Kovači v partizanih

<mediawiki xmlns="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:schemaLocation="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/ http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11.xsd" version="0.11" xml:lang="sl">
  <siteinfo>
    <sitename>Wikiverza</sitename>
    <dbname>slwikiversity</dbname>
    <base>https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran</base>
    <generator>MediaWiki 1.47.0-wmf.24</generator>
    <case>first-letter</case>
    <namespaces>
      <namespace key="-2" case="first-letter">Datoteka</namespace>
      <namespace key="-1" case="first-letter">Posebno</namespace>
      <namespace key="0" case="first-letter" />
      <namespace key="1" case="first-letter">Pogovor</namespace>
      <namespace key="2" case="first-letter">Uporabnik</namespace>
      <namespace key="3" case="first-letter">Uporabniški pogovor</namespace>
      <namespace key="4" case="first-letter">Wikiverza</namespace>
      <namespace key="5" case="first-letter">Pogovor o Wikiverzi</namespace>
      <namespace key="6" case="first-letter">Slika</namespace>
      <namespace key="7" case="first-letter">Pogovor o sliki</namespace>
      <namespace key="8" case="first-letter">MediaWiki</namespace>
      <namespace key="9" case="first-letter">Pogovor o MediaWiki</namespace>
      <namespace key="10" case="first-letter">Predloga</namespace>
      <namespace key="11" case="first-letter">Pogovor o predlogi</namespace>
      <namespace key="12" case="first-letter">Pomoč</namespace>
      <namespace key="13" case="first-letter">Pogovor o pomoči</namespace>
      <namespace key="14" case="first-letter">Kategorija</namespace>
      <namespace key="15" case="first-letter">Pogovor o kategoriji</namespace>
      <namespace key="710" case="first-letter">TimedText</namespace>
      <namespace key="711" case="first-letter">TimedText talk</namespace>
      <namespace key="828" case="first-letter">Modul</namespace>
      <namespace key="829" case="first-letter">Pogovor o modulu</namespace>
      <namespace key="1728" case="first-letter">Event</namespace>
      <namespace key="1729" case="first-letter">Event talk</namespace>
    </namespaces>
  </siteinfo>
  <page>
    <title>Kovači v partizanih</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4309</id>
    <revision>
      <id>86017</id>
      <parentid>86016</parentid>
      <timestamp>2026-10-14T08:50:24Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Kovaška simbolika */</comment>
      <origin>86017</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="147116" sha1="7btubtxhpkyawdqmt35z8hrzsuhvwlf" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi, v delu!
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev (1868–1930).&lt;ref&gt;[[:w:ru:Шкулёв, Филипп Степанович|Шкулёв, Филипп Степанович]]. Wikipedija.&lt;/ref&gt; Komsomolci so jo razširili med delavce v besedilnih in melodijskih variantah. K nam je prišla v esperantskem prevodu. Slovenski prevod je nastal med političnimi zaporniki v kaznilnici v Sremski Mitrovici. Prevod je bil objavljen v ''Partizanskih pesmih'' 1943, str. 13, in v mnogih drugih partizanskih pesmaricah. Ruski napev so priredili skladatelji Rado Simoniti, Radovan Gobec in Slavko Mihelčič. Pela se je med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa. Njeni verzi se najdejo tudi na kakšnem partizanskem nagrobniku.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &amp;mdash; ''Slovensko pesništvo upora'', 2. knjiga, ''Partizanske''. Ur. Boris Paternu idr.  Novo mesto: Dolenjska založba, 1995, 643. &amp;mdash; [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/7592/ Pirkovičevi.]Patizanstvo.si.&lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol.&lt;ref&gt;Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148. &amp;mdash; Šmitek 2004: 151.&lt;/ref&gt; V ''Pohorskih bajkah'' Jožeta Tomažiča (1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Šmitek 2004: 152).

&lt;blockquote&gt;
Kovač dokonča tisto, kar je zemlja pustila nedokončano ... Z ognjem ima kovač moč odpraviti čas in pospešiti naravno preobrazbo snovi. (Mircea Eliade, ''Forgerons et alchimistes'', 1956)&lt;ref&gt;&quot;The smith completes what the earth left unfinished... By wielding fire, the smith has the power to eliminate time and accelerate the natural transformation of matter.&quot;&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Podoba peči se lahko uporablja za negativne ali pozitivne vidike spodnjega sveta. Negativni ali demonski svet je tradicionalni pekel, ki je peč z vročino brez svetlobe. Pozitivni svet so purgatorij oz. talilni lonec, iz katerega odrešeni izstopijo prečiščeni kot kovina v talilnici. [...] Čistost duhovnega telesa je včasih simbolizirana s kovino. (Northrop Frye: ''Words with Power'')&lt;ref&gt;&quot;The image of the furnace may be used for either the negative or positive aspects of the lower world. The negative or demonic world is the traditional hell which is a furnace of heat without light. The positive one is purgatorial, a crucible from which the redeemed emerge purified like metal in a smelting operation. [...] the purity of the spiritual body is sometimes symbolized by metal.&quot;&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

====Kovač Martin Krpan====

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, da zna kovati tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (pomislimo samo na naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' (1956) in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres (npr. ''zanetiti kres upora''). Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. 

S svojo dvojno naravo Krpan kot slovenski arhtipski kovač ustreza dvema platema kovača pri Northropu Fryu (1979), demonični in apokaliptični (odrešenjski). Ker je kovaštvo v zgodovini služilo predvsem izdelavi orožja za vojno, je lik kovača povezan z demoničnimi silami, podzemljem in uničenjem. Po drugi strani pa kovaško delo predstavlja prečiščevanje sveta, plemenitenje materialne energije in odrešenje. Med Fryevimi štirimi prostorskimi arhetipi (gora, vrt, jama, peč) kovači pripadajo slednjemu, ki simbolizira ukrotitev materiala, znanost, tehnologijo, preobrazbo elementov s pomočjo ognja ter alkimistični proces prečiščevanja skozi umetnost in trpljenje. Kovaško nakovalo in meh simbolizirata ustvarjalni napor umetnika.

====Kovači v slovenski književnosti====

V slovenskem leposlovju kovač ni redka figura, srečamo ga v ljudskih pesmih in pravljicah (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja ...), zlasti v proletarski poeziji (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač). Pomembno vlogo imajo v povestih in romanih Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič.

V povesti Franceta Bevka ''Gmajna'' (1933), ki je izšla pri Goriški matici, se kovač Gregor Mežon poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem: &quot;Nato je vzel železo iz žerjavice, koval, da s je vse stresalo. Kakor da bije kmete in zemljemerce&quot;. &quot;Njegova uporna, bojevita nrav in sirovo življenje sta ga skovala v možatega, odločnega borca za skupne pravice. O pravici je spoznal v smislu našega trdega veka: „S palico si jo je treba izklatiti.&quot; Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;), v evforiji pobije nasprotnika in gre v uporu do konca: utrdi se v svoji
bajti, strelja na orožnike in se obesi, da jim ne bi padel živ v roke. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, težje pa presodimo kovačev konec: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje (táko bi jo dojeli napredno usmerjeni) ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;) &amp;ndash; tako bi jo dojemali konservativno usmerjeni.

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

====Župančičevi kovači====

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta v pesmi Kovaška (''Prvi majnik'' 1901) kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...
&lt;/poem&gt;

Pogosto se recitira njegova pesem Žebljarska (''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 
|}

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
:Plamen, ki vas ogreva, 
:tudi mene obseva; 
:vroč sem od njega in svetal, 
:kakor bi skupaj z vami koval. 
:O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
:1947
&lt;/poem&gt;

Ivan Cankar je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva, ki so ga simbolno reprezentirali prav kovači.

====Kovači v slovenskem jeziku====

V kako veliki meri je kovaški poklic vpet v slovensko življenje, družno z asociacijami na uporništvo, govori Kovač, ki je sedmi po pogostnosti, skupaj z izvedenimi priimki (Kovačič, Kovačevič, Kovič, Šmid, Schmid, Šmitek ...) pa se uvršča še višje.  Kovač je tudi najpogostejši med priimki, ki označujejo dejavnost osebe.&lt;ref&gt;Drugi taki priimki so Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar itd.&lt;/ref&gt;

--- Fraze in pregovori s kovači.


'''Literatura'''

*Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982.
*Northrop Frye: ''Anatomija kritike''. Zagreb: Naprijed, 1979.
*Miran Hladnik: ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: FF, 2014.
*Milko Matičetov: xxx 
*Jože Pogačnik: (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega)
*Zmago Šmitek: ''Mitološko izročilo Slovencev''. Ljubljana: Študentska založba, 2004.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

====Vigenjci====

{|
|[[File:Mimi Malenšek, Vigenci, Glas Gorenjske 1957.jpg|thumb|Mimi Malenšek, Vigenci, Glas Gorenjske 1957]]
|[[File:Mimi Malenšek, Vigenjci, 1978.jpg|thumb|Mimi Malenšek, Vigenjci, 1978]]
|}

Tule je povzetek romana ''Vigenjci'' do strani 45, kot ga je po kosih napravila umetna pamet. 

Roman ''Vigenjci'' (prvič objavljen v letih 1957/58) je obsežno družbenozgodovinsko delo slovenske pisateljice Mimi Malenšek. Zgodba je postavljena v konec 19. stoletja v Kropo, znamenito gorenjsko kovaško središče. Izraz »vigenj« pomeni kovaško delavnico oziroma odprto ognjišče, roman pa realistično prikazuje propad malih, tradicionalnih obrtnih kovačev in žebljarjev pred neustavljivim naletom industrializacije, modernih fužin in kapitalističnega načina proizvodnje.

Zgodba se odpre v mrzlem, zimskem času s pokopom kroparskega kovaškega mojstra Aleša Gašperina. Njegova smrt simbolizira začetek konca za ugledno, a močno zadolženo kovaško družino. Na pogrebščini v starinski in nekoč mogočni Gašperinovi hiši se zbere številna žlahta. Med njimi sta rajnikov svak Zgonc iz Kamne gorice (oblasten, preračunljiv kovač in posestnik) ter pokojnikov svak, lokalni duhovnik gospod Filip. Po pogrebu prisotni tiho razmišljajo o tem, kako je stari Gašperin »zavozil« premoženje. Čeprav je prevzel bogato kovaško zapuščino, je zaradi slabih časov, nepodjetnosti in goljufij preprodajalcev počasi izgubljal premoženje. Trg Kropa se sooča s krizo: kupčija z žeblji stagnira, mladi kovači odhajajo v Nemčijo in Ameriko, v domačih vigenjcih pa ostajajo le še stari obrtniki. 

Glavno breme propadajoče obrti pade na pokojnikovo hčerko, petintridesetletno Ano Gašperin. Ana je izobražena, saj jo je oče poslal v samostansko šolo, vendar je krhka, »gosposka« in povsem neizkušena v vodenju kovaškega posla. Njen mlajši brat Aleš je še študent v Ljubljani; nima kovaških izkušenj, z očetom sta si bila skoraj tuja, zato se takoj po pogrebu vrne k študiju. Ana po očetovi smrti ugotovi, da je v hiši ostalo le nekaj drobiža. Oče je umrl brez oporoke, vse njegove poslovne skrivnosti in dolgovi pa so zaklenjeni v veliki knjigi v njegovi pisarni. V hiši živi še stari stric Miklavž, dobrodušen kovač, a nagnjen k pijančevanju, ki ni sposoben samostojno voditi posla. 

Prvi stisko osamljene Ane izkoristi stric Zgonc. Ponudi ji posojilo 100 goldinarjev za kritje stroškov pogreba in takoj predlaga, naj mu v najem odda spodnji, manjši Gašperinov vigenj. Delo v njem naj bi prevzel njegov najstarejši sin Dominik, ki je ravno odslužil vojaščino. Stric Miklavž temu ostro nasprotuje, saj sovraži Zgončevo grabežljivost, in opozarja, da je spodnji vigenj eden najboljših v Kropi (nekoč je v njem delalo tudi po dvajset mož). Kljub temu Ana v stiski sprejme Zgončev denar, kar deluje kot predhodna privolitev v najem. 

Po sedmini se Ana sama v mrazu s sanmi odpelje v Selško dolino k stricu duhovniku Filipu, da bi ga prosila za nasvet in finančno pomoč. V varnem zavetju župnišča pa jo čaka nov šok. Stric Filip ji razkrije resnično finančno stanje: na Gašperinovi hiši in zemlji je že več kot deset let vknjižen dolg mestni posojilnici v višini 7000 goldinarjev, obresti pa se še naprej kopičijo. Filip skritizira njeno prenagljeno odločitev, da odda spodnji vigenj Zgoncu za pičlih tristo goldinarjev. Pove ji, da je imel sam drugačne načrte: s fužinarjem Globočnikom (vplivnim industrialcem, ki ima najmodernejši plavž na Kranjskem) se je že dogovarjal, da bi ta vzel v najem oba Gašperinova vigenjca za pošteno najemnino. S tem denarjem bi posojilnica dobila obresti, Ana in brat pa bi imela zagotovljeno preživetje. 

V pogovoru med Ano in stricem Filipom se razkrijejo globlje družinske rane. Filip obtožuje pokojnega Gašperina, da je bil slab gospodar, ki je s svojo prevzetnostjo uničil življenje Anini materi. Hkrati se izve, da je stari Gašperin v preteklosti zavrnil Globočnikovo snubitev – Ana bi lahko postala bogata gospa, a je oče ponudbo trmasto zavrnil. Medtem ko želi stric Filip rešiti nečaka tako, da bi Gašperinovo posest sčasoma v celoti prepustili modernemu kapitalu (Globočniku), se v Ani prebudi ponos. Kljub temu da uradno še nima lastninske pravice (ker zapuščinska razprava še ni opravljena), se odločno upre: »Nočem, da bi naš dom prišel v tuje roke, ne v Globočnikove in ne v katere druge!« 

Pripravljena se je odpovedati svojemu deležu v korist brata Aleša, samo da bi hiša in kovaško ime (ki je starejše od same zgradbe) ostala v družinskih rokah. Stric Filip, presenečen nad njeno nenadno trmo in strastjo, nekoliko popusti in obljubi, da bo poskusil pri mestni posojilnici doseči odlog plačila dolga. (do strani 45)

&lt;!--

Tretje poglavje

Ana po pogovoru s stricem Filipom dovoli Dominiku, da za eno leto vzame v najem spodnji Gašperinov vigenjc. Dominik se takoj loti dela in se izkaže kot zelo podjeten in praktičen človek. V zapuščeni in zanemarjeni kovačnici najprej uredi orodje in ognjišče, nato pa razmišlja, kako bi pridobil dobre delavce in naročila. Pri tem se pokaže njegova bistvena razlika od pokojnega Gašperina: Dominik je pripravljen tvegati, delati in predvsem kupčevati, saj razume, da brez naročil in trga tudi dobra kovačija ne more uspevati.

V krčmi pri puklastem Blažku sliši, da je Rant svojim kovačem znižal plačilo. Takoj prepozna priložnost in ponudi delo Voltrešču, izkušenemu in močnemu kovaču. Voltrešč ponudbo sprejme, Dominik pa mu celo izplača predujem, da utrdi njun dogovor. S tem si Dominik pridobi prvega res sposobnega delavca in hkrati pokaže, da zna ravnati z ljudmi in denarjem.

Miklavž je sprva nezaupljiv in užaljen, ker mu mladi Dominik ukazuje, vendar se postopoma sprijazni z njim. Ob Dominikovi podjetnosti se v njem celo prebudi ponos na kovaštvo in odloči se, da bo spet resno delal ter opustil pitje.

Četrto poglavje

Četrto poglavje se dogaja na pustni torek, ko je Kropa kljub revščini in težkim razmeram polna življenja. Ana pripravlja pustno pojedino, po trgu hodijo berači in maškare, v ozadju pa se kaže velika socialna razlika med nekdanjim blagostanjem Gašperinovih in sedanjim pomanjkanjem.

Dominik je medtem že postal pomemben človek v hiši. Njegova podjetnost in samozavest Ani ugajata, saj se zdi, da je v Gašperinovo hišo prinesel nov način življenja. Ana ga začne gledati z vse večjo naklonjenostjo. Ob skupnem večeru se med njima pojavi tudi močna, čeprav še neizrečena privlačnost. Ana se sama pri sebi sprašuje, kaj pomenijo njegova bližina, dotik in pogled.

Vrhunec poglavja je pustna zabava, na kateri pride do spopada med Kropečani in Kamnogoričani. Maškarada s slamnato nevesto je uperjena proti bogatemu Rantu, nato pa se norčevanje sprevrže v pravi pretep. Dominik se sprva zabava, toda ko njegov brat Štefan pride v nevarnost, poseže vmes in ga reši pred Rantom, ki ima v rokah nož. S tem si Dominik sicer pridobi še več sovražnikov, vendar se pokaže njegova odločnost in pripravljenost braniti svoje ljudi.

Na koncu se pustno razpoloženje umiri. Ana je zadovoljna, ker je Dominik postal del njihovega življenja, hkrati pa se njena notranja vznemirjenost stopnjuje. Ko ji Dominik ob polnoči zaželi lahko noč, se začne spraševati, ali njegov pogled in dotik morda pomenita, da tudi on čuti nekaj do nje. Poglavje se tako konča z Aninim precej zmedenim spoznanjem, da se je v njej prebudilo čustvo, ki si ga skoraj ne upa priznati.

5. poglavje

Dominik se vse bolj uveljavlja kot podjetnik. V Gradcu si pridobi pomembno naročilo za železniško družbo in s tem dobi priložnost, da svojo kovačijo močno razširi. Ana ga pri tem podpira, njuna medsebojna privlačnost pa preraste v ljubezensko razmerje. Hkrati Ana postaja vse bolj ljubosumna na Polono, saj se boji, da bi Dominika izgubila.

6. poglavje

Dominik se z uspehom vse bolj oddaljuje od preprostega kovaškega življenja in želi postati pravi gospodar. Njegov vzpon spremljajo napetosti z drugimi kovači in z Rantom, medtem ko se Ana vse bolj zaveda, da je njena sreča odvisna od njega. V ospredje pride tudi Aleš, ki se vrne h kovaškemu delu in se zbliža z Rantovo hčerjo Marinko.

7. poglavje

Ana in Dominik se poročita, vendar je njuna svatba skromna in brez pravega veselja. Ana je noseča in kmalu po poroki rodi sina Pavla. Otrok prinese v hišo veliko sreče in za nekaj časa pomiri tudi napetosti med njenimi prebivalci. Medtem Dominik dobi veliko poslovno priložnost in začne razmišljati, kako bi naročilo razdelil med več kovačev.

8. poglavje

Aleš je zdaj mlad kovač in Rant ga želi poročiti s svojo hčerjo Marinko, tudi zato, da bi ga obvaroval vojaške službe. Medtem se Dominik in Aleš zaradi nasprotnih interesov znova zapletata v spore. Ko se moški odpravijo po seno, se Alešu na saneh pretrga vrv in doživi hudo nesrečo. Kljub prizadevanjem zdravnika umre. Njegova smrt močno prizadene Ano, Miklavž pa začne vse bolj odkrito sumiti, da nesreča ni bila naključna.

9. poglavje

Aleš se po šolanju vrne v Kropo in napove, da bi ostal doma ter se lotil kovaštva. S tem se takoj zaostri njegov odnos z Dominikom, saj oba čutita, da sta tekmeca za položaj v Gašperinovi hiši in vigenjcih. Aleš se pri delu hitro uveljavi, ob kovaški nedelji pa se zbliža z Rantovo hčerjo Marinko.

10. poglavje

Dominik po uspešni veliki dobavi še bolj verjame v svojo podjetniško prihodnost. Na kovaški nedelji pa se napetost med njim, Alešem in Miklavžem stopnjuje. Aleš se pridruži fantom, ki Dominiku iz maščevanja podžagajo veliko vodno kolo; Dominik jih zaloti in tako dobi nov razlog za sovraštvo do Aleša.

11. poglavje

Po sabotaži se Dominik zaplete v spor z Alešem, ki mu ne prizna pravice do vigenjcev. Aleš in Dominik se skoraj fizično spopadeta, Ana pa se zaman trudi pomiriti oba. Dominik se nato odpravi v Gradec in si pridobi veliko novo naročilo; ko se vrne, se odloči za Ano in prvič skupaj preživita noč.

12. poglavje

Ana ugotovi, da je noseča, in to pove Dominiku. Njegov odziv je precej hladen: bolj kot otrok ga skrbi delo in veliko naročilo. Kljub temu se dogovorita za poroko, Ana pa se sredi posta vda in sprejme, da bo morala svojo prihodnost povezati z njim. Na veliko noč se tiho poročita na Brezjah.

13. poglavje

Po poroki se Ani začne porod, ki se zaradi prezgodnjih popadkov razvije v dolgo in težko preizkušnjo. Ob pomoči žensk vendarle rodi sina Pavla. Otrok prinese v hišo novo veselje in za nekaj časa zbliža tudi ljudi, ki so bili prej sprti.

14. poglavje

Po Pavlovem rojstvu se razmere za nekaj časa umirijo. Dominik pa še naprej razmišlja predvsem o kupčiji in si prizadeva pridobiti velike posle; eno večje naročilo razdeli med manjše kovače in si s tem utrjuje položaj. Hkrati se Aleš zbliža z Marinko in Rant načrtuje njuno poroko, kar v Dominiku prebudi novo ljubosumje in predvsem strah, da bo Aleš postal njegov tekmec.

15. poglavje

Dominikovo sovraštvo do Aleša se stopnjuje. Ko Aleš preživi manjšo nezgodo s padcem z lestve, Dominik razmišlja, kako bi se ga lahko znebil. Pozimi se nato moški odpravijo po seno; Dominik namenoma poškoduje vrv na Aleševih saneh. Vrv se med vožnjo pretrga, Aleš se hudo ponesreči in kljub zdravniški pomoči umre.

Po Aleševi smrti Marinka v žalosti javno obtoži Ano in Dominika, da sta imela od njegove smrti korist. Miklavž sumi, da je Dominik povzročil nesrečo, vendar tega ne more dokazati. Ana pa iz Dominikovega vedenja prvič zares dojame, da je njen mož morda morilec; odločilno je, da resnice ne razkrije, predvsem zaradi otroka.

16. poglavje

Po Aleševi smrti Miklavž spet zapade v obup in pijančevanje. Spomladi pride velika povodenj, ki ogrozi Kropo in predvsem vigenjce. Miklavž se kljub svoji ostarelosti in izčrpanosti prebudi v nekdanjega sposobnega mojstra: skupaj z Dominikom in drugimi kovači organizira reševanje ter zgradijo jez, ki vigenjce obvaruje pred uničenjem.

Po rešitvi vigenjcev Miklavža premaga pljučnica. Pred smrtjo se zave, da je jez vzdržal in da so vigenjci spet rešeni. Ani izreče le še njeno ime, nato umre; Ana ostane sama z zavestjo, da ve strašno resnico o Dominiku, ki je ne more nikomur zaupati.

Če bi moral zadnjih osem poglavij stisniti v eno samo razvojno črto:
Alešev prihod → Dominikov poslovni vzpon → poroka z Ano → rojstvo Pavla → Aleševa ljubezen z Marinko → Dominikovo ljubosumje in umor → Miklavževa slutnja → povodenj in Miklavževa smrt.

To je pravzaprav zelo jasen lok, v katerem se roman iz zgodbe o vzponu mladega podjetnika postopoma spremeni v zgodbo o pohlepu, krivdi in razpadu družine.
--&gt;

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left|Mimi Malenšek (1919&amp;ndash;2012)]]

*ultra kratek CV Mimi Malenšek pod sliko

Rodila se je kot Mimica Konič v Dobrli vasi na Koroškem. Njena starša sta se spoznala med prvo svetovno vojno: oče je bil ranjeni avstrijski vojak iz Podbrezij, mama pa begunka. Zaradi stiske je mati trimesečno Mimi prinesla k očetu. Mimi je otroštvo preživela v Podbrezjah in matere nikoli ni spoznala, čeprav je ta poskušala navezati stike. Oče, ki je ob kmetovanju delal na Jesenicah v železarni, je dobil novo ženo, Mimi pa dva polbrata in polsestro. Za branje jo je navdušil oče. 

Obiskovala je gimnazijo v Kranju, dokler zaradi bolezni starih staršev ni šolanja prekinila. Napravila je trgovski tečaj in se zaposlila kot bančna uradnica pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani.

Pri devetnajstih letih se je poročila z Rihardom Malenškom, lastnikom tovarne pohištva v Ljubljani. Rodila sta se jima dva otroka, sin Danijel in hčerka Emilia. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v NOB, s svojim ilegalnim imenom Miška je podpisovala pesmi. Po vojni so tovarno nacionalizirali, Mimi se je posvetila pisateljevanju in prevajanju in 1947 vstopila v Društvo slovenskih pisateljev. Pokopana je v Podbrezjah, kjer so ji v parku znamenitih krajanov postavili doprsni kip.

Je najplodnejša slovenska pisateljica. Prvo povest Pesem polja je napisala pri šestnajstih letih za časopis zavarovalnice, kjer je delala, ''Naša moč''. Sprva je objavljala pod psevdonimom Mimica Zagorska in pod  dekliškim priimkom. V žanru zgodovinskega romana je po številu romanov in njihovem obsegu prvakinja. Lotevala se je vsem zgodovinskim temam: usodi Karantancev po Samovi smrti (''Bratstvo'', 1957), pokristjanjevanju (''Črtomir in Bogomila'', 1959), marčni revoluciji (''Marčni veter99, 1988), keltskemu Noriškemu kraljestvu konec 2. stoletja (''Noriška rapsodija'', 1968). 

V generacijskem romanu ''Minuta molka'' (1965) je predstavila pretrese, ki so jih med intelektualci prinesle prva svetovna vojna, boji za Koroško in Maribor, gospodarske krize pred drugo vojno, okupacija, partizanstvo in osvoboditev. 

''Vigenjci'' (1957/58, v knjigi 1978) predstavljajo industrializacijo kovaške obrti v Kropi (prehod iz majhnih kovaških ognjišč (vigenjcev) v industrijske plavže in obrate) in propad obrtnikov konec 19. stoletja, nadaljevanje so ''Skobci nad dolino'' (1985). S tovarniškimi temami se ukvarjajo ''Purgarji'' (1987) in ''Sinovi predmestja'' (1938). 

Mimi Malenšek je za svoje zgodovinske romane natančno preštudirala zgodovinske vir. Za svoje železarske in kovaške romane je pregledala arhivsko gradivo in krajevno kroniko Krope, Cehovska pravila, zapise o kovaških cehih, pravilih dela v vigenjcih in cesarskih patentih za izkoriščanje rudnikov in fužin, poslovne knjige in dolžnostne registre. V romanih mrgoli kovaških terminov. Upoštevala je ustno izročilo in pričevanja domačinov. 

*zanimivi citati

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt;

====Skobci nad dolino====

{|
|[[File:Mimi Malenšek, Skobci nad dolino.jpg|thumb|Mimi Malenšek, Skobci nad dolino]]
|[[:w:Slika:Skobci nad dolino.jpg]]
|}

*povzetek dogajanja
&lt;!--

Z veseljem — in hvala za tolažbo! 🙂 Tokrat sem šel še malo bolj na kratko. Skobci nad dolino imajo 15 poglavij; nadaljevanje lepo pokaže, kako se zgodba o Dominikovem vzponu iz Vigenjcev postopoma spremeni v zgodbo o njegovem notranjem in družinskem propadu.

1. poglavje

Dominik je na vrhuncu svoje moči in premoženja, vendar že čuti, da se časi spreminjajo. Tovarniška proizvodnja vse bolj ogroža kroparsko kovaštvo, zato se pojavi zamisel o delniški družbi. Dominik ji ne zaupa, predvsem zato, ker sluti, da bi v njej glavno besedo dobila Rant in Hetori.

2. poglavje

Dominik se vse bolj zaveda, da je pri odločanju sam, saj mu Ana in Pavel ne pomagata tako, kot bi želel. Pavel je že predstavnik nove generacije: zanima ga šola, gledališče in drugačno življenje, česar oče ne razume. Med očetom in sinom se zato začne tiha napetost.

3. poglavje

Pavel in Vida nastopata v šolski igri in njuna medsebojna naklonjenost postaja vse očitnejša. Pavel Vido ljubi, ona pa se boji, da je ne bo znal braniti pred Dominikom. V ozadju se nadaljuje boj kroparskih kovačev za oblikovanje nove družbe.

4. poglavje

Na ustanovnem sestanku se pokaže, da želita Rant in Hetori z delniško družbo predvsem utrditi svojo moč. Dominik zavrača njune pogoje in ostaja zunaj. Hkrati sinu pove, da bo moral prevzeti več odgovornosti in pomagati pri njegovem boju za obstanek kovačije.

5. poglavje

Dominik se vse bolj zaveda, da njegov poslovni svet ni več tako varen kot nekoč. Ob tem se razkrije tudi njegova moralna brezobzirnost: izkoristi mlado Marjeto, ki rodi njegovega otroka. Dekletu izplača denar in ji kupi hišo, vendar s tem ne more prikriti sramote in bolečine, ki jo je povzročil Ani.

6. poglavje

Dominik dobi veliko poslovno priložnost za dobavo ladijskih žebljev, vendar so pogoji za plačilo zelo neugodni. Ob velikem naročilu spozna, da se kovaštvo vse težje prebija skozi konkurenco tovarn. Poslovni uspeh, ki mu je bil nekoč samoumeven, postaja vse bolj negotov.

7. poglavje

Dominik poskuša svojo prihodnost zavarovati s Pavlovo poroko s Helo Herderjevo. V tem vidi predvsem poslovno povezavo med Zgončevimi in Herderjevimi. Pavel pa do Hele ne čuti tistega, kar pričakuje oče, in se vse bolj upira njegovim načrtom.

8. poglavje

Pavel dokončno pove, da se s Helo ne bo poročil: ona si ne želi življenja v Kropi. Dominik je razočaran, saj se mu sesuje velik načrt za prihodnost. Obenem se vse bolj zapleta položaj delniške družbe, ki se začne spopadati z izgubami in notranjimi nasprotji.

9. poglavje

Ana se vedno bolj zaveda, da je njeno navidezno urejeno življenje zgrajeno na molku in strahu. Še vedno jo preganja sum, da je Dominik povzročil Aleševo smrt. Hkrati dozori njena odločitev, da mora Pavel živeti po svoje in si izbrati ženo po lastni volji.

10. poglavje

V ospredje stopi Tonček, Dominikov nezakonski sin, ki odrašča v revščini in ve, kdo je njegov pravi oče. Kontrast med njim in Pavlom pokaže posledice Dominikovega ravnanja: eden od sinov odrašča kot bogati Gašperinov dedič, drugi pa kot otrok, ki mu je vstop v očetovo hišo prepovedan.

11. poglavje

Delniška družba zaide v resne finančne težave. Hetori in Rant se zaradi izgub hudo spreta, Hetori pa Rantu predloži obračune, ki razkrijejo njegove obveznosti in izgube. Rant je v popolnem obupu; še istega večera ga najdejo mrtvega v pisarni.

12. poglavje

Rantova smrt spremeni razmerje moči v Kropi in Dominik za trenutek misli, da se je znebil velikega tekmeca. Toda doma se njegov spor s Pavlom in Ano stopnjuje. Ana končno pomaga Pavlu in Vidi, da zapustita hišo in začneta svoje življenje.

13. poglavje

Pavel se želi osamosvojiti kot kovač. France Grošelj med manjšimi kovači začne organizirati Kovaško zadrugo, ki naj bi bila drugačna od Rantove in Hetorijeve delniške družbe. Pavel se ji pridruži, kar Dominika prizadene kot izdaja in ga dokončno postavi proti sinu.

14. poglavje

Dominik se zaradi Pavlove odločitve zlomi. V hudem prepiru z Ano prvič skoraj odkrito govori o tem, da bi Pavlu lahko storil kaj hudega. Ana mu v obupu zabrusi, da »nikogar več ne boš ubil«, s čimer razkrije, da ves čas ve za Aleševo smrt. Dominik nato odide s puško v gozd in poskuša narediti samomor.

15. poglavje

Dominika najdejo hudo ranjenega in ga rešijo. Po dolgem okrevanju se spremeni: postane mirnejši, prijaznejši in se približa Pavlu ter Kovaški zadrugi. Ana mu končno odpusti, čeprav ne pozabi njegove krivde. Nekaj let pozneje Dominik umre v spodnjem vigenjcu, kjer je nekoč začel svojo pot.

Če celotno povest skrčim v eno razvojno črto:
Dominikov vrh → prihod novega časa → Pavlova ljubezen z Vido → propad delniške družbe → Rantova smrt → Pavlova osamosvojitev → Kovaška zadruga → Dominikov zlom → sprava z Ano → smrt v vigenjcu.

In prav lep je zadnji obrat: v Vigenjcih Dominik postane gospodar vigenjcev, v Skobcih nad dolino pa se mora nazadnje naučiti, da jih ne more imeti samo zase. Ko to končno dojame, je že star in bolan, vendar je prav takrat prvič zares sposoben človeškega odnosa do drugih.

S tem pa sva, kot kaže, res prišla do konca. 🙂

--&gt;

*ilustrativen citat ali dva

*sliki knjižnih ovitkov romanov, še bolje kar izvod obeh romanov
*posnetek prvega nadaljevanja Vigencev v časopisu

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenjci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: [https://slov.si/doc/malensek_skobci.pdf ''Skobci nad dolino'']. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/1367F6BD-A8F7-4A02-B13D-7146E02F4E3E Aleš Smrekar]).&lt;ref&gt;Mogoče bi morali k petim likvidiranim prišteti še petokolonaša [https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Gabrijela Zupana] iz Lesc, ki je bil po rodu Kropar (''Po poti spominov'', 139).&lt;/ref&gt; 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Spominska soba na Vodiški planini 01.jpg|thumb|Spominska soba na Vodiški planini]]
|[[File:Spominska soba na Vodiški planini 02.jpg|thumb|Spominska soba na Vodiški planini]]
|[[File:Spominska soba na Vodiški planini 03.jpg|thumb|Spominska soba na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943]]
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Leš 1918-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji  Janko Leš 1918-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944]]
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Gartner 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Gartner 1903-1945 [https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Sistory: Frančišek,] pogrešan pri Škofji Loki]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Konrad Eržen 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji: Konrad Eržen 1912-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945]]
|Matija Gartner 1912-1945 [https://www.sistory.si/ww2/DC4093DC-8FB5-4488-94E5-D3EFB4FA0355 Sistory:] padel na Poreznu 24. 3. 1945
|}

==Vzporedna partizanska država==

{|
|[[File:Janko Berce, kurir G 12.jpg|thumb|Janko Berce, kurir G 12]]
|[[File:Simon Mihelič, kurir na postaji G 12.jpg|thumb|Simon Mihelič, kurir na postaji G 12]]
|[[File:Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko.jpg|thumb|Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF Kranj Jelovica.jpg|thumb|Okrajni odbor OF Kranj Jelovica]]
|[[File:OF v karavli Svoboda na Pečeh.jpg|thumb|Člani OF v karavli Svoboda na Pečeh]]
|[[File:OF Gorenjska 1944.jpg|thumb|OF Gorenjska 1944]]
|}

{|
|[[File:Krojaška delavnica v Kroparski gori.jpg|thumb|Krojaška delavnica v Kroparski gori]]
|[[File:Partizanska delavnica na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska krojaška delavnica na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Čevljarska delavnica Mačkovina.jpg|thumb|Čevljarska delavnica Mačkovina]]
|}

{|
|[[File:Partizanska ambulanta na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska ambulanta na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Gospodarska komisija kranjskega okrožja.jpg|thumb|Gospodarska komisija kranjskega okrožja]]
|}

{|
|[[File:Borke Prešernove brigade.jpg|thumb|Borke Prešernove brigade]]
|[[File:Štab Gorenjskega vojnega področja 1945.jpg|thumb|Štab Gorenjskega vojnega področja 1945]]
|[[File:Štab Gorenjskega odreda maj 1943.jpg|thumb|Štab Gorenjskega odreda maj 1943]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF na Pečeh.jpg|thumb|Okrajni odbor OF na Pečeh]]
|[[File:Gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Štab komande mesta Kranj.jpg|thumb|Štab komande mesta Kranj]]
|}

{|
|[[File:Okrajna gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Okrajna gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Rajonski odbor OF Jelovica.jpg|thumb|Rajonski odbor OF Jelovica]]
|[[File:Prvi dnevi osvoboditve.jpg|thumb|Prvi dnevi osvoboditve]]
|}

{|
|[[File:Prevoz hrane partizanom nad Kropo.jpg|thumb|Prevoz hrane partizanom nad Kropo]]
|[[File:Partizanska transportna četa, ki je nosila orožje iz Martinj Vrha v Kropo marca 1944.jpg|thumb|Partizanska transportna četa, ki je nosila orožje iz Martinj Vrha v Kropo marca 1944]]
|[[File:Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944.jpg|thumb|Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944]]
|}

{|
|[[File:Smučarske tekme v Cerknem 1945.jpg|thumb|Smučarske tekme v Cerknem 1945]]
|[[File:Kropa 1943.jpg|thumb|Kropa 1943]]
|}

===Dokumenti in plakati===

{|
|[[File:Delavci Oberkranja mislite na Kroppo.jpg|thumb|Delavci Oberkranja mislite na Kroppo]]
|[[File:Plakat za talce na Lancovem.jpg|thumb|Nemški plakat o streljanju talcev na Lancovem 17. 10. 1941]]
|[[File:Nemški plakat o streljanju talcev v Lipnici.jpg|thumb|Nemški plakat o streljanju talcev v Lipnici 19. 4. 1943]]
|}

{|
|[[File:Gesla za letake OF 92.jpg|thumb|Gesla za letake OF: slovansko bratstvo, zahodni zavezniki, ruski junaki, z Rdečo armado na Berlin]]
|[[File:Gesla za letake OF.jpg|thumb|Gesla za letake OF]]
|[[File:Živela rdeča armada.jpg|thumb|Živela Rdeča armada, rešiteljica človeštva pred fašističnim nasiljem]]
|}

{|
|[[File:Partijsko spričevalo za Vinka Šmitka 1943.jpg|thumb|Partijsko spričevalo za Vinka Šmitka 1943]]
|[[File:Poziv za mobilizacijo 1943.jpg|thumb|Poziv za mobilizacijo 1943]]
|[[File:Partizanska propustnica za Franca Gašperšiča, 1945.jpg|thumb|Partizanska propustnica za Franca Gašperšiča, 1945]]
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bila izvršena takoj blizu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju v Bistri obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titove dežele.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

»Odprto telovadišče, kjer smo imeli med drugim tudi kroge, je bilo ograjeno. Prvi športni podvih vsakega mladega Kroparja je bil, da je preplezal to ograjo. Potem se je stvar kar stopnjevala. Sledilo je igranje v mivki pod krogi, kasneje plezanje po drogu. Višek je bil, če je kdo dosegel kroge in se nanje slovesno obesil. Če so nas opazili starejši fantje, smo pa še tekli, da nas niso nabili. Otroci smo na igrišču vse razmetali pa tudi pokvarili, zato so nas preganjali. Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče dachavski interniranec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

{|
|[[File:Justin Ažman.jpg|thumb|Justin Ažman v 30. letih]]
|}

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz).&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;&lt;/blockquote&gt;

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.
*Saša Florjančič: [Zapisi Justina Ažmana iz Krope v koncentracijskem taborišču Dachau], ''Vigenjc'' 15 (2015). &lt;!-- št. 29 363 --&gt;

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|350 px|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar 02.jpg|thumb|200 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar]]
|}

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar 03.jpg|thumb|150 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Dnevniki Lojzeta Jožeta Žabkarja.jpg|thumb|Delček Žabkarjevih dnevnikov v uredništvu Boža Flajšmana]]
|[[File:Lojze Žabkar, Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983.jpg|thumb|Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982]]
|}

Jože Žabkar se je rodil 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki gozdnemu čuvaju Alojzu in Mariji. V letih 1923–31 je hodil v klasično gimnazijo v Ljubljani in po maturi stopil v križniški red. Po noviciatu 1931–2 na Dunaju je med letoma 1932 in 1934 na jezuitski univerzi v Innsbrucku študiral teologijo in filozofijo, 1934–37 pa v Ljubljani teologijo. 1937/38 je bil kaplan v Metliki, 1938 je služil vojaščino, 1938–1941 je bil ravnatelj Vajeniškega doma v Ljubljani, 1941–1943 kaplan in do 1969 župnik v Črnomlju. Ker so njegovi dijaki med prvimi odšli v partizane, se ga je prijel vzdevek »rdeči kaplan«. Nazadnje, do smrti 1983, je bil župnik v Kropi, kamor ga je nadškof Pogačnik prestavil kljub množičnemu nasprotovanju črnomaljskih vernikov. Zelo se je priljubil tudi faranom v Kropi.

Kot krščanski socialist je objavljal v ''Delavski pravici'' in njeni prilogi ''Polet''. Takoj v začetku okupacije se je vključil v OF. V Črnomlju in okolici je pomagal organizirati partizansko šolstvo in februarja 1944 ustanoviti versko komisijo pri SNOS. Uporniški Žabkar je bil med vojno kritičen do nepotrebnega partizanskega nasilja nad nasprotniki, po vojni pa je bil v konfliktu z nadrejenimi cerkvenimi oblastniki. Po osvoboditvi je bil leta 1949 soustanovitelj in član duhovniškega Ciril-metodijskega društva. Predaval je ob 400-letnici slovenske knjige (''Organizacijski vestnik CMD'' 1951), v KMD 1984 je pisal o cerkvi med NOB na osvobojenem ozemlju, objavljal je tudi v ''Družini'', ''Novi poti'' idr. Prejel je visoki državni priznanji: 1959 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. 2020 mu je belokranjsko muzejsko društvo v Črnomlju odkrilo spominsko ploščo; cerkev je postavitev plošče ovirala.

Pesmi in kratko prozo je pisal in objavljal že v gimnazijskem glasilu, pred vojno v ''Domu in svetu'', ''Kresu'', ''Mladiki'', ''Naši zvezdi'', ''Rasti'', ''Vigredi'', po vojni v ''Novi poti'', ''Glasniku Slovenskega duhovniškega društva'' idr. Čeprav je imel že pred vojno pripravljeni zbirki pesmi ''Metlika, mesto ob Kolpi'' (1937) in ''Dnevi na jugu'' (1938), je samostojno zbirko objavil šele 1981. Naslovil jo je ''Brevir moj v travi'' (spremna beseda Boris Paternu; ocene D. Voglar, ''Borec'' 1982, 411–2; M. Košir, ''Dnevnik'' 1981, št. 349; M. Novak, ''Delo'' 1981, št. 297; ista, ib. 1983, št. 43; T. Bohinc, ''Glasnik Slovenskega duhovniškega društva'' 1982, 33–4; B. Štih, ''Dnevnik'' 1982, št. 42). Zanjo je prejel 1983 Kajuhovo nagrado. Zbirka je izbor Žabkarjeve partizanske in domovinske poezije, ki je zrasla iz osebnih doživetij v Beli krajini in na Dolenjskem. Žabkar je v njej iskreno veren in poln zaupanja v pravičnost življenja in plemenitost preprostih ljudi. Pripravljal je nadaljevanje partizanski pesmi pod naslovom ''Zbudil bom jutranjo zarjo''.

V rokopisu je ostala tudi pesniška zbirka ''Železna vezenina'' s 70 kroparskimi pesmimi, ki jo je, vse se tako zdi, načrtoval za svojo sedemdesetletnico in jo popravljal še nadaljnja tri leta, dokler ga ni 23. junija 1983 v Ljubljani prehitela smrt.

&lt;!-- '''Viri za geslo Franceta Pibernika v SBL''': J. Grgič, ''Delo'' 1983, št. 149 (s sliko); M. Gregorčič, ''Večer'' 1983, št. 57 (s sliko); B. Kocjan, ''Družina'' 1983, št. 30; J. Gregorič, KMD 1984, 122–3 (s sliko); intervju v ''Glasu'' 1980, št. 33/4 (D. Sedej). --&gt;

====Na Jelovici 1970====

&lt;poem&gt;
Tu padla dva sta borca,
prav na tej škrbini
dala na oltar 
življenji mladi domovini.

Avgusta petega,
v letu prvem vstaje
Cankarja brigada
tu se je rodila.
Svobode kal
v gozdovih teh
v strahotnih dneh je vzklila.

Modrina encijana me zastira,
požira pot me skalnata,
volčje črešnje
teloha belino nasledile,
sesajo me naročja bukovih gozdov,
z Vodic me pelje pot domov.

Križ lesen in Križani na njem,
Bog vedi, kdaj se je podrl:
nema priča na križpotju,
zadet od krogle 
partizan je tu umrl.

Vodice, 20. maja 1970.
Lojze Jože Žabkar
&lt;/poem&gt;

====[[:w:Joža Bertoncelj|Joža Bertoncelj]]====

&lt;poem&gt;
Kdor samo to premišljuje,
kje in kaj bi pojedel,
kar se med palcem
kazalcem premika,
kar gre v trebuh po grlu,
več vreden ni,
kakor tisto,
kar se iz njega scedi.
Pobral je železo na cesti,
ga v ognju,
vigenjcu svojem zmehčal,
križ in na križu
Gospoda skoval:
&quot;V imenu Očeta in Sina,
v hišo krščansko
potuj, umetnina!&quot;

Pljunil pred njega možak je,
za zbito železo
da dal bi stotake,
škoda bi bilo:
zanje dobiš v gostilni
obilno kosilo!&quot;
Za kruh naš vsakdanji
Bog bodi zahvaljen!
Če v potu obraza
v železo sem martro božjo vkoval,
nerad bi bedaku pod ceno
jo zdajle prodal!
&quot;Pri ješi se mojster
s kladivom, hrust, je zravnal
in dodal:
&quot;Če zdi se premalo,
pljuni pred mene ponovno!
Nič večje od tebe
za to ne bo govno!
&quot;Segel v žep je ponosno,
ponudil možaku prijazno:
&quot;O lepem vedenju
knjigo za dinarje tele naroči!
[[:w:Mirko Mahnič|Mahničev Mirko]] vesel,
še lepšo bo zate napisal.
Čas pa tvoj pljunek
na mojem bo križu izbrisal.&quot;
&lt;/poem&gt;
Kropa, 15. oktobra 1973&lt;br&gt;
Lojze Jože Žabkar

(''Železna vezenina'')

====Železni Kristus====
&lt;poem&gt;
Na razstavi svetovni
zlato dobil je odličje
mojster železa
Joža Bertoncelj:
Kristus s povešeno glavo,
še in še jo poveša,
kakor žebljarji skozi stoletja,
od kovanja in rodnje
sključene matere kroparske
s sadom telesa v naročju,
daleč premalo dajale so njive
kruha in mleka na Stočju.

Prsti od kladiv so zviti,
v ročaj se leseni zažrli,
trde komaj načeli
v zemlji, za Lenartom svetim,
v grobu so črvi.

Kristus s povešeno glavo,
križ kraj njega leseni
na steni v kapeli,
stotine žebljev vseh vrst
vanj so zabiti,
stkane v mrežo
železne so niti,
nam in zanamcem v spomin,
Kroparski Kristus –
v trdo železo vkovan
je mož bolečin.

Prikloni se romar moderni
kot na razstavi na steni,
Ta Kristus, ti žeblji skovani,
daleč, daleč že so za nami:
standard moderni
trpljenje je daleč odrinil.
Bog nas obvaruj,
da bi spomin na kovanje
v stoletjih za nami izginil.

Kropa, 18. 1. 1982.
Lojze Jože Žabkar
&lt;/poem&gt;

====Železni oltar v Kropi====

&lt;poem&gt;
V oči se iskremu zapikajo ognjene,
med koksom se žarečim
cvre železo,
mehko kot testo
pod kleščami se zvija:
kaplje znojne ga hladijo,
udarci kladiva
naprej, naprej
se kar vrstijo.

Za kosom kos
ustvarja vezenino,
za božjo čast,
za farno še družino.
&quot;Kako je dober Bog,
da dal je tem pestem
tako posrečeni objem
kladiva težkega,
in da je klešč prijem
tako prečudno vešč!&quot;

Kot klekljarice svila
previja se v oblike
železnina,
kako kar raste
iz rok kovaških
čudežna iz jekla
vezenina!
Bog sam v sledenje teh,
oblikovno navzoč,
duha razširil je
prostranosti obroč,
prelil vesolja je širino
v to prelepo čipko –
mrtvega železja vezenino.

Kropa, 19. maja 1971.
Lojze Jože Žabkar&lt;/poem&gt;

====Mojih sedemdeset let====

&lt;poem&gt;
Ničla sem pred Bogom,
to bolj sam vem, kot drugi,
po svoji,
na svet priromal sem zaslugi.
Zabijal vso mladost
mi oče je v betico,
sveto, enkratno resnico:
&quot;Roke za vsako delo,
usteca za vsako jelo!
&quot;Vse do križa sedmega
me spremlja ta maksima,
včasih več, včasih manj
se dejstvo rima!

Kovačeve roke
vitre železne krivijo,
vez za vezjo,
spojka za spojko,
vežejo plašček
stekleni posodi,&lt;ref&gt;UI je takole razložila ta plašček: &quot;Plašček za stekleno posodo v kovaškem in tradicionalnem žargonu pomeni okrasni ali zaščitni kovinski preplet, ki obdaja steklenico. V širšem smislu gre za tradicijo opletanja steklenic (pletenk ali demižonov). Medtem ko so se pletenke običajno opletale z vrbinimi vitrami, šibjem ali leskovim lesom, pa so kroparski umetni kovači razvili posebno spretnost: steklenice so opletali z izjemno tankimi, prožnimi železnimi nitmi in trakovi.Izraz ima v pesmi tako praktičen kot simbolen pomen: Praktični (tehnični) pomen: Kovač iz tankih železnih trakov skuje nekakšno kovinsko »mrežo« ali »srajčko« (spojka za spojko), v katero nato obleče stekleno posodo. Ta plašč varuje krhko steklo pred udarci in hkrati služi kot unikatni dekorativni element, ki dokazuje kovačevo izjemno natančnost. Vsebinski kontekst pesmi: Avtor v naslednjih verzih pravi: »Da bi ga mnogim iz te 'vezenine železne' še lahko natočil ...« S tem neposredno nakaže, da gre za kovan in s kovanimi nitmi opleten bokal ali steklenico za žganje oz. vino (verjetno za tisto »zelenega šilce«, ki ga omenja na začetku zadnje kitice).&lt;/ref&gt;
božje dobrote talent,
paseka dva še,
zamašek skovan je,
sedmici dodelana ničla:
Bolj kot to delo,
letina moja je pičla.

Zelenega šilce popijmo,
let še teh nekaj,ki bodo, zalijmo!
Da bi ga mnogim
iz te &quot;vezenine železne&quot;
še lahko natočil,
preden moj dan bo slovesa napočil!

Kropa, 5. januarja 1980.
Lojze Jože Žabkar&lt;/poem&gt;

====Karabinko mi na grob denite====
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;


====Na Bistrici 1942====

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

* Božidar Flajšman: [https://www.youtube.com/watch?v=yJvNkjWyqfk Pestro življenje duhovnika, pesnika in kronista Lojzeta Jožeta Žabkarja in njegov izgon iz Črnomlja.] Središče za  javno zgodovino FF UL 14. 6. 2023. Youtube.
* [https://radio-odeon.com/novice/v-crnomlju-o-pestrem-zivljenju-lojzeta-zabkarja/ V Črnomlju o pestrem življenju Lojzeta Žabkarja.] Radio Odeon 15. 6. 2023.
* Božidar Flajšman: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-V8CLPSD9 Dnevi na jugu, 1937-1938: slovenski duhovnik in pesnik na služenju vojaškega roka v Srbiji, za časa Kraljevine Jugoslavije.] ''Retrospektive'' 22/1 (2023).
*Helena Ralič: Lojzetu Jožetu Žabkarju v Slovo. ''Plamen'' 1983. 7&amp;ndash;9.
* [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-IP4YNXWU/cbad936e-6fb0-4f0f-82de-7fc3319dce1f/PDF Članek o Žabkarju v ''Gorenjskem glasu'' 1983].
*Darinka Sedej: &quot;Rdeči kaplan&quot; pa se ni ponižno uklonil. ''Plamen'' 1980. 19&amp;ndash;221.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|[[File:Kristina Šuler 02.jpg|thumb|Kristina Šuler, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler s hčerko Kristo.jpg|thumb|Kristina Šuler s hčerko Kristo]]
|[[File:Kristina Šuler 1914.jpg|thumb|Kristina Šuler 1914]]
|[[File:Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi.jpg|thumb|Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štekar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Pokop partizanov v Kropi 1945.jpg|thumb|Pokop partizanov v Kropi 1945]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

Ad Pokop partizanov v Kropi: Pokop 5 partizanov v Kropi 1945. V krstah so Antonija Zupan (Matelova Tona,  [https://www.sistory.si/ww2/A45B5738-CEA0-43EF-B799-13E76B4DA6E1 Sistory]), Leopold Mihelič ([https://www.sistory.si/ww2/6AC2A65D-34C5-43C0-8841-21107DE9CDE5 Sistory]), Alfonz Mihelič (Gašperšič, [https://www.sistory.si/ww2/08BFC094-91CC-4434-B4CB-E1EA9EE74F7E Sistory]) in še dva. Obred je vodil župnik Kljun. Fotografijo je 17. 2. 2009 muzeju podarila Barbara Ahačič, rojena Ažman.

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

===Osebnosti iz Krope===

* [[:w:Janez Krstnik Potočnik]] (15. 6. 1749, [[:w:Kropa]] - 9. 2. 1834, [[:w:Ljubljana]]), slikar in restavrator
* [[:w:Jožef Potočnik]] (1753, [[:w:Kropa]] - 1808), pravnik, cesarski dvorni svetnik
* [[:w:Simon Ignac Pesjak]] (29. 7. 1778, [[:w:Kropa]] - 24. 9. 1857, [[:w:Ljubljana]]), trgovec
* [[:w:Valentin Klinar]] (1840, [[:w:Kropa]] - 23. 12. 1902, [[:w:Kropa]]), trgovec, soustanovitelj in načelnik žebljarske zadruge
* [[:w:Danijel Pogačnik]] (1834, [[:w:Kropa]] - 1910), ilirski pesnik
* [[:w:Janez Šolar]] (27. 8. 1827, [[:w:Kropa]] - 22. 2. 1882, [[:w:Zadar]]), duhovnik, jezikoslovec, profesor in šolski nadzornik
* [[:w:Jurij Varl]] (23. 4. 1827, [[:w:Kropa]] - 5. 3. 1874, [[:w:Velesovo]]), pesnik, duhovnik in pripovednik
* [[:w:Ivan Zupan]] (9. 12. 1857, [[:w:Kropa]] - 4. 7. 1900, [[:w:Kamna Gorica]]), skladatelj in orglar
* [[:w:Jožef Zupan]] (12. 3. 1811, [[:w:Kropa]] - 29. 8. 1866, [[:w:Kropa]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Simon Zupan]] (24. 10. 1844, [[:w:Kropa]] - 20. 10. 1925, [[:w:Ljubljana]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Rok Gašperšič]] (9. 8. 1941, [[:w:Kropa]]), direktor, lovec, pisec domoznanskih del
* [[:w:Justin Ažman]] (25. 3. 1910, [[:w:Trst]] - 1991, [[:w:Kropa]]), politični in kulturni delavec
* [[:w:Joža Bertoncelj]] (1901, [[:w:Kropa]] - 1976), umetnostni kovač in literat
* [[:w:Anton Dermota]] (4. 6. 1910, [[:w:Kropa]] - 22. 6. 1989, [[:w:Dunaj]]), tenorist, operni pevec, koncertni pevec in pedagog
* [[:w:Gašper Dermota]] (1917, [[:w:Kropa]] - 1969), operni pevec
* [[:w:Leopold Dermota]] (1912, [[:w:Kropa]] - 1992), operni pevec
* [[:w:Lovrenc Dermota]] (1938, [[:w:Kropa]]), direktor Mariborskih lekarn
* [[:w:Rudi Finžgar]] (7. 5. 1920, [[:w:Podnart]] - 9. 7. 1995, [[:w:Kropa]]), smučarski skakalec in podjetnik
* [[:w:Boštjan Gašperšič]] (1938, [[:w:Kropa]] - 1938), arhitekt, glasbenik in risar
* [[:w:Branko Gašperšič]] (11. 1. 1935, [[:w:Kropa]] - 5. 7. 2006, [[:w:Jesenice]]), doktor znanosti, univerzitetni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, dekan
* [[:w:Janez Gašperšič]] (4. 12. 1934, [[:w:Kropa]] - 27. 3. 2009, [[:w:Radovljica]]), graver in cizeler
* [[:w:Jože Gašperšič]] (14. 3. 1896, [[:w:Kropa]] - 7. 12. 1964, [[:w:Kropa]]), gospodarstvenik, glasbenik in zgodovinar
* [[:w:Marjan Gašperšič]] (15. 8. 1929, [[:w:Kropa]] - 16. 12. 2015, [[:w:Ljubljana]]), arhitekt in industrijski oblikovalec
* [[:w:Zlata Obnjanovič Gašperšič]] (17. 3. 1931, [[:w:Kropa]]), glasbenica in sopranistka
* [[:w:Damjan Hafner]] ([[:w:Kropa]] - 2014 [[:w:Kropa]]), direktor
* [[:w:Luka Hafner]] (1859, [[:w:Kropa]] - 1935, [[:w:Kropa]]), fužinar, kovaški podjetnik, župan in soustanovitelj žebljarske zadruge
* [[:w:Adam Kržišnik]] (1936, [[:w:Kropa]]), umetnostni kovač
* [[:w:Kamilo Legat]] (17. 9. 1935, [[:w:Kropa]] - 1995), akademski slikar in likovni pedagog
* [[:w:Dušan Petrač]] (28. 1. 1932, [[:w:Kropa]]), fizik
* [[:w:Matija Pirc]] (21. 3. 1875, [[:w:Kropa]] - 24. 2. 1927, [[:w:Maribor]]), profesor, zgodovinar, geograf
* [[:w:Anton Šilar]] (28. 1. 1936, [[:w:Kropa]] - 2015, [[:w:Nova Gorica]]), dramski in filmski igralec
* [[:w:Kristina Šuler]] (17. 7. 1866, [[:w:Kropa]] - 25. 12. 1959, [[:w:Ljubljana]]), pesnica
* [[:w:Artur Vidic]] (1922, [[:w:Kropa]] - 16. 3. 2006, [[:w:New York]]), doktor znanosti, sociolog, univerzitetni profesor na New School for Social Research, New York
* [[:w:Peter Žmitek]] (28. 6. 1874, [[:w:Kropa]] - 27. 12. 1935, [[:w:Ljubljana]]), akademski slikar
* [[:w:Dominik Gašperšič]] (19. 2. 1940, [[:w:Kropa]]), univerzitetni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, stomatolog
* [[:w:Egidij Gašperšič]] (1. 9. 1936, [[:w:Kropa]]), pevski pedagog, skladatelj in zborovodja
* [[:w:Alojz Potočnik]] (11. 6. 1951, [[:w:Kropa]]), politik
* [[:w:Janez Potočnik]] (22. 3. 1958, [[:w:Kropa]]), doktor znanosti, ekonomist, politik, evropski poslanec in komisar
* [[:w:Zmago Šmitek]] (1949, [[:w:Kropa]]), etnolog, kulturni antropolog, doktor znanosti, univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalec
* [[:w:Irma Mihelič]] (4. 10. 1984, [[:w:Kropa]]), operna pevka


(izpis iz [[:w:Seznam osebnosti iz Občine Radovljica|Seznama osebnosti iz Občine Radovljica]]. DAR.)
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdojekdo.]

