Ludwig Wittgenstein
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ludwig Josef Johann Wittgenstein, avstrijski filozof in logik, * 26. april 1889, Dunaj, Avstrija, † 29. april 1951, Cambridge, Anglija.
Wittgenstein je postavil temelje sodobne filozofije, predvsem v logiki in filozofiji navadnega jezika.
Razvil je dva zelo svojevrstna, toda medsebojno nezdružljiva sistema, ki se oba v glavnem ukvarjata z odnosi med jezikom in svetom.
[uredi] Življenje in delo
Ludwig se je rodil očetu Karlu in materi Leopoldine Wittgenstein. Bil je najmlajši od osmih otrok. Družina je bila ugledna in premožna. Njegova stara starša Hermann Christian in Fanny Wittgenstein sta izhajala iz judovskih družin, ki so prevzele protestantizem in se v 1850. preselile iz Saške na Dunaj. Ludwigov oče Karl je postal industrialec in se ukvarjal z železom in jeklom. Njegova mati Leopoldine, rojena Kalmus, je tudi bila judovskega porekla po očetovi strani, vzgajali pa so jo v katoliškem duhu. Tudi njega so krstili kot katolika.
Zgodnji nauki Logično-filozofskega traktata (Tractatus Logico-Philosophicus) (1921) so zasnovani na visoko strukturirani logično-matematični teoriji: »Svet je celotnost dejstev, ne stvari«, dejstva pa lahko nadaljnje analiziramo v »atomarna dejstva«, ki so dobesedno preslikana v »atomarne prepozicije«. Vendar pa filozofske prepozicije samega Traktata ne govorijo o svetu, temveč ga »prikazujejo«, zrcalijo njegovo logično zgradbo, ki je lahko zgolj prikazana, ne pa tudi izrečena, kajti »o čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati«. V prepričanju, da je že izrekel vse, kar se da izreči, je Wittgenstein, zvest svojim besedam, zapustil filozofijo ter se posvetil učiteljevanju. Toda njegovo zanimanje za filozofijo se je znova prebudilo ob stikih z dunajskim krogom logičnih pozitivistov, tako da se je vrnil v Cambridge, kjer so njegova takrat še neobjavljena dela vplivala na novo generacijo filozofov. Njegov desetletni molk, ki je sledil po Traktatu je predstavljal umik praktičnih posledic iz zaključnega stavka njegovega glavnega dela.
Ne glede na relativno malo del je postal eden od najvplivnejših filozofov 20. stoletja. Čeprav je bil ekzakten, metodološko znanstveno usmerjen in dober poznavalec naravoslovnih znanosti, logike in matematike, je smatral da se naših življenskih problemov sploh še nismo dotaknili..., čeprav bi poznali odgovor na vsa možna znanstvena vprašanja.
Njegov poznejši nauk, izražen v Filozofskih raziskavah (1953), pravi, da je jezik raznolik družbeni pojav, za katerega ne obstaja kakšno enotno sodilo pravilnosti niti ena sama razlagalna metafora. Ni mogoče najti sodila za razlikovanje med upoštevanjem osebnega pravila še posebej ne morejo biti odvisna od kake bistveno osebne entitete, kakršne so Lockove ideje. Pozni Wittgenstein ustaljeno stopa po ozki stezi med dvema glavnima tekmujočima tradicijama, pri čemer zavrača obe: zanika, da obstaja neko zunanje dejstvo, zavoljo katerega so vse rdeče stvari rdeče, kakor tudi ne obstaja nič, kar bi opredeljevalo našo rabo besede »rdeče«. Podobno »Bolečina ni nekaj, vendar prav tako ni nič« - ni niti osebna mentalna entiteta niti je ne moremo poistovetiti z obnašanjem. Problem drugih duhov torej nastane z značilnega filozofskega nerazumevanja metaforičnega jezika. Filozofija naj ne izgrajuje veličastnih teorij, ki so nagnjene k pačenju jezika, temveč naj zgolj »zbere namige« o njegovi rabi.
Njegov brat, Paul Wittgenstein, je bil svetovno znani pianist, ki je sicer v 1. svetovni vojni izgubil desno roko, vendar je nadaljeval brilijantno pianistično kariero. Mnogo skladatlejev mu je posvečalo skladbe, med drugimi Benjamin Britten, Paul Hindemith, Richard Strauss; prav zanj je Maurice Ravel tudi skomponiral Klavirski koncert za levo roko v d molu; Sergej Prokofjev pa Klavirski koncert št. 4 (za levo roko).
[uredi] Glej tudi
- seznam avstrijskih filozofov
- seznam avstrijskih logikov
- Wittgensteinova palica