železnikih. Leta 1967 je zaradi pomanjkanja denarja odpovedan, leta 1968 pa se ponovno pojavi v programu. V letu 1969 je poimenovan kot meddruštveni nočni slalom. Zadnje izpričano leto izvedbe je 1974. Smučarski skoki Smučarski skoki so bili prvič vključeni leta 1961. Potekali so na različnih lokacijah, predvsem v Kropi in Poljanah, v različnih kategorijah članov, mladincev in pionirjev. Tekmovanje se je pojavljalo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta. Zaradi pomanjkanja snega so bili skoki v posameznih letih odpovedani, vendar se je disciplina večkrat ponovno pojavila. V preglednici je kot zadnje leto izpričano leto 1979. ===Sankaška tekmovanja=== Sankaška tekmovanja so se pojavila leta 1960. Tekmovanja so potekala na različnih lokacijah in v različnih kategorijah glede na vrsto sani. Nastopali so tekmovalci z navadnimi, samotežnimi in tekmovalnimi sanmi, v nekaterih letih tudi tekmovalci z dvosedi. Sankanje je bilo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta pomemben del športnega programa, vendar je bilo zelo odvisno od snega. Leta 1960 in 1962 je zaradi pomanjkanja snega oziroma slabih vremenskih razmer odpadlo. Leta 1967 je bilo odpovedano zaradi pomanjkanja denarja. V letih 1983 in 1984 je bilo sankaško tekmovanje sicer še napovedano, vendar ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Od leta 1985 dalje sankaških tekmovanj v pregledanih virih ni več. ===Taborniška tekmovanja=== Taborniške vsebine so se v prireditvi pojavile že v šestdesetih letih. Leta 1968 je bilo izvedeno taborniško tekmovanje pri Bičkovi skali. Leta 1974 je tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice privabilo 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Taborniške vsebine so se nadaljevale tudi v naslednjih letih. V preglednici je taborniško tekmovanje izpričano približno do leta 1977, vendar je pri njem treba upoštevati, da taborniške dejavnosti niso nujno vsako leto objavljene v časopisnih virih. Po osamosvojitvi se je leta 1993 pojavilo novo orientacijsko tekmovanje tabornikov Glas Jelovice. ==Od športnega dogodka do množične spominske in rekreativne prireditve== Celoten razvoj kaže, da Po stezah partizanske Jelovice nikoli ni bila zgolj športna prireditev. Njena posebnost je bila prav v povezovanju različnih vsebin. Prvi element je bil spomin na dražgoško bitko. Drugi je bil šport. Tretji je bila vzgoja mladine. Četrti pa vojaška oziroma predvojaška tradicija, ki je bila posebej močna v patruljnih tekih. V petdesetih letih je bila v ospredju predvsem spominska in vzgojna funkcija. Leta 1958 je šport postal organiziran del prireditve. V šestdesetih letih je sledila velika športna širitev: patruljni teki, posamezni smučarski teki, biatlon, veleslalom, slalom, skoki, sankanje, šolska tekmovanja in taborniške aktivnosti. Sredi šestdesetih let je prireditev dosegla tudi državno oziroma republiško raven z biatlonom. V sedemdesetih letih se je močno povečala vojaška razsežnost. Nastanek prvenstva Teritorialne obrambe leta 1972 je ustvaril novo, samostojno razvojno linijo patruljnega tekmovanja. Hkrati je prireditev postajala vse bolj množična. Poleg športnikov so prihajali borci, mladina, taborniki, planinci, sindikalne organizacije, rezervni vojaški starešine, pripadniki JLA in TO ter drugi obiskovalci. Po letu 1975 so se množični pohodi in orientacijska tekmovanja še okrepili, medtem ko so nekatere klasične zimske discipline postopoma izginjale. ==Kaj je vplivalo na razvoj prireditve?== Razvoj prireditve je mogoče razumeti kot preplet več dejavnikov. ===Spomin na Dražgoško bitko=== To je bil temelj celotne prireditve. Brez spominske tradicije ne bi nastala niti prvotna prireditev niti njena poznejša športna razsežnost. ===Predvojaška vzgoja in vojaška tradicija=== Že prva prireditev leta 1958 je vsebovala vojaške patrulje, orožje in ponazoritev dražgoške bitke. Ta tradicija je nato neposredno vodila v razvoj patruljnih tekov in pozneje prvenstva Teritorialne obrambe. ===Razvoj športa=== Vključevanje novih disciplin je prireditev širilo. Smučarski teki so pripeljali do biatlona, dodajali so se slalom, veleslalom, skoki in sankanje. ===Mladina=== Šolska tekmovanja, literarni natečaj Partizanska zgodba, srečanja s pisatelji, taborniška tekmovanja in pohodi so omogočili prenos spomina na mlajše generacije. ===Finančna sredstva=== Leta 1967 se je pokazalo, da je denar neposredno vplival na program. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev sta odpadla sankaško tekmovanje in nočni slalom. Leta 1969 je bil zato določen sistem financiranja, v katerem je največji delež prevzela občina Škofja Loka, sodelovale pa so tudi druge gorenjske občine. ===Sneg in vreme=== To je bil eden najpomembnejših stalnih dejavnikov. Pomanjkanje snega je povzročalo: * odpovedi, * prestavitve, * spremembo lokacij, * spremembo smučarskih tekmovanj v pohodne oblike, * izvedbo na drugih območjih, * v skrajnem primeru izvedbo brez smuči. Najbolj izraziti primeri so leta 1960, 1962, 1976, 1978, 1983, 1988 in 1992. ===Organizacijska kakovost=== Leto 1977 je pomemben primer. Biatlonsko prvenstvo je bilo razveljavljeno zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge. To kaže, da samo obstoj snega ni bil dovolj – potrebni so bili tudi ustrezni organizacijski in infrastrukturni pogoji. ===Politične spremembe=== Največja politična sprememba se je zgodila v začetku devetdesetih let. Leta 1991 JLA ni več sodelovala. Po osamosvojitvi je bilo patruljno tekmovanje preoblikovano v prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, nato pa v tekmovanje Slovenske vojske in slovenske policije. ===Ustanovitev Slovenske vojske in Gorske šole=== Leta 1996 je ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske vplivala na uvedbo mednarodne udeležbe. Patruljno tekmovanje je tako dobilo novo mednarodno vojaško razsežnost. ===Spreminjanje športnih interesov=== V devetdesetih letih se ob tradicionalnem patruljnem tekmovanju pojavijo gorsko kolesarstvo, orientacijska tekmovanja, kegljanje, rokomet in druge rekreativne vsebine. To kaže na prehod iz klasične zimskošportne prireditve v širšo športno-rekreativno manifestacijo. ==Sklepni razvoj== Prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je razvijala v več jasno prepoznavnih obdobjih. '''V letih 1952–1957''' se je oblikovala spominska slovesnost in iskale so se nove oblike ohranjanja spomina na dražgoško bitko. V tem obdobju so se razvili množični pohodi, kulturni programi, vojaški prikazi in delo z mladino. '''Leta 1958''' je nastala organizirana zimskošportna prireditev Po stezah partizanske Jelovice. Njeno jedro je predstavljal patrolni pohod oziroma patruljni tek, ki je neposredno povezal partizansko tradicijo s športom in predvojaško vzgojo. '''V letih 1959–1965''' se je program hitro širil. Patruljnemu teku so se pridružili posamezni smučarski teki, veleslalom, slalom, sankanje, skoki, šolska tekmovanja in leta 1965 biatlon. '''V letih 1966–1970''' je prireditev doživela močan športni in vzgojni razvoj. Biatlon je postal državno oziroma republiško prvenstvo, program se je razširil na številne gorenjske kraje, vključevanje mladine pa je dobilo pomembno kulturno in literarno razsežnost. '''V letih 1971–1975''' je prireditev dosegla nov vrh. Patruljni teki so se institucionalizirali v okviru Teritorialne obrambe, sodelovale so JLA, milica, športne in družbene organizacije ter reprezentance republik. Leta 1974 se je pojavil Jugoslovanski memorialni smučarski pokal, leta 1975 pa mednarodni biatlon in množična udeležba. '''V drugi polovici sedemdesetih let''' je začelo prihajati do postopnega krčenja posameznih klasičnih športnih disciplin. Na to so vplivali pomanjkanje snega, finančne omejitve, organizacijski problemi in razvoj novih oblik tekmovanj. Leta 1977 je bilo zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge razveljavljeno republiško prvenstvo v biatlonu, po letu 1977 pa v pregledanih virih ni več omenjeno. '''V osemdesetih letih''' je prireditev kljub temu dosegla vrhunec množičnosti. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji. Povezovala je pohode, športna tekmovanja, vojaške patruljne tekme, orientacijska tekmovanja, veteranska srečanja, kulturni program in množično spominsko slovesnost. Udeležba je dosegala približno 4.000 do 5.000 ljudi. Obenem se je pokazalo, da je bila prireditev izredno odvisna od vremenskih razmer. Leta 1983 so patruljno prvenstvo izvedli brez smuči, leta 1987 so tekmovanja zaradi sneženja, vetra in mraza prestavljali na Jelovico, leta 1988 pa zaradi popolnega pomanjkanja snega ni bilo veleslaloma. '''Leta 1991''' je politična sprememba povzročila prelom v tradicionalnem vojaškem delu prireditve. JLA kljub povabilu ni več sodelovala. Hkrati so se pojavile nove rekreativne športne vsebine, predvsem gorsko kolesarstvo. '''V letih 1992–1995''' se je prireditev prilagajala novemu slovenskemu okolju. Patruljno tekmovanje se je nadaljevalo kot odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, pogosto na Pokljuki, program pa so dopolnjevali kolesarstvo, taborniki, kegljanje in rokomet. '''Leta 1996''' je z ustanovitvijo Gorske šole Slovenske vojske prišlo do novega preobrata. Patruljno prvenstvo je dobilo mednarodno udeležbo. '''Od leta 1997''' dalje je patruljno tekmovanje postalo odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Organizacijsko se je vse bolj osamosvajalo od prvotne prireditve, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko. '''Do leta 2000''' se je tako iz prvotnega patruljnega pohoda razvila cela vrsta različnih tekmovalnih tradicij. Nekatere so trajale le nekaj let, druge več desetletij. Najdaljša in najpomembnejša razvojna linija je bil patruljni tek, ki se je iz leta 1958 prek Teritorialne obrambe razvil v mednarodno vojaško prvenstvo Slovenske vojske in slovenske policije. Celoten razvoj lahko zato razumemo kot prehod: '''spominska slovesnost → spominska in predvojaška prireditev → večdisciplinarna zimskošportna prireditev → množična športno-spominska in vzgojna manifestacija → vojaško-športna in rekreativna prireditev → mednarodno vojaško tekmovanje ob ohranjanju spomina na Dražgoško bitko.''' Prav v tem prepletanju spomina, športa, vzgoje, vojaške tradicije, množičnosti in pozneje rekreacije je bila posebnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Njena zgodovina zato ni samo zgodovina posameznih tekmovanj, ampak tudi zgodovina spreminjanja načina, kako so se na Gorenjskem spominjali dražgoške bitke in kako so ta spomin povezovali z družbenim, športnim in vzgojnim življenjem. ==Razvoj prireditve od 1980 do 2000== V začetku osemdesetih let so dražgoške prireditve že predstavljale eno pomembnejših in najbolj množičnih zimskih spominskih prireditev v Sloveniji. Njihova osnovna vsebina je ostajala nespremenjena: spomin na dražgoško bitko, padle borce Cankarjevega bataljona in ustreljene domačine ter ohranjanje spomina na narodnoosvobodilni boj. Hkrati pa se je prireditev vse bolj razvijala v širši sklop različnih dejavnosti, pri čemer je osrednja slovesnost postajala le eden od delov večdnevnega oziroma širše zasnovanega dogajanja. Iz posameznih dogodkov je vse bolj mogoče razbrati, da prireditev ni bila zgolj ponavljanje ustaljene tradicije. Ob njej so se odpirala vprašanja o načinu ohranjanja zgodovinskega spomina, odnosu med generacijami ter o tem, kako preteklost približati mladim. V tem obdobju se je nadaljevala tudi množičnost prireditve. Na osrednje slovesnosti in pohode so prihajali ljudje iz različnih krajev Slovenije, med njimi planinci, taborniki, šolarji, mladi, borci, pripadniki Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter drugi obiskovalci. Ob posameznih prireditvah so se udeleževali tudi Slovenci iz zamejstva. Do konca osemdesetih let je prireditev že imela več desetletij dolgo tradicijo in je po ocenah organizatorjev v prvih tridesetih letih privabila več kot 120.000 pohodnikov. Množičnost je bila zato vse bolj ena njenih temeljnih značilnosti. Hkrati se je razvijala kulturna in izobraževalna vsebina. Ob osrednji slovesnosti so nastopali Partizanski pevski zbor, pihalni orkestri, recitatorji in dramski igralci, organizirana so bila srečanja z nekdanjimi borci, mladi pa so sodelovali tudi s svojimi literarnimi deli. Kulturni program je bil sprva tesno povezan s partizansko in revolucionarno tematiko, vendar so organizatorji že v osemdesetih letih začeli razmišljati o njegovi prenovi in večji odprtosti. V začetku devetdesetih let se je ta proces še izraziteje nadaljeval, saj je bilo vse več prizadevanj, da bi prireditev vsebinsko prilagodili novim družbenim razmeram in jo približali širšemu krogu obiskovalcev. Pomembna sprememba je bila tudi spreminjanje odnosa do zgodovinskega spomina. V osemdesetih letih je bila dražgoška bitka še izrazito predstavljena kot eden ključnih simbolov narodnoosvobodilnega boja in revolucionarnega izročila. Govori na osrednjih slovesnostih so poleg zgodovinskega pomena vse pogosteje posegali tudi v vprašanja sedanjosti: vlogo mladih, družbene spremembe, odgovornost do prihodnosti, obrambno pripravljenost in vprašanja razvoja jugoslovanske družbe. Spomin na preteklost je tako vse bolj služil tudi kot izhodišče za razpravo o aktualnih družbenih vprašanjih. Ob koncu osemdesetih let pa se je začela izraziteje spreminjati tudi politična in družbena vsebina prireditve. Govori na dražgoških slovesnostih so postajali bolj odprti do vprašanj političnih sprememb, demokracije in pravice novih generacij, da same oblikujejo prihodnost. To je bilo posebej očitno leta 1989, ko je osrednji govor že neposredno odražal takratno politično krizo v Jugoslaviji in zahteve po večji politični odgovornosti, svobodnejšem odločanju in politični konkurenci. Dražgoše tako niso bile več samo prostor obujanja preteklosti, temveč tudi prostor izražanja različnih pogledov na družbeni razvoj. Leta 1980 je v Dražgoše prišlo več kot pet tisoč ljudi. Poleg osrednje slovesnosti so leto zaznamovala srečanja nekdanjih borcev, med drugim ponovno srečanje preživelih pripadnikov Selške in Jelovške čete Gorenjskega odreda na Češnjici. Ob spominih na vojna leta, vključevanje mladih v partizanske enote, okupatorjeve povračilne ukrepe in izseljevanje prebivalstva je postajalo očitno, da je z odhajanjem neposrednih udeležencev vojne vse pomembnejše tudi zapisovanje njihovih pričevanj. Dražgoše so bile obenem prepoznane kot pomemben zgodovinski kraj tudi zunaj slovenskega prostora, kar je potrjeval obisk ameriških vojnih veteranov. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. Prav v tem obdobju je pomembno vprašanje postala tudi zgodovinska verodostojnost prikazovanja dražgoške bitke. Posebno odmeven je bil projekt filma oziroma televizijske ekranizacije Dražgoška bitka. Preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v domicilnem odboru, so opozarjali na organizacijske in finančne težave ter na zgodovinske netočnosti v scenariju. Projekt so podpirali, vendar so zahtevali, da se pri njegovem nastajanju upoštevajo pričevanja neposrednih udeležencev in preverjena zgodovinska dejstva. Razprava o filmu je tako prerasla vprašanje same produkcije in postala tudi razprava o odgovornosti pri umetniškem prikazovanju zgodovine. Ob 25. jubilejni prireditvi leta 1982, ki je bila posvečena 40. obletnici dražgoške bitke, se je že jasno pokazala potreba po razmišljanju o prihodnosti prireditve. Več kot štiri tisoč udeležencev je potrjevalo njeno množičnost, vendar so organizatorji in dolgoletni udeleženci opozarjali, da bo za nadaljevanje tradicije potrebna tudi vsebinska prenova in večja privlačnost za mlajše generacije. V naslednjih letih je zato več pozornosti dobila prav mladina. Leta 1984 so bili učenci nagrajeni za spise o narodnoosvobodilnem boju in dražgoški bitki, s čimer je spomin začel dobivati tudi izrazitejšo vzgojno in izobraževalno razsežnost. Bičkova skala ''Ko so fašisti proti Dražgošam drli, ''v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto,'' ''ste se Cankarjevega bataljona borci vrli ''sovragu junaško uprli.'' ''Nad vasico se dviga siva pečina,'' ''ki Nemci so vzeli jo na petelina,'' ''kjer hrabra sta Bička tovariše svoje'' ''bodrila, delila jim zadnje naboje ...'' ''»Le hrabro, tovariši, branite to vas,'' '' ''ki deželi slovenski ponos je in kras!'' ''Nikdar ne bežite pred temi pesjani, ''ki radi živeli bi tu, med gorami.'' ''Verujte, da napočil svobode bo dan,'' ''ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!«'' ''To Bičkove zadnje bile so besede'' '' ''''na skali, s krvjo prepojeni,'' ''ki nosi ponosna njegovo ime'' in nas spominja na vojno gorje.'''' Guzej Jožica, 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica Ob 40. obletnici osvoboditve leta 1985 se je v ospredje znova postavilo vprašanje odnosa med generacijami. Govori in spremljajoči dogodki so poudarjali, da zgodovinski spomin nima pomena samo za generacijo, ki je vojno doživela, temveč tudi za mlajše, ki morajo njene izkušnje razumeti v času, ko neposrednih prič počasi zmanjkuje. Leta 1986 je generalmajor Edvard Pavčič v Dražgošah pomen Cankarjevega bataljona in njegovega odpora povezal tudi z vprašanjem obrambne pripravljenosti ter vrednot, ki naj bi se prenašale na mlajše rodove. Poseben mejnik je pomenila 30. prireditev leta 1987. V treh desetletjih se je v Dražgošah zbralo več kot 120.000 obiskovalcev, prireditev pa je postala ena pomembnejših spominskih tradicij na Gorenjskem. Slavnostni govornik Milan Kučan je govoril o zgodovinskem spominu, odgovornosti do svobode in pomenu odprte javne razprave. Ob jubileju je bilo mogoče pogledati tudi na ljudi, ki so prireditev dolga leta soustvarjali, med njimi Janeza Lušino – Malija in druge organizatorje, ki so skrbeli, da je spomin na Dražgoše ostajal živ. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti. V drugi polovici osemdesetih se je vse bolj spreminjal tudi širši družbeni okvir. Leta 1988 je Tone Anderlič pomen zgodovinskega spomina povezal s problemi tedanje jugoslovanske družbe in položajem mladih. Spomin na preteklost po njegovem ni smel ostati sam sebi namen, ampak naj bi pomagal razumeti sedanjost in iskati poti v prihodnost. Leto pozneje je Andrej Verbič govoril o odporu, osebni svobodi in odgovornosti posameznika. Tako se je ob dražgoški tradiciji začelo odpirati tudi vprašanje, kako razumeti vrednote upora v času, ko se je politična in družbena ureditev že hitro spreminjala. Leto 1990 je prineslo prelom. Slovenija in Jugoslavija sta vstopali v obdobje velikih političnih sprememb, s tem pa se je spreminjal tudi odnos do tradicije narodnoosvobodilnega boja. Slavnostni govornik 33. spominske prireditve je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Nove politične zveze in stranke je pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. To leto je zaznamovala smrt Iva Šubica. Pomenila je izgubo človeka, ki je bil hkrati pričevalec dogodkov in eden tistih, ki so njihovo podobo ohranjali v umetnosti. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko. Leta 1991 se je vprašanje prihodnosti prireditve zaostrilo. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile. Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 gostile 34. spominsko prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečeno 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda, ter znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. Poudarjali so, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek. Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke. Petdeseta obletnica dražgoške bitke leta 1992 je bila zato pomemben preizkus novega obdobja. Prireditev ni bila več umeščena v nekdanji državni in politični okvir, temveč se je poskušala povezati z nastajanjem slovenske države. V programu so organizatorji iskali vzporednice med ustanovitvijo štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 in mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Dražgoše so tako postale prostor, kjer se je poleg spomina na vojno preteklost začelo govoriti tudi o povezavi med zgodovinskimi prizadevanji za svobodo in nastankom samostojne Slovenije. Leta 1994 je bilo osrednje sporočilo pomembno in zapisano v besedah: »Samo vojne nikdar več. Nikakršne, ne med nami, ne s kom drugim.« Slavnostni govornik dr. Ivan Kristan je pozval k spravi, ki so jo v državah protihitlerjevske koalicije že uresničili, z besedami: »Medvojna generacija je bila žrtev razdvojenosti v dva nasprotujoča si tabora. Sedanjo generacijo in generacije, ki prihajajo, moramo razbremeniti tega težkega zgodovinskega bremena. Sprava naj prepreči, da bi sence preteklosti zavladale nad sedanjostjo in prihodnostjo, saj je življenje med mladimi že stkalo normalne človeške vezi.« S tem se je vprašanje spomina na dražgoško bitko vse bolj povezovalo tudi s prizadevanjem, da bi zgodovinska razhajanja ne obremenjevala prihodnjih generacij. Istega leta so se začele priprave na obeležitev 50. obletnice konca druge svetovne vojne. V ospredju je bil tudi predlog za postavitev dveh kovinskih informativnih plošč na ograji razgledne ploščadi na vrhu spomenika. Na prvi bi bil s shematskim prikazom predstavljen potek dražgoške bitke – pomembne lokacije, razpored Cankarjevega bataljona, nastopanje in prodor sovražnika ter smer umika Cankarjevega bataljona. Druga bi vsebovala statistične podatke o številu in oborožitvi borcev Cankarjevega bataljona ter napadalca, njegovih izgubah, trajanju spopada, številu mrtvih in ranjenih, civilnih žrtvah ter porušenih in požganih objektih. Komisija za zgodovinsko, spomeniško in informativno dejavnost pri ZB Škofja Loka je predlog utemeljila s tem, da bi obiskovalci z razgledne ploščadi poleg razgleda dobili tudi pregleden prikaz območja, na katerem je potekala bitka. Odbor za pripravo prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je s postavitvijo plošč strinjal, vendar je ocenil, da jih do osrednje prireditve 8. januarja 1995 ne bo mogoče pripraviti. Predlagali so, da bi jih postavili najpozneje do 50. obletnice osvoboditve 9. maja, pred tem pa bi bilo treba pridobiti soglasje avtorja spomenika. Iz gradiva ni razvidno, da bi bil predlog tudi uresničen. Član odbora Tone Mlakar, ki je bil zadolžen za pridobitev soglasja, se namreč pozneje ni več udeleževal sestankov in soglasje verjetno ni bilo pridobljeno.[RŠ1.1] Na prireditvi leta 1995 se je razprava o pomenu Dražgoš še tesneje povezala z vprašanjem slovenske državnosti in zgodovinskega spomina. Slavnostni govornik dr. Dimitrij Rupel, takratni ljubljanski župan, je v svojem govoru dražgoško bitko umestil v širši tok slovenske zgodovine, od starejših prizadevanj za narodno in politično samostojnost do nastanka države: »So državniki in so politiki. Kdor nima spomina, je morda politik, vendar ne more biti državnik. Človek brez spomina je kot telo brez duše, narod brez spomina ne more postati država. Slovenska država je res dosežek naše generacije. Toda ta dosežek ne bi bil mogoč brez zgodovinskih dosežkov in prizadevanj od Trubarja in Prešerna, od Cankarja do Maistra, od Majniške deklaracije 1917 do dražgoške bitke 1942; od osvoboditve leta 1945 do Majniške deklaracije 1989. Sanje dražgoških junakov so se odtisnile v sanjah moje generacije; te sanje pa so se uresničile v plebiscitu leta 1990, v zmagovitih dejanjih leta 1991 in v mednarodnem priznanju januarja 1992, ki je bilo v marsičem odvisno od fantastičnega preobrata evropske (in še posebej nemške) politike, ki je trajala pol stoletja.« Prva polovica devetdesetih je bila tudi čas odprtih polemik o pomenu narodnoosvobodilnega boja in dražgoške bitke. V medijih so se stopnjevali spopadi nasprotnikov vsakokratnih dražgoških prireditev v januarju z organizatorji oz. z zagovorniki oboroženega odpora proti okupatorskim silam. Čutiti je bilo negotovost glede ohranjanja tradicije spominski prireditev v Dražgošah. Negotovost glede prihodnosti prireditve je leta 1996 spodbudila organizacijske spremembe. Dotedanji odbor se je preoblikoval v Organizacijski komite Po stezah partizanske Jelovice, katerega ustanovitelj je bil Republiški odbor ZZB NOB Slovenije, sedež pa je bil pri ZB NOB Škofja Loka. Odbor je sestavljalo 11 članov, poleg dosedanjih osmih še predstavnika Občine Železniki ter po enega predstavnika področja Gorenjske in Ljubljane. Sprememba je bila namenjena predvsem jasnejši organizaciji in zagotavljanju nadaljevanja tradicije v novih razmerah. Glasova preja V okviru 40. prireditve Po stezah partizanske Jelovice – Dražgoše 97 in ob 55. obletnici dražgoške bitke je organizacijski komite pri ZB NOB Škofja Loka sprejel obsežen program športnih, spominskih in kulturnih dogodkov. Ena od novosti pri proslavljanju spomina na edinstven spopad med Davidom in Goljatom v drugi svetovni vojni na naših tleh je bila odločitev za pogovor poznavalcev na temo Upor kot moralno dejanje. Dogodek je bil napovedan za 12. december, točno en mesec pred osrednjo dražgoško proslavo 12. januarja 1997, in sicer v gostilni na Vidmu v Poljanah. Kot organizatorja sta bila na vabilu navedena časopis Gorenjski glas in Združenje borcev NOB Škofja Loka. Med napovedanimi gosti je izstopal mariborski naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, sledili so zgodovinar Jože Dežman, prvoborec France Kavčič, Zdravko Krvina, predsednik organizacijskega komiteja, in drugi. Za moderatorja pogovora je bil napovedan stalni sodelavec Glasove priloge Odprte strani publicist in filozof Miha Naglič. Član organizacijskega komiteja za dražgoške prireditve Miloš Rutar se je takoj lotil priprav in sestavil seznam desetih aktivnih in uglednih oseb, ki bi iz poznavanja tematike in lastnih izkušenj pripravile kratek sestavek, do dveh tipkanih strani in 3 minute za prezentacijo. Predvideno sodelujoči: • France Kavčič: Zakaj Cankarjevci v Dražgoše • Ivan Jan: Gorenjska konec leta 1941 • Janez Lušina: Vojaški del dražgoške bitke • Ludvik Jelenc: Bil sem med talci • dr. Slavica Pentek: Obnova požganih Dražgoš • Miloš Rutar: Spominske športne prireditve v Dražgošah • Franci Lušina: Mladi in dogodki v Dražgošah • Jože Stanonik: Nočni pohodi s Pasje ravni • Ivan Križnar: Pomen dražgoške bitke • Zdravko Krvina: Dražgoše danes in jutri Kolikor je razbrati iz moderatorjevega povzetka razprave Poljanska vstaja – junaštvo, norost in krepost, ki je bila objavljena v Glasovi prilogi teden dni kasneje, Rutarjeva zamisel scenarija ni bila izvedljiva. Škof, ki je javnosti poznan kot upornik znotraj Cerkve, se je odzval vabilu na Glasovo prejo, da bi oborožene upornike pozimi 1941/42 pozdravil in jih ob vedno novih poskusih razvrednotenja njihovega tedanjega početja potolažil in ohrabril v prepričanju, da je bil njihov upor moralno dejanje. Čeprav so bile takrat in so še danes politične ocene njihovih dejanj različne. Vodenje razprave o tem, ali se ima obsojeni narod pravico upreti, je izkušenemu moderatorju komaj uspevalo. Legendarnega Maksa Krmelja - Matijo, narodnega heroja, je moral prekiniti. Ni bilo lepo, mož je imel tudi svoj prav, a bilo je potrebno, ker bi se sicer vsa stvar sprevrgla v »Še pomnite, tovariši?« Da bi pogovor usmeril v iskanje resnice, je moderator vprašal naslovnega škofa, kako je bil oborožen upor združljiv z globokim krščanskim prepričanjem ljudi iz teh krajev in naukom Cerkve, da mora biti kristjan ponižen in potrpežljiv. Upor je naslovni škof označil za visoko moralno dejanje Slovencev. Tako ga je ocenjeval tudi Edvard Kocbek, ideolog Osvobodilne fronte. Nacistični propagandni minister je v svojih spominih napisal, da Nemci v Sloveniji ne ravnajo prav. Šele po vojni bi smeli začeti s ponemčevanjem. Sedaj pa gredo vsi v partizane, Nemčija pa mora imeti na jugoslovanskem območju kar 17 divizij, ki bi jih lahko uporabili drugje. Upor je opravičljiv tudi s katoliškega vidika, ker je šlo za samoobrambo pred tiranom, ki ni imel legitimne oblasti. To je bila vsiljena oblast z namenom uničiti Slovence. Kocbek je dejal, da se je zaradi upora spremenil slovenski narodni značaj: iz naroda hlapcev je nastal narod upornikov. Kadar hoče kdo zaničevati partizanstvo, se spoštovanje do upora poveča. Ljudje mislijo s svojo glavo. Socializem je zagovarjal bolj pravičen in human družbeni red, nacizem pa je bil za pekel na zemlji. Partizani so se bojevali predvsem za svobodo slovenskega naroda. Tudi Cerkev naj bi bila po Kocbeku po vojni drugačna: ne več klerikalna, ampak evangelijska. Dva tedna po Glasovi preji v Poljanah je bil v Sobotni prilogi Dela objavljen še prispevek Miha Nagliča Upor kot moralno dejanje. Že na Glasovi preji je dr. Grmiča vprašal, kako razlaga dejstvo, da so se ljudje v teh krajih, praktično vsi kristjani, tako množično dvignili v upor – glede na to, da se je od krščansko vzgojenega človeka pričakovalo, da se tudi v težavah drži ponižno in potrpežljivo. Odgovoril je približno takole: Na Štajerskem se je dogajalo enako nasilje kot na Gorenjskem. Pozaprli so duhovnike in učitelje ter zavedne in poznane ljudi, jih strpali v taborišča in jih pregnali na Hrvaško. S tega stališča je spraševanje o upravičenosti upora neumno. Ker smo se uprli in se nismo spraševali, katerega prepričanja je kdo, so Nemci lahko uresničili le prvi del svojega načrta in odložili naslednje korake, ki bi pripeljali do iztrebljenja našega rodu. To je bilo visoko moralno dejanje Slovencev. Zapomnimo si ga. Tega si kratko malo ne smemo pustiti vzeti, čeprav poskušajo nekateri vse stvari obrniti na glavo. Svoje razmišljanje o junaštvu in norosti poljanskih vstajnikov, ki so se decembra 1941 pridružili Cankarjevemu bataljonu, Naglič zaključi s spoznanjem: »Poljanska vstaja in dražgoška bitka sta bili junaški dejanji upora v razmerah, ko so se nedvomno hudo in podaljševano kršile temeljne človeške pravice (od uporabe lastnega jezika do bivanja v lastni hiši); ko ni bilo več utemeljenega upanja na preživetje; ko je bilo nemogoče po pameti predvideti boljše rešitve. Bili sta svojevrstna norost, ker morda še niso bila izčrpana vsa druga sredstva in ker sta izzvali še hujše »nerede« (represalije nad civilnim prebivalstvom). (So bile te hujše, kakor bi bilo nadaljevanje izseljevanja in s tem ponižnega in potrpežljivega umiranja rodu?) In ne nazadnje: upreti se je bilo tedaj in bi bilo v podobnih razmerah še sedaj »visoko moralno dejanje«, tako rekoč dolžnost in s tem krepost. V tej luči se uporna, nora in krepostna dejanja iz tistih časov znova zasvetijo.