==Opombe==

{{sklici}}

==Predmeti==
* z Vurnikove hiše odstranjena spominska plošča OF v Radovljici, posvečena aktivistu OF in partizanu Stanetu Bertonclju (1912 Ljubno &amp;ndash; 1966 Radovljica), ki je bil nazadnje v vojni čevljarski delavnici na Brezovici pri Kropi.
* v lovsko puško predelana brzostrelka Franca Gašperšiča, ki je bila njegovo orožje v partizanih in jo je pred leti podaril Kovaškemu muzeju.

'''Predmeti iz mestnega arhiva''' (Kranj?, posredovala Vlasta Felc)

**30) KNP 1146 puška mauser 5455 Puško je dal Jeraša Gabrijel, Kropa 4. Našel jo je zakopano nad Kropo. Zakopal jo je partizan Tone iz Primorske v začetku 1943. Tone je bil v vodu, ki je prenašal orožje izpod Storžiča na Jelovico in je padel pri Poreznu sredi 1944.  
**31) KNP 1147 nahrbtnik Dal ga je Strnad Janez, Kropa 36, ki je z njim odšel v partizane 25. 6. 1943 v Jeloviški bataljon. Z njim je bil tudi po Dolenjski, v Kočevskem Rogu, v SCVPB.
**32) KNP 1148 sekira Našel jo je Vršnik Lojze vlogorju na Pogrošarjevi plani pri Vodiški planini, kjer je bil ustanovljen Cankarjev bat.
**33) KNP 1149 --&quot;-- žebelj velik kroparski Zabit v smreko, kjer so borci obešali meso.
**34) KNP 1150 šaržer za zbrojevko brez peresa Cankarjev bataljon, Pogrošarjeva plana
**35) KNP 1151 del levega čevlja --&quot;--
**36) KNP 1152 
** [...] še predmeti z Jelovice
**71) KNP 1237 pokrivač za puškino cev Najden v kuhinji bolnice II. grupe odredov v Peštini na Jelovici, ustanovljeni 24. ali 25. julija 1942. Zdravnik je bil iz Ljubljane, komandir in šef kuhinje je bil Šiško. 13., 14. in 15. avg. so Nemvci naredili hajko, bolnica s pribl. 16 ranjenci je bila pravočasno izpraznjena.  
** 72) KNP 1238 xxx šaržerja za mauser puško --&quot;--
** 73) ?? KNP 1240 pištola Steyer, kal. 7,65 Last Vinka Hafnerja, izročila sestra Ančka iz Stražišča. Pištola ima odrgnino od gestapovske krogle. 
** [...]
** 107) KNP 1389 24 italijanskih nabojev s šaržerji Našel jih je Jeraša Gabrijel iz Krope v logorju čevljarske delavnice na Kosovini pri Kropi, ki jo je organiziral Stane Žagar spomladi 1942. 
** 108) KNP 1390 italijanska puška prelomljena Našel jo je Jeraša Gabrijel iz Krope v logorju komande mesta Kranj v Kroparski gori, kjer je bil od sept. 1943 do osvoboditve.
** 109) KNP 1391 emajlirana skleda --&quot;--
** 110) KNP 1392 šaržer za italijansko puško --&quot;--
** 111) KNP 1393 šaržer za lahko bredo --&quot;--

'''Predmeti iz Gorenjskega muzeja v Kranju''' (Jana Babšek, Marija Kos):
**NZV 72/1	deska za rezanje mesa	deska je predelana v predal	les	23x42x4,5 cm	foto IMG_8086-33		rabili so jo za prenašanje in skrivanje ilegalne literature na Dobravi pri Kropi pri tov. Ivanu Bertonceljnu - Johanu.
**NZV 72/2	pokrov deske za rezanje mesa	manjša deščica za zapiranje	les	37x4x2 cm			rabili so ga za prenašanje in skrivanje ilegalne literature na Dobravi pri Kropi pri tov. Ivanu Bertonceljnu - Johanu.
**NZV 167	škatla	zarjavela okrogla škatla	pločevina	28x13 cm	foto: NZV_167		V njej so bili shranjeni dokumenti Okrajnega komiteja Skoj Jelovica, najdena na Malem Vrhu pri Rovtih
**NZV 85 	lonec	ena in pollitrski rjav        emajlirani lonec	pločevina	20x12 cm	foto IMG_8240-159	7.11.1962	Lonec iz taborišča Jelovške ali Tončkove čete, ki je konec 1942 in v začetku 1943 taborila na Osekano na Jelovici.
**NZV 82	zajemalka	modra emajlirana zajemalka	pločevina	35x9 cm	foto IMG_8233-150,159, IMG_8235-150	7.11.1962	Zajemalka iz taborišča Jelovške ali Tončkove čete, ki je konec 1942 in v začetku 1943 taborila na Osekano na Jelovici.
**NZV 76	porcija	ponvica ali porcija	pločevina	7x21 cm	foto IMG_8238-152	7.11.1962	Ponvica, najdena v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 81	ročka	del ročke posode	pločevina	23 cm	foto IMG_8230-153, IMG_8231-153	7.11.1962	Ročka posode, najdena v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 265	steklenica	steklenička za zdravilo - rjava	steklo	6x3 cm	foto IMG_9837-156	7.11.1962	Steklenička je bila najdena v taborišču Jelovške čete na Jelovici, kjer se je četa zadrževala v letih 1942 in 1943.
**NZV 147	lonec	velik lonec z žično nosilko	pločevina	50x30 cm	foto: NZV 147	7.11.1962	Lonec za kuhanje hrane, najden v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 145	lonec	velik pločevinast lonec brez žične nosilke	pločevina	50x27 cm	foto IMG_8026-158	8.11.1962	Lonec za kuhanje hrane, najden v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 80	porcija	nemška vojaška porcija z žičnatim ročajem	pločevina	18 x 18 x 9 cm	foto IMG_8233-150,159, IMG_8234-159	8.11.1962	Porcija, najdena v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 149	vedro	vedro za vodo	pločevina	32x28 cm	foto IMG_8062-160	8.11.1962	Vedro, najdeno v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.

'''Predmeti iz jeseniškega muzeja''' (Daša Čopi):
**Stran 2 (T-759): Obkroževalna akcija na Jelovici. Z daljnogledom se išče sovražnika. Umringelungaktion in der Jelovica. In Scheren-Fernrohr wird der Feind gesucht.
**Stran 4 (T-1498): Partizanska transportna četa, ki je nosila orožje iz Martinj vrha v Kropo in obratno. Komisar je bil Hafner iz Jesenic. Slikano marca 1944. Na sliki so: Hinko Klinar iz Hrušice, Mirko Klinar, Jože Božič iz Jesenic, Franc Žurman iz Jesenic.
**Stran 6 (T-2862): Velika akcija na Jelovici 24.7.1942. Policijski tovorni konji. Gross Einsatz in der Jelovica 24.7.1942. Tragtier der Polizei.
**Stran 8 (T-2863): Velika akcija na Jelovici 24. 7. 1942. Nemški vojak motorist v akciji.
**Stran 10 (T-2864): Velika akcija na Jelovici 24.7.1942. Pešadijsko orožje se bo odpeljalo. Gross Einsatz in der Jelovica 24.7.1942. Das Infanterie - Geschütz wird abtransportiert.
**Stran 12 (T-2865): Velika akcija na Jelovici 24.7.1942. Pešadijsko orožje se bo opustilo. Gross Einsatz in der Jelovica 24.7.1942. Das Infanterei Geschütz wird verlastet.
**Stran 14 (T-2866): Nemška akcija na Jelovici 24.7.1942. Nakladanje pešadijskega topa na kamion.
**Stran 16 (T 4449): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Oddelek policistov gre na pot. bt 3/6 1806
**Stran 18 (T 4450): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Vojak - policist opazuje okolico. Ibt 2/32 1806Stran 20 (T 4451): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Kolona gre na pot. Ibt 2/34 1806
**Stran 22 (T 4452): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Kurir gre s kolesom na pot. Ibt. 6/12a 1806
**Stran 24 (T 4453): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Tankovski lovec. Ibt. 6/16a 1806
**Stran 26 (T 4454): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Teški pehotni top vlečejo na določeno mesto. Ibt. 6/19a 1806.
**Stran 28 (T 4455): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Težki pehotni top vlečejo na določeno mesto. Ibt 6/20a 1806
**Stran 30 (T 4456): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Nemški pehotni top vlečejo na določeno mesto. Ibt 2 / 23 aStran 32 (T 4457): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Težki pehotni top vlečejo na določeno mesto. Ibt 6/24a 1806
**Stran 34 (T 6102): VOS-ovci v zgodnji pomladi 1944 pod Jelovico blizu vasi Selo: 1. kurir, 2. Kunčič Anton z Bleda, 3. Zupan Ivan - Nestor, 4. [prazno], 5. Erman Anton z Bleda, 6. Vovk Franc, 7. leži Rožič Mirko - Raskovec z Ribčevega laza v Bohinju.
**Stran 36 (T 6501): Iz občnega zbora Zveze prostovoljcev borcev za severne meje 1918-1919 v dvorani jeseniških upokojencev dne 28.5.1977 na Jesenicah. V prvi vrsti od leve proti desni sedijo: 1. Miha Ancelj Mojstrana, 2. Krajnik Franc Dovje, 3. Jože Osvald Rateče, 4. Lovro Mlakar Jesenice, 5. Rudolf Ogrin Javornik, 6. Franc Fais Jesenice, 7. Šorli Srečko Dobrava, 8. Franc Hartman Planina, 9. Kisovec Matevž Jesenice, 10. Čop Srečko Radovljica, 11. Vrhovšek Karol Jesenice, 12. Blažič Henrik Kr. Gora.
**Stran 38 (T 6528): Partizanski dom na Jelovici - Vodiški planini. Dom je zgradil Okrajni odbor ZZB Kranj leta [prazno].
**Stran 40 (T 6529): Pročelje partizanskega doma na Jelovici - Vodiški planini.
**Stran 42 (T 6530): Partizanski dom na Vodiški planini v osrčju gozdnega masiva Jelovice.
**Stran 44 (T 6531): Pogled na partizanski dom na Jelovici - Vodiški planini.

'''Predmeti iz MNZ v Ljubljani''' (Monika Kokalj Kočevar)
**INV 1463 Tulec je iz kurirske postaje D nad Kropo na Gorenjskem. Obstajala je od spomladi 1944 do osvoboditve.
**INV 1623 Svetilka  iz nekdanjega tabora VOS Kranjskega okrožja na Kroparski gori v občini Radovljica.
**INV 1645 Štirje prazni medeninasti tulci s šaržerjem za angleško puško. Tabor OOF Jelovica, ki je bil za Brezovico nad Kropo od poletja 1943 do septembra istega leta.
**INV 2030 Skodelica iz  nekdanjega taborišča Okrajnega odbora OF Jelovica nad Brezovico pri Kropi
**INV 0018 Puška - nemška, Mauser. Izkopana  nad  Kropo.
**INV 0021 Puška - italijanska, dolga. Številka orožja na cevi: YN 6014, nad njo je napis: TERNI, za njim pa številka 16. Iz tabora Komande mesta Kranj v Kroparski gori.
**INV 0069 Deli italijanske, kratke puške: cev, prednja in zadnja merilna priprava, spodnji obroč, sprožilec in dno nabojišča. Brez ostalih delov. S Kroparske gore, kjer je od sredine 1943 do osvoboditve taborila komanda mesta Kranj.
**1191/3	 	Hrast; Kropa, nakladanje hrane za partizane na Jelovci 1944
**1394/16	 	Bočna - Kropa pri Kranjc Francu, kjer je bila Tiskarna
**1844/26	 	Pred partizanskim bunkerjem nad Kropo, kjer se je zdravil narodni heroj Dežman Tone - Tonček, ki je bil ranjen v letu 1944. Sredi Pretnar Jakob iz Dobrave pri Kropi
**1844/28	 	Čevljarska delavnica nad Kropo 1944. Stojita: Bertoncelj Mara - Cveta, Bertoncelj Stane - Stašo. Sedijo: tertji Vovk Franc, zadnji Maček
**1844/36	 	Grupa partizanov nad žago v Kropi 1944. leta
**1867/5	 	Gospodarski odsek Kropa 24. 7. 1944
**1959/30	 	Kamna Gorica pri Kropi na Gorenjskem. Porušena žandarmerijska postojanka v februarju ali marcu 1944. Pri tem miniranju sta padla partizana Vidic in Staroverski iz Krope. Napad je izvršila Prešernova brigada in minerski vod Ratitovec
**1959/31	 	Kamna Gorica pri Kropi na Gorenjskem. Porušena žandarmerijska postojanka v februarju ali marcu 1944. Pri tem miniranju sta padla partizana Vidic in Staroverski iz Krope. Napad je izvršila Prešernova brigada in minerski vod Ratitovec

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>7btubtxhpkyawdqmt35z8hrzsuhvwlf</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>86018</id>
      <parentid>86017</parentid>
      <timestamp>2026-10-14T08:54:19Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Kovaška simbolika */</comment>
      <origin>86018</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="147122" sha1="esrdtgx9j6le287drnhp9h9vdn5eke8" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi, v delu!
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev (1868–1930).&lt;ref&gt;[[:w:ru:Шкулёв, Филипп Степанович|Шкулёв, Филипп Степанович]]. Wikipedija.&lt;/ref&gt; Komsomolci so jo razširili med delavce v besedilnih in melodijskih variantah. K nam je prišla v esperantskem prevodu. Slovenski prevod je nastal med političnimi zaporniki v kaznilnici v Sremski Mitrovici. Prevod je bil objavljen v ''Partizanskih pesmih'' 1943, str. 13, in v mnogih drugih partizanskih pesmaricah. Ruski napev so priredili skladatelji Rado Simoniti, Radovan Gobec in Slavko Mihelčič. Pela se je med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa. Njeni verzi se najdejo tudi na kakšnem partizanskem nagrobniku.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &amp;mdash; ''Slovensko pesništvo upora'', 2. knjiga, ''Partizanske''. Ur. Boris Paternu idr.  Novo mesto: Dolenjska založba, 1995, 643. &amp;mdash; [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/7592/ Pirkovičevi.]Patizanstvo.si.&lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol.&lt;ref&gt;Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148. &amp;mdash; Šmitek 2004: 151.&lt;/ref&gt; V ''Pohorskih bajkah'' Jožeta Tomažiča (1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Šmitek 2004: 152).

&lt;blockquote&gt;
Kovač dokonča tisto, kar je zemlja pustila nedokončano ... Z ognjem ima kovač moč odpraviti čas in pospešiti naravno preobrazbo snovi. (Mircea Eliade, ''Forgerons et alchimistes'', 1956)&lt;ref&gt;&quot;The smith completes what the earth left unfinished... By wielding fire, the smith has the power to eliminate time and accelerate the natural transformation of matter.&quot;&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Podoba peči se lahko uporablja za negativne ali pozitivne vidike spodnjega sveta. Negativni ali demonski svet je tradicionalni pekel, ki je peč z vročino brez svetlobe. Pozitivni svet so purgatorij oz. talilni lonec, iz katerega odrešeni izstopijo prečiščeni kot kovina v talilnici. [...] Čistost duhovnega telesa je včasih simbolizirana s kovino. (Northrop Frye: ''Words with Power'', 1990)&lt;ref&gt;&quot;The image of the furnace may be used for either the negative or positive aspects of the lower world. The negative or demonic world is the traditional hell which is a furnace of heat without light. The positive one is purgatorial, a crucible from which the redeemed emerge purified like metal in a smelting operation. [...] the purity of the spiritual body is sometimes symbolized by metal.&quot;&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

====Kovač Martin Krpan====

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, da zna kovati tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (pomislimo samo na naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' (1956) in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres (npr. ''zanetiti kres upora''). Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično. 

S svojo dvojno naravo Krpan kot slovenski arhtipski kovač ustreza dvema platema kovača pri Northropu Fryu (1979), demonični in apokaliptični (odrešenjski). Ker je kovaštvo v zgodovini služilo predvsem izdelavi orožja za vojno, je lik kovača povezan z demoničnimi silami, podzemljem in uničenjem. Po drugi strani pa kovaško delo predstavlja prečiščevanje sveta, plemenitenje materialne energije in odrešenje. Med Fryevimi štirimi prostorskimi arhetipi (gora, vrt, jama, peč) kovači pripadajo slednjemu, ki simbolizira ukrotitev materiala, znanost, tehnologijo, preobrazbo elementov s pomočjo ognja ter alkimistični proces prečiščevanja skozi umetnost in trpljenje. Kovaško nakovalo in meh simbolizirata ustvarjalni napor umetnika.

====Kovači v slovenski književnosti====

V slovenskem leposlovju kovač ni redka figura, srečamo ga v ljudskih pesmih in pravljicah (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja ...), zlasti v proletarski poeziji (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač). Pomembno vlogo imajo v povestih in romanih Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič.

V povesti Franceta Bevka ''Gmajna'' (1933), ki je izšla pri Goriški matici, se kovač Gregor Mežon poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem: &quot;Nato je vzel železo iz žerjavice, koval, da s je vse stresalo. Kakor da bije kmete in zemljemerce&quot;. &quot;Njegova uporna, bojevita nrav in sirovo življenje sta ga skovala v možatega, odločnega borca za skupne pravice. O pravici je spoznal v smislu našega trdega veka: „S palico si jo je treba izklatiti.&quot; Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;), v evforiji pobije nasprotnika in gre v uporu do konca: utrdi se v svoji
bajti, strelja na orožnike in se obesi, da jim ne bi padel živ v roke. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, težje pa presodimo kovačev konec: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje (táko bi jo dojeli napredno usmerjeni) ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;) &amp;ndash; tako bi jo dojemali konservativno usmerjeni.

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

====Župančičevi kovači====

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta v pesmi Kovaška (''Prvi majnik'' 1901) kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...
&lt;/poem&gt;

Pogosto se recitira njegova pesem Žebljarska (''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 
|}

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
:Plamen, ki vas ogreva, 
:tudi mene obseva; 
:vroč sem od njega in svetal, 
:kakor bi skupaj z vami koval. 
:O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
:1947
&lt;/poem&gt;

Ivan Cankar je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva, ki so ga simbolno reprezentirali prav kovači.

====Kovači v slovenskem jeziku====

V kako veliki meri je kovaški poklic vpet v slovensko življenje, družno z asociacijami na uporništvo, govori Kovač, ki je sedmi po pogostnosti, skupaj z izvedenimi priimki (Kovačič, Kovačevič, Kovič, Šmid, Schmid, Šmitek ...) pa se uvršča še višje.  Kovač je tudi najpogostejši med priimki, ki označujejo dejavnost osebe.&lt;ref&gt;Drugi taki priimki so Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar itd.&lt;/ref&gt;

--- Fraze in pregovori s kovači.


'''Literatura'''

*Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982.
*Northrop Frye: ''Anatomija kritike''. Zagreb: Naprijed, 1979.
*Miran Hladnik: ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: FF, 2014.
*Milko Matičetov: xxx 
*Jože Pogačnik: (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega)
*Zmago Šmitek: ''Mitološko izročilo Slovencev''. Ljubljana: Študentska založba, 2004.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

====Vigenjci====

{|
|[[File:Mimi Malenšek, Vigenci, Glas Gorenjske 1957.jpg|thumb|Mimi Malenšek, Vigenci, Glas Gorenjske 1957]]
|[[File:Mimi Malenšek, Vigenjci, 1978.jpg|thumb|Mimi Malenšek, Vigenjci, 1978]]
|}

Tule je povzetek romana ''Vigenjci'' do strani 45, kot ga je po kosih napravila umetna pamet. 

Roman ''Vigenjci'' (prvič objavljen v letih 1957/58) je obsežno družbenozgodovinsko delo slovenske pisateljice Mimi Malenšek. Zgodba je postavljena v konec 19. stoletja v Kropo, znamenito gorenjsko kovaško središče. Izraz »vigenj« pomeni kovaško delavnico oziroma odprto ognjišče, roman pa realistično prikazuje propad malih, tradicionalnih obrtnih kovačev in žebljarjev pred neustavljivim naletom industrializacije, modernih fužin in kapitalističnega načina proizvodnje.

Zgodba se odpre v mrzlem, zimskem času s pokopom kroparskega kovaškega mojstra Aleša Gašperina. Njegova smrt simbolizira začetek konca za ugledno, a močno zadolženo kovaško družino. Na pogrebščini v starinski in nekoč mogočni Gašperinovi hiši se zbere številna žlahta. Med njimi sta rajnikov svak Zgonc iz Kamne gorice (oblasten, preračunljiv kovač in posestnik) ter pokojnikov svak, lokalni duhovnik gospod Filip. Po pogrebu prisotni tiho razmišljajo o tem, kako je stari Gašperin »zavozil« premoženje. Čeprav je prevzel bogato kovaško zapuščino, je zaradi slabih časov, nepodjetnosti in goljufij preprodajalcev počasi izgubljal premoženje. Trg Kropa se sooča s krizo: kupčija z žeblji stagnira, mladi kovači odhajajo v Nemčijo in Ameriko, v domačih vigenjcih pa ostajajo le še stari obrtniki. 

Glavno breme propadajoče obrti pade na pokojnikovo hčerko, petintridesetletno Ano Gašperin. Ana je izobražena, saj jo je oče poslal v samostansko šolo, vendar je krhka, »gosposka« in povsem neizkušena v vodenju kovaškega posla. Njen mlajši brat Aleš je še študent v Ljubljani; nima kovaških izkušenj, z očetom sta si bila skoraj tuja, zato se takoj po pogrebu vrne k študiju. Ana po očetovi smrti ugotovi, da je v hiši ostalo le nekaj drobiža. Oče je umrl brez oporoke, vse njegove poslovne skrivnosti in dolgovi pa so zaklenjeni v veliki knjigi v njegovi pisarni. V hiši živi še stari stric Miklavž, dobrodušen kovač, a nagnjen k pijančevanju, ki ni sposoben samostojno voditi posla. 

Prvi stisko osamljene Ane izkoristi stric Zgonc. Ponudi ji posojilo 100 goldinarjev za kritje stroškov pogreba in takoj predlaga, naj mu v najem odda spodnji, manjši Gašperinov vigenj. Delo v njem naj bi prevzel njegov najstarejši sin Dominik, ki je ravno odslužil vojaščino. Stric Miklavž temu ostro nasprotuje, saj sovraži Zgončevo grabežljivost, in opozarja, da je spodnji vigenj eden najboljših v Kropi (nekoč je v njem delalo tudi po dvajset mož). Kljub temu Ana v stiski sprejme Zgončev denar, kar deluje kot predhodna privolitev v najem. 

Po sedmini se Ana sama v mrazu s sanmi odpelje v Selško dolino k stricu duhovniku Filipu, da bi ga prosila za nasvet in finančno pomoč. V varnem zavetju župnišča pa jo čaka nov šok. Stric Filip ji razkrije resnično finančno stanje: na Gašperinovi hiši in zemlji je že več kot deset let vknjižen dolg mestni posojilnici v višini 7000 goldinarjev, obresti pa se še naprej kopičijo. Filip skritizira njeno prenagljeno odločitev, da odda spodnji vigenj Zgoncu za pičlih tristo goldinarjev. Pove ji, da je imel sam drugačne načrte: s fužinarjem Globočnikom (vplivnim industrialcem, ki ima najmodernejši plavž na Kranjskem) se je že dogovarjal, da bi ta vzel v najem oba Gašperinova vigenjca za pošteno najemnino. S tem denarjem bi posojilnica dobila obresti, Ana in brat pa bi imela zagotovljeno preživetje. 

V pogovoru med Ano in stricem Filipom se razkrijejo globlje družinske rane. Filip obtožuje pokojnega Gašperina, da je bil slab gospodar, ki je s svojo prevzetnostjo uničil življenje Anini materi. Hkrati se izve, da je stari Gašperin v preteklosti zavrnil Globočnikovo snubitev – Ana bi lahko postala bogata gospa, a je oče ponudbo trmasto zavrnil. Medtem ko želi stric Filip rešiti nečaka tako, da bi Gašperinovo posest sčasoma v celoti prepustili modernemu kapitalu (Globočniku), se v Ani prebudi ponos. Kljub temu da uradno še nima lastninske pravice (ker zapuščinska razprava še ni opravljena), se odločno upre: »Nočem, da bi naš dom prišel v tuje roke, ne v Globočnikove in ne v katere druge!« 

Pripravljena se je odpovedati svojemu deležu v korist brata Aleša, samo da bi hiša in kovaško ime (ki je starejše od same zgradbe) ostala v družinskih rokah. Stric Filip, presenečen nad njeno nenadno trmo in strastjo, nekoliko popusti in obljubi, da bo poskusil pri mestni posojilnici doseči odlog plačila dolga. (do strani 45)

&lt;!--

Tretje poglavje

Ana po pogovoru s stricem Filipom dovoli Dominiku, da za eno leto vzame v najem spodnji Gašperinov vigenjc. Dominik se takoj loti dela in se izkaže kot zelo podjeten in praktičen človek. V zapuščeni in zanemarjeni kovačnici najprej uredi orodje in ognjišče, nato pa razmišlja, kako bi pridobil dobre delavce in naročila. Pri tem se pokaže njegova bistvena razlika od pokojnega Gašperina: Dominik je pripravljen tvegati, delati in predvsem kupčevati, saj razume, da brez naročil in trga tudi dobra kovačija ne more uspevati.

V krčmi pri puklastem Blažku sliši, da je Rant svojim kovačem znižal plačilo. Takoj prepozna priložnost in ponudi delo Voltrešču, izkušenemu in močnemu kovaču. Voltrešč ponudbo sprejme, Dominik pa mu celo izplača predujem, da utrdi njun dogovor. S tem si Dominik pridobi prvega res sposobnega delavca in hkrati pokaže, da zna ravnati z ljudmi in denarjem.

Miklavž je sprva nezaupljiv in užaljen, ker mu mladi Dominik ukazuje, vendar se postopoma sprijazni z njim. Ob Dominikovi podjetnosti se v njem celo prebudi ponos na kovaštvo in odloči se, da bo spet resno delal ter opustil pitje.

Četrto poglavje

Četrto poglavje se dogaja na pustni torek, ko je Kropa kljub revščini in težkim razmeram polna življenja. Ana pripravlja pustno pojedino, po trgu hodijo berači in maškare, v ozadju pa se kaže velika socialna razlika med nekdanjim blagostanjem Gašperinovih in sedanjim pomanjkanjem.

Dominik je medtem že postal pomemben človek v hiši. Njegova podjetnost in samozavest Ani ugajata, saj se zdi, da je v Gašperinovo hišo prinesel nov način življenja. Ana ga začne gledati z vse večjo naklonjenostjo. Ob skupnem večeru se med njima pojavi tudi močna, čeprav še neizrečena privlačnost. Ana se sama pri sebi sprašuje, kaj pomenijo njegova bližina, dotik in pogled.

Vrhunec poglavja je pustna zabava, na kateri pride do spopada med Kropečani in Kamnogoričani. Maškarada s slamnato nevesto je uperjena proti bogatemu Rantu, nato pa se norčevanje sprevrže v pravi pretep. Dominik se sprva zabava, toda ko njegov brat Štefan pride v nevarnost, poseže vmes in ga reši pred Rantom, ki ima v rokah nož. S tem si Dominik sicer pridobi še več sovražnikov, vendar se pokaže njegova odločnost in pripravljenost braniti svoje ljudi.

Na koncu se pustno razpoloženje umiri. Ana je zadovoljna, ker je Dominik postal del njihovega življenja, hkrati pa se njena notranja vznemirjenost stopnjuje. Ko ji Dominik ob polnoči zaželi lahko noč, se začne spraševati, ali njegov pogled in dotik morda pomenita, da tudi on čuti nekaj do nje. Poglavje se tako konča z Aninim precej zmedenim spoznanjem, da se je v njej prebudilo čustvo, ki si ga skoraj ne upa priznati.

5. poglavje

Dominik se vse bolj uveljavlja kot podjetnik. V Gradcu si pridobi pomembno naročilo za železniško družbo in s tem dobi priložnost, da svojo kovačijo močno razširi. Ana ga pri tem podpira, njuna medsebojna privlačnost pa preraste v ljubezensko razmerje. Hkrati Ana postaja vse bolj ljubosumna na Polono, saj se boji, da bi Dominika izgubila.

6. poglavje

Dominik se z uspehom vse bolj oddaljuje od preprostega kovaškega življenja in želi postati pravi gospodar. Njegov vzpon spremljajo napetosti z drugimi kovači in z Rantom, medtem ko se Ana vse bolj zaveda, da je njena sreča odvisna od njega. V ospredje pride tudi Aleš, ki se vrne h kovaškemu delu in se zbliža z Rantovo hčerjo Marinko.

7. poglavje

Ana in Dominik se poročita, vendar je njuna svatba skromna in brez pravega veselja. Ana je noseča in kmalu po poroki rodi sina Pavla. Otrok prinese v hišo veliko sreče in za nekaj časa pomiri tudi napetosti med njenimi prebivalci. Medtem Dominik dobi veliko poslovno priložnost in začne razmišljati, kako bi naročilo razdelil med več kovačev.

8. poglavje

Aleš je zdaj mlad kovač in Rant ga želi poročiti s svojo hčerjo Marinko, tudi zato, da bi ga obvaroval vojaške službe. Medtem se Dominik in Aleš zaradi nasprotnih interesov znova zapletata v spore. Ko se moški odpravijo po seno, se Alešu na saneh pretrga vrv in doživi hudo nesrečo. Kljub prizadevanjem zdravnika umre. Njegova smrt močno prizadene Ano, Miklavž pa začne vse bolj odkrito sumiti, da nesreča ni bila naključna.

9. poglavje

Aleš se po šolanju vrne v Kropo in napove, da bi ostal doma ter se lotil kovaštva. S tem se takoj zaostri njegov odnos z Dominikom, saj oba čutita, da sta tekmeca za položaj v Gašperinovi hiši in vigenjcih. Aleš se pri delu hitro uveljavi, ob kovaški nedelji pa se zbliža z Rantovo hčerjo Marinko.

10. poglavje

Dominik po uspešni veliki dobavi še bolj verjame v svojo podjetniško prihodnost. Na kovaški nedelji pa se napetost med njim, Alešem in Miklavžem stopnjuje. Aleš se pridruži fantom, ki Dominiku iz maščevanja podžagajo veliko vodno kolo; Dominik jih zaloti in tako dobi nov razlog za sovraštvo do Aleša.

11. poglavje

Po sabotaži se Dominik zaplete v spor z Alešem, ki mu ne prizna pravice do vigenjcev. Aleš in Dominik se skoraj fizično spopadeta, Ana pa se zaman trudi pomiriti oba. Dominik se nato odpravi v Gradec in si pridobi veliko novo naročilo; ko se vrne, se odloči za Ano in prvič skupaj preživita noč.

12. poglavje

Ana ugotovi, da je noseča, in to pove Dominiku. Njegov odziv je precej hladen: bolj kot otrok ga skrbi delo in veliko naročilo. Kljub temu se dogovorita za poroko, Ana pa se sredi posta vda in sprejme, da bo morala svojo prihodnost povezati z njim. Na veliko noč se tiho poročita na Brezjah.

13. poglavje

Po poroki se Ani začne porod, ki se zaradi prezgodnjih popadkov razvije v dolgo in težko preizkušnjo. Ob pomoči žensk vendarle rodi sina Pavla. Otrok prinese v hišo novo veselje in za nekaj časa zbliža tudi ljudi, ki so bili prej sprti.

14. poglavje

Po Pavlovem rojstvu se razmere za nekaj časa umirijo. Dominik pa še naprej razmišlja predvsem o kupčiji in si prizadeva pridobiti velike posle; eno večje naročilo razdeli med manjše kovače in si s tem utrjuje položaj. Hkrati se Aleš zbliža z Marinko in Rant načrtuje njuno poroko, kar v Dominiku prebudi novo ljubosumje in predvsem strah, da bo Aleš postal njegov tekmec.

15. poglavje

Dominikovo sovraštvo do Aleša se stopnjuje. Ko Aleš preživi manjšo nezgodo s padcem z lestve, Dominik razmišlja, kako bi se ga lahko znebil. Pozimi se nato moški odpravijo po seno; Dominik namenoma poškoduje vrv na Aleševih saneh. Vrv se med vožnjo pretrga, Aleš se hudo ponesreči in kljub zdravniški pomoči umre.

Po Aleševi smrti Marinka v žalosti javno obtoži Ano in Dominika, da sta imela od njegove smrti korist. Miklavž sumi, da je Dominik povzročil nesrečo, vendar tega ne more dokazati. Ana pa iz Dominikovega vedenja prvič zares dojame, da je njen mož morda morilec; odločilno je, da resnice ne razkrije, predvsem zaradi otroka.

16. poglavje

Po Aleševi smrti Miklavž spet zapade v obup in pijančevanje. Spomladi pride velika povodenj, ki ogrozi Kropo in predvsem vigenjce. Miklavž se kljub svoji ostarelosti in izčrpanosti prebudi v nekdanjega sposobnega mojstra: skupaj z Dominikom in drugimi kovači organizira reševanje ter zgradijo jez, ki vigenjce obvaruje pred uničenjem.

Po rešitvi vigenjcev Miklavža premaga pljučnica. Pred smrtjo se zave, da je jez vzdržal in da so vigenjci spet rešeni. Ani izreče le še njeno ime, nato umre; Ana ostane sama z zavestjo, da ve strašno resnico o Dominiku, ki je ne more nikomur zaupati.

Če bi moral zadnjih osem poglavij stisniti v eno samo razvojno črto:
Alešev prihod → Dominikov poslovni vzpon → poroka z Ano → rojstvo Pavla → Aleševa ljubezen z Marinko → Dominikovo ljubosumje in umor → Miklavževa slutnja → povodenj in Miklavževa smrt.

To je pravzaprav zelo jasen lok, v katerem se roman iz zgodbe o vzponu mladega podjetnika postopoma spremeni v zgodbo o pohlepu, krivdi in razpadu družine.
--&gt;

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left|Mimi Malenšek (1919&amp;ndash;2012)]]

*ultra kratek CV Mimi Malenšek pod sliko

Rodila se je kot Mimica Konič v Dobrli vasi na Koroškem. Njena starša sta se spoznala med prvo svetovno vojno: oče je bil ranjeni avstrijski vojak iz Podbrezij, mama pa begunka. Zaradi stiske je mati trimesečno Mimi prinesla k očetu. Mimi je otroštvo preživela v Podbrezjah in matere nikoli ni spoznala, čeprav je ta poskušala navezati stike. Oče, ki je ob kmetovanju delal na Jesenicah v železarni, je dobil novo ženo, Mimi pa dva polbrata in polsestro. Za branje jo je navdušil oče. 

Obiskovala je gimnazijo v Kranju, dokler zaradi bolezni starih staršev ni šolanja prekinila. Napravila je trgovski tečaj in se zaposlila kot bančna uradnica pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani.

Pri devetnajstih letih se je poročila z Rihardom Malenškom, lastnikom tovarne pohištva v Ljubljani. Rodila sta se jima dva otroka, sin Danijel in hčerka Emilia. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v NOB, s svojim ilegalnim imenom Miška je podpisovala pesmi. Po vojni so tovarno nacionalizirali, Mimi se je posvetila pisateljevanju in prevajanju in 1947 vstopila v Društvo slovenskih pisateljev. Pokopana je v Podbrezjah, kjer so ji v parku znamenitih krajanov postavili doprsni kip.

Je najplodnejša slovenska pisateljica. Prvo povest Pesem polja je napisala pri šestnajstih letih za časopis zavarovalnice, kjer je delala, ''Naša moč''. Sprva je objavljala pod psevdonimom Mimica Zagorska in pod  dekliškim priimkom. V žanru zgodovinskega romana je po številu romanov in njihovem obsegu prvakinja. Lotevala se je vsem zgodovinskim temam: usodi Karantancev po Samovi smrti (''Bratstvo'', 1957), pokristjanjevanju (''Črtomir in Bogomila'', 1959), marčni revoluciji (''Marčni veter99, 1988), keltskemu Noriškemu kraljestvu konec 2. stoletja (''Noriška rapsodija'', 1968). 

V generacijskem romanu ''Minuta molka'' (1965) je predstavila pretrese, ki so jih med intelektualci prinesle prva svetovna vojna, boji za Koroško in Maribor, gospodarske krize pred drugo vojno, okupacija, partizanstvo in osvoboditev. 

''Vigenjci'' (1957/58, v knjigi 1978) predstavljajo industrializacijo kovaške obrti v Kropi (prehod iz majhnih kovaških ognjišč (vigenjcev) v industrijske plavže in obrate) in propad obrtnikov konec 19. stoletja, nadaljevanje so ''Skobci nad dolino'' (1985). S tovarniškimi temami se ukvarjajo ''Purgarji'' (1987) in ''Sinovi predmestja'' (1938). 

Mimi Malenšek je za svoje zgodovinske romane natančno preštudirala zgodovinske vir. Za svoje železarske in kovaške romane je pregledala arhivsko gradivo in krajevno kroniko Krope, Cehovska pravila, zapise o kovaških cehih, pravilih dela v vigenjcih in cesarskih patentih za izkoriščanje rudnikov in fužin, poslovne knjige in dolžnostne registre. V romanih mrgoli kovaških terminov. Upoštevala je ustno izročilo in pričevanja domačinov. 

*zanimivi citati

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt;

====Skobci nad dolino====

{|
|[[File:Mimi Malenšek, Skobci nad dolino.jpg|thumb|Mimi Malenšek, Skobci nad dolino]]
|[[:w:Slika:Skobci nad dolino.jpg]]
|}

*povzetek dogajanja
&lt;!--

Z veseljem — in hvala za tolažbo! 🙂 Tokrat sem šel še malo bolj na kratko. Skobci nad dolino imajo 15 poglavij; nadaljevanje lepo pokaže, kako se zgodba o Dominikovem vzponu iz Vigenjcev postopoma spremeni v zgodbo o njegovem notranjem in družinskem propadu.

1. poglavje

Dominik je na vrhuncu svoje moči in premoženja, vendar že čuti, da se časi spreminjajo. Tovarniška proizvodnja vse bolj ogroža kroparsko kovaštvo, zato se pojavi zamisel o delniški družbi. Dominik ji ne zaupa, predvsem zato, ker sluti, da bi v njej glavno besedo dobila Rant in Hetori.

2. poglavje

Dominik se vse bolj zaveda, da je pri odločanju sam, saj mu Ana in Pavel ne pomagata tako, kot bi želel. Pavel je že predstavnik nove generacije: zanima ga šola, gledališče in drugačno življenje, česar oče ne razume. Med očetom in sinom se zato začne tiha napetost.

3. poglavje

Pavel in Vida nastopata v šolski igri in njuna medsebojna naklonjenost postaja vse očitnejša. Pavel Vido ljubi, ona pa se boji, da je ne bo znal braniti pred Dominikom. V ozadju se nadaljuje boj kroparskih kovačev za oblikovanje nove družbe.

4. poglavje

Na ustanovnem sestanku se pokaže, da želita Rant in Hetori z delniško družbo predvsem utrditi svojo moč. Dominik zavrača njune pogoje in ostaja zunaj. Hkrati sinu pove, da bo moral prevzeti več odgovornosti in pomagati pri njegovem boju za obstanek kovačije.

5. poglavje

Dominik se vse bolj zaveda, da njegov poslovni svet ni več tako varen kot nekoč. Ob tem se razkrije tudi njegova moralna brezobzirnost: izkoristi mlado Marjeto, ki rodi njegovega otroka. Dekletu izplača denar in ji kupi hišo, vendar s tem ne more prikriti sramote in bolečine, ki jo je povzročil Ani.

6. poglavje

Dominik dobi veliko poslovno priložnost za dobavo ladijskih žebljev, vendar so pogoji za plačilo zelo neugodni. Ob velikem naročilu spozna, da se kovaštvo vse težje prebija skozi konkurenco tovarn. Poslovni uspeh, ki mu je bil nekoč samoumeven, postaja vse bolj negotov.

7. poglavje

Dominik poskuša svojo prihodnost zavarovati s Pavlovo poroko s Helo Herderjevo. V tem vidi predvsem poslovno povezavo med Zgončevimi in Herderjevimi. Pavel pa do Hele ne čuti tistega, kar pričakuje oče, in se vse bolj upira njegovim načrtom.

8. poglavje

Pavel dokončno pove, da se s Helo ne bo poročil: ona si ne želi življenja v Kropi. Dominik je razočaran, saj se mu sesuje velik načrt za prihodnost. Obenem se vse bolj zapleta položaj delniške družbe, ki se začne spopadati z izgubami in notranjimi nasprotji.

9. poglavje

Ana se vedno bolj zaveda, da je njeno navidezno urejeno življenje zgrajeno na molku in strahu. Še vedno jo preganja sum, da je Dominik povzročil Aleševo smrt. Hkrati dozori njena odločitev, da mora Pavel živeti po svoje in si izbrati ženo po lastni volji.

10. poglavje

V ospredje stopi Tonček, Dominikov nezakonski sin, ki odrašča v revščini in ve, kdo je njegov pravi oče. Kontrast med njim in Pavlom pokaže posledice Dominikovega ravnanja: eden od sinov odrašča kot bogati Gašperinov dedič, drugi pa kot otrok, ki mu je vstop v očetovo hišo prepovedan.

11. poglavje

Delniška družba zaide v resne finančne težave. Hetori in Rant se zaradi izgub hudo spreta, Hetori pa Rantu predloži obračune, ki razkrijejo njegove obveznosti in izgube. Rant je v popolnem obupu; še istega večera ga najdejo mrtvega v pisarni.

12. poglavje

Rantova smrt spremeni razmerje moči v Kropi in Dominik za trenutek misli, da se je znebil velikega tekmeca. Toda doma se njegov spor s Pavlom in Ano stopnjuje. Ana končno pomaga Pavlu in Vidi, da zapustita hišo in začneta svoje življenje.

13. poglavje

Pavel se želi osamosvojiti kot kovač. France Grošelj med manjšimi kovači začne organizirati Kovaško zadrugo, ki naj bi bila drugačna od Rantove in Hetorijeve delniške družbe. Pavel se ji pridruži, kar Dominika prizadene kot izdaja in ga dokončno postavi proti sinu.

14. poglavje

Dominik se zaradi Pavlove odločitve zlomi. V hudem prepiru z Ano prvič skoraj odkrito govori o tem, da bi Pavlu lahko storil kaj hudega. Ana mu v obupu zabrusi, da »nikogar več ne boš ubil«, s čimer razkrije, da ves čas ve za Aleševo smrt. Dominik nato odide s puško v gozd in poskuša narediti samomor.

15. poglavje

Dominika najdejo hudo ranjenega in ga rešijo. Po dolgem okrevanju se spremeni: postane mirnejši, prijaznejši in se približa Pavlu ter Kovaški zadrugi. Ana mu končno odpusti, čeprav ne pozabi njegove krivde. Nekaj let pozneje Dominik umre v spodnjem vigenjcu, kjer je nekoč začel svojo pot.

Če celotno povest skrčim v eno razvojno črto:
Dominikov vrh → prihod novega časa → Pavlova ljubezen z Vido → propad delniške družbe → Rantova smrt → Pavlova osamosvojitev → Kovaška zadruga → Dominikov zlom → sprava z Ano → smrt v vigenjcu.

In prav lep je zadnji obrat: v Vigenjcih Dominik postane gospodar vigenjcev, v Skobcih nad dolino pa se mora nazadnje naučiti, da jih ne more imeti samo zase. Ko to končno dojame, je že star in bolan, vendar je prav takrat prvič zares sposoben človeškega odnosa do drugih.

S tem pa sva, kot kaže, res prišla do konca. 🙂

--&gt;

*ilustrativen citat ali dva

*sliki knjižnih ovitkov romanov, še bolje kar izvod obeh romanov
*posnetek prvega nadaljevanja Vigencev v časopisu

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenjci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: [https://slov.si/doc/malensek_skobci.pdf ''Skobci nad dolino'']. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/1367F6BD-A8F7-4A02-B13D-7146E02F4E3E Aleš Smrekar]).&lt;ref&gt;Mogoče bi morali k petim likvidiranim prišteti še petokolonaša [https://www.sistory.si/ww2/177B446E-91DB-4C9E-8FC7-B9BFAA282156 Gabrijela Zupana] iz Lesc, ki je bil po rodu Kropar (''Po poti spominov'', 139).&lt;/ref&gt; 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Spominska soba na Vodiški planini 01.jpg|thumb|Spominska soba na Vodiški planini]]
|[[File:Spominska soba na Vodiški planini 02.jpg|thumb|Spominska soba na Vodiški planini]]
|[[File:Spominska soba na Vodiški planini 03.jpg|thumb|Spominska soba na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943]]
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Leš 1918-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji  Janko Leš 1918-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944]]
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Gartner 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Gartner 1903-1945 [https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Sistory: Frančišek,] pogrešan pri Škofji Loki]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Konrad Eržen 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji: Konrad Eržen 1912-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945]]
|Matija Gartner 1912-1945 [https://www.sistory.si/ww2/DC4093DC-8FB5-4488-94E5-D3EFB4FA0355 Sistory:] padel na Poreznu 24. 3. 1945
|}

==Vzporedna partizanska država==

{|
|[[File:Janko Berce, kurir G 12.jpg|thumb|Janko Berce, kurir G 12]]
|[[File:Simon Mihelič, kurir na postaji G 12.jpg|thumb|Simon Mihelič, kurir na postaji G 12]]
|[[File:Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko.jpg|thumb|Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF Kranj Jelovica.jpg|thumb|Okrajni odbor OF Kranj Jelovica]]
|[[File:OF v karavli Svoboda na Pečeh.jpg|thumb|Člani OF v karavli Svoboda na Pečeh]]
|[[File:OF Gorenjska 1944.jpg|thumb|OF Gorenjska 1944]]
|}

{|
|[[File:Krojaška delavnica v Kroparski gori.jpg|thumb|Krojaška delavnica v Kroparski gori]]
|[[File:Partizanska delavnica na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska krojaška delavnica na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Čevljarska delavnica Mačkovina.jpg|thumb|Čevljarska delavnica Mačkovina]]
|}

{|
|[[File:Partizanska ambulanta na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska ambulanta na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Gospodarska komisija kranjskega okrožja.jpg|thumb|Gospodarska komisija kranjskega okrožja]]
|}

{|
|[[File:Borke Prešernove brigade.jpg|thumb|Borke Prešernove brigade]]
|[[File:Štab Gorenjskega vojnega področja 1945.jpg|thumb|Štab Gorenjskega vojnega področja 1945]]
|[[File:Štab Gorenjskega odreda maj 1943.jpg|thumb|Štab Gorenjskega odreda maj 1943]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF na Pečeh.jpg|thumb|Okrajni odbor OF na Pečeh]]
|[[File:Gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Štab komande mesta Kranj.jpg|thumb|Štab komande mesta Kranj]]
|}

{|
|[[File:Okrajna gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Okrajna gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Rajonski odbor OF Jelovica.jpg|thumb|Rajonski odbor OF Jelovica]]
|[[File:Prvi dnevi osvoboditve.jpg|thumb|Prvi dnevi osvoboditve]]
|}

{|
|[[File:Prevoz hrane partizanom nad Kropo.jpg|thumb|Prevoz hrane partizanom nad Kropo]]
|[[File:Partizanska transportna četa, ki je nosila orožje iz Martinj Vrha v Kropo marca 1944.jpg|thumb|Partizanska transportna četa, ki je nosila orožje iz Martinj Vrha v Kropo marca 1944]]
|[[File:Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944.jpg|thumb|Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944]]
|}

{|
|[[File:Smučarske tekme v Cerknem 1945.jpg|thumb|Smučarske tekme v Cerknem 1945]]
|[[File:Kropa 1943.jpg|thumb|Kropa 1943]]
|}

===Dokumenti in plakati===

{|
|[[File:Delavci Oberkranja mislite na Kroppo.jpg|thumb|Delavci Oberkranja mislite na Kroppo]]
|[[File:Plakat za talce na Lancovem.jpg|thumb|Nemški plakat o streljanju talcev na Lancovem 17. 10. 1941]]
|[[File:Nemški plakat o streljanju talcev v Lipnici.jpg|thumb|Nemški plakat o streljanju talcev v Lipnici 19. 4. 1943]]
|}

{|
|[[File:Gesla za letake OF 92.jpg|thumb|Gesla za letake OF: slovansko bratstvo, zahodni zavezniki, ruski junaki, z Rdečo armado na Berlin]]
|[[File:Gesla za letake OF.jpg|thumb|Gesla za letake OF]]
|[[File:Živela rdeča armada.jpg|thumb|Živela Rdeča armada, rešiteljica človeštva pred fašističnim nasiljem]]
|}

{|
|[[File:Partijsko spričevalo za Vinka Šmitka 1943.jpg|thumb|Partijsko spričevalo za Vinka Šmitka 1943]]
|[[File:Poziv za mobilizacijo 1943.jpg|thumb|Poziv za mobilizacijo 1943]]
|[[File:Partizanska propustnica za Franca Gašperšiča, 1945.jpg|thumb|Partizanska propustnica za Franca Gašperšiča, 1945]]
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bila izvršena takoj blizu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju v Bistri obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titove dežele.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

»Odprto telovadišče, kjer smo imeli med drugim tudi kroge, je bilo ograjeno. Prvi športni podvih vsakega mladega Kroparja je bil, da je preplezal to ograjo. Potem se je stvar kar stopnjevala. Sledilo je igranje v mivki pod krogi, kasneje plezanje po drogu. Višek je bil, če je kdo dosegel kroge in se nanje slovesno obesil. Če so nas opazili starejši fantje, smo pa še tekli, da nas niso nabili. Otroci smo na igrišču vse razmetali pa tudi pokvarili, zato so nas preganjali. Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče dachavski interniranec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

{|
|[[File:Justin Ažman.jpg|thumb|Justin Ažman v 30. letih]]
|}

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz).&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;&lt;/blockquote&gt;

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.
*Saša Florjančič: [Zapisi Justina Ažmana iz Krope v koncentracijskem taborišču Dachau], ''Vigenjc'' 15 (2015). &lt;!-- št. 29 363 --&gt;

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|350 px|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar 02.jpg|thumb|200 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar]]
|}

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar 03.jpg|thumb|150 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Dnevniki Lojzeta Jožeta Žabkarja.jpg|thumb|Delček Žabkarjevih dnevnikov v uredništvu Boža Flajšmana]]
|[[File:Lojze Žabkar, Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983.jpg|thumb|Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982]]
|}

Jože Žabkar se je rodil 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki gozdnemu čuvaju Alojzu in Mariji. V letih 1923–31 je hodil v klasično gimnazijo v Ljubljani in po maturi stopil v križniški red. Po noviciatu 1931–2 na Dunaju je med letoma 1932 in 1934 na jezuitski univerzi v Innsbrucku študiral teologijo in filozofijo, 1934–37 pa v Ljubljani teologijo. 1937/38 je bil kaplan v Metliki, 1938 je služil vojaščino, 1938–1941 je bil ravnatelj Vajeniškega doma v Ljubljani, 1941–1943 kaplan in do 1969 župnik v Črnomlju. Ker so njegovi dijaki med prvimi odšli v partizane, se ga je prijel vzdevek »rdeči kaplan«. Nazadnje, do smrti 1983, je bil župnik v Kropi, kamor ga je nadškof Pogačnik prestavil kljub množičnemu nasprotovanju črnomaljskih vernikov. Zelo se je priljubil tudi faranom v Kropi.

Kot krščanski socialist je objavljal v ''Delavski pravici'' in njeni prilogi ''Polet''. Takoj v začetku okupacije se je vključil v OF. V Črnomlju in okolici je pomagal organizirati partizansko šolstvo in februarja 1944 ustanoviti versko komisijo pri SNOS. Uporniški Žabkar je bil med vojno kritičen do nepotrebnega partizanskega nasilja nad nasprotniki, po vojni pa je bil v konfliktu z nadrejenimi cerkvenimi oblastniki. Po osvoboditvi je bil leta 1949 soustanovitelj in član duhovniškega Ciril-metodijskega društva. Predaval je ob 400-letnici slovenske knjige (''Organizacijski vestnik CMD'' 1951), v KMD 1984 je pisal o cerkvi med NOB na osvobojenem ozemlju, objavljal je tudi v ''Družini'', ''Novi poti'' idr. Prejel je visoki državni priznanji: 1959 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. 2020 mu je belokranjsko muzejsko društvo v Črnomlju odkrilo spominsko ploščo; cerkev je postavitev plošče ovirala.

Pesmi in kratko prozo je pisal in objavljal že v gimnazijskem glasilu, pred vojno v ''Domu in svetu'', ''Kresu'', ''Mladiki'', ''Naši zvezdi'', ''Rasti'', ''Vigredi'', po vojni v ''Novi poti'', ''Glasniku Slovenskega duhovniškega društva'' idr. Čeprav je imel že pred vojno pripravljeni zbirki pesmi ''Metlika, mesto ob Kolpi'' (1937) in ''Dnevi na jugu'' (1938), je samostojno zbirko objavil šele 1981. Naslovil jo je ''Brevir moj v travi'' (spremna beseda Boris Paternu; ocene D. Voglar, ''Borec'' 1982, 411–2; M. Košir, ''Dnevnik'' 1981, št. 349; M. Novak, ''Delo'' 1981, št. 297; ista, ib. 1983, št. 43; T. Bohinc, ''Glasnik Slovenskega duhovniškega društva'' 1982, 33–4; B. Štih, ''Dnevnik'' 1982, št. 42). Zanjo je prejel 1983 Kajuhovo nagrado. Zbirka je izbor Žabkarjeve partizanske in domovinske poezije, ki je zrasla iz osebnih doživetij v Beli krajini in na Dolenjskem. Žabkar je v njej iskreno veren in poln zaupanja v pravičnost življenja in plemenitost preprostih ljudi. Pripravljal je nadaljevanje partizanski pesmi pod naslovom ''Zbudil bom jutranjo zarjo''.

V rokopisu je ostala tudi pesniška zbirka ''Železna vezenina'' s 70 kroparskimi pesmimi, ki jo je, vse se tako zdi, načrtoval za svojo sedemdesetletnico in jo popravljal še nadaljnja tri leta, dokler ga ni 23. junija 1983 v Ljubljani prehitela smrt.

&lt;!-- '''Viri za geslo Franceta Pibernika v SBL''': J. Grgič, ''Delo'' 1983, št. 149 (s sliko); M. Gregorčič, ''Večer'' 1983, št. 57 (s sliko); B. Kocjan, ''Družina'' 1983, št. 30; J. Gregorič, KMD 1984, 122–3 (s sliko); intervju v ''Glasu'' 1980, št. 33/4 (D. Sedej). --&gt;

====Na Jelovici 1970====

&lt;poem&gt;
Tu padla dva sta borca,
prav na tej škrbini
dala na oltar 
življenji mladi domovini.

Avgusta petega,
v letu prvem vstaje
Cankarja brigada
tu se je rodila.
Svobode kal
v gozdovih teh
v strahotnih dneh je vzklila.

Modrina encijana me zastira,
požira pot me skalnata,
volčje črešnje
teloha belino nasledile,
sesajo me naročja bukovih gozdov,
z Vodic me pelje pot domov.

Križ lesen in Križani na njem,
Bog vedi, kdaj se je podrl:
nema priča na križpotju,
zadet od krogle 
partizan je tu umrl.

