Teorija optimalne hitrosti
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
|
Ta članek (oz. del članka) je zaradi nekategoriziranja slogovno neurejen. Pomagajte nam ga urediti. Po končanem delu sporočilo odstranite. |
Teorija optimalne hitrosti se uporablja v jadralnem letalstvu (predvsem za tekmovanja in prelete) za letenje med dviganji (t.j. termika, pobočni in valovni vzgornik) tako, da je čas letenja med vzgorniki minimalen. Če bi pilot letel počasneje, bi se zmanjšala njegova povprečna potovalna hitrost, če bi letel hitreje, bi izgubil več višine, kar bi potem moral nadomestiti z daljšim nabiranjem višine v vzgorniku, kar spet zmanjša poprečno hitrost.
To teorijo naj bi razvil ameriški jadralni pilot Paul McCready, čeprav je podobno teorijo opisal že Wolfgang Späte leta 1938. McCready je teorijo le dopolnil in izumil t.i. McCready-jev obroč, ki nameščen na mehanskem variometru pove pilotu, s kakšno hitrostjo mora leteti. Ta obroč se uporabi tako, da pilot na njem nastavi pričakovano hitrost dviganja v naslednjem vzgorniku, kazalec variometra pa nato glede na hitrost dviganja/spuščanja kaže optimalno hitrost, katere skala je napisana na samem obroču. Ker je funkcija odvisnosti med hitrostjo jadralnega letala in lastnim padanjem (t.i. polara letala) različna od letala do letala, je razumljivo, da mora biti McCreadyjev obroč skonstruiran za vsak tip letala posebej.
Danes ta princip nadomeščajo elektronski variometri z dajalnikom optimalne hitrosti, ki pilota z zvočnim signalom obveščajo, če leti prehitro oz. prepočasi glede na optimalno hitrost. Na ta način pilotu ni potrebno stalno spremljati instrumenta in se lahko posveča opazovanju okolice. Ti instrumenti, povezani z navigacijskim sistemom GPS lahko med drugim izračunajo tudi dolžino doleta pri določeni višini in vremenskih pogojih, kar je pomembno predvsem za končni dolet (t.j. let, ki pilotu omogoča pot do cilja brez uporabe vzgornikov).
[uredi] Zunanje povezave
- Optimalna hitrost (angleško)