« Jubilejna prireditev leta 1997 je bila obenem priložnost za pogled na ljudi, ki so bili neposredno povezani z dražgoško bitko. Od šestnajstih še živečih borcev Cankarjevega bataljona se je tradicionalnega srečanja teden dni pred prireditvijo v gostilni Na Vidmu v Poljanah udeležilo devet. Njihova vse manjša generacija je še enkrat opozorila, da se je težišče spomina neizogibno prenašalo od neposrednih prič na zgodovinske zapise, dokumente in pripovedi naslednjih generacij. K drugačnemu praznovanju kot v prejšnji letih pa je največ prispevalo vreme, predvsem debela snežna odeja in polomljeno drevje, ki je padlo na ceste in poti proti Dražgošam, je poročal časopis Delo. In še, da je bil po besedah vodje pohod s Pasje ravni do Dražgoš najtežji doslej, saj je bilo treba zaradi ovir na poti delati številne obhode ali plezati čez podrto drevje. Slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl je v kratkem nagovoru poudaril, da praznovanje v Dražgošah ne potrebuje veliko besed in da tu praznujemo slovenski ponos, o čemer govori zgodovina. Po njegovem so bile Dražgoše s svojo bitko velika postaja na naši tisočletni, največkrat mučni in samo včasih za silo udobni poti. V poznih devetdesetih je tako prireditev vse bolj postajala prostor soočanja različnih pogledov na preteklost. Ni šlo več samo za ohranjanje tradicije, temveč tudi za vprašanje, kako jo umestiti v zgodovino samostojne Slovenije in kako ob spominu na vojno preprečiti nove delitve. Leta 1999 je Ciril Zlobec govoril prav o potrebi po preseganju zamer in razdvajanja. Iz osebne izkušnje nekdanjega partizana je izpostavil povezanost borcev in civilnega prebivalstva ter pomen Dražgoš kot dela zgodovine, ki je ni mogoče ločiti od širše slovenske poti skozi vojno, osvoboditev in poznejše nastajanje države. V skoraj dveh desetletjih se je podoba prireditve Po stezah partizanske Jelovice pomembno spremenila. Iz množične spominsko-športne prireditve, globoko vpete v politični in družbeni prostor nekdanje Jugoslavije, je v devetdesetih letih postopoma postajala predvsem prostor zgodovinskega spomina in javnega premisleka o preteklosti. Dražgoše so ostajale kraj spomina na Cankarjev bataljon, padle borce in domačine ter na trpljenje prebivalstva, obenem pa so postajale tudi prostor razprav o odnosu med preteklostjo in sedanjostjo, o generacijskem prenosu spomina, o spravi in o mestu narodnoosvobodilnega boja v zgodovini samostojne Slovenije. Prav v tem spreminjanju pomena je mogoče videti pomemben del zgodovine same prireditve. ==Razvoj prireditve od 2010 do 2025== Obdobje od leta 2010 do 2015 je bilo obdobje nadaljevanja in utrjevanja prireditve Po stezah partizanske Jelovice kot ene najpomembnejših množičnih spominskih in pohodniških prireditev na Gorenjskem. Leto 2010 je bilo povezano z vprašanjem spomenika v Dražgošah. Organizatorji so opozarjali na njegovo dotrajanost in na nujnost obnove, saj so poškodbe že dosegle nevarne razsežnosti. S tem je poleg samega spomina na dražgoške dogodke v ospredje stopilo tudi vprašanje ohranjanja materialne dediščine, povezane s tem spominom. Leta 2012 je minevalo 70 let od dražgoške bitke in 55 let od prve prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Organizatorji so izdali knjigo o Poljanski vstaji, v sodelovanju z Gorenjskim glasom pa tudi brošuro o zgodovini dražgoških prireditev. Pošta Slovenije je ob jubileju izdala posebno znamko in dopisnico. Organizatorji so si leta 2013 prizadevali v pripravo prireditve vključiti čim več domačinov, da bi prireditev kljub svojemu širšemu in državnemu značaju ostajala tesno povezana z vasjo, v kateri se je vsako leto odvijala. Pomembna novost leta 2015 je bila tudi širša predstavitev same vasi. V Dražgošah je nastal dokumentarno-predstavitveni film Dražgoše – pri nas je sonce doma, ki je v trinajstih minutah predstavil zgodovino, kulturne in naravne znamenitosti ter sodobni utrip kraja. V tem obdobju so se pojavljale tudi spremembe v organizacijskem komiteju in načinu organiziranja prireditve. Leta 2011 je umrl član organizacijskega komiteja Tine Zaletel. V zapisnikih je bilo izpostavljeno tudi vprašanje večje prisotnosti prireditve v medijih ter prizadevanje za boljšo predstavitev Dražgoš in zgodovine prireditve. Predlagana je bila ureditev prostora v Domu Cankarjevega bataljona, namenjenega predstavitvi kraja in zgodovinskemu pregledu dražgoških prireditev, pri čemer je bilo predlagano sodelovanje z Loškim muzejem. Hkrati je potekala sanacija dražgoškega spomenika, med drugim obnova mozaika. Spreminjale so se tudi organizacijske zahteve pri izvedbi javne prireditve, zlasti na področju zagotavljanja varnosti in zapore cest. Zaradi obremenitve starejših udeležencev je bila leta 2011 spremenjena tudi organizacija sprejema gostov, saj so jih namesto vračanja v šolo prvič povabili v brunarico. Pomembne so bile tudi spremembe v vodstvu organizacijskega komiteja. Zdravko Krvina, ki je več kot 20 let sodeloval pri vodenju prireditve, je umrl 19. avgusta 2013. Na mestu predsednika organizacijskega komiteja ga je nasledil mag. Drago Štefe. V letu 2013 je bila izvedena tudi reorganizacija organizacijskega komiteja, v katerem so bili predvideni trije podpredsedniki, pristojni za prireditve, pohode in finance. Hkrati je bilo vse težje zagotavljati sredstva za izvedbo prireditve, kar je bilo na sejah organizacijskega komiteja izpostavljeno že drugo leto zapored. Obdobje od leta 2015 do 2020 je bilo prav tako predvsem obdobje utrjevanja tradicije in množičnosti prireditve. Leta 2017 je po izvedbi prireditve predsednik komiteja Drago Štefe zaprosil za razrešitev s funkcije predsednika organizacijskega komiteja. Mesto predsednika je tako konec leta 2017 prevzel generalmajor Ladislav Lipič. S tem se je nadaljevalo organizacijsko delo in skrb za ohranjanje prireditve, ki je v več desetletjih postala pomemben spominski, pohodniški in družbeni dogodek. Hkrati pa je bila istega leta podana pobuda za čezmejno sodelovanje s kraji, kjer so se med drugo svetovno vojno zgodile podobne tragedije, kar je predstavljalo pomemben korak k širjenju mednarodne razsežnosti prireditve. V organizacijski komite je bil imenovan tudi nov član Simon Peternel. Leto 2020 je predstavljalo zaključek nekega obdobja in hkrati zadnjo izvedbo prireditve pred velikim prelomom, ki ga je prinesla epidemija covida-19. Leto 2020 je zato mogoče razumeti kot zaključek več desetletij dolgega obdobja množičnih prireditev v tradicionalni obliki, saj je epidemija že v naslednjem letu bistveno spremenila način izvedbe in prvič prekinila ustaljeno obliko množičnega druženja v Dražgošah. Leto se je začelo še v razmerah, ko je prireditev Po stezah partizanske Jelovice lahko potekala na tradicionalni način. Januar je bil še pred začetkom epidemije covida-19 v Sloveniji, zato je bila zimska prireditev izvedena kot običajno – s pohodi, prihodom obiskovalcev v Dražgoše in osrednjo spominsko slovesnostjo. Kmalu zatem pa so se razmere korenito spremenile. Epidemija je v naslednjih mesecih močno posegla v organizacijo številnih javnih, športnih in rekreativnih prireditev. Organizatorji po vsej Sloveniji so se srečevali z omejitvami, zahtevami glede varnosti, negotovostjo in odpovedmi dogodkov. Tudi organizatorjem dražgoške prireditve je bilo jasno, da je izvedba naslednje prireditve lahko vprašljiva. Prireditev, ki je desetletja temeljila na množičnem prihodu pohodnikov in obiskovalcev v Dražgoše, se je morala prilagoditi povsem novim razmeram. Epidemija je postavila pod vprašaj prav tiste prvine, ki so bile za prireditev tradicionalno najznačilnejše: množične pohode, srečanja ljudi, skupno slovesnost in druženje. Tako je bila leta 2021 zaradi epidemije covida-19 tradicionalna množična prireditev Po stezah partizanske Jelovice prvič nadomeščena z virtualno izvedbo. Osrednja slovesnost 10. januarja 2021 ni potekala pred množico obiskovalcev, temveč so v Dražgošah posneli slavnostni govor, kulturni program in film o dražgoški bitki. Celoten posnetek je bil predvajan na YouTube kanalu Združenja borcev NOB Škofja Loka. S tem je bila dolgoletna tradicija prireditve prvič prenesena v spletno okolje, spomin na dražgoške dogodke pa se je kljub omejitvam ohranil in dosegel obiskovalce na drugačen način. Leta 2022 se je prireditev začela vračati v živo, vendar je bila zaradi še vedno prisotne epidemije organizirana pod posebnimi pogoji. V okolici spomenika je bilo zagotovljenih 750 sedežev, obiskovalci so morali izpolnjevati pogoje PCT in uporabljati zaščitne maske, organizatorji pa v vasi niso predvideli prodaje hrane in pijače. Kljub omejitvam sta bila izvedena tudi najzahtevnejša pohoda – pohod Po poti Cankarjevega bataljona in nočni pohod iz Železnikov preko Ratitovca v Dražgoše. Leto 2022 je tako pomenilo pomemben korak pri postopnem vračanju prireditve v njeno tradicionalno obliko. Leta 2023 se je prireditev znova vrnila k svoji množičnosti in širšemu obsegu. Poseben pomen je imela tudi njena mednarodna razsežnost. V Dražgoše so bile napovedane delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur-Glane. Gre za kraje, ki so med drugo svetovno vojno prav tako doživeli množično nasilje nad civilnim prebivalstvom. S tem je bila dražgoška zgodba postavljena v širši evropski okvir spomina na vojne zločine in trpljenje civilistov. Razvoj prireditve v teh letih kaže, da se je njen pomen vse bolj pomikal v smer povezovanja različnih vidikov zgodovinskega spomina. V ospredju ostaja spomin na odpor Cankarjevega bataljona, hkrati pa je vse bolj jasno poudarjeno tudi trpljenje domačinov in uničenje vasi. Tako se je v obdobju po epidemiji prireditev postopoma vrnila k množičnosti in svoji tradicionalni obliki, hkrati pa se je njen pomen širil – od ohranjanja spomina na posamezen zgodovinski dogodek k širšemu razmisleku o posledicah vojne, nasilju nad civilnim prebivalstvom, miru in pomenu zgodovinskega spomina. Obdobje med letoma 2010 in 2025 je pokazalo veliko sposobnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice za prilagajanje novim okoliščinam, ne da bi pri tem izgubila svojo temeljno vsebino in prepoznavnost. Ob skrbi za ohranjanje spomenika, zgodovinskega spomina in povezanosti z domačini so se spreminjali tudi organizacijski komite, način priprave prireditve ter pogoji za njeno izvedbo. V obravnavanem obdobju je tako prireditev ohranila svojo temeljno povezanost z Dražgošami in spominom na dražgoške dogodke, hkrati pa se je njena vsebina postopoma širila. Iz prvotnega spomina na Dražgoško bitko se je razvila v širši prostor spominjanja na odpor, trpljenje civilnega prebivalstva, posledice vojne, mir in pomen ohranjanja zgodovinskega spomina. Pri tem so pohodi ostali njena najpomembnejša stalnica in temelj množičnosti prireditve. ifxau2816kwb0x1b30347otrrw8zzez 85950 85949 2026-10-06T06:20:58Z ~2026-53864-35 4770 /* Razvoj prireditve od 1980 do 2000 */ 85950 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''': Razvoj spominske, športne, vzgojne in vojaško-športne prireditve od prvih priprav do konca 20. stoletja | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu, druga redakcija |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} == PETDESETA LETA – OBLIKOVANJE SPOMINSKE TRADICIJE IN NASTANEK ŠPORTNE PRIREDITVE (1952–1959)== ===Oblikovanje spominske kulture in prve priprave na dražgoške slovesnosti=== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih spominskih prireditev v Sloveniji. Vključevala je spominske slovesnosti, pohode po partizanskih poteh, srečanja borcev, kulturne prireditve in vzgojno delo z mladino. Dražgoše so tako postajale pomembno simbolno mesto spomina na narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so potekale že konec leta 1952 pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, kjer so jih vodili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg osrednje spominske slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev in kulturne prireditve. Posebno pozornost so namenili množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so k sodelovanju pritegnili tudi tovarne, ki naj bi zagotovile udeležbo svojih zaposlenih in prevoz. Ob tem so želeli poustvariti simboliko partizanskih poti, zato naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave so po letu 1952 postajale vse obsežnejše. Spomin niso namenjale le padlim borcem, temveč tudi ljudem, ki so med vojno pomagali partizanom – partizanskim materam, terencem in drugim podpornikom, pri katerih so borci našli pomoč, oporo in zatočišče. Slovesnosti so dopolnjevali pevski in godbeni nastopi ter kulturni prispevki, med drugim recitacija Župančičeve pesmi Veš, poet, svoj dolg?. Jeseniški kovinarji so z umetniško sliko poudarili povezanost delavstva in kmetstva ter jo podarili Dražgošam. Leta 1954 se je vsebina prireditev še razširila. Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pri Bičkovi skali pripravila prikaz vojaških vaj napada in obrambe, s katerim so želeli predstaviti vojaški vidik partizanskega bojevanja. V istem letu je Zveza borcev Slovenije v okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja organizirala pohode Po poteh partizanskih brigad. Mladi udeleženci so spoznavali kraje, povezane z narodnoosvobodilnim bojem, obiskovali partizanske družine, grobove padlih borcev in druga pomembna prizorišča iz vojnega obdobja. Ena od poti je vodila tudi skozi Dražgoše, kjer so se seznanili z enim najpomembnejših bojišč gorenjskega partizanstva. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana tudi s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. januar). Tega leta so v Železnikih ves teden potekale prireditve, koncerti in nastopi, praznovanje pa so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, kjer se je v gosti megli velika množica ljudi poklonila spominu padlih junakov. Vas je bila praznično okrašena, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, domačini pa so pripravili dostojen spomin na svoje padle rojake. Po osrednji slovesnosti so se udeleženci v povorki odpravili na pokopališče, kjer so počastili grobove padlih borcev in vaščanov. Ob žalostinkah selške godbe na pihala je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Že v tem obdobju se je torej oblikovala osnovna značilnost poznejše prireditve: spomin na dražgoško bitko ni bil omejen na eno slovesnost, temveč se je povezoval s pohodi, vojaškimi prikazi, kulturnim programom, sodelovanjem mladine in vse širšo množično udeležbo. ===Od spominske slovesnosti do zimskošportne prireditve=== V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjev Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami – z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico ter političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami – pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice. Januarja 1958 je bila tako prvič izvedena zimskošportna prireditev '''Po stezah partizanske Jelovice'''. Prireditev je potekala 11. in 12. januarja 1958. Osrednja tekmovalna vsebina je bil patrolni pohod oziroma pohod smučarskih patrulj. Patruljo so sestavljale tri osebe, vsi člani pa so morali imeti vojaške puške. Poleg športnega dela je bila izvedena tudi ponazoritev Dražgoške borbe. Napadalci so bili vojaki-planinci in rezervni oficirji, obramba pa pripadniki predvojaške vzgoje in rezervni oficirji. Poleg slavnostnega dela je prireditev obsegala kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. S tem je povezala spomin na dražgoško bitko s športnim tekmovanjem, pohodi in množičnim sodelovanjem mladih. Pobudnika programa sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki. Gorenjska smučarska podzveza je izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Pomembno je poudariti, da se je prav leta 1958 začela '''športna prireditev''', medtem ko je bila dražgoška spominska slovesnost starejša in se je razvijala že od začetka petdesetih let. Že v svojem začetku je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope, Škofje Loke in drugih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. ===Leto 1959 – prvi korak v večdisciplinarno zimsko prireditev=== Leta 1959 je bila prireditev izvedena 10. in 11. januarja. Osrednji patruljni tek je že dobil obliko tekmovanja, imenovanega '''patrolni tek Po stezah partizanske Jelovice'''. V primeru neugodnih snežnih razmer bi se smučarski patrolni tek spremenil v pohod patrulj. Tekmovali so člani, starejši člani in mladinci. Poleg patruljnega teka je bil predviden tudi smučarski tek na 14 kilometrov, pri katerem so tekmovali posamezniki. Prvič se je pojavilo tudi tekmovanje v veleslalomu. Za veleslalom v razpoložljivih virih ni objavljenih rezultatov, zato ni mogoče zanesljivo potrditi, da je bil izveden. S tem se je začel razvoj, pri katerem se je prvotnemu patruljnemu tekmovanju pridružila vrsta samostojnih športnih disciplin. '''V letu 1959 pa je bila prireditev Po stezah partizanske Jelovice izvedena dvakrat. Tega leta je namreč Socialistična federativna republika Jugoslavija proslavljala štirideseto obletnico Komunistične partije Jugoslavije. Ob tej priložnosti je bila pod parolo Po stezah partizanske Jelovice organizirana tretja proslava, ki je potekala na Dan borca, 4. julija 1959 na Lipniški planini, in je imela značaj izvenarmadne vzgoje ljudstva. To je bila največja izvedena proslava v počastitev te obletnice. Tako so organizatorji, Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV, postavili predpostavko, da je sovražnik izvršil desant v središče Jelovice in se začeli prebijati proti gorenjskih središčem. Po vsej Gorenjski so bile v odgovor na napad organizirane čete, bataljoni, odredi in birgade, ki so hitele na mesto sovražnikovega desanta, da ga uničijo in preprečijo vdor v dolino. S tem namenom so bili organizirani pohodi iz Kranja, Jesenic, Radovljice, Škofje Loke, Tržiča, Bleda, Bohinja in Žirov. Udeležencev je bilo preko 12.000. Za zaključek so predstavniki JLA priredili krajši kulturni program.''' ==ŠESTDESETA LETA – VELIKA ŠPORTNA ŠIRITEV IN UVEDBA BIATLONA (1960–1969)== ===Leto 1960 – širitev in prvi vpliv snežnih razmer=== Leta 1960 je prireditev potekala 9. in 10. januarja. Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice je bil že izrazito razširjen. Tekmovale so ekipe Bosne in Hercegovine, Hrvaške, JLA in Slovenije, pa tudi republiške ekipe rezervnih oficirjev in podoficirjev. Tekmovali so člani, mladinci in posamezniki. V tem letu se je pokazalo, kako močno je bila prireditev odvisna od snežnih razmer. V Železnikih ni bilo dovolj snega, zato so bile nekatere tekme izvedene v Dražgošah. Veleslalom je zaradi pomanjkanja snega odpadel, prav tako so odpadle sankaške tekme. Prav vremenske razmere bodo v naslednjih desetletjih postale eden najpomembnejših dejavnikov pri organizaciji posameznih tekmovanj. ===Leto 1961 – prireditev preraste lokalne okvire=== Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Istega leta je potekal že peti tradicionalni pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki je bil organiziran temeljiteje kot v prejšnjih letih in je prvič dobil tudi moralno ter finančno podporo Okrajnega ljudskega odbora Kranj. Prireditev je bila razširjena na območje celotne Gorenjske, na kraje ob vznožju Jelovice. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekali na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. Program je bil leta 1961 že zelo širok. Patruljni tek oziroma patruljni tek, kot se je poimenovanje postopoma ustalilo, je potekal v Železnikih, za mladince na 10 kilometrov in za člane na 15 kilometrov. Hkrati je bil izveden tek na 15 kilometrov za posameznike. V Železnikih so organizirali tudi slalom in sankaško tekmovanje, v Kropi skoke za člane in mladince, v Bohinju smučarski štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, v Ribnem pri Bledu pa okrajno pionirsko prvenstvo v tekih s streljanjem z zračno puško. Program je poleg pohodov in športnih tekmovanj vključeval tudi kresovanja, kulturne prireditve, projekcijo dokumentarnega diafilma Dražgoška bitka ter slavnostna zborovanja. Organizatorji so pripravili tudi obsežen prospekt z zgodovinskim pregledom Gorenjske in narodnoosvobodilnega boja, s čimer je prireditev dobila izrazito izobraževalno razsežnost. Spomin na dražgoško bitko je tako dokončno presegel lokalne okvire, prireditev pa se je utrdila kot ena osrednjih spominskih in športnih manifestacij na Gorenjskem ter pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Slovenije. ===Leto 1962 – nastanek več različnih tekmovalnih smeri=== Leta 1962 so bila v okviru prireditve izvedena patruljna tekmovanja, okrajno pionirsko tekmovanje v smučarskih tekih, štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, slalom in sankaško tekmovanje. Patruljni teki so bili takrat že organizirani na več ravneh. Nastopali so mladinci športnih organizacij, mladinci predvojaške vzgoje, člani športnih organizacij, družbenih organizacij in starejši člani. Poleg njih so nastopale reprezentance republik in JLA. Pionirsko tekmovanje na Lancovem je bilo razdeljeno na posamične nastope pionirjev in pionirk ter ekipno tekmovanje. Štafetni tek za Memorial Tomaža Godca je potekal v Bohinju. Napovedan je bil tudi nočni slalom, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. Prav tako je bilo zaradi slabih vremenskih razmer odpovedano sankaško tekmovanje. ===Leto 1963 – širitev športnih disciplin=== Leta 1963 se je program še razširil. Patruljni tek je bil razdeljen na več kategorij: mladinci so tekli 5 kilometrov, člani 10 kilometrov, republiške ekipe pa 15 kilometrov. Tekmovanje je potekalo v Železnikih. Tek posameznikov je obsegal 10 kilometrov za mladince in 15 kilometrov za člane. V Železnikih je bil izveden nočni slalom, v Kropi smučarski skoki za člane in mladince, na Lancovem okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, v Selcih in Kropi pa sankaške tekme. Sankaško tekmovanje je bilo že razdeljeno glede na vrsto sani: nastopali so tekmovalci z navadnimi sanmi, samotežnimi sanmi in tekmovalnimi sanmi. V Kropi so nastopali samo tekmovalci s tekmovalnimi sanmi. ===Leto 1964 – neposredni predhodnik biatlona=== Leta 1964 so se nadaljevali patruljni teki, smučarski teki posameznikov, nočni slalom, sankaške tekme in okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih. Patruljni tek je potekal v Železnikih na 10 kilometrov, tekmovale pa so patrulje športnih in društvenih organizacij ter člani različnih starostnih skupin. Posamezniki in republiške reprezentance ter JLA so na 15-kilometrski progi prav tako tekmovali v Železnikih. Smučarski teki posameznikov so bili pomembni tudi zaradi nadaljnjega razvoja tekmovalne discipline. Prav iz te tradicije se je razvila potreba po prilagoditvi pravil in uvedbi modernega zimskega dvoboja – biatlona. ===Uvedba biatlona in športni vrhunec šestdesetih let=== ====Leto 1965 – uvedba biatlona==== Leta 1965 je bila uvedena nova pomembna disciplina – '''smučarski biatlon'''. V okviru prireditve je bilo prvič uvedeno tekmovanje v modernem zimskem dvoboju – biatlonu, zato so bila prilagojena tudi tekmovalna pravila. Tekmovanje je potekalo v Železnikih za člane, posameznike in ekipe. Hkrati so potekali patruljni teki, nočni slalom, okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, smučarski skoki in sankaške tekme. Leto 1965 je zato ena najpomembnejših prelomnic v razvoju športnega dela prireditve. Do takrat se je razvijala predvsem iz patruljnih in posameznih smučarskih tekov, od tega leta dalje pa je dobila tudi formalizirano biatlonsko tekmovanje. ====Leto 1966 – biatlon postane državno prvenstvo==== Leta 1966 je bil v Dražgošah izveden '''državno prvenstvo v biatlonu'''. Proga je bila dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. V časopisnem viru Gorenjskega glasa je prvič omenjeno tretje državno prvenstvo v biatlonu, čeprav prejšnji pregledani viri tega poimenovanja niso izrecno navajali. Poleg državnega prvenstva v biatlonu je potekal patruljni tek oziroma ponovno poimenovan patrolni tek, na katerem so sodelovale republiške reprezentance in ekipe JLA, starejši člani in mladinci pa so tekli na 10 kilometrov. Pomembno spremembo je doživelo tudi tekmovanje šolske mladine. Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol je bilo leta 1966 spremenjeno: v smučarskih tekih so opustili streljanje, dodali pa tekmovanja v slalomu in skokih. Poimenovanje tekmovanja takrat še ni bilo povsem enotno. ====Leto 1967 – prvi večji finančni problem==== Leta 1967 je bila prireditev vključena v proslave 25-letnice vstaje. Pomembno mesto je dobilo tudi tradicionalno smučarsko tekmovanje osnovnošolske mladine v Lancovem, ki ga je odprl narodni heroj Anton Dežman – Tonček. Istega leta se je prvič resneje pokazal problem financiranja. Skupščina občine Škofja Loka je sklenila, da bo prireditev financirala v tolikšni meri kot druge gorenjske občine, vendar druge občine niso pokazale dovolj zanimanja, zato je bilo praznovanje okrnjeno. Neposredna posledica finančnih težav je bila odpoved sankaških tekem in nočnega slaloma. Pri obeh je v virih kot razlog izrecno navedeno, da ni bilo denarja. To je pomemben podatek za razumevanje nadaljnjega razvoja: posamezne discipline niso izginjale samo zaradi vremena ali spremembe športnih interesov, ampak tudi zaradi finančnih možnosti organizatorjev. ====Leto 1968 – ponovna širitev programa==== Leta 1968 so prireditve potekale skoraj deset dni in so vključevale nočni slalom v Železnikih, tek na smučeh v Dražgošah, slalom, smučarske teke in biatlon v Lancovem pri Radovljici, smučarske skoke v Kropi, nočne sankaške tekme v Selcih in tekmovanja tabornikov pri Bičkovi skali. Program so dopolnjevale žalna komemoracija s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, slavnostna akademija v Dražgošah ter srečanje nekdanjih borcev v Železnikih. V tem obdobju je prireditev že izrazito povezovala različne kraje Gorenjske. Posamezne športne discipline niso bile skoncentrirane v Dražgošah, temveč so se odvijale v Železnikih, Lancovem, Kropi, Selcih in drugod. Dražgoše so ostajale osrednje spominsko središče, športni program pa je imel regionalni značaj. ====Leto 1969 – ureditev financiranja in vrhunec športne razvejanosti==== Do začetka šestdesetih let so stroške prireditev pokrivale vse gorenjske občine, po ukinitvi okrajev pa se je finančna podpora zmanjšala in organizatorji so se prvič resneje soočili z vprašanjem financiranja. Opozarjali so, da bi brez širše podpore lahko dolgoletna tradicija zamrla, zato so si prizadevali, da bi pri financiranju ponovno sodelovale vse gorenjske občine. Leta 1969 je bil določen ključ financiranja: občina Škofja Loka naj bi pokrila 50 odstotkov vseh stroškov, Kranj 15 odstotkov, Radovljica 15 odstotkov, Jesenice 10 odstotkov in Tržič 10 odstotkov. Ta ureditev kaže, da je prireditev postala '''gorenjski projekt''', pri katerem je sodelovalo več občin. Program leta 1969 je bil izredno širok. Vključeval je tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem, meddruštveni nočni slalom v Železnikih, peto republiško prvenstvo v biatlonu v Dražgošah, patruljne teke oziroma tekmovanje smučarskih patrulj, tekmovanje veteranov v tekih, meddruštvene smučarske skoke v Kropi, meddruštvene nočne sankaške tekme in sankaške tekme naslednji dan v Selcih ter pohod tabornikov k Bičkovi skali. Ob športnem programu so se še naprej razvijale dejavnosti za mladino, med njimi tradicionalna osnovnošolska smučarska tekmovanja in literarni natečaj Partizanska zgodba. Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je leta 1969 pripravil sprejem za deset nagrajenih mladih avtorjev z osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voranca ter jih nagradil s knjižnimi deli, najboljše prispevke pa sta objavila časnik Železar in jeseniški radio. ==SEDEMDESETA LETA – MNOŽIČNOST, TERITORIALNA OBRAMBA IN VOJAŠKO-ŠPORTNI RAZVOJ (1970–1979)== ===Začetek sedemdesetih let – povezovanje športa, vzgoje in vojaške tradicije=== V začetku sedemdesetih let je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dokončno postala ena najpomembnejših spominsko-športnih prireditev na Gorenjskem. Organizatorji so se zavedali, da zgolj klasične komemoracije in spominska zborovanja ne zagotavljajo več trajnega prenosa zgodovinskega spomina, zato so iskali nove oblike, ki bi bile bližje mladim. Zimskošportna tekmovanja, pohodi in aktivno vključevanje mladih so se pokazali kot uspešna pot povezovanja spomina na dražgoško bitko s športom, vzgojo in druženjem. Posebno pozornost so namenjali vzgojnemu delu. V okviru prireditve so nadaljevali z literarnim natečajem Partizanska zgodba, v katerem so sodelovali učenci osnovnih in srednjih šol. Nagrajeni mladi avtorji so se srečevali s pisatelji in ustvarjalci, med njimi s Tonetom Svetino in Ivom Šubicem. Organizatorji so želeli, da mladi zgodovine ne bi spoznavali le skozi govore in spominske slovesnosti, temveč tudi skozi ustvarjalno delo, osebna pričevanja in lastno sodelovanje pri ohranjanju spomina. ===Leto 1970 – zelo širok športni program=== Leta 1970 je bil v Dražgošah izveden že VII. državno prvenstvo v biatlonu. Poleg tega so bili na programu meddruštveni nočni slalom v Železnikih, patruljni teki oziroma smučarske patrulje v Dražgošah, sankaška tekma v Selcih, meddruštveni smučarski skoki v Kropi in Gorenji vasi ter tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem. Patruljni teki so bili razdeljeni v številne kategorije: patrulje brez razreda, mlajši člani, starejši mladinci z razredom in brez razreda, teritorialne enote, mlajši mladinci ter posamezne kategorije mladink, veteranov in članic. Takšna razvejanost kaže, da je patruljno tekmovanje že pred ustanovitvijo formalnega prvenstva Teritorialne obrambe imelo izrazito večnivojsko in večkategorijsko strukturo. ===Leto 1971 – začetek novega obdobja Teritorialne obrambe=== Leta 1971 je bil program še vedno zelo širok. Potekali so meddruštveno sankaško tekmovanje, tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nočni slalom, meddruštveni smučarski skoki, tekmovanje Teritorialne obrambe v smučarskih tekih, VII. republiško prvenstvo v biatlonu ter patruljni teki in teki veteranov. Biatlon, patruljni teki in teki veteranov so bili zaradi mednarodnih tekov v Bohinju prestavljeni za en teden. Tudi ta podatek kaže, da se je prireditev vse bolj povezovala z večjim športnim koledarjem in ni več delovala kot povsem izoliran lokalni dogodek. Leto 1971 pa je pomembno predvsem zaradi institucionalne spremembe. Republiški štab Teritorialne obrambe je sprejel predlog pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za Gorenjsko, da se v Dražgošah organizira vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih. S tem se je začel proces, v katerem se je prvotni patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice postopoma razvil v samostojno prvenstvo Teritorialne obrambe. Prvo takšno prvenstvo je potekalo leta 1972. ===Leto 1972 – vrhunec množičnosti in začetek prvenstva TO=== Ob tridesetletnici dražgoške bitke leta 1972 je prireditev dosegla nov vrh. Na osrednji proslavi in športnih tekmovanjih je sodelovalo več kot 1200 udeležencev, med njimi tudi tekmovalci iz drugih jugoslovanskih republik. Dražgoše so se v tem času že uveljavile kot pomemben prostor srečevanja nekdanjih borcev, mladine, športnikov in širše javnosti. K uspešni izvedbi slovesnosti je poleg civilnih organizatorjev pomembno prispevala tudi vojska, ki je pomagala z opremo in izkušnjami pri organizaciji. Ugodne snežne razmere in jasen zimski dan so dodatno pripomogli k uspehu športnega dela prireditve. Ob slovesnosti so udeležencem dražgoške bitke in nagrajencem literarnih tekmovanj predstavili tudi drugo, dopolnjeno izdajo knjige Ivana Jana o dražgoški bitki. Kulturni program so sooblikovali tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Organizatorji pa so ob uspehu prireditve opozarjali tudi na nekatere težave – predvsem težaven dostop do Dražgoš, pomanjkanje parkirnih površin in omejen prostor za večja zborovanja. Kljub temu je prireditev potrjevala, da je mogoče spominski dogodek uspešno povezati z množično športno in kulturno manifestacijo. Leta 1972 je bilo prvič izvedeno '''smučarsko patruljno tekmovanje za prvenstvo enot Slovenije oziroma Teritorialne obrambe'''. Poleg njega so v Dražgošah potekali odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti, smučarska patruljna tekmovanja športnih in družbenih organizacij Slovenije, smučarsko patruljno tekmovanje ekip republik ter solo teki članic, starejših in mlajših mladink ter veteranov. To je pomenilo novo stopnjo razvoja: patruljni tek ni bil več samo ena izmed športnih disciplin, temveč je dobival '''poseben vojaški in institucionalni pomen'''. ===Leto 1973 – širitev vojaških tekmovanj in vpliv vremena=== Leta 1973 je bilo zaradi muhastega vremena prvotno izvedbo treba odpovedati oziroma prestaviti. Prireditev je bila nato izvedena v februarju. Na programu so bili sankaško tekmovanje v Selcih, tekmovanje patrulj v Dražgošah, prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti, tek slepih tekačev, smučarski skoki, državno in republiško prvenstvo v biatlonu ter tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol v tekih in veleslalomu. Leta 1973 je bilo v okviru prireditve izvedeno tudi tekmovanje slepih tekačev. S tem se je pokazal vključujoč značaj športnega programa, ki ni bil namenjen samo vojaškim ekipam in registriranim športnikom. ===Leto 1974 – jugoslovanski memorialni pomen=== Leta 1974 so se dražgoškega memoriala udeležili tudi slepi smučarji, kar je še dodatno poudarilo vključujoč značaj prireditve. Organizatorji so se tisto leto soočili z velikimi težavami zaradi pomanjkanja snega, saj še nekaj dni pred začetkom ni bilo gotovo, ali bo tekmovanja sploh mogoče izpeljati. Kljub neugodnim razmeram je prireditveni odbor prireditev uspešno izvedel in si prislužil priznanje udeležencev. Na športnem področju je bilo leta 1974 izvedeno 10. republiško prvenstvo v biatlonu, ki je veljalo tudi za tekmovanje za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal oziroma Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita. Patruljno tekmovanje se je še naprej širilo. Vključevalo je enote JLA, partizanske enote Slovenije in milico, hkrati pa je bilo razdeljeno na tekmovanje športnih in družbenih organizacij, tekmovanje republiških reprezentanc ter solo teke in teke veteranov. V širši program prireditve so se vključevali tudi škofjeloški taborniki. Že četrto leto zapored so pripravili tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice, ki je bilo namenjeno preverjanju orientacijskih spretnosti, vzdržljivosti in znanja mladih. Tokratno tekmovanje je privabilo rekordno število udeležencev – na startu se je zbralo kar 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Zaradi velikega števila tekmovalcev se je tudi slavnostna razglasitev rezultatov zavlekla za več kot eno uro. ===Leto 1975 – prireditev postane jugoslovanski memorial in množična manifestacija=== Leta 1975 je prireditev postala del Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala, ki je potekal pod pokroviteljstvom generala armade Nikole Ljubičića. Organizatorji so pričakovali več kot 4000 tekmovalcev in udeležencev pohodov, kar je potrjevalo, da je prireditev prerasla regionalne okvire. Program se je še razširil. Prvič je bil vključen mednarodni biatlon, v katerem so sodelovale tudi tuje reprezentance. Poleg tega so se prireditve udeležili rezervni vojaški starešine, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in Teritorialne obrambe, taborniki, planinci, sindikalne organizacije ter številna druga društva. Na programu so bili mednarodno tekmovanje v biatlonu, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, tekmovanje v veleslalomu, smučarski skoki, sankaško tekmovanje, tekmovanje patrulj PE, TO, JLA in milice, tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod ter več množičnih pohodov. Organizirani so bili pohod članov ZZB NOV in mladine s prapori, pohod članov sindikalnih organizacij in pohod šolske mladine. Prav leta 1975 se tako zelo jasno pokaže nova značilnost prireditve: športna tekmovanja so še vedno pomembna, vendar jih dopolnjujejo množični pohodi, orientacijska tekmovanja, vojaško-športne discipline, delo z mladino in različne organizacije. ===Leto 1976 – sneg spremeni program=== Leta 1976 je bilo geslo prireditve '''Dan Cankarjevega bataljona'''. Posebna pozornost je bila namenjena pohodnim oblikam. Republiško prvenstvo v biatlonu, ki je bilo vključeno tudi v okvir tekmovanj za Jugoslovanski memorialni pokal, je bilo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Smučarsko patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe, ekip JLA, milice in občinskih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin je potekalo na Kropi, veleslalom za cicibane pa je bil iz Železnikov prestavljen na Soriško planino. Zaradi pomanjkanja snega so odpovedala tekmovanja na Lancovem, Poljanah, smučarski skoki v Kropi in tekmovanja v Rudnem. Organizatorji so zato dali večji poudarek pohodnim oblikam. Leto 1976 je eden najbolj jasnih primerov, kako je '''vreme neposredno vplivalo na vsebinsko razmerje med športnim in spominskim delom prireditve'''. Ko zimska športna tekmovanja niso bila mogoča, je bilo mogoče večji del programa preusmeriti v pohode. ===Leto 1977 – konec biatlonskega prvenstva v Dražgošah=== Leta 1977 je bila prireditev povezana s številnimi jubileji: 40-letnico prihoda Tita na čelo Komunistične partije, 85-letnico njegovega rojstva in 35-letnico dražgoške bitke. Na programu so bili republiško prvenstvo v biatlonu in tekmovanje za Jugoslovanski smučarski memorialni pokal, veleslalom za cicibane in cicibanke, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, VI. smučarsko tekmovanje enot Teritorialne obrambe, Jugoslovanske armade, TO ZSMS in milice, tekmovanje tabornikov, smučarski skoki ter veleslalom za pionirje. Prav leto 1977 pa je za zgodovino biatlona pomembna prelomnica. Zaradi '''slabe organizacije in slabih pogojev proge je bilo prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno'''. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal. Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah. To pomeni, da se po približno dvanajstih letih razvoja biatlonskega tekmovanja ena najpomembnejših športnih linij prireditve zaključi oziroma se iz Dražgoš umakne. ===Konec sedemdesetih let – postopno krčenje klasičnih disciplin=== Leta 1978 je bilo pomanjkanje snega ponovno pomemben dejavnik. Sankaško tekmovanje je odpadlo. Tekmovanje gorenjskih osnovnih in srednjih šol v smučarskih tekih in veleslalomu je bilo prestavljeno z Lancovega na Koblo. Tekmovanje v tekih je odpadlo. Smučarski tek za Jugoslovanski pokal je bil izveden na Starem vrhu, patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe na Prtovču, orientacijski tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS pa v Kropi. Leta 1979 so bili na programu smučarski skoki, veleslalom za cicibane in cicibanke, veleslalom za pionirje, smučarski tek za mladince, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, patruljno tekmovanje enot TO, JLA in milice ter orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS. V tem obdobju je opazno postopno zmanjševanje števila klasičnih športnih disciplin. Biatlon kot državno oziroma republiško prvenstvo izgine, posamezne discipline se pojavljajo bolj ali manj glede na razmere, večji pomen pa dobivajo patruljna tekmovanja, smučarski teki in orientacijske oblike. ==OSEMDESETA LETA – VRHUNEC MNOŽIČNOSTI IN PRILAGAJANJE VREMENSKIM RAZMERAM (1980–1989)== ===Osemdeseta leta – vrhunec množičnosti=== V osemdesetih letih je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dosegla vrhunec razvoja. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji, ki je povezovala pohode, smučarska tekmovanja, veteranska srečanja in kulturne programe. Vsako leto so se v Dražgošah srečevali nekdanji borci, mladina, športniki, planinci, taborniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Po podatkih organizatorjev se je prireditve vsako leto udeleževalo med 4.000 in 5.000 ljudi. V ospredju posameznih izvedb niso bile več večje vsebinske spremembe, temveč predvsem rast udeležbe, jubileji, posebni dogodki in prilagajanje razmeram. Leta 1980 je prireditev potekala dva dni. V soboto so bila na programu športna tekmovanja, v nedeljo pa pohodi in osrednja spominska slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Športne prireditve so potekale pod geslom Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo, ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Posebnost tega leta je bilo srečanje nekdanjih pripadnikov Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda na Češnjici, kjer so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli borci. Dražgoše je obiskala tudi delegacija ameriških vojnih veteranov, kar je dodatno opozorilo na širši pomen kraja kot prostora zgodovinskega spomina. Športni program je vključeval smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, veleslalom za cicibane, sankaško tekmovanje, smučarsko prvenstvo TO SR Slovenije za enote TO, JLA in milice, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS ter množični smučarski tek, katerega organizator je bil Smučarski klub Triglav iz Kranja. Leta 1981 je pomemben del športnega programa predstavljalo '''10. odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih'''. Tekmovanje je poleg športnega značaja ohranjalo tudi povezavo z vojaško tradicijo in spominom na partizanske pohode. ===Leto 1982 – jubilej in koncentracija prireditve na en dan=== Jubilejna 25. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bila leta 1982 posvečena 40. obletnici dražgoške bitke in je bila hkrati zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loke. Leta 1982 se je zgodila pomembna organizacijska sprememba: '''prvič so vsa tekmovanja potekala v nedeljo in je bilo vse dogajanje skoncentrirano na en dan'''. Na programu so bili 11. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, smučarski tek Smučarskega kluba Triglav, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, sankaško tekmovanje in patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Ob jubileju so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca – Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca – Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana – Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj. Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 dalje nosil ime Pokal maršala Tita. Ob jubileju so se odprle tudi razprave o nadaljnjem razvoju prireditve. Organizatorji in dolgoletni udeleženci so opozarjali, da je treba program vsebinsko dopolnjevati in ga približati mlajšim generacijam. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina. V istem obdobju je bila v javnosti ponovno izpostavljena tudi nedokončana filmska nadaljevanka Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo sprožala vprašanja o zgodovinski verodostojnosti, organizaciji in financiranju projekta. ===Leto 1983 – prilagajanje razmeram na terenu=== Leta 1983 so med pomembnejšimi tekmovanji izstopali tek za Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita ter patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe. Prireditev je bila vse bolj odvisna od snežnih razmer. Patruljno prvenstvo je bilo v Dražgošah izvedeno celo '''v suhem, brez smuči'''. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden v Dražgošah, vendar so organizatorji opozarjali, da bi v primeru pomanjkanja snega start prestavili pod Bičkovo skalo. Pri sankaškem tekmovanju ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Tudi množični smučarski tek Smučarskega kluba Triglav je bil zaradi premalo snega predviden na Jezerskem, vendar za izvedbo v virih ni objavljenih rezultatov. V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta. Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci naj bi traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bi še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja. Leto 1980 je zaznamovala tudi razprava o nedokončanem televizijskem projektu Dražgoška bitka, pri katerem so se pojavila vprašanja zgodovinske verodostojnosti, financiranja in sodelovanja nekdanjih borcev. ===Leto 1984 – nadaljevanje prilagajanja=== Leta 1984 je bilo izvedeno 13. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, v katerem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden na Slemenu, vendar rezultati niso objavljeni, zato ni mogoče zanesljivo potrditi izvedbe. Prav tako je bilo predvideno sankaško tekmovanje v Dolenji vasi, vendar tudi zanj ni objavljenih rezultatov. Smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil predviden na Dražgoški oziroma pri Bičkovi skali, z možnostjo prestavitve na Jelovico v primeru pomanjkanja snega. Patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS je potekalo v Kropi. Leto 1984 tako potrjuje trend, da se je del tradicionalnega športnega programa ohranjal, vendar je bila izvedba številnih disciplin vedno bolj odvisna od snega in terenskih pogojev. ===Leto 1985 – postopno izginjanje sankanja=== Leta 1985 je bilo izvedeno 14. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. V njem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil ponovno izveden v Dražgošah oziroma na Slemenu. Potekal je tudi Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Pomembno je, da leta 1985 ni več omenjenega sankaškega tekmovanja. V prejšnjih letih je bilo še napovedano, vendar brez objavljenih rezultatov, zato se leto 1985 lahko šteje kot zadnje leto, v katerem je sankaško tekmovanje še zanesljivo zajeto v širšem časovnem razponu, nato pa iz programa izgine. ===Leto 1986 – ponovna dvodnevna izvedba=== Leta 1986 je prireditev ponovno potekala tudi v soboto. Izvedeno je bilo 15. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, veleslalom za cicibane in cicibanke, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Po koncentraciji celotnega programa na nedeljo leta 1982 se je torej leta 1986 znova vzpostavil bolj razpršen časovni okvir prireditve. ===Leto 1987 – težke zimske razmere=== Leta 1987 so bili pogoji za tekmovanja zelo težki. Stalno je snežilo, pihal je veter in bilo je zelo mrzlo. Kljub temu je bilo izvedeno 16. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Tekmovanje je bilo zaradi razmer izvedeno na Jelovici. Veleslalom za cicibane in cicibanke je potekal na Slemenu v Dražgošah, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal pa na Kamnitniku za Škofjo Loko. V Kropi je potekalo 12. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Leto 1987 kaže, da organizatorji kljub zelo slabim razmeram niso želeli odpovedati osrednjih tekmovanj, temveč so jih po potrebi prestavili na druge lokacije. ===Leto 1988 – leto brez snega=== Leta 1988 snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 17. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Prvenstvo je bilo izvedeno na Jelovici. Veleslalom za cicibane in cicibanke na Slemenu v Dražgošah je zaradi pomanjkanja snega odpovedal. To je pomemben trenutek za razvoj veleslaloma, saj je bilo tekmovanje nato ponovno organizirano šele leta 1999. Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil izveden na Pokljuki, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS pa v Kropi. Leto 1988 je tako eden najbolj očitnih primerov, ko je pomanjkanje snega neposredno povzročilo odpoved klasične discipline in prestavitev drugih tekmovanj na primernejše lokacije. ===Leto 1989 – stabilizacija pred velikim političnim prelomom=== Leta 1989 je bilo vreme v Dražgošah zelo lepo, zato je bilo 18. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije izvedeno v Dražgošah. V Kropi je potekalo 14. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. V primerjavi s šestdesetimi in sedemdesetimi leti je bil program precej ožji. Izginili so biatlon, smučarski skoki, sankaške tekme, šolska tekmovanja in številne druge discipline. V ospredju sta ostajali predvsem patruljna oziroma vojaško-športna tradicija in množični spominski del prireditve. ==DEVETDESETA LETA – POLITIČNI PRELOM, OSAMOSVOJITEV IN NASTANEK NOVEGA MODELA (1990–1999)== ===Leto 1990 – zadnje obdobje starega sistema=== Leta 1990 je bilo izvedeno 19. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih ter 15. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. 29. decembra 1989 je umrl Ive Šubic, kar je pomemben kulturni in osebni dogodek za širši krog ljudi, povezanih s prireditvijo. Leto 1990 predstavlja zadnje celotno obdobje, ko je prireditev še potekala v okviru starega jugoslovanskega političnega in organizacijskega sistema. ===1991 – politični prelom in začetek novega športnega programa=== Leta 1991 je bila udeležba na prireditvi bistveno manjša, približno 1000 ljudi. Vreme je bilo deževno in sneženo. Izvedeno je bilo 20. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije. Na tekmovanje je bila povabljena tudi JLA, vendar ni sodelovala. Ta podatek ima posebno težo. Do takrat je bila JLA desetletja sestavni del vojaško-športnega programa. Leta 1991 pa se je zaradi političnih sprememb njena vloga v prireditvi končala. Hkrati se je pojavil nov šport – '''dirka gorskih kolesarjev''', ki je potekala iz Nemilj. To je začetek novega obdobja, v katerem se poleg tradicionalnih vojaških in zimskih disciplin pojavljajo civilne rekreativne športne vsebine. ===1992 – osamosvojitev Slovenije in prilagoditev programa=== Leta 1992 je bilo vreme pomladno in snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 21. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, vendar ne več v Dražgošah, temveč na Pokljuki. Poleg njega je bila predvidena tekma rekreativnih kolesarjev. Pojavili so se tudi jadralni padalci, vendar tekmovanja kljub razpisom in željam organizatorjev niso izvedli, ker se nekateri udeleženci niso želeli udeležiti prireditve. Leto 1992 tako kaže dvojni proces: tradicionalno patruljno tekmovanje se ohranja v novem slovenskem državnem okviru, hkrati pa se program odpira novim športom. ===1993 – širitev rekreativnega in mladinskega programa=== Leta 1993 je bilo izvedeno 22. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki. Izvedena je bila tudi rekreativna tekma gorskih kolesarjev, ki je potekala v smeri Dražgoš iz Nemilj in Češnjice. Poleg tega je bilo organizirano orientacijsko tekmovanje tabornikov z nazivom '''Glas Jelovice'''. Tako se je po osamosvojitvi znova vzpostavljala povezava med prireditvijo, mladino, orientacijo, rekreacijo in spominskimi potmi. ===1994 – novi športi in širjenje programa=== Leta 1994 so pohodniki poročali o veliko blata, kar ponovno kaže na vpliv vremenskih in terenskih razmer. Izvedeno je bilo 23. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki. Program so dopolnili dve kegljaški tekmovanji in rokometni turnir. Kegljaški tekmovanji sta potekali že pred nedeljsko osrednjo prireditvijo. To je pomembna vsebinska sprememba: prireditev ni več vezana samo na zimske športe. Postaja širša športno-rekreativna manifestacija. ===1995 – utrjevanje novega modela=== Leta 1995 je bilo izvedeno 24. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, ki je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega sta bili izvedeni dve kegljaški tekmovanji – eno v Kamniku kot regijsko tekmovanje in drugo v Železnikih. Tako se športni program vse bolj razporeja na več krajev in več dni. ===1996 – Slovenska vojska in mednarodna udeležba=== Leta 1996 je bila ustanovljena '''Gorska šola Slovenske vojske'''. To je neposredno vplivalo na razvoj patruljnega tekmovanja. Izvedeno je bilo 25. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku z '''mednarodno udeležbo'''. Mednarodna udeležba pomeni novo razvojno stopnjo. Nekdanje jugoslovansko vojaško tekmovanje je postalo slovensko vojaško tekmovanje, ki se je začelo odpirati tudi sodelovanju tujih enot s podobnimi nalogami in tradicijami. Poleg prvenstva je potekalo kegljaško tekmovanje. ===1997 – patruljno tekmovanje postane prvenstvo Slovenske vojske in policije=== Leta 1997 je bilo zaradi hudega žledoloma organizacijsko zahtevno obdobje. Tekmovanje se je preimenovalo v '''26. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. To poimenovanje je pomembno, saj jasno pokaže institucionalno spremembo. Teritorialne obrambe ni več; nosilca tekmovanja postajata Slovenska vojska in slovenska policija. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Kegljaško tekmovanje se je odvijalo več dni – v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču. ===1998 – nadaljevanje mednarodnega prvenstva=== Leta 1998 je bilo izvedeno 27. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto, organiziralo pa ga je 3. Pokrajinsko poveljstvo Slovenske vojske za Gorenjsko. Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo več dni, v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču. S tem se potrjuje proces, ki se je začel že v začetku devetdesetih let: patruljno tekmovanje se vse bolj organizacijsko odmika od prvotnega organizacijskega jedra prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postaja samostojna vojaška športna prireditev, ki pa še vedno ohranja spominsko povezavo z Dražgoško bitko. ===1999 – vračanje nekaterih športnih vsebin=== Leta 1999 je bilo izvedeno 28. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Poleg prvenstva je bil izveden tudi smučarski tek veteranov. Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo, ponovno pa se je pojavil tudi slalom za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah. Po večletnem premoru se je tako začelo vračati tudi nekaj neposrednejših športnih vsebin za otroke. ==2000–2026 – PREOBLIKOVANJE PRIREDITVE IN OHRANJANJE POHODNIŠKE TRADICIJE== Leta 2000 je bilo izvedeno '''29. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega je bil izveden rekreacijski smučarski tek v Dolenji vasi, kegljaško tekmovanje ter veleslalom za šolske in predšolske otroke v Dražgošah. Po letu 2004 se športna tekmovanja, ki so bila dolga desetletja pomemben spremljevalni del prireditve Po stezah partizanske Jelovice, v razpoložljivih virih pojavljajo vse redkeje. Leta 2004 je še potekalo 33. smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije, za leto 2005 pa v pregledanem gradivu ni podatkov o izvedenih tekmovanjih v okviru prireditve, leta 2006 pa tekmovanja ob prireditvi niso več omenjena. Patruljni tek se je nato nadaljeval na Pokljuki pod organizacijo Slovenske vojske. Tekmovanje je še naprej povezovalo pripadnike Slovenske vojske in policije, pozneje pa tudi Civilne zaščite. Pomembno je, da so se ga še naprej udeleževali tudi borci in veterani, ki so nastopali v svojih posebnih kategorijah. Leta 2014 so se v svoji kategoriji pomerili veterani NOB, veterani vojne za Slovenijo in policijski veterani, leta 2018 pa so bili posebej navedeni tudi člani Zveze borcev za vrednote NOB, za katere je bila razpisana kategorija borcev. S tem se je zaključilo pomembno obdobje, v katerem je prireditev poleg spominskega in družbenega značaja združevala tudi številne športne discipline ter povezovala rekreativce, športnike, pripadnike vojaških in drugih organizacij ter širšo javnost. '''Športni del prireditve se je postopoma ločil od osrednje prireditve, medtem ko so pohodi ostali njena temeljna in najbolj prepoznavna vsebina'''. Prav pohodniški del je tudi v naslednjih letih ohranjal množičnost prireditve ter njeno povezanost s spominom na dražgoške dogodke in širši prostor Jelovice. Svoj prispevek so ohranjali tudi kolesarji, ki so do leta 2020 organizirano prihajali v Dražgoše iz kranjske smeri. ==Razvoj posameznih tekmovanj== Če celotno zgodovino pogledamo še po posameznih disciplinah, se pokažejo zelo različne razvojne poti. ===Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice=== Osnovno tekmovanje je nastalo leta 1958 kot '''patrolni pohod Po stezah partizanske Jelovice'''. Sprva je šlo za pohod smučarskih patrulj, v katerih so bili trije člani, vsi oboroženi z vojaškimi puškami. Med letoma 1958 in 1960 se uporablja izraz '''patrolni tek''', nato se v prvi polovici šestdesetih let postopoma uveljavi izraz '''patruljni tek'''. Tekmovanje je bilo namenjeno različnim kategorijam: veteranom, družbenim in športnim organizacijam, republiškim ekipam oziroma reprezentancam ter ekipam JLA, pozneje tudi TO in milice. Od leta 1968 dalje se patruljna tekmovanja vedno bolj razcepijo na več uradnih kategorij. Leta 1971 je republiški štab Teritorialne obrambe sprejel predlog za vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih, prvo prvenstvo pa je bilo izvedeno leta 1972. ===Smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe=== Druga razvojna linija se začne leta 1972. Tekmovanje je skozi čas spreminjalo uradna poimenovanja: od tekmovanja teritorialnih enot, smučarskega patruljnega tekmovanja za prvenstvo enot Slovenije in smučarskega prvenstva TO SR Slovenije do smučarskega prvenstva enot TO SR Slovenije v patruljnih tekih. V začetku so sodelovale TO, JLA in milica, tekmovanja pa so postajala vse bolj množična. Postopoma so se odpirala tudi ženskam. Leta 1991 JLA ni več sodelovala, čeprav je bila povabljena. Po osamosvojitvi se je tekmovanje preoblikovalo v odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Leta 1996 se je začela mednarodna udeležba. Pomemben razlog je bila ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske, ki je omogočila oziroma spodbudila sodelovanje tujih enot s podobnimi nalogami. Od leta 1997 se tekmovanje pojavlja kot odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. V devetdesetih letih se je tekmovanje vedno bolj organizacijsko odmikalo od prvotnih organizatorjev prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postajalo tekmovanje pod organizacijo Slovenske vojske, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko. ===Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti=== Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti se pojavi leta 1972 kot '''odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti''', leta 1973 pa kot prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti. Omenjeno je samo v letih 1972 in 1973. Na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je šlo za samostojno tekmovanje ali za eno od kategorij oziroma del širšega patruljnega tekmovanja. ===Posamični smučarski tek=== Posamični smučarski tek se pojavi leta 1959 s tekom na 14 kilometrov, nato se leta 1961 in v naslednjih letih pojavlja kot tek na 15 kilometrov oziroma tek posameznikov. Tekmovanje je potekalo vzporedno s patruljnimi teki vse do leta 1965. Leta 1965 je bila uvedena nova disciplina – moderni zimski dvoboj oziroma biatlon. Zaradi tega so bila tekmovalna pravila prilagojena. Pri tem je treba ločiti med podatki o državnem in republiškem prvenstvu. V preglednici je posebej opozorjeno, da se državno prvenstvo v biatlonu v virih pojavlja že pred letom 1965, vendar je šele v prispevku iz leta 1966 omenjeno, da je bilo leto 1966 tretje državno prvenstvo. Republiško prvenstvo v biatlonu pa je v tej zbirki prvič jasno navedeno leta 1965, nato pa je leta 1969 omenjeno kot peto republiško prvenstvo. ===Državno in republiško prvenstvo v biatlonu=== Biatlon se je v prireditvi pojavil leta 1965 kot smučarski biatlon. Nato se je tekmovanje razvilo v državno in republiško prvenstvo. V letih 1966–1977 je bil biatlon eno osrednjih tekmovanj prireditve. Leta 1966 je bila proga dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. Leta 1974 je 10. republiško prvenstvo v biatlonu veljalo tudi za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal. Leta 1976 je bilo prvenstvo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Leta 1977 je zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal. Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah. ===Memorial Tomaža Godca=== Memorial Tomaža Godca se pojavi v letih 1961 in 1962 kot smučarski oziroma štafetni tek. Tekmovanje je potekalo v Bohinju za člane in mladince. O njem je v razpoložljivih virih manj podatkov, zato njegovega nadaljnjega razvoja ni mogoče zanesljivo rekonstruirati. ===Jugoslovanski memorialni smučarski pokal=== Jugoslovanski memorialni smučarski pokal se v časopisnih virih jasno pojavi leta 1974. Včasih je bil poimenovan tudi Jugoslovanski smučarski spominski pokal. Tekmovanje je potekalo po različnih krajih Jugoslavije, ki so bili povezani z boji narodnoosvobodilnega boja, med njimi so bili Dražgoše, Mrkopalj, Igman, Zlatibor, Žabljak in Mavrovo. Včasih je bilo tekmovanje povezano z državnim oziroma republiškim prvenstvom v biatlonu. Pri posameznih izvedbah je navedeno, da je biatlonsko tekmovanje štelo tudi za memorialni pokal. Časopisni viri ga zadnjič omenjajo leta 1988. V knjigi Vrh v Dražgošah pa Ivo Jan navaja drugačen časovni razpon, približno od leta 1970 do 1989. Zato je pri končnem zgodovinskem zapisu varneje zapisati, da je v časopisnih virih zadnjič izpričan leta 1988, medtem ko drug vir navaja daljše obdobje. Patrolno oziroma orientacijsko tekmovanje ZRVS in ZSMS Tekmovanje se prvič pojavi leta 1975 kot '''tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod''', nato kot orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS in nazadnje kot patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. V programu je bilo povezano z geslom '''Po poti heroja Kebeta'''. V virih je zanesljivo izpričano od leta 1975 do 1990. Čeprav se v nekaterih sekundarnih navedbah pojavlja tudi leto 1991, je v časopisnih prispevkih zadnjič omenjeno in izvedeno leta 1990. ===Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol=== Šolsko tekmovanje se začne leta 1961 kot okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih. Leta 1966 se vsebinsko spremeni: streljanje se opusti, dodata pa se slalom in skoki. Kasneje se poimenovanje spreminja v tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nato v tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol. Tekmovanje je bilo prvotno povezano z Lancovim. Leta 1978 je bilo zaradi snežnih razmer oziroma organizacijskih pogojev prestavljeno z Lancovega na Koblo. V virih se nato pojavlja priprava na izvedbo, vendar zaradi premalo snega ni rezultatov in zato izvedbe ni mogoče zanesljivo potrditi. Tekmovanje na Lancovem je bilo tako zadnjič zanesljivo izvedeno leta 1978. ===Veleslalom=== Veleslalom se prvič pojavi že leta 1959. Skozi desetletja se je pojavljal v različnih oblikah in kategorijah: za člane, mladince, pionirje in cicibane. Pojavljala so se tudi nočna tekmovanja. V osemdesetih letih se program zoži predvsem na cicibane, pozneje pa na cicibane in pionirje. Leta 1983 in 1984 je bil veleslalom za cicibane in cicibanke sicer napovedan, vendar rezultati niso objavljeni, zato je mogoče sklepati, da je tekmovanje predvidoma odpadlo. Leta 1985 je bilo tekmovanje ponovno uspešno izvedeno. Leta 1988 je zaradi pomanjkanja snega ponovno odpadlo. Nato se veleslalom v pregledanih virih ne pojavlja vse do leta 1999, ko je bil organiziran za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah. Leta 2000 se veleslalom ponovno pojavi za šolske in predšolske otroke. ===Nočni slalom=== Nočni slalom se prvič pojavi leta 1962. Takrat je bil napovedan, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. V letih 1963–1969 se je nato redno pojavljal, v Železnikih. Leta 1967 je zaradi pomanjkanja denarja odpovedan, leta 1968 pa se ponovno pojavi v programu. V letu 1969 je poimenovan kot meddruštveni nočni slalom. Zadnje izpričano leto izvedbe je 1974. Smučarski skoki Smučarski skoki so bili prvič vključeni leta 1961. Potekali so na različnih lokacijah, predvsem v Kropi in Poljanah, v različnih kategorijah članov, mladincev in pionirjev. Tekmovanje se je pojavljalo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta. Zaradi pomanjkanja snega so bili skoki v posameznih letih odpovedani, vendar se je disciplina večkrat ponovno pojavila. V preglednici je kot zadnje leto izpričano leto 1979. ===Sankaška tekmovanja=== Sankaška tekmovanja so se pojavila leta 1960. Tekmovanja so potekala na različnih lokacijah in v različnih kategorijah glede na vrsto sani. Nastopali so tekmovalci z navadnimi, samotežnimi in tekmovalnimi sanmi, v nekaterih letih tudi tekmovalci z dvosedi. Sankanje je bilo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta pomemben del športnega programa, vendar je bilo zelo odvisno od snega. Leta 1960 in 1962 je zaradi pomanjkanja snega oziroma slabih vremenskih razmer odpadlo. Leta 1967 je bilo odpovedano zaradi pomanjkanja denarja. V letih 1983 in 1984 je bilo sankaško tekmovanje sicer še napovedano, vendar ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Od leta 1985 dalje sankaških tekmovanj v pregledanih virih ni več. ===Taborniška tekmovanja=== Taborniške vsebine so se v prireditvi pojavile že v šestdesetih letih. Leta 1968 je bilo izvedeno taborniško tekmovanje pri Bičkovi skali. Leta 1974 je tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice privabilo 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Taborniške vsebine so se nadaljevale tudi v naslednjih letih. V preglednici je taborniško tekmovanje izpričano približno do leta 1977, vendar je pri njem treba upoštevati, da taborniške dejavnosti niso nujno vsako leto objavljene v časopisnih virih. Po osamosvojitvi se je leta 1993 pojavilo novo orientacijsko tekmovanje tabornikov Glas Jelovice. ==Od športnega dogodka do množične spominske in rekreativne prireditve== Celoten razvoj kaže, da Po stezah partizanske Jelovice nikoli ni bila zgolj športna prireditev. Njena posebnost je bila prav v povezovanju različnih vsebin. Prvi element je bil spomin na dražgoško bitko. Drugi je bil šport. Tretji je bila vzgoja mladine. Četrti pa vojaška oziroma predvojaška tradicija, ki je bila posebej močna v patruljnih tekih. V petdesetih letih je bila v ospredju predvsem spominska in vzgojna funkcija. Leta 1958 je šport postal organiziran del prireditve. V šestdesetih letih je sledila velika športna širitev: patruljni teki, posamezni smučarski teki, biatlon, veleslalom, slalom, skoki, sankanje, šolska tekmovanja in taborniške aktivnosti. Sredi šestdesetih let je prireditev dosegla tudi državno oziroma republiško raven z biatlonom. V sedemdesetih letih se je močno povečala vojaška razsežnost. Nastanek prvenstva Teritorialne obrambe leta 1972 je ustvaril novo, samostojno razvojno linijo patruljnega tekmovanja. Hkrati je prireditev postajala vse bolj množična. Poleg športnikov so prihajali borci, mladina, taborniki, planinci, sindikalne organizacije, rezervni vojaški starešine, pripadniki JLA in TO ter drugi obiskovalci. Po letu 1975 so se množični pohodi in orientacijska tekmovanja še okrepili, medtem ko so nekatere klasične zimske discipline postopoma izginjale. ==Kaj je vplivalo na razvoj prireditve?== Razvoj prireditve je mogoče razumeti kot preplet več dejavnikov. ===Spomin na Dražgoško bitko=== To je bil temelj celotne prireditve. Brez spominske tradicije ne bi nastala niti prvotna prireditev niti njena poznejša športna razsežnost. ===Predvojaška vzgoja in vojaška tradicija=== Že prva prireditev leta 1958 je vsebovala vojaške patrulje, orožje in ponazoritev dražgoške bitke. Ta tradicija je nato neposredno vodila v razvoj patruljnih tekov in pozneje prvenstva Teritorialne obrambe. ===Razvoj športa=== Vključevanje novih disciplin je prireditev širilo. Smučarski teki so pripeljali do biatlona, dodajali so se slalom, veleslalom, skoki in sankanje. ===Mladina=== Šolska tekmovanja, literarni natečaj Partizanska zgodba, srečanja s pisatelji, taborniška tekmovanja in pohodi so omogočili prenos spomina na mlajše generacije. ===Finančna sredstva=== Leta 1967 se je pokazalo, da je denar neposredno vplival na program. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev sta odpadla sankaško tekmovanje in nočni slalom. Leta 1969 je bil zato določen sistem financiranja, v katerem je največji delež prevzela občina Škofja Loka, sodelovale pa so tudi druge gorenjske občine. ===Sneg in vreme=== To je bil eden najpomembnejših stalnih dejavnikov. Pomanjkanje snega je povzročalo: * odpovedi, * prestavitve, * spremembo lokacij, * spremembo smučarskih tekmovanj v pohodne oblike, * izvedbo na drugih območjih, * v skrajnem primeru izvedbo brez smuči. Najbolj izraziti primeri so leta 1960, 1962, 1976, 1978, 1983, 1988 in 1992. ===Organizacijska kakovost=== Leto 1977 je pomemben primer. Biatlonsko prvenstvo je bilo razveljavljeno zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge. To kaže, da samo obstoj snega ni bil dovolj – potrebni so bili tudi ustrezni organizacijski in infrastrukturni pogoji. ===Politične spremembe=== Največja politična sprememba se je zgodila v začetku devetdesetih let. Leta 1991 JLA ni več sodelovala. Po osamosvojitvi je bilo patruljno tekmovanje preoblikovano v prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, nato pa v tekmovanje Slovenske vojske in slovenske policije. ===Ustanovitev Slovenske vojske in Gorske šole=== Leta 1996 je ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske vplivala na uvedbo mednarodne udeležbe. Patruljno tekmovanje je tako dobilo novo mednarodno vojaško razsežnost. ===Spreminjanje športnih interesov=== V devetdesetih letih se ob tradicionalnem patruljnem tekmovanju pojavijo gorsko kolesarstvo, orientacijska tekmovanja, kegljanje, rokomet in druge rekreativne vsebine. To kaže na prehod iz klasične zimskošportne prireditve v širšo športno-rekreativno manifestacijo. ==Sklepni razvoj== Prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je razvijala v več jasno prepoznavnih obdobjih. '''V letih 1952–1957''' se je oblikovala spominska slovesnost in iskale so se nove oblike ohranjanja spomina na dražgoško bitko. V tem obdobju so se razvili množični pohodi, kulturni programi, vojaški prikazi in delo z mladino. '''Leta 1958''' je nastala organizirana zimskošportna prireditev Po stezah partizanske Jelovice. Njeno jedro je predstavljal patrolni pohod oziroma patruljni tek, ki je neposredno povezal partizansko tradicijo s športom in predvojaško vzgojo. '''V letih 1959–1965''' se je program hitro širil. Patruljnemu teku so se pridružili posamezni smučarski teki, veleslalom, slalom, sankanje, skoki, šolska tekmovanja in leta 1965 biatlon. '''V letih 1966–1970''' je prireditev doživela močan športni in vzgojni razvoj. Biatlon je postal državno oziroma republiško prvenstvo, program se je razširil na številne gorenjske kraje, vključevanje mladine pa je dobilo pomembno kulturno in literarno razsežnost. '''V letih 1971–1975''' je prireditev dosegla nov vrh. Patruljni teki so se institucionalizirali v okviru Teritorialne obrambe, sodelovale so JLA, milica, športne in družbene organizacije ter reprezentance republik. Leta 1974 se je pojavil Jugoslovanski memorialni smučarski pokal, leta 1975 pa mednarodni biatlon in množična udeležba. '''V drugi polovici sedemdesetih let''' je začelo prihajati do postopnega krčenja posameznih klasičnih športnih disciplin. Na to so vplivali pomanjkanje snega, finančne omejitve, organizacijski problemi in razvoj novih oblik tekmovanj. Leta 1977 je bilo zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge razveljavljeno republiško prvenstvo v biatlonu, po letu 1977 pa v pregledanih virih ni več omenjeno. '''V osemdesetih letih''' je prireditev kljub temu dosegla vrhunec množičnosti. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji. Povezovala je pohode, športna tekmovanja, vojaške patruljne tekme, orientacijska tekmovanja, veteranska srečanja, kulturni program in množično spominsko slovesnost. Udeležba je dosegala približno 4.000 do 5.000 ljudi. Obenem se je pokazalo, da je bila prireditev izredno odvisna od vremenskih razmer. Leta 1983 so patruljno prvenstvo izvedli brez smuči, leta 1987 so tekmovanja zaradi sneženja, vetra in mraza prestavljali na Jelovico, leta 1988 pa zaradi popolnega pomanjkanja snega ni bilo veleslaloma. '''Leta 1991''' je politična sprememba povzročila prelom v tradicionalnem vojaškem delu prireditve. JLA kljub povabilu ni več sodelovala. Hkrati so se pojavile nove rekreativne športne vsebine, predvsem gorsko kolesarstvo. '''V letih 1992–1995''' se je prireditev prilagajala novemu slovenskemu okolju. Patruljno tekmovanje se je nadaljevalo kot odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, pogosto na Pokljuki, program pa so dopolnjevali kolesarstvo, taborniki, kegljanje in rokomet. '''Leta 1996''' je z ustanovitvijo Gorske šole Slovenske vojske prišlo do novega preobrata. Patruljno prvenstvo je dobilo mednarodno udeležbo. '''Od leta 1997''' dalje je patruljno tekmovanje postalo odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Organizacijsko se je vse bolj osamosvajalo od prvotne prireditve, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko. '''Do leta 2000''' se je tako iz prvotnega patruljnega pohoda razvila cela vrsta različnih tekmovalnih tradicij. Nekatere so trajale le nekaj let, druge več desetletij. Najdaljša in najpomembnejša razvojna linija je bil patruljni tek, ki se je iz leta 1958 prek Teritorialne obrambe razvil v mednarodno vojaško prvenstvo Slovenske vojske in slovenske policije. Celoten razvoj lahko zato razumemo kot prehod: '''spominska slovesnost → spominska in predvojaška prireditev → večdisciplinarna zimskošportna prireditev → množična športno-spominska in vzgojna manifestacija → vojaško-športna in rekreativna prireditev → mednarodno vojaško tekmovanje ob ohranjanju spomina na Dražgoško bitko.''' Prav v tem prepletanju spomina, športa, vzgoje, vojaške tradicije, množičnosti in pozneje rekreacije je bila posebnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Njena zgodovina zato ni samo zgodovina posameznih tekmovanj, ampak tudi zgodovina spreminjanja načina, kako so se na Gorenjskem spominjali dražgoške bitke in kako so ta spomin povezovali z družbenim, športnim in vzgojnim življenjem. ==Razvoj prireditve od 1980 do 2000== V začetku osemdesetih let so dražgoške prireditve že predstavljale eno pomembnejših in najbolj množičnih zimskih spominskih prireditev v Sloveniji. Njihova osnovna vsebina je ostajala nespremenjena: spomin na dražgoško bitko, padle borce Cankarjevega bataljona in ustreljene domačine ter ohranjanje spomina na narodnoosvobodilni boj. Hkrati pa se je prireditev vse bolj razvijala v širši sklop različnih dejavnosti, pri čemer je osrednja slovesnost postajala le eden od delov večdnevnega oziroma širše zasnovanega dogajanja. Iz posameznih dogodkov je vse bolj mogoče razbrati, da prireditev ni bila zgolj ponavljanje ustaljene tradicije. Ob njej so se odpirala vprašanja o načinu ohranjanja zgodovinskega spomina, odnosu med generacijami ter o tem, kako preteklost približati mladim. V tem obdobju se je nadaljevala tudi množičnost prireditve. Na osrednje slovesnosti in pohode so prihajali ljudje iz različnih krajev Slovenije, med njimi planinci, taborniki, šolarji, mladi, borci, pripadniki Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter drugi obiskovalci. Ob posameznih prireditvah so se udeleževali tudi Slovenci iz zamejstva. Do konca osemdesetih let je prireditev že imela več desetletij dolgo tradicijo in je po ocenah organizatorjev v prvih tridesetih letih privabila več kot 120.000 pohodnikov. Množičnost je bila zato vse bolj ena njenih temeljnih značilnosti. Hkrati se je razvijala kulturna in izobraževalna vsebina. Ob osrednji slovesnosti so nastopali Partizanski pevski zbor, pihalni orkestri, recitatorji in dramski igralci, organizirana so bila srečanja z nekdanjimi borci, mladi pa so sodelovali tudi s svojimi literarnimi deli. Kulturni program je bil sprva tesno povezan s partizansko in revolucionarno tematiko, vendar so organizatorji že v osemdesetih letih začeli razmišljati o njegovi prenovi in večji odprtosti. V začetku devetdesetih let se je ta proces še izraziteje nadaljeval, saj je bilo vse več prizadevanj, da bi prireditev vsebinsko prilagodili novim družbenim razmeram in jo približali širšemu krogu obiskovalcev. Pomembna sprememba je bila tudi spreminjanje odnosa do zgodovinskega spomina. V osemdesetih letih je bila dražgoška bitka še izrazito predstavljena kot eden ključnih simbolov narodnoosvobodilnega boja in revolucionarnega izročila. Govori na osrednjih slovesnostih so poleg zgodovinskega pomena vse pogosteje posegali tudi v vprašanja sedanjosti: vlogo mladih, družbene spremembe, odgovornost do prihodnosti, obrambno pripravljenost in vprašanja razvoja jugoslovanske družbe. Spomin na preteklost je tako vse bolj služil tudi kot izhodišče za razpravo o aktualnih družbenih vprašanjih. Ob koncu osemdesetih let pa se je začela izraziteje spreminjati tudi politična in družbena vsebina prireditve. Govori na dražgoških slovesnostih so postajali bolj odprti do vprašanj političnih sprememb, demokracije in pravice novih generacij, da same oblikujejo prihodnost. To je bilo posebej očitno leta 1989, ko je osrednji govor že neposredno odražal takratno politično krizo v Jugoslaviji in zahteve po večji politični odgovornosti, svobodnejšem odločanju in politični konkurenci. Dražgoše tako niso bile več samo prostor obujanja preteklosti, temveč tudi prostor izražanja različnih pogledov na družbeni razvoj. Leta 1980 je v Dražgoše prišlo več kot pet tisoč ljudi. Poleg osrednje slovesnosti so leto zaznamovala srečanja nekdanjih borcev, med drugim ponovno srečanje preživelih pripadnikov Selške in Jelovške čete Gorenjskega odreda na Češnjici. Ob spominih na vojna leta, vključevanje mladih v partizanske enote, okupatorjeve povračilne ukrepe in izseljevanje prebivalstva je postajalo očitno, da je z odhajanjem neposrednih udeležencev vojne vse pomembnejše tudi zapisovanje njihovih pričevanj. Dražgoše so bile obenem prepoznane kot pomemben zgodovinski kraj tudi zunaj slovenskega prostora, kar je potrjeval obisk ameriških vojnih veteranov. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. Prav v tem obdobju je pomembno vprašanje postala tudi zgodovinska verodostojnost prikazovanja dražgoške bitke. Posebno odmeven je bil projekt filma oziroma televizijske ekranizacije Dražgoška bitka. Preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v domicilnem odboru, so opozarjali na organizacijske in finančne težave ter na zgodovinske netočnosti v scenariju. Projekt so podpirali, vendar so zahtevali, da se pri njegovem nastajanju upoštevajo pričevanja neposrednih udeležencev in preverjena zgodovinska dejstva. Razprava o filmu je tako prerasla vprašanje same produkcije in postala tudi razprava o odgovornosti pri umetniškem prikazovanju zgodovine. Ob 25. jubilejni prireditvi leta 1982, ki je bila posvečena 40. obletnici dražgoške bitke, se je že jasno pokazala potreba po razmišljanju o prihodnosti prireditve. Več kot štiri tisoč udeležencev je potrjevalo njeno množičnost, vendar so organizatorji in dolgoletni udeleženci opozarjali, da bo za nadaljevanje tradicije potrebna tudi vsebinska prenova in večja privlačnost za mlajše generacije. V naslednjih letih je zato več pozornosti dobila prav mladina. Leta 1984 so bili učenci nagrajeni za spise o narodnoosvobodilnem boju in dražgoški bitki, s čimer je spomin začel dobivati tudi izrazitejšo vzgojno in izobraževalno razsežnost. Bičkova skala ''Ko so fašisti proti Dražgošam drli, ''v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto,'' ''ste se Cankarjevega bataljona borci vrli ''sovragu junaško uprli.'' ''Nad vasico se dviga siva pečina,'' ''ki Nemci so vzeli jo na petelina,'' ''kjer hrabra sta Bička tovariše svoje'' ''bodrila, delila jim zadnje naboje ...'' ''»Le hrabro, tovariši, branite to vas,'' '' ''ki deželi slovenski ponos je in kras!'' ''Nikdar ne bežite pred temi pesjani, ''ki radi živeli bi tu, med gorami.'' ''Verujte, da napočil svobode bo dan,'' ''ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!«'' ''To Bičkove zadnje bile so besede'' '' ''''na skali, s krvjo prepojeni,'' ''ki nosi ponosna njegovo ime'' ''in nas spominja na vojno gorje.'' Guzej Jožica, 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica Ob 40. obletnici osvoboditve leta 1985 se je v ospredje znova postavilo vprašanje odnosa med generacijami. Govori in spremljajoči dogodki so poudarjali, da zgodovinski spomin nima pomena samo za generacijo, ki je vojno doživela, temveč tudi za mlajše, ki morajo njene izkušnje razumeti v času, ko neposrednih prič počasi zmanjkuje. Leta 1986 je generalmajor Edvard Pavčič v Dražgošah pomen Cankarjevega bataljona in njegovega odpora povezal tudi z vprašanjem obrambne pripravljenosti ter vrednot, ki naj bi se prenašale na mlajše rodove. Poseben mejnik je pomenila 30. prireditev leta 1987. V treh desetletjih se je v Dražgošah zbralo več kot 120.000 obiskovalcev, prireditev pa je postala ena pomembnejših spominskih tradicij na Gorenjskem. Slavnostni govornik Milan Kučan je govoril o zgodovinskem spominu, odgovornosti do svobode in pomenu odprte javne razprave. Ob jubileju je bilo mogoče pogledati tudi na ljudi, ki so prireditev dolga leta soustvarjali, med njimi Janeza Lušino – Malija in druge organizatorje, ki so skrbeli, da je spomin na Dražgoše ostajal živ. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti. V drugi polovici osemdesetih se je vse bolj spreminjal tudi širši družbeni okvir. Leta 1988 je Tone Anderlič pomen zgodovinskega spomina povezal s problemi tedanje jugoslovanske družbe in položajem mladih. Spomin na preteklost po njegovem ni smel ostati sam sebi namen, ampak naj bi pomagal razumeti sedanjost in iskati poti v prihodnost. Leto pozneje je Andrej Verbič govoril o odporu, osebni svobodi in odgovornosti posameznika. Tako se je ob dražgoški tradiciji začelo odpirati tudi vprašanje, kako razumeti vrednote upora v času, ko se je politična in družbena ureditev že hitro spreminjala. Leto 1990 je prineslo prelom. Slovenija in Jugoslavija sta vstopali v obdobje velikih političnih sprememb, s tem pa se je spreminjal tudi odnos do tradicije narodnoosvobodilnega boja. Slavnostni govornik 33. spominske prireditve je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Nove politične zveze in stranke je pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. To leto je zaznamovala smrt Iva Šubica. Pomenila je izgubo človeka, ki je bil hkrati pričevalec dogodkov in eden tistih, ki so njihovo podobo ohranjali v umetnosti. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko. Leta 1991 se je vprašanje prihodnosti prireditve zaostrilo. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile. Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 gostile 34. spominsko prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečeno 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda, ter znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. Poudarjali so, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek. Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke. Petdeseta obletnica dražgoške bitke leta 1992 je bila zato pomemben preizkus novega obdobja. Prireditev ni bila več umeščena v nekdanji državni in politični okvir, temveč se je poskušala povezati z nastajanjem slovenske države. V programu so organizatorji iskali vzporednice med ustanovitvijo štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 in mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Dražgoše so tako postale prostor, kjer se je poleg spomina na vojno preteklost začelo govoriti tudi o povezavi med zgodovinskimi prizadevanji za svobodo in nastankom samostojne Slovenije. Leta 1994 je bilo osrednje sporočilo pomembno in zapisano v besedah: »Samo vojne nikdar več. Nikakršne, ne med nami, ne s kom drugim.« Slavnostni govornik dr. Ivan Kristan je pozval k spravi, ki so jo v državah protihitlerjevske koalicije že uresničili, z besedami: »Medvojna generacija je bila žrtev razdvojenosti v dva nasprotujoča si tabora. Sedanjo generacijo in generacije, ki prihajajo, moramo razbremeniti tega težkega zgodovinskega bremena. Sprava naj prepreči, da bi sence preteklosti zavladale nad sedanjostjo in prihodnostjo, saj je življenje med mladimi že stkalo normalne človeške vezi.« S tem se je vprašanje spomina na dražgoško bitko vse bolj povezovalo tudi s prizadevanjem, da bi zgodovinska razhajanja ne obremenjevala prihodnjih generacij. Istega leta so se začele priprave na obeležitev 50. obletnice konca druge svetovne vojne. V ospredju je bil tudi predlog za postavitev dveh kovinskih informativnih plošč na ograji razgledne ploščadi na vrhu spomenika. Na prvi bi bil s shematskim prikazom predstavljen potek dražgoške bitke – pomembne lokacije, razpored Cankarjevega bataljona, nastopanje in prodor sovražnika ter smer umika Cankarjevega bataljona. Druga bi vsebovala statistične podatke o številu in oborožitvi borcev Cankarjevega bataljona ter napadalca, njegovih izgubah, trajanju spopada, številu mrtvih in ranjenih, civilnih žrtvah ter porušenih in požganih objektih. Komisija za zgodovinsko, spomeniško in informativno dejavnost pri ZB Škofja Loka je predlog utemeljila s tem, da bi obiskovalci z razgledne ploščadi poleg razgleda dobili tudi pregleden prikaz območja, na katerem je potekala bitka. Odbor za pripravo prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je s postavitvijo plošč strinjal, vendar je ocenil, da jih do osrednje prireditve 8. januarja 1995 ne bo mogoče pripraviti. Predlagali so, da bi jih postavili najpozneje do 50. obletnice osvoboditve 9. maja, pred tem pa bi bilo treba pridobiti soglasje avtorja spomenika. Iz gradiva ni razvidno, da bi bil predlog tudi uresničen. Član odbora Tone Mlakar, ki je bil zadolžen za pridobitev soglasja, se namreč pozneje ni več udeleževal sestankov in soglasje verjetno ni bilo pridobljeno.[RŠ1.1] Na prireditvi leta 1995 se je razprava o pomenu Dražgoš še tesneje povezala z vprašanjem slovenske državnosti in zgodovinskega spomina. Slavnostni govornik dr. Dimitrij Rupel, takratni ljubljanski župan, je v svojem govoru dražgoško bitko umestil v širši tok slovenske zgodovine, od starejših prizadevanj za narodno in politično samostojnost do nastanka države: »So državniki in so politiki. Kdor nima spomina, je morda politik, vendar ne more biti državnik. Človek brez spomina je kot telo brez duše, narod brez spomina ne more postati država. Slovenska država je res dosežek naše generacije. Toda ta dosežek ne bi bil mogoč brez zgodovinskih dosežkov in prizadevanj od Trubarja in Prešerna, od Cankarja do Maistra, od Majniške deklaracije 1917 do dražgoške bitke 1942; od osvoboditve leta 1945 do Majniške deklaracije 1989. Sanje dražgoških junakov so se odtisnile v sanjah moje generacije; te sanje pa so se uresničile v plebiscitu leta 1990, v zmagovitih dejanjih leta 1991 in v mednarodnem priznanju januarja 1992, ki je bilo v marsičem odvisno od fantastičnega preobrata evropske (in še posebej nemške) politike, ki je trajala pol stoletja.« Prva polovica devetdesetih je bila tudi čas odprtih polemik o pomenu narodnoosvobodilnega boja in dražgoške bitke. V medijih so se stopnjevali spopadi nasprotnikov vsakokratnih dražgoških prireditev v januarju z organizatorji oz. z zagovorniki oboroženega odpora proti okupatorskim silam. Čutiti je bilo negotovost glede ohranjanja tradicije spominski prireditev v Dražgošah. Negotovost glede prihodnosti prireditve je leta 1996 spodbudila organizacijske spremembe. Dotedanji odbor se je preoblikoval v Organizacijski komite Po stezah partizanske Jelovice, katerega ustanovitelj je bil Republiški odbor ZZB NOB Slovenije, sedež pa je bil pri ZB NOB Škofja Loka. Odbor je sestavljalo 11 članov, poleg dosedanjih osmih še predstavnika Občine Železniki ter po enega predstavnika področja Gorenjske in Ljubljane. Sprememba je bila namenjena predvsem jasnejši organizaciji in zagotavljanju nadaljevanja tradicije v novih razmerah. '''Glasova preja''' V okviru 40. prireditve Po stezah partizanske Jelovice – Dražgoše 97 in ob 55. obletnici dražgoške bitke je organizacijski komite pri ZB NOB Škofja Loka sprejel obsežen program športnih, spominskih in kulturnih dogodkov. Ena od novosti pri proslavljanju spomina na edinstven spopad med Davidom in Goljatom v drugi svetovni vojni na naših tleh je bila odločitev za pogovor poznavalcev na temo Upor kot moralno dejanje. Dogodek je bil napovedan za 12. december, točno en mesec pred osrednjo dražgoško proslavo 12. januarja 1997, in sicer v gostilni na Vidmu v Poljanah. Kot organizatorja sta bila na vabilu navedena časopis Gorenjski glas in Združenje borcev NOB Škofja Loka. Med napovedanimi gosti je izstopal mariborski naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, sledili so zgodovinar Jože Dežman, prvoborec France Kavčič, Zdravko Krvina, predsednik organizacijskega komiteja, in drugi. Za moderatorja pogovora je bil napovedan stalni sodelavec Glasove priloge Odprte strani publicist in filozof Miha Naglič. Član organizacijskega komiteja za dražgoške prireditve Miloš Rutar se je takoj lotil priprav in sestavil seznam desetih aktivnih in uglednih oseb, ki bi iz poznavanja tematike in lastnih izkušenj pripravile kratek sestavek, do dveh tipkanih strani in 3 minute za prezentacijo. Predvideno sodelujoči: • France Kavčič: Zakaj Cankarjevci v Dražgoše • Ivan Jan: Gorenjska konec leta 1941 • Janez Lušina: Vojaški del dražgoške bitke • Ludvik Jelenc: Bil sem med talci • dr. Slavica Pentek: Obnova požganih Dražgoš • Miloš Rutar: Spominske športne prireditve v Dražgošah • Franci Lušina: Mladi in dogodki v Dražgošah • Jože Stanonik: Nočni pohodi s Pasje ravni • Ivan Križnar: Pomen dražgoške bitke • Zdravko Krvina: Dražgoše danes in jutri Kolikor je razbrati iz moderatorjevega povzetka razprave Poljanska vstaja – junaštvo, norost in krepost, ki je bila objavljena v Glasovi prilogi teden dni kasneje, Rutarjeva zamisel scenarija ni bila izvedljiva. Škof, ki je javnosti poznan kot upornik znotraj Cerkve, se je odzval vabilu na Glasovo prejo, da bi oborožene upornike pozimi 1941/42 pozdravil in jih ob vedno novih poskusih razvrednotenja njihovega tedanjega početja potolažil in ohrabril v prepričanju, da je bil njihov upor moralno dejanje. Čeprav so bile takrat in so še danes politične ocene njihovih dejanj različne. Vodenje razprave o tem, ali se ima obsojeni narod pravico upreti, je izkušenemu moderatorju komaj uspevalo. Legendarnega Maksa Krmelja - Matijo, narodnega heroja, je moral prekiniti. Ni bilo lepo, mož je imel tudi svoj prav, a bilo je potrebno, ker bi se sicer vsa stvar sprevrgla v »Še pomnite, tovariši?« Da bi pogovor usmeril v iskanje resnice, je moderator vprašal naslovnega škofa, kako je bil oborožen upor združljiv z globokim krščanskim prepričanjem ljudi iz teh krajev in naukom Cerkve, da mora biti kristjan ponižen in potrpežljiv. Upor je naslovni škof označil za visoko moralno dejanje Slovencev. Tako ga je ocenjeval tudi Edvard Kocbek, ideolog Osvobodilne fronte. Nacistični propagandni minister je v svojih spominih napisal, da Nemci v Sloveniji ne ravnajo prav. Šele po vojni bi smeli začeti s ponemčevanjem. Sedaj pa gredo vsi v partizane, Nemčija pa mora imeti na jugoslovanskem območju kar 17 divizij, ki bi jih lahko uporabili drugje. Upor je opravičljiv tudi s katoliškega vidika, ker je šlo za samoobrambo pred tiranom, ki ni imel legitimne oblasti. To je bila vsiljena oblast z namenom uničiti Slovence. Kocbek je dejal, da se je zaradi upora spremenil slovenski narodni značaj: iz naroda hlapcev je nastal narod upornikov. Kadar hoče kdo zaničevati partizanstvo, se spoštovanje do upora poveča. Ljudje mislijo s svojo glavo. Socializem je zagovarjal bolj pravičen in human družbeni red, nacizem pa je bil za pekel na zemlji. Partizani so se bojevali predvsem za svobodo slovenskega naroda. Tudi Cerkev naj bi bila po Kocbeku po vojni drugačna: ne več klerikalna, ampak evangelijska. Dva tedna po Glasovi preji v Poljanah je bil v Sobotni prilogi Dela objavljen še prispevek Miha Nagliča Upor kot moralno dejanje. Že na Glasovi preji je dr. Grmiča vprašal, kako razlaga dejstvo, da so se ljudje v teh krajih, praktično vsi kristjani, tako množično dvignili v upor – glede na to, da se je od krščansko vzgojenega človeka pričakovalo, da se tudi v težavah drži ponižno in potrpežljivo. Odgovoril je približno takole: Na Štajerskem se je dogajalo enako nasilje kot na Gorenjskem. Pozaprli so duhovnike in učitelje ter zavedne in poznane ljudi, jih strpali v taborišča in jih pregnali na Hrvaško. S tega stališča je spraševanje o upravičenosti upora neumno. Ker smo se uprli in se nismo spraševali, katerega prepričanja je kdo, so Nemci lahko uresničili le prvi del svojega načrta in odložili naslednje korake, ki bi pripeljali do iztrebljenja našega rodu. To je bilo visoko moralno dejanje Slovencev. Zapomnimo si ga. Tega si kratko malo ne smemo pustiti vzeti, čeprav poskušajo nekateri vse stvari obrniti na glavo. Svoje razmišljanje o junaštvu in norosti poljanskih vstajnikov, ki so se decembra 1941 pridružili Cankarjevemu bataljonu, Naglič zaključi s spoznanjem: »Poljanska vstaja in dražgoška bitka sta bili junaški dejanji upora v razmerah, ko so se nedvomno hudo in podaljševano kršile temeljne človeške pravice (od uporabe lastnega jezika do bivanja v lastni hiši); ko ni bilo več utemeljenega upanja na preživetje; ko je bilo nemogoče po pameti predvideti boljše rešitve. Bili sta svojevrstna norost, ker morda še niso bila izčrpana vsa druga sredstva in ker sta izzvali še hujše »nerede« (represalije nad civilnim prebivalstvom). (So bile te hujše, kakor bi bilo nadaljevanje izseljevanja in s tem ponižnega in potrpežljivega umiranja rodu?) In ne nazadnje: upreti se je bilo tedaj in bi bilo v podobnih razmerah še sedaj »visoko moralno dejanje«, tako rekoč dolžnost in s tem krepost. V tej luči se uporna, nora in krepostna dejanja iz tistih časov znova zasvetijo.« Jubilejna prireditev leta 1997 je bila obenem priložnost za pogled na ljudi, ki so bili neposredno povezani z dražgoško bitko. Od šestnajstih še živečih borcev Cankarjevega bataljona se je tradicionalnega srečanja teden dni pred prireditvijo v gostilni Na Vidmu v Poljanah udeležilo devet. Njihova vse manjša generacija je še enkrat opozorila, da se je težišče spomina neizogibno prenašalo od neposrednih prič na zgodovinske zapise, dokumente in pripovedi naslednjih generacij. K drugačnemu praznovanju kot v prejšnji letih pa je največ prispevalo vreme, predvsem debela snežna odeja in polomljeno drevje, ki je padlo na ceste in poti proti Dražgošam, je poročal časopis Delo. In še, da je bil po besedah vodje pohod s Pasje ravni do Dražgoš najtežji doslej, saj je bilo treba zaradi ovir na poti delati številne obhode ali plezati čez podrto drevje. Slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl je v kratkem nagovoru poudaril, da praznovanje v Dražgošah ne potrebuje veliko besed in da tu praznujemo slovenski ponos, o čemer govori zgodovina. Po njegovem so bile Dražgoše s svojo bitko velika postaja na naši tisočletni, največkrat mučni in samo včasih za silo udobni poti. V poznih devetdesetih je tako prireditev vse bolj postajala prostor soočanja različnih pogledov na preteklost. Ni šlo več samo za ohranjanje tradicije, temveč tudi za vprašanje, kako jo umestiti v zgodovino samostojne Slovenije in kako ob spominu na vojno preprečiti nove delitve. Leta 1999 je Ciril Zlobec govoril prav o potrebi po preseganju zamer in razdvajanja. Iz osebne izkušnje nekdanjega partizana je izpostavil povezanost borcev in civilnega prebivalstva ter pomen Dražgoš kot dela zgodovine, ki je ni mogoče ločiti od širše slovenske poti skozi vojno, osvoboditev in poznejše nastajanje države. V skoraj dveh desetletjih se je podoba prireditve Po stezah partizanske Jelovice pomembno spremenila. Iz množične spominsko-športne prireditve, globoko vpete v politični in družbeni prostor nekdanje Jugoslavije, je v devetdesetih letih postopoma postajala predvsem prostor zgodovinskega spomina in javnega premisleka o preteklosti. Dražgoše so ostajale kraj spomina na Cankarjev bataljon, padle borce in domačine ter na trpljenje prebivalstva, obenem pa so postajale tudi prostor razprav o odnosu med preteklostjo in sedanjostjo, o generacijskem prenosu spomina, o spravi in o mestu narodnoosvobodilnega boja v zgodovini samostojne Slovenije. Prav v tem spreminjanju pomena je mogoče videti pomemben del zgodovine same prireditve. ==Razvoj prireditve od 2010 do 2025== Obdobje od leta 2010 do 2015 je bilo obdobje nadaljevanja in utrjevanja prireditve Po stezah partizanske Jelovice kot ene najpomembnejših množičnih spominskih in pohodniških prireditev na Gorenjskem. Leto 2010 je bilo povezano z vprašanjem spomenika v Dražgošah. Organizatorji so opozarjali na njegovo dotrajanost in na nujnost obnove, saj so poškodbe že dosegle nevarne razsežnosti. S tem je poleg samega spomina na dražgoške dogodke v ospredje stopilo tudi vprašanje ohranjanja materialne dediščine, povezane s tem spominom. Leta 2012 je minevalo 70 let od dražgoške bitke in 55 let od prve prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Organizatorji so izdali knjigo o Poljanski vstaji, v sodelovanju z Gorenjskim glasom pa tudi brošuro o zgodovini dražgoških prireditev. Pošta Slovenije je ob jubileju izdala posebno znamko in dopisnico. Organizatorji so si leta 2013 prizadevali v pripravo prireditve vključiti čim več domačinov, da bi prireditev kljub svojemu širšemu in državnemu značaju ostajala tesno povezana z vasjo, v kateri se je vsako leto odvijala. Pomembna novost leta 2015 je bila tudi širša predstavitev same vasi. V Dražgošah je nastal dokumentarno-predstavitveni film Dražgoše – pri nas je sonce doma, ki je v trinajstih minutah predstavil zgodovino, kulturne in naravne znamenitosti ter sodobni utrip kraja. V tem obdobju so se pojavljale tudi spremembe v organizacijskem komiteju in načinu organiziranja prireditve. Leta 2011 je umrl član organizacijskega komiteja Tine Zaletel. V zapisnikih je bilo izpostavljeno tudi vprašanje večje prisotnosti prireditve v medijih ter prizadevanje za boljšo predstavitev Dražgoš in zgodovine prireditve. Predlagana je bila ureditev prostora v Domu Cankarjevega bataljona, namenjenega predstavitvi kraja in zgodovinskemu pregledu dražgoških prireditev, pri čemer je bilo predlagano sodelovanje z Loškim muzejem. Hkrati je potekala sanacija dražgoškega spomenika, med drugim obnova mozaika. Spreminjale so se tudi organizacijske zahteve pri izvedbi javne prireditve, zlasti na področju zagotavljanja varnosti in zapore cest. Zaradi obremenitve starejših udeležencev je bila leta 2011 spremenjena tudi organizacija sprejema gostov, saj so jih namesto vračanja v šolo prvič povabili v brunarico. Pomembne so bile tudi spremembe v vodstvu organizacijskega komiteja. Zdravko Krvina, ki je več kot 20 let sodeloval pri vodenju prireditve, je umrl 19. avgusta 2013. Na mestu predsednika organizacijskega komiteja ga je nasledil mag. Drago Štefe. V letu 2013 je bila izvedena tudi reorganizacija organizacijskega komiteja, v katerem so bili predvideni trije podpredsedniki, pristojni za prireditve, pohode in finance. Hkrati je bilo vse težje zagotavljati sredstva za izvedbo prireditve, kar je bilo na sejah organizacijskega komiteja izpostavljeno že drugo leto zapored. Obdobje od leta 2015 do 2020 je bilo prav tako predvsem obdobje utrjevanja tradicije in množičnosti prireditve. Leta 2017 je po izvedbi prireditve predsednik komiteja Drago Štefe zaprosil za razrešitev s funkcije predsednika organizacijskega komiteja. Mesto predsednika je tako konec leta 2017 prevzel generalmajor Ladislav Lipič. S tem se je nadaljevalo organizacijsko delo in skrb za ohranjanje prireditve, ki je v več desetletjih postala pomemben spominski, pohodniški in družbeni dogodek. Hkrati pa je bila istega leta podana pobuda za čezmejno sodelovanje s kraji, kjer so se med drugo svetovno vojno zgodile podobne tragedije, kar je predstavljalo pomemben korak k širjenju mednarodne razsežnosti prireditve. V organizacijski komite je bil imenovan tudi nov član Simon Peternel. Leto 2020 je predstavljalo zaključek nekega obdobja in hkrati zadnjo izvedbo prireditve pred velikim prelomom, ki ga je prinesla epidemija covida-19. Leto 2020 je zato mogoče razumeti kot zaključek več desetletij dolgega obdobja množičnih prireditev v tradicionalni obliki, saj je epidemija že v naslednjem letu bistveno spremenila način izvedbe in prvič prekinila ustaljeno obliko množičnega druženja v Dražgošah. Leto se je začelo še v razmerah, ko je prireditev Po stezah partizanske Jelovice lahko potekala na tradicionalni način. Januar je bil še pred začetkom epidemije covida-19 v Sloveniji, zato je bila zimska prireditev izvedena kot običajno – s pohodi, prihodom obiskovalcev v Dražgoše in osrednjo spominsko slovesnostjo. Kmalu zatem pa so se razmere korenito spremenile. Epidemija je v naslednjih mesecih močno posegla v organizacijo številnih javnih, športnih in rekreativnih prireditev. Organizatorji po vsej Sloveniji so se srečevali z omejitvami, zahtevami glede varnosti, negotovostjo in odpovedmi dogodkov. Tudi organizatorjem dražgoške prireditve je bilo jasno, da je izvedba naslednje prireditve lahko vprašljiva. Prireditev, ki je desetletja temeljila na množičnem prihodu pohodnikov in obiskovalcev v Dražgoše, se je morala prilagoditi povsem novim razmeram. Epidemija je postavila pod vprašaj prav tiste prvine, ki so bile za prireditev tradicionalno najznačilnejše: množične pohode, srečanja ljudi, skupno slovesnost in druženje. Tako je bila leta 2021 zaradi epidemije covida-19 tradicionalna množična prireditev Po stezah partizanske Jelovice prvič nadomeščena z virtualno izvedbo. Osrednja slovesnost 10. januarja 2021 ni potekala pred množico obiskovalcev, temveč so v Dražgošah posneli slavnostni govor, kulturni program in film o dražgoški bitki. Celoten posnetek je bil predvajan na YouTube kanalu Združenja borcev NOB Škofja Loka. S tem je bila dolgoletna tradicija prireditve prvič prenesena v spletno okolje, spomin na dražgoške dogodke pa se je kljub omejitvam ohranil in dosegel obiskovalce na drugačen način. Leta 2022 se je prireditev začela vračati v živo, vendar je bila zaradi še vedno prisotne epidemije organizirana pod posebnimi pogoji. V okolici spomenika je bilo zagotovljenih 750 sedežev, obiskovalci so morali izpolnjevati pogoje PCT in uporabljati zaščitne maske, organizatorji pa v vasi niso predvideli prodaje hrane in pijače. Kljub omejitvam sta bila izvedena tudi najzahtevnejša pohoda – pohod Po poti Cankarjevega bataljona in nočni pohod iz Železnikov preko Ratitovca v Dražgoše. Leto 2022 je tako pomenilo pomemben korak pri postopnem vračanju prireditve v njeno tradicionalno obliko. Leta 2023 se je prireditev znova vrnila k svoji množičnosti in širšemu obsegu. Poseben pomen je imela tudi njena mednarodna razsežnost. V Dražgoše so bile napovedane delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur-Glane. Gre za kraje, ki so med drugo svetovno vojno prav tako doživeli množično nasilje nad civilnim prebivalstvom. S tem je bila dražgoška zgodba postavljena v širši evropski okvir spomina na vojne zločine in trpljenje civilistov. Razvoj prireditve v teh letih kaže, da se je njen pomen vse bolj pomikal v smer povezovanja različnih vidikov zgodovinskega spomina. V ospredju ostaja spomin na odpor Cankarjevega bataljona, hkrati pa je vse bolj jasno poudarjeno tudi trpljenje domačinov in uničenje vasi. Tako se je v obdobju po epidemiji prireditev postopoma vrnila k množičnosti in svoji tradicionalni obliki, hkrati pa se je njen pomen širil – od ohranjanja spomina na posamezen zgodovinski dogodek k širšemu razmisleku o posledicah vojne, nasilju nad civilnim prebivalstvom, miru in pomenu zgodovinskega spomina. Obdobje med letoma 2010 in 2025 je pokazalo veliko sposobnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice za prilagajanje novim okoliščinam, ne da bi pri tem izgubila svojo temeljno vsebino in prepoznavnost. Ob skrbi za ohranjanje spomenika, zgodovinskega spomina in povezanosti z domačini so se spreminjali tudi organizacijski komite, način priprave prireditve ter pogoji za njeno izvedbo. V obravnavanem obdobju je tako prireditev ohranila svojo temeljno povezanost z Dražgošami in spominom na dražgoške dogodke, hkrati pa se je njena vsebina postopoma širila. Iz prvotnega spomina na Dražgoško bitko se je razvila v širši prostor spominjanja na odpor, trpljenje civilnega prebivalstva, posledice vojne, mir in pomen ohranjanja zgodovinskega spomina. Pri tem so pohodi ostali njena najpomembnejša stalnica in temelj množičnosti prireditve. do04hiklfyuyyeyfor81gq2iu674fkh 85953 85950 2026-10-06T07:09:31Z ~2026-53864-35 4770 /* Razvoj prireditve od 2010 do 2025 */ 85953 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''': Razvoj spominske, športne, vzgojne in vojaško-športne prireditve od prvih priprav do konca 20. stoletja | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu, druga redakcija |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} == PETDESETA LETA – OBLIKOVANJE SPOMINSKE TRADICIJE IN NASTANEK ŠPORTNE PRIREDITVE (1952–1959)== ===Oblikovanje spominske kulture in prve priprave na dražgoške slovesnosti=== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih spominskih prireditev v Sloveniji. Vključevala je spominske slovesnosti, pohode po partizanskih poteh, srečanja borcev, kulturne prireditve in vzgojno delo z mladino. Dražgoše so tako postajale pomembno simbolno mesto spomina na narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so potekale že konec leta 1952 pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, kjer so jih vodili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg osrednje spominske slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev in kulturne prireditve. Posebno pozornost so namenili množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so k sodelovanju pritegnili tudi tovarne, ki naj bi zagotovile udeležbo svojih zaposlenih in prevoz. Ob tem so želeli poustvariti simboliko partizanskih poti, zato naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave so po letu 1952 postajale vse obsežnejše. Spomin niso namenjale le padlim borcem, temveč tudi ljudem, ki so med vojno pomagali partizanom – partizanskim materam, terencem in drugim podpornikom, pri katerih so borci našli pomoč, oporo in zatočišče. Slovesnosti so dopolnjevali pevski in godbeni nastopi ter kulturni prispevki, med drugim recitacija Župančičeve pesmi Veš, poet, svoj dolg?. Jeseniški kovinarji so z umetniško sliko poudarili povezanost delavstva in kmetstva ter jo podarili Dražgošam. Leta 1954 se je vsebina prireditev še razširila. Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pri Bičkovi skali pripravila prikaz vojaških vaj napada in obrambe, s katerim so želeli predstaviti vojaški vidik partizanskega bojevanja. V istem letu je Zveza borcev Slovenije v okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja organizirala pohode Po poteh partizanskih brigad. Mladi udeleženci so spoznavali kraje, povezane z narodnoosvobodilnim bojem, obiskovali partizanske družine, grobove padlih borcev in druga pomembna prizorišča iz vojnega obdobja. Ena od poti je vodila tudi skozi Dražgoše, kjer so se seznanili z enim najpomembnejših bojišč gorenjskega partizanstva. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana tudi s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. januar). Tega leta so v Železnikih ves teden potekale prireditve, koncerti in nastopi, praznovanje pa so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, kjer se je v gosti megli velika množica ljudi poklonila spominu padlih junakov. Vas je bila praznično okrašena, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, domačini pa so pripravili dostojen spomin na svoje padle rojake. Po osrednji slovesnosti so se udeleženci v povorki odpravili na pokopališče, kjer so počastili grobove padlih borcev in vaščanov. Ob žalostinkah selške godbe na pihala je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Že v tem obdobju se je torej oblikovala osnovna značilnost poznejše prireditve: spomin na dražgoško bitko ni bil omejen na eno slovesnost, temveč se je povezoval s pohodi, vojaškimi prikazi, kulturnim programom, sodelovanjem mladine in vse širšo množično udeležbo. ===Od spominske slovesnosti do zimskošportne prireditve=== V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjev Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami – z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico ter političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami – pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice. Januarja 1958 je bila tako prvič izvedena zimskošportna prireditev '''Po stezah partizanske Jelovice'''. Prireditev je potekala 11. in 12. januarja 1958. Osrednja tekmovalna vsebina je bil patrolni pohod oziroma pohod smučarskih patrulj. Patruljo so sestavljale tri osebe, vsi člani pa so morali imeti vojaške puške. Poleg športnega dela je bila izvedena tudi ponazoritev Dražgoške borbe. Napadalci so bili vojaki-planinci in rezervni oficirji, obramba pa pripadniki predvojaške vzgoje in rezervni oficirji. Poleg slavnostnega dela je prireditev obsegala kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. S tem je povezala spomin na dražgoško bitko s športnim tekmovanjem, pohodi in množičnim sodelovanjem mladih. Pobudnika programa sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki. Gorenjska smučarska podzveza je izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Pomembno je poudariti, da se je prav leta 1958 začela '''športna prireditev''', medtem ko je bila dražgoška spominska slovesnost starejša in se je razvijala že od začetka petdesetih let. Že v svojem začetku je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope, Škofje Loke in drugih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. ===Leto 1959 – prvi korak v večdisciplinarno zimsko prireditev=== Leta 1959 je bila prireditev izvedena 10. in 11. januarja. Osrednji patruljni tek je že dobil obliko tekmovanja, imenovanega '''patrolni tek Po stezah partizanske Jelovice'''. V primeru neugodnih snežnih razmer bi se smučarski patrolni tek spremenil v pohod patrulj. Tekmovali so člani, starejši člani in mladinci. Poleg patruljnega teka je bil predviden tudi smučarski tek na 14 kilometrov, pri katerem so tekmovali posamezniki. Prvič se je pojavilo tudi tekmovanje v veleslalomu. Za veleslalom v razpoložljivih virih ni objavljenih rezultatov, zato ni mogoče zanesljivo potrditi, da je bil izveden. S tem se je začel razvoj, pri katerem se je prvotnemu patruljnemu tekmovanju pridružila vrsta samostojnih športnih disciplin. '''V letu 1959 pa je bila prireditev Po stezah partizanske Jelovice izvedena dvakrat. Tega leta je namreč Socialistična federativna republika Jugoslavija proslavljala štirideseto obletnico Komunistične partije Jugoslavije. Ob tej priložnosti je bila pod parolo Po stezah partizanske Jelovice organizirana tretja proslava, ki je potekala na Dan borca, 4. julija 1959 na Lipniški planini, in je imela značaj izvenarmadne vzgoje ljudstva. To je bila največja izvedena proslava v počastitev te obletnice. Tako so organizatorji, Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV, postavili predpostavko, da je sovražnik izvršil desant v središče Jelovice in se začeli prebijati proti gorenjskih središčem. Po vsej Gorenjski so bile v odgovor na napad organizirane čete, bataljoni, odredi in birgade, ki so hitele na mesto sovražnikovega desanta, da ga uničijo in preprečijo vdor v dolino. S tem namenom so bili organizirani pohodi iz Kranja, Jesenic, Radovljice, Škofje Loke, Tržiča, Bleda, Bohinja in Žirov. Udeležencev je bilo preko 12.000. Za zaključek so predstavniki JLA priredili krajši kulturni program.''' ==ŠESTDESETA LETA – VELIKA ŠPORTNA ŠIRITEV IN UVEDBA BIATLONA (1960–1969)== ===Leto 1960 – širitev in prvi vpliv snežnih razmer=== Leta 1960 je prireditev potekala 9. in 10. januarja. Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice je bil že izrazito razširjen. Tekmovale so ekipe Bosne in Hercegovine, Hrvaške, JLA in Slovenije, pa tudi republiške ekipe rezervnih oficirjev in podoficirjev. Tekmovali so člani, mladinci in posamezniki. V tem letu se je pokazalo, kako močno je bila prireditev odvisna od snežnih razmer. V Železnikih ni bilo dovolj snega, zato so bile nekatere tekme izvedene v Dražgošah. Veleslalom je zaradi pomanjkanja snega odpadel, prav tako so odpadle sankaške tekme. Prav vremenske razmere bodo v naslednjih desetletjih postale eden najpomembnejših dejavnikov pri organizaciji posameznih tekmovanj. ===Leto 1961 – prireditev preraste lokalne okvire=== Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Istega leta je potekal že peti tradicionalni pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki je bil organiziran temeljiteje kot v prejšnjih letih in je prvič dobil tudi moralno ter finančno podporo Okrajnega ljudskega odbora Kranj. Prireditev je bila razširjena na območje celotne Gorenjske, na kraje ob vznožju Jelovice. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekali na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. Program je bil leta 1961 že zelo širok. Patruljni tek oziroma patruljni tek, kot se je poimenovanje postopoma ustalilo, je potekal v Železnikih, za mladince na 10 kilometrov in za člane na 15 kilometrov. Hkrati je bil izveden tek na 15 kilometrov za posameznike. V Železnikih so organizirali tudi slalom in sankaško tekmovanje, v Kropi skoke za člane in mladince, v Bohinju smučarski štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, v Ribnem pri Bledu pa okrajno pionirsko prvenstvo v tekih s streljanjem z zračno puško. Program je poleg pohodov in športnih tekmovanj vključeval tudi kresovanja, kulturne prireditve, projekcijo dokumentarnega diafilma Dražgoška bitka ter slavnostna zborovanja. Organizatorji so pripravili tudi obsežen prospekt z zgodovinskim pregledom Gorenjske in narodnoosvobodilnega boja, s čimer je prireditev dobila izrazito izobraževalno razsežnost. Spomin na dražgoško bitko je tako dokončno presegel lokalne okvire, prireditev pa se je utrdila kot ena osrednjih spominskih in športnih manifestacij na Gorenjskem ter pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Slovenije. ===Leto 1962 – nastanek več različnih tekmovalnih smeri=== Leta 1962 so bila v okviru prireditve izvedena patruljna tekmovanja, okrajno pionirsko tekmovanje v smučarskih tekih, štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, slalom in sankaško tekmovanje. Patruljni teki so bili takrat že organizirani na več ravneh. Nastopali so mladinci športnih organizacij, mladinci predvojaške vzgoje, člani športnih organizacij, družbenih organizacij in starejši člani. Poleg njih so nastopale reprezentance republik in JLA. Pionirsko tekmovanje na Lancovem je bilo razdeljeno na posamične nastope pionirjev in pionirk ter ekipno tekmovanje. Štafetni tek za Memorial Tomaža Godca je potekal v Bohinju. Napovedan je bil tudi nočni slalom, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. Prav tako je bilo zaradi slabih vremenskih razmer odpovedano sankaško tekmovanje. ===Leto 1963 – širitev športnih disciplin=== Leta 1963 se je program še razširil. Patruljni tek je bil razdeljen na več kategorij: mladinci so tekli 5 kilometrov, člani 10 kilometrov, republiške ekipe pa 15 kilometrov. Tekmovanje je potekalo v Železnikih. Tek posameznikov je obsegal 10 kilometrov za mladince in 15 kilometrov za člane. V Železnikih je bil izveden nočni slalom, v Kropi smučarski skoki za člane in mladince, na Lancovem okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, v Selcih in Kropi pa sankaške tekme. Sankaško tekmovanje je bilo že razdeljeno glede na vrsto sani: nastopali so tekmovalci z navadnimi sanmi, samotežnimi sanmi in tekmovalnimi sanmi. V Kropi so nastopali samo tekmovalci s tekmovalnimi sanmi. ===Leto 1964 – neposredni predhodnik biatlona=== Leta 1964 so se nadaljevali patruljni teki, smučarski teki posameznikov, nočni slalom, sankaške tekme in okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih. Patruljni tek je potekal v Železnikih na 10 kilometrov, tekmovale pa so patrulje športnih in društvenih organizacij ter člani različnih starostnih skupin. Posamezniki in republiške reprezentance ter JLA so na 15-kilometrski progi prav tako tekmovali v Železnikih. Smučarski teki posameznikov so bili pomembni tudi zaradi nadaljnjega razvoja tekmovalne discipline. Prav iz te tradicije se je razvila potreba po prilagoditvi pravil in uvedbi modernega zimskega dvoboja – biatlona. ===Uvedba biatlona in športni vrhunec šestdesetih let=== ====Leto 1965 – uvedba biatlona==== Leta 1965 je bila uvedena nova pomembna disciplina – '''smučarski biatlon'''. V okviru prireditve je bilo prvič uvedeno tekmovanje v modernem zimskem dvoboju – biatlonu, zato so bila prilagojena tudi tekmovalna pravila. Tekmovanje je potekalo v Železnikih za člane, posameznike in ekipe. Hkrati so potekali patruljni teki, nočni slalom, okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, smučarski skoki in sankaške tekme. Leto 1965 je zato ena najpomembnejših prelomnic v razvoju športnega dela prireditve. Do takrat se je razvijala predvsem iz patruljnih in posameznih smučarskih tekov, od tega leta dalje pa je dobila tudi formalizirano biatlonsko tekmovanje. ====Leto 1966 – biatlon postane državno prvenstvo==== Leta 1966 je bil v Dražgošah izveden '''državno prvenstvo v biatlonu'''. Proga je bila dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. V časopisnem viru Gorenjskega glasa je prvič omenjeno tretje državno prvenstvo v biatlonu, čeprav prejšnji pregledani viri tega poimenovanja niso izrecno navajali. Poleg državnega prvenstva v biatlonu je potekal patruljni tek oziroma ponovno poimenovan patrolni tek, na katerem so sodelovale republiške reprezentance in ekipe JLA, starejši člani in mladinci pa so tekli na 10 kilometrov. Pomembno spremembo je doživelo tudi tekmovanje šolske mladine. Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol je bilo leta 1966 spremenjeno: v smučarskih tekih so opustili streljanje, dodali pa tekmovanja v slalomu in skokih. Poimenovanje tekmovanja takrat še ni bilo povsem enotno. ====Leto 1967 – prvi večji finančni problem==== Leta 1967 je bila prireditev vključena v proslave 25-letnice vstaje. Pomembno mesto je dobilo tudi tradicionalno smučarsko tekmovanje osnovnošolske mladine v Lancovem, ki ga je odprl narodni heroj Anton Dežman – Tonček. Istega leta se je prvič resneje pokazal problem financiranja. Skupščina občine Škofja Loka je sklenila, da bo prireditev financirala v tolikšni meri kot druge gorenjske občine, vendar druge občine niso pokazale dovolj zanimanja, zato je bilo praznovanje okrnjeno. Neposredna posledica finančnih težav je bila odpoved sankaških tekem in nočnega slaloma. Pri obeh je v virih kot razlog izrecno navedeno, da ni bilo denarja. To je pomemben podatek za razumevanje nadaljnjega razvoja: posamezne discipline niso izginjale samo zaradi vremena ali spremembe športnih interesov, ampak tudi zaradi finančnih možnosti organizatorjev. ====Leto 1968 – ponovna širitev programa==== Leta 1968 so prireditve potekale skoraj deset dni in so vključevale nočni slalom v Železnikih, tek na smučeh v Dražgošah, slalom, smučarske teke in biatlon v Lancovem pri Radovljici, smučarske skoke v Kropi, nočne sankaške tekme v Selcih in tekmovanja tabornikov pri Bičkovi skali. Program so dopolnjevale žalna komemoracija s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, slavnostna akademija v Dražgošah ter srečanje nekdanjih borcev v Železnikih. V tem obdobju je prireditev že izrazito povezovala različne kraje Gorenjske. Posamezne športne discipline niso bile skoncentrirane v Dražgošah, temveč so se odvijale v Železnikih, Lancovem, Kropi, Selcih in drugod. Dražgoše so ostajale osrednje spominsko središče, športni program pa je imel regionalni značaj. ====Leto 1969 – ureditev financiranja in vrhunec športne razvejanosti==== Do začetka šestdesetih let so stroške prireditev pokrivale vse gorenjske občine, po ukinitvi okrajev pa se je finančna podpora zmanjšala in organizatorji so se prvič resneje soočili z vprašanjem financiranja. Opozarjali so, da bi brez širše podpore lahko dolgoletna tradicija zamrla, zato so si prizadevali, da bi pri financiranju ponovno sodelovale vse gorenjske občine. Leta 1969 je bil določen ključ financiranja: občina Škofja Loka naj bi pokrila 50 odstotkov vseh stroškov, Kranj 15 odstotkov, Radovljica 15 odstotkov, Jesenice 10 odstotkov in Tržič 10 odstotkov. Ta ureditev kaže, da je prireditev postala '''gorenjski projekt''', pri katerem je sodelovalo več občin. Program leta 1969 je bil izredno širok. Vključeval je tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem, meddruštveni nočni slalom v Železnikih, peto republiško prvenstvo v biatlonu v Dražgošah, patruljne teke oziroma tekmovanje smučarskih patrulj, tekmovanje veteranov v tekih, meddruštvene smučarske skoke v Kropi, meddruštvene nočne sankaške tekme in sankaške tekme naslednji dan v Selcih ter pohod tabornikov k Bičkovi skali. Ob športnem programu so se še naprej razvijale dejavnosti za mladino, med njimi tradicionalna osnovnošolska smučarska tekmovanja in literarni natečaj Partizanska zgodba. Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je leta 1969 pripravil sprejem za deset nagrajenih mladih avtorjev z osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voranca ter jih nagradil s knjižnimi deli, najboljše prispevke pa sta objavila časnik Železar in jeseniški radio. ==SEDEMDESETA LETA – MNOŽIČNOST, TERITORIALNA OBRAMBA IN VOJAŠKO-ŠPORTNI RAZVOJ (1970–1979)== ===Začetek sedemdesetih let – povezovanje športa, vzgoje in vojaške tradicije=== V začetku sedemdesetih let je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dokončno postala ena najpomembnejših spominsko-športnih prireditev na Gorenjskem. Organizatorji so se zavedali, da zgolj klasične komemoracije in spominska zborovanja ne zagotavljajo več trajnega prenosa zgodovinskega spomina, zato so iskali nove oblike, ki bi bile bližje mladim. Zimskošportna tekmovanja, pohodi in aktivno vključevanje mladih so se pokazali kot uspešna pot povezovanja spomina na dražgoško bitko s športom, vzgojo in druženjem. Posebno pozornost so namenjali vzgojnemu delu. V okviru prireditve so nadaljevali z literarnim natečajem Partizanska zgodba, v katerem so sodelovali učenci osnovnih in srednjih šol. Nagrajeni mladi avtorji so se srečevali s pisatelji in ustvarjalci, med njimi s Tonetom Svetino in Ivom Šubicem. Organizatorji so želeli, da mladi zgodovine ne bi spoznavali le skozi govore in spominske slovesnosti, temveč tudi skozi ustvarjalno delo, osebna pričevanja in lastno sodelovanje pri ohranjanju spomina. ===Leto 1970 – zelo širok športni program=== Leta 1970 je bil v Dražgošah izveden že VII. državno prvenstvo v biatlonu. Poleg tega so bili na programu meddruštveni nočni slalom v Železnikih, patruljni teki oziroma smučarske patrulje v Dražgošah, sankaška tekma v Selcih, meddruštveni smučarski skoki v Kropi in Gorenji vasi ter tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem. Patruljni teki so bili razdeljeni v številne kategorije: patrulje brez razreda, mlajši člani, starejši mladinci z razredom in brez razreda, teritorialne enote, mlajši mladinci ter posamezne kategorije mladink, veteranov in članic. Takšna razvejanost kaže, da je patruljno tekmovanje že pred ustanovitvijo formalnega prvenstva Teritorialne obrambe imelo izrazito večnivojsko in večkategorijsko strukturo. ===Leto 1971 – začetek novega obdobja Teritorialne obrambe=== Leta 1971 je bil program še vedno zelo širok. Potekali so meddruštveno sankaško tekmovanje, tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nočni slalom, meddruštveni smučarski skoki, tekmovanje Teritorialne obrambe v smučarskih tekih, VII. republiško prvenstvo v biatlonu ter patruljni teki in teki veteranov. Biatlon, patruljni teki in teki veteranov so bili zaradi mednarodnih tekov v Bohinju prestavljeni za en teden. Tudi ta podatek kaže, da se je prireditev vse bolj povezovala z večjim športnim koledarjem in ni več delovala kot povsem izoliran lokalni dogodek. Leto 1971 pa je pomembno predvsem zaradi institucionalne spremembe. Republiški štab Teritorialne obrambe je sprejel predlog pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za Gorenjsko, da se v Dražgošah organizira vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih. S tem se je začel proces, v katerem se je prvotni patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice postopoma razvil v samostojno prvenstvo Teritorialne obrambe. Prvo takšno prvenstvo je potekalo leta 1972. ===Leto 1972 – vrhunec množičnosti in začetek prvenstva TO=== Ob tridesetletnici dražgoške bitke leta 1972 je prireditev dosegla nov vrh. Na osrednji proslavi in športnih tekmovanjih je sodelovalo več kot 1200 udeležencev, med njimi tudi tekmovalci iz drugih jugoslovanskih republik. Dražgoše so se v tem času že uveljavile kot pomemben prostor srečevanja nekdanjih borcev, mladine, športnikov in širše javnosti. K uspešni izvedbi slovesnosti je poleg civilnih organizatorjev pomembno prispevala tudi vojska, ki je pomagala z opremo in izkušnjami pri organizaciji. Ugodne snežne razmere in jasen zimski dan so dodatno pripomogli k uspehu športnega dela prireditve. Ob slovesnosti so udeležencem dražgoške bitke in nagrajencem literarnih tekmovanj predstavili tudi drugo, dopolnjeno izdajo knjige Ivana Jana o dražgoški bitki. Kulturni program so sooblikovali tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Organizatorji pa so ob uspehu prireditve opozarjali tudi na nekatere težave – predvsem težaven dostop do Dražgoš, pomanjkanje parkirnih površin in omejen prostor za večja zborovanja. Kljub temu je prireditev potrjevala, da je mogoče spominski dogodek uspešno povezati z množično športno in kulturno manifestacijo. Leta 1972 je bilo prvič izvedeno '''smučarsko patruljno tekmovanje za prvenstvo enot Slovenije oziroma Teritorialne obrambe'''. Poleg njega so v Dražgošah potekali odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti, smučarska patruljna tekmovanja športnih in družbenih organizacij Slovenije, smučarsko patruljno tekmovanje ekip republik ter solo teki članic, starejših in mlajših mladink ter veteranov. To je pomenilo novo stopnjo razvoja: patruljni tek ni bil več samo ena izmed športnih disciplin, temveč je dobival '''poseben vojaški in institucionalni pomen'''. ===Leto 1973 – širitev vojaških tekmovanj in vpliv vremena=== Leta 1973 je bilo zaradi muhastega vremena prvotno izvedbo treba odpovedati oziroma prestaviti. Prireditev je bila nato izvedena v februarju. Na programu so bili sankaško tekmovanje v Selcih, tekmovanje patrulj v Dražgošah, prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti, tek slepih tekačev, smučarski skoki, državno in republiško prvenstvo v biatlonu ter tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol v tekih in veleslalomu. Leta 1973 je bilo v okviru prireditve izvedeno tudi tekmovanje slepih tekačev. S tem se je pokazal vključujoč značaj športnega programa, ki ni bil namenjen samo vojaškim ekipam in registriranim športnikom. ===Leto 1974 – jugoslovanski memorialni pomen=== Leta 1974 so se dražgoškega memoriala udeležili tudi slepi smučarji, kar je še dodatno poudarilo vključujoč značaj prireditve. Organizatorji so se tisto leto soočili z velikimi težavami zaradi pomanjkanja snega, saj še nekaj dni pred začetkom ni bilo gotovo, ali bo tekmovanja sploh mogoče izpeljati. Kljub neugodnim razmeram je prireditveni odbor prireditev uspešno izvedel in si prislužil priznanje udeležencev. Na športnem področju je bilo leta 1974 izvedeno 10. republiško prvenstvo v biatlonu, ki je veljalo tudi za tekmovanje za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal oziroma Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita. Patruljno tekmovanje se je še naprej širilo. Vključevalo je enote JLA, partizanske enote Slovenije in milico, hkrati pa je bilo razdeljeno na tekmovanje športnih in družbenih organizacij, tekmovanje republiških reprezentanc ter solo teke in teke veteranov. V širši program prireditve so se vključevali tudi škofjeloški taborniki. Že četrto leto zapored so pripravili tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice, ki je bilo namenjeno preverjanju orientacijskih spretnosti, vzdržljivosti in znanja mladih. Tokratno tekmovanje je privabilo rekordno število udeležencev – na startu se je zbralo kar 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Zaradi velikega števila tekmovalcev se je tudi slavnostna razglasitev rezultatov zavlekla za več kot eno uro. ===Leto 1975 – prireditev postane jugoslovanski memorial in množična manifestacija=== Leta 1975 je prireditev postala del Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala, ki je potekal pod pokroviteljstvom generala armade Nikole Ljubičića. Organizatorji so pričakovali več kot 4000 tekmovalcev in udeležencev pohodov, kar je potrjevalo, da je prireditev prerasla regionalne okvire. Program se je še razširil. Prvič je bil vključen mednarodni biatlon, v katerem so sodelovale tudi tuje reprezentance. Poleg tega so se prireditve udeležili rezervni vojaški starešine, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in Teritorialne obrambe, taborniki, planinci, sindikalne organizacije ter številna druga društva. Na programu so bili mednarodno tekmovanje v biatlonu, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, tekmovanje v veleslalomu, smučarski skoki, sankaško tekmovanje, tekmovanje patrulj PE, TO, JLA in milice, tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod ter več množičnih pohodov. Organizirani so bili pohod članov ZZB NOV in mladine s prapori, pohod članov sindikalnih organizacij in pohod šolske mladine. Prav leta 1975 se tako zelo jasno pokaže nova značilnost prireditve: športna tekmovanja so še vedno pomembna, vendar jih dopolnjujejo množični pohodi, orientacijska tekmovanja, vojaško-športne discipline, delo z mladino in različne organizacije. ===Leto 1976 – sneg spremeni program=== Leta 1976 je bilo geslo prireditve '''Dan Cankarjevega bataljona'''. Posebna pozornost je bila namenjena pohodnim oblikam. Republiško prvenstvo v biatlonu, ki je bilo vključeno tudi v okvir tekmovanj za Jugoslovanski memorialni pokal, je bilo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Smučarsko patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe, ekip JLA, milice in občinskih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin je potekalo na Kropi, veleslalom za cicibane pa je bil iz Železnikov prestavljen na Soriško planino. Zaradi pomanjkanja snega so odpovedala tekmovanja na Lancovem, Poljanah, smučarski skoki v Kropi in tekmovanja v Rudnem. Organizatorji so zato dali večji poudarek pohodnim oblikam. Leto 1976 je eden najbolj jasnih primerov, kako je '''vreme neposredno vplivalo na vsebinsko razmerje med športnim in spominskim delom prireditve'''. Ko zimska športna tekmovanja niso bila mogoča, je bilo mogoče večji del programa preusmeriti v pohode. ===Leto 1977 – konec biatlonskega prvenstva v Dražgošah=== Leta 1977 je bila prireditev povezana s številnimi jubileji: 40-letnico prihoda Tita na čelo Komunistične partije, 85-letnico njegovega rojstva in 35-letnico dražgoške bitke. Na programu so bili republiško prvenstvo v biatlonu in tekmovanje za Jugoslovanski smučarski memorialni pokal, veleslalom za cicibane in cicibanke, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, VI. smučarsko tekmovanje enot Teritorialne obrambe, Jugoslovanske armade, TO ZSMS in milice, tekmovanje tabornikov, smučarski skoki ter veleslalom za pionirje. Prav leto 1977 pa je za zgodovino biatlona pomembna prelomnica. Zaradi '''slabe organizacije in slabih pogojev proge je bilo prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno'''. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal. Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah. To pomeni, da se po približno dvanajstih letih razvoja biatlonskega tekmovanja ena najpomembnejših športnih linij prireditve zaključi oziroma se iz Dražgoš umakne. ===Konec sedemdesetih let – postopno krčenje klasičnih disciplin=== Leta 1978 je bilo pomanjkanje snega ponovno pomemben dejavnik. Sankaško tekmovanje je odpadlo. Tekmovanje gorenjskih osnovnih in srednjih šol v smučarskih tekih in veleslalomu je bilo prestavljeno z Lancovega na Koblo. Tekmovanje v tekih je odpadlo. Smučarski tek za Jugoslovanski pokal je bil izveden na Starem vrhu, patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe na Prtovču, orientacijski tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS pa v Kropi. Leta 1979 so bili na programu smučarski skoki, veleslalom za cicibane in cicibanke, veleslalom za pionirje, smučarski tek za mladince, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, patruljno tekmovanje enot TO, JLA in milice ter orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS. V tem obdobju je opazno postopno zmanjševanje števila klasičnih športnih disciplin. Biatlon kot državno oziroma republiško prvenstvo izgine, posamezne discipline se pojavljajo bolj ali manj glede na razmere, večji pomen pa dobivajo patruljna tekmovanja, smučarski teki in orientacijske oblike. ==OSEMDESETA LETA – VRHUNEC MNOŽIČNOSTI IN PRILAGAJANJE VREMENSKIM RAZMERAM (1980–1989)== ===Osemdeseta leta – vrhunec množičnosti=== V osemdesetih letih je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dosegla vrhunec razvoja. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji, ki je povezovala pohode, smučarska tekmovanja, veteranska srečanja in kulturne programe. Vsako leto so se v Dražgošah srečevali nekdanji borci, mladina, športniki, planinci, taborniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Po podatkih organizatorjev se je prireditve vsako leto udeleževalo med 4.000 in 5.000 ljudi. V ospredju posameznih izvedb niso bile več večje vsebinske spremembe, temveč predvsem rast udeležbe, jubileji, posebni dogodki in prilagajanje razmeram. Leta 1980 je prireditev potekala dva dni. V soboto so bila na programu športna tekmovanja, v nedeljo pa pohodi in osrednja spominska slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Športne prireditve so potekale pod geslom Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo, ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Posebnost tega leta je bilo srečanje nekdanjih pripadnikov Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda na Češnjici, kjer so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli borci. Dražgoše je obiskala tudi delegacija ameriških vojnih veteranov, kar je dodatno opozorilo na širši pomen kraja kot prostora zgodovinskega spomina. Športni program je vključeval smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, veleslalom za cicibane, sankaško tekmovanje, smučarsko prvenstvo TO SR Slovenije za enote TO, JLA in milice, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS ter množični smučarski tek, katerega organizator je bil Smučarski klub Triglav iz Kranja. Leta 1981 je pomemben del športnega programa predstavljalo '''10. odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih'''. Tekmovanje je poleg športnega značaja ohranjalo tudi povezavo z vojaško tradicijo in spominom na partizanske pohode. ===Leto 1982 – jubilej in koncentracija prireditve na en dan=== Jubilejna 25. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bila leta 1982 posvečena 40. obletnici dražgoške bitke in je bila hkrati zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loke. Leta 1982 se je zgodila pomembna organizacijska sprememba: '''prvič so vsa tekmovanja potekala v nedeljo in je bilo vse dogajanje skoncentrirano na en dan'''. Na programu so bili 11. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, smučarski tek Smučarskega kluba Triglav, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, sankaško tekmovanje in patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Ob jubileju so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca – Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca – Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana – Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj. Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 dalje nosil ime Pokal maršala Tita. Ob jubileju so se odprle tudi razprave o nadaljnjem razvoju prireditve. Organizatorji in dolgoletni udeleženci so opozarjali, da je treba program vsebinsko dopolnjevati in ga približati mlajšim generacijam. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina. V istem obdobju je bila v javnosti ponovno izpostavljena tudi nedokončana filmska nadaljevanka Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo sprožala vprašanja o zgodovinski verodostojnosti, organizaciji in financiranju projekta. ===Leto 1983 – prilagajanje razmeram na terenu=== Leta 1983 so med pomembnejšimi tekmovanji izstopali tek za Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita ter patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe. Prireditev je bila vse bolj odvisna od snežnih razmer. Patruljno prvenstvo je bilo v Dražgošah izvedeno celo '''v suhem, brez smuči'''. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden v Dražgošah, vendar so organizatorji opozarjali, da bi v primeru pomanjkanja snega start prestavili pod Bičkovo skalo. Pri sankaškem tekmovanju ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Tudi množični smučarski tek Smučarskega kluba Triglav je bil zaradi premalo snega predviden na Jezerskem, vendar za izvedbo v virih ni objavljenih rezultatov. V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta. Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci naj bi traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bi še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja. Leto 1980 je zaznamovala tudi razprava o nedokončanem televizijskem projektu Dražgoška bitka, pri katerem so se pojavila vprašanja zgodovinske verodostojnosti, financiranja in sodelovanja nekdanjih borcev. ===Leto 1984 – nadaljevanje prilagajanja=== Leta 1984 je bilo izvedeno 13. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, v katerem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden na Slemenu, vendar rezultati niso objavljeni, zato ni mogoče zanesljivo potrditi izvedbe. Prav tako je bilo predvideno sankaško tekmovanje v Dolenji vasi, vendar tudi zanj ni objavljenih rezultatov. Smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil predviden na Dražgoški oziroma pri Bičkovi skali, z možnostjo prestavitve na Jelovico v primeru pomanjkanja snega. Patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS je potekalo v Kropi. Leto 1984 tako potrjuje trend, da se je del tradicionalnega športnega programa ohranjal, vendar je bila izvedba številnih disciplin vedno bolj odvisna od snega in terenskih pogojev. ===Leto 1985 – postopno izginjanje sankanja=== Leta 1985 je bilo izvedeno 14. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. V njem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil ponovno izveden v Dražgošah oziroma na Slemenu. Potekal je tudi Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Pomembno je, da leta 1985 ni več omenjenega sankaškega tekmovanja. V prejšnjih letih je bilo še napovedano, vendar brez objavljenih rezultatov, zato se leto 1985 lahko šteje kot zadnje leto, v katerem je sankaško tekmovanje še zanesljivo zajeto v širšem časovnem razponu, nato pa iz programa izgine. ===Leto 1986 – ponovna dvodnevna izvedba=== Leta 1986 je prireditev ponovno potekala tudi v soboto. Izvedeno je bilo 15. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, veleslalom za cicibane in cicibanke, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Po koncentraciji celotnega programa na nedeljo leta 1982 se je torej leta 1986 znova vzpostavil bolj razpršen časovni okvir prireditve. ===Leto 1987 – težke zimske razmere=== Leta 1987 so bili pogoji za tekmovanja zelo težki. Stalno je snežilo, pihal je veter in bilo je zelo mrzlo. Kljub temu je bilo izvedeno 16. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Tekmovanje je bilo zaradi razmer izvedeno na Jelovici. Veleslalom za cicibane in cicibanke je potekal na Slemenu v Dražgošah, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal pa na Kamnitniku za Škofjo Loko. V Kropi je potekalo 12. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. Leto 1987 kaže, da organizatorji kljub zelo slabim razmeram niso želeli odpovedati osrednjih tekmovanj, temveč so jih po potrebi prestavili na druge lokacije. ===Leto 1988 – leto brez snega=== Leta 1988 snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 17. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Prvenstvo je bilo izvedeno na Jelovici. Veleslalom za cicibane in cicibanke na Slemenu v Dražgošah je zaradi pomanjkanja snega odpovedal. To je pomemben trenutek za razvoj veleslaloma, saj je bilo tekmovanje nato ponovno organizirano šele leta 1999. Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil izveden na Pokljuki, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS pa v Kropi. Leto 1988 je tako eden najbolj očitnih primerov, ko je pomanjkanje snega neposredno povzročilo odpoved klasične discipline in prestavitev drugih tekmovanj na primernejše lokacije. ===Leto 1989 – stabilizacija pred velikim političnim prelomom=== Leta 1989 je bilo vreme v Dražgošah zelo lepo, zato je bilo 18. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije izvedeno v Dražgošah. V Kropi je potekalo 14. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. V primerjavi s šestdesetimi in sedemdesetimi leti je bil program precej ožji. Izginili so biatlon, smučarski skoki, sankaške tekme, šolska tekmovanja in številne druge discipline. V ospredju sta ostajali predvsem patruljna oziroma vojaško-športna tradicija in množični spominski del prireditve. ==DEVETDESETA LETA – POLITIČNI PRELOM, OSAMOSVOJITEV IN NASTANEK NOVEGA MODELA (1990–1999)== ===Leto 1990 – zadnje obdobje starega sistema=== Leta 1990 je bilo izvedeno 19. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih ter 15. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. 29. decembra 1989 je umrl Ive Šubic, kar je pomemben kulturni in osebni dogodek za širši krog ljudi, povezanih s prireditvijo. Leto 1990 predstavlja zadnje celotno obdobje, ko je prireditev še potekala v okviru starega jugoslovanskega političnega in organizacijskega sistema. ===1991 – politični prelom in začetek novega športnega programa=== Leta 1991 je bila udeležba na prireditvi bistveno manjša, približno 1000 ljudi. Vreme je bilo deževno in sneženo. Izvedeno je bilo 20. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije. Na tekmovanje je bila povabljena tudi JLA, vendar ni sodelovala. Ta podatek ima posebno težo. Do takrat je bila JLA desetletja sestavni del vojaško-športnega programa. Leta 1991 pa se je zaradi političnih sprememb njena vloga v prireditvi končala. Hkrati se je pojavil nov šport – '''dirka gorskih kolesarjev''', ki je potekala iz Nemilj. To je začetek novega obdobja, v katerem se poleg tradicionalnih vojaških in zimskih disciplin pojavljajo civilne rekreativne športne vsebine. ===1992 – osamosvojitev Slovenije in prilagoditev programa=== Leta 1992 je bilo vreme pomladno in snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 21. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, vendar ne več v Dražgošah, temveč na Pokljuki. Poleg njega je bila predvidena tekma rekreativnih kolesarjev. Pojavili so se tudi jadralni padalci, vendar tekmovanja kljub razpisom in željam organizatorjev niso izvedli, ker se nekateri udeleženci niso želeli udeležiti prireditve. Leto 1992 tako kaže dvojni proces: tradicionalno patruljno tekmovanje se ohranja v novem slovenskem državnem okviru, hkrati pa se program odpira novim športom. ===1993 – širitev rekreativnega in mladinskega programa=== Leta 1993 je bilo izvedeno 22. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki. Izvedena je bila tudi rekreativna tekma gorskih kolesarjev, ki je potekala v smeri Dražgoš iz Nemilj in Češnjice. Poleg tega je bilo organizirano orientacijsko tekmovanje tabornikov z nazivom '''Glas Jelovice'''. Tako se je po osamosvojitvi znova vzpostavljala povezava med prireditvijo, mladino, orientacijo, rekreacijo in spominskimi potmi. ===1994 – novi športi in širjenje programa=== Leta 1994 so pohodniki poročali o veliko blata, kar ponovno kaže na vpliv vremenskih in terenskih razmer. Izvedeno je bilo 23. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki. Program so dopolnili dve kegljaški tekmovanji in rokometni turnir. Kegljaški tekmovanji sta potekali že pred nedeljsko osrednjo prireditvijo. To je pomembna vsebinska sprememba: prireditev ni več vezana samo na zimske športe. Postaja širša športno-rekreativna manifestacija. ===1995 – utrjevanje novega modela=== Leta 1995 je bilo izvedeno 24. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, ki je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega sta bili izvedeni dve kegljaški tekmovanji – eno v Kamniku kot regijsko tekmovanje in drugo v Železnikih. Tako se športni program vse bolj razporeja na več krajev in več dni. ===1996 – Slovenska vojska in mednarodna udeležba=== Leta 1996 je bila ustanovljena '''Gorska šola Slovenske vojske'''. To je neposredno vplivalo na razvoj patruljnega tekmovanja. Izvedeno je bilo 25. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku z '''mednarodno udeležbo'''. Mednarodna udeležba pomeni novo razvojno stopnjo. Nekdanje jugoslovansko vojaško tekmovanje je postalo slovensko vojaško tekmovanje, ki se je začelo odpirati tudi sodelovanju tujih enot s podobnimi nalogami in tradicijami. Poleg prvenstva je potekalo kegljaško tekmovanje. ===1997 – patruljno tekmovanje postane prvenstvo Slovenske vojske in policije=== Leta 1997 je bilo zaradi hudega žledoloma organizacijsko zahtevno obdobje. Tekmovanje se je preimenovalo v '''26. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. To poimenovanje je pomembno, saj jasno pokaže institucionalno spremembo. Teritorialne obrambe ni več; nosilca tekmovanja postajata Slovenska vojska in slovenska policija. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Kegljaško tekmovanje se je odvijalo več dni – v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču. ===1998 – nadaljevanje mednarodnega prvenstva=== Leta 1998 je bilo izvedeno 27. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto, organiziralo pa ga je 3. Pokrajinsko poveljstvo Slovenske vojske za Gorenjsko. Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo več dni, v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču. S tem se potrjuje proces, ki se je začel že v začetku devetdesetih let: patruljno tekmovanje se vse bolj organizacijsko odmika od prvotnega organizacijskega jedra prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postaja samostojna vojaška športna prireditev, ki pa še vedno ohranja spominsko povezavo z Dražgoško bitko. ===1999 – vračanje nekaterih športnih vsebin=== Leta 1999 je bilo izvedeno 28. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Poleg prvenstva je bil izveden tudi smučarski tek veteranov. Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo, ponovno pa se je pojavil tudi slalom za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah. Po večletnem premoru se je tako začelo vračati tudi nekaj neposrednejših športnih vsebin za otroke. ==2000–2026 – PREOBLIKOVANJE PRIREDITVE IN OHRANJANJE POHODNIŠKE TRADICIJE== Leta 2000 je bilo izvedeno '''29. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega je bil izveden rekreacijski smučarski tek v Dolenji vasi, kegljaško tekmovanje ter veleslalom za šolske in predšolske otroke v Dražgošah. Po letu 2004 se športna tekmovanja, ki so bila dolga desetletja pomemben spremljevalni del prireditve Po stezah partizanske Jelovice, v razpoložljivih virih pojavljajo vse redkeje. Leta 2004 je še potekalo 33. smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije, za leto 2005 pa v pregledanem gradivu ni podatkov o izvedenih tekmovanjih v okviru prireditve, leta 2006 pa tekmovanja ob prireditvi niso več omenjena. Patruljni tek se je nato nadaljeval na Pokljuki pod organizacijo Slovenske vojske. Tekmovanje je še naprej povezovalo pripadnike Slovenske vojske in policije, pozneje pa tudi Civilne zaščite. Pomembno je, da so se ga še naprej udeleževali tudi borci in veterani, ki so nastopali v svojih posebnih kategorijah. Leta 2014 so se v svoji kategoriji pomerili veterani NOB, veterani vojne za Slovenijo in policijski veterani, leta 2018 pa so bili posebej navedeni tudi člani Zveze borcev za vrednote NOB, za katere je bila razpisana kategorija borcev. S tem se je zaključilo pomembno obdobje, v katerem je prireditev poleg spominskega in družbenega značaja združevala tudi številne športne discipline ter povezovala rekreativce, športnike, pripadnike vojaških in drugih organizacij ter širšo javnost. '''Športni del prireditve se je postopoma ločil od osrednje prireditve, medtem ko so pohodi ostali njena temeljna in najbolj prepoznavna vsebina'''. Prav pohodniški del je tudi v naslednjih letih ohranjal množičnost prireditve ter njeno povezanost s spominom na dražgoške dogodke in širši prostor Jelovice. Svoj prispevek so ohranjali tudi kolesarji, ki so do leta 2020 organizirano prihajali v Dražgoše iz kranjske smeri. ==Razvoj posameznih tekmovanj== Če celotno zgodovino pogledamo še po posameznih disciplinah, se pokažejo zelo različne razvojne poti. ===Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice=== Osnovno tekmovanje je nastalo leta 1958 kot '''patrolni pohod Po stezah partizanske Jelovice'''. Sprva je šlo za pohod smučarskih patrulj, v katerih so bili trije člani, vsi oboroženi z vojaškimi puškami. Med letoma 1958 in 1960 se uporablja izraz '''patrolni tek''', nato se v prvi polovici šestdesetih let postopoma uveljavi izraz '''patruljni tek'''. Tekmovanje je bilo namenjeno različnim kategorijam: veteranom, družbenim in športnim organizacijam, republiškim ekipam oziroma reprezentancam ter ekipam JLA, pozneje tudi TO in milice. Od leta 1968 dalje se patruljna tekmovanja vedno bolj razcepijo na več uradnih kategorij. Leta 1971 je republiški štab Teritorialne obrambe sprejel predlog za vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih, prvo prvenstvo pa je bilo izvedeno leta 1972. ===Smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe=== Druga razvojna linija se začne leta 1972. Tekmovanje je skozi čas spreminjalo uradna poimenovanja: od tekmovanja teritorialnih enot, smučarskega patruljnega tekmovanja za prvenstvo enot Slovenije in smučarskega prvenstva TO SR Slovenije do smučarskega prvenstva enot TO SR Slovenije v patruljnih tekih. V začetku so sodelovale TO, JLA in milica, tekmovanja pa so postajala vse bolj množična. Postopoma so se odpirala tudi ženskam. Leta 1991 JLA ni več sodelovala, čeprav je bila povabljena. Po osamosvojitvi se je tekmovanje preoblikovalo v odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Leta 1996 se je začela mednarodna udeležba. Pomemben razlog je bila ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske, ki je omogočila oziroma spodbudila sodelovanje tujih enot s podobnimi nalogami. Od leta 1997 se tekmovanje pojavlja kot odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. V devetdesetih letih se je tekmovanje vedno bolj organizacijsko odmikalo od prvotnih organizatorjev prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postajalo tekmovanje pod organizacijo Slovenske vojske, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko. ===Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti=== Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti se pojavi leta 1972 kot '''odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti''', leta 1973 pa kot prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti. Omenjeno je samo v letih 1972 in 1973. Na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je šlo za samostojno tekmovanje ali za eno od kategorij oziroma del širšega patruljnega tekmovanja. ===Posamični smučarski tek=== Posamični smučarski tek se pojavi leta 1959 s tekom na 14 kilometrov, nato se leta 1961 in v naslednjih letih pojavlja kot tek na 15 kilometrov oziroma tek posameznikov. Tekmovanje je potekalo vzporedno s patruljnimi teki vse do leta 1965. Leta 1965 je bila uvedena nova disciplina – moderni zimski dvoboj oziroma biatlon. Zaradi tega so bila tekmovalna pravila prilagojena. Pri tem je treba ločiti med podatki o državnem in republiškem prvenstvu. V preglednici je posebej opozorjeno, da se državno prvenstvo v biatlonu v virih pojavlja že pred letom 1965, vendar je šele v prispevku iz leta 1966 omenjeno, da je bilo leto 1966 tretje državno prvenstvo. Republiško prvenstvo v biatlonu pa je v tej zbirki prvič jasno navedeno leta 1965, nato pa je leta 1969 omenjeno kot peto republiško prvenstvo. ===Državno in republiško prvenstvo v biatlonu=== Biatlon se je v prireditvi pojavil leta 1965 kot smučarski biatlon. Nato se je tekmovanje razvilo v državno in republiško prvenstvo. V letih 1966–1977 je bil biatlon eno osrednjih tekmovanj prireditve. Leta 1966 je bila proga dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. Leta 1974 je 10. republiško prvenstvo v biatlonu veljalo tudi za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal. Leta 1976 je bilo prvenstvo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Leta 1977 je zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal. Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah. ===Memorial Tomaža Godca=== Memorial Tomaža Godca se pojavi v letih 1961 in 1962 kot smučarski oziroma štafetni tek. Tekmovanje je potekalo v Bohinju za člane in mladince. O njem je v razpoložljivih virih manj podatkov, zato njegovega nadaljnjega razvoja ni mogoče zanesljivo rekonstruirati. ===Jugoslovanski memorialni smučarski pokal=== Jugoslovanski memorialni smučarski pokal se v časopisnih virih jasno pojavi leta 1974. Včasih je bil poimenovan tudi Jugoslovanski smučarski spominski pokal. Tekmovanje je potekalo po različnih krajih Jugoslavije, ki so bili povezani z boji narodnoosvobodilnega boja, med njimi so bili Dražgoše, Mrkopalj, Igman, Zlatibor, Žabljak in Mavrovo. Včasih je bilo tekmovanje povezano z državnim oziroma republiškim prvenstvom v biatlonu. Pri posameznih izvedbah je navedeno, da je biatlonsko tekmovanje štelo tudi za memorialni pokal. Časopisni viri ga zadnjič omenjajo leta 1988. V knjigi Vrh v Dražgošah pa Ivo Jan navaja drugačen časovni razpon, približno od leta 1970 do 1989. Zato je pri končnem zgodovinskem zapisu varneje zapisati, da je v časopisnih virih zadnjič izpričan leta 1988, medtem ko drug vir navaja daljše obdobje. Patrolno oziroma orientacijsko tekmovanje ZRVS in ZSMS Tekmovanje se prvič pojavi leta 1975 kot '''tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod''', nato kot orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS in nazadnje kot patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS. V programu je bilo povezano z geslom '''Po poti heroja Kebeta'''. V virih je zanesljivo izpričano od leta 1975 do 1990. Čeprav se v nekaterih sekundarnih navedbah pojavlja tudi leto 1991, je v časopisnih prispevkih zadnjič omenjeno in izvedeno leta 1990. ===Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol=== Šolsko tekmovanje se začne leta 1961 kot okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih. Leta 1966 se vsebinsko spremeni: streljanje se opusti, dodata pa se slalom in skoki. Kasneje se poimenovanje spreminja v tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nato v tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol. Tekmovanje je bilo prvotno povezano z Lancovim. Leta 1978 je bilo zaradi snežnih razmer oziroma organizacijskih pogojev prestavljeno z Lancovega na Koblo. V virih se nato pojavlja priprava na izvedbo, vendar zaradi premalo snega ni rezultatov in zato izvedbe ni mogoče zanesljivo potrditi. Tekmovanje na Lancovem je bilo tako zadnjič zanesljivo izvedeno leta 1978. ===Veleslalom=== Veleslalom se prvič pojavi že leta 1959. Skozi desetletja se je pojavljal v različnih oblikah in kategorijah: za člane, mladince, pionirje in cicibane. Pojavljala so se tudi nočna tekmovanja. V osemdesetih letih se program zoži predvsem na cicibane, pozneje pa na cicibane in pionirje. Leta 1983 in 1984 je bil veleslalom za cicibane in cicibanke sicer napovedan, vendar rezultati niso objavljeni, zato je mogoče sklepati, da je tekmovanje predvidoma odpadlo. Leta 1985 je bilo tekmovanje ponovno uspešno izvedeno. Leta 1988 je zaradi pomanjkanja snega ponovno odpadlo. Nato se veleslalom v pregledanih virih ne pojavlja vse do leta 1999, ko je bil organiziran za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah. Leta 2000 se veleslalom ponovno pojavi za šolske in predšolske otroke. ===Nočni slalom=== Nočni slalom se prvič pojavi leta 1962. Takrat je bil napovedan, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. V letih 1963–1969 se je nato redno pojavljal, v Železnikih. Leta 1967 je zaradi pomanjkanja denarja odpovedan, leta 1968 pa se ponovno pojavi v programu. V letu 1969 je poimenovan kot meddruštveni nočni slalom. Zadnje izpričano leto izvedbe je 1974. Smučarski skoki Smučarski skoki so bili prvič vključeni leta 1961. Potekali so na različnih lokacijah, predvsem v Kropi in Poljanah, v različnih kategorijah članov, mladincev in pionirjev. Tekmovanje se je pojavljalo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta. Zaradi pomanjkanja snega so bili skoki v posameznih letih odpovedani, vendar se je disciplina večkrat ponovno pojavila. V preglednici je kot zadnje leto izpričano leto 1979. ===Sankaška tekmovanja=== Sankaška tekmovanja so se pojavila leta 1960. Tekmovanja so potekala na različnih lokacijah in v različnih kategorijah glede na vrsto sani. Nastopali so tekmovalci z navadnimi, samotežnimi in tekmovalnimi sanmi, v nekaterih letih tudi tekmovalci z dvosedi. Sankanje je bilo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta pomemben del športnega programa, vendar je bilo zelo odvisno od snega. Leta 1960 in 1962 je zaradi pomanjkanja snega oziroma slabih vremenskih razmer odpadlo. Leta 1967 je bilo odpovedano zaradi pomanjkanja denarja. V letih 1983 in 1984 je bilo sankaško tekmovanje sicer še napovedano, vendar ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Od leta 1985 dalje sankaških tekmovanj v pregledanih virih ni več. ===Taborniška tekmovanja=== Taborniške vsebine so se v prireditvi pojavile že v šestdesetih letih. Leta 1968 je bilo izvedeno taborniško tekmovanje pri Bičkovi skali. Leta 1974 je tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice privabilo 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Taborniške vsebine so se nadaljevale tudi v naslednjih letih. V preglednici je taborniško tekmovanje izpričano približno do leta 1977, vendar je pri njem treba upoštevati, da taborniške dejavnosti niso nujno vsako leto objavljene v časopisnih virih. Po osamosvojitvi se je leta 1993 pojavilo novo orientacijsko tekmovanje tabornikov Glas Jelovice. ==Od športnega dogodka do množične spominske in rekreativne prireditve== Celoten razvoj kaže, da Po stezah partizanske Jelovice nikoli ni bila zgolj športna prireditev. Njena posebnost je bila prav v povezovanju različnih vsebin. Prvi element je bil spomin na dražgoško bitko. Drugi je bil šport. Tretji je bila vzgoja mladine. Četrti pa vojaška oziroma predvojaška tradicija, ki je bila posebej močna v patruljnih tekih. V petdesetih letih je bila v ospredju predvsem spominska in vzgojna funkcija. Leta 1958 je šport postal organiziran del prireditve. V šestdesetih letih je sledila velika športna širitev: patruljni teki, posamezni smučarski teki, biatlon, veleslalom, slalom, skoki, sankanje, šolska tekmovanja in taborniške aktivnosti. Sredi šestdesetih let je prireditev dosegla tudi državno oziroma republiško raven z biatlonom. V sedemdesetih letih se je močno povečala vojaška razsežnost. Nastanek prvenstva Teritorialne obrambe leta 1972 je ustvaril novo, samostojno razvojno linijo patruljnega tekmovanja. Hkrati je prireditev postajala vse bolj množična. Poleg športnikov so prihajali borci, mladina, taborniki, planinci, sindikalne organizacije, rezervni vojaški starešine, pripadniki JLA in TO ter drugi obiskovalci. Po letu 1975 so se množični pohodi in orientacijska tekmovanja še okrepili, medtem ko so nekatere klasične zimske discipline postopoma izginjale. ==Kaj je vplivalo na razvoj prireditve?== Razvoj prireditve je mogoče razumeti kot preplet več dejavnikov. ===Spomin na Dražgoško bitko=== To je bil temelj celotne prireditve. Brez spominske tradicije ne bi nastala niti prvotna prireditev niti njena poznejša športna razsežnost. ===Predvojaška vzgoja in vojaška tradicija=== Že prva prireditev leta 1958 je vsebovala vojaške patrulje, orožje in ponazoritev dražgoške bitke. Ta tradicija je nato neposredno vodila v razvoj patruljnih tekov in pozneje prvenstva Teritorialne obrambe. ===Razvoj športa=== Vključevanje novih disciplin je prireditev širilo. Smučarski teki so pripeljali do biatlona, dodajali so se slalom, veleslalom, skoki in sankanje. ===Mladina=== Šolska tekmovanja, literarni natečaj Partizanska zgodba, srečanja s pisatelji, taborniška tekmovanja in pohodi so omogočili prenos spomina na mlajše generacije. ===Finančna sredstva=== Leta 1967 se je pokazalo, da je denar neposredno vplival na program. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev sta odpadla sankaško tekmovanje in nočni slalom. Leta 1969 je bil zato določen sistem financiranja, v katerem je največji delež prevzela občina Škofja Loka, sodelovale pa so tudi druge gorenjske občine. ===Sneg in vreme=== To je bil eden najpomembnejših stalnih dejavnikov. Pomanjkanje snega je povzročalo: * odpovedi, * prestavitve, * spremembo lokacij, * spremembo smučarskih tekmovanj v pohodne oblike, * izvedbo na drugih območjih, * v skrajnem primeru izvedbo brez smuči. Najbolj izraziti primeri so leta 1960, 1962, 1976, 1978, 1983, 1988 in 1992. ===Organizacijska kakovost=== Leto 1977 je pomemben primer. Biatlonsko prvenstvo je bilo razveljavljeno zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge. To kaže, da samo obstoj snega ni bil dovolj – potrebni so bili tudi ustrezni organizacijski in infrastrukturni pogoji. ===Politične spremembe=== Največja politična sprememba se je zgodila v začetku devetdesetih let. Leta 1991 JLA ni več sodelovala. Po osamosvojitvi je bilo patruljno tekmovanje preoblikovano v prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, nato pa v tekmovanje Slovenske vojske in slovenske policije. ===Ustanovitev Slovenske vojske in Gorske šole=== Leta 1996 je ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske vplivala na uvedbo mednarodne udeležbe. Patruljno tekmovanje je tako dobilo novo mednarodno vojaško razsežnost. ===Spreminjanje športnih interesov=== V devetdesetih letih se ob tradicionalnem patruljnem tekmovanju pojavijo gorsko kolesarstvo, orientacijska tekmovanja, kegljanje, rokomet in druge rekreativne vsebine. To kaže na prehod iz klasične zimskošportne prireditve v širšo športno-rekreativno manifestacijo. ==Sklepni razvoj== Prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je razvijala v več jasno prepoznavnih obdobjih. '''V letih 1952–1957''' se je oblikovala spominska slovesnost in iskale so se nove oblike ohranjanja spomina na dražgoško bitko. V tem obdobju so se razvili množični pohodi, kulturni programi, vojaški prikazi in delo z mladino. '''Leta 1958''' je nastala organizirana zimskošportna prireditev Po stezah partizanske Jelovice. Njeno jedro je predstavljal patrolni pohod oziroma patruljni tek, ki je neposredno povezal partizansko tradicijo s športom in predvojaško vzgojo. '''V letih 1959–1965''' se je program hitro širil. Patruljnemu teku so se pridružili posamezni smučarski teki, veleslalom, slalom, sankanje, skoki, šolska tekmovanja in leta 1965 biatlon. '''V letih 1966–1970''' je prireditev doživela močan športni in vzgojni razvoj. Biatlon je postal državno oziroma republiško prvenstvo, program se je razširil na številne gorenjske kraje, vključevanje mladine pa je dobilo pomembno kulturno in literarno razsežnost. '''V letih 1971–1975''' je prireditev dosegla nov vrh. Patruljni teki so se institucionalizirali v okviru Teritorialne obrambe, sodelovale so JLA, milica, športne in družbene organizacije ter reprezentance republik. Leta 1974 se je pojavil Jugoslovanski memorialni smučarski pokal, leta 1975 pa mednarodni biatlon in množična udeležba. '''V drugi polovici sedemdesetih let''' je začelo prihajati do postopnega krčenja posameznih klasičnih športnih disciplin. Na to so vplivali pomanjkanje snega, finančne omejitve, organizacijski problemi in razvoj novih oblik tekmovanj. Leta 1977 je bilo zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge razveljavljeno republiško prvenstvo v biatlonu, po letu 1977 pa v pregledanih virih ni več omenjeno. '''V osemdesetih letih''' je prireditev kljub temu dosegla vrhunec množičnosti. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji. Povezovala je pohode, športna tekmovanja, vojaške patruljne tekme, orientacijska tekmovanja, veteranska srečanja, kulturni program in množično spominsko slovesnost. Udeležba je dosegala približno 4.000 do 5.000 ljudi. Obenem se je pokazalo, da je bila prireditev izredno odvisna od vremenskih razmer. Leta 1983 so patruljno prvenstvo izvedli brez smuči, leta 1987 so tekmovanja zaradi sneženja, vetra in mraza prestavljali na Jelovico, leta 1988 pa zaradi popolnega pomanjkanja snega ni bilo veleslaloma. '''Leta 1991''' je politična sprememba povzročila prelom v tradicionalnem vojaškem delu prireditve. JLA kljub povabilu ni več sodelovala. Hkrati so se pojavile nove rekreativne športne vsebine, predvsem gorsko kolesarstvo. '''V letih 1992–1995''' se je prireditev prilagajala novemu slovenskemu okolju. Patruljno tekmovanje se je nadaljevalo kot odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, pogosto na Pokljuki, program pa so dopolnjevali kolesarstvo, taborniki, kegljanje in rokomet. '''Leta 1996''' je z ustanovitvijo Gorske šole Slovenske vojske prišlo do novega preobrata. Patruljno prvenstvo je dobilo mednarodno udeležbo. '''Od leta 1997''' dalje je patruljno tekmovanje postalo odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Organizacijsko se je vse bolj osamosvajalo od prvotne prireditve, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko. '''Do leta 2000''' se je tako iz prvotnega patruljnega pohoda razvila cela vrsta različnih tekmovalnih tradicij. Nekatere so trajale le nekaj let, druge več desetletij. Najdaljša in najpomembnejša razvojna linija je bil patruljni tek, ki se je iz leta 1958 prek Teritorialne obrambe razvil v mednarodno vojaško prvenstvo Slovenske vojske in slovenske policije. Celoten razvoj lahko zato razumemo kot prehod: '''spominska slovesnost → spominska in predvojaška prireditev → večdisciplinarna zimskošportna prireditev → množična športno-spominska in vzgojna manifestacija → vojaško-športna in rekreativna prireditev → mednarodno vojaško tekmovanje ob ohranjanju spomina na Dražgoško bitko.''' Prav v tem prepletanju spomina, športa, vzgoje, vojaške tradicije, množičnosti in pozneje rekreacije je bila posebnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Njena zgodovina zato ni samo zgodovina posameznih tekmovanj, ampak tudi zgodovina spreminjanja načina, kako so se na Gorenjskem spominjali dražgoške bitke in kako so ta spomin povezovali z družbenim, športnim in vzgojnim življenjem. ==Razvoj prireditve od 1980 do 2000== V začetku osemdesetih let so dražgoške prireditve že predstavljale eno pomembnejših in najbolj množičnih zimskih spominskih prireditev v Sloveniji. Njihova osnovna vsebina je ostajala nespremenjena: spomin na dražgoško bitko, padle borce Cankarjevega bataljona in ustreljene domačine ter ohranjanje spomina na narodnoosvobodilni boj. Hkrati pa se je prireditev vse bolj razvijala v širši sklop različnih dejavnosti, pri čemer je osrednja slovesnost postajala le eden od delov večdnevnega oziroma širše zasnovanega dogajanja. Iz posameznih dogodkov je vse bolj mogoče razbrati, da prireditev ni bila zgolj ponavljanje ustaljene tradicije. Ob njej so se odpirala vprašanja o načinu ohranjanja zgodovinskega spomina, odnosu med generacijami ter o tem, kako preteklost približati mladim. V tem obdobju se je nadaljevala tudi množičnost prireditve. Na osrednje slovesnosti in pohode so prihajali ljudje iz različnih krajev Slovenije, med njimi planinci, taborniki, šolarji, mladi, borci, pripadniki Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter drugi obiskovalci. Ob posameznih prireditvah so se udeleževali tudi Slovenci iz zamejstva. Do konca osemdesetih let je prireditev že imela več desetletij dolgo tradicijo in je po ocenah organizatorjev v prvih tridesetih letih privabila več kot 120.000 pohodnikov. Množičnost je bila zato vse bolj ena njenih temeljnih značilnosti. Hkrati se je razvijala kulturna in izobraževalna vsebina. Ob osrednji slovesnosti so nastopali Partizanski pevski zbor, pihalni orkestri, recitatorji in dramski igralci, organizirana so bila srečanja z nekdanjimi borci, mladi pa so sodelovali tudi s svojimi literarnimi deli. Kulturni program je bil sprva tesno povezan s partizansko in revolucionarno tematiko, vendar so organizatorji že v osemdesetih letih začeli razmišljati o njegovi prenovi in večji odprtosti. V začetku devetdesetih let se je ta proces še izraziteje nadaljeval, saj je bilo vse več prizadevanj, da bi prireditev vsebinsko prilagodili novim družbenim razmeram in jo približali širšemu krogu obiskovalcev. Pomembna sprememba je bila tudi spreminjanje odnosa do zgodovinskega spomina. V osemdesetih letih je bila dražgoška bitka še izrazito predstavljena kot eden ključnih simbolov narodnoosvobodilnega boja in revolucionarnega izročila. Govori na osrednjih slovesnostih so poleg zgodovinskega pomena vse pogosteje posegali tudi v vprašanja sedanjosti: vlogo mladih, družbene spremembe, odgovornost do prihodnosti, obrambno pripravljenost in vprašanja razvoja jugoslovanske družbe. Spomin na preteklost je tako vse bolj služil tudi kot izhodišče za razpravo o aktualnih družbenih vprašanjih. Ob koncu osemdesetih let pa se je začela izraziteje spreminjati tudi politična in družbena vsebina prireditve. Govori na dražgoških slovesnostih so postajali bolj odprti do vprašanj političnih sprememb, demokracije in pravice novih generacij, da same oblikujejo prihodnost. To je bilo posebej očitno leta 1989, ko je osrednji govor že neposredno odražal takratno politično krizo v Jugoslaviji in zahteve po večji politični odgovornosti, svobodnejšem odločanju in politični konkurenci. Dražgoše tako niso bile več samo prostor obujanja preteklosti, temveč tudi prostor izražanja različnih pogledov na družbeni razvoj. Leta 1980 je v Dražgoše prišlo več kot pet tisoč ljudi. Poleg osrednje slovesnosti so leto zaznamovala srečanja nekdanjih borcev, med drugim ponovno srečanje preživelih pripadnikov Selške in Jelovške čete Gorenjskega odreda na Češnjici. Ob spominih na vojna leta, vključevanje mladih v partizanske enote, okupatorjeve povračilne ukrepe in izseljevanje prebivalstva je postajalo očitno, da je z odhajanjem neposrednih udeležencev vojne vse pomembnejše tudi zapisovanje njihovih pričevanj. Dražgoše so bile obenem prepoznane kot pomemben zgodovinski kraj tudi zunaj slovenskega prostora, kar je potrjeval obisk ameriških vojnih veteranov. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. Prav v tem obdobju je pomembno vprašanje postala tudi zgodovinska verodostojnost prikazovanja dražgoške bitke. Posebno odmeven je bil projekt filma oziroma televizijske ekranizacije Dražgoška bitka. Preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v domicilnem odboru, so opozarjali na organizacijske in finančne težave ter na zgodovinske netočnosti v scenariju. Projekt so podpirali, vendar so zahtevali, da se pri njegovem nastajanju upoštevajo pričevanja neposrednih udeležencev in preverjena zgodovinska dejstva. Razprava o filmu je tako prerasla vprašanje same produkcije in postala tudi razprava o odgovornosti pri umetniškem prikazovanju zgodovine. Ob 25. jubilejni prireditvi leta 1982, ki je bila posvečena 40. obletnici dražgoške bitke, se je že jasno pokazala potreba po razmišljanju o prihodnosti prireditve. Več kot štiri tisoč udeležencev je potrjevalo njeno množičnost, vendar so organizatorji in dolgoletni udeleženci opozarjali, da bo za nadaljevanje tradicije potrebna tudi vsebinska prenova in večja privlačnost za mlajše generacije. V naslednjih letih je zato več pozornosti dobila prav mladina. Leta 1984 so bili učenci nagrajeni za spise o narodnoosvobodilnem boju in dražgoški bitki, s čimer je spomin začel dobivati tudi izrazitejšo vzgojno in izobraževalno razsežnost. Bičkova skala ''Ko so fašisti proti Dražgošam drli, ''v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto,'' ''ste se Cankarjevega bataljona borci vrli ''sovragu junaško uprli.'' ''Nad vasico se dviga siva pečina,'' ''ki Nemci so vzeli jo na petelina,'' ''kjer hrabra sta Bička tovariše svoje'' ''bodrila, delila jim zadnje naboje ...'' ''»Le hrabro, tovariši, branite to vas,'' '' ''ki deželi slovenski ponos je in kras!'' ''Nikdar ne bežite pred temi pesjani, ''ki radi živeli bi tu, med gorami.'' ''Verujte, da napočil svobode bo dan,'' ''ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!«'' ''To Bičkove zadnje bile so besede'' '' ''''na skali, s krvjo prepojeni,'' ''ki nosi ponosna njegovo ime'' ''in nas spominja na vojno gorje.'' Guzej Jožica, 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica Ob 40. obletnici osvoboditve leta 1985 se je v ospredje znova postavilo vprašanje odnosa med generacijami. Govori in spremljajoči dogodki so poudarjali, da zgodovinski spomin nima pomena samo za generacijo, ki je vojno doživela, temveč tudi za mlajše, ki morajo njene izkušnje razumeti v času, ko neposrednih prič počasi zmanjkuje. Leta 1986 je generalmajor Edvard Pavčič v Dražgošah pomen Cankarjevega bataljona in njegovega odpora povezal tudi z vprašanjem obrambne pripravljenosti ter vrednot, ki naj bi se prenašale na mlajše rodove. Poseben mejnik je pomenila 30. prireditev leta 1987. V treh desetletjih se je v Dražgošah zbralo več kot 120.000 obiskovalcev, prireditev pa je postala ena pomembnejših spominskih tradicij na Gorenjskem. Slavnostni govornik Milan Kučan je govoril o zgodovinskem spominu, odgovornosti do svobode in pomenu odprte javne razprave. Ob jubileju je bilo mogoče pogledati tudi na ljudi, ki so prireditev dolga leta soustvarjali, med njimi Janeza Lušino – Malija in druge organizatorje, ki so skrbeli, da je spomin na Dražgoše ostajal živ. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti. V drugi polovici osemdesetih se je vse bolj spreminjal tudi širši družbeni okvir. Leta 1988 je Tone Anderlič pomen zgodovinskega spomina povezal s problemi tedanje jugoslovanske družbe in položajem mladih. Spomin na preteklost po njegovem ni smel ostati sam sebi namen, ampak naj bi pomagal razumeti sedanjost in iskati poti v prihodnost. Leto pozneje je Andrej Verbič govoril o odporu, osebni svobodi in odgovornosti posameznika. Tako se je ob dražgoški tradiciji začelo odpirati tudi vprašanje, kako razumeti vrednote upora v času, ko se je politična in družbena ureditev že hitro spreminjala. Leto 1990 je prineslo prelom. Slovenija in Jugoslavija sta vstopali v obdobje velikih političnih sprememb, s tem pa se je spreminjal tudi odnos do tradicije narodnoosvobodilnega boja. Slavnostni govornik 33. spominske prireditve je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Nove politične zveze in stranke je pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. To leto je zaznamovala smrt Iva Šubica. Pomenila je izgubo človeka, ki je bil hkrati pričevalec dogodkov in eden tistih, ki so njihovo podobo ohranjali v umetnosti. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko. Leta 1991 se je vprašanje prihodnosti prireditve zaostrilo. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile. Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 gostile 34. spominsko prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečeno 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda, ter znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. Poudarjali so, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek. Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke. Petdeseta obletnica dražgoške bitke leta 1992 je bila zato pomemben preizkus novega obdobja. Prireditev ni bila več umeščena v nekdanji državni in politični okvir, temveč se je poskušala povezati z nastajanjem slovenske države. V programu so organizatorji iskali vzporednice med ustanovitvijo štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 in mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Dražgoše so tako postale prostor, kjer se je poleg spomina na vojno preteklost začelo govoriti tudi o povezavi med zgodovinskimi prizadevanji za svobodo in nastankom samostojne Slovenije. Leta 1994 je bilo osrednje sporočilo pomembno in zapisano v besedah: »Samo vojne nikdar več. Nikakršne, ne med nami, ne s kom drugim.« Slavnostni govornik dr. Ivan Kristan je pozval k spravi, ki so jo v državah protihitlerjevske koalicije že uresničili, z besedami: »Medvojna generacija je bila žrtev razdvojenosti v dva nasprotujoča si tabora. Sedanjo generacijo in generacije, ki prihajajo, moramo razbremeniti tega težkega zgodovinskega bremena. Sprava naj prepreči, da bi sence preteklosti zavladale nad sedanjostjo in prihodnostjo, saj je življenje med mladimi že stkalo normalne človeške vezi.« S tem se je vprašanje spomina na dražgoško bitko vse bolj povezovalo tudi s prizadevanjem, da bi zgodovinska razhajanja ne obremenjevala prihodnjih generacij. Istega leta so se začele priprave na obeležitev 50. obletnice konca druge svetovne vojne. V ospredju je bil tudi predlog za postavitev dveh kovinskih informativnih plošč na ograji razgledne ploščadi na vrhu spomenika. Na prvi bi bil s shematskim prikazom predstavljen potek dražgoške bitke – pomembne lokacije, razpored Cankarjevega bataljona, nastopanje in prodor sovražnika ter smer umika Cankarjevega bataljona. Druga bi vsebovala statistične podatke o številu in oborožitvi borcev Cankarjevega bataljona ter napadalca, njegovih izgubah, trajanju spopada, številu mrtvih in ranjenih, civilnih žrtvah ter porušenih in požganih objektih. Komisija za zgodovinsko, spomeniško in informativno dejavnost pri ZB Škofja Loka je predlog utemeljila s tem, da bi obiskovalci z razgledne ploščadi poleg razgleda dobili tudi pregleden prikaz območja, na katerem je potekala bitka. Odbor za pripravo prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je s postavitvijo plošč strinjal, vendar je ocenil, da jih do osrednje prireditve 8. januarja 1995 ne bo mogoče pripraviti. Predlagali so, da bi jih postavili najpozneje do 50. obletnice osvoboditve 9. maja, pred tem pa bi bilo treba pridobiti soglasje avtorja spomenika. Iz gradiva ni razvidno, da bi bil predlog tudi uresničen. Član odbora Tone Mlakar, ki je bil zadolžen za pridobitev soglasja, se namreč pozneje ni več udeleževal sestankov in soglasje verjetno ni bilo pridobljeno.