Vodice, 20. maja 1970.
Lojze Jože Žabkar
&lt;/poem&gt;

====[[:w:Joža Bertoncelj|Joža Bertoncelj]]====

&lt;poem&gt;
Kdor samo to premišljuje,
kje in kaj bi pojedel,
kar se med palcem
kazalcem premika,
kar gre v trebuh po grlu,
več vreden ni,
kakor tisto,
kar se iz njega scedi.
Pobral je železo na cesti,
ga v ognju,
vigenjcu svojem zmehčal,
križ in na križu
Gospoda skoval:
&quot;V imenu Očeta in Sina,
v hišo krščansko
potuj, umetnina!&quot;

Pljunil pred njega možak je,
za zbito železo
da dal bi stotake,
škoda bi bilo:
zanje dobiš v gostilni
obilno kosilo!&quot;
Za kruh naš vsakdanji
Bog bodi zahvaljen!
Če v potu obraza
v železo sem martro božjo vkoval,
nerad bi bedaku pod ceno
jo zdajle prodal!
&quot;Pri ješi se mojster
s kladivom, hrust, je zravnal
in dodal:
&quot;Če zdi se premalo,
pljuni pred mene ponovno!
Nič večje od tebe
za to ne bo govno!
&quot;Segel v žep je ponosno,
ponudil možaku prijazno:
&quot;O lepem vedenju
knjigo za dinarje tele naroči!
[[:w:Mirko Mahnič|Mahničev Mirko]] vesel,
še lepšo bo zate napisal.
Čas pa tvoj pljunek
na mojem bo križu izbrisal.&quot;
&lt;/poem&gt;
Kropa, 15. oktobra 1973&lt;br&gt;
Lojze Jože Žabkar

(''Železna vezenina'')

====Železni Kristus====
&lt;poem&gt;
Na razstavi svetovni
zlato dobil je odličje
mojster železa
Joža Bertoncelj:
Kristus s povešeno glavo,
še in še jo poveša,
kakor žebljarji skozi stoletja,
od kovanja in rodnje
sključene matere kroparske
s sadom telesa v naročju,
daleč premalo dajale so njive
kruha in mleka na Stočju.

Prsti od kladiv so zviti,
v ročaj se leseni zažrli,
trde komaj načeli
v zemlji, za Lenartom svetim,
v grobu so črvi.

Kristus s povešeno glavo,
križ kraj njega leseni
na steni v kapeli,
stotine žebljev vseh vrst
vanj so zabiti,
stkane v mrežo
železne so niti,
nam in zanamcem v spomin,
Kroparski Kristus –
v trdo železo vkovan
je mož bolečin.

Prikloni se romar moderni
kot na razstavi na steni,
Ta Kristus, ti žeblji skovani,
daleč, daleč že so za nami:
standard moderni
trpljenje je daleč odrinil.
Bog nas obvaruj,
da bi spomin na kovanje
v stoletjih za nami izginil.

Kropa, 18. 1. 1982.
Lojze Jože Žabkar
&lt;/poem&gt;

====Železni oltar v Kropi====

&lt;poem&gt;
V oči se iskremu zapikajo ognjene,
med koksom se žarečim
cvre železo,
mehko kot testo
pod kleščami se zvija:
kaplje znojne ga hladijo,
udarci kladiva
naprej, naprej
se kar vrstijo.

Za kosom kos
ustvarja vezenino,
za božjo čast,
za farno še družino.
&quot;Kako je dober Bog,
da dal je tem pestem
tako posrečeni objem
kladiva težkega,
in da je klešč prijem
tako prečudno vešč!&quot;

Kot klekljarice svila
previja se v oblike
železnina,
kako kar raste
iz rok kovaških
čudežna iz jekla
vezenina!
Bog sam v sledenje teh,
oblikovno navzoč,
duha razširil je
prostranosti obroč,
prelil vesolja je širino
v to prelepo čipko –
mrtvega železja vezenino.

Kropa, 19. maja 1971.
Lojze Jože Žabkar&lt;/poem&gt;

====Mojih sedemdeset let====

&lt;poem&gt;
Ničla sem pred Bogom,
to bolj sam vem, kot drugi,
po svoji,
na svet priromal sem zaslugi.
Zabijal vso mladost
mi oče je v betico,
sveto, enkratno resnico:
&quot;Roke za vsako delo,
usteca za vsako jelo!
&quot;Vse do križa sedmega
me spremlja ta maksima,
včasih več, včasih manj
se dejstvo rima!

Kovačeve roke
vitre železne krivijo,
vez za vezjo,
spojka za spojko,
vežejo plašček
stekleni posodi,&lt;ref&gt;UI je takole razložila ta plašček: &quot;Plašček za stekleno posodo v kovaškem in tradicionalnem žargonu pomeni okrasni ali zaščitni kovinski preplet, ki obdaja steklenico. V širšem smislu gre za tradicijo opletanja steklenic (pletenk ali demižonov). Medtem ko so se pletenke običajno opletale z vrbinimi vitrami, šibjem ali leskovim lesom, pa so kroparski umetni kovači razvili posebno spretnost: steklenice so opletali z izjemno tankimi, prožnimi železnimi nitmi in trakovi.Izraz ima v pesmi tako praktičen kot simbolen pomen: Praktični (tehnični) pomen: Kovač iz tankih železnih trakov skuje nekakšno kovinsko »mrežo« ali »srajčko« (spojka za spojko), v katero nato obleče stekleno posodo. Ta plašč varuje krhko steklo pred udarci in hkrati služi kot unikatni dekorativni element, ki dokazuje kovačevo izjemno natančnost. Vsebinski kontekst pesmi: Avtor v naslednjih verzih pravi: »Da bi ga mnogim iz te 'vezenine železne' še lahko natočil ...« S tem neposredno nakaže, da gre za kovan in s kovanimi nitmi opleten bokal ali steklenico za žganje oz. vino (verjetno za tisto »zelenega šilce«, ki ga omenja na začetku zadnje kitice).&lt;/ref&gt;
božje dobrote talent,
paseka dva še,
zamašek skovan je,
sedmici dodelana ničla:
Bolj kot to delo,
letina moja je pičla.

Zelenega šilce popijmo,
let še teh nekaj,ki bodo, zalijmo!
Da bi ga mnogim
iz te &quot;vezenine železne&quot;
še lahko natočil,
preden moj dan bo slovesa napočil!

Kropa, 5. januarja 1980.
Lojze Jože Žabkar&lt;/poem&gt;

====Karabinko mi na grob denite====
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;


====Na Bistrici 1942====

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

* Božidar Flajšman: [https://www.youtube.com/watch?v=yJvNkjWyqfk Pestro življenje duhovnika, pesnika in kronista Lojzeta Jožeta Žabkarja in njegov izgon iz Črnomlja.] Središče za  javno zgodovino FF UL 14. 6. 2023. Youtube.
* [https://radio-odeon.com/novice/v-crnomlju-o-pestrem-zivljenju-lojzeta-zabkarja/ V Črnomlju o pestrem življenju Lojzeta Žabkarja.] Radio Odeon 15. 6. 2023.
* Božidar Flajšman: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-V8CLPSD9 Dnevi na jugu, 1937-1938: slovenski duhovnik in pesnik na služenju vojaškega roka v Srbiji, za časa Kraljevine Jugoslavije.] ''Retrospektive'' 22/1 (2023).
*Helena Ralič: Lojzetu Jožetu Žabkarju v Slovo. ''Plamen'' 1983. 7&amp;ndash;9.
* [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-IP4YNXWU/cbad936e-6fb0-4f0f-82de-7fc3319dce1f/PDF Članek o Žabkarju v ''Gorenjskem glasu'' 1983].
*Darinka Sedej: &quot;Rdeči kaplan&quot; pa se ni ponižno uklonil. ''Plamen'' 1980. 19&amp;ndash;221.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|[[File:Kristina Šuler 02.jpg|thumb|Kristina Šuler, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler s hčerko Kristo.jpg|thumb|Kristina Šuler s hčerko Kristo]]
|[[File:Kristina Šuler 1914.jpg|thumb|Kristina Šuler 1914]]
|[[File:Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi.jpg|thumb|Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štekar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Pokop partizanov v Kropi 1945.jpg|thumb|Pokop partizanov v Kropi 1945]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

Ad Pokop partizanov v Kropi: Pokop 5 partizanov v Kropi 1945. V krstah so Antonija Zupan (Matelova Tona,  [https://www.sistory.si/ww2/A45B5738-CEA0-43EF-B799-13E76B4DA6E1 Sistory]), Leopold Mihelič ([https://www.sistory.si/ww2/6AC2A65D-34C5-43C0-8841-21107DE9CDE5 Sistory]), Alfonz Mihelič (Gašperšič, [https://www.sistory.si/ww2/08BFC094-91CC-4434-B4CB-E1EA9EE74F7E Sistory]) in še dva. Obred je vodil župnik Kljun. Fotografijo je 17. 2. 2009 muzeju podarila Barbara Ahačič, rojena Ažman.

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

===Osebnosti iz Krope===

* [[:w:Janez Krstnik Potočnik]] (15. 6. 1749, [[:w:Kropa]] - 9. 2. 1834, [[:w:Ljubljana]]), slikar in restavrator
* [[:w:Jožef Potočnik]] (1753, [[:w:Kropa]] - 1808), pravnik, cesarski dvorni svetnik
* [[:w:Simon Ignac Pesjak]] (29. 7. 1778, [[:w:Kropa]] - 24. 9. 1857, [[:w:Ljubljana]]), trgovec
* [[:w:Valentin Klinar]] (1840, [[:w:Kropa]] - 23. 12. 1902, [[:w:Kropa]]), trgovec, soustanovitelj in načelnik žebljarske zadruge
* [[:w:Danijel Pogačnik]] (1834, [[:w:Kropa]] - 1910), ilirski pesnik
* [[:w:Janez Šolar]] (27. 8. 1827, [[:w:Kropa]] - 22. 2. 1882, [[:w:Zadar]]), duhovnik, jezikoslovec, profesor in šolski nadzornik
* [[:w:Jurij Varl]] (23. 4. 1827, [[:w:Kropa]] - 5. 3. 1874, [[:w:Velesovo]]), pesnik, duhovnik in pripovednik
* [[:w:Ivan Zupan]] (9. 12. 1857, [[:w:Kropa]] - 4. 7. 1900, [[:w:Kamna Gorica]]), skladatelj in orglar
* [[:w:Jožef Zupan]] (12. 3. 1811, [[:w:Kropa]] - 29. 8. 1866, [[:w:Kropa]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Simon Zupan]] (24. 10. 1844, [[:w:Kropa]] - 20. 10. 1925, [[:w:Ljubljana]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Rok Gašperšič]] (9. 8. 1941, [[:w:Kropa]]), direktor, lovec, pisec domoznanskih del
* [[:w:Justin Ažman]] (25. 3. 1910, [[:w:Trst]] - 1991, [[:w:Kropa]]), politični in kulturni delavec
* [[:w:Joža Bertoncelj]] (1901, [[:w:Kropa]] - 1976), umetnostni kovač in literat
* [[:w:Anton Dermota]] (4. 6. 1910, [[:w:Kropa]] - 22. 6. 1989, [[:w:Dunaj]]), tenorist, operni pevec, koncertni pevec in pedagog
* [[:w:Gašper Dermota]] (1917, [[:w:Kropa]] - 1969), operni pevec
* [[:w:Leopold Dermota]] (1912, [[:w:Kropa]] - 1992), operni pevec
* [[:w:Lovrenc Dermota]] (1938, [[:w:Kropa]]), direktor Mariborskih lekarn
* [[:w:Rudi Finžgar]] (7. 5. 1920, [[:w:Podnart]] - 9. 7. 1995, [[:w:Kropa]]), smučarski skakalec in podjetnik
* [[:w:Boštjan Gašperšič]] (1938, [[:w:Kropa]] - 1938), arhitekt, glasbenik in risar
* [[:w:Branko Gašperšič]] (11. 1. 1935, [[:w:Kropa]] - 5. 7. 2006, [[:w:Jesenice]]), doktor znanosti, univerzitetni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, dekan
* [[:w:Janez Gašperšič]] (4. 12. 1934, [[:w:Kropa]] - 27. 3. 2009, [[:w:Radovljica]]), graver in cizeler
* [[:w:Jože Gašperšič]] (14. 3. 1896, [[:w:Kropa]] - 7. 12. 1964, [[:w:Kropa]]), gospodarstvenik, glasbenik in zgodovinar
* [[:w:Marjan Gašperšič]] (15. 8. 1929, [[:w:Kropa]] - 16. 12. 2015, [[:w:Ljubljana]]), arhitekt in industrijski oblikovalec
* [[:w:Zlata Obnjanovič Gašperšič]] (17. 3. 1931, [[:w:Kropa]]), glasbenica in sopranistka
* [[:w:Damjan Hafner]] ([[:w:Kropa]] - 2014 [[:w:Kropa]]), direktor
* [[:w:Luka Hafner]] (1859, [[:w:Kropa]] - 1935, [[:w:Kropa]]), fužinar, kovaški podjetnik, župan in soustanovitelj žebljarske zadruge
* [[:w:Adam Kržišnik]] (1936, [[:w:Kropa]]), umetnostni kovač
* [[:w:Kamilo Legat]] (17. 9. 1935, [[:w:Kropa]] - 1995), akademski slikar in likovni pedagog
* [[:w:Dušan Petrač]] (28. 1. 1932, [[:w:Kropa]]), fizik
* [[:w:Matija Pirc]] (21. 3. 1875, [[:w:Kropa]] - 24. 2. 1927, [[:w:Maribor]]), profesor, zgodovinar, geograf
* [[:w:Anton Šilar]] (28. 1. 1936, [[:w:Kropa]] - 2015, [[:w:Nova Gorica]]), dramski in filmski igralec
* [[:w:Kristina Šuler]] (17. 7. 1866, [[:w:Kropa]] - 25. 12. 1959, [[:w:Ljubljana]]), pesnica
* [[:w:Artur Vidic]] (1922, [[:w:Kropa]] - 16. 3. 2006, [[:w:New York]]), doktor znanosti, sociolog, univerzitetni profesor na New School for Social Research, New York
* [[:w:Peter Žmitek]] (28. 6. 1874, [[:w:Kropa]] - 27. 12. 1935, [[:w:Ljubljana]]), akademski slikar
* [[:w:Dominik Gašperšič]] (19. 2. 1940, [[:w:Kropa]]), univerzitetni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, stomatolog
* [[:w:Egidij Gašperšič]] (1. 9. 1936, [[:w:Kropa]]), pevski pedagog, skladatelj in zborovodja
* [[:w:Alojz Potočnik]] (11. 6. 1951, [[:w:Kropa]]), politik
* [[:w:Janez Potočnik]] (22. 3. 1958, [[:w:Kropa]]), doktor znanosti, ekonomist, politik, evropski poslanec in komisar
* [[:w:Zmago Šmitek]] (1949, [[:w:Kropa]]), etnolog, kulturni antropolog, doktor znanosti, univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalec
* [[:w:Irma Mihelič]] (4. 10. 1984, [[:w:Kropa]]), operna pevka


(izpis iz [[:w:Seznam osebnosti iz Občine Radovljica|Seznama osebnosti iz Občine Radovljica]]. DAR.)
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdojekdo.]

==Opombe==

{{sklici}}

==Predmeti==
* z Vurnikove hiše odstranjena spominska plošča OF v Radovljici, posvečena aktivistu OF in partizanu Stanetu Bertonclju (1912 Ljubno &amp;ndash; 1966 Radovljica), ki je bil nazadnje v vojni čevljarski delavnici na Brezovici pri Kropi.
* v lovsko puško predelana brzostrelka Franca Gašperšiča, ki je bila njegovo orožje v partizanih in jo je pred leti podaril Kovaškemu muzeju.

'''Predmeti iz mestnega arhiva''' (Kranj?, posredovala Vlasta Felc)

**30) KNP 1146 puška mauser 5455 Puško je dal Jeraša Gabrijel, Kropa 4. Našel jo je zakopano nad Kropo. Zakopal jo je partizan Tone iz Primorske v začetku 1943. Tone je bil v vodu, ki je prenašal orožje izpod Storžiča na Jelovico in je padel pri Poreznu sredi 1944.  
**31) KNP 1147 nahrbtnik Dal ga je Strnad Janez, Kropa 36, ki je z njim odšel v partizane 25. 6. 1943 v Jeloviški bataljon. Z njim je bil tudi po Dolenjski, v Kočevskem Rogu, v SCVPB.
**32) KNP 1148 sekira Našel jo je Vršnik Lojze vlogorju na Pogrošarjevi plani pri Vodiški planini, kjer je bil ustanovljen Cankarjev bat.
**33) KNP 1149 --&quot;-- žebelj velik kroparski Zabit v smreko, kjer so borci obešali meso.
**34) KNP 1150 šaržer za zbrojevko brez peresa Cankarjev bataljon, Pogrošarjeva plana
**35) KNP 1151 del levega čevlja --&quot;--
**36) KNP 1152 
** [...] še predmeti z Jelovice
**71) KNP 1237 pokrivač za puškino cev Najden v kuhinji bolnice II. grupe odredov v Peštini na Jelovici, ustanovljeni 24. ali 25. julija 1942. Zdravnik je bil iz Ljubljane, komandir in šef kuhinje je bil Šiško. 13., 14. in 15. avg. so Nemvci naredili hajko, bolnica s pribl. 16 ranjenci je bila pravočasno izpraznjena.  
** 72) KNP 1238 xxx šaržerja za mauser puško --&quot;--
** 73) ?? KNP 1240 pištola Steyer, kal. 7,65 Last Vinka Hafnerja, izročila sestra Ančka iz Stražišča. Pištola ima odrgnino od gestapovske krogle. 
** [...]
** 107) KNP 1389 24 italijanskih nabojev s šaržerji Našel jih je Jeraša Gabrijel iz Krope v logorju čevljarske delavnice na Kosovini pri Kropi, ki jo je organiziral Stane Žagar spomladi 1942. 
** 108) KNP 1390 italijanska puška prelomljena Našel jo je Jeraša Gabrijel iz Krope v logorju komande mesta Kranj v Kroparski gori, kjer je bil od sept. 1943 do osvoboditve.
** 109) KNP 1391 emajlirana skleda --&quot;--
** 110) KNP 1392 šaržer za italijansko puško --&quot;--
** 111) KNP 1393 šaržer za lahko bredo --&quot;--

'''Predmeti iz Gorenjskega muzeja v Kranju''' (Jana Babšek, Marija Kos):
**NZV 72/1	deska za rezanje mesa	deska je predelana v predal	les	23x42x4,5 cm	foto IMG_8086-33		rabili so jo za prenašanje in skrivanje ilegalne literature na Dobravi pri Kropi pri tov. Ivanu Bertonceljnu - Johanu.
**NZV 72/2	pokrov deske za rezanje mesa	manjša deščica za zapiranje	les	37x4x2 cm			rabili so ga za prenašanje in skrivanje ilegalne literature na Dobravi pri Kropi pri tov. Ivanu Bertonceljnu - Johanu.
**NZV 167	škatla	zarjavela okrogla škatla	pločevina	28x13 cm	foto: NZV_167		V njej so bili shranjeni dokumenti Okrajnega komiteja Skoj Jelovica, najdena na Malem Vrhu pri Rovtih
**NZV 85 	lonec	ena in pollitrski rjav        emajlirani lonec	pločevina	20x12 cm	foto IMG_8240-159	7.11.1962	Lonec iz taborišča Jelovške ali Tončkove čete, ki je konec 1942 in v začetku 1943 taborila na Osekano na Jelovici.
**NZV 82	zajemalka	modra emajlirana zajemalka	pločevina	35x9 cm	foto IMG_8233-150,159, IMG_8235-150	7.11.1962	Zajemalka iz taborišča Jelovške ali Tončkove čete, ki je konec 1942 in v začetku 1943 taborila na Osekano na Jelovici.
**NZV 76	porcija	ponvica ali porcija	pločevina	7x21 cm	foto IMG_8238-152	7.11.1962	Ponvica, najdena v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 81	ročka	del ročke posode	pločevina	23 cm	foto IMG_8230-153, IMG_8231-153	7.11.1962	Ročka posode, najdena v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 265	steklenica	steklenička za zdravilo - rjava	steklo	6x3 cm	foto IMG_9837-156	7.11.1962	Steklenička je bila najdena v taborišču Jelovške čete na Jelovici, kjer se je četa zadrževala v letih 1942 in 1943.
**NZV 147	lonec	velik lonec z žično nosilko	pločevina	50x30 cm	foto: NZV 147	7.11.1962	Lonec za kuhanje hrane, najden v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 145	lonec	velik pločevinast lonec brez žične nosilke	pločevina	50x27 cm	foto IMG_8026-158	8.11.1962	Lonec za kuhanje hrane, najden v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 80	porcija	nemška vojaška porcija z žičnatim ročajem	pločevina	18 x 18 x 9 cm	foto IMG_8233-150,159, IMG_8234-159	8.11.1962	Porcija, najdena v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.
**NZV 149	vedro	vedro za vodo	pločevina	32x28 cm	foto IMG_8062-160	8.11.1962	Vedro, najdeno v taborišču Jelovške ali Tončkove čete, katera je taborila na Osekano na Jelovici v jeseni 1942 in zgodaj spomladi 1943.

'''Predmeti iz jeseniškega muzeja''' (Daša Čopi):
**Stran 2 (T-759): Obkroževalna akcija na Jelovici. Z daljnogledom se išče sovražnika. Umringelungaktion in der Jelovica. In Scheren-Fernrohr wird der Feind gesucht.
**Stran 4 (T-1498): Partizanska transportna četa, ki je nosila orožje iz Martinj vrha v Kropo in obratno. Komisar je bil Hafner iz Jesenic. Slikano marca 1944. Na sliki so: Hinko Klinar iz Hrušice, Mirko Klinar, Jože Božič iz Jesenic, Franc Žurman iz Jesenic.
**Stran 6 (T-2862): Velika akcija na Jelovici 24.7.1942. Policijski tovorni konji. Gross Einsatz in der Jelovica 24.7.1942. Tragtier der Polizei.
**Stran 8 (T-2863): Velika akcija na Jelovici 24. 7. 1942. Nemški vojak motorist v akciji.
**Stran 10 (T-2864): Velika akcija na Jelovici 24.7.1942. Pešadijsko orožje se bo odpeljalo. Gross Einsatz in der Jelovica 24.7.1942. Das Infanterie - Geschütz wird abtransportiert.
**Stran 12 (T-2865): Velika akcija na Jelovici 24.7.1942. Pešadijsko orožje se bo opustilo. Gross Einsatz in der Jelovica 24.7.1942. Das Infanterei Geschütz wird verlastet.
**Stran 14 (T-2866): Nemška akcija na Jelovici 24.7.1942. Nakladanje pešadijskega topa na kamion.
**Stran 16 (T 4449): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Oddelek policistov gre na pot. bt 3/6 1806
**Stran 18 (T 4450): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Vojak - policist opazuje okolico. Ibt 2/32 1806Stran 20 (T 4451): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Kolona gre na pot. Ibt 2/34 1806
**Stran 22 (T 4452): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Kurir gre s kolesom na pot. Ibt. 6/12a 1806
**Stran 24 (T 4453): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Tankovski lovec. Ibt. 6/16a 1806
**Stran 26 (T 4454): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Teški pehotni top vlečejo na določeno mesto. Ibt. 6/19a 1806.
**Stran 28 (T 4455): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Težki pehotni top vlečejo na določeno mesto. Ibt 6/20a 1806
**Stran 30 (T 4456): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Nemški pehotni top vlečejo na določeno mesto. Ibt 2 / 23 aStran 32 (T 4457): Ob akciji nemških policistov na Jelovico. Težki pehotni top vlečejo na določeno mesto. Ibt 6/24a 1806
**Stran 34 (T 6102): VOS-ovci v zgodnji pomladi 1944 pod Jelovico blizu vasi Selo: 1. kurir, 2. Kunčič Anton z Bleda, 3. Zupan Ivan - Nestor, 4. [prazno], 5. Erman Anton z Bleda, 6. Vovk Franc, 7. leži Rožič Mirko - Raskovec z Ribčevega laza v Bohinju.
**Stran 36 (T 6501): Iz občnega zbora Zveze prostovoljcev borcev za severne meje 1918-1919 v dvorani jeseniških upokojencev dne 28.5.1977 na Jesenicah. V prvi vrsti od leve proti desni sedijo: 1. Miha Ancelj Mojstrana, 2. Krajnik Franc Dovje, 3. Jože Osvald Rateče, 4. Lovro Mlakar Jesenice, 5. Rudolf Ogrin Javornik, 6. Franc Fais Jesenice, 7. Šorli Srečko Dobrava, 8. Franc Hartman Planina, 9. Kisovec Matevž Jesenice, 10. Čop Srečko Radovljica, 11. Vrhovšek Karol Jesenice, 12. Blažič Henrik Kr. Gora.
**Stran 38 (T 6528): Partizanski dom na Jelovici - Vodiški planini. Dom je zgradil Okrajni odbor ZZB Kranj leta [prazno].
**Stran 40 (T 6529): Pročelje partizanskega doma na Jelovici - Vodiški planini.
**Stran 42 (T 6530): Partizanski dom na Vodiški planini v osrčju gozdnega masiva Jelovice.
**Stran 44 (T 6531): Pogled na partizanski dom na Jelovici - Vodiški planini.

'''Predmeti iz MNZ v Ljubljani''' (Monika Kokalj Kočevar)
**INV 1463 Tulec je iz kurirske postaje D nad Kropo na Gorenjskem. Obstajala je od spomladi 1944 do osvoboditve.
**INV 1623 Svetilka  iz nekdanjega tabora VOS Kranjskega okrožja na Kroparski gori v občini Radovljica.
**INV 1645 Štirje prazni medeninasti tulci s šaržerjem za angleško puško. Tabor OOF Jelovica, ki je bil za Brezovico nad Kropo od poletja 1943 do septembra istega leta.
**INV 2030 Skodelica iz  nekdanjega taborišča Okrajnega odbora OF Jelovica nad Brezovico pri Kropi
**INV 0018 Puška - nemška, Mauser. Izkopana  nad  Kropo.
**INV 0021 Puška - italijanska, dolga. Številka orožja na cevi: YN 6014, nad njo je napis: TERNI, za njim pa številka 16. Iz tabora Komande mesta Kranj v Kroparski gori.
**INV 0069 Deli italijanske, kratke puške: cev, prednja in zadnja merilna priprava, spodnji obroč, sprožilec in dno nabojišča. Brez ostalih delov. S Kroparske gore, kjer je od sredine 1943 do osvoboditve taborila komanda mesta Kranj.
**1191/3	 	Hrast; Kropa, nakladanje hrane za partizane na Jelovci 1944
**1394/16	 	Bočna - Kropa pri Kranjc Francu, kjer je bila Tiskarna
**1844/26	 	Pred partizanskim bunkerjem nad Kropo, kjer se je zdravil narodni heroj Dežman Tone - Tonček, ki je bil ranjen v letu 1944. Sredi Pretnar Jakob iz Dobrave pri Kropi
**1844/28	 	Čevljarska delavnica nad Kropo 1944. Stojita: Bertoncelj Mara - Cveta, Bertoncelj Stane - Stašo. Sedijo: tertji Vovk Franc, zadnji Maček
**1844/36	 	Grupa partizanov nad žago v Kropi 1944. leta
**1867/5	 	Gospodarski odsek Kropa 24. 7. 1944
**1959/30	 	Kamna Gorica pri Kropi na Gorenjskem. Porušena žandarmerijska postojanka v februarju ali marcu 1944. Pri tem miniranju sta padla partizana Vidic in Staroverski iz Krope. Napad je izvršila Prešernova brigada in minerski vod Ratitovec
**1959/31	 	Kamna Gorica pri Kropi na Gorenjskem. Porušena žandarmerijska postojanka v februarju ali marcu 1944. Pri tem miniranju sta padla partizana Vidic in Staroverski iz Krope. Napad je izvršila Prešernova brigada in minerski vod Ratitovec

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>esrdtgx9j6le287drnhp9h9vdn5eke8</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Po stezah partizanske Jelovice 2</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4322</id>
    <revision>
      <id>86019</id>
      <parentid>85953</parentid>
      <timestamp>2026-10-14T09:23:55Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>~2026-55255-79</username>
        <id>4776</id>
      </contributor>
      <comment>/* Razvoj prireditve od 1980 do 2000 */</comment>
      <origin>86019</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="111698" sha1="t5pq40erbrr612suxmv4jr9n536lriq" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice''': Razvoj spominske, športne, vzgojne in vojaško-športne prireditve od prvih priprav do konca 20. stoletja
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu, druga redakcija
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

== PETDESETA LETA – OBLIKOVANJE SPOMINSKE TRADICIJE IN NASTANEK ŠPORTNE PRIREDITVE (1952–1959)==

===Oblikovanje spominske kulture in prve priprave na dražgoške slovesnosti===

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih spominskih prireditev v Sloveniji. Vključevala je spominske slovesnosti, pohode po partizanskih poteh, srečanja borcev, kulturne prireditve in vzgojno delo z mladino. Dražgoše so tako postajale pomembno simbolno mesto spomina na narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem.

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so potekale že konec leta 1952 pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, kjer so jih vodili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg osrednje spominske slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev in kulturne prireditve. Posebno pozornost so namenili množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so k sodelovanju pritegnili tudi tovarne, ki naj bi zagotovile udeležbo svojih zaposlenih in prevoz. Ob tem so želeli poustvariti simboliko partizanskih poti, zato naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave so po letu 1952 postajale vse obsežnejše. Spomin niso namenjale le padlim borcem, temveč tudi ljudem, ki so med vojno pomagali partizanom – partizanskim materam, terencem in drugim podpornikom, pri katerih so borci našli pomoč, oporo in zatočišče. Slovesnosti so dopolnjevali pevski in godbeni nastopi ter kulturni prispevki, med drugim recitacija Župančičeve pesmi Veš, poet, svoj dolg?. Jeseniški kovinarji so z umetniško sliko poudarili povezanost delavstva in kmetstva ter jo podarili Dražgošam.

Leta 1954 se je vsebina prireditev še razširila. Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pri Bičkovi skali pripravila prikaz vojaških vaj napada in obrambe, s katerim so želeli predstaviti vojaški vidik partizanskega bojevanja. V istem letu je Zveza borcev Slovenije v okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja organizirala pohode Po poteh partizanskih brigad. Mladi udeleženci so spoznavali kraje, povezane z narodnoosvobodilnim bojem, obiskovali partizanske družine, grobove padlih borcev in druga pomembna prizorišča iz vojnega obdobja. Ena od poti je vodila tudi skozi Dražgoše, kjer so se seznanili z enim najpomembnejših bojišč gorenjskega partizanstva.

Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana tudi s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. januar). Tega leta so v Železnikih ves teden potekale prireditve, koncerti in nastopi, praznovanje pa so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, kjer se je v gosti megli velika množica ljudi poklonila spominu padlih junakov. Vas je bila praznično okrašena, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, domačini pa so pripravili dostojen spomin na svoje padle rojake.

Po osrednji slovesnosti so se udeleženci v povorki odpravili na pokopališče, kjer so počastili grobove padlih borcev in vaščanov. Ob žalostinkah selške godbe na pihala je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence.

Že v tem obdobju se je torej oblikovala osnovna značilnost poznejše prireditve: spomin na dražgoško bitko ni bil omejen na eno slovesnost, temveč se je povezoval s pohodi, vojaškimi prikazi, kulturnim programom, sodelovanjem mladine in vse širšo množično udeležbo.

===Od spominske slovesnosti do zimskošportne prireditve===

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjev Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše.

Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami – z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico ter političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami – pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice.

Januarja 1958 je bila tako prvič izvedena zimskošportna prireditev '''Po stezah partizanske Jelovice'''. Prireditev je potekala 11. in 12. januarja 1958. Osrednja tekmovalna vsebina je bil patrolni pohod oziroma pohod smučarskih patrulj. Patruljo so sestavljale tri osebe, vsi člani pa so morali imeti vojaške puške. Poleg športnega dela je bila izvedena tudi ponazoritev Dražgoške borbe. Napadalci so bili vojaki-planinci in rezervni oficirji, obramba pa pripadniki predvojaške vzgoje in rezervni oficirji.

Poleg slavnostnega dela je prireditev obsegala kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. S tem je povezala spomin na dražgoško bitko s športnim tekmovanjem, pohodi in množičnim sodelovanjem mladih. Pobudnika programa sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki. Gorenjska smučarska podzveza je izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Sočasno je bila takrat odprta nova šola.

Pomembno je poudariti, da se je prav leta 1958 začela '''športna prireditev''', medtem ko je bila dražgoška spominska slovesnost starejša in se je razvijala že od začetka petdesetih let.

Že v svojem začetku je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope, Škofje Loke in drugih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

===Leto 1959 – prvi korak v večdisciplinarno zimsko prireditev===

Leta 1959 je bila prireditev izvedena 10. in 11. januarja. Osrednji patruljni tek je že dobil obliko tekmovanja, imenovanega '''patrolni tek Po stezah partizanske Jelovice'''. V primeru neugodnih snežnih razmer bi se smučarski patrolni tek spremenil v pohod patrulj. Tekmovali so člani, starejši člani in mladinci.

Poleg patruljnega teka je bil predviden tudi smučarski tek na 14 kilometrov, pri katerem so tekmovali posamezniki. Prvič se je pojavilo tudi tekmovanje v veleslalomu. Za veleslalom v razpoložljivih virih ni objavljenih rezultatov, zato ni mogoče zanesljivo potrditi, da je bil izveden.

S tem se je začel razvoj, pri katerem se je prvotnemu patruljnemu tekmovanju pridružila vrsta samostojnih športnih disciplin.

'''V letu 1959 pa je bila prireditev Po stezah partizanske Jelovice izvedena dvakrat. 

Tega leta je namreč Socialistična federativna republika Jugoslavija proslavljala štirideseto obletnico Komunistične partije Jugoslavije. Ob tej priložnosti je bila pod parolo Po stezah partizanske Jelovice organizirana tretja proslava, ki je potekala na Dan borca, 4. julija 1959 na Lipniški planini, in je imela značaj izvenarmadne vzgoje ljudstva. To je bila največja izvedena proslava v počastitev te obletnice.  

Tako so organizatorji, Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV, postavili predpostavko, da je sovražnik izvršil desant v središče Jelovice in se začeli prebijati proti gorenjskih središčem. Po vsej Gorenjski so bile v odgovor na napad organizirane čete, bataljoni, odredi in birgade, ki so hitele na mesto sovražnikovega desanta, da ga uničijo in preprečijo vdor v dolino. 

S tem namenom so bili organizirani pohodi iz Kranja, Jesenic, Radovljice, Škofje Loke, Tržiča, Bleda, Bohinja in Žirov. Udeležencev je bilo preko 12.000. Za zaključek so predstavniki JLA priredili krajši kulturni program.''' 

==ŠESTDESETA LETA – VELIKA ŠPORTNA ŠIRITEV IN UVEDBA BIATLONA (1960–1969)==

===Leto 1960 – širitev in prvi vpliv snežnih razmer===

Leta 1960 je prireditev potekala 9. in 10. januarja. Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice je bil že izrazito razširjen. Tekmovale so ekipe Bosne in Hercegovine, Hrvaške, JLA in Slovenije, pa tudi republiške ekipe rezervnih oficirjev in podoficirjev. Tekmovali so člani, mladinci in posamezniki.

V tem letu se je pokazalo, kako močno je bila prireditev odvisna od snežnih razmer. V Železnikih ni bilo dovolj snega, zato so bile nekatere tekme izvedene v Dražgošah. Veleslalom je zaradi pomanjkanja snega odpadel, prav tako so odpadle sankaške tekme.

Prav vremenske razmere bodo v naslednjih desetletjih postale eden najpomembnejših dejavnikov pri organizaciji posameznih tekmovanj.

===Leto 1961 – prireditev preraste lokalne okvire===

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Istega leta je potekal že peti tradicionalni pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki je bil organiziran temeljiteje kot v prejšnjih letih in je prvič dobil tudi moralno ter finančno podporo Okrajnega ljudskega odbora Kranj.

Prireditev je bila razširjena na območje celotne Gorenjske, na kraje ob vznožju Jelovice. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekali na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope.

Program je bil leta 1961 že zelo širok. Patruljni tek oziroma patruljni tek, kot se je poimenovanje postopoma ustalilo, je potekal v Železnikih, za mladince na 10 kilometrov in za člane na 15 kilometrov. Hkrati je bil izveden tek na 15 kilometrov za posameznike. V Železnikih so organizirali tudi slalom in sankaško tekmovanje, v Kropi skoke za člane in mladince, v Bohinju smučarski štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, v Ribnem pri Bledu pa okrajno pionirsko prvenstvo v tekih s streljanjem z zračno puško.

Program je poleg pohodov in športnih tekmovanj vključeval tudi kresovanja, kulturne prireditve, projekcijo dokumentarnega diafilma Dražgoška bitka ter slavnostna zborovanja. Organizatorji so pripravili tudi obsežen prospekt z zgodovinskim pregledom Gorenjske in narodnoosvobodilnega boja, s čimer je prireditev dobila izrazito izobraževalno razsežnost.

Spomin na dražgoško bitko je tako dokončno presegel lokalne okvire, prireditev pa se je utrdila kot ena osrednjih spominskih in športnih manifestacij na Gorenjskem ter pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Slovenije.

===Leto 1962 – nastanek več različnih tekmovalnih smeri===

Leta 1962 so bila v okviru prireditve izvedena patruljna tekmovanja, okrajno pionirsko tekmovanje v smučarskih tekih, štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, slalom in sankaško tekmovanje.

Patruljni teki so bili takrat že organizirani na več ravneh. Nastopali so mladinci športnih organizacij, mladinci predvojaške vzgoje, člani športnih organizacij, družbenih organizacij in starejši člani. Poleg njih so nastopale reprezentance republik in JLA.

Pionirsko tekmovanje na Lancovem je bilo razdeljeno na posamične nastope pionirjev in pionirk ter ekipno tekmovanje. Štafetni tek za Memorial Tomaža Godca je potekal v Bohinju.

Napovedan je bil tudi nočni slalom, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. Prav tako je bilo zaradi slabih vremenskih razmer odpovedano sankaško tekmovanje.

===Leto 1963 – širitev športnih disciplin===

Leta 1963 se je program še razširil. Patruljni tek je bil razdeljen na več kategorij: mladinci so tekli 5 kilometrov, člani 10 kilometrov, republiške ekipe pa 15 kilometrov. Tekmovanje je potekalo v Železnikih.

Tek posameznikov je obsegal 10 kilometrov za mladince in 15 kilometrov za člane. V Železnikih je bil izveden nočni slalom, v Kropi smučarski skoki za člane in mladince, na Lancovem okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, v Selcih in Kropi pa sankaške tekme.

Sankaško tekmovanje je bilo že razdeljeno glede na vrsto sani: nastopali so tekmovalci z navadnimi sanmi, samotežnimi sanmi in tekmovalnimi sanmi. V Kropi so nastopali samo tekmovalci s tekmovalnimi sanmi.

===Leto 1964 – neposredni predhodnik biatlona===

Leta 1964 so se nadaljevali patruljni teki, smučarski teki posameznikov, nočni slalom, sankaške tekme in okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih.

Patruljni tek je potekal v Železnikih na 10 kilometrov, tekmovale pa so patrulje športnih in društvenih organizacij ter člani različnih starostnih skupin. Posamezniki in republiške reprezentance ter JLA so na 15-kilometrski progi prav tako tekmovali v Železnikih.

Smučarski teki posameznikov so bili pomembni tudi zaradi nadaljnjega razvoja tekmovalne discipline. Prav iz te tradicije se je razvila potreba po prilagoditvi pravil in uvedbi modernega zimskega dvoboja – biatlona.

===Uvedba biatlona in športni vrhunec šestdesetih let===

====Leto 1965 – uvedba biatlona====

Leta 1965 je bila uvedena nova pomembna disciplina – '''smučarski biatlon'''. V okviru prireditve je bilo prvič uvedeno tekmovanje v modernem zimskem dvoboju – biatlonu, zato so bila prilagojena tudi tekmovalna pravila.

Tekmovanje je potekalo v Železnikih za člane, posameznike in ekipe.

Hkrati so potekali patruljni teki, nočni slalom, okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, smučarski skoki in sankaške tekme.

Leto 1965 je zato ena najpomembnejših prelomnic v razvoju športnega dela prireditve. Do takrat se je razvijala predvsem iz patruljnih in posameznih smučarskih tekov, od tega leta dalje pa je dobila tudi formalizirano biatlonsko tekmovanje.

====Leto 1966 – biatlon postane državno prvenstvo====

Leta 1966 je bil v Dražgošah izveden '''državno prvenstvo v biatlonu'''. Proga je bila dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. V časopisnem viru Gorenjskega glasa je prvič omenjeno tretje državno prvenstvo v biatlonu, čeprav prejšnji pregledani viri tega poimenovanja niso izrecno navajali.

Poleg državnega prvenstva v biatlonu je potekal patruljni tek oziroma ponovno poimenovan patrolni tek, na katerem so sodelovale republiške reprezentance in ekipe JLA, starejši člani in mladinci pa so tekli na 10 kilometrov.

Pomembno spremembo je doživelo tudi tekmovanje šolske mladine. Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol je bilo leta 1966 spremenjeno: v smučarskih tekih so opustili streljanje, dodali pa tekmovanja v slalomu in skokih. Poimenovanje tekmovanja takrat še ni bilo povsem enotno.

====Leto 1967 – prvi večji finančni problem====

Leta 1967 je bila prireditev vključena v proslave 25-letnice vstaje. Pomembno mesto je dobilo tudi tradicionalno smučarsko tekmovanje osnovnošolske mladine v Lancovem, ki ga je odprl narodni heroj Anton Dežman – Tonček.

Istega leta se je prvič resneje pokazal problem financiranja. Skupščina občine Škofja Loka je sklenila, da bo prireditev financirala v tolikšni meri kot druge gorenjske občine, vendar druge občine niso pokazale dovolj zanimanja, zato je bilo praznovanje okrnjeno.

Neposredna posledica finančnih težav je bila odpoved sankaških tekem in nočnega slaloma. Pri obeh je v virih kot razlog izrecno navedeno, da ni bilo denarja.

To je pomemben podatek za razumevanje nadaljnjega razvoja: posamezne discipline niso izginjale samo zaradi vremena ali spremembe športnih interesov, ampak tudi zaradi finančnih možnosti organizatorjev.

====Leto 1968 – ponovna širitev programa====

Leta 1968 so prireditve potekale skoraj deset dni in so vključevale nočni slalom v Železnikih, tek na smučeh v Dražgošah, slalom, smučarske teke in biatlon v Lancovem pri Radovljici, smučarske skoke v Kropi, nočne sankaške tekme v Selcih in tekmovanja tabornikov pri Bičkovi skali.

Program so dopolnjevale žalna komemoracija s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, slavnostna akademija v Dražgošah ter srečanje nekdanjih borcev v Železnikih.

V tem obdobju je prireditev že izrazito povezovala različne kraje Gorenjske. Posamezne športne discipline niso bile skoncentrirane v Dražgošah, temveč so se odvijale v Železnikih, Lancovem, Kropi, Selcih in drugod. Dražgoše so ostajale osrednje spominsko središče, športni program pa je imel regionalni značaj.

====Leto 1969 – ureditev financiranja in vrhunec športne razvejanosti====

Do začetka šestdesetih let so stroške prireditev pokrivale vse gorenjske občine, po ukinitvi okrajev pa se je finančna podpora zmanjšala in organizatorji so se prvič resneje soočili z vprašanjem financiranja. Opozarjali so, da bi brez širše podpore lahko dolgoletna tradicija zamrla, zato so si prizadevali, da bi pri financiranju ponovno sodelovale vse gorenjske občine.

Leta 1969 je bil določen ključ financiranja: občina Škofja Loka naj bi pokrila 50 odstotkov vseh stroškov, Kranj 15 odstotkov, Radovljica 15 odstotkov, Jesenice 10 odstotkov in Tržič 10 odstotkov.

Ta ureditev kaže, da je prireditev postala '''gorenjski projekt''', pri katerem je sodelovalo več občin.

Program leta 1969 je bil izredno širok. Vključeval je tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem, meddruštveni nočni slalom v Železnikih, peto republiško prvenstvo v biatlonu v Dražgošah, patruljne teke oziroma tekmovanje smučarskih patrulj, tekmovanje veteranov v tekih, meddruštvene smučarske skoke v Kropi, meddruštvene nočne sankaške tekme in sankaške tekme naslednji dan v Selcih ter pohod tabornikov k Bičkovi skali.

Ob športnem programu so se še naprej razvijale dejavnosti za mladino, med njimi tradicionalna osnovnošolska smučarska tekmovanja in literarni natečaj Partizanska zgodba. Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je leta 1969 pripravil sprejem za deset nagrajenih mladih avtorjev z osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voranca ter jih nagradil s knjižnimi deli, najboljše prispevke pa sta objavila časnik Železar in jeseniški radio.

==SEDEMDESETA LETA – MNOŽIČNOST, TERITORIALNA OBRAMBA IN VOJAŠKO-ŠPORTNI RAZVOJ (1970–1979)==

===Začetek sedemdesetih let – povezovanje športa, vzgoje in vojaške tradicije===

V začetku sedemdesetih let je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dokončno postala ena najpomembnejših spominsko-športnih prireditev na Gorenjskem. Organizatorji so se zavedali, da zgolj klasične komemoracije in spominska zborovanja ne zagotavljajo več trajnega prenosa zgodovinskega spomina, zato so iskali nove oblike, ki bi bile bližje mladim. Zimskošportna tekmovanja, pohodi in aktivno vključevanje mladih so se pokazali kot uspešna pot povezovanja spomina na dražgoško bitko s športom, vzgojo in druženjem.

Posebno pozornost so namenjali vzgojnemu delu. V okviru prireditve so nadaljevali z literarnim natečajem Partizanska zgodba, v katerem so sodelovali učenci osnovnih in srednjih šol. Nagrajeni mladi avtorji so se srečevali s pisatelji in ustvarjalci, med njimi s Tonetom Svetino in Ivom Šubicem. Organizatorji so želeli, da mladi zgodovine ne bi spoznavali le skozi govore in spominske slovesnosti, temveč tudi skozi ustvarjalno delo, osebna pričevanja in lastno sodelovanje pri ohranjanju spomina.

===Leto 1970 – zelo širok športni program===

Leta 1970 je bil v Dražgošah izveden že VII. državno prvenstvo v biatlonu. Poleg tega so bili na programu meddruštveni nočni slalom v Železnikih, patruljni teki oziroma smučarske patrulje v Dražgošah, sankaška tekma v Selcih, meddruštveni smučarski skoki v Kropi in Gorenji vasi ter tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem.

Patruljni teki so bili razdeljeni v številne kategorije: patrulje brez razreda, mlajši člani, starejši mladinci z razredom in brez razreda, teritorialne enote, mlajši mladinci ter posamezne kategorije mladink, veteranov in članic.

Takšna razvejanost kaže, da je patruljno tekmovanje že pred ustanovitvijo formalnega prvenstva Teritorialne obrambe imelo izrazito večnivojsko in večkategorijsko strukturo.

===Leto 1971 – začetek novega obdobja Teritorialne obrambe===

Leta 1971 je bil program še vedno zelo širok. Potekali so meddruštveno sankaško tekmovanje, tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nočni slalom, meddruštveni smučarski skoki, tekmovanje Teritorialne obrambe v smučarskih tekih, VII. republiško prvenstvo v biatlonu ter patruljni teki in teki veteranov.

Biatlon, patruljni teki in teki veteranov so bili zaradi mednarodnih tekov v Bohinju prestavljeni za en teden. Tudi ta podatek kaže, da se je prireditev vse bolj povezovala z večjim športnim koledarjem in ni več delovala kot povsem izoliran lokalni dogodek.

Leto 1971 pa je pomembno predvsem zaradi institucionalne spremembe. Republiški štab Teritorialne obrambe je sprejel predlog pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za Gorenjsko, da se v Dražgošah organizira vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih.

S tem se je začel proces, v katerem se je prvotni patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice postopoma razvil v samostojno prvenstvo Teritorialne obrambe.

Prvo takšno prvenstvo je potekalo leta 1972.

===Leto 1972 – vrhunec množičnosti in začetek prvenstva TO===

Ob tridesetletnici dražgoške bitke leta 1972 je prireditev dosegla nov vrh. Na osrednji proslavi in športnih tekmovanjih je sodelovalo več kot 1200 udeležencev, med njimi tudi tekmovalci iz drugih jugoslovanskih republik.

Dražgoše so se v tem času že uveljavile kot pomemben prostor srečevanja nekdanjih borcev, mladine, športnikov in širše javnosti. K uspešni izvedbi slovesnosti je poleg civilnih organizatorjev pomembno prispevala tudi vojska, ki je pomagala z opremo in izkušnjami pri organizaciji. Ugodne snežne razmere in jasen zimski dan so dodatno pripomogli k uspehu športnega dela prireditve.

Ob slovesnosti so udeležencem dražgoške bitke in nagrajencem literarnih tekmovanj predstavili tudi drugo, dopolnjeno izdajo knjige Ivana Jana o dražgoški bitki. Kulturni program so sooblikovali tudi dijaki škofjeloške gimnazije.

Organizatorji pa so ob uspehu prireditve opozarjali tudi na nekatere težave – predvsem težaven dostop do Dražgoš, pomanjkanje parkirnih površin in omejen prostor za večja zborovanja. Kljub temu je prireditev potrjevala, da je mogoče spominski dogodek uspešno povezati z množično športno in kulturno manifestacijo.

Leta 1972 je bilo prvič izvedeno '''smučarsko patruljno tekmovanje za prvenstvo enot Slovenije oziroma Teritorialne obrambe'''. Poleg njega so v Dražgošah potekali odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti, smučarska patruljna tekmovanja športnih in družbenih organizacij Slovenije, smučarsko patruljno tekmovanje ekip republik ter solo teki članic, starejših in mlajših mladink ter veteranov.

To je pomenilo novo stopnjo razvoja: patruljni tek ni bil več samo ena izmed športnih disciplin, temveč je dobival '''poseben vojaški in institucionalni pomen'''.

===Leto 1973 – širitev vojaških tekmovanj in vpliv vremena===

Leta 1973 je bilo zaradi muhastega vremena prvotno izvedbo treba odpovedati oziroma prestaviti. Prireditev je bila nato izvedena v februarju.

Na programu so bili sankaško tekmovanje v Selcih, tekmovanje patrulj v Dražgošah, prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti, tek slepih tekačev, smučarski skoki, državno in republiško prvenstvo v biatlonu ter tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol v tekih in veleslalomu.

Leta 1973 je bilo v okviru prireditve izvedeno tudi tekmovanje slepih tekačev. S tem se je pokazal vključujoč značaj športnega programa, ki ni bil namenjen samo vojaškim ekipam in registriranim športnikom.

===Leto 1974 – jugoslovanski memorialni pomen===

Leta 1974 so se dražgoškega memoriala udeležili tudi slepi smučarji, kar je še dodatno poudarilo vključujoč značaj prireditve. Organizatorji so se tisto leto soočili z velikimi težavami zaradi pomanjkanja snega, saj še nekaj dni pred začetkom ni bilo gotovo, ali bo tekmovanja sploh mogoče izpeljati. Kljub neugodnim razmeram je prireditveni odbor prireditev uspešno izvedel in si prislužil priznanje udeležencev.

Na športnem področju je bilo leta 1974 izvedeno 10. republiško prvenstvo v biatlonu, ki je veljalo tudi za tekmovanje za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal oziroma Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita. 

Patruljno tekmovanje se je še naprej širilo. Vključevalo je enote JLA, partizanske enote Slovenije in milico, hkrati pa je bilo razdeljeno na tekmovanje športnih in družbenih organizacij, tekmovanje republiških reprezentanc ter solo teke in teke veteranov.

V širši program prireditve so se vključevali tudi škofjeloški taborniki. Že četrto leto zapored so pripravili tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice, ki je bilo namenjeno preverjanju orientacijskih spretnosti, vzdržljivosti in znanja mladih. Tokratno tekmovanje je privabilo rekordno število udeležencev – na startu se je zbralo kar 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Zaradi velikega števila tekmovalcev se je tudi slavnostna razglasitev rezultatov zavlekla za več kot eno uro.

===Leto 1975 – prireditev postane jugoslovanski memorial in množična manifestacija===

Leta 1975 je prireditev postala del Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala, ki je potekal pod pokroviteljstvom generala armade Nikole Ljubičića. Organizatorji so pričakovali več kot 4000 tekmovalcev in udeležencev pohodov, kar je potrjevalo, da je prireditev prerasla regionalne okvire.

Program se je še razširil. Prvič je bil vključen mednarodni biatlon, v katerem so sodelovale tudi tuje reprezentance. Poleg tega so se prireditve udeležili rezervni vojaški starešine, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in Teritorialne obrambe, taborniki, planinci, sindikalne organizacije ter številna druga društva.

Na programu so bili mednarodno tekmovanje v biatlonu, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, tekmovanje v veleslalomu, smučarski skoki, sankaško tekmovanje, tekmovanje patrulj PE, TO, JLA in milice, tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod ter več množičnih pohodov.

Organizirani so bili pohod članov ZZB NOV in mladine s prapori, pohod članov sindikalnih organizacij in pohod šolske mladine.

Prav leta 1975 se tako zelo jasno pokaže nova značilnost prireditve: športna tekmovanja so še vedno pomembna, vendar jih dopolnjujejo množični pohodi, orientacijska tekmovanja, vojaško-športne discipline, delo z mladino in različne organizacije.

===Leto 1976 – sneg spremeni program===

Leta 1976 je bilo geslo prireditve '''Dan Cankarjevega bataljona'''. Posebna pozornost je bila namenjena pohodnim oblikam.

Republiško prvenstvo v biatlonu, ki je bilo vključeno tudi v okvir tekmovanj za Jugoslovanski memorialni pokal, je bilo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Smučarsko patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe, ekip JLA, milice in občinskih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin je potekalo na Kropi, veleslalom za cicibane pa je bil iz Železnikov prestavljen na Soriško planino.

Zaradi pomanjkanja snega so odpovedala tekmovanja na Lancovem, Poljanah, smučarski skoki v Kropi in tekmovanja v Rudnem. Organizatorji so zato dali večji poudarek pohodnim oblikam.

Leto 1976 je eden najbolj jasnih primerov, kako je '''vreme neposredno vplivalo na vsebinsko razmerje med športnim in spominskim delom prireditve'''. Ko zimska športna tekmovanja niso bila mogoča, je bilo mogoče večji del programa preusmeriti v pohode.

===Leto 1977 – konec biatlonskega prvenstva v Dražgošah===

Leta 1977 je bila prireditev povezana s številnimi jubileji: 40-letnico prihoda Tita na čelo Komunistične partije, 85-letnico njegovega rojstva in 35-letnico dražgoške bitke.

Na programu so bili republiško prvenstvo v biatlonu in tekmovanje za Jugoslovanski smučarski memorialni pokal, veleslalom za cicibane in cicibanke, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, VI. smučarsko tekmovanje enot Teritorialne obrambe, Jugoslovanske armade, TO ZSMS in milice, tekmovanje tabornikov, smučarski skoki ter veleslalom za pionirje.

Prav leto 1977 pa je za zgodovino biatlona pomembna prelomnica. Zaradi '''slabe organizacije in slabih pogojev proge je bilo prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno'''. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal.

Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah.

To pomeni, da se po približno dvanajstih letih razvoja biatlonskega tekmovanja ena najpomembnejših športnih linij prireditve zaključi oziroma se iz Dražgoš umakne.

===Konec sedemdesetih let – postopno krčenje klasičnih disciplin===

Leta 1978 je bilo pomanjkanje snega ponovno pomemben dejavnik. Sankaško tekmovanje je odpadlo. Tekmovanje gorenjskih osnovnih in srednjih šol v smučarskih tekih in veleslalomu je bilo prestavljeno z Lancovega na Koblo. Tekmovanje v tekih je odpadlo. Smučarski tek za Jugoslovanski pokal je bil izveden na Starem vrhu, patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe na Prtovču, orientacijski tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS pa v Kropi.

Leta 1979 so bili na programu smučarski skoki, veleslalom za cicibane in cicibanke, veleslalom za pionirje, smučarski tek za mladince, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, patruljno tekmovanje enot TO, JLA in milice ter orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS.

V tem obdobju je opazno postopno zmanjševanje števila klasičnih športnih disciplin. Biatlon kot državno oziroma republiško prvenstvo izgine, posamezne discipline se pojavljajo bolj ali manj glede na razmere, večji pomen pa dobivajo patruljna tekmovanja, smučarski teki in orientacijske oblike.

==OSEMDESETA LETA – VRHUNEC MNOŽIČNOSTI IN PRILAGAJANJE VREMENSKIM RAZMERAM (1980–1989)==

===Osemdeseta leta – vrhunec množičnosti===

V osemdesetih letih je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dosegla vrhunec razvoja. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji, ki je povezovala pohode, smučarska tekmovanja, veteranska srečanja in kulturne programe.

Vsako leto so se v Dražgošah srečevali nekdanji borci, mladina, športniki, planinci, taborniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Po podatkih organizatorjev se je prireditve vsako leto udeleževalo med 4.000 in 5.000 ljudi. V ospredju posameznih izvedb niso bile več večje vsebinske spremembe, temveč predvsem rast udeležbe, jubileji, posebni dogodki in prilagajanje razmeram.

Leta 1980 je prireditev potekala dva dni. V soboto so bila na programu športna tekmovanja, v nedeljo pa pohodi in osrednja spominska slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Športne prireditve so potekale pod geslom Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo, ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja.

