Janez Mencinger
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
MENCINGER, Janez (rojen 26. 3. 1838 na Brodu pri Bohinjski Bistrici, umrl 12. 4. 1912 V Krškem)
Izhaja iz stare kmečke družine. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, na Dunaju študiral najprej klasično filologijo (1857/58), nato pravo (1858-1862), zadnji semester končal v Gradcu, kjer je 1864 doktoriral. Bil je odvetniški pripravnik v Brežicah ( 1862-71), samostojni odvetnik v Kranju (1871-82), nazadnje do smrti v Krškem.
Pisati je začel kot gimnazijec pod vplivom vajevcev, čeprav dve leti mlajši od njih. Prve pesmi mu objavi Bleiweis v Kmetijskih in rokodelskih Novicah 1855 (Kaznjena kletev), nato še nekaj v naslednjih dveh letih. Med študijem na Dunaju je v stikih z vajevci in Stritarjem, tam se je odločil predvsem za pripovedništvo.
Mladostna proza (večinoma objavljena v SG 1859-65): Jerica, Vetrogončič, Bore mladost, Skušnjave in izkušnje in druge krajše povesti)brez večje idejne in estetske poglobljenosti; v njihje uveljavil razsvetljensko, predromantično in romantično motiviko iz kmečkega in graščinskega življenja (podobno kot pozneje Jurčič).
Za drugo obdobje, ki se je po daljšem premoru začelo z ustanovitvijo lista Ljubljanski zvon (1881), pa je značilno poučno vzgojno in družabno zabavno pripovedništvo, objavljeno v Ljubljanskem zvonu; sem sodita satirična povest o podeželskem malomeščanstvu Mešana gospoda (1881) in slovstvena satira Cmokavzar in Ušperna (1883), v kateri parodira "rovtarsko" pripovedništvo A. Kodra in njegovih vrstnikov. Žanrskim zvrstem pripadata poskus utopičnega romana Abadon (s podnaslovom "bajka za starce"), po zgledu ameriškega pisca E. Bellamyja, v katerem svari pred posledicami gmotnega napredka, in najboljše delo - potopisni esej Moja hoja na Triglav, v katerem je z dobrodušnim humorjem prikazal naše kulturne in zgodovinske razmere in oživil spomine na svoje sodobnike.
Povzeto po: Slovenska književnost. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996. ISBN 86-361-0929-9.