[RŠ1.1] Na prireditvi leta 1995 se je razprava o pomenu Dražgoš še tesneje povezala z vprašanjem slovenske državnosti in zgodovinskega spomina. Slavnostni govornik dr. Dimitrij Rupel, takratni ljubljanski župan, je v svojem govoru dražgoško bitko umestil v širši tok slovenske zgodovine, od starejših prizadevanj za narodno in politično samostojnost do nastanka države: »So državniki in so politiki. Kdor nima spomina, je morda politik, vendar ne more biti državnik. Človek brez spomina je kot telo brez duše, narod brez spomina ne more postati država. Slovenska država je res dosežek naše generacije. Toda ta dosežek ne bi bil mogoč brez zgodovinskih dosežkov in prizadevanj od Trubarja in Prešerna, od Cankarja do Maistra, od Majniške deklaracije 1917 do dražgoške bitke 1942; od osvoboditve leta 1945 do Majniške deklaracije 1989. Sanje dražgoških junakov so se odtisnile v sanjah moje generacije; te sanje pa so se uresničile v plebiscitu leta 1990, v zmagovitih dejanjih leta 1991 in v mednarodnem priznanju januarja 1992, ki je bilo v marsičem odvisno od fantastičnega preobrata evropske (in še posebej nemške) politike, ki je trajala pol stoletja.« Prva polovica devetdesetih je bila tudi čas odprtih polemik o pomenu narodnoosvobodilnega boja in dražgoške bitke. V medijih so se stopnjevali spopadi nasprotnikov vsakokratnih dražgoških prireditev v januarju z organizatorji oz. z zagovorniki oboroženega odpora proti okupatorskim silam. Čutiti je bilo negotovost glede ohranjanja tradicije spominski prireditev v Dražgošah. Negotovost glede prihodnosti prireditve je leta 1996 spodbudila organizacijske spremembe. Dotedanji odbor se je preoblikoval v Organizacijski komite Po stezah partizanske Jelovice, katerega ustanovitelj je bil Republiški odbor ZZB NOB Slovenije, sedež pa je bil pri ZB NOB Škofja Loka. Odbor je sestavljalo 11 članov, poleg dosedanjih osmih še predstavnika Občine Železniki ter po enega predstavnika področja Gorenjske in Ljubljane. Sprememba je bila namenjena predvsem jasnejši organizaciji in zagotavljanju nadaljevanja tradicije v novih razmerah. '''Glasova preja''' V okviru 40. prireditve Po stezah partizanske Jelovice – Dražgoše 97 in ob 55. obletnici dražgoške bitke je organizacijski komite pri ZB NOB Škofja Loka sprejel obsežen program športnih, spominskih in kulturnih dogodkov. Ena od novosti pri proslavljanju spomina na edinstven spopad med Davidom in Goljatom v drugi svetovni vojni na naših tleh je bila odločitev za pogovor poznavalcev na temo Upor kot moralno dejanje. Dogodek je bil napovedan za 12. december, točno en mesec pred osrednjo dražgoško proslavo 12. januarja 1997, in sicer v gostilni na Vidmu v Poljanah. Kot organizatorja sta bila na vabilu navedena časopis Gorenjski glas in Združenje borcev NOB Škofja Loka. Med napovedanimi gosti je izstopal mariborski naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, sledili so zgodovinar Jože Dežman, prvoborec France Kavčič, Zdravko Krvina, predsednik organizacijskega komiteja, in drugi. Za moderatorja pogovora je bil napovedan stalni sodelavec Glasove priloge Odprte strani publicist in filozof Miha Naglič. Član organizacijskega komiteja za dražgoške prireditve Miloš Rutar se je takoj lotil priprav in sestavil seznam desetih aktivnih in uglednih oseb, ki bi iz poznavanja tematike in lastnih izkušenj pripravile kratek sestavek, do dveh tipkanih strani in 3 minute za prezentacijo. Predvideno sodelujoči: • France Kavčič: Zakaj Cankarjevci v Dražgoše • Ivan Jan: Gorenjska konec leta 1941 • Janez Lušina: Vojaški del dražgoške bitke • Ludvik Jelenc: Bil sem med talci • dr. Slavica Pentek: Obnova požganih Dražgoš • Miloš Rutar: Spominske športne prireditve v Dražgošah • Franci Lušina: Mladi in dogodki v Dražgošah • Jože Stanonik: Nočni pohodi s Pasje ravni • Ivan Križnar: Pomen dražgoške bitke • Zdravko Krvina: Dražgoše danes in jutri Kolikor je razbrati iz moderatorjevega povzetka razprave Poljanska vstaja – junaštvo, norost in krepost, ki je bila objavljena v Glasovi prilogi teden dni kasneje, Rutarjeva zamisel scenarija ni bila izvedljiva. Škof, ki je javnosti poznan kot upornik znotraj Cerkve, se je odzval vabilu na Glasovo prejo, da bi oborožene upornike pozimi 1941/42 pozdravil in jih ob vedno novih poskusih razvrednotenja njihovega tedanjega početja potolažil in ohrabril v prepričanju, da je bil njihov upor moralno dejanje. Čeprav so bile takrat in so še danes politične ocene njihovih dejanj različne. Vodenje razprave o tem, ali se ima obsojeni narod pravico upreti, je izkušenemu moderatorju komaj uspevalo. Legendarnega Maksa Krmelja - Matijo, narodnega heroja, je moral prekiniti. Ni bilo lepo, mož je imel tudi svoj prav, a bilo je potrebno, ker bi se sicer vsa stvar sprevrgla v »Še pomnite, tovariši?« Da bi pogovor usmeril v iskanje resnice, je moderator vprašal naslovnega škofa, kako je bil oborožen upor združljiv z globokim krščanskim prepričanjem ljudi iz teh krajev in naukom Cerkve, da mora biti kristjan ponižen in potrpežljiv. Upor je naslovni škof označil za visoko moralno dejanje Slovencev. Tako ga je ocenjeval tudi Edvard Kocbek, ideolog Osvobodilne fronte. Nacistični propagandni minister je v svojih spominih napisal, da Nemci v Sloveniji ne ravnajo prav. Šele po vojni bi smeli začeti s ponemčevanjem. Sedaj pa gredo vsi v partizane, Nemčija pa mora imeti na jugoslovanskem območju kar 17 divizij, ki bi jih lahko uporabili drugje. Upor je opravičljiv tudi s katoliškega vidika, ker je šlo za samoobrambo pred tiranom, ki ni imel legitimne oblasti. To je bila vsiljena oblast z namenom uničiti Slovence. Kocbek je dejal, da se je zaradi upora spremenil slovenski narodni značaj: iz naroda hlapcev je nastal narod upornikov. Kadar hoče kdo zaničevati partizanstvo, se spoštovanje do upora poveča. Ljudje mislijo s svojo glavo. Socializem je zagovarjal bolj pravičen in human družbeni red, nacizem pa je bil za pekel na zemlji. Partizani so se bojevali predvsem za svobodo slovenskega naroda. Tudi Cerkev naj bi bila po Kocbeku po vojni drugačna: ne več klerikalna, ampak evangelijska. Dva tedna po Glasovi preji v Poljanah je bil v Sobotni prilogi Dela objavljen še prispevek Miha Nagliča Upor kot moralno dejanje. Že na Glasovi preji je dr. Grmiča vprašal, kako razlaga dejstvo, da so se ljudje v teh krajih, praktično vsi kristjani, tako množično dvignili v upor – glede na to, da se je od krščansko vzgojenega človeka pričakovalo, da se tudi v težavah drži ponižno in potrpežljivo. Odgovoril je približno takole: Na Štajerskem se je dogajalo enako nasilje kot na Gorenjskem. Pozaprli so duhovnike in učitelje ter zavedne in poznane ljudi, jih strpali v taborišča in jih pregnali na Hrvaško. S tega stališča je spraševanje o upravičenosti upora neumno. Ker smo se uprli in se nismo spraševali, katerega prepričanja je kdo, so Nemci lahko uresničili le prvi del svojega načrta in odložili naslednje korake, ki bi pripeljali do iztrebljenja našega rodu. To je bilo visoko moralno dejanje Slovencev. Zapomnimo si ga. Tega si kratko malo ne smemo pustiti vzeti, čeprav poskušajo nekateri vse stvari obrniti na glavo. Svoje razmišljanje o junaštvu in norosti poljanskih vstajnikov, ki so se decembra 1941 pridružili Cankarjevemu bataljonu, Naglič zaključi s spoznanjem: »Poljanska vstaja in dražgoška bitka sta bili junaški dejanji upora v razmerah, ko so se nedvomno hudo in podaljševano kršile temeljne človeške pravice (od uporabe lastnega jezika do bivanja v lastni hiši); ko ni bilo več utemeljenega upanja na preživetje; ko je bilo nemogoče po pameti predvideti boljše rešitve. Bili sta svojevrstna norost, ker morda še niso bila izčrpana vsa druga sredstva in ker sta izzvali še hujše »nerede« (represalije nad civilnim prebivalstvom). (So bile te hujše, kakor bi bilo nadaljevanje izseljevanja in s tem ponižnega in potrpežljivega umiranja rodu?) In ne nazadnje: upreti se je bilo tedaj in bi bilo v podobnih razmerah še sedaj »visoko moralno dejanje«, tako rekoč dolžnost in s tem krepost. V tej luči se uporna, nora in krepostna dejanja iz tistih časov znova zasvetijo.« Jubilejna prireditev leta 1997 je bila obenem priložnost za pogled na ljudi, ki so bili neposredno povezani z dražgoško bitko. Od šestnajstih še živečih borcev Cankarjevega bataljona se je tradicionalnega srečanja teden dni pred prireditvijo v gostilni Na Vidmu v Poljanah udeležilo devet. Njihova vse manjša generacija je še enkrat opozorila, da se je težišče spomina neizogibno prenašalo od neposrednih prič na zgodovinske zapise, dokumente in pripovedi naslednjih generacij. K drugačnemu praznovanju kot v prejšnji letih pa je največ prispevalo vreme, predvsem debela snežna odeja in polomljeno drevje, ki je padlo na ceste in poti proti Dražgošam, je poročal časopis Delo. In še, da je bil po besedah vodje pohod s Pasje ravni do Dražgoš najtežji doslej, saj je bilo treba zaradi ovir na poti delati številne obhode ali plezati čez podrto drevje. Slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl je v kratkem nagovoru poudaril, da praznovanje v Dražgošah ne potrebuje veliko besed in da tu praznujemo slovenski ponos, o čemer govori zgodovina. Po njegovem so bile Dražgoše s svojo bitko velika postaja na naši tisočletni, največkrat mučni in samo včasih za silo udobni poti. V poznih devetdesetih je tako prireditev vse bolj postajala prostor soočanja različnih pogledov na preteklost. Ni šlo več samo za ohranjanje tradicije, temveč tudi za vprašanje, kako jo umestiti v zgodovino samostojne Slovenije in kako ob spominu na vojno preprečiti nove delitve. Leta 1999 je Ciril Zlobec govoril prav o potrebi po preseganju zamer in razdvajanja. Iz osebne izkušnje nekdanjega partizana je izpostavil povezanost borcev in civilnega prebivalstva ter pomen Dražgoš kot dela zgodovine, ki je ni mogoče ločiti od širše slovenske poti skozi vojno, osvoboditev in poznejše nastajanje države. V skoraj dveh desetletjih se je podoba prireditve Po stezah partizanske Jelovice pomembno spremenila. Iz množične spominsko-športne prireditve, globoko vpete v politični in družbeni prostor nekdanje Jugoslavije, je v devetdesetih letih postopoma postajala predvsem prostor zgodovinskega spomina in javnega premisleka o preteklosti. Dražgoše so ostajale kraj spomina na Cankarjev bataljon, padle borce in domačine ter na trpljenje prebivalstva, obenem pa so postajale tudi prostor razprav o odnosu med preteklostjo in sedanjostjo, o generacijskem prenosu spomina, o spravi in o mestu narodnoosvobodilnega boja v zgodovini samostojne Slovenije. Prav v tem spreminjanju pomena je mogoče videti pomemben del zgodovine same prireditve. ==Razvoj prireditve od 2000 do 2025== Vstop v novo tisočletje je dražgoške prireditve dočakal kot že dobro uveljavljen množični spominski in pohodniški dogodek. Njena temeljna značilnost je ostajala povezanost spomina na dražgoško bitko s pohodništvom, rekreacijo in druženjem. Ob tradicionalnih poteh se je uveljavljal tudi nov pohod iz Železnikov preko Ratitovca in Jelovice v Dražgoše, ki je bil prvič izveden leta 2000 in je v naslednjih letih hitro pridobival udeležence. V prvih letih novega stoletja je prireditev privabljala več tisoč ljudi, v posameznih letih tudi več kot 6000 oziroma 7000 obiskovalcev. Množičnost je tako ostala ena njenih najpomembnejših značilnosti. V prvih letih po letu 2000 se je vse bolj spreminjalo razumevanje samega značaja prireditve. Organizatorji so poudarjali, da Dražgoše niso več zgolj tradicionalno partizansko srečanje, temveč širše srečanje ljudi, ki spoštujejo Slovenijo in zgodovinski spomin. S tem se je nadaljeval proces vsebinskega odpiranja, ki se je začel že v devetdesetih letih. Pomembno je postajalo, da so bili na prireditvi dobrodošli ljudje različnih generacij in različnih pogledov. Pri tem ni šlo za opuščanje spomina na narodnoosvobodilni boj, temveč za njegovo vključevanje v širši okvir spominjanja na vojno, odpor, žrtve in posledice nasilja. Dražgoše so tako postopoma dobivale značaj prostora, kjer se prepletajo zgodovinski spomin, pohodništvo, kulturni program in druženje. Ta razvoj se je pokazal tudi v govorih slavnostnih govornikov. V ospredju niso bila več samo vprašanja narodnoosvobodilnega boja, temveč tudi strpnost, mir, sprava in skupna prihodnost. Leta 2004 je bilo posebej poudarjeno, da naj bodo Dražgoše kraj miru in druženja ljudi različnih pogledov in ideologij, ne pa prostor političnih in ideoloških sporov. Podoben poudarek se je pojavljal tudi pozneje. V tem obdobju je prišlo do pomembnega poudarka, ki je vplival na vsebino prireditve: spomin se ni več osredotočal samo na Cankarjev bataljon in njegove borce, temveč vse bolj tudi na civilno prebivalstvo. Ob tradicionalnem spominjanju na padle borce se je vedno jasneje poudarjalo tudi trpljenje domačinov, ki so bili žrtve nemškega maščevanja. Dražgoška zgodba je bila tako predstavljena kot širša tragedija vasi in njenega prebivalstva, ne samo kot vojaški spopad med partizani in okupatorjem. Spomin na 41 umorjenih domačinov je postal sestavni del osrednje spominske vsebine. S tem se je razumevanje dražgoških dogodkov razširilo. Prireditev ni bila več namenjena samo obujanju spomina na partizanski boj, ampak tudi spominjanju civilnih žrtev, uničenja vasi in posledic vojnega nasilja. Ta poudarek je bil pomemben tudi za poznejše širjenje prireditve v smeri splošnejšega spominjanja na vojno in njene posledice. Poseben razvojni vrh je predstavljalo jubilejno obdobje okoli petdesete prireditve leta 2007. Ob 65. obletnici dražgoške bitke je bilo v Dražgošah po ocenah organizatorjev med osem in deset tisoč ljudi, kar je bilo do takrat rekordno število. Rekordna je bila tudi udeležba na najzahtevnejših nočnih pohodih. Jubilejna izvedba je pokazala, da je prireditev tudi po petdesetih letih lahko ohranila svojo množičnost. Osrednjo slovesnost je spremljal razmeroma obsežen kulturni program, v katerem so sodelovali Orkester Slovenske vojske, Partizanski pevski zbor, pevski solisti in drugi izvajalci. Prisotnost Slovenske vojske je predstavljala tudi nadaljevanje nekdanjega povezovanja prireditve z obrambnimi strukturami, vendar v novih državnih okoliščinah. Obenem je jubilejna prireditev pokazala, da so politična in zgodovinska vprašanja še vedno lahko del javne razprave ob Dražgošah. Govor slavnostnega govornika je vseboval ostrejše poudarke o odnosu do partizanstva in spreminjanju pogleda na medvojno zgodovino, del prvotno pripravljenega besedila pa je bil pred slovesnostjo omiljen. To kaže, da so bile Dražgoše tudi v novem stoletju prostor, kjer se je prepletal zgodovinski spomin z aktualnim razumevanjem preteklosti. Po jubilejnem letu se je še izraziteje uveljavljala težnja, da bi prireditev predstavljala prostor miru, strpnosti in sprave. To je bilo posebej vidno leta 2008, ko je slavnostni govornik poudarjal potrebo po odpuščanju in preseganju nestrpnosti pri obravnavi zgodovinskih vprašanj. Podoben poudarek se je pojavljal tudi pri drugih slovesnostih. Prireditev je tako postopoma pridobivala širšo družbeno vsebino. Spomin na vojno ni bil več predstavljen samo kot vprašanje odnosa do preteklosti, ampak tudi kot opozorilo na pomen miru in strpnosti v sedanjosti. Ob tem so nekateri govorniki v svoje nastope vključevali tudi aktualna družbena vprašanja, kot so socialne razlike, dostop do blaginje, vpliv in moč ter odgovornost države in družbe. Dražgoše so zato ob koncu prvega desetletja 21. stoletja postajale prostor, kjer se je zgodovinski spomin povezoval z razmislekom o sodobni družbi. Pri tem pa je ostajala osrednja točka spomin na žrtve in pomen ohranjanja zgodovinskega spomina. Pomemben del razvoja je bilo tudi širjenje kulturnih in izobraževalnih vsebin. Ob osrednji slovesnosti so nastopali Orkester Slovenske vojske, Partizanski pevski zbor, različni pevski solisti, igralci, recitatorji in drugi izvajalci. Kulturni program je tako ostal pomemben način oblikovanja skupnega spomina. Ob tem se je zgodovina Dražgoš vse bolj predstavljala tudi prek knjig, filmov, publikacij in drugih oblik dokumentiranja. Leto 2010 je bilo povezano z vprašanjem spomenika v Dražgošah. Organizatorji so opozarjali na njegovo dotrajanost in na nujnost obnove, saj so poškodbe že dosegle nevarne razsežnosti. S tem je poleg samega spomina na dražgoške dogodke v ospredje stopilo tudi vprašanje ohranjanja materialne dediščine, povezane s tem spominom. V tem obdobju je postalo vse pomembnejše tudi ohranjanje materialnih nosilcev spomina. Posebej izpostavljeno je bilo stanje osrednjega spomenika v Dražgošah. Po več desetletjih je bil potreben obnove, težave pa so bile povezane tudi z zaščito mozaika pred vlago. Vprašanje obnove je pokazalo, da spomin na dražgoške dogodke ni povezan samo s prireditvijo, ampak tudi z ohranjanjem prostora in materialne dediščine. Organizatorji in lokalna skupnost so se zato soočali tudi z vprašanjem financiranja obnove ter delitvijo stroškov med državo in občino. Kasneje je bila izvedena tudi sanacija spomenika in obnova mozaika. Skrb za spomenik je tako postala sestavni del širše skrbi za ohranjanje dražgoške zgodovinske dediščine. Leta 2011 je umrl član organizacijskega komiteja Tine Zaletel. V zapisnikih je bilo izpostavljeno tudi vprašanje večje prisotnosti prireditve v medijih ter prizadevanje za boljšo predstavitev Dražgoš in zgodovine prireditve. Predlagana je bila ureditev prostora v Domu Cankarjevega bataljona, namenjenega predstavitvi kraja in zgodovinskemu pregledu dražgoških prireditev, pri čemer je bilo predlagano sodelovanje z Loškim muzejem. Spreminjale so se tudi organizacijske zahteve pri izvedbi javne prireditve, zlasti na področju zagotavljanja varnosti in zapore cest. Zaradi obremenitve starejših udeležencev je bila leta 2011 spremenjena tudi organizacija sprejema gostov, saj so jih namesto vračanja v šolo prvič povabili v brunarico. Leta 2012 je minevalo 70 let od dražgoške bitke in 55 let od prve prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Organizatorji so izdali knjigo o Poljanski vstaji, v sodelovanju z Gorenjskim glasom pa tudi brošuro o zgodovini dražgoških prireditev. Pošta Slovenije je ob jubileju izdala posebno znamko in dopisnico. Organizatorji so si leta 2013 prizadevali v pripravo prireditve vključiti čim več domačinov, da bi prireditev kljub svojemu širšemu in državnemu značaju ostajala tesno povezana z vasjo, v kateri se je vsako leto odvijala. Pomembne so bile tudi spremembe v vodstvu organizacijskega komiteja. Zdravko Krvina, ki je več kot 20 let sodeloval pri vodenju prireditve, je umrl 19. avgusta 2013. Na mestu predsednika organizacijskega komiteja ga je nasledil mag. Drago Štefe. V letu 2013 je bila izvedena tudi reorganizacija organizacijskega komiteja, v katerem so bili predvideni trije podpredsedniki, pristojni za prireditve, pohode in finance. Hkrati je bilo vse težje zagotavljati sredstva za izvedbo prireditve, kar je bilo na sejah organizacijskega komiteja izpostavljeno že drugo leto zapored. Pomembna novost leta 2015 je bila tudi širša predstavitev same vasi. V Dražgošah je nastal dokumentarno-predstavitveni film Dražgoše – pri nas je sonce doma, ki je v trinajstih minutah predstavil zgodovino, kulturne in naravne znamenitosti ter sodobni utrip kraja. S tem se je prireditev vse bolj povezovala tudi z lokalno dediščino in identiteto kraja. Obdobje od leta 2015 do 2020 je bilo prav tako predvsem obdobje utrjevanja tradicije in množičnosti prireditve. Leta 2017 je po izvedbi prireditve predsednik komiteja Drago Štefe zaprosil za razrešitev s funkcije predsednika organizacijskega komiteja. Mesto predsednika je tako konec leta 2017 prevzel generalmajor Ladislav Lipič. S tem se je nadaljevalo organizacijsko delo in skrb za ohranjanje prireditve, ki je v več desetletjih postala pomemben spominski, pohodniški in družbeni dogodek. Hkrati pa je bila istega leta podana pobuda za čezmejno sodelovanje s kraji, kjer so se med drugo svetovno vojno zgodile podobne tragedije, kar je predstavljalo pomemben korak k širjenju mednarodne razsežnosti prireditve. V organizacijski komite je bil imenovan tudi nov član Simon Peternel. Ob tradicionalni slovenski razsežnosti se je v tem obdobju začela razvijati tudi mednarodna razsežnost prireditve. Leto 2020 je predstavljalo zaključek več desetletij dolgega obdobja množičnih prireditev v tradicionalni obliki, saj je epidemija covida-19 že v naslednjem letu bistveno spremenila način izvedbe in prvič prekinila ustaljeno obliko množičnega druženja v Dražgošah. Leto se je začelo še v razmerah, ko je prireditev Po stezah partizanske Jelovice lahko potekala na tradicionalni način. Januar je bil še pred začetkom epidemije covida-19 v Sloveniji, zato je bila zimska prireditev izvedena kot običajno – s pohodi, prihodom obiskovalcev v Dražgoše in osrednjo spominsko slovesnostjo. Kmalu zatem pa so se razmere korenito spremenile. Epidemija je v naslednjih mesecih močno posegla v organizacijo številnih javnih, športnih in rekreativnih prireditev. Organizatorji po vsej Sloveniji so se srečevali z omejitvami, zahtevami glede varnosti, negotovostjo in odpovedmi dogodkov. Tudi organizatorjem dražgoške prireditve je bilo jasno, da je izvedba naslednje prireditve lahko vprašljiva. Prireditev, ki je desetletja temeljila na množičnem prihodu pohodnikov in obiskovalcev v Dražgoše, se je morala prilagoditi povsem novim razmeram. Epidemija je postavila pod vprašaj prav tiste prvine, ki so bile za prireditev tradicionalno najznačilnejše: množične pohode, srečanja ljudi, skupno slovesnost in druženje. Leta 2021 zato tradicionalne množične izvedbe ni bilo mogoče izvesti. Osrednja slovesnost je bila posneta v Dražgošah in predvajana prek spleta, skupaj s kulturnim programom in filmom o dražgoški bitki. To je bila pomembna sprememba v več desetletij dolgi zgodovini prireditve, saj je bil zgodovinski spomin prvič množičneje posredovan brez fizičnega zbiranja ljudi na kraju dogodka. Tako je bila leta 2021 zaradi epidemije covida-19 tradicionalna množična prireditev Po stezah partizanske Jelovice prvič nadomeščena z virtualno izvedbo. Osrednja slovesnost 10. januarja 2021 ni potekala pred množico obiskovalcev, temveč so v Dražgošah posneli slavnostni govor, kulturni program in film o dražgoški bitki. Celoten posnetek je bil predvajan na YouTube kanalu Združenja borcev NOB Škofja Loka. S tem je bil spomin na dražgoške dogodke kljub omejitvam dosegel obiskovalce na drugačen način. Spletna izvedba je pokazala, da se lahko prireditev prilagodi tudi takšnim okoliščinam, vendar je hkrati poudarila pomen tistih značilnosti, ki jih splet ni mogel v celoti nadomestiti: skupnega pohoda, prihoda v Dražgoše, srečanja ljudi in skupnega spominjanja pri spomeniku. Leta 2022 se je prireditev postopoma vrnila v fizično obliko, vendar še pod epidemičnimi omejitvami. Omejeno je bilo število obiskovalcev zato je bilo v okolici spomenika zagotovljenih 750 sedežev, veljali so zdravstveni pogoji in zato so obiskovalci morali uporabljali zaščitne maske, omejena je bila ponudba hrane in pijače. Kljub temu sta bila izvedena oba najzahtevnejša tradicionalna pohoda – pohod Po poti Cankarjevega bataljona in nočni pohod iz Železnikov preko Ratitovca v Dražgoše. Leto 2022 je tako pomenilo pomemben korak pri postopnem vračanju prireditve v njeno tradicionalno obliko. Leta 2023 se je prireditev znova vrnila k svoji množičnosti in širšemu obsegu. Poseben pomen je imela tudi njena mednarodna razsežnost. V Dražgoše so bile napovedane delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur- Glane. Gre za kraje, ki so med drugo svetovno vojno prav tako doživeli množično nasilje nad civilnim prebivalstvom. S tem je bila dražgoška zgodba postavljena v širši evropski okvir spomina na vojne zločine in trpljenje civilistov. Vrnitev v živo je pomenila obnovitev tistega načina spominjanja, ki je bil za Dražgoše značilen več desetletij: pohod, prihod v vas, skupno srečanje in osrednja slovesnost pri spomeniku. Ta usmeritev se je izraziteje pokazala po epidemiji. Leta 2023 so bile v Dražgoše povabljene delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur-Glane, krajev, ki sta bila prav tako zaznamovana z množičnim nasiljem nad civilnim prebivalstvom. S tem se je dražgoška zgodba začela umeščati v širši evropski okvir spomina na vojno, okupacijo in trpljenje civilnega prebivalstva. kbo0okpmpcdwhbqbn8zm9pbme1od436 0 4325 85951 85912 2026-10-06T06:40:31Z Hladnikm 30 85951 wikitext text/x-wiki Partizani Jelovške čete so 3. 9. 1941 v Lescah ustrelili petokolonaša Gabrijela Zupana iz Krope [https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Sistory]. Za njegovo smrt je že naslednji dan z življenjem plačalo pet talcev, ki so jih sem pripeljali iz Begunjskih zaporov. Kdo so bili peteri nesrečniki, ki so jih Nemci 4. septembra ustrelili na tem mestu kot odgovor na partizanski uboj Gabrijela Zupana samo en dan prej? Dva Jožeta, dva Antona in en Franc: Jože Bernard (na spomeniku Josip), Jože Dacar, Franc Kraštek (na spomeniku Franjo, v sistory tudi Krastek), Anton Mohorič in Anton Poje. Moški, stari so bili od 33 do 55 let, delavci in zraven še obrtniki, trije so bili člani komunistične partije, trije so bili rojeni v okoliških krajih (Koritno, Črnivec, Besnica), štirje so živeli v Lescah. Gestapo je vedel zanje od začetka okupacije in jih zaprl v Begunje oz. so jih Gestapu izdali sosedje, ko so se iz ilegale mimogrede oglasili doma. Dacar in Poje sta že zaprisegla kot partizana v Jelovški četi, Bernard je bil aktivist OF, vsi so bili delavsko napredno usmerjeni in dejavni. Mimo Sistoryja ni o Gabrijelu Zupanu najti nobenih podatkov. Protikomunistična literatura ga navaja med žrtvami komunističnega nasilja. Po vsej verjetnosti je bil med lokalnimi aktivisti OF oz. delavci tovarne verig, kjer je bil zaposlen kot nočni čuvaj, osumljen kot okupatorjev ovaduh, kot nasprotnik upora proti okupatorju oz. je oviral gverilske sabotaže v tovarni. V tovarni Veriga (kako pomenljivo ime, pomislimo samo na frazo "vtakniti koga v verige", "nadeti komu verige", "ječati v verigah", "strgati politične verige" xxx 'priprava, ki omejuje gibanje in svobodo') xxx Aktiviste je gestapo zapiral v Begunje po tekočem traku, zato so partizani z domnevnimi nemškimi špiclji opravili na kratko. Izdajalci so skupnosti v sramoto, čim prej bi jih rada pozabila, zato za njimi ostane le malo sledu. Rodil se je v Kropi, vendar ga ne najdemo na seznamu vsega petih pobitih kroparskih kolaborantov in partizanskih dezerterjev. Ker je živel v Lescah, ga je sicer natančni kroparski kronist Janez Šmitek prepustil kar Leščanom. Ni znano, kdo konkretno je bil zaradi Zupana zaprt ali oviran. Iz partizanske literature, dokumentarne in leposlovne, spoznamo, kako vseprisotna je bila med vojno izdaja. Petokolonaši (izraz je iz španske državljanske vojne in označuje fašistične enote, ki prikrito delujejo na sovražnikovem področju) so delali za okupatorja že pred vojno, zanje se je vedelo, da občudujejo vse nemško in da bodo upornike pokazali okupatorju. Ampak kruto je gospodaril tudi sum do sosedov, sodelavcev in celo do družinskih članov, da niso morda prestopili k nasprotniku in postali izdajalci. Prestopi niso bili redki, partizanstvo ni bila udobna življenjska izbira, ni prizanašalo z napori in marsikdo ni zdržal. Kdor od partizanskih dezerterjev ali aktivistov se je prijavil okupatorski oblasti, je moral resnost svoje odločitve dokazati z izdajo svojih tovarišev. Ker so poznali organizacijo uporniške strani, so bile njihove izdaje usodne, aktiviste in simpatizerje OF so po vrsti zapirali v zloglasne begunjske zapore. Naj se vrnem k Verigi in asociacijami, ki jih priziva ime tovarne. Poleg pomena suženjstva ima veriga tudi pozitivni pomen sklenjenosti, povezanosti članov skupnosti ("ljudje so sklkenili verigo", "sorodstvena veriga"). Delavci tovarne Veriga so se povezali v uporu proti okupatorju, tamle blizu je padlim postavljen spomenik s sklupturo Toneta Svetine: xxxx erkp5yk73s8cpbr6zi0x00421yadmjj 85952 85951 2026-10-06T07:02:02Z Hladnikm 30 85952 wikitext text/x-wiki Partizani Jelovške čete so v noči med 2. in 3. septembrom 1941 v Lescah ustrelili petokolonaša Gabrijela Zupana iz Krope [https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Sistory]. Za njegovo smrt je že naslednji dan z življenjem plačalo pet talcev, ki so jih sem pripeljali iz Begunjskih zaporov. Kdo so bili peteri nesrečniki, ki so jih Nemci 4. septembra ustrelili na tem mestu kot odgovor na partizanski uboj Gabrijela Zupana samo en dan prej? Dva Jožeta, dva Antona in en Franc: Jože Bernard (na spomeniku Josip), Jože Dacar, Franc Kraštek (na spomeniku Franjo, v sistory tudi Krastek), Anton Mohorič in Anton Poje. Moški, stari so bili od 33 do 55 let, delavci in zraven še obrtniki, trije so bili člani komunistične partije, trije so bili rojeni v okoliških krajih (Koritno, Črnivec, Besnica), štirje so živeli v Lescah. Gestapo je vedel zanje od začetka okupacije in jih zaprl v Begunje oz. so jih Gestapu izdali sosedje, ko so se iz ilegale mimogrede oglasili doma. Dacar in Poje sta že zaprisegla kot partizana v Jelovški četi, Bernard je bil aktivist OF, vsi so bili delavsko napredno usmerjeni in dejavni. Seznam ustreljenih bi bil lahko tudi zelo drugačen. Alojz Kos v knjigi ''Po poti spominov'' poroča, kako so bili za ustrelitev sprva določeni tudi Leščan Anton Dežman in v Lescah živeči Kroparji Janez Gašperšič, Janez Strgovšek, Lenart Petrač in Miha Rajgelj, vsi člani ali simpatizerji Komunistične partije, vendar so zanje posredovali ravnatelj tovarne verig v Lescah Hieng, ki je bil proti temu, da bi streljali delavce tovarne, posestnik Anton Legat, občinski komisar Franc Füreder in občinski tajnik Jože Horvat. Zupanova hčerka je zahtevala celo deset žrtev. Anton Dežman je pozneje še večkrat ušel smrti talca. Njegova sinova Jože in Anton sta bila od junija 1941 v partizanih in udeležena pri požigu žage na Lancovem oktobra 1941. Zaprli so ga v Begunje, kjer je postal bolniški strežnik. Drugega januarja 1942 je bil na seznamu 35 talcev, a je vodja kaznilnice Peter Glanzer za streljanje določil nekoga drugega, ker mu je Dežman zdravil živino v hlevu in skrbel za kaznilniške čebele. Zanj je posredoval tudi ženin brat Franc, ki je od malega živel v Avstriji in bil v tistih dneh kot nemški vojak na dopustu na Bohinjski Beli. Mimo Sistoryja ni o Gabrijelu Zupanu najti nobenih podatkov. Protikomunistična literatura ga navaja med žrtvami komunističnega nasilja. Po vsej verjetnosti je bil med lokalnimi aktivisti OF oz. delavci tovarne verig, kjer je bil zaposlen kot nočni čuvaj, osumljen kot okupatorjev ovaduh, kot nasprotnik upora proti okupatorju oz. je oviral gverilske sabotaže v tovarni. V tovarni Veriga (kako pomenljivo ime, pomislimo samo na frazo "vtakniti koga v verige", "nadeti komu verige", "ječati v verigah", "strgati politične verige" xxx 'priprava, ki omejuje gibanje in svobodo') xxx Aktiviste je gestapo zapiral v Begunje po tekočem traku, zato so partizani z domnevnimi nemškimi špiclji opravili na kratko. Izdajalci so skupnosti v sramoto, čim prej bi jih rada pozabila, zato za njimi ostane le malo sledu. Rodil se je v Kropi, vendar ga ne najdemo na seznamu vsega petih pobitih kroparskih kolaborantov in partizanskih dezerterjev. Ker je živel v Lescah, ga je sicer natančni kroparski kronist Janez Šmitek prepustil kar Leščanom. Ni znano, kdo konkretno je bil zaradi Zupana zaprt ali oviran. Iz partizanske literature, dokumentarne in leposlovne, spoznamo, kako vseprisotna je bila med vojno izdaja. Petokolonaši (izraz je iz španske državljanske vojne in označuje fašistične enote, ki prikrito delujejo na sovražnikovem področju) so delali za okupatorja že pred vojno, zanje se je vedelo, da občudujejo vse nemško in da bodo upornike pokazali okupatorju. Ampak kruto je gospodaril tudi sum do sosedov, sodelavcev in celo do družinskih članov, da niso morda prestopili k nasprotniku in postali izdajalci. Prestopi niso bili redki, partizanstvo ni bila udobna življenjska izbira, ni prizanašalo z napori in marsikdo ni zdržal. Kdor od partizanskih dezerterjev ali aktivistov se je prijavil okupatorski oblasti, je moral resnost svoje odločitve dokazati z izdajo svojih tovarišev. Ker so poznali organizacijo uporniške strani, so bile njihove izdaje usodne, aktiviste in simpatizerje OF so po vrsti zapirali v zloglasne begunjske zapore. Naj se vrnem k Verigi in asociacijami, ki jih priziva ime tovarne. Poleg pomena suženjstva ima veriga tudi pozitivni pomen sklenjenosti, povezanosti članov skupnosti ("ljudje so sklkenili verigo", "sorodstvena veriga"). Delavci tovarne Veriga so se povezali v uporu proti okupatorju, tamle blizu je padlim postavljen spomenik s sklupturo Toneta Svetine: xxxx qf0xlv5ej59kcfwynpp5s07oycrhy9l 85954 85952 2026-10-06T07:17:41Z Hladnikm 30 85954 wikitext text/x-wiki Partizani Jelovške čete so v noči med 2. in 3. septembrom 1941 v Lescah ustrelili petokolonaša Gabrijela Zupana iz Krope [https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Sistory]. Za njegovo smrt je že naslednji dan z življenjem plačalo pet talcev, ki so jih sem pripeljali iz Begunjskih zaporov. Kdo so bili peteri nesrečniki, ki so jih Nemci 4. septembra ustrelili na tem mestu kot odgovor na partizanski uboj Gabrijela Zupana samo en dan prej? Dva Jožeta, dva Antona in en Franc: Jože Bernard (na spomeniku Josip), Jože Dacar, Franc Kraštek (na spomeniku Franjo, v sistory tudi Krastek), Anton Mohorič in Anton Poje. Moški, stari so bili od 33 do 55 let, delavci in zraven še obrtniki, trije so bili člani komunistične partije, trije so bili rojeni v okoliških krajih (Koritno, Črnivec, Besnica), štirje so živeli v Lescah. Gestapo je vedel zanje od začetka okupacije in jih zaprl v Begunje oz. so jih Gestapu izdali sosedje, ko so se iz ilegale mimogrede oglasili doma. Dacar in Poje sta že zaprisegla kot partizana v Jelovški četi, Bernard je bil aktivist OF, vsi so bili delavsko napredno usmerjeni in dejavni. Seznam ustreljenih bi bil lahko tudi zelo drugačen. Alojz Kos v knjigi ''Po poti spominov'' poroča, kako so bili za ustrelitev sprva določeni tudi Leščan Anton Dežman in v Lescah živeči Kroparji Janez Gašperšič, Janez Strgovšek, Lenart Petrač in Miha Rajgelj, vsi člani ali simpatizerji Komunistične partije, vendar so zanje posredovali ravnatelj tovarne verig v Lescah Herman Hieng, ki je bil proti temu, da bi streljali delavce tovarne, posestnik Anton Legat, občinski komisar Franc Füreder in občinski tajnik Jože Horvat. Zupanova hčerka je zahtevala celo deset žrtev. Anton Dežman je pozneje še večkrat ušel smrti talca. Njegova sinova Jože in Anton sta bila od junija 1941 v partizanih in udeležena pri požigu žage na Lancovem oktobra 1941. Zaprli so ga v Begunje, kjer je postal bolniški strežnik. Drugega januarja 1942 je bil na seznamu 35 talcev, a je vodja kaznilnice Peter Glanzer za streljanje določil nekoga drugega, ker mu je Dežman zdravil