Posebnost tega leta je bilo srečanje nekdanjih pripadnikov Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda na Češnjici, kjer so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli borci. Dražgoše je obiskala tudi delegacija ameriških vojnih veteranov, kar je dodatno opozorilo na širši pomen kraja kot prostora zgodovinskega spomina.

Športni program je vključeval smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, veleslalom za cicibane, sankaško tekmovanje, smučarsko prvenstvo TO SR Slovenije za enote TO, JLA in milice, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS ter množični smučarski tek, katerega organizator je bil Smučarski klub Triglav iz Kranja.

Leta 1981 je pomemben del športnega programa predstavljalo '''10. odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih'''. Tekmovanje je poleg športnega značaja ohranjalo tudi povezavo z vojaško tradicijo in spominom na partizanske pohode.

===Leto 1982 – jubilej in koncentracija prireditve na en dan===

Jubilejna 25. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bila leta 1982 posvečena 40. obletnici dražgoške bitke in je bila hkrati zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loke.

Leta 1982 se je zgodila pomembna organizacijska sprememba: '''prvič so vsa tekmovanja potekala v nedeljo in je bilo vse dogajanje skoncentrirano na en dan'''.

Na programu so bili 11. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, smučarski tek Smučarskega kluba Triglav, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, sankaško tekmovanje in patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

Ob jubileju so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev.

Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca – Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca – Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana – Tončka in Lojzeta Kebeta.

Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj.

Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič.

Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 dalje nosil ime Pokal maršala Tita.

Ob jubileju so se odprle tudi razprave o nadaljnjem razvoju prireditve. Organizatorji in dolgoletni udeleženci so opozarjali, da je treba program vsebinsko dopolnjevati in ga približati mlajšim generacijam. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina.

V istem obdobju je bila v javnosti ponovno izpostavljena tudi nedokončana filmska nadaljevanka Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo sprožala vprašanja o zgodovinski verodostojnosti, organizaciji in financiranju projekta.

===Leto 1983 – prilagajanje razmeram na terenu===

Leta 1983 so med pomembnejšimi tekmovanji izstopali tek za Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita ter patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe.

Prireditev je bila vse bolj odvisna od snežnih razmer. Patruljno prvenstvo je bilo v Dražgošah izvedeno celo '''v suhem, brez smuči'''. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden v Dražgošah, vendar so organizatorji opozarjali, da bi v primeru pomanjkanja snega start prestavili pod Bičkovo skalo. Pri sankaškem tekmovanju ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Tudi množični smučarski tek Smučarskega kluba Triglav je bil zaradi premalo snega predviden na Jezerskem, vendar za izvedbo v virih ni objavljenih rezultatov.

V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta.

Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci naj bi traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bi še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo.

Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja.

Leto 1980 je zaznamovala tudi razprava o nedokončanem televizijskem projektu Dražgoška bitka, pri katerem so se pojavila vprašanja zgodovinske verodostojnosti, financiranja in sodelovanja nekdanjih borcev.

===Leto 1984 – nadaljevanje prilagajanja===

Leta 1984 je bilo izvedeno 13. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, v katerem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice.

Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden na Slemenu, vendar rezultati niso objavljeni, zato ni mogoče zanesljivo potrditi izvedbe. Prav tako je bilo predvideno sankaško tekmovanje v Dolenji vasi, vendar tudi zanj ni objavljenih rezultatov.

Smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil predviden na Dražgoški oziroma pri Bičkovi skali, z možnostjo prestavitve na Jelovico v primeru pomanjkanja snega. Patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS je potekalo v Kropi.

Leto 1984 tako potrjuje trend, da se je del tradicionalnega športnega programa ohranjal, vendar je bila izvedba številnih disciplin vedno bolj odvisna od snega in terenskih pogojev.

===Leto 1985 – postopno izginjanje sankanja===

Leta 1985 je bilo izvedeno 14. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. V njem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice.

Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil ponovno izveden v Dražgošah oziroma na Slemenu. Potekal je tudi Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

Pomembno je, da leta 1985 ni več omenjenega sankaškega tekmovanja. V prejšnjih letih je bilo še napovedano, vendar brez objavljenih rezultatov, zato se leto 1985 lahko šteje kot zadnje leto, v katerem je sankaško tekmovanje še zanesljivo zajeto v širšem časovnem razponu, nato pa iz programa izgine.

===Leto 1986 – ponovna dvodnevna izvedba===

Leta 1986 je prireditev ponovno potekala tudi v soboto. Izvedeno je bilo 15. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, veleslalom za cicibane in cicibanke, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

Po koncentraciji celotnega programa na nedeljo leta 1982 se je torej leta 1986 znova vzpostavil bolj razpršen časovni okvir prireditve.

===Leto 1987 – težke zimske razmere===

Leta 1987 so bili pogoji za tekmovanja zelo težki. Stalno je snežilo, pihal je veter in bilo je zelo mrzlo.

Kljub temu je bilo izvedeno 16. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Tekmovanje je bilo zaradi razmer izvedeno na Jelovici.

Veleslalom za cicibane in cicibanke je potekal na Slemenu v Dražgošah, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal pa na Kamnitniku za Škofjo Loko. V Kropi je potekalo 12. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

Leto 1987 kaže, da organizatorji kljub zelo slabim razmeram niso želeli odpovedati osrednjih tekmovanj, temveč so jih po potrebi prestavili na druge lokacije.

===Leto 1988 – leto brez snega===

Leta 1988 snega ni bilo.

Kljub temu je bilo izvedeno 17. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Prvenstvo je bilo izvedeno na Jelovici.

Veleslalom za cicibane in cicibanke na Slemenu v Dražgošah je zaradi pomanjkanja snega odpovedal. To je pomemben trenutek za razvoj veleslaloma, saj je bilo tekmovanje nato ponovno organizirano šele leta 1999.

Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil izveden na Pokljuki, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS pa v Kropi.

Leto 1988 je tako eden najbolj očitnih primerov, ko je pomanjkanje snega neposredno povzročilo odpoved klasične discipline in prestavitev drugih tekmovanj na primernejše lokacije.

===Leto 1989 – stabilizacija pred velikim političnim prelomom===

Leta 1989 je bilo vreme v Dražgošah zelo lepo, zato je bilo 18. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije izvedeno v Dražgošah.

V Kropi je potekalo 14. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

V primerjavi s šestdesetimi in sedemdesetimi leti je bil program precej ožji. Izginili so biatlon, smučarski skoki, sankaške tekme, šolska tekmovanja in številne druge discipline. V ospredju sta ostajali predvsem patruljna oziroma vojaško-športna tradicija in množični spominski del prireditve.

==DEVETDESETA LETA – POLITIČNI PRELOM, OSAMOSVOJITEV IN NASTANEK NOVEGA MODELA (1990–1999)==

===Leto 1990 – zadnje obdobje starega sistema===

Leta 1990 je bilo izvedeno 19. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih ter 15. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

29. decembra 1989 je umrl Ive Šubic, kar je pomemben kulturni in osebni dogodek za širši krog ljudi, povezanih s prireditvijo.

Leto 1990 predstavlja zadnje celotno obdobje, ko je prireditev še potekala v okviru starega jugoslovanskega političnega in organizacijskega sistema.

===1991 – politični prelom in začetek novega športnega programa===

Leta 1991 je bila udeležba na prireditvi bistveno manjša, približno 1000 ljudi. Vreme je bilo deževno in sneženo.

Izvedeno je bilo 20. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije. Na tekmovanje je bila povabljena tudi JLA, vendar ni sodelovala.

Ta podatek ima posebno težo. Do takrat je bila JLA desetletja sestavni del vojaško-športnega programa. Leta 1991 pa se je zaradi političnih sprememb njena vloga v prireditvi končala.

Hkrati se je pojavil nov šport – '''dirka gorskih kolesarjev''', ki je potekala iz Nemilj.

To je začetek novega obdobja, v katerem se poleg tradicionalnih vojaških in zimskih disciplin pojavljajo civilne rekreativne športne vsebine.

===1992 – osamosvojitev Slovenije in prilagoditev programa===

Leta 1992 je bilo vreme pomladno in snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 21. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, vendar ne več v Dražgošah, temveč na Pokljuki.

Poleg njega je bila predvidena tekma rekreativnih kolesarjev. Pojavili so se tudi jadralni padalci, vendar tekmovanja kljub razpisom in željam organizatorjev niso izvedli, ker se nekateri udeleženci niso želeli udeležiti prireditve.

Leto 1992 tako kaže dvojni proces: tradicionalno patruljno tekmovanje se ohranja v novem slovenskem državnem okviru, hkrati pa se program odpira novim športom.

===1993 – širitev rekreativnega in mladinskega programa===

Leta 1993 je bilo izvedeno 22. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki.

Izvedena je bila tudi rekreativna tekma gorskih kolesarjev, ki je potekala v smeri Dražgoš iz Nemilj in Češnjice.

Poleg tega je bilo organizirano orientacijsko tekmovanje tabornikov z nazivom '''Glas Jelovice'''.

Tako se je po osamosvojitvi znova vzpostavljala povezava med prireditvijo, mladino, orientacijo, rekreacijo in spominskimi potmi.

===1994 – novi športi in širjenje programa===

Leta 1994 so pohodniki poročali o veliko blata, kar ponovno kaže na vpliv vremenskih in terenskih razmer.

Izvedeno je bilo 23. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki.

Program so dopolnili dve kegljaški tekmovanji in rokometni turnir. Kegljaški tekmovanji sta potekali že pred nedeljsko osrednjo prireditvijo.

To je pomembna vsebinska sprememba: prireditev ni več vezana samo na zimske športe. Postaja širša športno-rekreativna manifestacija.

===1995 – utrjevanje novega modela===

Leta 1995 je bilo izvedeno 24. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, ki je potekalo na Pokljuki v soboto.

Poleg njega sta bili izvedeni dve kegljaški tekmovanji – eno v Kamniku kot regijsko tekmovanje in drugo v Železnikih.

Tako se športni program vse bolj razporeja na več krajev in več dni.

===1996 – Slovenska vojska in mednarodna udeležba===

Leta 1996 je bila ustanovljena '''Gorska šola Slovenske vojske'''. To je neposredno vplivalo na razvoj patruljnega tekmovanja.

Izvedeno je bilo 25. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku z '''mednarodno udeležbo'''.

Mednarodna udeležba pomeni novo razvojno stopnjo. Nekdanje jugoslovansko vojaško tekmovanje je postalo slovensko vojaško tekmovanje, ki se je začelo odpirati tudi sodelovanju tujih enot s podobnimi nalogami in tradicijami.

Poleg prvenstva je potekalo kegljaško tekmovanje.

===1997 – patruljno tekmovanje postane prvenstvo Slovenske vojske in policije===

Leta 1997 je bilo zaradi hudega žledoloma organizacijsko zahtevno obdobje.

Tekmovanje se je preimenovalo v '''26. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''.

To poimenovanje je pomembno, saj jasno pokaže institucionalno spremembo. Teritorialne obrambe ni več; nosilca tekmovanja postajata Slovenska vojska in slovenska policija.

Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Kegljaško tekmovanje se je odvijalo več dni – v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču.

===1998 – nadaljevanje mednarodnega prvenstva===

Leta 1998 je bilo izvedeno 27. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo.

Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto, organiziralo pa ga je 3. Pokrajinsko poveljstvo Slovenske vojske za Gorenjsko.

Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo več dni, v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču.

S tem se potrjuje proces, ki se je začel že v začetku devetdesetih let: patruljno tekmovanje se vse bolj organizacijsko odmika od prvotnega organizacijskega jedra prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postaja samostojna vojaška športna prireditev, ki pa še vedno ohranja spominsko povezavo z Dražgoško bitko.

===1999 – vračanje nekaterih športnih vsebin===

Leta 1999 je bilo izvedeno 28. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo.

Poleg prvenstva je bil izveden tudi smučarski tek veteranov.

Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo, ponovno pa se je pojavil tudi slalom za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah.

Po večletnem premoru se je tako začelo vračati tudi nekaj neposrednejših športnih vsebin za otroke.

==2000–2026 – PREOBLIKOVANJE PRIREDITVE IN OHRANJANJE POHODNIŠKE TRADICIJE==

Leta 2000 je bilo izvedeno '''29. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega je bil izveden rekreacijski smučarski tek v Dolenji vasi, kegljaško tekmovanje ter veleslalom za šolske in predšolske otroke v Dražgošah.

Po letu 2004 se športna tekmovanja, ki so bila dolga desetletja pomemben spremljevalni del prireditve Po stezah partizanske Jelovice, v razpoložljivih virih pojavljajo vse redkeje. Leta 2004 je še potekalo 33. smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije, za leto 2005 pa v pregledanem gradivu ni podatkov o izvedenih tekmovanjih v okviru prireditve, leta 2006 pa tekmovanja ob prireditvi niso več omenjena. Patruljni tek se je nato nadaljeval na Pokljuki pod organizacijo Slovenske vojske. Tekmovanje je še naprej povezovalo pripadnike Slovenske vojske in policije, pozneje pa tudi Civilne zaščite. Pomembno je, da so se ga še naprej udeleževali tudi borci in veterani, ki so nastopali v svojih posebnih kategorijah. Leta 2014 so se v svoji kategoriji pomerili veterani NOB, veterani vojne za Slovenijo in policijski veterani, leta 2018 pa so bili posebej navedeni tudi člani Zveze borcev za vrednote NOB, za katere je bila razpisana kategorija borcev.

S tem se je zaključilo pomembno obdobje, v katerem je prireditev poleg spominskega in družbenega značaja združevala tudi številne športne discipline ter povezovala rekreativce, športnike, pripadnike vojaških in drugih organizacij ter širšo javnost. '''Športni del prireditve se je postopoma ločil od osrednje prireditve, medtem ko so pohodi ostali njena temeljna in najbolj prepoznavna vsebina'''. Prav pohodniški del je tudi v naslednjih letih ohranjal množičnost prireditve ter njeno povezanost s spominom na dražgoške dogodke in širši prostor Jelovice. Svoj prispevek so ohranjali tudi kolesarji, ki so do leta 2020 organizirano prihajali v Dražgoše iz kranjske smeri.

==Razvoj posameznih tekmovanj==

Če celotno zgodovino pogledamo še po posameznih disciplinah, se pokažejo zelo različne razvojne poti.

===Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice===

Osnovno tekmovanje je nastalo leta 1958 kot '''patrolni pohod Po stezah partizanske Jelovice'''. Sprva je šlo za pohod smučarskih patrulj, v katerih so bili trije člani, vsi oboroženi z vojaškimi puškami.

Med letoma 1958 in 1960 se uporablja izraz '''patrolni tek''', nato se v prvi polovici šestdesetih let postopoma uveljavi izraz '''patruljni tek'''. Tekmovanje je bilo namenjeno različnim kategorijam: veteranom, družbenim in športnim organizacijam, republiškim ekipam oziroma reprezentancam ter ekipam JLA, pozneje tudi TO in milice.

Od leta 1968 dalje se patruljna tekmovanja vedno bolj razcepijo na več uradnih kategorij.

Leta 1971 je republiški štab Teritorialne obrambe sprejel predlog za vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih, prvo prvenstvo pa je bilo izvedeno leta 1972.

===Smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe===

Druga razvojna linija se začne leta 1972.

Tekmovanje je skozi čas spreminjalo uradna poimenovanja: od tekmovanja teritorialnih enot, smučarskega patruljnega tekmovanja za prvenstvo enot Slovenije in smučarskega prvenstva TO SR Slovenije do smučarskega prvenstva enot TO SR Slovenije v patruljnih tekih.

V začetku so sodelovale TO, JLA in milica, tekmovanja pa so postajala vse bolj množična. Postopoma so se odpirala tudi ženskam.

Leta 1991 JLA ni več sodelovala, čeprav je bila povabljena. Po osamosvojitvi se je tekmovanje preoblikovalo v odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije.

Leta 1996 se je začela mednarodna udeležba. Pomemben razlog je bila ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske, ki je omogočila oziroma spodbudila sodelovanje tujih enot s podobnimi nalogami.

Od leta 1997 se tekmovanje pojavlja kot odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo.

V devetdesetih letih se je tekmovanje vedno bolj organizacijsko odmikalo od prvotnih organizatorjev prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postajalo tekmovanje pod organizacijo Slovenske vojske, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko.

===Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti===

Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti se pojavi leta 1972 kot '''odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti''', leta 1973 pa kot prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti.

Omenjeno je samo v letih 1972 in 1973. Na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je šlo za samostojno tekmovanje ali za eno od kategorij oziroma del širšega patruljnega tekmovanja.

===Posamični smučarski tek===

Posamični smučarski tek se pojavi leta 1959 s tekom na 14 kilometrov, nato se leta 1961 in v naslednjih letih pojavlja kot tek na 15 kilometrov oziroma tek posameznikov.

Tekmovanje je potekalo vzporedno s patruljnimi teki vse do leta 1965.

Leta 1965 je bila uvedena nova disciplina – moderni zimski dvoboj oziroma biatlon. Zaradi tega so bila tekmovalna pravila prilagojena.

Pri tem je treba ločiti med podatki o državnem in republiškem prvenstvu. V preglednici je posebej opozorjeno, da se državno prvenstvo v biatlonu v virih pojavlja že pred letom 1965, vendar je šele v prispevku iz leta 1966 omenjeno, da je bilo leto 1966 tretje državno prvenstvo. Republiško prvenstvo v biatlonu pa je v tej zbirki prvič jasno navedeno leta 1965, nato pa je leta 1969 omenjeno kot peto republiško prvenstvo.

===Državno in republiško prvenstvo v biatlonu===

Biatlon se je v prireditvi pojavil leta 1965 kot smučarski biatlon. Nato se je tekmovanje razvilo v državno in republiško prvenstvo.

V letih 1966–1977 je bil biatlon eno osrednjih tekmovanj prireditve. Leta 1966 je bila proga dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča.

Leta 1974 je 10. republiško prvenstvo v biatlonu veljalo tudi za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal.

Leta 1976 je bilo prvenstvo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico.

Leta 1977 je zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal.

Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah.

===Memorial Tomaža Godca===

Memorial Tomaža Godca se pojavi v letih 1961 in 1962 kot smučarski oziroma štafetni tek.

Tekmovanje je potekalo v Bohinju za člane in mladince. O njem je v razpoložljivih virih manj podatkov, zato njegovega nadaljnjega razvoja ni mogoče zanesljivo rekonstruirati.

===Jugoslovanski memorialni smučarski pokal===

Jugoslovanski memorialni smučarski pokal se v časopisnih virih jasno pojavi leta 1974. Včasih je bil poimenovan tudi Jugoslovanski smučarski spominski pokal.

Tekmovanje je potekalo po različnih krajih Jugoslavije, ki so bili povezani z boji narodnoosvobodilnega boja, med njimi so bili Dražgoše, Mrkopalj, Igman, Zlatibor, Žabljak in Mavrovo.

Včasih je bilo tekmovanje povezano z državnim oziroma republiškim prvenstvom v biatlonu. Pri posameznih izvedbah je navedeno, da je biatlonsko tekmovanje štelo tudi za memorialni pokal.

Časopisni viri ga zadnjič omenjajo leta 1988. V knjigi Vrh v Dražgošah pa Ivo Jan navaja drugačen časovni razpon, približno od leta 1970 do 1989. Zato je pri končnem zgodovinskem zapisu varneje zapisati, da je v časopisnih virih zadnjič izpričan leta 1988, medtem ko drug vir navaja daljše obdobje.

Patrolno oziroma orientacijsko tekmovanje ZRVS in ZSMS

Tekmovanje se prvič pojavi leta 1975 kot '''tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod''', nato kot orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS in nazadnje kot patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

V programu je bilo povezano z geslom '''Po poti heroja Kebeta'''.

V virih je zanesljivo izpričano od leta 1975 do 1990. Čeprav se v nekaterih sekundarnih navedbah pojavlja tudi leto 1991, je v časopisnih prispevkih zadnjič omenjeno in izvedeno leta 1990.

===Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol===

Šolsko tekmovanje se začne leta 1961 kot okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih.

Leta 1966 se vsebinsko spremeni: streljanje se opusti, dodata pa se slalom in skoki. Kasneje se poimenovanje spreminja v tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nato v tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol.

Tekmovanje je bilo prvotno povezano z Lancovim.

Leta 1978 je bilo zaradi snežnih razmer oziroma organizacijskih pogojev prestavljeno z Lancovega na Koblo. V virih se nato pojavlja priprava na izvedbo, vendar zaradi premalo snega ni rezultatov in zato izvedbe ni mogoče zanesljivo potrditi.

Tekmovanje na Lancovem je bilo tako zadnjič zanesljivo izvedeno leta 1978.

===Veleslalom===

Veleslalom se prvič pojavi že leta 1959.

Skozi desetletja se je pojavljal v različnih oblikah in kategorijah: za člane, mladince, pionirje in cicibane. Pojavljala so se tudi nočna tekmovanja.

V osemdesetih letih se program zoži predvsem na cicibane, pozneje pa na cicibane in pionirje.

Leta 1983 in 1984 je bil veleslalom za cicibane in cicibanke sicer napovedan, vendar rezultati niso objavljeni, zato je mogoče sklepati, da je tekmovanje predvidoma odpadlo.

Leta 1985 je bilo tekmovanje ponovno uspešno izvedeno.

Leta 1988 je zaradi pomanjkanja snega ponovno odpadlo. Nato se veleslalom v pregledanih virih ne pojavlja vse do leta 1999, ko je bil organiziran za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah.

Leta 2000 se veleslalom ponovno pojavi za šolske in predšolske otroke.

===Nočni slalom===

Nočni slalom se prvič pojavi leta 1962. Takrat je bil napovedan, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel.

V letih 1963–1969 se je nato redno pojavljal, v Železnikih.

Leta 1967 je zaradi pomanjkanja denarja odpovedan, leta 1968 pa se ponovno pojavi v programu.

V letu 1969 je poimenovan kot meddruštveni nočni slalom.

Zadnje izpričano leto izvedbe je 1974.

Smučarski skoki

Smučarski skoki so bili prvič vključeni leta 1961.

Potekali so na različnih lokacijah, predvsem v Kropi in Poljanah, v različnih kategorijah članov, mladincev in pionirjev.

Tekmovanje se je pojavljalo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta. Zaradi pomanjkanja snega so bili skoki v posameznih letih odpovedani, vendar se je disciplina večkrat ponovno pojavila.

V preglednici je kot zadnje leto izpričano leto 1979.

===Sankaška tekmovanja===

Sankaška tekmovanja so se pojavila leta 1960.

Tekmovanja so potekala na različnih lokacijah in v različnih kategorijah glede na vrsto sani. Nastopali so tekmovalci z navadnimi, samotežnimi in tekmovalnimi sanmi, v nekaterih letih tudi tekmovalci z dvosedi.

Sankanje je bilo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta pomemben del športnega programa, vendar je bilo zelo odvisno od snega.

Leta 1960 in 1962 je zaradi pomanjkanja snega oziroma slabih vremenskih razmer odpadlo. Leta 1967 je bilo odpovedano zaradi pomanjkanja denarja.

V letih 1983 in 1984 je bilo sankaško tekmovanje sicer še napovedano, vendar ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva.

Od leta 1985 dalje sankaških tekmovanj v pregledanih virih ni več.

===Taborniška tekmovanja===

Taborniške vsebine so se v prireditvi pojavile že v šestdesetih letih.

Leta 1968 je bilo izvedeno taborniško tekmovanje pri Bičkovi skali. Leta 1974 je tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice privabilo 27 ekip iz skoraj vse Slovenije.

Taborniške vsebine so se nadaljevale tudi v naslednjih letih. V preglednici je taborniško tekmovanje izpričano približno do leta 1977, vendar je pri njem treba upoštevati, da taborniške dejavnosti niso nujno vsako leto objavljene v časopisnih virih.

Po osamosvojitvi se je leta 1993 pojavilo novo orientacijsko tekmovanje tabornikov Glas Jelovice.

==Od športnega dogodka do množične spominske in rekreativne prireditve==

Celoten razvoj kaže, da Po stezah partizanske Jelovice nikoli ni bila zgolj športna prireditev.

Njena posebnost je bila prav v povezovanju različnih vsebin.

Prvi element je bil spomin na dražgoško bitko. Drugi je bil šport. Tretji je bila vzgoja mladine. Četrti pa vojaška oziroma predvojaška tradicija, ki je bila posebej močna v patruljnih tekih.

V petdesetih letih je bila v ospredju predvsem spominska in vzgojna funkcija. Leta 1958 je šport postal organiziran del prireditve. V šestdesetih letih je sledila velika športna širitev: patruljni teki, posamezni smučarski teki, biatlon, veleslalom, slalom, skoki, sankanje, šolska tekmovanja in taborniške aktivnosti.

Sredi šestdesetih let je prireditev dosegla tudi državno oziroma republiško raven z biatlonom.

V sedemdesetih letih se je močno povečala vojaška razsežnost. Nastanek prvenstva Teritorialne obrambe leta 1972 je ustvaril novo, samostojno razvojno linijo patruljnega tekmovanja.

Hkrati je prireditev postajala vse bolj množična. Poleg športnikov so prihajali borci, mladina, taborniki, planinci, sindikalne organizacije, rezervni vojaški starešine, pripadniki JLA in TO ter drugi obiskovalci.

Po letu 1975 so se množični pohodi in orientacijska tekmovanja še okrepili, medtem ko so nekatere klasične zimske discipline postopoma izginjale.

==Kaj je vplivalo na razvoj prireditve?==

Razvoj prireditve je mogoče razumeti kot preplet več dejavnikov.

===Spomin na Dražgoško bitko===

To je bil temelj celotne prireditve. Brez spominske tradicije ne bi nastala niti prvotna prireditev niti njena poznejša športna razsežnost.

===Predvojaška vzgoja in vojaška tradicija===

Že prva prireditev leta 1958 je vsebovala vojaške patrulje, orožje in ponazoritev dražgoške bitke. Ta tradicija je nato neposredno vodila v razvoj patruljnih tekov in pozneje prvenstva Teritorialne obrambe.

===Razvoj športa===

Vključevanje novih disciplin je prireditev širilo. Smučarski teki so pripeljali do biatlona, dodajali so se slalom, veleslalom, skoki in sankanje.

===Mladina===

Šolska tekmovanja, literarni natečaj Partizanska zgodba, srečanja s pisatelji, taborniška tekmovanja in pohodi so omogočili prenos spomina na mlajše generacije.

===Finančna sredstva===

Leta 1967 se je pokazalo, da je denar neposredno vplival na program. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev sta odpadla sankaško tekmovanje in nočni slalom.

Leta 1969 je bil zato določen sistem financiranja, v katerem je največji delež prevzela občina Škofja Loka, sodelovale pa so tudi druge gorenjske občine.

===Sneg in vreme===

To je bil eden najpomembnejših stalnih dejavnikov.

Pomanjkanje snega je povzročalo:

* odpovedi,
* prestavitve,
* spremembo lokacij,
* spremembo smučarskih tekmovanj v pohodne oblike,
* izvedbo na drugih območjih,
* v skrajnem primeru izvedbo brez smuči.

Najbolj izraziti primeri so leta 1960, 1962, 1976, 1978, 1983, 1988 in 1992.

===Organizacijska kakovost===

Leto 1977 je pomemben primer. Biatlonsko prvenstvo je bilo razveljavljeno zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge.

To kaže, da samo obstoj snega ni bil dovolj – potrebni so bili tudi ustrezni organizacijski in infrastrukturni pogoji.

===Politične spremembe===

Največja politična sprememba se je zgodila v začetku devetdesetih let.

Leta 1991 JLA ni več sodelovala. Po osamosvojitvi je bilo patruljno tekmovanje preoblikovano v prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, nato pa v tekmovanje Slovenske vojske in slovenske policije.

===Ustanovitev Slovenske vojske in Gorske šole===

Leta 1996 je ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske vplivala na uvedbo mednarodne udeležbe. Patruljno tekmovanje je tako dobilo novo mednarodno vojaško razsežnost.

===Spreminjanje športnih interesov===

V devetdesetih letih se ob tradicionalnem patruljnem tekmovanju pojavijo gorsko kolesarstvo, orientacijska tekmovanja, kegljanje, rokomet in druge rekreativne vsebine.

To kaže na prehod iz klasične zimskošportne prireditve v širšo športno-rekreativno manifestacijo.

==Sklepni razvoj==

Prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je razvijala v več jasno prepoznavnih obdobjih.

'''V letih 1952–1957''' se je oblikovala spominska slovesnost in iskale so se nove oblike ohranjanja spomina na dražgoško bitko. V tem obdobju so se razvili množični pohodi, kulturni programi, vojaški prikazi in delo z mladino.

'''Leta 1958''' je nastala organizirana zimskošportna prireditev Po stezah partizanske Jelovice. Njeno jedro je predstavljal patrolni pohod oziroma patruljni tek, ki je neposredno povezal partizansko tradicijo s športom in predvojaško vzgojo.

'''V letih 1959–1965''' se je program hitro širil. Patruljnemu teku so se pridružili posamezni smučarski teki, veleslalom, slalom, sankanje, skoki, šolska tekmovanja in leta 1965 biatlon.

'''V letih 1966–1970''' je prireditev doživela močan športni in vzgojni razvoj. Biatlon je postal državno oziroma republiško prvenstvo, program se je razširil na številne gorenjske kraje, vključevanje mladine pa je dobilo pomembno kulturno in literarno razsežnost.

'''V letih 1971–1975''' je prireditev dosegla nov vrh. Patruljni teki so se institucionalizirali v okviru Teritorialne obrambe, sodelovale so JLA, milica, športne in družbene organizacije ter reprezentance republik. Leta 1974 se je pojavil Jugoslovanski memorialni smučarski pokal, leta 1975 pa mednarodni biatlon in množična udeležba.

'''V drugi polovici sedemdesetih let''' je začelo prihajati do postopnega krčenja posameznih klasičnih športnih disciplin. Na to so vplivali pomanjkanje snega, finančne omejitve, organizacijski problemi in razvoj novih oblik tekmovanj. Leta 1977 je bilo zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge razveljavljeno republiško prvenstvo v biatlonu, po letu 1977 pa v pregledanih virih ni več omenjeno.

'''V osemdesetih letih''' je prireditev kljub temu dosegla vrhunec množičnosti. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji. Povezovala je pohode, športna tekmovanja, vojaške patruljne tekme, orientacijska tekmovanja, veteranska srečanja, kulturni program in množično spominsko slovesnost. Udeležba je dosegala približno 4.000 do 5.000 ljudi.

Obenem se je pokazalo, da je bila prireditev izredno odvisna od vremenskih razmer. Leta 1983 so patruljno prvenstvo izvedli brez smuči, leta 1987 so tekmovanja zaradi sneženja, vetra in mraza prestavljali na Jelovico, leta 1988 pa zaradi popolnega pomanjkanja snega ni bilo veleslaloma.

'''Leta 1991''' je politična sprememba povzročila prelom v tradicionalnem vojaškem delu prireditve. JLA kljub povabilu ni več sodelovala. Hkrati so se pojavile nove rekreativne športne vsebine, predvsem gorsko kolesarstvo.

'''V letih 1992–1995''' se je prireditev prilagajala novemu slovenskemu okolju. Patruljno tekmovanje se je nadaljevalo kot odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, pogosto na Pokljuki, program pa so dopolnjevali kolesarstvo, taborniki, kegljanje in rokomet.

'''Leta 1996''' je z ustanovitvijo Gorske šole Slovenske vojske prišlo do novega preobrata. Patruljno prvenstvo je dobilo mednarodno udeležbo.

'''Od leta 1997''' dalje je patruljno tekmovanje postalo odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Organizacijsko se je vse bolj osamosvajalo od prvotne prireditve, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko.

'''Do leta 2000''' se je tako iz prvotnega patruljnega pohoda razvila cela vrsta različnih tekmovalnih tradicij. Nekatere so trajale le nekaj let, druge več desetletij. Najdaljša in najpomembnejša razvojna linija je bil patruljni tek, ki se je iz leta 1958 prek Teritorialne obrambe razvil v mednarodno vojaško prvenstvo Slovenske vojske in slovenske policije.

Celoten razvoj lahko zato razumemo kot prehod:

'''spominska slovesnost → spominska in predvojaška prireditev → večdisciplinarna zimskošportna prireditev → množična športno-spominska in vzgojna manifestacija → vojaško-športna in rekreativna prireditev → mednarodno vojaško tekmovanje ob ohranjanju spomina na Dražgoško bitko.'''

Prav v tem prepletanju spomina, športa, vzgoje, vojaške tradicije, množičnosti in pozneje rekreacije je bila posebnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Njena zgodovina zato ni samo zgodovina posameznih tekmovanj, ampak tudi zgodovina spreminjanja načina, kako so se na Gorenjskem spominjali dražgoške bitke in kako so ta spomin povezovali z družbenim, športnim in vzgojnim življenjem.

==Razvoj prireditve od 1980 do 2000==

V začetku osemdesetih let so dražgoške prireditve že predstavljale eno pomembnejših in najbolj množičnih zimskih spominskih prireditev v Sloveniji. Njihova osnovna vsebina je ostajala nespremenjena: spomin na dražgoško bitko, padle borce Cankarjevega bataljona in ustreljene domačine ter ohranjanje spomina na narodnoosvobodilni boj. Hkrati pa se je prireditev vse bolj razvijala v širši sklop različnih dejavnosti, pri čemer je osrednja slovesnost postajala le eden od delov večdnevnega oziroma širše zasnovanega dogajanja. Iz posameznih dogodkov je vse bolj mogoče razbrati, da prireditev ni bila zgolj ponavljanje ustaljene tradicije. Ob njej so se odpirala vprašanja o načinu ohranjanja zgodovinskega spomina, odnosu med generacijami ter o tem, kako preteklost približati mladim. 
V tem obdobju se je nadaljevala tudi množičnost prireditve. Na osrednje slovesnosti in pohode so prihajali ljudje iz različnih krajev Slovenije, med njimi planinci, taborniki, šolarji, mladi, borci, pripadniki Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter drugi obiskovalci. Ob posameznih prireditvah so se udeleževali tudi Slovenci iz zamejstva. Do konca osemdesetih let je prireditev že imela več desetletij dolgo tradicijo in je po ocenah organizatorjev v prvih tridesetih letih privabila več kot 120.000 pohodnikov. Množičnost je bila zato vse bolj ena njenih temeljnih značilnosti. 
Hkrati se je razvijala kulturna in izobraževalna vsebina. Ob osrednji slovesnosti so nastopali Partizanski pevski zbor, pihalni orkestri, recitatorji in dramski igralci, organizirana so bila srečanja z nekdanjimi borci, mladi pa so sodelovali tudi s svojimi literarnimi deli. Kulturni program je bil sprva tesno povezan s partizansko in revolucionarno tematiko, vendar so organizatorji že v osemdesetih letih začeli razmišljati o njegovi prenovi in večji odprtosti. V začetku devetdesetih let se je ta proces še izraziteje nadaljeval, saj je bilo vse več prizadevanj, da bi prireditev vsebinsko prilagodili novim družbenim razmeram in jo približali širšemu krogu obiskovalcev.
Pomembna sprememba je bila tudi spreminjanje odnosa do zgodovinskega spomina. V osemdesetih letih je bila dražgoška bitka še izrazito predstavljena kot eden ključnih simbolov narodnoosvobodilnega boja in revolucionarnega izročila. Govori na osrednjih slovesnostih so poleg zgodovinskega pomena vse pogosteje posegali tudi v vprašanja sedanjosti: vlogo mladih, družbene spremembe, odgovornost do prihodnosti, obrambno pripravljenost in vprašanja razvoja jugoslovanske družbe. Spomin na preteklost je tako vse bolj služil tudi kot izhodišče za razpravo o aktualnih družbenih vprašanjih. 
Ob koncu osemdesetih let pa se je začela izraziteje spreminjati tudi politična in družbena vsebina prireditve. Govori na dražgoških slovesnostih so postajali bolj odprti do vprašanj političnih sprememb, demokracije in pravice novih generacij, da same oblikujejo prihodnost. To je bilo posebej očitno leta 1989, ko je osrednji govor že neposredno odražal takratno politično krizo v Jugoslaviji in zahteve po večji politični odgovornosti, svobodnejšem odločanju in politični konkurenci. Dražgoše tako niso bile več samo prostor obujanja preteklosti, temveč tudi prostor izražanja različnih pogledov na družbeni razvoj.

Leta 1980 je v Dražgoše prišlo več kot pet tisoč ljudi. Poleg osrednje slovesnosti so leto zaznamovala srečanja nekdanjih borcev, med drugim ponovno srečanje preživelih pripadnikov Selške in Jelovške čete Gorenjskega odreda na Češnjici. Ob spominih na vojna leta, vključevanje mladih v partizanske enote, okupatorjeve povračilne ukrepe in izseljevanje prebivalstva je postajalo očitno, da je z odhajanjem neposrednih udeležencev vojne vse pomembnejše tudi zapisovanje njihovih pričevanj. Dražgoše so bile obenem prepoznane kot pomemben zgodovinski kraj tudi zunaj slovenskega prostora, kar je potrjeval obisk ameriških vojnih veteranov. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj.
Prav v tem obdobju je pomembno vprašanje postala tudi zgodovinska verodostojnost prikazovanja dražgoške bitke. Posebno odmeven je bil projekt filma oziroma televizijske ekranizacije Dražgoška bitka. Preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v domicilnem odboru, so opozarjali na organizacijske in finančne težave ter na zgodovinske netočnosti v scenariju. Projekt so podpirali, vendar so zahtevali, da se pri njegovem nastajanju upoštevajo pričevanja neposrednih udeležencev in preverjena zgodovinska dejstva. Razprava o filmu je tako prerasla vprašanje same produkcije in postala tudi razprava o odgovornosti pri umetniškem prikazovanju zgodovine.
Ob 25. jubilejni prireditvi leta 1982, ki je bila posvečena 40. obletnici dražgoške bitke, se je že jasno pokazala potreba po razmišljanju o prihodnosti prireditve. Več kot štiri tisoč udeležencev je potrjevalo njeno množičnost, vendar so organizatorji in dolgoletni udeleženci opozarjali, da bo za nadaljevanje tradicije potrebna tudi vsebinska prenova in večja privlačnost za mlajše generacije. V naslednjih letih je zato več pozornosti dobila prav mladina. Leta 1984 so bili učenci nagrajeni za spise o narodnoosvobodilnem boju in dražgoški bitki, s čimer je spomin začel dobivati tudi izrazitejšo vzgojno in izobraževalno razsežnost.

Bičkova skala

''Ko so fašisti proti Dražgošam drli,

''v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto,''

''ste se Cankarjevega bataljona borci vrli

''sovragu junaško uprli.''

''Nad vasico se dviga siva pečina,''

''ki Nemci so vzeli jo na petelina,''

''kjer hrabra sta Bička tovariše svoje''

''bodrila, delila jim zadnje naboje ...''

''»Le hrabro, tovariši, branite to vas,''
''
''ki deželi slovenski ponos je in kras!''

''Nikdar ne bežite pred temi pesjani,

''ki radi živeli bi tu, med gorami.''

''Verujte, da napočil svobode bo dan,''

''ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!«''

''To Bičkove zadnje bile so besede''
''
''''na skali, s krvjo prepojeni,''

''ki nosi ponosna njegovo ime''

''in nas spominja na vojno gorje.''

Guzej Jožica, 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica

Ob 40. obletnici osvoboditve leta 1985 se je v ospredje znova postavilo vprašanje odnosa med generacijami. Govori in spremljajoči dogodki so poudarjali, da zgodovinski spomin nima pomena samo za generacijo, ki je vojno doživela, temveč tudi za mlajše, ki morajo njene izkušnje razumeti v času, ko neposrednih prič počasi zmanjkuje. Leta 1986 je generalmajor Edvard Pavčič v Dražgošah pomen Cankarjevega bataljona in njegovega odpora povezal tudi z vprašanjem obrambne pripravljenosti ter vrednot, ki naj bi se prenašale na mlajše rodove.
Poseben mejnik je pomenila 30. prireditev leta 1987. V treh desetletjih se je v Dražgošah zbralo več kot 120.000 obiskovalcev, prireditev pa je postala ena pomembnejših spominskih tradicij na Gorenjskem. Slavnostni govornik Milan Kučan je govoril o zgodovinskem spominu, odgovornosti do svobode in pomenu odprte javne razprave. Ob jubileju je bilo mogoče pogledati tudi na ljudi, ki so prireditev dolga leta soustvarjali, med njimi Janeza Lušino – Malija in druge organizatorje, ki so skrbeli, da je spomin na Dražgoše ostajal živ. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti.
V drugi polovici osemdesetih se je vse bolj spreminjal tudi širši družbeni okvir. Leta 1988 je Tone Anderlič pomen zgodovinskega spomina povezal s problemi tedanje jugoslovanske družbe in položajem mladih. Spomin na preteklost po njegovem ni smel ostati sam sebi namen, ampak naj bi pomagal razumeti sedanjost in iskati poti v prihodnost. Leto pozneje je Andrej Verbič govoril o odporu, osebni svobodi in odgovornosti posameznika. Tako se je ob dražgoški tradiciji začelo odpirati tudi vprašanje, kako razumeti vrednote upora v času, ko se je politična in družbena ureditev že hitro spreminjala.

Leto 1990 je prineslo prelom. Slovenija in Jugoslavija sta vstopali v obdobje velikih političnih sprememb, s tem pa se je spreminjal tudi odnos do tradicije narodnoosvobodilnega boja. Slavnostni govornik 33. spominske prireditve je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Nove politične zveze in stranke je pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. To leto je zaznamovala smrt Iva Šubica. Pomenila je izgubo človeka, ki je bil hkrati pričevalec dogodkov in eden tistih, ki so njihovo podobo ohranjali v umetnosti. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko.
Leta 1991 se je vprašanje prihodnosti prireditve zaostrilo. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile.
''
Pismo županu Občine Škofja Loka, 7. 7. 1990''
V imenu odbora za pripravo in izvedbo spominskih prireditev Po stezah partizanske Jelovice
je takratni predsednik Janez Lušina ob koncu mandata leta 1990 pisal predsedniku Občine
Škofja Loka pismo. V njem je spomnil na izjemno dejanje Cankarjevega bataljona, ko je bil
pozimi leta 1942 nacistični okupator na višku zmagoslavja, njegove bojne enote pa so stale
pred vrati Moskve. V tistem času so bile Dražgoše požgane in porušene, med vaščani
številne žrtve in izgoni. V tem boju so bili na partizanski strani borci Cankarjevega bataljona,
na nemški pa policijske enote Wermachta. Nasproti sta si stala slovenski in nemški bojevnik.
V Dražgošah še ni bilo »umazane« vojne, to je bila čista osvobodilna vojna. V njej niso
sodelovali kvizlingi kot pozneje v letih 1944 in 45 slovenski domobranci v sestavi nemških
enot. Zato so Dražgoše še posebej pomembne. Večji del borcev partizanov je prihajalo iz
Poljanske in Selške doline ter okolice Škofje Loke.
»To sem Vam napisal v razmislek, da boste lažje s svojimi sodelavci odločili, ali prireditev tudi
v bodočnosti in kakšno oz. kako jo prilagoditi današnjemu času. Znano pa je, da se velikih
bitk in vojnih dogodkov spominjajo vsi narodi. Tudi v današnjem času. Tudi če bomo
dražgoško prireditev ukinili, bodo Dražgoše ostale pojem hrabrosti in upornosti ljudi takrat, ko
jih doleti vojna in okupacija. Odbor Po stezah partizanske Jelovice je deloval od leta 1953,
zadnjih 27 let pod okriljem skupščine Občine Škofja Loka. Vsako leto je sredi zime in v snegu
v Dražgoše prihajalo več tisoč ljudi, mladih in starejših iz vse Slovenije in zamejstva.
Prosim Vas , ko boste tehtali, prireditev še ali ne, pokličite predstavnike ZB NOB Škofja Loka
in se z njimi pogovorite. Prav bi bilo, da se vpraša tudi predstavnike KS Dražgoše – Rudno,
kaj in kako oni želijo.«

Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 gostile 34. spominsko prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečeno 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda, ter znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. Poudarjali so, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek.
Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke.
Petdeseta obletnica dražgoške bitke leta 1992 je bila zato pomemben preizkus novega obdobja. Prireditev ni bila več umeščena v nekdanji državni in politični okvir, temveč se je poskušala povezati z nastajanjem slovenske države. V programu so organizatorji iskali vzporednice med ustanovitvijo štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 in  mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Dražgoše so tako postale prostor, kjer se je poleg spomina na vojno preteklost začelo govoriti tudi o povezavi med zgodovinskimi prizadevanji za svobodo in nastankom samostojne Slovenije.
Leta 1994 je bilo osrednje sporočilo pomembno in zapisano v besedah: »Samo vojne nikdar več. Nikakršne, ne med nami, ne s kom drugim.« Slavnostni govornik dr. Ivan Kristan je pozval k spravi, ki so jo v državah protihitlerjevske koalicije že uresničili, z besedami: »Medvojna generacija je bila žrtev razdvojenosti v dva nasprotujoča si tabora. Sedanjo generacijo in generacije, ki prihajajo, moramo razbremeniti tega težkega zgodovinskega bremena. Sprava naj prepreči, da bi sence preteklosti zavladale nad sedanjostjo in prihodnostjo, saj je življenje med mladimi že stkalo normalne človeške vezi.« S tem se je vprašanje spomina na dražgoško bitko vse bolj povezovalo tudi s prizadevanjem, da bi zgodovinska razhajanja ne obremenjevala prihodnjih generacij.
Istega leta so se začele priprave na obeležitev 50. obletnice konca druge svetovne vojne. V ospredju je bil tudi predlog za postavitev dveh kovinskih informativnih plošč na ograji razgledne ploščadi na vrhu spomenika. Na prvi bi bil s shematskim prikazom predstavljen potek dražgoške bitke – pomembne lokacije, razpored Cankarjevega bataljona, nastopanje in prodor sovražnika ter smer umika Cankarjevega bataljona. Druga bi vsebovala statistične podatke o številu in oborožitvi borcev Cankarjevega bataljona ter napadalca, njegovih izgubah, trajanju spopada, številu mrtvih in ranjenih, civilnih žrtvah ter porušenih in požganih objektih. Komisija za zgodovinsko, spomeniško in informativno dejavnost pri ZB Škofja Loka je predlog utemeljila s tem, da bi obiskovalci z razgledne ploščadi poleg razgleda dobili tudi pregleden prikaz območja, na katerem je potekala bitka. Odbor za pripravo prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je s postavitvijo plošč strinjal, vendar je ocenil, da jih do osrednje prireditve 8. januarja 1995 ne bo mogoče pripraviti. Predlagali so, da bi jih postavili najpozneje do 50. obletnice osvoboditve 9. maja, pred tem pa bi bilo treba pridobiti soglasje avtorja spomenika. Iz gradiva ni razvidno, da bi bil predlog tudi uresničen. Član odbora Tone Mlakar, ki je bil zadolžen za pridobitev soglasja, se namreč pozneje ni več udeleževal sestankov in soglasje verjetno ni bilo pridobljeno.[RŠ1.1]
Na prireditvi leta 1995 se je razprava o pomenu Dražgoš še tesneje povezala z vprašanjem slovenske državnosti in zgodovinskega spomina. Slavnostni govornik dr. Dimitrij Rupel, takratni ljubljanski župan, je v svojem govoru dražgoško bitko umestil v širši tok slovenske zgodovine, od starejših prizadevanj za narodno in politično samostojnost do nastanka države: »So državniki in so politiki. Kdor nima spomina, je morda politik, vendar ne more biti državnik. Človek brez spomina je kot telo brez duše, narod brez spomina ne more postati država. Slovenska država je res dosežek naše generacije. Toda ta dosežek ne bi bil mogoč brez zgodovinskih dosežkov in prizadevanj od Trubarja in Prešerna, od Cankarja do Maistra, od Majniške deklaracije 1917 do dražgoške bitke 1942; od osvoboditve leta 1945 do Majniške deklaracije 1989. Sanje dražgoških junakov so se odtisnile v sanjah moje generacije; te sanje pa so se uresničile v plebiscitu leta 1990, v zmagovitih dejanjih leta 1991 in v mednarodnem priznanju januarja 1992, ki je bilo v marsičem odvisno od fantastičnega preobrata evropske (in še posebej nemške) politike, ki je trajala pol stoletja.«

Prva polovica devetdesetih je bila tudi čas odprtih polemik o pomenu narodnoosvobodilnega boja in dražgoške bitke. V medijih so se stopnjevali spopadi nasprotnikov vsakokratnih dražgoških prireditev v januarju z organizatorji oz. z zagovorniki oboroženega odpora proti okupatorskim silam. Čutiti je bilo negotovost glede ohranjanja tradicije spominski prireditev v Dražgošah. Negotovost glede prihodnosti prireditve je leta 1996 spodbudila organizacijske spremembe. Dotedanji odbor se je preoblikoval v Organizacijski komite Po stezah partizanske Jelovice, katerega ustanovitelj je bil Republiški odbor ZZB NOB Slovenije, sedež pa je bil pri ZB NOB Škofja Loka. Odbor je sestavljalo 11 članov, poleg dosedanjih osmih še predstavnika Občine Železniki ter po enega predstavnika področja Gorenjske in Ljubljane. Sprememba je bila namenjena predvsem jasnejši organizaciji in zagotavljanju nadaljevanja tradicije v novih razmerah.

'''Glasova preja'''
V okviru 40. prireditve Po stezah partizanske Jelovice – Dražgoše 97 in ob 55. obletnici dražgoške bitke je organizacijski komite pri ZB NOB Škofja Loka sprejel obsežen program športnih, spominskih in kulturnih dogodkov. Ena od novosti pri proslavljanju spomina na edinstven spopad med Davidom in Goljatom v drugi svetovni vojni na naših tleh je bila odločitev za pogovor poznavalcev na temo Upor kot moralno dejanje. Dogodek je bil napovedan za 12. december, točno en mesec pred osrednjo dražgoško proslavo 12. januarja 1997, in sicer v gostilni na Vidmu v Poljanah. Kot organizatorja sta bila na vabilu navedena časopis Gorenjski glas in Združenje borcev NOB Škofja Loka. Med napovedanimi gosti je izstopal mariborski naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, sledili so zgodovinar Jože Dežman, prvoborec France Kavčič, Zdravko Krvina, predsednik organizacijskega komiteja, in drugi. Za moderatorja pogovora je bil napovedan stalni sodelavec Glasove priloge Odprte strani publicist in filozof Miha Naglič.
Član organizacijskega komiteja za dražgoške prireditve Miloš Rutar se je takoj lotil priprav in sestavil seznam desetih aktivnih in uglednih oseb, ki bi iz poznavanja tematike in lastnih izkušenj pripravile kratek sestavek, do dveh tipkanih strani in 3 minute za prezentacijo.
Predvideno sodelujoči:

•	France Kavčič: Zakaj Cankarjevci v Dražgoše
•	Ivan Jan: Gorenjska konec leta 1941
•	Janez Lušina: Vojaški del dražgoške bitke
•	Ludvik Jelenc: Bil sem med talci
•	dr. Slavica Pentek: Obnova požganih Dražgoš
•	Miloš Rutar: Spominske športne prireditve v Dražgošah
•	Franci Lušina: Mladi in dogodki v Dražgošah
•	Jože Stanonik: Nočni pohodi s Pasje ravni
•	Ivan Križnar: Pomen dražgoške bitke
•	Zdravko Krvina: Dražgoše danes in jutri

Kolikor je razbrati iz moderatorjevega povzetka razprave Poljanska vstaja – junaštvo, norost in krepost, ki je bila objavljena v Glasovi prilogi teden dni kasneje, Rutarjeva zamisel scenarija ni bila izvedljiva. Škof, ki je javnosti poznan kot upornik znotraj Cerkve, se je odzval vabilu na Glasovo prejo, da bi oborožene upornike pozimi 1941/42 pozdravil in jih ob vedno novih poskusih razvrednotenja njihovega tedanjega početja potolažil in ohrabril v prepričanju, da je bil njihov upor moralno dejanje. Čeprav so bile takrat in so še danes politične ocene njihovih dejanj različne. Vodenje razprave o tem, ali se ima obsojeni narod pravico upreti, je izkušenemu moderatorju komaj uspevalo. Legendarnega Maksa Krmelja - Matijo, narodnega heroja, je moral prekiniti. Ni bilo lepo, mož je imel tudi svoj prav, a bilo je potrebno, ker bi se sicer vsa stvar sprevrgla v »Še pomnite, tovariši?«
Da bi pogovor usmeril v iskanje resnice, je moderator vprašal naslovnega škofa, kako je bil oborožen upor združljiv z globokim krščanskim prepričanjem ljudi iz teh krajev in naukom Cerkve, da mora biti kristjan ponižen in potrpežljiv. Upor je naslovni škof označil za visoko moralno dejanje Slovencev. Tako ga je ocenjeval tudi Edvard Kocbek, ideolog Osvobodilne fronte. Nacistični propagandni minister je v svojih spominih napisal, da Nemci v Sloveniji ne ravnajo prav. Šele po vojni bi smeli začeti s ponemčevanjem. Sedaj pa gredo vsi v partizane, Nemčija pa mora imeti na jugoslovanskem območju kar 17 divizij, ki bi jih lahko uporabili drugje. Upor je opravičljiv tudi s katoliškega vidika, ker je šlo za samoobrambo pred tiranom, ki ni imel legitimne oblasti. To je bila vsiljena oblast z namenom uničiti Slovence. Kocbek je dejal, da se je zaradi upora spremenil slovenski narodni značaj: iz naroda hlapcev je nastal narod upornikov. Kadar hoče kdo zaničevati partizanstvo, se spoštovanje do upora poveča. Ljudje mislijo s svojo glavo. Socializem je zagovarjal bolj pravičen in human družbeni red, nacizem pa je bil za pekel na zemlji. Partizani so se bojevali predvsem za svobodo slovenskega naroda. Tudi Cerkev naj bi bila po Kocbeku po vojni drugačna: ne več klerikalna, ampak evangelijska.
Dva tedna po Glasovi preji v Poljanah je bil v Sobotni prilogi Dela objavljen še prispevek Miha Nagliča Upor kot moralno dejanje. Že na Glasovi preji je dr. Grmiča vprašal, kako razlaga dejstvo, da so se ljudje v teh krajih, praktično vsi kristjani, tako množično dvignili v upor – glede na to, da se je od krščansko vzgojenega človeka pričakovalo, da se tudi v težavah drži ponižno in potrpežljivo. Odgovoril je približno takole: Na Štajerskem se je dogajalo enako nasilje kot na Gorenjskem. Pozaprli so duhovnike in učitelje ter zavedne in poznane ljudi, jih strpali v taborišča in jih pregnali na Hrvaško. S tega stališča je spraševanje o upravičenosti upora neumno. Ker smo se uprli in se nismo spraševali, katerega prepričanja je kdo, so Nemci lahko uresničili le prvi del svojega načrta in odložili naslednje korake, ki bi pripeljali do iztrebljenja našega rodu. To je bilo visoko moralno dejanje Slovencev. Zapomnimo si ga. Tega si kratko malo ne smemo pustiti vzeti, čeprav poskušajo nekateri vse stvari obrniti na glavo.
Svoje razmišljanje o junaštvu in norosti poljanskih vstajnikov, ki so se decembra 1941 pridružili Cankarjevemu bataljonu, Naglič zaključi s spoznanjem:
»Poljanska vstaja in dražgoška bitka sta bili junaški dejanji upora v razmerah, ko so se nedvomno hudo in podaljševano kršile temeljne človeške pravice (od uporabe lastnega jezika do bivanja v lastni hiši); ko ni bilo več utemeljenega upanja na preživetje; ko je bilo nemogoče po pameti predvideti boljše rešitve. Bili sta svojevrstna norost, ker morda še niso bila izčrpana vsa druga sredstva in ker sta izzvali še hujše »nerede« (represalije nad civilnim prebivalstvom). (So bile te hujše, kakor bi bilo nadaljevanje izseljevanja in s tem ponižnega in potrpežljivega umiranja rodu?) In ne nazadnje: upreti se je bilo tedaj in bi bilo v podobnih razmerah še sedaj »visoko moralno dejanje«, tako rekoč dolžnost in s tem krepost. V tej luči se uporna, nora in krepostna dejanja iz tistih časov znova zasvetijo.«

Jubilejna prireditev leta 1997 je bila obenem priložnost za pogled na ljudi, ki so bili neposredno povezani z dražgoško bitko. Od šestnajstih še živečih borcev Cankarjevega bataljona se je tradicionalnega srečanja teden dni pred prireditvijo v gostilni Na Vidmu v Poljanah udeležilo devet. Njihova vse manjša generacija je še enkrat opozorila, da se je težišče spomina neizogibno prenašalo od neposrednih prič na zgodovinske zapise, dokumente in pripovedi naslednjih generacij. K drugačnemu praznovanju kot v prejšnji letih pa je največ prispevalo vreme, predvsem debela snežna odeja in polomljeno drevje, ki je padlo na ceste in poti proti Dražgošam, je poročal časopis Delo. In še, da je bil po besedah vodje pohod s Pasje ravni do Dražgoš najtežji doslej, saj je bilo treba zaradi ovir na poti delati številne obhode ali plezati čez podrto drevje. Slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl je v kratkem nagovoru poudaril, da praznovanje v Dražgošah ne potrebuje veliko besed in da tu praznujemo slovenski ponos, o čemer govori zgodovina. Po njegovem so bile Dražgoše s svojo bitko velika postaja na naši tisočletni, največkrat mučni in samo včasih za silo udobni poti.

