Stara cerkvena slovanščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Stara cerkvena slovanščina (словѣньскъ)
Položaj: Izumrla
Rodovna
razvrstitev:
indoevropski

 slovanski
  južnoslovanski
   vzhodna veja
    stara cerkvena slovanščina

Jezikovni kodi
ISO 639-1 cu
ISO 639-2 chu
SIL SLN

Stára cerkvéna slovánščina (tudi stárocerkvénoslovánščina) je bila prvi slovanski knjižni jezik, ki sta ga v 9. stoletju oblikovala solunska misijonarja Ciril (Konstantin) in Metod. Razvil se je iz govorice makedonskih Slovanov. Ta jezik v ruščini imenujejo staroslovanščina (старославя́нский язы́к).

[uredi] Zgodovina

Sredi 9. stoletja so Slovani s področja današnje Moravske in Slovaške oblikovali kneževino Velikomoravsko. Njeno ozemlje je postalo križišče vzhodnofrankovskih in bizantinskih interesov. Med vladavino kneza Rastislava v letih 846-870 je državo ogrožala frankovsko-bolgarska vojska. Rastislav se je odločil, da si bo pri reševanju izpod frankovskega vpliva na cerkvenem in državnem nivoju pomagal z Bizancem. Leta 862 je tako poslal bizantinskemu cesarju Mihaelu III. prošnjo za zavezništvo in za škofa, ki bi ustanovil samostojno moravsko cerkev. Bizantinsko zaupanje v Rastislava ni bilo zelo močno, zato so namesto škofa naslednjega leta poslali le zelo izobražena misijonarja, brata Cirila in Metoda. Izbrali so ju zaradi znanja vsaj enega slovanskih jezikov - prihajala sta iz Soluna v bližini Makedonije, kjer sta se spoznala z jezikom te pokrajine. Ciril je bil znan po učenosti in govorniškem daru, Metod pa je imel velike državniške in organizacijske sposobnosti.

Pred odhodom je Ciril sestavil prvo slovansko pisavo - glagolico, in začel prevajati osnovne verske knjige v govorico makedonskih Slovanov.

[uredi] Značilnosti

[uredi] Glej tudi