živino v hlevu in skrbel za kaznilniške čebele. Zanj je posredoval tudi ženin brat Franc, ki je od malega živel v Avstriji in bil v tistih dneh kot nemški vojak na dopustu na Bohinjski Beli. Mimo Sistoryja ni o Gabrijelu Zupanu najti nobenih podatkov. Protikomunistična literatura ga navaja med žrtvami komunističnega nasilja. Po vsej verjetnosti je bil med lokalnimi aktivisti OF oz. delavci tovarne verig, kjer je bil zaposlen kot nočni čuvaj, osumljen kot okupatorjev ovaduh, kot nasprotnik upora proti okupatorju oz. je oviral gverilske sabotaže v tovarni. V tovarni Veriga (kako pomenljivo ime, pomislimo samo na frazo "vtakniti koga v verige", "nadeti komu verige", "ječati v verigah", "strgati politične verige" xxx 'priprava, ki omejuje gibanje in svobodo') xxx Aktiviste je gestapo zapiral v Begunje po tekočem traku, zato so partizani z domnevnimi nemškimi špiclji opravili na kratko. Izdajalci so skupnosti v sramoto, čim prej bi jih rada pozabila, zato za njimi ostane le malo sledu. Rodil se je v Kropi, vendar ga ne najdemo na seznamu vsega petih pobitih kroparskih kolaborantov in partizanskih dezerterjev. Ker je živel v Lescah, ga je sicer natančni kroparski kronist Janez Šmitek prepustil kar Leščanom. Ni znano, kdo konkretno je bil zaradi Zupana zaprt ali oviran. Iz partizanske literature, dokumentarne in leposlovne, spoznamo, kako vseprisotna je bila med vojno izdaja. Petokolonaši (izraz je iz španske državljanske vojne in označuje fašistične enote, ki prikrito delujejo na sovražnikovem področju) so delali za okupatorja že pred vojno, zanje se je vedelo, da občudujejo vse nemško in da bodo upornike pokazali okupatorju. Ampak kruto je gospodaril tudi sum do sosedov, sodelavcev in celo do družinskih članov, da niso morda prestopili k nasprotniku in postali izdajalci. Prestopi niso bili redki, partizanstvo ni bila udobna življenjska izbira, ni prizanašalo z napori in marsikdo ni zdržal. Kdor od partizanskih dezerterjev ali aktivistov se je prijavil okupatorski oblasti, je moral resnost svoje odločitve dokazati z izdajo svojih tovarišev. Ker so poznali organizacijo uporniške strani, so bile njihove izdaje usodne, aktiviste in simpatizerje OF so po vrsti zapirali v zloglasne begunjske zapore. Naj se vrnem k Verigi in asociacijami, ki jih priziva ime tovarne. Poleg pomena suženjstva ima veriga tudi pozitivni pomen sklenjenosti, povezanosti članov skupnosti ("ljudje so sklkenili verigo", "sorodstvena veriga"). Delavci tovarne Veriga so se povezali že v uspešnem štrajku leta 1935, o čemer priča spominska plošča. Stavko je pomagal organizirati učitelj Stane Žagar z Dobrave, med organizatorji pa so bili tudi delavci, ki so bili sprva določeni za streljanje (L. Petrač), in so se povezali v uporu proti okupatorju. Tamle blizu sta spominska plošča 19 padlim delavcem in spomenik s sklupturo Toneta Svetine. gwlheva1x7bu4yhjap7cqhggku0wfbo 85955 85954 2026-10-06T07:51:51Z Hladnikm 30 85955 wikitext text/x-wiki Partizani Jelovške čete so v noči med 2. in 3. septembrom 1941 v Lescah ustrelili petokolonaša Gabrijela Zupana iz Krope [https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Sistory]. Za njegovo smrt je že naslednji dan z življenjem plačalo pet talcev, ki so jih sem pripeljali iz Begunjskih zaporov. Kdo so bili peteri nesrečniki, ki so jih Nemci 4. septembra ustrelili na tem mestu kot odgovor na partizanski uboj Gabrijela Zupana samo en dan prej? Dva Jožeta, dva Antona in en Franc: Jože Bernard (na spomeniku Josip), Jože Dacar, Franc Kraštek (na spomeniku Franjo, v sistory tudi Krastek), Anton Mohorič in Anton Poje. Moški, stari so bili od 33 do 55 let, delavci in zraven še obrtniki, trije so bili člani komunistične partije, trije so bili rojeni v okoliških krajih (Koritno, Črnivec, Besnica), štirje so živeli v Lescah. Gestapo je vedel zanje od začetka okupacije in jih zaprl v Begunje oz. so jih Gestapu izdali sosedje, ko so se iz ilegale mimogrede oglasili doma. Dacar in Poje sta že zaprisegla kot partizana v Jelovški četi, Bernard je bil aktivist OF, vsi so bili delavsko napredno usmerjeni in dejavni. Seznam ustreljenih bi bil lahko tudi zelo drugačen. Alojz Kos v knjigi ''Po poti spominov'' poroča, kako so bili za ustrelitev sprva določeni tudi Leščan Anton Dežman in v Lescah živeči Kroparji Janez Gašperšič, Janez Strgovšek, Lenart Petrač in Miha Rajgelj, vsi člani ali simpatizerji Komunistične partije, vendar so zanje posredovali ravnatelj tovarne verig v Lescah Herman Hieng, ki je bil proti temu, da bi streljali delavce tovarne, posestnik Anton Legat, občinski komisar Franc Füreder in občinski tajnik Jože Horvat. Zupanova hčerka je zahtevala celo deset žrtev. Anton Dežman je pozneje še večkrat ušel smrti talca. Njegova sinova Jože in Anton sta bila od junija 1941 v partizanih in udeležena pri požigu žage na Lancovem oktobra 1941. Zaprli so ga v Begunje, kjer je postal bolniški strežnik. Drugega januarja 1942 je bil na seznamu 35 talcev, a je vodja kaznilnice Peter Glanzer za streljanje določil nekoga drugega, ker mu je Dežman zdravil živino v hlevu in skrbel za kaznilniške čebele. Zanj je posredoval tudi ženin brat Franc, ki je od malega živel v Avstriji in bil v tistih dneh kot nemški vojak na dopustu na Bohinjski Beli. Kakšna je bila usoda tistih, ki so se izognili smrti? Janeza Gašperšiča so likvidirali partizani<ref>Njegov oče Gregor se je leta 1932 z družino preselil iz Krope v Stražišče. Tudi sin Janez se je zaposlil v tekstilni tovarni. Bolj zaradi preplaha kot zaradi politične aktivnosti in prepričanja se je v začetku julija 1941 umakni I na Jelovico v okolico Krope. Nekaj časa je vzdrževal stike z bivšimi sošolci, v partizanske enote pa se ni vključil. V začetku avgusta je sodeloval v pripravah za napad na Begunje. Ker pa partizani na svojem terenu niso mogli trpeti tako neopredeljenih ilegalcev, se ga že jeseni 1941 likvidirali." (Kroparska kronika, 6)</ref>, Anton Dežman, Janez Strgovšek, Lenart Petrač in Miha Rajgelj pa so preživeli. Ni pa preživel Lenartov sin Valentin (Zdravko), ki je bil ubit pod Stolom in nazadnje pokopan v Dragi. Mimo Sistoryja ni o Gabrijelu Zupanu najti nobenih podatkov. Protikomunistična literatura ga navaja med žrtvami komunističnega nasilja. Po vsej verjetnosti je bil med lokalnimi aktivisti OF oz. delavci tovarne verig, kjer je bil zaposlen kot nočni čuvaj, osumljen kot okupatorjev ovaduh, kot nasprotnik upora proti okupatorju oz. je oviral gverilske sabotaže v tovarni. V tovarni Veriga (kako pomenljivo ime, pomislimo samo na frazo "vtakniti koga v verige", "nadeti komu verige", "ječati v verigah", "strgati politične verige" xxx 'priprava, ki omejuje gibanje in svobodo') xxx Aktiviste je gestapo zapiral v Begunje po tekočem traku, zato so partizani z domnevnimi nemškimi špiclji opravili na kratko. Izdajalci so skupnosti v sramoto, čim prej bi jih rada pozabila, zato za njimi ostane le malo sledu. Rodil se je v Kropi, vendar ga ne najdemo na seznamu vsega petih pobitih kroparskih kolaborantov in partizanskih dezerterjev. Ker je živel v Lescah, ga je sicer natančni kroparski kronist Janez Šmitek prepustil kar Leščanom. Ni znano, kdo konkretno je bil zaradi Zupana zaprt ali oviran. Iz partizanske literature, dokumentarne in leposlovne, spoznamo, kako vseprisotna je bila med vojno izdaja. Petokolonaši (izraz je iz španske državljanske vojne in označuje fašistične enote, ki prikrito delujejo na sovražnikovem področju) so delali za okupatorja že pred vojno, zanje se je vedelo, da občudujejo vse nemško in da bodo upornike pokazali okupatorju. Ampak kruto je gospodaril tudi sum do sosedov, sodelavcev in celo do družinskih članov, da niso morda prestopili k nasprotniku in postali izdajalci. Prestopi niso bili redki, partizanstvo ni bila udobna življenjska izbira, ni prizanašalo z napori in marsikdo ni zdržal. Kdor od partizanskih dezerterjev ali aktivistov se je prijavil okupatorski oblasti, je moral resnost svoje odločitve dokazati z izdajo svojih tovarišev. Ker so poznali organizacijo uporniške strani, so bile njihove izdaje usodne, aktiviste in simpatizerje OF so po vrsti zapirali v zloglasne begunjske zapore. Naj se vrnem k Verigi in asociacijami, ki jih priziva ime tovarne. Poleg pomena suženjstva ima veriga tudi pozitivni pomen sklenjenosti, povezanosti članov skupnosti ("ljudje so sklkenili verigo", "sorodstvena veriga"). Delavci tovarne Veriga so se povezali že v uspešnem štrajku leta 1935, o čemer priča spominska plošča. Stavko je pomagal organizirati učitelj Stane Žagar z Dobrave, med organizatorji pa so bili tudi delavci, ki so bili sprva določeni za streljanje (L. Petrač), in so se povezali v uporu proti okupatorju. Tamle blizu sta spominska plošča 19 padlim delavcem in spomenik s sklupturo Toneta Svetine. Govore na partizanskih proslavah zaključujemo z mislimi na današnji čas. Kaj smo se naučili iz prelomnih trenutkov v zgodovini. Nobena zapletena teorija ni potrebna, da bi razumeli, da smo tudi danes na zgodovinski prelomnici, z vojnami v okolici in z vojno na domačih tleh na obzorju. Tudi danes nas agresivne tuje države želijo podrediti svojim interesom, zlepa ali zgrda. Tudi danes so med nami sodržavljani s politično močjo, ki te tuje države (da ne bo nesporazuma, gre zlasti za ZDA in Izrael) občudujejo oziroma jim prepuščajo kose nacionalne suverenosti. Bolj neposredno: med nami so petokolonaši in izdajalci. Nauk iz druge svetovne vojne pa se glasi: uprimo se jim. Smrt fašizmu. 3in6igtcbkmoamk8xz7nvnb77rwo2ja 85956 85955 2026-10-06T08:14:31Z Hladnikm 30 85956 wikitext text/x-wiki Partizani Jelovške čete so v noči med 2. in 3. septembrom 1941 v Lescah ustrelili petokolonaša Gabrijela Zupana iz Krope [https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Sistory]. Za njegovo smrt je že naslednji dan z življenjem plačalo pet talcev, ki so jih sem pripeljali iz Begunjskih zaporov. Kdo so bili peteri nesrečniki, ki so jih Nemci 4. septembra ustrelili na tem mestu kot odgovor na partizanski uboj Gabrijela Zupana samo en dan prej? Dva Jožeta, dva Antona in en Franc: Jože Bernard (na spomeniku Josip), Jože Dacar, Franc Kraštek (na spomeniku Franjo, v sistory tudi Krastek), Anton Mohorič in Anton Poje. Moški, stari so bili od 33 do 55 let, delavci in zraven še obrtniki, trije so bili člani komunistične partije, trije so bili rojeni v okoliških krajih (Koritno, Črnivec, Besnica), štirje so živeli v Lescah. Gestapo je vedel zanje od začetka okupacije in jih zaprl v Begunje oz. so jih Gestapu izdali sosedje, ko so se iz ilegale mimogrede oglasili doma. Dacar in Poje sta že zaprisegla kot partizana v Jelovški četi, Bernard je bil aktivist OF, vsi so bili delavsko napredno usmerjeni in dejavni. Seznam ustreljenih bi bil lahko tudi zelo drugačen. Alojz Kos v knjigi ''Po poti spominov'' poroča, kako so bili za ustrelitev sprva določeni tudi Leščan Anton Dežman in v Lescah živeči Kroparji Janez Gašperšič, Janez Strgovšek, Lenart Petrač in Miha Rajgelj, vsi člani ali simpatizerji Komunistične partije, vendar so zanje posredovali ravnatelj tovarne verig v Lescah Herman Hieng, ki je bil proti temu, da bi streljali delavce tovarne, posestnik Anton Legat, občinski komisar Franc Füreder in občinski tajnik Jože Horvat. Zupanova hčerka je zahtevala celo deset žrtev. Anton Dežman je pozneje še večkrat ušel smrti talca. Njegova sinova Jože in Anton sta bila od junija 1941 v partizanih in udeležena pri požigu žage na Lancovem oktobra 1941. Zaprli so ga v Begunje, kjer je postal bolniški strežnik. Drugega januarja 1942 je bil na seznamu 35 talcev, a je vodja kaznilnice Peter Glanzer za streljanje določil nekoga drugega, ker mu je Dežman zdravil živino v hlevu in skrbel za kaznilniške čebele. Zanj je posredoval tudi ženin brat Franc, ki je od malega živel v Avstriji in bil v tistih dneh kot nemški vojak na dopustu na Bohinjski Beli. Kakšna je bila usoda tistih, ki so se izognili smrti? Janeza Gašperšiča so likvidirali partizani<ref>Njegov oče Gregor se je leta 1932 z družino preselil iz Krope v Stražišče. Tudi sin Janez se je zaposlil v tekstilni tovarni. Bolj zaradi preplaha kot zaradi politične aktivnosti in prepričanja se je v začetku julija 1941 umakni I na Jelovico v okolico Krope. Nekaj časa je vzdrževal stike z bivšimi sošolci, v partizanske enote pa se ni vključil. V začetku avgusta je sodeloval v pripravah za napad na Begunje. Ker pa partizani na svojem terenu niso mogli trpeti tako neopredeljenih ilegalcev, se ga že jeseni 1941 likvidirali." (Kroparska kronika, 6)</ref>, Anton Dežman, Janez Strgovšek, Lenart Petrač in Miha Rajgelj pa so preživeli. Ni pa preživel Lenartov sin Valentin (Zdravko), ki je bil ubit pod Stolom in nazadnje pokopan v Dragi. Mimo Sistoryja ni o Gabrijelu Zupanu najti nobenih podatkov. Protikomunistična literatura ga navaja med žrtvami komunističnega nasilja. Po vsej verjetnosti je bil med lokalnimi aktivisti OF oz. delavci tovarne verig, kjer je bil zaposlen kot nočni čuvaj, osumljen kot okupatorjev ovaduh, kot nasprotnik upora proti okupatorju oz. je oviral gverilske sabotaže v tovarni. V tovarni Veriga (kako pomenljivo ime, pomislimo samo na frazo "vtakniti koga v verige", "nadeti komu verige", "ječati v verigah", "strgati politične verige" xxx 'priprava, ki omejuje gibanje in svobodo') xxx Aktiviste je gestapo zapiral v Begunje po tekočem traku, zato so partizani z domnevnimi nemškimi špiclji opravili na kratko. Izdajalci so skupnosti v sramoto, čim prej bi jih rada pozabila, zato za njimi ostane le malo sledu. Rodil se je v Kropi, vendar ga ne najdemo na seznamu vsega petih pobitih kroparskih kolaborantov in partizanskih dezerterjev. Ker je živel v Lescah, ga je sicer natančni kroparski kronist Janez Šmitek prepustil kar Leščanom. Ni znano, kdo konkretno je bil zaradi Zupana zaprt ali oviran. Iz partizanske literature, dokumentarne in leposlovne, spoznamo, kako vseprisotna je bila med vojno izdaja. Petokolonaši (izraz je iz španske državljanske vojne in označuje fašistične enote, ki prikrito delujejo na sovražnikovem področju) so delali za okupatorja že pred vojno, zanje se je vedelo, da občudujejo vse nemško in da bodo upornike pokazali okupatorju. Ampak kruto je gospodaril tudi sum do sosedov, sodelavcev in celo do družinskih članov, da niso morda prestopili k nasprotniku in postali izdajalci. Prestopi niso bili redki, partizanstvo ni bila udobna življenjska izbira, ni prizanašalo z napori in marsikdo ni zdržal. Kdor od partizanskih dezerterjev ali aktivistov se je prijavil okupatorski oblasti, je moral resnost svoje odločitve dokazati z izdajo svojih tovarišev. Ker so poznali organizacijo uporniške strani, so bile njihove izdaje usodne, aktiviste in simpatizerje OF so po vrsti zapirali v zloglasne begunjske zapore. Naj se vrnem k Verigi in asociacijami, ki jih priziva ime tovarne. Poleg pomena suženjstva ima veriga tudi pozitivni pomen sklenjenosti, povezanosti članov skupnosti ("ljudje so sklkenili verigo", "sorodstvena veriga"). Delavci tovarne Veriga so se od ustanovitve tovarne 1920 leta organizirali v sindikalnih (xx, Savez metalnih radnika Jugoslavije), političnih () in kulturnih društvih (Svoboda in Vzajemnost, Društvo prijateljev Sovjetske zveze). Povezali so se tudi v uspešnem štrajku leta 1935, o čemer priča spominska plošča. Stavko je pomagal organizirati učitelj Stane Žagar z Dobrave, med organizatorji pa so bili tudi delavci, ki so bili sprva določeni za streljanje (L. Petrač), in so se povezali v uporu proti okupatorju. Po okupaciji je tovarna obratovala za potrebe nemškega rajha. Prva neposlušnost do okupatorja je bil bojkot proslave prvega maja 1941. Maju 1941 so delavci ustanovili vojaške trojke. Zbirali so orožje in municijo. Z aretacijami je gestapo začel v juniju. Na poziv partije je 28. 7. 1941. odšla v ilegalo skupina delavcev. Propagandni material za boj proti okupatorju so v tovarno prinašali delavci iz vasi izpod Karavank in Jelovice. Pozneje sta jih zalagali Mladinska ciklostilna tehnika Lesce in Partizanska ciklostilna tehnika Lesce, kasneje T 3 v Dragi nad Begunjami na Gorenjskem. V 1943. letu je bila ustanovljena Organizacija delavske enotnosti. Po obratih je delovala po skupinah, vključevala je tudi mladino. Izvajale so se sabotažne akcije. Odnašali so koristne proizvode in pri kmetih zamenjavali za živež. Za potrebe partizanskih delavnic in njihovo gradnjo so aktivisti OF znosili iz tovarne neugotovljene količine žičnikov, pločevine in drugega orodja. V 1942. letu so pričeli poizkusno izdelovati jeklene obročke različnih dimenzij za snežne avtoverige in oklepne plošče za vojaške potrebe, predvsem za vzhodno fronto. Po nalogu pokrajinske komisije VOS za Gorenjsko je skupina VOS iz rajona Žirovnica 25. 3. 1944 tovarno uničila. Obnova je trajala do 1945. leta. Večina delavcev je bila aktivistov OF, vključeni so bili v vaške odbore OF, gospodarske komisije, narodno zaščito, slovensko protifašistično žensko zvezo, zvezo slovenske mladine SKOJ in KPS v domačih krajih. Tamle blizu sta spominska plošča 19 padlim delavcem in spomenik s skulpturo Toneta Svetine. V Lescah so še drugi partizanski spomeniki. Ker pred njimi ni proslav, so malo v pozabi, zato naj jih tule vsaj naštejem. Obeležje partizanski javki na robu travnika na Lipcah pred skladiščem TP Murka Lesce Alpska cesta št. 98, plošča ustanovitvi celice KPS pri Dacarju na Dacarjevi ulici, spomenik partizanski javki pri Šobčevem jezeru. Ne smemo pozabiti tudi družinskih nagrobnikov s padlimi partizani in žrtvami fašizma na leškem pokopališču. Razveseljivo je, da za razliko od nekaterih drugih krajev v okolici, leška partizanska obeležja niso predmet vandalizma. Govore na partizanskih proslavah zaključujemo z mislimi na današnji čas. Kaj smo se naučili iz prelomnih trenutkov v zgodovini. Nobena zapletena teorija ni potrebna, da bi razumeli, da smo tudi danes na zgodovinski prelomnici, z vojnami v okolici in z vojno na domačih tleh na obzorju. Tudi danes nas agresivne tuje države želijo podrediti svojim interesom, zlepa ali zgrda. Tudi danes so med nami sodržavljani s politično močjo, ki te tuje države (da ne bo nesporazuma, gre zlasti za ZDA in Izrael) občudujejo oziroma jim prepuščajo kose nacionalne suverenosti. Bolj neposredno: med nami so petokolonaši in izdajalci. Nauk iz druge svetovne vojne pa se glasi: uprimo se jim. Smrt fašizmu. pa2ceeyf05kcix05cc4vc4n2430p17l 85957 85956 2026-10-06T08:24:53Z Hladnikm 30 85957 wikitext text/x-wiki Partizani Jelovške čete so v noči med 2. in 3. septembrom 1941 v Lescah ustrelili petokolonaša Gabrijela Zupana iz Krope [https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Sistory]. Za njegovo smrt je že naslednji dan z življenjem plačalo pet talcev, ki so jih sem pripeljali iz Begunjskih zaporov. Kdo so bili peteri nesrečniki, ki so jih Nemci 4. septembra ustrelili na tem mestu kot odgovor na partizanski uboj Gabrijela Zupana samo en dan prej? Dva Jožeta, dva Antona in en Franc: Jože Bernard (na spomeniku Josip), Jože Dacar, Franc Kraštek (na spomeniku Franjo, v sistory tudi Krastek), Anton Mohorič in Anton Poje. Moški, stari so bili od 33 do 55 let, delavci in zraven še obrtniki, trije so bili člani komunistične partije, trije so bili rojeni v okoliških krajih (Koritno, Črnivec, Besnica), štirje so živeli v Lescah. Gestapo je vedel zanje od začetka okupacije in jih zaprl v Begunje oz. so jih Gestapu izdali sosedje, ko so se iz ilegale mimogrede oglasili doma. Dacar in Poje sta že zaprisegla kot partizana v Jelovški četi, Bernard je bil aktivist OF, vsi so bili delavsko napredno usmerjeni in dejavni. Seznam ustreljenih bi bil lahko tudi zelo drugačen. Alojz Kos v knjigi ''Po poti spominov'' poroča, kako so bili za ustrelitev sprva določeni tudi Leščan Anton Dežman in v Lescah živeči Kroparji Janez Gašperšič, Janez Strgovšek, Lenart Petrač in Miha Rajgelj, vsi člani ali simpatizerji Komunistične partije, vendar so zanje posredovali ravnatelj tovarne verig v Lescah Herman Hieng, ki je bil proti temu, da bi streljali delavce tovarne, posestnik Anton Legat, občinski komisar Franc Füreder in občinski tajnik Jože Horvat. Zupanova hčerka je zahtevala celo deset žrtev. Anton Dežman je pozneje še večkrat ušel smrti talca. Njegova sinova Jože in Anton sta bila od junija 1941 v partizanih in udeležena pri požigu žage na Lancovem oktobra 1941. Zaprli so ga v Begunje, kjer je postal bolniški strežnik. Drugega januarja 1942 je bil na seznamu 35 talcev, a je vodja kaznilnice Peter Glanzer za streljanje določil nekoga drugega, ker mu je Dežman zdravil živino v hlevu in skrbel za kaznilniške čebele. Zanj je posredoval tudi ženin brat Franc, ki je od malega živel v Avstriji in bil v tistih dneh kot nemški vojak na dopustu na Bohinjski Beli. Kakšna je bila usoda tistih, ki so se izognili smrti? Vsi so preživeli, ni pa preživel sin Lenarta Petrača Valentin (Zdravko), ki je bil ubit pod Stolom in nazadnje pokopan v Dragi. Mimo Sistoryja ni o Gabrijelu Zupanu najti nobenih podatkov. Protikomunistična literatura ga navaja med žrtvami komunističnega nasilja. Po vsej verjetnosti je bil med lokalnimi aktivisti OF oz. delavci tovarne verig, kjer je bil zaposlen kot nočni čuvaj, osumljen kot okupatorjev ovaduh, kot nasprotnik upora proti okupatorju oz. je oviral gverilske sabotaže v tovarni. V tovarni Veriga (kako pomenljivo ime, pomislimo samo na fraze "vtakniti koga v verige", "nadeti komu verige", "ječati v verigah", "strgati politične verige" in pomen 'priprava, ki omejuje gibanje in svobodo'). Aktiviste je gestapo zapiral v Begunje po tekočem traku, zato so partizani z domnevnimi nemškimi špiclji opravili na kratko. Izdajalci so skupnosti v sramoto, čim prej bi jih rada pozabila, zato za njimi ostane le malo sledu. Rodil se je v Kropi, vendar ga ne najdemo na seznamu vsega petih pobitih kroparskih kolaborantov in partizanskih dezerterjev. Ker je živel v Lescah, ga je sicer natančni kroparski kronist Janez Šmitek prepustil kar Leščanom. Ni znano, kdo konkretno je bil zaradi Zupana zaprt ali oviran. Iz partizanske literature, dokumentarne in leposlovne, spoznamo, kako vseprisotna je bila med vojno izdaja. Petokolonaši (izraz je iz španske državljanske vojne in označuje fašistične enote, ki prikrito delujejo na sovražnikovem področju) so delali za okupatorja že pred vojno, zanje se je vedelo, da občudujejo vse nemško in da bodo upornike pokazali okupatorju. Ampak kruto je gospodaril tudi sum do sosedov, sodelavcev in celo do družinskih članov, da niso morda prestopili k nasprotniku in postali izdajalci. Prestopi niso bili redki, partizanstvo ni bila udobna življenjska izbira, ni prizanašalo z napori in marsikdo ni zdržal. Kdor od partizanskih dezerterjev ali aktivistov se je prijavil okupatorski oblasti, je moral resnost svoje odločitve dokazati z izdajo svojih tovarišev. Ker so poznali organizacijo uporniške strani, so bile njihove izdaje usodne, aktiviste in simpatizerje OF so po vrsti zapirali v zloglasne begunjske zapore. Naj se vrnem k Verigi in asociacijami, ki jih priziva ime tovarne. Poleg pomena suženjstva ima veriga tudi pozitivni pomen sklenjenosti, povezanosti članov skupnosti ("ljudje so sklkenili verigo", "sorodstvena veriga"). Delavci tovarne Veriga so se od ustanovitve tovarne 1920 leta organizirali v sindikalnih (xx, Savez metalnih radnika Jugoslavije), političnih () in kulturnih društvih (Svoboda in Vzajemnost, Društvo prijateljev Sovjetske zveze). Povezali so se tudi v uspešnem štrajku leta 1935, o čemer priča spominska plošča. Stavko je pomagal organizirati učitelj Stane Žagar z Dobrave, med organizatorji pa so bili tudi delavci, ki so bili sprva določeni za streljanje (L. Petrač), in so se povezali v uporu proti okupatorju. Po okupaciji je tovarna obratovala za potrebe nemškega rajha. Prva neposlušnost do okupatorja je bil bojkot proslave prvega maja 1941. Maju 1941 so delavci ustanovili vojaške trojke. Zbirali so orožje in municijo. Z aretacijami je gestapo začel v juniju. Na poziv partije je 28. 7. 1941. odšla v ilegalo skupina delavcev. Propagandni material za boj proti okupatorju so v tovarno prinašali delavci iz vasi izpod Karavank in Jelovice. Pozneje sta jih zalagali Mladinska ciklostilna tehnika Lesce in Partizanska ciklostilna tehnika Lesce, kasneje T 3 v Dragi nad Begunjami na Gorenjskem. V 1943. letu je bila ustanovljena Organizacija delavske enotnosti. Po obratih je delovala po skupinah, vključevala je tudi mladino. Izvajale so se sabotažne akcije. Odnašali so koristne proizvode in pri kmetih zamenjavali za živež. Za potrebe partizanskih delavnic in njihovo gradnjo so aktivisti OF znosili iz tovarne neugotovljene količine žičnikov, pločevine in drugega orodja. V 1942. letu so pričeli poizkusno izdelovati jeklene obročke različnih dimenzij za snežne avtoverige in oklepne plošče za vojaške potrebe, predvsem za vzhodno fronto. Po nalogu pokrajinske komisije VOS za Gorenjsko je skupina VOS iz rajona Žirovnica 25. 3. 1944 tovarno uničila. Obnova je trajala do 1945. leta. Večina delavcev je bila aktivistov OF, vključeni so bili v vaške odbore OF, gospodarske komisije, narodno zaščito, slovensko protifašistično žensko zvezo, zvezo slovenske mladine SKOJ in KPS v domačih krajih. Tamle blizu sta spominska plošča 19 padlim delavcem in spomenik s skulpturo Toneta Svetine. V Lescah so še drugi partizanski spomeniki. Ker pred njimi ni proslav, so malo v pozabi, zato naj jih tule vsaj naštejem. Obeležje partizanski javki na robu travnika na Lipcah pred skladiščem TP Murka Lesce Alpska cesta št. 98, plošča ustanovitvi celice KPS pri Dacarju na Dacarjevi ulici, spomenik partizanski javki pri Šobčevem jezeru. Ne smemo pozabiti tudi družinskih nagrobnikov s padlimi partizani in žrtvami fašizma na leškem pokopališču. Razveseljivo je, da za razliko od nekaterih drugih krajev v okolici, leška partizanska obeležja niso predmet vandalizma. Govore na partizanskih proslavah zaključujemo z mislimi na današnji čas. Kaj smo se naučili iz prelomnih trenutkov v zgodovini. Nobena zapletena teorija ni potrebna, da bi razumeli, da smo tudi danes na zgodovinski prelomnici, z vojnami v okolici in z vojno na domačih tleh na obzorju. Tudi danes nas agresivne tuje države želijo podrediti svojim interesom, zlepa ali zgrda. Tudi danes so med nami sodržavljani s politično močjo, ki te tuje države (da ne bo nesporazuma, gre zlasti za ZDA in Izrael) občudujejo oziroma jim prepuščajo kose nacionalne suverenosti. Bolj neposredno: med nami so petokolonaši in izdajalci. Nauk iz druge svetovne vojne pa se glasi: uprimo se jim. Smrt fašizmu. o11yx089tw34uvdq8rd8skhgnu9bxbd 85958 85957 2026-10-06T08:37:17Z Hladnikm 30 85958 wikitext text/x-wiki Partizani Jelovške čete so v noči med 2. in 3. septembrom 1941 v Lescah ustrelili petokolonaša Gabrijela Zupana iz Krope [https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Sistory]. Za njegovo smrt je že naslednji dan z življenjem plačalo pet talcev, ki so jih sem pripeljali iz Begunjskih zaporov. Kdo so bili peteri nesrečniki, ki so jih Nemci 4. septembra ustrelili na tem mestu kot odgovor na partizanski uboj Gabrijela Zupana samo en dan prej? Dva Jožeta, dva Antona in en Franc: Jože Bernard (na spomeniku Josip), Jože Dacar, Franc Kraštek (na spomeniku Franjo, v sistory tudi Krastek), Anton Mohorič in Anton Poje. Moški, stari so bili od 33 do 55 let, delavci in zraven še obrtniki, trije so bili člani komunistične partije, trije so bili rojeni v okoliških krajih (Koritno, Črnivec, Besnica), štirje so živeli v Lescah. Gestapo je vedel zanje od začetka okupacije in jih zaprl v Begunje oz. so jih Gestapu izdali sosedje, ko so se iz ilegale mimogrede oglasili doma. Dacar in Poje sta že zaprisegla kot partizana v Jelovški četi, Bernard je bil aktivist OF, vsi so bili delavsko napredno usmerjeni in dejavni. Seznam ustreljenih bi bil lahko tudi zelo drugačen. Alojz Kos v knjigi ''Po poti spominov'' poroča, kako so bili za ustrelitev sprva določeni tudi Leščan Anton Dežman in v Lescah živeči Kroparji Janez Gašperšič, Janez Strgovšek, Lenart Petrač in Miha Rajgelj, vsi člani ali simpatizerji Komunistične partije, vendar so zanje posredovali ravnatelj tovarne verig v Lescah Herman Hieng, ki je bil proti temu, da bi streljali delavce tovarne, posestnik Anton Legat, občinski komisar Franc Füreder in občinski tajnik Jože Horvat. Zupanova hčerka je zahtevala celo deset žrtev. Anton Dežman je pozneje še večkrat ušel smrti talca. Njegova sinova Jože in Anton sta bila od junija 1941 v partizanih in udeležena pri požigu žage na Lancovem oktobra 1941. Zaprli so ga v Begunje, kjer je postal bolniški strežnik. Drugega januarja 1942 je bil na seznamu 35 talcev, a je vodja kaznilnice Peter Glanzer za streljanje določil nekoga drugega, ker mu je Dežman zdravil živino v hlevu in skrbel za kaznilniške čebele. Zanj je posredoval tudi ženin brat Franc, ki je od malega živel v Avstriji in bil v tistih dneh kot nemški vojak na dopustu na Bohinjski Beli. Kakšna je bila usoda tistih, ki so se izognili smrti? Vsi so preživeli, ni pa preživel sin Lenarta Petrača Valentin (Zdravko), ki je bil ubit pod Stolom in nazadnje pokopan v Dragi. Mimo Sistoryja ni o Gabrijelu Zupanu najti nobenih podatkov. Protikomunistična literatura ga navaja med žrtvami komunističnega nasilja. Po vsej verjetnosti je bil med lokalnimi aktivisti OF oz. delavci tovarne verig, kjer je bil zaposlen kot nočni čuvaj, osumljen kot okupatorjev ovaduh, kot nasprotnik upora proti okupatorju oz. je oviral gverilske sabotaže v tovarni. V tovarni Veriga (kako pomenljivo ime, pomislimo samo na fraze "vtakniti koga v verige", "nadeti komu verige", "ječati v verigah", "strgati politične verige" in pomen 'priprava, ki omejuje gibanje in svobodo'). Aktiviste je gestapo zapiral v Begunje po tekočem traku, zato so partizani z domnevnimi nemškimi špiclji opravili na kratko. Izdajalci so skupnosti v sramoto, čim prej bi jih rada pozabila, zato za njimi ostane le malo sledu. Rodil se je v Kropi, vendar ga ne najdemo na seznamu vsega petih pobitih kroparskih kolaborantov in partizanskih dezerterjev. Ker je živel v Lescah, ga je sicer natančni kroparski kronist Janez Šmitek prepustil kar Leščanom. Ni znano, kdo konkretno je bil zaradi Zupana zaprt ali oviran. Iz partizanske literature, dokumentarne in leposlovne, spoznamo, kako vseprisotna je bila med vojno izdaja. Petokolonaši (izraz je iz španske državljanske vojne in označuje fašistične enote, ki prikrito delujejo na sovražnikovem področju) so delali za okupatorja že pred vojno, zanje se je vedelo, da občudujejo vse nemško in da bodo upornike pokazali okupatorju. Ampak kruto je gospodaril tudi sum do sosedov, sodelavcev in celo do družinskih članov, da niso morda prestopili k nasprotniku in postali izdajalci. Prestopi niso bili redki, partizanstvo ni bila udobna življenjska izbira, ni prizanašalo z napori in marsikdo ni zdržal. Kdor od partizanskih dezerterjev ali aktivistov se je prijavil okupatorski oblasti, je moral resnost svoje odločitve dokazati z izdajo svojih tovarišev. Ker so poznali organizacijo uporniške strani, so bile njihove izdaje usodne, aktiviste in simpatizerje OF so po vrsti zapirali v zloglasne begunjske zapore. Naj se vrnem k Verigi in asociacijami, ki jih priziva ime tovarne. Poleg pomena suženjstva ima veriga tudi pozitivni pomen sklenjenosti, povezanosti članov skupnosti ("ljudje so sklkenili verigo", "sorodstvena veriga"). Delavci tovarne Veriga so se od ustanovitve tovarne 1920 leta organizirali v sindikalnih (xx, Savez metalnih radnika Jugoslavije), političnih () in kulturnih društvih (Svoboda in Vzajemnost, Društvo prijateljev Sovjetske zveze). Povezali so se tudi v uspešnem štrajku leta 1935, o čemer priča spominska plošča. Stavko je pomagal organizirati učitelj Stane Žagar z Dobrave, med organizatorji pa so bili tudi delavci, ki so bili sprva določeni za streljanje (L. Petrač), in so se povezali v uporu proti okupatorju. Po okupaciji je tovarna obratovala za potrebe nemškega rajha. Prva neposlušnost do okupatorja je bil bojkot proslave prvega maja 1941. Maju 1941 so delavci ustanovili vojaške trojke. Zbirali so orožje in municijo. Z aretacijami je gestapo začel v juniju. Na poziv partije je 28. 7. 1941. odšla v ilegalo skupina delavcev. Propagandni material za boj proti okupatorju so v tovarno prinašali delavci iz vasi izpod Karavank in Jelovice. Pozneje sta jih zalagali Mladinska ciklostilna tehnika Lesce in Partizanska ciklostilna tehnika Lesce, kasneje T 3 v Dragi nad Begunjami na Gorenjskem. V 1943. letu je bila ustanovljena Organizacija delavske enotnosti. Po obratih je delovala po skupinah, vključevala je tudi mladino. Izvajale so se sabotažne akcije. Odnašali so koristne proizvode in pri kmetih zamenjavali za živež. Za potrebe partizanskih delavnic in njihovo gradnjo so aktivisti OF znosili iz tovarne neugotovljene količine žičnikov, pločevine in drugega orodja. V 1942. letu so pričeli poizkusno izdelovati jeklene obročke različnih dimenzij za snežne avtoverige in oklepne plošče za vojaške potrebe, predvsem za vzhodno fronto. Po nalogu pokrajinske komisije VOS za Gorenjsko je skupina VOS iz rajona Žirovnica 25. 3. 1944 tovarno uničila. Obnova je trajala do 1945. leta. Večina delavcev je bila aktivistov OF, vključeni so bili v vaške odbore OF, gospodarske komisije, narodno zaščito, slovensko protifašistično žensko zvezo, zvezo slovenske mladine SKOJ in KPS v domačih krajih. Tamle blizu sta spominska plošča 19 padlim delavcem in spomenik s skulpturo Toneta Svetine. V Lescah so še drugi partizanski spomeniki. Ker pred njimi ni proslav, so malo v pozabi, zato naj jih tule vsaj naštejem. Obeležje partizanski javki na robu travnika na Lipcah pred skladiščem TP Murka Lesce Alpska cesta št. 98, plošča ustanovitvi celice KPS pri Dacarju na Dacarjevi ulici, spomenik partizanski javki pri Šobčevem jezeru. Ne smemo pozabiti tudi družinskih nagrobnikov s padlimi partizani in žrtvami fašizma na leškem pokopališču. V KS Lesce spadata tudi plošča v Hrašah in spomenik v Hlebcah. Razveseljivo je, da za razliko od nekaterih drugih krajev v okolici, leška partizanska obeležja niso predmet vandalizma. Govore na partizanskih proslavah zaključujemo z mislimi na današnji čas. Kaj smo se naučili iz prelomnih trenutkov v zgodovini. Nobena zapletena teorija ni potrebna, da bi razumeli, da smo tudi danes na zgodovinski prelomnici, z vojnami v okolici in z vojno na domačih tleh na obzorju. Tudi danes nas agresivne tuje države želijo podrediti svojim interesom, zlepa ali zgrda. Tudi danes so med nami sodržavljani s politično močjo, ki te tuje države (da ne bo nesporazuma, gre zlasti za ZDA in Izrael) občudujejo oziroma jim prepuščajo kose nacionalne suverenosti. Bolj neposredno: med nami so petokolonaši in izdajalci. Nauk iz druge svetovne vojne pa se glasi, z besedami francoskega pisatelja in aktivista Stéphana Hessla: ''Indignez-vous!'' (2010). Gospod je nedavno umrl, zato bomo naslov njegove knjige Dvignite se! prestavili v prvo osebo množine: ''Dvignimo se!'' Smrt fašizmu. e8dqnwdn9brjwgubulujza542hp9ebi