V poznih devetdesetih je tako prireditev vse bolj postajala prostor soočanja različnih pogledov na preteklost. Ni šlo več samo za ohranjanje tradicije, temveč tudi za vprašanje, kako jo umestiti v zgodovino samostojne Slovenije in kako ob spominu na vojno preprečiti nove delitve. Leta 1999 je Ciril Zlobec govoril prav o potrebi po preseganju zamer in razdvajanja. Iz osebne izkušnje nekdanjega partizana je izpostavil povezanost borcev in civilnega prebivalstva ter pomen Dražgoš kot dela zgodovine, ki je ni mogoče ločiti od širše slovenske poti skozi vojno, osvoboditev in poznejše nastajanje države.

V skoraj dveh desetletjih se je podoba prireditve Po stezah partizanske Jelovice pomembno spremenila. Iz množične spominsko-športne prireditve, globoko vpete v politični in družbeni prostor nekdanje Jugoslavije, je v devetdesetih letih postopoma postajala predvsem prostor zgodovinskega spomina in javnega premisleka o preteklosti. Dražgoše so ostajale kraj spomina na Cankarjev bataljon, padle borce in domačine ter na trpljenje prebivalstva, obenem pa so postajale tudi prostor razprav o odnosu med preteklostjo in sedanjostjo, o generacijskem prenosu spomina, o spravi in o mestu narodnoosvobodilnega boja v zgodovini samostojne Slovenije. Prav v tem spreminjanju pomena je mogoče videti pomemben del zgodovine same prireditve.

==Razvoj prireditve od 2000 do 2025==

Vstop v novo tisočletje je dražgoške prireditve dočakal kot že dobro uveljavljen množični
spominski in pohodniški dogodek. Njena temeljna značilnost je ostajala povezanost spomina
na dražgoško bitko s pohodništvom, rekreacijo in druženjem. Ob tradicionalnih poteh se je
uveljavljal tudi nov pohod iz Železnikov preko Ratitovca in Jelovice v Dražgoše, ki je bil prvič
izveden leta 2000 in je v naslednjih letih hitro pridobival udeležence. V prvih letih novega
stoletja je prireditev privabljala več tisoč ljudi, v posameznih letih tudi več kot 6000 oziroma
7000 obiskovalcev. Množičnost je tako ostala ena njenih najpomembnejših značilnosti.
V prvih letih po letu 2000 se je vse bolj spreminjalo razumevanje samega značaja prireditve.
Organizatorji so poudarjali, da Dražgoše niso več zgolj tradicionalno partizansko srečanje,
temveč širše srečanje ljudi, ki spoštujejo Slovenijo in zgodovinski spomin. S tem se je
nadaljeval proces vsebinskega odpiranja, ki se je začel že v devetdesetih letih.
Pomembno je postajalo, da so bili na prireditvi dobrodošli ljudje različnih generacij in
različnih pogledov. Pri tem ni šlo za opuščanje spomina na narodnoosvobodilni boj, temveč
za njegovo vključevanje v širši okvir spominjanja na vojno, odpor, žrtve in posledice nasilja.
Dražgoše so tako postopoma dobivale značaj prostora, kjer se prepletajo zgodovinski
spomin, pohodništvo, kulturni program in druženje.
Ta razvoj se je pokazal tudi v govorih slavnostnih govornikov. V ospredju niso bila več samo
vprašanja narodnoosvobodilnega boja, temveč tudi strpnost, mir, sprava in skupna
prihodnost. Leta 2004 je bilo posebej poudarjeno, da naj bodo Dražgoše kraj miru in
druženja ljudi različnih pogledov in ideologij, ne pa prostor političnih in ideoloških sporov.
Podoben poudarek se je pojavljal tudi pozneje.
V tem obdobju je prišlo do pomembnega poudarka, ki je vplival na vsebino prireditve:
spomin se ni več osredotočal samo na Cankarjev bataljon in njegove borce, temveč vse bolj
tudi na civilno prebivalstvo.
Ob tradicionalnem spominjanju na padle borce se je vedno jasneje poudarjalo tudi trpljenje
domačinov, ki so bili žrtve nemškega maščevanja. Dražgoška zgodba je bila tako
predstavljena kot širša tragedija vasi in njenega prebivalstva, ne samo kot vojaški spopad
med partizani in okupatorjem. Spomin na 41 umorjenih domačinov je postal sestavni del
osrednje spominske vsebine.
S tem se je razumevanje dražgoških dogodkov razširilo. Prireditev ni bila več namenjena
samo obujanju spomina na partizanski boj, ampak tudi spominjanju civilnih žrtev, uničenja
vasi in posledic vojnega nasilja. Ta poudarek je bil pomemben tudi za poznejše širjenje
prireditve v smeri splošnejšega spominjanja na vojno in njene posledice.
Poseben razvojni vrh je predstavljalo jubilejno obdobje okoli petdesete prireditve leta 2007.
Ob 65. obletnici dražgoške bitke je bilo v Dražgošah po ocenah organizatorjev med osem in
deset tisoč ljudi, kar je bilo do takrat rekordno število. Rekordna je bila tudi udeležba na
najzahtevnejših nočnih pohodih.
Jubilejna izvedba je pokazala, da je prireditev tudi po petdesetih letih lahko ohranila svojo
množičnost. Osrednjo slovesnost je spremljal razmeroma obsežen kulturni program, v
katerem so sodelovali Orkester Slovenske vojske, Partizanski pevski zbor, pevski solisti in
drugi izvajalci. Prisotnost Slovenske vojske je predstavljala tudi nadaljevanje nekdanjega
povezovanja prireditve z obrambnimi strukturami, vendar v novih državnih okoliščinah.

Obenem je jubilejna prireditev pokazala, da so politična in zgodovinska vprašanja še vedno
lahko del javne razprave ob Dražgošah. Govor slavnostnega govornika je vseboval ostrejše
poudarke o odnosu do partizanstva in spreminjanju pogleda na medvojno zgodovino, del
prvotno pripravljenega besedila pa je bil pred slovesnostjo omiljen. To kaže, da so bile
Dražgoše tudi v novem stoletju prostor, kjer se je prepletal zgodovinski spomin z aktualnim
razumevanjem preteklosti.
Po jubilejnem letu se je še izraziteje uveljavljala težnja, da bi prireditev predstavljala prostor
miru, strpnosti in sprave. To je bilo posebej vidno leta 2008, ko je slavnostni govornik
poudarjal potrebo po odpuščanju in preseganju nestrpnosti pri obravnavi zgodovinskih
vprašanj. Podoben poudarek se je pojavljal tudi pri drugih slovesnostih.
Prireditev je tako postopoma pridobivala širšo družbeno vsebino. Spomin na vojno ni bil več
predstavljen samo kot vprašanje odnosa do preteklosti, ampak tudi kot opozorilo na pomen
miru in strpnosti v sedanjosti. Ob tem so nekateri govorniki v svoje nastope vključevali tudi
aktualna družbena vprašanja, kot so socialne razlike, dostop do blaginje, vpliv in moč ter
odgovornost države in družbe.
Dražgoše so zato ob koncu prvega desetletja 21. stoletja postajale prostor, kjer se je
zgodovinski spomin povezoval z razmislekom o sodobni družbi. Pri tem pa je ostajala
osrednja točka spomin na žrtve in pomen ohranjanja zgodovinskega spomina.
Pomemben del razvoja je bilo tudi širjenje kulturnih in izobraževalnih vsebin. Ob osrednji
slovesnosti so nastopali Orkester Slovenske vojske, Partizanski pevski zbor, različni pevski
solisti, igralci, recitatorji in drugi izvajalci. Kulturni program je tako ostal pomemben način
oblikovanja skupnega spomina.
Ob tem se je zgodovina Dražgoš vse bolj predstavljala tudi prek knjig, filmov, publikacij in
drugih oblik dokumentiranja.
Leto 2010 je bilo povezano z vprašanjem spomenika v Dražgošah. Organizatorji so opozarjali
na njegovo dotrajanost in na nujnost obnove, saj so poškodbe že dosegle nevarne
razsežnosti. S tem je poleg samega spomina na dražgoške dogodke v ospredje stopilo tudi
vprašanje ohranjanja materialne dediščine, povezane s tem spominom.
V tem obdobju je postalo vse pomembnejše tudi ohranjanje materialnih nosilcev spomina.
Posebej izpostavljeno je bilo stanje osrednjega spomenika v Dražgošah. Po več desetletjih je
bil potreben obnove, težave pa so bile povezane tudi z zaščito mozaika pred vlago.
Vprašanje obnove je pokazalo, da spomin na dražgoške dogodke ni povezan samo s
prireditvijo, ampak tudi z ohranjanjem prostora in materialne dediščine. Organizatorji in
lokalna skupnost so se zato soočali tudi z vprašanjem financiranja obnove ter delitvijo
stroškov med državo in občino.
Kasneje je bila izvedena tudi sanacija spomenika in obnova mozaika. Skrb za spomenik je
tako postala sestavni del širše skrbi za ohranjanje dražgoške zgodovinske dediščine.
Leta 2011 je umrl član organizacijskega komiteja Tine Zaletel. V zapisnikih je bilo
izpostavljeno tudi vprašanje večje prisotnosti prireditve v medijih ter prizadevanje za boljšo
predstavitev Dražgoš in zgodovine prireditve.
Predlagana je bila ureditev prostora v Domu Cankarjevega bataljona, namenjenega
predstavitvi kraja in zgodovinskemu pregledu dražgoških prireditev, pri čemer je bilo
predlagano sodelovanje z Loškim muzejem.

Spreminjale so se tudi organizacijske zahteve pri izvedbi javne prireditve, zlasti na področju
zagotavljanja varnosti in zapore cest. Zaradi obremenitve starejših udeležencev je bila leta
2011 spremenjena tudi organizacija sprejema gostov, saj so jih namesto vračanja v šolo prvič
povabili v brunarico.
Leta 2012 je minevalo 70 let od dražgoške bitke in 55 let od prve prireditve Po stezah
partizanske Jelovice. Organizatorji so izdali knjigo o Poljanski vstaji, v sodelovanju z
Gorenjskim glasom pa tudi brošuro o zgodovini dražgoških prireditev. Pošta Slovenije je ob
jubileju izdala posebno znamko in dopisnico.
Organizatorji so si leta 2013 prizadevali v pripravo prireditve vključiti čim več domačinov, da
bi prireditev kljub svojemu širšemu in državnemu značaju ostajala tesno povezana z vasjo, v
kateri se je vsako leto odvijala.
Pomembne so bile tudi spremembe v vodstvu organizacijskega komiteja. Zdravko Krvina, ki
je več kot 20 let sodeloval pri vodenju prireditve, je umrl 19. avgusta 2013. Na mestu
predsednika organizacijskega komiteja ga je nasledil mag. Drago Štefe.
V letu 2013 je bila izvedena tudi reorganizacija organizacijskega komiteja, v katerem so bili
predvideni trije podpredsedniki, pristojni za prireditve, pohode in finance. Hkrati je bilo vse
težje zagotavljati sredstva za izvedbo prireditve, kar je bilo na sejah organizacijskega
komiteja izpostavljeno že drugo leto zapored.
Pomembna novost leta 2015 je bila tudi širša predstavitev same vasi. V Dražgošah je nastal
dokumentarno-predstavitveni film Dražgoše – pri nas je sonce doma, ki je v trinajstih
minutah predstavil zgodovino, kulturne in naravne znamenitosti ter sodobni utrip kraja.
S tem se je prireditev vse bolj povezovala tudi z lokalno dediščino in identiteto kraja.
Obdobje od leta 2015 do 2020 je bilo prav tako predvsem obdobje utrjevanja tradicije in
množičnosti prireditve.
Leta 2017 je po izvedbi prireditve predsednik komiteja Drago Štefe zaprosil za razrešitev s
funkcije predsednika organizacijskega komiteja. Mesto predsednika je tako konec leta 2017
prevzel generalmajor Ladislav Lipič.
S tem se je nadaljevalo organizacijsko delo in skrb za ohranjanje prireditve, ki je v več
desetletjih postala pomemben spominski, pohodniški in družbeni dogodek.
Hkrati pa je bila istega leta podana pobuda za čezmejno sodelovanje s kraji, kjer so se med
drugo svetovno vojno zgodile podobne tragedije, kar je predstavljalo pomemben korak k
širjenju mednarodne razsežnosti prireditve. V organizacijski komite je bil imenovan tudi nov
član Simon Peternel.
Ob tradicionalni slovenski razsežnosti se je v tem obdobju začela razvijati tudi mednarodna
razsežnost prireditve.
Leto 2020 je predstavljalo zaključek več desetletij dolgega obdobja množičnih prireditev v
tradicionalni obliki, saj je epidemija covida-19 že v naslednjem letu bistveno spremenila
način izvedbe in prvič prekinila ustaljeno obliko množičnega druženja v Dražgošah.
Leto se je začelo še v razmerah, ko je prireditev Po stezah partizanske Jelovice lahko potekala
na tradicionalni način. Januar je bil še pred začetkom epidemije covida-19 v Sloveniji, zato je
bila zimska prireditev izvedena kot običajno – s pohodi, prihodom obiskovalcev v Dražgoše in
osrednjo spominsko slovesnostjo. Kmalu zatem pa so se razmere korenito spremenile.

Epidemija je v naslednjih mesecih močno posegla v organizacijo številnih javnih, športnih in
rekreativnih prireditev. Organizatorji po vsej Sloveniji so se srečevali z omejitvami, zahtevami
glede varnosti, negotovostjo in odpovedmi dogodkov. Tudi organizatorjem dražgoške
prireditve je bilo jasno, da je izvedba naslednje prireditve lahko vprašljiva.
Prireditev, ki je desetletja temeljila na množičnem prihodu pohodnikov in obiskovalcev v
Dražgoše, se je morala prilagoditi povsem novim razmeram. Epidemija je postavila pod
vprašaj prav tiste prvine, ki so bile za prireditev tradicionalno najznačilnejše: množične
pohode, srečanja ljudi, skupno slovesnost in druženje.
Leta 2021 zato tradicionalne množične izvedbe ni bilo mogoče izvesti. Osrednja slovesnost je
bila posneta v Dražgošah in predvajana prek spleta, skupaj s kulturnim programom in filmom
o dražgoški bitki. To je bila pomembna sprememba v več desetletij dolgi zgodovini prireditve,
saj je bil zgodovinski spomin prvič množičneje posredovan brez fizičnega zbiranja ljudi na
kraju dogodka.
Tako je bila leta 2021 zaradi epidemije covida-19 tradicionalna množična prireditev Po stezah
partizanske Jelovice prvič nadomeščena z virtualno izvedbo. Osrednja slovesnost 10. januarja
2021 ni potekala pred množico obiskovalcev, temveč so v Dražgošah posneli slavnostni
govor, kulturni program in film o dražgoški bitki. Celoten posnetek je bil predvajan na
YouTube kanalu Združenja borcev NOB Škofja Loka. S tem je bil spomin na dražgoške
dogodke kljub omejitvam dosegel obiskovalce na drugačen način.
Spletna izvedba je pokazala, da se lahko prireditev prilagodi tudi takšnim okoliščinam,
vendar je hkrati poudarila pomen tistih značilnosti, ki jih splet ni mogel v celoti nadomestiti:
skupnega pohoda, prihoda v Dražgoše, srečanja ljudi in skupnega spominjanja pri
spomeniku.
Leta 2022 se je prireditev postopoma vrnila v fizično obliko, vendar še pod epidemičnimi
omejitvami. Omejeno je bilo število obiskovalcev zato je bilo v okolici spomenika
zagotovljenih 750 sedežev, veljali so zdravstveni pogoji in zato so obiskovalci morali
uporabljali zaščitne maske, omejena je bila ponudba hrane in pijače. Kljub temu sta bila
izvedena oba najzahtevnejša tradicionalna pohoda – pohod Po poti Cankarjevega bataljona
in nočni pohod iz Železnikov preko Ratitovca v Dražgoše.
Leto 2022 je tako pomenilo pomemben korak pri postopnem vračanju prireditve v njeno
tradicionalno obliko.
Leta 2023 se je prireditev znova vrnila k svoji množičnosti in širšemu obsegu. Poseben
pomen je imela tudi njena mednarodna razsežnost.
V Dražgoše so bile napovedane delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur-
Glane. Gre za kraje, ki so med drugo svetovno vojno prav tako doživeli množično nasilje nad
civilnim prebivalstvom. S tem je bila dražgoška zgodba postavljena v širši evropski okvir
spomina na vojne zločine in trpljenje civilistov.
Vrnitev v živo je pomenila obnovitev tistega načina spominjanja, ki je bil za Dražgoše značilen
več desetletij: pohod, prihod v vas, skupno srečanje in osrednja slovesnost pri spomeniku.
Ta usmeritev se je izraziteje pokazala po epidemiji. Leta 2023 so bile v Dražgoše povabljene
delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur-Glane, krajev, ki sta bila prav tako
zaznamovana z množičnim nasiljem nad civilnim prebivalstvom. S tem se je dražgoška
zgodba začela umeščati v širši evropski okvir spomina na vojno, okupacijo in trpljenje
civilnega prebivalstva.</text>
      <sha1>t5pq40erbrr612suxmv4jr9n536lriq</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>86020</id>
      <parentid>86019</parentid>
      <timestamp>2026-10-14T09:24:46Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>~2026-55255-79</username>
        <id>4776</id>
      </contributor>
      <comment>/* Razvoj prireditve od 1980 do 2000 */</comment>
      <origin>86020</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="111701" sha1="5jcllfovjodta09g6wr3zledxuuhs0n" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice''': Razvoj spominske, športne, vzgojne in vojaško-športne prireditve od prvih priprav do konca 20. stoletja
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu, druga redakcija
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

== PETDESETA LETA – OBLIKOVANJE SPOMINSKE TRADICIJE IN NASTANEK ŠPORTNE PRIREDITVE (1952–1959)==

===Oblikovanje spominske kulture in prve priprave na dražgoške slovesnosti===

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih spominskih prireditev v Sloveniji. Vključevala je spominske slovesnosti, pohode po partizanskih poteh, srečanja borcev, kulturne prireditve in vzgojno delo z mladino. Dražgoše so tako postajale pomembno simbolno mesto spomina na narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem.

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so potekale že konec leta 1952 pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, kjer so jih vodili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg osrednje spominske slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev in kulturne prireditve. Posebno pozornost so namenili množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so k sodelovanju pritegnili tudi tovarne, ki naj bi zagotovile udeležbo svojih zaposlenih in prevoz. Ob tem so želeli poustvariti simboliko partizanskih poti, zato naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave so po letu 1952 postajale vse obsežnejše. Spomin niso namenjale le padlim borcem, temveč tudi ljudem, ki so med vojno pomagali partizanom – partizanskim materam, terencem in drugim podpornikom, pri katerih so borci našli pomoč, oporo in zatočišče. Slovesnosti so dopolnjevali pevski in godbeni nastopi ter kulturni prispevki, med drugim recitacija Župančičeve pesmi Veš, poet, svoj dolg?. Jeseniški kovinarji so z umetniško sliko poudarili povezanost delavstva in kmetstva ter jo podarili Dražgošam.

Leta 1954 se je vsebina prireditev še razširila. Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pri Bičkovi skali pripravila prikaz vojaških vaj napada in obrambe, s katerim so želeli predstaviti vojaški vidik partizanskega bojevanja. V istem letu je Zveza borcev Slovenije v okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja organizirala pohode Po poteh partizanskih brigad. Mladi udeleženci so spoznavali kraje, povezane z narodnoosvobodilnim bojem, obiskovali partizanske družine, grobove padlih borcev in druga pomembna prizorišča iz vojnega obdobja. Ena od poti je vodila tudi skozi Dražgoše, kjer so se seznanili z enim najpomembnejših bojišč gorenjskega partizanstva.

Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana tudi s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. januar). Tega leta so v Železnikih ves teden potekale prireditve, koncerti in nastopi, praznovanje pa so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, kjer se je v gosti megli velika množica ljudi poklonila spominu padlih junakov. Vas je bila praznično okrašena, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, domačini pa so pripravili dostojen spomin na svoje padle rojake.

Po osrednji slovesnosti so se udeleženci v povorki odpravili na pokopališče, kjer so počastili grobove padlih borcev in vaščanov. Ob žalostinkah selške godbe na pihala je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence.

Že v tem obdobju se je torej oblikovala osnovna značilnost poznejše prireditve: spomin na dražgoško bitko ni bil omejen na eno slovesnost, temveč se je povezoval s pohodi, vojaškimi prikazi, kulturnim programom, sodelovanjem mladine in vse širšo množično udeležbo.

===Od spominske slovesnosti do zimskošportne prireditve===

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjev Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše.

Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami – z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico ter političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami – pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice.

Januarja 1958 je bila tako prvič izvedena zimskošportna prireditev '''Po stezah partizanske Jelovice'''. Prireditev je potekala 11. in 12. januarja 1958. Osrednja tekmovalna vsebina je bil patrolni pohod oziroma pohod smučarskih patrulj. Patruljo so sestavljale tri osebe, vsi člani pa so morali imeti vojaške puške. Poleg športnega dela je bila izvedena tudi ponazoritev Dražgoške borbe. Napadalci so bili vojaki-planinci in rezervni oficirji, obramba pa pripadniki predvojaške vzgoje in rezervni oficirji.

Poleg slavnostnega dela je prireditev obsegala kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. S tem je povezala spomin na dražgoško bitko s športnim tekmovanjem, pohodi in množičnim sodelovanjem mladih. Pobudnika programa sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki. Gorenjska smučarska podzveza je izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Sočasno je bila takrat odprta nova šola.

Pomembno je poudariti, da se je prav leta 1958 začela '''športna prireditev''', medtem ko je bila dražgoška spominska slovesnost starejša in se je razvijala že od začetka petdesetih let.

Že v svojem začetku je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope, Škofje Loke in drugih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

===Leto 1959 – prvi korak v večdisciplinarno zimsko prireditev===

Leta 1959 je bila prireditev izvedena 10. in 11. januarja. Osrednji patruljni tek je že dobil obliko tekmovanja, imenovanega '''patrolni tek Po stezah partizanske Jelovice'''. V primeru neugodnih snežnih razmer bi se smučarski patrolni tek spremenil v pohod patrulj. Tekmovali so člani, starejši člani in mladinci.

Poleg patruljnega teka je bil predviden tudi smučarski tek na 14 kilometrov, pri katerem so tekmovali posamezniki. Prvič se je pojavilo tudi tekmovanje v veleslalomu. Za veleslalom v razpoložljivih virih ni objavljenih rezultatov, zato ni mogoče zanesljivo potrditi, da je bil izveden.

S tem se je začel razvoj, pri katerem se je prvotnemu patruljnemu tekmovanju pridružila vrsta samostojnih športnih disciplin.

'''V letu 1959 pa je bila prireditev Po stezah partizanske Jelovice izvedena dvakrat. 

Tega leta je namreč Socialistična federativna republika Jugoslavija proslavljala štirideseto obletnico Komunistične partije Jugoslavije. Ob tej priložnosti je bila pod parolo Po stezah partizanske Jelovice organizirana tretja proslava, ki je potekala na Dan borca, 4. julija 1959 na Lipniški planini, in je imela značaj izvenarmadne vzgoje ljudstva. To je bila največja izvedena proslava v počastitev te obletnice.  

Tako so organizatorji, Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV, postavili predpostavko, da je sovražnik izvršil desant v središče Jelovice in se začeli prebijati proti gorenjskih središčem. Po vsej Gorenjski so bile v odgovor na napad organizirane čete, bataljoni, odredi in birgade, ki so hitele na mesto sovražnikovega desanta, da ga uničijo in preprečijo vdor v dolino. 

S tem namenom so bili organizirani pohodi iz Kranja, Jesenic, Radovljice, Škofje Loke, Tržiča, Bleda, Bohinja in Žirov. Udeležencev je bilo preko 12.000. Za zaključek so predstavniki JLA priredili krajši kulturni program.''' 

==ŠESTDESETA LETA – VELIKA ŠPORTNA ŠIRITEV IN UVEDBA BIATLONA (1960–1969)==

===Leto 1960 – širitev in prvi vpliv snežnih razmer===

Leta 1960 je prireditev potekala 9. in 10. januarja. Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice je bil že izrazito razširjen. Tekmovale so ekipe Bosne in Hercegovine, Hrvaške, JLA in Slovenije, pa tudi republiške ekipe rezervnih oficirjev in podoficirjev. Tekmovali so člani, mladinci in posamezniki.

V tem letu se je pokazalo, kako močno je bila prireditev odvisna od snežnih razmer. V Železnikih ni bilo dovolj snega, zato so bile nekatere tekme izvedene v Dražgošah. Veleslalom je zaradi pomanjkanja snega odpadel, prav tako so odpadle sankaške tekme.

Prav vremenske razmere bodo v naslednjih desetletjih postale eden najpomembnejših dejavnikov pri organizaciji posameznih tekmovanj.

===Leto 1961 – prireditev preraste lokalne okvire===

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Istega leta je potekal že peti tradicionalni pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki je bil organiziran temeljiteje kot v prejšnjih letih in je prvič dobil tudi moralno ter finančno podporo Okrajnega ljudskega odbora Kranj.

Prireditev je bila razširjena na območje celotne Gorenjske, na kraje ob vznožju Jelovice. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekali na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope.

Program je bil leta 1961 že zelo širok. Patruljni tek oziroma patruljni tek, kot se je poimenovanje postopoma ustalilo, je potekal v Železnikih, za mladince na 10 kilometrov in za člane na 15 kilometrov. Hkrati je bil izveden tek na 15 kilometrov za posameznike. V Železnikih so organizirali tudi slalom in sankaško tekmovanje, v Kropi skoke za člane in mladince, v Bohinju smučarski štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, v Ribnem pri Bledu pa okrajno pionirsko prvenstvo v tekih s streljanjem z zračno puško.

Program je poleg pohodov in športnih tekmovanj vključeval tudi kresovanja, kulturne prireditve, projekcijo dokumentarnega diafilma Dražgoška bitka ter slavnostna zborovanja. Organizatorji so pripravili tudi obsežen prospekt z zgodovinskim pregledom Gorenjske in narodnoosvobodilnega boja, s čimer je prireditev dobila izrazito izobraževalno razsežnost.

Spomin na dražgoško bitko je tako dokončno presegel lokalne okvire, prireditev pa se je utrdila kot ena osrednjih spominskih in športnih manifestacij na Gorenjskem ter pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Slovenije.

===Leto 1962 – nastanek več različnih tekmovalnih smeri===

Leta 1962 so bila v okviru prireditve izvedena patruljna tekmovanja, okrajno pionirsko tekmovanje v smučarskih tekih, štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, slalom in sankaško tekmovanje.

Patruljni teki so bili takrat že organizirani na več ravneh. Nastopali so mladinci športnih organizacij, mladinci predvojaške vzgoje, člani športnih organizacij, družbenih organizacij in starejši člani. Poleg njih so nastopale reprezentance republik in JLA.

Pionirsko tekmovanje na Lancovem je bilo razdeljeno na posamične nastope pionirjev in pionirk ter ekipno tekmovanje. Štafetni tek za Memorial Tomaža Godca je potekal v Bohinju.

Napovedan je bil tudi nočni slalom, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. Prav tako je bilo zaradi slabih vremenskih razmer odpovedano sankaško tekmovanje.

===Leto 1963 – širitev športnih disciplin===

Leta 1963 se je program še razširil. Patruljni tek je bil razdeljen na več kategorij: mladinci so tekli 5 kilometrov, člani 10 kilometrov, republiške ekipe pa 15 kilometrov. Tekmovanje je potekalo v Železnikih.

Tek posameznikov je obsegal 10 kilometrov za mladince in 15 kilometrov za člane. V Železnikih je bil izveden nočni slalom, v Kropi smučarski skoki za člane in mladince, na Lancovem okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, v Selcih in Kropi pa sankaške tekme.

Sankaško tekmovanje je bilo že razdeljeno glede na vrsto sani: nastopali so tekmovalci z navadnimi sanmi, samotežnimi sanmi in tekmovalnimi sanmi. V Kropi so nastopali samo tekmovalci s tekmovalnimi sanmi.

===Leto 1964 – neposredni predhodnik biatlona===

Leta 1964 so se nadaljevali patruljni teki, smučarski teki posameznikov, nočni slalom, sankaške tekme in okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih.

Patruljni tek je potekal v Železnikih na 10 kilometrov, tekmovale pa so patrulje športnih in društvenih organizacij ter člani različnih starostnih skupin. Posamezniki in republiške reprezentance ter JLA so na 15-kilometrski progi prav tako tekmovali v Železnikih.

Smučarski teki posameznikov so bili pomembni tudi zaradi nadaljnjega razvoja tekmovalne discipline. Prav iz te tradicije se je razvila potreba po prilagoditvi pravil in uvedbi modernega zimskega dvoboja – biatlona.

===Uvedba biatlona in športni vrhunec šestdesetih let===

====Leto 1965 – uvedba biatlona====

Leta 1965 je bila uvedena nova pomembna disciplina – '''smučarski biatlon'''. V okviru prireditve je bilo prvič uvedeno tekmovanje v modernem zimskem dvoboju – biatlonu, zato so bila prilagojena tudi tekmovalna pravila.

Tekmovanje je potekalo v Železnikih za člane, posameznike in ekipe.

Hkrati so potekali patruljni teki, nočni slalom, okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, smučarski skoki in sankaške tekme.

Leto 1965 je zato ena najpomembnejših prelomnic v razvoju športnega dela prireditve. Do takrat se je razvijala predvsem iz patruljnih in posameznih smučarskih tekov, od tega leta dalje pa je dobila tudi formalizirano biatlonsko tekmovanje.

====Leto 1966 – biatlon postane državno prvenstvo====

Leta 1966 je bil v Dražgošah izveden '''državno prvenstvo v biatlonu'''. Proga je bila dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. V časopisnem viru Gorenjskega glasa je prvič omenjeno tretje državno prvenstvo v biatlonu, čeprav prejšnji pregledani viri tega poimenovanja niso izrecno navajali.

Poleg državnega prvenstva v biatlonu je potekal patruljni tek oziroma ponovno poimenovan patrolni tek, na katerem so sodelovale republiške reprezentance in ekipe JLA, starejši člani in mladinci pa so tekli na 10 kilometrov.

Pomembno spremembo je doživelo tudi tekmovanje šolske mladine. Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol je bilo leta 1966 spremenjeno: v smučarskih tekih so opustili streljanje, dodali pa tekmovanja v slalomu in skokih. Poimenovanje tekmovanja takrat še ni bilo povsem enotno.

====Leto 1967 – prvi večji finančni problem====

Leta 1967 je bila prireditev vključena v proslave 25-letnice vstaje. Pomembno mesto je dobilo tudi tradicionalno smučarsko tekmovanje osnovnošolske mladine v Lancovem, ki ga je odprl narodni heroj Anton Dežman – Tonček.

Istega leta se je prvič resneje pokazal problem financiranja. Skupščina občine Škofja Loka je sklenila, da bo prireditev financirala v tolikšni meri kot druge gorenjske občine, vendar druge občine niso pokazale dovolj zanimanja, zato je bilo praznovanje okrnjeno.

Neposredna posledica finančnih težav je bila odpoved sankaških tekem in nočnega slaloma. Pri obeh je v virih kot razlog izrecno navedeno, da ni bilo denarja.

To je pomemben podatek za razumevanje nadaljnjega razvoja: posamezne discipline niso izginjale samo zaradi vremena ali spremembe športnih interesov, ampak tudi zaradi finančnih možnosti organizatorjev.

====Leto 1968 – ponovna širitev programa====

Leta 1968 so prireditve potekale skoraj deset dni in so vključevale nočni slalom v Železnikih, tek na smučeh v Dražgošah, slalom, smučarske teke in biatlon v Lancovem pri Radovljici, smučarske skoke v Kropi, nočne sankaške tekme v Selcih in tekmovanja tabornikov pri Bičkovi skali.

Program so dopolnjevale žalna komemoracija s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, slavnostna akademija v Dražgošah ter srečanje nekdanjih borcev v Železnikih.

V tem obdobju je prireditev že izrazito povezovala različne kraje Gorenjske. Posamezne športne discipline niso bile skoncentrirane v Dražgošah, temveč so se odvijale v Železnikih, Lancovem, Kropi, Selcih in drugod. Dražgoše so ostajale osrednje spominsko središče, športni program pa je imel regionalni značaj.

====Leto 1969 – ureditev financiranja in vrhunec športne razvejanosti====

Do začetka šestdesetih let so stroške prireditev pokrivale vse gorenjske občine, po ukinitvi okrajev pa se je finančna podpora zmanjšala in organizatorji so se prvič resneje soočili z vprašanjem financiranja. Opozarjali so, da bi brez širše podpore lahko dolgoletna tradicija zamrla, zato so si prizadevali, da bi pri financiranju ponovno sodelovale vse gorenjske občine.

Leta 1969 je bil določen ključ financiranja: občina Škofja Loka naj bi pokrila 50 odstotkov vseh stroškov, Kranj 15 odstotkov, Radovljica 15 odstotkov, Jesenice 10 odstotkov in Tržič 10 odstotkov.

Ta ureditev kaže, da je prireditev postala '''gorenjski projekt''', pri katerem je sodelovalo več občin.

Program leta 1969 je bil izredno širok. Vključeval je tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem, meddruštveni nočni slalom v Železnikih, peto republiško prvenstvo v biatlonu v Dražgošah, patruljne teke oziroma tekmovanje smučarskih patrulj, tekmovanje veteranov v tekih, meddruštvene smučarske skoke v Kropi, meddruštvene nočne sankaške tekme in sankaške tekme naslednji dan v Selcih ter pohod tabornikov k Bičkovi skali.

Ob športnem programu so se še naprej razvijale dejavnosti za mladino, med njimi tradicionalna osnovnošolska smučarska tekmovanja in literarni natečaj Partizanska zgodba. Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je leta 1969 pripravil sprejem za deset nagrajenih mladih avtorjev z osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voranca ter jih nagradil s knjižnimi deli, najboljše prispevke pa sta objavila časnik Železar in jeseniški radio.

==SEDEMDESETA LETA – MNOŽIČNOST, TERITORIALNA OBRAMBA IN VOJAŠKO-ŠPORTNI RAZVOJ (1970–1979)==

===Začetek sedemdesetih let – povezovanje športa, vzgoje in vojaške tradicije===

V začetku sedemdesetih let je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dokončno postala ena najpomembnejših spominsko-športnih prireditev na Gorenjskem. Organizatorji so se zavedali, da zgolj klasične komemoracije in spominska zborovanja ne zagotavljajo več trajnega prenosa zgodovinskega spomina, zato so iskali nove oblike, ki bi bile bližje mladim. Zimskošportna tekmovanja, pohodi in aktivno vključevanje mladih so se pokazali kot uspešna pot povezovanja spomina na dražgoško bitko s športom, vzgojo in druženjem.

Posebno pozornost so namenjali vzgojnemu delu. V okviru prireditve so nadaljevali z literarnim natečajem Partizanska zgodba, v katerem so sodelovali učenci osnovnih in srednjih šol. Nagrajeni mladi avtorji so se srečevali s pisatelji in ustvarjalci, med njimi s Tonetom Svetino in Ivom Šubicem. Organizatorji so želeli, da mladi zgodovine ne bi spoznavali le skozi govore in spominske slovesnosti, temveč tudi skozi ustvarjalno delo, osebna pričevanja in lastno sodelovanje pri ohranjanju spomina.

===Leto 1970 – zelo širok športni program===

Leta 1970 je bil v Dražgošah izveden že VII. državno prvenstvo v biatlonu. Poleg tega so bili na programu meddruštveni nočni slalom v Železnikih, patruljni teki oziroma smučarske patrulje v Dražgošah, sankaška tekma v Selcih, meddruštveni smučarski skoki v Kropi in Gorenji vasi ter tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem.

Patruljni teki so bili razdeljeni v številne kategorije: patrulje brez razreda, mlajši člani, starejši mladinci z razredom in brez razreda, teritorialne enote, mlajši mladinci ter posamezne kategorije mladink, veteranov in članic.

Takšna razvejanost kaže, da je patruljno tekmovanje že pred ustanovitvijo formalnega prvenstva Teritorialne obrambe imelo izrazito večnivojsko in večkategorijsko strukturo.

===Leto 1971 – začetek novega obdobja Teritorialne obrambe===

Leta 1971 je bil program še vedno zelo širok. Potekali so meddruštveno sankaško tekmovanje, tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nočni slalom, meddruštveni smučarski skoki, tekmovanje Teritorialne obrambe v smučarskih tekih, VII. republiško prvenstvo v biatlonu ter patruljni teki in teki veteranov.

Biatlon, patruljni teki in teki veteranov so bili zaradi mednarodnih tekov v Bohinju prestavljeni za en teden. Tudi ta podatek kaže, da se je prireditev vse bolj povezovala z večjim športnim koledarjem in ni več delovala kot povsem izoliran lokalni dogodek.

Leto 1971 pa je pomembno predvsem zaradi institucionalne spremembe. Republiški štab Teritorialne obrambe je sprejel predlog pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za Gorenjsko, da se v Dražgošah organizira vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih.

S tem se je začel proces, v katerem se je prvotni patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice postopoma razvil v samostojno prvenstvo Teritorialne obrambe.

Prvo takšno prvenstvo je potekalo leta 1972.

===Leto 1972 – vrhunec množičnosti in začetek prvenstva TO===

Ob tridesetletnici dražgoške bitke leta 1972 je prireditev dosegla nov vrh. Na osrednji proslavi in športnih tekmovanjih je sodelovalo več kot 1200 udeležencev, med njimi tudi tekmovalci iz drugih jugoslovanskih republik.

Dražgoše so se v tem času že uveljavile kot pomemben prostor srečevanja nekdanjih borcev, mladine, športnikov in širše javnosti. K uspešni izvedbi slovesnosti je poleg civilnih organizatorjev pomembno prispevala tudi vojska, ki je pomagala z opremo in izkušnjami pri organizaciji. Ugodne snežne razmere in jasen zimski dan so dodatno pripomogli k uspehu športnega dela prireditve.

Ob slovesnosti so udeležencem dražgoške bitke in nagrajencem literarnih tekmovanj predstavili tudi drugo, dopolnjeno izdajo knjige Ivana Jana o dražgoški bitki. Kulturni program so sooblikovali tudi dijaki škofjeloške gimnazije.

Organizatorji pa so ob uspehu prireditve opozarjali tudi na nekatere težave – predvsem težaven dostop do Dražgoš, pomanjkanje parkirnih površin in omejen prostor za večja zborovanja. Kljub temu je prireditev potrjevala, da je mogoče spominski dogodek uspešno povezati z množično športno in kulturno manifestacijo.

Leta 1972 je bilo prvič izvedeno '''smučarsko patruljno tekmovanje za prvenstvo enot Slovenije oziroma Teritorialne obrambe'''. Poleg njega so v Dražgošah potekali odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti, smučarska patruljna tekmovanja športnih in družbenih organizacij Slovenije, smučarsko patruljno tekmovanje ekip republik ter solo teki članic, starejših in mlajših mladink ter veteranov.

To je pomenilo novo stopnjo razvoja: patruljni tek ni bil več samo ena izmed športnih disciplin, temveč je dobival '''poseben vojaški in institucionalni pomen'''.

===Leto 1973 – širitev vojaških tekmovanj in vpliv vremena===

Leta 1973 je bilo zaradi muhastega vremena prvotno izvedbo treba odpovedati oziroma prestaviti. Prireditev je bila nato izvedena v februarju.

Na programu so bili sankaško tekmovanje v Selcih, tekmovanje patrulj v Dražgošah, prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti, tek slepih tekačev, smučarski skoki, državno in republiško prvenstvo v biatlonu ter tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol v tekih in veleslalomu.

Leta 1973 je bilo v okviru prireditve izvedeno tudi tekmovanje slepih tekačev. S tem se je pokazal vključujoč značaj športnega programa, ki ni bil namenjen samo vojaškim ekipam in registriranim športnikom.

===Leto 1974 – jugoslovanski memorialni pomen===

Leta 1974 so se dražgoškega memoriala udeležili tudi slepi smučarji, kar je še dodatno poudarilo vključujoč značaj prireditve. Organizatorji so se tisto leto soočili z velikimi težavami zaradi pomanjkanja snega, saj še nekaj dni pred začetkom ni bilo gotovo, ali bo tekmovanja sploh mogoče izpeljati. Kljub neugodnim razmeram je prireditveni odbor prireditev uspešno izvedel in si prislužil priznanje udeležencev.

Na športnem področju je bilo leta 1974 izvedeno 10. republiško prvenstvo v biatlonu, ki je veljalo tudi za tekmovanje za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal oziroma Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita. 

Patruljno tekmovanje se je še naprej širilo. Vključevalo je enote JLA, partizanske enote Slovenije in milico, hkrati pa je bilo razdeljeno na tekmovanje športnih in družbenih organizacij, tekmovanje republiških reprezentanc ter solo teke in teke veteranov.

V širši program prireditve so se vključevali tudi škofjeloški taborniki. Že četrto leto zapored so pripravili tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice, ki je bilo namenjeno preverjanju orientacijskih spretnosti, vzdržljivosti in znanja mladih. Tokratno tekmovanje je privabilo rekordno število udeležencev – na startu se je zbralo kar 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Zaradi velikega števila tekmovalcev se je tudi slavnostna razglasitev rezultatov zavlekla za več kot eno uro.

===Leto 1975 – prireditev postane jugoslovanski memorial in množična manifestacija===

Leta 1975 je prireditev postala del Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala, ki je potekal pod pokroviteljstvom generala armade Nikole Ljubičića. Organizatorji so pričakovali več kot 4000 tekmovalcev in udeležencev pohodov, kar je potrjevalo, da je prireditev prerasla regionalne okvire.

Program se je še razširil. Prvič je bil vključen mednarodni biatlon, v katerem so sodelovale tudi tuje reprezentance. Poleg tega so se prireditve udeležili rezervni vojaški starešine, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in Teritorialne obrambe, taborniki, planinci, sindikalne organizacije ter številna druga društva.

Na programu so bili mednarodno tekmovanje v biatlonu, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, tekmovanje v veleslalomu, smučarski skoki, sankaško tekmovanje, tekmovanje patrulj PE, TO, JLA in milice, tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod ter več množičnih pohodov.

Organizirani so bili pohod članov ZZB NOV in mladine s prapori, pohod članov sindikalnih organizacij in pohod šolske mladine.

Prav leta 1975 se tako zelo jasno pokaže nova značilnost prireditve: športna tekmovanja so še vedno pomembna, vendar jih dopolnjujejo množični pohodi, orientacijska tekmovanja, vojaško-športne discipline, delo z mladino in različne organizacije.

===Leto 1976 – sneg spremeni program===

Leta 1976 je bilo geslo prireditve '''Dan Cankarjevega bataljona'''. Posebna pozornost je bila namenjena pohodnim oblikam.

Republiško prvenstvo v biatlonu, ki je bilo vključeno tudi v okvir tekmovanj za Jugoslovanski memorialni pokal, je bilo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Smučarsko patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe, ekip JLA, milice in občinskih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin je potekalo na Kropi, veleslalom za cicibane pa je bil iz Železnikov prestavljen na Soriško planino.

Zaradi pomanjkanja snega so odpovedala tekmovanja na Lancovem, Poljanah, smučarski skoki v Kropi in tekmovanja v Rudnem. Organizatorji so zato dali večji poudarek pohodnim oblikam.

Leto 1976 je eden najbolj jasnih primerov, kako je '''vreme neposredno vplivalo na vsebinsko razmerje med športnim in spominskim delom prireditve'''. Ko zimska športna tekmovanja niso bila mogoča, je bilo mogoče večji del programa preusmeriti v pohode.

===Leto 1977 – konec biatlonskega prvenstva v Dražgošah===

Leta 1977 je bila prireditev povezana s številnimi jubileji: 40-letnico prihoda Tita na čelo Komunistične partije, 85-letnico njegovega rojstva in 35-letnico dražgoške bitke.

Na programu so bili republiško prvenstvo v biatlonu in tekmovanje za Jugoslovanski smučarski memorialni pokal, veleslalom za cicibane in cicibanke, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, VI. smučarsko tekmovanje enot Teritorialne obrambe, Jugoslovanske armade, TO ZSMS in milice, tekmovanje tabornikov, smučarski skoki ter veleslalom za pionirje.

Prav leto 1977 pa je za zgodovino biatlona pomembna prelomnica. Zaradi '''slabe organizacije in slabih pogojev proge je bilo prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno'''. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal.

Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah.

To pomeni, da se po približno dvanajstih letih razvoja biatlonskega tekmovanja ena najpomembnejših športnih linij prireditve zaključi oziroma se iz Dražgoš umakne.

===Konec sedemdesetih let – postopno krčenje klasičnih disciplin===

Leta 1978 je bilo pomanjkanje snega ponovno pomemben dejavnik. Sankaško tekmovanje je odpadlo. Tekmovanje gorenjskih osnovnih in srednjih šol v smučarskih tekih in veleslalomu je bilo prestavljeno z Lancovega na Koblo. Tekmovanje v tekih je odpadlo. Smučarski tek za Jugoslovanski pokal je bil izveden na Starem vrhu, patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe na Prtovču, orientacijski tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS pa v Kropi.

Leta 1979 so bili na programu smučarski skoki, veleslalom za cicibane in cicibanke, veleslalom za pionirje, smučarski tek za mladince, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, patruljno tekmovanje enot TO, JLA in milice ter orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS.

V tem obdobju je opazno postopno zmanjševanje števila klasičnih športnih disciplin. Biatlon kot državno oziroma republiško prvenstvo izgine, posamezne discipline se pojavljajo bolj ali manj glede na razmere, večji pomen pa dobivajo patruljna tekmovanja, smučarski teki in orientacijske oblike.

==OSEMDESETA LETA – VRHUNEC MNOŽIČNOSTI IN PRILAGAJANJE VREMENSKIM RAZMERAM (1980–1989)==

===Osemdeseta leta – vrhunec množičnosti===

V osemdesetih letih je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dosegla vrhunec razvoja. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji, ki je povezovala pohode, smučarska tekmovanja, veteranska srečanja in kulturne programe.

Vsako leto so se v Dražgošah srečevali nekdanji borci, mladina, športniki, planinci, taborniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Po podatkih organizatorjev se je prireditve vsako leto udeleževalo med 4.000 in 5.000 ljudi. V ospredju posameznih izvedb niso bile več večje vsebinske spremembe, temveč predvsem rast udeležbe, jubileji, posebni dogodki in prilagajanje razmeram.

Leta 1980 je prireditev potekala dva dni. V soboto so bila na programu športna tekmovanja, v nedeljo pa pohodi in osrednja spominska slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Športne prireditve so potekale pod geslom Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo, ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja.

Posebnost tega leta je bilo srečanje nekdanjih pripadnikov Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda na Češnjici, kjer so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli borci. Dražgoše je obiskala tudi delegacija ameriških vojnih veteranov, kar je dodatno opozorilo na širši pomen kraja kot prostora zgodovinskega spomina.

Športni program je vključeval smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, veleslalom za cicibane, sankaško tekmovanje, smučarsko prvenstvo TO SR Slovenije za enote TO, JLA in milice, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS ter množični smučarski tek, katerega organizator je bil Smučarski klub Triglav iz Kranja.

Leta 1981 je pomemben del športnega programa predstavljalo '''10. odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih'''. Tekmovanje je poleg športnega značaja ohranjalo tudi povezavo z vojaško tradicijo in spominom na partizanske pohode.

===Leto 1982 – jubilej in koncentracija prireditve na en dan===

Jubilejna 25. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bila leta 1982 posvečena 40. obletnici dražgoške bitke in je bila hkrati zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loke.

Leta 1982 se je zgodila pomembna organizacijska sprememba: '''prvič so vsa tekmovanja potekala v nedeljo in je bilo vse dogajanje skoncentrirano na en dan'''.

Na programu so bili 11. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, smučarski tek Smučarskega kluba Triglav, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, sankaško tekmovanje in patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

Ob jubileju so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev.

Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca – Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca – Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana – Tončka in Lojzeta Kebeta.

Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj.

Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič.

Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 dalje nosil ime Pokal maršala Tita.

Ob jubileju so se odprle tudi razprave o nadaljnjem razvoju prireditve. Organizatorji in dolgoletni udeleženci so opozarjali, da je treba program vsebinsko dopolnjevati in ga približati mlajšim generacijam. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina.

V istem obdobju je bila v javnosti ponovno izpostavljena tudi nedokončana filmska nadaljevanka Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo sprožala vprašanja o zgodovinski verodostojnosti, organizaciji in financiranju projekta.

===Leto 1983 – prilagajanje razmeram na terenu===

Leta 1983 so med pomembnejšimi tekmovanji izstopali tek za Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita ter patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe.

Prireditev je bila vse bolj odvisna od snežnih razmer. Patruljno prvenstvo je bilo v Dražgošah izvedeno celo '''v suhem, brez smuči'''. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden v Dražgošah, vendar so organizatorji opozarjali, da bi v primeru pomanjkanja snega start prestavili pod Bičkovo skalo. Pri sankaškem tekmovanju ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Tudi množični smučarski tek Smučarskega kluba Triglav je bil zaradi premalo snega predviden na Jezerskem, vendar za izvedbo v virih ni objavljenih rezultatov.

V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta.

Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci naj bi traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bi še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo.

Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja.

Leto 1980 je zaznamovala tudi razprava o nedokončanem televizijskem projektu Dražgoška bitka, pri katerem so se pojavila vprašanja zgodovinske verodostojnosti, financiranja in sodelovanja nekdanjih borcev.

===Leto 1984 – nadaljevanje prilagajanja===

Leta 1984 je bilo izvedeno 13. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, v katerem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice.

Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden na Slemenu, vendar rezultati niso objavljeni, zato ni mogoče zanesljivo potrditi izvedbe. Prav tako je bilo predvideno sankaško tekmovanje v Dolenji vasi, vendar tudi zanj ni objavljenih rezultatov.

Smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil predviden na Dražgoški oziroma pri Bičkovi skali, z možnostjo prestavitve na Jelovico v primeru pomanjkanja snega. Patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS je potekalo v Kropi.

Leto 1984 tako potrjuje trend, da se je del tradicionalnega športnega programa ohranjal, vendar je bila izvedba številnih disciplin vedno bolj odvisna od snega in terenskih pogojev.

===Leto 1985 – postopno izginjanje sankanja===

Leta 1985 je bilo izvedeno 14. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. V njem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice.

Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil ponovno izveden v Dražgošah oziroma na Slemenu. Potekal je tudi Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

Pomembno je, da leta 1985 ni več omenjenega sankaškega tekmovanja. V prejšnjih letih je bilo še napovedano, vendar brez objavljenih rezultatov, zato se leto 1985 lahko šteje kot zadnje leto, v katerem je sankaško tekmovanje še zanesljivo zajeto v širšem časovnem razponu, nato pa iz programa izgine.

===Leto 1986 – ponovna dvodnevna izvedba===

Leta 1986 je prireditev ponovno potekala tudi v soboto. Izvedeno je bilo 15. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, veleslalom za cicibane in cicibanke, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

Po koncentraciji celotnega programa na nedeljo leta 1982 se je torej leta 1986 znova vzpostavil bolj razpršen časovni okvir prireditve.

===Leto 1987 – težke zimske razmere===

Leta 1987 so bili pogoji za tekmovanja zelo težki. Stalno je snežilo, pihal je veter in bilo je zelo mrzlo.

Kljub temu je bilo izvedeno 16. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Tekmovanje je bilo zaradi razmer izvedeno na Jelovici.

Veleslalom za cicibane in cicibanke je potekal na Slemenu v Dražgošah, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal pa na Kamnitniku za Škofjo Loko. V Kropi je potekalo 12. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

Leto 1987 kaže, da organizatorji kljub zelo slabim razmeram niso želeli odpovedati osrednjih tekmovanj, temveč so jih po potrebi prestavili na druge lokacije.

===Leto 1988 – leto brez snega===

Leta 1988 snega ni bilo.

Kljub temu je bilo izvedeno 17. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Prvenstvo je bilo izvedeno na Jelovici.

Veleslalom za cicibane in cicibanke na Slemenu v Dražgošah je zaradi pomanjkanja snega odpovedal. To je pomemben trenutek za razvoj veleslaloma, saj je bilo tekmovanje nato ponovno organizirano šele leta 1999.

Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil izveden na Pokljuki, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS pa v Kropi.

Leto 1988 je tako eden najbolj očitnih primerov, ko je pomanjkanje snega neposredno povzročilo odpoved klasične discipline in prestavitev drugih tekmovanj na primernejše lokacije.

===Leto 1989 – stabilizacija pred velikim političnim prelomom===

Leta 1989 je bilo vreme v Dražgošah zelo lepo, zato je bilo 18. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije izvedeno v Dražgošah.

V Kropi je potekalo 14. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

V primerjavi s šestdesetimi in sedemdesetimi leti je bil program precej ožji. Izginili so biatlon, smučarski skoki, sankaške tekme, šolska tekmovanja in številne druge discipline. V ospredju sta ostajali predvsem patruljna oziroma vojaško-športna tradicija in množični spominski del prireditve.

==DEVETDESETA LETA – POLITIČNI PRELOM, OSAMOSVOJITEV IN NASTANEK NOVEGA MODELA (1990–1999)==

===Leto 1990 – zadnje obdobje starega sistema===

Leta 1990 je bilo izvedeno 19. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih ter 15. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

29. decembra 1989 je umrl Ive Šubic, kar je pomemben kulturni in osebni dogodek za širši krog ljudi, povezanih s prireditvijo.

Leto 1990 predstavlja zadnje celotno obdobje, ko je prireditev še potekala v okviru starega jugoslovanskega političnega in organizacijskega sistema.

===1991 – politični prelom in začetek novega športnega programa===

Leta 1991 je bila udeležba na prireditvi bistveno manjša, približno 1000 ljudi. Vreme je bilo deževno in sneženo.

Izvedeno je bilo 20. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije. Na tekmovanje je bila povabljena tudi JLA, vendar ni sodelovala.

Ta podatek ima posebno težo. Do takrat je bila JLA desetletja sestavni del vojaško-športnega programa. Leta 1991 pa se je zaradi političnih sprememb njena vloga v prireditvi končala.

Hkrati se je pojavil nov šport – '''dirka gorskih kolesarjev''', ki je potekala iz Nemilj.

To je začetek novega obdobja, v katerem se poleg tradicionalnih vojaških in zimskih disciplin pojavljajo civilne rekreativne športne vsebine.

===1992 – osamosvojitev Slovenije in prilagoditev programa===

Leta 1992 je bilo vreme pomladno in snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 21. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, vendar ne več v Dražgošah, temveč na Pokljuki.

Poleg njega je bila predvidena tekma rekreativnih kolesarjev. Pojavili so se tudi jadralni padalci, vendar tekmovanja kljub razpisom in željam organizatorjev niso izvedli, ker se nekateri udeleženci niso želeli udeležiti prireditve.

Leto 1992 tako kaže dvojni proces: tradicionalno patruljno tekmovanje se ohranja v novem slovenskem državnem okviru, hkrati pa se program odpira novim športom.

===1993 – širitev rekreativnega in mladinskega programa===

Leta 1993 je bilo izvedeno 22. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki.

Izvedena je bila tudi rekreativna tekma gorskih kolesarjev, ki je potekala v smeri Dražgoš iz Nemilj in Češnjice.

Poleg tega je bilo organizirano orientacijsko tekmovanje tabornikov z nazivom '''Glas Jelovice'''.

Tako se je po osamosvojitvi znova vzpostavljala povezava med prireditvijo, mladino, orientacijo, rekreacijo in spominskimi potmi.

===1994 – novi športi in širjenje programa===

Leta 1994 so pohodniki poročali o veliko blata, kar ponovno kaže na vpliv vremenskih in terenskih razmer.

Izvedeno je bilo 23. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki.

Program so dopolnili dve kegljaški tekmovanji in rokometni turnir. Kegljaški tekmovanji sta potekali že pred nedeljsko osrednjo prireditvijo.

To je pomembna vsebinska sprememba: prireditev ni več vezana samo na zimske športe. Postaja širša športno-rekreativna manifestacija.

===1995 – utrjevanje novega modela===

Leta 1995 je bilo izvedeno 24. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, ki je potekalo na Pokljuki v soboto.

Poleg njega sta bili izvedeni dve kegljaški tekmovanji – eno v Kamniku kot regijsko tekmovanje in drugo v Železnikih.

Tako se športni program vse bolj razporeja na več krajev in več dni.

===1996 – Slovenska vojska in mednarodna udeležba===

Leta 1996 je bila ustanovljena '''Gorska šola Slovenske vojske'''. To je neposredno vplivalo na razvoj patruljnega tekmovanja.

Izvedeno je bilo 25. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku z '''mednarodno udeležbo'''.

Mednarodna udeležba pomeni novo razvojno stopnjo. Nekdanje jugoslovansko vojaško tekmovanje je postalo slovensko vojaško tekmovanje, ki se je začelo odpirati tudi sodelovanju tujih enot s podobnimi nalogami in tradicijami.

Poleg prvenstva je potekalo kegljaško tekmovanje.

===1997 – patruljno tekmovanje postane prvenstvo Slovenske vojske in policije===

Leta 1997 je bilo zaradi hudega žledoloma organizacijsko zahtevno obdobje.

Tekmovanje se je preimenovalo v '''26. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''.

To poimenovanje je pomembno, saj jasno pokaže institucionalno spremembo. Teritorialne obrambe ni več; nosilca tekmovanja postajata Slovenska vojska in slovenska policija.

Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Kegljaško tekmovanje se je odvijalo več dni – v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču.

===1998 – nadaljevanje mednarodnega prvenstva===

Leta 1998 je bilo izvedeno 27. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo.

Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto, organiziralo pa ga je 3. Pokrajinsko poveljstvo Slovenske vojske za Gorenjsko.

Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo več dni, v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču.

S tem se potrjuje proces, ki se je začel že v začetku devetdesetih let: patruljno tekmovanje se vse bolj organizacijsko odmika od prvotnega organizacijskega jedra prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postaja samostojna vojaška športna prireditev, ki pa še vedno ohranja spominsko povezavo z Dražgoško bitko.

===1999 – vračanje nekaterih športnih vsebin===

Leta 1999 je bilo izvedeno 28. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo.

Poleg prvenstva je bil izveden tudi smučarski tek veteranov.

Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo, ponovno pa se je pojavil tudi slalom za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah.

Po večletnem premoru se je tako začelo vračati tudi nekaj neposrednejših športnih vsebin za otroke.

==2000–2026 – PREOBLIKOVANJE PRIREDITVE IN OHRANJANJE POHODNIŠKE TRADICIJE==

Leta 2000 je bilo izvedeno '''29. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega je bil izveden rekreacijski smučarski tek v Dolenji vasi, kegljaško tekmovanje ter veleslalom za šolske in predšolske otroke v Dražgošah.

Po letu 2004 se športna tekmovanja, ki so bila dolga desetletja pomemben spremljevalni del prireditve Po stezah partizanske Jelovice, v razpoložljivih virih pojavljajo vse redkeje. Leta 2004 je še potekalo 33. smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije, za leto 2005 pa v pregledanem gradivu ni podatkov o izvedenih tekmovanjih v okviru prireditve, leta 2006 pa tekmovanja ob prireditvi niso več omenjena. Patruljni tek se je nato nadaljeval na Pokljuki pod organizacijo Slovenske vojske. Tekmovanje je še naprej povezovalo pripadnike Slovenske vojske in policije, pozneje pa tudi Civilne zaščite. Pomembno je, da so se ga še naprej udeleževali tudi borci in veterani, ki so nastopali v svojih posebnih kategorijah. Leta 2014 so se v svoji kategoriji pomerili veterani NOB, veterani vojne za Slovenijo in policijski veterani, leta 2018 pa so bili posebej navedeni tudi člani Zveze borcev za vrednote NOB, za katere je bila razpisana kategorija borcev.

S tem se je zaključilo pomembno obdobje, v katerem je prireditev poleg spominskega in družbenega značaja združevala tudi številne športne discipline ter povezovala rekreativce, športnike, pripadnike vojaških in drugih organizacij ter širšo javnost. '''Športni del prireditve se je postopoma ločil od osrednje prireditve, medtem ko so pohodi ostali njena temeljna in najbolj prepoznavna vsebina'''. Prav pohodniški del je tudi v naslednjih letih ohranjal množičnost prireditve ter njeno povezanost s spominom na dražgoške dogodke in širši prostor Jelovice. Svoj prispevek so ohranjali tudi kolesarji, ki so do leta 2020 organizirano prihajali v Dražgoše iz kranjske smeri.

==Razvoj posameznih tekmovanj==

Če celotno zgodovino pogledamo še po posameznih disciplinah, se pokažejo zelo različne razvojne poti.

===Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice===

Osnovno tekmovanje je nastalo leta 1958 kot '''patrolni pohod Po stezah partizanske Jelovice'''. Sprva je šlo za pohod smučarskih patrulj, v katerih so bili trije člani, vsi oboroženi z vojaškimi puškami.

Med letoma 1958 in 1960 se uporablja izraz '''patrolni tek''', nato se v prvi polovici šestdesetih let postopoma uveljavi izraz '''patruljni tek'''. Tekmovanje je bilo namenjeno različnim kategorijam: veteranom, družbenim in športnim organizacijam, republiškim ekipam oziroma reprezentancam ter ekipam JLA, pozneje tudi TO in milice.

Od leta 1968 dalje se patruljna tekmovanja vedno bolj razcepijo na več uradnih kategorij.

Leta 1971 je republiški štab Teritorialne obrambe sprejel predlog za vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih, prvo prvenstvo pa je bilo izvedeno leta 1972.

===Smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe===

Druga razvojna linija se začne leta 1972.

Tekmovanje je skozi čas spreminjalo uradna poimenovanja: od tekmovanja teritorialnih enot, smučarskega patruljnega tekmovanja za prvenstvo enot Slovenije in smučarskega prvenstva TO SR Slovenije do smučarskega prvenstva enot TO SR Slovenije v patruljnih tekih.

V začetku so sodelovale TO, JLA in milica, tekmovanja pa so postajala vse bolj množična. Postopoma so se odpirala tudi ženskam.

Leta 1991 JLA ni več sodelovala, čeprav je bila povabljena. Po osamosvojitvi se je tekmovanje preoblikovalo v odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije.

Leta 1996 se je začela mednarodna udeležba. Pomemben razlog je bila ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske, ki je omogočila oziroma spodbudila sodelovanje tujih enot s podobnimi nalogami.

Od leta 1997 se tekmovanje pojavlja kot odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo.

V devetdesetih letih se je tekmovanje vedno bolj organizacijsko odmikalo od prvotnih organizatorjev prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postajalo tekmovanje pod organizacijo Slovenske vojske, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko.

===Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti===

Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti se pojavi leta 1972 kot '''odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti''', leta 1973 pa kot prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti.

Omenjeno je samo v letih 1972 in 1973. Na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je šlo za samostojno tekmovanje ali za eno od kategorij oziroma del širšega patruljnega tekmovanja.

===Posamični smučarski tek===

Posamični smučarski tek se pojavi leta 1959 s tekom na 14 kilometrov, nato se leta 1961 in v naslednjih letih pojavlja kot tek na 15 kilometrov oziroma tek posameznikov.

Tekmovanje je potekalo vzporedno s patruljnimi teki vse do leta 1965.

Leta 1965 je bila uvedena nova disciplina – moderni zimski dvoboj oziroma biatlon. Zaradi tega so bila tekmovalna pravila prilagojena.

Pri tem je treba ločiti med podatki o državnem in republiškem prvenstvu. V preglednici je posebej opozorjeno, da se državno prvenstvo v biatlonu v virih pojavlja že pred letom 1965, vendar je šele v prispevku iz leta 1966 omenjeno, da je bilo leto 1966 tretje državno prvenstvo. Republiško prvenstvo v biatlonu pa je v tej zbirki prvič jasno navedeno leta 1965, nato pa je leta 1969 omenjeno kot peto republiško prvenstvo.

===Državno in republiško prvenstvo v biatlonu===

Biatlon se je v prireditvi pojavil leta 1965 kot smučarski biatlon. Nato se je tekmovanje razvilo v državno in republiško prvenstvo.

V letih 1966–1977 je bil biatlon eno osrednjih tekmovanj prireditve. Leta 1966 je bila proga dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča.

Leta 1974 je 10. republiško prvenstvo v biatlonu veljalo tudi za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal.

Leta 1976 je bilo prvenstvo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico.

Leta 1977 je zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal.

Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah.

===Memorial Tomaža Godca===

Memorial Tomaža Godca se pojavi v letih 1961 in 1962 kot smučarski oziroma štafetni tek.

Tekmovanje je potekalo v Bohinju za člane in mladince. O njem je v razpoložljivih virih manj podatkov, zato njegovega nadaljnjega razvoja ni mogoče zanesljivo rekonstruirati.

===Jugoslovanski memorialni smučarski pokal===

Jugoslovanski memorialni smučarski pokal se v časopisnih virih jasno pojavi leta 1974. Včasih je bil poimenovan tudi Jugoslovanski smučarski spominski pokal.

Tekmovanje je potekalo po različnih krajih Jugoslavije, ki so bili povezani z boji narodnoosvobodilnega boja, med njimi so bili Dražgoše, Mrkopalj, Igman, Zlatibor, Žabljak in Mavrovo.

Včasih je bilo tekmovanje povezano z državnim oziroma republiškim prvenstvom v biatlonu. Pri posameznih izvedbah je navedeno, da je biatlonsko tekmovanje štelo tudi za memorialni pokal.

Časopisni viri ga zadnjič omenjajo leta 1988. V knjigi Vrh v Dražgošah pa Ivo Jan navaja drugačen časovni razpon, približno od leta 1970 do 1989. Zato je pri končnem zgodovinskem zapisu varneje zapisati, da je v časopisnih virih zadnjič izpričan leta 1988, medtem ko drug vir navaja daljše obdobje.

Patrolno oziroma orientacijsko tekmovanje ZRVS in ZSMS

Tekmovanje se prvič pojavi leta 1975 kot '''tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod''', nato kot orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS in nazadnje kot patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

V programu je bilo povezano z geslom '''Po poti heroja Kebeta'''.

V virih je zanesljivo izpričano od leta 1975 do 1990. Čeprav se v nekaterih sekundarnih navedbah pojavlja tudi leto 1991, je v časopisnih prispevkih zadnjič omenjeno in izvedeno leta 1990.

===Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol===

Šolsko tekmovanje se začne leta 1961 kot okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih.

Leta 1966 se vsebinsko spremeni: streljanje se opusti, dodata pa se slalom in skoki. Kasneje se poimenovanje spreminja v tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nato v tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol.

Tekmovanje je bilo prvotno povezano z Lancovim.

Leta 1978 je bilo zaradi snežnih razmer oziroma organizacijskih pogojev prestavljeno z Lancovega na Koblo. V virih se nato pojavlja priprava na izvedbo, vendar zaradi premalo snega ni rezultatov in zato izvedbe ni mogoče zanesljivo potrditi.

Tekmovanje na Lancovem je bilo tako zadnjič zanesljivo izvedeno leta 1978.

===Veleslalom===

Veleslalom se prvič pojavi že leta 1959.

Skozi desetletja se je pojavljal v različnih oblikah in kategorijah: za člane, mladince, pionirje in cicibane. Pojavljala so se tudi nočna tekmovanja.

V osemdesetih letih se program zoži predvsem na cicibane, pozneje pa na cicibane in pionirje.

Leta 1983 in 1984 je bil veleslalom za cicibane in cicibanke sicer napovedan, vendar rezultati niso objavljeni, zato je mogoče sklepati, da je tekmovanje predvidoma odpadlo.

Leta 1985 je bilo tekmovanje ponovno uspešno izvedeno.

Leta 1988 je zaradi pomanjkanja snega ponovno odpadlo. Nato se veleslalom v pregledanih virih ne pojavlja vse do leta 1999, ko je bil organiziran za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah.

Leta 2000 se veleslalom ponovno pojavi za šolske in predšolske otroke.

===Nočni slalom===

Nočni slalom se prvič pojavi leta 1962. Takrat je bil napovedan, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel.

V letih 1963–1969 se je nato redno pojavljal, v Železnikih.

Leta 1967 je zaradi pomanjkanja denarja odpovedan, leta 1968 pa se ponovno pojavi v programu.

V letu 1969 je poimenovan kot meddruštveni nočni slalom.

Zadnje izpričano leto izvedbe je 1974.

Smučarski skoki

Smučarski skoki so bili prvič vključeni leta 1961.

Potekali so na različnih lokacijah, predvsem v Kropi in Poljanah, v različnih kategorijah članov, mladincev in pionirjev.

Tekmovanje se je pojavljalo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta. Zaradi pomanjkanja snega so bili skoki v posameznih letih odpovedani, vendar se je disciplina večkrat ponovno pojavila.

V preglednici je kot zadnje leto izpričano leto 1979.

===Sankaška tekmovanja===

Sankaška tekmovanja so se pojavila leta 1960.

Tekmovanja so potekala na različnih lokacijah in v različnih kategorijah glede na vrsto sani. Nastopali so tekmovalci z navadnimi, samotežnimi in tekmovalnimi sanmi, v nekaterih letih tudi tekmovalci z dvosedi.

Sankanje je bilo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta pomemben del športnega programa, vendar je bilo zelo odvisno od snega.

Leta 1960 in 1962 je zaradi pomanjkanja snega oziroma slabih vremenskih razmer odpadlo. Leta 1967 je bilo odpovedano zaradi pomanjkanja denarja.

V letih 1983 in 1984 je bilo sankaško tekmovanje sicer še napovedano, vendar ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva.

Od leta 1985 dalje sankaških tekmovanj v pregledanih virih ni več.

===Taborniška tekmovanja===

Taborniške vsebine so se v prireditvi pojavile že v šestdesetih letih.

Leta 1968 je bilo izvedeno taborniško tekmovanje pri Bičkovi skali. Leta 1974 je tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice privabilo 27 ekip iz skoraj vse Slovenije.

Taborniške vsebine so se nadaljevale tudi v naslednjih letih. V preglednici je taborniško tekmovanje izpričano približno do leta 1977, vendar je pri njem treba upoštevati, da taborniške dejavnosti niso nujno vsako leto objavljene v časopisnih virih.

Po osamosvojitvi se je leta 1993 pojavilo novo orientacijsko tekmovanje tabornikov Glas Jelovice.

==Od športnega dogodka do množične spominske in rekreativne prireditve==

Celoten razvoj kaže, da Po stezah partizanske Jelovice nikoli ni bila zgolj športna prireditev.

Njena posebnost je bila prav v povezovanju različnih vsebin.

Prvi element je bil spomin na dražgoško bitko. Drugi je bil šport. Tretji je bila vzgoja mladine. Četrti pa vojaška oziroma predvojaška tradicija, ki je bila posebej močna v patruljnih tekih.

V petdesetih letih je bila v ospredju predvsem spominska in vzgojna funkcija. Leta 1958 je šport postal organiziran del prireditve. V šestdesetih letih je sledila velika športna širitev: patruljni teki, posamezni smučarski teki, biatlon, veleslalom, slalom, skoki, sankanje, šolska tekmovanja in taborniške aktivnosti.

Sredi šestdesetih let je prireditev dosegla tudi državno oziroma republiško raven z biatlonom.

V sedemdesetih letih se je močno povečala vojaška razsežnost. Nastanek prvenstva Teritorialne obrambe leta 1972 je ustvaril novo, samostojno razvojno linijo patruljnega tekmovanja.

Hkrati je prireditev postajala vse bolj množična. Poleg športnikov so prihajali borci, mladina, taborniki, planinci, sindikalne organizacije, rezervni vojaški starešine, pripadniki JLA in TO ter drugi obiskovalci.

Po letu 1975 so se množični pohodi in orientacijska tekmovanja še okrepili, medtem ko so nekatere klasične zimske discipline postopoma izginjale.

==Kaj je vplivalo na razvoj prireditve?==

Razvoj prireditve je mogoče razumeti kot preplet več dejavnikov.

===Spomin na Dražgoško bitko===

To je bil temelj celotne prireditve. Brez spominske tradicije ne bi nastala niti prvotna prireditev niti njena poznejša športna razsežnost.

===Predvojaška vzgoja in vojaška tradicija===

Že prva prireditev leta 1958 je vsebovala vojaške patrulje, orožje in ponazoritev dražgoške bitke. Ta tradicija je nato neposredno vodila v razvoj patruljnih tekov in pozneje prvenstva Teritorialne obrambe.

===Razvoj športa===

Vključevanje novih disciplin je prireditev širilo. Smučarski teki so pripeljali do biatlona, dodajali so se slalom, veleslalom, skoki in sankanje.

===Mladina===

Šolska tekmovanja, literarni natečaj Partizanska zgodba, srečanja s pisatelji, taborniška tekmovanja in pohodi so omogočili prenos spomina na mlajše generacije.

===Finančna sredstva===

Leta 1967 se je pokazalo, da je denar neposredno vplival na program. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev sta odpadla sankaško tekmovanje in nočni slalom.

Leta 1969 je bil zato določen sistem financiranja, v katerem je največji delež prevzela občina Škofja Loka, sodelovale pa so tudi druge gorenjske občine.

===Sneg in vreme===

To je bil eden najpomembnejših stalnih dejavnikov.

Pomanjkanje snega je povzročalo:

* odpovedi,
* prestavitve,
* spremembo lokacij,
* spremembo smučarskih tekmovanj v pohodne oblike,
* izvedbo na drugih območjih,
* v skrajnem primeru izvedbo brez smuči.

Najbolj izraziti primeri so leta 1960, 1962, 1976, 1978, 1983, 1988 in 1992.

===Organizacijska kakovost===

Leto 1977 je pomemben primer. Biatlonsko prvenstvo je bilo razveljavljeno zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge.

To kaže, da samo obstoj snega ni bil dovolj – potrebni so bili tudi ustrezni organizacijski in infrastrukturni pogoji.

===Politične spremembe===

Največja politična sprememba se je zgodila v začetku devetdesetih let.

Leta 1991 JLA ni več sodelovala. Po osamosvojitvi je bilo patruljno tekmovanje preoblikovano v prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, nato pa v tekmovanje Slovenske vojske in slovenske policije.

===Ustanovitev Slovenske vojske in Gorske šole===

Leta 1996 je ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske vplivala na uvedbo mednarodne udeležbe. Patruljno tekmovanje je tako dobilo novo mednarodno vojaško razsežnost.

===Spreminjanje športnih interesov===

V devetdesetih letih se ob tradicionalnem patruljnem tekmovanju pojavijo gorsko kolesarstvo, orientacijska tekmovanja, kegljanje, rokomet in druge rekreativne vsebine.

To kaže na prehod iz klasične zimskošportne prireditve v širšo športno-rekreativno manifestacijo.

==Sklepni razvoj==

Prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je razvijala v več jasno prepoznavnih obdobjih.

'''V letih 1952–1957''' se je oblikovala spominska slovesnost in iskale so se nove oblike ohranjanja spomina na dražgoško bitko. V tem obdobju so se razvili množični pohodi, kulturni programi, vojaški prikazi in delo z mladino.

'''Leta 1958''' je nastala organizirana zimskošportna prireditev Po stezah partizanske Jelovice. Njeno jedro je predstavljal patrolni pohod oziroma patruljni tek, ki je neposredno povezal partizansko tradicijo s športom in predvojaško vzgojo.

'''V letih 1959–1965''' se je program hitro širil. Patruljnemu teku so se pridružili posamezni smučarski teki, veleslalom, slalom, sankanje, skoki, šolska tekmovanja in leta 1965 biatlon.

'''V letih 1966–1970''' je prireditev doživela močan športni in vzgojni razvoj. Biatlon je postal državno oziroma republiško prvenstvo, program se je razširil na številne gorenjske kraje, vključevanje mladine pa je dobilo pomembno kulturno in literarno razsežnost.

'''V letih 1971–1975''' je prireditev dosegla nov vrh. Patruljni teki so se institucionalizirali v okviru Teritorialne obrambe, sodelovale so JLA, milica, športne in družbene organizacije ter reprezentance republik. Leta 1974 se je pojavil Jugoslovanski memorialni smučarski pokal, leta 1975 pa mednarodni biatlon in množična udeležba.

'''V drugi polovici sedemdesetih let''' je začelo prihajati do postopnega krčenja posameznih klasičnih športnih disciplin. Na to so vplivali pomanjkanje snega, finančne omejitve, organizacijski problemi in razvoj novih oblik tekmovanj. Leta 1977 je bilo zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge razveljavljeno republiško prvenstvo v biatlonu, po letu 1977 pa v pregledanih virih ni več omenjeno.

'''V osemdesetih letih''' je prireditev kljub temu dosegla vrhunec množičnosti. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji. Povezovala je pohode, športna tekmovanja, vojaške patruljne tekme, orientacijska tekmovanja, veteranska srečanja, kulturni program in množično spominsko slovesnost. Udeležba je dosegala približno 4.000 do 5.000 ljudi.

Obenem se je pokazalo, da je bila prireditev izredno odvisna od vremenskih razmer. Leta 1983 so patruljno prvenstvo izvedli brez smuči, leta 1987 so tekmovanja zaradi sneženja, vetra in mraza prestavljali na Jelovico, leta 1988 pa zaradi popolnega pomanjkanja snega ni bilo veleslaloma.

'''Leta 1991''' je politična sprememba povzročila prelom v tradicionalnem vojaškem delu prireditve. JLA kljub povabilu ni več sodelovala. Hkrati so se pojavile nove rekreativne športne vsebine, predvsem gorsko kolesarstvo.

'''V letih 1992–1995''' se je prireditev prilagajala novemu slovenskemu okolju. Patruljno tekmovanje se je nadaljevalo kot odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, pogosto na Pokljuki, program pa so dopolnjevali kolesarstvo, taborniki, kegljanje in rokomet.

'''Leta 1996''' je z ustanovitvijo Gorske šole Slovenske vojske prišlo do novega preobrata. Patruljno prvenstvo je dobilo mednarodno udeležbo.

'''Od leta 1997''' dalje je patruljno tekmovanje postalo odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Organizacijsko se je vse bolj osamosvajalo od prvotne prireditve, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko.

'''Do leta 2000''' se je tako iz prvotnega patruljnega pohoda razvila cela vrsta različnih tekmovalnih tradicij. Nekatere so trajale le nekaj let, druge več desetletij. Najdaljša in najpomembnejša razvojna linija je bil patruljni tek, ki se je iz leta 1958 prek Teritorialne obrambe razvil v mednarodno vojaško prvenstvo Slovenske vojske in slovenske policije.

Celoten razvoj lahko zato razumemo kot prehod:

'''spominska slovesnost → spominska in predvojaška prireditev → večdisciplinarna zimskošportna prireditev → množična športno-spominska in vzgojna manifestacija → vojaško-športna in rekreativna prireditev → mednarodno vojaško tekmovanje ob ohranjanju spomina na Dražgoško bitko.'''

Prav v tem prepletanju spomina, športa, vzgoje, vojaške tradicije, množičnosti in pozneje rekreacije je bila posebnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Njena zgodovina zato ni samo zgodovina posameznih tekmovanj, ampak tudi zgodovina spreminjanja načina, kako so se na Gorenjskem spominjali dražgoške bitke in kako so ta spomin povezovali z družbenim, športnim in vzgojnim življenjem.

==Razvoj prireditve od 1980 do 2000==

V začetku osemdesetih let so dražgoške prireditve že predstavljale eno pomembnejših in najbolj množičnih zimskih spominskih prireditev v Sloveniji. Njihova osnovna vsebina je ostajala nespremenjena: spomin na dražgoško bitko, padle borce Cankarjevega bataljona in ustreljene domačine ter ohranjanje spomina na narodnoosvobodilni boj. Hkrati pa se je prireditev vse bolj razvijala v širši sklop različnih dejavnosti, pri čemer je osrednja slovesnost postajala le eden od delov večdnevnega oziroma širše zasnovanega dogajanja. Iz posameznih dogodkov je vse bolj mogoče razbrati, da prireditev ni bila zgolj ponavljanje ustaljene tradicije. Ob njej so se odpirala vprašanja o načinu ohranjanja zgodovinskega spomina, odnosu med generacijami ter o tem, kako preteklost približati mladim. 
V tem obdobju se je nadaljevala tudi množičnost prireditve. Na osrednje slovesnosti in pohode so prihajali ljudje iz različnih krajev Slovenije, med njimi planinci, taborniki, šolarji, mladi, borci, pripadniki Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter drugi obiskovalci. Ob posameznih prireditvah so se udeleževali tudi Slovenci iz zamejstva. Do konca osemdesetih let je prireditev že imela več desetletij dolgo tradicijo in je po ocenah organizatorjev v prvih tridesetih letih privabila več kot 120.000 pohodnikov. Množičnost je bila zato vse bolj ena njenih temeljnih značilnosti. 
Hkrati se je razvijala kulturna in izobraževalna vsebina. Ob osrednji slovesnosti so nastopali Partizanski pevski zbor, pihalni orkestri, recitatorji in dramski igralci, organizirana so bila srečanja z nekdanjimi borci, mladi pa so sodelovali tudi s svojimi literarnimi deli. Kulturni program je bil sprva tesno povezan s partizansko in revolucionarno tematiko, vendar so organizatorji že v osemdesetih letih začeli razmišljati o njegovi prenovi in večji odprtosti. V začetku devetdesetih let se je ta proces še izraziteje nadaljeval, saj je bilo vse več prizadevanj, da bi prireditev vsebinsko prilagodili novim družbenim razmeram in jo približali širšemu krogu obiskovalcev.
Pomembna sprememba je bila tudi spreminjanje odnosa do zgodovinskega spomina. V osemdesetih letih je bila dražgoška bitka še izrazito predstavljena kot eden ključnih simbolov narodnoosvobodilnega boja in revolucionarnega izročila. Govori na osrednjih slovesnostih so poleg zgodovinskega pomena vse pogosteje posegali tudi v vprašanja sedanjosti: vlogo mladih, družbene spremembe, odgovornost do prihodnosti, obrambno pripravljenost in vprašanja razvoja jugoslovanske družbe. Spomin na preteklost je tako vse bolj služil tudi kot izhodišče za razpravo o aktualnih družbenih vprašanjih. 
Ob koncu osemdesetih let pa se je začela izraziteje spreminjati tudi politična in družbena vsebina prireditve. Govori na dražgoških slovesnostih so postajali bolj odprti do vprašanj političnih sprememb, demokracije in pravice novih generacij, da same oblikujejo prihodnost. To je bilo posebej očitno leta 1989, ko je osrednji govor že neposredno odražal takratno politično krizo v Jugoslaviji in zahteve po večji politični odgovornosti, svobodnejšem odločanju in politični konkurenci. Dražgoše tako niso bile več samo prostor obujanja preteklosti, temveč tudi prostor izražanja različnih pogledov na družbeni razvoj.

Leta 1980 je v Dražgoše prišlo več kot pet tisoč ljudi. Poleg osrednje slovesnosti so leto zaznamovala srečanja nekdanjih borcev, med drugim ponovno srečanje preživelih pripadnikov Selške in Jelovške čete Gorenjskega odreda na Češnjici. Ob spominih na vojna leta, vključevanje mladih v partizanske enote, okupatorjeve povračilne ukrepe in izseljevanje prebivalstva je postajalo očitno, da je z odhajanjem neposrednih udeležencev vojne vse pomembnejše tudi zapisovanje njihovih pričevanj. Dražgoše so bile obenem prepoznane kot pomemben zgodovinski kraj tudi zunaj slovenskega prostora, kar je potrjeval obisk ameriških vojnih veteranov. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj.
Prav v tem obdobju je pomembno vprašanje postala tudi zgodovinska verodostojnost prikazovanja dražgoške bitke. Posebno odmeven je bil projekt filma oziroma televizijske ekranizacije Dražgoška bitka. Preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v domicilnem odboru, so opozarjali na organizacijske in finančne težave ter na zgodovinske netočnosti v scenariju. Projekt so podpirali, vendar so zahtevali, da se pri njegovem nastajanju upoštevajo pričevanja neposrednih udeležencev in preverjena zgodovinska dejstva. Razprava o filmu je tako prerasla vprašanje same produkcije in postala tudi razprava o odgovornosti pri umetniškem prikazovanju zgodovine.
Ob 25. jubilejni prireditvi leta 1982, ki je bila posvečena 40. obletnici dražgoške bitke, se je že jasno pokazala potreba po razmišljanju o prihodnosti prireditve. Več kot štiri tisoč udeležencev je potrjevalo njeno množičnost, vendar so organizatorji in dolgoletni udeleženci opozarjali, da bo za nadaljevanje tradicije potrebna tudi vsebinska prenova in večja privlačnost za mlajše generacije. V naslednjih letih je zato več pozornosti dobila prav mladina. Leta 1984 so bili učenci nagrajeni za spise o narodnoosvobodilnem boju in dražgoški bitki, s čimer je spomin začel dobivati tudi izrazitejšo vzgojno in izobraževalno razsežnost.

Bičkova skala

''Ko so fašisti proti Dražgošam drli,

''v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto,''

''ste se Cankarjevega bataljona borci vrli

''sovragu junaško uprli.''

''Nad vasico se dviga siva pečina,''

''ki Nemci so vzeli jo na petelina,''

''kjer hrabra sta Bička tovariše svoje''

''bodrila, delila jim zadnje naboje ...''

''»Le hrabro, tovariši, branite to vas,''
''
''ki deželi slovenski ponos je in kras!''

''Nikdar ne bežite pred temi pesjani,

''ki radi živeli bi tu, med gorami.''

''Verujte, da napočil svobode bo dan,''

''ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!«''

''To Bičkove zadnje bile so besede''
''
''''na skali, s krvjo prepojeni,''

''ki nosi ponosna njegovo ime''

''in nas spominja na vojno gorje.''

Guzej Jožica, 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica

Ob 40. obletnici osvoboditve leta 1985 se je v ospredje znova postavilo vprašanje odnosa med generacijami. Govori in spremljajoči dogodki so poudarjali, da zgodovinski spomin nima pomena samo za generacijo, ki je vojno doživela, temveč tudi za mlajše, ki morajo njene izkušnje razumeti v času, ko neposrednih prič počasi zmanjkuje. Leta 1986 je generalmajor Edvard Pavčič v Dražgošah pomen Cankarjevega bataljona in njegovega odpora povezal tudi z vprašanjem obrambne pripravljenosti ter vrednot, ki naj bi se prenašale na mlajše rodove.
Poseben mejnik je pomenila 30. prireditev leta 1987. V treh desetletjih se je v Dražgošah zbralo več kot 120.000 obiskovalcev, prireditev pa je postala ena pomembnejših spominskih tradicij na Gorenjskem. Slavnostni govornik Milan Kučan je govoril o zgodovinskem spominu, odgovornosti do svobode in pomenu odprte javne razprave. Ob jubileju je bilo mogoče pogledati tudi na ljudi, ki so prireditev dolga leta soustvarjali, med njimi Janeza Lušino – Malija in druge organizatorje, ki so skrbeli, da je spomin na Dražgoše ostajal živ. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti.
V drugi polovici osemdesetih se je vse bolj spreminjal tudi širši družbeni okvir. Leta 1988 je Tone Anderlič pomen zgodovinskega spomina povezal s problemi tedanje jugoslovanske družbe in položajem mladih. Spomin na preteklost po njegovem ni smel ostati sam sebi namen, ampak naj bi pomagal razumeti sedanjost in iskati poti v prihodnost. Leto pozneje je Andrej Verbič govoril o odporu, osebni svobodi in odgovornosti posameznika. Tako se je ob dražgoški tradiciji začelo odpirati tudi vprašanje, kako razumeti vrednote upora v času, ko se je politična in družbena ureditev že hitro spreminjala.

Leto 1990 je prineslo prelom. Slovenija in Jugoslavija sta vstopali v obdobje velikih političnih sprememb, s tem pa se je spreminjal tudi odnos do tradicije narodnoosvobodilnega boja. Slavnostni govornik 33. spominske prireditve je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Nove politične zveze in stranke je pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. To leto je zaznamovala smrt Iva Šubica. Pomenila je izgubo človeka, ki je bil hkrati pričevalec dogodkov in eden tistih, ki so njihovo podobo ohranjali v umetnosti. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko.
Leta 1991 se je vprašanje prihodnosti prireditve zaostrilo. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile.


''
Pismo županu Občine Škofja Loka, 7. 7. 1990''
V imenu odbora za pripravo in izvedbo spominskih prireditev Po stezah partizanske Jelovice
je takratni predsednik Janez Lušina ob koncu mandata leta 1990 pisal predsedniku Občine
Škofja Loka pismo. V njem je spomnil na izjemno dejanje Cankarjevega bataljona, ko je bil
pozimi leta 1942 nacistični okupator na višku zmagoslavja, njegove bojne enote pa so stale
pred vrati Moskve. V tistem času so bile Dražgoše požgane in porušene, med vaščani
številne žrtve in izgoni. V tem boju so bili na partizanski strani borci Cankarjevega bataljona,
na nemški pa policijske enote Wermachta. Nasproti sta si stala slovenski in nemški bojevnik.
V Dražgošah še ni bilo »umazane« vojne, to je bila čista osvobodilna vojna. V njej niso
sodelovali kvizlingi kot pozneje v letih 1944 in 45 slovenski domobranci v sestavi nemških
enot. Zato so Dražgoše še posebej pomembne. Večji del borcev partizanov je prihajalo iz
Poljanske in Selške doline ter okolice Škofje Loke.
»To sem Vam napisal v razmislek, da boste lažje s svojimi sodelavci odločili, ali prireditev tudi
v bodočnosti in kakšno oz. kako jo prilagoditi današnjemu času. Znano pa je, da se velikih
bitk in vojnih dogodkov spominjajo vsi narodi. Tudi v današnjem času. Tudi če bomo
dražgoško prireditev ukinili, bodo Dražgoše ostale pojem hrabrosti in upornosti ljudi takrat, ko
jih doleti vojna in okupacija. Odbor Po stezah partizanske Jelovice je deloval od leta 1953,
zadnjih 27 let pod okriljem skupščine Občine Škofja Loka. Vsako leto je sredi zime in v snegu
v Dražgoše prihajalo več tisoč ljudi, mladih in starejših iz vse Slovenije in zamejstva.
Prosim Vas , ko boste tehtali, prireditev še ali ne, pokličite predstavnike ZB NOB Škofja Loka
in se z njimi pogovorite. Prav bi bilo, da se vpraša tudi predstavnike KS Dražgoše – Rudno,
kaj in kako oni želijo.«


Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 gostile 34. spominsko prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečeno 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda, ter znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. Poudarjali so, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek.
Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke.
Petdeseta obletnica dražgoške bitke leta 1992 je bila zato pomemben preizkus novega obdobja. Prireditev ni bila več umeščena v nekdanji državni in politični okvir, temveč se je poskušala povezati z nastajanjem slovenske države. V programu so organizatorji iskali vzporednice med ustanovitvijo štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 in  mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Dražgoše so tako postale prostor, kjer se je poleg spomina na vojno preteklost začelo govoriti tudi o povezavi med zgodovinskimi prizadevanji za svobodo in nastankom samostojne Slovenije.
Leta 1994 je bilo osrednje sporočilo pomembno in zapisano v besedah: »Samo vojne nikdar več. Nikakršne, ne med nami, ne s kom drugim.« Slavnostni govornik dr. Ivan Kristan je pozval k spravi, ki so jo v državah protihitlerjevske koalicije že uresničili, z besedami: »Medvojna generacija je bila žrtev razdvojenosti v dva nasprotujoča si tabora. Sedanjo generacijo in generacije, ki prihajajo, moramo razbremeniti tega težkega zgodovinskega bremena. Sprava naj prepreči, da bi sence preteklosti zavladale nad sedanjostjo in prihodnostjo, saj je življenje med mladimi že stkalo normalne človeške vezi.« S tem se je vprašanje spomina na dražgoško bitko vse bolj povezovalo tudi s prizadevanjem, da bi zgodovinska razhajanja ne obremenjevala prihodnjih generacij.
Istega leta so se začele priprave na obeležitev 50. obletnice konca druge svetovne vojne. V ospredju je bil tudi predlog za postavitev dveh kovinskih informativnih plošč na ograji razgledne ploščadi na vrhu spomenika. Na prvi bi bil s shematskim prikazom predstavljen potek dražgoške bitke – pomembne lokacije, razpored Cankarjevega bataljona, nastopanje in prodor sovražnika ter smer umika Cankarjevega bataljona. Druga bi vsebovala statistične podatke o številu in oborožitvi borcev Cankarjevega bataljona ter napadalca, njegovih izgubah, trajanju spopada, številu mrtvih in ranjenih, civilnih žrtvah ter porušenih in požganih objektih. Komisija za zgodovinsko, spomeniško in informativno dejavnost pri ZB Škofja Loka je predlog utemeljila s tem, da bi obiskovalci z razgledne ploščadi poleg razgleda dobili tudi pregleden prikaz območja, na katerem je potekala bitka. Odbor za pripravo prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je s postavitvijo plošč strinjal, vendar je ocenil, da jih do osrednje prireditve 8. januarja 1995 ne bo mogoče pripraviti. Predlagali so, da bi jih postavili najpozneje do 50. obletnice osvoboditve 9. maja, pred tem pa bi bilo treba pridobiti soglasje avtorja spomenika. Iz gradiva ni razvidno, da bi bil predlog tudi uresničen. Član odbora Tone Mlakar, ki je bil zadolžen za pridobitev soglasja, se namreč pozneje ni več udeleževal sestankov in soglasje verjetno ni bilo pridobljeno.[RŠ1.1]
Na prireditvi leta 1995 se je razprava o pomenu Dražgoš še tesneje povezala z vprašanjem slovenske državnosti in zgodovinskega spomina. Slavnostni govornik dr. Dimitrij Rupel, takratni ljubljanski župan, je v svojem govoru dražgoško bitko umestil v širši tok slovenske zgodovine, od starejših prizadevanj za narodno in politično samostojnost do nastanka države: »So državniki in so politiki. Kdor nima spomina, je morda politik, vendar ne more biti državnik. Človek brez spomina je kot telo brez duše, narod brez spomina ne more postati država. Slovenska država je res dosežek naše generacije. Toda ta dosežek ne bi bil mogoč brez zgodovinskih dosežkov in prizadevanj od Trubarja in Prešerna, od Cankarja do Maistra, od Majniške deklaracije 1917 do dražgoške bitke 1942; od osvoboditve leta 1945 do Majniške deklaracije 1989. Sanje dražgoških junakov so se odtisnile v sanjah moje generacije; te sanje pa so se uresničile v plebiscitu leta 1990, v zmagovitih dejanjih leta 1991 in v mednarodnem priznanju januarja 1992, ki je bilo v marsičem odvisno od fantastičnega preobrata evropske (in še posebej nemške) politike, ki je trajala pol stoletja.«

Prva polovica devetdesetih je bila tudi čas odprtih polemik o pomenu narodnoosvobodilnega boja in dražgoške bitke. V medijih so se stopnjevali spopadi nasprotnikov vsakokratnih dražgoških prireditev v januarju z organizatorji oz. z zagovorniki oboroženega odpora proti okupatorskim silam. Čutiti je bilo negotovost glede ohranjanja tradicije spominski prireditev v Dražgošah. Negotovost glede prihodnosti prireditve je leta 1996 spodbudila organizacijske spremembe. Dotedanji odbor se je preoblikoval v Organizacijski komite Po stezah partizanske Jelovice, katerega ustanovitelj je bil Republiški odbor ZZB NOB Slovenije, sedež pa je bil pri ZB NOB Škofja Loka. Odbor je sestavljalo 11 članov, poleg dosedanjih osmih še predstavnika Občine Železniki ter po enega predstavnika področja Gorenjske in Ljubljane. Sprememba je bila namenjena predvsem jasnejši organizaciji in zagotavljanju nadaljevanja tradicije v novih razmerah.

'''Glasova preja'''
V okviru 40. prireditve Po stezah partizanske Jelovice – Dražgoše 97 in ob 55. obletnici dražgoške bitke je organizacijski komite pri ZB NOB Škofja Loka sprejel obsežen program športnih, spominskih in kulturnih dogodkov. Ena od novosti pri proslavljanju spomina na edinstven spopad med Davidom in Goljatom v drugi svetovni vojni na naših tleh je bila odločitev za pogovor poznavalcev na temo Upor kot moralno dejanje. Dogodek je bil napovedan za 12. december, točno en mesec pred osrednjo dražgoško proslavo 12. januarja 1997, in sicer v gostilni na Vidmu v Poljanah. Kot organizatorja sta bila na vabilu navedena časopis Gorenjski glas in Združenje borcev NOB Škofja Loka. Med napovedanimi gosti je izstopal mariborski naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, sledili so zgodovinar Jože Dežman, prvoborec France Kavčič, Zdravko Krvina, predsednik organizacijskega komiteja, in drugi. Za moderatorja pogovora je bil napovedan stalni sodelavec Glasove priloge Odprte strani publicist in filozof Miha Naglič.
Član organizacijskega komiteja za dražgoške prireditve Miloš Rutar se je takoj lotil priprav in sestavil seznam desetih aktivnih in uglednih oseb, ki bi iz poznavanja tematike in lastnih izkušenj pripravile kratek sestavek, do dveh tipkanih strani in 3 minute za prezentacijo.
Predvideno sodelujoči:

•	France Kavčič: Zakaj Cankarjevci v Dražgoše
•	Ivan Jan: Gorenjska konec leta 1941
•	Janez Lušina: Vojaški del dražgoške bitke
•	Ludvik Jelenc: Bil sem med talci
•	dr. Slavica Pentek: Obnova požganih Dražgoš
•	Miloš Rutar: Spominske športne prireditve v Dražgošah
•	Franci Lušina: Mladi in dogodki v Dražgošah
•	Jože Stanonik: Nočni pohodi s Pasje ravni
•	Ivan Križnar: Pomen dražgoške bitke
•	Zdravko Krvina: Dražgoše danes in jutri

Kolikor je razbrati iz moderatorjevega povzetka razprave Poljanska vstaja – junaštvo, norost in krepost, ki je bila objavljena v Glasovi prilogi teden dni kasneje, Rutarjeva zamisel scenarija ni bila izvedljiva. Škof, ki je javnosti poznan kot upornik znotraj Cerkve, se je odzval vabilu na Glasovo prejo, da bi oborožene upornike pozimi 1941/42 pozdravil in jih ob vedno novih poskusih razvrednotenja njihovega tedanjega početja potolažil in ohrabril v prepričanju, da je bil njihov upor moralno dejanje. Čeprav so bile takrat in so še danes politične ocene njihovih dejanj različne. Vodenje razprave o tem, ali se ima obsojeni narod pravico upreti, je izkušenemu moderatorju komaj uspevalo. Legendarnega Maksa Krmelja - Matijo, narodnega heroja, je moral prekiniti. Ni bilo lepo, mož je imel tudi svoj prav, a bilo je potrebno, ker bi se sicer vsa stvar sprevrgla v »Še pomnite, tovariši?«
Da bi pogovor usmeril v iskanje resnice, je moderator vprašal naslovnega škofa, kako je bil oborožen upor združljiv z globokim krščanskim prepričanjem ljudi iz teh krajev in naukom Cerkve, da mora biti kristjan ponižen in potrpežljiv. Upor je naslovni škof označil za visoko moralno dejanje Slovencev. Tako ga je ocenjeval tudi Edvard Kocbek, ideolog Osvobodilne fronte. Nacistični propagandni minister je v svojih spominih napisal, da Nemci v Sloveniji ne ravnajo prav. Šele po vojni bi smeli začeti s ponemčevanjem. Sedaj pa gredo vsi v partizane, Nemčija pa mora imeti na jugoslovanskem območju kar 17 divizij, ki bi jih lahko uporabili drugje. Upor je opravičljiv tudi s katoliškega vidika, ker je šlo za samoobrambo pred tiranom, ki ni imel legitimne oblasti. To je bila vsiljena oblast z namenom uničiti Slovence. Kocbek je dejal, da se je zaradi upora spremenil slovenski narodni značaj: iz naroda hlapcev je nastal narod upornikov. Kadar hoče kdo zaničevati partizanstvo, se spoštovanje do upora poveča. Ljudje mislijo s svojo glavo. Socializem je zagovarjal bolj pravičen in human družbeni red, nacizem pa je bil za pekel na zemlji. Partizani so se bojevali predvsem za svobodo slovenskega naroda. Tudi Cerkev naj bi bila po Kocbeku po vojni drugačna: ne več klerikalna, ampak evangelijska.
Dva tedna po Glasovi preji v Poljanah je bil v Sobotni prilogi Dela objavljen še prispevek Miha Nagliča Upor kot moralno dejanje. Že na Glasovi preji je dr. Grmiča vprašal, kako razlaga dejstvo, da so se ljudje v teh krajih, praktično vsi kristjani, tako množično dvignili v upor – glede na to, da se je od krščansko vzgojenega človeka pričakovalo, da se tudi v težavah drži ponižno in potrpežljivo. Odgovoril je približno takole: Na Štajerskem se je dogajalo enako nasilje kot na Gorenjskem. Pozaprli so duhovnike in učitelje ter zavedne in poznane ljudi, jih strpali v taborišča in jih pregnali na Hrvaško. S tega stališča je spraševanje o upravičenosti upora neumno. Ker smo se uprli in se nismo spraševali, katerega prepričanja je kdo, so Nemci lahko uresničili le prvi del svojega načrta in odložili naslednje korake, ki bi pripeljali do iztrebljenja našega rodu. To je bilo visoko moralno dejanje Slovencev. Zapomnimo si ga. Tega si kratko malo ne smemo pustiti vzeti, čeprav poskušajo nekateri vse stvari obrniti na glavo.
Svoje razmišljanje o junaštvu in norosti poljanskih vstajnikov, ki so se decembra 1941 pridružili Cankarjevemu bataljonu, Naglič zaključi s spoznanjem:
»Poljanska vstaja in dražgoška bitka sta bili junaški dejanji upora v razmerah, ko so se nedvomno hudo in podaljševano kršile temeljne človeške pravice (od uporabe lastnega jezika do bivanja v lastni hiši); ko ni bilo več utemeljenega upanja na preživetje; ko je bilo nemogoče po pameti predvideti boljše rešitve. Bili sta svojevrstna norost, ker morda še niso bila izčrpana vsa druga sredstva in ker sta izzvali še hujše »nerede« (represalije nad civilnim prebivalstvom). (So bile te hujše, kakor bi bilo nadaljevanje izseljevanja in s tem ponižnega in potrpežljivega umiranja rodu?) In ne nazadnje: upreti se je bilo tedaj in bi bilo v podobnih razmerah še sedaj »visoko moralno dejanje«, tako rekoč dolžnost in s tem krepost. V tej luči se uporna, nora in krepostna dejanja iz tistih časov znova zasvetijo.«

Jubilejna prireditev leta 1997 je bila obenem priložnost za pogled na ljudi, ki so bili neposredno povezani z dražgoško bitko. Od šestnajstih še živečih borcev Cankarjevega bataljona se je tradicionalnega srečanja teden dni pred prireditvijo v gostilni Na Vidmu v Poljanah udeležilo devet. Njihova vse manjša generacija je še enkrat opozorila, da se je težišče spomina neizogibno prenašalo od neposrednih prič na zgodovinske zapise, dokumente in pripovedi naslednjih generacij. K drugačnemu praznovanju kot v prejšnji letih pa je največ prispevalo vreme, predvsem debela snežna odeja in polomljeno drevje, ki je padlo na ceste in poti proti Dražgošam, je poročal časopis Delo. In še, da je bil po besedah vodje pohod s Pasje ravni do Dražgoš najtežji doslej, saj je bilo treba zaradi ovir na poti delati številne obhode ali plezati čez podrto drevje. Slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl je v kratkem nagovoru poudaril, da praznovanje v Dražgošah ne potrebuje veliko besed in da tu praznujemo slovenski ponos, o čemer govori zgodovina. Po njegovem so bile Dražgoše s svojo bitko velika postaja na naši tisočletni, največkrat mučni in samo včasih za silo udobni poti.

V poznih devetdesetih je tako prireditev vse bolj postajala prostor soočanja različnih pogledov na preteklost. Ni šlo več samo za ohranjanje tradicije, temveč tudi za vprašanje, kako jo umestiti v zgodovino samostojne Slovenije in kako ob spominu na vojno preprečiti nove delitve. Leta 1999 je Ciril Zlobec govoril prav o potrebi po preseganju zamer in razdvajanja. Iz osebne izkušnje nekdanjega partizana je izpostavil povezanost borcev in civilnega prebivalstva ter pomen Dražgoš kot dela zgodovine, ki je ni mogoče ločiti od širše slovenske poti skozi vojno, osvoboditev in poznejše nastajanje države.

V skoraj dveh desetletjih se je podoba prireditve Po stezah partizanske Jelovice pomembno spremenila. Iz množične spominsko-športne prireditve, globoko vpete v politični in družbeni prostor nekdanje Jugoslavije, je v devetdesetih letih postopoma postajala predvsem prostor zgodovinskega spomina in javnega premisleka o preteklosti. Dražgoše so ostajale kraj spomina na Cankarjev bataljon, padle borce in domačine ter na trpljenje prebivalstva, obenem pa so postajale tudi prostor razprav o odnosu med preteklostjo in sedanjostjo, o generacijskem prenosu spomina, o spravi in o mestu narodnoosvobodilnega boja v zgodovini samostojne Slovenije. Prav v tem spreminjanju pomena je mogoče videti pomemben del zgodovine same prireditve.

==Razvoj prireditve od 2000 do 2025==

Vstop v novo tisočletje je dražgoške prireditve dočakal kot že dobro uveljavljen množični
spominski in pohodniški dogodek. Njena temeljna značilnost je ostajala povezanost spomina
na dražgoško bitko s pohodništvom, rekreacijo in druženjem. Ob tradicionalnih poteh se je
uveljavljal tudi nov pohod iz Železnikov preko Ratitovca in Jelovice v Dražgoše, ki je bil prvič
izveden leta 2000 in je v naslednjih letih hitro pridobival udeležence. V prvih letih novega
stoletja je prireditev privabljala več tisoč ljudi, v posameznih letih tudi več kot 6000 oziroma
7000 obiskovalcev. Množičnost je tako ostala ena njenih najpomembnejših značilnosti.
V prvih letih po letu 2000 se je vse bolj spreminjalo razumevanje samega značaja prireditve.
Organizatorji so poudarjali, da Dražgoše niso več zgolj tradicionalno partizansko srečanje,
temveč širše srečanje ljudi, ki spoštujejo Slovenijo in zgodovinski spomin. S tem se je
nadaljeval proces vsebinskega odpiranja, ki se je začel že v devetdesetih letih.
Pomembno je postajalo, da so bili na prireditvi dobrodošli ljudje različnih generacij in
različnih pogledov. Pri tem ni šlo za opuščanje spomina na narodnoosvobodilni boj, temveč
za njegovo vključevanje v širši okvir spominjanja na vojno, odpor, žrtve in posledice nasilja.
Dražgoše so tako postopoma dobivale značaj prostora, kjer se prepletajo zgodovinski
spomin, pohodništvo, kulturni program in druženje.
Ta razvoj se je pokazal tudi v govorih slavnostnih govornikov. V ospredju niso bila več samo
vprašanja narodnoosvobodilnega boja, temveč tudi strpnost, mir, sprava in skupna
prihodnost. Leta 2004 je bilo posebej poudarjeno, da naj bodo Dražgoše kraj miru in
druženja ljudi različnih pogledov in ideologij, ne pa prostor političnih in ideoloških sporov.
Podoben poudarek se je pojavljal tudi pozneje.
V tem obdobju je prišlo do pomembnega poudarka, ki je vplival na vsebino prireditve:
spomin se ni več osredotočal samo na Cankarjev bataljon in njegove borce, temveč vse bolj
tudi na civilno prebivalstvo.
Ob tradicionalnem spominjanju na padle borce se je vedno jasneje poudarjalo tudi trpljenje
domačinov, ki so bili žrtve nemškega maščevanja. Dražgoška zgodba je bila tako
predstavljena kot širša tragedija vasi in njenega prebivalstva, ne samo kot vojaški spopad
med partizani in okupatorjem. Spomin na 41 umorjenih domačinov je postal sestavni del
osrednje spominske vsebine.
S tem se je razumevanje dražgoških dogodkov razširilo. Prireditev ni bila več namenjena
samo obujanju spomina na partizanski boj, ampak tudi spominjanju civilnih žrtev, uničenja
vasi in posledic vojnega nasilja. Ta poudarek je bil pomemben tudi za poznejše širjenje
prireditve v smeri splošnejšega spominjanja na vojno in njene posledice.
Poseben razvojni vrh je predstavljalo jubilejno obdobje okoli petdesete prireditve leta 2007.
Ob 65. obletnici dražgoške bitke je bilo v Dražgošah po ocenah organizatorjev med osem in
deset tisoč ljudi, kar je bilo do takrat rekordno število. Rekordna je bila tudi udeležba na
najzahtevnejših nočnih pohodih.
Jubilejna izvedba je pokazala, da je prireditev tudi po petdesetih letih lahko ohranila svojo
množičnost. Osrednjo slovesnost je spremljal razmeroma obsežen kulturni program, v
katerem so sodelovali Orkester Slovenske vojske, Partizanski pevski zbor, pevski solisti in
drugi izvajalci. Prisotnost Slovenske vojske je predstavljala tudi nadaljevanje nekdanjega
povezovanja prireditve z obrambnimi strukturami, vendar v novih državnih okoliščinah.

Obenem je jubilejna prireditev pokazala, da so politična in zgodovinska vprašanja še vedno
lahko del javne razprave ob Dražgošah. Govor slavnostnega govornika je vseboval ostrejše
poudarke o odnosu do partizanstva in spreminjanju pogleda na medvojno zgodovino, del
prvotno pripravljenega besedila pa je bil pred slovesnostjo omiljen. To kaže, da so bile
Dražgoše tudi v novem stoletju prostor, kjer se je prepletal zgodovinski spomin z aktualnim
razumevanjem preteklosti.
Po jubilejnem letu se je še izraziteje uveljavljala težnja, da bi prireditev predstavljala prostor
miru, strpnosti in sprave. To je bilo posebej vidno leta 2008, ko je slavnostni govornik
poudarjal potrebo po odpuščanju in preseganju nestrpnosti pri obravnavi zgodovinskih
vprašanj. Podoben poudarek se je pojavljal tudi pri drugih slovesnostih.
Prireditev je tako postopoma pridobivala širšo družbeno vsebino. Spomin na vojno ni bil več
predstavljen samo kot vprašanje odnosa do preteklosti, ampak tudi kot opozorilo na pomen
miru in strpnosti v sedanjosti. Ob tem so nekateri govorniki v svoje nastope vključevali tudi
aktualna družbena vprašanja, kot so socialne razlike, dostop do blaginje, vpliv in moč ter
odgovornost države in družbe.
Dražgoše so zato ob koncu prvega desetletja 21. stoletja postajale prostor, kjer se je
zgodovinski spomin povezoval z razmislekom o sodobni družbi. Pri tem pa je ostajala
osrednja točka spomin na žrtve in pomen ohranjanja zgodovinskega spomina.
Pomemben del razvoja je bilo tudi širjenje kulturnih in izobraževalnih vsebin. Ob osrednji
slovesnosti so nastopali Orkester Slovenske vojske, Partizanski pevski zbor, različni pevski
solisti, igralci, recitatorji in drugi izvajalci. Kulturni program je tako ostal pomemben način
oblikovanja skupnega spomina.
Ob tem se je zgodovina Dražgoš vse bolj predstavljala tudi prek knjig, filmov, publikacij in
drugih oblik dokumentiranja.
Leto 2010 je bilo povezano z vprašanjem spomenika v Dražgošah. Organizatorji so opozarjali
na njegovo dotrajanost in na nujnost obnove, saj so poškodbe že dosegle nevarne
razsežnosti. S tem je poleg samega spomina na dražgoške dogodke v ospredje stopilo tudi
vprašanje ohranjanja materialne dediščine, povezane s tem spominom.
V tem obdobju je postalo vse pomembnejše tudi ohranjanje materialnih nosilcev spomina.
Posebej izpostavljeno je bilo stanje osrednjega spomenika v Dražgošah. Po več desetletjih je
bil potreben obnove, težave pa so bile povezane tudi z zaščito mozaika pred vlago.
Vprašanje obnove je pokazalo, da spomin na dražgoške dogodke ni povezan samo s
prireditvijo, ampak tudi z ohranjanjem prostora in materialne dediščine. Organizatorji in
lokalna skupnost so se zato soočali tudi z vprašanjem financiranja obnove ter delitvijo
stroškov med državo in občino.
Kasneje je bila izvedena tudi sanacija spomenika in obnova mozaika. Skrb za spomenik je
tako postala sestavni del širše skrbi za ohranjanje dražgoške zgodovinske dediščine.
Leta 2011 je umrl član organizacijskega komiteja Tine Zaletel. V zapisnikih je bilo
izpostavljeno tudi vprašanje večje prisotnosti prireditve v medijih ter prizadevanje za boljšo
predstavitev Dražgoš in zgodovine prireditve.
Predlagana je bila ureditev prostora v Domu Cankarjevega bataljona, namenjenega
predstavitvi kraja in zgodovinskemu pregledu dražgoških prireditev, pri čemer je bilo
predlagano sodelovanje z Loškim muzejem.

