Taoizem
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tao ali dao (kitajsko: 道 = pót) je stara kitajska filozofsko religiozna smer, ki ima za svoja izhodišča ravnovesje in naravni red. Beseda tao ima zelo globok pomen v kitajski miselnosti. Pomeni mistično moč, ki je za vsemi dogajanji, tok dogajanj samih, in hkrati religiozno pot. Taoisti so težili k samoti, meditaciji, preprostemu življenju.
Vsebina |
[uredi] Laotse utemeljitelj Taoizma
Kitajski pisatelj Laotse, ki je živel okoli leta 600 pr.n.št. na kitajskem cesarskem dvoru, je napisal knjigo, katera je nekakšno "Sveto pismo" za Kitajce. Njegov osrednji nauk je vera v Tao -pravo pot, ki predstavlja prirodni svetovni red. Svet je poln dobrih in zlih duhov in božanstev, ki si jih mora človek pridobiti zase, toda nad vsemi vlada Tao, ki se mu človek ne sme upirati, pač pa mora poiskušati, da doseže z njim čisto nedejavno ubranost. Zato si mora najprej očistiti srce od posvetne modrosti, to je zadovoljstva nad svetom, vesele podjetnosti in borbenosti. To je nekakšna pasivna vdanost v usodo ta je po tem naziranju pogoj blaženosti.
[uredi] Konfucij dopolni nauk
Sodobnik Laotseja na cesarskem dvoru je bil ugledni dvorjan Konfucij, Laotsejev nauk je dopolnil v nravnem smislu v -Konfucionizem , tako nadvse povzdigne tradicijo, rodbinsko, narodno, dinastično, tu gre za nekakšno starokopitnost. Uči tudi vdanost brez kritike v dobrem in zlem. Otroci naj ubogajo očeta, žena moža, možje urade, uradi vladarje, vsi skupaj pa naj posnemajo svoje prednike. Vladarskim dinastijam je tako učenje ustrezalo. Imelo je tudi vpliv daleč po vsem Orientu.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
Ta članek o sociološki temi je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.