Italijanski kralji
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Naslov italijanskega kralja ali kralja Italije je bil v zgodovini večkrat rabljen. Pri tem seveda ne pridejo v poštev Rimski kralji, ki so več ali manj legendarni potomci Romula in Rema, čeprav gre za prvo kraljevino na Apeninskem polotoku, ozemlju današnje Italije.
[uredi] Kralji po pravici
Prvi, ki so nosili naslov Kralj Italije so bili langobardski vladarji, ki so več ali manj upravičeno mislili, da imajo pravico do prestola. Po tedanjih navadah so uvedli slovesno kronanje z železno krono v mestu Pavia, ki je bila prestolnica njihovega kraljestva. Tu so zapisani v obliki, kot se jih danes spominjajo v Italiji:
- 584 - 590 Autari
- 591 – 616 Agilulfo
- 616 – 625 Adaloaldo (pod regentstvom matere Teodolinde)
- 625 – 635 Arioaldo ali Ariovaldo
- 636 – 652 Rotari
- 652 – 653 Rodoaldo
- 653 – 661 Ariperto
- 662 – delitev kraljestva na dva dela s prestolnicama Pavia in Milano, pri čemer ohrani naslov veja Pavie
- 662 – 671 Grimoaldo
- 671 – 700 Gariboldo, Bertarido, Cuniperto
- 700 – 712 Luitperto (regent Ansprando), Rangimperto, Ariperto II., Ansprando
- 712 – 744 Liutprando, Ildebrando
- 744 – 749 Rachis
- 749 – 756 Astolfo
- 756 – 774 Desiderio
[uredi] Kralji po imenovanju
Ko je Karel Veliki zavzel Pavio in s tem zaključil obdobje Langobardov, se je tudi prekinila vrsta kraljev Italije. Od tedaj je bil naslov kralja lahko samo podeljen od cesarja in včasih od papeža, pač od dveh najvišjih predstavnikov oblasti tiste dobe. Pojavil se je na primer, ko je Oton I. Veliki, germanski kralj, postavil na prestol Berengarija II. (952 – 961) in ga čez čas tudi odstavil. Za kratko dobo je bil kralj tudi Arduino d'Ivrea (1002 – 1004).
Naslov Kralj Italije so si potem kar prevzeli vladarji Svetega rimskega cesarstva. Bil je združen z naslovom cesarja in kronanje se je še vedno vršilo v Paviji. Prvi v tej skupini je Henrik II. sveti (1004 – 1024) in nato njegov sin in naslednik Konrad II. (1026 – 1039). Ta je pa dal kronati sina Henrika III. (1028) za kralja Rimljanov (rex romanorum). Ta naslov je prekril naslov kralja Italije in je prešel pozneje na vse vladarje Svetega rimskega cesarstva do njegovega zatona leta 1806. Takrat se je Sveto rimsko cesarstvo spremenilo v Avstrijsko cesarstvo in seveda ni bilo več govora o kaki oblasti nad Rimom ali Italijo.
Visokega naslova se je spet spomnil Napoleon, ki se je dal kronati z železno krono v Milanu leta 1805 in je moral odstopiti – tudi v imenu potomcev - leta 1814, dva dni po rojstvu svojega sina. Napoleon II., ki je bil torej kralj Italije le dva dni, je ostal v francoski zgodovini kot kralj Rima (Roi de Rome).
[uredi] Kralji po izvolitvi
Poslednji kralji Italije so bili Savojci, ki so naslov prejeli ob nastanku Kraljevine Italije leta 1861. Kot najuglednejši predstavniki oblasti, saj so vladali Kraljevini Sardiniji vse od leta 1720, so bili izvoljeni za kralje nove države. Razni deli Italije so se namreč s plebiscitom, to je preko volitev, odločili za pristop h kraljevini. Zato se včasih Vittorio Emanuele II. naziva kot izvoljeni kralj.
- 1861 - 1878 Vittorio Emanuele II.
- 1878 - 1900 Umberto I.
- 1900 - 1946 Vittorio Emanuele III.
- 1946 - 1983 Umberto II.
Umberto II. je s prehodom iz monarhije v republiko (1946) izgubil pravico do vladanja in bivanja v Italiji, a ne naslova. Naslov kralja mu je ostal do smrti, ko je prešel na sina Vittoria Emanuela. Leta 2002 sta Vittorio Emanuele in njegov sin Emanuele Filiberto prisegla zvestobo republiki Italiji in njenim predstavnikom. Zanimivo je, da se še danes razpravlja, če sta s tem izgubila tudi naslov kralja ali ne.