Spreminjale so se tudi organizacijske zahteve pri izvedbi javne prireditve, zlasti na področju
zagotavljanja varnosti in zapore cest. Zaradi obremenitve starejših udeležencev je bila leta
2011 spremenjena tudi organizacija sprejema gostov, saj so jih namesto vračanja v šolo prvič
povabili v brunarico.
Leta 2012 je minevalo 70 let od dražgoške bitke in 55 let od prve prireditve Po stezah
partizanske Jelovice. Organizatorji so izdali knjigo o Poljanski vstaji, v sodelovanju z
Gorenjskim glasom pa tudi brošuro o zgodovini dražgoških prireditev. Pošta Slovenije je ob
jubileju izdala posebno znamko in dopisnico.
Organizatorji so si leta 2013 prizadevali v pripravo prireditve vključiti čim več domačinov, da
bi prireditev kljub svojemu širšemu in državnemu značaju ostajala tesno povezana z vasjo, v
kateri se je vsako leto odvijala.
Pomembne so bile tudi spremembe v vodstvu organizacijskega komiteja. Zdravko Krvina, ki
je več kot 20 let sodeloval pri vodenju prireditve, je umrl 19. avgusta 2013. Na mestu
predsednika organizacijskega komiteja ga je nasledil mag. Drago Štefe.
V letu 2013 je bila izvedena tudi reorganizacija organizacijskega komiteja, v katerem so bili
predvideni trije podpredsedniki, pristojni za prireditve, pohode in finance. Hkrati je bilo vse
težje zagotavljati sredstva za izvedbo prireditve, kar je bilo na sejah organizacijskega
komiteja izpostavljeno že drugo leto zapored.
Pomembna novost leta 2015 je bila tudi širša predstavitev same vasi. V Dražgošah je nastal
dokumentarno-predstavitveni film Dražgoše – pri nas je sonce doma, ki je v trinajstih
minutah predstavil zgodovino, kulturne in naravne znamenitosti ter sodobni utrip kraja.
S tem se je prireditev vse bolj povezovala tudi z lokalno dediščino in identiteto kraja.
Obdobje od leta 2015 do 2020 je bilo prav tako predvsem obdobje utrjevanja tradicije in
množičnosti prireditve.
Leta 2017 je po izvedbi prireditve predsednik komiteja Drago Štefe zaprosil za razrešitev s
funkcije predsednika organizacijskega komiteja. Mesto predsednika je tako konec leta 2017
prevzel generalmajor Ladislav Lipič.
S tem se je nadaljevalo organizacijsko delo in skrb za ohranjanje prireditve, ki je v več
desetletjih postala pomemben spominski, pohodniški in družbeni dogodek.
Hkrati pa je bila istega leta podana pobuda za čezmejno sodelovanje s kraji, kjer so se med
drugo svetovno vojno zgodile podobne tragedije, kar je predstavljalo pomemben korak k
širjenju mednarodne razsežnosti prireditve. V organizacijski komite je bil imenovan tudi nov
član Simon Peternel.
Ob tradicionalni slovenski razsežnosti se je v tem obdobju začela razvijati tudi mednarodna
razsežnost prireditve.
Leto 2020 je predstavljalo zaključek več desetletij dolgega obdobja množičnih prireditev v
tradicionalni obliki, saj je epidemija covida-19 že v naslednjem letu bistveno spremenila
način izvedbe in prvič prekinila ustaljeno obliko množičnega druženja v Dražgošah.
Leto se je začelo še v razmerah, ko je prireditev Po stezah partizanske Jelovice lahko potekala
na tradicionalni način. Januar je bil še pred začetkom epidemije covida-19 v Sloveniji, zato je
bila zimska prireditev izvedena kot običajno – s pohodi, prihodom obiskovalcev v Dražgoše in
osrednjo spominsko slovesnostjo. Kmalu zatem pa so se razmere korenito spremenile.

Epidemija je v naslednjih mesecih močno posegla v organizacijo številnih javnih, športnih in
rekreativnih prireditev. Organizatorji po vsej Sloveniji so se srečevali z omejitvami, zahtevami
glede varnosti, negotovostjo in odpovedmi dogodkov. Tudi organizatorjem dražgoške
prireditve je bilo jasno, da je izvedba naslednje prireditve lahko vprašljiva.
Prireditev, ki je desetletja temeljila na množičnem prihodu pohodnikov in obiskovalcev v
Dražgoše, se je morala prilagoditi povsem novim razmeram. Epidemija je postavila pod
vprašaj prav tiste prvine, ki so bile za prireditev tradicionalno najznačilnejše: množične
pohode, srečanja ljudi, skupno slovesnost in druženje.
Leta 2021 zato tradicionalne množične izvedbe ni bilo mogoče izvesti. Osrednja slovesnost je
bila posneta v Dražgošah in predvajana prek spleta, skupaj s kulturnim programom in filmom
o dražgoški bitki. To je bila pomembna sprememba v več desetletij dolgi zgodovini prireditve,
saj je bil zgodovinski spomin prvič množičneje posredovan brez fizičnega zbiranja ljudi na
kraju dogodka.
Tako je bila leta 2021 zaradi epidemije covida-19 tradicionalna množična prireditev Po stezah
partizanske Jelovice prvič nadomeščena z virtualno izvedbo. Osrednja slovesnost 10. januarja
2021 ni potekala pred množico obiskovalcev, temveč so v Dražgošah posneli slavnostni
govor, kulturni program in film o dražgoški bitki. Celoten posnetek je bil predvajan na
YouTube kanalu Združenja borcev NOB Škofja Loka. S tem je bil spomin na dražgoške
dogodke kljub omejitvam dosegel obiskovalce na drugačen način.
Spletna izvedba je pokazala, da se lahko prireditev prilagodi tudi takšnim okoliščinam,
vendar je hkrati poudarila pomen tistih značilnosti, ki jih splet ni mogel v celoti nadomestiti:
skupnega pohoda, prihoda v Dražgoše, srečanja ljudi in skupnega spominjanja pri
spomeniku.
Leta 2022 se je prireditev postopoma vrnila v fizično obliko, vendar še pod epidemičnimi
omejitvami. Omejeno je bilo število obiskovalcev zato je bilo v okolici spomenika
zagotovljenih 750 sedežev, veljali so zdravstveni pogoji in zato so obiskovalci morali
uporabljali zaščitne maske, omejena je bila ponudba hrane in pijače. Kljub temu sta bila
izvedena oba najzahtevnejša tradicionalna pohoda – pohod Po poti Cankarjevega bataljona
in nočni pohod iz Železnikov preko Ratitovca v Dražgoše.
Leto 2022 je tako pomenilo pomemben korak pri postopnem vračanju prireditve v njeno
tradicionalno obliko.
Leta 2023 se je prireditev znova vrnila k svoji množičnosti in širšemu obsegu. Poseben
pomen je imela tudi njena mednarodna razsežnost.
V Dražgoše so bile napovedane delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur-
Glane. Gre za kraje, ki so med drugo svetovno vojno prav tako doživeli množično nasilje nad
civilnim prebivalstvom. S tem je bila dražgoška zgodba postavljena v širši evropski okvir
spomina na vojne zločine in trpljenje civilistov.
Vrnitev v živo je pomenila obnovitev tistega načina spominjanja, ki je bil za Dražgoše značilen
več desetletij: pohod, prihod v vas, skupno srečanje in osrednja slovesnost pri spomeniku.
Ta usmeritev se je izraziteje pokazala po epidemiji. Leta 2023 so bile v Dražgoše povabljene
delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur-Glane, krajev, ki sta bila prav tako
zaznamovana z množičnim nasiljem nad civilnim prebivalstvom. S tem se je dražgoška
zgodba začela umeščati v širši evropski okvir spomina na vojno, okupacijo in trpljenje
civilnega prebivalstva.</text>
      <sha1>5jcllfovjodta09g6wr3zledxuuhs0n</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>86021</id>
      <parentid>86020</parentid>
      <timestamp>2026-10-14T09:25:29Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>~2026-55255-79</username>
        <id>4776</id>
      </contributor>
      <comment>/* Razvoj prireditve od 1980 do 2000 */</comment>
      <origin>86021</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="111702" sha1="oukbhysh4xi03jp7u61pns1jwzih4d7" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice''': Razvoj spominske, športne, vzgojne in vojaško-športne prireditve od prvih priprav do konca 20. stoletja
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu, druga redakcija
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

== PETDESETA LETA – OBLIKOVANJE SPOMINSKE TRADICIJE IN NASTANEK ŠPORTNE PRIREDITVE (1952–1959)==

===Oblikovanje spominske kulture in prve priprave na dražgoške slovesnosti===

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih spominskih prireditev v Sloveniji. Vključevala je spominske slovesnosti, pohode po partizanskih poteh, srečanja borcev, kulturne prireditve in vzgojno delo z mladino. Dražgoše so tako postajale pomembno simbolno mesto spomina na narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem.

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so potekale že konec leta 1952 pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, kjer so jih vodili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg osrednje spominske slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev in kulturne prireditve. Posebno pozornost so namenili množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so k sodelovanju pritegnili tudi tovarne, ki naj bi zagotovile udeležbo svojih zaposlenih in prevoz. Ob tem so želeli poustvariti simboliko partizanskih poti, zato naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave so po letu 1952 postajale vse obsežnejše. Spomin niso namenjale le padlim borcem, temveč tudi ljudem, ki so med vojno pomagali partizanom – partizanskim materam, terencem in drugim podpornikom, pri katerih so borci našli pomoč, oporo in zatočišče. Slovesnosti so dopolnjevali pevski in godbeni nastopi ter kulturni prispevki, med drugim recitacija Župančičeve pesmi Veš, poet, svoj dolg?. Jeseniški kovinarji so z umetniško sliko poudarili povezanost delavstva in kmetstva ter jo podarili Dražgošam.

Leta 1954 se je vsebina prireditev še razširila. Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pri Bičkovi skali pripravila prikaz vojaških vaj napada in obrambe, s katerim so želeli predstaviti vojaški vidik partizanskega bojevanja. V istem letu je Zveza borcev Slovenije v okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja organizirala pohode Po poteh partizanskih brigad. Mladi udeleženci so spoznavali kraje, povezane z narodnoosvobodilnim bojem, obiskovali partizanske družine, grobove padlih borcev in druga pomembna prizorišča iz vojnega obdobja. Ena od poti je vodila tudi skozi Dražgoše, kjer so se seznanili z enim najpomembnejših bojišč gorenjskega partizanstva.

Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana tudi s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. januar). Tega leta so v Železnikih ves teden potekale prireditve, koncerti in nastopi, praznovanje pa so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, kjer se je v gosti megli velika množica ljudi poklonila spominu padlih junakov. Vas je bila praznično okrašena, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, domačini pa so pripravili dostojen spomin na svoje padle rojake.

Po osrednji slovesnosti so se udeleženci v povorki odpravili na pokopališče, kjer so počastili grobove padlih borcev in vaščanov. Ob žalostinkah selške godbe na pihala je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence.

Že v tem obdobju se je torej oblikovala osnovna značilnost poznejše prireditve: spomin na dražgoško bitko ni bil omejen na eno slovesnost, temveč se je povezoval s pohodi, vojaškimi prikazi, kulturnim programom, sodelovanjem mladine in vse širšo množično udeležbo.

===Od spominske slovesnosti do zimskošportne prireditve===

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjev Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše.

Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami – z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico ter političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami – pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice.

Januarja 1958 je bila tako prvič izvedena zimskošportna prireditev '''Po stezah partizanske Jelovice'''. Prireditev je potekala 11. in 12. januarja 1958. Osrednja tekmovalna vsebina je bil patrolni pohod oziroma pohod smučarskih patrulj. Patruljo so sestavljale tri osebe, vsi člani pa so morali imeti vojaške puške. Poleg športnega dela je bila izvedena tudi ponazoritev Dražgoške borbe. Napadalci so bili vojaki-planinci in rezervni oficirji, obramba pa pripadniki predvojaške vzgoje in rezervni oficirji.

Poleg slavnostnega dela je prireditev obsegala kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. S tem je povezala spomin na dražgoško bitko s športnim tekmovanjem, pohodi in množičnim sodelovanjem mladih. Pobudnika programa sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki. Gorenjska smučarska podzveza je izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Sočasno je bila takrat odprta nova šola.

Pomembno je poudariti, da se je prav leta 1958 začela '''športna prireditev''', medtem ko je bila dražgoška spominska slovesnost starejša in se je razvijala že od začetka petdesetih let.

Že v svojem začetku je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope, Škofje Loke in drugih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

===Leto 1959 – prvi korak v večdisciplinarno zimsko prireditev===

Leta 1959 je bila prireditev izvedena 10. in 11. januarja. Osrednji patruljni tek je že dobil obliko tekmovanja, imenovanega '''patrolni tek Po stezah partizanske Jelovice'''. V primeru neugodnih snežnih razmer bi se smučarski patrolni tek spremenil v pohod patrulj. Tekmovali so člani, starejši člani in mladinci.

Poleg patruljnega teka je bil predviden tudi smučarski tek na 14 kilometrov, pri katerem so tekmovali posamezniki. Prvič se je pojavilo tudi tekmovanje v veleslalomu. Za veleslalom v razpoložljivih virih ni objavljenih rezultatov, zato ni mogoče zanesljivo potrditi, da je bil izveden.

S tem se je začel razvoj, pri katerem se je prvotnemu patruljnemu tekmovanju pridružila vrsta samostojnih športnih disciplin.

'''V letu 1959 pa je bila prireditev Po stezah partizanske Jelovice izvedena dvakrat. 

Tega leta je namreč Socialistična federativna republika Jugoslavija proslavljala štirideseto obletnico Komunistične partije Jugoslavije. Ob tej priložnosti je bila pod parolo Po stezah partizanske Jelovice organizirana tretja proslava, ki je potekala na Dan borca, 4. julija 1959 na Lipniški planini, in je imela značaj izvenarmadne vzgoje ljudstva. To je bila največja izvedena proslava v počastitev te obletnice.  

Tako so organizatorji, Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV, postavili predpostavko, da je sovražnik izvršil desant v središče Jelovice in se začeli prebijati proti gorenjskih središčem. Po vsej Gorenjski so bile v odgovor na napad organizirane čete, bataljoni, odredi in birgade, ki so hitele na mesto sovražnikovega desanta, da ga uničijo in preprečijo vdor v dolino. 

S tem namenom so bili organizirani pohodi iz Kranja, Jesenic, Radovljice, Škofje Loke, Tržiča, Bleda, Bohinja in Žirov. Udeležencev je bilo preko 12.000. Za zaključek so predstavniki JLA priredili krajši kulturni program.''' 

==ŠESTDESETA LETA – VELIKA ŠPORTNA ŠIRITEV IN UVEDBA BIATLONA (1960–1969)==

===Leto 1960 – širitev in prvi vpliv snežnih razmer===

Leta 1960 je prireditev potekala 9. in 10. januarja. Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice je bil že izrazito razširjen. Tekmovale so ekipe Bosne in Hercegovine, Hrvaške, JLA in Slovenije, pa tudi republiške ekipe rezervnih oficirjev in podoficirjev. Tekmovali so člani, mladinci in posamezniki.

V tem letu se je pokazalo, kako močno je bila prireditev odvisna od snežnih razmer. V Železnikih ni bilo dovolj snega, zato so bile nekatere tekme izvedene v Dražgošah. Veleslalom je zaradi pomanjkanja snega odpadel, prav tako so odpadle sankaške tekme.

Prav vremenske razmere bodo v naslednjih desetletjih postale eden najpomembnejših dejavnikov pri organizaciji posameznih tekmovanj.

===Leto 1961 – prireditev preraste lokalne okvire===

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Istega leta je potekal že peti tradicionalni pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki je bil organiziran temeljiteje kot v prejšnjih letih in je prvič dobil tudi moralno ter finančno podporo Okrajnega ljudskega odbora Kranj.

Prireditev je bila razširjena na območje celotne Gorenjske, na kraje ob vznožju Jelovice. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekali na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope.

Program je bil leta 1961 že zelo širok. Patruljni tek oziroma patruljni tek, kot se je poimenovanje postopoma ustalilo, je potekal v Železnikih, za mladince na 10 kilometrov in za člane na 15 kilometrov. Hkrati je bil izveden tek na 15 kilometrov za posameznike. V Železnikih so organizirali tudi slalom in sankaško tekmovanje, v Kropi skoke za člane in mladince, v Bohinju smučarski štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, v Ribnem pri Bledu pa okrajno pionirsko prvenstvo v tekih s streljanjem z zračno puško.

Program je poleg pohodov in športnih tekmovanj vključeval tudi kresovanja, kulturne prireditve, projekcijo dokumentarnega diafilma Dražgoška bitka ter slavnostna zborovanja. Organizatorji so pripravili tudi obsežen prospekt z zgodovinskim pregledom Gorenjske in narodnoosvobodilnega boja, s čimer je prireditev dobila izrazito izobraževalno razsežnost.

Spomin na dražgoško bitko je tako dokončno presegel lokalne okvire, prireditev pa se je utrdila kot ena osrednjih spominskih in športnih manifestacij na Gorenjskem ter pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Slovenije.

===Leto 1962 – nastanek več različnih tekmovalnih smeri===

Leta 1962 so bila v okviru prireditve izvedena patruljna tekmovanja, okrajno pionirsko tekmovanje v smučarskih tekih, štafetni tek za Memorial Tomaža Godca, slalom in sankaško tekmovanje.

Patruljni teki so bili takrat že organizirani na več ravneh. Nastopali so mladinci športnih organizacij, mladinci predvojaške vzgoje, člani športnih organizacij, družbenih organizacij in starejši člani. Poleg njih so nastopale reprezentance republik in JLA.

Pionirsko tekmovanje na Lancovem je bilo razdeljeno na posamične nastope pionirjev in pionirk ter ekipno tekmovanje. Štafetni tek za Memorial Tomaža Godca je potekal v Bohinju.

Napovedan je bil tudi nočni slalom, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. Prav tako je bilo zaradi slabih vremenskih razmer odpovedano sankaško tekmovanje.

===Leto 1963 – širitev športnih disciplin===

Leta 1963 se je program še razširil. Patruljni tek je bil razdeljen na več kategorij: mladinci so tekli 5 kilometrov, člani 10 kilometrov, republiške ekipe pa 15 kilometrov. Tekmovanje je potekalo v Železnikih.

Tek posameznikov je obsegal 10 kilometrov za mladince in 15 kilometrov za člane. V Železnikih je bil izveden nočni slalom, v Kropi smučarski skoki za člane in mladince, na Lancovem okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, v Selcih in Kropi pa sankaške tekme.

Sankaško tekmovanje je bilo že razdeljeno glede na vrsto sani: nastopali so tekmovalci z navadnimi sanmi, samotežnimi sanmi in tekmovalnimi sanmi. V Kropi so nastopali samo tekmovalci s tekmovalnimi sanmi.

===Leto 1964 – neposredni predhodnik biatlona===

Leta 1964 so se nadaljevali patruljni teki, smučarski teki posameznikov, nočni slalom, sankaške tekme in okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih.

Patruljni tek je potekal v Železnikih na 10 kilometrov, tekmovale pa so patrulje športnih in društvenih organizacij ter člani različnih starostnih skupin. Posamezniki in republiške reprezentance ter JLA so na 15-kilometrski progi prav tako tekmovali v Železnikih.

Smučarski teki posameznikov so bili pomembni tudi zaradi nadaljnjega razvoja tekmovalne discipline. Prav iz te tradicije se je razvila potreba po prilagoditvi pravil in uvedbi modernega zimskega dvoboja – biatlona.

===Uvedba biatlona in športni vrhunec šestdesetih let===

====Leto 1965 – uvedba biatlona====

Leta 1965 je bila uvedena nova pomembna disciplina – '''smučarski biatlon'''. V okviru prireditve je bilo prvič uvedeno tekmovanje v modernem zimskem dvoboju – biatlonu, zato so bila prilagojena tudi tekmovalna pravila.

Tekmovanje je potekalo v Železnikih za člane, posameznike in ekipe.

Hkrati so potekali patruljni teki, nočni slalom, okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih, smučarski skoki in sankaške tekme.

Leto 1965 je zato ena najpomembnejših prelomnic v razvoju športnega dela prireditve. Do takrat se je razvijala predvsem iz patruljnih in posameznih smučarskih tekov, od tega leta dalje pa je dobila tudi formalizirano biatlonsko tekmovanje.

====Leto 1966 – biatlon postane državno prvenstvo====

Leta 1966 je bil v Dražgošah izveden '''državno prvenstvo v biatlonu'''. Proga je bila dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča. V časopisnem viru Gorenjskega glasa je prvič omenjeno tretje državno prvenstvo v biatlonu, čeprav prejšnji pregledani viri tega poimenovanja niso izrecno navajali.

Poleg državnega prvenstva v biatlonu je potekal patruljni tek oziroma ponovno poimenovan patrolni tek, na katerem so sodelovale republiške reprezentance in ekipe JLA, starejši člani in mladinci pa so tekli na 10 kilometrov.

Pomembno spremembo je doživelo tudi tekmovanje šolske mladine. Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol je bilo leta 1966 spremenjeno: v smučarskih tekih so opustili streljanje, dodali pa tekmovanja v slalomu in skokih. Poimenovanje tekmovanja takrat še ni bilo povsem enotno.

====Leto 1967 – prvi večji finančni problem====

Leta 1967 je bila prireditev vključena v proslave 25-letnice vstaje. Pomembno mesto je dobilo tudi tradicionalno smučarsko tekmovanje osnovnošolske mladine v Lancovem, ki ga je odprl narodni heroj Anton Dežman – Tonček.

Istega leta se je prvič resneje pokazal problem financiranja. Skupščina občine Škofja Loka je sklenila, da bo prireditev financirala v tolikšni meri kot druge gorenjske občine, vendar druge občine niso pokazale dovolj zanimanja, zato je bilo praznovanje okrnjeno.

Neposredna posledica finančnih težav je bila odpoved sankaških tekem in nočnega slaloma. Pri obeh je v virih kot razlog izrecno navedeno, da ni bilo denarja.

To je pomemben podatek za razumevanje nadaljnjega razvoja: posamezne discipline niso izginjale samo zaradi vremena ali spremembe športnih interesov, ampak tudi zaradi finančnih možnosti organizatorjev.

====Leto 1968 – ponovna širitev programa====

Leta 1968 so prireditve potekale skoraj deset dni in so vključevale nočni slalom v Železnikih, tek na smučeh v Dražgošah, slalom, smučarske teke in biatlon v Lancovem pri Radovljici, smučarske skoke v Kropi, nočne sankaške tekme v Selcih in tekmovanja tabornikov pri Bičkovi skali.

Program so dopolnjevale žalna komemoracija s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, slavnostna akademija v Dražgošah ter srečanje nekdanjih borcev v Železnikih.

V tem obdobju je prireditev že izrazito povezovala različne kraje Gorenjske. Posamezne športne discipline niso bile skoncentrirane v Dražgošah, temveč so se odvijale v Železnikih, Lancovem, Kropi, Selcih in drugod. Dražgoše so ostajale osrednje spominsko središče, športni program pa je imel regionalni značaj.

====Leto 1969 – ureditev financiranja in vrhunec športne razvejanosti====

Do začetka šestdesetih let so stroške prireditev pokrivale vse gorenjske občine, po ukinitvi okrajev pa se je finančna podpora zmanjšala in organizatorji so se prvič resneje soočili z vprašanjem financiranja. Opozarjali so, da bi brez širše podpore lahko dolgoletna tradicija zamrla, zato so si prizadevali, da bi pri financiranju ponovno sodelovale vse gorenjske občine.

Leta 1969 je bil določen ključ financiranja: občina Škofja Loka naj bi pokrila 50 odstotkov vseh stroškov, Kranj 15 odstotkov, Radovljica 15 odstotkov, Jesenice 10 odstotkov in Tržič 10 odstotkov.

Ta ureditev kaže, da je prireditev postala '''gorenjski projekt''', pri katerem je sodelovalo več občin.

Program leta 1969 je bil izredno širok. Vključeval je tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem, meddruštveni nočni slalom v Železnikih, peto republiško prvenstvo v biatlonu v Dražgošah, patruljne teke oziroma tekmovanje smučarskih patrulj, tekmovanje veteranov v tekih, meddruštvene smučarske skoke v Kropi, meddruštvene nočne sankaške tekme in sankaške tekme naslednji dan v Selcih ter pohod tabornikov k Bičkovi skali.

Ob športnem programu so se še naprej razvijale dejavnosti za mladino, med njimi tradicionalna osnovnošolska smučarska tekmovanja in literarni natečaj Partizanska zgodba. Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je leta 1969 pripravil sprejem za deset nagrajenih mladih avtorjev z osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voranca ter jih nagradil s knjižnimi deli, najboljše prispevke pa sta objavila časnik Železar in jeseniški radio.

==SEDEMDESETA LETA – MNOŽIČNOST, TERITORIALNA OBRAMBA IN VOJAŠKO-ŠPORTNI RAZVOJ (1970–1979)==

===Začetek sedemdesetih let – povezovanje športa, vzgoje in vojaške tradicije===

V začetku sedemdesetih let je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dokončno postala ena najpomembnejših spominsko-športnih prireditev na Gorenjskem. Organizatorji so se zavedali, da zgolj klasične komemoracije in spominska zborovanja ne zagotavljajo več trajnega prenosa zgodovinskega spomina, zato so iskali nove oblike, ki bi bile bližje mladim. Zimskošportna tekmovanja, pohodi in aktivno vključevanje mladih so se pokazali kot uspešna pot povezovanja spomina na dražgoško bitko s športom, vzgojo in druženjem.

Posebno pozornost so namenjali vzgojnemu delu. V okviru prireditve so nadaljevali z literarnim natečajem Partizanska zgodba, v katerem so sodelovali učenci osnovnih in srednjih šol. Nagrajeni mladi avtorji so se srečevali s pisatelji in ustvarjalci, med njimi s Tonetom Svetino in Ivom Šubicem. Organizatorji so želeli, da mladi zgodovine ne bi spoznavali le skozi govore in spominske slovesnosti, temveč tudi skozi ustvarjalno delo, osebna pričevanja in lastno sodelovanje pri ohranjanju spomina.

===Leto 1970 – zelo širok športni program===

Leta 1970 je bil v Dražgošah izveden že VII. državno prvenstvo v biatlonu. Poleg tega so bili na programu meddruštveni nočni slalom v Železnikih, patruljni teki oziroma smučarske patrulje v Dražgošah, sankaška tekma v Selcih, meddruštveni smučarski skoki v Kropi in Gorenji vasi ter tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu na Lancovem.

Patruljni teki so bili razdeljeni v številne kategorije: patrulje brez razreda, mlajši člani, starejši mladinci z razredom in brez razreda, teritorialne enote, mlajši mladinci ter posamezne kategorije mladink, veteranov in članic.

Takšna razvejanost kaže, da je patruljno tekmovanje že pred ustanovitvijo formalnega prvenstva Teritorialne obrambe imelo izrazito večnivojsko in večkategorijsko strukturo.

===Leto 1971 – začetek novega obdobja Teritorialne obrambe===

Leta 1971 je bil program še vedno zelo širok. Potekali so meddruštveno sankaško tekmovanje, tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nočni slalom, meddruštveni smučarski skoki, tekmovanje Teritorialne obrambe v smučarskih tekih, VII. republiško prvenstvo v biatlonu ter patruljni teki in teki veteranov.

Biatlon, patruljni teki in teki veteranov so bili zaradi mednarodnih tekov v Bohinju prestavljeni za en teden. Tudi ta podatek kaže, da se je prireditev vse bolj povezovala z večjim športnim koledarjem in ni več delovala kot povsem izoliran lokalni dogodek.

Leto 1971 pa je pomembno predvsem zaradi institucionalne spremembe. Republiški štab Teritorialne obrambe je sprejel predlog pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za Gorenjsko, da se v Dražgošah organizira vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih.

S tem se je začel proces, v katerem se je prvotni patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice postopoma razvil v samostojno prvenstvo Teritorialne obrambe.

Prvo takšno prvenstvo je potekalo leta 1972.

===Leto 1972 – vrhunec množičnosti in začetek prvenstva TO===

Ob tridesetletnici dražgoške bitke leta 1972 je prireditev dosegla nov vrh. Na osrednji proslavi in športnih tekmovanjih je sodelovalo več kot 1200 udeležencev, med njimi tudi tekmovalci iz drugih jugoslovanskih republik.

Dražgoše so se v tem času že uveljavile kot pomemben prostor srečevanja nekdanjih borcev, mladine, športnikov in širše javnosti. K uspešni izvedbi slovesnosti je poleg civilnih organizatorjev pomembno prispevala tudi vojska, ki je pomagala z opremo in izkušnjami pri organizaciji. Ugodne snežne razmere in jasen zimski dan so dodatno pripomogli k uspehu športnega dela prireditve.

Ob slovesnosti so udeležencem dražgoške bitke in nagrajencem literarnih tekmovanj predstavili tudi drugo, dopolnjeno izdajo knjige Ivana Jana o dražgoški bitki. Kulturni program so sooblikovali tudi dijaki škofjeloške gimnazije.

Organizatorji pa so ob uspehu prireditve opozarjali tudi na nekatere težave – predvsem težaven dostop do Dražgoš, pomanjkanje parkirnih površin in omejen prostor za večja zborovanja. Kljub temu je prireditev potrjevala, da je mogoče spominski dogodek uspešno povezati z množično športno in kulturno manifestacijo.

Leta 1972 je bilo prvič izvedeno '''smučarsko patruljno tekmovanje za prvenstvo enot Slovenije oziroma Teritorialne obrambe'''. Poleg njega so v Dražgošah potekali odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti, smučarska patruljna tekmovanja športnih in družbenih organizacij Slovenije, smučarsko patruljno tekmovanje ekip republik ter solo teki članic, starejših in mlajših mladink ter veteranov.

To je pomenilo novo stopnjo razvoja: patruljni tek ni bil več samo ena izmed športnih disciplin, temveč je dobival '''poseben vojaški in institucionalni pomen'''.

===Leto 1973 – širitev vojaških tekmovanj in vpliv vremena===

Leta 1973 je bilo zaradi muhastega vremena prvotno izvedbo treba odpovedati oziroma prestaviti. Prireditev je bila nato izvedena v februarju.

Na programu so bili sankaško tekmovanje v Selcih, tekmovanje patrulj v Dražgošah, prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti, tek slepih tekačev, smučarski skoki, državno in republiško prvenstvo v biatlonu ter tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol v tekih in veleslalomu.

Leta 1973 je bilo v okviru prireditve izvedeno tudi tekmovanje slepih tekačev. S tem se je pokazal vključujoč značaj športnega programa, ki ni bil namenjen samo vojaškim ekipam in registriranim športnikom.

===Leto 1974 – jugoslovanski memorialni pomen===

Leta 1974 so se dražgoškega memoriala udeležili tudi slepi smučarji, kar je še dodatno poudarilo vključujoč značaj prireditve. Organizatorji so se tisto leto soočili z velikimi težavami zaradi pomanjkanja snega, saj še nekaj dni pred začetkom ni bilo gotovo, ali bo tekmovanja sploh mogoče izpeljati. Kljub neugodnim razmeram je prireditveni odbor prireditev uspešno izvedel in si prislužil priznanje udeležencev.

Na športnem področju je bilo leta 1974 izvedeno 10. republiško prvenstvo v biatlonu, ki je veljalo tudi za tekmovanje za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal oziroma Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita. 

Patruljno tekmovanje se je še naprej širilo. Vključevalo je enote JLA, partizanske enote Slovenije in milico, hkrati pa je bilo razdeljeno na tekmovanje športnih in družbenih organizacij, tekmovanje republiških reprezentanc ter solo teke in teke veteranov.

V širši program prireditve so se vključevali tudi škofjeloški taborniki. Že četrto leto zapored so pripravili tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice, ki je bilo namenjeno preverjanju orientacijskih spretnosti, vzdržljivosti in znanja mladih. Tokratno tekmovanje je privabilo rekordno število udeležencev – na startu se je zbralo kar 27 ekip iz skoraj vse Slovenije. Zaradi velikega števila tekmovalcev se je tudi slavnostna razglasitev rezultatov zavlekla za več kot eno uro.

===Leto 1975 – prireditev postane jugoslovanski memorial in množična manifestacija===

Leta 1975 je prireditev postala del Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala, ki je potekal pod pokroviteljstvom generala armade Nikole Ljubičića. Organizatorji so pričakovali več kot 4000 tekmovalcev in udeležencev pohodov, kar je potrjevalo, da je prireditev prerasla regionalne okvire.

Program se je še razširil. Prvič je bil vključen mednarodni biatlon, v katerem so sodelovale tudi tuje reprezentance. Poleg tega so se prireditve udeležili rezervni vojaški starešine, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in Teritorialne obrambe, taborniki, planinci, sindikalne organizacije ter številna druga društva.

Na programu so bili mednarodno tekmovanje v biatlonu, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, tekmovanje v veleslalomu, smučarski skoki, sankaško tekmovanje, tekmovanje patrulj PE, TO, JLA in milice, tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod ter več množičnih pohodov.

Organizirani so bili pohod članov ZZB NOV in mladine s prapori, pohod članov sindikalnih organizacij in pohod šolske mladine.

Prav leta 1975 se tako zelo jasno pokaže nova značilnost prireditve: športna tekmovanja so še vedno pomembna, vendar jih dopolnjujejo množični pohodi, orientacijska tekmovanja, vojaško-športne discipline, delo z mladino in različne organizacije.

===Leto 1976 – sneg spremeni program===

Leta 1976 je bilo geslo prireditve '''Dan Cankarjevega bataljona'''. Posebna pozornost je bila namenjena pohodnim oblikam.

Republiško prvenstvo v biatlonu, ki je bilo vključeno tudi v okvir tekmovanj za Jugoslovanski memorialni pokal, je bilo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico. Smučarsko patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe, ekip JLA, milice in občinskih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin je potekalo na Kropi, veleslalom za cicibane pa je bil iz Železnikov prestavljen na Soriško planino.

Zaradi pomanjkanja snega so odpovedala tekmovanja na Lancovem, Poljanah, smučarski skoki v Kropi in tekmovanja v Rudnem. Organizatorji so zato dali večji poudarek pohodnim oblikam.

Leto 1976 je eden najbolj jasnih primerov, kako je '''vreme neposredno vplivalo na vsebinsko razmerje med športnim in spominskim delom prireditve'''. Ko zimska športna tekmovanja niso bila mogoča, je bilo mogoče večji del programa preusmeriti v pohode.

===Leto 1977 – konec biatlonskega prvenstva v Dražgošah===

Leta 1977 je bila prireditev povezana s številnimi jubileji: 40-letnico prihoda Tita na čelo Komunistične partije, 85-letnico njegovega rojstva in 35-letnico dražgoške bitke.

Na programu so bili republiško prvenstvo v biatlonu in tekmovanje za Jugoslovanski smučarski memorialni pokal, veleslalom za cicibane in cicibanke, tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu učencev in učenk športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske, VI. smučarsko tekmovanje enot Teritorialne obrambe, Jugoslovanske armade, TO ZSMS in milice, tekmovanje tabornikov, smučarski skoki ter veleslalom za pionirje.

Prav leto 1977 pa je za zgodovino biatlona pomembna prelomnica. Zaradi '''slabe organizacije in slabih pogojev proge je bilo prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno'''. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal.

Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah.

To pomeni, da se po približno dvanajstih letih razvoja biatlonskega tekmovanja ena najpomembnejših športnih linij prireditve zaključi oziroma se iz Dražgoš umakne.

===Konec sedemdesetih let – postopno krčenje klasičnih disciplin===

Leta 1978 je bilo pomanjkanje snega ponovno pomemben dejavnik. Sankaško tekmovanje je odpadlo. Tekmovanje gorenjskih osnovnih in srednjih šol v smučarskih tekih in veleslalomu je bilo prestavljeno z Lancovega na Koblo. Tekmovanje v tekih je odpadlo. Smučarski tek za Jugoslovanski pokal je bil izveden na Starem vrhu, patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe na Prtovču, orientacijski tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS pa v Kropi.

Leta 1979 so bili na programu smučarski skoki, veleslalom za cicibane in cicibanke, veleslalom za pionirje, smučarski tek za mladince, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, patruljno tekmovanje enot TO, JLA in milice ter orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS.

V tem obdobju je opazno postopno zmanjševanje števila klasičnih športnih disciplin. Biatlon kot državno oziroma republiško prvenstvo izgine, posamezne discipline se pojavljajo bolj ali manj glede na razmere, večji pomen pa dobivajo patruljna tekmovanja, smučarski teki in orientacijske oblike.

==OSEMDESETA LETA – VRHUNEC MNOŽIČNOSTI IN PRILAGAJANJE VREMENSKIM RAZMERAM (1980–1989)==

===Osemdeseta leta – vrhunec množičnosti===

V osemdesetih letih je prireditev Po stezah partizanske Jelovice dosegla vrhunec razvoja. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji, ki je povezovala pohode, smučarska tekmovanja, veteranska srečanja in kulturne programe.

Vsako leto so se v Dražgošah srečevali nekdanji borci, mladina, športniki, planinci, taborniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije. Po podatkih organizatorjev se je prireditve vsako leto udeleževalo med 4.000 in 5.000 ljudi. V ospredju posameznih izvedb niso bile več večje vsebinske spremembe, temveč predvsem rast udeležbe, jubileji, posebni dogodki in prilagajanje razmeram.

Leta 1980 je prireditev potekala dva dni. V soboto so bila na programu športna tekmovanja, v nedeljo pa pohodi in osrednja spominska slovesnost pri spomeniku v Dražgošah. Športne prireditve so potekale pod geslom Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo, ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja.

Posebnost tega leta je bilo srečanje nekdanjih pripadnikov Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda na Češnjici, kjer so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli borci. Dražgoše je obiskala tudi delegacija ameriških vojnih veteranov, kar je dodatno opozorilo na širši pomen kraja kot prostora zgodovinskega spomina.

Športni program je vključeval smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, veleslalom za cicibane, sankaško tekmovanje, smučarsko prvenstvo TO SR Slovenije za enote TO, JLA in milice, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS ter množični smučarski tek, katerega organizator je bil Smučarski klub Triglav iz Kranja.

Leta 1981 je pomemben del športnega programa predstavljalo '''10. odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih'''. Tekmovanje je poleg športnega značaja ohranjalo tudi povezavo z vojaško tradicijo in spominom na partizanske pohode.

===Leto 1982 – jubilej in koncentracija prireditve na en dan===

Jubilejna 25. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bila leta 1982 posvečena 40. obletnici dražgoške bitke in je bila hkrati zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loke.

Leta 1982 se je zgodila pomembna organizacijska sprememba: '''prvič so vsa tekmovanja potekala v nedeljo in je bilo vse dogajanje skoncentrirano na en dan'''.

Na programu so bili 11. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, smučarski tek Smučarskega kluba Triglav, smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal, sankaško tekmovanje in patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

Ob jubileju so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah. Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev.

Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca – Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca – Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana – Tončka in Lojzeta Kebeta.

Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj.

Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič.

Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 dalje nosil ime Pokal maršala Tita.

Ob jubileju so se odprle tudi razprave o nadaljnjem razvoju prireditve. Organizatorji in dolgoletni udeleženci so opozarjali, da je treba program vsebinsko dopolnjevati in ga približati mlajšim generacijam. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina.

V istem obdobju je bila v javnosti ponovno izpostavljena tudi nedokončana filmska nadaljevanka Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo sprožala vprašanja o zgodovinski verodostojnosti, organizaciji in financiranju projekta.

===Leto 1983 – prilagajanje razmeram na terenu===

Leta 1983 so med pomembnejšimi tekmovanji izstopali tek za Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita ter patruljno tekmovanje Teritorialne obrambe.

Prireditev je bila vse bolj odvisna od snežnih razmer. Patruljno prvenstvo je bilo v Dražgošah izvedeno celo '''v suhem, brez smuči'''. Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden v Dražgošah, vendar so organizatorji opozarjali, da bi v primeru pomanjkanja snega start prestavili pod Bičkovo skalo. Pri sankaškem tekmovanju ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva. Tudi množični smučarski tek Smučarskega kluba Triglav je bil zaradi premalo snega predviden na Jezerskem, vendar za izvedbo v virih ni objavljenih rezultatov.

V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta.

Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci naj bi traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bi še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo.

Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja.

Leto 1980 je zaznamovala tudi razprava o nedokončanem televizijskem projektu Dražgoška bitka, pri katerem so se pojavila vprašanja zgodovinske verodostojnosti, financiranja in sodelovanja nekdanjih borcev.

===Leto 1984 – nadaljevanje prilagajanja===

Leta 1984 je bilo izvedeno 13. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, v katerem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice.

Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil predviden na Slemenu, vendar rezultati niso objavljeni, zato ni mogoče zanesljivo potrditi izvedbe. Prav tako je bilo predvideno sankaško tekmovanje v Dolenji vasi, vendar tudi zanj ni objavljenih rezultatov.

Smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil predviden na Dražgoški oziroma pri Bičkovi skali, z možnostjo prestavitve na Jelovico v primeru pomanjkanja snega. Patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS je potekalo v Kropi.

Leto 1984 tako potrjuje trend, da se je del tradicionalnega športnega programa ohranjal, vendar je bila izvedba številnih disciplin vedno bolj odvisna od snega in terenskih pogojev.

===Leto 1985 – postopno izginjanje sankanja===

Leta 1985 je bilo izvedeno 14. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. V njem so tekmovale patrulje TO, JLA in milice.

Veleslalom za cicibane in cicibanke je bil ponovno izveden v Dražgošah oziroma na Slemenu. Potekal je tudi Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

Pomembno je, da leta 1985 ni več omenjenega sankaškega tekmovanja. V prejšnjih letih je bilo še napovedano, vendar brez objavljenih rezultatov, zato se leto 1985 lahko šteje kot zadnje leto, v katerem je sankaško tekmovanje še zanesljivo zajeto v širšem časovnem razponu, nato pa iz programa izgine.

===Leto 1986 – ponovna dvodnevna izvedba===

Leta 1986 je prireditev ponovno potekala tudi v soboto. Izvedeno je bilo 15. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, veleslalom za cicibane in cicibanke, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal ter 11. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

Po koncentraciji celotnega programa na nedeljo leta 1982 se je torej leta 1986 znova vzpostavil bolj razpršen časovni okvir prireditve.

===Leto 1987 – težke zimske razmere===

Leta 1987 so bili pogoji za tekmovanja zelo težki. Stalno je snežilo, pihal je veter in bilo je zelo mrzlo.

Kljub temu je bilo izvedeno 16. smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Tekmovanje je bilo zaradi razmer izvedeno na Jelovici.

Veleslalom za cicibane in cicibanke je potekal na Slemenu v Dražgošah, Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal pa na Kamnitniku za Škofjo Loko. V Kropi je potekalo 12. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

Leto 1987 kaže, da organizatorji kljub zelo slabim razmeram niso želeli odpovedati osrednjih tekmovanj, temveč so jih po potrebi prestavili na druge lokacije.

===Leto 1988 – leto brez snega===

Leta 1988 snega ni bilo.

Kljub temu je bilo izvedeno 17. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih. Prvenstvo je bilo izvedeno na Jelovici.

Veleslalom za cicibane in cicibanke na Slemenu v Dražgošah je zaradi pomanjkanja snega odpovedal. To je pomemben trenutek za razvoj veleslaloma, saj je bilo tekmovanje nato ponovno organizirano šele leta 1999.

Jugoslovanski smučarski pokal Maršala Tita oziroma smučarski tek za Jugoslovanski smučarski spominski pokal je bil izveden na Pokljuki, patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS pa v Kropi.

Leto 1988 je tako eden najbolj očitnih primerov, ko je pomanjkanje snega neposredno povzročilo odpoved klasične discipline in prestavitev drugih tekmovanj na primernejše lokacije.

===Leto 1989 – stabilizacija pred velikim političnim prelomom===

Leta 1989 je bilo vreme v Dražgošah zelo lepo, zato je bilo 18. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije izvedeno v Dražgošah.

V Kropi je potekalo 14. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

V primerjavi s šestdesetimi in sedemdesetimi leti je bil program precej ožji. Izginili so biatlon, smučarski skoki, sankaške tekme, šolska tekmovanja in številne druge discipline. V ospredju sta ostajali predvsem patruljna oziroma vojaško-športna tradicija in množični spominski del prireditve.

==DEVETDESETA LETA – POLITIČNI PRELOM, OSAMOSVOJITEV IN NASTANEK NOVEGA MODELA (1990–1999)==

===Leto 1990 – zadnje obdobje starega sistema===

Leta 1990 je bilo izvedeno 19. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih ter 15. patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

29. decembra 1989 je umrl Ive Šubic, kar je pomemben kulturni in osebni dogodek za širši krog ljudi, povezanih s prireditvijo.

Leto 1990 predstavlja zadnje celotno obdobje, ko je prireditev še potekala v okviru starega jugoslovanskega političnega in organizacijskega sistema.

===1991 – politični prelom in začetek novega športnega programa===

Leta 1991 je bila udeležba na prireditvi bistveno manjša, približno 1000 ljudi. Vreme je bilo deževno in sneženo.

Izvedeno je bilo 20. odprto smučarsko prvenstvo ženskih in moških patrulj Teritorialne obrambe SR Slovenije. Na tekmovanje je bila povabljena tudi JLA, vendar ni sodelovala.

Ta podatek ima posebno težo. Do takrat je bila JLA desetletja sestavni del vojaško-športnega programa. Leta 1991 pa se je zaradi političnih sprememb njena vloga v prireditvi končala.

Hkrati se je pojavil nov šport – '''dirka gorskih kolesarjev''', ki je potekala iz Nemilj.

To je začetek novega obdobja, v katerem se poleg tradicionalnih vojaških in zimskih disciplin pojavljajo civilne rekreativne športne vsebine.

===1992 – osamosvojitev Slovenije in prilagoditev programa===

Leta 1992 je bilo vreme pomladno in snega ni bilo. Kljub temu je bilo izvedeno 21. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, vendar ne več v Dražgošah, temveč na Pokljuki.

Poleg njega je bila predvidena tekma rekreativnih kolesarjev. Pojavili so se tudi jadralni padalci, vendar tekmovanja kljub razpisom in željam organizatorjev niso izvedli, ker se nekateri udeleženci niso želeli udeležiti prireditve.

Leto 1992 tako kaže dvojni proces: tradicionalno patruljno tekmovanje se ohranja v novem slovenskem državnem okviru, hkrati pa se program odpira novim športom.

===1993 – širitev rekreativnega in mladinskega programa===

Leta 1993 je bilo izvedeno 22. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki.

Izvedena je bila tudi rekreativna tekma gorskih kolesarjev, ki je potekala v smeri Dražgoš iz Nemilj in Češnjice.

Poleg tega je bilo organizirano orientacijsko tekmovanje tabornikov z nazivom '''Glas Jelovice'''.

Tako se je po osamosvojitvi znova vzpostavljala povezava med prireditvijo, mladino, orientacijo, rekreacijo in spominskimi potmi.

===1994 – novi športi in širjenje programa===

Leta 1994 so pohodniki poročali o veliko blata, kar ponovno kaže na vpliv vremenskih in terenskih razmer.

Izvedeno je bilo 23. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku na Pokljuki.

Program so dopolnili dve kegljaški tekmovanji in rokometni turnir. Kegljaški tekmovanji sta potekali že pred nedeljsko osrednjo prireditvijo.

To je pomembna vsebinska sprememba: prireditev ni več vezana samo na zimske športe. Postaja širša športno-rekreativna manifestacija.

===1995 – utrjevanje novega modela===

Leta 1995 je bilo izvedeno 24. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku, ki je potekalo na Pokljuki v soboto.

Poleg njega sta bili izvedeni dve kegljaški tekmovanji – eno v Kamniku kot regijsko tekmovanje in drugo v Železnikih.

Tako se športni program vse bolj razporeja na več krajev in več dni.

===1996 – Slovenska vojska in mednarodna udeležba===

Leta 1996 je bila ustanovljena '''Gorska šola Slovenske vojske'''. To je neposredno vplivalo na razvoj patruljnega tekmovanja.

Izvedeno je bilo 25. odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije v patruljnem teku z '''mednarodno udeležbo'''.

Mednarodna udeležba pomeni novo razvojno stopnjo. Nekdanje jugoslovansko vojaško tekmovanje je postalo slovensko vojaško tekmovanje, ki se je začelo odpirati tudi sodelovanju tujih enot s podobnimi nalogami in tradicijami.

Poleg prvenstva je potekalo kegljaško tekmovanje.

===1997 – patruljno tekmovanje postane prvenstvo Slovenske vojske in policije===

Leta 1997 je bilo zaradi hudega žledoloma organizacijsko zahtevno obdobje.

Tekmovanje se je preimenovalo v '''26. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''.

To poimenovanje je pomembno, saj jasno pokaže institucionalno spremembo. Teritorialne obrambe ni več; nosilca tekmovanja postajata Slovenska vojska in slovenska policija.

Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Kegljaško tekmovanje se je odvijalo več dni – v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču.

===1998 – nadaljevanje mednarodnega prvenstva===

Leta 1998 je bilo izvedeno 27. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo.

Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto, organiziralo pa ga je 3. Pokrajinsko poveljstvo Slovenske vojske za Gorenjsko.

Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo več dni, v Železnikih, Škofji Loki in Tržiču.

S tem se potrjuje proces, ki se je začel že v začetku devetdesetih let: patruljno tekmovanje se vse bolj organizacijsko odmika od prvotnega organizacijskega jedra prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postaja samostojna vojaška športna prireditev, ki pa še vedno ohranja spominsko povezavo z Dražgoško bitko.

===1999 – vračanje nekaterih športnih vsebin===

Leta 1999 je bilo izvedeno 28. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo.

Poleg prvenstva je bil izveden tudi smučarski tek veteranov.

Kegljaško tekmovanje se je nadaljevalo, ponovno pa se je pojavil tudi slalom za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah.

Po večletnem premoru se je tako začelo vračati tudi nekaj neposrednejših športnih vsebin za otroke.

==2000–2026 – PREOBLIKOVANJE PRIREDITVE IN OHRANJANJE POHODNIŠKE TRADICIJE==

Leta 2000 je bilo izvedeno '''29. odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo'''. Prvenstvo je potekalo na Pokljuki v soboto. Poleg njega je bil izveden rekreacijski smučarski tek v Dolenji vasi, kegljaško tekmovanje ter veleslalom za šolske in predšolske otroke v Dražgošah.

Po letu 2004 se športna tekmovanja, ki so bila dolga desetletja pomemben spremljevalni del prireditve Po stezah partizanske Jelovice, v razpoložljivih virih pojavljajo vse redkeje. Leta 2004 je še potekalo 33. smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije, za leto 2005 pa v pregledanem gradivu ni podatkov o izvedenih tekmovanjih v okviru prireditve, leta 2006 pa tekmovanja ob prireditvi niso več omenjena. Patruljni tek se je nato nadaljeval na Pokljuki pod organizacijo Slovenske vojske. Tekmovanje je še naprej povezovalo pripadnike Slovenske vojske in policije, pozneje pa tudi Civilne zaščite. Pomembno je, da so se ga še naprej udeleževali tudi borci in veterani, ki so nastopali v svojih posebnih kategorijah. Leta 2014 so se v svoji kategoriji pomerili veterani NOB, veterani vojne za Slovenijo in policijski veterani, leta 2018 pa so bili posebej navedeni tudi člani Zveze borcev za vrednote NOB, za katere je bila razpisana kategorija borcev.

S tem se je zaključilo pomembno obdobje, v katerem je prireditev poleg spominskega in družbenega značaja združevala tudi številne športne discipline ter povezovala rekreativce, športnike, pripadnike vojaških in drugih organizacij ter širšo javnost. '''Športni del prireditve se je postopoma ločil od osrednje prireditve, medtem ko so pohodi ostali njena temeljna in najbolj prepoznavna vsebina'''. Prav pohodniški del je tudi v naslednjih letih ohranjal množičnost prireditve ter njeno povezanost s spominom na dražgoške dogodke in širši prostor Jelovice. Svoj prispevek so ohranjali tudi kolesarji, ki so do leta 2020 organizirano prihajali v Dražgoše iz kranjske smeri.

==Razvoj posameznih tekmovanj==

Če celotno zgodovino pogledamo še po posameznih disciplinah, se pokažejo zelo različne razvojne poti.

===Patruljni tek Po stezah partizanske Jelovice===

Osnovno tekmovanje je nastalo leta 1958 kot '''patrolni pohod Po stezah partizanske Jelovice'''. Sprva je šlo za pohod smučarskih patrulj, v katerih so bili trije člani, vsi oboroženi z vojaškimi puškami.

Med letoma 1958 in 1960 se uporablja izraz '''patrolni tek''', nato se v prvi polovici šestdesetih let postopoma uveljavi izraz '''patruljni tek'''. Tekmovanje je bilo namenjeno različnim kategorijam: veteranom, družbenim in športnim organizacijam, republiškim ekipam oziroma reprezentancam ter ekipam JLA, pozneje tudi TO in milice.

Od leta 1968 dalje se patruljna tekmovanja vedno bolj razcepijo na več uradnih kategorij.

Leta 1971 je republiški štab Teritorialne obrambe sprejel predlog za vsakoletno smučarsko prvenstvo slovenskih teritorialcev v patruljnih tekih, prvo prvenstvo pa je bilo izvedeno leta 1972.

===Smučarsko prvenstvo enot Teritorialne obrambe===

Druga razvojna linija se začne leta 1972.

Tekmovanje je skozi čas spreminjalo uradna poimenovanja: od tekmovanja teritorialnih enot, smučarskega patruljnega tekmovanja za prvenstvo enot Slovenije in smučarskega prvenstva TO SR Slovenije do smučarskega prvenstva enot TO SR Slovenije v patruljnih tekih.

V začetku so sodelovale TO, JLA in milica, tekmovanja pa so postajala vse bolj množična. Postopoma so se odpirala tudi ženskam.

Leta 1991 JLA ni več sodelovala, čeprav je bila povabljena. Po osamosvojitvi se je tekmovanje preoblikovalo v odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije.

Leta 1996 se je začela mednarodna udeležba. Pomemben razlog je bila ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske, ki je omogočila oziroma spodbudila sodelovanje tujih enot s podobnimi nalogami.

Od leta 1997 se tekmovanje pojavlja kot odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo.

V devetdesetih letih se je tekmovanje vedno bolj organizacijsko odmikalo od prvotnih organizatorjev prireditve Po stezah partizanske Jelovice in postajalo tekmovanje pod organizacijo Slovenske vojske, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko.

===Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti===

Prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti se pojavi leta 1972 kot '''odprto smučarsko prvenstvo v patruljnih tekih Ljubljanske armadne oblasti''', leta 1973 pa kot prvenstvo Ljubljanske armadne oblasti.

Omenjeno je samo v letih 1972 in 1973. Na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je šlo za samostojno tekmovanje ali za eno od kategorij oziroma del širšega patruljnega tekmovanja.

===Posamični smučarski tek===

Posamični smučarski tek se pojavi leta 1959 s tekom na 14 kilometrov, nato se leta 1961 in v naslednjih letih pojavlja kot tek na 15 kilometrov oziroma tek posameznikov.

Tekmovanje je potekalo vzporedno s patruljnimi teki vse do leta 1965.

Leta 1965 je bila uvedena nova disciplina – moderni zimski dvoboj oziroma biatlon. Zaradi tega so bila tekmovalna pravila prilagojena.

Pri tem je treba ločiti med podatki o državnem in republiškem prvenstvu. V preglednici je posebej opozorjeno, da se državno prvenstvo v biatlonu v virih pojavlja že pred letom 1965, vendar je šele v prispevku iz leta 1966 omenjeno, da je bilo leto 1966 tretje državno prvenstvo. Republiško prvenstvo v biatlonu pa je v tej zbirki prvič jasno navedeno leta 1965, nato pa je leta 1969 omenjeno kot peto republiško prvenstvo.

===Državno in republiško prvenstvo v biatlonu===

Biatlon se je v prireditvi pojavil leta 1965 kot smučarski biatlon. Nato se je tekmovanje razvilo v državno in republiško prvenstvo.

V letih 1966–1977 je bil biatlon eno osrednjih tekmovanj prireditve. Leta 1966 je bila proga dolga 20 kilometrov in je imela štiri strelišča.

Leta 1974 je 10. republiško prvenstvo v biatlonu veljalo tudi za Jugoslovanski memorialni smučarski pokal.

Leta 1976 je bilo prvenstvo zaradi pomanjkanja snega prestavljeno z Dražgoš na Jelovico.

Leta 1977 je zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge prvenstvo Republike Slovenije v biatlonu razveljavljeno. Tekmovanje je štelo le kot tekma posameznikov in za Jugoslovanski tekaški memorialni pokal.

Po letu 1977 v pregledanih časopisnih prispevkih ni več omembe državnega oziroma republiškega prvenstva v biatlonu v Dražgošah.

===Memorial Tomaža Godca===

Memorial Tomaža Godca se pojavi v letih 1961 in 1962 kot smučarski oziroma štafetni tek.

Tekmovanje je potekalo v Bohinju za člane in mladince. O njem je v razpoložljivih virih manj podatkov, zato njegovega nadaljnjega razvoja ni mogoče zanesljivo rekonstruirati.

===Jugoslovanski memorialni smučarski pokal===

Jugoslovanski memorialni smučarski pokal se v časopisnih virih jasno pojavi leta 1974. Včasih je bil poimenovan tudi Jugoslovanski smučarski spominski pokal.

Tekmovanje je potekalo po različnih krajih Jugoslavije, ki so bili povezani z boji narodnoosvobodilnega boja, med njimi so bili Dražgoše, Mrkopalj, Igman, Zlatibor, Žabljak in Mavrovo.

Včasih je bilo tekmovanje povezano z državnim oziroma republiškim prvenstvom v biatlonu. Pri posameznih izvedbah je navedeno, da je biatlonsko tekmovanje štelo tudi za memorialni pokal.

Časopisni viri ga zadnjič omenjajo leta 1988. V knjigi Vrh v Dražgošah pa Ivo Jan navaja drugačen časovni razpon, približno od leta 1970 do 1989. Zato je pri končnem zgodovinskem zapisu varneje zapisati, da je v časopisnih virih zadnjič izpričan leta 1988, medtem ko drug vir navaja daljše obdobje.

Patrolno oziroma orientacijsko tekmovanje ZRVS in ZSMS

Tekmovanje se prvič pojavi leta 1975 kot '''tekmovanje ekip ZRVS za orientacijski pohod''', nato kot orientacijsko tekmovalni pohod moštev ZRVS in ZSMS in nazadnje kot patrolno tekmovanje članov ZRVS in ZSMS.

V programu je bilo povezano z geslom '''Po poti heroja Kebeta'''.

V virih je zanesljivo izpričano od leta 1975 do 1990. Čeprav se v nekaterih sekundarnih navedbah pojavlja tudi leto 1991, je v časopisnih prispevkih zadnjič omenjeno in izvedeno leta 1990.

===Tekmovanje gorenjskih osnovnih šol===

Šolsko tekmovanje se začne leta 1961 kot okrajno pionirsko prvenstvo v smučarskih tekih.

Leta 1966 se vsebinsko spremeni: streljanje se opusti, dodata pa se slalom in skoki. Kasneje se poimenovanje spreminja v tekmovanje gorenjskih osnovnih šol v tekih in veleslalomu, nato v tekmovanje učencev in učenk gorenjskih osnovnih in srednjih šol.

Tekmovanje je bilo prvotno povezano z Lancovim.

Leta 1978 je bilo zaradi snežnih razmer oziroma organizacijskih pogojev prestavljeno z Lancovega na Koblo. V virih se nato pojavlja priprava na izvedbo, vendar zaradi premalo snega ni rezultatov in zato izvedbe ni mogoče zanesljivo potrditi.

Tekmovanje na Lancovem je bilo tako zadnjič zanesljivo izvedeno leta 1978.

===Veleslalom===

Veleslalom se prvič pojavi že leta 1959.

Skozi desetletja se je pojavljal v različnih oblikah in kategorijah: za člane, mladince, pionirje in cicibane. Pojavljala so se tudi nočna tekmovanja.

V osemdesetih letih se program zoži predvsem na cicibane, pozneje pa na cicibane in pionirje.

Leta 1983 in 1984 je bil veleslalom za cicibane in cicibanke sicer napovedan, vendar rezultati niso objavljeni, zato je mogoče sklepati, da je tekmovanje predvidoma odpadlo.

Leta 1985 je bilo tekmovanje ponovno uspešno izvedeno.

Leta 1988 je zaradi pomanjkanja snega ponovno odpadlo. Nato se veleslalom v pregledanih virih ne pojavlja vse do leta 1999, ko je bil organiziran za dečke in deklice prvega do četrtega razreda osnovne šole v Pusti dolini v Dražgošah.

Leta 2000 se veleslalom ponovno pojavi za šolske in predšolske otroke.

===Nočni slalom===

Nočni slalom se prvič pojavi leta 1962. Takrat je bil napovedan, vendar je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel.

V letih 1963–1969 se je nato redno pojavljal, v Železnikih.

Leta 1967 je zaradi pomanjkanja denarja odpovedan, leta 1968 pa se ponovno pojavi v programu.

V letu 1969 je poimenovan kot meddruštveni nočni slalom.

Zadnje izpričano leto izvedbe je 1974.

Smučarski skoki

Smučarski skoki so bili prvič vključeni leta 1961.

Potekali so na različnih lokacijah, predvsem v Kropi in Poljanah, v različnih kategorijah članov, mladincev in pionirjev.

Tekmovanje se je pojavljalo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta. Zaradi pomanjkanja snega so bili skoki v posameznih letih odpovedani, vendar se je disciplina večkrat ponovno pojavila.

V preglednici je kot zadnje leto izpričano leto 1979.

===Sankaška tekmovanja===

Sankaška tekmovanja so se pojavila leta 1960.

Tekmovanja so potekala na različnih lokacijah in v različnih kategorijah glede na vrsto sani. Nastopali so tekmovalci z navadnimi, samotežnimi in tekmovalnimi sanmi, v nekaterih letih tudi tekmovalci z dvosedi.

Sankanje je bilo skozi šestdeseta in sedemdeseta leta pomemben del športnega programa, vendar je bilo zelo odvisno od snega.

Leta 1960 in 1962 je zaradi pomanjkanja snega oziroma slabih vremenskih razmer odpadlo. Leta 1967 je bilo odpovedano zaradi pomanjkanja denarja.

V letih 1983 in 1984 je bilo sankaško tekmovanje sicer še napovedano, vendar ni objavljenih rezultatov, zato je njegova dejanska izvedba vprašljiva.

Od leta 1985 dalje sankaških tekmovanj v pregledanih virih ni več.

===Taborniška tekmovanja===

Taborniške vsebine so se v prireditvi pojavile že v šestdesetih letih.

Leta 1968 je bilo izvedeno taborniško tekmovanje pri Bičkovi skali. Leta 1974 je tradicionalno zimsko orientacijsko tekmovanje Glas svobodne Jelovice privabilo 27 ekip iz skoraj vse Slovenije.

Taborniške vsebine so se nadaljevale tudi v naslednjih letih. V preglednici je taborniško tekmovanje izpričano približno do leta 1977, vendar je pri njem treba upoštevati, da taborniške dejavnosti niso nujno vsako leto objavljene v časopisnih virih.

Po osamosvojitvi se je leta 1993 pojavilo novo orientacijsko tekmovanje tabornikov Glas Jelovice.

==Od športnega dogodka do množične spominske in rekreativne prireditve==

Celoten razvoj kaže, da Po stezah partizanske Jelovice nikoli ni bila zgolj športna prireditev.

Njena posebnost je bila prav v povezovanju različnih vsebin.

Prvi element je bil spomin na dražgoško bitko. Drugi je bil šport. Tretji je bila vzgoja mladine. Četrti pa vojaška oziroma predvojaška tradicija, ki je bila posebej močna v patruljnih tekih.

V petdesetih letih je bila v ospredju predvsem spominska in vzgojna funkcija. Leta 1958 je šport postal organiziran del prireditve. V šestdesetih letih je sledila velika športna širitev: patruljni teki, posamezni smučarski teki, biatlon, veleslalom, slalom, skoki, sankanje, šolska tekmovanja in taborniške aktivnosti.

Sredi šestdesetih let je prireditev dosegla tudi državno oziroma republiško raven z biatlonom.

V sedemdesetih letih se je močno povečala vojaška razsežnost. Nastanek prvenstva Teritorialne obrambe leta 1972 je ustvaril novo, samostojno razvojno linijo patruljnega tekmovanja.

Hkrati je prireditev postajala vse bolj množična. Poleg športnikov so prihajali borci, mladina, taborniki, planinci, sindikalne organizacije, rezervni vojaški starešine, pripadniki JLA in TO ter drugi obiskovalci.

Po letu 1975 so se množični pohodi in orientacijska tekmovanja še okrepili, medtem ko so nekatere klasične zimske discipline postopoma izginjale.

==Kaj je vplivalo na razvoj prireditve?==

Razvoj prireditve je mogoče razumeti kot preplet več dejavnikov.

===Spomin na Dražgoško bitko===

To je bil temelj celotne prireditve. Brez spominske tradicije ne bi nastala niti prvotna prireditev niti njena poznejša športna razsežnost.

===Predvojaška vzgoja in vojaška tradicija===

Že prva prireditev leta 1958 je vsebovala vojaške patrulje, orožje in ponazoritev dražgoške bitke. Ta tradicija je nato neposredno vodila v razvoj patruljnih tekov in pozneje prvenstva Teritorialne obrambe.

===Razvoj športa===

Vključevanje novih disciplin je prireditev širilo. Smučarski teki so pripeljali do biatlona, dodajali so se slalom, veleslalom, skoki in sankanje.

===Mladina===

Šolska tekmovanja, literarni natečaj Partizanska zgodba, srečanja s pisatelji, taborniška tekmovanja in pohodi so omogočili prenos spomina na mlajše generacije.

===Finančna sredstva===

Leta 1967 se je pokazalo, da je denar neposredno vplival na program. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev sta odpadla sankaško tekmovanje in nočni slalom.

Leta 1969 je bil zato določen sistem financiranja, v katerem je največji delež prevzela občina Škofja Loka, sodelovale pa so tudi druge gorenjske občine.

===Sneg in vreme===

To je bil eden najpomembnejših stalnih dejavnikov.

Pomanjkanje snega je povzročalo:

* odpovedi,
* prestavitve,
* spremembo lokacij,
* spremembo smučarskih tekmovanj v pohodne oblike,
* izvedbo na drugih območjih,
* v skrajnem primeru izvedbo brez smuči.

Najbolj izraziti primeri so leta 1960, 1962, 1976, 1978, 1983, 1988 in 1992.

===Organizacijska kakovost===

Leto 1977 je pomemben primer. Biatlonsko prvenstvo je bilo razveljavljeno zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge.

To kaže, da samo obstoj snega ni bil dovolj – potrebni so bili tudi ustrezni organizacijski in infrastrukturni pogoji.

===Politične spremembe===

Največja politična sprememba se je zgodila v začetku devetdesetih let.

Leta 1991 JLA ni več sodelovala. Po osamosvojitvi je bilo patruljno tekmovanje preoblikovano v prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, nato pa v tekmovanje Slovenske vojske in slovenske policije.

===Ustanovitev Slovenske vojske in Gorske šole===

Leta 1996 je ustanovitev Gorske šole Slovenske vojske vplivala na uvedbo mednarodne udeležbe. Patruljno tekmovanje je tako dobilo novo mednarodno vojaško razsežnost.

===Spreminjanje športnih interesov===

V devetdesetih letih se ob tradicionalnem patruljnem tekmovanju pojavijo gorsko kolesarstvo, orientacijska tekmovanja, kegljanje, rokomet in druge rekreativne vsebine.

To kaže na prehod iz klasične zimskošportne prireditve v širšo športno-rekreativno manifestacijo.

==Sklepni razvoj==

Prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je razvijala v več jasno prepoznavnih obdobjih.

'''V letih 1952–1957''' se je oblikovala spominska slovesnost in iskale so se nove oblike ohranjanja spomina na dražgoško bitko. V tem obdobju so se razvili množični pohodi, kulturni programi, vojaški prikazi in delo z mladino.

'''Leta 1958''' je nastala organizirana zimskošportna prireditev Po stezah partizanske Jelovice. Njeno jedro je predstavljal patrolni pohod oziroma patruljni tek, ki je neposredno povezal partizansko tradicijo s športom in predvojaško vzgojo.

'''V letih 1959–1965''' se je program hitro širil. Patruljnemu teku so se pridružili posamezni smučarski teki, veleslalom, slalom, sankanje, skoki, šolska tekmovanja in leta 1965 biatlon.

'''V letih 1966–1970''' je prireditev doživela močan športni in vzgojni razvoj. Biatlon je postal državno oziroma republiško prvenstvo, program se je razširil na številne gorenjske kraje, vključevanje mladine pa je dobilo pomembno kulturno in literarno razsežnost.

'''V letih 1971–1975''' je prireditev dosegla nov vrh. Patruljni teki so se institucionalizirali v okviru Teritorialne obrambe, sodelovale so JLA, milica, športne in družbene organizacije ter reprezentance republik. Leta 1974 se je pojavil Jugoslovanski memorialni smučarski pokal, leta 1975 pa mednarodni biatlon in množična udeležba.

'''V drugi polovici sedemdesetih let''' je začelo prihajati do postopnega krčenja posameznih klasičnih športnih disciplin. Na to so vplivali pomanjkanje snega, finančne omejitve, organizacijski problemi in razvoj novih oblik tekmovanj. Leta 1977 je bilo zaradi slabe organizacije in slabih pogojev proge razveljavljeno republiško prvenstvo v biatlonu, po letu 1977 pa v pregledanih virih ni več omenjeno.

'''V osemdesetih letih''' je prireditev kljub temu dosegla vrhunec množičnosti. Iz športno-spominskega dogodka se je razvila v eno največjih zimskih rekreativnih prireditev v Sloveniji. Povezovala je pohode, športna tekmovanja, vojaške patruljne tekme, orientacijska tekmovanja, veteranska srečanja, kulturni program in množično spominsko slovesnost. Udeležba je dosegala približno 4.000 do 5.000 ljudi.

Obenem se je pokazalo, da je bila prireditev izredno odvisna od vremenskih razmer. Leta 1983 so patruljno prvenstvo izvedli brez smuči, leta 1987 so tekmovanja zaradi sneženja, vetra in mraza prestavljali na Jelovico, leta 1988 pa zaradi popolnega pomanjkanja snega ni bilo veleslaloma.

'''Leta 1991''' je politična sprememba povzročila prelom v tradicionalnem vojaškem delu prireditve. JLA kljub povabilu ni več sodelovala. Hkrati so se pojavile nove rekreativne športne vsebine, predvsem gorsko kolesarstvo.

'''V letih 1992–1995''' se je prireditev prilagajala novemu slovenskemu okolju. Patruljno tekmovanje se je nadaljevalo kot odprto prvenstvo Teritorialne obrambe Republike Slovenije, pogosto na Pokljuki, program pa so dopolnjevali kolesarstvo, taborniki, kegljanje in rokomet.

'''Leta 1996''' je z ustanovitvijo Gorske šole Slovenske vojske prišlo do novega preobrata. Patruljno prvenstvo je dobilo mednarodno udeležbo.

'''Od leta 1997''' dalje je patruljno tekmovanje postalo odprto smučarsko prvenstvo v patruljnem teku enot Slovenske vojske in slovenske policije z mednarodno udeležbo. Organizacijsko se je vse bolj osamosvajalo od prvotne prireditve, vendar je še naprej ohranjalo spominsko povezavo z Dražgoško bitko.

'''Do leta 2000''' se je tako iz prvotnega patruljnega pohoda razvila cela vrsta različnih tekmovalnih tradicij. Nekatere so trajale le nekaj let, druge več desetletij. Najdaljša in najpomembnejša razvojna linija je bil patruljni tek, ki se je iz leta 1958 prek Teritorialne obrambe razvil v mednarodno vojaško prvenstvo Slovenske vojske in slovenske policije.

Celoten razvoj lahko zato razumemo kot prehod:

'''spominska slovesnost → spominska in predvojaška prireditev → večdisciplinarna zimskošportna prireditev → množična športno-spominska in vzgojna manifestacija → vojaško-športna in rekreativna prireditev → mednarodno vojaško tekmovanje ob ohranjanju spomina na Dražgoško bitko.'''

Prav v tem prepletanju spomina, športa, vzgoje, vojaške tradicije, množičnosti in pozneje rekreacije je bila posebnost prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Njena zgodovina zato ni samo zgodovina posameznih tekmovanj, ampak tudi zgodovina spreminjanja načina, kako so se na Gorenjskem spominjali dražgoške bitke in kako so ta spomin povezovali z družbenim, športnim in vzgojnim življenjem.

==Razvoj prireditve od 1980 do 2000==

V začetku osemdesetih let so dražgoške prireditve že predstavljale eno pomembnejših in najbolj množičnih zimskih spominskih prireditev v Sloveniji. Njihova osnovna vsebina je ostajala nespremenjena: spomin na dražgoško bitko, padle borce Cankarjevega bataljona in ustreljene domačine ter ohranjanje spomina na narodnoosvobodilni boj. Hkrati pa se je prireditev vse bolj razvijala v širši sklop različnih dejavnosti, pri čemer je osrednja slovesnost postajala le eden od delov večdnevnega oziroma širše zasnovanega dogajanja. Iz posameznih dogodkov je vse bolj mogoče razbrati, da prireditev ni bila zgolj ponavljanje ustaljene tradicije. Ob njej so se odpirala vprašanja o načinu ohranjanja zgodovinskega spomina, odnosu med generacijami ter o tem, kako preteklost približati mladim. 
V tem obdobju se je nadaljevala tudi množičnost prireditve. Na osrednje slovesnosti in pohode so prihajali ljudje iz različnih krajev Slovenije, med njimi planinci, taborniki, šolarji, mladi, borci, pripadniki Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter drugi obiskovalci. Ob posameznih prireditvah so se udeleževali tudi Slovenci iz zamejstva. Do konca osemdesetih let je prireditev že imela več desetletij dolgo tradicijo in je po ocenah organizatorjev v prvih tridesetih letih privabila več kot 120.000 pohodnikov. Množičnost je bila zato vse bolj ena njenih temeljnih značilnosti. 
Hkrati se je razvijala kulturna in izobraževalna vsebina. Ob osrednji slovesnosti so nastopali Partizanski pevski zbor, pihalni orkestri, recitatorji in dramski igralci, organizirana so bila srečanja z nekdanjimi borci, mladi pa so sodelovali tudi s svojimi literarnimi deli. Kulturni program je bil sprva tesno povezan s partizansko in revolucionarno tematiko, vendar so organizatorji že v osemdesetih letih začeli razmišljati o njegovi prenovi in večji odprtosti. V začetku devetdesetih let se je ta proces še izraziteje nadaljeval, saj je bilo vse več prizadevanj, da bi prireditev vsebinsko prilagodili novim družbenim razmeram in jo približali širšemu krogu obiskovalcev.
Pomembna sprememba je bila tudi spreminjanje odnosa do zgodovinskega spomina. V osemdesetih letih je bila dražgoška bitka še izrazito predstavljena kot eden ključnih simbolov narodnoosvobodilnega boja in revolucionarnega izročila. Govori na osrednjih slovesnostih so poleg zgodovinskega pomena vse pogosteje posegali tudi v vprašanja sedanjosti: vlogo mladih, družbene spremembe, odgovornost do prihodnosti, obrambno pripravljenost in vprašanja razvoja jugoslovanske družbe. Spomin na preteklost je tako vse bolj služil tudi kot izhodišče za razpravo o aktualnih družbenih vprašanjih. 
Ob koncu osemdesetih let pa se je začela izraziteje spreminjati tudi politična in družbena vsebina prireditve. Govori na dražgoških slovesnostih so postajali bolj odprti do vprašanj političnih sprememb, demokracije in pravice novih generacij, da same oblikujejo prihodnost. To je bilo posebej očitno leta 1989, ko je osrednji govor že neposredno odražal takratno politično krizo v Jugoslaviji in zahteve po večji politični odgovornosti, svobodnejšem odločanju in politični konkurenci. Dražgoše tako niso bile več samo prostor obujanja preteklosti, temveč tudi prostor izražanja različnih pogledov na družbeni razvoj.

Leta 1980 je v Dražgoše prišlo več kot pet tisoč ljudi. Poleg osrednje slovesnosti so leto zaznamovala srečanja nekdanjih borcev, med drugim ponovno srečanje preživelih pripadnikov Selške in Jelovške čete Gorenjskega odreda na Češnjici. Ob spominih na vojna leta, vključevanje mladih v partizanske enote, okupatorjeve povračilne ukrepe in izseljevanje prebivalstva je postajalo očitno, da je z odhajanjem neposrednih udeležencev vojne vse pomembnejše tudi zapisovanje njihovih pričevanj. Dražgoše so bile obenem prepoznane kot pomemben zgodovinski kraj tudi zunaj slovenskega prostora, kar je potrjeval obisk ameriških vojnih veteranov. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj.
Prav v tem obdobju je pomembno vprašanje postala tudi zgodovinska verodostojnost prikazovanja dražgoške bitke. Posebno odmeven je bil projekt filma oziroma televizijske ekranizacije Dražgoška bitka. Preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v domicilnem odboru, so opozarjali na organizacijske in finančne težave ter na zgodovinske netočnosti v scenariju. Projekt so podpirali, vendar so zahtevali, da se pri njegovem nastajanju upoštevajo pričevanja neposrednih udeležencev in preverjena zgodovinska dejstva. Razprava o filmu je tako prerasla vprašanje same produkcije in postala tudi razprava o odgovornosti pri umetniškem prikazovanju zgodovine.
Ob 25. jubilejni prireditvi leta 1982, ki je bila posvečena 40. obletnici dražgoške bitke, se je že jasno pokazala potreba po razmišljanju o prihodnosti prireditve. Več kot štiri tisoč udeležencev je potrjevalo njeno množičnost, vendar so organizatorji in dolgoletni udeleženci opozarjali, da bo za nadaljevanje tradicije potrebna tudi vsebinska prenova in večja privlačnost za mlajše generacije. V naslednjih letih je zato več pozornosti dobila prav mladina. Leta 1984 so bili učenci nagrajeni za spise o narodnoosvobodilnem boju in dražgoški bitki, s čimer je spomin začel dobivati tudi izrazitejšo vzgojno in izobraževalno razsežnost.

Bičkova skala

''Ko so fašisti proti Dražgošam drli,

''v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto,''

''ste se Cankarjevega bataljona borci vrli

''sovragu junaško uprli.''

''Nad vasico se dviga siva pečina,''

''ki Nemci so vzeli jo na petelina,''

''kjer hrabra sta Bička tovariše svoje''

''bodrila, delila jim zadnje naboje ...''

''»Le hrabro, tovariši, branite to vas,''
''
''ki deželi slovenski ponos je in kras!''

''Nikdar ne bežite pred temi pesjani,

''ki radi živeli bi tu, med gorami.''

''Verujte, da napočil svobode bo dan,''

''ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!«''

''To Bičkove zadnje bile so besede''
''
''''na skali, s krvjo prepojeni,''

''ki nosi ponosna njegovo ime''

''in nas spominja na vojno gorje.''

Guzej Jožica, 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica

Ob 40. obletnici osvoboditve leta 1985 se je v ospredje znova postavilo vprašanje odnosa med generacijami. Govori in spremljajoči dogodki so poudarjali, da zgodovinski spomin nima pomena samo za generacijo, ki je vojno doživela, temveč tudi za mlajše, ki morajo njene izkušnje razumeti v času, ko neposrednih prič počasi zmanjkuje. Leta 1986 je generalmajor Edvard Pavčič v Dražgošah pomen Cankarjevega bataljona in njegovega odpora povezal tudi z vprašanjem obrambne pripravljenosti ter vrednot, ki naj bi se prenašale na mlajše rodove.
Poseben mejnik je pomenila 30. prireditev leta 1987. V treh desetletjih se je v Dražgošah zbralo več kot 120.000 obiskovalcev, prireditev pa je postala ena pomembnejših spominskih tradicij na Gorenjskem. Slavnostni govornik Milan Kučan je govoril o zgodovinskem spominu, odgovornosti do svobode in pomenu odprte javne razprave. Ob jubileju je bilo mogoče pogledati tudi na ljudi, ki so prireditev dolga leta soustvarjali, med njimi Janeza Lušino – Malija in druge organizatorje, ki so skrbeli, da je spomin na Dražgoše ostajal živ. Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti.
V drugi polovici osemdesetih se je vse bolj spreminjal tudi širši družbeni okvir. Leta 1988 je Tone Anderlič pomen zgodovinskega spomina povezal s problemi tedanje jugoslovanske družbe in položajem mladih. Spomin na preteklost po njegovem ni smel ostati sam sebi namen, ampak naj bi pomagal razumeti sedanjost in iskati poti v prihodnost. Leto pozneje je Andrej Verbič govoril o odporu, osebni svobodi in odgovornosti posameznika. Tako se je ob dražgoški tradiciji začelo odpirati tudi vprašanje, kako razumeti vrednote upora v času, ko se je politična in družbena ureditev že hitro spreminjala.

Leto 1990 je prineslo prelom. Slovenija in Jugoslavija sta vstopali v obdobje velikih političnih sprememb, s tem pa se je spreminjal tudi odnos do tradicije narodnoosvobodilnega boja. Slavnostni govornik 33. spominske prireditve je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev. Nove politične zveze in stranke je pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja. To leto je zaznamovala smrt Iva Šubica. Pomenila je izgubo človeka, ki je bil hkrati pričevalec dogodkov in eden tistih, ki so njihovo podobo ohranjali v umetnosti. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi. Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju. Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah. Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko.
Leta 1991 se je vprašanje prihodnosti prireditve zaostrilo. Odločitev Občine Škofja Loka, da dražgoška obletnica ni več občinski praznik Škofje Loke, je med borci in člani ZZB NOV Slovenije povzročila precej razočaranja in ogorčenja. Dražgoško bitko so razumeli kot zgodovinski dogodek, ki ga ni mogoče ukiniti z odločitvijo občinskih oblasti. Po njihovem mnenju je bitka pomembno vplivala na razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, partizanske enote pa so z odporom v Dražgošah nase vezale pomembne nemške sile.


''Pismo županu Občine Škofja Loka, 7. 7. 199''0

V imenu odbora za pripravo in izvedbo spominskih prireditev Po stezah partizanske Jelovice
je takratni predsednik Janez Lušina ob koncu mandata leta 1990 pisal predsedniku Občine
Škofja Loka pismo. V njem je spomnil na izjemno dejanje Cankarjevega bataljona, ko je bil
pozimi leta 1942 nacistični okupator na višku zmagoslavja, njegove bojne enote pa so stale
pred vrati Moskve. V tistem času so bile Dražgoše požgane in porušene, med vaščani
številne žrtve in izgoni. V tem boju so bili na partizanski strani borci Cankarjevega bataljona,
na nemški pa policijske enote Wermachta. Nasproti sta si stala slovenski in nemški bojevnik.
V Dražgošah še ni bilo »umazane« vojne, to je bila čista osvobodilna vojna. V njej niso
sodelovali kvizlingi kot pozneje v letih 1944 in 45 slovenski domobranci v sestavi nemških
enot. Zato so Dražgoše še posebej pomembne. Večji del borcev partizanov je prihajalo iz
Poljanske in Selške doline ter okolice Škofje Loke.
»To sem Vam napisal v razmislek, da boste lažje s svojimi sodelavci odločili, ali prireditev tudi
v bodočnosti in kakšno oz. kako jo prilagoditi današnjemu času. Znano pa je, da se velikih
bitk in vojnih dogodkov spominjajo vsi narodi. Tudi v današnjem času. Tudi če bomo
dražgoško prireditev ukinili, bodo Dražgoše ostale pojem hrabrosti in upornosti ljudi takrat, ko
jih doleti vojna in okupacija. Odbor Po stezah partizanske Jelovice je deloval od leta 1953,
zadnjih 27 let pod okriljem skupščine Občine Škofja Loka. Vsako leto je sredi zime in v snegu
v Dražgoše prihajalo več tisoč ljudi, mladih in starejših iz vse Slovenije in zamejstva.
Prosim Vas , ko boste tehtali, prireditev še ali ne, pokličite predstavnike ZB NOB Škofja Loka
in se z njimi pogovorite. Prav bi bilo, da se vpraša tudi predstavnike KS Dražgoše – Rudno,
kaj in kako oni želijo.«


Kljub političnim spremembam, zmanjšani finančni podpori in slabemu vremenu so Dražgoše januarja 1991 gostile 34. spominsko prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečeno 49. obletnici dražgoške bitke in 50. obletnici vstaje slovenskega naroda, ter znova sprejele pohodnike, borce, športnike in druge obiskovalce. Udeležba je bila zaradi vremenskih razmer in spremenjenih okoliščin manjša kot običajno. Prireditev so spremljali leden dež, sneg in zimske razmere, kar je oteževalo dostop do Dražgoš. Kljub temu je organizacijski odbor ocenil, da prireditev ni bila okrnjena in da je množičen prihod udeležencev pokazal, da spomin na dražgoško bitko ostaja živ. Poudarjali so, da je prireditev mogoče prilagajati novemu času, ne da bi pri tem opustili spomin na zgodovinski dogodek.
Tudi med samimi Dražgošani je bilo čutiti različna mnenja o prihodnosti prireditve. Nekateri so se spraševali, ali je po desetletjih še potrebna, velika večina, zlasti mlajši vaščani, pa je menila, da mora ostati. Organizacijski odbor je zato napovedal, da si bo prizadeval za nadaljevanje prireditev ob obletnici dražgoške bitke.
Petdeseta obletnica dražgoške bitke leta 1992 je bila zato pomemben preizkus novega obdobja. Prireditev ni bila več umeščena v nekdanji državni in politični okvir, temveč se je poskušala povezati z nastajanjem slovenske države. V programu so organizatorji iskali vzporednice med ustanovitvijo štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 in  mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Dražgoše so tako postale prostor, kjer se je poleg spomina na vojno preteklost začelo govoriti tudi o povezavi med zgodovinskimi prizadevanji za svobodo in nastankom samostojne Slovenije.
Leta 1994 je bilo osrednje sporočilo pomembno in zapisano v besedah: »Samo vojne nikdar več. Nikakršne, ne med nami, ne s kom drugim.« Slavnostni govornik dr. Ivan Kristan je pozval k spravi, ki so jo v državah protihitlerjevske koalicije že uresničili, z besedami: »Medvojna generacija je bila žrtev razdvojenosti v dva nasprotujoča si tabora. Sedanjo generacijo in generacije, ki prihajajo, moramo razbremeniti tega težkega zgodovinskega bremena. Sprava naj prepreči, da bi sence preteklosti zavladale nad sedanjostjo in prihodnostjo, saj je življenje med mladimi že stkalo normalne človeške vezi.« S tem se je vprašanje spomina na dražgoško bitko vse bolj povezovalo tudi s prizadevanjem, da bi zgodovinska razhajanja ne obremenjevala prihodnjih generacij.
Istega leta so se začele priprave na obeležitev 50. obletnice konca druge svetovne vojne. V ospredju je bil tudi predlog za postavitev dveh kovinskih informativnih plošč na ograji razgledne ploščadi na vrhu spomenika. Na prvi bi bil s shematskim prikazom predstavljen potek dražgoške bitke – pomembne lokacije, razpored Cankarjevega bataljona, nastopanje in prodor sovražnika ter smer umika Cankarjevega bataljona. Druga bi vsebovala statistične podatke o številu in oborožitvi borcev Cankarjevega bataljona ter napadalca, njegovih izgubah, trajanju spopada, številu mrtvih in ranjenih, civilnih žrtvah ter porušenih in požganih objektih. Komisija za zgodovinsko, spomeniško in informativno dejavnost pri ZB Škofja Loka je predlog utemeljila s tem, da bi obiskovalci z razgledne ploščadi poleg razgleda dobili tudi pregleden prikaz območja, na katerem je potekala bitka. Odbor za pripravo prireditev Po stezah partizanske Jelovice se je s postavitvijo plošč strinjal, vendar je ocenil, da jih do osrednje prireditve 8. januarja 1995 ne bo mogoče pripraviti. Predlagali so, da bi jih postavili najpozneje do 50. obletnice osvoboditve 9. maja, pred tem pa bi bilo treba pridobiti soglasje avtorja spomenika. Iz gradiva ni razvidno, da bi bil predlog tudi uresničen. Član odbora Tone Mlakar, ki je bil zadolžen za pridobitev soglasja, se namreč pozneje ni več udeleževal sestankov in soglasje verjetno ni bilo pridobljeno.[RŠ1.1]
Na prireditvi leta 1995 se je razprava o pomenu Dražgoš še tesneje povezala z vprašanjem slovenske državnosti in zgodovinskega spomina. Slavnostni govornik dr. Dimitrij Rupel, takratni ljubljanski župan, je v svojem govoru dražgoško bitko umestil v širši tok slovenske zgodovine, od starejših prizadevanj za narodno in politično samostojnost do nastanka države: »So državniki in so politiki. Kdor nima spomina, je morda politik, vendar ne more biti državnik. Človek brez spomina je kot telo brez duše, narod brez spomina ne more postati država. Slovenska država je res dosežek naše generacije. Toda ta dosežek ne bi bil mogoč brez zgodovinskih dosežkov in prizadevanj od Trubarja in Prešerna, od Cankarja do Maistra, od Majniške deklaracije 1917 do dražgoške bitke 1942; od osvoboditve leta 1945 do Majniške deklaracije 1989. Sanje dražgoških junakov so se odtisnile v sanjah moje generacije; te sanje pa so se uresničile v plebiscitu leta 1990, v zmagovitih dejanjih leta 1991 in v mednarodnem priznanju januarja 1992, ki je bilo v marsičem odvisno od fantastičnega preobrata evropske (in še posebej nemške) politike, ki je trajala pol stoletja.«

Prva polovica devetdesetih je bila tudi čas odprtih polemik o pomenu narodnoosvobodilnega boja in dražgoške bitke. V medijih so se stopnjevali spopadi nasprotnikov vsakokratnih dražgoških prireditev v januarju z organizatorji oz. z zagovorniki oboroženega odpora proti okupatorskim silam. Čutiti je bilo negotovost glede ohranjanja tradicije spominski prireditev v Dražgošah. Negotovost glede prihodnosti prireditve je leta 1996 spodbudila organizacijske spremembe. Dotedanji odbor se je preoblikoval v Organizacijski komite Po stezah partizanske Jelovice, katerega ustanovitelj je bil Republiški odbor ZZB NOB Slovenije, sedež pa je bil pri ZB NOB Škofja Loka. Odbor je sestavljalo 11 članov, poleg dosedanjih osmih še predstavnika Občine Železniki ter po enega predstavnika področja Gorenjske in Ljubljane. Sprememba je bila namenjena predvsem jasnejši organizaciji in zagotavljanju nadaljevanja tradicije v novih razmerah.

'''Glasova preja'''
V okviru 40. prireditve Po stezah partizanske Jelovice – Dražgoše 97 in ob 55. obletnici dražgoške bitke je organizacijski komite pri ZB NOB Škofja Loka sprejel obsežen program športnih, spominskih in kulturnih dogodkov. Ena od novosti pri proslavljanju spomina na edinstven spopad med Davidom in Goljatom v drugi svetovni vojni na naših tleh je bila odločitev za pogovor poznavalcev na temo Upor kot moralno dejanje. Dogodek je bil napovedan za 12. december, točno en mesec pred osrednjo dražgoško proslavo 12. januarja 1997, in sicer v gostilni na Vidmu v Poljanah. Kot organizatorja sta bila na vabilu navedena časopis Gorenjski glas in Združenje borcev NOB Škofja Loka. Med napovedanimi gosti je izstopal mariborski naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, sledili so zgodovinar Jože Dežman, prvoborec France Kavčič, Zdravko Krvina, predsednik organizacijskega komiteja, in drugi. Za moderatorja pogovora je bil napovedan stalni sodelavec Glasove priloge Odprte strani publicist in filozof Miha Naglič.
Član organizacijskega komiteja za dražgoške prireditve Miloš Rutar se je takoj lotil priprav in sestavil seznam desetih aktivnih in uglednih oseb, ki bi iz poznavanja tematike in lastnih izkušenj pripravile kratek sestavek, do dveh tipkanih strani in 3 minute za prezentacijo.
Predvideno sodelujoči:

•	France Kavčič: Zakaj Cankarjevci v Dražgoše
•	Ivan Jan: Gorenjska konec leta 1941
•	Janez Lušina: Vojaški del dražgoške bitke
•	Ludvik Jelenc: Bil sem med talci
•	dr. Slavica Pentek: Obnova požganih Dražgoš
•	Miloš Rutar: Spominske športne prireditve v Dražgošah
•	Franci Lušina: Mladi in dogodki v Dražgošah
•	Jože Stanonik: Nočni pohodi s Pasje ravni
•	Ivan Križnar: Pomen dražgoške bitke
•	Zdravko Krvina: Dražgoše danes in jutri

Kolikor je razbrati iz moderatorjevega povzetka razprave Poljanska vstaja – junaštvo, norost in krepost, ki je bila objavljena v Glasovi prilogi teden dni kasneje, Rutarjeva zamisel scenarija ni bila izvedljiva. Škof, ki je javnosti poznan kot upornik znotraj Cerkve, se je odzval vabilu na Glasovo prejo, da bi oborožene upornike pozimi 1941/42 pozdravil in jih ob vedno novih poskusih razvrednotenja njihovega tedanjega početja potolažil in ohrabril v prepričanju, da je bil njihov upor moralno dejanje. Čeprav so bile takrat in so še danes politične ocene njihovih dejanj različne. Vodenje razprave o tem, ali se ima obsojeni narod pravico upreti, je izkušenemu moderatorju komaj uspevalo. Legendarnega Maksa Krmelja - Matijo, narodnega heroja, je moral prekiniti. Ni bilo lepo, mož je imel tudi svoj prav, a bilo je potrebno, ker bi se sicer vsa stvar sprevrgla v »Še pomnite, tovariši?«
Da bi pogovor usmeril v iskanje resnice, je moderator vprašal naslovnega škofa, kako je bil oborožen upor združljiv z globokim krščanskim prepričanjem ljudi iz teh krajev in naukom Cerkve, da mora biti kristjan ponižen in potrpežljiv. Upor je naslovni škof označil za visoko moralno dejanje Slovencev. Tako ga je ocenjeval tudi Edvard Kocbek, ideolog Osvobodilne fronte. Nacistični propagandni minister je v svojih spominih napisal, da Nemci v Sloveniji ne ravnajo prav. Šele po vojni bi smeli začeti s ponemčevanjem. Sedaj pa gredo vsi v partizane, Nemčija pa mora imeti na jugoslovanskem območju kar 17 divizij, ki bi jih lahko uporabili drugje. Upor je opravičljiv tudi s katoliškega vidika, ker je šlo za samoobrambo pred tiranom, ki ni imel legitimne oblasti. To je bila vsiljena oblast z namenom uničiti Slovence. Kocbek je dejal, da se je zaradi upora spremenil slovenski narodni značaj: iz naroda hlapcev je nastal narod upornikov. Kadar hoče kdo zaničevati partizanstvo, se spoštovanje do upora poveča. Ljudje mislijo s svojo glavo. Socializem je zagovarjal bolj pravičen in human družbeni red, nacizem pa je bil za pekel na zemlji. Partizani so se bojevali predvsem za svobodo slovenskega naroda. Tudi Cerkev naj bi bila po Kocbeku po vojni drugačna: ne več klerikalna, ampak evangelijska.
Dva tedna po Glasovi preji v Poljanah je bil v Sobotni prilogi Dela objavljen še prispevek Miha Nagliča Upor kot moralno dejanje. Že na Glasovi preji je dr. Grmiča vprašal, kako razlaga dejstvo, da so se ljudje v teh krajih, praktično vsi kristjani, tako množično dvignili v upor – glede na to, da se je od krščansko vzgojenega človeka pričakovalo, da se tudi v težavah drži ponižno in potrpežljivo. Odgovoril je približno takole: Na Štajerskem se je dogajalo enako nasilje kot na Gorenjskem. Pozaprli so duhovnike in učitelje ter zavedne in poznane ljudi, jih strpali v taborišča in jih pregnali na Hrvaško. S tega stališča je spraševanje o upravičenosti upora neumno. Ker smo se uprli in se nismo spraševali, katerega prepričanja je kdo, so Nemci lahko uresničili le prvi del svojega načrta in odložili naslednje korake, ki bi pripeljali do iztrebljenja našega rodu. To je bilo visoko moralno dejanje Slovencev. Zapomnimo si ga. Tega si kratko malo ne smemo pustiti vzeti, čeprav poskušajo nekateri vse stvari obrniti na glavo.
Svoje razmišljanje o junaštvu in norosti poljanskih vstajnikov, ki so se decembra 1941 pridružili Cankarjevemu bataljonu, Naglič zaključi s spoznanjem:
»Poljanska vstaja in dražgoška bitka sta bili junaški dejanji upora v razmerah, ko so se nedvomno hudo in podaljševano kršile temeljne človeške pravice (od uporabe lastnega jezika do bivanja v lastni hiši); ko ni bilo več utemeljenega upanja na preživetje; ko je bilo nemogoče po pameti predvideti boljše rešitve. Bili sta svojevrstna norost, ker morda še niso bila izčrpana vsa druga sredstva in ker sta izzvali še hujše »nerede« (represalije nad civilnim prebivalstvom). (So bile te hujše, kakor bi bilo nadaljevanje izseljevanja in s tem ponižnega in potrpežljivega umiranja rodu?) In ne nazadnje: upreti se je bilo tedaj in bi bilo v podobnih razmerah še sedaj »visoko moralno dejanje«, tako rekoč dolžnost in s tem krepost. V tej luči se uporna, nora in krepostna dejanja iz tistih časov znova zasvetijo.«

Jubilejna prireditev leta 1997 je bila obenem priložnost za pogled na ljudi, ki so bili neposredno povezani z dražgoško bitko. Od šestnajstih še živečih borcev Cankarjevega bataljona se je tradicionalnega srečanja teden dni pred prireditvijo v gostilni Na Vidmu v Poljanah udeležilo devet. Njihova vse manjša generacija je še enkrat opozorila, da se je težišče spomina neizogibno prenašalo od neposrednih prič na zgodovinske zapise, dokumente in pripovedi naslednjih generacij. K drugačnemu praznovanju kot v prejšnji letih pa je največ prispevalo vreme, predvsem debela snežna odeja in polomljeno drevje, ki je padlo na ceste in poti proti Dražgošam, je poročal časopis Delo. In še, da je bil po besedah vodje pohod s Pasje ravni do Dražgoš najtežji doslej, saj je bilo treba zaradi ovir na poti delati številne obhode ali plezati čez podrto drevje. Slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl je v kratkem nagovoru poudaril, da praznovanje v Dražgošah ne potrebuje veliko besed in da tu praznujemo slovenski ponos, o čemer govori zgodovina. Po njegovem so bile Dražgoše s svojo bitko velika postaja na naši tisočletni, največkrat mučni in samo včasih za silo udobni poti.

V poznih devetdesetih je tako prireditev vse bolj postajala prostor soočanja različnih pogledov na preteklost. Ni šlo več samo za ohranjanje tradicije, temveč tudi za vprašanje, kako jo umestiti v zgodovino samostojne Slovenije in kako ob spominu na vojno preprečiti nove delitve. Leta 1999 je Ciril Zlobec govoril prav o potrebi po preseganju zamer in razdvajanja. Iz osebne izkušnje nekdanjega partizana je izpostavil povezanost borcev in civilnega prebivalstva ter pomen Dražgoš kot dela zgodovine, ki je ni mogoče ločiti od širše slovenske poti skozi vojno, osvoboditev in poznejše nastajanje države.

V skoraj dveh desetletjih se je podoba prireditve Po stezah partizanske Jelovice pomembno spremenila. Iz množične spominsko-športne prireditve, globoko vpete v politični in družbeni prostor nekdanje Jugoslavije, je v devetdesetih letih postopoma postajala predvsem prostor zgodovinskega spomina in javnega premisleka o preteklosti. Dražgoše so ostajale kraj spomina na Cankarjev bataljon, padle borce in domačine ter na trpljenje prebivalstva, obenem pa so postajale tudi prostor razprav o odnosu med preteklostjo in sedanjostjo, o generacijskem prenosu spomina, o spravi in o mestu narodnoosvobodilnega boja v zgodovini samostojne Slovenije. Prav v tem spreminjanju pomena je mogoče videti pomemben del zgodovine same prireditve.

==Razvoj prireditve od 2000 do 2025==

Vstop v novo tisočletje je dražgoške prireditve dočakal kot že dobro uveljavljen množični
spominski in pohodniški dogodek. Njena temeljna značilnost je ostajala povezanost spomina
na dražgoško bitko s pohodništvom, rekreacijo in druženjem. Ob tradicionalnih poteh se je
uveljavljal tudi nov pohod iz Železnikov preko Ratitovca in Jelovice v Dražgoše, ki je bil prvič
izveden leta 2000 in je v naslednjih letih hitro pridobival udeležence. V prvih letih novega
stoletja je prireditev privabljala več tisoč ljudi, v posameznih letih tudi več kot 6000 oziroma
7000 obiskovalcev. Množičnost je tako ostala ena njenih najpomembnejših značilnosti.
V prvih letih po letu 2000 se je vse bolj spreminjalo razumevanje samega značaja prireditve.
Organizatorji so poudarjali, da Dražgoše niso več zgolj tradicionalno partizansko srečanje,
temveč širše srečanje ljudi, ki spoštujejo Slovenijo in zgodovinski spomin. S tem se je
nadaljeval proces vsebinskega odpiranja, ki se je začel že v devetdesetih letih.
Pomembno je postajalo, da so bili na prireditvi dobrodošli ljudje različnih generacij in
različnih pogledov. Pri tem ni šlo za opuščanje spomina na narodnoosvobodilni boj, temveč
za njegovo vključevanje v širši okvir spominjanja na vojno, odpor, žrtve in posledice nasilja.
Dražgoše so tako postopoma dobivale značaj prostora, kjer se prepletajo zgodovinski
spomin, pohodništvo, kulturni program in druženje.
Ta razvoj se je pokazal tudi v govorih slavnostnih govornikov. V ospredju niso bila več samo
vprašanja narodnoosvobodilnega boja, temveč tudi strpnost, mir, sprava in skupna
prihodnost. Leta 2004 je bilo posebej poudarjeno, da naj bodo Dražgoše kraj miru in
druženja ljudi različnih pogledov in ideologij, ne pa prostor političnih in ideoloških sporov.
Podoben poudarek se je pojavljal tudi pozneje.
V tem obdobju je prišlo do pomembnega poudarka, ki je vplival na vsebino prireditve:
spomin se ni več osredotočal samo na Cankarjev bataljon in njegove borce, temveč vse bolj
tudi na civilno prebivalstvo.
Ob tradicionalnem spominjanju na padle borce se je vedno jasneje poudarjalo tudi trpljenje
domačinov, ki so bili žrtve nemškega maščevanja. Dražgoška zgodba je bila tako
predstavljena kot širša tragedija vasi in njenega prebivalstva, ne samo kot vojaški spopad
med partizani in okupatorjem. Spomin na 41 umorjenih domačinov je postal sestavni del
osrednje spominske vsebine.
S tem se je razumevanje dražgoških dogodkov razširilo. Prireditev ni bila več namenjena
samo obujanju spomina na partizanski boj, ampak tudi spominjanju civilnih žrtev, uničenja
vasi in posledic vojnega nasilja. Ta poudarek je bil pomemben tudi za poznejše širjenje
prireditve v smeri splošnejšega spominjanja na vojno in njene posledice.
Poseben razvojni vrh je predstavljalo jubilejno obdobje okoli petdesete prireditve leta 2007.
Ob 65. obletnici dražgoške bitke je bilo v Dražgošah po ocenah organizatorjev med osem in
deset tisoč ljudi, kar je bilo do takrat rekordno število. Rekordna je bila tudi udeležba na
najzahtevnejših nočnih pohodih.
Jubilejna izvedba je pokazala, da je prireditev tudi po petdesetih letih lahko ohranila svojo
množičnost. Osrednjo slovesnost je spremljal razmeroma obsežen kulturni program, v
katerem so sodelovali Orkester Slovenske vojske, Partizanski pevski zbor, pevski solisti in
drugi izvajalci. Prisotnost Slovenske vojske je predstavljala tudi nadaljevanje nekdanjega
povezovanja prireditve z obrambnimi strukturami, vendar v novih državnih okoliščinah.

Obenem je jubilejna prireditev pokazala, da so politična in zgodovinska vprašanja še vedno
lahko del javne razprave ob Dražgošah. Govor slavnostnega govornika je vseboval ostrejše
poudarke o odnosu do partizanstva in spreminjanju pogleda na medvojno zgodovino, del
prvotno pripravljenega besedila pa je bil pred slovesnostjo omiljen. To kaže, da so bile
Dražgoše tudi v novem stoletju prostor, kjer se je prepletal zgodovinski spomin z aktualnim
razumevanjem preteklosti.
Po jubilejnem letu se je še izraziteje uveljavljala težnja, da bi prireditev predstavljala prostor
miru, strpnosti in sprave. To je bilo posebej vidno leta 2008, ko je slavnostni govornik
poudarjal potrebo po odpuščanju in preseganju nestrpnosti pri obravnavi zgodovinskih
vprašanj. Podoben poudarek se je pojavljal tudi pri drugih slovesnostih.
Prireditev je tako postopoma pridobivala širšo družbeno vsebino. Spomin na vojno ni bil več
predstavljen samo kot vprašanje odnosa do preteklosti, ampak tudi kot opozorilo na pomen
miru in strpnosti v sedanjosti. Ob tem so nekateri govorniki v svoje nastope vključevali tudi
aktualna družbena vprašanja, kot so socialne razlike, dostop do blaginje, vpliv in moč ter
odgovornost države in družbe.
Dražgoše so zato ob koncu prvega desetletja 21. stoletja postajale prostor, kjer se je
zgodovinski spomin povezoval z razmislekom o sodobni družbi. Pri tem pa je ostajala
osrednja točka spomin na žrtve in pomen ohranjanja zgodovinskega spomina.
Pomemben del razvoja je bilo tudi širjenje kulturnih in izobraževalnih vsebin. Ob osrednji
slovesnosti so nastopali Orkester Slovenske vojske, Partizanski pevski zbor, različni pevski
solisti, igralci, recitatorji in drugi izvajalci. Kulturni program je tako ostal pomemben način
oblikovanja skupnega spomina.
Ob tem se je zgodovina Dražgoš vse bolj predstavljala tudi prek knjig, filmov, publikacij in
drugih oblik dokumentiranja.
Leto 2010 je bilo povezano z vprašanjem spomenika v Dražgošah. Organizatorji so opozarjali
na njegovo dotrajanost in na nujnost obnove, saj so poškodbe že dosegle nevarne
razsežnosti. S tem je poleg samega spomina na dražgoške dogodke v ospredje stopilo tudi
vprašanje ohranjanja materialne dediščine, povezane s tem spominom.
V tem obdobju je postalo vse pomembnejše tudi ohranjanje materialnih nosilcev spomina.
Posebej izpostavljeno je bilo stanje osrednjega spomenika v Dražgošah. Po več desetletjih je
bil potreben obnove, težave pa so bile povezane tudi z zaščito mozaika pred vlago.
Vprašanje obnove je pokazalo, da spomin na dražgoške dogodke ni povezan samo s
prireditvijo, ampak tudi z ohranjanjem prostora in materialne dediščine. Organizatorji in
lokalna skupnost so se zato soočali tudi z vprašanjem financiranja obnove ter delitvijo
stroškov med državo in občino.
Kasneje je bila izvedena tudi sanacija spomenika in obnova mozaika. Skrb za spomenik je
tako postala sestavni del širše skrbi za ohranjanje dražgoške zgodovinske dediščine.
Leta 2011 je umrl član organizacijskega komiteja Tine Zaletel. V zapisnikih je bilo
izpostavljeno tudi vprašanje večje prisotnosti prireditve v medijih ter prizadevanje za boljšo
predstavitev Dražgoš in zgodovine prireditve.
Predlagana je bila ureditev prostora v Domu Cankarjevega bataljona, namenjenega
predstavitvi kraja in zgodovinskemu pregledu dražgoških prireditev, pri čemer je bilo
predlagano sodelovanje z Loškim muzejem.

Spreminjale so se tudi organizacijske zahteve pri izvedbi javne prireditve, zlasti na področju
zagotavljanja varnosti in zapore cest. Zaradi obremenitve starejših udeležencev je bila leta
2011 spremenjena tudi organizacija sprejema gostov, saj so jih namesto vračanja v šolo prvič
povabili v brunarico.
Leta 2012 je minevalo 70 let od dražgoške bitke in 55 let od prve prireditve Po stezah
partizanske Jelovice. Organizatorji so izdali knjigo o Poljanski vstaji, v sodelovanju z
Gorenjskim glasom pa tudi brošuro o zgodovini dražgoških prireditev. Pošta Slovenije je ob
jubileju izdala posebno znamko in dopisnico.
Organizatorji so si leta 2013 prizadevali v pripravo prireditve vključiti čim več domačinov, da
bi prireditev kljub svojemu širšemu in državnemu značaju ostajala tesno povezana z vasjo, v
kateri se je vsako leto odvijala.
Pomembne so bile tudi spremembe v vodstvu organizacijskega komiteja. Zdravko Krvina, ki
je več kot 20 let sodeloval pri vodenju prireditve, je umrl 19. avgusta 2013. Na mestu
predsednika organizacijskega komiteja ga je nasledil mag. Drago Štefe.
V letu 2013 je bila izvedena tudi reorganizacija organizacijskega komiteja, v katerem so bili
predvideni trije podpredsedniki, pristojni za prireditve, pohode in finance. Hkrati je bilo vse
težje zagotavljati sredstva za izvedbo prireditve, kar je bilo na sejah organizacijskega
komiteja izpostavljeno že drugo leto zapored.
Pomembna novost leta 2015 je bila tudi širša predstavitev same vasi. V Dražgošah je nastal
dokumentarno-predstavitveni film Dražgoše – pri nas je sonce doma, ki je v trinajstih
minutah predstavil zgodovino, kulturne in naravne znamenitosti ter sodobni utrip kraja.
S tem se je prireditev vse bolj povezovala tudi z lokalno dediščino in identiteto kraja.
Obdobje od leta 2015 do 2020 je bilo prav tako predvsem obdobje utrjevanja tradicije in
množičnosti prireditve.
Leta 2017 je po izvedbi prireditve predsednik komiteja Drago Štefe zaprosil za razrešitev s
funkcije predsednika organizacijskega komiteja. Mesto predsednika je tako konec leta 2017
prevzel generalmajor Ladislav Lipič.
S tem se je nadaljevalo organizacijsko delo in skrb za ohranjanje prireditve, ki je v več
desetletjih postala pomemben spominski, pohodniški in družbeni dogodek.
Hkrati pa je bila istega leta podana pobuda za čezmejno sodelovanje s kraji, kjer so se med
drugo svetovno vojno zgodile podobne tragedije, kar je predstavljalo pomemben korak k
širjenju mednarodne razsežnosti prireditve. V organizacijski komite je bil imenovan tudi nov
član Simon Peternel.
Ob tradicionalni slovenski razsežnosti se je v tem obdobju začela razvijati tudi mednarodna
razsežnost prireditve.
Leto 2020 je predstavljalo zaključek več desetletij dolgega obdobja množičnih prireditev v
tradicionalni obliki, saj je epidemija covida-19 že v naslednjem letu bistveno spremenila
način izvedbe in prvič prekinila ustaljeno obliko množičnega druženja v Dražgošah.
Leto se je začelo še v razmerah, ko je prireditev Po stezah partizanske Jelovice lahko potekala
na tradicionalni način. Januar je bil še pred začetkom epidemije covida-19 v Sloveniji, zato je
bila zimska prireditev izvedena kot običajno – s pohodi, prihodom obiskovalcev v Dražgoše in
osrednjo spominsko slovesnostjo. Kmalu zatem pa so se razmere korenito spremenile.

Epidemija je v naslednjih mesecih močno posegla v organizacijo številnih javnih, športnih in
rekreativnih prireditev. Organizatorji po vsej Sloveniji so se srečevali z omejitvami, zahtevami
glede varnosti, negotovostjo in odpovedmi dogodkov. Tudi organizatorjem dražgoške
prireditve je bilo jasno, da je izvedba naslednje prireditve lahko vprašljiva.
Prireditev, ki je desetletja temeljila na množičnem prihodu pohodnikov in obiskovalcev v
Dražgoše, se je morala prilagoditi povsem novim razmeram. Epidemija je postavila pod
vprašaj prav tiste prvine, ki so bile za prireditev tradicionalno najznačilnejše: množične
pohode, srečanja ljudi, skupno slovesnost in druženje.
Leta 2021 zato tradicionalne množične izvedbe ni bilo mogoče izvesti. Osrednja slovesnost je
bila posneta v Dražgošah in predvajana prek spleta, skupaj s kulturnim programom in filmom
o dražgoški bitki. To je bila pomembna sprememba v več desetletij dolgi zgodovini prireditve,
saj je bil zgodovinski spomin prvič množičneje posredovan brez fizičnega zbiranja ljudi na
kraju dogodka.
Tako je bila leta 2021 zaradi epidemije covida-19 tradicionalna množična prireditev Po stezah
partizanske Jelovice prvič nadomeščena z virtualno izvedbo. Osrednja slovesnost 10. januarja
2021 ni potekala pred množico obiskovalcev, temveč so v Dražgošah posneli slavnostni
govor, kulturni program in film o dražgoški bitki. Celoten posnetek je bil predvajan na
YouTube kanalu Združenja borcev NOB Škofja Loka. S tem je bil spomin na dražgoške
dogodke kljub omejitvam dosegel obiskovalce na drugačen način.
Spletna izvedba je pokazala, da se lahko prireditev prilagodi tudi takšnim okoliščinam,
vendar je hkrati poudarila pomen tistih značilnosti, ki jih splet ni mogel v celoti nadomestiti:
skupnega pohoda, prihoda v Dražgoše, srečanja ljudi in skupnega spominjanja pri
spomeniku.
Leta 2022 se je prireditev postopoma vrnila v fizično obliko, vendar še pod epidemičnimi
omejitvami. Omejeno je bilo število obiskovalcev zato je bilo v okolici spomenika
zagotovljenih 750 sedežev, veljali so zdravstveni pogoji in zato so obiskovalci morali
uporabljali zaščitne maske, omejena je bila ponudba hrane in pijače. Kljub temu sta bila
izvedena oba najzahtevnejša tradicionalna pohoda – pohod Po poti Cankarjevega bataljona
in nočni pohod iz Železnikov preko Ratitovca v Dražgoše.
Leto 2022 je tako pomenilo pomemben korak pri postopnem vračanju prireditve v njeno
tradicionalno obliko.
Leta 2023 se je prireditev znova vrnila k svoji množičnosti in širšemu obsegu. Poseben
pomen je imela tudi njena mednarodna razsežnost.
V Dražgoše so bile napovedane delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur-
Glane. Gre za kraje, ki so med drugo svetovno vojno prav tako doživeli množično nasilje nad
civilnim prebivalstvom. S tem je bila dražgoška zgodba postavljena v širši evropski okvir
spomina na vojne zločine in trpljenje civilistov.
Vrnitev v živo je pomenila obnovitev tistega načina spominjanja, ki je bil za Dražgoše značilen
več desetletij: pohod, prihod v vas, skupno srečanje in osrednja slovesnost pri spomeniku.
Ta usmeritev se je izraziteje pokazala po epidemiji. Leta 2023 so bile v Dražgoše povabljene
delegacije iz hrvaške vasi Lipa in francoskega Oradour-sur-Glane, krajev, ki sta bila prav tako
zaznamovana z množičnim nasiljem nad civilnim prebivalstvom. S tem se je dražgoška
zgodba začela umeščati v širši evropski okvir spomina na vojno, okupacijo in trpljenje
civilnega prebivalstva.</text>
      <sha1>oukbhysh4xi03jp7u61pns1jwzih4d7</sha1>
    </revision>
  </page>
</mediawiki>